446                                     Glasba. — Splošni pregled.
rakitovje, da je dobilo še več nego življenje za življenje, kajti tudi Tilka bo legla in ne bo več vstala in bogve, kako dolgo bo mogla prenašati te udarce starka, babica, ki ji je bila duša tako silna, da je poslala starega moža tja, naj se — maščuje. Mnogo, preveč teme, preveč smrti vsepovsod! In vendar se mi zdi, kakor da bi vse te groze neposredno ne čutili, saj je vse to povedano tako prizanesljivo, tako posredno, kakor nam opisuje smrt tudi — ljudski, narodni pevec. To je Meškova posebna in osebna nota, zato pa Meško ni in ne bo — dramatik. (Dalje.)
Dr. Iv. Merhar.
Besedni red v govoru. Spisal Anton Breznik. Ponatisnjeno iz „Dom in Sveta", 1908. Cena 1 K 50 h. Ljubljana, 1908. Založila .Katol. Bukvama". Natisnila „Katol. Tiskarna". — Zanimiva študija, o kateri izpregovorimo še.
Carniola. Zeitschrift fiir Heimatkunde. Geleitet von Dr. phil. Walter Šmid. Trubernum mer. Erster Jahrgang.  1908. Heft II.
Vsebina tega spominu našega prvega slovstvenika posvečena številka „Car-niole" je sledeča: Dr. phil. Ottmar Hegemann: 1. D. M. Primi Truberi. % Hofrat Professor dr. Arnold Luschin R. v. Ebengereuth: Dr. Theodor Elze. 3. Hofrat Professor dr. Johann Loserth: Steiermark, Karnten und Krain und ihr Zusam-menwirken wider die Gegenreformation. 4. Dr. Friedrich Ahn: Zeitgenossische Buchdrucker als Forderer von Trubers Werk (1550 — 1595).
Slava domovini. Spevoigra. Dvo- in triglasni zbori s samospevi ter z dekla-macijami, uravnano za spremljevanje na klavirju in harmoniju. Sestavil in izdal Anton Kosi. Dobiva se pri izdajatelju (Središče, Štajersko). Cena 3 K 20 h.
Ta spevoigra se je pod vodstvom prirediteljevim uprizorila že pred dvema letoma v Središču. Razni listi so se izjavili o tej uprizoritvi kakor o delu samem prav pohvalno. Lansko leto je izdal isti avtor spevoigro „Letni časi", o kateri so se cule istotako ugodne sodbe.
Cesarjev spomenik. Spomenik, ki se postavi v proslavo šestdesetletnega slavnega vladanja cesarja Franca Jožefa I. v Ljubljani pred justično palačo, izdeluje naš domači kipar L. Peruzzi.
Trubarjevo slavje, čigar štiristoletni rojstni dan se je ponovil 8. junija t. 1., se je moralo vsled raznih ovir preložiti na september. Osnutek za spomenik našemu prvemu slovstveniku, ki se odkrije povodom septembrskega slavja, je napravil znani kipar Fr. Berneker. — Naš list objavi v septembrski številki dve
Splošni pregled.
447
študiji o Trubarju, in sicer eno izpod peresa dr.  Ivana Prijatelja,  drugo izpod peresa dr. Ivana Merharja.
Grof Krsto Franjo Frankopan (f 1671) kot slovenski pisatelj. V rokopisni ostalini tega hrvatskega plemiča, ki je v mladi dobi tridesetih let kot zarotnik proti cesarju Leopoldu I. hkratu s Petrom Zrinjskim v Dunajskem Novem mestu izgubil glavo, se je poleg italijanskih in hrvatskih pesmi našel tudi komad slovenskega prevoda Molierejeve drame „George Dandin", pisan lastnoročno od Frankopana samega (4 rokopisne strani in nekoliko vrst na peti strani). Francoski izvirnik je izšel leta 1669., in ker je Frankopan bil usmrčen že 30. aprila 1671. 1., je prevod iz dobe 1669-1671 ter je nastal pač tiste mesece, ki sta jih Frankopan in Zrinjski pred svojo deportacijo v D. Novo mesto prebila na Dunaju v zaslišbi. Sredi stavka neha prevod; še je pisano ime osebe, ki naj bi govorila, a nato nič več. Zatvor je očividno ustavil pero! — Prevod ni narejen po nemškem prevodu, ki je izšel leta 1670, marveč po francoskem izvirniku, in Frankopan ni le pisec rokopisa, marveč nedvomno prevajatelj, avtor sam; manuskript ni čisto pisanje, torej kak prepis, marveč očividno baš koncept z mnogimi popravami, ki kažejo, kako je delo nastajalo Hrvatskega velikaša in pisatelja, gospoda trsatskega, smemo torej staviti na čelo posvetne slovenske dramatike. Tesni stiki hrvatskega plemstva s slovenskimi deželami so bili v dobi turške sile, ko sta intimno občevala tudi Pavel Vitezovič in Valvasor, čisto naravni; posebe je imela rodbina Frankopanov posestva tudi na Slovenskem (v Brežicah). Seveda Frankopanov jezik glasoslovno ni enovit: hrvatski sledovi se vidijo mnogo bolj že v Frankopanovi pesmi „Fratri putnici v »Gartlicu"). — Ta zanimivi prevod je sedaj objavil T. Matic v „Archivu fiir slav. Philologie" (XIX, str. 529—549) in objavo spremil z razpravo, katere glavne misli podajemo tu. Očividno bi — misli Matic — vsa veseloigra ne bila spisana v slovenskem jeziku; vlogo ljubimca je Frankopan odkazal »žlahtnemu gospodu z horvackega ursaga" in bi prevod spadal med tiste komedije, kjer se ižtiče lokalno zbadanje (prim. v Držičevih komedijah Kotoranina poleg Dubrovcanina ali v narodni pesmi v „Ravbarju" zasmehovane Štajerce in Korošce poleg Kranjcev!) „George Dandin" je slovenski „Jarne", naduti smešni plemič Sotenville najbrž ne brez namena nemški „Hozenbosser". Frankopan je veseloigro hotel popolnoma lokalizirati; imenuje Višnjo goro in Rogatec: Kranjska, Štajerska, Hrvatska, eno kolo!
Dr. Fr. Ilešič.
Gorski Venec je pesnitev, ki je človek ne sme le citati, ki jo mora marveč tudi študirati. Zato je tudi pri Srbih doslej mnogokdo bolj govoril o njegovi veličini, nego je bil uverjen po lastnem spoznanju; zlasti slabo sta prošli poetska in filozofska stran pesnitve. Sedaj, ko jo imamo tudi Slovenci v prevodu, naj opozorim tu na študijo dr. Branislava Petronijeviča v letošnjih prvih zvezkih »Letopisa Matice Srpske" o filozofiji v »Gorskem Vencu"; gre mu tu za vprašanje, je li Petra Petroviča Njegoša smatrati za predhodnika Darvinovega, in za njegov pesimizem, kolikor nalikuje Schopenhauerjevi filozofiji. Prvo vprašanje, ki sem o njem ob priliki pred leti že poročal v »Ljublj. Zvonu", je rešil Petronijevič tako, da je Njegoš predhodnik Darvinov samo v učenju o borbi za obstanek, ki jo z ozirom na celino sveta shvata širje od Darvina — takih »predhodnikov" je imel Darvin pač v vseh vekih mnogo — da pa drugima dvema teorijama Darvinovima, teoriji prirodnega odbiranja in teoriji evolucije organskega sveta pri njem, obratno glede na teorijo evolucije je očividno protivnik Darvinov, verujoč v neizpremenljivost organskih vrst. Misel o vsesplošni borbi pa je pravzaprav tudi edini temelj Njegoševega pesimizma; kratko-