Novo leto — novo delo! »Učiteljski Tovariš« stopa z današnjo številko v šestinŠtirideseto leto svojega obstanka. Lepa doba let je to, ki se more ponašati z njo le malo listov na slovanskem jugu. Ponosno sme biti na svoj stanovski list zlasti učiteljstvo, ki ga je vzdrževalo ter gmotno in duŠevno podpiralo s svojimi preskromnimi sredstvi do današnjega dne. Nadejamo se, da nam ostanejo zvesti tudi v tekočem letu vsi stari naročniki, ki naj ga priporočajo tudi drugim, zlasti prijateljem učiteljstva in šole. Zlasti se obračamo do stanovskih tovarišic, gospodičen učiteljic, izmed katerih je jako veliko število tistih, ki niso naročene in ne bero svojega stanovskega lista. Izgovor o skromni in mali plači je prazen. Poznaino družinske očete v večjih stiskah, a so vkljub temu zvesti naročniki. »Uč. Tovariša«. Ti imajo stanovski ponos in zavest, so kolegijalni, edini in vztrajni, kar pri mnogih tovarišicah prav bridko pogrešamo. Nadeli smo si geslo: Vsi za enega, eden za vse; zvesti temu geslu smo se borili do sedaj in se hočemo tudi v bodoče. Ko so se našetovarišiceizjavile, da hočejo biti tudi z moškimi enakopravne, ker imajo iste študije, zmožnosti in delo, smo to zadovoljno odobrili, a po pravici zahtevamo od njih tudi iato podporo kakor od moških. Saj jc to tudi čisto naravno in pravo. Sramota bi bila za naš narod, da bi učiteljstvo, ki žrtvuje zanj vse svoje moči, za svoje požrtvovalftost, trud in važuo deloTanje moralo še nadalje stradati in izumirati za lakotjo. Ravno tako zadene sramota one, ki križem rok pričakujejo boljše bodočnosti, ki vse delo zavračajo le na pozamezne osebe in ki so itanovsko nezavedni, poTfšni, mlačni in brezbriini. Kdor se ne opira na lastno moč, je največji siromak. Posamezen človek je v človeški družbi kakor izgubljena ovca, ako se ne opira na družbeno žhljenje. Najlepši zgled imamo pri združenem delavstvu. Ono zahteva svoj krvavo zasluženi kruh in svoje pravice v složnem postopanju, ki bo to, kar zahteva, tudi gotovo doseglo, ker je v njih slogi velika moč. Tudi mi učitelji smo izborno organizovani; tudi naše složno postopanje mora imeti sčasom dooer uspeh; vendar je do končnega uspeha še dolga pot — in premnogo dela. Tega ogromnega dela ne more izvršiti posamezni učitelj, marveč vsi brez izjeme. Prvo in najvažnejše naše delo je borba sa obstanek — za izboljšanjenašihgmotnih razraer, drugo pa za izboljšanje našega šolstva. Narod brez dobrih Šol je v današnji napredni dobi obsojen v propad in smrt. Učiteljstvo je poklicano v prvi vrsti kazati nedostatke pri šolstvu, skrbeti za tega napredek in procvitanje ter se neustrašeno postaviti porobu vsakomur, kdor bi se temu ustavljal. Vse to je mogoče doseči, ako je vse učiteljstvo neumorno delavno, složno in vztrajno. V tem duhu smo se trudili in borili do sedaj — in tako hočemo tudi v bodoče, čeprav bo naše odločno delovanje marsikomu neljubo. Ne zadošča, da je kdo član okrajnega učiteljskega druŠtva, marveč je nujno potrebno, zasledovati tudi naše trudapolno delovanje in borenje za obstanek in napredek, da se na ta način vedno bolj krepimo in družimo ter neustrašeno odbijamo vse napado. Vsi stanovi se družijo v prvi vrsti za povzdigo svojega gmotnega položaja. Po tem zgledu moramo delati tudi mi. Združeno učiteljstvo je postalo faktor, s katerim morajo hot6 ali nehotd računati tudi drugi stanovi. Opirajmo se torej na svojo lastno moč in lastno delo, ker le s tem nam je mogoče priboriti si boljšo bodočnost in obenem boljši razvoj našega šolstva ter s tem tudi srečnejšo bodočnost našega naroda! Resni so časi, resno bodi tudinaše delol Kličemo k složnemu delovanju sedaj o novem letu vse učiteljstvo na slovenskem juguzznanim geslom: Vsizaenega, eden za vsc! Novega trudapolnega, in važnega dela bo dorolj tudi v letošnjem listu, da bi le tudi delavcev bilo dorolj I