(otipu številnih cerkva, cerkvi Santa Mana della SaluLe Baldassara Longhene. Za vse srednjeevropske dežele v grobem velja, da so v 17. stoletju vezane na delo gostujočih umetnikov, ki so prihajali s svojim znanjem in estei s ko narav nanostjo pred vsem iz Italije. V Veneta so bih i/redno cenjeni gradbeniki m krajev ob Luganskemjizeru, k nam pa so italijanske pobude prihajale v glavnem po severni strani Alp. V 18. stoletju seje položaj temeljilo spremenil, Vodilno vlogo so prevzele generacije domačih umetnikov, ki so se z naročili tudi selili (na primer Lucas vrni Hildebrandl in Bemhard Fisther von lirlach na Čeiko ipd), pač v duhu tedanjega zgodovinskega trenutka, Pričujoča publikacija ima v prvi vrsti namen zahtevnejšega bralca popeljati skozi umetniško zakladnico in jxisebnosli baroka v deželah, ki so se pridružile srednjeevropski pobudi; ta namen je v nekaterih pogledih celo presegla. Se posebej dragocena pa je knjiga zalo, ker baročno ume t nos I no dediščino teh dežel predstavlja strnjeno,
M arjanaLi poglavše k
Anton Rumovi: GLINIČAN OD F.MONE DO DANES
Geološki zbornik, 9, Ljubljana: Odsek za geologijo in JnMitui za geologijo, Mon-innistika, Fakulteta za naravoslovje in tehnologijo Univerze v Ljubljani, 1990, 171 Strani, 134 črno-beli h fotografij.
Z letnico 1990je izšla knjiga, ki jo bo moral imeti v svoji priročni knjižnici vsak pre-uče valeč arhitekture, a tudi plastike, prav posebej pa seveda preučevale i ljubljanske stav barske umetnosti- Avtorju gre zasluga, da je zgledno monografsko obdelal enega od zelo razširjenih kamnov v Ljubljani in okolici, gliničan, kakor ga imenujejo po poioku v bližini kamnolomov, Monografija zajema različne informacije o kamnu - od njegove sestave in podobe do različne rabe v arhitekturi in, širše gledano, opremi prostora,
Predvsem pa je avtor imenitno sistematično obdelal gliničan glede na njegovo mesto v geološki zgodovini: kamnolome, kamnoseke, pripravo in obdelavo kamna ter naiine nekdanje obdelave. Za umetnostnega, posebej arhitekturnega zgodovinarja je tukaj
obilo izrazja, ki ga je dobro poznati pri opisih izdelkov. Posebno poglavje je namenjeno prepoznavanju kamna. Tu so tudi namigi O tem, kaj kamen zmore, se pravi, kaj je mogoče iz njega izdelati in kako. Vredno je opomniti, da so nekateri stari zgodovinarji včasih poglavja s tako vsebino postavljali na čelo monografskih orisov posameznih obdobij v zgodovini arhitekture. v kalen je imel kamen različne vrste ključno vlogo, V naši soseščini se je s tem v p ra Sil nje m srečal po moji vednosti predvsem pokojni Ljubo K aram an. ki je pojasnjeval, kako je bil dalmatinski kamen prikladen za nekatere vrste reliefov. Gliničan po avtorjevi ugotovitvi ne sodi med najdragocenejše naše kamne. Njegovo vlogo primerja s podpečanom, ki ga je tako povzdignil Jože Plečnik. Gliničan je namenjen preprostejšim izdelkom, vendar je imel zelo vidno vlogo tudi v oblikovanju najimenitnejših stavhnih členov, povsem pa je obvladoval kamnoseško produkcijo v širi i ljubljanski okolici. Dragocena je tudi pravcata tipologija izdelkov, kj jo je avtor sistematično predstavil. Tako našteva različne podzidke. podnoija, podstavke, posebej portale, kamni me okenske okvire, stebre in stebričke, dalje križna znamenja, kropil ni ke, vodnjake, kamnitne mize. korita pa denimo babe in podstavke pri kozolcih, opeslnike. a t ud i mostove. Te vrste izdelkov naštevam zalo, da bi se zavedali, kako univerzalna je bila včasih raba kamna, ki smo g a zlasti po zadnji vojni naglo pozabili ter ga danes redki zbirajo predvsem kol kulturno dediščino,
Avtor je puskrbel, da se bo bralec tudi pobliže spoznal z obdelavo kamna - med drugim z vpogledom v kamnosešlvo. S popisom kamnoseških rodbin je odlično prispeval k obogatitvi lokalne zgodovine. Knjiga naj bi zbudila več zanimanja za naš domači kamen in za vlogo kamna sploh, saj smo danes gotovo prav pred vrati obdobja, ko bo kamea obilneje pritegnjen v našo arhitektu rt> in j a vno op re mo. V u vod u avtor sicer pravi, daje o našem kamnu že veliko napisanega, vendar ne poznam tako izčrpne m zaokrožene monografije, kakor je ta o ghničanu. Ker je za resnejša spoznanja kvalitet našega stavbarstva začeto delo nujno si sle matično nadalje vat i, pri tem podvigu pa bi bilo zaželeno tudi sodelovanje
17fi
zainteresiranih umetnostnih zgodovinarjev, zgodovinarjev m etnologov, bi bilo modro sestavili skupine, ki bi se lotile tega dela. To j e po me mbno I udi zaradi lega, ker te vrste dediščina naglo izginja in propada, h vrel umetnostnih zgodovinarjev poznam ta trenutek enega samega raziskovale*, ki sc spopada s tem gradivom. Že večlei čakamo monografijo o gorenjskem zelenem kamnu u Pcračicc. drugod pa sc v icj smeri komaj kaj zgane. Pač. sem in tja smo pnčn gasilskim operacijam, kadar konservatorji
iiicjo stare kamnolome; Zadnja taka akcijo se je odvijala v Mariboru oh obnovi tamkajšnjega velikega kužnega /namenja na Glavnem trgu. Očitno je. daje treba s lakini raziskovalnim delom pohiteti. Za spodbudo gre aviorju monografije o gliničanu topla zahvala.
Knj igo je na koncu pospremil s podobno spodbudnimi besedami Emilij an Cevc.
Nace Sumi
176