451
Na vojaškem pokopališču
Igo   Gruden
Pod vasjo, ki v nji sem se rodil v brezskrbnih časih, kraška je dolina, komaj znana po imenu: tam otroci smo posluhnili ob slavčjih glasih, plezali po hrastih, bosi skakali po senu, v strahu tekli proti domu, spehali v korak, ko za nami, za petami se je plazil mrak.
Zdaj ni hrastov ne otrok ne slavcev ... v zrak ciprese
veter niha, ko zapiha s severa in juga:
morda z vseh strani sveta obtožbo živim nese?
mrtvim vzdih srca, ki ga do dna zavesa tuga?
Tam ljudi pet tisoč umorjenih zdaj leži,
s soške fronte mirno jih pet tisoč skupaj spi.
Nemci in Slovenci, Italijani in Hrvati,
vseh dežel možje in ver in narodov neštetih:
še žive jim matere, otroci, sestre, brati,
radi bi v spomin prižgali luč jim o vseh svetih,
a neznan jim je njih grob, kjer križ pri tleh stoji:
„Nepoznan vojak" — na njem besede druge ni.
Ko sem ondan vračal se domov po dolgih letih, rodni krov zvečer sem našel kakor prazno gnezdo; z gnevom v srcu šel sem izpod senc, čez vas razpetih, k njim, ki so rojeni bili pod nesrečno zvezdo: večno nemim, brezimenim pod šumenjem trav tisočev obup prinesel sem na grob v pozdrav.
Bila noč je, mesec in jaz sam pod njim na svetli
z zlomljeno mladostjo, brez boga in vere v duši,
bolj neznaten od prsti in bilk in rose v cvetu
čakal sem, da svet se iz tečajev čezme zruši:
samo nihanje cipres sem po sinjini čul —
v molk zemlje, nebes kot v lastni grob se ves razsul.
452