Katoliški verouk

za realko, učiteljišče in dekliški licej

Prva knjiga:

Verske resnice.

(Dogmatika.)

Po I. in II. gimnazijski veroučni knjigi priredil

dr. Ivan Svetina,

profesor m katehet na c. kr. I. državni gimnaziji v Ljubljani.

Odobril preč. kn.-šk. ordinariat v Ljubljani dne 7. decembra 1911, št. 5168.
Kot učno knjigo potrdilo vis. c, kr. ministrstvo za bogočastje in uk
dne 18. januarja 1913, št. 55.574/1912.

Gena vezani knjigi 2 K 80 vin.

V Ljubljani, 1913.

V založbi ,,Katoliške Bukvarne".

Natisnila ,, Katoliška Tiskarna".

£ IVO Z?! 2 0 ^

Pregled in kazalo

Stran

Uvod v katoliški verouk i

Verske resnice 5

Prvi del.

Dokaz resničnosti katoliške vere.

§ 1. Korist in spored dokaza. 5

Prvo poglavje.

Dokazi o bivanju božjem.

§ 2. Dokaz iz bivanja sveta . 6

§ 3. Dokaz iz uredbe sveta . 10

§ 4. Dokaz iz nravne zavesti . 14

Drugo poglavje.

Zgodovinski viri, iz katerih se dokazuje resničnost
katoliške vere.

§ 5. Zgodovinske knjige svetega pisma novega zakona.15

§ 6. Zgodovinska verodostojnost štirih evangelijev in „Dejanja apostolov 11  17

§ 7. Zgodovinske knjige novega zakona so pristne . 17

§ 8. Zgodovinske knjige novega zakona so se obranile nepokvarjene . 23

§ 9. Pisatelji zgodovinskih knjig novega zakona so osebno verodostojni 24

Tretje poglavje.

Jezijs Kristus je pravi Bog.

§ 10. Jezusovo pričevanje o samem sebi . 26

§ 11. čudeži . 29

§ 12. Prerokbe . 31

§ 13. Jezusov nauk . 35

§ 14. Jezusova svetost . 37

§ 15. Zgodovina krščanstva . 38

Zaključek.

§ 16. Krščanska vera je pravo in dovršeno božje razodetje . 42

IV

Četrto poglavje.

0 katoliški Cerkvi.

Prvi razdelek.

Jezus Kristus je ustanovil katoliško Cerkev.

A. Kristusova Cerkev.

StMLll

§ 17. Ustanovitev in temeljna uredba Kristusove Cerkve.43

§ 18. Kristusova Cerkev je vidna. 45

§ 19. Kristusova Cerkev je popolna družba. 46

§ 20. Kristusova Cerkev je ustanovljena za vse čase. 47

§ 21. Temeljna uredba Kristusove Cerkve je neizpremenljiva. 48

§ 22. Škofje, nasledniki apostolov. Mašniki in diakoni. 49

§ 23. Rimski škof ali papež, naslednik sv. Petra. 50

§ 24. Razmerje med papežem, škofi in mašniki ter diakoni . 50

§ 25. Kristusova Cerkev je le ena za vse narode. 52

§ 26. Znamenja Kristusove Cerkve. 53

B. Katoliška Cerkev je prava Kristusova Cerkev.

§ 27. Samo katoliška Cerkev ima temeljno uredbo Kristusove Cerkve 55

§ 28. Samo katoliška Cerkev ima znamenja Kristusove Cerkve ....  56

§ 29. Cerkvena država. 60

Drugi razdelek.

Sveti Duh razsvetljuje in vodi katoliško Cerkev.

A. Navdihnjenje apostolov in nezmotljivost Cerkve.

§ 30. Navdihnjenje apostolov. 01

§ 31. Nezmotljivost Cerkve. 62

B. Viri božjega razodetja.

§ 32. Sveto pismo. 66

§ 33. Ustno izročilo. 69

C. Pot do spoznanja razodetih resnic in do večnega
zveličanja.

§ 34. Versko vodilo. 71

§ 35. Verska resnica in pobožna misel.. 72

§ 36. Dolžnosti do katoliške Cerkve.-. 72

v

Drugi del.

Resnice katoliške vere.

Prvo poglavje.

0 Bogu. Stran

§ 37. Bog je le eden.

§ 38. Božje lastnosti.

§ 39. Presveta Trojica. 79

§ 40. Pomenljivost skrbnosti o presveti Trojici. 84

Drugo poglavje.

0 božjih stvareh.

Prvi razdelek.

Splošno o stvarjenju.

§ 41. Stvarjenje sveta. 85

§ 42. Dnevi stvarjenja. 88

§ 43. Ohranjevanje in vladanje sveta. 90

Drugi razdelek.

Angeli.

§ 44. Stvarjenje angelov. Njih narava in namen. 92

§ 45. Odločitev angelov. Dobri angeli in hudobni duhovi 94

§ 40. Razmerje angelov do ljudi 9:>

Tretji razdelek.

Človek.

§ 47. Stvarjenje človeka.  96

§ 48. Naravna odličnost človekova. 99

§ 49. Neumrljivost človeške duše.100

§ 50, Nadnaravna odličnost človekova.109

§ 51. Greh prvih starišev.110

§ 52. Izvirni ali podedovani greh.111

Tretje poglavje.

0 odrešenju človeškega rodu.

§ 53. Božji sklep in priprava.114

§ 54. Odrešenik Jezus Kristus.115

§ 55. Odrešenikovo delo.117

§ 56. Jezus Kristus — naš Gospod.118

§ 57. Odrešenikova mati. 119

VI

Četrto poglavje.

0 posvečevanju človeštva.

Prvi razdelek.

Milost. Stran

§ 58. Pojem in razdelitev milosti.122

§ 59. Dejanska milost . 123

§ 60. Posvečujoča milost..125

§ 61. Spremstvo posvečujoče milosti .129

§ 62. Sadovi milosti: Dobra dela.129

§ 63. Občestvo svetnikov.130

Drugi razdelek.

Presveta Evharistija

§ 64. Pomen, namen in ime.. 130

A. Pričujočnost Jezusa Kristusa.

§ 65 Razodeta resnica.132

§ 66. Kako je Jezus Kristus pričujoč.134

B. Presveta Evharistija kot daritev nove zaveze.

§ 67. O daritvah sploh  .136

§ 68. Jezusova daritev na križu ...  137

§ 69. Daritev presvete Evharistije ali sveta maša.137

C. Presveta Evharistija kot zakrament
se razlaga pri nauku o svetih zakramentih § 73, stran 144.

Tretji razdelek.

Zakramenti in zakramentali.

§ 70. 0 zakramentih sploh.140

§ 71. Sveti krst.142

§ 72. Sveta birma.■.144

§ 73. Presveto Rešnje Telo.144

§ 74. Sveta pokora.149

§ 75. Odpustki.153

§ 76. Sveto poslednje olje.155

§ 77. Sveti red (mašniško posvečenje).157

§ 78. Sveti zakon.158

§ 79. Zakramentali . . . 162

VII

Peto poglavje.

0 dovršenju sveta.

Prvi razdelek.

Poslednje reči človekove. stran

§ 80. Smrt in posebna sodba.163

§ 81. Zveličanje v nebesih.164

§ 82. Očiščevanje v vicah .165

§ 83. Pogubljenje v peklu.166

Drugi razdelek.

Vesoljno dovršenje.

§ 84. Drugi prihod Kristusov.168

§ 85. Vstajenje mrtvih.169

§ 86. Vesoljna sodba.170

Štev. Berilo.

1. Stvari oznanjajo Boga.172

2. Zavest o božanstvu.173

3. Prerokbe o Mesijevem trpljenju .175

4. Psalm 2.176

Uvod v katoliški verouk.

1.  Vera (religija) je spoznanje in češčenje božje.

a)  Vera  je  spoznanje božje. Človek že s svojim umom
spoznava, daje Bog in da ima človek dolžnosti do njega. Natančneje
ga tega uči razodetje.

b)  Spoznanju se mora pridružiti božje češčenje,  to je
izvrševanje dolžnosti, ki jih ima človek do Boga.

Vera ni samo neko čuvstvo, ampak prešinja
vsega človeka.  Po njej se človek ves in popolnoma po¬
svečuje Bogu z umom in voljo. Z umom  Boga spoznava,
z volj  o ga pa priznava za svojega najvišjega Gospoda, od ka¬
terega je popolnoma odvisen. Zato ga časti in mu služi izpol-
njevaje njegove zapovedi; zato ga tudi ljubi in se želi združiti
z njim, ker le po njem in v njem upa doseči popolno srečo.

Vera je človeku naj višja naloga  življenja; zakaj Bog
je človeka zato ustvaril, da ga človek spoznava in časti, ga
ljubi in mu služi ter se tako večno zveliča.

V slovenščini ima beseda „vera“ tudi še ožji pomen. Ne
zaznamuje nam vselej tega, kar latinska „religio“, ampak
večkrat le to, kar v nemščini „Glaube“, namreč priznavanje
naukov o Bogu, ne glede na njih dejansko izvrševanje.
Včasih nam pa pomenja „Y,era“ tudi to, kar „veroizpoved“, to
je točen izraz naukov o Bogu in našem razmerju do njega,
n. pr.: „apostolska vera“.

Verouk je skupina vseh naukov o Bogu in naših
dolžnostih do njega.

2. Vero  imajo vsi narodi. Ni ga bilo in ga ni naroda, ki
ne bi imel nikakega pojma o Bogu in se ne bi vsaj nekoliko
zavedal odvisnosti od nekega višjega bitja. Zato se tudi v
vsakem narodu nahaja nekako bogočastje, čeprav včasih zelo

Dr. Svetina, Katoliški verouk. 1

2

nepopolno ali celo nedostojno. Tudi divji narodi, ki so jih našli
v Ameriki, Avstraliji in po raznih otokih, niso brez verskih
pojmov in brez bogočastja. Prepričani so, da gospoduje nad
njimi neko višje bitje, in to prepričanje po svoje tudi izražajo
v verskih obredih.

Ta zgodovinska resnica izpričuje, da ima človek zmožnost,
Boga spoznavati, in da čuti v sebi naravno potrebo, Boga tudi
častiti. Zato pravi cerkveni pisatelj Tertulijan, daje  vera
„človeški naravi prirojena".

Vera je bila poprej, preden so bili duhovniki in zakono¬
dajalci. Likurg, Solon, Numa so pri svojih narodih vero že

našli ter so nanjo oprli svoje zakone, da so jim dali večjo

veljavo.

3. Vera  je  Stvarnikov dar. Bog sam je dal človeku du¬
ševne zmožnosti, da ga more spoznati in častiti. Razodel se je
pa tudi na nadnaravni način že v začetku človeškega rodu. To
nam izpričuje prva Mozesova knjiga, ki pripoveduje, kako je
Bog v raju neposrednje občeval z Adamom in Evo, ki sta pra-
roditelja vsemu človeštvu. Pa tudi v ustnem izročilu raznih
narodov se je ohranil spomin na nekdanje neposrednje obče¬
vanje božje z ljudmi ali na prvotno razodetje v raju.

4. Razločujemo naravno in nadnaravno vero.

a)  Naravno vero  imenujemo tisto spoznanje in češčenje
božje, do katerega se more človek povzdigniti z naravnimi
dušnimi zmožnostmi: z umom in svobodno voljo.

Verske resnice in dolžnosti, katere more človek spoznati
s svojim umom, so naslednje : 1. Daje Bog. 2. Nekatere lastnosti
božje: da je večen, neizpremenljiv, moder, vsemogočen, svet,
pravičen in dobrotljiv. 3. Da je človek odvisen od Boga in ga
mora zato primerno častiti, ljubiti in mu služiti zlasti s tem,
da izpolnjuje njegovo voljo, ki se mu na naravni način raz¬
odeva po glasu vesti. 4. Da je človeška duša naravno neumrljiva.

5. Da ima človek svobodno voljo ter more delati dobro in hudo.

6. Da ga čaka za dobra ali huda dela plačilo ali kazen.

Kdor bi s svojim umom spoznal in s svobodno voljo izvr¬
ševal vse te verske resnice in dolžnosti, ta bi imel čisto na¬
ravno vero.

b)  Nadnaravno vero  pa imenujemo tisto spoznanje in če¬
ščenje božje, ki se naslanja na božji pouk in neposrednjo božjo

3

pomoč,  t.  j.  na  nadnaravno razodetje in milost božjo.
Nadnaravni veri pravimo tudi  razodeta ali pozitivna vera.

Nadnaravno razodetje utrjuje in izpopolnjuje na¬
ravno versko spoznanje, ker daje prvič onim verskim resnicam,
ki jih človek že s svojim umom spoznava, božjo veljavo, drugič
pa uči tudi verske skrivnosti, to so take resnice, katerih z
naravnimi silami ne more spoznati in uineti noben ustvarjen
razum.

Milost božja  pa nadnaravno razsvetljuje um, nagiblje
in krepi voljo za dobra dela, podeljuje tem delom nadnaravno
vrednost, človeka pa prerodi v popolnoma novo, nadnaravno
življenje.

5. Potrebnost nadnaravne vere.

Nadnaravna vera je človeku neizogibno po¬
trebna,  zakaj ako bi se človeštvo s svojo lastno močjo tudi
moglo povzdigniti do čiste naravne vere, vendar taka vera ne
bi mogla človeka privesti do nadnaravnega namena,  za
katerega je ustvarjen. Naš namen je namreč, kakor vemo iz
nadnaravnega božjega razodetja, večno zveličanje v ne¬
besih,  kjer bomo Boga iz obličja v obličje gledali, t. j., nepo-
srednje in na najpopolnejši način spoznali ter v večni ljubezni
z njim združeni uživali neskončno srečo. Tega namena brez
božjega razodetja ne bi mogli spoznati, še manj pa bi ga mogli
doseči z naravnimi močmi svojega duha.

6. Katoliška vera. Bog se je razodel že v začetku člove¬
škega rodu praroditeljem  vsega človeštva, potem posa¬
meznim znamenitim možem, ki jih imenujemo očake; ti so:
Noe, Abraham, Izak in Jakob.  Dalje se je po Mozesu
in prerokih  razodeval izraelskemu narodu. Slednjič seje po
Jezusu Kristusu in njegovih apostolih  na najpopol¬
nejši način razodel vsemu človeštvu. To poslednje razodetje
prejšnjih ne izključuje, ampak jih izpopolnjuje in dovršuje. Vera,
ki se naslanja na to razodetje, se imenuje po Jezusu Kristusu
krščanska,  po katoliški Cerkvi pa, ki to vero nepokvarjeno
hrani in uči, katoliška vera.

Katoliška vera je torej tista vera, ki jo je Jezus
Kristus učil in so jo apostoli oznanjali in ki jo
nepokvarjeno hrani in uči katoliška Cerkev.

1 *

4

Katoliški verouk je celotno razlaganje katoliške vere.

7. Razdelitev. Katoliški verouk hočemo podati v dveh
knjigah.

Prva knjiga: Verske resnice (veroslovje ali dogma¬
tika) bo učila, kaj nam je Bog razodel po Jezusu Kristusu in
njegovih apostolih.

Druga knjiga: Nravni nauki (nravoslovje  ali etika)
pa bo učila življenje po katoliški veri.’

1  Dokler ta knjiga ne izide, se lahko rabi: „Katoliški verouk za višje
razrede srednjih šol. Tretja knjiga: Življenje po katoliški veri. Spisal
dr. Gregorij Pečjak/ 1

Verske resnice.

Verske resnice moramo verovati tako, kakor jih uči ka¬
toliška Cerkev. Ker pa mora vera biti pametna,  nam je treba
najprej spoznati, da uči katoliška Cerkev pravo, od Boga raz¬
odeto vero, potem moremo šele sprejeti posamezne verske
resnice. Zato ima prva knjiga katoliškega verouka dva dela t

Prvi  del  dokazuje resničnost katoliške vere.

Drugi  del  uči in razlaga posamezne resnice katoliške vere.

Prvi del.

Dokaz resničnosti katoliške vere.

§ i.

Korist in spored dokaza.

četudi ne dvomimo, da je katoliška vera, v kateri smo
vzgojeni, prava, od Boga razodeta vera, nam bo vendar dokaz
njene resničnosti v veliko korist.  Svoje vere bomo
namreč tem bolj veseli in jo bomo tem zvesteje tudi v dejanju
izpolnjevali, ko spoznamo razloge, iz katerih je razvidna njena
resničnost.

Dokaz resničnosti katoliške vere ima štiri poglavja:

Prvo poglavje  govori o naravnem spoznanju
božjem.  Da je Bog, to je prva verska resnica in temelj vsaki
veri. To resnico moremo spoznati s svojim umom; zato bo ta
del dokaza umski ali modrosloven.

Ker je pa katoliška vera nadnaravno razodeta,
moramo dalje dokazati, da se je Bog res nadnaravno razodel.
Kako se je to zgodilo in kje se nepokvarjeno hrani božje raz¬
odetje, o tem nas more poučiti le zgodovina; zato je na-
daljno dokazovanje zgodovinsko  in se opira na zgo¬
dovinske vire.

6

Drugo poglavje govori torej  o zgodovinskih virih, iz
katerih se dokazuje resničnost katoliške vere.

Tretje poglavje dokazuje, da je Jezus Kristus pravi
Bog. Iz tega sledi,  da  je  krščanska vera, ki jo je Jezus
Kristus učil,  prava, od Boga razodeta vera in dovršeno
razodetj e božj e.

Četrto poglavje razpravlja nauk o katoliški Cerkvi.
Dokazuje resnico,  da  nepokvarjeno krščansko vero
hrani in uči le katoliška Cerkev.

To poglavje ima dva razdelka:

Prvi razdelek obsega dokaz, da je Jezus Kristus usta¬
novil katoliško Cerkev. Iz tega sledi, da je katoliška Cerkev  v
svojem začetku imela pravo, od Boga razodeto
v ero, ker jo je prejela od svojega božjega ustanovitelja.

Drugi razdelek pa dokazuje, da Sveti Duh katoliško
Cerkev vodi in razsvetljuje. Iz tega je slednjič razvidno, da ka¬
toliška Cerkev  vedno nepokvarjeno hrani in uči isto
vero, ki jo je prejela od Jezusa Kristusa, da je torej  kato¬
liška vera prava, od Boga razodeta vera.

Prvo poglavje.

Dokazi o bivanju božjem.

§ 2 .

Dokaz iz bivanja sveta.

Iz bivanja sveta pamet sklepa, da biva Bog.

I. Svet biva. Ta resnica, o kateri smo prepričani po izkušnji,
je  temelj dokazu. Kdor bi resno hotel dvomiti, ali biva Bog,
bi moral podreti ta temelj.

II. Kakor gotovo biva svet, tako gotovo mora
biti zadosten razlog za njegovo bivanje, zakaj brez
zadostnega razloga ne more biti ničesar.

, Razlog bivanja (den Grund des Daseins) imenujemo
to, po čemer ali vsled česar kaj biva. Vse, kar resnično biva,
mora imeti zadosten razlog bivanja ali samo v sebi, ali pa v
kakem drugem bitju. Če je razlog v drugem bitju, imenujemo
tisto bitje vzrok  (die Ursache).

Da brez zadostnega razloga ne more biti ničesar, um lahko
razvidi. Razlog bivanja imenujemo namreč tisto, kar učinja, da
se to, kar je, razločuje od onega, kar ni, to je od „nič“. Ako
imam n, pr. v desni roki pero, v levi pa nimam ničesar, sem
moral v desno roko pero vzeti, v levo pa ne, in to je razlog,
da v desni roki je, in da ga v levi ni. — Roža, ki je na vrtu
res zrastla, se razlikuje od rože, ki si jo le mislim, pa je v
resnici ni. Prva ima razlog bivanja, druga ne ; zato prva biva
in druga ni nič.

Stvari, ki nastajajo ali se izpreminjajo, imajo
razlog za bivanje v kakem drugem bitju (vzroku).
Kar je nastalo,  si bivanja ni moglo dati samo, ker ni moglo
delovati, preden je sploh bilo. Pa tudi vse, kar se izpreminja,
dobiva nekaj, česar prej ni imelo; nobena stvar pa ne more
dati sama sebi tega, česar nima ; torej je vsaka izprememba
povzročena. Karkoli torej nastaja ali se izpreminja, ima razlog
bivanja v drugem bitju (vzroku) in je od tega bitja odvisno.

Zgledi. Hišo, ki je poprej ni bilo, so postavili ljudje.
Cvetica je vzklila iz semena. Meglica, ki se prikaže na nebu,
ima tudi vzrok svojega postanka: poprej nevidni vodeni hlapi
so se v ohlajenem zraku zgostili v vidne vodene mehurčke. —
Spomladi se oglasi v dobravi piščalka. Piščalko, ki je poprej
ni bilo, je nekdo naredil; in ko zaslišimo njen glas, zopet vemo,
da mora biti za ta glas poseben vzrok. Ako se zabliska in
zagrmi, ne vprašujemo, ali je to povzročeno,  ampak kaj
je povzročilo  blisk in grom. Prepričanje, daje  povzročena
vsaka izprememba v naravi, je temelj naravoslovni
vedi.  Ko smo naravni prikazni našli vzrok ali zadostni razlog,
jo smatramo za „r a zlo ženo".

Ako je pa katero bitje, ki nima razloga za
bivanje v nobenem drugem bitju, mora imeti za¬
dosten razlog v samem sebi,  drugače ne bi moglo bivati.
Tako bitje, ako v resnici biva, mora imeti v svojem bistvu to,
kar njegovo bivanje od vekomaj določuje.

Primera za tako, od vseh drugih bitij neodvisno bitje med
stvarmi ni.

Načelo, da mora biti za vse, kar je, zadosten razlog, je
torej umu razvidno. Vsaki vedi je temelj in brez oporekanja
ga rabijo vsi ljudje zdravega uma.

8

III.  Zadosten razlog za bivanje sveta je ali v

samem svetu, ali v kakem drugem bitju.

IV. V samem svetu ni zadostnega razloga za nje¬
govo bivanje.

To resnico najlaže spoznamo  iz  i z pr e m e n Ijivosti sveta.
Naravoslovne vede soglasno uče, da svet ni bil vedno tak, ka-
koršen je sedaj. Sedanja njegova oblika je nastala ali se je,
kakor pravi naravoslovna veda, razvila iz prejšnje, prejšnja
zopet iz prejšnje itd.

Gotovo je torej, da svet v sedanji obliki nima sam v sebi
zadostnega razloga, ker je odvisen od prejšnje oblike, iz katere
se je razvil, in morda še od kakega drugega bitja, ki je razvoj
omogočilo. Isto velja o vsaki drugi obliki sveta. Vsaka po¬
znejša oblika je odvisna od prejšnje.

Ni pa možno, da bi resnično bivala kaka vrsta
odvisnih členov  (odvisnih oblik sveta ali raznih odvisnih
bitij), ako ni nobenega takega bitja, ki ima samo v sebi za¬
dosten razlog za bivanje.

Pojasnila  te resnice:

a)  O vrsti odvisnih bitij pamet popolnoma jasno spoznava:

Zadnjega člena ni, če ni predzadnjega;
predzadnjega ni, če ni tretjega;
tretjega ni, če ni četrtega, itd.

Vsi ti stavki, ki so popolnoma jasni, trdijo o vsakem členu,
da ga ni, in sicer tako dolgo, dokler ne pridemo do bitja, o ka¬
terem moramo brezpogojno reči, da biva. To je pa samo tako
bitje, ki ima zadosten razlog za bivanje samo v sebi. Ako torej
ni takega bitja, ni nobenega člena.

b)  V vrsti samih odvisnih bitij zadostnega razloga za bi¬
vanje vrste ni, naj bo členov malo, ali veliko, ali brezkončna
množica.

Zadnji člen namreč gotovo nima v sebi razloga za bivanje
onih členov, ki so pred njim, za svoje lastno bivanje pa tudi
ne, ker je odvisen. V zadnjem členu torej ni nikakega razloga
za bivanje cele vrste.

Zgledi: Jajce, ki ga znese kokoš, ne daje bivanja tistim

kokošim in jajcem, ki so pred njim; sedanje pšenično zrno ne

daje bivanja klasu, ki je bil pred njim; gibanje zemlje v se¬
danjem hipu ne daje gibanja zemlji v prejšnjem hipu.

9

Predzadnji člen v vrsti odvisnih bitij daje sicer bivanje
zadnjemu členu, a ker je njegovo bivanje odvisno od prejšnjih
členov, daje naslednjemu členu le, kar je sam prejel. Brez prej¬
šnjih členov ne bi bilo ne predzadnjega, ne zadnjega člena. Za
bivanje cele vrste torej tudi v predzadnjem členu ni razloga.

Enako je z vsakim členom, kateri je le učinek kakega prej¬
šnjega bitja ali kakoršenkoli nasledek kakega prejšnjega hipa.

Naj bo torej takih členov tudi neskončna množica, vendar
v celi vrsti ni nikakega razloga za bivanje in vrsta je nemožna,
ako ni razen odvisnih členov nobenega takega bitja, ki ima
samo v sebi razlog za bivanje in v katerem je hkrati zadosten
razlog in prvi vzrok za bivanje in razvoj cele vrste odvisnih bitij.

Spoznanje te resnice si olajšamo s primeri:

Veriga, katere členi so drug od drugega odvisni, ne more
prosto viseti v zraku, ako ni prvi člen kje pritrjen. Nič ne bi
pomagal izgovor, da ni treba prvega člena, ampak da si lahko
mislimo verigo brez konca ali pa v krogu sklenjeno. Tudi
tedaj ne bi mogla prosto viseti.

Isto pojasnjuje vrsta železniških voz, ki drug drugega
vlečejo: brez lokomotive se vozovi ne pomičejo, ako si tudi
mislimo vrsto poljubno podaljšano ali v krog sklenjeno

Tako tudi različnih oblik sveta, ki se druga iz druge
razvijajo, ne moremo umeti brez neodvisnega bitja, ako bi tudi
trdili, da je ta razvoj brezkončen ali da se vse razvija kakor
v krogu, tako da ni nikjer začetka.

Vse, kar se izpreminja in razvija, mora torej
imeti zadostni razlog ali prvi vzrok svojega bi¬
vanja izvun sebe.

V. Torej biva razen sveta še neko drugo bitje, ki ima
samo v sebi razlog za bivanje inv katerem je hkrati za¬
dostni razlog in prvi vzrok za bivanje sveta.

To bitje se imenuje Bog.

Da ni morda prvotna oblika sveta ono bitje, ki ima samo
v sebi razlog za bivanje, ampak da je Bog izvunsvetno
bitje, pamet lahko spozna. Kakšna je bila prvotna oblika sveta,
ali je bila žareča obla, ali tenka in redka meglica, ki se je
polagoma začela zgoščevati, to je težko dognati in naravo¬
slovna veda o tem različno ugiblje. To pa je gotovo, da je bila
tudi prvotna oblika sveta izpremenljiva,  ker ni vedno
ostala taka, kakoršna je bila. Izprememba pa kaže na od¬
visnost od drugega bitja, na razlog bivanja izvun  sveta.

*

* *

10

Iz dokaza je razvidno, da je Bog bitje, ki je samo od sebe.
To pomenja, da Bog ni postal in da svojih popolnosti ni dobil
od nobenega drugega bitja.

Ako bi bil Bog postal, bi bil moral ali sam sebe ustva¬
riti, preden je bil, kar ni možno; ali pa bi bil moral dobiti
bivanje od drugega bitja, torej bi bil od tega bitja odvisen in ne
bi imel sam v sebi zadostnega razloga za bivanje. Isto bi bilo,
ako bi bil katerokoli popolnost dobil od kakega drugega bitja.

Iz tega sledi:

1.  Bog je večen: je vedno bil, je in vedno bo.

Da Bog tudi vedno bo, je razvidno iz tega, ker ima
razlog bivanja v samem sebi in je torej bivanje njegovo bistvo.

2. Bog je neskončno popoln. To pomenja: Bog ima vse po¬
polnosti ali vse dobre lastnosti v najvišji meri.

Ako bi Bog katere popolnosti ne imel, ali bi jo imel le
v nepopolni meri, bi bil v tem oziru omejen.  Omejeno pa
more in mora biti le tako bitje, ki je svoje bivanje in svoje
popolnosti prejelo od drugega bitja, ne pa bitje, ki je samo
od sebe in mu je — kakor bivanje — tako tudi vsaka po¬
polnost bistveno lastna.

3. Bog je nespremenljiv.

Ako bi se izpremenil, bi dobil nekaj, česar poprej ni
imel. To pa bi mogel dobiti zopet le od drugega bitja, torej
bi ne bil več neodvisen in sam od sebe.

§ 3 .

Dokaz iz uredbe sveta.

Svet  ni delo slučaja, ampak je smotrno  urejen. Smo¬
trno  imenujemo to, kar je narejeno ali urejeno za določen
namen ali smoter.  Razumen človek smotrno uravnava svoja
dela in iz smotrnosti kakega dela sklepamo na umnega izvrši¬
telja, ki je na uspeli mislil in po tej misli (smotru) delo uravnal.

Ako gremo na visoko goro in opazujemo melovje, kjer
kameni brez smotra leže drug na drugem, ne vprašujemo, kdo
je kamene tako zložil. Ako pa slednjič po dolgi hoji pridemo
do gorske koče, ki nam nudi zavetišče in prenočišče, ter vsto-
pivši vidimo v njej ognjišče in mizo in klopi ter ležišča z
gorkimi odejami, ne bomo prav nič dvomili, da so kočo postavili
in uredili misleči, umni ljudje, ki so vedeli, kaj delajo in čemu
bo vse to

11

Ali če opazujemo uro, v kateri se vrte razna kolesca,
tako da z natančno umerjeno hitrostjo premikajo kazalec, ki
nam naznanja čas, — gotovo ne bomo sodili, da je vse to
samo po sebi nastalo in se slučajno tako strnilo, marveč bomo
iz smotrnega dela sklepali na umnega izvršitelja.

Iz smotrnosti sveta pamet spoznava, da biva razen
sveta umno bitje, ki je vzrok smotrnosti; to nad
naravo vzvišeno, modro in mogočno bitje  je  Bog.

I.  Resnično je, da so na svetu smotrne uredbe.
Vidimo namreč, da neštete stvari delujejo po stalnih zakonih
za določene namene in da dosegajo svoje uspehe, kolikor je prav
za celoto. Vidimo tudi, da različne stvari, ki nimajo vselej med
seboj vzročne zveze, delajo druga za drugo ter sestavljajo enovit
r ed in čudovito lepoto.

1. Najlepši umotvor je človek sam. Po zakonih simetrije
in harmonije sestavljeno telo je urejeno tako, da vsak ud služi
svojemu namenu, vse telo pa je najprikladnejše bivališče in
orodje mislečega in svobodnega duha.

2. Pa tudi v prirodi, ki sama nima razuma, opazujemo
vse polno umnih uredeb.

a)  Zemlja  je uravnana tako, da je prikladna za člo¬
vekovo bivališče. Ima pravo razdaljo od solnca, da dobiva od
njega primerno toploto in svetlobo. Ozračje je namešano iz prav
takih plinov in v prav tistem razmerju, kakor je potrebno za
ljudi, živali in rastline. Ljudje in živali potrebujejo za dihanje
kisika, ki se v pljučih deloma spaja z ogljikom v ogljikovo
kislino. Ta bi zrak zastrupila, ako bije  bilo preveč; a rastline
jo vsrkavajo, ji odjemljejo ogljik, kisik pa puščajo zopet ljudem
in živalim.

b)  Zemeljska  os  ne stoji pravokotno na ekliptiki,
ampak je od pravokotnice odklonjena za 23 i/ 2 °. Posledica temu
je menjavanje štirih letnih časov.

c)  Toplota zemeljska telesa razteza, mraz pa jih zgoščuje.
Izjemo dela voda,  ki doseže svojo naj večjo gostoto pri -|-4° C,
potem pa se zopet razteza. Ako ne bi bilo te izjeme, bi se led
začel delati od spodaj in v hudi zimi bi zamrznile vse vode
od dna do vrha; vse vodne živali bi morale poginiti.

c)  Krasno se razodeva višja modrost v delovanju
raznih živalic,  ki tako umno skrbe zase in za ohranjenje
svojega rodu, n. pr. čebelice, gosenice raznih metuljev in drugih
žuželk. To ni pridobljena modrost brezumnih živalic, ampak v
naravo položen nagon (instinkt), ki deluje vedno enako in s
tisto sigurnostjo, kakor vse prirodne sile.

12

3. Tudi za to lahko najdemo zgledov, kako različne
stvari,  ki nimajo razuma in med katerimi ni nikake nepo-
srednje zveze, delujejo druga za drugo.

a)  Nekatere žuželke  raznašajo cvetlični prah  z
ene rastline na drugo in tako pospešujejo oploditev.

b)  Obširne puščave  tropičnih krajev so navidezno brez-
smotrne, a v resnici izpolnjujejo jako važne namene. Prvič so
naravne peči  za oddaljene mrzlejše kraje. Od pekočega
solnca razbeljeni pesek do visoke stopnje segreva zračne plasti,
ki se potem v mogočnih tokih razlivajo proti severu ali jugu,
prinašajoč seboj dobrodejno toploto. Drugič pa tako segreti
zrak na poti črez širno morje vsrka mnogo vodenih hla¬
pov,  ki jih dvigne in nese črez najvišje gore. V mrzlejših
krajih se hlapi ohlade in zgoste v vodne mehurčke in kapljice,
ki kot blagodejni dež namakajo rodovitna polja in napajajo
studence, da ne preneha tek voda.

(Še mnogo drugih zgledov smotrnosti v prirodi navaja
„Katoliški verouk za višje razrede srednjih šol“. Druga
knjiga. Spisal dr. Gr. Pečjak. Berilo št. 3. Moderne naravoslovne
knjige so polne hvale, kako modro je urejena narava.)

II. Smotrne uredbe na svetu more povzročiti

le umno bitje.

Pri smotrnem delu  prihodnji uspeh dejansko v p 1 iva
na d e 1 o, n. pr. pri zidanju hiše ali sestavi ure. Edino možen
način, kako more nekaj prihodnjega že bivati ter vplivati, je pa
le ta, da biva v mislih umnega b i tja,  ki hoče to uresničiti,
na kar misli. Smotrno delo torej nujno kaže, da je kdo na
uspeh dela mislil  in po tej misli (smotru) delo uravnal.

S tem se ujema obča zavest človeštva.  Že majhen
račun, ali kratka kitica pesmi na koscu papirja je vsakemu
človeku neovržen dokaz, da je to pisava umnega bitja. Tako
se ne bi smelo sklepati, ako ne bi bilo gotovo, da umno delo nikdar
ni možno brez umnega vzroka ; in vendar se vsi ljudje strinjajo,
da se mora tako sklepati. Z isto pametjo pa nam je soditi tudi
dela narave, ki so sestavljena iz številnejših delcev in izvršena
še umneje ko človeška dela.

III. Torej je neko umno bitje, ki je povzročilo
smotrne uredbe na svetu.

Kako naraven in edino pravilen je ta sklep, potrjuje brez¬
upni boj bogotajcev proti sklepanju iz smotrnosti, ki kaže,
da se ni mogoče pametno upirati. Pravijo:

13

a)  „Svet je delo slučaja." Slučaj nikdar ne more
ustvariti trajnih smotrnih uredeb. Ako bi n. pr. vihar pre¬
metaval črke, bi bilo sicer možno, da bi tri, štiri črke slučajno
združil v kratko besedico, ki bi se pa v naslednjem hipu zopet
razdrla Nikdar bi pa tako ne nastala cela pesmica, kaj šele
cela knjiga.

b)  „Svet so uredili pri rodni zakoni."  Zakoni,
ki so svet uredili in red ohranjajo, so sami še umnejše delo,
nego bi bilo urejevanje sveta od slučaja do slučaja. V stroju,
ki opravlja smotrna dela, na primer v velikem tiskarskem
stroju, tudi delujejo prirodne sile po stalnih zakonih. A kdo
bi odrekal umnost izumitelju stroja?

c)  „Zakaj se iz nereda na svetu ne bi smelo
sklepati, da sveta ni uredilo umno bitje?"  Od¬
govor: Iz nereda bi se smelo le to sklepati, da tega, kar je v
neredu, ni uredilo umno bitje; a kar je urejenega, to je moral
kdo urediti. Vsaka poedina smotrna stvar, n. pr. knjiga, svedoči,
da je delo umnega bitja, ako jo najdemo tudi sredi največjega
nereda. V resnici pa človek niti tega ne more trditi, da je na
svetu res nered. V veličastnem redu vesoljstva se nižji smotri
žrtvujejo višjim in tako je delni „nered‘‘ še izrazitejši dokaz
višjega uma. V premnogih stvareh, ki so se prej zdele nepo¬
trebne in škodljive, je proučevanje narave razkrilo sijajno
smotrnost.

IV. Svet ni tako bitje, da bi mogel sam povzro¬
čiti svoje smotrne uredbe.

Ni namreč bitja na svetu, ki bi imelo toliko uma in moči,
da bi moglo zamisliti in ostvariti (uresničiti) smotrne uredbe
sveta. Človek je sicer umno bitje, ki dela smotrno, a njegov
um in njegova moč sta omejena in svetovni red je bil uravnan,
preden je človek nanj mislil.

V. Je torej izvun sveta drugo bitje, ki je povzročilo
smotrne uredbe na svetu.

To izvunsvetno, po umu in moči vzvišeno
bitje  je  Bog.

*

* *

Iz uredbe sveta je neposrednje razvidno, da biva izvun
sveta po umu in moči vzvišeno bitje, ki je svet smotrno ure¬
dilo.  Da je to bitje obenem stvarnik sveta, razkriva globlje
razmišljanje:

Svet je urejen tako, da se smotrno delovanje vrši po
Prirodnih zakonih. Ti zakoni izvirajo iz bistvenih lastnosti

14

posameznih stvari. Torej je oni Um, ki je zamislil svetovni red
in smotrno delovanje stvari, uresničil to misel s tem, da je
stvarem dal bistvene lastnosti,  kakoršne so potrebne
za smoter. Kdor pa je dal bistvene lastnosti, je dal bistvo,
to je: on jih je ustvaril.

§ 4 .

Dokaz iz nravne zavesti.

Ne le zunanji svet oznanja vsemogočnega in neskončno
modrega Boga, ampak tudi notranja zavest izpričuje vsakemu
človeku, katerega duševne zmožnosti so normalno razvite, da
biva božje bitje.

I. človek ima nad seboj nravni zakon,  kateremu se
ne more odtegniti. Vest  mu  namreč pravi,  da je med
nravno dobrim in nravno zlim dejanjem razlika, in mu nalaga
brezpogojno dolžnost, delati nravno dobro ter varovati se
nravno zlih del.

Vest je sicer različna pri raznih ljudeh in celo pri istem
človeku more biti ob raznih časih različna, toda le v sodbi,
katera dejanja so nravno dobra in katera so zla. To je umevno,
ker človeška pamet, ki sodi posamezna dejanja po nravnem
zakonu, ni nezmotljiva, kakor se tudi sodnik, ki sodi dejanje
obtoženca po pozitivnem človeškem zakonu, v razsodbi lahko
zmoti. Stalen pa je zakon nravnosti,  ki brezpogojno
veleva, da je treba to delati, kar smo spoznali za dobro, in
se ogibati tega, kar smo spoznali za zlo.

Z dobro vzgojo se da sodba izbistriti, s slabo vzgojo in
slabimi zgledi pa se zatemni, a zakon nravnosti se ne more
izbrisati z nobeno silo.

Celo najvišja zemeljska dobrota, ki se (navidezno) včasih
nudi za nravno zlo dejanje, in najhujše fizično zlo, ki človeka
na zemlji včasih zadene zaradi dobrega dejanja, ne more oma¬
jati nravnega zakona, ki veli: Varuj se hudega, delaj dobro!

II. Karkoli biva, mora imeti zadosten razlog: torej mora
biti zadosten razlog za dejstvo, da ima človek nad seboj nravni
zakon.

III. Zadostni' razlog za tako splošen, s človeško naravo
neločljivo združen, stalen in vsekdar neizprosen zakon more
biti le v nadsvetnem bitju, ki gospoduje nad naravo in nad
človeškim duhom ter vsem človeštvom, in to bitje je Bog.

15

Iz nravnega zakona odseva neskončna  božja svetost:
Bog hoče in ljubi vse dobro in sovraži vse hudo. Sklepati pa
moremo tudi na neskončno pravičnost,  s katero bo Bog
vse dobro poplačal in vse hudo kaznoval, kakor si bo kdo
zaslužil.

Drugo poglavje.

Zgodovinski viri, iz katerih se dokazuje resničnost

katoliške vere.

§ 5.

Zgodovinske knjige svetega pisma novega zakona.

Poglavitni  vir  dovršenega božjega razodetja, ki ga je
Jezus Kristus prinesel na svet, so zgodovinske knjige svetega
pisma novega zakona; te so: štirje evangeliji in „D e-
janje apostolo v“.

1.  Evangelij sv. Mateja. Sv. Matej  je bil apostol Kristusov.
Poprej je opravljal službo cestninarja v Kafarnavmu. Ko ga je
Jezus poklical v apostolsko službo, je popustil vse, hodil za
njim ter bil priča njegovih del in naukov. Po Jezusovem vnebo¬
hodu je oznanjal nauk zveličanja po Judovski deželi. Predenje
šel med poganske narode, je hotel svojim rojakom zapisati to,
cesar jih je poprej ustno učil. Tako je nastal prvi pisani evangelij.

Poseben smoter,  ki ga je imel pred očmi sv. Matej,
je bil ta, da bi svojim rojakom v Palestini dokazal, da so se
na Jezusu Kristusu izpolnile vse prerokbe o obljubljenem Odre¬
šeniku, zapisane v svetem pismu starega zakona. Iz izpolnitve
naj bi Judje spoznali, da je Jezus obljubljeni Odrešenik ali Mesija.

Sv. Matej je spisal svoj evangelij v takrat po Palestini
navadnem sirsko -k aldejskem jeziku;  ohranjen pa nam
je le grški prevod.

2. Evangelij sv. Marka. Sv. Marko  ni bil apostol, živel pa
Je z apostoli v najožji dotiki. Izpočetka je bil spremljevalec
a Postola Pavla, pozneje pa se je v Rimu pridružil sv. Petru.
Po ustnem oznanjevanju prvaka vseh apostolov in ob njegovem
n eposrednjem vodstvu je spisal evangelij, namenjen posebno onim
kristjanom, ki so se iz poganstva izpreobrnili h krščanski veri.

16

Drugi evangelij in vse nadaljnje knjige sv. pisma novega
zakona so spisane v grščini,  ki je bila takrat po jutrovih
in tudi po zahodnih deželah tako razširjena, da so jo skoraj
splošno umevali.

3.  Evangelij sv. Luka. Sv.  Luka  tudi ni bil apostol. Rojen
je bil v Antiohiji od poganskih roditeljev. V svoji mladosti je
bil zdravnik. Zgodaj je spoznal in sprejel krščansko vero.
Spremljal je sv. Pavla na njegovih apostolskih potovanjih in
šel z njim tudi v Rim, kjer je moral sv. Pavel dve leti prebiti
v ječi. V tem času je sv. Luka spisal svoj evangelij pod nepo-
srednjim Pavlovim vodstvom. Izpraševal pa je, kakor sam priča,
tudi druge apostole o vsem, kar je Jezus delal in učil. (Prim.
Luk. 1, 1 sl.)

Podrobnosti o Jezusovi detinski dobi in podatke o Mariji
je lahko izvedel od Marije same in od njenih sorodnikov.

4. Evangelij sv. Janeza. Sv. Janez  je bil apostol, katerega
je Jezus posebno ljubil. V svoji mladosti je z očetom Zebe-
dejem in bratom Jakobom ribaril po Genezareškem jezeru. Po
čudežnem ribjem lovu, ki ga popisuje sv. Luka (Luk. 5), je
Jezus oba brata: Janeza in Jakoba starejšega s Simonom
Petrom vred poklical v apostolsko službo. Te tri apostole je
Jezus večkrat posebno odlikoval. Sv. Janezu je umiraje na križu
izročil svojo mater Marijo.

Po Jezusovem vnebohodu je sv. Janez bržkone do Marijine
smrti ostal v Palestini.  Pozneje je šel v Malo Azijo in je
po smrti sv. apostolov Petra in Pavla imel svoje stalno biva¬
lišče v Efezu.  Tertulijan in sv. Hieronim pripovedujeta, da je
ob času cesarja Domicijana prišel v Rim,  kjer so ga vrgli v
kotel vrelega olja. A bil je čudežno rešen. Potem pa je moral
iti v pregnanstvo na otok Patem.  Tu je spisal svojo preroško
knjigo „Skrivno razodetje".  Milejši cesar Nerva mu je
dovolil, da se je smel zopet vrniti v Efez.  In zdaj šele, po
svoji vrnitvi, je spisal četrti evangelij.  Umrl je naravne
smrti okrog leta 100 po Kr.

Poleg tega, da je hotel s svojim evangelijem izpopolniti
prve tri evangelije, je sv. Janez imel pred očmi še poseben
namen,  dokazati, da je Jezus Kristus  ne le Abrahamov
potomec in obljubljeni Odrešenik, kar so že prvi trije evangelisti
dokazali, ampak da je tudi pravi Sin božji,  Beseda božja,

17

ki je bila v začetku pri Bogu in je sama Bog, pa je meso po¬
stala in med nami prebivala. (Jan. 1.)

5. „Dejanje apostolov . 11  Peta zgodovinska knjiga novega
zakona, „D ej a n j e a p o s t o i o v“, je nekako nadaljevanje štirih
evangelijev. Pisatelj, sv. evangelist Luka, popisuje v tej knjigi
ustanovitev in zgodbe Jezusove Cerkve v prvih 30 letih, t. j.
od vnebohoda Gospodovega pa do onega časa, ko je bil sv. Pavel
v Rimu prvikrat v ječi. Važna je torej zlasti za nauk o sv. Cerkvi.

§ 6 .

Zgodovinska verodostojnost štirih evangelijev in „Dejanja

apostolov 11 .

Daje  kaka knjiga zanesljiv zgodovinski  vir  ali
da je zgodovinsko verodostojna, se prepričamo, ako dokažemo,
da je knjiga 1. pristna,  2. n ep  o k var  j ena  in 3. da je njen
pisatelj osebno verodostojen.

Pristno (nepodtaknjeno)  imenujemo knjigo, katero je
res spisal oni pisatelj, ki se v njej izrečno navaja ali pa mu
jo prisoja ustno izročilo; ako pa pisatelj ni znan, mora biti
knjiga vsaj v tistem času spisana, v katerega jo stavi ustno
izročilo.

Nepokvarjeno imenujemo knjigo, ako se je ohranila njena
vsebina bistveno neizpremenjena.

Osebno verodostojen pa je pisatelj knjige, ako je poučen
o stvari, ki jo popisuje, tako da more  poročati resnico, in ako
je poleg tega resnicoljuben,  da tudi hoče  pisati resnico.

§ ?•

Zgodovinske knjige novega zakona so pristne.

Štirje evangeliji in „Dejanje apostolov 11  so pristne knjige,
t.j., spisali so jih res apostoli in njihovi učenci:
sv. Matej, sv. Marko, sv. Luka in sv. Janez, in sicer v prvem
stoletju  po Kristusu. To dokazujejo zunanji in notranji
razlogi.

A.  Zunanji razlogi.

I. Rokopisi. Dokler še niso poznali tiska, so se mogla dela
pisateljev širiti le po rokopisih, t. j. po prepisih prvotnega spisa.

2

Dr. Svetina, Katoliški verouk.

18

Čim več takih rokopisov nam je o kakem delu ohranjenih in
čim starejši so, tem bolj moremo biti prepričani o pristnosti
dotičnega dela.

Ako primerjamo v tem oziru sv. pismo, zlasti zgodovinske
knjige novega zakona, s starimi klasiki in drugimi sovrstnimi
knjigami svetne vsebine, o katerih pristnosti prav nič ne dvo¬
mimo, se prepričamo, da je pristnost sv. pisma še mnogo bolj
zanesljiva.

Najstarejši rokopisi starih klasikov, ki so nam ohranjeni,
so večinoma šele iz 8. ali 9. stoletja; le prav malo jih je iz sta¬
rejše dobe.

Sveto pismo pa nam je celotno ohranjeno v dveh roko¬
pisih iz 4. in dveh iz 5. stoletja. Iz poznejših stoletij pa imamo
več tisoč rokopisov, okrog 1000 je kritičnih. Nekateri obsegajo
vse, drugi pa le posamezne svetopisemske knjige.

Nobeno starejše delo svetne vsebine se ne more niti od
daleč ponašati s tako starostjo in takim številom rokopisov.

II. Prevodi. Sveto pismo seje že zgodaj prevajalo v mnogo¬
tere jezike. Najstarejši prevodi sv. pisma segajo še za 200 let
dalje nazaj, ko v prvotnem jeziku ohranjeni rokopisi.

Iz 2. stoletja po Kr. sta ohranjena dva prevoda, namreč
sirski  prevod z imenom „Pešito“,  izdelan že v začetku
2. stoletja, in stari latinski  prevod „Itala“  iz srede
2. stoletja.

Iz 3. stoletja imamo ko p t iški  prevod, ki so ga čitali
kristjani v Egiptu, in etiopski  prevod.

Iz 4. stoletja je gotski  prevod, ki ga je priredil škof
Ulfila.  („Srebrni kodeks 1 ' tega prevoda je iz 6. stoletja.)

Okrog 1. 400 je dovršil sv. Hieronim latinski prevod, ki
se imenuje Vulgata.

Iz 5. stoletja je armenski  prevod sv. pisma, namenjen
kristjanom v Armeniji.

Za nas je zlasti zanimiv staroslovenski  prevod, ki
sta ga sv. brata Ciril in Metod  v 9. stoletju podala Slo¬
vanom.

Prevodi sv. pisma so velevažni v dvojnem oziru :

1. Dokazujejo starost  sv. pisma in posebe zgodo¬
vinskih knjig novega zakona. Original mora biti starejši od pre¬
voda ; najstarejši prevod pa je iz prve polovice 2. stoletja, torej
so morale zgodovinske knjige novega zakona biti spisane že
koncem 1. stoletja.

19

2.  Mnogoštevilni prevodi iz najstarejših časov izpriču¬
jejo apostolski izvor  svetopisemskih knjig novega zakona,
in sicer zaradi tega, ker je le splošno prepričanje, da so te
knjige zapuščina apostolov, moglo povzročiti, da so se prevajale
in tako hitro razširjale med razne narode v času, ko je bilo
razširjanje knjig zelo težavno. Prevara v 2. stoletju ni bila možna,
ker so živeli še učenci apostolov.

III. Citati. Cerkveni pisatelji prvih stoletij navajajo v svojih
spisih mnogo izrekov iz evangelijev in drugih svetopisemskih
knjig novega zakona. Takim izrekom pripisujejo apostolsko in
naravnost božjo veljavo. To dokazuje, da so bile svetopisemske
knjige novega zakona tem pisateljem dobro znane in da so ve¬
ljale za apostolske  knjige.

Najstarejše cerkvene pisatelje zovemo apostolske očete,
ker so še poznali apostole in so bili njihovi učenci. Pisali so
proti koncu 1. in v začetku 2. stoletja. Sicer je le malo spisov
apostolskih očetov ohranjenih, vendar se nahaja v njih 34 iz¬
rekov iz evangelijev, in sicer največ iz evangelija sv. Mateja,
ki je najstarejši, najmanj iz evangelija sv. Janeza, ki je bil
dovršen šele okrog 1. 100.

Od cerkvenih očetov in pisateljev iz 2., 3. in 4. stoletja
nam je ohranjenih mnogo več spisov in knjig. V teh je navedenih
toliko izrekov iz evangelijev in drugih svetopisemskih knjig,
da bi se iz teh citatov moglo sestaviti skoraj celo sveto pismo.

IV. Izrečna poročila o postanku ter pisateljih zgodovinskih
knjig novega zakona.

Cerkveni očetje in pjsatelji ne navajajo samo izrekov iz
štirih evangelijev in „Dejanja apostolov 14 , ampak tudi izrečno
poročajo, kako in kdaj so te knjige nastale in kdo jih je spisal.
Najvažnejši poročevalci so:

1. Sv. Justin,  mučenec in apologet. Rojen je bil v za¬
četku 2. stoletja od poganskih starišev v mestu S i h e m u v
Samariji. V svoji mladosti je proučil razne modroslovne se¬
stave, ki pa niso mogli utešiti njegovega teženja po spoznanju
resnice. A česar je resno in vztrajno iskal, je slednjič našel v
krščanskih svetih knjigah, v svetih evangelijih. Prejel je sveti
krst ter postal krščanski apologet, t. j. branitelj krščanske vere
Proti neopravičenim napadom nevernikov in Judov. Umrl je
uiučeniške smrti v Rimu I. 166. ob cesarovanju Marka Avrelija.

2 *

20

Kot mož bistrega duha in velike naobraženosti, rojen
kmalu po smrti sv. apostola Janeza v neposrednji bližini Jeru¬
zalema, je bil sposoben, da je natančno proučil temelje krščan¬
stva. Svojo resnicoljubnost pa je neovržno dokazal z mučeniško
smrtjo.

Sv. Justin imenuje štiri evangelije „spomenice apo¬
stol  o v“, ki so jih napisali „Kristusovi učenci in nji¬
hovi spremljevalci".  Poroča tudi, da so se ti evangeliji —
enako kakor spisi prerokov — že ob njegovem času, t. j. v prvi
polovici 2. stoletja, „javno čitali pri krščanski službi
božji".  Vsebino teh knjig pa imenuje „v z vi še n e nauke".

2. Sv. Irenej,  rojen 1. 140. v Mali Aziji, je bil učenec
apostolskega očeta sv. Polikarpa, škofa v Smirni in učenca
sv. apostola Janeza. Iz Male Azije je prišel Irenej v Galijo, kjer
je postal mašnik in pozneje lionski škof.  Svoje sveto živ¬
ljenje je sklenil z mučeniško smrtjo.

Ta mož je pač zanesljiva priča o apostolskem izvoru zgo¬
dovinskih knjig novega zakona. Po svoji domovini in vzgoji v
neposrednji zvezi z apostolom Janezom, je bil o postanku evan¬
gelijev dobro poučen.  Njegova učenost, njegovo sveto živ¬
ljenje in mučeniška smrt pa so najboljše poroštvo za to, da ni
le mogel, ampak tudi hotel  poročati resnico.

Sv. Irenej navaja v svojem velikem delu: „Proti krivo¬
vercem"  okrog 400 izrekov iz evangelijev, med temi 94 iz
sv. Janeza. Poroča pa tudi izrečno, da so spisali evangelije
sv. Matej, sv. Marko, sv. Luka in sv. Janez. Pripoveduje tudi,
kdaj in ob kakih okoliščinah so bili spisani posamezni evangeliji.

Poročilo slove: „Matej je objavil svoj evangelij med Judi
in v njihovem lastnem jeziku oni čas, ko sta Peter in Pavel
v Rimu oznanjala evangelij. Potem je Marko, Petrov učenec, za¬
pisal to, kar je Peter propovedoval. Tudi Luka, Pavlov spremlje¬
valec, je v knjigo zapisal evangelij, kakor ga je oznanjal Pavel.
Naposled je Janez, Gospodov učenec, kateri mu je slonel na
prsih, izdal evangelij, ko je bival v Efezu v Aziji." Irenaeus.
Adv. haer. III. c. 1.

V isti knjigi priča, da je „Dejanje apostolov" spisal sv. Luka.

3. Tertulijan  (160 — 240) je bil sin rimskega stotnika
v Kartagini. Bil je silno bistroumen in je stal na vrhuncu po¬
ganske izobrazbe. Stanovitnost svetih mučencev ga je prepri-

21

čala o resničnosti krščanske vere. V svoji moški dobi (okrog

1. 193.) je prejel sv. krst in bil potem v mašnika posvečen. L. 202.
je zavoljo nagnjenja k ostremu življenju zašel v Montanovo
krivo vero. Kar je spisal do tega leta, je zanesljivo katoliški
nauk, v poznejših spisih se nahajajo nekateri krivoverski nauki.
Zato se ne prišteva cerkvenim očetom, ampak le cerkvenim
pisateljem.

Tertulijan dokazuje krivovercu Marcionu,  ki je sprejel
samo evangelij sv. Luka, da ima sv. Cerkev štiri pristne
evangelije,  sv. Mateja, sv. Marka, sv. Luka in sv. Janeza.

Med drugim piše o štirih evangelijih : „Izined apostolov
sta nam (pismeno) izročila verske resnice sv. Matej in sv. Janez,
izmed apostolskih učencev pa jih v nas utrjujeta sv. Marko in
sv. Luka.“ Tertull. Contra Marc. lib. XIV. 2.

Tertulijanovo poročilo je tem važnejše, ker se ta cerkveni
pisatelj, dasi je zašel v krivo vero, vedno sklicuje na ustno iz¬
ročilo in zatrjuje, da moramo sprejeti le to, kar so nam izro¬
čile prvotne cerkvene občine, ki so jih ustanovili apostoli.

V. Izpričevalo nasprotnikov.

a)  Krivoverci prvih stoletij  so svetopisemske knjige
novega zakona ne le poznali, ampak večinoma tudi priznavali
njih apostolski izvor. Nanje se sklicujejo,  da bi z napačno
razlago nekaterih izrekov utrdili svoje krive nauke. Ako so pa
nekateri krivoverci, kakor n. pr. Marcion, oporekali posamez¬
nim  knjigam, so z oporekanjem le to dokazali, da so
bile  one knjige takrat že spisane in znane  in da so drugi
kristjani priznavali njih apostolski izvor.

Nekateri krivoverci so začeli že proti koncu 1. in v začetku

2. stoletja apostolske spise ponarejati  in hoteli te svoje iz¬
delke lažnivo podtekniti apostolom in njih vrstnikom. Tako so
nastali n. pr. Evangelij sv. Jakoba, Nikodeinov evangelij, Skrivno
razodetje sv. Petra i. dr. Ker je Cerkev označila take spise kot
»zakotne 11  (apdcrypha) in je vernike pred njimi svarila, so
Prav ti ponarejeni -spisi nov dokaz, kako skrbno je Cerkev
Suvala prave apostolske  knjige. Sploh je podtikanje apo¬
stolom umljivo le iz tega, da so prvi kristjani imeli več pristnih
apostolskih knjig.

b)  Celo poganski učenjaki in pisatelji  nehote
Potrjujejo pristnost evangelijev in drugih svetih knjig, ko na-

22

padajo in smešijo njih vsebino. Tako se bori n. pr. modrijan
C e lz v prvi polovici 2. stoletja zoper razne evangelijske nauke,
evangelije same pa imenuje „spiseKristusovih  učencev 11 .

VI. Izpričevalo katoliške Cerkye. Ker so svetopisemske knjige
novega zakona nastale v naročju katoliške Cerkve, ona najlaže
priča o njih pristnosti in apostolskem izvoru. Tako izpričevalo
katoliška Cerkev tem knjigam tudi res daje od svojega početka
pa do današnjega dne, in sicer na raznoteri način:

a)  Katoliška Cerkev je tem knjigam že v prvih stoletjih
skazovala največje spoštovanje:  čitala jih je pri službi božji,
razširjala jih po prepisih in prevodih; cerkveni očetje in pisatelji
so iz njih z največjim spoštovanjem navajali izreke; vernikom
je bilo strogo prepovedano, izročati jih nevernikom.

b)  Katoliška Cerkev je dala knjigam, katere popisujejo
Jezusovo življenje, naslove: Sveti evangelij Jezusa Kristusa
po Mateju, Marku, Luku, Janezu.

c)  Slednjič je katoliška Cerkev tudi na zborih izrekla
pristnost celega sv. pisma starega in novega zakona.

Na pokrajinskem cerkvenem zboru hiponskem  (393)
in kartaginskem  (397) seje sestavil popolni zapisnik (kanon)
vseh svetopisemskih knjig, ki ga je pozneje iznova odobril
vesoljni cerkveni zbor f 1 o r en t in ski v 15. in tridentinski
v 16. stoletju.

B.  Notranji razlogi.

1.  Jezik, v katerem so spisane zgodovinske knjige novega
zakona, dokazuje, da so jih spisali rojeni Judje v 1. stoletju
po Kr. Spisane so namreč v takozvanem helenistiškem na¬
rečju,  to je v grškem jeziku, kakoršen je tedaj rabil kot
občevalni jezik v vzhodnih deželah. V takem jeziku so pisali
tudi drugi judovski pisatelji one dobe, n. pr. Jožef Flavij.
V svetem pismu je to narečje pomešano z mnogimi hebra-
izmi,  kar potrjuje, da so bili pisatelji rojeni Judje.

2. Slog in preprosti nač in pisave  kaže, da pisa¬
telji niso bili učenjaki, ampak možje, kateri so poznali le domače
judovsko slovstvo, namreč sveto pismo starega zakona, sicer
pa se niso mnogo bavili s knjigo. Taki so bili Jezusovi apostoli
in učenci, katerim se pripisujejo zgodovinske knjige novega
zakona.

23

3. V teh knjigah se natančno slika versko in politiško
življenje, kakoršno je bilo v Palestini in drugih vzhodnih deželah
Rimskega cesarstva ob Kristusovem času in nekaj let pozneje.
V pripovedovanje je vpletenih tudi prav mnogo zemljepisnih,
zgodovinskih in narodopisnih  opazek ter podatkov,
ki se popolnoma ujemajo s poročili drugih virov o oni dobi
ter onih krajih. To zopet kaže na pisatelje, kakoršni so bili
apostoli in njih spremljevalci, ki so živeli v Palestini v 1. sto¬
letju po Kr., prepotovali vzhodne dežele Rimskega cesarstva
ter poznali opisane razmere ne iz knjig, pač pa po lastnem
opazovanju. Poznejši pisatelji ne bi bili mogli vseh teh razmer
tako natančno pogoditi, zlasti zato ne, ker se je v Palestini po
razrušitvi Jeruzalema vse predrugačilo.

4. Prvi trije evangelisti navajajo Jezusovo prerokbo o raz¬
rušitvi Jeruzalema, kar nič pa ne omenjajo, kako sijajno se je
ta prerokba izpolnila, dočim na izpolnitev drugih prerokeb
redno opozarjajo. Že sama ta okoliščina dokazuje, da so bili
prvi trije evangeliji spisani pred letom 70. po Kr. —

Pisatelj „Dejanja apostolov 11  natančno opisuje Pavlovo delo¬
vanje in njegova potovanja, a poročilo sega le do konca
prvega Pavlovega jetništva v Rimu.  To dokazuje, daje  bil
pisatelj Pavlov spremljevalec in da je bila knjiga dovršena prav
oni čas, ko je bil Pavdl rešen iz rimske ječe.

§ 8.

Zgodovinske knjige novega zakona so se ohranile nepokvarjene.

Zgodovinske knjige novega zakona so se ohranile nepo¬
kvarjene,  to je bistveno take, kakoršne so izšle iz rok
pisateljev. Da se jim vsebina ni mogla bistveno izpremeniti, je
razvidno iz sledečih razlogov :

1. Pisatelji so knjige Cerkvi izročili.' One osebe in krščanske
občine, katerim so bile apostolske knjige prvotno namenjene,
so jih objavljale z vednostjo in odobravanjem pisateljev tudi
drugim občinam. Tako je nastalo mnogo prepisov apostolskih
knjig, ko so apostoli še živeli. Ako se ti prvi prepisi ne bi bili
ujemali s prvotnimi knjigami, bi jim bili ugovarjali apostoli
sami, potem tiste osebe in krščanske občine, ki so imele prvotne
knjige, in slednjič mnogoštevilni apostolski učenci, ki so vsebino

24

knjig večinoma poznali po neposrednjem ustnem občevanju z
apostoli. Dokler so torej apostoli in njih učenci živeli, ni bilo
možno, da bi se bila njihovim spisom vsebina izpremenila.

2. V poznejših stoletjih je bilo še manj možno v knjigah
kaj izpreminjati. Cerkvi so bile apostolske knjige v vseh časih
svete, zato jih je vsekdar skrbno čuvala. Ker so se čitale pri
službi božji, je bila njihova vsebina splošno znana. Ne le cerkveni
predstojniki, ampak tudi navadni verniki bi bili vsako bistveno
izpremembo, ako bi se bila kdaj poizkušala, hitro zapazili in
se ji z vso močjo uprli, ker so bili v vesti dolžni vse zavreči,
kar se ni strinjalo z apostolskim izročilom.

3. Rokopisi in prevodi sv. pisma iz raznih stoletij, kakor tudi
citati cerkvenih očetov in pisateljev se stvarno popolnoma
ujemajo z današnjim besedilom sv. pisma.

§ 9.

Pisatelji zgodovinskih knjig novega zakona so osebno verodostojni.

Da nam pisatelji zgodovinskih knjig novega zakona poro¬
čajo čisto resnico, je razvidno iz sledečih razlogov:

1. Pisatelji so mogli poročati resnico, ker so bili dobro
poučeni o tem, kar so pisali. Sv. Matej in sv. Janez  sta
bila apostola in spremljevalca Jezusova ter sta večinoma vse
sama videla in slišala, kar je Jezus delal in učil. Sv. Marko
in sv. Luka  sicer nista bila apostola, vendar pa sta bila dolgo
časa v družbi apostolov in v najtesnejši zvezi z njimi ter sta
lahko od njih vse natančno izvedela, česar nista sama videla
in slišala. Pri mnogih dogodkih, katere pripoveduje „Dejanje
apostolov 11 , je bil sv. Luka tudi osebno navzoč. Nekateri apostoli
so bili bližnji sorodniki Marijini. Ti so zlasti o Jezusovi detinski
dobi tem laže marsikaj poizvedeli in povedali potem tudi drugim
apostolom in evangelistom.

2. Ti pisatelji so tudi hoteli poročati resnico. To izpričuje:

a)  Njihov značaj,  ki ga razodevajo knjige same. Bili

so preprosti, a pošteni, sveti možje, navdušeni za resnico in
krepost. Kako so bili odkritosrčni in resnicoljubni, so dokazali
s tem, da brez ovinkov pripovedujejo 'tudi svoje slabosti in
predsodke, zaradi katerih jih je moral Jezus večkrat karati.

25

b)  Način pisanja. Evangelisti pišejo vseskozi mirno
in objektivno,  kakor vestni poročevalci. Naj večje čudeže
popisujejo s preprostimi besedami in brez občudovanja. Za Je¬
zusove sovražnike, celo za izdajico Juda nimajo ne ostre graje,
ne zaničljive besede, ampak se tudi tukaj kažejo le poročevalce.

c)  Štirje  evangelisti popisujejo življenje in delovanje
Gospoda Jezusa Kristusa. A čudovita slika nebeškega
Zveličarja,  ki nam odseva iz vseh štirih evangelijev, j e ena
ter ista,  dasi vsak evangelist piše po svoje, z ozirom na svoj
posebni namen. To ne bi bilo možno, ako bi se bili evangelisti
vdajali domišljiji in ne slikali Kristusa, kakoršen je resnično bil.

c)  Pisatelji zgodovinskih knjig novega zakona niso imeli
vzroka, da bi hoteli poročati kaj neresničnega,
časti in slave ali kakega drugega časnega dobička niso mogli
pričakovati, pač pa preganjanje in trpljenje zavoljo Jezusovega
imena, kakor jim je Jezus sam prerokoval. Naposled so vsi
apostoli in evangelisti razen sv. Janeza z mučeniško smrtjo
potrdili resničnost svojega pričevanja. Za resnico trpe in umirajo
blagi in junaški značaji, a za to, da bi druge slepil in vedoma
varal, ne gre nihče v smrt.

3. Pisatelji zgodovinskih knjig novega zakona niti mogli
niso poročati neresnice o Jezusu Kristusu, ako bi bili tudi hoteli.

a)  Evangelisti natančneje in obširneje popisujejo javno
delovanje Kristusovo, čudeže in govore, katere je videlo in čulo
na tisoče raznih ljudi. Le prav malo pripovedujejo o Jezusovi
detinski, še manj o mladeniški dobi in sploh o njegovem domačem,
skritem življenju do 30. leta. Ako bi bili o javnem delovanju
Kristusovem zapisali kaj neresničnega, ne bi bili k temu mol¬
čali njegovi sodobniki, katerih je v drugi polovici 1. stoletja
še mnogo živelo. Govorili bi bili zlasti Jezusovi nasprotniki ter
odkrili neresničnost poročil, ker bi bili s tem najlaže odvrnili
od sebe očitanje, da so križali Sina božjega in svojega Mesija.
Ako bi bili za priče poklicali mesta Najm, Betanijo in Kafar-
navm in bi bila ta mesta govorila : mi nič ne vemo o mladeniču,
ki bi ga bil Jezus od mrtvih obudil, o Lazarju in o drugih ču¬
dežih, ki bi se bili pri nas izvršili, ne bi bilo treba ne prega¬
njanja apostolov, ne krvavega boja zoper Kristusovo Cerkev;
krščanstvo bi bilo že v svoji kali za vedno zatrto.

26

b)  Evangelisti si Jezusovega življenja in njegovih naukov
niso mogli izmisliti. Jezusov značaj,  kakor so ga na¬
slikali evangelisti, je tako vzvišen in čudovit, da ga ni mogla
ustvariti človeška domišljija, in njegov nauk  presega člo¬
veško modrost. Ako Jezus ne bi bil tako živel in tako učil,
kakor svedočijo zgodovinske knjige novega zakona, ne bi bili
mogli tako pisati o njem niti najspretnejši pisatelji in največji
modrijani, nikar preprosti možje, kakoršni so bili evangelisti.

*

* *

Ako pregledamo množino in tehtnost dokazov za zgodo¬
vinsko verodostojnost štirih evangelijev in „Dejanja apostolov",
moramo po pravici reči, da v zgodovini ni dogodka iz davne
preteklosti, kateri bi bil bolje izpričan, ko življenje in delovanje
Jezusa Kristusa in njegovih apostolov.

Tretje poglavje.

Jezus Kristus je pravi Bog.

§ 10.

Jezusovo pričevanje o samem sebi.

Jezusovo pričevanje o samem sebi je važno že zaradi tega,
ker tudi nasprotniki njegovega božanstva priznavajo, da je bil
Jezus Kristus najmodrejši in najboljši človek. Ako hočejo biti
dosledni, ne morejo odkloniti njegovega pričevanja o samem
sebi. Neovržno pa dokazujejo resničnost tega pričevanja naslednji
dokazi, vzeti iz njegovega življenja in delovanja.

I. Jezus Kristus priča o sebi: 1. da je božji poslanec, 2. da
je obljubljeni Odrešenik ali Mesija, 3. da je pravi Bog.

1. Jezus Kristus je božji poslanec. Jezus je govoril Judom:
„Jaz sem od Boga izšel in prišel; nisem namreč
prišel sam od sebe, ampak me je On poslal."  Jan. 8, 42.

2. Jezus Kristus je obljubljeni Odrešenik ali Mesija. Ko je
Samarijanka ob Jakobovem vodnjaku rekla: „V e m, da pride
Mesija, ki se imenuje Kristus",  je odgovoril Jezus:
„Jaz sem, ki s teboj govorim."  Jan. 4, 25—26.

27

3. Jezus Kristus je pravi Bog.

a)  Imenuje se Sina božjega. V odločilnem trenutku, ko je
stal Jezus v sodni dvorani pred judovskim sodnim dvorom, ga
je včliki duhovnik slovesno vprašal: „Zarotim te pri živem
Bogu, da nam poveš, če si ti Kristus,  Sin  božji." In
Jezus je odgovoril: „Ti si rekel.  Jaz  s e m.“ Mat. 26, 63—64.
Mark. 14, 61-62.

b)  Uči, da je enega bistva z nebeškim Očetom. „Jaz in Oče
sva eno.“  Jan. 10, 30. „K d o r mene vidi, vidi tudi
O č e t a.“ Jan. 14, 9.

c)  Imenuje se Gospoda nebes in zemlje. Govoril je namreč
svojim apostolom : „Dana mi je vsa oblast v nebesih in
na zemlji."  Mat. 28, 18.

č)  Razodeva božje lastnosti. Vsemogočnost  razodeva
z besedami: „Kakor Oče obuja mrtve in jih oživlja,
tako tudi Sin oživlja, katere  hoče." Jan. 5, 21. — Da
je večen,  je povedal, proseč nebeškega Očeta malo pred kon¬
cem svojega zemeljskega življenja: „1 n sedaj me poveličaj,
Oče, z onim veličastvom, ki sem ga imel pri tebi,
preden je bil svet."  Jan. 17, 5. — Ob drugi priliki je rekel:
»Resnično, resnično, povem vam, preden je bil Abra¬
ham,  sem  jaz." Jan. 8, 58. — Imenuje se slednjič delivca
večnega življenja,  kar je tudi le božje svojstvo. Govori
namreč: „Jaz sem vstajenje in življenje; kdor v
mene veruje, bo živel, če tudi umrje; in kdorkoli
živi in veruje v mene, ne bo umrl  vekomaj." Jan. 11,25—26.

d)  Daši je neskončno ponižen in živi v revščini, zahteva
vendar, naj se mu skazuje božje češčenje. Govori namreč:
»Oče ne sodi nikogar, marveč je vso sodbo izročil
Sinu, da bi vsi častili Sina, kakor časte Očeta. Kdor
Sinu ne časti, ne časti Očeta, ki ga je poslal."
Jan. 5, 22—23.

II. Jezusovo pričevanje, da je Sin božji in pravi Bog, so
umevali ne le apostoli,  ampak tudi judovsko ljudstvo
in judovski sodni zbor z v 6 lik im duhovnikom  vred
v besednem pomenu. Niso mislili, da se imenuje Sina božjega
le tako, kakor imenujemo sploh pravične in pobožne ljudi otroke
božje, ampak so vedeli, da govori o svoji božji naravi.

28

In sam je tudi vedel, da ga tako umevajo, pa takemu raz-
umetju ni ugovarjal, ampak razločno pritrjeval.

1.  Apostoli. Simon Peter  je rekel v imenu vseh apo¬
stolov: „Ti si Kristus, Sin živega  B o g a.“ Jezus pa ga je
zavoljo take veroizpovedi blagroval in mu rekel: „Blagor tebi,
Simon, Jonov sin! ker meso in kri ti tega nista
razodela, ampak moj Oče,  ki  je  v nebesih. 11  Mat. 16,
16—17. — Ko je apostol Tomaž  Jezusa po vstajenju spoznal
na poveličanih ranah, je izpovedal svojo vero v njegovo bo¬
žanstvo z besedami: „Moj Gospod  in  moj  Bog.“ Jan.20,28.
In Jezus se ni branil takega nazivanja. — Sv. Janez  začenja
svoj evangelij z jasnim izpričevanjem Jezusove božje narave,
pišoč: „V začetku je bila BesedainBesedajebila
pri Bogu in Bog je bila Beseda... In Beseda je
meso postala in med nami prebivala in videli smo
njeno slavo, kakor slavo Edinoroj enega od Očeta.  “
Jan. 1, 1. 14.

2. Judovsko ljudstvo. Ko je Jezus izgovoril besede: „Jaz
in Oče sva eno“,  so Judje pobirali kamenje, da bi ga kame¬
njali. In ko jim je Jezus rekel: „Veliko dobrih del sem
vam storil, zaradi katerega me hočete  kamenjati? 1 *
— so mu odgovorili: „Zaradi dobrega dela te ne kame¬
njamo, ampak zaradi bogokletstva, in ker se Boga
delaš, ko si človek.**  Jan. 10, 33.

3. Sodni zbor. Najočitneje se je pokazalo v sodni dvorani,
da je ves sodni zbor z včlikim duhovnikom vred v besednem
pomenu razumel Jezusovo slovesno izjavo, da je Sin božji.
„T e d a j je veliki duhovnik raztrgal svoje oblačilo,
rekoč: Boga je preklinjal; kaj potrebujemo še
prič? Glejte, zdaj ste slišali pr e k 1 i n j e v anj e. Kaj
se vam zdi? Oni pa so odgovorili in rekli: Smrti
je vreden.“  Mat. 26, 65—66. — Daši na smrt obsojen zaradi
tega, ker se je imenoval Sina božjega in se je to smatralo za
bogokletstvo, Jezus vendar svoje izjave ni preklical. Gotovo je
torej, da se je imenoval Sina božjega v pravem pomenu.

Zato nikakor ni prav, imenovati Jezusa samo naj¬
boljšega in najmodrejšega človeka. Kdor taji
njegovo božanstvo, ga sramoti, naj še tako povzdiguje njegovo
človeško naravo, zakaj dolži ga neresničnega pričevanja.

29

§  11 .

Čudeži.

Resničnost Jezusovega pričevanja o samem sebi, da je
božji poslanec, obljubljeni Odrešenik in pravi Bog, neovržno
dokazujejo čudeži,  katere je Jezus sam delal, kakor tudi oni,
s katerimi ga je poveličeval nebeški Oče, zlasti njegovo vsta¬
jenje od mrtvih in njegov vnebohod.

A.  Splošne opomnje o čudežih.

1.  Čudež je izreden dogodek v vidni naravi, ka¬
terega ne morejo izvršiti naravne sile, ampak le
božja vsemogočnost.

2.  Čudeže more delati le Bog, in sicer ali neposrednje sam,
ali posrednje po človeku (ali angelu).

Kdor z lastno močjo dela čudeže, ta mora biti Bog. Človek
pa (ali angel), kateri trdi, da je božji poslanec in tako trditev
s čudeži dokaže, mora biti zares božji poslanec in zato mora
biti resnično vse, kar v tem svojem poslanstvu uči ali oznanja.

B.  Čudeži, katere je Jezus sam delal.

1. Jezus je delal raznovrstne čudeže, in sicer:

a)  V nezavedni naravi:  Izpremenil je vodo v vino;
dvakrat je pomnožil malo kruhov in ribic, tako da je nasitil
več tisoč ljudi ; čudežno je blagoslovil ribji lov ; z besedo je
pomiril vihar na morju ; hodil je po vodi kakor po suhem.

b)  S samo besedo je ozdravljal bolnike:  slepe
hrome, gluhe in neme ter gdbave.

c)  Iz obsedencev je izganjal hudobne duhove.

č)  Mrtve je obujal,  in sicer je obudil mladeniča v Najmu,
Jajirovo hčer in Lazarja, ki je bil že četrti dan v grobu.

2. Jasno je, da so našteta dela pravi čudeži.

a)  Večina navedenih del se z naravnimi silami nikdar ne
more izvršiti.

b)  Druga čudovita dela, kakor pomirjenje viharja, hoja
po morju, ozdravljanje bolnikov bi se mogla morda s priprav¬
nimi sredstvi izvršiti tudi naravnim potom ; a Jezus zanje ni
uporabljal nikakih sredstev, ampak jih je izvrševal samo z be¬
sedo; ali pa se je posluževal takih vidnih znamenj, ki so učinek
le naznanjala, nikakor pa ga niso mogla naravno izvršiti.

30

c)  Jezus je delal čudeže očitno,  tako da jih je vsakdo
mogel videti. Opazovali so jih tudi učeni pismouki in farizeji,
njegovi najhujši nasprotniki. Tudi ti so bili prepričani, da to
niso naravna dela ; a ker Jezusa niso hoteli priznati za obljub¬
ljenega Odrešenika, so trdili, da izvršuje svoja dela s pomočjo
hudega duha. Mat. 12, 24 sl.

c)  Slednjič Jezus sam pravi, da izvršuje svoja dela „s
prstom božjim 11  (Mat. 12, 28), in razlaga, da taka dela doka¬
zujejo njegovo božje poslanstvo in božjo naravo. Morali bi mu
podtikati krivo pričevanje, ako bi hoteli njegove čudeže na¬
ravno razlagati. »Dela, ki jih jaz izvršujem, pričajo
zame, da me je Oče poslal."  Jan. 5, 36. — „Ver j e m i te
delom, da boste spoznali in verovali, da je Oče v
meni in jaz v Očetu."  Jan. 10, 38.

C.  Čudeži, s katerimi je Jezusa poveličeval
nebeški Oče.

Čudežem, katere je Jezus sam delal, se pridružujejo čudo¬
vite dogodbe, katere so se vršile na njem in zaradi njega in s
katerimi ga je ob raznih prilikah poveličeval nebeški Oče, tako
da je bilo vse njegovo življenje čudežno.

Mati  mu je bila Devica,  kateri je angel božji iz nebes
prinesel pozdrav in veselo oznanilo. Njegovo rojstvo  so an¬
geli oznanjali betlehemskim pastirjem, čudovita zvezda pa svetim
trem kraljem. Angeli  se prikazujejo v njegovem življenju, ob
trpljenju, vstajenju in vnebohodu. Ko je bil Jezus v Jordanu
krščen in ko se je iz pr e menil  na gori Taboru, ga je po¬
veličal nebeški Oče z besedami: „Taje moj ljubljeni Sin,
nad katerim imam veselj  e.“ Mat. 3, 17. Ko je na križu
visel,  je solnce otemnelo, in ko je dušo izdihnil,  se je
pretrgalo zagrinjalo v templju, zemlja se je stresla, skale so
pokale, grobi so se odpirali in po njegovem vstajenju
je mnogo mrličev vstalo in se prikazovalo v Jeruzalemu. Mat.
27, 45. 51 sl.

Č.  Jezusovo vstajenje in vnebohod.

Vsa Jezusova čudovita dela in vse nadnaravne dogodke
v njegovem življenju presegata glede na sijajnost in važnost
dva čudeža, s katerima je Jezus naposled poveličal svojo lastno

31

človeško naravo. Ta čudeža sta: Jezusovo častitljivo vstajenje
in njegov čudoviti vnebohod.

1.  Vstajenje. Resničnost  Jezusovega vstajenja nam do¬
kazuje :

a)  soglasno pričevanje vseh evangelistov kakor tudi drugih

apostolov, katerim se je Jezus po svojem vstajenju večkrat
prikazal in ki so z mučeniško smrtjo potrdili resničnost svo¬
jega pričevanja; ,

b)  praznovanje nedelje in velikonočnega praznika v spomin
na Kristusovo vstajenje.

Vstajenje Gospodovo je prvič izpolnitev prerok  e b.
Že preroki starega zakona so napovedovali, da Mesija ne ostane
v grobu, ampak da zopet oživi. Isto je Jezus Kristus sam o
sebi prerokoval. Drugič je pa Kristusovo vstajenje največi
in najsijajnejši čudež,  ker je Jezus Kristus pokazal svojo
moč tam, kjer vse stvari razodevajo svojo popolno onemoglost.

2. Vnebohod. Štirideset dni po svojem vstajenju se je pri¬
kazal Jezus poslednjikrat v Jeruzalemu zbranim apostolom;
govoril jim je še o „kraljestvu božjem 41  ter obljubil, da jim
pošlje Svetega Duha, potem pa je šel z njimi v Betanijo in na
Oljisko goro in se tamkaj z lastno močjo dvignil proti nebu.
Kmalu ga je zakril svetel oblak apostolom, gledajočim za njim.
Luk. 24, 49 sl.; Dej. ap. 1, 4 sl.

To je čudoviti in edino primerni sklep njegovega vidnega
delovanja tukaj na zemlji.

§ 12 .

Prerokbe.

Resničnost Jezusovega pričevanja o samem sebi dokazu¬
jejo tudi prerokbe, in sicer mesijanske prerokbe,  ki so
se izpolnile na Jezusu Kristusu, in p‘rerokbe, katere je
Jezus sam izrekel  in so se tudi vse natančno izpolnile,
ali pa se še izpolnjujejo.

A.  Splošne opomnje o prerokbah.

1. Prerokba je določna napoved takega prihod¬
njega dogodka, ki ga ne more spoznati noben
ustvarjen razum, ampak le Bog sam ali pa človek
(ali angel), kateremu ga Bog razodene.

32

2. Kakor čudeži, tako tudi prerokbe dokazujejo — seveda
šele potem, ko se izpolnijo, — božanstvo ali vsaj božje poslan¬
stvo tistega, ki jih je izrekel, ali pa tistega, na katerem so se
izpolnile.

B.  Mesijanske prerokbe.

Mesijanske imenujemo tiste prerokbe, ki so jih izrekli pre¬
roki starega zakona o obljubljenem Odrešeniku ali Mesiju. Za¬
pisane so v svetem pismu starega zakona, ki je bilo več sto¬
letij pred Kristusovim prihodom spisano in dolgo pred Kristusom
že prevedeno na grški jezik. Tudi sedanji Judje imajo v svojem
svetem pismu te prerokbe.

Prva mesijanska prerokba je prvotno veselo ozna¬
nilo,  s katerim je Bog že v raju padlemu človeškemu rodu
obljubil Odrešenika. Rekel je namreč kači: „Sovraštvo bom
postavil med teboj in ženo in med tvojim zarodom
in njenim zarodom: ona ti bo glavo strla in ti boš
zalezovala njeno  peto.“ 1. Moz. 3, 15.

Preroki so napovedovali o Odrešeniku :

1. Njegovo rojstvo. Mesija bo potomec Semov, Abrahamov,
Izakov in Jakobov, in sicer iz rodu Judovega in iz hiše Davi¬
dove, mati mu bo Devica, rojstni kraj Betlehem, ob priliki nje¬
govega rojstva bo pomorjenih v Betlehemu mnogo otrok.

Vse to poročajo zgodovinske knjige o Jezusu Kristusu.

2. Čas njegovega prihoda.

a)  Odrešenik pride potem, ko bo vzeta Judovemu rodu
vojvodska čast in oblast. „Žezlo ne bo vzeto od Juda in
vojvoda ne od njegovega ledja, dokler ne pride
tisti, ki ima biti poslan."  1. Moz. 49, 10.

Jezus je bil rojen kmalu potem, ko so Judje izgubili

svojo politiško samostojnost in so jim Rimljani postavili tujega

kralja, Idumejca Heroda, 1. 40. pr. Kr.

b)  Daniel  je prerokoval v babilonski sužnosti, da prejde
od povelja, naj se zopet sezida Jeruzalem, do Mesijevega jav¬
nega nastopa’69 letnih tednov, t. .j. 483 let in da bo v
sredi 70. tedna,  t. j. dobra tri leta pozneje Kristus umorjen.
Dan. 9, 24-27.

Tudi ta prerokba se je natačno izpolnila.

33

c)  A gej je prerokoval Judom, kateri so se vrnili iz babi¬
lonske sužnosti. Ko so dozidavali v Jeruzalemu Zorobabelov tem¬
pelj, je živelo še nekaj starih mož, ki so pomnili Salomonov
tempelj. Ti so bili žalostni, ker so videli, da novi tempelj ne
dosega starega ne po velikosti ne po krasoti. Tedaj jih je prerok
tolažil, napovedujoč, da bo novi tempelj še veličastnejši od
Salomonovega, ker Mesija sam poveliča ta tempelj s
svojo navzočnostjo.  Ag. 2, 7—10.

Jezus Kristus je bil že 40. dan po svojem rojstvu da¬
rovan v tem templju; pozneje je večkrat prihajal vanj in v
njem učil. Leta 70. po Kr. pa je bil ta tempelj porušen z
Jeruzalemom vred. Zaman torej današnji Judje še vedno pri¬
čakujejo svojega Mesija; ne mogel bi s svojo navzočnostjo po¬
veličati templja, ki je že davno porušen. S prihodom Jezusa
Kristusa je prerokovani čas prešel.

3. Njegovo javno delovanje. Odrešeniku bo pot pripravljal
velik prerok v puščavi in Mesija sam bo največji prerok, usta¬
novitelj nove zaveze, čudodelnik, učitelj vseh narodov, duhovnik
po Melkizedekovem redu in kralj, ki ga bodo molili zemeljski
kralji in mu služili narodi; nova, čista daritev se bode oprav¬
ljala po njegovem prihodu od solnčnega vzhoda do zahoda.

Zgodovina Jezusovega življenja in po njem ustanovljene
Cerkve izpričuje, da so se izpolnile in se še izpolnjujejo vse te
prerokbe na Jezusu Kristusu.

4. Njegovo božje dostojanstvo. Odrešenik bo napolnjen z
vsemi darovi Svetega Duha. On ne bo le Sin človekov, ampak
tudi Sin božji in pravi Bog. Iz. 11, 1 — 3. Ps. 2, 7.

Tudi ta prerokba je izpolnjena na Jezusu Kristusu; o
tem nas prepriča pregled vseh dokazov za njegovo božanstvo.

5. Posamezne dogodke iz njegovega življenja. Mesija, kralj
miru, bo jezdil na oslici v Jeruzalem. A nehvaležno ljudstvo bo
zavrglo svojega dobrega Pastirja. Izdan bo za 30 srebrnikov,
ki pridejo naposled lončarju v roke. Cah. 9, 9; 11, 12 — 13.

6. Njegovo trpljenje in smrt. O Mesijevem trpljenju je na¬
povedanih mnogo podrobnosti, prav takih, kakoršne evangelisti
poročajo o Jezusovem trpljenju. Preroki in evangelisti slikajo
trpečega Odrešenika, moža bolečin, ki nima več prejšnje podobe
in lepote. Četa hudobnežev ga obdaja in zasmehuje; bijejo ga

3

Dr. Svetina, Katoliški verouk.

34

in zasramujejo ter celo pljuvajo vanj. Prebodli so mu roke in
noge, z žolčem in kisom ga napajajo, njegova oblačila so si
razdelili in za njegovo suknjo so srečkali. Med hudobneže ga
štejejo, on pa prosi za hudodelce. Vse radovoljno trpi, da bi
zadostil za naše grehe. Kakor jagnje molči, ko ga peljejo v
smrt. Ps. 21 ; 68, 22 ; Iz. 53.

7. Njegovo poveličanje. „OnidanboJesejevakorenina
stala v znamenje ljudstvom; njega bodo narodi
molili in njegov grob bo častitlj  iv.“ Iz. 11, 10. — Nje¬
govo telo ne bo strohnelo v grobu; njegova duša pojde v pred-
pekel; vstal bo od mrtvih in pojde v nebesa; s seboj popelje duše
pravičnih, ki pred peklom čakajo odrešenja. Ps. 15, 9—10; 67, 19.

Tudi vse to se je izpolnilo na Jezusu Kristusu.

C.  Prerokbe, katere je Jezus sam izrekel.

1. 0 samem sebi je prerokoval razne okoliščine svoje smrti,
potem svoje vstajenje in vnebohod.

a)  Svojo smrt na križu  je napovedal z besedami:

„Kakor je Mozes povišal kačo v puščavi, tako

mora povišan biti Sin človekov."  Jan. 3, 14.

b)  Preden se je napotil s svojimi učenci poslednjikrat v
Jeruzalem, jim je natančno popisal, kaj se tamkaj zgodi z njim.
Govoril jim je takole: „Glejte, gremo v Jeruzalem in
Sin človekov bo izdan vblikim duhovnikom in
pismarjem in obsodili ga bodo v smrt ter izročili
nevernikom, da ga bodo zasramovali in bičali in
križali, in tretji dan bo vstal."  Mat. 20, 18-19.

c)  Svoje vstajenje  je prerokoval ob raznih prilikah.
Po končani zadnji večerji je obljubil apostolom, da pojde po
vstajenju pred njimi v Galilejo: „Kadar pa vstanem, poj¬
dem pred vami v Galilejo."  Mark. 14, 28.

c)  O svojem vnebohodu  je povedal apostolom, da
„ga bodo videli iti tja gori, kjer je bil poprej".
Jan. 6, 63.

2. Svojim apostolom je napovedal, da ga bodo v trpljenju
zapustili, a kmalu po njegovem vnebohodu prejeli moč Svetega
Duha, in da bodo potem pričali o'njem  v Jeruzalemu in po
vsej Judeji in Samariji in do kraja sveta. Zaradi tega pa jih
bodo tirali pred poglavarje in kralje in jih sodili ; pretrpeti jim

35

bo mnogo, naposled celo mučeniško smrt. Posebe je še prero¬
koval Judovo izdajstvo, okoliščine Petrove nezvestobe : da ga
bo trikrat zatajil, preden bo petelin dvakrat zapel ; dalje mu¬
čeniško smrt Petrovo, in sicer smrt na križu in naravno smrt
apostola Janeza.

Cerkvena zgodovina priča, kako natančno se je izpol¬
nilo vse to.

3. 0 svoji Cerkvi je prerokoval, da se združijo v njej Judje
in neverniki, da bo „en hlev in en pastir"  (Jan. 10, 16);
primerjal jo je z go r či č n i m zrn o m in s kvasom,  s čimer
je napovedoval njeno čudovito razširjanje in njen blagodejni vpliv
na nravno življenje (Mat. 13, 31 sl.); prerokoval je, da pe¬
klenska vrata Cerkve ne bodo premagala"  (Mat. 16, 18.)
in da se bo njegov »evangelij oznanjal po vsem svetu
vsem narodom v iz pr i če vanj  e“. Mat. 24, 14.

Vse to se je deloma že izpolnilo, deloma se še izpolnjuje.

4. Najznamenitejša pa je Jezusova prerokba o razdejanju
Jeruzalemskega mesta in templja ter o usodi judovskega
naroda.  Luk. 19, 42-44;  21, 23—24; Mat. 24, 2.21.

Kako natančno se je izpolnila tudi ta prerokba, priča ne

le cerkvena, ampak tudi svetna zgodovina.

§ 13.

Jezusov nauk.

1. Daši Jezus ni hodil v šolo k učenjakom svojega časa
in kot človek ni proučeval njihove modrosti, vendar njegov
naukvisokonadkriljujevsemodroslovne sestave,
kar jih je bilo pred njim, pa tudi v poznejšem času ga nobena
človeška modrost ni mogla doseči.

a)  Kar so najmodrejši in najboljši možje resničnega in
dobrega učili o Bogu in našem razmerju do Boga, o nesmrtnosti
človeške duše, o kreposti in drugih naravnih verskih
resnicah,  vse to so le drobtine v primeri z neizčrpnim za¬
kladom resnice in modrosti, ki jo je Jezus Kristus prinesel
na svet.

b)  Poleg naravnih verskih resnic pa je Jezus učil tudi
verske skrivnosti,  ki presegajo človeški razum in bi jih

3 *

36

nikdar ne mogla izumiti naravna človeška modrost, n. pr. o
presveti Trojici, o podedovanem grehu, o našem odrešenju in
spravi z Bogom, o nadnaravni milosti božji, o presv. Rešnjem
Telesu. Ti nauki neizmerno razširjajo naravno versko spoznanje
in blažilno vplivajo na naše srce.

2. Svoj vzvišeni nauk je učil Jezus z neomahljivo go¬
tovostjo, s popolno zavestjo svoje nadčloveške
veljave  in obenem lahko razumljivo,  v preprosti, naj-
poljudnejši obliki.

a)  Najmodrejšim možem starega veka, govorečim o verskih
in božjih rečeh, se vidi, da šele iščejo resnice in se boje zmote.
Zato se izražajo previdno, velikokrat zelo nedoločno. Kristus
pa nikdar ne omahuje,  nikdar ne dvomi, nič ne premiš¬
ljuje, ne trudi se, da bi resnico našel, ampak uči — in vidi
se, da govori večna Resnica.

b)  Kristus uči s popolno zavestjo svoje nadčlo¬
veške veljave,  kakoršna pristoji le božjemu Učitelju. Kakor
je sam popolnoma prepričan o resničnosti svojega nauka, tako
zahteva tudi trdno vero svojim besedam, ne da bi jih doka¬
zoval s človeškimi dokazi.

c)  Daši je Kristusov nauk vzvišen nad vso človeško mo¬
drost, vendar je lahko razumljiv  in dostopen tudi pre¬
prostemu ljudstvu in celo najnežnejši mladini. Prelepe evange¬
lijske prilike, vzete iz narave in vsakdanjega življenja, v
najpoljudnejši obliki živo in mično pojasnjujejo abstraktne
verske resnice.

Kolika razlika je v poslednjem oziru med modroslovnimi
sestavi katerekoli dobe in med Kristusovim naukom! Kdor
hoče umevati one, se mora poprej veliko učiti in truditi, in le
malo ljudi je, kateri morejo zajemati iz njih duševno hrano.
Kristusov nauk pa se razlaga mladini v začetnih, srednjih in
visokih bogoslovskih šolah, oznanjuje se v cerkvi vsemu ljud¬
stvu: in vsem, kateri ga verno sprejemajo, blagodejno vpliva
na um in srce.

Ako premislimo vse navedene okoliščine, moramo priznati:
„Nikdar ni kak človek tako govoril, kakor  ta  člo-
vek.“  (Jan. 7, 46.) Kristus ni navaden človeški učitelj, njegov
nauk je zares nebeški ali božji nauk.

37

§ 14 .

Jezusova svetost.

Kar je Jezus učil, to je tudi v dejanju izvrševal. Sveto je
bilo vse njegovo življenje.

1. Bil je brez greha in nepopolnosti. Z mirno samozavestjo
je vprašal svoje najhujše nasprotnike: „K d o izmed vas me
prepriča  greha? 11  Jan. 8, 46. — Učenci in apostoli, ki so
ga natančno poznali, ga imenujejo „Svetega in Pravič¬
ne  ga“ (Dej. ap. 3, 14). Izdajalec Juda, ki ga je tri leta spremljal
povsod, je moral naposled obupen priznati: „Grešil sem,
ker sem izdal nedolžno  kri.“ Mat. 27, 4.

2. Jezus je nedosežen vzor vseh kreposti. Najlepše osvet¬
ljujeta divno sliko njegovega življenja temeljni kreposti vsega
krščanstva: iskrena ljubezen  do  Boga in do bližnjika.

Ljubezen do nebeškega  O če  t a preveva vse njegove
govore in je najvišji nagib vsemu njegovemu delovanju. Ko so
mu apostoli, trudnemu in lačnemu, prinesli in ponujali jedi, se ni
dal motiti v izvrševanju vzvišenega poklica, ampak jim je rekel:
„Moja jed je, da izvršuj e m volj o Onega, ki me je
poslal."  Jan. 4, 34.

Nebeško mila, nesebična in vseobsežna je bila njegova
ljubezen do ljudi.  Presrčno je ljubil otroke: „P ustite
otročiče in nikar jim ne branite k meni priti, zakaj
takih je nebeško kraljestvo."  Mat. 19, 14. — Z greš¬
niki  je ravnal usmiljeno, dasi je tako sovražil greh. Do ža¬
lostnih in nesrečnih  je kazal sočutno srce in jim veliko¬
krat čudežno pomagal. Naposled je celo svoje življenje
daroval v odrešenje ljudi.

Iz ljubezni do Boga in do bližnjika izvirajo vse druge
kreposti,  ki se v vzorni lepoti razodevajo v Jezusovem
življenju, kakor: ponižnost, krotkost, vdanost v voljo nebeškega
Očeta, potrpežljivost v trpljenju.

3 Ni človeka, ki bi se mogel v svetosti meriti z Jezusom.
Sokrat  in  nekateri drugi možje v predkrščanski dobi so bili
sicer v obče blagi značaji, a brez hib in nepopolnosti niso bili.
Svetniki  krščanske dobe so Jezusovi učenci in posnemalci.
Oospeli so do tem višje stopnje svetosti, čim bolj so se pri-

38

bližali svojemu vzorniku; doseči ga ni mogel in ga ne more
nihče. Tu ostane vedno veljaven izrek: „Učenec ni višji
od  učenika. 11  Mat. 10, 24.

§ 15.

Zgodovina krščanstva.

Kakor Jezus Kristus sam, tako je tudi njegovo delo,
krščanstvo, trajen čudež, in sicer čudež, ki ga moremo sami
opazovati.

1. Čudovito je razširjanje in vedni obstanek krščanske vere
in Cerkve.

a)  Zgodovinska resnica je, da se je krščanstvo s ču¬
dovito hitrostjo širilo  med razne narode. To hitro razšir¬
janje moramo priznati za pravi čudež,  ako premislimo, koliko
zaprek  je obteževalo razširjanje krščanstva in kako neznatna
so bila naravna sredstva,  s katerimi se je širilo.

Zapreke  so bile notranje in zunanje. Notranje
se nahajajo v krščanstvu samem: vera v križanega Boga,
vstajenje od mrtvih in mnogo drugih verskih skrivnosti, ki
presegajo naš omejeni razum ; dalje vzvišenost in strogost
nravnih naukov, ki zahtevajo mnogo žrtev in samozatajevanja.
— Zunanje zapreke  so bile: izprijena človeška narava
sploh, napuh in mesena poželjivost, zlasti pa še izredna nravna
izprijenost takratnega človeštva ; predsodki večine judovskega
naroda o Mesijevem zemeljskem kraljestvu in istega napačni
ponos na svoj izredni poklic v starem zakonu; poganstvo s svojim
krivim a po zunanje sijajnim bogočastjem, ki je bilo tesno
združeno z javnim in družinskim življenjem, s slovstvom in
z umetnostjo ter je ugajalo poželjivosti in raznim strastčm;
napačni pojmi in grozni predsodki o krščanski veri in slednjič
tristoletno krvavo preganjanje, ki bi bilo moralo uničiti krščan¬
stvo, ako bi bilo to le človeška ustanova.

Naravna sredstva  razširjanja so bila neznatna. Prvi
širitelji krščanske vere so bili dvanajsteri apostoli in njihovi
učenci. Šli so k različnim takrat znanim narodom, tudi k omi¬
kanim, ponosnim in mogočnim Grkom in Rimljanom. S pre¬
prosto besedo so oznanjali Kristusa, križanega. Meča se niso
posluževali pa tudi ne učenega dokazovanja. Svetni velikašijih

39

niso podpirali, marveč so jim večinoma nasprotovali in jih pre¬
ganjali. Bogastva niso imeli in časnega dobička ali drugih ze¬
meljskih dobrot niso obetali, marveč so učili nesebično požrtvo¬
valnost in zatajevanje samega sebe. Vendar pa so sprejemali
njihove nauke ljudje vsake vrste, bogatini in reveži, učenjaki
in preprosto ljudstvo, izobraženi in neizobraženi narodi.

Tako čudovit uspeh se ob tolikih zaprekah in s tako
neznatnimi sredstvi ni mogel doseči naravnim potom. Tu je
delovala nadnaravna božja pomoč: milost božja in čudeži.

b)  Kakor hitro razširjanje, tako tudi vedni obstanek
krščanske vere in Cerkve  ni človeško, ampak je
božje delo.

Velika človeška dela so se že porušila in so razpadla:
mogočne države, modroslovni sestavi in druge človeške ustanove.
Kristusova Cerkev pa trdno stoji, raste in se razcvita, dasi je
nikdar niso nehale napadati sovražne sile. V začetku so jo
Judje in pogani hoteli zatreti s krvavim preganjanjem. Potem
se je morala boriti zoper razna krivoverstva. Mogočni vladarji
so ji večkrat nasprotovali ali pa si jo hoteli s hlinjeno pri¬
jaznostjo usužnjiti. Z investituro in drugimi sredstvi so ji vrivali
večkrat nepoklicane in nevredne služabnike, da, celo do Petrovega
sedeža je prodrlo pohujšanje, ne sicer mnogokrat, vendar pa v
nekaterih slučajih, kakor kaže cerkvena zgodovina zlasti v 10. in
v začetku 11. stoletja. A tudi iz takega ponižanja se je Kri¬
stusova Cerkev vselej zopet povspela do nove slave in lepote.
Ako bi bila krščanska vera in Kristusova Cerkev človeška
ustanova, bi bila ob tolikem nasprotovanju morala že davno
propasti. Njen obstanek in vedno sveža življenska moč je dokaz
za ustanoviteljevo božanstvo.

2. Čudovit pojav v krščanstvu so sveti mučenci, to so
oni junaški spoznavalci krščanske vere, ki so dali svoje življenje
za Kristusa.

Krščanski mučenci so razodevali v svojem trpljenju tako
čudovito srčnost  in  toliko stanovitnost, dasi  tega ne
moremo razlagati iz naravne krepkosti človeške volje, ampak
moramo misliti na izredno in nadnaravno božjo pomoč.
Ako je pa Bog s svojo milostjo čudovito podpiral krščanske
mučence, potem je to nov dokaz, da so se le-ti borili z a resnico.

40

Tudi naravna moč človeške volje more dovesti posamezne
ljudi do junaških činov. Imamo zgledov, da so včasih tudi
pogani in krivoverci žrtvovali svoje življenje za kako idejo.
A to so bili le posamezniki, večinoma krepki in častiželjni
možje; krščanskih mučencev pa je na tisoče in tisoče,
in to ne le junaških mož, ampak tudi po naravi slabotnih
žen, nežnih devic, onemoglih starčkov, nedoraslih otrok, pre¬
prostih ljudi in sužnikov. Tako splošno junaštvo  in poleg
tega ne hipna navdušenost, ampak trajna in mirna sta¬
novitnost  v prenašanju najhujšega trpljenja in najmučnejše
smrti, katere bi se bili mučenci lahko rešili z eno samo besedo:
to je nadnaravna in čudovita prikazen,  kakoršna
se nahaja samo v krščanstvu.

Značilno za krščanske mučence je tudi to, da niso šli
v smrt za kako osebno mnenje,  ki more biti tudi napačno,
kakor so bili napačni n. pr. verski nazori in nauki krivoverca
Husa,  ampak krščanski mučenci so trpeli in umirali za pre¬
pričanje, ki je izviralo iz nadnaravnih dejanskih do¬
godkov,  to je iz čudežev. Prvi mučenci so Jezusove čudeže
večinoma sami videli. Poznejši pa so videli čudeže, katere so
v Jezusovem imenu delali apostoli in učenci Jezusovi in s ka¬
terimi je Bog poveličeval tudi druge spoznavalce krščanske
vere, največkrat mučence same. Kateri pa sami niso videli
čudežev, tem je bilo porok zanje pričevanje vse Cerkve.

3. Čudovita je prenovitev sveta po krščanstvu. „Dobro
drevo ne more roditi slabega sadu in slabo drevo
ne roditi dobrega sadu." Mat. 7, 18. Sad krščanstva je
čudovita prenovitev sveta  v u m st v e n em, nravnem in dru¬
žabnem oziru.

a)  Česar ni mogel doseči ne modri  Sokrat, ne njegov
izvrstni učenec Platon,  ne vsi drugi modrijani, to je izvršil
Jezus Kristus:  On je učil in naučil spoznavati  pa tudi
ljubiti in dostojno častiti pravega Boga, in sicer
ne le peščico svojih učencev, ampak po teh tudi vse ljudi in
vse narode do konca sveta. Razodel in pokazal je tudi vsem
ljudem isti vzvišeni namen, večno zveličanje v nebesih.

b)  Krščanstvo je dvignilo  milijone ljudi iz brezdna
izprijenosti do visoke stopnje kreposti in sve¬
tosti.  Kjerkoli seje  razširila in ukoreninila krščanska vera, so
se pokazale tudi prelepe krščanske kreposti: ljubezen do Boga
in do bližnjika in še posebe ljubezen do sovražnikov; poniž¬
nost, čistost in mnoge druge kreposti, ki so bile nevernikom

41

komaj po imenu znane. — Ako pomislimo, kako težko je po¬
boljšati le enega nravno izprijenega človeka, kako velike uspehe
pa je doseglo krščanstvo, moramo priznati, da to ni bilo člo¬
veško delo, ampak delo božje vsemogočnosti in milosti.

c)  Krščanska vera je prenovila svet tudi v družabnem
ali socialnem oziru.  Razodela je človekovo čast in
dostojanstvo,  učeč, da je vsak človek ustvarjen po božji
podobi in odrešen z dragoceno Kristusovo krvjo in da smo vsi
ljudje poklicani v isto večno zveličanje v nebesih. Zato je mo¬
ralo v krščanstvu polagoma izginiti, kar je bilo temu do¬
stojanstvu nasprotno, kakor: sužnost, kupčevanje z ljudmi,
izpostavljanje in morjenje bolehnih in pohabljenih otrok, raz¬
loček med Grki in „barbari“. — Jezusov izrek : „Kar ste
storili kateremu teh mojih najmanjših bratov,
ste meni storili 14  (Mat. 25, 40), je odprl trpečemu človeštvu
neusahljiv vir dobrodelnosti.  - Krščanstvo je oblažilo in
posvetilo družinsko življenje,  učeč, da je krščanski zakon
zakrament, sveta in dosmrtna zveza med enim možem in eno
ženo. Čast je žena našla šele po krščanstvu. Krščanskemu možu
žena ni sužnica, ampak enakovredna družica. Vzgoja otrok je
starišem sveta dolžnost, otrokom pa so stariši namestniki božji.
- Tudi državi  šele krščanska vera daje trdno podlago. Ona
uči, da je vsaka oblast od Boga in da se moramo tudi državni
oblasti pokoriti ne le zaradi kazni, ampak zaradi vesti (Rim. 13).
Z druge strani pa zopet uči, da so državni oblastniki Bogu od¬
govorni za to, kar zahtevajo od svojih podložnikov, in da
krivično povelje ni zakon; zato se samosilje v krščanskih
narodih ne more dolgo vzdržati. — Slednjič se more le po na¬
čelih krščanske vere uspešno rešiti pereče „delavsko vpra-
šanje“.  Delo ni več sramotno, odkar, ga je posvetil sam božji
Zveličar. Krščanska vera pa obenem uči, da je razlika med
stanovi, ker smo vsi ljudje združeni tako, kakor udje enega
telesa. (Rim. 12, 4.) Ako bi vsakdo živel in delal tako, kakor
je primerno njegovemu stanu, ter vestno izpolnjeval svoje dolž¬
nosti, potem bi bilo zdravo celo telo. In ako bi namesto kri¬
vice in sile krščanska pravičnost in ljubezen delili ljudem ze¬
meljske dobrote, bi vsakdo imel toliko, kolikor potrebuje za
časno življenje, ki pa je in ostane le čas truda in pripravljanja
za večno življenje.

42

§ 16 -

Zaključek.

Krščanska vera je pravo in dovršeno božje razodetje.

1. Ker je začetnik in ustanovitelj krščanske vere, Jezus
Kristus, pravi Bog, je krščanska vera  prava, od Boga raz¬
odeta vera.

2. Krščanska vera je tudi dovršeno razodetje božje, t. j.,
njej ne bo sledila zopet druga od Boga razodeta vera, kakor je
judovski sledila krščanska. Krščanstvo je popolno in dovršeno
razodetje božje iz sledečih razlogov :

a)  Že način, kako nam je bila razodeta krščanska vera,
je najpopolnejši. V starem zakonu se je Bog razodeval po pre¬
rokih, svojih poslancih, krščansko vero pa je prinesel na svet
sam božji Sin, Jezus Kristus.

b)  Judovska vera je bila namenjena le enemu narodu in
je imela le začasno veljavo, krščansko vero pa je ustanovil
Jezus Kristus za vse narode in vse čase. Rekel je svojim apo¬
stolom : „Pojdite in učite vse narode ... Učite jih
izpolnjevati vse, karkoli sem vam zapovedal. In
glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta.“
Mat. 28, 18. 20.

3. Ker je krščanska vera od Boga razodeta, in sicer do¬
vršeno razodetje božje, je tudi edino prava in edino zveličavna
vera. Sv. apostol Pavel zatrjuje: „Ako bi vam angel iz
nebes oznanjal evangelij, razen onega, ki smo vam
ga mi oznanili, bodi izobče  n.“ (Gal. 1, 8.) In sv*. Peter je
učil o Jezusu Kristusu: „N o b e n o drugo ime pod nebom
ni dano ljudem, v katerem bi se mogli zveličati. 11
Dej. ap. 4, 12.

Četrto poglavje,

0 katoliški Cerkvi.

Katoliška Cerkev j e vidna družba vseh pravovernih
kristjanov, ki verujejo iste nauke, prejemajo iste
zakramente in imajo rimskega papeža za svojega
vidnega poglavarja.

43

Beseda „cerkev“ je grškega izvora in pomenja to, kar
je Gospodovo. Rabi nam za hišo  Gospodovo in za družbo
vernikov,  ki se zbirajo v Gospodovi hiši. Kadar hočemo
zaznamovati družbo pravovernih kristjanov,  ki po
volji božjega ustanovitelja more biti le ena,  pišemo z veliko
začetnico „Cerkev“,  da razlikujemo to družbo od raznih
drugih verskih družb in obenem od poslopij, v katerih se zbi¬
rajo verniki.

Namen Cerkve je, da vodi vse ljudi k nadnarav¬
nemu zveličanju.

Da so v katoliški Cerkvi, in sicer samo v njej združeni
pravoverni kristjani in da je le ona prava in edina redna pot
k zveličanju, bo razvidno iz sledeče razprave, v kateri hočemo
pokazati, da je kat o liško Cerkev ustanovil božji Sin,
Jezus Kristus, in da jo vodi ter razsvetljuje Sveti
D u h.

Prvi razdelek.

Jezus Kristus je ustanovil katoliško Cerkev.

A. Kristusova Cerkev.

§ 17 .

Ustanovitev in temeljna uredba Kristusove Cerkve.

Jezus Kristus je ustanovil versko družbo ali Cerkev, in
sicer takole:

1. Zbiral je vernike  okrog sebe.

2. Izbral  je izmed njih dvanajst apostolov  in  jim
izročil trojno službo:  učeniško, duhovniško in kraljevsko.

aJUčeniška služba  je dolžnost in oblast, Kristusove
nauke vedno čiste in nepokvarjene ohranjevati, oznanjati in
razlagati. To službo je izročil Kristus svojim apostolom, ko jim
je rekel pred svojim vnebohodom: „Pojdite in učite vse
narode in krščujte jih vimenu  Očeta in Sina in
Svetega Duha. Učite jih izpolnjevati vse, karkoli
sem vam zapovedal."  Mat. 28, 19—20.

b)  Duhovniška služba  je dolžnost in oblast, oprav¬
ljati daritev svete maše, deliti svete zakramente ter s temi
in drugimi sredstvi podeljevati ljudem milosti, katere je Jezus

44

Kristus zaslužil s svojo smrtjo na križu. Ko je Jezus na večer
pred svojim trpljenjem prvikrat sam opravil nekrvavo daritev,
je rekel apostolom: „To delajte v moj spomin.“  Luk. 22,
19. — Rrščevati jim je zapovedal z besedami: „Krščujte jih
v imenu Očeta in Sina in Svetega  Duha.“ Mat. 28,
19. — Znamenito oblast, grehe odpuščati, jim je dal, ko se jim
je prikazal po svojem vstajenju ter jim rekel: „P rej m it e
Svetega Duha! Katerim boste grehe odpustili, so
jim odpuščeni, in katerim jih boste zadržali, so
jim zadržani. 11  Jan. 20,22—23.

c)  Kraljevska služba  je dolžnost in oblast, v Jezu¬
sovem imenu vernike vladati: opominjevati in voditi jih k
bogoljubnemu življenju, dajati jim ukaze in zapovedi, soditi jih
in po potrebi tudi kaznovati. To službo je izročil Jezus Kristus
svojim apostolom z besedami: „Resnično vam povem:

Karkoli boste zavezali na zemlji, bo zavezano
tudi v nebesih; in karkoli boste razvezali na
zemlji, bo razvezano tudi  v nebesih. 11  Mat. 18, 18.
„Zavezovati“ in „razvezovati“ pomenja v svetopisemskem govoru
postavodajalno in sodno, torej vladarsko oblast.

To trojno službo je izročil Jezus Kristus ne vsem verni¬
kom, ampak samo apostolom, da so jo izvrševali v njegovem
imenu, ne pa v imenu vernikov. Rekel je namreč apostolom:
„K ak o r j e mene poslal Oče, tudi jaz pošljem  vas.“
Jan. 20, 21.

3. Poleg dvanajsterih apostolov je izvolil tudi 72 učen¬
cev  ter jih poslal oznanjat božjo besedo. Luk. 10, 1.

4. Nad vse pa je postavil apostola Petra,  ki naj bi bil
njegovi Cerkvi vidni poglavar.

a)  Že takrat, ko je izvolil Petra za apostola, je pre¬
meni! njegovo  ime  Simon v pomenljivo ime Peter,  t. j.
skala, s čimer je hotel že tedaj označiti njegov bodoči poklic.

b)  Ko je Peter pri Cezareji Filipovi v Galileji slovesno
izpovedal svojo vero v božanstvo Jezusovo z besedami: „Ti
si Kristus, Sin živega  Boga, 11  mu je rekel Jezus:
„Blagor tebi, Simon, Jonov sin, zakaj meso in kri
ti tega nista razodela, ampak moj Oče, ki je v ne¬
besih. In jaz ti rečem: Ti si Peter  (skala) in na to
skalo bom zidal svojo Cerkev in peklenska vrata

45

je ne bodo premagala. In tebi bom dal ključe ne¬
beškega kraljestva. In karkoli boš zavezal na
zemlji, bo zavezano tudi v nebesih; in karkoli boš
razvezal na zemlji, bo razvezano tudi v nebesih. 14
Mat. 16, 17—19. — S temi besedami je Jezus Petru  obljubil
prvenstvo ali primat 1  v svoji Cerkvi. Peter  naj  bi  bil
temelj Kristusovi Cerkvi. Kar je temelj za poslopje, to je za
družbo ljudi načelnik, ki ima v družbi vrhovno oblast. Tudi
ključi so znamenje oblasti. Enako je tretja podoba „z a ve¬
zo vati 44  in „r a z v e z o v ati 44  izbrana tako, da ne more po¬
meniti drugega ko izvrševanje oblasti. Kristus je torej z na¬
vedenimi besedami obljubil Petru prvenstvo ne le časti,
ampak tudi oblasti v svoji Cerkvi.

c)  To obljubo je izpolnil  po svojem vstajenju. Ko se
je prikazal apostolom pri Tiberijskem jezeru, je trikrat vprašal
Simona Petra, ali ga ljubi, in sicer bolj ko drugi apostoli. Ko
mu je Peter to trikrat zatrdil, mu je rekel Jezus prvič in
drugič: „Pasi  m oj  a j a gnj  e ta  !“ tretjič pa: „Pasi moje
ovce! 44  Jan. 21, 15 sl. Postavil ga je torej vidnega poglavarja
vsej verni družbi: navadnim vernikom in predstojnikom.

Peter je v Cerkvi vidni namestnik Jezusa Kristusa, nevidni
poglavar svoje Cerkve pa vedno ostane Jezus Kristus sam,
kar je razvidno iz njegove obljube: „In glejte, jaz sem
z vami vse dni do konca  sveta. 44  Mat. 28, 20.

§ 18.

Kristusova Cerkev je vidna.

Kristusova Cerkev je vidna družba,  ker je Jezus Kristus
hotel, naj bodo tisti, ki sprejmejo njegove nauke, združeni tudi
po zunanje. To je razvidno iz sledečih razlogov:

1. Kristus je ustanovil vidno znamenje, s katerim se verniki
sprejemajo v njegovo Cerkev, namreč sveti krst.

2. Odredil je za svojo Cerkev vidno službo božjo,
zlasti daritev svete maše.

3. Dal je Cerkvi vidne predstojnike,  vernikom pa
je zapovedal, da jim morajo biti poslušni. „Ivdor vas po¬
sluša, mene posluša. 44  Luk. 10, 16. „Kdor pa Cerkve

1  Primat od primus = prvi.

46

ne posluša, ti bodi kakor nevernik in očitni
grešnik. 11  Mat. 18, 17.

Zato Kristus primerja svojo Cerkev  z lučjo, postav¬
ljeno na svetilnik, in z mestom na gori, ki ne more
ostati skrito. Mat. 5, 14. 15.

Ker je Kristusova Cerkev vidna, moremo vedeti, kateri
ljudje so njeni udje, namreč vsi tisti, ki so bili po svetem
krstu vanjo sprejeti, naj bodo pravični ali grešniki*
ako le niso bili izobčeni, ali niso od Kristusove Cerkve samo¬
voljno odpadli.

Da so tudi grešniki udje Kristusove Cerkve, uči Jezus
Kristus sam, ko svojo Cerkev primerja njivi, na kateri raste
do časa žetve poleg pšenice tudi ljuljka, in pa mreži, v kateri
so dobre in malovredne ribe. Mat. 13, 24 sl. 47 sl. Tudi je
Jezus svojce učil moliti: „Odpusti nam naše dolge"  (Mat.
6, 12.) in je ustanovil poseben zakrament (svete pokore),
v katerem se udom njegove Cerkve grehi odpuščajo. Jan. 20, 23.

Krivoverci so torej, kateri trdijo, da je Kristusova Cerkev
nevidna, češ, da so v njej le pravični in da torej ljudje ne
moremo vedeti, kdo je njen ud. Zmota o nevidnosti Cerkve
nasprotuje dejstvu  vidno ustanovljene Cerkve in obenem
njenemu namenu.

§ 19.

Kristusova Cerkev je popolna družba.

Kristusova Cerkev je popolna družba, ki ima po svo¬
jem bistvu pravico obstanka.

Družbo imenujemo popolno,  ako ima sama v sebi vse
pogoje za obstanek, to je, ako ima svoj lastni namen,  ki
ni obsežen v namenu druge družbe, in ako more svoj namen
dosezati s svojimi lastnimi sredstvi.

Popolna družba ima po svojem bistvu pravico
obstanka,  ako je njen namen utemeljen v bistvu
človeške narave in je v soglasju s človekovim
poslednjim namenom;  samoumevno je, da morajo biti
tudi sredstva pravična.

Kristusova Cerkev je popolna družba, ker ima svoj
lastni namen,  to je naše večno zveličanje. Ta namen ni
obsežen v namenu kake druge družbe in mu ne more biti
podrejen, ker je večno zveličanje poslednji namen vsakega člo¬
veka. Kristusova Cerkev doseza svoj namen z lastnimi

47

sredstvi, namreč s tem, da posvečuje svoje ude, izvršujoč
trojno službo, ki jo je prejela od svojega božjega ustanovitelja :
učeniško, duhovniško in kraljevsko.

Ker ima vsak človek naravno pravico in dolžnost, delati
za svoj poslednji namen, ima Kristusova Cerkev, ki vodi svoje
ude do tega namena, v svojem bistvu utemeljeno
pravico do obstanka.

Zato Jezusu Kristusu ni bilo treba pri nobeni človeški
oblasti iskati dovoljenja za ustanovitev vidne verske družbe ;
seveda tudi zato ne, ker mu je kot Sinu božjemu „dana vsa
oblast v nebesih in na zemlji“  (Mat. 28, 18). Iz istih
vzrokov tudi nadaljnji obstanek in delovanje njegove Cerkve ne
potrebuje dovoljenja države ali katere koli druge oblasti.

Nasprotno pa so Cerkvi podrejene vse one družbe, ki
hočejo na kak poseben način in po svojih pravilih pospeševati
nabožnost in prizadevanje za večno zveličanje, kakor n. pr.
cerkveni redovi, bratovščine, Marijine družbe. Za ustanovitev
in obstanek ter delovanje takih družb je potrebno cerkveno
dovoljenje. Vzrok je ta, ker je namen teh družb obsežen v
bolj splošnem namenu, ki ga ima Cerke v J

§ 20 .

Kristusova Cerkev je ustanovljena za vse čase.

Kristusova Cerkev je ustanovljena za vse čase; trajala
bo do konca sveta.  To moremo sklepati iz njenega namena
in iz jasnih Kristusovih izrekov.

a)  Kristusova Cerkev je nositeljica krščanske vere. Krščan¬
ska vera pa je popolno in dovršeno razodetje božje, namenjeno
za vse čase (§ 16); torej mora Kristusova Cerkev trajati do
konca sveta, da more izpolnjevati svoj namen.

b)  Kristus je govoril Simonu Petru: „Ti si Peter  (skala)
in na to skalo bom zidal svojo Cerkev in peklen¬
ska vrata je ne bodo  premagala. 11  Mat. 16, 18. Vsem
apostolom in njih naslednikom pa je obljubil: „Glejte, jaz
sem z vami vse dni do konca sveta.“  Mat. 28, 20.

1  Kakor so nabožne družbe podrejene Cerkvi, tako so vse one družbe,
ki imajo namen, v kakem določenem smislu pospeševati časno srečo svojih
udov, podreiene državi; n. pr. razna politična, izobraževalna, razvedrovalna
in druga podobna društva. Njih namen je obsežen v bolj splošnem namenu
države, ki je: vsestransko pospeševanje časne sreče državljanov.

48

Iz tega je razvidno, da ne more biti prava Kristusova
Cerkev nobena izmed tistih verskih družb, ki so se sicer ime¬
novale ali se še imenujejo krščanske in so bile v prejšnjih
časih morda zelo razširjene, pa so pozneje ali popolnoma
izginile,  ali pa le še v kakem kraju životarijo in po¬
lagoma izginjajo.

§ 21 .

Temeljna uredba Kristusove Cerkve je neizpremenljiva.

Ker je Kristusova Cerkev ustanovljena za vse čase, je
njena temeljna uredba neizpremenljiva. Na temelju, ki ga je Jezus
Kristus položil, je sicer možen nadaljnji razvoj njegove Cerkve,
a temelj mora vedno ostati.

a)  Vedno mora ostati učeniška, duhovniška in kraljevska
služba. Zato morajo apostoli imeti naslednike,  ki to
službo izvršujejo do konca sveta. Besede: „Glejte, jaz sem
z vami vse dni do konca  sveta 11  (Mat. 28, 20) ne morejo
veljati samo apostolom, ker je Jezus vedel, da apostoli ne bodo
živeli do konca sveta ; torej je moral misliti tudi na naslednike
apostolov. Isto zahteva tudi namen Cerkve,  ki se doseza
le z vednim izvrševanjem te trojne službe.

b)  Ostati mora prvenstvo sv. Petra. Zato je moral tudi
sv. Peter kot vidni poglavar Kristusove Cerkve
po svoji smrti dobiti naslednika  in ta zopet novega na¬
slednika itd. Kristusove besede: „Glejte, jaz sem z vami
vse dni do konca sveta"  veljajo prav tako sv. Petru, kakor
drugim apostolom. Tudi namen,  zaradi katerega je Jezus Kristus
Petra postavil za vidnega poglavarja v svoji Cerkvi, zahteva
vedno ohranitev prvenstva. Ta namen je edinost  v Kristusovi
Cerkvi, ki bi se brez prvenstva in naj višje oblasti Petrovih
naslednikov tem laže porušila, čim bolj se Cerkev širi in čim
več različnih narodov sprejema v svoje okrilje.

c)  Tudi vse ono, kar so apostoli uvedli za vso Cerkev po
volji Jezusa Kristusa in po navdihnjenju Svetega Duha, je (po-
srednje) božja ustanova  in spada k onemu temelju cer¬
kvene uredbe, ki mora vedno ostati.

Kar so pa na tem temelju uvedli poznejši cerkveni pred¬
stojniki, na katere tudi prehaja apostolom in posebe sv. Petru
izročena oblast, „zavezovati“  in „ra  z v e z o v ati“, to se
more po časovnih potrebah izpremeniti ali zopet odpraviti.

49 —

§ 22 .

Škofje, nasledniki apostolov. Mašniki in diakoni.

1. Nasledniki apostolov so škofje v zvezi z rimskim škofom
ali papežem, ki je naslednik sv. Petra (§ 23). Apostoli so namreč
po naročilu Jezusa Kristusa ustanavljali cerkvene občine po
raznih krajih. Kadar so ustanovili kako občino in so hoteli iti
dalje oznanjat sv. evangelij, so v tej občini namesto sebe po¬
stavili predstojnika, kateremu so z molitvijo in pokladanjem
rok, t.j. s posvečenjem, podelili trojno oblast, ki so jo sami
prejeli od Jezusa Kristusa. Take cerkvene predstojnike, ki so
s posvečenjem prejeli popolno učeniško, duhovniško in kra¬
ljevsko oblast, so imenovali škofe. 1

Apostoli so dali škofom, katere so sami posvetili, hkrati
oblast in naročilo, naj tudi oni z molitvijo in pokladanjem rok
posvečujejo nove škofe in ti zopet nove (Tit. 1, 5. 7.). Tako v
Kristusovi Cerkvi apostolska služba in oblast s posvečevanjem
prehaja od apostolov na škofe ter se vedno ohranja.

2. Kakor si je že Jezus sam poleg dvanajsterih apostolov
izvolil tudi 72 učencev ter jih poslal 6znanjat božjo besedo,
tako so po njegovem naročilu apostoli poleg škofov posvečevali
tudi mašnike in diakone. Tem niso izročevali popolne učeniške,
duhovniške in kraljevske oblasti, kakor škofom, ampak le moč
in oblast za izvrševanje nekaterih opravil te trojne službe. Le
škofje so prejeli popolno apostolsko oblast in v tej tudi oblast,
posvečevati druge škofe, mašnike in diakone.

Mašniki  pomagajo škofom v njih službi; zlasti imajo
oblast, oznanjati božjo besedo, opravljati daritev svete maše
in deliti svete zakramente. V vsem svojem delovanju pa so
pod oblastjo škofov.

Diakoni  strežejo škofom in mašnikom pri izvrševanju
svetih opravil. Prve diakone so postavili apostoli v ta namen,
da so pravično razdeljevali miloščino ; oznanjali so pa tudi božjo
besedo ter delili slovesni sv. krst in sv. obhajilo. Dej. ap. 6, 1 sl.;
8 , 13 — 14 .

Z oblastjo, ki jo je prejela od Jezusa Kristusa, je uvedla
Cerkev že v starodavnih časih tudi posvečevanje subdiako-
nov in štiri nižje redove.

1  Od grške besede episkopos = nadzornik.

Dr. Svetina, Katoliški verouk.

4

50

Posvečevanje škofov, mašnikov in diakonov je od Jezusa

Kristusa postavljen zakrament;  posvečevanje subdiakonov

in štirje nižji redovi pa so od Cerkve uvedeni zakramentali.

§ 23.

Rimski škof ali papež, naslednik sv. Petra.

Naslednik sv. Petra je vsakokratni rimski škof, ki se
imenuje tudi papež ali sveti oče in je vidni poglavar vesoljne
Kristusove Cerkve ter namestnik Jezusa Kristusa, kakor je bil
sv. Peter. To spoznamo iz sledečih razlogov:

1. Naravni red nasledstva je, da ostane prvenstvo združeno
z ono škofijsko stolico, na kateri je do svoje smrti sedel
sv. Peter, in to je rimska škofijska stolica,  ker je bil
sv. Peter predstojnik rimske cerkvene občine in je kot tak
umrl v Rimu. To je zgodovinsko dejstvo.

2. Ako bi bil Jezus Kristus hotel kak drugačen red na¬
sledstva, bi ga bil moral natančno določiti in apostoli bi nam
bili tako važno določbo tudi sporočili in skrbeli za to, da bi
se bila izvršila. To pa se ni zgodilo. Apostoli niso sporočili
nikake take določbe in zgodovina priča,  da po smrti
sv. Petra prvenstva  v Kristusovi Cerkvi ni izvrševal
kateri izmed še živih apostolov  in si ga tudi ni pri¬
svajala nobena izmed prvotnih škofijskih stolic.
Pač pa so ga izvrševali rimski škofje  že v 1. stoletju,
ko je še živel sv. apostol Janez, in v vseh poznejših dobah.
Tudi je vsa Cerkev  že v prvih stoletjih prav tako, kakor v
poznejših dobah priznavala  vsakokratnega rimskega škofa
za svojega vidnega poglavarja.

3. Ako rimska cerkev ne bi imela od Jezusa Kristusa usta¬
novljenega prvenstva, bi morali reči, da ni več skale, na katero
je Kristus za vse čase sezidal svojo Cerkev, da je torej izginila
ena izmed temeljnih njegovih ustanov. To pa bi se ne skladalo
z njegovim božanstvom.

§ 24.

Razmerje med papežem, škofi in mašniki ter diakoni.

1. Papež, naslednik sv. Petra, ima v Kristusovi Cerkvi
prvenstvo po božji uredbi, ker je Jezus Kristus sam najvišjo
oblast v svoji Cerkvi izročil Petru in njegovim naslednikom.

51

Prvenstvo papeža je prava škofovska oblast nad
vso Cerkvijo. Papež je naj višji učenik, duhovnik in pastir
vseh pravovernih kristjanov. Podložni so mu ne le navadni
verniki, ampak tudi škofje, posamezni in vsi skupaj. Zato tudi
škofje vse Cerkve niso  nad  p a p ež  e m,  marveč imajo
vso svojo oblast le v zvezi z njim. Noben cerkveni zbor
se torej ne more staviti nad papeža,  marveč, kakor
ni živega telesa brez glave, tako ni vesoljnega cerkvenega zbora,
ako ga ne priznava papež.

2. Škofje so nasledniki apostolov, in sicer tako, da ni po¬
samezen škof naslednik posameznega  apostola (kakor je
papež naslednik apostola Petra), ampak da so vsi skupaj, v
zvezi s papežem, nasledniki zbora apostolov s Petrom na čelu.
Kot nasledniki apostolov imajo škofje v zvezi s pape¬
žem po božji uredbi oblast, vladati Cerkev,  ker je
Jezus Kristus sam apostolom — s Petrom na čelu — izročil
učeniško, duhovniško in kraljevsko ali pastirsko službo. Zato
je govoril sv. apostol Pavel zbranim škofom iz Efeza in okolice:
„Pazite nase in na vso čredo, v kateri vas je Sveti
Duh postavil škofe, da vladate Cerkev božjo.“
Dej. ap. 20, 28.

Škofje vladajo Cerkev  v dvojnem pomenu:

a)  Vsak škof vlada  del Cerkve, katerega mu je papež
izročil, t. j. svojo škofijo.

Škof  ima  za svojo škofijo enako oblast, kakoršna
pristoji papežu za vso Cerkev. Škofovska oblast se razteza
neposrednje na vse cerkvene, verske in nravne zadeve, po-
srednje pa tudi na druge reči, kolikor se dotikajo vere in
nravnosti.

Daši ima papež popolno škofovsko oblast v vsej Cerkvi,
vendar zaradi tega posamezni škofje niso samo  njegovi
namestniki,  ampak so vsak v svoji škofiji „od Svetega
Duha postavljeni" redni višji pastirji.

b)  Vsak škofje tudi sovladar vesoljne Cerkve,
ker ima pravico, udeleževati se vesoljnih cerkvenih zborov, v
katerih ima posvetovalen in odločevalen glas.

Cerkveni zbori so ali pokrajinski ali vesoljni.
Pokrajinske  (provincialne) imenujemo tiste, na katerih so
zbrani le škofje ene pokrajine, ene države ali enega naroda.

4 *

52

Da je cerkveni zbor vesoljen,  je treba, da ga skliče ali
papež sam, ali kdo drugi s papeževim dovoljenjem, da se po¬
vabijo vsi škofje in jih pride iz raznih krajev toliko, da je
zastopana vsa Cerkev, dalje da predseduje papež ali osebno,
ali po svojih poslancih in da slednjič papež potrdi zborove
določbe.

Papeža in škofe skupaj imenujemo učečo Cerkev,  da
jih razlikujemo od ostalih vernikov, ki tvorijo poslušajočo
Cerkev.

3. Tudi mašniška služba in oblast je božja uredba  in
istotako služba diakonov, ker je Jezus Kristus postavil zakra¬
ment posvečevanja, ki ima tri stopnje: posvečevanje škofov,
mašnikov in diakonov (§ 22). V izvrševanju svoje službe in
oblasti pa je vsak maš ni k tako podrejen svojemu
škofu,  da ne more redno in zakonito opravljati nobene du-
liovske službe, ako ni od škofa v to poslan ali pooblaščen.
Tudi diakoni  smejo sveta opravila svoje službe izvrševati le
s škofovim dovoljenjem.

Kristusova Cerkev je lep in za človeštvo čudovito pri¬
meren organizem. To je najsvobodnejša ljudovlada,  v
kateri more vsak vernik moškega spola postati diakon, mašnik,
škof ali tudi papež; to je dalje trdno urejena monarhija,
najmogočnejše kraljestvo, v katerem eden vlada vse, a tako,
da njegova najvišja oblast podložnikom pravic ne uničuje,
marveč jih le varuje in krepi; to je slednjič prava bogo-
vlada,  ker je Jezus Kristus, pravi Sin božji, njen ustano¬
vitelj in nevidni poglavar.

§ 25.

Kristusova Cerkev je le ena za vse narode.

Jezus Kristus je ustanovil le eno Cerkev, po kateri naj
bi vsi ljudje postali deležni milosti odrešenja in ki naj bi bila
vsem ljudem voditeljica v večno zveličanje. Govori namreč
vedno le o eni Cerkvi, ki jo imenuje svojo  Cerkev: „na to
skalo bom zidal svojo Cerkev."  Mat. 16, 18. — To
Cerkev primerja čredi, ki se nahaja v enem hlevu  in jo
vodi en pastir  (Jan. 10, 16). Apostolom pa je zapovedal:
„Pojdite in učite  vse narode in krščujte jih v imenu
Očeta in Sina in Svetega  Duha." Mat.28, 19. Sv. apostol

53

Pavel primerja Kristusovo Cerkev enemu telesu, čigar (nevidna)
glava je Kristus, posamezni verniki pa so udje tega telesa.
1. Kor. 12, 27.

§ 26.

Znamenja Kristusove Cerkve.

Ker je Jezus Kristus ustanovil le eno Cerkev, ki naj bi
bila vsem ljudem voditeljica v večno zveličanje, je moral tej
Cerkvi vtisniti znamenja, po katerih jo je možno zanesljivo
spoznati. To je tem bolj potrebno, ker je poleg prave Kristu¬
sove Cerkve polagoma nastalo tudi mnogo drugih verskih
družb, ki se tudi imenujejo krščanske  in od katerih vsaka
trdi, da je prava Kristusova Cerkev.

Značilna znamenja Kristusove Cerkve slede iz njene
uredbe.  Navaja jih že nicejsko-carigrajska veroizpoved z
besedami: „ V er ujem v eno, sveto, katoliško in apo¬
stolsko  Cerkev. 11  Prava Kristusova Cerkev je torej:
1. edina, 2. sveta, 3. katoliška ali vesoljna, 4. apo¬
stolska.

1. Prava Kristusova Cerkev mora biti edina, t. j., povsod
in v vseh časih mora učiti iste razodete nauke, opravljati isto
sveto daritev, deliti iste zakramente ter imeti skupnega vid¬
nega poglavarja.

Da mora Kristusova Cerkev biti edina, nujno sledi iz
njene uredbe. Jezus Kristus je svojim apostolom in njih na¬
slednikom določno zapovedal, naj povsod in v vseh časih uče
iste nauke, ki jih je on učil, opravljajo isto sveto daritev, ki
jo je on opravil pri zadnji večerji, in dele iste zakramente,
ki jih je on postavil. Z ustanovitvijo prvenstva pa je dal
svoji Cerkvi tudi le enega vidnega poglavarja.

2. Prava Kristusova Cerkev mora biti sveta, t. j., s pri¬
mernimi sredstvi mora navajati svoje ude k svetosti in njeno
prizadevanje mora tudi viden sad roditi; tak sad so svetniki,
katerih svetost čudeži neovržno dokazujejo.

Jezus Kristus je hotel, da bodi njegova Cerkev sveta.
To moremo sklepati že iz njegove osebnosti, ker je pravi Sin
božji in vzor vse svetosti.

Sveta pa mora biti Kristusova Cerkev tudi zato, ker le
na ta način more voditi ljudi do večnega zveličanja, da jih s
primernimi sredstvi navaja k svetosti.

54

Tudi svetniki morajo biti v Kristusovi Cerkvi. Ako bi
jih ne bilo, bi morali trditi, da je Jezus Kristus hotel in za¬
hteval nekaj nemožnega; to pa bi se ne skladalo z njegovim
božanstvom.

Ne moremo pa pričakovati, da bi v Kristusovi Cerkvi
* vsi posamezni udje dosegli svetost. Ker ima namreč človek
svobodno voljo, more sredstva, ki mu jih Cerkev ponuja in s
katerimi bi se lahko posvetil, tudi zanemarjati ali zlorabiti.

3. Prava Kristusova Cerkev mora biti katoliška ali vesoljna,
t. j. za vse ljudi in za vse čase. Urejena mora biti tako, da je
sposobna,  razprostirati se po vsej zemlji ter trajati do konca
sveta; mora se tudi prizadevati,  da se vedno bolj raz¬
širja med vsemi narodi, vendar tako, da nikdar ne izgubi
svoje edinosti.

Vesoljnost je znak, po katerem se Kristusova Cerkev
bistveno razlikuje od starozakonske sinagoge, ustanovljene le
za izraelski narod in za dobo pred Mesijevim prihodom.

Za vesoljnost Cerkve ni potrebno, da bi bili dejansko
vsi ljudje njeni udje in da bi ne bilo nobenega kraja na zemlji,
kjer bi še ne bila razširjena. Ker je Cerkev duhovno kra¬
ljestvo, ki se more razširjati le z oznanjevanjem resnice in
prepričevanjem ljudi, more le polagoma prodirati in naravno
je, da se mnogi ustavljajo resnici, ker je njihova volja iz¬
prijena. Znamenje vesoljnosti Cerkev že ima, ako se v vseh
časih toliko uspešno razširja po svetu, da s tem razodeva in
dokazuje svojo sposobnost in svoj namen, postati svetovna
Cerkev.

Bistveno pa je za vesoljnost Cerkve to, da ohrani, raz-
širjaje se med raznimi narodi, svojo edinost.

Da mora prava Kristusova Cerkev biti katoliška ali
vesoljna, to zahteva že njen namen.  Ustanovljena je namreč
zato, da bi bila vsem ljudem  vodnica do večnega zve¬
ličanja.

4. Prava Kristusova Cerkev mora biti apostolska, t. j., v
apostolskem času mora imeti svoj začetek in njeni predstojniki
morajo biti pravi nasledniki apostolov. Pravi nasledniki apo¬
stolov pa so škofje, kateri so po posvečenju v nepretrgani
zvezi z apostoli in po pokorščini združeni s papežem, nasled¬
nikom sv. Petra.

Da mora prava Kristusova Cerkev biti apostolska, je
razvidno iz uredbe Kristusove Cerkve. Jezus Kristus je prvič
ustanovil le eno Cerkev,  ki naj bi trajala do konca
sveta. Jasno je torej, da ne more biti prava Kristusova Cerkev

55

nobena verska družba, katera svojega začetka nima v apo¬
stolskem času. Drugič je izročil duhovno oblast  v
svoji Cerkvi le apostolom, s sv. Petrom na čelu, in je hotel,
da ta oblast prehaja na njihove naslednike. Zato je jasno, da
nima od Kristusa podeljene duhovne oblasti in da ne more
biti prava Kristusova Cerkev nobena verska družba, katera
nima pravilno posvečenih škofov, ali katera ima sicer škofe,
ki pa niso združeni s papežem.

B, Katoliška Cerkev je prava Kristusova

Cerkev.

§ 27.

Samo katoliška Cerkev ima temeljno uredbo Kristusove Cerkve.

Katoliška Cerkev ima temeljno uredbo Kristusove
Cerkve:

1. V katoliški Cerkvi je razlika med učečo in poslušajočo
Cerkvijo, med duhovniki in neduhovniki, med predstojniki in
podložniki.

2. Stopnje duhovske oblasti in službe v katoliški Cerkvi
so bistveno iste, kakor jih je v svoji Cerkvi ustanovil Jezus
Kristus in po njegovem naročilu apostoli.

a)  Tu je ohranjeno prvenstvo  sv. Petra, ki ga izvršuje
rimski škof ali papež.

b)  Tu se še vedno izvršuje apostolom izročena učeni šk a,
duhovniška in kraljevska služba,  ki prehaja od apo¬
stolov na škofe,  deloma pa tudi na maš ni k e. Tudi od apo¬
stolov ustanovljena služba diakonov  je v katoliški Cerkvi
ohranjena.

Poleg stopenj duhovske službe in oblasti, katere so usta¬
novljene neposrednje od Jezusa Kristusa in apostolov, so po
različnih časovnih razmerah nastale še druge stopnje v cer¬
kveni službi. S tem se uredba Kristusove Cerkve ni izpremenila,
ampak le razvila  na prvotnem temelju.

Druge verske družbe, katere se tudi imenujejo krščanske,
nimajo temeljne uredbe Kristusove Cerkve.  (Tu
nam ni treba govoriti o verskih družbah, katere so nastale v
starodavnih časih, pa se niso ohranile do današnjega dne,
izvzemši morda nekatere neznatne ostanke. Ozirati se hočemo
le na one, ki še dandanes štejejo mnogo udov, in to so razne
protestantske verske družbe in razkolne cerkve.)

56

Protestantske verske družbe nimajo uredbe
Kristusove Cerkve:

1. Zanikavajo bistveno razliko med učečo in poslušajočo
Cerkvijo in med duhovniki in neduhovniki.

2. Zavrgli so prvenstvo papeža in s tem bistven del
uredbe Kristusove Cerkve.

3. Škofovske oblasti ne priznavajo; in ker nimajo škofov,
tudi nimajo veljavno posvečenih mašnikov. Imajo samo pridi¬
garje, ki prejemajo poslanstvo od ljudstva ali pa od svetne
gosposke; a ne ljudstvo, ne svetna gosposka ne moreta dati
duhovske oblasti. — Anglikanska cerkev ima sicer škofe in
mašnike, pa niso veljavno posvečeni in tudi niso v nikaki zvezi
s papežem.

Tudi razkolne cerkve  nimajo popolne uredbe Kri¬
stusove Cerkve:

1. Ker so se odcepile od rimske Cerkve, nimajo vidnega
poglavarja, ki bi bil naslednik sv. Petra.

2. Veljavno posvečene škofe in mašnike sicer imajo; a
škofje niso pravi nasledniki apostolov, ker niso v zvezi s pa¬
pežem. Zato nimajo ne ti, ne njihovi mašniki apostolskega
poslanstva.

§ 28.

Samo katoliška Cerkev ima znamenja Kristusove Cerkve.

Katoliška Cerkev ima znamenja Kristusove Cerkve:

1. Katoliška Cerkev je edina. Daši razširjena po vseh delih
sveta, uči povsod in v vseh časih iste razodete nauke, opravlja
vedno in povsod isto sveto daritev in ima skupnega vidnega
poglavarja, rimskega škofa ali papeža.

Edinost v katoliški Cerkvi ni slučaj, ampak je bistvena
lastnost Cerkve, utemeljena v njeni uredbi. Katoliška Cerkev
je tako uravnana, da mora biti in vedno ostati edina. Kdor
krši njeno edinost, neha biti njen ud. Cerkev je smatrala za
manjše zlo, da so se odcepili od nje mnogi udje ter postali
krivoverci ali razkolniki, ko da bi bila odnehala v kaki bistveni
reči ter izgubila svoje značilno znamenje — edinost.

2. Katoliška Cerkev je sveta.

a)  Katoliška Cerkev ima potrebna sredstva,  s katerimi
navaja svoje ude k svetosti. Sveti so njeni nauki;  kdor jih
izpolnjuje, hodi po poti prave kreposti. Nikdar ni katoliška
Cerkev premenila ali mileje razlagala kakega nauka, da bi se
uklonila duhu časa ali ugodila kaki človeški strasti. Tako je

57

n. pr. vedno vzdrževala in večkrat v najtežavnejših okoliščinah
branila svetost in nerazdružnost zakona. Sveta in posvečujoča
je daritev sv. maše  in istotako zakramenti,  zlasti za¬
kramenta sv. pokore in preš v. Rešnjega Telesa.

b)  Katoliška Cerkev se za svetost tudi neprestano prizadeva.

V zakramentu sv. krsta prenovi in posveti dete, ki ga
sprejme v svoje naročje. Mladino in odrasle ljudi poučuje in
opominja v šoli, v cerkvi in ob vsaki ugodni priliki. V svojih
peterih zapovedih nalaga vsem vernikom dolžnost, udeleževati
se službe božje, prejemati svete zakramente in se vaditi v
zatajevanju, brez česar ni prave kreposti in svetosti. Z evan¬
gelijskimi sveti pa navaja vse tiste, ki čutijo v sebi poklic in
zadostno nravno moč, da se prizadevajo za višjo stopnjo po¬
polnosti in svetosti. Ob posebnih prilikah se poslužuje kato¬
liška Cerkev tudi izrednih pripomočkov svetosti, n. pr. duhovnih
vaj in misijonov, ki omeče večkrat tudi trdovratna srca in
poživljajo gorečnost v dobrem.

c)  Prizadevanje katoliške Cerkve rodi tudi viden sad:
v njej so živeli in žive svetniki, katerih svetost je izpričana
z mučeniško smrtjo, ki so jo pretrpeli, ali pa dokazana s čudeži.

Nešteta množica svetih mučencev in spoznavalcev obojega
spola poveličuje prva stoletja cerkvene zgodovine, pa tudi
srednji vek in novejši čas od 16 . stoletja sem ni nerodoviten.

3. Katoliška Cerkev se ne imenuje samo, ampak je tudi
resnično katoliška ali vesoljna.

Katoliška Cerkev ni cerkev enega naroda ali ene države,
ampak je svetovna Cerkev.

a)  Sposobna in upravičena  je,  da se razprostira po
vsej zemlji, ker ima skupnega vidnega poglavarja, ki je prejel
svojo duhovno oblast kot naslednik sv. Petra od Jezusa Kri¬
stusa, Sinu božjega, ki mu je „dana vsa oblast v nebesih
in na zemlji."  Mat. 28, 18.

b)  Katoliška Cerkev se tudi prizadeva,  da se vedno
bolj razširja med vsemi narodi. Kakor so že apostoli prehodili
skoraj ves takrat dostopni svet, povsod oznanjajoč Kristusovo
vero, tako je smatrala katoliška Cerkev tudi v vseh poznejših
časih razširjanje krščanske vere za svojo bistveno nalogo.
(Misijoni.) Poleg tega tudi vedno moli in priporoča vsem svojim
udom molitev za izpreobrnjenje nevernikov, krivovercev in
razkolnikov.

58

c)  Prizadevanje katoliške Cerkve za razširjanje krščanske
vere pa tudi ni brezuspešno.  V vseli dobah je rastlo in še
vedno raste število njenih udov. Izgube, ki so jo zadevale, ko
so nezvesti udje tupatam v obilnem številu odpadali od nje v
razna krivoverstva, v razkolništvo in k Mohamedovi veri, so
bile vselej kmalu nadomeščene z novimi verniki iz poganskih
narodov.

c)  Daši se razprostira po vseh delih sveta in obsega toliko
različnih narodov, katoliška Cerkev vendar ni razcepljena v več
cerkva, ampak je vseskozi edina,  ena sama velika družba
z enim vrhovnim poglavarjem.

4. Katoliška Cerkev je apostolska.

a)  Svoj začetek  ima v apostolskem času. Njen rojstni
dan je prva binkoštna nedelja. Ta dan so apostoli, prejemši
Svetega Duha, začeli oznanjati Kristusov nauk in krstili 3000
ljudi. Odslej je hitro rastlo število vernikov. Apostoli so bili
njihovi predstojniki, sv. Peter pa vidni poglavar.

b)  Sedanji predstojniki katoliške Cerkve, škofje s papežem
na čelu, so pravi nasledniki apostolov.  Sv. Petru so v
nepretrgani vrsti sledili rimski škofje ali papeži, ki so prav
tako kakor sv. Peter, v vseh stoletjih izvrševali vrhovno oblast
v katoliški Cerkvi. Isto tako so vsi drugi škofje katoliške Cerkve
po posvečenju v nepretrgani zvezi z apostoli, po pokorščini in
duhovnem poslanstvu pa združeni s papežem, Petrovim nasled¬
nikom, torej tudi pravi nasledniki apostolov. Tako je katoliška
Cerkev res po besedah sv. Pavla „zidana na temelju apo-
štolo  v. 14  Ef. 2, 20.

Protestantske verske družbe nimajo znamenj Kristusove
Cerkve.

1. Edine niso,  ker ne tvorijo ene družbe, ampak so
razcepljene v mnogo različnih ločin. Te si nasprotujejo v prav
važnih verskih naukih, ne strinjajo se v bogočastju in celo
zakramentov imajo nekatere več, druge manj; zlasti pa jim
nedostaje vladarstvene edinosti, ker nimajo skupnega vidnega
poglavarja.

Needinost protestantskih verskih družb je nujna posledica
tega, da so njih začetniki zavrgli prvenstvo naslednikov sv. Petra
in veljavo učeče Cerkve ter izrekli, da je sveto pismo edini
vir božjega razodetja, ki ga sme vsakdo po svoje razlagati.

2. Svetosti  v mnogem oziru pogrešamo  v prote¬
stantskih verskih družbah. Že njihovi začetniki: Luther, Zwingli,

59

Calvin, Henrik VIII., kraljica Elizabeta nikakor niso vzorniki
svetosti. Ne hrepenenje po višji popolnosti, ampak človeške
strasti so bile povod njihovemu odpadu od katoliške Cerkve. —
Najizdatnejša sredstva svetosti so te verske družbe zavrgle,
kakor: zakrament sv. pokore, daritev sv. maše, češčenje
Matere božje in svetnikov, cerkvene zapovedi in evangelijske
svete. Nasprotno pa uče marsikaj, kar naravnost škoduje
prizadevanju po krščanski popolnosti, n. pr., da vera sama
zadostuje za opravičenje pred Bogom in za večno zveličanje,
da je Bog brezpogojno nekatere ljudi odločil za večno zveli¬
čanje, druge pa za večno pogubljenje. — Svetnikov, katerih
svetost bi bila s čudeži dokazana, protestantske verske družbe
niso vzgojile. Koliko pa jih ima tudi od 16. veka sem kato¬
liška Cerkev!

3. Z znakom vesolj nosti  se protestantske verske
družbe ne morejo ponašati.  Razcepljene so v posamezne
deželne, državne ali narodne cerkve; Kristus pa je hotel, da
bodi njegova Cerkev svetovna Cerkev, ki naj vse dežele in
vse narode združuje z vezjo ljubezni v edinosti vere. Misijon¬
skega dela med poganskimi narodi so se protestantske verske
družbe poprijele šele v novejšem času.

4. Protestantske verske družbe niso apo stolske,  ker
svojega začetka nimajo v apostolskem času in njihovi pred¬
stojniki niso nasledniki apostolov.

Razkoine cerkve znamenj Kristusove Cerkve ali nimajo,
ali pa jih imajo le deloma.

1. Znamenja edinosti nimajo.  V veri in bogočastju
razkoine verske družbe sicer niso tako različne druga od druge,
kakor razne protestantske ločine; a izgubile so vladarstveno
edinost in s tem središče prave cerkvene edinosti.

2. Znamenje svetosti  imajo, vendar ne v popolni
meri.  Imajo — z malimi izjemami — nepokvarjen Kristusov
nauk, vse svete zakramente, daritev sv. maše in zakramen¬
talno pričujočega Kristusa v cerkvah. Tudi prizadevajo se za
posvečevanje svojih udov in izpodbujajo jih celo k izpolnje¬
vanju evangelijskih svetov. Polnega uspeha pa vendar ne more
nobena doseči. Odkar so se odcepile od katoliške Cerkve, niso
vzgojile ne enega svetnika, katerega svetost bi bila s posmrt¬
nimi čudeži dokazana

3. Znamenja vesoljnosti nimajo.  Ker nimajo skup¬
nega vidnega poglavarja, ne tvorijo ene skupne Cerkve, mar¬
več so razcepljene v mnogo narodnih in državnih cerkva, ki
so odvisne od politiških razmer.

4. Razkoine cerkve slednjič tudi niso apostolske.
Razkola v apostolskem času ni bilo. Vzhodni in zahodni kri¬
stjani so bili do 9. stoletja združeni v eno Cerkev pod enim

60

vidnim poglavarjem, rimskim papežem. Ko so Grki odpadli od
Rima, je njih cerkev prenehala biti apostolska, zato tudi vse
tiste ne morejo biti apostolske, ki so po nadaljnjem razkolu
nastale iz grške cerkve.

Ker ima le katoliška Cerkev uredbo in znamenja Kristusove
Cerkve, spoznamo, da je le ona prava, od Jezusa Kristusa usta¬
novljena Cerkev.

§ 29.

Cerkvena država.

Od Cerkve moramo razlikovati Cerkveno državo.

Cerkev je kraljestvo božje na zemlji, različno od svetnih
kraljestev in v svojem delokrogu neodvisno od vsake svetne
oblasti. Toda udje katoliške Cerkve so hkrati udje kake
svetne države  in so v svetnih rečeh podložni državnim
vladarjem.

Tudi papeži so bili v začetku udje Rimske države in v
svetnem oziru odvisni od rimskih cesarjev. Da bi laže izpol¬
njevali svoje duhovsko zvanje, jih je pa božja previdnost po¬
lagoma privedla do neodvisnosti od vsake svetne oblasti: usta¬
novila se je Cerkvena država. Papeži so tako postali tudi v po¬
litičnem oziru samostalni (suvereni), kakor so samostalni vladarji
svetnih držav.

1. Cerkvena država in politična samostal-
nost papežev  ni sicer neposrednje božja ustanova in za
obstanek Cerkve ni neogibno potrebna, a nastala je, kakor priča
zgodovina, zakonitim potom in ima v naravjnem in pozitivnem
pravu utemeljeno pravico do obstanka.

2. Ustanovitev Cerkvene države  je bila v mnogih
ozirih koristna. Po njej so dobivali papeži potrebnih dohodkov,
s katerimi so mogli veliko dobrega storiti pred vsem za pod¬
ložnike Cerkvene države same z ustanavljanjem ter vzdrže¬
vanjem raznih dobrodelnih naprav, potem za Cerkev sploh s
podpiranjem misijonov in drugih važnih podjetij, slednjič tudi
za vedo in umetnost.

S pospeševanjem splošnih koristi in namenov vesoljne
Cerkve papeži niso izkoriščali in nič oškodovali prebivalcev
svoje lastne dežele, ker jim v to svrho niso nalagali posebnih
davkov. Še gmotno korist so imeli njihovi podaniki, ker so
radi papežev v obilnem številu prihajali v deželo verniki vseh
narodov.

61

3.  Politična samostalnost papežev je velikega
pomena za vso Cerkev: a)  Spodobi se, da Kristusov namestnik
na zemlji, ki so mu v duhovnem oziru podložni tudi katoliški
vladarji, ni obenem tudi podanik kakega kralja, b)  Kot samo-
stalen svetni knez je papež enakovrsten drugim svet¬
nim vladarjem  in more svobodno občevati z njimi, kakor
tudi s podložniki raznih držav, c)  Zlasti za svobodno vo¬
litev papeževo in za svobodno vladanje  je politična
samostalnost papežev neprecenljive vrednosti.

Odkar se je zedinila Italija v Italijansko kraljestvo, papež
nima več svoje dežele;  pustili so mu samo Vatikan.
Vendar pa se še vedno priznava njegova politična samo¬
stalnost.

Drugi razdelek.

Sveti Duh razsvetljuje in vodi katoliško Cerkev.

Potreba božjega vodstva.  Daši je katoliška Cerkev
ustanovljena od Jezusa Kristusa, Sinu božjega, vendar ne bi
mogla izpolnjevati svojega namena, ako bi bilo njeno vodstvo
prepuščeno samo človeškim močem. Razodete resnice bi se
utegnile sčasoma poizgubiti, ali pomešati z raznimi zmotami
in mi bi dandanes ne imeli gotovosti, da katoliška Cerkev še
vedno lirani in uči Kristusovo vero in da nam še vedno kaže
pravo pot do večnega zveličanja.

A katoliške Cerkve ni le ustanovil  Sin božji, ampak
jo Bog sam tudi vedno razsvetljuje in vodi.

A. Navdihnjenje apostolov in nezmotljivost

Cerkve...

§ 30.

Navdihnjenje apostolov.

Apostoli, prvi predstojniki sv. Cerkve, so bili navdihnjeni
od Svetega Duha. To pomeni, da jih je Sveti Duh neposrednje
razsvetljeval in vodii, ko so učili in ko so ustanavljali ter
urejevali cerkvene občine. Zato so njihovi nauki božja be¬
seda  in njihove naredbe v verskih in cerkvenih zadevah imajo
božjo velj avo.

62

1. Jezus Kristus je apostolom pred svojo ločitvijo Svetega
Duha obljubil z besedami: „In jaz bom prosil Očeta in
dal vam bo drugega tolažnika, da ostane z vami
vekomaj, Duha resnice." Jan. 14, 16.

2. Deset dni po svojem vnebohodu ali petdeseti dan po
svojem vstajenju, t. j. binkoštno nedeljo, je Jezus to obljubo
izpolnil in apostoli so prejeli Svetega Duha, ki je prišel nad nje
v podobi gorečih jezikov. (Dej. ap. 2, 1 sl.)

3. Božjega navdihnjenja so se apostoli tudi zavedali. Zato
je sv. Peter v Jeruzalemskem zboru govoril v imenu vseh apo¬
stolov: „D o padi o je Svetemu Duhu  in  nain.“ (Dej. ap.
15, 28.) To pomeni: Ne po svoji človeški modrosti, ampak po
navdihnjenju Svetega Duha smo tako sklenili in vam ukazu¬
jemo. Da ta njihova zavest ni bila zmota, so potrdili  apostoli
s čudeži,  ki so jih delali.

4. Kakor vsi apostoli skupaj, tako je bil tudi sleherni
izmed njih osebno  navdihnjen od Sv. Duha. To je bilo po¬
trebno, da so mogli izvrševati svojo nalogo. Apostoli so bili
namreč neposrednji Jezusovi poslanci do raznih narodov. Da
je mogel vsak v svojem kraju nezmotljivo oznanjati ves Jezusov
nauk ter prav urediti novo ustanovljene cerkvene občine, je
moral sleherni biti osebno navdihnjen od Sv. Duha. Tudi prihod
Sv. Duha v podobi gorečih jezikov kaže, da je bil vsak apostol
osebno navdihnjen, ker je oni čudežni ogenj „s6del na sle¬
hernega izmed njih."  Dej. ap. 2, 3.

5. Sv. Pavla  sicer binkoštno nedeljo še ni bilo med
apostoli, vendar je bil tudi on navdihnjen  od Sv. Duha.
Jezus Kristus ga je sam čudežno pozval v apostolsko službo,
torej mu je podaril tudi nadnaravno usposobljenost zanjo. Svo¬
jega božjega poslanstva in nadnaravnega razsvetljenja se apostol
Pavel tudi zaveda. Piše namreč: „Jaz nisem sprejel evan¬
gelija od kakega človeka, ampak po razodetju
Jezusa Kristusa."  (Gal. 1, 12.) Tudi on je s čudeži do¬
kazal  resničnost svojega pričevanja.

§ 31.

Nezmotljivost Cerkve.

1. Jezus Kristus, ki je apostolom obljubil in poslal Svetega
Duha, je božjo pomoč v izvrševanju apostolske, zlasti učeuiške

63

službe zagotovil tudi njihovim naslednikom. Zato je učeča
Cerkev v verskih in nravnih naukih  nezmotljiva. (Kato¬
liška vera ne uči, da je kateri človek sam po sebi nezmotljiv,
marveč pripisuje nezmotljivost samo Bogu. Bog pa more tudi
slabotnega človeka podpirati in zmote varovati.)

2. Nezmotljivost učeče Cerkve v verskih in nravnih na¬
ukih dokazujejo izreki Kristusovi:

a)  Ko je Jezus Kristus zapovedal apostolom, naj gredo po

vsem svetu in uče vse narode, je dostavil svojim besedam ob¬
ljubo : „G 1 e j t e, jaz sem z vami vse dni do konca

sveta." (Mat. 28, 20.) Ta obljuba ne velja samo apostolom,
marveč se razteza tudi na njihove naslednike, ker je Jezus
vedel, da apostoli ne bodo živeli do konca sveta.

b)  Tudi obljuba Svetega Duha ni dana samo apostolom,
ampak tudi njihovim naslednikom. To dokazujejo besede: „da
ostane z vami vekomaj."  Jan. 14, 16.

c)  Slednjič je rekel Jezus apostolom in njihovim nasled¬
nikom: „Kdor vas posluša, mene  posluša." (Luk. 10,16.)
Po učeči Cerkvi nam torej Jezus Kristus sam govori.

3. Dar nezmotljivosti ima učeča Cerkev, in to so :

A. Škofje, združeni s papežem. Ti so pravi nasledniki apo¬
stolov, zato tudi njim veljajo vse one obljube, s katerimi
je Jezus Kristus apostolom za vse čase zagotovil izredno
božjo pomoč.

Daru nezmotljivosti nimajo posamezni škofje vsak zase,
kakor so ga imeli od Svetega Duha navdihnjeni apostoli, ampak
le vsi škofje skupaj, združeni s papežem. Vzrok je, ker niso
posamezni škofje nasledniki posameznih apostolov, ampak so
vsi škofje skupaj, združeni s papežem, nasledniki zbora apo¬
stolov s Petrom na čelu. Tudi namen  sv. Cerkve ne zahteva
nezmotljivosti posameznih škofov, ampak le nezmotljivost učeče
Cerkve sploh. Po njenih določilih se morajo ravnati posamezniki.

B. Papež je tudi sam nezmotljiv, kadar kot naj višji
učenik in pastir odločuje za vso Cerkev o ver¬
skih in nravnih naukih.

To je razvidno iz sledečih razlogov:

a)  Papež je v svoji službi naslednik sv. Petra. Kar je
torej veljalo Petru, velja tudi papežu. Petru pa je govoril Jezus:
„Ti si Peter  (skala), in na to skalo bom zidal svojo
Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala."

64

Mat. 16, 18. Za Petra je Jezus posebe molil, „da nikdar ne
neha njegova vera“,  in dal mu  je nalogo, „naj v veri
potrjuje svoje brate.“ (Luk. 22, 32.) Jezusova molitev bi
bila brezuspešna in Petrovi nasledniki ne bi mogli izvrševati
svoje naloge, ako ne bi imeli daru nezmotljivosti. — Slednjič
je rekel Jezus Petru: „Pasi moja jagnjeta! Pasi moje
ovce!"  (Jan. 21, 15.17.) Papež je kot Petrov naslednik najvišji
učenik in pastir cele Kristusove črede. Ako bi se v tej svoji
službi mogel motiti, kadar za vso Cerkev odločuje v verskih
in nravnih naukih, bi vso Cerkev zavedel v zmoto. In ako bi
bile njegove verske odločbe šele potem nezmotljive, ko jim
pritrdijo škofje, tedaj ne bi pastir vodil črede, ampak čreda bi
vodila pastirja.

b)  Cerkveni očetje pripisujejo verskim odločbam papežev
tako veljavo, kakoršno morejo imeti le tedaj, ako je papež
nezmotljiv. Tako piše sv. Irenej  v 2. stoletju, „da se mora
z rimsko cerkvijo strinjati vsaka druga cerkev."
(Iren. Adv. haeres. 3, 3.) Iz tega pa sledi, da bi morala v zmote
zabresti vsa Cerkev, ako bi se mogel v verskih določbah motiti
predstojnik rimske cerkve, to je papež.

c)  Papeži so že od nekdaj za vso Cerkev odločevali o
verskih vprašanjih, škofje pa jim te pravice niso odrekali,
marveč so sprejemali njihove verske odločbe brez ugovora in
z največjo spoštljivostjo.

Papež Pij IX. je 1. 1854. razglasil brezmadežno spočetje
Marije Device za versko resnico, ne da bi bil poprej sklical
vesoljni cerkveni zbor. Nihče ni ugovarjal ali trdil, da papež
nima pravice tako ravnati, ampak vsa Cerkev je njegovo odločbo
spoštljivo in z veseljem sprejela. Štiri leta pozneje so to odločbo
čudežno potrdili lurški dogodki.

c)  Vesoljni cerkveni zbor v Vatikanu  je 1. 1869. slo¬
vesno izrekel versko resnico o papeževi nezmotljivosti. Ta
resnica zaradi tega ni nov nauk, marveč ga je katoliška Cerkev
že prej učila in verovala. Dobro pa je bilo, da je cerkveni zbor
to resnico izrekel z določnimi in jasnimi besedami, ker so jo
začeli v poslednjih dveh stoletjih nekateri napačno razlagati
ali celo tajiti.

Pripomnja.  Papeževa nezmotljivost se ne razteza tudi
na papeževe urade. Taki uradi so rimske kongregacije,

65

to so zbori kardinalov in drugih učenih mož, postavljeni od
papeža, da urejajo razne cerkvene zadeve. Ukrep kake kon¬
gregacije v verskih ali nravnih rečeh bi bil nezmotljiv le tedaj,
če bi ga papež ne le odobril, ampak izrečno kot svoj
ukrep vsej Cerkvi razglasil za razodet nauk.
Torej se kaka rimska kongregacija v posameznem slučaju
more zmotiti. (Prim. Galilejev slučaj.) Vendar pa so splošno
katoličani dolžni, pokoriti se rimskim kongregacijam. Kot pa¬
peževi uradi imajo namreč kongregacije zakonito veljavo. Zato
smo jim dolžni skazovati spoštovanje in pokorščino, kakor
n. pr. starišem in predstojnikom, dasi ti niso nezmotljivi. Zmota
v rimskih kongregacijah je sicer možna, a dejansko more biti
vendar le zelo izreden slučaj, ako se oziramo na število, uče¬
nost in previdnost izbranih mož.

4. Cerkev je prejela dar nezmotljivosti zato, da more iz¬
polnjevati svoj namen, t. j., da more svoje ude po pravi poti
voditi do večnega zveličanja. Nezmotljiva je torej v vsem, kar
je v zvezi z njenim namenom, in sicer neposrednje  samo v
razodetih verskih in nravnih resnicah, posrednje
pa tudi v vsem tem, kar je v tesni zvezi z božjim raz¬
odetjem in našim večnim zveličanjem.  Iz tega sledi:

a)  Cerkev hrani, oznanja in razlaga popolnoma varno in
nepokvarjene vse verske in nravne resnice,  katere so
izrečno od Boga razodete in se nahajajo v sv. pismu in ustnem
izročilu.

b)  Iz teh brez zmote izvaja  druge verske ali nravne
resnice, ki so posledice  prvih in v njih kakor v kali skrite.
Vsebino božjega razodetja s teni vedno bolj razvija.

c)  Nezmotljiva je, kadar obsoja  verskim in nravnim
resnicam nasprotne zmote.

č)  Z nezmotljivo gotovostjo uči, kateri so pravi viri
božjega razodetja,  t. j., katere knjige se morajo prištevati
svetemu pismu in kaj je pristno ustno izročilo ; pa tudi, kako
je umevati  te vire gledč na verske in nravne nauke.

O modroslovnih, naravoslovnih ali zgodovinskih vprašanjih
more učeča Cerkev izreči nezmotljivo sodbo, kolikor se ta
vprašanja dotikajo razodetih resnic. — Ako vsa Cerkev pri¬
znava pravilnost vesoljnega cerkvenega zbora ali kakega pa¬
peža, se tudi v tem ne more motiti. — Ako koga svetnikom
prišteje, se smemo zanašati, da je dotičnik res svetnik. —
Njene naredbe glede na službo božjo in na delitev sv. zakra-

5

Dr. Svetina, Katoliški verouk.

66

mentov, njene zapovedi, s katerimi uravnava življenje vernikov,

ne morejo biti nasprotne božjemu razodetju in volji božji,

vendar jih more Cerkev po časovnih razmerah tudi izpreminjati.

B. Viri božjega razodetja.

Katoliška Cerkev je sicer od Sv. Duha razsvetljena in
nezmotljiva učiteljica sv. vere; vendar pa ne prejema verskih
in nravnih resnic, ki jih oznanja, po neposrednjem božjem
razodevanju, ampak jih zajema iz dveh virov, v katerih je shra¬
njeno dovršeno razodetje. Ta dva vira sta sveto pismo  in
ustno izročilo.

Tridentinski cerkveni zbor je določno izrekel, da sta ka¬
toliški Cerkvi sveto pismo in ustno izročilo dva
enako častitljiva vira razodetja.  (4. seja.)

§ 32.

Sveto pismo.

1. Sveto pismo so tiste knjige, v katerih so od
Sv. Duha navdihnjeni možje zapisali božj o besedo.
Katere so te knjige, uči sv. Cerkev.

Sveto pismo delimo v sveto pismo starega in novega zakona
ali stare in nove zaveze.

Celo sveto pismo šteje 72 knjig, in sicer jih ima stari
zakon 45, novi zakon 27.

Stari zakon  ima 21 zgodovinskih, 7 poučnih in 17 pre¬
roških knjig.

Zgodovinske knjige so: Petero Mozesovih knjig, Jozue,
knjiga Sodnikov, Ruta, štiri knjige Kraljev, dve knjigi Kronike,
Ezdra, Nehemija, Tobija, Judita, Estera, dve knjigi Makabejcev.

Poučne knjige so : Job, Psalmi, Pregovori, Pridigar, Visoka
pesem, Modrost, Sirahova knjiga.

Preroške knjige so: Štiri knjige včlikih in dvanajst knjig
malih prerokov in pa Baruliova knjiga, ki je združena s knjigo
včlikega preroka Jeremija. Včliki preroki so: Izaija, Jeremija
z Baruhom, Ecehiel in Daniel. Mali preroki so : Ozej, Joel, Amos;
Abdija, Jona, Mihej ; Naliuin, Habakuk, Sofonija; Agej, Caharija
in Malahija.

Novi zakon  ima 5 zgodovinskih, 21 poučnih in 1 pre¬
roško knjigo.

67

Zgodovinske knjige so : Štirje evangeliji, namreč : sv. Ma¬
teja, sv. Marka, sv. Luka, sv. Janeza, in pa Dejanje apostolov
sv. Luka.

Poučne knjige so: Štirinajst listov sv. apostola Pavla,
namreč : eden Rimljanom, dva Korinčanom, eden Galačanom,
eden Efežanom, eden Filipljanom, eden Kološanom, dva Tesa-
loničanom, dva Timoteju, eden Titu, eden Filemonu in eden
Hebrejcem ; en list sv. apostola Jakoba, dva lista sv. apostola
Petra, trije listi sv. apostola Janeza, en list sv. apostola Juda
Tadeja.

Preroška knjiga je: Skrivno razodetje sv. apostola Janeza.

2. Sveto pismo je spisano po navdihnjenju Sv. Duha. Na-
vdihnjenje je umevati  takole: a)  Sv. Duh je izpodbudil
pisatelje, da so te knjige spisali, b)  Sv. Duh jih je razsvetljeval
in vodil, da so zapisali to, kar je On hotel in kakor je On
hotel, c)  Sv. Duh jih je varoval, da niso zapisali v te knjige
kake zmote.

Sv. Duh je torej pravi začetnik svetega pisma; zato
se imenuje „sveto“  in Cerkev ga opravičeno priznava za
božjo besedo.

Daši navdihnjeni od Sv. Duha, so. bili vendar pisatelji
svetopisemskih knjig tudi sami delavni. Sv. Duh jim ni nare¬
koval, kaj in kako naj pišejo. Le to, česar sami niso vedeli
in z naravnimi sredstvi niso mogli spoznati, jim je Sv. Duh
razodeval. Kar so pa mogli spoznati po lastnem premišlje¬
vanju ali opazovanju ter zajemati iz naravnih virov, v tem
jih je Sv. Duh razsvetljeval in vodil tako, da so zapisali to,
kar je bilo po božji volji in kakor je bilo Bogu všeč, zlasti
pa brez vsake zmote.

3. Da je sveto pismo spisano po navdihnjenju Sv. Duha,
je razvidno iz naslednjih razlogov:

a)  Važen notranji razlog  zato, da sveto pismo ni na¬
vadno človeško delo, ampak da je Bog sam vplival na pisatelje,
je soglasje vseh knjig  starega in novega zakona ter
lepota in vzvišenost svetopisemskih naukov.

b)  Pisatelji  svetopisemskih knjig starega zakona,
Mozes in preroki, so s čudeži in prerokbami dokazali, da so
bili božji poslanci,  torej smemo sklepati, da so tudi svete
knjige pisali po božjem navdihnjenju.

5 *

68

c)  Jezus Kristus in apostoli uče, da so knjige
starega zakona božjega izvora. Tako govori Kristus, sklicujoč
se na 2. Mozesovo knjigo (3, 6): „Ali niste čitali, kar je
Bog govoril, ko vam je rekel: Jaz sem Bog Abra¬
hamov in Bog Izakov in Bog Jakobov?" (Mat. 22,
31—32.) Mozesove knjige imenuje „b ožji  z a k o n“. (Mat. 15, 3.)
Sv. Peter uči o prerokih, da so govorili „o d Svetega Duha
navdihnjeni".  (2. Petr. 1, 21.) Sv. Pavel pa imenuje sveto
pismo starega zakona „od Boga navdihnjeno".  2. Tim. 3,16.

č)  Pisatelji svetopisemskih knjig novega zakona  so
bili — izvzemši sv. Marka in sv. Luka — apostoli,  torej
navdihnjeni od Sv. Duha. Sv. Marko in sv. Luka pa sta bila
učenca apostolov.  Evangelij sv. Marka je potrdil  s svojo
veljavo apostol Peter, evangelij sv. Luka pa apostol Pavel.

d)  Popolni in odločilni dokaz, daje celo sveto
pismo  starega in novega zakona spisano po navdihnjenju
Sv. Duha, pa je slednjič izpričevanje nezmotljive Cer¬
kve,  ki tudi nezmotno priča, katere knjige  smemo in
moramo prištevati svetemu pismu.

Cerkev je sveto pismo vedno priznavala za božjo
besedo.  To pričajo izreki cerkvenih očetov. Med drugimi je
že ob koncu 1. stoletja sv. Klemen Rimski  pisal Korinčanom:
„čitajte sveta pisma, ker so zares izreki  Sv. Duha."
Na izreke svetega pisma se je Cerkev sklicevala, ako je hotela
dokazati, da je kaka resnica od Boga razodeta. Tudi je ska-
zovala knjigam svetega pisma vsekdar izredno češčenje.

Že v 4. stoletju je Cerkev v pokrajinskih zborih v Hi-
ponu  (393) in Kart  agi  ni  (397) sestavila zapisnik sveto¬
pisemskih knjig.  Ker je hotel Luther zavreči list sv. Jakoba,
je v 16. stoletju vesoljni cerkveni zbor v Tridentu
slovesno izrekel, da se morajo prištevati svetemu pismu vse
knjige starega in novega zakona, kakor so se v katoliški Cerkvi
vsekdar čitale in kakor se nahajajo v stari latinski izdaji Vul-
gati. (Spredaj navedene knjige svetega pisma.)

Ker so protestantje zavrgli veljavo učeče Cerkve, nimajo
dokaza za božji izvor svetega pisma. Ne morejo namreč ne-
zniotno določiti, katere knjige se smejo in morajo prištevati
svetemu pismu.

69

Pripomnja. Od Sv. Duha navdihnjeni so bili le pisa¬
telji svetega pisma, ne pa razni prepisovalci in prelagatelji.
Zato je možno, da se nahajajo v raznih prepisih in prevodih
pomote, zlasti v takih rečeh, ki se ne dotikajo verskih in nravnih
naukov. Da se božje razodetje, potrebno za naše večno zve¬
ličanje, v svetem pismu hrani nepokvarjeno, za to nam je porok
nezmotljiva Cerkev, ki se je o Vulgati tudi naravnost izrekla,
da je glede na verske in nravne resnice popolnoma zanesljiv
prevod. «

§ 33.

Ustno izročilo.

1. Ustno izročilo v širšem pomenu so vsi razodeti nauki,
ki so jih apostoli oznanjali in jih katoliška Cerkev hrani in
uči, naj bodo v svetem pismu zapisani ali ne.

Ustno izročilo v širšem pomenu obsega torej vse raz¬
odete resnice.  Izpolnjevaje Kristusovo zapoved: „Pojdite
in učite vse narode . . , učite jih izpolnjevati vse,
karkoli sem vam zapovedal,"  so oznanjali apostoli vse,
kar je Jezus Kristus učil in kar so spoznali po navdihnjenju
Sv. Duha. Nezmotljiva Cerkev pa vse to nepokvarjeno hrani
in uči. Zato moremo za vsako razodeto resnico najti dokazov
v ustnem izročilu v širšem pomenu.

Ustno izročilo v ožjem pomenu pa so razodeti nauki, katere
so apostoli ustno oznanjali, pa jih niso v svetem pismu zapisali.

Kakor Jezus Kristus sam ni ničesar pisal, ampak je le z
živo besedo učil, tako tudi apostolom ni zapovedal, da naj
njegov nauk zapišejo, ampak jim je rekel, naj gredo po vsem
svetu in vse narode uče. Vernikom pa je naložil dolžnost,
božjo besedo poslušati. Zato so evangelij ustno oznanjali vsi
apostoli, knjig pa niso vsi pisali; in kateri so kaj pisali, niso
smatrali za svojo nalogo, da bi sestavljali popolne učne knjige,
ki bi obravnavale vse razodete resnice. Zato ne moremo pri¬
čakovati, da hi sveto pismo obsegalo vse razodete nauke. Pi¬
satelji svetih knjig tudi nikjer ne pravijo, da bi bili vse zapi¬
sali, kar je Jezus delal in učil, marveč izjavljajo nasprotno.
(Prim. Jan. 21, 25.)

Ustnemu izročilu v ožjem pomenu prištevamo zlasti sle¬
deče nauke, ki se v svetem pismu ali sploh ne nahajajo, ali
pa niso tako jasno izrečeni, da bi jih mogli brez ustnega iz¬
ročila iz njega zanesljivo spoznati in prav razlagati: a)  Daje
sedem  svetih zakramentov; b)  katera so bistvena znamenja
pri posameznih zakramentih; c)  da se sme deliti sv. krst tudi
otrokom; č)  kdo sme krstiti; d)  da je sveto pismo spisano po

70

navdihnjenju Sv. Duha; e)  katere knjige se morajo prištevati
svetemu pismu; f)  praznovanje nedelje namesto sobote; g)  ali
je prisega dovoljena; h)  nauk o vicah; i)  o češčenju svetnikov
in njih ostankov ter podob.

2. Ustno izročilo je vir božjega razodetja in prav tako božja
beseda, kakor sveto pismo.

Razlogi za ta nauk so:

a)  Sveto pismo fte more biti edini vir razodetih resnic,
ker v njem ni vsega, kar je Bog razodel, in ker ni vseskozi
tako jasno in lahko razumljivo, da bi se ne moglo različno in
krivo razlagati.

Protestantje so zavrgli ustno izročilo, zato ne morejo vseh
razodetih resnic prav spoznati in so zabredli v mnogo zmot.

b)  Apostoli so sv. evangelij najprej ustno oznanjali. Ko je
bilo ustanovljenih že mnogo krščanskih občin, potem šele so
nekateri izmed njih tudi pisali svete knjige. A tudi tedaj ni
utihnila živa beseda apostolov. Ustno izročilo po svetem pismu
ni izgubilo svoje veljave. Sv. apostol Pavel pripisuje svetemu
pismu in ustnemu izročilu enako veljavo. (2. Tes. 2, 14.)

c)  Katoliška Cerkev je vedno poleg svetega pisma imela
tudi ustno izročilo za vir božjega razodetja. Kadarkoli so pa¬
peži sami, ali škofje, zbrani na kakem vesoljnem cerkvenem
zboru, odločevali o verskih rečeh, so se vselej ozirali in skli¬
cevali ne le na sveto pismo, ampak prav tako tudi na ustno
izročilo.

3. Viri, iz katerih zajema učeča Cerkev in bogoslovna veda
ustno izročilo, so:

a)  Odloki vesoljnih cerkvenih zborov in tisti odloki po¬
krajinskih zborov, ki so jih papeži izrečno potrdili za vso Cerkev.

b)  Verski odloki papežev.

c)  Cerkvene veroizpovedi, zlasti: apostolska, nicejsko-cari-
grajska, atanazijska in tridentinska.

c)  Cerkveno potrjeni katekizmi in veroučne knjige. Naj-
znamenitejši je „Rimski katekizem 11 , sestavljen po naročilu ve¬
soljnega cerkvenega zbora tridentinskega.

d)  Cerkvene liturgijske knjige.

e)  Spisi cerkvenih očetov, t. j. tistih cerkvenih pisateljev
starejše dobe, ki jih je sv. Cerkev odlikovala s tem častnim
naslovom zaradi njihove učenosti, pravovernosti in svetosti.

71

Cerkveni očetje, kateri so živeli že v apostolskih časih
in so bili učenci apostolov, se imenujejo posebe apostolski
očetje. Najznamenitejši so: Sv.Klemen Rimski, mučenec (j - 101);
sv. Ignacij, mučenec (t 107); sv. Polikarp, mučenec (f 167).

Cerkvenim očetom, kateri se odlikujejo s prav posebno
učenostjo, je sv. Cerkev dala naslov cerkveni učeniki.
Posebno znameniti so štirje veliki učeniki vzhodne cerkve:
Sv. Atanazij, sv. Bazilij, sv. Gregorij Nacianški in sv. Janez Kri-
zostom; in pa štirje veliki učeniki zahodne cerkve: Sv. Am¬
brozij, sv. Avguštin, sv. Hieronim in sv. Gregorij Veliki.

Cerkveni pisatelji, katerim sv. Cerkev ne priznava sve¬
tosti, ali katerih nauki niso popolnoma čisti in zanesljivi, se
ne imenujejo cerkveni očetje, ampak le cerkveni pisatelji,
n. pr. Klemen Aleksandrijski, Tertulijan, Origen.

Posamezni cerkveni očetje se morejo tudi v verskih
rečeh motiti ; zato ne dokazuje vsak izrek tega ali onega izmed
njih, da je gotovo pravo, kar uči. Ni pa možno, da bi se motili
cerkveni očetje, kadar soglasno ali po veliki večini kaj pričajo
o verskih ali nravnih naukih. To bi se ne strinjalo z nezmot¬
ljivostjo sv. Cerkve. Soglasje cerkvenih očetov  je torej
dokaz in zanesljiv vir pravega apostolskega izročila.

4. Le učeči Cerkvi pristoji končna in nezmotljiva sodba o
pristnosti in pravem pomenu ustnega izročila prav tako, kakor
svetega pisma. Učečo Cerkev razsvetljuje in vodi Sv. Duh, da
nepokvarjeno hrani, oznanja in razlaga zapisano in nezapisano
božjo besedo.

C. Pot do spoznanja razodetih resnic in
do večnega zveličanja.

§ 34.

Versko vodilo.

1. Versko vodilo je navod, kako naj ravna kristjan, da za¬
nesljivo spozna, kaj mora verovati kot razodeto resnico.

Katoliško versko vodilo se glasi: Da zanesljivo spoznaš, kaj
je Bog razodel in kaj moraš verovati, poslušaj (učečo) Cerkev.

2. Katoliško versko vodilo je edino pravo, ker samo to
soglaša s Kristusovimi besedami: „Kakor je mene poslal
Oče, tudi j a z pošljem  vas.“ (Jan. 20, 21.) „Pojdite in
učite vse narode."  (Mat. 28, 18.) „Kdor vas posluša,

72

mene  posluša. 11  (Luk. 10, 16.) „Kdor pa Cerkve ne po¬
sluša, naj ti bo kakor nevernik in očitni grešnik.“
Mat. 18, 17.

Nedostatno in krivo versko vodilo so postavili prote¬
stantje,  učeč: Ako hočeš spoznati, kaj je Bog razodel in
kaj moraš verovati, čitaj sveto  pismo, ki je edini vir
božjega razodetja.

a)  Sveto pismo ni edini vir božjega razodetja, marveč
imamo še drugi vir iste važnosti in iste božje veljave: ustno
izročilo, ki izpopolnjuje in pojasnjuje sveto pismo; torej ni za¬
dosti, le sveto pismo čitati.

b)  Sveto pismo in ustno izročilo sta sicer vira božjega raz¬
odetja; a le (učeča) Cerkev more nezmotljivo soditi o tem,
katere knjige smemo in moramo prištevati svetemu pismu in
kateri nauki ter uredbe so pristno apostolsko izročilo; le ne¬
zmotljiva Cerkev nam je porok za to, da je vse sveto pismo
spisano po navdihnjenju Sv. Duha in torej res božja beseda;
le Cerkvi pristoji končna razsodba o pravem pomenu svetega
pisma in ustnega izročila.

§ 35.

Verska resnica in pobožna misel.

Verska resnica je vsak nauk, katerega katoliška Cerkev
kot od Boga razodetega oznanja in s tem verovati zapoveduje.

Pobožno misel pa imenujemo nauk, o katerem katoliška
Cerkev ne trdi izrečno, da je od Boga razodet, vendar ga pa
odobrava in pospešuje, ker se z božjim razodetjem bolje sklada,
ko nasprotni nauk.

Učeča Cerkev more pobožno misel v prikladnem času
razglasiti za versko resnico. Papež Pij IX. n. pr. je 1. 1854. za
versko resnico razglasil brezmadežno spočetje Marije Device,
ki je bilo poprej le pobožna misel. S tem se obogati za novo
resnico ne vsebina božjega razodetja, ki je s Kristusom in
apostoli dovršeno, pač pa naše versko spoznanje, ker se nam
razkrije in z določnimi besedami izreče, kar poprej še ni bilo
popolnoma razvito, ampak skrito kakor v kali.

§ 36.

Dolžnosti do katoliške Cerkve.

1. Vsak človek, kateremu je to možno, je dolžan postati
in ostati ud katoliške Cerkve, da se more zveličati.

Jezus Kristus je namreč katoliško Cerkev odločil za redno
pot,  ki naj vodi ljudi v večno življenje, ker je samo njej

73

izročil one pripomočke, s katerimi se moremo zveličati. V tem
pomenu se imenuje katoliška Cerkev edino zveličavna.

Kdor torej po svoji krivdi ni ud katoliške Cerkve, se ne
more zveličati, ker noče hoditi po tisti poti, ki vodi v večno
življenje. Ta pomen ima izrek: „Zunaj Cerkve ni zveličanja."

Kdor pa brez lastne krivde ni ud katoliške Cerkve, se sicer
more zveličati na izreden način, če namreč odkritosrčno išče
resnice in izpolnjuje božjo voljo tako, kakor jo spozna; vendar
pa pogreša mnogo pripomočkov, s katerimi bi se laže in bolj
gotovo zveličal.

Nevernikom, kateri še niso ničesar slišali o krščanski
veri ali katoliški Cerkvi, krivovercem in razkolnikom, kateri
so trdno prepričani, da je njihova cerkev prava, in kateri
nimajo priložnosti, da bi spoznali svojo zmoto, se ta nerado-
voljna nevednost ali zmota ne more šteti v greh. Daši ne
hodijo po redni poti,  jih more neskončno usmiljeni Bog
po izredni poti  privesti do zveličanja. Takozvane „krščan-
ske“ vere krivovercev imajo še velik del katoliške resnice ohra¬
njen v svetem pismu. Vsem, tudi nevernikom pa Bog govori
po glasu vesti in jim more z dejansko milostjo razsvetljevati
um in k dobremu nagibati ter krepiti voljo, da spoznajo in iz¬
vršujejo, kar je za zveličanje neogibno potrebno. Ako greše,
jim more dejanska milost, ki jo je Jezus Kristus zaslužil za
vse ljudi, pripomoči do popolnega kesanja in po njem do od-
puščenja grehov.

Tako je katoliška Cerkev vedno učila že s tem, da je
priznavala v vseh časih ne le krst krvi, ampak tudi krst
želj  a za nadomestilo zakramenta sv. krsta, kadar poslednjega
ni možno prejeti.

2. Ni pa zadosti, da je kdo samo po zunanje ud katoliške
Cerkve, ampak mora biti z njo zvezan tudi po notranje: z živo
vero, zvesto pokorščino in srčno ljubeznijo.

Verovati moramo, kar uči nezipotljiva učiteljica razodetih
resnic, vestno moramo izpolnjevati njene zapovedi in določbe,
in kakor dobri otroci svoje duhovne matere se moramo s so¬
čutjem udeleževati njenega veselja in trpljenja.

„Nihče ne more imeti Boga za očeta, kdor nima
Cerkve za mater."  Sv. Ciprijan.

Drugi del,

Resnice katoliške vere.

V prvem delu smo dokazali resničnost katoliške vere, v
drugem delu pa hočemo razložiti poglavitne resnice kato¬
liške vere, in sicer v tem redu: O Bogu, o božjih stvareh, o
odrešenju človeškega rodu, o posvečevanju človeštva in o
dovršenju sveta.

Prvo poglavje.

0 Bogn.

§ 37.

Bog je le eden.

1. Katoliška vera uči, da je Bog samo eden.

V apostolski veroizpovedi molimo: „V er ujem vBoga“
in v nicejsko-carigrajski : „V e ruj e m v enega  Boga.“

Sveto pismo s poudarkom in pogosto spominja, da je Bog
le eden. „Jaz sem Bog in sicer ni nobenega Boga
več in tudi nihče ni meni  enak. 14  Iz. 46, 9. — po¬
slušaj, Izrael: Gospod, naš Bog, je en Gospod. Ljubi
Gospoda, svojega Boga, iz vsega svojega srca in
iz vse svoje duše in iz vse svoje  moči.“ 5. Moz.6, 4. Te
besede je kot prvo zapoved ponovil Kristus Gospod. Mark. 12, 29.

2. Tudi človeški  um  mora z globokejšim razmišljanjem
to resnico jasno spoznati.

Umsko dokazovanje.

Prvi dokaz: Bog je bitje, ki je samo od sebe in neskončno
popolno. Tako bitje more biti le eno. Ker je namreč neskončno
popolno, mora imeti v sebi vso popolnost, tako da je vsaka
popolnost, ki si jo moremo misliti, ali to bitje samo,  ali pa
vsaj od n j ega,  kot učinek od neskončno popolnega pravzroka.
Torej je vsaka popolnost, katera biva razen enega neskončno

75

popolnega Boga, od njega povzročena. Ker je pa povzročena,
ni sama od sebe, torej ne Bog. Torej je Bog le eden.

Drugi dokaz: Ko bi bilo razen neskončno popolnega Boga
še drugo neskončno popolno bitje, bi se le-to moralo od prvega
kako razlikovati: ali bi moralo imeti kako popolnost, katere v
prvem ne bi bilo, — kar ni možno, ker so v prvem vse po¬
polnosti, — ali pa drugo bitje kake popolnosti prvega ne bi
imelo ; tudi to ni možno, ker v tem slučaju drugo bitje ne bi
bilo neskončno popolno.

Več neskončno popolnih bitij, ki bi se v ničemer ne raz¬
likovala, si pa sploh ne moremo misliti. Da bi jih bilo več, bi
se morala razlikovati vsaj po času ali kraju. A tudi taka raz¬
lika pri neskončno popolnem bitju ni možna, ker je neskončno
popolno bitje tudi časovno in krajevno neomejeno. Vedno je
in povsod je. Torej ne more biti poleg njega še kako drugo
neskončno popolno bitje, to je, poleg enega Boga ne more biti
še kak drugi Bog.

Smotrnost in enotni red vesoljstva potrjuje resnico, da
je le eden  vsevladar, torej le — en Bog.

Celo v poganstvu  so se globokejši mislitelji povzpeli
do jasne zavesti, da je le en Bog, n. pr. Platon,  zlasti
pa Aristotel,  čigar naziranje o Bogu doseza v jasnosti
skoraj že krščanske modroslovce.

Kako je človeški naravi lastno, da misli le na enega
Boga, nam pove Tertulijan,  ki je bil sam do svoje moške
dobe pogan: „Ali hočete, da dokažemo iz prepričanja
duše same,  da je Bog eden? Čeprav je ovirana po napačnih
naukih, čeprav oslabljena po strasteh in slah, čeprav usuž-
njena krivim bogovom, ko se zopet izmodri, kliče Boga, s tem
imenom samim, lastnim pravemu Bogu. Veliki Bog, dobri
Bog, in Bog daj,  je glas vseh; za sodnika tudi njega kliče
na pomoč: Bog vidi, Bogu priporočam/ Bog mi po¬
vrne.  O pričevanje duše, po naravi krščanske!" Apol. c. 17.

Sicer so pa tudi politeisti, ki so častili mnogo bogov,
imeli enega Boga za najvišjega.

§ 38 .

Božje lastnosti.

Daši ima Bog vse popolnosti ali vse dobre lastnosti v ne¬
skončni meri in njih število ni omejeno, vendar običajno na¬
števamo 12 božjih lastnosti, in sicer:

76

1. Bog je zgolj duh, to je bitje, ki ima najpopolnejši um
in najpopolnejšo svobodno voljo, telesa pa ne.

„Bog je duh, in kateri ga molijo, ga morajo
moliti v duhu in resnici.“  Jan. 4, 24.

Sveto pismo govori tudi o božjem očesu, o božjih ustih,
rokah, ker govori človeku in zato po človeško, to je z izrazi,
ki jih človek lahko razume. »Božje oko vse vidi“ n. pr. v lahko
umljivi podobi pove, da je Bog vseveden.

2. Bog je večen: je vedno bil, je in vedno bo.

„P reden so postale gore in je bila ustvarjena
zemlja in njen krog, si ti, o Bog, od vekomaj do
v ekomaj.“ Ps. 89, 2.

Bog je nad vsakim časom. Pri njem ni preteklosti in
prihodnosti, ampak to, kar mi imenujemo čas, je pri njem
kakor vedna sedanjost.

3. Bog je neizpremenljiv, to je: sam v sebi od vekomaj do
vekomaj vedno isti.

„Jaz sem Gospod in se ne izpreminjam.“ Mat. 3, 6.

Sveto pismo govori o Bogu, da se srdi, kesa, da ljubi,
sovraži. Vsi taki izrazi so vzeti nalično (analogično) iz naše
duše. V Bogu je le eno dejanje, ki je vsaki stvari to, kar
le-ta zasluži. Pravičnega Bog ljubi, če pa pravični greši, ga
Bog mrzi, toda pri tem se ne izpremeni Bog, ampak le človek.

4. Bog je povsod pričujoč: v nebesih in na zemlji.

„Kam pojdem pred tvojim duhom in kam po-

bežim pred tvojim obličjem? Ako bi šel v nebo,
si ti ondi, ako bi stopil v pekel, si ti tamkaj. Ako
bi vzel peruti zarje in bi šel prebivat na kraj
morja: me bo tudi tja vodila tvoja roka in me
držala tvoja desnica." Ps. 138, 7—10.

Božja pričujočnost v prostoru ni enaka pričujočnosti teles.
Telo zavzema svoj omejeni prostor tako, da so njegovi delci
porazdeljeni po tem prostoru. Tako omejeno ne more bivati
neskončno popolno bitje. Bog je povsod ves obenem in brez
krajevne meje, kakor n. pr. resnica, podoba božje narave.

5. Bog je vseveden: ve vse, kar je bilo, kar je in kar bo;
vč tudi naše najskrivnejše misli.

77

„N  o b e n a stvar ni nevidna pred njim, ampak
vse je odkrito in odprto pred očmi tistega, kate¬
remu nam bo treba odgovor dajati." Hebr. 4, 13.

Misel na vsepričujočnost in vsevednost božjo nam je
krepak nagib, da se varujemo hudega in vztrajamo v dobrem
tudi takrat, ko nas ne vidi noben človek.

6. Bog je neskončno moder: urejuje vse tako, da vselej
doseže svoje najsvetejše namene.

„Velik je naš Gospod in velika je njegova moč
in neizmerna je njegova modrost.“ Ps. 146, 5.

Božjo modrost oznanja svet, na katerem neizrekljive
množice različnih stvari brez lastnega spoznanja sestavljajo
krasen red.

Razodeva se božja modrost še posebe v previdnosti, ki
brez nasilnega poseganja v prirodne zakone ali v človeško
svobodno voljo ljubeznivo vodi usodo posameznega človeka in
celih narodov.

7. Bog je vsemogočen: ustvaril je nebo in zemljo in vse,
kar je ; storiti more vse, kar hoče.

„Pri Bogu ni nemogoča nobena reč.“ Luk. 1,37.

Bog nekatere stvari hoče brezpogojno, druge pogojno.
Kar hoče brezpogojno, se zgodi vselej, kar pa hoče pogojno,
se zgodi, ako se uresniči pogoj. Brezpogojno hoče n. pr. lepoto
nravnega reda, zato človeku ukazuje krepostno življenje in
grešnika kaznuje; nravni red tako ostane vedno nedotaknjen.
Zveličanje pa Bog hoče pogojno, če namreč človek hoče so- .
delovati.

Greha  Bog ne more storiti, ker ga zaradi svoje ne¬
skončne popolnosti nikdar ne more hoteti.

8. Bog je neskončno svet: hoče in ljubi samo dobro in
sovraži vse hudo.

„Jaz sem Gospod, vaš Bo-g;  bodite sveti, ka¬
kor sem jaz svet.“ 3. Moz. 11, 44.

Veličasten spomenik božje svetosti je nravni zakon,
ki je vsakemu človeku zapisan v srce in ki ga je Bog izrael¬
skemu narodu še posebe oznanil na Sinajski gori.  Še
bolj veličasten pa je spomenik na Kalvariji,  kjer je
trpel in umrl edinorojeni Sin božji, da bi človeštvu vcepil stud
do greha in ga vnel za sveto življenje.

9. Bog je neskončno pravičen: plačuje dobro in kaznuje
hudo, kakor kdo zasluži.

78

„Sin človekov bo prišel v veličastvu svojega
Očeta s svojimi angeli in takrat bo povrnil vsa¬
kemu po njegovih delih.“ Mat.  16,  27.  — „Hudobni
pojdejo v večno trpljenje, pravični pa v večno
življenje." Mat. 25, 46.

Že tukaj na zemlji se deloma očituje božja pravičnost.
Priče so: kazen prvih staršev, vesoljni potop, pokončanje So¬
dome in Gomore, usoda izraelskega naroda, kazni velikih na¬
sprotnikov božje Cerkve itd. Celo pri posameznih ljudeh se
razodeva. Lepo nravno življenje navadno vodi k sreči ali vsaj
k pravi notranji zadovoljnosti, greh pa ima nesrečne posledice,
ali vsaj trajnega miru ne daje.

Vendar ta svet ne pokaže vselej popolne pravice. Tudi
dobri ljudje morajo trpeti in hudobnim se včasih posrečujejo
zli naklepi. Razlog, zakaj Bog to dopušča, je lahko umeven.
To življenje je le pot do poslednjega namena; zato se bo
pravica božja popolnoma jasno pokazala šele ob vesoljni sodbi,
ko bo svet dovršil svojo pot.

10. Bog je neskončno dobrotljiv; poln ljubezni je do svojih
stvari, vse dobro imamo od njega.

„Kaj imaš, česar ne bi bil prejel?" 1. Kor. 4, 7.

Človek ne prejme vselej tega, česar si sam želi, temveč
kar mu Bog določi po višji modrosti. Bog dopušča tudi bole¬
čine in žalost, toda v taki meri, da jih more človek z nje¬
govo pomočjo potrpežljivo prenašati, in tedaj se po njih dvigne
k še večji sreči.

11. Bog je neskončno usmiljen: pripravljen in voljan je,
odpustiti nam grehe in odvrniti hudo od nas.

„Kakor resnično živim, nočem smrti hudob¬
neža, temveč da se vrne s svojega pota in živi."
Eceh. 33, 11.

Neskončnost božjega usmiljenja razodeva zlasti Jezusova
prilika o izgubljenem sinu in prilika o izgubljeni ovci.

12. Bog je neskončno resničen in zvest: vse, kar reče, je
res, in kar obljubi ali zapreti, gotovo izpolni.

„Resnic,a Gospodova ostane v ek o m a j." Ps. 116,  2.
— „Bog ni kakor človek, da bi se lagal; tudi ne
kakor sin človekov, da bi se izpreminjal. Rekel
je, ali ne bo torej storil? Govoril je, ali ne bo
izpolnil?" 4. Moz. 23, 19.

79

§ 39.

Presveta Trojica.

Mnogo resnic katoliške vere je takih, da jih ne more
spoznati noben ustvarjen um, še manj pa jih more popolnoma
razumeti, t. j. z umskimi razlogi dokazati. Vemo jih le po
božjem razodetju. Takim resnicam pravimo verske skrivnosti.
Globočina verskih skrivnosti, ki jih uči katoliška vera, je znak
njenega božjega izvora.

Najveličastnejša verska skrivnost je nauk o presveti Trojici,
ki nam odkriva notranje življenje božje.

1. Razodeta resnica je: En Bog je, patri božje osebe: Oče
in Sin in Sveti Duh. Vsaka božja oseba je pravi Bog: Oče je
pravi Bog, Sin je pravi Bog, Sveti Duh je pravi Bog; vendar
je le en Bog, ker imajo vse tri božje osebe eno in isto neraz¬
deljivo bistvo ali naravo in zato tudi iste božje lastnosti. Raz¬
ličen pa je pri božjih osebah način ali red, po katerem ima
vsaka posamezna oseba zase isto božje bistvo; zato govorimo
tudi o osebnih svojstvih,  po katerih se razločujejo tri
božje osebe druga od druge: Oče je sam od sebe od vekomaj;
Sin je rojen iz Očeta od vekomaj ; Sveti Duh izhaja iz Očeta
in Sina od vekomaj.

2. Učeča Cerkev zajemlje ta nauk iz svetega pisma in
ustnega izročila.

A. Sveto pismo. V starem zakonu  je nauk o presveti
Trojici toliko napovedan, da ga zdaj, ko ga že poznamo iz
novega zakona, lahko najdemo ; ni pa tako jasno izrečen, da bi
ga bili ljudje stare zaveze mogli z gotovostjo spoznati.

Da je v Bogu več oseb, naznanjajo n. pr. božje besede:
„Naredimo človeka po svoji podobi in sličnosti.“
1. Moz. 1, 26. — Obljubljeni Mesija  se imenuje Bog in
Sin božji: „B o g sam bo prišel in vas rešil." Iz. 35, 4.
— „Gospod mi je rekel: Moj Sin si ti, danes sem
te rodil." Ps. 2, 7. — Tudi  Duh božji se omenja in se
mu pripisujejo božje lastnosti. (Ps. 103, 30.) Vse to je moglo
mislečim Izraelcem vzbujati slutnjo globoke skrivnosti, ne pa
še dati gotovega spoznanja.

Preden je bilo človeštvo sposobno, sprejeti jasno razodetje
o treh božjih osebah,  se je morala utrditi vera v enega
Boga.  Tudi primerno je, da nam je najlepšo skrivnost o Bogu

80

prinesel On, ki je bil od vekomaj v Očetovem naročju : Sin
božji, Jezus Kristus. Zato nahajamo jasen nauk šele v n o -
vem zakonu.

a)  Pri Jezusovem krstu so se razodele vse tri božje
osebe: Sveti  Duh  se je prikazal v podobi goloba nad Je¬
zusom  in Bog  Oče  se je oglasil: „Ta je moj ljubljeni
Sin, nad katerim imam  veselje. 41  Mat. 3, 17. — Apo¬
stolom je Jezus naročil: „Pojdite in učite vse narode
in krščujtejih v imenu Očeta in Sina in Svetega
Duha.“  Mat. 28, 19.

b)  Vsaka božja oseba je pravi Bog:

Oče  se imenuje Bog: „Slavljen bodi Bog, Oče
našega Gospoda Jezusa Kristusa. 44  Efez. 1, 3. — Na
drugem mestu se imenuje živi Bog: „Ti si Kristus, Sin
živega Boga. 44  Mat. 16, 16.

Sin se imenuje Beseda, ki je bila v začetku pri
Bogu „in Bog je bila Beseda. 44  Jan. 1, 1.

S v e ti Duh se izrečno imenuje Bog: „Z a k a j je satan
izkušal tvoje srce, 44  — je očital sv. Peter Ananiju  —
„da si lagal Svetemu Duhu? Nisi lagal ljudem,
ampak Bogu. 44  Dej.  ap.  5,  3.

Iz resnice, da je en Bog, pa tri osebe, katerih vsaka je
pravi Bog, sledi resnica: Tri osebe so en Bog, to je, imajo
eno in isto nerazdeljivo božje bistvo ali božjo naravo. Kristus
je rekel o sebi in Očetu: „Jaz in Oče sva eno. 44  Jan. 10, 30.
Eno, ne pa eden. Eno in isto božje bistvo, ne pa ena in ista
oseba. Enako ima Sveti Duh isto božje bistvo kakor Oče in
Sin, ni pa ista oseba.

c)  Različnost oseb je glede na prvo in drugo osebo
razvidna že iz imen  „Oče in Sin 44 , ki izražata tudi, kako
razmerje je med prvo in drugo božjo osebo.

Različnost Svetega Duha od Očeta in Sina pa sledi iz
Jezusovih besedi: „In jaz bom prosil Očeta in drugega
tolažnika vam bo dal, da ostane z vami vekomaj,
Duha resnice. 44  Jan. 14, 16—17. Da izhaja Sveti Duh iz
Očeta in Sina, uči Jezus Kristus z besedami: „ToIažnik pa,
Sveti Duh, ki ga pošlje Oče v mojem imenu, vas bo učil
vsega. 44  Jan. 14, 26. „Ko pa pri de to lažnik, ki vam ga
jaz pošljem od Očeta, ... bo pričal  o meni. 44  Jan. 15, 26.

81

B. Ustno izročilo. Vero v presveto Trojico razodevajo:

a)  Liturgija. Sveti krst, znamenje svetega križa, slavorek:
„Čast bodi Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.“

b)  Cerkveni očetje. O njih soglasju poroča sv. Avguštin :
„Vsi, katere sem mogel čitati, ki so pred menoj pisali o božji
Trojici, katoliški razlagalci božjih knjig, starih in novih, so
hoteli po sv. pismu to učiti, da so Oče in Sin in Sveti Duh
ene ter iste podstati z neločljivo enakostjo, božja enotaA

c)  Cerkvene veroizpovedi. V apostolski  v er  i imenujemo
„Boga“ in naštevamo tri osebe: „Verujem v Boga, Očeta vse¬
mogočnega ... in v Jezusa Kristusa, Sina njegovega edinega .. .
verujem v Svetega Duha.“ V n i cej sko - čari gr a j ski vero¬
izpovedi,  ki se moli pri sv. maši, je povedano isto; poudarja
pa se proti krivovercu Ariju  še natančneje, daje Sin božji
z Očetom enega bistva,  in proti krivovercu Macedo ni ju,
da je Sveti Duh pravi Bog,  ki ga z Očetom in Sinom vred
molimo in slavimo.

3. Umska vglobitev v skrivnost presvete Trojice. Nauk o
presveti Trojici je skrivnost v najtesnejšem pomenu,
zakaj človek je z naravnim umom sam od sebe ne more niti
slutiti in je, tudi po sveti veri poučen, ne more doseči z umskimi
razlogi: ne more je ne dokazati, ne ovreči, ker je nad ustvar¬
jenim umom.

Razlog, zakaj ni mogoče doumeti presvete Trojice, je
v razmerju stvari do stvarnika. Sv. Tomaž Akvinski pravi:
„Človek z naravno pametjo ne more priti k spoznanju Boga
drugače ko po stvareh. Stvari pa vodijo k spoznanju Boga
kakor učinek k spoznanju vzroka. Stvarilna božja moč je
skupna vsej Trojici in spada zato k enoti bistva, ne k raz¬
ličnosti oseb. Z naravno pametjo je torej mogo.če o Bogu
spoznati to, kar spada k enoti bistva, ne pa tega, kar spada
k različnosti oseb.“

Daši je nauk o presveti Trojici človeškemu umu nedo¬
sežna skrivnost, so vendar veliki krščanski mislitelji, zlasti
sv. Avguštin, sv. Anzelm in sv. Tomaž Akvinski poizkušali,
presveto skrivnost s pomočjo analogij (daljnih, naličnih primer)
nekoliko globlje spoznati. Njihovo razmišljevanje nam odpira
krasen pogled v notranje božje življenje.

Najbližja podoba presvete Trojice je človeška duša,
ki nase misli  in se zavoljo lepote bogopodobnosti ljubi.

6

Dr. Svetina, Katoliški verouk.

Duša sama,  vir spoznanja in hotenja, je podoba prve
božje osebe, Boga Očeta. Oče je večni vir Sinu in Sve¬
tega Duha, sam pa iz nobene druge osebe ne izvira: počelo
brez počela. Ko tako mislimo na Boga — ne y kolikor je za¬
četnik stvarem, ampak v kolikor živi sam v sebi, — imamo
približni pojem prve božje osebe.

Božje življenje je slično življenju duše, toda brez nepo¬
polnosti.

Duša z umom spoznava.  To njeno delovanje je po¬
doba rojstva druge božje osebe iz prve.

Kadar človek o čem premišlja, pa mu pride prava misel,
da resnico spozna, pravimo, da se je ta misel porodila  v
njegovi duši ali iz njegovega uma. Izraz misli pa je beseda.
Pri spoznanju se v naši duši porodi podoba spoznanega
predmeta,  ki ga izrazimo z besedo.

Tudi Bog s svojim umom spoznava.  Predmet nje¬
govega spoznanja pa niso le stvari z medlo iskrico lepote,
temveč pred vsem on sam, neskončno popolno božje bistvo,
Lepota sama. To spoznanje rodi  neskončno popolno po¬
dobo spoznavajočega bitja samega,  ki jo po naliki
našega umevanja imenujemo „Besedo“,  njeno izviranje iz
božjega uma pa „rojstvo“.  Ta rojena božja Beseda, ki je
večna, kakor je večno božje spoznanje, je edinorojeni Sin
božji, druga božja oseba.

Drugo duševno dejanje  je hotenje, hrepenenje po
spoznani dobroti in lepoti, ljubezen. Močna ljubezen se včasih
celo po zunanje javlja kakor blažen dihljaj  ali vzdihljaj. To
je podoba tretje božje osebe.

Kakor namreč v človeški duši vsled spoznanja dobrote in
lepote iz volje izvira ljubezen,  tako tudi  v Bogu. Ko
Bog Oče z umom spoznava neskončno dobroto in lepoto svo¬
jega bistva v Sinu, izhaja v božjem hotenju — kakor dihljaj
ljubezni med Očetom in Sinom — neskončna Ljubezen, Sveti
Duh, tretja božja oseba.

Da’ se iz razlagane nalike (analogije) s človeško dušo in
njenim življenjem ne bi sklepalo o Bogu kaj napačnega, j e
treba zanikavati vse nepopolnosti.  Take so: Naša
duša ni večna, še manj njeno spoznavanje in hotenje; poro¬
jena misel in izvirajoča ljubezen je sicer v duši, vendar nima

83

povsem istega bistva kakor duša; ni podstat, ampak le pri-
tika. Ta neenakost je tudi vzrok, zakaj se iz duše — podobe
presvete Trojice — ne more razkriti ves pomen razodete res¬
nice, ampak ostane nauk o presveti Trojici prava skrivnost.

Umevamo pa po tej razlagi mnoge božje besede, katerih
pomen bi nam sicer ostal prikrit. Tako: „Moj Sin si ti,
danes sem te rodil.“ Ps. 2, 7. — „V začetku je bila
Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Bog je bila
Beseda."  Jan. 1, 1. — Sv. Pavel imenuje Jezusa „odsvit
slave in podobo bitjaOčetovega.“  Hebr. 1,3.  — Ume¬
vamo laže tudi ime Svetega Duha. „D u h“ v pomenu „dihljaj“
kot izraz ljubezni med Očetom in Sinom; „Sveti“ označuje
osebno svojstvo tretje božje osebe, da izhaja iz božje volje,
ki je sveta.

4.  Prilastovanje zunanjih del po s a m ez n i m božjim ose¬
bam. Zunanja dela imajo svoj vzrok v božji naravi, ne v osebnih
svojstvih božjih oseb; zato so učinek trojedinega Boga. Vse, kar
stori ena oseba, storita tudi ostali dve v nerazdružni enoti.
„Karkoli dela Oče, dela tudi  Sin.“ Jan. 5, 17. — „Vse
je bilo po njej  (po Besedi) storjeno in brez nje ni
nič štor j enega, kar je storjeneg  a.“ Jan. 1, 3. — Enako
deluje tudi Sveti Duh, ker ima z Očetom in Sinom isto
naravo.

Nekatera zunanja dela pa vendar prilastujemo posameznim
božjim osebam: Očetu stvarjenje, Sinu odrešenje, Svetemu Duhu
posvečenje.

Ne prilastujemo jih pa v izključnem pomenu, temveč eni
osebi pred drugima dvema,  in sicer zato, ker imajo raz¬
lična dela v svojem izvoru od trojedinega Boga podobnost z
razmerjem božjih oseb med seboj.

Stvarjenje  vodi naše misli do prvega vira vseh bitij,
s tem pa nas spominja Očeta,  ki je vir druge in tretje
osebe.

Odrešenje  je delo posebne božje modrosti, ki je omo¬
gočila zveličanje človeškega rodu, ko ga je človek z grehom
onemogočil. Modrost se rodi v umu;  to nas spominja Sinu
božjega,  ki je rojen iz božjega uma kot večna Modrost.

Posvečenje  je dar božje dobrote in ljubezni. Dobrota
in ljubezen pa izvira iz volje ter nas spominja Svetega Duha,
ki iz božje volje izhaja kot večna Ljubezen.

6 *

84

§ 40.

Pomenljivost skrivnosti o presveti Trojici.

Skrivnost p r esvete Tr o j i ce je središče krščan¬
ske vere. Najveličastnejša je zato, ker razkriva najveličast¬
nejši predmet, notranje življenje Boga samega.

1. Tudi to, kar je v skrivnosti nerazumljivega,
je človeku koristno. Uči ga ponižnosti, da previdneje rabi svoj
razum, ki se nasproti božji resnici kaže v vsej onemoglosti.
Vzdiguje ga k Bogu z zaslužno vero v božjo besedo, ki mu
dobrotljivo pomaga tam, kjer ustvarjena pamet že izgublja tla
pod seboj.

2. Čeprav zmotljivost ni nikjer tako nevarna, razmiš¬
ljanje nikjer težje, vendar uspeh ni nikjer lepši
ko pri tej skrivnosti.

Kakor stvari pokažejo krasno lice šele v luči solnčne svet¬
lobe, tako najtežje resnice svojo lepoto razkrivajo šele v
luči globoke skrivnosti o presveti Trojici.  Učlove¬
čenje Sinu božjega, posvečevanje po Svetem Duhu, lepota in
pomen nadnaravne milosti — to so resnice, katerih ne bi mogli
prav ceniti brez razodete skrivnosti presvete Trojice.

3. Vera v presveto Trojico  je človeku opomin k
svetemu življenju in vir prihodnje sreče.  Uči ga
da njegov namen ni sreča v stvareh, ampak blaženost trojedi-
nega Boga samega; zakaj razodetje najglobokejše skrivnosti
daje poroštvo, da bodo zveličani gledali Boga, „kakoršen je“.

Zato so največji cerkveni učeniki posebno radi razmišljali

o presveti Trojici in mnogi svetniki so že na zemlji začeli

nekoliko čutiti sladkost večnega življenja v naročju trojedinega

Boga.

4. Iz bogočastja v božji Cerkvi na zemlji odseva pomenljivost

vere v presveto Trojico.

Svoje molitve  Cerkev navadno obrača do Boga Očeta
in jih sklepa po Jezusu Kristusu, Gospodu našem, ki z njim
Živi in kraljuje v edinosti Svetega Duha, Bog od vekomaj do
vekomaj.

Ko prvič sprejme  zemljana v svoje naročje, ga po
naredbi Jezusa Kristusa s sv. krstom posveti za otroka božjega
— v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.

85

Kadar  mu  podeli kak drug zakrament in kadar
sama zanj  prosi blagoslova, ponavlja sveta imena božjih
oseb. Naroča mu pogosto izpovedan j e vere  v trojedinega
Boga in ga uči, slaviti Boga popolneje, kakor ga slavi drugo
stvarstvo, ki nosi v sebi samo znamenje edinega  stvarnika.
V ustih kristjanovih se klic k slavi božji razvije v slavorek
trojedinemu Bogu:  „Čast bodi Očetu in Sinu in Svetemu
Duhu!“

In ko se kristjanu bliža zadnja  ura  in sveta Cerkev
pošlje svojega poslanca, naj v njenem imenu in z njenimi be¬
sedami umirajočega spremi v večnost, takrat prosi za dušo
milostne sodbe v genljivem zaupanju na njeno vero v presveto
Trojico: „Če je tudi grešila, vendar Očeta in Sina in Svetega
Duha ni zatajila, ampak je verovala in imela gorečnost do
Boga.“ In umirajočega kristjana zaupljivo izroči trojedinemu
Bogu kakor otroka, ki gre domov k svojemu očetu: „Pojdi,
duša krščanska, s tega sveta: v imenu Očeta vsemogočnega,
ki te je ustvaril, v imenu Jezusa Kristusa, Sinu božjega, ki je
zate trpel, v imenu Svetega Duha, ki te je posvetil. 44

Drugo poglavje.

0 božjih stvareh.

Prvi razdelek.

Splošno o stvarjenju.

§ 41 . ..

Stvarjenje sveta.

O svetu želi razumen človek pred vsem drugim vedeti,
od kod in čemu  je. Nauk, ki odgovarja na to vprašanje,
daje smer vsemu človeškemu življenju in je zato za naukom
o Bogu najvažnejši.

Resnice o stvarjenju:

1. Svet  je  od Boga, ki je prvi vzrok vsemu, kar biva
razen njega.

86

Sveto pismo uči:  „V  začetku je Bog ustvaril
nebo in zemljo.“ 1. Moz.  1,  1.

V apostolski veri molimo: „Verujem v Boga, Očeta
vsemogočnega, stvarnika nebes in zemlje. 11

Človeška pamet  že sama po sebi spoznava in po
božjem razodetju razsvetljena tem jasneje uvideva, da svet ni
sam od sebe od vekomaj, ampak ima svoj začetek v Bogu.

Vse, karkoli vidimo ali drugače spoznavamo na svetu, ni
bilo vedno tako, kakoršno je sedaj, ampak je nastalo ali po
delovanju svobodne človeške volje, ali po naravnem razvoju.
Svet v sedanji obliki ima torej neposrednji vzrok  svojega
bivanja deloma v človeški volji, deloma v prejšnjih oblikah
sveta, iz katerih seje  po naravnih zakonih razvil. Prvi vzrok
sveta pa ne more biti ne človeška volja, (ker je svet bil, preden
je bil človek), ne kakoršnakoli prvotna oblika sveta, ker je
bila tudi ta izpremenljiva, torej odvisna od drugega bitja, po
katerem se je začela izpreminjati ali razvijati. Prvi vzrok vseh
izpremenljivih bitij more biti le neizpremenljivo bitje. Le tako
bitje more biti samo od sebe od vekomaj. In tako bitje je Bog.
Svet ima torej svoj začetek v Bogu. (§ 5.) 1

Materializem trdi: Razen snovi (materije) in njenih
sil ni ničesar. Tvarni atomi so od vekomaj. Gibanje in pretvar¬
janje je večno. Začetka in prvega vzroka ni.

Iz spredaj povedanega je jasno, da je to zmota. Materi¬
alist nima dokazov za svoje trditve, ampak mora slepo ve¬
rovati,  kar trdi. Izkustvena veda ne more odgovoriti na
vprašanje: Od kod je snov in od kod njene sile? človeški

' Tudi iz fizike sklepajo, da svetovni razvoj ne more biti večen.
Fizika namreč dokazuje, da se mehanično gibanje pretvarja v toploto,
ta pa zopet v gibanje. Toplota pa se v gibanje ne pretvarja v polnem
obsegu, ampak je nekaj prehaja v mrzlejše predmete. Zato bo vsa tvarna
energija polagoma prešla v toploto, ki se bo enakomerno porazdelila, in takrat
ne bo več gibanja. Ker pa ima gibanje in razvoj konec, mora imeti tudi
začetek. Ako bi bil razvoj od vekomaj, bi bil tudi konec nastopil že v več¬
nosti. Uro, ki se izteče, je bilo treba naviti. Sloveč fizik Helmlioltz  odkrito
priznava: „Wenn das Weltall ungestort dem Ablauf der physikalischen Pro-
zesse uberlassen wird, mufi endlich aller Kraftvorrat in Wiirme ubergehen
und alle Warme in das Gleichgevvicht der Temperatur kommen. Dann ist
jede Moglichkeit einer vveiteren Anderung erschopft.“ Popul.-wiss. Vortrage
1871. 2. zv., str. 116.

87

um nujno sklepa, da odvisni atomi, ki drug- na drugega vpli¬
vajo, niso možni brez neodvisnega bitja, na katerega nobeno
drugo bitje ne vpliva.

2. Bog je svet ustvaril, to je, s svojo vsemogočno voljo
iz nič naredil. „Gospod, naš Bog,... ti si vse ustvaril
in po tvoji volji  je  bilo.“ Skr. raz. 4, 11. — Makabejska
mati je govorila svojemu sinu: „Dete, ozri se v nebo in
na zemljo in na vse, kar je ondi, in spoznaj, daje
Bog te reči in človeški rod iz nič naredil.“ 2. Mak.
7,  28.  — „0  n je rekel in bilo je storjeno; zapo¬
vedal je in bilo je ustvarjeno." Ps. 32, 9.

Ko je Bog svet ustvaril, se ni v Bogu nič izpremenilo.
Bog je od vekomaj hotel svet ustvariti, a nastal je svet v
času, katerega je Bog od vekomaj določil.

Napačna je misel, da bi bil Bog svet naredil iz samo¬
bitne snovi,  ali da je svet iz božjega bistva,  ampak
svet je iz snovi, ki jo je božja volja ustvarila.

Ako bi bil Bog svet naredil iz kake že prej bivajoče
snovi, ki bi bila sama od sebe, se ne bi smelo reči, da je Bog
ustvaril vse. Samobitna snov je pa tudi nemožna; bitje, ki biva
samo od sebe, more biti le neskončno popolni, nespremen¬
ljivi Bog.

Svet tudi ne more biti iz božjega bistva, kakor uči pan¬
teizem,  ker se neskončno popolno, neizpremenljivo božje
bistvo ne more razvijati in iz sebe ne more dajati delov.

3. Bog je svet ustvaril svobodno. Mogel bi bil ostati
brez vsake stvari, ker sam v sebi uživa popolno blaženost in
stvari ne potrebuje.

Skrivnost o presveti Trojici nam pojasnjuje, da Bog tudi
brez stvari sam v sebi živi najpopolnejše življenje in uživa
blaženost, ki je stvari ne morejo povečati.

Sveto pismo uči:  „Bog dela vse po sklepu svoje
volj e.“ Efež.  1,  11.

Vesoljni vatikanski zbor je izrekel: „Bog je na¬
redil naravo z najsvobodnejšim sklepom." S. 3. pogl. 1.

Bog bi bil lahko ustvaril tudi popolnejši svet,  ker
je njegova vsemogočnost neomejena in neizčrpljiva.

Najpopolnejši svet  pa sploh ni možen; karkoli je
namreč ustvarjeno, je omejeno in mu je zato mogoče dati še
večjo popolnost.

88

Daši pa ustvarjeni svet ni n aj p op o 1 n ejši, je ven¬
dar toliko popoln, da razodeva neskončno po¬
polnost božjo. Stvarjenje iz nič, stalni zakoni v prirodi in
enotno soglasje, odrešenje, milost, vse to kaže neskončnega Boga.

4. Bog je svet ustvaril v svojo slavo in v blaginjo
stvari. „Nebo razodeva božjo slavo.“ Ps. 18, 1. —„Bog
hoče, da se vsi ljudje zveličajo. 41  1. Tim. 2, 4.

Slava božja je višji namen ko blaginja
stvari,  ker neskončno modri in sveti Bog ljubi vse po
vrednosti, slava božja pa je več ko blaginja stvari.

Daši je blaginja stvari podrejena višjemu namenu, je
vendar božja ljubezen,  ki se razodeva v stvarjenju, res¬
nična in neskončna.  Bog je namreč hotel s stvarjenjem
razodeti svojo slavo zato, ker je neskončno dober,  ne
da bi s tem kaj dodal svoji blaženosti, ki je neskončna, ampak
da bi ga umne stvari spoznale in ljubile in tako postale de¬
ležne njegove blaženosti.

Slava božja  se v stvarjenju brezpogojno  mora
doseči, blaginjo  umnih in svobodnih stvari pa hoče Bog le
pogojno.  Ker je neskončno svet, ljubi lepoto nravnega reda
in zavoljo te svete ljubezni dopušča tudi pogubljenje.
Z zlobno voljo svobodna stvar lahko zavrže svojo blaginjo,
božje slave pa ne more preprečiti: ali jo bo priznavala v sreči,
ali pa jo bo oznanjala z zasluženo kaznijo, ki razodeva božjo
svetost in pravičnost.

§ 42.

Dnevi stvarjenja.

Kako je  Bog  ustvaril in uredil svet, pripoveduje
Mozes v veličastni sliki  šestdnevnega božjega dela.
V šestih dneh je bilo stvarjenje dovršeno, sedmi dan pa je Bog
počival od vsega dela, ki ga je bil naredil. In blagoslovil je
sedmi dan in ga pesvetil. (1. Moz. 1, 1—2, 3.)

Kakšni so bili dnevi stvarjenja, se iz svetega pisma ne da
določiti in se tudi Cerkev ni izrekla, katera razlaga je prava.

Najbližja je misel na 24 urne dneve, toda v svetem pismu
pomenja beseda „dan“ tudi nedoločene dobe, saj je pri Bogu
„en dan kakor tisoč let in tisoč let kakor  en dan. 44
2. Petr. 3, 8. — Za poročilom, da je Bog v šestih dneh ustvaril
svet, sledi stavek: „o b dnevu,  ko je Bog ustvaril nebo in
zemljo. 44  1. Moz. 2, 4. — „Sedmi dan 44  božjega tedna traja še
sedaj. Ker ni razodetega nauka o dolgosti in pomenu teh dni,

89

se razlagatelji svetega pisma večinoma oklepajo uspehov svetnih
ved; geologija in paleontologija sklepata, da je bilo za razvoj
zemlje treba milijonov let.

Nekateri razlagatelji pa menijo, da šesteri dnevi sploh
ne pomenjajo zaporednih dob stvarjenja in razvoja, ampak
nekake preroške slike, v katerih je prvi človek po božjem
razsvetljenju v duhu gledal razne vrste stvari, njih postanek
in njih razvoj, da je tako spoznal resnico: Bog je vse ustvaril
in modro uredil sebi v čast in človeku v korist. — Kakor je
lastno prerokbam, da časovno oddaljene, pa istovrstne dogodke
slikajo skupaj v eni podobi (n. pr. konec Jeruzalema in konec
sveta), tako poroča tudi Mozes v podobi enega dne celo sku¬
pino istovrstnih stvari, čeprav so morda nekatere od teh na¬
stale kesneje in še dolgo potem nastajale, ko se je že pričelo
novo delo naslednjega dne.

Da je možno prav ceniti sveto poročilo in da se prepreči
vsaka kriva razlaga, je treba pomniti:

1. Božje razodetje ima vedno  verskovzgojni namen.
Cerkveni očetje posebno poudarjajo, da hoče Mozes le o

tem poučevati, kar je koristno za zveličanje;  svetnih stvari
se dotika le mimogrede in sodi ter govori o njih, kakor je so¬
dilo in govorilo takratno človeštvo.

Načelno napačno je torej, v svetem pismu iskati podatkov
za astronomijo, geologijo ali paleontologijo. Božje razodetje
noče učiti naravoslovnih ved, ampak prepušča raziskovanje
človeškemu umu. Mozesu naravoslovni podatki niso namen,
temveč le sredstvo za poučevanje verskih resnic.

2. Božje razodetje je govor vsemogočnega Boga
do človeškega rodu.

Zato sveto pismo govori v človeškem jeziku.  Ne¬
skončno popolno delovanje božje slika v podobi človeškega de¬
lovanja: Bog govori, pogleda, vidi, da je dobro, šest dni dela,
sedmi dan počiva.

3. Mozes govori o stvarstvu  z ozirom na človeka
in z imeni našteva le stvari, katere so pomenljive za
človeka.  Razvoj zemlje obširno popisuje. Solnce in luna
sta mu dve veliki luči na nebu ; vse druge zvezde omenja le
z eno besedo.

4. Zveličavne resnice, ki jih hoče Mozes učiti, so
zlasti sledeče:

90

a)  Vse, karkoli biva razen Boga, je ustvaril vsemogočni Bog.

Besedi  „n  e b o in zemlja"  pomenjata ves svet z vsem,
kar je na njem. Hebrejščina nima izraza za „v e s o 1 j s t v o“,
a na raznih mestih svetega pisma starega zakona se vesolj¬
stvo tako opisuje. Cerkev je na IV. lateranskem zboru slo¬
vesno izrekla : „Bog je . .. obenem v začetku časa iz nič ustvaril
obojno naravo, duhovno in telesno, angelsko namreč in tvarno."
Kakšna je hila oblika tvarnega sveta v prvem začetku, raz¬
odetje ne pove. Po nauku novejše naravoslovne vede se je sve¬
tovje razvilo iz prasnovi, ki izprva morda še ni bila razločena
v „prvine“.

b)  Kar je Bog naredil, je bilo vse dobro.

Sveto poročilo večkrat ponavlja: „In Bog je videl,
daje  bilo dobro",  da tem slovesneje zavrača zmoto o
večnem počelu zla, v katerega so verovali poganski narodi.

c)  Človeka je Bog postavil za gospodarja vsej zemlji.
č)  Sedmi dan je Gospodov dan.

§ 43.

Ohranjevanje in vladanje sveta.

Za ustvarjeni svet Bog tako skrbi, da ga ohranjuje in

vlada.

1. Bog svet  ohranjuje, to je, stvarem daje trajnost
bivanja in moč delovanja.  Sveto pismo pravi o Bogu:
„Kako bi moglo kaj obstati, ako ti ne bi hotel, ali
se ohraniti, ako ti ne bi veleval?"  Modr. 11, 26. — „V
njem živimo, se gibljemo  in  smo." Dej. ap. 17, 28.

Trajanje stvari ni nič drugega ko nadaljevanje bivanja.
Torej se mora za trajanje nadaljevati ista vzročnost, ki je po¬
trebna za začetek, — uči sv. Tomaž.

Razločevati moramo neposrednje in posrednje
ohranjevanje sveta.  Kar je Bog neposrednje ustvaril,
tudi neposrednje ohranjuje,  namreč duhovne stvari in
prvine, iz katerih je tvarni svet, kakor tudi prirodne sile in
zakone njihovega delovanja. Vsega tega ne more nihče razen
Boga ne uničiti, ne pomnožiti, ne izpremeniti. Posrednje
pa Bog ohranjuje  posamezne oblike tvarinskega sveta, ki
nastajajo po prirodnih zakonih iz ustvarjenih prvin in se po
istih zakonih tudi izpreminjajo in razpadajo. Istotako Bog po-

91

srednje ohranjuje človeška dela, ker ohranjuje ustvarjeno snov
in njene sile. Ne zabranjuje pa razpadanja po naravnih za¬
konih ali po vplivu svobodne človeške volje.

2. Bog svet vlada, to je, vse vodi in obrača v svoj naj¬
boljši namen; nič se ne zgodi, če on noče, ali če on ne pripusti.
»Njegova modrost mogočno  sega od konca  do  konca. 14
Modr. 8, 1.

V večni modrosti in dobroti določeni načrt,
po katerem Bog vlada svet, imenujemo  božjo pre¬
vidnost.

a)  Božja previdnost vselej doseže svoj najboljši namen.
Ne morejo ga preprečiti ne prirodne sile, ne svobodna človeška
dejanja.

Prirodne sile  delujejo po stalnih zakonih, a Bog jih
vlada tako, da služijo njegovim namenom. Saj jih v mali meri
celo človek more zase rabiti.

Človek more izkoriščati prirodne sile tako, da v svoje
namene uporablja stalnost naravnih zakonov’ - , ne more pa po¬
vzročiti nobene izjeme. Bog pa more tudi z višjo, čudežno
močjo posegati v stalno prirodo; steni dosega še višji smoter;
taka dela razodevajo človeštvu vsemogočnega Gospoda ve¬
soljstva.

Svobodna človeška dejanja  so Bogu že naprej
znana in v božjem načrtu je že od vekomaj določeno, kako se
bodo obrnila v prospeh najmodrejših božjih namenov.

Bog dopušča tudi greh,  ker noče vzeti človeku svo¬
bodne volje in ker more tudi nasledke greha obrniti na dobro.
Egiptovski Jožef je rekel svojim bratom: „Vi ste hudo na¬
meravali proti meni, toda Bog je to obrnil  v dobro. 11
1. Moz. 50, 20.

Božja previdnost in vsevednost ne uničuje človeške svo¬
bodne volje. Vse se dogaja tako, kakor Bog že naprej ve, a
naša dejanja so vendar svobodna. Mi se namreč ne odloču¬
jemo zato, ker je Bog že prej vedel, kaj bomo storili, ampak
zato, ker sami hočemo. Božji vednosti, ki je nad časom, pa
so vsa naša dejanja od vekomaj prisotna. Primera: Dober
vojskovodja izkuša že naprej poizvedeti, kaj sovražnik name¬
rava, in po tem uravna svoj načrt, ne da bi hotel preprečiti
sovražnikovo svobodno odločitev.

92

b)  Božja previdnost vodi usodo narodov in usodo vsakega
človeka posebe. „On izpreminja čase in dobe, pre¬
stavlja kraljestva in jih utrjuje. 1 ' Dan.  2,  21.  —
„Člo vekovo srce si izmisli svojo pot, Gospod pa
vodi njegove stopinje. 11  Preg. 16, 9.

Vsaka molitev razodeva vero v božjo previdnost, najlepše
pa Gospodova molitev, ki nas uči, naj kličemo k Bogu : Oče naš!

Bog dopušča na svetu tudi hudo in trpljenje,
a tudi to vodi in obrača na dobro: hudobne hoče s tem kazno¬
vati in poboljšati, dobre pa izkušati in jim povečati zasluženje
za nebesa. „Tistim, ki ljubijo Boga, služi  vse  k do¬
bremu. 11  Rim. 8, 28.

c)  Posebno dobrotljivo skrbi Bog za Cerkev, v kateri vodi
vernike do nadnaravnega zveličanja. Vse sile človeških strasti
se trudijo, da bi Cerkev uničile, toda vse drugo se ruši in iz¬
ginja s površja zemlje, le Cerkev stoji. „Peklenska vrata
je ne bodo premagala. 11  Mat. 16, 18.

*

* *

Posledica : Ker je Bog stvarnik sveta in ker vse stvari
ohranjuje in vlada, je vsem stvarem neomejen Gospod. Sveto
pismo ga imenuje „Gospoda nebes  in  zemlje 11 . Dej.
ap. 17, 24.

Drugi razdelek.

Angeli.

§ 44.

Stvarjenje angelov. Njih narava in namen.

Najodličnejše stvari božje so angeli.

Angeli so zgolj duhovi,  to je, take stvari, ki imajo
um in svobodno voljo, telesa pa ne.

1. Da bivajo angeli, je razodeta resnica.

a)  Sveto pismo  starega in novega zakona pogosto po¬
roča o bitjih, ki so po vednosti in moči višja ko človek, vendar
pa ustvarjena in v svojem delovanju od Boga odvisna. Ta bitja
so angeli. Tudi mnoge prikazni angelov navaja sveto pismo.

93

Angeli se prikazujejo ljudem v človeški podobi, navadno
v podobi mladeničev, n. pr. ob Kristusovem vstajenju in po
vnebohodu. Ta telesa so le navidezna, z božjim dovoljenjem
in višjo močjo privzeta.

Da so angeli po svoji naravi breztelesna bitja,  je
iz vseh poročil očitno. Sveto pismo nikoli ne govori o angelski
duši in angelskem telesu, temveč angele običajno nazivlje
duhove; tudi niso podvrženi zakonom tvarnega sveta. Kristus
je kot znano resnico izrekel: „Duh nima mesa  in  kosti.“
Luk. 24, 39.

b)  Cerkveni očetje uče in vsa Cerkev  veruje, da
bivajo angeli.

Pamet sama  bivanja ustvarjenih čistih duhov ne
more sicer strogo dokazati,  kakor dokazuje bivanje
prvega bitja, vendar pa iz harmonije vesoljstva sluti,
da so angeli. Vidni svet brez angelov bi bil sicer možen;
vendar pa se zdi neverjetno, da stvarnik, ki svoje veličastvo
razodeva v stvareh najrazličnejše dovršenosti, ne bi bil hotel
ustvariti tudi čistih duhov. V človeku sta združena duh in
telo; kakor bivajo telesa, ki nimajo duha, tako bivajo pač
tudi duhovi, ki nimajo telesa; drugače bi nedostajalo odlične
stopnje možnih stvari.

Da angeli niso sami od sebe ali iz božjega bistva, kakor
so si pogani domišljevali svoje dobre in zle bogove in napol-
bogove, ampak da so od Boga ustvarjeni, uči sv. apostol Pavel:
„Po njem je vse ustvarjeno, kar je vidnega in
nevidnega."  Kol. 1, 16.

2. Angeli so po svoji naravi  neumrljivi. Kot duhovi
so prvič enovita, breztvarna bitja,  zato ne morejo
razpasti v dele,  kakor razpadajo telesa; drugič so samo¬
stojna podstatna bitja  in  ne samo pritike (to je lastnosti
ali pojavi kakega drugega bitja), zato jih ne more uničiti
nobena naravna  sila. Uničiti bi'jih  mogel le Bog, ki jih
je ustvaril in jih ohranjuje.

3. Narava angelov je višja in popolnejša od
človeške narave;  imajo popolnejši um in večjo moč volje.
Vendar je pa tudi njih popolnost omejena ; niso ne vsevedni,
ne vsemogočni.

Tudi med seboj se angeli razlikujejo glede na popolnost.
Sveto pismo omenja devet angelskih vrst ali korov, in sicer:
angele, nadangele, prvaštva, oblasti, moči, gospodstva, prestole,
kerubine in serafme. Efež. 1, 21. Kološ. 1, 16.

94

4.  Število angelov je silno veliko, po mislih cerkve¬
nih očetov večje ko število ljudi.

5. Namen angelov.  Bog je angele ustvaril, da bi ga
molili, ljubili, mu služili in ljudi  varovali. „Hvalite
Gospoda vsi njegovi angeli.“  Ps. 102,  20.  — „Svojim
angelom je zapovedal zavoljo tebe, naj te va¬
rujejo na vseh tvojih potih.“ Ps. 90, 11. Zgled: Lot
(1. Moz. 19); Tobija (Tob. 5 nasl.).

Ko je Bog angele ustvaril, so bili vsi dobri in srečni. Kot
plačilo za zvestobo je bilo vsem namenjeno nadnaravno zveli¬
čanje. Zato jim je Bog poleg naravnih popolnosti podelil tudi
nadnaravne darove, zlasti posvečujočo milost božjo,  po
kateri so bili povzdignjeni v nadnaravni red in nadna¬
ravno čast  prijateljev in otrok božjih ter zmožni, zaslužiti
si nadnaravno zveličanje v nebesih.

§ 45.

Odločitev angelov. Dobri angeli in hudobni duhovi.

Svobodna bitja se morajo sama odločiti  ali za Boga,
ah zoper njega. Tudi angelom je prišel trenutek preizkušnje, v
katerem so si izbrali sami svoj večni delež.

1.  Dobri angeli. Mnogi angeli so ostali Bogu zvesti  in
so se s pokorščino odločili zanj. Po sklepanju svetih očetov je
bila to velika večina angelov.

Ti dobri angeli  so dosegli svoj poslednji namen: nad¬
naravno zveličanje v nebesih. Srečni so in bodo vekomaj, ker
so v svetosti tako utrjeni, da ne morejo več grešiti. — Jezus
Kristus govori o nedolžnih in malih: „Njih angeli v ne¬
besih vedno gledajo obličje mojega Očeta,  ki  je
v nebesih. 14  Mat. 18, 10.

Dobre angele imenuje sveto pismo angele  (po grški
besedi, ki pomenja oznanjevalce), svete angele, angele
svetlobe, nebeške angele, Gospodove angele,
božje angele.

2. Hudobni duhovi. Nekateri angeli so pa postali Bogu
nezvesti  in se zoper njega odločili z grehom napuha; tako
so zavrgli pravo srečo, ki je le v Bogu.

95 -

Z> grehom so izgubili nadnaravno lepoto, posvečujočo
milost, in Bog jih je kaznoval s tem, da jih je vekomaj zavrgel
in pahnil v pekel. — Sveto pismo pravi: „Bog tudi ange¬
lom, kateri so grešili, ni prizanesel, temveč jih
je...  izročil v trpljenje."  2. Petr. 2, 4.

Zavržene angele imenuje sveto pismo hudobne du¬
hove, nečiste duhove ali hudiče.

Naravne zmožnosti so zavrženi angeli ohranili. Boga še
poznajo, pa se tresejo pred njim. Tudi naravna moč volje jim
je ostala; a v zlobnosti so tako zakrknjeni, da se svojega hu¬
dobnega dejanja ne kesajo, ampak ga vedno odobravajo, ker
Boga sovražijo; zato pa tudi njih kazen ne ho nikdar minila.
Zanje ni rešitve.

§ 46.

Razmerje angelov do ljudi.

1. Dobri angeli so nam blagohotni:  ljubijo nas in nas
varujejo na duši in na telesu, opominjajo nas k dobremu in
prosijo za nas.

Angelom, katere je Bog posebno odločil, da nas varujejo,
pravimo angeli varihi.

Sveto pismo  govori o angelskem varstvu kakor o
splošno znani stvari in navaja mnogo zgledov posebnega angel¬
skega varstva. Angele, kateri varujejo otročiče, imenuje Kristus
„nj i h angele"  (Mat. 18, 10). — „Njegov angel  h o“, so
rekli verniki, ko se jim je sporočilo, da je pred vrati Peter,
ki ga je bil Herod v ječo vteknil. Dej. ap. 12, 15.

Sv. Hieronim  pravi: „Velika je vrednost duš, da ima
vsaka v svoje varstvo odločenega angela."

Do svojih angelov variliov imamo dolžnost,  da jih
častimo in na pomoč kličemo, da poslušamo njihove opomine
in smo jim hvaležni.

2. Hudobni duhovi so nam sovražni:  črtijo in zavidajo
nas ter nas napeljujejo v greh ; žele nam škodovati na duši in
na telesu ter nas večno pogubiti.

Zgledi iz svetega pisma: Eva (1. Moz. 3); Job (Job 2);
Juda Iškarijot (Jan. 13, 2); obsedenci.

Obsedencev je bilo mnogo zlasti ob Kristusovem času.
Sin božji, ki je prišel razdirat kraljestvo teme, je izganjal iz
obsedencev hudobne duhove in je tudi svojim apostolom in

96

učencem podeljeval moč in oblast nad njimi. Obsede*ci niso
bili navadni bolniki ali besni, zakaj Kristus razločuje izga¬
njanje hudobnih duhov od ozdravljanja bolnikov in pripoveduje
o izgnanih hudobnih duhovih reči, ki ne veljajo o navadnih
boleznih.

Zalezovanju hudobnih duhov se ustavljajmo tako, da čujemo
in molimo in se stanovitno bojujemo zoper njihove izkušnjave.

Varujmo se, da ne postanemo z grehom podobni hudobnim
duhovom ali celo njihovi pomočniki, ko bi namreč druge za¬
vajali v greh.

Tretji razdelek.

Človek.

§ 47.

Stvarjenje človeka.

1. Izvor človeškega rodu. Na vprašanje: Od kod je človek,
odgovarja božje razodetje: Človek je ustvarjen, in sicer
kot poslednja in n a j i m e ni t n iš a stvar na zemlji.

Sveto pismo  poroča: „GospodBogje naredil člo¬
veka iz ila zemlje in je vdihnil v njegovo obličje
duha ži vij enj a in človek  j e bil živa stvar.“ l.Moz.2, 7.

Poročilo pripoveduje po naliki človeškega delovanja. Raz¬
umeti ga je treba tako, kakor je pristojno božjemu delovanju:
z vsemogočno voljo je Bog hotel in bil je živ človek, to je
bitje, sestavljeno iz zemeljske snovi ter oživljeno po ustvar¬
jeni duši.

Zmote, daje  človek samo više razvita žival, se
je lahko obvarovati:

a)  Dejstvo je, da ima človek govorico, vedo, vero
in nravnost,  s tem pa se bistveno razlikuje in odlikuje od
živali, naj bi ji bil telesno tudi popolnoma enak. Kdor ljubi
resnico, ne gleda samo človeškega telesa,  kadar primerja
človeka z živaljo, temveč se ozira na vsega človeka,
kakor šen je.

b)  Niti  oni  enostranski opazovatelji, ki zanemar¬
jajo dušo  in njene najodličnejše pojave in z živaljo primer¬
jajo samo telesni organizem in čutno življenje, nimajo za¬
dovoljivih razlogov za enorodnost  človeka z živaljo,
temveč jih še iščejo.

97

Izkopine, ki sojih proglasili za prehodne oblike  med
opico in človekom, so se izkazale za ostanke pravih opic,
ali pa pravih ljudi . 1 *

c)  Da človek ni bistveno različen od živali, trdijo taki
ljudje, ki hočejo utajiti bivanje božje.  Toda zaman
se trudijo. Resnica, da biva Bog, ni odvisna od tega vprašanja.
Ako bi človek tudi ne bil nič več ko druge stvari na zemlji,
bi bilo gotovo, da mora bivati stvarnik, ker bivajo stvari. Ker
bivajo odvisna bitja, ki so nastala, mora biti tudi prvo bitje,
ki ni nastalo in ima samo v sebi zadostni razlog bivanja.

2.  Enota človeškega rodu. Prva človeka sta bila Adam
in Eva, ki sta praroditelja vsega človeškega rodu.

Sveto pismo poroča: Ko je Bog ustvaril moža in ženo,
ju je blagoslovil in rekel:  „Rastita in množita se ter
napolnita zemlj o.“ 1. Moz.  1,  28.  — „ln Adam je ime
svoje žene imenoval Eva, ker je mati vseli živih. 44
1. Moz. 3, 20. — Sv. Pavel je Atencem oznanjal:  „G  o s p o d
nebes in zemljeje ustvaril iz enega ves človeški
rod, da prebiva po vsej zemlji. 14  Dej. ap. 17, 26.

1  Sedanji zagovorniki živalskega pokolenja človeškega rodu po
večini ne trdijo, da bi se bil človek razvil iz opice, marveč, da sta opica
in človek končna člena  dveh samostojnih razvojnih vrst, ki se stikata v
nekem domnevnem skupnem deblu  v daljni terciarni ali celo sekun¬
darni dobi.

O tej podmeni sodi Wasmann,  da ni dostojna naravoslovca.
Ranke  je na kongresu antropologov (1. 1899.) Klatscha,  zagovor¬
nika živalskega pokolenja, zavrnil: „To je domišljija.*'

Odločilna je za to vprašanje paleontologija.  Cim dalje v prejšnji
dobi bi bilo skupno deblo, tem več prehodnih členov bi morala paleonto¬
logija pokazati med prvotnim deblom in skrajnima členoma. Toda dejstvo
uničuje vse umišljotine. Wasmann  piše: „Poznamo sicer rodovnik da¬
našnjih opic, ki je glede na število vrst jako bogat in se vleče že iz naj¬
starejše terciarne do sedanje dobe, toda med onim domnevnim deblom in
današnjim človekom se ni našel niti en vezni člen. Ako bi bil človek res
izšel od kakega predzgodovinskega, z današnjo opico skupnega debla, bi
se pač morala paleontologično dokazali tudi tista veja, ki je vodila do člo¬
veka, ne samo ona, ki je vodila do sedanje opice.“ (Wasmann: Die mo¬
derne Biologie 3 , 473.)

Celo mož, ki brani mnenje o živalskem pokolenju, priznava resnico,
da dejstva  govore nasprotno. W. Branko,  ravnatelj geologično paleon-
tologičnega zavoda na berolinskem vseučilišču, je na V. mednarodnem shodu
zoologov (1. 1901.) izpovedal: „Človek nam v zemeljski zgodovini stopa na¬
sproti kot pravi novinec. Prikazuje se nam hipno in neposrednje v diluvialni

Dr. Svetina, Katoliški verouk.

Enota človeškega rodu je temelj, na katerem
stoje važne krščanske resnice: nauk o izvirnem grehu, o
odrešenju in zapoved bratovske, vsa ljudstva obsegajoče ljubezni.

Da je vse človeštvo iz ene družine, moremo
zanesljivo vedeti samo iz razodetja. Zakaj isti mo¬
gočni vzrok, ki je človeka v življenje poklical, bi bil mogel
ustvariti tudi več enakih ali podobnih družin.

Svetna veda  se more tem manj protiviti verski resnici
o enoti človeškega rodu, ker se v imenu iste vede v razvojni
teoriji  poizkuša dokazati, da so se vsa živa bitja razvila iz
malega števila prvotnih organskih oblik ali celo iz ene same
oblike.

Razlike,  ki se nahajajo pri ljudeh raznih plemen,
niso take,  kakoršne se nahajajo v živalstvu pri različnih
vrstah. Plemenske razlike so lahko nastale  po
vplivu podnebja, hrane in duševne izobrazbe; pri znatno izpre-
menjenih življenskih pogojih nastajajo in izginjajo še sedaj.
Plemena niso strogo ločena, ampak prehajajo polagoma drugo
v drugega. Ljudstva, katera so v enem oziru različna, so v
drugem zopet enaka.

3. Starost človeškega rodu se iz božjega razodetja
ne da določiti. To vprašanje z večnim zveličanjem ni v ne-
posrednji zvezi.

Sveto pismo,  ki je namenjeno za zveličanje člo¬
veštva,  ima sicer pritaknjenih tudi nekaj časovnih podatkov,
iz katerih pa ni mogoče sestaviti prave kronologije, zlasti zato
ne, ker rodovniki ne naštevajo vselej sinov, ampak včasih bolj
oddaljene vnuke in se ne more vedeti, koliko rodov je na ta
način izpuščenih.

dobi, ne da bi poznali kaj njegovih terciarnih prednikov. Toda diluvialni
človek nastopa že kot popoln umni človek. Večina teh starih ljudi je
imela lobanjo, na kakoršno bi mogel vsakdo od nas biti ponosen. Niso imeli
ne daljših, opičjim podobnih rok, ne daljših, opičjim podobnih podočnjakov:
ne, diluvialni človek je bil vsekozi pravi človek. 1 ' (Citat pri Wasmannu: Die
moderne Biologie 3 , 487.) — Branko sam je dal natisniti: „Ahnenlos, ein
■vvahrer homo novus, steht unsere Gattung plotzlich vor uns da in diluvialer
Zeit.“ (Verli. des V. internat. Zoologenkongresses zu Berlin, [1902] 237.) —
Osem let kesneje je Branko pisal: „Entsprechend dem allgemeinen Fort-
schritte unserer paliiontologischen und geologischen Kenntnisse sind auch
speziell die bezuglich des fossilen Menschen vorangeschritten. Aber das
Ergebnis ist doch im groben und ganzen dasselbe geblieben wie 1901.“ Der
Stand unserer Kenntnisse vom fossilen Menschen, Leipzig 1910, S. V.

99

Cerkveni očetje in bogoslovni razlagatelji svetega pisma
so iz rodovnikov in drugih podatkov poizkušali izračuniti starost
človeškega rodu. A soglasja  ni  in število različnih računov
je narastlo nad 150: to je dokaz, da razodete resnice nimamo.

Brez ozira na izpuščene rodove se našteva od Adama do
Kristusa po hebrejskem tekstu okrog 4000 let, po grškem pre¬
vodu pa okrog 5400; porabljevaje še druge podatke so prišli
nekateri razlagatelji do 6000. Novejši bogoslovci ugibljejo, da
je iz svetega pisma z izpuščenimi rodovi izpadlo kakih 2000 let.
Ce torej prištejemo tej nedoločeni dobi še čas po Kristusu, bi
imeli za starost človeškega rodu 6000 do 8000, morda do
10.000 let. Lahko sprejmemo še višje število, ako veda najde
dokazov.

Bajno zgodovino Egipčanov, Asirijanov in Kitajcev je veda
skrčila na 3000 do 5000 let.

O dobi pred človeštvom pa v svetem pismu
sploh ni ni kakih časovnih podatkov.  Od ustvar¬
jenja prve snovi do one dobe, ko se je na zemlji pričelo delo
šesterih dni, so lahko potekli milijoni in milijoni let; istotako
je doba šesterih dni popolnoma nedoločena.

§ 48.

Naravna odličnost človekova.

1. Odličnost človekovo  nad vsemi drugimi zemelj-
s kimi stvarmi naznanjajo že besede, s katerimi sveto pismo

napoveduje ustvarjenje človeka. O rastlinah in živalih samo
pravi: „Zemlja naj požene zelišče 44  — „Vode naj

rode živo laznino 44  — „Zemlja naj rodi živo bitje 44
(1. Moz. 1, 11. 20. 24), o stvarjenju človeka pa pravi: „In
rekel  je  (Bog): »Naredimo človeka po svoji podobi
in sličnosti. 44  1. Moz. 1, 26.

2. Človek je iz telesa in neumrljive duše.  Sveto
pismo poroča o stvarjenju človeka: »Gospod Bog je na¬
redil človeka iz ila zemlje in vdihnil je v nje¬
govo obličje duha življenja in človek je bil živa
stvar. 44  1. Moz. 2, 7. — O človekovi smrti pa se izraža:
»Prali se vrne v prst, iz katere je bil, in duh se
vrne k Bogu,  ki  ga  je  dal. 44  Prid. 12, 7.

Telo in duša sta združena v eno bitje,  kar je
izraženo v besedah: »in človek je bil živa stvar. 44

7*

100

3. Odličen nad vsemi drugimi zemeljskimi
bitji je človek zlasti  po  neumrljivi duši, ki je po svoji
naravi božja podoba. Kot neumrljivo bitje,  ki  ima  um in
svobodno voljo, je duša kakor odsev  večnega Boga,  ki
ima  neskončno popoln um in neskončno popolno voljo.

Tudi telo je deležno duševne veličine. V njem
so združene popolnosti drugih zemeljskih bitij tako primerno,
da je najprikladnejše orodje za izvrševanje umskih del.

§ 49.

Neumrljivost človeške duše.

Neumrljivo se imenuje bitje, čigar življenje
ne more nehati.

Neumrljivost je ali bistvena, ali naravna, ali da¬
rovana. Bistveno  neumrljivost ima samo Bog, ki ima v
svojem bistvu razlog za neminljivo življenje. Naravno  ne¬
umrljivost imajo ustvarjena bitja, katerih narava zahteva
vedno ohranitev pričetega življenja. Darovano  neumrljivost
sta imela prva človeka pred grehom glede na telesno življenje.

Človeška duša je naravno neumrljiva. To resnico, ki je te¬
meljne važnosti za krepostno življenje, uči božje razodetje, pa
tudi človeška pamet. Misel na neumrljivost se nahaja, v vseh
narodih. Mnogi poganski modroslovci so jo tudi prepričevalno
dokazovali.

A. Razodetje.

Jezus Kristus je rekel: „Ne bojte se teh, ki umore
telo, duše pa ne morejo umoriti, ampak bojte se
veliko bolj tistega, ki more dušo in telo pogubiti
v pekel." Mat. 10, 28. — Vsi izreki svetega pisma, kakor tudi
nauki in opomini cerkvenih očetov, kateri govore o večnem
zveličanju in večnem pogubljenju, so hkrati tudi izreki o neumr¬
ljivosti človeške duše.

B. Sklepanje pameti.

Prvi dokaz:

Človeška duša je po svoji naravi neumrljiva.

I. Človek ima dušo. Spoznavamo jo z umom, ki se mu duša
javlja s svojim delovanjem.

101

Že rastlina, ki raste, se hrani in množi, raz¬
odeva s temi pojavi neko nevidno živijensko silo: vegeta¬
tivno počelo življenja, ki ne izvira iz mrtve snovi.

Žival ima poleg popolnosti rastline tudi čutno življe¬
nje: čutno zaznavanje in čutne predstave, pri¬
jetne in neprijetne občutke, čutno hrepenenje in
telesno gibanje V tem delovanju se javlja popolnejše
nevidno počelo:  čutno počelo življenja, ki mu pravimo
tudi  živalska duša.

V človeku opazujemo poleg vegetativnega in čutnega
življenja tudi  umsko delovanje: mišljenje, samo¬
zavest, hotenje in svobodna dejanja. To delovanje
mora izhajati iz nekega še višjega počela, ki ga imenujemo

človeško dušo.

človek združuje v sebi vegetativno, čutno in umsko  živ¬
ljenje. Vendar pa iz tega ne sklepamo, da ima tudi trojno
živijensko počelo,  ampak človeška duša je tako popolna,
da izvršuje — združena s telesom -—■ vegetativno, čutno in
umsko delovanje. Dokaz, da ima človek le eno dušo,  je
tesna zveza med vegetativnim, čutnim in umskim življenjem.
Telesno zdravje pospešuje mišljenje, bolezen in hude bolečine
ga ovirajo; prenapeto umsko delovanje povzroča glavobol in
telesno utrujenost. To se ne bi godilo, ako bi vsaka vrsta
delovanja izhajala iz drugega počela.

II. Človeška duša je podstat.

Podstat  imenujemo to, kar more bivati samo zase;
kar pa potrebuje drugega bitja, da more v njem bivati, na-
zivljemo pritiko.  Lastnosti ali dejanja so pritike, ker ne
morejo bivati same zase, ampak le v drugem ali na drugem
bitju: na neki podstati. Belina n. pr. ne more bivati zase,
ampak le na telesu, ki je belo; gibanje tudi ne more bivati
samo zase, ampak le v nekem bitju, ki se giblje.

Vsi duševni pojavi: vegetativno in čutno življenje ter
umsko delovanje so pritike, torej ne morejo biti brez podstati,
ki te pojave nosi ali izvršuje. Kakor gotovo ne more biti te¬
kanja brez tekača, tako gotovo ne more biti občutkov in hre¬
penenja brez čutečega in hrepenečega subjekta, mišljenja brez
mislitelja, hotenja brez hotečega bitja.

Podstat, ki nosi ali izvršuje duševne pojave, je, ali člo¬
veško telo, ali pa od telesa različna podstatna duša.

III. Človeška duša je od telesa različna, enovita podstat.
Duševni pojavi ne morejo biti le pojavi našega telesa, ker je
telo sestavljeno iz tvarnih delcev.

102

Tvar sama more s svojimi silami proizvajati le fizikalične
in kemične izpremembe; od teh pa je bistveno različno že
čutno življenje, še bolj pa umsko delovanje, ki brez enovite,
netvarne duše ni možno. Zato mora človeška duša biti od telesa
različna, enovita podstat.

Različnost človeške duše od telesa in njeno enovitost po¬
sebno jasno razodeva naša samozavest  (ki je obenem dokaz,
daje  človeška duša duhovna  podstat, o čemer bomo raz¬
pravljali v naslednji točki).

Zavedam se ne le svojih duševnih pojavov: prijetnih in
neprijetnih občutkov, svojih misli, želja, sklepov itd., ampak
tudi samega sebe ali svojega „jaz“  kot nositelja vseh teh
pojavov. To zavest izražam, ko govorim: jaz občutim bolečino,
sem vesel ali žalosten, mislim, hočem, bivam. Ni možno, da
bi bil ta „jaz“  samo moj telesni iz tvarnih delcev sestavljeni
organizem. Da bi se mogel telesni organizem sam zavedati,
bi se moral en del zavedati tega, kar je v drugem delu in
kar je v celoti. To pa ni možno, ako ločenih snovnih delcev
ne prešinja enovito, netvarno bitje,  ki je v vseh po¬
sameznih delcih. Le to bitje se more zavedati.

Vtiski, ki jih prejemajo posamezni organi, prihajajo sicer
po živcih v možgane, a tudi možgani so sestavljeni iz mnogih
tvarnih delcev, bitje, ki se zaveda, pa je le eno;  v normal¬
nem človeku je en sam „jaz“.

Zavedam se dalje, da sem jaz vedno isti,  dasi imam
v raznih časih razne občutke, misli in želje. Zavedam se, da
jaz ostanem jaz,  ako nekaj časa tudi nič ne mislim in ni¬
česar ne želim. Zavedam se celo, da sem jaz isti,  kakor
sem bil že pred mnogimi leti, ko je bila snov mojega teles¬
nega organizma vsa druga . 5  Ni možno, da bi se snov
mojega telesa mogla zavedati, da je isti jaz,  kakor je bila
pred leti, ko je v resnici v meni niti ni bilo. Enak pojav živ¬
ljenja je v organizmu vkljub izpremenjeni snovi možen, toda
enakost pojava  ni to, kar je zavedanje, da sem jaz isti.

IV. Človeška duša je duhovna podstat ali duh.

Duhovna podstat ali duh je tako bitje, ki ni le enovito
in netvarno, ampak je tudi sposobno za nadtvarno ali nad¬
čutno delovanje, torej tudi za samostojno bivanje in nadčutno
življenje.

1  Biologija dokazuje, da se že v sedmih letili prenovi vsa snov te¬
lesnega organizma.

103

Človeška duša je duhovna podstat ali duh, ker ima u m
in svobodno voljo,  ki jo usposabljata za nadčutno delo¬
vanje: mišljenje, samozavest, hotenje in svobodna
d e j a n j a.

Delovanje uma je nadčutno. čutno zazna¬
vanje in predstavljanje podaja umu le snov za mišljenje. Um
sklepa iz vidnega učinka na nevidni vzrok, iz sedanjosti na
prihodnjost in preteklost, išče zakonov, po katerih se čutni
pojavi in izpremembe vrše; z logičnim sklepanjem in dokazo¬
vanjem izvaja resnico iz resnice, ne da bi bilo treba za to
novih zaznav in čutnih predstav. — Najbolj pa dokazujejo
nadčutnost umskega spoznavanja ideje,  to so taki pojmi, ki
niso povzeti iz čutnih predstav, kakor: Bog, duh, pravica in
krivica; istotako resnice, ki jih spoznavamo pred vsem iz¬
kustvom, torej tudi brez čutnega zaznavanja, to so takozvani
aksiomi.  — Odlično nadčutno dejanje je tudi samo¬
zavest,  ker je spoznanje netvarne podstati, lastnega „jaz“.

Tudi delovanje volje je nadčutno.  Človeška
volja teži ne le po čutnih, ampak tudi po nadčutnih do¬
brinah,  po tem, kar um spoznava za pravo in nravno
dobro, čutno hrepenenje sicer voljo nagiblje, a volja nad
njim gospoduje in se svobodno odločuje  tudi proti čut¬
nemu hrepenenju. Kako velika je moč svobodne volje, so
sijajno dokazali krščanski mučenci, ki so se rajši odpovedali
vsem zemeljskim dobrinam ko sveti veri in jih najhujše muke
niso mogle prisiliti, da bi bili zatajili svoje prepričanje.

Ker je človeška duša sposobna za nadčutno delovanje, je
sposobna tudi za samostojno bivanje in nadčutno življenje.

Kdor bi trdil, da tudi žival misli in se svobodno — po
pameti — odločuje, iz tega ne bi smel sklepati, da človeška
duša ni duhovna podstat ali duh, marveč bi moral tudi živali
pripisovati tako dušo, potem pa kot posledico sprejeti tudi ne¬
umrljivost živalske duše.

A žival ne misli in se ne odločuje svobodno,
dasi živi smotrno  in se nam zato zdi, da deluje „pametno“.
Žival svojih opravil ne izvršuje po premišljevanju, ampak po
nagonu;  njeno smotrno delo razodeva, da je moder tisti, ki
je smotrno delo zamislil, kakor je moder urar, ne pa ura. Ži¬
valski organizem je tako urejen, da je žival nagnjena že po
naravi za tista opravila, ki so v korist njej ali njeni vrsti. Da
živali do svojih smotrnih opravil niso prišle po lastnem umskem
preudarjanju in da se sploh ne zavedajo, zakaj tako ravnajo,
je razvidno iz načina njihovega delovanja. Brez pouka je že
mlada žival zmožna, s popolno natančnostjo izvrševati smotrna
opravila, a izvršuje jih vedno enako. Pri tem ne pokaže niti

104

ene lastne misli. Više razvite živali imajo v čutnem življenju
pogoje  za mišljenje, vendar se nikdar nobena žival ne dvigne
nad čutni svet, da bi razodela le eno lastno misel, izgovorila
le en stavek: nedostaje ji pač glavne stvari, umne in svo¬
bodne duše ali duha. — Dresirana žival  razodeva pač v
svojem vedenju včasih kako misel, toda ne svoje, ampak misel
tistega, ki je znal porabiti njen nagon in njeno čutno hrepe¬
nenje tako, da jo je navadil kakega opravila in ji pridobil
spretnost, kakoršne nedresirana žival nima.

Človeška duša je duhovna postat ali duh, vendar pa
ni zgolj duh,  ampak jo je stvarnik odmenil, da združena s
telesom tvori človeško naravo, ki je sestavljena iz duše in te¬
lesa. Zato je duša, dasi samostojna, umna in svobodna podstat,
dokler je združena s telesom, v svojem delovanju od¬
visna tudi od telesnega organizma,  zlasti od zdravih,
dobro razvitih možganov. Duša namreč ne živi v telesnem orga¬
nizmu kot duh v tujem  telesu, ampak je s telesom zdru¬
žena v eno živo bitje;  telo oživlja ter povzroča in živi v
njem tudi vegetativno in čutno življenje. V tej združitvi je
vzrok, da je tudi umsko delovanje deloma odvisno od delovanja
organizma.

Ker je umsko delovanje v zvezi s čutnim predstavljanjem,
človek ne more mis 1 i11 in se ne more svobodno odlo¬
čevati,  dokler nima razvitega organizma, to je, v detinski dobi;
ne more misliti urejeno,  če se predstave porajajo in družijo
neurejeno, kakor v zmedenosti in blaznosti; in duševno delo
počiva,  kadar počiva organizem, kakor v spanju in neza¬
vesti. — Kakor brez glasbenega orodja ni glasbe in kakor s
pokvarjenim glasbenim orodjem umetnik ne more proizvajati
lepe melodije, tako duša ne more misliti brez možganov in
tako ni zmožna logičnih misli, kadar organizem v najodličnejših
delih ni v redu. Kakor pa bi bil nespameten, kdor bi glasbo
pripisoval samo orodju brez glasbenika, tako bi bil nespameten,
kdor bi umsko delovanje zavoljo odvisnosti od telesnega orga¬
nizma pripisoval telesu brez umne in svobodne duše.

V. Človeška duša je naravno neminljiva.

Naravni zakoni človeške duše ne morejo uni¬
čiti.  Kakor,je naravnim silam nemogoče stvarjenje, tako tudi
uničevanje. Prehod iz bitja v nič je tako neskončen, kakor
prehod iz nič v bitje.

Niti snov ni naravno minljiva.  Množina ustvarjene
snovi ostane vedno ista; nihče razen stvarnika ne more ne do-

105

dati, ne uničiti niti enega atoma. Ker že mali tvarni delci ne
morejo prenehati in imajo po naravnih zakonih večno trajnost,
koliko bolj mora večno trajati duša, ki je enovita, duhovna
podstat in odličnejša ko snov.

Po naravnihzakonihseizpreminjajole oblike
teles.  Iz tvarnih delcev sestavljena telesa se razkrajajo; telo
ene oblike premine in iz njegovih delcev nastajajo telesa dru¬
gačnih oblik. Tako ne more miniti človeška duša, ker
ni telo, ampak enovito, netvarno bitje.

Ko se razkroji sestavljeno telo in premine njegova oblika,
preminejo tudi lastnosti telesa, njegove pritike,
ker nimajo lastnega bivanja, ampak morejo bivati le na svoji
podstati. Tako izgine n. pr. sladkost vina, ako se vino izpre-
meni v kis. Človeška duša tako ne more miniti, ker
ni priti k a, ampak podstat.

Rastlinsko in živalsko počelo življenja pre¬
mine,  ko opeša organizem, ker je v vsem svojem delovanju,
torej tudi v bivanju bistveno  odvisno od tvari. Ni zmožno
za nikako nadtvarno ali nadčutno delovanje, torej tudi ne za
samostojno bivanje in življenje. Človeška duša tudi tako
ne more miniti, ker je samostojna, duhovna  podstat.

Ako smo zgoraj človeško dušo primerjali glasbeniku, ki
izvaja glasbo s pomočjo glasbenega orodja, pa ima samostojno
bivanje, moremo rastlinsko in živalsko počelo življenja pri¬
merjati plamenu, ki mora ugasniti, ko je gorivo použito, ali se
kako drugače preprečijo pogoji gorenja.

VI. Naravno neminljiva duša bo tudi po ločitvi
od tvarnega organizma izvrševala  dela umain volje,
torej ne bo samo trajala, ampak tudi živela. Torej
j e človeška duša naravno neumrljiva.

Vegetativno in čutno delovanje duše mora sicer po ločitvi
od telesa nehati, ni pa vzroka, da bi nehalo delovanje uma in
volje: mišljenje, samozavest in svobodno odločevanje volje.
Le toliko se mora vse to delovanje izpremeniti, kolikor je
v življenju odvisno od organizma. Duša bo spoznavala in ho¬
tela kakor zgolj duhovi.

Novih čutnih predstav duša po smrti telesa ne bo dobi¬
vala, a v življenju spoznane resnice jo spremijo preko groba.
In ker spoznane resnice odkrivajo vedno več drugih resnic,

106

bo duša tudi po ločitvi od telesa imela neusahljiv vir višjega
spoznanja že v tem, kar si je pridobila na zemlji. Spoznavala
bo pa tudi brez čutnih predstav popolneje ko zdaj nadčutne
resnice, zlasti sama sebe in neskončno popolno božje bitje.

Čutno hrepenenje po ločitvi duše od telesa ne bo vpli¬
valo na odločevanje volje. Pač pa bo nravno ali protinravno
odločevanje volje v življenju odločevalo smer hotenja v večnosti.

Tudi duše tistih ljudi, ki se v življenju niso toliko raz¬
vili, da bi bili resnice spoznavali in se svobodno odločevali,
bodo mogle po ločitvi od telesa delovati. Kakor seme, ako ni
položeno v rodovitno zemljo, hrani moč življenja za ugodnejši
čas, tako hrani duša svoje zmožnosti uma in volje tudi takrat,
ko zaradi nerazvitega organizma ne more delovati. Po ločitvi
od telesa pa bo duša brez zadržka mislila in se odločevala,
ker ne bo odvisna od tvarine.

Naravnim virom posmrtnega življenja stvarnik lahko doda
tudi popolnoma nove vplive za novo življenje.

Drugi d okaz:

Bog človeške duše ne bo nikdar uničil.

Edina možnost, da bi duša po smrti telesa več ne živela,
je v volji vsemogočnega stvarnika. Neskončna moč, ki jo je iz
nič ustvarila, bi jo pač mogla zopet uničiti. Ker Bog vse, kar
je ustvaril, tudi ohranjuje, dokler on hoče, bi bila duša uničena,
ako je Bog ne bi hotel več ohranjevati. Toda v božji popol¬
nosti in v naravi duše same imamo poroštvo,  da
Bog človeške duše ne bo hotel uničiti in da bi jo usposobil za
večno življenje, če bi tudi bila po naravnih zakonih umrljiva.
I. Ob koncu zemeljskega življenja duša ne sme biti uničena.
1. Človeška narava hrepeni po dovršenju, kakor-
šnega ni v tem življenju.

Um je ustvarjen za resnico  in zato hrepeni po
spoznanju.  Spoznanje novih stvari zbuja veselje, a nikdar
ne nasiti; čim več človek ve, tem bolj se mu odpira brezmejno
kraljestvo resnic in tem večje je njegovo hrepenenje po novih
odkritjih. Karkoli je resnica, vse bi človek rad vedel; ve pa,
da na zemlji ni utehe temu  kop  r ne  n ju.

Podobno hrepenenje po nedosežnem dovršenju je v člo¬
veški volji.

Volji je dano teženje za dobroto  in zato hre¬
peni po uživanju popolne blaženosti.

107

To je narava mislečih bitij, da si hočejo dobro. Na iz-
voljo jim je dano samo izbiranje, ali hočejo srečo iskati v
nravni lepoti, kakor jo hoče stvarnik, ali hočejo srečo brez
ozira na nravnost. Sreče ali olajšanja v nesreči išče hudodelec
v nizkotnem zločinu, kakor svetnik v krepostnem dejanju:
hrepenenja po sreči ne more zavreči nihče na zemlji. In ven¬
dar ni človeka, ki bi na zemlji našel popolno
uteho.

Iz te človeške narave, pa nasprotne zemeljske usode ter
božje popolnosti moramo sklepati: Bog ni mogel sam sebi
nasprotovati, da bi bil duši dal teženje za resnico
in dobroto, odrekel pa brez njene krivde izpol¬
nitev teženja. Torej se teženje izpolni. Ker se pa
ne izpolni v zemeljskem življenju, se mora po
smrti. Torej Bog duše po telesni smrti ne bo
uničil, ampak jo bo ohranil, da bo takrat mogla
doseči, za kar sedaj živi.

2. Človeštvu  je  dan  nravni zakon. Vest neuklonljivo
zapoveduje, izvrševati nravno dobra dela in ogibati se ne¬
nravnih. S tem dejstvom pa uničenje duše ob koncu zemelj¬
skega življenja ni združljivo:

a)  Nravni zakon brez posmrtnega življenja
se ne strinja ne z božjo modrostjo, ne z božjo
dobroto.

Ker je hrepenenje po sreči položeno že v naravo, smejo
in morajo ljudje, ako ni posmrtnega življenja, hrepeneti samo
po sreči tukaj na zemlji. Vest, ki jo je dal isti stvarnik, pa
to hrepenenje omejuje in včasih naravnost prepoveduje, ker
brezpogojno terja, naj človek teženje po sreči ukloni nravnosti.
Dolžni smo, rajši ko da bi kršili nravni zakon, žrtvovati vso
blaginjo, sprejeti najhujše bolečine in celo dati življenje. Ako
torej Bog človeške duše po ločitvi od telesa ne
bi ohranil, bi bilo med hrepenenjem po sreči in
nravnim zakonom protislovje, dano človeštvu le
v muko. Tega neskončno modri in dobrotljivi
stvarnik ne more hoteti. Torej bo človeška duša
po smrti telesa še živela.

b)  Nravni zakon brez posmrtnega življenja
se tudi ne strinja z božjo pravičnostjo  in  svetostjo.

108

Z vestjo je neločljivo združena zavest, da Bog, vzor vse
lepote, nravnost ljubi in da zato nravno življenje mora voditi
do večje sreče ko propalost. Toda popolne skladnosti med
nravnostjo in usodo v tem življenju ni in včasih je zlobnež na
boljšem ko poštenjak. Celo s kršenjem nravnega zakona si
zločinec včasih poišče radosti, dočim mora marsikdaj trpeti
vesten človek prav zavoljo izpolnjevanja nravnega zakona. Vest
sama ne more izravnati te neskladnosti; zakaj zločincu se s
časom vest otopi, da ga dosti ne peče, nravno najboljšim ljudem
pa rahločutna vest tudi zavoljo malih pogreškov povzroča ve¬
like bolečine. Tako trpe dobri ljudje zavoljo plemenitosti, zlobni
pa se radujejo svoje hudobije. Take krivice Bog ne more
hoteti, ker je neskončno pravičen  in hoče vsakemu
dati po njegovih delih in ker je neskončno svet  in zato
hoče in ljubi to, kar je nravno dobro. Torej mora biti še
posmrtno življenje.

II. Posmrtno življenje mora biti večno.

Uničenje človeške duše  — tudi po dolgem po¬
smrtnem življenju — nasprotuje božji modrosti, do¬
brotljivosti in svetosti.

1. Kar je Bog ustvaril, je ustvaril modro;  hoče gotovo,
naj biva. Torej človeške duše, ki jo je usposobil
za večno življenje, ne bo nikdar uničil.

2. Življenje z zavestjo prihodnje izgube  sreče
ne bi bilo srečno.  Čim večja bi bila blaginja, tem večja bi
bila žalost zavoljo prihodnjega uničenja. Dobrotljivi Bog
nam zato ni mogel nameniti uničenja.

3. Ako bi Bog hotel dušo po dolgem posmrtnem življenju
kdaj uničiti, bi nam moral to razodeti, sicer bi nas varal. Toda
taka vednost bi človeku oslabila nagibe k nravnemu življenju.
Ako bi bila posmrtna kazen le časna in posmrtno
plačilo omejeno, bi se človeštvo potopilo v ne¬
nravnost.  Dokaz za to je dejstvo, da se vic prav malo
bojimo. Tega Bog zavoljo svetosti ne more hoteti.
Torej mora biti za greh večna  kazen in za krepost večno
plačilo.

Torej bo človeška duša živela vekomaj.

109

§ 50.

Nadnaravna odličnost človekova.

1.  Bog je človeku namenil delež, ki je Bogu samemu
v najvišjo slavo, človeku pa v najvišjo blaženost, to je nadna¬
ravno zveličanje. „Bog hoče, da bi se vsi ljudje zveli¬
čali." 1. Tim. 2, 4.

V nadnaravnem zveličanju naj bi človek gledal Boga
iz obličja v obličje. „Videli ga bomo, kakoršen  je.“
1. Jan. 3, 2. — „Z d a j gledamo kakor v ogle dal u, skriv¬
nostno; potem pa iz obli čj a v obličj e.“ 1. Kor. 13,12.

2. V ta namen je Bog prve stariše povzdignil v nadnaravni
sžan pravičnosti in svetosti.

Adam in Eva sta od Boga prejela posvečuj očo milost,
to je, nadnaraven notranji dar, po katerem sta bila pravična in
sveta in tako nadnaravno Bogu podobna;  bila sta vsled
tega daru otroka božja in sta imela pravico do nadnaravnega
zveličanja v nebesih.

Sveto pismo uči, da je bil človek „ustvarjen v pra¬
vičnosti in resnični svetosti."  Efež. 4, 24.

Nadnaravno odličnost prvih starišev imenujemo prvotno
pravičnost in svetost,  da jo razločujemo od pravičnosti
in svetosti, ki jo mi dobivamo po zaslugi Jezusa Kristusa, ki
je pa bistveno enaka.

3. Kot primerno spremstvo posvečujoče mi¬
losti  sta Adam in Eva prejela še druge izredne darove,
in sicer:

a)  Globoko spoznanje.  Zaradi odlične umnosti je
Adam mogel dati stvarem primerna imena. (1. Moz. 2, 19.)

h)  K dobremu nagnjeno voljo.  Vse delovanje je
bilo urejeno. Čutno teženje je bilo pokorno pameti, pamet pa
božji volji. (Prim. 1. Moz. 2, 25.)

c)  Neumrljivost po telesu. „Bog je človeka
ustvaril neumrljivega, po zavisti hudega duha pa
je prišla smrt na zemljo."  Modr. 2, 23 — 24; Rim. 5, 12.

Telo je po naravi umrljivo, a Bog bi ga bil vzdrževal
v zdravju in moči, ko bi Adam ne bil grešil.

c) Rajsko življenje.  Prvega človeka je Bog postavil
v raj, vrt veselja, da bi ga varoval in obdeloval.

110

Delo  človeka odlikuje, zato bi človek tudi brez greha
prvih stavi Sev moral delati; le trpljenja, ki je sedaj združeno
z delom, ne bi bilo.

4. Stan prvotne pravičnosti in svetosti z vsemi
izrednimi darovi je bil v božji volji namenjen vsemu člo¬
veštvu. Ako bi bil Adam izkušnjo prestal, bi bili njegovi otroci
prejeli posvečujočo milost; po svetem življenju na zemlji bi
bili brez smrti vzeti v nebesa.

§ 51.

Greh prvih starišev.

1. Ker sta prva človeka imela svobodno voljo, je hotel
Bog, da se sama odločita,  ali hočeta biti vredna božje
ljubezni. Zato je morala priti preizkušnja.

Bog je Adamu dal primerno in lahko zapoved: „Od vsega
rajskega drevja jej; od drevesa spoznanja do¬
brega in hudega pa nikar ne jej; zakaj katerikoli
dan boš od njega jedel, umrješ  smrti. 11  l.Moz. 2, 16—17.

2. Adam in Piva sta se odločila zoper Boga. Zapeljana od
hudobnega duha sta jedla prepovedani sad drevesa in se s tem
hudo pregrešila.

Da je bil zapeljivec, ki se je v podobi kače približal
Evi, hudobni duh, priča sveto pismo: „Po zavisti hudega
duha je prišla smrt na zemljo."  Modr. 2, 24.

Storjeni greh je bil silno velik.

Hudobni duh je Evi in po njej tudi Adamu vzbudil ne-
zaupnost do Boga in željo po neodvisnosti. „Bog ve, da se
vama oči odpro in bosta kakor  bogova.“ 1. Moz. 3, 5.
Zelja po neodvisnosti se je razvila v napuh  najvišje stopnje,
napuh pa je rodil nepokorščino in nehvaležnost.  Daši
sta imela obilo dokazov božje dobrotljivosti, sta vendar začela
dvomiti,  in nezaupnost do Boga se je povišala do nevere,
ker sta zapeljivcu bolj verjela ko svojemu stvarniku, dobrot¬
niku in očetu.

Zloba greha prvih starišev je bila izredna tudi zavoljo
izrednih razmer. Adam in Eva nista imela poželenja proti svoji
volji, torej nista grešila iz slabosti; njuna volja je bila z obilno
milostjo podpirana.

3. Za grehom je nastopila kazen. Adam in Eva sta postala
nesrečna na duši in telesu.

111

a)  Izgubila sta posvečujočo milost božjo in
zato nista bila več nadnaravno Bogu podobna; nehala sta biti
otroka božja, izgubila sta pravico do večnega zveličanja in za¬
služila večno pogubljenje.

i)  Njuno spoznanje je zatemnelo  in njuna volja
se je nagnila k hudemu.

c)  Zap adla  st  a smr  ti,  ki jo je Bog zapretil. „Prah
si in v prah se povrneš."  1. Moz. 3, 19.

Božjo napoved: „Katerikoli dan boš od njega
jedel, umrješ smrti," je treba umevati  o nastopu
umrljivosti; na dan greha je telo izgubilo neumrljivost in
pričel se je naravni razvoj, čigar neizogibni konec je smrt.

č)  P ali n j en a sta bila iz raj a in začelo seje trplje¬
nje. „Veliko boš trpela s svojimi otroki,"  je Bog rekel
ženi, Adamu pa: „P rek leta bodi zemlja v tvojem delu,
trnje in osat ti bo rodila. V potu svojega obraza
boš jedel kruh, dokler se ne povrneš v zemljo, iz
katere si vzet." 1. Moz. 3, 19.

4. Ostale so prvim starišem po grehu  le naravne
zmožnosti neumrljive duše in umrljivega telesa.

§ 52 .

Izvirni ali podedovani greh.

Greh, katerega sta storila prva človeka, ni škodoval samo
njima, ampak je s hudimi nasledki vred prešel tudi nas, ki smo
Adamovega rodu. Imenuje se izvirni greh,  ker od naših
prvih starišev izvira, ali podedovani greh,  ker smo ga od
njih podedovali.

1. Izvirni greh je za Adamove potomce  pravi greh;
zavoljo njega so ljudje „otroci  jeze". (Efež. 2, 3.) „P o ne¬
pokorščini enega človeka so mnogi postali greš¬
niki."  Rim. 5, 19.

Pri grehu moramo razločevati grešno dejanje  in s
tem dejanjem povzročeni grešni stan.  Grešno dejanje je
izvršil Adam kot oče in zastopnik vsega človeštva. S tem de¬
janjem pa je sebe in svoj rod ponižal iz odličnega stanu otrok
božjih v stan brez milosti. Ta stan brez milosti je za Ada¬
move potomce grešni stan,  ker bi po božji volji milost
morali imeti, pa je vsled grešnega dejanja prvega očeta nimajo.

112

Sveto pismo uči:  „Po  enem človeku je prišel
greh na svet in po grehu smrt in tako je nad vse
ljudi prišla smrt, ker so vsi v njem grešili. 11
Rim.  5,  12.

Ustno izročilo hrani ta nauk od apostolskih časov,
kar je razvidno iz spisov cerkvenih očetov, kakor tudi iz tega,
da se je v sveti Cerkvi vedno delil sv. krst „v odpuščenje
grehov 11  tudi otrokom, ki osebnih grehov še nimajo.

2. Pogoj podedovanja je naravni izvor iz Adamovega rodu.
Kakor bi bil ta izvor zavoljo božje dobrote nam odločeval sve¬
tost, ako Adam ne bi bil grešil, tako odločuje, da svetosti ne
prejmemo, ker je grešil.

Odrešenik  ni bil rojen naravno, zato ni mogel imeti
izvirnega greha.

Marija  je po rojstvu nam enaka, zato je bila pod za¬
konom izvirnega greha; toda bila je izjemno  obvarovana
tega in vsakega grešnega madeža zavoljo velike prihodnje časti.

Otroci krščenih starišev  imajo izvirni greh, tudi
ako so stariši v stanu posvečujoče milosti, ker je Bog za za¬
stopnika človeškega rodu postavil le Adama. Iz istega vzroka
otroci ne podedujejo osebnih grehov svojih starišev.

3. Nasledki izvirnega greha:

a)  Ker je izgubljena posvečujoča milost, je izgubljena čast
otrok božjih in pravica do nadnaravnega zveličanja.

h)  Oslabljen je um in volja je nagnjena k hudemu.

Um se težko obrača k premišljevanju najvišjih resnic o
Bogu in o duši; volja pa se mora boriti proti čutnemu teženju,
čigar soglasje s pametjo je porušeno. „Vidim drug zakon
v svojih udih, ki se protivi zakonu  m oj  ega duha. 11
Rim. 7, 23.

c)  Nastopila je telesna umrljivost z vsemi bolečinami, ki
so z njo v zvezi.

č)  Zemlja je človeku le solzna dolina. „Veliko težav
je vsem ljudem prisojenih in težak jarem leži na
Adamovih otrocih od dne njih rojstva do dne njih
pokopa.“  Sir. 40, 1.

Nasledki izvirnega greha se raztezajo na človekovo raz¬
merje do vseh drugih stvari.  Vidna narava, ki je bila
ustvarjena zaradi človeka, je podvržena pokvarjenosti in čaka
odrešenja. (Rim. 8, 20—21.) Zli duh je dobil nad človeštvom
večjo moč, ki se je pojavljala zlasti v ostudnosti poganskega
življenja in v obsedenosti.

113

Človek s podedovanim grehom, primerjan  s človekom
v stanu prvotne pravičnosti in svetosti, je torej po duši in
telesu slabši in kakor ranjen.  Izgubljeno je, kar je bilo
nadnaravnega,  ostalo je le, kar je naravnega,  in še to
je oslabljeno.

Duša  je izgubila nadnaravno, ohranila pa naravno po¬
dobnost božjo. Um in svobodna volja sta oslabljena, vendar
pa ne uničena. Um še vedno spoznava — dasi manj popolno
— tudi nadčutne resnice: Boga in voljo božjo; volja se more
še vedno — dasi ne brez boja zoper poželjivost — svobodno
odločevati za to, kar pamet spoznava za pravo in dobro. —
Ostale so tudi telesne moči,  dasi po naravnih zakonih
sčasoma opešajo, ker je izgubljena telesna neumrljivost.

Kar je človeku po grehu še ostalo, ne zadostuje za njegov
nadnaravni namen; vendar pa more biti temelj novemu nad¬
naravnemu življenju.

4. Nauk o izvirnem grehu je verska skrivnost. Brez raz¬
odetja ne bi mogli vedeti, da se je Adam kot zastopnik vsega
človeštva pred Bogom zadolžil, in tudi po razodetju nam ostane
skrivnostno, kako ta dolg po naravnem izvoru prehaja na vse
Adamove potomce.

Pamet more samo slutiti, da je na človeštvu neki dolg.
Velika beda človeškega rodu, ki je vedno vzbujala vprašanje,
od kod zlo na svetu, ne dopušča lahko te misli, da bi bil
Bog že pred grehom človeštvu namenil tako težko usodo.

5. Tudi v dopuščen ju izvirnega greha se nam
razodeva  božja popolnost.

Bog je namenil družinsko zvezo,  po kateri naj bi se
Adam odločil za vse svoje potomce, na m v zveličanje.  Po
Adamovi krivdi nam je bila v pogubo. A božja dobrotljivost se
še veličastneje razodeva v tem, da je Bog po Adamovem grehu
isto družinsko zvezo  odbral v naše odrešenje. Po
drugem Adamu, Jezusu Kristusu,  nam je pripravil večje
milosti, nego jih je zapravil prvi Adam.

Odrešenik je človeškemu rodu pustil naravne težave, ki
človeka odvračajo od napuha in so mu setev mnogoterih kre¬
posti. Vrnil mu je pa še veličastneje nadnaravni namen ter nad¬
naravna sredstva zveličanja.

Dr. Svetina, Katoliški verouk.

8

114

Tretje poglavje.

0 odrešenju človeškega rodu.

§ 53.

Božji sklep in priprava.

1.  Iz lastne moči se človeštvo ni moglo rešiti.

a)  Grešnik brez nadnaravne milosti je za nadnaravni na¬
men mrtev; kakor mrtvec sam sebe ne more oživiti, tako si
grešnik ne more dati nadnaravnega življenja.

b)  Grešnik sam ne more Bogu zadostiti za storjeno krivico.
Žalitev neskončnega božjega veličastva je zlo, ki ga ne more
izravnati nobeno dobro delo človekovo.

2. Bog pa nas je sklenil odrešiti, in sicer tako, da se je
razodela njegova dobrotljivost in usmiljenost v od-
puščenju,  kakor tudi njegova svetost in pravičnost v
kaznovanju  greha. V ta namen je sklenil, poslati na zemljo
svojega edinorojenega Sina, ki je hotel in mogel dati za greh
popolno zadoščenje  in človeštvu zopet pridobiti nadna¬
ravno življenje in večno zveličanje. „Bog je svet
tako ljubil, daje dal svojega edinorojenega Sina,
da se, kdorkoli vanj veruje, ne pogubi, temveč
ima večno življenje. 11  Jan. 3, 16.

3. Prvo veselo oznanilo, da pošlje Odrešenika, je Bog dal
že v raju, ko je rekel kači: „Sovraštvo bom naredil
med teboj in ženo in med tvojim zarodom in nje¬
nim zarodom; ona ti bo glavo strla in ti boš zale¬
zovala njeno peto.“  1. Moz. 3, 15.

Iz teh božjih besed človeštvo ni samo tega vedelo, da

bo nastal odpor (sovraštvo) proti zapeljivcu, ampak tudi, da

bo zmaga na strani človeštva.

4. Odrešnik je prišel na svet  po več tisočletjih. Bog
je hotel, da bi ljudje poprej spoznali vso nesrečo greha ter
lastno onemoglost in zato po Odrešeniku tem bolj hrepeneli in
ga tem rajši sprejeli.

S posebnim razodetjem je Bog pripravljal na Odrešenika
izraelsko ljudstvo, iz katerega naj bi prišel Mesija. To razodetje
in upanje na Odrešenikov prihod pa je razkropljeno izraelsko
ljudstvo poneslo tudi med druge narode.

115

5. Človeštvo pred Odrešenikovim prihodom ni bilo prepu¬
ščeno pogubi. Zavoljo zasluženja Odrešenikovega je Bog delil
milosti vsem, kateri so živeli po vesti. Kdorkoli stori, kar more,
temu Bog milosti ne odreče. Nadnaravnega zveličanja v nebesih
pa tudi pravični stare zaveze niso mogli uživati, dokler ni bilo
odrešenje dovršeno; njihove duše so pred peklom mirno in
brez bolečin pričakovale Odrešenika.

§ 54 .

Odrešenik Jezus Kristus.

Obljubljeni in poslani Odrešenik je Jezus Kristus, ki

je Bog in človek v eni osebi.

Ime „Jezus“ pomenja: Odrešenik ali Zveličar.
Jezus je naš O d r e š en ik, ker nas je odrešil greha in po¬
gubljenja; naš Zveličar, ker nam je prinesel zveličanje.

1. Jezus Kristus je pravi Bog, in sicer druga božja oseba.
(Ta najvažnejša resnica vsega krščanstva je obširno dokazana
v tretjem poglavju prvega dela, stran 26—41.)

Proti Ariju, ki je sicer priznaval Odrešenikovo božje
poslanstvo, in da mu gre božje češčenje, pobijal pa resnico,
da je Kristus v pravem pomenu Bog in enak z Očetom, je
vesoljni cerkveni zbor v Niceji  (1. 325.) slovesno izrekel
vero „v enega Gospoda Jezusa Kristusa . . ., ki je pravi Bog
od pravega Boga, rojen in ne ustvarjen, ter z Očetom enega
bistva.“

2. Jezus Kristus je obenem pravi človek. Privzel je k svoji
božji naravi človeško naravo, to je dušo in telo, ter se tako
učlovečil. „In Beseda je meso postala in med nami
prebivala."  Jan. 1, 14.

Imel je pravo človeško telo;  zakaj bil je rojen in je
rastel, trpel in umrl.

Imel je človeško dušo  s pravimi človeškimi zmožnostmi:
umom  in svobodno voljo.  Imel je torej poleg božje vse¬
vednosti tudi pravo človeško spoznavanje in poleg božje volje
tudi svojo človeško voljo. „Oče, ne moja, ampak tvoja
volja se zgčdi."  Luk. 22, 44.

(Volja nebeškega Očeta je tudi Jezusova božja volja, ker
imajo vse tri božje osebe le eno naravo, torej tudi le eno voljo.)

A p o 1 i n a r i j e v o zmoto, daje  v Kristusu dušo nado-
mestovalo božanstvo, je Cerkev zavrgla na vesoljnem zboru
v Carigradu  (I., 1.381).

8 *

116 —

V Jezusu Kristusu sta torej dve naravi : božja in človeška.
Rojen je bil Jezus Kristus po človeški naravi iz Marije
Device. „Glej, Devica bo spočela in rodila Sina.“
Iz. 7, 14. — „Sveti Duh bo prišel v te in moč Naj-
višjega te bo obsenčila; zaradi tega bo Sveto,
rojeno iz tebe, imenovano Sin božji." Luk. 1, 35.

Učlovečenje Sinu božjega je delo vsemogočne volje troje-
dinega Boga, a prilastuje se Svetemu Duhu, da se spominjamo
posebne božje ljubezni do nas, ki se razodeva v tej skrivnosti

3.  V Jezusu Kristusu je le ena oseba, in sicer božja, ki
združuje v sebi božjo in človeško naravo.

Oseba  v Kristusu je božja,  ker je večna Beseda,
druga božja oseba, zavoljo neskončne popolnosti ostala prav
taka po zedinjenju, kakoršna je bila pred zedinjenjem.

Privzeta človeška narava  v Kristusu ni človeška
oseba,  ker ne biva zase, ampak le združena z božjo osebo;
odličnost Kristusove človeške narave zaraditega ni zmanjšana,
ampak povzdignjena.

Nestorijevo zmoto,  da sta v Kristusu dve osebi,
božja in človeška, je Cerkev zavrgla na vesoljnem zboru v
Efezu  (1. 431).

4. Božja in človeška narava sta v Kristusu popolni, ne po¬
mešani ali v eno samo spojeni.

Monofiziti  so učlovečenje tako razlagali, da v Kri¬
stusu človeška narava premine  kakor kaplja v morju. Cerkev
jih je obsodila na vesoljnem zboru v Kalcedonu  (1.451).

Monoteleti  so priznavali dvojno naravo, trdili pa, da
je volja samo ena.  V pomenu, da človeška Kristusova
volja ni nasprotovala božji volji, je prav, če se govori le o
eni ali enotni volji, in zato papež Ho n o rij monoteletov ni
obsodil. Ko se je pa zmota bolj očitno razodela, jo je obsodil
vesoljni cerkveni zbor v Carigradu  (III., 1.680).

5. Nekatere posledice osebne enote:

a)  Zavoljo zedinjenja dveh narav v eni osebi je Kristusu
lastno vse, kar ima po božji in kar ima po človeški naravi.

Zato Kristusa lahko nazivljemo Sina božjega in Sina
človekovega in smemo reči ne le: Sin človekov je trpel, bil
križan, ampak tudi: Sin božji je trpel, bil križan; istotako:
Sin božji ima oblast, odpuščati grehe, pa tudi: Sin človekov
ima oblast, odpuščati grehe.

117

b)  Jezus Kristus je tudi po človeški naravi pravi božji Sin.
Angel Gabriel je oznanil Mariji: „S v e t o, rojeno iz tebe,
bo imenovano  Sin  božji. 11  Luk. 1, 35.

c)  Jezusu Kristusu gre tudi kot človeku božje češčenje.

Moliti moramo Kristusovo osebo; češčenje, ki gre osebi,
pa se razteza na obe naravi, združeni v isti osebi. Zato mo¬
limo tudi Kristusovo človeško naravo, samo da je ne molimo
zaradi nje, marveč zavoljo popolnosti, ki jo ima Kristus po
svoji božji naravi.

Sveta Cerkev vernike posebno vnema k božjemu če-
ščenju presvetega Srca Jezusovega,  ker je pre¬
sveto Srce simbol njegove ljubezni. Pri tem češčenju se čast
daje osebi,  namreč Jezusu Kristusu, čigar Srce nas je do
smrti ljubilo.

c)  Jezus Kristus se tudi kot človek ni mogel motiti in ni
mogel grešiti.

Zmota ali greh človeške narave bi bil pogrešek vse¬
vedne in neskončno svete božje osebe, kar ni možno.

d)  Jezusovo trpljenje in vsa njegova človeška dela imajo
neskončno vrednost.

Dela božje in človeške narave so dela iste božje osebe.

§ 55.

Odrešenikovo delo.

Jezus Kristus je človeški rod tako odrešil, da je Bogu
popolnoma zadostil  za naše grehe in nam zaslužil
mnogo milosti, zlasti nadnaravno zveličanje.

A. Zadoščenje.

1. V večnem sklepu božjem je bilo določeno, odrešiti člo¬
veški rod s popolnim zadoščenjem za greh. Tako zadoščenje je
hotel dati učlovečeni Sin božji, Jezus Kristus. To je mogel sto¬
riti zato, ker je bil kot pravi človek zmožen trpljenja in ker
je njegovo trpljenje zavoljo veličastva božje osebe imelo ne¬
skončno vrednost.

Bog bi se bil mogel človeškega rodu usmiliti tudi tako,
da bi se bil zadovoljil z nepopolnim zadoščenjem,  ali
da bi bil krivico odpustil brez zadoščenja,  s čimer bi
bil razodel svojo dobrotljivost in usmiljenost;  a hotel
nas je odrešiti tako veličastno, da se je razodela obenem nje¬
gova neskončna svetost in pravičnost.

— 118

2, Jezus Kristus je božji pravici zadostil steni, daje dolg
vsega človeštva vzel nase in ga poravnal z lastnini trpljenjem
in lastno smrtjo na križu. „Resnično, on je prevzel naše
bolezni in nosil naše bolečine... Ranjen je bil
zavoljo naših grehov in potrt zavoljo naših  hu¬
dobij.  “ Iz.  53,  4.  — „Ljubil nas je in v svoji krvi nas
je opral  naših grehov. 11  Skr. raz. 1, 5.

Bolečine Kristusove — telesne in dušne — so bile neiz¬
rekljivo velike.

Vsako tudi najmanjše Odrešenikovo delo je imelo zavoljo
dostojanstva božje osebe neskončno vrednost in bi moglo za¬
dostiti za grehe vesoljnega sveta. .Jezus Kristus pa v naše
odrešenje ni odmenil lahkega trpljenja, ampak nas je hotel
odrešiti z nepopisnimi mukami, katerih mera naj bi bila polna
šele s smrtjo na križu, da bi nam z velikostjo trpljenja in
najbridkejšo smrtjo tem bolj razodel gnusobo greha in neiz¬
mernost svoje ljubezni. Zato smo v resnici odrešeni z njegovo
smrtjo na križu.

B. Zasluženje.

Odrešenikovo delo ni le zadostilno, ampak tudi zaslužno,
to je, vredno plačila; njegovo zasluženje je neskončne vrednosti.

1.  Človeškemu rodu je Kristus zaslužil: a)  odpuščenje grehov
in odpuščenje kazni, ki smo jih z grehom zaslužili, zlasti kazni
večnega pogubljenja; b)  rešitev iz satanove oblasti; c)  nadna¬
ravno milost; c)  nadnaravno zveličanje v nebesih.

2. Sebi je Kristus zaslužil: a)  poveličanje svojega telesa;
b)  slavo svojega imena; c)  najvišjo čast in oblast, ki jo ima
tudi kot človek nad vsemi stvarmi v nebesih in na zemlji, po¬
nižal je samega sebe in bil pokoren do smrti, do
smrti na križu. Zaraditega ga je Bog tudi povišal
in mu dal ime, kije  nad vsa imena, da se v nje¬
govem imenu pripogne vsako  koleno. 41  Fil. 2, 8—10.
— „1 ščite, kar je gori, kjer je Kristus, sedeč na
desnici božji.“  Kol. 3, 1.

§ 56.

Jezus Kristus — naš Gospod.

Kristus je naš Gospod 1. kot stvarnik in 2. kot
odreš  e n ik.

1. Jpzus Kristus kot Bog nas je z Očetom in Sveti Duhom
vred ustvaril; zaraditega smo popolnoma njegova last. Ko se

119

je učlovečil in stopil med ljudi, je „prišel  v svojo lastnino. 1 '
Jan. 1, 11.

2. Jezus Kristus kot Bog in človek nas je odrešil in je
zaraditega naš Gospod z novo pravico.

Odlična oblast,  ki jo izvršuje nad človeškim rodom,
je trojna: učeniška, duhovniška in kraljevska.

a)  Jezus je človeštvu najvišji učenik. On je „pot, res¬
nica in življenj  e.“ Jan. 14, 16. — Z besedo in lastnim zgle¬
dom je človeški rod poučil, kako naj živi, da pride k Očetu.
Nebeški Oče je oznanil: „T a j e moj ljubi Sin, njega po¬
slušajte. 44  Luk. 9, 35.

b)  Jezus je najvišji duhovnik. S svojo smrtjo na križu je
edini opravil daritev,  ki je imela sama iz sebe  neskončno
vrednost; zato je le on duhovnik sam po sebi, vsak drug samo
toliko, kolikor je njegove duhovniške službe deležen. Tudi sedaj
Jezus kot duhovnik v nebesih posreduje za zveličanje človeštva
in mu naklanja sadove svoje daritve na križu. „Ti si du¬
hovnik vekomaj. 14  Hebr. 5, 6.

c)  Jezus je najvišji kralj. Njemu je „dana vsa oblast
v nebesih in na zemlji. 44  Mat. 28, 18. — Kristus je na zemlji
ustanovil svoje kraljestvo, sveto Cerkev, kije „peklenska
vrata ne bodo premagala. 44  Mat. 16, 18. — V nebesih sedi
na desnici Očeta.

Odreči pokorščino Kristusu, je v tem življenju
mogoče, odtegnitise njegovi oblasti,  pa ni  mogoče.

§ 57.

Odrešenikova mati.

Zaradi visoke Odrešenikove časti odlikujejo tudi njegovo
mater, blaženo Devico Marijo, izredne prednosti;  za nas
pa je Marija na prav poseben način srednica zveličanja,

1. Marija je v pravem pomenu božja mati (božja porod¬
nica, bogorodica). Zakaj resnično je rodila Jezusa, ki je pravi
Bog; dala mu je sicer le človeško telo, toda Jezusova človeška
narava nikdar ni bivala sama zase, ampak le zedinjena z božjo
naravo v osebi večne Besede; zato je rojeni sin pravi Bog, zato
pa se mora reči tudi o materi, da je božja mati.

120

Ta čast Marijo povzdiguje nad vse svetnike in vse angele.

Nestorijevo zmoto, da se Marija ne sme imenovati
mati božja, ampak le mati Kristusova, je Cerkev zavrgla na
vesoljnem zboru v Efezu (1. 431).

2. S častjo materinstva združuje Marija čast vednega de-
vištva. Cerkev moli: „Ti, ki si svojega stvarnika čudežno ro¬
dila, ti, devica prej in slej, ko si iz Gabrielovih ust prejela
oznanjenje, usmili se grešnikov! 11  — Kar je prerok Izaija (7, 14)
stoletja poprej napovedal: „Glej, Devica bo spočela in
rodila sina“,  isto poroča evangelist Matej (1, 23) kot izpol¬
njeno. —- Marija je sklenila, vse življenje ostati devica, in angel
jo je v tem sklepu potrdil. Luk. 1, 34-35.

V liturgiji  Marijo kličemo: deviška mati, mati in de¬
vica, vedno devica.

Jezus je Marijin edino  roj  e ni  sin, zavoljo Mozesove
obredne postave pa se imenuje prvorojeni,  kakor so se
imenovali edinorojeni sinovi tudi drugih hebrejskih mater.

Sveto pismo govori o Kristusovih bratih,  ker se po
običaju hebrejske govorice tudi bližnji sorodniki imenujejo
bratje. Sveto pismo poroča n. pr., da je bil Lot nečak Abra¬
hamov, pa ga vendar imenuje tudi njegovega brata.

Marija je bila poročena  z deviškim ženinom, sv. Jo¬
žefom ; zakon ji je bil odločen zavoljo dedne postave. Za načrt
božji je bil primeren, da je bila varovana Marijina čast, detetu
Jezusu pa dan rednik in varih.

3. Marija je bila brez madeža spočeta. Bog jo je zavoljo
visokega poklica z ozirom na zasluženje Jezusa Kristusa po
posebni milosti obvaroval vsakega madeža izvirnega greha.

Že v prvem oznanilu odrešenja je bila obljubljena
ženi zmaga nad hudobnim duhom.  Mati Odrešenikova
je žena, ki je kači glavo strla. Ako bi bila le za trenutek v iz¬
virnem grehu, bi bila takrat pod sovražnikovo oblastjo in njena
zmaga ne bi bila popolna. („Kača bo zalezovala njeno peto“

— pomeni: zaman bo satanovo prizadevanje, škodovati tej ženi.)

— „Mi)osti polna! 11  jo je pozdravil angel Gabriel. Bog ji
ni hotel odtegniti nobene milosti, torej tudi ne prvotne pravič¬
nosti in svetosti, kakoršno je bil dal angelom in prvim starišem.
Dal je Mariji tako dušo in telo, kakor se je spodobilo  za
mater Sinu božjega, zakaj „božjemu domu se spodobi
s v e t o s t.“ Ps. 93, 5.

121

Nauk o brezmadežnem spočetju je kot versko res¬
nico  slovesno razglasil Pij IX. (dne 8. decembra 1854). Ker
je ta Marijina prednost obsežena že v drugih verskih res¬
nicah, zlasti v njenem božjem materinstvu, so jo verniki že
prej slavili. Cerkveni očetje so Marijo poveličevali kot vedno
čisto, popolnoma sveto, kot lilijo med trnjem.
Na Marijo je liturgija že davno prej obračala svetopisemske
besede: „Vsa lepa si . . . madeža ni na tebi.“  Vis.
p. 4, 7. — Tudi praznik  brezmadežnega spočetja se je ob¬
hajal že davno prej.

4. Marija je nad vse svetnike in angele povišana z izredno
svetostjo. Kličemo jo: »Posoda vse svetosti! 11  Kakor je
dostojanstvo matere božje vzvišeno nad vsako odličnost katere¬
koli stvari, tako je milost,  ki je Marijo za visoki poklic
pripravila, nad vse druge milosti.  S to milostjo in lastnim
sodelovanjem se je preblažena Devica obvarovala tudi
vsakega osebnega greha  in odlikovala z izrednimi
krepostmi.

5. Marija je z dušo in telesom vzeta v nebesa. Trpeti in
umreti je bilo tudi zanjo, dasi je bila brez greha, primerno, da
se je popolnoma upodobila Sinu Odrešeniku; po smrti pa je
zahtevala Sinova in materina čast, da je tudi njeno telo ostalo
nestrohnjeno, kakor ni strohnelo Kristusovo telo.

Stara izročila govore o Marijinem grobu, toda o praz¬
nem ; svetih ostankov Marijinega telesa Cerkev nima; posta¬
vila pa je praznik Marijinega vnebovzetja.

Da je Marija v nebesa vzeta tudi s telesom, Cerkev ne
uči kot verski člen, pač pa odobruje kot pobožno mnenje.

6. Utemeljeno je pobožno mnenje, da Bog vse milosti, ki
jih je Jezus Kristus zaslužil, podeljuje po Mariji. Ker je na od¬
ličen način sodelovala  pri učlovečenju Sinu božjega in pri
našem odrešenju, je primerno, da tudi posreduje  pri razdelje¬
vanju milosti. Cerkev jo kliče: »Vzrok našega veselja! 14

7. Marija je v odličnem pomenu naša mati, zlasti mati
vseh onih, ki so v božjem kraljestvu :

a)  Dala nam je duhovno življenje, ker nam je dala za¬
četnika življenja, Jezusa.

b)  Marija nas ljubi z materinsko ljubeznijo, ker nas je
Jezus Kristus ljubil do smrti in se je učlovečil zato, da smo
mi njegovi bratje.

122

c)  Na križu je Kristus svoji materi za sina izročil učenca
Janeza kot zastopnika vseh vernikov, kakor razlagajo cerkveni
očetje. —

Ker je Marija božja mati,  imamo zaupanje, da jo Bog
najrajši usliši, in ker je naša m ati,  zaupamo, da za vse prosi,
kolikor dopušča božja svetost in pravičnost.

-k v

Ker je Marijina odličnost bistveno višja od slave svetnikov
in angelov, zato ji gre višje češčenje  ko drugim nebe-
ščanom.

Četrto poglavje.

0 posvečevanja človeštva.

Kristus je za vse ljudi umrl in vsem pripravil milost
odrešenja, toda zveličajo se le tisti, katerim se milost dejansko
podeli. S podeljevanjem milosti Bog človeštvo po¬
svečuje  in tako usposablja za nadnaravno zveličanje.

Posvečevanje se prilastuje Svetemu Duhu. Nekatere milosti
deli Sveti Duh neposrednje vsem ljudem, druge pa redoma le
po posredovanju Cerkve, in sicer tistim, ki uporabljajo za to
postavljena sredstva. O teh sredstvih kot nadnaravnih pomočkih
za življenje po katoliški veri govori katoliška etika. Tu ho¬
čemo razložiti le verske resnice:  o milosti, o presveti
Evharistiji, o zakramentih in zakramentalih.

Prvi razdelek.

Milost.

§ 58 .

Pojem in razdelitev milosti.

Milost v širšem pomenu je vsak dar, ki ga Bog da iz same
dobrohotnosti.

1. Darovi so naravni in nadnaravni. Naravni dar pripada k
redu narave, n. pr. življenje, zdravje, telesne in duševne zmož¬
nosti i. dr. Tak dar je naravna milost.  — Nadnaravni dar

123

je tisti, ki ga Bog daje človeka nad vso naravo, da ga uspo¬
sobi za njegov poslednji, nadnaravni namen. Tak dar se imenuje
nadnaravna milost.

2. Že v raju je stvarnik človeštvo odločil za nadnaravni
namen. Dobrote, katere je v ta namen pred padcem delil člo¬
veškemu rodu, imenujemo stvarnikovo milost.  Padlemu člo¬
veštvu je Kristus  zaslužil milost odrešenja, ki jo zato ime¬
nujemo Kristusovo milost.

3. Nadnaravni darovi, ki nam jih je Kristus zaslužil, so
zunanji, ali notranji. Zunanji dar je božje delo izvun duše, toda
odmenjeno duši v zveličanje, n. pr. sveto pismo, sveta Cerkev,
Kristusov zgled i. dr. Take dobrote so za nas zunanja  milost.
Nadnaravno božje delo v duši sami je notranja milost.
Nadnaravna notranja milost je milost v ožjem in običaj¬
nem pomenu.  O tej hočemo tu govoriti.

4. Milost v ožjem pomenu je nadnaraven notranji dar, ka¬
terega Bog zavoljo zasluženja Jezusa Kristusa podeli duši v
njeno zveličanje.

5. Milost (v ožjem pomenu) je dejanska, ali posve¬
čujoča.

Dejanska milost je nadnaraven, duši samo začasno  po¬
deljen dar, ki nam pomaga opravljati nadnaravno dobra dela,
to je taka, ki koristijo za večno zveličanje.

Posvečujoča milost je nadnaraven, duši trajno  podeljen
dar, ki nas prerodi v novo, nadnaravno življenje.

§ 59.

Dejanska milost.

1. Delo dejanske milosti.

a)  Dejanska milost nam razsvetljuje um in nagiblje ter
krepi voljo, da dobra dela začenjamo, nadaljujemo in dovršujemo.

b)  Dobrim delom podeljuje nadnaravno vrednost, da ko¬
ristijo za večno zveličanje.

Vsled dejanske milosti naša dobra dela ne ostajajo v redu
narave, temveč imajo nadnaravno vrednost, da so zveličanju
sorazmerna.

Zato je dejanska milost potrebna tudi za taka dela, ki
glede na predmet niso nemogoča človeškim naravnim močem.

124

»Nihče ne more reči Gospod Jezus, razen v Sve¬
tem Duhu." 1. Kor. 12, 3.

2. Dejanska milost je potrebna vsakemu človeku za vsako
nadnaravno dobro delo.

a)  Potrebna je grešniku,  da se k Bogu izpreobrne.
»Nihče ne more priti k meni, ako mu ni dano od
mojega Očeta  “, je nauk Jezusov. Jan. 6, 66.

b)  Potrebna je pravičniku,  da izvršuje za nebesa za¬
služna dela. Jezus je učil v primeri vinske trte in njenih mladik
svoje apostole: »Brez mene ničesar ne morete  storiti. 44
Jan. 15, 5. — Tudi za stanovitnost v dobrem  je po¬
trebna posebna božja pomoč. Ko je Kristus svojim učencem
napovedal velike izkušnjave, je sklenil: »Treba je vedno
moliti in ne nehati. 44  Luk. 18, 1.

Zmote. Pelagij  (v 5. stol.) je zmožnost človeške na¬
rave preveč cenil, ko je učil, da se more človek za zveličanje
pripraviti z naravnimi močmi. Semipelagijani  so menili,
da vsaj začetek vere ali pobožno hrepenenje po veri in sta¬
novitnost do konca ni iz božje milosti. Reformatorji
16. veka  pa so človeško zmožnost premalo cenili, razširjajoč
zmoto, da je človek po svojih naravnih močeh zmožen samo
za greh.

Pelagijanizem je bil obsojen na vesoljnem cerkvenem
zboru v Efezu, semipelagijanizem na aravziškem zboru, ki ga
je potrdil Bonifacij II., in zmote reformatorjev so bile zavr¬
njene na vesoljnem cerkvenem zboru v Tridentu.

3. Za dosego zveličanja zadostno milost prejme vsak človek,
zakaj »Bog hoče, da bi se vsi ljudje zveličali. 44
1. Tim. 2, 4.

Pravičnim  Bog deli obilne milosti, da z lehkoto izpol¬
njuj 0 .) 0  njegove zapovedi. Kristus pravi: „Moj jarem je
sladak in moje breme  je  1 a h k o. 44  Mat. 11, 30.

Grešnikom  se je teže zveličati, toda ob svojem času
dobivajo vsaj daljno možnost izpreobrnitve. Božja milost jih
kliče, ko še nimajo nobenih zaslug. »Kakor resnično  .ži¬
vim, govori Gospod, nočem smrti brezbožnikove,
temveč da naj se obrne s svojega pota  in  da  naj
živi. 44  Ec. 33, 11.

Tudi nevernikom,  katerim se sveti evangelij ni nikdar
oznanjal, Bog daje pomoč, da morejo izpolnjevati naravni zakon

125

in častiti Boga, kakor zahteva pamet. Kdor z lastno hudobijo
ne zavrže božje pomoči, temveč vedno živi po vesti, ga Bog
privede do zveličanja.

4. Milosti ne prejme vsakdo enake, temveč „jo Bog po¬
deljuje slehernemu, kakor  hoče.“ 1. Kor. 12, 11. —
Prilika o delavcih v vinogradu. (Mat. 20.) — V molitvi imamo
sredstvo, da si izprosimo vedno večjih milosti. „Prosite in
dalo  se  vam  bo.“ Luk. 11, 9.

Bog more brez človekovega zasluženja zveličati in deliti
razne darove, ker je dober,  a pogubiti koga brez njegove
krivde ne more, ker je pravičen.  Gospod bi bil pravičen,
ako bi tudi vsem ljudem odrekel vsako nadnaravno
milost. Zato se nihče ne more pritoževati, če se milost ne¬
katerim podeli v večji meri ko drugim. „Ali mi ni do¬
puščeno, storiti, kar hočem? Jeli tvoje oko
hudobno, ker sem jaz dober? 11  Mat. 20, 15.

5. Milost človeka ne sili, ampak samo podpira ; njegova svo¬
bodna volja more z njo sodelovati, ali se ji ustavljati in jo s
tem sprejeti, ali zavreči, človek si torej sam odločuje svoj
delež: zveličanje, ali pogubljenje. „Opominjamo vas, da
božje milosti  ne  p r e j e m a j te  n e p r i d o m a.“ 2. Kor. 6, 1.
— „Jeruzalem, Jeruzalem, kolikokrat sem hotel
zbrati tvoje otroke, kakor koklja zbira svoja
piščeta pod peruti, pa nisi hotel."  Mat. 23, 37.

§ 60.

Posvečujoča milost.

1. Posvečujoča milost  nas prerodi v novo, nadna¬
ravno življenje s tem, da nas opraviči.

Pred Bogom je človek pravičen, če ima tisto nadnaravno
odličnost, ki jo je stvarnik že v raju podelil prvima človekoma
in jo odmenil vsemu človeštvu. To prejme padlo človeštvo s
posvečujočo milostjo, ki jo je zaslužil Jezus Kristus.

2. Vrednost posvečujoče milosti.

a)  S podelitvijo posvečujoče milosti Bog grešnika očisti
vseh smrtnih grehov. „Nič ni pogubljenja v tistih,
ki so v Kristusu Jezusu."  Rim. 8, 1.

b)  Posvečujoča milost človeka prerodi, da je otrok
božji in dedič nebes, deležen božje narave, kakor

126

nova stvar v Kristusu Jezusu. »Poglejte, kakšno
ljubezen nam je s kazal Oče, da se imenujemo in
da smo otroci božji." 1. Jan.  3,  1.  — „Ako pa otroci,
(smo) tudi dediči; dediči božji, sodediči pa Kri¬
stusovi." Rim. 8, 17. (Prim. 2. Petr. 1, 4. Gal. 6, 15.)

c)  Posvečujoča milost daje človeku  sposobnost za
dobra dela, ki so zaslužna za nebesa. „Jaz sem
trta, vi mladike; kdor ostane v meni in jaz v njem,
rodi veliko sadu.“ Jan. 15, 5.

človek, kateri je v stanu posvečujoče milosti, je po nauku
svetega pisma in katoliške Cerkve pred Bogom pravičen
in svet,  t. j,, njegova duša je vseh smrtnih grehov resnično
očiščena in povzdignjena do lepote nadnaravne podobnosti božje.

Luther je napačno učil, da je opravičenje le zunanje prila-
stovanje Kristusovih zaslug, s katerimi se greh kakor s plaščem
pokrije, ne pa izbriše; da duša ostane tudi po opravičenju
grešna, samo da ji Bog greha ne prisoja, ker se ozira na
zasluženje Jezusa Kristusa. To zmoto je Cerkev zavrgla na
vesoljnem zboru v Tridentu.

3. Potrebnost posvečujoče milosti:

a)  Posvečujoča milost je vsakemu človeku  potrebna
za večno zveličanje. Jezus je rekel Nikodemu:  »Res¬
nično, resnično, povem ti, ako kdo ne bo prerojen
iz vode in Svetega Duha, ne more iti v božje kra¬
ljestvo." Jan. 3, 5. — Isto je učil v priliki o kraljevi ženit¬
nim. Posvečujoča milost  je  svatovsko oblačilo, brez kate¬
rega nihče nima deleža pri nebeški gostiji.

b)  Posvečujoča milostjo tudi  potrebna za dobra dela,
ki so za nebesa zaslužna. Jezus Kristus uči:  »Kakor
mladika ne more obroditi sadu sama od sebe, če
ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete
v men i.“ Jan. 15, 4.

4. Podelitev posvečujoče milosti  ali  opravičenje.

a)  Otroci in vsi tisti, ki nikoli niso zmožni svobodnega
dejanja, prejmejo posvečujočo milost  brez lastnega so¬
delovanja, če dosežejo stavljeni pogoj, v novem zakonu
sveti krst.

b)  Odraslim je potrebna osebna priprava za
prejem posvečujoče milosti ali za opravičenje.  »Izpokorite
se in sleherni izmed vas se daj krstiti v imenu

127

Jezusa Kristusa v odpuščenje svojih grehov in
prejeli boste Svetega Duha. 11  Dej. ap. 2, 38. — „Bog,
ki te je ustvaril brez tebe, ti ne da pravičnosti brez tebe.“
Sv. Avguštin.

Priprava  so dobra dela, izvršena s pomočjo dejanske
milosti, ki je Bog nikdar ne odreče, včasih pa jo grešniku po¬
nuja celo v veliki meri. Dobra dela, h katerim dejanska milost
grešnika nagiblje in mu jih pomaga izvrševati, so : vera, strah
božji, upanje, (začetna) ljubezen, kes, trden sklep poboljšanja
in slednjič želja, prejeti zakrament, kateri je za podelitev mi¬
losti odločen.

Ko je grešnik pripravljen, se mu v zakramentu po¬
svečujoča milost podeli,  in sicer prvikrat v zakramentu
sv. krsta. Za tiste, ki po sv. krstu smrtno greše, je potreben
zakramet sv. pokore, v izrednih slučajih zadostuje zakrament
sv. poslednjega olja.

Zakrament sv. krsta in sv. pokore nadomestiti more po¬
polna ljubezen do Boga, ali mučenstvo zavoljo
Kristusa.

Mučenstvo zavoljo Kristusa podeli posvečujočo
milost ter odpusti vse grehe in kazni krščenim in nekrščenim,
in sicer ne le odraslim, kateri radovoljno sprej¬
mejo smrt zavoljo Kristusa,  ampak tudi  otrokom,
ki je ne pretrpe radovoljno. (Nedolžni otročiči, katere
je Herod pomoril zavoljo Kristusa.) „Kdoi> izgubi svoje
življenje zavoljo mene, ga bo našel." Mat. 10, 39.

Mučenstvo,  ki  ga  n e krščeni  pretrpe za Kristusa, je
„krst  krvi".

Popolna ljubezen do Boga,  s katero je združeno
tudi popolno kesanje,  ako se grešnik zaveda osebnih
grehov, ima po božjem usmiljenju toliko vrednost, da Bog
zavoljo nje odpusti grehe in podeli posvečujočo milost. Kristus
uči: „Kdor mene ljubi, ga bo ljubil moj Oče, in
jaz ga bom ljubil in mu samega sebe razode  1."
Jan. 14, 21.

V dejanju popolne ljubezni je vselej obsežena tudi volja,
vse storiti, kar je potrebno za zveličanje.

Tudi v času pred Kristusom so mogli ljudje zaradi pri¬
hodnjega Odrešenikovega zasluženja z dejanjem popolne lju¬
bezni prejemati odpuščenje grehov in posvečujočo milost.

Ker je v novem zakonu za zveličanje potreben zakrament
sv. krsta, je pri nekrščenih  v dejanju popolne ljubezni

128

obsežena tudi želja po sv. krstu,  četudi človek ne misli
na to in četudi o sv. krstu še ničesar ne ve. Taka želja je
„krst želj&“,  ki nadomešča zakrament sv. krsta.

Enako nadomešča dejanje popolne ljubezni, sklenjeno
s popolnim kesanjem, pri krščenih zakrament sv. po¬
kore,  tako da jih pred Bogom opraviči v trenutku, ko ga
obude; vendar pa ne odveže od dolžnosti, prejeti zakrament
sv. pokore, kadar je to možno.

Luther  se ni motil le o bistvu opravičenja, ampak tudi
o pogojih, ker je trdil, da za opravičenje zadostuje vera in
zaupanje v zasluge Jezusa Kristusa. Sveto pismo  izrečno
uči: „Iz del se človek opraviči, ne samo  iz  vere."
Jak 2, 24. — „Ko bi imel vso vero, tako da bi
gore prestavljal, ljubezni pa ne bi imel, nisem
nič.“ 1. Kor. 13, 2.

Katoliška Cerkev  je tudi ta nauk proti Luthru in
drugim krivovercem 16. veka posebno določno izrekla na ve¬
soljnem cerkvenem zboru v Tridentu.

5. Brez posebnega božjega razodetja s popolno gotovostjo
nihče ne more vedeti, je li božjo milost dosegel. „Človek ne
ve, je li vreden ljubezni, ali srda."  Prid. 9, 1.

Vzrok  n e g o t o v o s ti  je v človeku samem. Zakaj, ka¬
kor nihče ne sme dvomiti o božjem usmiljenju, o Kristusovem
zadoščenju in o moči svetih zakramentov, tako se mora vsakdo
hati, je li sam dovolj pripravljen, in zato z gotovostjo božje
vere  nihče ne more vedeti, je li milost dosegel.

S pomirljivo gotovostjo  pa vestni ljudje smejo
sklepati  iz raznih znamenj, da so jim grehi odpuščeni. Naj¬
boljše znamenje je, ako zvesto izvršujemo, kar veleva vest,
ako se tudi v večjih izkušnjavah stanovitno ustavljamo grehu,
ako se skrbno pripravljamo za svete zakramente. Pomirljiva
človeška gotovost je potrebna in zadostna, da smemo prejemati
zakramente živih.

6. Posvečujoča milost se ne deli vsem odraslim enako,
ampak po meri, ki jo odločuje Sveti Duh, kakor hoče, ter raz-
merno pripravi in sodelovanju posameznika. „Vsakemu izmed
nas je milost podeljena po meri, kakor jo je dal
Kristus."  Efež. 4, 7.

Prejeta milost se more pomnožiti,  in sicer
s prejemanjem svetih zakramentov in z nadnaravno dobrimi
deli. „K d o r j e pravičen, bodi še pravičnejši in kdor
je svet, bodi še svetejši."  Skr. raz. 22, 11.

129

S smrtnim grehom se posvečujoča milost zopet
izgubi. Jezus je rekel:  „Ako kdo ne ostane v meni,
bo vun vržen kakor mladika in (t’a)  bo usehnila in
pobrali jo bodo ter vrgli v ogenj.“ Jan.  15,  6.  — „Če
se pravični odvrne od svojega pota, bo mar živel?“
Ec. 18, 24.

§ 61.

Spremstvo posvečujoče milosti.

Posvečujoči milosti je dodano  odlično spremstvo:
krščanske kreposti in darovi Svetega Duha. Bog
jih duši vlije takrat, ko nas opraviči. Rimski katekizem 2, 51.

1.  Krščanske kreposti so nadnaravni darovi, kateri nas
store trajno sposobne in voljne, delati to, kar je po volji božji.

2. Darovi Svetega Duha so taki darovi, s katerimi nas Sveti
Duh stori sposobne in voljne, da radi sprejemamo njegove svete in
opomine ter tako popolneje izvršujemo dela krščanskih kreposti.

Daši ima s posvečujočo milostjo obdarjen človek obilnost
vseh kreposti in darove Svetega Duha, vendar dobrih del
ne začenja in ne dovršuje brez velikih težav in ve¬
likega truda, ker mu je puščen ostri  boj  poželjivosti
proti duhu. Vajen in spreten  človek šele postane, a k o
z božjo milostjo zvesto sodeluje in se stano¬
vitno v dobrem vadi.

§ 62.

Sadovi milosti: Dobra dela.

Sadovi milosti so nadnaravno dobra dela.

Razlikujemo naravno in nadnaravno dobra dela; tu go¬
vorimo le o nadnaravno dobrih delih.

1. Nadnaravno dobra dela so taka dela, ki so po božji volji
in jih s pomočjo božje milosti opravljamo iz Bogu dopadljivega
namena.

2. Nadnaravno dobra dela, katera so opravljena v času
preizkušnje in v stanu posvečujoče milosti, so zaslužna, to je,
vredna plačila.

Le v času preizkušnje, to je, v življenju si moremo z
dobrimi deli pridobivati zaslug. „ Pride noč, v kateri
nihče ne more delati."  Jan. 9, 4.

Dr. Svetina, Katoliški verouk.

9

130

O potrebnosti posvečujoče milosti za zaslužnost dobrih
del uči Kristus: „Kakor mladika ne more obroditi
sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, ako
ne ostanete v meni." Jan. 15, 4.

Dobra dela, katera človek opravlja v smrtnem grehu,
za nebesa niso zaslužna, vendar so koristna. Človek laže do¬
seže milost izpreobrnitve in Bog jih tudi lahko z zemeljskimi
dobrotami poplača.

3. Kot plačilo za zaslužna dela je Bog obljubil:

a)  na tem svetu pomnožitev  posvečujoče milosti.
Sveto pismo vernike opominja, naj se posvečujejo z dobrimi
deli. 2. Petr. 3, 18.

b)  na onem svetu večno slavo in njeno povečanje.
„Veselite in radujte se, zakaj vaše plačilo je obilno
v nebesih."  Mat. 5, 12.

4. Vse zasluge so izgubljene, ako človek Boga razžali s
smrtnim grehom. „Če se pravični obrne od svoje pra¬
vice,...bo mar živel? Vsa njegova pravična dela,
ki jih je storil, bodo pozabljena." Ec. 18, 24.

Ako se pa grešnik izpokori, njegove prejšnje zasluge zopet
ožive. „Če se hudobnež izpokori za vse svoje stor¬
jene grehe ..., naj živi in naj ne umrje. Nobene
njegovih storjenih hudobij se ne bom spominjal."
Ec. 18, 21. 24.

5. Nekaterih dobrot  ne moremo v pravem pomenu  za¬
služiti, ampak  jih  le izprositi. Največja taka dobrota je
milost stanovitnosti do konca, to je posebna božja dobrota, ki
človeka vodi tako, da je ob smrti v posvečujoči milosti. Da
moremo stanovitnost izprositi, če smo že v posvečujoči milosti,
nam zagotavlja Odrešenikova obljuba: „Vse, karkoli boste
verujoč prosili v molitvi, boste prejeli."  Mat. 1, 22.
Zato molimo za srečno zadnjo uro.

§ 63.

Občestvo svetnikov.

Vsi ljudje, kateri se udeležujejo milosti odrešenja, so ob¬
čestvo svetnikov, in to so: 1. verniki na zemlji ali vojskujoča
Cerkev; 2. duše v vicah ali trpeča Cerkev; 3. svetniki v ne-

131

besih ali zmagoslavna Cerkev. Med seboj so združeni kakor
udje enega telesa, čigar glava je Kristus. „Kakor imamo v
enem telesu mnogo udov, tako je nas mnogo eno
telo v Kristusu, posamezni pa smo drug drugega
u d j e.“ Rim. 12, 4—5.

Kakor so telesni udje drug drugemu v korist, tako so v
občestvu posamezni udje deležni duhovnih dobrot vsega občestva.

1. Verniki na zemlji  so vsi deležni dobrot, ki priha¬
jajo iz daritve sv. maše, iz molitev in drugih dobrih del vse
Cerkve.

2. Dušam v vicah  pomagajo verniki na zemlji z mo¬
litvijo in drugimi dobrimi deli, z odpustki in zlasti z daritvijo
svete maše; kakor upamo, tudi duše v vicah za nas Boga
prosijo.

3. Svetniki v nebesih  Boga molijo in s svojimi proš¬
njami pomagajo vernikom na zemlji in dušam vicah.

Drugi razdelek.

Presveta Evharistija.

§ 64.

Pomen, namen in ime.

1.  Presveta Evharistija je v Cerkvi živeči Kristus, ki v sveti
skrivnosti pod podobama kruha in vina poveličuje trojedinega
Boga in zaslužene milosti podeljuje vernikom.

2. Trojni namen. Skrivnost presvete Evharistije je Jezus
Kristus postavil:

a)  da bi bil tudi kot človek  vedno pričujoč med nami;

b)  da bi se pri sveti maši  neprenehoma za nas daroval
nebeškemu Očetu;

c)  da bi.bil v svetem obhajilu  naša dušna hrana.

3. Ime. Beseda „E vharistij  a“ je grška in pomenja mi¬
lost, sladkost, zahvalo.  Vzeta je iz svetopisemskega poročila
o postavitvi presvete skrivnosti.

Presveto Evharistijo kot predmet češčenja in kot dušno
hrano vernikov navadno imenujemo presveto Rešnje Telo.

9 *

132

A. Pričujočnost Jezusa Kristusa,

§ 65.

Razodeta resnica.

V presveti Evharistiji biva resnično, stvarno in pod-
statno sam Jezus Kristus, in sicer s telesom in krvjo, z
dušo in božanstvom.

»Resnično biva“ pravimo nasproti takim, ki bi hoteli
pričujočnost sploh tajiti. — „S tv ar no biva“ pomenja, da ne
biva samo podoba Jezusovega telesa in njegove krvi. — „P od¬
st at n o biva“ znači, da biva Gospod sam, ne samo njegova moč.

Ta nauk nam razodeva I. sveto pismo, II. ustno izročilo.

I. Sveto pismo.

1. Jezus Kristus je apostole in množico na izredno skriv¬
nost presvete Evharistije pripravil z razločno  obljubo, da
bo on sam vernikom živi kruh, ki jim bo dajal večno življenje.

Ko so Judje na dan po čudežnem pomnoženju kruha prišli
za Jezusom v Kafarnavm, jim je rekel: „Delajte ne za jed,
katera mine, ampak zajed, katera ostane v večno
življenje, ki vam jo bo dal Sin človek  o v.“ Jan. 6, 27.

Množica je prosila take jedi. Preden pa je Jezus razkril
globoko skrivnost, da bosta njegovo meso in njegova kri prava
jed in pijača, je ljudstvo poučil o potrebnosti vere in milosti,
potem pa je rekel: „Jaz sem živi kruh, ki sem prišel
iz nebes. Ako bo kdo jedel od tega kruha, bo živel
vekomaj; in kruh, ki ga bom jaz dal,  je  m oj  e meso
za življenje  sveta. 11  Jan. 6, 51—52.

Judje so Jezusove besede razumeli v naravnem po¬
menu,  zato so se prepirali med seboj, rekoč; „Kako nam
more ta dati jesti svoje meso?“  Jan. 6, 53.

Jezus pa svojih besed ni v kakem prenesenem pomenu
razložil, ampak še določneje ponovil: „Resnično, resnično,
povem vam, ako ne boste jedli mesa Sinu člove¬
kovega in pili njegove krvi, ne boste imeli živ¬
ljenja v sebi. Kdor j č moje meso in pije mojo kri,
ima v e č n O’ž i v 1 j e n j e in jaz ga bom obudil poslednji
dan. Zakaj moje meso je res jed in moja kri je res
pijača. Kdorjč moje meso in pije mojo kri, ostane
v meni in jaz v njem.“  Jan. 6, 54—57.

— 133 —

Poslušalci so se pohujševali nad takim govorjenjem, ker
niso umeli, kako bi mogli uživati njegovo meso in njegovo
kri. Jezus pa takrat še ni hotel razodeti skrivnosti, v kaki obliki
bo dal svoje meso in svojo kri v jed in pijačo, ampak je za¬
hteval vero v svojo obljubo. Zato ga je zapustilo veliko nje¬
govih učencev. A tudi to ga ni nagnilo, da bi odstopil od svoje
zahteve, marveč je rekel svojim apostolom: „Ali hočete tudi
vi oditi? 11  Odgovoril mu je Simon Peter: „Gospod, h komu
pojdemo? besede večnega življenja imaš. In mi
smo verovali in spoznali, da si ti Kristus,  Sin
božji. 11  Jan. 6, 67—69.

2. Kar je Kristus obljubil, je izvršil pri zadnji večerji, ko
je postavil presveto Evharistijo in zapovedal apostolom, naj
poslej enako delajo v njegov spomin. Trije evangelisti: Matej,
Marko in Luka ter apostol Pavel poročajo z jasnimi besedami:
Vzel je Jezus kruh in rekel: To je moje telo; in
vzel je kelih ter rekel: To je moja kri.  Mat. 26, 26
do 28; Mark. 14, 22-25; Luk. 22, 19-20; 1. Kor. 11, 23-25.

Te besede so umeti tako, kakor se glasč. Kar je torej dal
apostolom , je resnično njegovo telo in resnično njegova kri.
Kjer pa resnično biva njegovo telo in njegova kri, tam resnično
biva on sam, ki je Bog in človek.

Da Jezus Kristus takrat ni postavil samo kakega sim¬
bola, pričajo sledeči razlogi:

a)  Kristus je govoril apostolom,  moral je torej go¬
voriti tako, kakor so ga mogli razumeti apostoli.
Ti pa so bili na resnico, da bodo kdaj uživali pravo meso in
kri Jezusa Kristusa, po njegovi obljubi že pripravljeni, preden
so slišali, v kakšni podobi se jim bo dal v hrano; njim so
zato Jezusove besede v naravnem pomenu bile popolnoma jasne
in drugačnega pomena niti slutiti niso mogli.

b)  Štirje sveti pisatelji -poročajo o ustanovitvi presvete
Evharistije, a nobeden ne da pojasnila o kakem prenesenem
pomenu, dasi imajo sicer navado, razlagati mnogo lažje stvari.
Torej se morajo Jezusove besede razumeti v tem pomenu, ki
je jasen: v pravem pomenu.

c)  Ako bi bil Jezus Kristus postavil samo simbol, bi bil
tudi tako govoril, da bi ga bili ljudje razumeli v tem pomenu.
Sicer bi bil on sam, ki je vedel, kako so ga umeli apostoli
in kako ga bo z apostoli vred umela vsa njegova Cerkev,
kriv najbolj usodne zmote in bogokletnega malikovanja mili¬
jonov najblažjih ljudi, ki hočejo Boga prav častiti.

134

II. Ustno izročilo:

1.  Cerkveni očetje vseh stoletij soglasno uče, daje
Jezus Kristus v presveti Evharistiji resnično pričujoč.

a)  V prvih stoletjih ni bilo povoda, da bi se bile pisale
obširne razprave o presveti Evharistiji, vendar pa se mnogi
cerkveni očetje mimogrede  izražajo o njej, da je meso in
kri Jezusa Kristusa,  in so tako še bolj značilne priče;
n. pr. sv. Ignacij, mučenec (f 107), sv. Justin (f 166), sv.Irenej (f 202).

b)  V naslednjih vekih so zgodovinski viri bolj pogostni
in še jasnejši. Znamenite priče iz 4. in 5. stoletja so: Sv. Ciril
Jeruzalemski, sv. Bazilij, sv. Gregorij Nisenski, sv. Janez Krizo-
stom, sv. Ambrozij, sv. Avguštin in drugi.

2. Tajnostni izrazi  cerkvenih očetov o presveti Ev¬
haristiji kažejo veliko spoštovanje do presvete skrivnosti. Da
bi se preprečilo vsako onečaščenje, so prvi kristjani vednost o
presvetem Rešnjem Telesu poganom odtegovali, katehumenom
pa dolgo pridrževali. Pred poučenimi verniki so cerkveni očetje
govorili jasno, v navzočnosti začetnikov pa so rabili tako go¬
vorico, ki so jo mogli razumeti le poučeni.

3. Soglasje vere  v pričujočnost Jezusa Kristusa v pre¬
sveti Evharistiji je izredno. Proti drugim razodetim resnicam
so se dvigale v teku stare zgodovine raznovrstne zmote, vera
v Jezusovo pričujočnost, ki je središče krščanskega življenja,
je pa ostala skoro nemotena do 11. stoletja. V večjem obsegu
so jo začeli tajiti ali napačno razlagati šele protestantje v
16. stoletju. Verske družbe, katere so se pred davnimi veki
odcepile od katoliške Cerkve, se v tej veri od nas ne ločijo.
Daši je ta skrivnost težka za razum, dasi pričevanje čutil kaže
nasproten videz, vendar so se v tej veri strinjali po vesoljnem
svetu vsi ljudje krščanskega imena. Ubrano odmeva ista vera
v vseh liturgijah, vklesana je v kamenite spomenike nad zemljo
in pod zemljo, še globlje pa je bila vsajena v srca vernikov,
ki so zanjo živeli in umirali.

§ 66 .

Kako je Jezus Kristus pričujoč.

1. S posvetitvijo se podstat kruha in vina izpremeni v

Jezusovo telo in kri, ostaneta pa podobi kruha
in vina.

135

To umevanje temelji na besedah svetega pisma. Ko je
namreč Jezus Kristus v roke vzel kruh in kelih z vinom in
izrekel besede: „To je moje telo“ — „To je moja kri“,
sta ostali podobi kruha in vina neizpremenjeni. Vsemogočna
božja volja pa vselej to izvrši, kar božja beseda naznanja, in
zato po izgovorjenih Jezusovih besedah to, kar je bilo pod po¬
dobama kruha in vina, ni moglo biti več podstat kruha in vina,
ampak Jezusovo telo in njegova kri.

Kar se je zgodilo pri zadnji večerji, isto se dogaja pri
sveti maši, ko mašnik po Jezusovem naročilu in v njegovem
imenu izgovori posvečevalne besede.

2. Pod vsako podobo in vsakim njenim delom
j e pričujoč celi Kristus : kot Bog in človek, z dušo in telesom,
krvjo in mesom. Kristus je rekel: „Kdor mene jš, bo tudi
sam živel zavoljo  mene." (Jan. 6, 58.) Beseda „mene“
ne pomenja samo telesa ali krvi, ampak celega Kristusa, ka-
koršen je. Sv. apostol Pavel pa uči: „Kdorkoli bo ne¬
vredno jedel ta kruh, aii pil Gospodov kelih, bo
kriv Gospodovega  telesa in njegove  krvi.“ l.Kor. 11, 27.

Zavoljo Jezusovih besed mora biti pod podobo
kruha njegovo telo in pod podobo vina njegova kri. Toda ker
se v Kristusu, ki zdaj v nebesih živi poveličan, ne morejo
ločiti božja in človeška narava, duša in telo, kri in meso,
mora v sl e d spremljanja  neločljivih bitnosti pod vsako
podobo biti navzoč celi Kristus. Ko torej sveto obhajilo
prejmemo samo pod podobo kruha, prejmemo celega Kristusa.

3. Jezus Kristus ostane pričujoč  pod podobama kruha
in vina, dokler se podobi ne izpremenita.

Podoba kruha se po izjavah izvedencev po zaužitju iz-
premeui v kakih 15 minutah.

4. Iz Kristusove pričujočnosti sledi, da gre presveti
Evharistiji najvišje češčenje, to je, da jo moramo mo¬
liti.  Mčlimo jo zavoljo veličastva božje narave, ki jo ima pri¬
čujoči Jezus Kristus.

5. Nauk o presveti Evharistiji je skrivnost, ki je tudi po
razodetju ne moremo popolnoma razumeti.

Vsa skrivnost je nad človeškim razumom, nič ni
proti razumu.  Mnogi veliki duhovi so se trudili, da bi s
svojo bistroumnostjo doumeli Jezusovo pričujočnost v presveti

136

Evharistiji, toda nauk je ostal nedosežen. Vsako upiranje raz¬
odeti resnici pa se je razkrilo ali kot zmota v sklepanju, ali

pa kot sklepanje iz postavkov, katerih človeški um ne more

dokazati.

B. Presveta Evharistija kot daritev nove

zaveze,

§ 67.

0 daritvah sploh.

1. Bogu, najvišjemu Gospodu stvarstva, gre posebno če-
ščenje, kakoršnega ne smemo dajati nobeni stvari: Boga
samega molimo.

Vsako dejanje, s katerim radovoljno priznavamo neskončno
božje veličastvo nad seboj, daje Bogu čast, ki se le njemu spo¬
dobi. Izmed vseh najpopolnejše pa je češčenje, ki ga izražamo

z daritvijo.

2. Bistvo daritve: Daritev je viden dar, ki ga Bogu
darujemo tako, da ta dar uničimo ali izpremenimo
ter s tem Boga priznavamo za najvišjega Gospoda.

K bistvu torej spada:

a)  Notranja daritev,  to je radovoljno priznanje, da
je Bog najvišji Gospod vsega stvarstva.

Notranji daritvi je bistveno lasten glavni namen, Bogu da¬
jati čast in hvalo;  s tem pa je naravno združena tudi za¬
hvala  za prejete dobrote in vdana prošnja  za nove milosti.
Padlemu človeštvu je vrhutega potrebna želja po spravi z
Bogom.  V vsaki daritvi se ostvarjajo vsi ti štirje nameni, po
vodilnem nagibu pa razlikujemo: hvalne, zahvalne, pro-
silne in spravne daritve.

b)  Viden izraz  notranje daritve.

Najpopolneje bi človek svoje notranje češčenje izrazil, ako
bi Bogu dal najdražje, kar ima, svoje lastno življenje. Tako da¬
ritev je opravil božji Sin, ki je imel oblast nad svojim življe¬
njem. Ljudem, ki nimajo pravice, da bi šli sami v smrt, je treba,
da namesto sebe odločijo kako drugo stvar, do katere imajo
pravico. Izvršuje pa se daritev tako, da se odmenjena stvar
lastnikovi rabi odtegne (uniči ali izpremeni, t. j. pokonča) ter
z vidnim obredom daruje Bogu.

137

Človeštvo je v vseh časih Boga častilo z daritvami, ki
so vidno izražale človekovo razmei’je do stvarnika. Že Kajn
in Abel sta darovala. Izraelcem v stari zavezi pa je Bog na¬
ravnost zapovedal in določil take daritve, kakoršne so bile pri¬
merne naravi tega ljudstva. Imele so to vrednost, da so vzbujale
in podpirale notranja bogoljubna dejanja in poživljale vero v
prihodnjega Odrešenika. S tem so srca pripravljale za Odreše-
nikovo milost. Ker so bile te daritve le predpodobe Jezusove
popolne daritve, so v novem zakonu nehale.

§ 68 .

Jezusova daritev na križu.

1. Vsaka človeška daritev je bila nepopolna zavoljo nepo¬
polnega daru in zavoljo nepopolnega daritelja. Edini Odre¬
šenik Jezus Kristus je opravil popolno daritev, kije
dala božj emu veličastvu neskončno slavo in do¬
segla spravo z Bogom za vse človeštvo.  To je bila
njegova smrt na križu, kjer je svoje življenje radovoljno daroval
nebeškemu Očetu.

2. Dar in darujoči duhovnik je bil pri tej daritvi Jezus
Kristus sam,  ki je v svoji oblasti imel smrt in življenje, pa
si je v slavo božjo izvolil smrt. „Darovan je bil,  ker  je
s a m h o t el.“ Iz. 53, 7.

3. Ker je Odrešenik svoje delo, ki ga je dovršil z darit¬
vijo na križu, o d 1 o č i 1 v naše odrešenje, je za vse človeštvo
zadoščeno in je pripravljen neusahljiv vir milosti. »Jezus je
sprava za naše grehe, pa ne le naše, ampak tudi
vsega  sveta. 11  Iz. 53, 4. — „Odkupljeni smo z dra¬
goceno krvjo brezmadežnega jagnjeta  Jezusa. 11
1. Petr. 1, 19.

§ 69.

Daritev presvete Evharistije ali sveta maša.

1. Da se more človeštvo v novi zavezi udeleževati milosti
odrešilne daritve na križu in da more Boga častiti s popolno
daritvijo, je Jezus Kristus postavil posebno daritev, ki bo do
konca sveta predstavljala njegovo daritev na križu: to je da¬
ritev presvete Evharistije ali sveta maša.

Sveta maša je vedna daritev nove zaveze, pri
kateri se Jezus Kristus nekrvavo daruje svojemu
nebeškemu Očetu pod podobama kruha in vina.

k.

138

2.  Jezus Kristus je postavil daritev svete maše
pri zadnji večerji. Vzel je kruh, zahvalil, ga razlomil, dal
učencem in rekel: Vzemite in jejte, to je moje telo, ki bo za
vas dano. To delajte v moj spomin. Prav tako je vzel kelih,
zahvalil in ga jim dal, rekoč: Pijte iz njega vsi, zakaj to je
moja kri nove zaveze, ki bo za vas in za mnoge prelita v od-
puščenje grehov. To delajte v moj spomin. (Mat. 26, 26 sl.;
Mark. 14, 22 sl.; Luk. 22, 19 sl.; 1. Kor. 11, 23 sl.)

Kar je Jezus Kristus naročil apostolom, se v njegovi
Cerkvi od apostolskih časov sem vedno izvršuje
v obredu svete maše.  Škofje in mašniki delajo isto, kar
je storil Odrešenik pri zadnji večerji.

3. Sveta maša  je  daritev v pravem pomenu besede.

a)  Brez prave daritve Kristusova Cerkev ne
more biti.  Ako bi sveta maša ne bila daritev v pravem po¬
menu, verniki v novi zavezi sploh ne bi imeli daritve, ki bi
se je bilo mogoče udeleževati. Kristusova Cerkev bi tako imela
nepopolnejše bogočastje, kakor ga je imelo izraelsko ljudstvo.
Nedostajalo bi ji prav tega, s čimer se daje Bogu najodličnejša
čast. Tega pa Kristus gotovo ni hotel.

h)  Nekrvava trajna daritev za novo zavezo je bila napo¬
vedana  s predpodobo in prerokbo.

O Kristusu je govoril psalmist, da je „duhovnik
vekomaj po Melkizedekovem redu."  (Ps. 109, 4.) To se
izpolnjuje v sveti maši, kjer se Jezus Kristus vedno daruje
pod podobama kruha in vina.

Namesto izraelskih daritev je prerok Malahija  napo¬
vedal čisto daritev, ki se bo opravljala pri vseh
narodih in na vsakem kraju.  (Mal. 1, 11 sl.) Ta prerokba
se tudi izpolnjuje v sveti maši, ki se po vsem svetu opravlja
Bogu v odličnejšo čast, kakor se je dajala z daritvami starega
zakona.

Daritev Melkizedekova in daritve v starem zakonu so bile
prave daritve, torej je tudi sveta maša prava daritev.

c)  Sveta maša je v bistvu isti obred, ki ga je iz¬
vršil Jezus Kristus pri zadnji večerji,  ko je postavil
presveto Evharistijo; takrat pa je Odrešenik opravil daritev v
pravem pomenu. Z izpremenjenjem kruha v svoje telo in vina
v svojo kri se je Jezus Kristus postavil v stan darovane

— 139 —

žrtve; v ločenih podobah se namreč njegova kri predstavlja
kot ločena od njegovega telesa in tako se v pripodobi pred-
očuje resnična ločitev krvi od telesa, torej smrt Gospodova.
„Kolikorkrat boste jedli ta kruh in pili kelih,
boste oznanjali smrt Gospodovo."  1. Kor. 11, 26.

4. Daritev presvete Evharistije se bistveno ne raz¬
ločuje od daritve na križu,  samo način darovanja je različen.

Darujoči duhovnik je pri sveti maši isti, kakor je
bil pri daritvi na križu, sam Kristus; zakaj izmed ljudstva
odbrani duhovnik, škof ali mašnik, daritev svete maše opravlja
v Kristusovem imenu. Tudi dar je isti kakor na križu, sam
Kristus, ki pride na oltar v podobi darovane žrtve.

Način darovanja  pa je različen, ker se je Kristus
na križu daroval krvavo, to je, resnično je trpel in umrl, pri
sveti maši pa se daruje nekrvavo, to se pravi, ne trpi in ne
umira več, ampak se njegova resnična smrt le predočuje v
ločenih podobah kruha in vina.

Sveta maša vse milosti za nas zajemlje iz
vrednosti daritve na križu  in tako vrednosti Jezusove
zadostilne in zaslužne smrti ne ponižuje, temveč jo poveličuje.

5. Sveta maša  je  daritev vsega vernega ljudstva. Du¬
hovnik ni le namestnik Jezusa Kristusa, v čigar imenu izgo¬
varja posvetilne besede, ampak tudi zastopnik vernega ljudstva,
v čigar imenu moli pri sveti maši.

6. Sveta maša se daruje samo Bogu, tudi če se
obhaja v čast svetnikom.

Komur darujemo pravo daritev, tega priznavamo za naj¬
višjega Gospoda nad stvarmi, ta pa je samo Bog. V čast
svetnikom  pa se sveta maša opravlja, da se Bogu zahva¬
ljujemo za milosti, katere jim je dal, in da si naklonimo nji¬
hovo priprošnjo pri Bogu.

7. Namen svete maše.  Jezusa Kristusa v presveti Evha¬
ristiji darujemo Bogu:

a)  da Boga spodobno častimo in hvalimo;

b)  da ga za vse dobrote zahvaljujemo;

c)  da zadoščujemo božji pravičnosti ter prejemamo milost
kesanja in pokore ter odpuščenje kazni za greh;

c)  da prosimo sebi in drugim vsega dobrega za dušo
in telo.

140

8. Milosti ali sadovi svete maše so dvojni, splošni in posebni.
Splošnih  sadov svete maše so deležni vsi ljudje, zlasti
pa vojskujoča in trpeča Cerkev.

Posebnih  sadov pa so deležni:

a)  mašnik, ki sveto mašo daruje;

b)  tisti, za katero jo mašnik daruje;

c)  tisti, ki so pri njej pobožno pričujoči.

C. Presveta Evharistija kot zakrament

se razlaga pri nauku o svetih zakramentih.

Tretji razdelek.

Zakramenti in zakramentali.

§ 70 .

0 zakramentih sploh.

Vidni družbi, ki jo je Jezus Kristus postavil, da bi v
njegovem imenu in iz zaklada njegovega zasluženja ljudi po¬
svečevala, so primerna vidna sredstva posvečevanja,
to so sveti zakramenti.

1. Zakrament je vidno in podelilno znamenje nevidne milosti,
postavljeno od Jezusa Kristusa v naše posvečenje.

Za vsak zakrament je torej potrebno troje: Vidno in
podelilno znamenje, nevidna milost in postavitev po Jezusu
Kristusu.

Vidna znamenja je zakramentom določil Odre¬
šenik,  ki je Gospod milosti. Izbral je tvarino, ki je primerna
za znamenje milosti, določil njeno uporabo in besede, ki dajejo
uporabi pravi pomen. Kar je določil Kristus, imenujemo za¬
kramentalno dejanje  in štejemo k bistvu zakramenta,
ki se ne more nikdar izpremeniti.

Bistvenim obredom je Cerkev dodala še druge
pomenljive obrede,  s katerimi izraža svoje spoštovanje
do svetih zakramentov in prosi za vernike tudi v svojem
imenu božjih milosti. Ti obredi za veljavnost svetih zakra¬
mentov niso potrebni, vendar pa se pri slovesnem podeljevanju
ne smejo izpuščati ali svojevoljno izpreminjati.

141

2. Sveti zakramenti imajo podelilno moč od Jezusa Kristusa,
ki jih je postavil.

Zakramentalno dejanje, ki velja za Kristusovo dejanje,
ima zavoljo Kristusa toliko vrednost, da Bog milost podeli
vsakemu, kdor ga je deležen, če le v duši ni ovire proti milosti.

Tudi odrasli človek, ki se mora za prejem svetih zakra¬
mentov pripravljati, milosti ne prejme zavoljo svojega zaslu-
ženja, ampak zavoljo zakramentalnega dejanja; pripravljati se
mora zato, da v duši ni ovire.

3. Zakramentov  je  sedem: Sveti krst, sveta birma,
presveto Rešnje Telo, sveta pokora, sveto poslednje olje, sveti
red (mašniško posvečenje), sveti zakon. Vsi so označeni v sve¬
tem pismu, natančneje pa jih poznamo iz izročila svete Cerkve.

4. Milosti svetih zakramentov.

a)  Vsak zakrament ima moč, da deli posvečujočo milost;
običajno pravimo, da se posvečujoča milost grešniku na novo
„podeli“,  pravičnemu pa „pomnoži“.

Sveti krst in sveta pokora imata moč, da na duši mrtvim,
to je grešnikom posvečujočo milost podelita  in jih tako
vzbudita v nadnaravno življenje, zato se imenujeta zakra¬
menta mrtvih.  Vsi drugi zakramenti se imenujejo zakra¬
menti živih,  ker morajo tisti, ki jih prejmejo, biti na duši
živi, to je, v stanu posvečujoče milosti, ki se v zakramentu
pomnoži.  V izrednih slučajih more tudi sveto poslednje olje
posvečujočo milost podeliti.

b)  Vsakemu zakramentu so lastne posebne dejanske
milosti,  ki se podeljujejo ob svojem času, kakor je primerno
različnim namenom posameznih zakramentov. Pri prejemu sve¬
tega zakramenta se s posvečujočo milostjo vred dobi pravica
do takih milosti.

c)  Trije zakramenti (sveti krst, sveta birma, sveto maš¬
niško posvečenje) vtisnejo duši neizbrisno znamenje,  ki
daje stanovsko posvečenje ter ostane vekomaj, vrednim v čast,
nevrednim v sramoto. — Prejeti se morejo le enkrat.

5. Podeljevanje. Za veljavnost  je potrebno, da delilec,
kateri ima za podelitev dotičnega zakramenta oblast, resno
izvrši zakramentalno dejanje z namenom, storiti to, kar dela
sveta Cerkev.

142

Veljavnost ni odvisna  od delilčeve vere  in ne od
tega, ali je delilec v posvečujoči milosti,  ker vsa moč
svetih zakramentov izvira od Kristusa.

Vredno deli svete zakramente, kdor jih deli veljavno in
je sam v posvečujoči milosti.

Dopustno  jih deli, kdor jih deli veljavno in vredno in
izvršuje vse tako, kakor je zapovedano.

6. Prejemanje. Otroci  in vsi, kateri se ne zavedajo toliko,
da bi mogli rabiti svobodno voljo, morejo one svete zakramente,
katerih so zmožni, veljavno  prejeti tudi brez osebnega
d e j anj a.

Drugim je za veljavnost potrebno,  da zakra¬
mente hočejo  prejeti. Zadostuje parazpoložni namen,
to je namen, ki je bil kdaj dejansko obujen in potem ni bil
zavržen ; n. pr., kdor je imel katerikrat dejanski namen, da
hoče v nevarni bolezni prejeti zakrament sv. poslednjega olja,
ali sploh namen, da hoče krščansko umreti, in tega namena
ni nikdar zavrgel, more zakrament veljavno prejeti tudi v ne¬
zavesti, ko ne more obuditi dejanskega namena.

Vredno  prejmemo svete zakramente, ako se zanje za¬
dostno pripravimo, da nam morejo milost podeliti. Kdor vedoma
prejme kak zakrament brez zadostne priprave, stori božji  rop.

Veljavno, pa nevredno  prejeti zakramenti ne podele
milosti, ker je v duši ovira. Krščenci, birmanci in mašniški po-
svečenci prejmejo v tem slučaju z neizbrisnim znamenjem sta¬
novsko posvečenje brez osebne posvečujoče milosti in brez
pravice do dejanskih milosti. Ako se kesneje zapreka odstrani,
prejmejo zavoljo stanovskega posvečenja tudi pravico do zadr¬
žanih milosti.

§ 71 .

Sveti krst.

Po telesnem rojstvu smo v družinski zvezi s prvim Adamom
ter deležni njegovega greha. Da se duhovno prerodimo in sto¬
pimo v družinsko zvezo z drugim Adamom, Odrešenikom Je¬
zusom Kristusom, ter postanemo deležni milosti odrešenja, j©
postavljen zakrament svetega krsta.

1. Sveti krst je zakrament, ki človeka z vodo in božjo be¬
sedo očisti izvirnega greha in vseh pred krstom storjenih grehov
ter ga v Jezusu Kristusu prerodi in posveti za večno življenje.

143

Sveti krst je prvi  zakrament, ker mora človek biti prej
krščen, preden more prejeti kak drug’ zakrament.

2. Postavitev. Jezus Kristus je zaukazal  sveti krst z
besedami: „Pojdite in učite vse narode in krščujte
jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.“
Mat. 28, 19. — Da je zaukazani obred zakrament, je razvidno
iz Kristusovih besed: „Kdor bo veroval in bo krščen,
bo  zveličan. 11  Mark. 16,16. Za zveličanje je potrebna milost;
torej je z vidnim znamenjem krščevanja sklenjena nevidna milost.

3.  Milosti:

a)  Sveti krst nam izbriše izvirni greh in vse pred krstom
storjene grehe ter nas oprosti vseh časnih in večnih kazni;

b)  podeli nam posvečujočo milost, po kateri se dušno pre¬
rodimo ter postanemo otroci božji in dediči nebes;

c)  naredi nas ude katoliške Cerkve;

S)  vtisne nam neizbrisno znamenje kristjana.

4. Zakramentalno dejanje se izvrši z oblivanjem s pravo
vodo, med katerim se izgovore besede: „Jaz te krstim v imenu
Očeta in Sina in Svetega Duha. 11

Voda za slovesno krščevanje  mora biti blago¬
slovljena, v sili  je dovoljena vsaka voda. — Prvotno se je
krščevalo s potapljanjem, redkeje z oblivanjem ali s kropljenjem.
Po cerkveni zapovedi je sedaj zapovedano trikratno oblitje.

Od najstarejših časov sveta Cerkev h krščevanju jemlje
botre,  ki prevzamejo poroštvo in skrb, da bodo krščenci vzg-a-
jani po naukih svete vere.

5. Reden delilec slovesnega krsta je po svoji službi škof
v svoji škofiji, ali župnik v svoji župniji, po pooblaščenju pa
vsak duhovnik ; izredno se more pooblastiti tudi diakon.

Veljavno  krsti vsak človek, kateri s pravim namenom
izvrši bistveno zakramentalno dejanje. Kadar je nekrščen človek
v smrtni nevarnosti, je vsakdo ne le opravičen, ampak celo
dolžan krstiti, ako ni prisotnega drugega človeka, ki bi mogel
in hotel krstiti.

6.  Prejeti more sveti krst vsak še ne krščen človek, dokler
še živi. V dvomu se podeli sveti krst pogojno.

Daje krst odraslih veljaven,  je potrebno, , da ga
prejeti hočejo.

Za vreden prejem  je odraslim potrebna priprava, ka-
koršna se zahteva za prejem posvečujoče milosti ali za opra-

144


vičenje pred Bogom. (§ 60. 4. b.)  Kesanje je potrebno tistim,
ki imajo osebne grehe.

Tudi otroci morejo prejeti  sveti krst. Zakaj Bog
„ hoče, da bi se vsi ljudje  zv  e li  č al  i“, brez svetega krsta
pa nihče ne pojde v nebeško kraljestvo. Da se morejo veljavno
krščevati tudi otroci, je Cerkev vedno učila z besedo in de¬
janjem.

7. Potrebnost. Sveti krst je najpotrebnejši  zakrament,
ker ga je Jezus Kristus za vse ljudi postavil kot redno sred¬
stvo,  po katerem stopimo v družinsko zvezo z njim ter po¬
stanemo deležni milosti odrešenja. Zato se brez svetega krsta
po redni poti  niliče ne more zveličati, tudi otrok ne. „Ako
kdo ni prerojen iz vode in Svetega Duha, ne more
iti v božje kraljestvo. 1 '  Jan. 3, 6.

More  se  pa krst vode pri tistih, ki ga ne morejo prejeti,
nadomestiti z mučenstvom zavoljo Kristusa ali krstom krvi,
pri odraslih tudi z dejanjem popolne ljubezni do Boga ali
krstom želja. (§ 60. 4. b.)

O usodi brez krsta umrlih otrok. Otroci, kateri
umrjejo, ne da bi bili prejeli zakrament sv. krsta, ali pa krst
krvi, niso v družinski zvezi z Odrešenikom, zato ne morejo
doseči nadnaravnega zveličanja. Vendar moramo reči, da je Bog
tudi take otroke hotel zveličati. Zakaj tudi zanje je pripravljen
ves red odrešenja in božja volja je, naj bi bili s svobodnim
dejanjem odraslih vsi krščeni, samo da Bog obenem hoče pu¬
stiti naravni razvoj človeške svobodne volje in prirodnih za¬
konov, Dolžnost odraslih je, da oskrbe otrokom
zakrament sv. krsta, ako je le mogoče.  Usoda otrok,
kateri te milosti ne dosežejo, nam ni razodeta. Tega ne mo¬
remo misliti, da Bog do teh otrok ni usmiljen. Ničesar jim ne
odreče, kar jim gre po pravici. Nadnaravnega zveličanja jim
ni dolžan dati, naravno srečo pa morejo doseči. Imenujemo
jih sicer „pogubljene“, ker vemo iz razodetja, da Boga iz
obličja v obličje ne bodo gledali, toda njih usoda ni enaka
pogubljenim, kateri so izgubo zveličanja zakrivili sami. Bogo¬
slovci skoro splošno zanikavajo vsako bolečino in žalost brez
krsta umrlih otrok.

§ 72.

Sveta birma.

Ko pi-ide kristjan do razsodnosti, se začne zanj duhovni
boj, v katerem potrebuje posebne božje pomoči; to mu podeli
zakrament sv. birme.

145

1. Sveta birma je zakrament, v katerem krščeni človek
prejme posebno milost Svetega Duha, ki ga v veri potrdi, da
jo more stanovitno pričati in po njej živeti.

2. Postavitev. Da je Jezus Kristus postavil zakrament svete
birme, vemo iz svetega pisma, ki pripoveduje, da so apostoli
birmovali, in iz stalnega izročila svete Cerkve.

Peter in Janez sta šla v Samarijo in sta za krščence
„m olila, da bi prejeli Svetega Duha, zakaj v no¬
benega od njih še ni bil prišel, ampak samo
krščeni so bili v imenu Gospoda Jezusa. Tedaj
sta roke nanje pokladala in so prejeli Svetega
Duha." Dej. ap. 8, 14 sl. — Enako pripoveduje sveto pismo
o birmovanju sv. Pavla. Dej. ap. 19, 1—6. — Apostoli so mogli
s posebnim, od svetega krsta različnim znamenjem podeljevati
milost Svetega Duha le tedaj , ako je Jezus Kristus postavil
tako znamenje ter z njim združil milost.

Iz ustnega izročila je razvidno tudi, da je bilo s pokla-
danjem rok vsekdar združeno maziljenje s sveto krizmo.

3. Milosti:

a)  Sveta birma pomnoži posvečujočo milost;

b)  da nam posebno milost, da moremo sveto vero stano¬
vitno pričati in po njej živeti;

c)  vtisne nam neizbrisno znamenje vojščakov Kristusovih.

4. Zakramentalno dejanje je položitev roke in maziljenje s
sveto krizmo, med katerim se izgovore besede: „Zaznamujem
te z znamenjem križa in potrdim te s krizmo zveličanja v
imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.“

Obred birmovanja  v zahodni Cerkvi: a)  škof moli z
razprostrtimi rokami nad vsemi birmanci, naj bi prišli nadnje
sedmeri darovi Svetega Duha; b)  položi vsakemu birmancu roko
na glavo in ga obenem s sveto krizmo na čelu prekriža ter
izgovori besede: „Zaznamujem te i. t. d.“; c)  udari vsakega
birmanca rahlo na lice; č)  končno moli nad vsemi birmanci in
jim podeli sveti blagoslov.

Kr iz m a je oljično olje, kateremu je primešan balzam
in ga škof na veliki četrtek slovesno posveti. — Olje  pomeni
moč za boj proti sovražnikom zveličanja. — Balzam  pomeni
milost, ki birmancu ohranja moč, da more varovati se gnilobe
grehov in s pobožnim življenjem razširjati prijetno vonjavo
krščanskih kreposti. — Križ na čelu  opominja birmanca,
naj se ne sramuje, pred svetom spoznavati vero v križanega

10

I)r. Svetina, Katoliški verouk.

146

\

Jezusa. — Udarec na lice  opominja, naj bo birmanec pri¬
pravljen, zavoljo Jezusovega imena trpeti tudi zasramovanje
in preganjanje.

Popravilu cerkvenega obreda se birmancu da boter
in birmanki botra.  Botrstvo naklada dolžnost,  bir¬
mancem pomagati v nevarnostih duhovnega boja in jih potr¬
jevati z besedo in zgledom krščanskega življenja.

5. Oelilec. Sveto pismo ne poroča nikjer, da bi bil birmal
kdo drugi ko apostoli; nasledniki apostolov s polno oblastjo
pa so škofje, in sveta Cerkev je slovesno izrekla, da je reden
delil  ec  svete birme samo škof.  (Trid. zb. 7, k. 3.) Izreden
delilec more biti tudi vsak mašnik, ako ga papež v to pooblasti,
toda sveto krizmo, s katero birmajoči mašnik mazili, mora po¬
svetiti škof.

6. Sveto birmo more veljavno  prejeti vsak krščen in
ne še birman človek.

Primerno  je, da človek sveto birmo prejme takrat, ko
se začne zavedati pameti.

Vredno  morejo prejeti sveto birmo samo tisti birmanci,
ki so v posvečujoči milosti božji.

7. Sveta birma za zveličanje ni neogibno po¬
trebna,  toda kar je Bog ljudem postavil v posvečenje, potem
morajo hrepeneti vsi z največjo vnemo. (Rim. kat.)

§ 73.

Presveto Rešnje Telo.

Da se človek v nadnaravnem življenju posvečujoče mi¬
losti ohrani in v svetosti raste, potrebuje duhovne hrane, ki
nam jo je Jezus Kristus pripravil v zakramentu presve¬
tega Rešnjega Telesa.

1.  Presveto Rešnje Telo je najsvetejši zakrament; je pravo
telo in prava kri našega Gospoda Jezusa Kristusa pod podo¬
bama kruha in vina, pripravljeno vernikom v duhovno hrano.

Presveto Rešnje Telo se imenuje „najsvetejši“ zakrament,
ker nas ne posvečuje samo, kakor vsi drugi zakramenti, temveč
ima v sebi samega Jezusa Kristusa, začetnika vse svetosti.

2. Postavitev. Jezus Kristus je pri zadnji večerji postavil
presveto Evharistij o tudi kot zakrament.  Vzel je
kruh, ga posvetil in rekel: „Vzemi te in jejte,-to je moje

t e 1 o“; prav tako je vzel kelih z vinom, ga posvetil in rekel:
„Pijte vsi iz njega; zakaj to je moja kri nove  za¬
veze. 11  Mat. 26, 26 sl.; Mark. 14, 22 sl.; Luk. 22, 19 — 20;
1. Kor. 11, 24—25.

Tako je Jezus izpolnil obljubo, da bo dal kruha za večno
življenje.

3. Milosti. Zauživanje telesa in krvi našega Gospoda Je¬
zusa Kristusa v podobah kruha in vina ali sveto obhajilo deli
n a j o b i I n e j š e milosti:

a)  Združuje nas najtesneje s Kristusom, kakor je sam za¬
gotovil : „K dorjb moje meso in pije mojo kri, ostane
v meni in jaz v njem.“  Jan. 6, 57.

b)  Pomnožuje nam posvečujočo milost.

c)  Zmanjšuje nam hudo nagnjenje in potrjuje ljubezen
do Boga. „Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste
obteženi, in jaz vas bom poživil.“  Mat. 11, 28.

6)  Očiščuje nas odpustljivih in varuje smrtnih grehov ter
nam izbrisuje časne kazni za grehe.

d)  Daje nam poroštvo častitljivega vstajenja in večnega
življenja. „ K d o r j č moje meso in pije mojo kri, ima
večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji
d a n.“ Jan. 6, 55.

4. Zakramentalno dejanje, ki povzroči, da Jezus Kristus
trajno biva v podobah kruha in vina, se v daritvi svete maše
izvrši z Jezusovimi besedami: To je moje telo — To je
moja kri.

Ostane  pa Kristus zakramentalno pričujoč, dokler
ostane zakramentalno znamenje,  to je, dokler se po¬
dobi bistveno ne izpremenita.

V svetem obhajilu verniki  prejemajo zakrament,

ki  je  že dovršen, dočim se pri prejemanju drugih zakra¬
mentov zakramentalno dejanje šele izvršuje.

5. Reden delilec svetega obhajila  je duhovni pastir
za svoje vernike, iz pooblaščenja tudi vsak drug mašnik. Iz¬
redno se more dati pooblaščenje tudi diakonu.

Posvetiti  kruh in vino, to je, izgovoriti zakramentalne
besede, po katerih stopi Zveličar v podobi kruha in vina, more
samo pravi duhovnik, ki je škof ali mašnik.

10 *

148

Ko je Jezus Kristus pri zadnji večerji postavil daritev
svete maše in obenem presveti Zakrament, je dal oblast apo¬
stolom: „To delajte v moj spomin. 11  Da je ta oblast prešla
samo na škofe in mašnike, priča ustno izročilo in vsa zgodo¬
vina svete Cerkve.

6. Zakrament presvetega Rešnjega Telesa more veljavno
prejeti vsak človek, kateri je že krščen. Vredno  ga prejme,
kdor je v posvečujoči milosti.

Zauživanje  Gospodovega telesa in njegove krvi v za¬
vesti smrtnega greli  a je grozepoino bogoskrunstvo (božji
rop). „Naj torej človek samega sebe presodi in tako
naj j 6 od tega kruha in pije iz keliha. Zakaj, kdor
nevredno je in pije, si sodbo je in pije, ker ne raz¬
loči telesa Gospodovega. 11  1. Kor. 11, 28—29.

Da se tako svet zakrament ne bi prejemal v smrt in po¬
gubljenje, je določil tridentinski zbor,  da morajo vsi, ka¬
tere obtežuje zavest smrtnega greha, opraviti zakramentalno
spoved.

7. Potrebnost. Sveto obhajilo je odraslim  vernikom
potrebno za ohranitev nadnaravnega življenja.
Jezus Kristus sam je izrekel: „Resnično, resnično, po¬
vem vam, a k o ne boste jedli mesa Sinu človeko¬
vega in pili njegove krvi, ne boste imeli življenja
v sebi. 11  Jan. 6, 54.

Kako pogosto  je potrebno, se izvaja iz namena
presvetega Zakramenta: postavljen je v to, da bi bil dušna
hrana, hrano pa je treba prejemati večkrat. Prpd vsem je po¬
trebno, da ga prejmemo za popotnico v večnost. Glede preje¬
manja izvun smrtne nevarnosti je sveta Cerkev določila kot
skrajno mejo: „vsaj enkrat v letu, in sicer v velikonočnem
času." (IV. lat. zbor.) Po njeni želji naj bi verniki sveto Rešnje
Telo prejemali celo vsak dan.

8. Za daritev  presvete Evharistije sta potrebni dve
zakramentalni podobi,  da se predstavlja Jezusova smrt
na križu. Za zakrament presvete Evharistije pa zadostuje ena
podoba. Kristus je vernikom rekel, naj jedo njegovo meso in
pijejo njegovo kri; to se izvršuje tudi v zavžitju presv. Evhari¬
stije v eni sami podobi, ker je v vsaki podobi pričujoč celi Jezus
Kristus kot Bog in človek, z dušo in telesom, s krvjo in mesom.

149

Zato je Zveličar tudi rekel: „Kdor mene je, bo živel za-
voljo men e.“ „ K d o r j e ta kruh, bo živel vekomaj/
Jan. 6, 58. 59.

Polagoma udomačeno navado, presveto Evharistijo preje¬
mati le v podobi kruha, je sveta Cerkev odobrila, obsodila pa
krivoverce, ki so trdili, da je potrebno obhajilo v dveh po¬
dobah. Trid. zb. 21, p. 3.

§ 74 .

Sveta pokora.

S smrtnim grehom se nadnaravno dušno življenje izgubi,
odpustljivi grehi ga pa kakor bolezni slabe. Zato je dobrot¬
ljivi Odrešenik postavil zakrament svete pokore,  ki
človeku vrača izgubljeno nadnaravno življenje in ozdravlja
dušne bolezni.

1. Sveta pokora je zakrament, v katerem v to pooblaščen
mašnik namesto Boga odpusti grešniku po svetem krstu stor¬
jene grehe, če se jih resnično kesa, odkritosrčno spove ter ima
resno voljo, poboljšati se in zanje zadoščevati.

2.  Postavitev. Oblast, odpuščati grehe, je Jezus Kristus
Cerkvi dal po svojem vstajenju, ko se je prikazal apostolom in
jim rekel: „Mir vam bodi. Kakor je mene poslal Oče,
tudi jaz pošljem  vas.“ To rekši, je vanje dihnil in jim
rekel: „P rej mite Svetega Duha; katerim boste grehe
odpustili, so jim odpuščeni, in katerim jih boste
zadržali, so jim zadržani. 11  Jan. 20, 21—23.

3.  Milosti. Zakrament svete pokore nam deli:

a)  odpuščenje grehov;

b)  odpuščenje večnih in tudi vsaj nekaterih časnih kazni;

c)  posvečujočo milost, ali nje pomnožitev;

č)  povrnitev zaslug za nebesa, katerih nas je oropal smrtni
greh in ki zopet oži ve;

d)  posebne milosti za bogoljubno življenje;

e)  mir vesti.

4. Zakramentalno bistvo se izvršuje v samih dejanjih: greš¬
nik se svojih grehov kesa, spove in hoče zanje zadostiti, spo¬
vednik pa mu podeli sveto odvezo z besedami: „Jaz te odvežem
od tvojih grehov v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.“

5. Deiilec zakramenta svete pokore je škof ali mašnik ;
mašnik pa mora biti od škofa pooblaščen.

150

Grehe odpušča iz svoje oblasti samo Bog'. Jezus Kristus
pa je to oblast podelil apostolom, od katerih prehaja na njih
naslednike, škofe in mašnike. Mašniki morajo biti za podelje¬
vanje zakramenta sv. pokore posebe pooblaščeni, ker izvršujejo
nad spovedanci sodno oblast.  Papež ima sodno oblast nad
vso Cerkvijo, škof nad verniki svoje škofije, vsak drug mašnik
pa ima tako sodno oblast, kakoršno mu podeli škof ali papež.

Da se greh uspešneje zabranjuje, si papež in škofje
pridržujejo  sodno pravico nad nekaterimi težkimi pregre¬
hami. (Pridržani grehi.) V grešnikovi smrtni nevarnosti ima
vsak mašnik pravico, odvezati ga vseh, tudi sicer pridržanih
grehov.

6. Prejeti more zakrament svete pokore vsak človek, ka¬
teri je po svetem krstu grešil. Besede Zveličarjeve: »Katerim
boste grehe odpustili, so jim odpuščeni",  ne dopu¬
ščajo nobene omejitve, ne glede na osebe, ne glede na velikost
grehov. Samo pripravljen mora biti  grešnik toliko, da v
njegovi duši ni zapreke.

Da vredno  prejmemo zakrament svete pokore, je treba
pet reči; te so: izpraševanje vesti, kesanje, trdni sklep, spoved,
zadoščevanje.

Izpraševanje vesti je potrebno, v kolikor je predpogoj ke¬
sanja in spovedi, trdni sklep pa nujno izvira iz pravega kesanja,
zato se v dogmatiki kot potrebno našteva le troje: kesanje, spo¬
ved, zadoščevanje.

Kesanje.

Kesanje je dušna žalost in stud nad storjenimi grehi s
sklepom, v prihodnje več ne grešiti.

Kesanje je za odpuščenje grehov brezpogojno potrebno.
Vselej božja beseda terja kesanje, kadar obeta odpuščenje.
»Kesajte in izpreobrnite se, da se izbrišejo vaši
grehi."  Dej. ap. 3, 19. — „ Ako se ne izpokorite, se
boste vsi pogubili."  Luk. 13, 5.

Že naravna zavest govori, da ni vreden odpuščenja, dokler
je kdo zloben.

Za odpuščenje grehov ne zadostuje samo naravno
kesanje.  Kesanje je samo naravno, kadar se grešnik kesa
samo iz naravnih nagibov, n. pr.: ker je po grehu zašel v
časno nesrečo, v sramoto ali škodo.

151

Potrebno je nadnaravno kesanje.  Kesanje je nadnaravno,
kadar se grešnik svojih grehov kesa s pomočjo božje milosti
iz nadnaravnih nagibov, to je tistih, ki nas jih uči sveta vera.
Taki nagibi so: ljubezen do Boga, izguba nebes, strah pred
peklom in drugimi kaznimi, ki jih je Bog odločil za greh,
ostudnost greha, ki jo spoznamo iz naukov svete vere.

Nadnaravno kesanje je popolno, ali nepopolno  (manj
popolno).

Popolno kesanje ima, kdor se kesa iz popolne ljubezni do
Boga, to je, kdor se kesa zato, ker je razžalil Boga, najpopol¬
nejšo in najljubeznivejšo dobroto.

S takim kesanjem grešnik odpuščenje grehov doseže takoj,
ko ga obudi. (§ 60. 4. b.)

Nepopolno kesanje ima, kdor se kesa zato, ker jez grehom
izgubil nebesa, si zaslužil pekel in druge kazni, ali ker je greh
po naukih svete vere silno ostuden.

Tudi z nepopolnim kesanjem mora biti sklenjena vsaj

nepopolna ljubezen do Boga,  to je želja, dospeti k

Bogu v večno življenje, in iz te želje izvirajoča volja, zapustiti

greh in izpolnjevati božji zakon.

Nepopolno kesanje zadostuje za odpuščenje grehov v za¬
kramentu svete pokore, izjemno tudi v zakramentu svetega
poslednjega olja.

Spoved.

Spoved je skesana obtožba, s katero grešnik razodene svoje
grehe pooblaščenemu mašniku, da bi prejel odvezo od njih.

Potrebnost spovedi izvira iz božje ustanovitve, kar priča
razodetje.

a)  Besede Jezusove: „ Katerim boste grehe odpu¬
stili, so jim odpuščeni, katerim jih boste zadržali,
so jim zadržani  “ — obsegajo sodno oblast, z njo pa je
ukazana spoved.

b) O  spovedi v apostolskem času poroča sveto pismo :

Ko je bil sv. Pavel  v Efezu, je „veliko vernikov

prišlo in so se spovedali ter naznanili svoja deja¬
nja." Dej. ap. 19, 18. — Sv. Janez  pravi: „ Ako se spo¬
vemo svojih grehov, je (Bog) zvest in pravičen,
da nam odpusti naše grehe ter nas očisti vse hu¬
dobije."  1. Jan. 1, 9.

152

c)  Cerkveni očetje in cerkveni pisatelji prvih stoletij so¬
glasno poročajo o spovedi in njeni potrebnosti. Ohranile so
spoved tudi verske ločine iz najstarejših časov.

c)  Soglasje o potrebnosti spovedi se je v Cerkvi ohranilo
v naukih in izpolnjevanju. Ko so verniki jeli redkeje prejemati
svete zakramente, je Cerkev določila s posebno zapovedjo, naj
se spovedujejo vsaj enkrat v letu. IV. Lat. zb. 1215.

Spovedati se je treba po možnosti vseh smrtnih
grehov,  kateri v zakramentu svete pokore še niso bili ne-
posrednje odpuščeni, tudi njih števila in okoliščin,  ka¬
tere vrsto greha izpreminjajo ali narede iz sicer malega greha
smrtni greh.

Malih ali odpustljivih grehov se nismo dolžni
spovedati; vendar pa je zelo koristno in dobro  spovedati
se zlasti takih  odpustljivih grehov, ki pripravljajo ne¬
varnost za smrtni greh.

Kadar nimamo na vesti smrtnega greha,  pa
hočemo prejeti zakrament svete pokore, se moramo spovedati
vsaj enega odpustljivega greha, ki se ga zares kesamo in se
ga hočemo v prihodnje varovati. Ako se od zadnje spovedi ne
spominjamo takega greha, ki je tudi v vesti bil greh (ne
samo nepopolnost ali neradovoljen prestopek), se spovejmo iz
prejšnjega življenja  kakega greha; dobro seje  spovedati
večjega greha, zavoljo katerega laže obudimo resnično kesanje.

Zadoščevanje.

Zadoščevanje, ki je potrebno k zakramentu svete
pokore,  je opravljanje tistih spokornih del, ki jih spovednik
grešniku naloži za pokoro.

Pri spovedi se nalaga pokora:

a)  Da grešnik nekoliko zadosti za žaljenje, s katerim je
Bogu storil krivico.

Božji pravici mora biti zadoščeno. Popolnoma zadostiti
grešnik sam ni zmožen, ker ne more poravnati neskončne kri¬
vice. A Bog grešniku odpušča krivdo in večno kazen zaradi
Jezusovega zadoščenja ter zahteva le tako zadoščenje, kakor-
šnega grešnik more dati.

b)  Da s pokoro izbriše časne kazni, ki bi jih po odpuščeni
krivdi moral trpeti na zemlji ali v vicah.

153

V zakramentu svete pokore se z grehom in večnimi
kaznimi vred ne odpuste vselej tudi vse časne kazni, kakor
se odpuste v zakramentu svetega krsta. To je primerno božji
pravičnosti,  da težje pogoje stavi tistim, ki po doseženem
prijateljstvu božjem zopet greše. Zahteva spokornih del je pri¬
merna tudi božji dobroti,  ki hoče zabraniti lahkomiselnost
v ponavljanju grehov.

c)  Da se ukrepi za prihodnost in stanovitneje izvršuje
dobre sklepe.

Naložena pokora je dopolnilo zakramenta svete pokore, in
zato jo mora grešnik sprejeti ter po možnosti izvršiti.

Kdor naložene pokore brez zadostnega vzroka ne bi hotel
sprejeti, bi ne mogel vredno prejeti svete odveze, ker bi mu
nedostajalo izpokornosti.

Kdor pokoro sprejme, pa je potem po lastni krivdi ne
izvrši, prejme sicer zakrament veljavno, a z radovoljnim opu-
ščenjem greši in se oropa mnogih milosti.

Ako primerjamo, kako se je v Cerkvi nekdaj nakladala
mnogo ostrejša pokora, ne moremo misliti, da z zakramentalno
pokoro izbrišemo vse časne kazni. Zato je pametno,  da si
tudi sami nakladamo še druga izpokorna dela. Tudi s takimi
težavami, katerih se ne moremo ubraniti, moremo zadoščevati,
če jih vdano sprejemamo in potrpežljivo nosimo. (Trid. zbor.)

7. Zakrament svete pokore je vsem ljudem, kateri po
svetem krstu smrtno greše, edino redno sredstvo zveličanja.

Ako bi grešnik imel še katero drugo pot zveličanja, da bi
se mogel odtegniti spovedi, bi bile neresnične besede Jezusove:
„Katerim boste grehe zadržali, so jim zadržani."

Nadomestilni sredstvi.  Morejo se pa brez spovedi
rešiti tisti grešniki, ki imajo vsaj voljo, spovedati se, ako pre-
trpe mučeniško smrt  zavoljo Kristusa, ali obude popolno
ljubezen do Boga,  s katero, je sklenjeno popolno ke¬
sanje.  (§ GO. 4. b.)

§ 75.

Odpustki.

Časne kazni izbrisovati izvun zakramenta svete pokore
pomaga Cerkev tudi z odpustki.

1. Odpustek imenujemo od puščen j e časnih kazni,
katerega sveta Cerkev deli izvun zakramenta svete pokore, ko
je greh že odpuščen.

154

V grehu je treba razločevati zadolženost kazni od za¬
dolženosti krivde. Krivda je vzrok, da je grešnik vreden kazni,
in zato se kazen ne more odpustiti, dokler ni odpuščena krivda.
Ker v izrazu „greh“ navadno umevamo krivdo greha, zato
pravimo, da sveta Cerkev s podelitvijo odpustka ne odpušča
greha. Moglo pa bi se reči, da Cerkev z odpustkom odpušča
greh glede na zadolženost kazni.

2.  O odpustkih moramo verovati, da je sveta Cerkev od
Jezusa Kristusa prejela oblast,  odpustke deliti, in da jih je
zelo koristno  pridobivati.

3. Jezus Kristus je dai sveti Cerkvi oblast, odpustke deliti,
ko je rekel svetemu Petru: „ Karkoli boš razvezal na
zemlji, bo razvezano tudi v nebesih.“  Mat. 16, 19. V
teh besedali je sveta Cerkev prejela vso oblast, ki je v zvezi z
njenim namenom, torej tudi oblast, odpuščati časne kazni za greh.

Odpustke je delila sveta Cerkev v vseh vekih, dasi v
različnih časih v različni obliki.

4. Podlaga odpustkom je zasluženje Jezusa Kristusa, pre-
blažene Device Marije in svetnikov. Iz tega neizmernega zaklada
daje sveta Cerkev zadoščenje božji pravici, ko vernike odvezuje
od kazni.

5. Odpustki so dvojni: popolni in nepopolni.  S popol¬
nim odpustkom sveta Cerkev želi odpustiti vse časne kazni, z
nepopolnimi odpustki pa le del časnih kazni.

Odpustek 40 dni (ene kvadragene) pomeni odpuščenje
toliko časnih kazni, kolikor bi si jih izbrisali, če bi po starih
cerkvenih določilih delali pokoro 40 dni.

6. Da zadobimo odpustke,  je  treba:

a)  da smo v stanu posvečujoče milosti;

b)  da določene pogoje opravimo natančno in z namenom,
da bi prejeli odpustke;

c)  da imamo pravo izpokornost, to je, resnično voljo, za-
doščevati za grehe, kolikor je v naši moči.

Ker ne vemo, ali imamo zadostno izpokornost duha, tudi
ne moremo s popolno gotovostjo vedeti, ali smo odpustek res¬
nično in v vsem obsegu prejeli. Zato je dobro, da se tudi za
popolne odpustke prizadevamo večkrat.

Po priprošnji  moremo odpustke naldanjati tudi dušam
v vicah, vendar samo tiste, o katerih to naravnost izreče sveta
Cerkev.

155

Razvezovalna oblast svete Cerkve se neposrednje sicer
ne razteza tudi na duše umrlih, vendar pa morejo vsled ob¬
čestva svetnikov verniki Boga prositi, da dobrote, katerih bi
bili sami deležni, obrne v korist dušam v vicah.

7. Korist. Nauk  o odpustkih globoko v srca vernikov za-
saja resnice o božji pravici in božjem usmiljenju, o potrebnosti
zadoščenja, o občestvu svetnikov, o vicah. Kdor se odpustkov
udeležuje v duhu svete Cerkve, obuja kesanje, opravlja dobra
dela, bolj pogostoma prejema svete zakramente in po smrti prej
dospe do gledanja božjega obličja.

Povračevanja v greh odpustki ne olajšujejo, ker jih sploh
ne moremo prejeti brez resničnega kesanja in prave izpokor-
nosti. Lehkota pogojev vabi vernike, da se obilneje udeležujejo
dobrih del. — Nauk o odpustkih se je mogel kje zlorabiti, a
Cerkev je obsojala zlorabo, dobrote deliti pa ni nehala.

§ 76 .

Sveto poslednje olje.

Odločilna ura v človeškem življenju je smrtna ura.
Tu je najbolj potrebno, da ima človek posvečujočo milost, ker
le v tem svatovskem oblačilu more zaupno stopiti pred božjega
sodnika. V hudi bolezni in smrtnem boju prete bolniku naj¬
hujše izkušnjave: lahko se ga loti nepotrpežljivost, malosrčnost,
verski dvomi, obup. Naravne moči so oslabljene; tem potreb-
nejša je torej v zadnjem boju nadnaravna božja pomoč. To
daje bolniku zakrament s v. p o sle d n j e g a olja.

1.  Sveto poslednje olje je zakrament, v katerem bolnik po
maziljenju s svetim oljem in po mašnikovi molitvi prejme božjo
milost v dušno zveličanje in večkrat tudi v telesno zdravje.

2. Postavitev. Da je zakrament svetega poslednjega olja po¬
stavil Jezus Kristus, naznanjajo besede apostola Jakoba: če je
kdo med vami bolan, naj pošlje po duhovnike Cer¬
kve in naj molijo nad njim in naj ga mazilijo v
imenu Gospodovem; in verna molitev bo bolnika
o tel a in Gospod mu bo pol a j šal; in ako je v grehih,
mu bodo odpuščeni."  Jak. 5, 14—15.

Sv. Jakob ne govori o naravnem zdravljenju telesnih bo¬
lezni : a)  za tako zdravljenje ni treba klicati duhovnika, ampak
zdravnika; b)  maziljenje ne more hiti zdravilo za vsako bo¬
lezen ; c)  ozdravljenje in odpuščenje grehov se obeta kot uspeh
molitve.

156

3. Sveto poslednje olje deli bolniku te milosti:

a)  pomnoži (ali podeli) mu posvečujočo milost;

b)  odpusti mu male grehe;

c)  odpusti mu izredno tudi smrtne grehe, če se ne more
več spovedati, pa se jih vendar resnično kesa;

c)  izbriše mu časne kazni in ostanke že odpuščenih grehov,
n. pr. nagnjenje v greh, slabost volje;

d)  krepi ga v izkušnjavah in trpljenju, zlasti v smrtnem

boju;

e)  podeli mu večkrat tudi telesno zdravje, če je koristno
njegovi duši.

4. Bistvo zakramenta je maziljenje s svetim oljem in molitev,
ki izraža zakramentalno milost.

Po rimskem obredu se mazilijo posamezni čuti in med
vsakim maziljenjem mašnik moli: „Po tem svetem maziljenju
in po svojem najmilejšem usmiljenju naj ti odpusti Gospod,
kar si grešil z vidom (s sluhom — z vonjem — z okusom in
govorom — s tipom — s hojo). Amen."

5. Deiilec. Zakrament svetega poslednjega olja more ve¬
ljavno  deliti le škof ali mašnik.  Sveto olje more posvetiti
le škof.

Reden deiilec  svetega poslednjega olja je tisti duhov¬
nik, ki ga Cerkev vernikom postavi za duhovnega pastirja. Le
iz pooblaščenja ali v sili ga sme podeliti vsak drug du¬
hovnik.

6. Sveto poslednje maziljenje more prejeti vsak kristjan,
kateri je že pri pameti in nevarno zboli. Sme ga prejeti toli-
krat, kolikorkrat nevarno zboli, ali kolikorkrat se mu v isti
bolezni povrne smrtna nevarnost.

Tudi nezavestni bolniki morejo ta zakrament prejeti, če
so le imeli kdaj namen, svete zakramente prejeti ali krščansko
umreti, in tega namena niso zavrgli z nasprotno voljo.

V dosego večjih milosti naj bolnik prejme sveto poslednje
olje, če je le mogoče, pri polni zavesti in dobro pripravljen.
Spove naj se; če to ni mogoče, naj si prizadeva, obuditi popolni
kes. Obudi naj živo vero in trdno zaupanje v Boga in naj se
popolnoma vda v božjo voljo.

7. Potrebnost. Sveto poslednje olje navadno ni ne¬
ogibno potrebno  za zveličanje; vendar pa naj ga bolnik

157

nikar ne zamudi prejeti, da ne izgubi velikih milosti prav za
smrtno uro.

Za zveličanje potreben je zakrament svetega poslednja olja
takim bolnikom, ki so v smrtnem grehu, pa se ne morejo spo¬
vedati in Uidi nimajo popolnega kesanja; ako imajo nad smrt¬
nimi grehi vsaj zadostno nadnaravno (nepopolno) kesanje, jih
zakrament svetega poslednjega olja reši večne pogube.

§ 77.

Sveti red (mašniško posvečenje).

Da se v sveti Cerkvi ohrani od Jezusa Kristusa usta¬
novljena služba in oblast, je postavljen poseben zakrament, v
katerem se posvečujejo vedno novi služabniki Kristusovi in de-
lilci božjih skrivnosti. To je zakrament svetega reda
ali mašniškega posvečenja.

1.  Sveti red je zakrament, v katerem posvečenci prejmejo
duhovsko oblast in posebno milost, da morejo prav opravljati
sveto službo.

Zakramentalno posvečenje ima tri stopnje: diakonsko,
mašniško in škofovsko posvečenje. (§ 22, 2.)

2. Postavitev. Jezus Kristus je postavil in zakramen¬
talno posvetil  posebno duhovstvo.

a)  Izbral  je izmed mnogih vernih poslušalcev nekaj
učencev in izmed teh dvanajst apostolov, ki jim je dal oblast,
da so delo odrešenja širili med narode. „ Kakor je mene
poslal Oče, tudi jaz pošljem  vas.“ Jan. 20, 21.

b)  Apostole je posvetil, da so mogli vredno izvrševati sveto
službo; zakaj verniki so jih morali imeti „kot, služabnike
Kristusove in delilce božjih skr i vnos  ti.“ 1. Kor.
12, 29.

c)  Dejanje apostolov in listi-svetega Pavla poročajo, da so
apostoli postavljali škofe in mašnike, katerim
so s polaganjem rok podeljevali milost.  (§ 22.)
Torej so delili pravi zakrament, ki gaje  mogel
postaviti samo Jezus Kristus.

c)  Apostolska služba in oblast je v Cerkvi morala
ostati,  ker jo je Jezus Kristus postavil v blaginjo vse Cerkve
in ne samo takrat živečih vernikov. Torej je moral ostati
tudi zakrament,  v katerem se duhovska oblast podeljuje.

158

Ni pa potrebno, da bi vsi delilci božjih skrivnosti imeli
enako oblast; zato so razne stopnje duhovske oblasti.

3. Milosti. Zakrament svetega reda podeljuje te milosti:

a)  duhovsko oblast, opravljati sveto službo;

b)  pomnožitev posvečujoče milosti;

c)  posebno milost, da posvečenci morejo sveto službo prav
opravljati;

c)  neizbrisno znamenje Kristusovega duliovstva.

4. Zakramentalni obredje pri treh stopnjah primerno različen.
Mašniško posvečenje  (v ožjem pomenu) je obse¬
ženo v teh glavnih obredih: škof položi posvečencem roke na
glavo, moli nad njimi, jim mazili roke in poda kelih z vinom
ter pateno s hostijo, da se ju dotaknejo, obenem izgovarja be¬
sede, ki pomenijo mašniško oblast.

5. Zakrament svetega reda morejo deliti samo škofje,
ker so samo ti prejeli oblast od Jezusa Kristusa.

6. Sveti red more veljavno  prejeti vsak krščen moški;
v škofa posvečen more biti le mašnik.

Vredno prejme  zakrament posvečenja, kdor je v po¬
svečujoči milosti.

Dopustno ga prejme,  kdor ima tiste lastnosti, kijih
zahteva stan, in izpolni vse, kar je ukazala Cerkev.

7. Zakrament svetega reda je potreben človeški družbi, ker
hoče Jezus Kristus zveličavne milosti redno deliti po vidnih
služabnikih sv. Cerkve.

Nikomur ni Bog ukazal, da bi moral stopiti v duhovski
stan, toda kogar je poklical, naj klic spoštljivo sprejme.

§ 78.

Sveti zakon.

Zakon je velike važnosti za človeško družbo. Zakonskim
naklada težke dolžnosti, časna in večna sreča premnogih je
odvisna od izvrševanja teh dolžnosti. Zato je Jezus Kristus
zakon povzdignil v zakrament,  s katerim je združil
posebne milosti.

1. Sveti zakon je zakrament, v katerem se neoženjen krist¬
jan in neomožena kristjanka nerazdružno zvežeta in prejmeta
od Boga milost, da moreta dolžnosti zakonskega stanu do smrti
zvesto izpolnjevati.

159

2.  Postavitev.

a)  Sveti zakon v redu narave. Nerazdružljiv zakon
med možem in ženo je bil postavljen že v raju in je utemeljen
v človeški naravi. Jezus Kristus je rekel: ,, A 1 i niste brali,
da je ta, ki je od začetka ustvaril človeka, ustvaril
moža in ženo in rekel: Zategadelj bo človek za¬
pustil očeta in mater in se bo držal svoje žene...
Kar je torej Bog združil, naj človek ne loči.“ Mat.
19, 4-7. (Mark. 10, 6—9.)

b)  Sveti zakon kot zakrament. Jezus Kristus je
pravo zakonsko zvezo med kristjani  povzdignil v dostojan¬
stvo  zakramenta. Tako uči sveta Cerkev, oprta na sveto
pismo in ustno izročilo. (Trid. zb. 24.)

3. Zakrament svetega zakona deli  te  milosti:

a)  pomnoži posvečujočo milost božjo;

b)  da posebno milost, da zakonska moreta zvesto izpol¬
njevati dolžnosti svojega stanu.

4. Bistvo svetega zakona  je veljavno sklenjena zakon¬
ska pogodba,  to je ono dejanje, s katerim se sklene neraz-
družna zakonska zveza.

Kristus zakonu ni dodal nič novega, od zakonske pogodbe
različnega, ampak je zakon sam povišal v zakrament. Zato je
vsak veljaven zakon med krščanskimi osebami
zakrament.

5. Nerazdružnost zakona.  Sveti zakon, ki je veljavno skle¬
njen in dovršen, se ne more razvezati drugače ko s smrtjo
enega izmed zakonskih. „Kar je Bog združil, naj človek
ne  1 oči.“ Mat. 19, 7; Mark. 10, 9.

Zakon  nevernikov,  ki ni zakrament, je manj stalen.
More se razdražiti, ako katera zakonska oseba prejme sveti
krst in neverna oseba noče z njo mirno živeti.

Zakon med kristjani  je razdražljiv le toliko časa,
dokler ni dovršen,  to je, dokler poročenoa ne začneta
skupaj živeti. A tudi nedovršenega zakona ne moreta poro-
čenca razveljaviti poljubno, ampak ga razveljavi le cerkvena
oblast, kadar katera zakonska oseba naredi slovesno obljubo
v duhovnem redu, ali kadar iz tehtnih razlogov papež da
izpregled.

Razen tega je iz tehtnih razlogov včasih dovoljena lo¬
čitev od skupnega življenja,  dočim sveti zakon ostane

160

veljaven. Zakonski osebi sami se lahko sporazumeta, da bosta
nekaj časa živeli ločeno, pa tudi Cerkev v težkih primerljajih
dovoljuje ločitev (ne razdružitve).

6. Ker je bistvo svetega zakona veljavno sklenjena zakon¬
ska pogodba, izvršita zakramentalno dejanje  in prejmeta
zakrament ženin in nevesta,  ko skleneta nerazdružno za¬
konsko zvezo.

A ker je sveti zakon med krščanskimi osebami zakrament,
zakramente pa je Jezus Kristus izročil svoji Cerkvi, gre le
Cerkvi pravica, dajati določila o veljavnem in dopustnem skle¬
panju svetega zakona.

Cerkev je predpisala obliko poroke  ter določila in de¬
loma postavila zakonske zadržke.

Glede na obliko poroke velja sledeča določba:

Ženin in nevesta ki sta, ali sta kdaj bila v katoliški Cer¬
kvi, moreta v rednih razmerah skleniti veljaven zakon le vpričo
župnika dotičnega kraja, ali pristojnega škofa, ali vpričo duhov¬
nika, katerega pooblasti župnik ali škof, in vsaj dveh prič.

V preteči smrtni nevarnosti se more veljaven in dopusten
zakon skleniti vpričo kateregakoli duhovnika in dveh prič, ako
ni dohiti župnika, ali pristojnega škofa, ali katerega drugega
pravilno pooblaščenega duhovnika.

Sveti zakon smeta skleniti le ženin in nevesta, med ka¬
terima ni nobenega zakonskega zadržka.

Zakonski zadržki so take okolnosti, zavoljo katerih zakon¬
ska zveza ali ni veljavna, ali pa ni dovoljena.  Prvi so
razdiralni,  drugi oviral  ni  zadržki.

Razdiralni zadržki  so n. pr.: Nedoraslost, blaznost,
sila in strah, že obstoječa zakonska zveza, višji redovi, slo¬
vesne obljube v duhovnem redu, sorodstvo in svaštvo v dolo¬
čenih kolenih, duhovno sorodstvo (vsled botrstva), postavno
sorodstvo (vsled posinovljenja), razlika v veri (med kristjani
in nekristjani) i. dr.

Kdor sklepa zvezo navzlic razdiralnemu zadržku, sploh ne
sklene veljavnega zakona, ampak le grešno zvezo, ki se mora
kot ničeva razdreti, ako se zadržek ne odstrani.

Oviralni zadržki  so: Prepovedani čas (od prve ad¬
ventne nedelje do sv. treh kraljev in od pepelnične srede do
bele nedelje), veljavna zaroka s kako drugo osebo, neslovesna

161

obljuba, katera nasprotuje svetemu zakonu, razlika krščanske
veroizpovedi (če sta ženin in nevesta krščena, pa nista oba
katoličana), če zaročenca nista oklicana.

Kdor sklene zakon navzlic oviralnemu zadržku, greši;
vendar je pa tak zakon veljaven,,

Od nekaterih takih zadržkov, ki jih je postavila Cerkev,
iz tehtnih razlogov Cerkev daje iz pregled (dispenzo) in tako se
sicer nedopusten zakon včasih dopusti, ali sklenitev veljavnega
zakona omogoči, ali že sklenjena neveljavna zveza poveljavi.

Mešanih zakonov (med katoliškimi in nekatoliškimi krist¬
jani) katoliška Cerkev ni k d ar ne odobrava,  ker: a)  sprav¬
ljajo katoliškega sodruga v nevarnost, da privoli v nekatoliško
vzgojo otrok in tako greši; h)  obtežujejo celo pri ugodnih raz¬
merah katoliško vzgojo otrok; c)  sejejo v družino dostikrat
nemir in versko vnemarnost. — Vendar pa Cerkev take zakone
iz važnih vzrokov trpi,  če je zagotovljeno, da bodo vsi
otroci katoliško vzgojeni, in čo so odstranjene nevarnosti za
zveličanje. V takem s^ičaju da Cerkev izpregled in dovoli cer¬
kveno poroko.

0 pravici države. Ker je zakonska zveza tudi za časno
blaginjo velevažna, daje o njej tudi država svoje predpise. —
Zakon nevernikov,  ki niso nikdar bili katoličani, more
veljavno urejevati država sama. Določiti more po svoji pre¬
vidnosti to, kar ni že po božjem pravu drugače določeno. —
Nasproti krščanskim podložnikom  ima država oblast,
urejevati vse tiste družabne razmere, ki niso bistveni učinki
zakonske zveze, n. pr. o imetju, dedovanju, imenu. Kar pred¬
pisuje država o bistvu in bistvenih učinkih svetega zakona
med kristjani, se mora strinjati z veljavnimi cerkvenimi
predpisi.

Civilna poroka je sklepanje zakonske zveze pred svetno
oblastjo. Za tiste, ki so ali so bili kdaj v katoliški Cerkvi,
taka zveza ni veljaven zakon. Kdor je ne razdere, ali pa po
določbah svete Cerkve ne poveljavi, ga Cerkev kot očitnega
grešnika ne pusti k svetim zakramentom.

Če svetna oblast zakonsko zvezo priznava ie s pogojem,
da se sklene civilno, sme tudi katoličan ta pogoj izpolniti, toda
ne sme imeti volje, da bi takrat sklenil zakon (ker ga v i-es-
nici ne more), ampak takrat sme le izreči svoje soglasje za
zakon; sklene ga pa preje ali pozneje po določbah svete Cerkve.

7. Sveti zakon je koristen človeški družbi,  ki zajemlje
moč iz dobro urejenih družin. Tudi osebno popolnost  mo¬
rejo doseči zakonski ljudje v svetem zakonu. Toda potreben

11

Dr. Svetina, Katoliški verouk.

162

za vsakega posameznika zakon ni in višji osebni po¬
polnosti je pogostoma celo ovira.

Svobodno izvoljen  deviški stanje boljši od svetega
zakona in je posebna milost. „Kdor omoži svojo de¬
vico, dobro stori, kdor pa je ne omoži, stori boljše.“
1. Kor. 7, 38.

Ni se bati, da bi se zaradi nauka o večji vrednosti de-
vištva ljudje ne ženili; Kristus je rekel: „Vsi ne razumejo
te besede, ampak katerim  je  dano.“ Mat. 19, 11.

§ 79 .

Zakramentali.

Poleg svetih zakramentov, ki jih je Jezus Kristus po¬
stavil v naše posvečenje, rabi sveta Cerkev še druga vidna
znamenja, s katerimi nam naklanja razne božje dobrote; ker
so ta znamenja zakramentom nekoliko podobna, jih imenujemo
zakramentale.

1.  Zakramentali so zakramentom%podobni obredi, in sicer:

a)  sveta dejanja  (zarotovanja, blagoslavljanja, posve¬
čevanja), s katerimi Cerkev vernikom naklanja posebne milosti
in dobrote, ali posvečuje osebe in reči;

b)  svete reči,  katere je Cerkev blagoslovila ali posve¬
tila za službo božjo ali za pobožno rabo.

2. Zakramentali so zakramentom podobni,  vendar
pa od njih bistveno različni.

Podobnost je v tem, da so tudi zakramentali vidna zna¬
menja, s katerimi se podeljujejo božje dobrote.

Razlika pa je mnogotera:

a)  Zakramentalov ni postavil Jezus Kristus, ampak njegova
Cerkev.

b)  Zakramentali neposrednje ne podeljujejo posvečujoče
milosti, ampak druge dobrote.

c)  Teb dobrot ne dele po lastni vrednosti, ampak le po
priprošnji svete Cerkve in pobožnosti tistih, ki jih rabijo; zato
jih tudi ne podele vselej.

Ker nam v zakramentalih prosi božjih dobrot Jezusova
Cerkev, ki je vedno Bogu dopadljiva, imajo tudi zakramentali
vedno veliko vrednost pred Bogom. Vselej pa ne podele pro¬
šenih dobrot, ker se prošnje ne strinjajo vselej s sklepom
božje previdnosti.

163

Peto poglavje.

0 dovršenju sveta.

Prvi razdelek.

Poslednje reči človekove.

Človekov poslednji delež je smrt in sodba, po tej pekel
ali nebesa. O koristi premišljevanja poslednjih reči govori Sveti
Duh: „V vseh svojih delih se spominjaj svojih po¬
slednjih reči in vekomaj ne boš grešil."  Sir. 7, 40.

§ 80.

Smrt in posebna sodba.

1.  Smrt je ločitev duše od telesa. O smrti vemo, da mo¬
ramo vsi umreti, zakaj „ ljudem je odločeno, enkrat
umreti"  (Hebr. 9, 27); ne vemo pa, kdaj, kje in kako bomo
umrli. Zato moramo pogosto misliti na smrt in biti nanjo vedno
pripravljeni. Kristus nas opominja: „Čujte torej, ker ne
veste ne dneva,  ne  ure." Mat. 25, 13.

Pravičnemu človeku se smrti ni bati, ker je smrt po Kri¬
stusovi zaslugi le prehod v boljše življenje. „Kristus je
meni ži vij e n j e in smrt dobiček."  Fil. 1, 21. — „ Drago¬
cena je pred Gospodovim obličjem smrt njegovih
svetnikov."  Ps. 115, 6. — »Smrt grešnikov pa je
silno huda." Ps. 33, 22.

2. S smrtjo se konča čas preizkušnje in zasluženja. „Če

drevo pade proti jugu ali severu, obleži tam, kamor
je padlo."  Prid. 11, 3. — „ Pride noč, v kateri nihče
ne more delati."  Jan. 9, 4.

3. Takoj po smrti vsakega -človeka Bog njegovo dušo sodi.
Ta sodba se imenuje posebna sodba. „Bogu je lahko, smrtni
dan vsakemu povrniti po njegovih delih."  Sir. 11, 28.

Božja sodba ni kakor preiskovanje zemeljskega sodnika,

kateremu je stvar izpočetka neznana, marveč je v trenutku

smrti že sklenjena in duša takoj prejme zasluženo plačilo.

4. Delež sojene duše je:

a)  zveličanje,  ako je v posvečujoči milosti in je že
zadostila za vse grehe, ki jih je morda storila;

11 *

164

b)  prehodno trpljenje v vicah, ako je v posveču¬
joči milosti, pa ima še zadoščevati za grehe;

c)  pogubljenje v peklu,  ako se je ločila s sveta brez
posvečujoče milosti.

§ 81 .

, Zveličanje v nebesih.

1.  Nebesa so kraj, kjer zveličani angeli in svetniki uživajo
neizrekljivo veselje. „Oko ni videlo, uho ni slišalo in
v srce človekovo ni prišlo, kar je Bog pripravil
to m. ki ga ljubijo."  1. Kor. 2, 9.

Kje so nebesa in kakšne so v nebesih tvarne razmere,
o tem sveta vera ne razodeva ničesar. (Tako tudi ne o vicah
in peklu.)

2. Veselje, ki ga uživajo izvoljeni v nebesih, je neizrek¬
ljivo. Iz božjega razodetja vemo:

a)  Boga gledajo iz obličja v obličje ter ga ljubijo in uži¬
vajo brez konca. „ Vidimo sedaj skozi zrcalo kakor
v megli, takrat pa iz obličja v obličje. Sedaj spo¬
znam le nekoliko, takrat pa bom spoznal, kakor
sem tudi spoznan."  1. Kor. 13, 12. — „ V i d e 1 i ga bomo,
kak  or  še  n j e.“ 1. .Jan. 3, 2.

Gledanje Boga iz obličja v obličje je naj p opolnej š e
spoznavanje božje,  različno od sedanjega spoznavanja,
ko iz lepote stvari sklepamo na lepoto stvarnika in nas o
njem poučuje sveta vera. V nebesih ga bomo sami nepo-
srednje spoznavali  ali gledali, z vso močjo ljubili in
se udeleževali njegove blaženosti.

Bistvena blaženost izvoljenih je torej Bog sam. Vse drugo,
kar ni Bog, blaženosti ne bi moglo nadomestiti, a tudi nikake
bolečine je ne bi mogle zamegliti.

b)  Razen bistvene blaženosti uživajo zveličani tudi druge
radosti, ki so primerne njih poveličanju. Radujejo se popolne
dušne (in po vstajenju tudi telesne) dovršenosti; izpolnjujejo
se jim vse želje, ki so le dobre in svete; veselje jim pomno-
žuje družba ljubljenih prijateljev, svetnikov in angelov, pred
vsemi Jezusa'Kristusa v poveličani človeški podobi in rajske
kraljice Marije.

c)  Izvoljeni so za zmiraj obvarovani vsake bolečine in ža¬
losti, vsakega tudi najmanjšega zla. „Bog bo obrisal vse

165

solze z njih oči in smrti ne bo več; tudi ne bo več

ne žalovanja, ne vpitja, ne bolečine. 11  Skr. raz. 21, 4.

•

Tudi zavoljo pogubljenja nekdaj ljubljenih sorodnikov in
prijateljev zveličani ne žalujejo. Zakaj, ko gledajo božjo ne¬
skončno lepoto, vidijo tudi to, da je Bog vsem hotel dobro
in da vse kaznuje le po zasluženju; ker Boga popolnoma lju¬
bijo, ljubijo tudi vse njegove sklepe.

3. Veselje  izvoljenih je različno. „Sin človekov bo
povrnil vsakemu po njegovih  d e 1 i li.“ Mat. 16, 27. —
„Kdor seje v obilnosti, bo tudi žel v obilnosti.“
2. Kor. 9, 6.

Bistveno blaženost uživajo vsi, tako da je vsak popol¬
noma srečen. Vsak gleda, ljubi in uživa božjo lepoto z vso
svojo močjo, toda kateri so zaslužili več, imajo popolnejšo
zmožnost.

§ 82.

Očiščevanje v vicah.

ji. Vice so kraj, kjer trpe časne kazni in se očiščujejo duše
tistih, ki so umrli v posvečujoči milosti, pa imajo še zadošče-
vati za grehe.

2. Da so vice, uči razodetje, pa tudi razum sam sklepa, da
mora biti tak prehodni stan.

a)  Razodetje.

Sveto pismo  hvali dejanje Juda Makabejca, kije  za
grehe padlih bojevnikov dal v Jeruzalemu opravljati daritve.
„ Sveta in dobra je misel, moliti za mrtve, da bi
bili grehov  rešeni. 11  2. Mak. 12, 46. Zveličani v nebesih
nimajo grehov: ne zadolženosti krivde, ne zadolženosti kazni;
pogubljeni v peklu grehov ne morejo biti rešeni. Torej mora
biti prehodni stan, kjer se duše ..očiščujejo.

Izročilo  svete Cerkve je s tem naukom od prvih sto¬
letij v popolnem soglasju: V vseh liturgijah  vzhodne in za¬
hodne Cerkve in tudi že davno odpadlih verskih ločin so določene
posebne molitve za rajnike, moliti pa se ne more ne za zveli¬
čane v nebesih, ne za pogubljene v peklu.

b)  Razum  sklepa: Ni verjetno, da bi bil vsak človek v
smrtnem trenutku ali tako čist, da bi bil vreden, precej stopiti
pred božje obličje, ali pa tako zloben, da bi zaslužil večno po-

166

gubljenje. Razodetje podpira to umsko sklepanje, ker uči, da
tudi pravični ljudje na zemlji niso brez madežev in da nič
omadeževanega ne pojde v nebesa. (Skr. raz. 21, 27.) Torej mora
še po smrti biti dana prilika, da se duše očiščujejo.

3. Duše v vicah nimajo več na sebi madeža krivde. Smrtnih
grehov se je duša kesala že v življenju na zemlji, v vicah ob¬
žaluje tudi najmanjše grehe.

Ko je duša vseh svetnih mikov prosta, jasno vidi, daje
Bog njena najvišja ter edina dobrota. Ker se je že na zemlji
v času preizkušnje odločila za božjo ljubezen, se zdaj obrne
od vseh nerednosti. S tem dejanjem sicer ne zasluži opro-
šeenja ali zmanjšanja kazni, toda Bog ji odpusti vsako krivdo,
pravici božji pa je tudi po odpuščeni krivdi treba še zadostiti.
Sv. Tomaž Akvinski.

4. Duše v vicah trpe neizrekljive bolečine. Najhujšo žalost
trpe zato, ker zavoljo prejšnjih grehov ne morejo takoj gledati
Boga, ki ga nadvse ljubijo. Razen tega jim je božja pravičnost
prisodila še razne druge muke. A vse kazni duše v vicah spre¬
jemajo in nosijo z ljubeznijo, ker so zanje sredstvo, da bodo
smele Boga gledati.

5. Preko sodnjega dne ne bo nobena duša v vicah. Sklep
sodbe bo: „In ti (zavrženi) pojdejo v večno kazen,
pravični pa v večno življenje. 11  Mat. 25, 46.

6. Dušam v vicah moremo pomagati, ker smo z njimi
združeni v občestvu svetnikov. Tridentinski zbor pravi: „Dušam
v vicah pomagajo priprošnje vernikov, zlasti daritev svete maše.“

Priprošnja  je vsaka pomoč, ki jo more vernik v do¬
sego kake dobrote drugemu nakloniti, torej molitev, post, mi¬
loščina in sploh dobra dela. Tudi odpustke moremo po pri¬
prošnji obračati v korist dušam v vicah.

§ 83.

Pogubljenje v peklu.

1. Pekel je kraj, kjer pogubljeni ljudje v družbi zavrženih
angelov trpč večne kazni. „Poberite se izpred mene,
prekleti, v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču
in njegovim angelom.“  Mat. 25, 41.

O kraju sveta vera ne uči ničesar. Sv. Janez Krizostom
opominja: „Ne vprašujmo, kje je, ampak kako mu ubežimo.“

167

2.  ..Strašno je pasti v roke živega Boga.“ Hebr. 10, 31.

a)  Pogubljeni  nikdar ne bodo videli božjega ob¬
ličja. Iz te neskončne izgube nujno izvira neutolažna žalost,
obupnost in pekoča vest.

Otroci, kateri niso dosegli posvečujoče milosti, ne¬
skončne izgube toliko ne občutijo, ker je niso zakrivili sami;
zato tudi morejo uživati naravno srečo.

b)  Pogubljeni trpč tudi bolečine, kijih  povzroča „ ne¬
ugasljivi ogenj, kjer njih črv ne umrje in njih
ogenj ne ugasn  e.“ Mark. 9, 42. 43. — „ Gr o z o v i to trpi m
v tem plamenu“,  je tožil neusmiljeni bogatin. Luk. 16, 24.

Ali je neugasljivi ogenj le podoba za velikost bolečine,
ali je tvarni ogenj, verski nauk ni določen, ker se morejo
svetopisemske besede tolmačiti tudi v prenesenem pomenu.
Sveta Cerkev tega nauka ni določila. Skoraj splošno pa bogo¬
slovci mislijo, da je ogenj v peklu pravi ogenj, samo različen
od zemeljskega; zakaj večni ogenj muči, toda ne uničuje, žge,
toda ostane „skrajna terna".

3. Trpeli ne bodo vsi enake kazni. „Bog bo vsakemu
povrnil po njegovih delih.“  Rim. 2, 6.

Ako bi vsi pogubljeni trpeli enako kazen, bi bil kaznovan
le prvi smrtni greh, kar je proti božji pravičnosti in svetosti.

4. Pogubljenje bo trajalo yekomaj. „Ti pojdejo v večno
kazen, pravični pa v večno življenje."  Mat. 25, 46.

Večnost kazni  zahteva božja pravičnost, božja svetost
in modrost, pa tudi božja ljubezen do človeštva.

a)  Božja pravičnost.  Po zasluženju mora biti kazno¬
van smrtni greh, ki je neskončna žalitev božjega veličastva.
Velikost krivice se ne meri po času, v katerem se je vršila,
ampak po njeni zlobnosti, in ta je v smrtnem grehu neskončna,
ker žali neskončno popolnega $oga. Zaslužena .je torej ne¬
skončna kazen. Ker ne more biti neskončna po velikosti bo¬
lečin, je božja pravica grešniku odmerila kazen, ki traja brez
konca.

b)  Božja svetost in modrost. Svetost  božja mora
zahtevati, naj se izpolnjuje nravni zakon. Navadno pa je samo
večna kazen zmožna, človeka v hudih izkušnjavah odvrniti od
greha. Torej zahteva božja modrost  večno kazen kot edino
primerno zatrdilo (sankcijo) nravnega zakona.

168

Nespametna je tolažba grešnikova, da Bog zavoljo svo¬
jega usmiljenja ne more večno kaznovati. Zakaj v božjem
usmiljenju ni slabotnega sočutja, ampak neskončna svetost in
modrost. Zavoljo svetosti zahteva Bog nravno življenje in za¬
voljo modrosti je dal zakonu primerno zatrdilo.

Bog je neskončno usmiljen do grešnika, ki sledi klicu
njegove milosti in se skesan povrne k njemu. A to je možno
le v tem življenju. S smrtjo poteče čas milosti in čas preiz¬
kušnje je končan. Volja več ne izpreminja smeri hotenja. Kakor
se je v tem življenju odločila: za Boga, ali proti Bogu, taka
ostane. Kakor za pravične v večnosti ni več nevarnosti, da
bi grešili, tako za pogubljene ni več možnosti, da bi se kesali
in izpreobrnili.

c)  Božja ljubezen do človeštva. Bog svoje stvari
ljubi in zato jih podpira, da ne zavržejo zveličanja. Več¬
nost kazni pa je sredstvo, ki more tudi slabotne ljudi ob¬
varovati padca.

Strah  pred hožjo kaznijo sam po sebi ne povzdiguje
človeškega srca h kreposti, toda vceplja mu spoštovanje do
božjega veličastva in globok pojem o božji svetosti ter ga
varuje oskrunjevalnih madežev. Tako se človek pripravlja
za višje nagibe  h krepostnemu življenju in nesebični lju¬
bezni do Boga.

5. Pogubljeni so izključeni iz občestva svetnikov in molitve
vernikov jim nič ne koristijo. Ker so zavrgli Boga, je zanje
izgubljeno vse.

Drugi razdelek.

Vesoljno dovršenje.

Namen vesoljnega človeštva bo dosežen ob drugem pri¬
hodu Kristusovem, ko bodo vsi mrtvi vstali k poslednji sodbi.

§ 84.

Drugi prihod Kristusov.

1. Ob koncu sveta pride Jezus Kristus še enkrat na zemljo
sodit žive in mrtve. „Videli bodo Sina človekovega
priti na oblakih neba z veliko močjo in veliča¬
stvo  m.“ Mat. 24, 30.

2. „Tistega dne in ure pa ne ve nihče, niti angeli
nebeški, ampak  sam  Oče. u  Mat. 24, 36.

*

169

Sveto pismo napoveduje nekatera znamenja pred kon¬
cem sveta:

a)  »Evangelij kraljestva se bo oznanil po
vsem svetu v pričevanje vsem narodom in tedaj
pride konec." Mat.  24,  14.

b)  »Izraelovi otroci bodo veliko dni ostali brez kralja
in brez poglavarja in brez daritve in brez oltarja; potem pa
se bodo iz preobrnili  in iskali Gospoda in strahoma se
bodo približali Gospodu, svojemu Bogu, in njegovim dobrotam
poslednje dni.“ Ozej 3, 4—5.

c)  Poprej bodo ljudje odpadali  in se bo razodel
človek greha, sin pogubljenja, ki bo nasprotoval in se vzdigoval
proti vsemu, kar se imenuje Bog ali božje češčenje, tako da
bo sedel v božjem templju in se izkazoval, kakor da bi bil
Bog. (2. Tes. 2, 3—4.)

č)  »Znamenja bodo na s o lncu in luni in zve¬
zdah...  in ljudje bodo koprneli od strahu in pričakovanja
tega, kar ima priti črez vesoljni svet, zakaj nebeške moči se
bodo gibale." Luk. 21, 25 — -26.

3.  Vidni svet  ne ostane, kakoršen je sedaj.  »Rešen bo
v častitljivo svobodo božjih otrok."Rim.8,21. — Jezus
Kristus sam zatrjuje; »Nebo in zemlja bosta prešla,
moje besede pa ne bodo prešle." Mat.  24,  35.  — „Pri¬
čakuje m o pa po njegovih obljubah novega neba
in nove zemlje, na katerih prebiva pravica."
2. Petr. 3, 12—13.

§ 85.

Vstajenje mrtvih.

1.  So d nji dan bodo ljudje vstali v svojih telesih.

Kristus sam je učil:  »Pride ura, v kateri bodo vsi,
ki so v grobe h, slišali glas Sinu božjega. In šli
bodo, kateri so delali dobro, v vstajenje življenja,
kateri so pa delali hudo, v vstajenje sodbe." Jan.5,
28-29.

Sv. Pavel je pisal Korinčanom:  »Kakor v Adamu vsi
um rje j o, tako bodo v Kristusu vsi oživljeni."
1. Kor. 15, 22.

Vera v vstajenje je temelj krščanske vere, za katero so
mučenci dajali življenje.

Tudi v svetem pismu stare zaveze je vera v vstajenje
jasno izražena. Makabejski mučenec si je dajal srčnost z bese-

170

dami: „Iz nebes imam te ude, pa zavoljo božjih
zakonov jih zdaj preziram, ker jih upam zopet
prejeti od njega.“ 2. Mak. 7, 11. — Job pa je govoril,
ko ni več upal zdravja:  „V  e m namreč, da moj odre¬
šenik živi, in poslednji dan bom vstal iz zemlje;
in zopet bom obdan s svojo kožo in v svojem
mesu bom gledal svojega Boga." Job 19, 24 — 26.

Daši bomo resnično vstali  v svojih telesih, vendar
telo po vstajenju ne bo v vseh ozirih enako sedanjemu. „To
tr o h 1 j iv o (telo)  m o r a obleči n e st r ohl j i v o st,“ 1. Kor.
15, 53. — Za istost telesa tudi  ni potrebno, da bi po
vstajenju  imelo vso isto snov; saj tudi v življenju snovni
deli prihajajo in odhajajo, vendar telo ostane isto in je vedno
pravo naše telo.

2. Vstalih telesa  ne bodo enaka. Telesa dobrih bodo
poveličana in neizrekljivo lepa, telesa hudobnih pa neizrekljivo
ostudna. „Vsi bomo sicer vstali, toda  (častitljivo) iz-
premenjeni ne bomo  vsi.“ 1. Kor. 15, 51.

„Pravični se bodo v kraljestvu svojega  Očeta
svetili kakor solne  e.“ Mat. 13, 43. — „ Jezus Kristus
bo izpremenil naše revno telo, ker ga bo upodobil
svojemu častitljivemu telesu.“ F i 1. 3, 21.

„Kateri spe v prahu zemlje, se bodo zbudili:
eni k večnemu življenju in drugi k osramočenju,
ki ga bodo večno gledali. 11  Dan. 12, 2.

§ 86 .

Vesoljna sodba.

1. Po vstajenju  bo  vesoljna sodba. „Vsi se moramo po¬
kazati pred sodnim stolom Kristusovim." 2. Kor.
5, 10. — „I(o  pride Sin človekov v svojem veličastvu
in vsi angeli z njim, takrat bo sedel na sedežu
svojega veličastva. In zbrali se bodo pred njim
vsi na r odi in ločil jih bo narazen, kakor pastir
loči ovce od kozlov, in postavil bo ovce na svojo
desnico, kozle pa na levico.“ Mat. 25, 31—33.

2. Pri vesoljni sodbi bo pred svetom odkrito vse, kar so
ljudje storili dobrega ali hudega, tudi vse misli, želje in nameni
vsakega človeka.

171

O načinu sodbe meni sv. Tomaž Akvinski, da se bo
vsa sodba izvršila po hipnem božjem razsvetljenju. Bog bo
posvetil v dušo vsakega človeka, da bo v hipu odkrito vse
njegovo življenje. V tej božji luči bo vsa sodba izrečena, ute¬
meljena in izvršena. Nam ljudem na zemlji je popisal Jezus
Kristus poslednjo sodbo v podobi zemeljske sodbe, da moremo
razumeti vsaj poglavitni temelj razsodbe, namreč vzročno zvezo
med našimi dejanji in zvršetkom sodbe.

3. Slednjič bo izrekel sodnik Jezus Kristus končno in
večno veljavno razsodbo nad pravičnimi in krivičnimi. Pravične
bo sprejel v nebesa, krivične pa pahnil v pekel.

„Takrat poreče kralj tistim, ki bodo na nje¬
govi desnici: Pridite, blagoslovljeni mojega

Očeta, posedite kraljestvo, ki vam je priprav¬
ljeno od začetka sveta.“ Mat.  25,  34.

„ P o t e m poreče tudi tistim, ki bodo na levici:
Poberi t e se izpred mene, prekleti, v večni ogenj,
ki je pripravljen hudiču in njegovim angelom."
Mat.  25,  41.

„In ti pojdejo v večno kazen, pravični pa v
večno življenje." Mat.  25,  46.

4.  Vesoljna sodba bo primerno dovršenje božjih

del:

a)  Ljudje prejmejo čast ali osramočenje po resnični za¬
slugi, ker bodo odkrita vsa dobra in vsa hudobna dela.

b)  Pred vsem svetom se takrat odkrijejo dela  božje
previdnosti in se pokaže  božja mogočnost, dobrot¬
ljivost, svetost in pravičnost.

c)  Jezus Kristus, ki je bil zaradi vsega človeštva za¬
ničevan, bo pred vsemi stvarmi poveličan.  Takrat bodo vsi
videli, kar zdaj verujemo:

tt

„V nikomer drugem ni zveličanja.^

1. Kor. 4, 5.

Berilo

i.

Stvari oznanjajo Boga.

Job 12, 7—9.

„Vprašaj živino in učila te bo;
in tiče neba in naznanile ti bodo.

Govori z zemljo in odgovorila ti bo
in pripovedovale bodo ribe morja.

Kdo ne ve,

da je vse to naredila roka Gospodova!“

Sv. Avguštin, Conf. 10, 6.

Gospod, ganil si s svojo besedo moje srce in ljubil sem
te. Pa tudi nebo in zemlja in vse, kar je na njih, mi z vseh
strani govori, naj te ljubim; in ne nehajo oznanjati vsem, tako
da so neopravičljivi, kateri te ne ljubijo ...

Kaj pa ljubim, ko tebe ljubim? . . .

Vprašal sem zemljo in rekla je: Nisem tvoj Bog; in vse
stvari na njej so izpovedale isto.

Vprašal sem morja in brezdna in živali, ki se gibljejo na
zemlji, in odgovorile so : Nismo tvoj Bog, išči nad nami!

Vprašal sem pihljajoče sapice in govoril je zrak z vsemi
svojimi prebivalci: Moti se Anaksimeni, nisem tvoj Bog.

Vprašal sem nebo, solnce, luno in zvezde, in rekle so:
Tudi me nismo Bog, ki ga iščeš.

In rekel sem vsem stvarem, ki obkrožujejo moje telo:
Rekle ste mi o mojem Bogu, da ve niste; povejte mi kaj o
Njem. In zaklicale so z velikim glasom: On nas je naredil.

Moje vprašanje je moja pozornost in njih odgovor je nji¬
hova lepota.

1  Anaksimen je bil grški modroslovec, rojen 1. 548. pr. Kr.; učil je, da
je vse nastalo iz zraka.

173

Sv. Avguštin, Coni'. 11, 4.

Glej, stvari  (nebo in zemlja) so.

Kličejo, da so narejene, zakaj izpreminjajo
se; v tem pa, kar ni narejeno in vendar biva, ni ničesar, kar
poprej ne bi bilo, to je: v tem ni izpreminjevanja.

Kličejo tudi, da se niso naredile same:  zato
smo, ker smo narejene; preden smo bile, nas ni bilo, da bi se
bile mogle narediti same.

In glas govorečih je razvidnost.

Torej si jih naredil ti, o Gospod;  ki si lep, zakaj
lepe so; ki si dober, zakaj dobre so; ki si, zakaj so (bivajo).
Pa niso tako lepe in niso tako dobre in ne bivajo tako, kakor
ti, njihov stvarnik, s komer primerjane, niso ne lepe, ne dobre,
niti ne bivajo.

Vemo to, hvala tebi!

2 .

Zavest o božanstvu.

Vera v božanstvo je dota človeštva.  Vkljub raz¬
ličnosti življenja, izobrazbe, nravnih nazorov, želja in usode se
narodi vse zemlje strinjajo v eni misli: Biva višje
bitje, ki ga moramo častiti.

Že pred več ko 2000 leti je pisal Plutarh 1 : „Ako prepo¬
tuješ dežele, najdeš morda mesta brez ozidja, brez vednosti in
umetnosti, brez kraljev, brez palač, brez bogastva; mesta, v
katerih zlato ni znano ali ni v rabi, mesta brez javnih trgov
in gledišč: toda mesta brez svetišča, brez bogov, brez molitve,
prisege in preročišča, mesta, ld ne bi izkušalo, z daritvami in
obredi doseči blaginje in odvrniti hudega, ni še nihče videl in
ga ne bo videl.“ — Ciceron 2  pa sodi: „Nobeno ljudstvo ni tako
divje in noben človek ni tako grozen, da njegove duše ne bi
prešinjala misel na božanstvo.“ —■ Vse kesnejše raziskovanje
o starih narodih potrjuje to sodbo. „Kakor daleč sega naša
vednost, ni na zemlji rodu, čigar naravni nagon bi težil za
tem, da bi zamkaval Boga. Vsi govore, ali po svoje vsaj jec-

i Adv. Colot. 31. — 2  Tusc. disp. 1, 13.

ljajo besede: Oče naš, kateri si v nebesih! Tu so silni prirodni
pojavi, ki človeka spominjajo višje moči, tam se zemlje sin
ozre kvišku k svetlim zvezdam in v urejenih potih ter v veli¬
častni lepoti nebnih teles spozna delo urejajočega duha nedo-
umne modrosti. Še večkrat zavest, daje človek potreben pomoči,
obrne proseče oko stiskanega (zemljana) k močnemu rešitelju;
ali glas vesti z neodklonljivo oblastjo preti trdemu zločincu s
pogubo, ali obeta skesanemu odpuščenje. Zdaj samo slutnja,
zdaj jasno spoznanje, zdaj svetla, čista resnica, zdaj hudo izka¬
žem in spačeni nazori. Toda za onega, ki hoče slišati, se
vedno ter povsod jasno in razločno glasi vsega človeštva vero¬
izpoved: Resnično, je osebni Bog! 4 * 1

V novejšem času je narodopisje preiskalo skoraj vse
narode. Veliko divjih in zapuščenih rodov se je našlo, a člove¬
ških bitij brez misli na božanstvo narodopisje ne pozna. Reka
časov poteka, v grobove padajo človeški rodovi;‘ nad milijoni,
ki gredo mimo, pa stoji neizpremenljiva, kakor solnce na nebu
duhov, misel  na  Boga. 2 3

So pa posamezni brezverci, ki se trudijo, da
bi se odtegnili veri v Boga.  Toda čeprav ti na vso moč
širijo brezbožne misli in njihovo delovanje silno podpirajo
človeške strasti, so vendar nasproti verni množici vedno v
neznatni manjšini. Vrhutega z nestrpnostjo v življenju potrju¬
jejo naravni zakon, da stvar do Boga ne more biti malomarna
in ob smrti brez vere ne potolažena. „Neresnico namreč go¬
vore, kateri pravijo, dane  čutijo Boga; zakaj dasi ti zatrjujejo
podnevi, ponoči vendar tudi sami dvomijo.“3 Mnogim se v res¬
nih trenutkih povrne prava zavest. „Pred očmi umirajočega
izginja svet kakor jutranji sen; takrat s prenovljeno silo pri¬
vre iz duše misel, ki ga vzdržuje in rešuje; to je misel o
Bogu, h kateremu se vrača večina onih, bi so ga v življenju
tajili in bili razširjevatelji nevere.' 4 ' 4

1  Pesch, Der Gottesbegriff in den heidnischen Religionen.

2  Hettinger, Apologie, 7. Aufl., B. I., 105.

3  Seneoa 1. 1. De ira.

■* Hettinger, zg. c. str, 104.

175

3.

Prerokbe o Mesijevem trpljenju.

Kralj David,  s preroškim duhom napolnjen, gleda trpe¬
čega Mesija, ki sam o sebi govori:

„Bog, moj Bog, ozri se name;
zakaj si me zapustil?

Jaz pa sem črv in ne človek;
v zasramovanje ljudem
in izvržek izmed ljudstva.

Vsi, ki me vidijo, me zasmehujejo.

Četa hudobnežev me je obdala.

Prebodli so mi roke in noge;
vse kosti so mi prešteli.

Razdelili so si moja oblačila
in za mojo suknjo so vadljali.“

Ps. 21.

„Dajejo mi žolča v jed
in v moji žeji me napajajo s kisom."

Ps. 68, 22.

Prerok Izaija  navaja Mesija samega govorečega: „Svoje
telo sem dal njim, ki so me bili...;  svojega obličja nisem
obrnil od njih, ki so me zasramovali in v me pljuvali." Iz. 50, 6.

Potem pa s pretresljivimi besedami slika trpečega Odre¬
šenika : „Mma ne podobe ne lepote; videli smo ga. . . zani¬
čevanega in najzadnjega med ljudmi, moža bolečin in izkuše¬
nega v slabosti; in kakor zakrito je bilo njegovo obličje in
bil je zaničevan . . . Resnično, on je prevzel naše bolezni in
nosil naše bolečine; in nam se je zdel kakor gobav in udarjen
od Boga in ponižan; on pa je bil ranjen zavoljo naših grehov
in potrt zavoljo naših hudobij; pokorjenje je bilo nad njim
zavoljo našega miru in z njegovimi ranami smo bili ozdrav¬
ljeni ... Gospod je nanj naložil pregreho nas vseh. Darovan
je bil, ker je sam hotel, in ni odprl svojih ust. Kakor ovco ga
peljejo v zaklanje in kakor jagnje, ki molči pred njim, ki ga
striže, in ne odpre svojih ust...  Med hudobneže je bil štet;
in sam je nosil pregrehe mnogih in za hudodelnike je prosil."
Iz. 53.

176

4 .

Psalm 2,

Zakaj hrume narodi

in si ljudstva umišljajo prazne reči!

Vzdigajo se kralji zemlje

in prvaki se zbirajo zoper Gospoda
in zoper njegovega Maziljenca:

„Raztrgajmo njih vezi
in vrzimo raz sebe njih jarem!“

On, ki biva v nebesih, se jim posmehuje
in Gospod jih zaničuje.

Tedaj jim bo govoril v svoji jezi
in s svojim srdom jih bo prestrašil.

„Jaz pa sem od njega postavljen za kralja
nad Sionom, njegovo sveto goro,
in oznanjam njegovo povelje.

Gospod mi je rekel: Moj Sin si ti,
danes sem te rodil.

Zahtevaj od mene

in dal ti bom narode v tvojo dediščino
in v tvojo posest pokrajine zemlje.

Vladal jih boš z železno palico

in kakor lončarsko posodo jih boš zdrobil.”

In zdaj, kralji, razumejte,

dajte se poučiti, vi, ki sodite zemljo.

Služite Gospodu v strahu
in poveličujte ga v trepetu.

Sprejmite svarilo, da se ne razsrdi Gospod
in ne zajdete v pogubo s prave poti.

Ko se v kratkem razvname njegova jeza,
blagor vsem, kateri vanj zaupajo.