-«    142    ^
:         f Zbolela je na smrt!
(Spisal Tone Grtvar.)
|a, zbolela je na smrt! Ni ga bilo več zdravnika, ki bi ji bil mogel **" pomagati. Poskusili smo vsa mogoča zdravila, ravnali smo se po vseh blagohotnih nasvetih, ki so nam jih dajale stare mamice in drugi iz-kušeni ljudje. Toda vse zastonj! Njena zadnja ura je prišla in vse naše togo-vanje in vzdihovanje ni moglo več priklicati izgubljenega zdravja in življenja.
Kdo je bil ta nesrečni bolnik, ki smo ga vsi tako iskreno ljubili in spoštovali ? — Naša ura ! Da, nihče drugi kot naša stara, zaprašena, časti-vredna, globoko ljubljena stenska ura! Dragi moji, mislite si zvestega prija-telja, ki je bil priča vsem najlepšim in najžalostnejšim trenotkom vašega življenja; mislite si modrega prijatelja, ki vas je opominjal s svojimi kazalci neprestano: ,,Ne žaluj preveč, — glej, čas hiti in vsaka bolečina mine! — Ne veseli se preveč, — glej, čas hiti in prišli bodo temni in žalostni dnevi; pripravljaj se nanje!" Vprašam vas, dragi moji, ali bi ne žalovali tudi vi, ko bi vam ležal na smrtni postelji tak zvest in dober prijatelj?
In naša ura je ležala na smrtni postelji. To se pravi, — nismo ji postlali blazin ter je odeli z gorko odejo; položili smo jo kar na skrinjo ter stali okrog nje žalostni in pobiti. Kazalca sta odpadla oba; kakor tudi smo ju naravnavali, nikakor nista hotela obstati; visela sta navzdol, tiha in mrtva, kakor suknja na žeblju. Deska s številkami je stala na svojem mestu sam6 še za največjo silo; če se je je kdo le z mazincem dotaknil, pričela se je počasi tresti in majati, dokler se ni naposled prevrnila ter s kazalci vred truščnila na tla. In te uboge številke, kako so bile zamazane in odrsane! Samo kdor je poznal našo uro že dolgo let ter pogledaval nanjo dan za dn&n, mogel jih je še nekako razločevati; kdo drugi bi ne videl druzega, kot par nerazločnih, črnih pack. Notranje kolesje je bilo vse polno prahu, pajčevin in neke umazane, oljnate tekočine. Pa se je vendar vrtelo, — in še kak6 vrtelo! Če si prišel po nerodnosti s prstom mej ta črna, mokra kolesca, — hipoma je nekaj zdrknilo in tresknilo in pričelo se je čudovito vrvenje, ropotanje, drdranje in udarjanje, da je bilo človeka skoro groza. Kladivo je tolklo brez prestanka in silno hitro na ubiti zvonec, verižice so rožljale, veliki uteži so se tresli ter se pomikali jaderno navzdol, a znotraj mej kolesci je pretresljivo šumelo in bučalo, kakor v vrtincu sredi naraslega hudournika. Naposled pa, — tresk! — vse je obstalo in umolknilo, kakor da je onemogla od prevelike utrujenosti. . .
Ah da, taka je bila naša ura v svojih zadnjih dneh! Vse je kazalo, da se ji bliža smrt. Fredzadnji dan se ji niti več tako rogoviliti ni ljubilo, kakor je imela prej navado. Jaz sem si mislil, da bi ji morda dobro storilo, če se malo razkriči in razdivja. Pobezal sem jo večkrat na skrivnem in čakal, kaj bo. Toda nič! Samo nekaj je zagodrnjalo in počilo, kakor bi hotelo reči: ,,Pusti me pri miru!" — Drrrr.— bum! — Potem pa je bilo vse pri kraju. Prijel sem za desko ter jo pogugal, vlekel na verižici, štefnal mej kolesci, prijemal za kladivo, stresal zvonec, — vse je ostalo tiho in mrtvo!
^      -«    143   s*--
In prihajali so zdravniki.
Najprvo si je dal opraviti z njo naš vaški urar. S svečanim obrazom jo je snel s stene ter razložil po mizi vse njene najmanjše in največje dele. Kako smo gledali nanj, kakor na svojega dobrotnika in rešitelja, ko je prevračal, razkladal in sestavljal ta črna, drobna kolesca! Zaupali smo vanj popolnoma in niti na misel nam ni prišlo, da bi se mogel zmotiti ta čudoviti človek, ki je gledal na svoje delo tako mirno in slovesno. Naposled pa je zinil tisto strašno besedo, ki nas je vse pretresla do dna srca: ,,Ta ura niti počenega groša ni več vredna; prestara je in tako obrabljena, da ji ne pomaga nobeno popravljanje več!" Vzdihnili smo in molčali. V mojem srcu pa je svetila še majhna iskrica upanja, da bi se dalo morda vendar-le še kaj pametnega ukreniti; zato sem se osmelil ter vprašal urarja s tresočim glasom: ,,Poglejte, prosim Vas še jedenkrat, in premislite natanko ... Ali res ni nikake pomoči?" On pa se je ozrl name jezno in užaljeno ter ponovil: ,,Ne, nikake pomoči!" Sestavil je uro ter jo obesil na steno nazaj, potem pa je odšel. Toliko pa jo je vendar vzbudil in predramil, da je napela še jeden-krat svoje zadnje sile ter zahreščala na vso moč; zapelo je v njenem drobu, zahrustalo in zagrgralo, nato pa je umolknila in ni se oglasila nikdar več. To je bil njen zadnji vzdihljaj ...                                                                        '
Velikrat so jo še različni Ijudje snemali s stene, razkladali jo in zopet sestavljali, v življenje pa je ni mogel obuditi nihče; niti najmanjšega glasii ni dala več od sebe. Velik pajek se je spravil nanjo ter jo prepregel čez in čez s sivimi pajčevinami. ..
Zdi se mi, da je počivala tako celo leto ali še dalje, — tiha in za-puščena. Zmirom bolj poredko smo se ozirali nanjo; saj je znano, kako hitro pozabi človek na prijatelja, kadar nima nič več koristi od njega.
Letos pa smo se preselili in tudi ura je morala z nami. Revica se niti zganila ni, ko smo jo pobasali mej obnošene obleke in stare cunje... In globoko tam na dnu počiva sedaj za zmirom . . . Služila nam je zvesto in pridno, preživela je z nami veliko veselih in žalostnih dnij in nihče se ni mogel kdaj pritoževati nad njo .. . Zato spavaj, sladko, ti naša stara, dobra prijateljica!