na SfPoH cr mjiiMV K sm K £16 •
vsak^četve,	f £11OM Dllllllil. * & J?"
Odgovorni vrednik: An«. Jnnezic.
Ht. 18.	V četvertek 5. maja 1853.	IV. leto.
P o b o ž
ni starček.
(Po narodni.)
\
Z
ivel mož je dolgo časa, Sneg pobeli mu glavo, Brada je že sivolasa, In se sveti kot srebr6. Ura mu je že odbila, Pride k njemu bela smrt, Ki ga bo v neb6 spremila, In peljala v rajski vrt. Jezus hoče k sebi vzeti Gori v sveto ga nebo, Ker on živel je na sveti Kakor angelci svet6. Ene v srcu še ima želje, Te doseči še želi, Preden v rajsko se veselje, K Jezusu se preseli. Želje troje: od družine
V	hiši vzeti še slovo, Ino v hlevi od živine, In od polja tud tako. Starček gre na žitno polje,
V	sredi polja obstoji, In vesele, dobre volje Te besede govori: Rasti rasti žitno polje, Kakor raslo si doslej, Kasti rasti še vse bolje Ko dosflimal za naprej.
S polja v hlev k živini grede, In jo gladi in drglji, In izusti te besede Prišle mu iz dna sred:
Redi redi se živina, Kakor si se mi dozde, Dalje od sinu do sina, Se vse bolje, ko dosle. Starček, zapusti živino, V hišo gre in vleže se ; Skliče vkupej vso družino, In jo zbere krog sebfe: Leseni, leseni vi družina, Tri reči vam še povem, Vredne vašega spomina, Tri besede, preden gržm. Prva je beseda taka: Ljubite gospod — Bogi, Ker gre j emu slava vsaka, Ljubite ga iz srci. Druga je beseda taka: Ljubi naj zavolj Bogi — Ker gre jemu slava vsaka — Sledenj svoj' ga bližnjega. Tretja je beseda taka: Kdor bo starše spoštovil, Ki jim grs spodobnost vsaka, Jezus ga bo daroval." Tri so lučice prižgali, Sladko v Bogu je zasp&l, Angelčki so prijadrali, Angelcom je dušo dil. Rajsko pesemco zapeli, Pa so peli prelepi, Kviško kviško so zleteli Z dušo k Jezusu v nebi.
M. V.
Obraz z gor.
r)	,
»^e spet nakapljuje« se otrešnem k svojemu tovaršu. »Tretji dan je že, da ne moreva dalej; pa naj bo kar hoče. Najeti vodnik že čaka, mili
moj brale! Le hilro z a njim. Dans morava še do \Vildbada.« In s lioi je šlo črez most Malniškega potoka. Sleze so bile čedalje ožje, bajte redčeje in krajina bolj samotna in tiha. Samo naše stopinje so se razlegale po bližnjih pečinah Kljuvanje osamelega detala se je ozivalo iz bližave in zvončiči planinskih čred so boboneli iz gor v dolino.
»To je poslednja bajta, predenj do verha dojdemo« povzame nas vodnik besedo in pokaže malo prijetno hišico, ki je na pravej strani naše ceste na malem zelenem gričku stala.
»No, kaj se jokaš? « pravi dalej k malemu detetu, ki je pred bajto stalo in milo plakajo. »Povej, kako se ima vboga Anica?« —
»Oh ljubi Bogec! Anica spi od včeraj tam v kamrici in se noče več z malo Reziko igrati. Mamica mislijo, da se nikdar več ne prebudi— o Bogec! mili Bogec!« mu dete zaverne in pri tem mu debele solze ru-
deče ličice polijejo.	t	, ..
»Bodi jej Bog milostiv; bilo je to dobra deklica!« sepece nas vodnik in hoče dalej iti. Midva ga pa poprosiva, da se saino kak trenutek še pomudi.
Dali smo se deteti v bajto peljati.
»Tu spi" pošepta dete in pokaže na pare z belim pertom pokrite, na kterih je zraven britke martre slaba svečica berlela. »Oh, ali se nikdar več ne zbudi, da bi z menoj igrala!«
Mi pa smo bi i preveč presunjeni, kej odgovoriti. Pogled na telo, še v smerti prekrasno, nas je vse razžalostil.
Z licem, nad planinski sneg belim, je ležala tu loga in studena; suhe ročice so bile navskriž podjane. Okoli nje je bilo cvetje potrošeno, kakor na planinah pricvetava in vela kitica z planinskih rožic je ležala na nje persih.
»Mamica so šli do cerkve« pravi spet dete, ko smo se^ z kamrice odpravljali, »in jaz sem ostala sama pri sestrici. Hlela sem ž njo igrati in se razgova.rjati, pa ona je zmiraj spa'a in molčala. Tu sem se zbala, kamrico zapustila in se gorko jokati jela.«
S tim se podamo naprej. O zamerlej kej bližjega zvedeti, se ober-nerno na nekega planinčana, kteri nam takole pripovedovati jame:
»Bode tomu že. leto dni, kar je jela Anka, prej najveseliša deklica cele okolice, zmiraj žalostnejši prihajaii; lice jej je bledelo, oko zatem-nevalo. Na vse zgodaj je zganjala svojo čedo na pašo in pozno zvečer, ko so že zvezdice na temnem nebu stale, se je šele vračala domu. Ni več hodila kakor poprej do vasi doli, kjer so se vaščani shajali in vku-j > e j večerne molitve opravljali. Če jo je mamka pokregala, se je zaklenila v svojo kamrico gori pod streho, odperla oknice in kukala ven do zvez-dojasne noči. Tu" jej je donašal veter zvuke pastirske piščali z bližnje skale, ki so večerno pesem prepevali in črez verh se je prikradla postava v lovskej obleki s puško na rami. Kako zvesto je vselej na oknu poslušala! Piščal je vmolknila, večerna pesem pošumela in veter je donašal besedo za besedo v nočnej tihoti do visocega okenca in odtod sopet nazaj. Sčim pa je v bližavi kej zašumelo, se je znova oglasila piščal in nje glasovi so se zmiraj dalej in dalej v gori zgubljali. Komej pa je spet julerno rumenih) novi dan napovedalo, je že sopet gnala svojo čedo na pašo.	(Konec sledi.)
Slovenska slovstvena zgodovina.
(Dalje.)
D
■ ■usi s« se sicer v pervih časih zvesto deržali staroslovanščine v 11. in 12. stoletji; ludi nekoliko v 13. veku je še živela tista slovenščina, kakor ob časih sv. Cirila. Ko so pa lela 1238 Rusovsko Mongolci posedli, jim je mogla dežela davek dajati, in ta podložnost aziatski trumi je lerpela celih 200 let. Nar grozniši zdivjanost se je razširjala po vsem sevni in poprejšnja oblika, čeravno ne obilna, je čedaljebolj zginjala v narodu. Slavenski obred je sicer še obstal, pa zavoljo neznanosti se je pri sleherni prepisatvi nekoliko prenaredilo. Se celo mongolizmi so se vmes ugnjezdili in sicer lako silno, da so Rusje nekoliko slov zgubili in se mongolskih polastili, n. pr. pravijo: lošal namesti konj, rot namesti usta. Po tem takem je staroslovanščina vedno bolj svojo čislolo zgubljala; ledaj je rusovska vlada želela, da bi se grozno popačene obredne knjige popravile. Ali nobenega ni bilo, da bi bil spreveden slovničar in zmožen težavno delo prevzeli. Tedaj je poslal ladašnji car Bazili Ivano-vič, ki je bil svojo deželo mongolskega trinošlva rešii, Carigraškemu očaku prošnjo, da bi mu pozvedil moža, zmožnega to težavno delo podvzeti. Očak mu pošlje necega meniha z aloške gore, po imenu Maksim, učenega slavenskega jezikoslovca na Rusovsko. Maksim je v Moskvi devet let vredoval, in popravljal obredne knjige, in njegov devetletni trud je srečno in umno očistil popačeno ptujih in nepriličnih nesnag. In ko bi bil car spoloma zdelano popravo natisniti dal, bi Rusovsko dragocen zaklad premoglo. Toda v veliko škodo in celo v pogubo izverslnega izdelka Maksimovega je sklical car lako imenovane slovstvarje, ki pa slavenske slovnice skoro nič umeli niso, da bi doveršeno devetletno delo pregledali; pa brisali so nar boljše in drugače naredili. Maksim pa, pravega prepričan, se je z vso močjo boril zoper napčno, kteremu ni dal veljali Prepirali so se zavoljo: svoj, ker slovstvarji nikakor sprevidili niso mogli, k»ko more svoj ludi niein pomeniti brez ozira nanašbe. Paler Maksim je dokazal resnico njegovega pravila iz staroslovanskih rokopisov; pa njegove besede so gluho odletvflle od razuma slovstvarjev, rekoč: če je staro prav, čemu popravljati. Spričal je resnico iz narodnega govorjenja; zastonj je bila njegova nuja. Zavernili so ga, rekoč: ljudstvo ničesar ne ve. Tudi niso mogli razumeti, kako more vez „ne" rodivnik tir jati (rodivnik zanikanja) namesti toživnika. Toživnik i so zavergli, in holli so njega ali pa jega imeli. Slovslvarji niso holli odjenjati, resnici nasproti, paler Maksim ne odstopili od pravega. Slovslvarji, da bi svojemu nevednemu terjenju ob-veljavo dosegli, so hiteli prezvišenemu caru poslednjo razsodbo prepustiti. Maksim se je ustavil rekoč: car nima v slovstvenih zadevah razsojevati. Pa njegov glas je bil prešumljen od oholostne nevedne večine in samo eden Silvan po imenu mu je priterdil. Pa tudi njegove moči niso zadostile zmago dobiti resnici, takšni in tako množni čeli nasproti. Imenovali so ga slovniškega krivoverca, on pa njihove poprave popačenosti. Prepir je dolgo terpel, in naposled se je za Maksima nesrečno končal. Zavoljo njegove uslave zoper carsko pozivanje je zapadel njegovi zameri. Bil je v ječo odpeljan, kjer ga je po 33 letni zapertii gotovo zazeljena smert nezasluženih nadlog in krivičnega ravnanja rešila, Slovanu pok večno rano v sercu pustila.
Mongolci .so sicer s svojim prevladanjem tako tamnoto zanesli na Rusovsko, ktere nasledek je bila popolnoma nevednost. Pa, ko bi bil po druzih slovanskih deželah slavenski obred cvetel, bi se bili popravljači o Maksimovem času lahko nanj zavernili, ter se pravega prepričali; ali kaj, ker so se iz druzih krajin, kjer je slavenski obred samo životaril, v sever ozirali mene, da je tamkej čisla slovanščina doma, da na Rusovskem cvete. Obred, ki se je z domačih poljan pregnal, ni nikjer našel dobrega zavetja v nesreči, zatoraj ni mogel razjasniti s svojo nekdanjo svetlobo nevednežev, ki so terdoglavno napčno terdili, ne razumevši duha domačega jezika, katerega so si družim enacega mislili. Da je pa to res tako, se iz tega sprevidi, ker so z greškiin jezikom Maksimove pravila ovra-čali, rekoč: da v greškem ne zaznamva svoj vsili prisvojivnih zaimen le oblike. Ravno taka je bila z rodivnikoin zanikanja; rekli so v greškem ni od tega rodivnika ne duha ne sluha najti; tedaj ni prav, se ve ker jim je manjkalo poznanje domačega slovstva.
Že je pater Maksim celih 18 let v ječi prezdihval, ko vladi pismo napiše (list p. Maksima se je še dosle ohranil), naj bi se vender pravega prepričala in ga krivične kazni oprostila. Ali zastarana nevednost je udusila mili glas proseSega, saj so bili slovstvarji. čez 200 let ravno v teh napčnostih, kakor so za časa Maksima bili. Še le luč Dobrovskiga, tudi po Rusovskem razposlana, jih je razsvetila. Slovničarji tudi druzih narodov so se sicer prepirali, ali pri Grekih in Latincih ne pozna zgodovina enacega dogod jaja. Noben drug jezik ne šteje takovega mučenika med svoje podpiratelje kakor slavenski.
Sto let skoro po Maksimovi smerti (umeri je 1556) je car Rusie vnovič slovstvarje sklical (leta 1652); pa zopet so se pričkali in sicer tako močno, da so se v razserjenih strankah razšli, ker nevedneži po nikakor pravega spoznati niso hotli. Nekoliko knjig so še le izdelali leta 1667, sv. pismo v letu 1751, koje je bilo njihovo poslednje delo, se ve, da tudi z mnozimi napakami; ker Dobrovskitove slovnice še do takrat ni bilo na svetu. Zatorej so pa tudi rusovske knjige polne napak, in ludi skoraj od vsih tistih (besede so to g. Metolko-ta), ki so bile ob času preganjanja tjekaj zanesene, ni ne duha ne sluha več; z majhnim izjem-koin so zapadle večni pogubi. Iz II. stoletja se je vender še en izversten prepis ohranil, ki ga je djakon Grigori osnoval za kneza Ostromirskega v Novgorodu, in obsega nedeljske evangelje, tedaj znan po imenu Ostro-mirskih evangelj. Pisal jih je od leta 1056 — 1057, in malo je v njih popravil; pa koliko bi bilo bolje, ko bi cisto ničesar popravil ne bil. Grigori prosi bravce »da bi ga ne kleli« zavoljo malo popravkov, kterih bi bil imel, kakor je krivo mislil, veliko več narediti. Ali ravno zavoljo te domišljevane napake je prepisal djakon Grigori knjigo visoke vrednosti, katera doslej še skoraj sama stoji iz Rusie med slovstvenimi starinami čiste staroslovanščine. Bile so skoz 800 let neznane, in najdene so bile po smerti carice Katarine v njeni sobi. Dobrovski jih omeni v slovnici, svoji, ki jih pa ni mogel, kakor pravi, v roke dobiti, akoravno jih je silno želel. Vse drugo pa, kar je bilo na Rusovskem tiskanega, je popačeno in pokvarjeno, in Glagolitje, ki tudi vedno f>oIj nevednosti in slabosti zapadajo, se močno motijo, ko mislijo v svojih knjigah čislo staroslovenš-čino obderžati, ko bi rusovske posnemali. In ravno zato, ker jih posnemajo Glagolitje, njih stara čverstota zginja, in neskerbni za prihodnost, zanemarjajo zmiraj bolj sebe in svoje slovstvo, kar sta že ranjki
Kopitar in Dobrovski resnično obžalovala. Že o prehodu iz pervega v drugi razdel glagoliškega slovstva se je pokazal zapad glagoliške kreposti v mnogih oslabljenostih, posebno v jeziku, veliko slabšem kot se je pisal v pervem razdelil; in tudi pravopis se je bil mnogo in sicer v napčno in v kvar prestvaril. V pervem razdelu je bil okrogel, v drugem voglast; jezik v pervem čist, kratek, v drugem poptujčen posebno z rusizmi.
(Dalje sledi.)
L, TAPVRIVS.
(Konec.)
Komu hitro v glavo ne pride igra slovanskih pastirjev, kteri sekiro zmiraj za orožje pri sebi nosijo*). Več kakor na 100 korakov jo dale'' za človekom poženejo, kteri jih razdraži (Glej Kollar Spiewanky) To šakro — sekiro, od ktere ludi Paullinus (Syst. Brani. pag. 284) povedali ve »Višnu rolu-lam ferream Ciakram dietam inanu lenet" najdemo dostikrat na štajerskih rimskih kamnih v rokah možkih in ženskih oseb, in učeni so si glavo terli, kaj da pomeni, in neki so celo rekli, da je to kakšno zerealo!!! Mi bomo v naši knjigi sliko priložili; do tačas pa si jo lebko vsakdo v Muharjevi dogodivščini štajerski med priloženimi obrazi in slikami poišče. Razun tega orodja Šakra imenovanega, so si tudi Indianci Višnula predstavljali z tapurom v rokah. Beseda tapur, die Streitaxl, se je že med Slovenci zlo zgubila, ali besedo tapurišce (toporišče) die Streitaxt — Hackenstiel, še vsakdo pozna. Paullinus (Syst 82) imenuje to orodje Gheda in prestavi besedo Gheda z latinsko besedo Clava »Clava Višnu, quam Gheda vocant, malos castigal, et capila perversorum frangil (< U Bop-povem sanskritskem Glossariu najdem tudi besedo gada, clava, gunda, globus. Primeri tema besedama sanskritskima slavenski gvod, gvozd, gvazd, zcigvozda, gumb itd. Tudi severnoslavenski Radegost ima v rokah bipeti-nis Streitaxt (glej Koli. Slav. Boh. 265) to je topuro. Pri štajerskih Slovencih okoli Šavnice se veli topača una velika sekira, s ktero drevesa podirajo.
Po tem orožju Višnulovem se je tedaj obljubilo ime Tapurius, Ta-peinus, ktero se pogosto na rimskih kamnih na Koroškem,najde. Obitelj To por, Tapurisic in Tapajnar še živite na Koroškem in Štajerskem.
Kakor keršanski stariši svojim otrokom imena svetnikov prilagajo, tako so paganski imena svojih bog;ov in njihovih atlributov. Tako najdemo ime CRIELION "') na štajerskih kamnih po krilili (perotih) Višnuto-vega tiča Gerudena, dalej Luccon -) (Lukon) po njegovem liiku (areus) Cladius 3) ktero ime ludi pogosto polatinčeno najdemo pod imenom Maleus po njegovem orodju Cakru, kteri je bil klad: diininul. Kladivec se še na Štajerskem pozna) Hammer, malleus rostratus, in na klerega še slovački C a k a n lepo opominja.
Tako bi bili spet edno ime staroslovensko in mythologičko razlozili, in novi dokaz imeli, da je o času Rimljanov v Aoriku in Panonii Slovenec prebival.
*) Ravno tako slovanski narod Huculov na galičkih tatranskih gorah.
') Mnchar Gesch. d. Stei. I. 391 Kaicdorf v Gradčki okolici. 2) Muchar I. 428.
') Muchar I. 434.
Odgovori
na vprašanja društva za jugoglavt iiovemtnlco.
np
XII. lani, kjer zapusti Soča Tminske in Kanalske gore, in stopi vun iz tesnobe na širjavo Goriške prijazne ravnine, se vzdiguje visoko gori do^ oblakov, na levem bregu Soče, sterma in skalnata gora, ktero so tukajšni Slovenci od nekdaj Skalnico imenovali, in ki se sadaj od srede šestnajstega stoletja sploh Sveta Gora, po laliansko il Monte Santo imenuje. Ona je na severni strani dobre pol ure od Gorice, in nosi na svojem verhu imenitno cerkev Matere Božje, kamor pobožni kristjani obojega spola iz Benečie, iz Goriškega, Istrianskega, Koroškega in Štajerskega mnogoštevilno in pogosloma romajo. Od začetka te cerkve in od tega, kar se je ves čas njenega obstanka ž njo godilo, so pisali že: 1) P.Glavinich, franciškanar, ki je leta 1648 knjigo de origine pro-vinciae Bosnae et Croatiae v Vidmu (Udine) na svitlo dal; 2) Giacomo Ischi, arciprete in Palma, ki je zgodovine Goriške grofie tudi v Vidmu pod naslovom: historia principalis Comitatus Goritiensis v letu 1684 v natis dal. 3) P. Caspar Pasconi, iz reda S. Frančiška, Guardian na sveti Gori, ki je knjigo spisal in jo 1746 v Benetkah na svetlo dal. 4) In iz te knjige je povzela: „Kratka povest od božje poti na sveti Gori nad Solkanom blizo Gorice. V Vidmi 1843" majhna knjižica v osminki od 29 strani. Po tem, kar se v ravno omenjenih spisih bere, je bila ta cerkev sozidana v pervi polovici 16. veka, potem ko se je razglasila prikazen Matere Božje, ktero je neka pobožna pasterica, Uršula Ferligoi-nica po imenu, v letu 1539 na ti gori imela. Kadar so začeli cerkev zidati, so iz tal slučajno izkopali štirvoglat kamen, na klerem so se vsekane besede brale: „Ave Maria, gratia plena, Dominus tecum:" ki Se še dan današni v tej cerkvi hrani in kaže. Leta 1544 je bila cerkev popolnoma dozidana. V varstvo in postrežbo te, verh slerme gore, daleč od obljudenih krajev, stoječe cerkve se je kmalo prizidal še samostan, ki je bil izročen manjšim bratom reda sv. Frančiška v letu 1566. Od tega časa se je tudi začela ta gora imenovali Sveta gora. Ko je bila cerkev' dozidana (1544), je jej Oglejski patriarh, kardinal Marko Grimani podaril lepo staro podobo Matere Božje, klera se še zdaj na velkem altarju te cerkve časti. Leta podoba je bila 16. junia 1717 z veliko slovesnostjo v Gorici, in scer na Travniku, v pričo neštevilnega ljudstva kronana, in tadaj se je začel tudi po celej tej škofii praznovati praznik „prikazanja in kronanja Matere Božje na sveti gori" v spomin te prigodbe. Pa kakor se navadno na svetu godi, da nobena stvar vedno nespremenliva ne ostane, tako se je tudi s sveto Goro dogodilo. Na povelje cesarja Jožefa II. je bila ta cerkev v letu 1786 zapuščena, menihi so se morali od tod preseliti v drug klošter v Gorico, podoba Matere božje je bila iz svete Gore doli v Solkan v farno cerkev prenesena, samostan je bil razdjan s hišo vred, v kteri so pobožni romarji prenočevali, in cerkev sama je bila razkrila, ker so ji streho odvzeli. Celo veliko ozidje lepe cerkve je bilo za 1500 goldinarjev prodano. Vendar pa so romarji od bližnih in daljnih krajev tudi se sadaj k tej podertii romali. Cez sedem Iel in osem mescov, lo je, v letu 1793 so bili Goričani vnovič od svitlega cesarja dovoljenje sprosili, da so cerkev na sveti Gori zopet ponovili, kamor so podobo Matere
Božje vnovič slovesno prenesli, in v ta spomin napis vrezali v kamen nad velkimi vrstami cerkve: „Eyo autern šteti in monte, sicut prius." Sadaj pa je bila cerkev izročena enemu duhovniku, ki se vice-direktor svete Gore imenuje, kteremu je več drugih duhovnikov pridanih, da romarje spovedujejo; pravi vodja pa ali direktor svetišča je Goriški škof. In od tistega časa sem slovi še vedno Sveta gora po vsili bližnih in daljnih krajih do današnjega dne
Druga cerkev Matere Božje, kamor romajo pa posebno Lahi in Taliani, je cerkev Matere Božje na otoku Barbana zvanem. Kratka povest od začetka in osode lete cerkve je bila tiskana v Vidmi v letu 1841, pod naslovom: »Istoria dell'origine della chiesa dedicata a M. V. Ss. nelflsola di Barbana l anno 582. Udine 1841. Tip. di Dom. Biasutti." Pisali so pa od ravno te cerkve ludi še drugi deloma imenitni pisatelji, kakor b) slari Ughelio, Italia saera fol. 38. in vita Eliae, kjer takole govori: Hic patriarcha Elias non procul a Gradu monasterium monacho-rum in honorem Sanct® Mariae instiluit, ubi sibi revelalum fuerat a Be-ata Virgine Christi matre, quod Barlianam nuneupavit: quia vir Barbanus nomine ibi constitutus primus abbas." c). Henrik Palladio in Giovanni Francesco Palladio v ,,1'istoria della provincia del Friuli parte I. I. 1. pag. 26." in d). P. Coronelli v „Biblioteca Nr. 1007, pag. 306. lit. Barbana." e). 1'os'ednič P. Alessandro Morosini v Istoria delle Imagi-ni piH miracolose e celebri di Maria Vergine di tutto l' Universo, Parma. — V leteh spisih se bere, da je otok Barbana bil nekadaj v starih časih lazaret mesta Ogleja, in da so bili tukej tudi o pervih časih kristjanstva večidel Oglejski mučeniki usmertjeni. V letu 582 vstane na morju neprevidoma tako slrašen vihar, da se je voda nenavadno narasla, kar je ta nasledek imelo, da so se vse poslopja lega lazarela na enkrat pogreznule; ob enem pa so ljudje vidili verh morskih valov plavati podobo Malere Božje, ktera podoba je obstala, ko so se vode zopet ponižale, na tem oloku ravno na tistem mestu, kjer se od tih dob vedno časti. Ljudje, ki so to vidili, so to reč povsod razglasili, in takratni patriarh Elia je rekel ondi sozidali cerkev na čast Materi Božji, in je na velki oltar postavil ravno lo podobo. Pozneje je bil prizidan cerkvi še samostan, in ker se je pervi predstojnik tega samostana klical Barbanus, se je začel ludi olok klicali „insula Barbana." Otok ta je silno majhen, pol ure od otoka, kjer je mesto Grado, proti izhodu; od enega konca otoka do druzege, kjer je naj širji, je komej en slrelaj daleč; na otoku jerazun cerkve in samostana, kjer zdaj dva duhovnika navadno stanujeta, da strežeta romarjem, še ena ali dve drugi hiši, in nič druzega. Na otoku sicer nič ne rase, kakor malo revne trave. Kar se pa kot čudež pripo-veda in razglasuje, je to, da na celem tem otoku ni bilo nikoli nobene kače vidili, ker se jih pa vender obilno nahaja po druzih bližnih otokih. Enkrat, pravijo, pride nekdo na ta otok s polno škatlo strupenih gadov; ali kakor hitro je na olok stopil, so mu vsi gadi (viperae) pocerknuli. To se pripoveda od lete prestare cerkve.
Z m e s.
kmet Marin je pri požaru Moškovkega igrališča z božjo pomočjo lesarskemu mojstru, ki se je na strehi gorečega poslopja znašel, živlenje
ohranil. Car Miklavž, slišavši o leni žlahtnem činu Marina, ga je dal, ko je do Pelrograda prispel, k sebi poklicati. Tu je obje! mogočni vladar vsili Rusov prostega Marina rekoč: „Bog ti poverni tvoje dobro djanje. Poljubi me, ter mi povej, kako ti je Bog pomagal. — Marin mu pove, kako in kaj. Naslednje pa car spet besedo povzame rekoč: „Sadaj pa idi z Bogoin: kader kej potrebuješ, le k meni pridi. — Verh tega mu je še vkazal svetinjo za oltranjenje živlenja podelili in 150 rubljev izplačati.
Slovstveni glasnik.
Jugoslavensko slovstvo. Pri Blazniku v Ljubljani so izšle prav čedne podobice v spomin perve svete izpovedi. Na pervej strani je podoba zgubljenega sina, na zadnjej pa sledeča prav mična pesmica: Ljubi Oče vse dobrote!	S čistim sercam ti služiti
Bog- nebes čez vse visok	Hočem svoje žive dni,
Si odpustil moje zmote,	Zvest otrok ti hočem biti
De sim tebi ljub otrok	Kakor Jezus me uči.
Prosi, o Marija! zame Vselej mi na strani stoj ; Vari me peklenske zmame, Angel varh! prijatel moj.
Sto Černih lih podobic velja 30 kr. in sto svitlih (bronziranih) 45 kr. sr. Da bi jih le tudi v Celovcu dobiti mogli. — Ravno take podobice je tudi izdal J. Podrekar v Kamniku. 100 černih iztisov velja 50 kr. svitlih I gld. 10 kr. in malanih 2 g,'d 24 kr. Te so tudi v Celovcu že dobiti. — Na Dunaju je izšel Cvetnik srbske slovesnosti za višje gimna-zie, sostavljen od dra J. Subotica. 1. zv., 572 str. velja terdo vezan 1 gld. y1 kr. sr.
Češko slovstvo. V založbi K. Winikerja v Berni je ravno izšel pervi zvezek Moravskili narodnih pesem od prof. F. S. zbranih. Vsak drug mesec pride tak zvezek na svitlo in velja 45 kr. sr. Tudi napevi so pridani, kar tej zbirki posebno ceno daje. — Nevtrudljivi češki spi-satelj Doucha pripravlja za natis novo knižico pod nadpisom Schranka dobreho naučeni. Obsega mnogo nravnih izrekov in pregovorov v verzih, spisanih za mladino in učitelje. — G. biidiotekar V. Hanka je oskerbel spet novo izdanje Dalimilove češke kronike. Velja le 24 kr. sr. —
Različne drohtince.
*	Pred nedavnim je vlonil v Pesnici na Štajerskem znani slovenski domorodec Franc Verbnjak, kteri je tudi nekaj slovenskih pesmic zložil in tudi daleč okoli kot botanikar slovel. Naj v miru počiva!
*	Na češki prirodoslovni časopis Živa se je že toliko naročnikov oglasilo, da se morajo pervi 3 broji novič natisniti.
*	Da nevarnosti, ki narodnemu kazalisču žuga, v okom pridejo, so se neki domorodci v Zagrebu dogovorili, večkrat igrokaze v ilirskem jeziku predstavljati.
*	Beogradske Novine pišejo, da je Nj. veličanstvo cesar g. majorju Milenkoviču za njegov zemljovid Serbije zlato svetinjo za nauke in umetnosti podelil.	„
*	Vis. g. minister Thun je češki šolski časopis Skola vsiin učiteljem češkega jezika na Češkem, Moravskem, Siležkem in Ogerskem priporočil. __
Natisnil Ferd. žl. Kleinmajr v Celovcu,