Stenografiern zapisnik štirinajste seje deželnega štora kranjskega v Ljubljani dne 24. novembra 1890. NazOČi: Prvosednik: deželni glavar dr.Josip Poklukar in deželnega glavarja namestnik baron Oton Apfal-trem. — Vladni zastopnik: c. kr. deželni predsednik baron Andrej Winkler. — Vsi članovi razun: ekscelenca knezoškof dr. Jakob Mi s s ia, baron Reno Taufferer in Ignacij Žitnik. — Zapisnikar: deželni tajnik Josip Pfeifer. Dnevni red: 1. Branje zapisnika XIII. deželnozborske seje dne 22. novembra 1890. 2. Naznanila deželnozborskega predsedstva. 3. Ustno poročilo finančnega odseka o zgradbi nove bolnice v Ljubljani (k prilogi 62.). 4. Priloga 66. Poročilo finančnega odseka o proračunu deželnega zaklada za leto 1891. (k prilogi 33.) in o zadevnih prošnjah. 6. Ustno poročilo upravnega odseka o načrtu gledč preskrblje-vanja vode za občino Ambrus v Suhi Krajini (k prilogi 49.). 6. Ustno poročilo upravnega odseka glede jezikovne uredbe na c. kr. državni višji realki v Ljubljani (k prilogi 28.). 7. Ustno poročilo upravnega odseka gledč olajšanja sedanje težke in drage občinske uprave. 8. Priloga 67. Poročilo železničnega odseka gledč poroštva čistega dohodka za dolenjske železnice (k prilogi 53.). Seja se začne ob 10. uri 30 minut dopoldne. ieiidit der vierzehnten Sitzung des krainischen Landtages ;u Laibach am 24. Wovember 1890. Anwesende: Vorsitzender: Landeshauptmann Dr. Josef Poklukar und Landeshauptmann - Stellvertreter Otto Baron Apfaltrern. — Vertreter der k. k. Regierung: Landespräsident Andreas Baron Winkler. — Sämmtliche Mitglieder, mit Ausnahme von: Se. Excellenz FürstbischofDr. JakobMissia, Benno BaronTa nfferer und Ignaz Žitnik. — Schriftführer: Landschaftssecretär Josef Pfeifer. Tagesordnung: 1. Lesung des Protokolles der XIII. Landtagssitzung vom 22. November 1890. , 2. Mittheilungen des Landtagspräsidiums. 3. Mündlicher Bericht des Finanzausschusses betreffend den Bau des neuen Krankenhauses in Laibach (zur Beilage 62). 4. Beilage 66. Bericht des Finanzausschusses über den Voranschlag des Landesfondcs pro 1891 (zur Beilage 33) und über die einschlägigen Petitionen. 5. Mündlicher Bericht des Verwaltungsausschusses über das Project einer Wasserversorgung für die Gemeinde Ambrus in Dürren-krnin (zur Beilage 49). 6. Mündlicher Bericht des Verwaltniigsausschusses betreffend die sprachliche Einrichtung an der k. k. Staatsoberrealschule in Laibach (zur Beilage 28). 7. Mündlicher Bericht des Verwaltungsausschusses betreffend die Vereinfachung der jetzigen complicirten und kostspieligen Gemeindeverwaltung. 8. Beilage 67. Bericht des Eisenbahnausschusses betreffend die Garantie eines Reinertrages für die Unterkraiuerbahnen (zur Beilage 53). Scginn der Sitzung um 10 Uhr 30 Minuten Vormittag. 316 XIV. seja dne 24. novembra 1890. — XIV. Sitzung am 24. November 1890. Deželni glavar; Potrjujem sklepčnost visoke zbornice in otvarjam sejo. Gospoda tajnika naprosim, da prečita zapisnik zadnje seje. 1. Branje zapisnika XIII. deželno-zborske seje dne 22. novembra 1890. 1. Lesung des Protokolles der XIII. Landtagssitzung vom 22. November 1890. Tajnik Pfeifer: (bere zapisnik XIII. seje v slovenskem jeziku — liest das Protokoll der XIII. Sitzung in slovenischer Sprache.) Deželni glavar: Želi kdo gospodov kak popravek v ravnokar pre-čitanem zapisniku? (Nihče se ne oglasi. — Niemand meldet sich.) Ako ne, izrekam, da je zapisnik zadnje seje potrjen. 2. Naznanila deželno-zborskega predsedstva. 2. Mittheilungen des Landtagspräsidiums. Deželni glavar: Prestopimo k daljnim točkam dnevnega reda, in sicer naznanjam, da se razprava o 3. točki še ne more vršiti, ker finančni odsek gledč zgradbe nove bolnice še ni storil svojega sklepa. Tretja točka se torej za sedaj odstavi in prestopimo k 4. točki, to je: 4. Priloga 66. Poročilo finančnega odseka o proračunu deželnega zaklada za leto 1891. (k prilogi 33.) in o zadevnih prošnjah. 4. Beilage 66. Bericht des Finanzausschusses über den Voranschlag des Landesfondes pro 1891 (zur Beilage 33) und über die einschlägigen Petitionen. Poročevalec Klun: Častiti gospodje poslanci imajo že od včeraj poročilo finančnega odseka v rokah in zato mi ni treba obširneje o njem govoriti, ker so posamezne spremembe pri vsakem poglavji v poročilu itak že omenjene in pojasnene. Vender pa bi se usojal opozarjati na nekatere tiskovne pomote. Na strani 7. se mora v IV. poglavji «Različni prihodki» pri 2. «Povračila odgonskih troškov» številka popraviti in mesto 650 gld., pravilno postaviti 4280 gld. Končna številka v tem poglavji je pa prava. Dalje so na zadnji strani izostale rimske številke, ki oznamenujejo posamezne predloge finančnega odseka in pod točko 4. številke II. se mora popraviti zadnja vrsta tako, da se ves predlog glasi, kakor ga hočem slavili koncem poročila. Druzega mi za sedaj ni treba omenjati. Prosim, da bi se gospodje takoj spustili v nadrobno razpravo in pridržujem si, v končni besedi še kako stvar razjasniti če bode treba. Predlogi finančnega odseka se glase: «Visoki deželni zbor naj sklene: I. Skupna potrebščina deželnega zaklada za I. 1891. v znesku......................... 924.942 gld. in zaklada v znesku.................... 62.670 » torej z nedostatkom.................... 862.272 glj se potrdi. II. Za potrebno pokritje nedostatka v znesku 862.272 gld. naj se za 1. 1891. pobira: 1. ) 40°/o priklado na užitnino od vina, vinskega in sadnega mošta in od mesa v znesku 143.955 gld. 2. ) sledeče naklade: a) od porabljenih likerjev in vseh poslajenih opojnih tekočin brez razločka na stopinje alkoholovine od hektolitra po 6 gld.; b) od vseh porabljenih žganih opojnih tekočin po stopinjah 100 delnega alkoholometra za vsako hektolitersko stopinjo 18 kr., v skupnem znesku 170.000 gld. 3. ) 28°/0 priklado na vso predpisano vsoto vseh neposrednih davkov z vsemi državnimi prikladami vred v znesku 422.756 gld. 4. ) Primankljej 125.561 gld. naj se pokrije z blagajnično gotovino. Da je pa v deželni blagajnici potrebne gotovine, se deželnemu odboru daje pravica, iz deželnega premoženja zastaviti nekaj obligacij, toda le do naj višjega zneska 50.000 gld. gotovine. III. Deželnemu odboru se naroča, pridobiti sklepom pod II, 1., 3. in 4. Najvišje polrjenje. I. Das Gesammterfordernis des Landesfondes im J. 1891 mit dem Betrage von................... 924.942 fl. und der Bedeckung von...................... 62.670 » somit mit dem Abgänge von ... . ~ 862.272 fl. wird genehmiget. II. Zur erforderlichen Bedeckung des Abganges von 862.272 fl. sind int Jahre 1891 einzuheben: 1. ) ein 40°/o Zuschlag zur Verzehrungssteuer vom Weine, Wein- und Obstmoste und vom Fleische im Betrage von 143.955 fl. 2. ) Folgende Auflagen: a) von dem Verbrauche von Liqueuren und allen versüßten geistigen Flüssigkeiten ohne Unterschied der Gradhültigkeit per Hektoliter 6 fl.; b) von dem Verbrauche aller übrigen gebrannten geistigen Flüssigkeiten nach Graden des lOÖtheiligen Alkoholometers vom Hektolitergrad 18 kr., int Gesammtbe-trage von 170.000 ff.; 3. ) ein 287o Zuschlag auf die volle Vorschreibung aller directeu Steuern sammt Staatszuschlägen int Betrage von 422.756 fl. 4) Der Abgang von 125.561 fl. ist mit den Cassabeständen zu decken. Damit aber in der Landescassa immer die erforderlichen Cassabestände vorhanden sind, wird der Landesausschuss ermächtiget, einige dem Landesfonde gehörige Obligationen, jedoch höchstens nur bis zum Barbetrage von 50.000 fl., zu verpfänden. XIV. seja dne 24. novembra 1890. — XIV. Sitzung ant 24. November 1890. 317 III. Der Landesausschuss wird beauftragt, den Beschlüssen sub II. 1., 3. und 4. die Allerhöchste Genehmigung L erwirken. Dalje nasvetuje finančni odsek sledeče resolucije: 1. ) Deželnemu odboru se naroča, da sostavi načrt penzijskega zaklada za deželne uradnike in služabnike ter ga predloži deželnemu zboru v prihodnjem zasedanji, in da se pri sostavi načrta drži načela, da se bode penzijski zaklad, ki se ima ustanoviti, praviloma zalagal iz deželnega zaklada in z doneski uradnikov in služabnikov. 2. ) Deželnemu odboru se naroča, da preiskuje, kako bi se preskrbeli boljši prostori za stavbeni urad in bi mar ne bilo misliti tudi na novo dvorano in druge potrebne prostore za deželni zbor? 3. ) Deželnemu odboru se naroča, da naj se brez zamude obrne do visoke vlade s prošnjo, da bi prej ko mogoče državnemu zboru predložila načrt zakona glede državnih doneskov za napeljavo vode v one kraje dežele kranjske, kjer prebivalstvo gospodarstvu in zdravju svojemu na k var trpi pomanjkanje vode. 4. ) Deželnemu odboru se naroča, da pozveduje in se pouči o uspehih zakona z dne 26. oktobra 1887, št. 2 dež. zak. ex 1888, za agrarske operacije ter o tem v prihodnjem zasedanji poroča in eventualno predlaga našim razmeram primerne spremembe tega zakona. 5) Deželnemu odboru se naroča, da naj pretresa vprašanje, bi ne bilo dobro, za umetniške namene napraviti deželne štipendije, in da o tem poroča v prihodnjem zasedanji. 6. ) Z ozirom na zagotovljeni ugodni uspeh dež. naklade na žganje v tekočem letu odmeri se za letos v nagrado poslujočemu osobju 5 °/0 od onega čistega dohodka, kateri po odbitih prvotnih remanencah presega 100.000 gld. Deželni odbor se pooblašča, da po svoji previdnosti razdeli to svoto med one pri pobe-ranji deželne naklade službujoče osobe, katere so se letos odlikovale po posebni spretnosti in točnosti. Iz tega zneska naj se plača tudi nagrada 160 gld. za akcesista Zvonimira Zora. 7. ) Deželnemu odboru se naroča, da nadaljuje obravnavo z visokim finančnim ministerstvom v to svrho, da se deželi v zakup dä užit.nina o vinu, vinskem moštu in mesu po vsem Kranjskem, izvzemši mesto Ljubljansko, ter da za slučaj, ako bi zaviral sedaj veljavni državni zakon o užitninskem davku z dne 17. avg. 1862, drž. zak. št. 55, stori svoje korake, da se ta zakon postavodajnim potom primerno pre-naredi. 8. ) Deželnemu odboru se naroča, naj računske sklepe za leto 1890. predloži deželnemu zboru sestavljene tako, da bode iz njih poleg letnega uspeha Po zaporednih rubrikah razvidno vse blagajnično gibanje z aktivnimi in pasivnimi zastanki vred. 9. ) Podaljšajo se naslednji v tekočem letu neporabljeni krediti: a) za osuševanje ljubljanskega barja 40.000 gld.; b) za vravnavo vipavskih voda 10.000 gld.; (') za cesto čez Vagensperg kredit 10.000 gld., v kolikor še ni porabljen: d) za vravnavo Krke 1250 gld. Končno finančni odsek nasvetuje, da so s posameznimi točkami proračuna vred rešene dotične finančnemu odseku izročene prošnje.» Deželni glavar: Otvarjam generalno debato. K besedi se je oglasil gospod poslanec Hribar. Poslanec Hribar: Visoki deželni zbor! Pred seboj imamo poročilo finančnega odseka o proračunu deželnega zaklada za leto 1891. in častiti gospod poročevalec nas vabi, naj prestopimo v špecijalno debato; da si ogledamo natančneje številke med potrebščino in pokritjem in potem storimo svoje sklepe. Predno glasujem za prestop v nadrobno razpravo, dovoljeno mi bodi, da si nekoliko ogledam, kakošen je proračun in računski sklep naroda slovenskega v političnem oziru. Najimenitnejša in prva naša pritožba je bila vedno, da se za nas Slovence ne zvršujejo zakoni, ki zajamčujejo narodno ravnopravnost; da je ustava, katera je dana vsem narodom avstrijskim, da bi se razvijali svobodno in postali srečnejši, da je ta ustava za nas Slovence le prazna beseda. Naj se še tako lojalno in pohlevno sklicujemo na ustavo, oni, ki bi jo imeli zvrševati, ostajejo gluhi za naše pritožbe in slepi za naše želje in težnje. Ustava je za nas le obljubljena dežela; državnik pa, ki bi imel voljo in srce, razdeliti rudeče morje uradnega sovraštva, katero loči obljubljeno deželo od našega naroda; državnik, ki bi mogel pozabiti starih predsodkov do slovenskega rodu, ni se še našel in bati se nam je, da se ne bode našel še dolgo. Zares, v vsakem oziru smo daleč, jako daleč od izvedbe ravnopravnosti, v smislu zakona z dne 21. decembra 1867. Vsaj se ne izpolnuje za nas Slovence še celo člen III. tega zakona, po katerem so vsem državljanom avstrijskim jednako pristopne vse javne službe. Marši kak slovenski jurist bi se rad posvetil političnej karijeri; pa kadar gre za to, odsvetuje se mu od merodajne strani, naj tega ne stori, zlasti če mu je tekla zibelj v kmečki hiši. Le sinovi onih slovenskih roditeljev, kateri so meščanskega ali uradniškega stanu, kjer se vzgaja deca bolj v nemškem duhu, le ti nahajajo milost v merodajnih krogih in se vsprejemajo v službe, zlasti ako ne govore slovenščine prav gladko in pravilno, ker to jamči, da ne bodo preradi uradovali slovenski, kadar vstopijo v javno službo. Najraje pa se sprejemajo v politične službe, zlasti odkar je vladno krmilo izročeno visokorodnemu grofu TaalTeju, mladi plemiči, kateri ne poznajo jezika domačega in se zaradi tega ne morejo seznaniti s potrebami dežele in težnjami naroda, med katerim imajo službovati. Kakošna poročila morejo potem taki uradniki, kadar splezajo na višje stopinje, pošiljati o narodu slovenskem, čegar teženj ne poznajo, čegar jezika ne umejo, na višje mesta, to bode pač vsakemu jasno. 318 XIV. seja dne 24. novembra 1890. — XIV. Sitzung am 24. November 1890. Gospoda slavna! Ozrimo se po slovenskih pokrajinah in oglejmo si, kako uradujejo okrajna glavarstva in videli bodete, da je moja trditev, kako neradi se vsprejemajo Slovenci v politične službe, popolnoma resnična. Okrajni glavarji so večinoma aristokrati, ako to ne, pa vsaj Nemci; o komisarjih velja isto. Slovenci so v političnih službah bele vrane. Kaj pa naj rečem o naraščaji ? Kakošen more biti na Šlajarskem, Koroškem in na Primorskem, sodimo lahko iz tega, če vidimo, da se v naši deželi pripravljajo za politično karijero plemiči-grofiči ä la Klini gl. Še hujše pa se godi narodu slovenskemu glede ravnopravnosti v jezikoslovnem oziru. V lem oziru smo Slovenci v nekaterih pokrajinah pravi parije; kajti neverjetno ali vender resnično je, da se dandanes, ki stojimo že s k or o na pragu dvajsetega stoletja, drznejo cesarski kraljevi uradniki na Koroškem v c. kr. uradih zabranjevati rabo slovenskega jezika in da se posmehujejo slovensko govorečim strankam, ter se jim pačijo. Kdor je količkaj promotrival žalostne razmere na Koroškem in je vidci kako neolikano in neotesano se postopa celo tudi od vladne strani proti slovenskim prebivalcem, priznal bode, da ga v prosvetljeni Evropi ni bolj nesrečnega trpina, nego je Slovenec na Koroškem. Oholost Nemcev, ki so v teku stoletij ponemčili dve tretjini prej čisto slovenske dežele, grozna je; sovraštvo njihovo do vsega slovenskega da se primerjati le sovraštvu nekdanjih janičarjev do vsega krščanskega. (Klici na levi: — Rufe linkst «Dobro, istinal») Kako bi pa koroški Nemci tudi ne besneli in ne zatirali slovenskega rodu, ko vidijo, da je vlada sama obsodila naš narod v staro-slavnem Gorotanu na narodno smrt in kako čudovito rafinovano hoče z vršiti to svojo nakano. Gospoda moja! Brezpraven bil je narod naš na Koroškem od nekdaj; odkar pa je kronovina Koroška postala Zabierowski vilajet, od takrat godi se mu krivica za krivico, ne da bi se moglo govoriti o najmanjši pravici. Pač se oglašajo slovenski prebivalci s pritožbami, ali visoki gospod v Celovški rumeni palači ima za nje k večjem kak razžaljiv migljaj z rameni ali pa nonchalanten nasmeh; med tem ko se z vso gorečnostjo udeležuje vsega, kar ukrepajo nemški krogi proti slovenskim svojim sodeželanom. Ali je potemtakem čudo, da so stvari na Koroškem dospele srečno tako daleč, da nemški prebivalci za-branujejo slovenskim svojim sodeželanom praznovati god presvetlega cesarja in vladarja svojega! To se je jasno pokazalo dne 6. oktobra letošnjega leta v Pliberku, kjer se je nemška svojat predrznila tako daleč, da je z gasilnimi brizgalnicami hotela razgnati Slovence, ki so se zbrali, da praznujejo god svojega vladarja. C. kr. okrajno glavarstvo v Velikovci vedelo je že nekoliko dni prej, kaj namerava merodajna gospoda pliberška v zvezi z mestno sodrgo; mesto pa, da bi bil politični komisar, ki je bil v dan slavnosti odposlan na lice mesta, zabranil tako nelojalno in nepatrijotično ravnanje Nemcev, hudoval se je nad Slovenci, rekši: zakaj se ravno v Pliberku drznejo praznovati god svojega cesarja. Hude so bile te besede in mislim, da so si jih dobro za- pomnili koroški Slovenci; ako si bodo pa izvajali iz tega prestopka komisarjevega moralo katera baronu Schmidtu-Zabierow-u in visokim proj lektorjem njegovim ne bi utegnila biti všeč, pripis naj to samemu sebi. O obupnih razmerah ljudskega šolstva na Koroškem se je mimogrede že govorilo v tej visoki zbornici. Naj mi bode pa dovoljeno, da danes, ko govorimo splošno o stanji slovenskega naroda, še enkrat omenjam te stvari in Vas, častita gospoda! opozarjam, kako nenaravno so uravnane ljudske šole na spodnjem Koroškem, tako da vsled te nenaravne svoje uravnave nikakor ne morejo zadostovati nalogi, katera pripada šoli po zakonih. Gospoda moja! vse kar je cesarskega kraljevega na Spodnjem Koroškem, združuje se z Nemci v jedno hrepenenje, da se prej ko prej ponemči mladina slovenska. Visoki deželni vladi, oziroma c. kr. deželnemu šolskemu svetu v Ce-lovci velja za najvišjo modrost, da na slovenske šole v spodnji Koroški pošilja učitelje, kateri prav nič ne umejo slovenskega jezika. Zato vidimo, da so tam za slovensko mladino v navadi še vedno take kazni, katere so bile nekdaj v navadi tudi pri nas in o katerih se zgražamo še dandanes iz dna svoje duše, če pomislimo, v kakem cinizmu so imele svoj izvor. V ljudskih šolah na Koroškem zabranjeno je namreč otrokom občevati med sabo v slovenskem jeziku; če se pa kak otrok kljubu tej naredbi vender tako daleč spozabi, da govori slovenski, tedaj se postavi k tabli v posmeh vsej mladini ali pa se mu odkaže prostor v zadnji klopi. Gospoda moja! tako odgajajo nemški učitelji slovensko mladino na Koroškem. In vender nahaja to ravnanje odobravanje v merodajnih krogih. Da se pri oblastvih Sloven:u ni nadejati niti najmanjše rešitve v materinem jeziku, umevno je samo po sebi. Da bi pa narod sam po svojih poslancih ne odkrival teh ran, da se kaj tacega prepreči, združuje se ob času volitev vse, karkoli je opravičeno nositi predikat c. kr., v jedno falango z nasprotniki naroda slovenskega. J edino vojakov ne pošiljajo še korteše-vat; žandarmerija bila je v Velikovškem okraji o poslednjih deželno-zborskih volitvah v resnici mobilizo-vana. Če se pa narod kljubu takemu nezaslišanemu pritisku neče udati, tedaj se postavljajo njegovi poslanci pod policijsko nadzorstvo, kakor se je to zgodilo poslancu Einspielerju. (Klici na levi — Rufe links: «Lepa ustava!») Razsoden človek ne bode ni za trenotek dvomil, da se vse to godi z vednostjo in voljo grofa Taaffeja, onega istega Taaffeja, ki je takoj pričetkom svojega ministrovanja — kakor je dejal — zapisal pomirjenje med avstrijskimi narodi na svoj prapor. Kako si umeva pomirjenje koroških Slovencev, pokazal je s tem, da jim je poslal groboköpa v osobi barona Schmidta-Zabierdvva, in da delovanje njegovo popolnoma odo-bruje, vidno je iz tega, ker mu je dal podeliti naslov ekscelence. Na Štajarskem godi se v narodnem oziru sicer slovenskim bratom našim nekoliko bolje; ali to ni zasluga vlade, ampak mora se pripisovati neupogljivosti slovenskega naroda, kateri šteje na Spodnjem Štajarskem XIV. seja dne 24. novembra 1890. — XIV. Sitzung NIN 24. Unvrmber 1890. 319 skorej pol milijona duš in je le po žila vosi i in delav-nosti svoji dosegel ono malo pravic, kolikor jih sploh uživa. Pa vender kaže se tudi lam tendency a ponemčevanja. C. kr. okrajna glavarstva uradujejo in dopisujejo izključno le v nemškem jeziku s posamezniki jn z občinami. Le semtertje spozabi se kako okrajno glavarstvo tako daleč, da pošlje občinam kak slovenski poziv ali slovensko vabilo; posamezniki pa še te dobrote pozabljivosti niso nikdar deležni. Zato so pa _ kakor nas poučuje zadnja deželno-zborska volitev v Ljutomeru — c. kr. okrajni glavarji takoj na nogah, kedar gre agitovati, da bi v deželni zbor ne prišel kedo, ki ima voljo in pogum povedati na vsa usta tam, kjer se izjave njegove ne morejo konfiskovati, kako izpolnujejo politični uradi svoje dolžnosti in kaka je ona ravnopravnost, katero uživa naš narod na Šlajarskem. Ljudsko šolstvo je na Štajarskem uravnano sicer v obče po pravih načelih; Slovenci imajo tam svoje ljudske šole. Deželni šolski svet vender — tout comme chez nous — sili nemščino skoz vrata in okna v ljudsko šolo. Tako je pred dvema letoma izdal ukaz, da se mora nemščina poučevati kot obligatni predmet na slovenskih ljudskih šolah. Nekatere občine, ki so spoznale, da je ta ukaz le prvi korak, da se popolnoma ponemči slovensko šolstvo, začele so se pritoževati pri deželnem šolskem svetu in ko so tu ostale njihove pritožbe brez uspeha, tudi pri visokem naučnem tnini-sterstvu. Njega ekscelencija gospod naučni minister vender ni hotel spoznati zakonov veljavnih za ljudsko šolstvo na Štajarskem; šele državno sodišče poučilo ga je, da mora čuvati o izpolnjevanji teh zakonov. Vender pa se poučuje na mnogih slovenskih šolah vedno še nemški jezik, in kako daleč so Slovenci še od narodne ravnopravnosti, dokazuje nam debata, ki se je v tem oziru vršila nedavno v šlajarskem deželnem zboru in pri kateri so se slovenski poslanci pritoževali, kako nezakonito ravna deželni šolski svet nasproti slovenskemu šolstvu. Kako bi tudi drugače; vsaj vidi. da se ministerstvu prav nič ne mudi odpravljati napake iz slovenskih šol, v tem ko hitro zaukazuje, naj se odpravi, kar je nezakonitega, kadar gre za kako nemško šolo. O takih okolnostih umevno je samo po sebi, da se naučnemu ministerstvu čisto nič ne mudi, urediti učiteljišče v Mariboru tako, kakor bi to zahtevala zdrava pamet in pedagogična načela. Nočem trditi, da bi se ne bili vzgojili izmej onih, ki so obiskovali to učiteljišče, možje, ki so res dika svojemu stanu; ali da so se vzgojili tudi taki učitelji, zgodilo se je to le vsled njihove izredne nadarjenosti. Komur pa študije napravljajo le količkaj težave, ta ne more nikdar tako napredovati, kakor nemški njegov kolega, ki je dobival pouk iz vseh predmetov v materinem jeziku. Jednake so razmere tudi glede srednjih šol. Za 400.000 slovenskih prebivalcev ni bilo do lani nobene slovenske srednje šole, za 42.378 Nemcev — ki pa še davno niso pravi Nemci — pa vlada vzdržuje 4 srednje šole. Naučno ministerstvo je sicer lansko leto zaukazalo, da se imajo napraviti na gimnaziji v Ma-nboru slovenske paralelke in nič ne more bolje do- kazovati, kaka potreba je bila, da se otvorijo, nego vpisovanje dijakov lanskega in ravno tako tudi letošnjega leta v prvi razred novootvorjenih teh paralelk. Veseli me, da je ministerstvu kaj tacega zaukazalo; vender me je pa takoj, ko sem čilal dotično odredbo, obšla neka bojazen, katere se še danes ne morem iznebiti. Maribor je žalibog večinoma nemško mesto; mariborske gimnazije ravnatelj je Nemec: mnogo trdih Nemcev s kmetov ima v Maribor bližje, ko v Gradec. Nečem trdili, da je imel — ali bojim se, da je temu tako — prevzvišeni naučni minister željo, da se za novootvorjene slovenske paralelke ne oglasi zadostno število dijakov, da se tako dokaže, da slovenske paralelke niso bile potrebne A ko bi ne bilo tako, moral bi bil ekscelencija gospod naučni minister ob jednem ukazati, da se slovenske paralelke otvorijo tudi na gimnaziji v Celji, kjer se glede zadostnega števila učencev ni trenutek dvomili ni moglo. No, ker naučni minister tega ni storil in je sedaj mogel priti do prepričanja, da se celo v Mariboru nahajajo vsi pogoji za obstoj slovenske srednje šole, upam, da bode v kratkem zaukazal, da se imajo napraviti slovenske paralelke tudi na gimnaziji v Celji, in da bode s tem popravil, kar je dosedaj zamudil. Najbolje se godi pač še slovenskim našim bratom na Štajarskem v sodni stroki. Naglašali pa moram, da je to izključno zasluga bivšega avstrijskega pravosodnega ministra barona Pražaka; odkar pa je nastopil službo in prevzel portefeuille pravosodnega minist erst va nemški grof' Schönborn, se tudi v sodnih uradih na Štajarskem ne uraduje več tako ravno-pravno, kakor se je uradovalo poprej. Vedno pa, in tudi za časa ministrovanja barona Pražaka imeli so se Slovenci pritoževati o terorizmu predsednika nad-sodišča v Gradci viteza Waserja in zvestega njegovega oprode — sedaj že pokojnega predsednika okrožnega sodišča v Celji, Hei nricherja. Gospoda moja! Marsikak justični umor se je zgodil vsled pristranosti sodnega dvora in ker se je s slovenskimi strankami obravnavalo le v nemškem jeziku. Upam, da bode novoimenovani predsednik okrožnega sodišča v Celji, katerega poznam kot moža poštenjaka in kot jurista vešča k a, odpravil te nenaravne razmere in da mu bode več ležeče na justiciji ko na germanizaciji. Gospoda moja! Izrekel sem besedo germanizacija. Naj višji šef politične naše deželne uprave mi bode nato morebiti odgovoril, kakor nam je odgovarjal že v nekaterih prilikah. Predno pa se spusti v odgovor prečasti naš gospod deželni predsednik, prosil bi ga, naj se ozre nekoliko po uradih, kateri so naravnost njemu podrejeni, in naj pomisli, kake vzglede jim daje on sam. C. kr. okrajna glavarstva v naši deželi skorej čisto nič ne uradujejo v slovenskem jeziku, le malokdaj izdajajo slovenske dopise, in mi sami v tej visoki zbornici imeli smo že večkrat priliko prepričati se, da dohajajo od visokega deželnega predsedništva deželnemu odboru našemu izključno le nemški dopisi, dasiravno smo se že mnogokrat pritoževali in dasiravno zastopamo deželo, katere prebivalstvo je po svojej ogromni večini slovensko. Nečem trditi, da zadene vsa krivda pre- 320 XIV. seja dne 24. novembra 1890. — XIV. Sitzung am 24. November 1890. častitega deželnega predsednika našega. Nasprotno predobro mnenje imam o njem, nego da bi ga mogel sposobnega smatrati za germanizalorja, in tudi dobro vem, kako je on, ko je bil še okrajni glavar v Tolminu, vestno in točno zvrševal zakone, če tudi so govorili na korist slovenskemu prebivalstvu. Kje tiči torej uzrok, da baron Winkler v Ljubljani pozablja načela, katera so vodila gospoda Winkleija v Tolminu? Trdim naravnost, da na Dunaji, kjer smatrajo merodajni krogi germanizacijo za suprema lex, nemškovanje za najvišjo državniško modrost. Nisem sicer tako srečen, da bi mi bile pristopne tajnosti prezidijalnega arhiva tukajšnje deželne vlade; mislim pa, da se ne motim, če supponujem, da se tam nekje v kakem kotu — ako ne celo na odličnem mestu — nahajajo navodila in ukazi ministerskega predsednika, da naj se c. kr. politični uradi na Kranjskem kolikor mogoče izogibljejo slovenskega uradovanja. Pri davčnih uradih smo Slovenci ravnopravni le v toliko, da se naš denar ravno tako rad vsprejema, kakor denar nemških naših sodeželanov. Ko bi pa pričakovali, da bi se potrdilo vplačilo v slovenskem jeziku, bila bi to naravnost blaznost. Le semtertja dobi se kak uradnik, ki zapiše kako besedico slovenski; večinoma pa se pišejo potrdila nemški, in ravno tako tudi pozivnice slovenskim strankam, dasiravno so dolične tiskovine na jedni strani slovenske. Kako bi pa tudi uradniki ne ravnali tako; vsaj se boje svojih višjih, zlasti ko vidijo, kak vzgled jim daje deželno finančno ravnateljstvo, katero stoji pod neposrednim nadzorstvom gospoda deželnega predsednika. Na poslopji tega ravnateljstva berete velik nemški napis: «K.k.Finanzdirection»; na obeh velikih frontah tega poslopja pa se še ni našel prostor za skromen slovenski napis. Iz tega vidite, gospoda moja! da se postavljajo Slovenci še tam v kot, kjer plačujejo, in da zlasti pri finančnem ravnateljstvu glede nas Slovencev menda velja gaslo: «Zahl Krobot und schweig!» Nekoliko večja je naša ravnopravnost pri poštnem in brzojavnem uradu. Tu vsaj je v poslednjem času obveljalo načelo, da se imajo na Kranjskem nastavljati uradniki, kateri so zmožni slovenskega jezika. Veselili smo se tega, kar je drugod samo po sebi umevno, in hvalo smo dajali poštni upravi, da je začela pri nas tako ravnati, kakor smo jej tudi dajali hvalo, da so se uvedli dvojezični pečati. V zadnjem času pa nas je poučil trgovinski minister Bacquehem, da ni dobro hvaliti dneva pred večerom in da ga ni ministra, kateremu bi se smelo brezpogojno zaupati. Mislim namreč imenovanje poštnega komisarja Gora. Imenovan je sicer le začasno, ali sledilo bode gotovo tudi definitivno imenovanje, d asi mož ne zna niti besedice slovenskega ali hrvatskega j'ezika in dasi ima poslovati v deželah, katerih prebivalstvo je v pretežnem številu slovansko. Gospoda moja! To imenovanje je naravnost udarec s pestjo v obraz narodu slovenskemu. 8 tem je njega ekscelencija minister Bacquehem najbrže hotel povedati, da ne mara Slovencev; da, še več, da ne mara slovenščine zmožnih uradnikov v višjih službah; da so torej za take službe sposobni le uradniki, ki teh lastnosti nimajo. Gospoda moja! Obžalovati moramo to; obžalovati tembolj, ker ima novoimenovani poštni komisar, kolikor mi je znano in kolikor sem se poučil poleg neznanja slovenskega in hrvatskega jezika vse lastnosti, ki so potrebne, da bode služboval skrajno pristranski in nezadostno. Kar se zadnje trditve tiče uprašam Vas, kako more uradnik, ki je poklican, da nadzoruje poštno uradovanje po slovenskih in hrvat-skih pokrajinah, ki mora torej vsled tega občevati večkrat s strankami, ki so zmožne le slovenskega ali hrvatskega jezika, zadostno in zadovoljivo opravljati svoj posel? Ako pomislite, da prebiva na Kranjskem in Primorskem, za kateri deželi je imenovan gospod Corä, 646.790 Slovencev in 121.870 Hrvatov, dočim se Lahov šteje 276.603 in Nemcev samo neznatno število 41.971, videli bodete takoj, kako mnogokrat bode poštni komisar prišel v položaj občevati s strankami, katere znajo le slovenski ali hrvatski jezik. Vladi se tu ni zdelo vredno ozirati se na 768.360 Slovanov; ti so bili zanjo mrtva masa; pač pa se ji je zdelo potrebno, ozirati se na 318.574 Lahov in Nemcev. Kakošna politika je to? — Pravijo, da je avstrijska politika. Pa vrnimo se k novoimenovanemu poštnemu komisarju. Po poročilih, ki so mi na razpolago od vseskozi zanesljivih mož, obnaša se gospod Gora tako, da ga ne zadene le očitanje sovraštva do slovenskega jezika, ampak tudi nenaklonjenosti do poštarjev Slovencev. Ali potemtakem ni mogoče, da se bodo v bodoče nameščali za poštarje na Primorskem le Lahi in lahoni, na Kranjskem le Nemci in nemškutarji, nikakor pa ne zavedni Slovenci in naj bi bili še sposobnejši? Kake posledice bi utegnile nastati iz tega na Primorskem za slučaj vojne z Italijo, jasno bode vsakemu na prvi pogled. Kaka politika je zopet to? — Tudi to, pravijo, je avstrijska politika. Ne veliko bolje je tudi glede poštnega ravnatelja. Gospod poštni ravnatelj Po kor n y zna slovenski ravno tako, kakor na primer kitajski; ali ker bodem imel še priliko pozneje govoriti o njem, kadar preidem do Tržaških razmer, opuščam to stvar za sedaj. Gospoda slavna! Skušal sem podati Vam sliko o razme-ah, v katerih se nahaja narod naš na Koroškem, Štajerskem in Kranjskem. Kardinalna, temeljna barva te slike je: uradna mržnja, uradno sovraštvo do vsega, kar je slovensko. Ne za nemški jezik, kot jezik notranje državne uprave, gre tukaj; ne, gospoda moja! boj, ki ga bije vlada z nami, ta boj naperjen je naravnost proti narodnosti naši, proti narodnosti slovenski. Zares, hude besede so to, vender pa take, da nastopam zanje dokaz resnice. In v ta namen prosim Vas, da se podaste z menoj v one kraje, kjer se bregovi mile naše domovine kopljejo v sinjih valovih krasnega jadranskega morja. Gospoda moja! Cisto druga sapa oveva tu narodnost našo. To ni več mrzla burja ledenega severa; to je morfina sapa toplega juga, ki se s svinčeno težo ulega na slovenske prsi. Še se sicer razlega mila govorica naša po kršnih primorskih tleh in sega do XIV. seja dne 24. novembra 1890. — XIV. Sitzung am 24. November 1890. 321 morskih obal; ali zarota proti njej je velika, in z brezobzirnim in brezsrčnim nasprotnikom zvezali so se tudi oni, kateri bi imeli v zaščitje jemati slovenski jezik. Ubogi Slovenec, ubogi Hrvat! Za te ni pravice v Primorji. A še veliko bolj uboga Avstrija! Patrijote ti tam tlačijo, preganjajo, zatirajo; zarotnike od-gajajo. Gospoda moja! Kdor si le količkaj — in če tudi le površno — ogleda razmere na Primorskem, priznal mi bode, da je širom sveta težko najti deželo, kjer bi bila državna uprava nakopičila toliko pregreh in napak, ko naša državna uprava na Primorskem. Po zadnjem ljudskem številjenji, pri katerem so nasprotniki naši in uradni krogi združeni na vsej liniji skušali vplivati na to, da dosežejo Lahi kolikor mogoče visoke številke, naštelo se je na Primorskem poleg 276.603 Lahov in 12 579 Nemcev, 318.994 Slovencev in Hrvatov. Slovenci in Hrvati so torej izdatno in odločno v večini, in vender se vlada nanje ne ozira. Brezpraven je njih jezik in brezpravni so oni sami. Zato pa se vlada tembolj ozira na Lahe, kateri so v manjšini, in notranje uradovanje na Primorskem je v c. kr. uradih uravnano tako, da bi moral človek, ki ne pozna razmer, ako si vse to ogleduje, nehote mislili, da je zašel v deželo, v katerej je duhoviti Boccaccio pripovedoval dovtipno svoje pripovedke in da — ako je slučajno jasen dan — fiezolsko solnce siplje nanj zlate svoje žarke. Jedino dvoglavni orel na uradnih pečatih spominja še, da je to dežela, ki leži v državi neverjetnosti. In neverjetno je res, kako v tej deželi postopajo državni uradniki. V Trstu, torej v mestu, ki ima vse, kar je, zahvaliti jedino le Avstriji, kaj vidite vedno na dnevnem redu? — Protidinastične demonstracije; petarde, ki človeško življenje spravljajo v nevarnost! Vlada pa vse to mirno gleda; ničesar ne stori, da bi se taki prizori zabranili, in še takrat, če se v mestnem zastopu Tržaškem čujejo izjave, katere olepša vajo in zagovarjajo take protidržavne demonstracije, taka sramotna dejanja, če se čujejo besede, ki nosijo na sebi biljeg veleizdajstva, še takrat molči vladni zastopnik in ne more najti besede, s katero bi obsodil take izjave. Mestni zastop Tržaški sam zase reprezentuje državo v državi. Avstrijski zakoni zanj ne eksistujejo in zakon z dne 21. decembra leta 1867. seveda tudi ne. Zaradi tega Slovenci ne morejo najti pravice pri mestnem zboru. Ako pride Slovenec na magistrat in zahteva, da se slovenski ž njim obravnava, posmehujejo se mu uradniki. Slovenskih vlog ne sprejemajo; ce pa so vender primorani vsprejeti jih, potem jih ne rešujejo. Oholost mestnega magistrata Tržaškega sega celo tako daleč, da prepoveduje nad poslovnimi lokali slovenske napise in da prepoveduje celo postavljati na pokopališče spomenike s takimi napisi. In mislite li, da vlada proti temu kaj stori? Gleda Pač vse to, ne stori pa ničesar; pač pa se njeni organi prilizujejo in dobrikajo laški stranki. Namest-oištvo dopisuje magistratu vedno le v laškem jeziku Llotako ostalim avtonomnim organom, pa tudi po- sameznikom. Pri nas, kakor veste, ravna deželno predsedništvo, ko da bi ne znalo slovenski. Da so šole v Trstu, katere vzdržuje mestni zbor, uravnane tako, da se laški fanatiki v njih vzgajajo, razume se samo po sebi. Stvar gre tako daleč, da so na srednjih šolah tržaških, katere vzdržuje magistrat, profesorji delili dijakom listke razpuščene «Pro patriae» z nalogo, da jih prodajejo po mestu po goldinarji; zato pa so dijaki dobivali po 20°/o provizije. V državi, kjer je policijstvo tako razvito, da ima že skorej vsak drugi človek za seboj tajnega policista, kakor pri nas, pač ni misliti, da bi vlada ne bila zvedela za tako sramotno ravnanje. Storila pa vender ni ničesar proti tej demoralizaciji v šoli; proti nevarni tej propagandi, opirajoči se ne le na rodoljubna čutila, temveč na dobičkarstvo šolske mladine. Če se pa oglasi 1427 starišev zato, da bi se za njihovo slovensko deco ustanovila slovenska ljudska šola, se nikdo na to ne ozira. Magistrat zavrača prošnjo, mi-nist.erstvo jo je zavrglo in še sedaj ni zaukazala vlada, da bi se za slovenske otroke ustanovila le jedna slovenska osnovna šola. Kako pa je bilo pri nas, kako smo bili primorani ustanoviti nemški šoli v Ljubljani, tega mi ni treba omenjati, ker vsi dobro vemo, kaka je bila takrat presija od strani vlade. V okolici Tržaški so razmere glede ljudskih šol istotake, ali utegnejo vsaj v kratkem postati jednake, ker magistrat povsodi vriva laščino, vlada pa ničesar proti temu ne stori. Predaleč bi moral segati, ko bi hotel navajati še dalje vse žalostne razmere v Trstu. Vsaj so Vam vsem le predobro znane. Vender pa si ne morem kaj, da ne bi omenil dveh stvarij, ki se mi zdite silno karakteristični. Mislim namreč dogodek, s katerim so v začetku oktobra pisali vsi laški tržaški listi, in pa razmere pri c. kr. poštnem ravnateljstvu. Ostanimo sedaj pri prvi stvari. Laški časniki tržaški pripovedovali so v začetku oktobra tega leta — dneva se ne vem spominjati več — da je prišel v «Steinfelder Bierhalle» gospod, ki si je naročil v laškem jeziku jedil in pijače. Natakar — nevešč laščine — vpraša ponižno in pohlevno v nemškem jeziku, kaj zahteva in ga prosi, naj bi mu odgovoril nemški, češ, da on laščine ne umeje. Mesto tega pa zareži gost osorno po laško nad njim, na kar odide natakar streč k drugim mizam, pri katerih so ga tudi klicali. Sedaj pa pokliče došli gost gospodarja, ozmerja ga, zakaj vsprejema natakarje, ki ne znajo laški, in zahteva, naj prej omenjenega natakarja takoj odpusti. Rohnel in vpil je, da je odmevalo po vsi dvorani, da je laščina j edini občevalni jezik v Trstu in da je Trst čisto laško mesto. In kdo je bil *questo bravo*, kakor so ga imenovoli tržaški časniki? Bil je to uradnik c. kr. namestništva v Trstu. Gospoda moja! Ako bi se kdo pri nas v Ljubljani predrznil mutatis mutandis storiti kaj jednacega, vprašam Vas, ali bi ne prišel takoj v najstrožjo disciplinarno preiskavo in kazen? V Trstu pa se dotičnemu uradniku ni zgodilo ničesar; c. kr. namestniku ni se zdelo vredno zgeniti le mazinec zaradi tega. Pri nas, gospoda moja! jemlje c. kr. deželna vlada v zaščito grofiče, 322 XIV. seja dne 24. novembra 1890. — XIV. Sitzung am 24. November 1890. ki bolje iz hudobije, ko iz nepremišljenosti imenujejo Slovane «Sauvolk». Rad bi vedel, kaj bi se zgodilo v Trstu, ko bi tak plemič po rojstvu—ne pa tudi po duhu in obnašanji — imenoval ilaljanski narod «Sauvolk»? Prestopam sedaj k c. kr. poštnemu ravnateljstvu. Pošla je v Trstu v resnici uravnana tako, da bi se nikdo ne mogel čuditi, ko bi nad glavnim nje vhodom stal napis: «Direzione delle poste del regno d’ Italia» (Veselost na levi. — Heiterkeit links.) 2e poprej sem rekel, da ravnatelj ne zna slovenskega pa tudi nobenega druzega slovanskega jezika. Da dokažem, kako opravičeno sem rabil gorenji ostri izraz, pa razen opozarjanja na popolno laško uradovanje tega urada navajam: Poštna uprava, resp. trgovinsko ministerstvo, dovolilo je pred dvema letoma, da se smejo rabiti v prometu privatne dopisnice in da smejo imeti na prvi strani napis v katerem kol jeziku, samo da mu je pri-dejan tudi nemški izraz «Correspondenzkarte». Takoj, ko je izšla ta ministerska odredba, dale so si nekatere češke in slovenske firme napraviti dopisnice s česko-nemškimi, odnosno slovensko-nemškimi napisi. Ministerstvo pa je takoj zaukazalo, da se imajo vse take dopisnice nemudoma odstranili iz prometa, češ, da mora nemški napis vedno stati na prvem mestu, in je s to naredbo provzročilo celo materijalno škodo doličnim firmam. V Trstu, gospoda moja! pa se rabijo dopisnice, ki imajo zgolj laški napis in mu torej nemški napis ni prideja n niti na drugem mestu. Ukaz, ki ga je izdal trgovinski minister na Dunaji in ki je veljaven za vse kronovine, zastopane v državnem zboru, isti ukaz torej za tržaško mesto ne velja. In zakaj ne? Zato, ker je treba dokazati, da je Trst. čisto laško mesto in da nemški jezik tam nima nobene pravice več. Tako torej vlada protežuje laščino. Poglejmo, kako pa ravna s slovenskim jezikom. Pred nekaj dnevi prinesel je «Indipendente» — glasilo skrajne irredentovske stranke v Avstriji — strašno novico, da so se našle pri nekem trafikantu nemško-slovenske dopisnice. Poštno ravnateljstvo je poslalo takoj uradnika k do ličnemu trafikantu, odre-divši, da mu mora odvzeti nemško=slo-venske dopisnice ter mu zapovedati, da sme v bodoče prodajati samo n e m š k o -1 a š k e. Glejte! take so razmere pri c. kr. poštnem ravnateljstvu v Trstu. Kaj pa naj rečem šele o Istri? Tu je vsaka kritika skorej nemogoča, tako neverjetne stvari se tam gode. Neverjetno in neumevno je, da celo v deželnem zboru pripušča vlada, da se žalita slovenski in hrvatski narod po neki kliki v Istri, katera nima pravice, da obstoji, ako se pomisli, kako se obnaša proti Avstriji. Gospoda slavna! Kje v izobraženem svetu bi bilo mogoče, da bi klika, ki zastopa manjšino deželnega prebivalstva, smela zabraniti, da ne pridejo v stenografične zapisnike govori onih poslancev, ki zastopajo večino deželnega prebivalstva? Kje — vprašam Vas — bilo bi mogoče, da bi se dopuščalo galeriji, da se sme poslancem še tako neznatne manjšine — nikari pa že večine prebivalstva — smejati, kazati rožičke, med njihovimi govori peti, žvižgati in stopati navlašč v ta namen na galerijo privlečenim psom na repove, da tulijo? V isterskem deželnem zboru godi se vse to; vlada pa se ne oglasi proti temu, temveč molči dosledno, akoravno se je opozarjal vladni zastopnik, naj zabrani tako sramotno ravnanje. Gospoda moja, in grof Taaffe za vse to tudi ve; vsaj so se hrvatski in slovenski poslanci isterskega deželnega zbora obračali že tudi naravnost do njega za pomoč. Pa kaj: gospod ministerski predsednik se ima baviti z važnejšimi stvarmi; vsaj ima porabljati vso svojo avtoriteto, da bi spravljal iz privatnih služeb može, katerim se ne more očitati nič druzega, ko to, da imajo svoje mnenje o njegovi čudni avstrijski politiki. Ali more kdo po vsem tem, kar sem Vam povedal o razmerah na Primorskem, še dvomiti, da gre vladi pred vsem za zatiranje slovanskega življa? Videč, kako se na Primorskem proti nam podpira laški živelj; kako se laškemu jeziku daje prednost pred jezikom s lo venskim in hrvatskim; da, kako se laški jezik pov-sodi uriva v notranje uradovanje, samo zato, da se izpodriva slovenski in hrvatski jezik: ali ne bodete prišli do prepričanja, da se vse to godi po nekem načrtu, katerega sem poprej označil? Gospoda moja? Vsak jezik in vsak narod je našej vladi mil in drag, samo da ga more porabiti proti Slovanom. Mislite-li, da bi v Bosni in Hercegovini modra naša uprava pod vodstvom madjarske ekscelencije Kallaya ne bila že davno vpeljala turški jezik, ako bi ^e bil v teh deželah le količkaj vdomačil za časa turškega gospodst.va? Zato pa je iznašla «bosanski jezik», kakor nekdaj pri nas «kranjsko špraho», samo da jej ni treba pisati jn izgovarjati pristuje-nega izraza: hrvatski ali srbski. In če se najvišji funk-cijonarji eminentno krščanske države sijajnim načinom udeležujejo v Sarajevu sprejema onih Muhamedancev, katere je verski fanatizem gnal na grob proroka v Meko in Medino, ali ni opravičena trditev, da je to ravnanje naperjeno naravnost proti Slovanom; proti onim istim Slovanom, ki so stoletja in s tole tja branili Avstrijo ponovnih navalov razdivjanega muha m ed a nskega življa? Gospoda moja! To nam daje mnogo mislili. Obupati bi morali nad Avstrijo, če bi ne vedeli, da je Bog ni vstvaril za razpad, in da zato more slepota, v kateri tavajo sedaj njeni državniki, trajali le še nekej časa. Bilo bi čudno, da bi merodajni krogi nikdar ne prišli do prepričanja, da le Slovani s mo oni element, ki ima interes do obstoja Avstrije; da le na nas se ima opirati ta država, ako hoče, da ostane mogočna in imenitna. Res! Danes zidajo odločujoči krogi vse nade na zvezo z Nemčijo in Italijo. Nimam povoda, da bi dvomil o iskrenosti čutil cesarja Viljema in kralja Umberta. Ali jasni ti osobi vladarski nista še narod nemški in italijanski, ne moreta v imenu teh dveh XIV. seja dne 24. novembra 1890. — XIV. Sitzung am 24. November 1890. 323 narodov odločevati v vsakem oziru. Kako pa mislita ta dva naroda, izražata se jasno, tako jasno, da bi bili mogli tudi merodajni krogi na Dunaji že priti do prepričanja, kaj bode konec ti nenaravni zvezi. Gospöda moja! Ni treba posebnega proroškega duha, da vidi človek, kako bode jedenkrat zopet prišlo leto, podobno letu 1866., ko bodo navalili na Avstrijo od severa Nemci, Lahi od juga. Premočna je narodnostna ideja in preveč vpliva ima, da ne bi jZ nje nastala gravitacija na severu in zapadu v Berolin, na jugu v Rim. Znamenja, ki nam to pred-veščajo, vidna so vsak dan. In kdo bode tedaj poklican, da brani Avstrijo? Oni, ki sojo branili 1. 1848. in 1866. Gospoda slavna! Ko sem v jednej .preteklih sej med govorom prijatelja svojega dr. Tavčarja zaklical, da so bili Slovani, kateri so leta 1866 branili Avstrijo nemškega navala, tedaj se je to silno smešno zdelo srečnemu posestniku graščine Habaške, častitemu poslancu veleposestva, gospodu baronu Liechtenbergu. Obžalujem, da ga danes, ko mu odgovarjam, ni navzočega (dr. Schaffer kliče — Dr. Schaffer ruft: «Er ist ja da!») — res, vidim, da je tukaj — in zato ga za-gotovljam, da na tem ni bilo prav nič smešnega, temveč, da je stvar jako resna. Ali je častiti gospod tovariš z one (desne — rechten) strani pozabil, kaj se je zgodilo leta 1866., ko so po nesrečni bitki pri Kraljevem Gradci, ko je naša armada bila pogažena, nemške čete približevale se Dunaju? Takrat je lokavi pruski kancelar pl. Bismarck ponudil voditeljem češkega naroda, da bode vzpostavil stari sijaj kraljevine Češke, ako se izreko za odpad od Avstrije. Možato so v interesu Avstrije odbili češki voditelji zapeljivo to ponudbo. Kdo ve, če bi Avstrija ne imela danes drugo obliko na severu, ako bi bili voditelji češkega naroda takrat ravnali drugače? Vidite, tako so Slovani branili takrat Avstrijo pred Nemci, da ne govorim o tem, koliko slovanskih polkov je krvavelo pod Sadovo in pri Kraljevem Gradci. In kako je bilo leta 1848? Na Dunaji nastal je upor: Madjari pa so začeli odkrito vojsko proti Avstriji. Takrat pa so se vzdignili hrabri hr-vatski sokoli pod vodstvom junaškega svojega bana Jelačiča; tedaj so Slovaki, Rusini in Srbi zbirali prostovoljne čete in vsi ti voji šli so v boj proti Madjaronom za Avstrijo. In ko je kljubu temu Avstrija skoro omagovala; ko se je zdelo, da bodo madjarski uporniki skoro triumfovali; ko se je že majal prestol cesarja avstrijskega kot kralja ogerskega: tedaj prihitela je na pomoč slovanska Rusija in rešila J e Avstrijo propada, ohranila je cesarju avstrijskemu kraljestvo o g e r s k o. Ali torej niso Slovani zares tisti element, na kateri se more Avstrija zanašati vselej in tudi v dneh največe stiske? Ni li torej blaznost, če jih hoče zatirati? Zlasti pa imamo mi Slovenci in Hrvatje v Istri, prebivajoči na Jugu države, prevažno nalogo, da branimo Avstrijo proti navalom ekspanzivnega in skrajno nevarnega italijanskega življa in da ji ohranimo j e d i n o znamenito trgovsko pristanišče, brez katerega bi jej bila p odvezana glavna žila življenja. Silno se torej pregrešujejo oni, ki delujejo v ponemčenje in polaščenje Slovencev in Hrvatov, kajti ti delujejo na severu in zapadu «pour V empe-reur d’ Allemagne*, na jugu pa «pour le roi d’ Italie». Zal! da to očitanje zadeva našo vlado v polnej meri. Vender pa smemo biti prepričani, da se bodo nazori v merodajnih krogih končno venderle spremenili in da bode torej mogoče nam Slovencem združiti se v j e dno upravno celoto, v kateri bode imela Avstrija mogočno trdnjavo proti ekspanzivnemu in nevarnemu laškemu življu; pa naj naš uradni list, kateremu se v poslednjem času popolnoma nedostaje objektivnosti in takta, dela še tako neslane dovtipe o «muth-maßlichen Zeitpunkt des vereinigten Sloveniens». Visoka gospöda! Le še nekoliko besedi. Vsaka redno urejena država ima poleg ostalega tudi dolžnost, da skrbi državljanom za politično odgojo. Ka-košna je bila ta politična odgoja doslej pri nas? Madjari bili so v odkritem uporu proti državi, sedaj pa gospodujejo v njej neomejeno in izročeni so jim Hrvatje, Slovaki, Srbi in Rusini, ki so se borili proti njim za Avstrijo, na milost in nemilost. Na Češkem prizadeva si vlada, akoravno ima vso zaslombo pri Čehih, da jim urine pogodbo, katera je na izključno korist Nemcem in na očitno škodo češkemu narodu. Na jugu vršč se v laških krajih demonstracije vladi sovražne; ali vender podpira vlada laški element proti zvestemu in lojalnemu slovanskemu življu. Ali ni to čudna politična odgoja? Bode-li vladi ustreženo, če bodo narodi začeli izvajati moralo iz te politične odgoje? S tem končavam. Dolžan sem bil spregovoriti, da označim svoje stališče in da povem, kaj mislim o našem političnem položaji. Vem, da sem si s svojim govorom morebiti nakopal preganjanje, katero se bode začelo v Ljubljani in bode sezalo preko Dunaja dalje na sever. Toda to me ne plaši. Ko sem prevzel mandat, kateri so mi zaupali volilci Ljubljanski, imel sem trdno voljo, da hočem zvrševati ta svoj mandat vestno in z vsem prepričanjem, pa naj bi zato trpel tudi preganjanje. Bodite uverjeni, da ga bodem tudi zanaprej zvrševal tako in da bodem vselej jasno izražal svoje mnenje Upam, da bodo avstrijski državniki prišli v kratkem do prepričanja, katero sem izrazil s temi svojimi besedami; ko bi se pa vender motil, tedaj — no, tedaj nimam druzega odgovora, ko nemško prislovico, ki se glasi: «Wem nicht zu rathen ist, dem ist auch nicht zu helfen.» (Odobravanje med poslanci in na galerijah. — Beifall unter den Abgeordneten und auf den Gallerten.) C. kr. deželni predsednik baron Winkler: Visoki zbor! Čuli smo, gospoda moja, obširen političen govor častitega gospoda poslanca Hribarja. Govoril je o tako različnih stvareh, da se človek lahko 324 XIV. seja dne 24. novembra 1890. — XIV. Sitzung am 24. November 1890. vpraša, v kaki zvezi stoji ta govor s predmetom, ki je ravno na dnevnem redu, namreč s proračunom deželnega zaklada za leto 1891. Jaz ne pojdem za gospodom predgovornikom na vse tiste kraje, kamor se je on podal, ne morem iti za njim v Meko in Medino (Poslanec dr. Tavčar— Abgeordneter Dr. Tavčar: «Tam ni Slovencev!»), ne v Italijo, ne v Nemčijo, (Poslanec dr. Tavčar — Abgeordneter Dr. Tavčar: «V Bosno!»), tudi ne v Bosno, ne na Češko, ne v Istro in ne na Koroško, ker so to dežele in kronovine, katere so vender malo v zvezi s tukajšnjimi razmerami. (Poslanec Hribar — Abgeordneter Hribar: «Pa ostanimo doma!») Zlasti ne bodem nadrobno odgovarjal na vse to, kar je gospod predgovornik govoril o sosednih kronovinah, o koroški, štajarski, primorski, istrski deželi itd. Lahkim srcom, mislim, smem prepuščati vse to političnim načelnikom teh kronovin, kateri bodo, ako se bodo čule kake pritožbe tam, gotovo imeli pripravljen pristojni in primerni odgovor na nje. Dosihmal nismo čuli takih pritožeb, vsaj v tisti meri ne, kakor danes od gospoda predgovornika, in sploh omenjeni načelniki niso imeli tam povoda razpravljati takih stvari, ki pa ne zadevajo, kakor rečem, dežele kranjske, ampak so stvari, ki spadajo v področja deželnih oblastev in zborov sosednih kronovin. Pojasnili hočem torej nekoliko le nekatere stvari, katere je sprožil gospod predgovornik, ki zadevajo deželo kranjsko. Gospod predgovornik je očital vladi, da se zakon o ravnopravnosti ne zvršuje. Seveda je to tako splošna pritožba, da se je težko ozirati in odgovarjati na njo, zlasti ker gospod predgovornik ni navedel doličnih dejanj in potrebnih dokazov. Poudarjal je, da se ska-zuje milost, kadar se sprejemajo uradniki v službe na Kranjskem. Mislim, da tu o milosti ne more biti govora. Sprejemajo se tisti, ki se oglašajo in ki imajo pravico, oglasiti se in biti sprejeti, ako se oziramo na ustavni zakon z dne 21. decembra 1. 1867., katerega člen III. se glasi v nemškem tekstu tako: «Die öffentlichen Aemter sind für alle Staatsbürger gleich zugänglich. Für Ausländer wird der Eintritt in dieselben von der Erwerbung des österreichischen Staatsbürgerrechtes abhängig gemacht.» Glede na to postavo je bil, kdor se je oglasil, tudi sprejet; samih Slovencev, zlasti za politične službe, ni zadosti, akoravno bi bilo seveda želeti, da bi se oglašati tukajšnji deželani, Kranjci, namreč taki, ki znajo oba jezika, v večjem številu; ali če jih ni, jaz temu nisem kriv, sprejet pa je bil vsakdo, ki se je oglasil. Če pravi gospod predgovornik, da so okoli po deželi pri okrajnih glavarstvih nastavljeni ne Slovenci, ampak sami plemenitaši, jaz mislim, da se nikdar nikomur ni godila krivica. Nastavljeni so bili taki, ki so pokazali svojo sposobnost/ naj so bili Slovenci ali Nemci, in mislim, da ti uradniki opravljajo vestno in resno svojo službo tako, da po deželi ni nikakih pritožeb, da se postave ne izpolnjujejo. Jaz moram braniti svoje uradnike, ker mislim, da so vredni, da jih ljudstvo spoštuje (Poslanec dr. Tavčar — Abgeordneter Dr. Tavčar: «Kiinigl?!»), saj jih tudi res spoštuje, kajti ne čujemo nikakih pritožeb. Kadar so se nastavljali, pa se ni gledalo na njih narodnost in tudi ne na to, ali so plemenitaši ali plebejci, ampak gledalo se je na to, kdo je imel več zaslug ali večjo sposobnost za to ali ono službo. Žalostno sliko je moral gospod predgovornik tudi kakor pravi on, naslikati o germanizaciji, katera se opravlja tukaj na Kranjskem, češ, da se večinoma uraduje le v nemškem jeziku in prezira slovenski jezik. Kar zadeva c. kr. okrajna glavarstva, mi je znano, da se na vsako prošnjo, na vsak dopis, ki jim dohaja v slovenskem jeziku, daje po navadi tudi odgovor v istem jeziku. Deželna vlada, to moram priznati, se poslužuje res večjidel nemškega jezika ■ pri deželni vladi so še večinoma gospodje, ki imajo daljšo službeno dobo in ki so obiskovali šole, katere so bile v prejšnjih časih uravnane drugače, nego so današnji dan. Prej šola ni, kakor sedaj, dajala prilike, naučiti se tudi slovenskega jezika. Če potemtakem nekateri uradniki v slovenskem jeziku niso tako popolnoma zvedeni, kakor v nemškem, ne more se reči, da je to kaka germanizacija. Saj vender tudi deželna vlada daje na slovenske vloge slovenske odloke. Ob jednem bi pa gospodu predgovorniku dal nek dober svet. (Poslanec Hribar — Abgeordneter Hribar: «Če bo res dober!») Prav; on hoče, da se povsem slovenski uraduje, ali to je težavno delo, in mislim, da bi bilo še celd za gospoda predgovornika samega, ki mu beseda tako gladko teče v slovenskem jeziku, jako težavno, kajti dvomim, da bi on mogel na vse dopise pisati odloke v čistem in pravilnem slovenskem jeziku. Saj smo čuli te dni, da se je celd podpora 500 gld. dovolila neki komisiji, katera ima važno nalogo, sestaviti in izdati slovensko terminologijo. Kaj pomenja to? Da je še nimamo; in res je, žalibog! da vsak uradnik piše tako, kakor zna, ta rabi svoj izraz, oni pa svoj za isto stvar, tako da je res huda zmešnjava v slovenskem uradovanji (Poslanec dr. Tavčar — Abgeordneter Dr. Tavčar: «Izrazijo se pa vender!») Če beremo državni zakonik, najdemo za ta ali oni pojem en izraz, če pa beremo deželni zakonik, najdemo za isti pojem drug izraz, j edinosti ni nikjer. Treba je torej ustanoviti pravilno slovensko pravno terminologijo, in jaz bi dal gospodu predgovorniku ta svet, naj ne sili toliko, da bi se naravnost vpeljal slovenski jezik povsod v uradih, ker napravimo s tem le še večji nered, še večjo zmešnjavo v slovenskem uradovanji. Treba je, da počasi postopamo; latinski pregovor *festina lente» bil bi tu prav na pravem mestu. Kadar bodemo imeli pravno terminologijo in kadar pridejo iz šole taki možaki, ki bodo sposobni pravilno slovenski uradovati, potem zahtevajmo, naj se uraduje v slovenskem jeziku; potem pa se lepi slovenski jezik ne bode več kvaril, kakor se dandanes žalibog! kvari ne le v uradnih spisih, ampak tudi v slovenskih časnikih. Zato bi želel, da bi imel gospod predgovornik v tej zadevi nekoliko potrpljenja. Omenil bi še neko neprijetno stvar, katera se je, kakor pravi gospod predgovornik, vršila tukaj v Ljubljani, češ, da je neki plemič na surov način razžalil slovenski ali slovanski narod. Stvar se je preiskavala, ampak manjka nam dosedaj še potrebnih dokazov. XIV. seja dne 24. novembra 1890. — XIV. Sitzung am 24. November 1890. 325 Čitalo se je o ti stvari marsikaj v časnikih, pa nikjer se niso navedli fakti, da bi se bila vlada lahko na nje naslanjala, v dokaz, da je bil res razžaljen slovanski narod. Dotični odlok je došel dnim, ki so bili v tej zadevi podali pisano pritožbo, in na ta odlok so tudi vložili svoj priziv. Počakajmo torej, da bode stvar razsojena pri visokem ministerstvu; mislim pa, da se na ovadbo brez dokazov nobeden sodnik in nobeden uradnik ne more ozirati. (Poslanec Hribar __Abgeordneter Hribar: «Saj so bile priče navzoče!») Poslednjič je gospod predgovornik sprožil še jako kočljivo stvar, ki se je nedavno v Ljubljani razpravljala, ko so se bili sešli vsi slovenski poslanci tudi iz sosednih kronovin, sprožil je namreč vprašanje zjedinjene Slovenije. Jaz bi mu bil jako hvaležen, ako bi bil tudi lepo razvil program, po katerem bi bilo mogoče, to doseči, kar želi on in ž njim morda marsikdo drugi. Rad bi vedel, kako bi se po njegovi misli dala sestaviti taka večja kronovina, ali naj bi se naravnost oktrojirala, ali pa naj bi jo sklenil deželni zbor kranjski, kateremu sklepu naj bi se pridružili tudi drugi udeleženi deželni zbori, namreč Koroški, Tržaški, Goriški, Istrski in Štajarski? Kako bi se pa dali doseči dotični sklepi, ki bi se morali napraviti ne le v tej visoki zbornici, ampak tudi v zborih vseh teh sosednih kronovin? Kako bi hotel gospod predgovornik združiti s Slovenijo na pr. deželo Goriško? Kaj mu bode početi s tamošnjimi Lahi, katerih je precej lepo število, mislim okoli 80.000 duš? Kaj počne s Tržačani? Okolica je slovenska, ampak v Trstu so večjidel laški prebivalci. Kako hoče on združili s Slovenijo sosedno Istrijo, ki je večjidel sicer slovenska, kjer pa je 14 do 15 mest, katera so prav za prav italijanska in katerim bi se nikakor ne ustreglo, ako bi jih hotel gospod predgovornik pridružiti zjedinjeni Sloveniji? Ne bodem govoril o Sta-jarski; kdo bode na Štajarskem delal sklepe, po katerih naj bi se odcepil slovenski del te dežele? Kaj bi bilo mogoče odcepiti od dežele Koroške ? In kako bode gospod predgovornik delil vse zaklade, katere imajo te posamezne kronovine? Pa če bi ljudstvo tudi bilo samo slovensko in bi se zaslišalo o tej stvari, ne vem. ali bi gospod predgovornik dobil njemu ugoden odgovor. Kar zadeva na pr. Goriško, je vprašanje, ali bi hoteli Goričani pošiljati ßvoje davke in svoje poslance v Ljubljano. Vprašam kaj bi odgovorili Istrijani, o katerih smo čuli ali čitali, da nočejo zlasti oni, ničesar vedeti o zjedinjeni Sloveniji, ampak bi se hoteli rajši združiti z Hrvatsko. Ne vem torej, kako bi postopal gospod predgovornik, ako bi hotel pridružiti sosedne kronovine zjedinjene Slovenije; ne vem pa tudi, ako bi dobil od ljudstva samega ugoden odgovor, ako bi se povprašalo o tem; kajti nekateri gravitujejo v Trst ali v Gorico, drugi v Gradec, drugi v Celovec; a da bi iz katere kronovine prebivalci gravitirali v Ljubljano, tega skoraj ne vem. Pa saj sem se že predaleč spustil v odgovor na to, kar je povedal gospod poslanec o zjedinjeni Slo-ven*ji; želel bi bil, da bi se on ne bil podal na to Polje, ampak da bi se bil bolj držal predmeta, ki je na dnevnem redu. S tem, da se poslanci dosedaj nikjer niso spuščali v take reči, niso se, mislim, pregrešili nikakor zoper narod slovenski, katerega pravice so lahko drugače varovali. Deželni glavar: Gospod poslanec Šuklje se je oglasil za besedo. Poslanec Šuklje: Visoki deželni zbor! Odgovarjal bodem onim besedam, s katerimi je prvi gospod govornik, častiti gospod poslanec Hribar, otvoril današnjo debato. Toda predno se pečam z njegovimi argumenti, spominjal bi se na to, da danes ne stoji na dnevnem redu naše seje debata o evropski ali svetovni politiki, ampak na dnevnem redu je deželni zaklad in njegov proračun ža 1. 1891. in zato bodem se najprej nekoliko pečal s številkami tega proračuna. Leto 1891. znamenito je za naše deželne finance v toliko, ker je prvo, v katerem je naš skupni budget prekoračil svoto enega milijona. Mi imamo namreč pri deželnem zakladu potrebščine 924.942 gld. in pri normalno-šolskem zakladu okroglo 150.000 gld., kar vse skupaj daje nad 1,074.000 gld. Če si potem ogledamo končne številke, najdemo, da bilancira letošnji proračun s primankljejem 125.561 gld. Ta primanjkljej pa je bolj fiktiven in po vsej pravici dokazuje častili gospod poročevalec v svojem poročilu, da je primanjkljej samo navidezen. Jaz sicer ne bodem po vsem tako komptiral, kakor on, samo dve poziciji bodem izločil iz potrebščine, namreč 160.000 gld. za zgradbo deželne brambovske vojašnice in 35.000 gld. za nakup glavinskih delnic kamniške železnice, to je skupaj trosek 195.000 gld., kateri pa je prav za prav le neka investicija, in nasproti primanjkljeju v znesku 125.561 gld. vidimo, da nimamo ne samo nobenega primanjkljeja, temveč, da se nahajamo celo v položaji, da izkažemo presežka 69.439 gld., kar je približno nekoliko več nego 4°/0 naše deželne pri k lad e. Iz tega se razvidi, da z ozirom na te dve poziciji smemo celo trdili, da niti 28 °/0 ne potrebujemo, temveč izhajamo celo z 24°/0 deželno priklado. Da se pa ta faktum dobro presodi, kaže primerjati letošnji proračun deželnega zaklada s prejšnjimi proračuni. Jaz bi si tu usojal navesti le nekoliko številk. Pomislite, kako je bilo leta 1882. in 1. 1883., ko je bila nasprotna večina še na krmilu v tej visoki zbornici. Takrat ni 38°/0 znašala skupna priklada, temveč znašala je 49 %, tako da se vidi, da je od takrat padla za 11 °/0. Oglejmo si pa sedaj ona poglavja, katera so za deželno gospodarstvo v prvi vrsti važna. Vzemimo troške za deželno kulturo ! Pri deželni kulturi je bila za leto 1883. v proračun postavljena svota 2370 gld., v proračunu za leto 1891. pa se je zvišala ta številka potrebščine na 39.710 gld. Troški za cestne in vodne stavbe so se za leto 1883. proračunih na 25.000 gld.; za leto 1891. pa se za naše ceste zahteva 95.600 gld. Vidite torej, primerjajoč te številke, da znaša diferenca v svoti potrebščine za leto 1883. in za leto 1891. samo pri teh dveh poglavjih nič manj nego 107.940 gld. Če se oziramo na vse to in če pomislimo, da dežela naša iz svojih 326 XIV. seja dne 24. novembra 1890. — XTV. Sitzung am 24. November 1890. dohodkov poplača vse troske za učiteljsko oso b j e, pridemo do zaključka, da se Kranjska v finančnem oziru nahaja dosedaj še v dobrih razmerah, da so deželne finance v prav dobrem položaji. Prebivalstvo je res siromašno, ali deželne finance so tako urejene, kakor — smelo to trdim — v nobeni drugi avstrijski deželi ne. Ali, gospoda moja, kaj pa najbolj vpliva na ugodni uspeh naših financ? Kdor le površno prečita proračun deželnega zaklada, videl bode takoj, da na ugodno finančno stanje naše dežele najbolj vpliva oni dohodek, katerega si je dežela pridobila po deželni nakladi na žganje, in sicer potom lastne režije. Ko smo jo predlanskem sklenili proti ugovorom častite opozicije, takrat smo računih le na 100.000 gld. čistega dohodka in glejte, takoj prvo leto dosegli smo svoto 146.948 gld. Lani smo bili bolj predrzni in proračunih smo čisti dohodek na 145.000 gld. in letos se bode dejanski, kakor se kaže, doseglo več nego 170.000 gld. čistega dohodka. Ta svota je uže osigu-rana, in iz tega se razvidi, da ta dohodek največ reši naše deželne finance. A tukaj se mora nekaj konštati-rati, «pribiti», kakor se pravi. Lani se je ugovarjalo lastni režiji — imeli smo ponudbo prejšnjega konzorcija— in takrat se je celö z narodne strani visoke zbornice stavil nasvet, da pustimo lastno režijo in da deželno naklado na žganje oddamo zopet v zakup konzorciju za 160.000 gld. Vsakemu razsodnemu opa-zevalcu mora dandanes jasno biti, da je bilo kaj dobro in koristno, da se je lani tisti nepremišljeni nasvet odklonil. Da bi bili lani drugače postopali — in hvaležen sem, da je častita opozicija takrat potegnila z nami — kake posledice bi se bile rodile iz tega? Za leto 1891. ne bi mogli postaviti v proračun svote 170.000 gld., temveč le 160.000 gld., torej manj za 10000 gld.; one pritožbe, katere smo svoje dni čuli po vsi deželi o nasilstvu zakupnih organov, ponovile bi se z nova, in kar je pred vsem poudarjati, dežela bi bila izročena ä la merci zakupnega konzorcija in po preteku dveh let, kadar bi bil enkrat uničen deželni aparat, dali bi nam zakupniki, kolikor bi oni sami hoteli! (Odobravanje na levi. — Beifall links.) Ali, slavna gospoda, da imamo za sedaj še tako ugodne finance, to nas ne sme zaslepili nasproti neki gotovi stvari, ki nas čaka po preteku malih let. Ne smemo zäbiti leta 1895., kajti s tem letom odpade državni prispevek 127.000 gld., katerega sedaj vsled konverzije zemljiško-od veznega dolga potegnemo od države. Treba bode o pravem časi misliti na to, kako se bode nadomestil ta izdatni državni donesek. Alternativa za nas bode sicer jako mučna: ah prenehati z investicijami, ah zvikšati davčno priklado. Z investicijami pa ne bodemo mogli jenjali' še tako kmalo — pri cestah pač, pridejo pa na vrsto vodne zgradbe, kakor osuševanje barja, pride ureditev Krke — za katero se bodem jaz vedno potegoval — in pridejo vse one velike akcije, katere so potrebne, da se voda preskrbi našemu Krasu, Notranjski naši in premnogim dolenjskim pokrajinam, kjer so ljudje letos na nepopisan način morali trpeti vsled pomanjkanja vodč. Že to samo na sebi zadostno dokazuje, da bodemo morali investirati še dosti novcev. Kar se pa tiče zviksanja davčne priklade, je to pač največja zadrega in nedostatnost, kakor vsak izmed nas predobro ve — gledati nam je torej, da se je izognemo in v to svrho treba, da o pravem času mislimo na sredstva po katerih bi si odprli nov vir dohodkov. Eno tako sredstvo je bilo sicer predlagano že lani in dotični gospod predlagatelj, baš oni poslanec, kateri je tudi danes v svojem govoru, d asi na drugem polji razvijal tako bujno fantazijo, obetal si je zlate gradove o svojem universalnem sredstvu, namreč od ustanovitve deželne hipotečne banke. Mene ni bilo letos pri dotični razpravi, vender bi rad deželnemu odboru prihranil trud, ha viti se predolgo s tem vprašanjem in ob enem bi častitemu gospodu predgovorniku, katerega čislam kot vestnega in marljivega poslanca, podal nekoliko gradiva za daljne študije. Imam pred seboj knjigo: «Oesterreichisches statistisches Handbuch, herausgegeben von der k. k. statist. Central-commission, VIII. Jahrgang, 1889», in tukaj naj si častiti gospod predgovornik ogleda poglavje: »Die Neubelastung im J. 1888 nach der Höhe der intabulirten Satzposten». Kaj se razvidi iz dotične tabele? Hipoteke so letos v prvič razdeljene po zneskih in prav je, da je prvosednik statistični komisiji Inama-Sternegg to novotarijo sprejel v to knjigo. In kaj rezultira iz tega izkaza? Da pri nas na Kranjskem baš nizke hipoteke silno prevladujejo in sicer v takem razmerji, da lahko rečem, realni kredit na Kranjskem je čisto na drugi podlagi nego v vseh drugih deželah. Vzemimo na primer — navedel bodem le par številk — Kranjsko nasproti sosedni Koroški in poglejmo, kako je razmerje med tema dvema deželama glede hipotečnega zadolženja. Hipotek do 50 gld. je bilo leta 1888. na Koroškem intabuliranih 557, na Kranjskem pa 2915; do 100 gld. intabuliranih je bilo na Koroškem 750 in na Kranjskem 2084, in do svote 500 gld. na Koroškem 982 in na Kranjskem 2950. To razmerje se pa na enkrat, spremeni, kakor hitro pridemo do višjih zneskov. Do 700 gld. namreč je bilo uknjiženih na Koroškem hipotek 170, na Kranjskem 169; do 1000 gld. na Koroškem 378 in le 198 na Kranjskem; do 2000 gld. na Koroškem 470 in 355 na Kranjskem; do 3000 gld. na Koroškem 161 in 88 na Kranjskem, in če si ogledamo, koliko hipotek je vknjiženih v zneskih do 10.000 gld., vidimo, da jih je na Koroškem 19, na Kran jskem pa le 5. Naj višja hipoteka na Koroškem znaša 300.000 gld., na Kranjskem pa 70.000 gld. Iz tega se razvidi, da si z hipotečnim zavo lom Kranjska dežela v sedanjih razmerah realnega kredita, dokler tako silno prevladujejo pritlikavi dolgovi, ne bode mogla okoristiti in da bi bila ustanovitev hipotečne banke, kar se tiče deželnega gospodarstva, rebus sie stantibus neumestna in brezuspešna. Drugo sredstvo pa omenja finančni odsek v neki resoluciji in to bi tudi jaz prav toplo priporočal visokemu zboru v sprejem. Ho mojem mnenji bi se na ta način pač deželi pridobiti dalo več dohodkov. Opozarjam namreč na ono resolucijo, v kateri se deželnemu odboru naroča, naj skuša doseči, da se deželi XIV. seja dne 24. novembra 1890. — XIV. Sibling mn 24. November 1890. 327 ja v zakup državni užitninski davek o vinu, vinskem moštu in mesu po Kranjskem razen mesta Ljubljanskega. Moje mnenje o tej stvari poznale, mislim, da ge poskus ne bi izjalovil! (Klici na levi — Rufe links: .Dobro! dobro!») Dovolite mi, častiti gospodje, da sedaj preidem na politično polje. Debato je gospod predgovornik bil za-vodil na to polje in jaz se mu nikakor ne bodem izogibal. Rečem naravnost, dosti hudo mi je bilo, da se vsled slabotnega zdravja nisem mogel udeležiti onih političnih kontroverz, katere so se v letošnjem zasedanji razlegale po tej dvorani. Da bi bil tukaj, gotovo označil bi bil čisto jasno in brez strahu svoje stališče. To bi bil moral storiti tembolj, ker ne tajim, da se v marsičem nisem strinjal s koraki, katere je letos ukrenila večina moje lastne stranke. In Iti se razume samo po sebi, da bi bil v dvojni svoji lastnosti, kot poslanec in kot šolnik, odločno govoril in glasoval proti odklonitvi tistih «zloglasnih» 600 gld., in ravnolako bi tudi pri drugi interesantni debati o Komljančevi zadevi ne bil zakrival svojih pomislekov, izvirajočih iz logističnega in narodno-političnega stališča, utemeljene pomisleke, gospoda moja, katere sem imel zlasti proti onemu tolmačenju, iz kojega se je rodila interpelacija. Ali danes te stvari niso na dnevnem redu in torej se bodem držal le onih argumentov, katere je navedel častili gospod predgovornik, poslanec ljubljanskega mesta, v denašnji razpravi. Fred vsem mu pa ne bodem sledil na polje vnanje politike. Kranjski deželni zbor za to stvar ni kompetenten, taka razprava spada drugam, jedne opazke ne smem zamolčati. Gospod poslanec ljubljanskega mesta govoril je tudi o tem, da pride morda čas, ko bode avstrijska država zopet razpostavljena sovražnemu navalu Nemške in Italijanske, in da jo bodo takrat rešili jedini Slovani. A jaz velim, ni nemogoče, da se v zgodovinskem kolobaru zopet povrne tak dvojni napad od severja in juga. Ali če pride tak usodni čas, potem je Avstrija pozitivno zgubljena, če je navezana v takem položaji zgolj na Slovane, če se država naša ne bi mogla upirati na zvestobo vseh avstrijskih narodov! častiti gospod predgovornik je dalje govoril veliko tudi o notranji politiki in o marsičem, kar je bil povedal, sem istega mnenja ž njim. Kakor on se bodem vnemal i jaz za odstranitev krivic, katere ravno tako bridko čutim, kakor vsak pošten in odločen narodnjak, kakor jih čuti gospod predgovornik sam. Ali, gospoda moja, varujmo se vender onih neokusnih pretiranosti, kakor smo jih zopet danes čuti! Kaj se je pa danes vse povedalo! Nekoliko sem si napisal. Med drugim izrekel je gospod predgovornik: «Na Dunaji smatrajo germanizacijo za najvišjo državniško modrost, in vladi gre le za zatiranje Slovencev» ! Odločno moram protestirali proti taki trditvi kot državni poslanec slovenski, in sicer imenom vseh onih kolegov, kar jih je bilo v državnem zboru od leta 1879. sem. Če je to res, če ima vlada res lake nakane proti našemu življu, potem pošljite članove državno-zborske slovenske delegacije raj še k sv. Jožefu v hiralnico, pa ne na Dunaj v državni zbor. (Živahna veselost; lebhafte Heiterkeit; — poslanec dr. Tavčar — Abgeordneter dr. Tavčar: »Wunschzettel!») Potem bi mi morali stati v najstrožji opoziciji, ne pa tam, kjer smo stali 11 let in branili ministerstvo, o katerem se trdi, da goji lake grozne namene. (Poslanec Hribar — Abgeordneter Hribar: «Poglejte na Šlajarsko in Koroško, o Kranjski nisem govoril!») Jaz trdim, da ne gre tako pretiravati, kajti