Zelenka.
ako se je zvala žabica, ki je bila v mlaki ob robu gozda. Tam je živela svoje mirno življenje, pozdrav-Jjala jutranjo zarjo, regala, kvakala, ko se jelo obla-čiti nebo, in legla spet v mehko travo, ko je zahajajoče solnce zadnjič poljubovalo vrhove bližnjih gora. In tako dan na dan, teden za tednom. Srečna bi bila, če je ue bi mučilo silno hrepenenje, čudna želja... Ne vem, če bi jo kdo uganil! Stavim, da ne. Dražila jo je misel — letati po zraku,
Tičala je v blatu,  samo  glava ji je   gledala   iz vode in zrla    vedno    v    nebo,     sledeč    z    velikimi očmi pticam, ki so letale nad njo, veselo čivkajoč. nKako so srecne!" je vzdihovala Zelenka, nVse bi dala, če bi znala jaz Ietati po zraku!"
Mislila in mislila je. kako bi razrešila težko vprašanje: dobiti pri-pravo, zgraditi si stroj, ki bi jo ponesel visoko, visoko tja do oblakov in še čez. Opazovala je lastovico, ki je švigala kakor strela zdaj tik zemlje, zdaj zopet okoli zvonika. In s tako brzino! Zakaj je ni Bog rajši ustvaril za ptico ? Tako pa mora preždeti vse svojo življenje v mlaki med črvi in krkoni in objokovati svojo kruto usodo.
Uvidela je, da je vse njeno premišljevanje zaman, a kaj — ptice so jo zopet zmotile,    misel se je vracala in mučila ubogo Zelenko.
Skočila je na lapuhov list.   Muhe,  mišice,   komarji in kačji  pastirji so brenčali okolo nje, a ona se ni zmenila zanje, njene misli so bile dru-god. Zapravljala je čas, nespametnica, napenjala svoje žabje možgane,  a njene oci so neprestano motrile daljavo. Prepričala se je in je zamomljala:
nVse je zaman! Peruti so prvi pogoj za letanje. Kajpak, če bi jih imela, ue ustrašila bi se tedaj raeriti niti z lastovico !"
A ta zakljucek je še zvišal njeno bol, zakaj peruti žalibog ni imela in papirnatih si pa tudi ni mogla prilepiti. Uboga Zelenka! ko je izpre-videla, da se ji na nobeu način ne more posrečiti izum, se je skoro po-tolažila in izkuš?la udušiti svoje živo hrepenenje. Vživela se je zopet v svoje življenje in pozabila na svojo izgubljeno srečo.
Ko je nekega dne capljala po mlaki, je cula nad seboj močno frfo-tanje. Dvignila je debelo glavo in videla dva goloba, ki sta drug poleg drugega letala preko doline. Hipoma ji šine misel v glavo. Skočila je na kopno in zakvakala na vse grlo:
—.„    224    •——
»Hej, lepi golobici! Spustite se dol k meni za trenutek!"
In komaj sta bili na tleh, jima reče Zelenka: BČujta! Storita mi uslugo! Dobroto vama tisockrat poplačam. Rada bi zletela z vama tja gor pod modro nebo. Ali me bosta nesli? Če ustrežeta prošnji, hočem vama biti hvaležna vse svoje življenje!"
BKako? Saj nimaš peruti! Brez peruti pač ne moreš z nama!" se je začudila starejša golobica.
»Tote nesmeskrbeti, zakajstvarsemdobropremislila !"je pristavila Ze-lenka. »Glej, tu imam vejico. dovolj je močna. Vzemita je vsaka na enem koncu v kljun in jo trdno držita! Jaz se s čeljustimi poprimem na sredi, vedve vzletita, in z vama se vzdignem tudi jaz!"
Rečeno, storjeno ! Že so krožile po zraku vse tri živalce, in Zelenka je bila presrečna, zakaj želja se ji je izpolnila.
Z nabuljenimi očmi in odprtimi usti so gledale njene tovaršice za njo, ko se je vedno bolj oddaljevala in se dvigala vedno više k zlatemu solncu.
Začudili so se ptiči, ko so zazrli spotoraa v zračnih višavah to čudno družbo. Ta izum jih je jako iznenadil, da civkali so v pritrjevanje: nTo je pa nekaj posebnega! Lepa misel! Živeli naši golobici!"
Zelenki se je krčilo srce jeze, ko je čula, da gre vsa hvala golobi-cama. To pa, to! Saj je ona izumiteljica tega načina potovanja. Nihče ji ne sme kratiti pravic! Hlepela je po slavi, zakaj tudi ljudje so se zbirali po cestah in opazovali čudno prikazen. Jeza je kuhala v njej in razsrjena je začela kričati: BJaz sem to izumila, ne pa golobici! Moja je zasluga, da bodo odslej lahko letale tudi žabe po zraku !"
Ali — ojoj! Ko je odpila usta — štrbunk — je zviška padla na zemljo ia se  —  ubila.                         .            ,