TUiteljski
TOVARIŠ.
List za šolo in dom.
Izhaja 1. iu 15. vsakega meseca na celi poli. Cena mu je za celo leto 3 gold., za pol leta 1 gold. 50 kr. Spise in dopise prejema vredništvo; naročnino in oznanila pa prejema in razpošiljanje oskerbuje založništvo.
List 8.	V Ljubljani, 15. aprila 1878. Tečaj XVIII.
Pedagogični pogovori.
(Spisuje J o s. Ciperle.)
(2. del.)
8.
Mnogo sem že pisal, in ako bom v prihodnje zdrav, bodem tudi še marsikaj napisal o emancipaciji, temu izrastku humanizma, kakor jo je imenoval g. vrednik Tovarišev v neki opazki pod mojimi pogovori. Jaz nimam nič od tega, ako pišem zoper njo, znabiti se še marsikomu zdi čudno, da sem tako terdoglav, da se ne morem sprijazniti s to vredbo, — s tem izrastkom hočem reči. Ali Bog zna, koliko jih je, ki so ravno tako terdovratni, a le v mislih, kakor sem jaz v besedi, in čakajo le primernega časa, da prihrume s svojimi baterijami na dan. Bog ve, kako temeljite dokaze bodo navedli ti zoper njo, ali kakor sem že dejal, čakajo le primernega časa. — Jaz pa sem tako termast, terdoglav in ter-dovraten, da že zdaj molčati ne morem.
Pogovarjajmo se pa danes o humanizmu. Najpervo pa moram prav po prijateljsko pokregati g. vrednika tega lista. Vi, gospod vrednik, mi mnogokrat kaj prečertate v mojih pogovorih. Posebno, kedar se malo vtopim v svoj predmet, ter postanem malo hud, takrat mi takoj pristri-žete peruti. Vi pravite, da ni treba nikogar žaliti. Pa saj nisem še nikdar kaj tacega storil. Nikdar še nisem kritikoval oseb, ampak vedno le dejanja in naredbe. To je jako lepo in posnemanja vredno, da hočete živeti v miru s svojimi sosedi, pa tudi od mene je lepo, da nisem še napadal nikogar. V emancipaciji tudi ne napadam žensk, ki se emanci-pirajo, ampak le emancipacijo samo. Ona je nastala iz tega, ker so
nekteri krivo presoj evali žensko natoro, ter so prišli tako tudi do čisto napačne sodbe, da se zamore postaviti v duševnem obziru možu na stran. Zato sem si pa izvolil za svojo nalogo, dokazati, da so presojevali jo krivo, in da so izrekli tudi napačno sodbo o nji. Res je, vsak človek je bitje, ki ima um in omejeno voljo, naj si bo moškega ali ženskega spola. Ali zakaj se pa to jemlje le v tem obziru, in se tudi spolnjevati skuša le v tem obziru? Pravijo tudi, da je bogatin in prosjak človek, da ima ta in oni pravico, da živi. Ali zakaj se pa ne trudimo tudi zato, da bi prosjak zamogel živeti v resnici? Kakovo je to življenje, ako se trudi ubožec ves dan, da komaj živi in zraven ga tare še skerb, ali bo zamogel pa tudi jutri živeti? Kaj pomaga, ako je ubožec le na papirju enak bogatinu? Dati mu je treba tudi sredstev, da mu zamore biti enak v resnici. Koliko lačnih bi se nasitilo lehko od odpadkov mize enega samega bogatina! Koliko ubožcem bi se lehko vtešile solze z denarjem, ki ga izmeče bogatin le za razne nepotrebnosti! Tega ne vedo bogatini, koliko dobrega bi lehko storili s svojim bogastvom; to le ve tisti, o kterem Göthe tako lepo prepeva:
„Wer nie sein Brot mit Thränen ass,
„Wer nie die kummervollen Nächte
„Auf seinem Bette weinend sass,
„Der kennt euch nicht, ihr himmlischen Mächte!"
Ko bi bil te besede izrekel kdo, ki je v resnici „svoj kruh jedel s solzami, ki je prejokal celo noči zbog svoje reve", temu bi se ne bilo čuditi. Marsikdo je že tako govoril, ki še nikdar ni bral Göthe-ja. Ali Göthe, ki jih je pisal, ni bil nikdar lačen, nikdar se ni boril z revščino in nadlogo. Ali ženijalni pesnik je čutil, kako hudo je lačen biti, kako žalostno je objokovati svoj stan, kako strašno se je boriti z življenjem brez sredstev. — Gospod vrednik, jaz sem še mlad, ali skusil sem že marsikaj, in žalibog, da le mnogo slabega. Tudi jaz sem s solzami jedel svoj kruh, — ali še kruha nisem imel dostikrat -. Moje edino orožje je še pero, ktero sem izbrusil na terdem kamnu, ki se imenuje življenje. Naj mi služi sedaj kot sulica, ktero bodem nosil skozi življenje. Ne bodem ranil ž njo nikogar, kajti vem, kako skeli rana. Pričakujem tedaj, da mi ne bodete prečertali v tem pogovoru nobene besede. V voda je dovolj, čas je, da se vernem k svojemu predmetu.
O humanizmu sem rekel, da bom govoril. Lep predmet, ali težaven. Kaj bodem povedal? Ali bodem hvalil sedanji čas. ki nosi na čelu ta naslov? Ali bodem omenjal one hvalevredne zavode, ki se imenujejo humanitarni? Ali bom grajal one, ki so sovražniki humanizma? Ali jih bom imenoval barbare, ali kako ? — Nič jim ne bom rekel. Če je kak zavod v resnici humanitaren, se hvali že sam, kajti dobro delo se hvali samo. Povem pa tudi takoj, da sedanji čas, ki se imenuje čas humanizma,
ni humanitaren, nego le za tiste, ki delajo kupčijo s humanizmom, zraven pa še dobodo redove in križče na persi.
Pervi viri humanizma, ali podlaga njegova je iskati v nauku Kristusovem. „Ljubi svojega bližnjega, kakor sebe!" — „Vsak človek je tvoj bližnji". — „Ljubi tudi sovražnike!" — te priproste besede so njegova podlaga. Kakor vsaka resnica, tako so zadeli ti nauki na strašne ovire, kajti bili so v nasprotji s tedanjimi šegami in navadami, človekov bližnji je bil k večemu oni, ki je bil tiste narodnosti, kot on. Gerk je imenoval vsacega Negerka barbara, to je suroveža, ki ni vreden njegovega prijateljstva in njegove ljubezni. Drugi narodi, ki so bili mogočni, ter so kedaj premagali srečno druga ljudstva, ti so bili pa spet taki, da so jih pomorili, ali pa iz milosti naredili za svoje služnje. Tako so ravnali nekdaj Perzijani, Babilonci, Egipčani, celo Gerki niso delali nič drugače, ko so se preselili iz severne Gerške v južno. Rimljani seveda tudi niso delali izjeme, zato v njihovi deržavi ni bilo druzih ljudi, kot prosti in neprosti ali služnji. V takem stanu je našel Kristus rimsko cesarstvo. In izrekel je prosto besede: „Ljubi svojega bližnjega! Tvoj bližnji je vsak človek, tedaj tudi služenj in sovražnik". — Kaj se upa reči ta tesarjev sin! so vpili farizeji, ta šunta ljudstvo, naj se upre! Zatožimo ga pri cesarjevem namestniku, naj ga križa! Tako so vpili in vpili. In Rimljani so dejali: Kaj pravi ta, moj služenj je moj bližnji. No, ta je pa lepa. Tega bi mi ne smel povedati moj najboljši prijatelj. Služenj je moj bližnji, služenj, ki sem ga kupil na somnju, kakor svojega konja in bika. Ta ima pač čudne misli o nas ljudeh! Tega še Sokrat ni rekel, ki je imel v časih tudi kako neumno misel. Na križ z njim! Zraven pa še pravi, da je sin božji. Glejte, glejte, tudi Boga kolne! No, če je božji sin, bo njegov oča že tako dober, da mu bo pomagal s križa. — Tako so govorili o njem. Čudno je le, da so ga pustili cela tri leta „šuntati" ljudi. Če bi sedaj kdo kaj tacega storil, bi ga že po pervi besedi konfiscirali, ter djali v zapor. Takrat so pa pustili Kristusa tri leta! Pa naj še kdo reče, da niso bili oni časi svobodnejši od naših. — Hodil je tri leta po Judeji, Samariji in Galileji, in čez tri leta so ga križali in umeri je, ali z njim ni umerla resnica, ki jo je učil. Umerli so njegovi človeški nasledniki, ali resnica tudi s temi ni bila pokončana. Z vsacim umorom je podpisala rimska deržava sodbo zoper sebe, z vsacim umorom se je približala za en korak svojemu propadu. In propadla je, ali iz njenih razvalin se je dvignil Kristusov nauk, njene razvaline so bile podlaga novim kerščanskim deržavam.
Pervi kristjani so se tudi deržali v resnici nauka Kristusovega. Pomnili so njegove besede, da smo pred Bogom vsi enaki, zato so hoteli tudi med seboj biti enaki. Dali so bogatini svojim bližnjim, kar ti niso imeli, namreč denar in blago, z eno besedo: premoženje je bilo splošno.
8*
To je pa terpelo le malo časa, dokler je vera Kristusova živela v vseh ter se razodevala v njihovem notranjem in vnanjem, domačem in der-žavnem življenji.
Ko je pa to nehalo, začeli so gledati po strani jude, da še celo preganjati so jih jeli. Vresničilo se je to, kar so dejali judje, ko so tirjali, naj se križa Kristus : Njegova kri naj pride čez nas in naše otroke! Prišla je (po poganih) njegova kri čez nje in njihove otroke. Brez domovine so se vlačili, ter se vlačijo še dan danes po vsem svetu. Judje so kozmopolitje v pravem pomenu. Oni so vse in nič. Med vsakim narodom so namešani, ter ga slačijo, ter mu pijejo kri. Ker v prejšnih časih niso imeli nikjer stalnega doma, in ako je vladarju kedaj na misel prišlo jih izpoditi iz dežele, takoj so morali pobrati svoja kopita, ter iti, kamor so hoteli in smeli. Ker se niso mogli nikjer stalno naseliti, niso nikdar obdelovali zemlje, ampak vergli so se vedno na kupčijo. Gledali so pa tudi na to, da so kupili dober kup in prodajali drago, da so si tako pridobili v kratkem času mnogo denarja, s kterim so potem lehko izvan-drali. Ta lastnost, kupovati dober kup in prodajati drago in zraven še malo kupovalca in prodajalca oplahtati, ta lastnost jim je ostala do današnjega dne. „Handeln" je njihovo geslo, „nix zu handeln?" njihovo navadno vprašanje, „beschumeln" *) je njihovo navadno delo in „Rebbach" **) njihov Bog.
Ali se pa da na kak način oprostiti ravnanje nekterih kerščanskih vladarjev, kteri so preganjali jude? Ali se niso pregrešili zoper zapoved Kristusovo: „Ljubi bližnjega, kakor samega sebe?" — Pač, da se nekoliko opravičevati, če tudi ne vselej opravičiti. Izpoznali so to, česar pa še zdaj ne izpoznajo mnogi, da so judje nesreča vsacega naroda, da je ubogo ono ljudstvo, uboga ona dežela, v kteri prebivajo judje. Oni pomagajo človeku iz nadloge, posodijo mu denar za visoke obresti, in ako jih ne more plačati, kar se zgodi navadno, prodado mu vse, ter ga pahnejo nazega iz njegovega domovja. Jud je huda šiba, in ne mogli bi nobenega ljudstva občutljiviše kaznovati, nego z j udi.
Tudi pri nas niso imeli do poslednja časa judje nobenih pravic, zapert jim je bil pristop k vsem višim službam. Ali „handeln", „beschumeln" in „Rebbach" jim je odperl tudi ta pristop. Kaj so storili? Ali so morda „bešumlali" kacega velikaša, ter ga potem prisilili moralično, da jim je priboril ta pristop? — To zadnje je mogoče, kajti marsikdo jim je bil dolžan, ki jih sicer terpeti ni mogel. Ali še na drugi način so si priborili enakopravnost z druzimi narodi. Judovski bankirji so vstanovili celo množico časnikov, velicih in majhnih, in po njih so jeli pridigovati humanizem. Dejali so: Judje smo tudi ljudje, dajte nam
*) Beschumeln je judovsko - nemška beseda, in pomeni: goljufati.
**) Rebbach je judovska beseda, ter pomeni: dobiček.	Pis.
tacih in toliko pravic, kolikor jih vživajo kristjani, naredite nas enakopravne z druzimi narodi, prosimo prav ponižno in pohlevno. Naredite nas za deržavljane! — In naredili so jih. Postali so deržavljani, enaki drugim narodom naše deržave. To je bilo veselje v Judeji! Zdaj so imeli besedo tudi v vseh stvareh, ki se tičejo vlade, vplivali so po svojih listih na javno življenje in — na šolstvo. Bilo je mnogo ljudi in jih je še, ki prisežejo na vsako besedo, ki stoji n. pr. v „Neue freie Presse", ali v „Wiener Tagblattu". Nemogoče se jim zdi, da bi svojih člankov ne prinašal tak list iz avtentičnega vira.
Zdaj ko so si s humanizmom pridobili sebi enake pravice, jeli so humanitariti še za druge, kteri so jim posebno dopadli. To so bile seveda v pervi versti ženske. Zmerjali so moški spol, da ravna barbarsko z ženskimi, saj one so ljudje, kakor mi. — Dalje so judje spravili na dan one čase, v kterih so živeli oni vitezi, ki se imenujejo „Minnesän-garji", ki so na vso moč preslavljali ženski spol, in v kterih so šli vitezi po svetu, da so si pridobili lorbarjev, in se z njimi podali domov, ter jih položili pred noge svoji izvoljeni devici. Takrat, so dejali, je stala ženska visoko, in pozneji časi so jo spet potegnili iz njene visokosti. In za judi so pisarili tudi kristjani tako. Šli so še dalje. Tisti slavni francoski učenjak Renan je celo Kristusa štel med tiste, ki so ženske čislali. Dejal je, da je tudi on rad občeval z ženskami, in nekterikrat še celo z ne kaj nedolžnimi. Za izgled je postavil Samarijanko pri vodnjaku. — Kaj je bilo storiti? Iztergajmo žensko iz moževih barbarskih (?) rok, ter podelimo ji enake pravice. Zgodilo se je, nastala je emancipacija, ta izrastek humanizma. Zdaj zeleni in cvete, in kmalu bo rodila svoj sad. —
Omeniti moram pa še, da tudi oni visoko slavljeni vitežki časi niso bili tako medeni za ženske. Vitezi so pač fantazirali za ženskami, skladali so tudi „mile" pesmi, ter opevali v njih svoje device, in še kako! Ali to je vse minulo, ko je vzel vitez svojo izvoljeno devico za ženo. Na Francoskem je bilo po postavi dovoljeno vitezom tepsti svoje žene, in sicer prav močno tepsti. Tedaj oni časi niso bili tako medeni za ženstvo.
Iz tega kratkega razmišljevanja je jasno, kako je na svet prišel humanizem. Zdaj je v najlepšem cvetu, in vendar ni bilo nikdar toliko revščine na svetu, nikdar ni bil tako pokvarjen svet, kakor je dan danes. To ima vse na vesti humanizem. Jaz ne rečem s tem, da so vsi humanitarni zavodi za nič, ne rečem tudi, da ne stori marsikdo iz samega človekoljubja mnogo dobrega, ali na drugi strani je humanizem vendar kriv mnogo zlega. Iz humanizma so iz šol odpravili šibo, akoravno je v sedanjem stanu pri izgojevanji potrebna. Namestu šibe bi se morala vpeljati vsaj kaka druga enaka kazen, tako bi bilo dosledno. Ali to se
ni zgodilo. In to je vzrok, da nimajo otroci nikacega strahu pred učiteljem, da so od dne do dne bolj surovi in izprideni. Iz humanizma dalje so vstanovili ljudske kuhinje, v kterih se dobi za toliko denarja, kot drugje, slabe jedi. Ali vstanovitelji tacih kuhinj so občno hvaljeni, dobivajo celo redove. Iz humanizma so dali ženskemu spolu take pravice, kakoršne ima moški .... In tako dalje, in tako dalje.
Ravno zarad humanizma terpi odgoja mnogo, mnogo. Učitelj, ki ima od šestega leta naprej pomagati starišem pri odgoji, on, ki je mnogokrat edini pravi odgojevatelj otrokov, on, ki ima v otroku postaviti temelj vsemu daljnemu izobraževanju in dalji omiki, — on nima vseh sredstev, kaznovati ga tako, kakor ga zamorejo stariši. On je, ki občuje neposredno z narodom, ki bi lehko največ vplival na-nj, ako bi mu bila puščena neomejena volja v šoli, on je zaderževan od humanizma. Kolikor se varuje zdaj šiba pri mladini, toliko bolj se bode rabila enkrat pri odraslih. Morala se bode vpeljati spet pri vojakih in pri policiji. Žalostno je videti, da se pretepa odrašen človek, žalostno ga je videti, kako se zvija pod težkimi udarci, zjokati se mora človek, ki ima le količkaj serca, ko ga vidi obnemagovati na terdem stolu, na kterem leži, jeziti se mora nad terdoserčnim beričem, ki neusmiljeno maha po njegovem telesu. Usmiljena je ureden oni odrašen človek, ki se mora tepsti. — Ali prišlo bode do tega. Sedanja mladina, ko odraste, se bo mogla krotiti le z lesko. — Ali bi ne bilo tedaj bolje, ko bi se izbijala že v mladosti človeku malopridnost? Ali bi je ne bilo tu ložje izbiti? Mlado drevesce se da še vpogniti, ali staro se vlomi. V mladosti bi se malo-pridnosti lehko odrezale korenine, ter se izpulile, ali v poznejih časih, ko bodo že pognala deblo, jo bode težje izruvati, ali pa celo nemogoče. Mladine tudi ne bo nihče tako pretepal, kakor so pretepali nekdaj odrasle, da bi obnemogla pod vdarci. Kdo ne upa, da se bode iz nje napravilo še marsikaj pravega? Ali na enkrat bodo postali ljudje nehuma-nitarni proti onim, proti kterim so bili enkrat prehumanitarni. Sedanja mladina ima vse kali v sebi, da bode rodila enkrat kisel in grenek sad.
O emancipaciji sem že enkrat dejal, da jo bodo naši nasledniki, ki bodo pametnejši ali pa neumnejši, kakor smo mi, da jo bodo izruvali, ter vergli v ogenj, da se vpepeli. Tako bodo tudi storili s humanizmom, in sicer s celim humanizmom. Naj gre rakom žvižgat za druzimi slabimi še ta slaba naprava! Dan danes je skoro vse švindelj, in marsikteri ljudje so volkovi v ovčjih kožah. Imel bom še priložnost, marsikaj povedati o humanizmu, kteri še nikakor ni obdelan s tem pogovorom. Ta predmet je vreden daljnega in obširnega premišljevanja. Če tudi bom pisal pod naslovom „pedagogični pogovori" več stvari, ki niso pedagogične, ako bom bičal v njih krivična dejanja nekterih ljudi, naj mi ne štejejo tega v zlo bralci. Odgoja je v tesni zvezi z javnim in družinskim življenjem.
Spominja naj se bralec na pregovor: „Jabolko ne pade daleč od debla", in „kakoršen oče, tak sin". Ali pa naj premisli ta verz:
„Kakor so stari peli,
„Tako bodo mladiči žvergoleli".
__(Dalje prili.)
Poženčan.
Bilo je 1. 1846, da je verli A. Slomšek po Drobtincah jel po-dučevati in razveseljevati slovenski narod in vzlasti svoje duhovne brate, kteri so v ta namen iz mnozih strani hiteli mu na pomoč s plodovi svojih domoljubnih vednost in skušenj. Med njimi se je oglasil i Poženčan, čegar: „Martinez iz Podloma", kteri — zabredši mej tihotapce ali tobakarje — se po raznih nesrečah in po živi pridigi od lenobe in od nje žalostnih nasledkov dušnih in telesnih spreoberne, zmodri in postane spet dober gospodar (na Pivki, na Lepim Polji, v domačih planinah), se v veči povesti nahaja v Drobt. 1848 str. 111 — 127 pa 1849 str. 144 — 157. V letniku 1848 so razun tega brati str. 192—195 prilika: „Jakec iz Osredka", str. 196 — 201 snemka ali parabola: „Očalar", in str. 265 — 268: „Pesme za dobro voljo" (Napitnica; Ženitna v Kani Galileji; Dekletam ino ženam); v letniku 1856 pa že str. 2 omenjena pesem: „Sveta dežela" (Stoj popotnik ter ohladi — Ogenj vnetega serca i. t. d. str. 294 — 296).
A. Slomšek je bil, kteri je 1. 1853 — 54 v Gradcu natisnjeno Slovencem prekoristno knjigo: „Djanje Svetnikov Božjih in razlaganje prestavnih praznikov ali svetkov" v dveh delih dal na svetlobo. Spisali družniki sv. Mohorja, pravi o njej na čelu; v predgovoru str. VII. pa kaže keršanski duši: „Ako to Djanje svetnikov pazno čitaš, ne spotikaj se, če zapaziš, da niso vsi popisi svetnikov iz edniga peresa pritekli. Popisali so jih gospodje časti in hvale vredni: Jožef Ulaga, Mihael Pikel, Joanez Zumper, Juri Caf, Felician Globočnik, Peter Cizej, Jernej Ciringer, Mateuž Ravnikar, Štefan Kociančič, Franc Sorčič, Franc Košar, in še drugih prijateljev kaj. Kakor u občestvo svetnikov verjem, tako obsežno delo ljubim in mu zaupam, kajti združena moč veliko premore, in veliko jih lehko stori, kar bi ednimu bilo pretežko. Kakor pa ljudje u vsakem kraju ravno tistega jezika nimajo, in razne besede razno gučijo (govore), jih tudi včasih razno zapišejo. Gerdo bi bilo jih vkarjati, in še gerše jih za to grajati, ako se vsakemu beseda prav po domače ne zarobi. Prava ljubezn ne sodi hudo, pa tudi komarjev ne preceja, kedar potreba ni".
Kakor jo je 1. 1848 naš Poženčan „Slovencam zavoljo nemške barke" povedal bil po vseh ustih; tako jo je iskreno zapel o barvah naših slovanskih v Novic. št. 42:
\
Naše barve.
Rojaki! zdaj zavriskajmo, Zmotnjave so vse preč;
Domače se olišpajmo, Nihče se ne prepira več!
Preljube naše barve tri Naj lepši nam stoje; Brez višiga pomena ni,
Kar one govoré.
Z njo se mi ne prestrašimo,
Naj treska bojni grom; Viharjem se ne ganemo, Ko gré za ljubi dom.
Naj perva barva bela je, Tak kakor svit srebra, In to je pravo znaminje Nedolžniga serca.
In tretja zraven kakor kri
Rudeča barva je, Junaški duh iz nje gori, Ki slavo nam daje.
In druga modra kot nebo
Ovije naj serce Vsim s krepko stanovitnostjo, Tak kot možakam gre.
Zato te naše barve tri Naj lepši nam stoje; Brez višiga pomena ni,
Kar one govoré.
V istem listu se do Slovencev rojakov opominjaje obrača tedaj v Ljubljani vstanovljeno „Slovensko družtvo", ktero se je v svčsti boljših Slovanom vsem vgodnejših časov prikazalo tudi na slovstvenem polji s svojim lastnim glasilom, ki „Letopis slovenskiga družtva na Krajnskim" I. zv. 1849 v 8° str. XVI. 44 ima v sebi: „Slaven-cov sled po nekdanjim zemljopisu in po imenih oseb nekdanje dogodovšine" str. 1 —13 in str. 44: „Od kod ima krajn-ska dežela svoje ime?" spisal Poženčan.
Sredi 1.1848 prične izhajati „Slovenski cerkveni časopis", kteri si z 1. 1849 premeni naslov „Zgodnja Danica", in v tem tečaju se št. 36 str. 285 — 287 nahaja „Mekinjska cerkev", in št. 37. 38 str. 294 — 296 pa str. 301 — 303 „Mekinjski samostan sv. Klare", popisal Matevž Ravnikar, tedaj duhoven pastir na Selih poleg Kamnika. — Mimo cerkvenega je isto leto izhajati jel politični „Slovenija", ki se je 1. 1850 prekerstil v „Ljubljanski Časnik", in v njem je marljivi Poženčan priobčil dokaj dobro opisano „Mesto Kamnik" (št. 32 — 34: Od kamniškiga svetniga zbora in od vradnikov. Somnji. Kmetijstvo ino stan premoženja. Cerkve. Gradovi. Okolica. Nek-tere posebne pergodbe v Kamniti). — V Zg. Danici je razun doslej povedanega Poženčan dal 1. 1853 št. 20 na svetlobo iz francoskega po Lamartinovi poslovenjeno jako pomenljivo pesem:
Cerkvena Bvetilnica.
Ti svetilnica v tihoti!
čmu svetišča tmo podiš? Čmu prikrita i v samoti Uživaje se goriš?
Brez svetlobe kviško pota	Moje ti oko se pasi
Veste moljba i ljubav.	Na ognjišči, ki visi;
Svetiš li očem, sirota!	V serci misel ta se glasi: Njega, ki je dneve dal? Prav svetilnica stori.
Moljcov truma tod ne tava,	Iskra blaga! nas unemaš
Da svetila bi stopnjam;	Sred merzlote i mraku,
Li tamneji zadelava	Večno hvalo ti posnemaš,
Se pri luči Božji hram.	Ki v nebesih gre Bogu.
Kaj se derzneš Njemu streči,	Sveti moja revna duša!
Kterga vsoljni svet česti,	Iz tamote i nižav
Plamen Mu darvat terpteči,	Plam ljubezni naj se spuša Ktermu solnic tma *) gori? Pred Gospoda vseh višav.
Proč z neslanimi vprašanji!	Brez preneha polna švigaj Tvoj svit značja polen je Nam svetilnica serce,
V	dutji hrama, i v guganji	Se pred Bogam zibaj, migaj Po altarjih semtertje. Ko svetilnica cerkve.
Enako pomenljiva, a mimo prejšnje še bolj razširjena in sploh priljubljena je v Zg. Danici 1854 št. 21 natisnjena, po latinski: Omni die dic Mariae —Mea laudes anima etc. — poslovenjena: „Pesem sv. Kazimira" (sinu Kazimira Jagelonskiga, Poljskiga kralja, ktera je bila pod glavo imenovaniga svetnika v letu 1604, ko so njegov grob obnavljali, v latinskim jeziku najdena), v dveh oblikah pretolmačil Poženčan na pr.:
a.	b.
Duša časti vsak dan zlasti	Ti odbrana, kviško djana
Njo kraljico iz nebes;	Si verh lune ino zvezd;
Njen'ga djanja in nehanja	Si rodila in dojila
Za se uči se zares i. t. d.	Njega, ki je stvaril svet;
— — — — —	Pa si dvica kakor pred i. t. d.
V	št. 35 pa je po slični v Bukv. IV. Pesm. krajn. nar. str. 55. 56 priobfieni narodni dal natisniti pesem:
Nova Štlft nad Gornjim gradam.
Iz Nemškiga na krajnski svet
Oblak lutranstva vleče Gospodov nograd tukaj stret, Skalit vir dušne sreče.
Marija prosi Jezusa:
„Moj ljubi! ti se vsmili, Da to, kar Cerkev prav spozna, Slovenci bi terdili" i. t. d. . .
*) Tma t. j. neizrečeno velika množica.
Naravoznanstvo v ljudski šoli.
IV. Lasovitost. — Natezljivost.
Ako utaknemo zelo ozko ali drobno cevko v vodo, tedaj vidimo, da stoji v njej voda više, kakor pa v posodi. Ako bi pa naredili ta poskus s cevkami razne širjave, prepričali bi se, da stoji voda v cevki tem više, kolikor ožja je cevka. Od kod tedaj ta prikaz? — V širocih cevkah stoji voda enakomerno visoko, kakor v posodi; zakaj pa voda v zelo ozkih cevkah tako na kviško gre? — Je znabiti kaka sila, ktera vodo v ozkih cevkah na kvišku sili? — Da bi od zdolej na vzgor ktera sila vodo v cevko silila, si ne moremo misliti; je pa neka druga sila, ktera vodo v cevki na kvišku dviguje. Od kje bi neki prišla ta sila? — Iz vsega, kar smo se učili do danes, misliti si moremo, da to dela spri-jemnost na stenah ali straneh cevke. Res je neka sila, ktera v tem primerljeju pod spremenjenimi okoliščinami neko posebno privlačno silo učinja. Privlačni prostor ali stran ni ravna, ampak enakomerno okrog-lasta in zaperta; ona obdaja vodo na okroglo okoli in okoli. Vsled tega se zamorejo od posameznih ploskvenih delkov izvirajoče privlačne sile vodi tako rekoč od vsih strani približati, ter tako napraviti neko skupno silo, ktera zamore vodo v posodi čez mero prizdigniti. (To si zamoremo misliti ravno tako, kakor slučaj, kadar se vse moči ali sile, t. j. roke v krog postavijo, ter se v ta namen združijo, s združeno močjo kako telo na kviško vzdigniti.)
Zapomnite tedaj: Zelo tanke in ozke cevi, zovemo laso-vite cevke, in sila, s ktero se kapljine v njih kvišku dvigajo, imenuje se lasovitost.
Ravno tako, kakor pri takih cevkah, vidimo tudi, da luknjičava telesa z veliko silo upijajo tekočine, ter jih v sebi obderže, kajti luknjice v njih niso nič drugega, kakor brezštevilna množina nepravilno nakopičenih lasovitih cevk.
Kaj menite, zakaj se kava v koščeku sladkorja in tinta v pivnem papirju na kvišku dviguje, da se košček tekočino le dotakne ? — Zakaj se olje v stenju vzdiga na kvišku? — Zakaj je zidovje iz luknjičavega kamenja in postavljeno na močvirnem kraju vedno mokrotno ? — Zakaj so stene v marsikterili poslopjih, kterih temeljno zidovje je v mokrotni zemlji, vedno mokrotne? — Zakaj se vzdiga tinta po preklanem peresu? — Zakaj vlivamo vodo na spodne posode, ne pa na cvetlice, kedar cvetlice v posodah na oknih zalivamo? — Zakaj rastline ob kraju voda lepši rasto, kakor pa daleč od tod? — Zakaj si zamoremo z ruto znoj ali pot z obraza obrisati? — Zakaj vpijajo barvo oblačila za barvanje pripravljena? — Zakaj se vzdiguje živo srebro v zakrivljenej cevi na kviško? — Kako je to, da odpravi mokra zemlja oljnate madeže iz lesenih tal, ako se namaže na nje? (Zato, ker zemlja namesto solzeče vode rajše ložeje olje iz lesa v svoje prostorčeke vzame.) — Oljnati madeži, dado se tudi iz tla odpraviti, ako se na dotičnem mestu špirit sožge, in se madež potem z milom spere. —
Pri tej priliki zamore tudi učitelj omeniti načina čiščenja sladkorja v kerhetih grudah (Melis-Zucker); precejanja tekočin skozi luknjičava, terda telesa, n. pr. pivni papir i. t. d. Dalje vsesanja zdravil in druzih snovi skozi posodice v živalsko telo; dihanja rastlin, t. j. da one v se privzamejo snovi iz svoje bližine; koristi klejiti papir i. dr. —
Ako položimo papir na mokroten prostor, postane čez nekaj časa preohlapen ali luknjast, ker v se s pomočjo lasovitosti jemlje mokroto, in privzemši vodene delke med delke papirja, se papir nategne. Pa tudi v drugih telesih je sila lasovitosti tako velika, da se povečajo, kadar privzamejo v se mokroto.
Poskušajte razložiti naslednje prikazi: 1. Vrata in okna se pri mokrotnem in deževnem vremenu napno. 2. Papir na ri savno desko napet, postane preohlapen, kakor hitro se malo pomoči. 3. Ako zabijemo suho zagozdo v spoklino kake skale, toraj ona skalo razžene, ako zagojzdo zmočimo. 4. Vervi, na kterih sušimo obleko, postanejo krajši, ter se bolj napno, ako obesimo na nje mokro perilo. (S tem, ker privzamejo v se mokroto, raztegnejo in razširijo se na široko ali debelo, a na dolgosti pa se vsled tega skrajšajo). 5. Plahto se dado napeti v mokrem zraku ali v dežju. 6. Strune na muzikalnih inštrumentih dostikrat počijo, ako naenkrat vlažno in mokrotno vreme nastopi. (Strune postanejo vsled v se vzete tekočine debelejši, a na dolgosti se skrajšajo, sila, delavna na to stran, more pa postati tako močna, da premaga zveznost struninih delkov na kakem kraiu strune). 7. Sukno in druga volnena roba uskoči, ako se zmoči. 8. Bolj močne tkanine, posebno sukno valjajo, t. j. jih tolčejo, ko k temu nektera čistila privzamejo, da se tkanina od maščob in madeža očisti, da postane redkeje, močneje, ter da se niti tako rekoč skupaj vzamo, in se potem vidi, kakor bi bilo vse vlito. Valja pa se, da se privzame k temu voda, gnjila scavnica, milo in valjavski il. Valjavska zemlja upija s pomočjo svoje vpijoče moči maščobe iz sukna; milo je kakor ločilo za maščobo in gnjila scavnica napravi v tkanini skrito maščobo za tekoče milo, ktero pospešuje čistost.
Vendar se nektere kapljine ne sprijemajo ne s terdnimi telesi, ne s drugimi kapljinami. Ako utaknemo n. pr. stekleno palčico v vodo ali olje, toraj obvisi v obeh slučajih nekaj na njej; ne pa tako, ako jo utaknemo v živo srebro. Tega se tudi prepričamo, ako znotranje stene cevi prej, kakor je v vodo potaknemo, namažemo s ktero koli maščobo. V tem slučaju je tekočina v cevi toliko niže, kolikor ožji je cev. Vzrok temu je iskati v tem, ker je sila zveznosti delkov tekočine nasproti slabši sprijemnosti cevinih sten ali strani. Kadar privlačnost tekočinnih delkov med saboj privlačnost cevi zelo preseže, takrat stoji tekočina v lasoviti cevki više, nego zunaj nje.
Naloge. Ktere zovemo lasovite cevke? — Kaj je sila „lasovitost8 ? — S Mero drugo silo se lasovitost žlahti? — Pri kterih telesih vidimo prikazni sile lasovitosti ? — Kakšen vspeh donaša sila lasovitost pri nekterih telesih glede njih velikosti ? — Kaj je razumeti pod besedo „precejati8 ali „prekapljati8 ? — V čim obstoji valjanje volnenih stvari ? — Kakšen korist donaša valjavski il pri valjanji? — Kaltošni voda? — Kaj se s živem srebrom zgodi, ako utaknemo vanj lasovito cevko ? — Kdaj se
uzdiguje tekočina v lasovitih cevkah čez poveršje, ktero je zunaj cevke? — Kdaj obstoji tekočina niže v cevki, kakor je zunaj nje? — Kaj bi bilo temu vzrok.	(Dalej prih.)
Dopisi in novice.
Eden iz starih časov. Star denar, dober denar; staro vino, dobro vino; in stari časi, dobri časi. Ali niso bili stari časi res dobri časi? Ali ni veljal v njih bokal vina štiri krajcarje? In kakšno vino je bilo tudi to? Samo čisto vino, kakor je vzraslo na terti brez vode in brez špirita. In zraven še tako dober kup. Štiri krajcarje bokal, to ni noben denar. Takrat ga je lehko pil človek na večer pet bokalov, pa ga drugi dan še bolela ni glava. Takrat je lehko pel Lessing svoje vinske pesmi, in za njim si je tudi naš Prešern lehko preganjal s takim vinom »skerbi oblake«. Pil ga je lehko pet bokalov, pa je izdal še le eno dvajsetico. Seveda so bile stare dvajsetice veče od sedanjih, zato je bila pa tudi vinska mera veča od današnje. Ljudje so pili takrat bokale, zdaj pa le četert-litre. Takrat so pa bili ljudje tudi korenjaki, kajti pili so čisto in nepokvarjeno vino, in zlagali so tudi prav korenjaške pesmi. Kedar so bili polni sladke kapljice, takrat so jeli peti, če ima pa zdaj kdo le malo vina v glavi, pa le kroži. Kako čverste so stare vinske pesmi, in kako slabe današnje! To je vse zato, ker je bil v starem vinu pravi vinski duh, v današnjem pa voda in špirit, t. j. žganjarski duh. Zato bi se naj tudi novejše vinske pesmi imenovale »žganjarske pesmi«.
Mož, ki ga hočem opisati danes, je bil eden izmed malo monumentov onih lepih starih časov. Bil je korenjak, kakor so bili vsi ljudje v starih časih korenjaki. Pa ne da bi ga obrekoval, da je prejel svojo krepkost od vina. Korenjak je bil edino le zato, ker je živel nekdaj med korenjaki. Kdo se ga ne spominja po Ljubljani ? Kako mogočno je stopal po mestnih ulicah, ogernjen v svojo dolgo sivo zimsko suknjo, ter s srebrom okovano palico v rokah! Bil je orjak. Ker je bil tako velik, je bil tedaj vzvišen nad sedanjim svetom, kte-rega je gledal le od zgoraj doli. To pa le zato, ker je bil tako velik. Kake muhe smo sedaj na svetu! Ta mož je bil — kajti 8. sušca tega leta je umeri — ta mož je bil profesor Dragotin Melcer.
Kaj je bil, ali Slovenec, ali nemškutar, ali kozmopolit, tega ne morem povedati. Takrat, ko je še živel Prešern in Čop, takrat, ko je še Metelkota hodil poslušat, takrat je že moral biti Slovenec. Bekel je tudi, da je že marsikaj slovenskega spisal, da je prestavil Homerja v slovensko, ali na svitlo ni dal nič. Interpelirali smo ga večkrat študentje, zakaj ne pusti ničesa tiskati, in on je na to nas interpeliral: »Kdo mi bo pa založil?« — Ubijali smo si študentje tudi glave, če ni mož nemškutar postal. Nekteri so dejali: nemškutar je, ker sedi vsak dan pred kazino, ter tam časnike bere. Drugi so pa dejali: Ni nemškutar, ker zraven tega kadi iz kmečke fajfe. — Ni nemškutar, ker nam v šoli tako lepo govori o Slovanih in Slovencih, so dejali tretji. — Oj, in še kako lepo je nam govoril v slovenskih urah o Slovencih! »Mi Slovenci, je dejal, mi Slovenci so ne smemo sramovati svojega jezika. Naš jezik je lep jezik, če ravno so ga imenovali tujci (nemškutarji jim ni hotel reči v šoli), da je »bauernsproh'«. Slovenci so prebivali že od nekdaj v teh deželah. Kako pravi Vodnik? »Od nekedaj tukaj — Stanuje moj rod, —■ Če ve kdo za druz'ga, — Naj reče, od kod«. — Tako je govoril gospod Melcer o Slovencih
v šoli, tako nas je navduševal za slovenščino, če mu je šlo to vse od serca, tega tudi ne morem vedeti.
Mož je bil dober govornik in dober deklamator. Kdor ni njega slišal deklamovati »Uirjo oživljeno«, ta ni slišal nekaj posebnega. Še zdaj ga vidim, kako ponosno je vstal s stola, odperl svoja usta, ter jel govoriti: »Napoleon reče: — Ilirja vstän'! (To je govoril z močnim glasom)— »Vstaja, zdi ha; — (bolj tiho) — Kdo kliče na dan!« Te besede je pa vskliknil glasno, da smo se vsi stresli, ter so vse šipe na oknih zažvenketale. Ako je Slovenija tako zavpila, ko jo je izbudil Napoleon, kakor g. Melcer pri deklamovanji, potem ni čuda, da se je izbudil med narodom takov pesnik, kakor je Prešern, na kterega bi morali Slovenci še dolgo čakati, ako bi še razvijala slovenska poezija na takov način, kakor se je pri druzih narodih. Kako veličastno je pa spet de-klamiral Schillerjev »Zvon!« Nihče od nas mu ni zadosti dobro deklamiral, on je znal vse bolje. Deklamacija je bila njegov element in njegovo veselje.
Po slovensko smo ga imenovali »schlechtweg« gospod, le pri nemških urah smo mu dejali: »Herr Professor«. Eekel je odločno, da se mu mc\ra reči »Herr Professor«, ali v slovenskih urah je menda pozabil na to povelje, in pustil se je imenovati »schlechtweg« gospod. In kakor je bil prijazen v šoli, kedar smo bili mirni in tihi, tako ponosen je bil zvunaj. Njegova navada je bila, da študenta iz nižje gimnazije še pogledal ni, če ga je tudi še tako ponižno pozdravil. Študentom više gimnazije je pa že salutiral po vojaško. Drugim ljudem, ki so ga pozdravljali, je pa salutiral, ter še pristavil vselej: »Ergebener Diener, Herr!« Če mu je pa kdo rekel po slovensko: dobro jutro! ali dober dan! takrat je pa tudi odgovoril po slovensko: »Büh ga dej!«
Šalil se je tudi rad. Večkrat nam je povedal kaj smešnega, pa le kaj tacega smešnega, kar je bral v kakih bukvah. Pošten je pa tudi bil, da je vselej dostavil, da to stoji pisano v tej ali oni knjigi, ali da je tako rekel ta ali oni pisatelj. Eden izmed malo »Witz-ov«, ki so vzrasli na njegovem polji, je bil ta-le: »Ja, das war in Oberschischka«, ali »Gehn's mit Ihrer Wissenschaft nach Oberschischka!« Tako je dejal takrat, če mu kdo na njegovo vprašanje ni prav odgovoril. — Če je imel kdo odperta usta, je dejal: »Ta pa zija tako, kakor bi me hotel požreti«. Med učenci je imel nektere posebno rad, ti so ga smeli tudi dražiti malo, in nikdar ni bil na nje posebno hud.
Nihče ga ni videl brez palice. To je imel pri sebi celo takrat, ko je šel opravljat svojo telesno potrebo. Palica njegova je tudi kazala, kedaj je bil dobre, ali slabe volje. Kedar jo je deržal samo v roki, takrat je bil dobre volje, kedar se je pa opiral na njo, ali jo celo terdo postavljal na kameniti mestni tlak, takrat je moral pa že hud biti. Njegov obraz na cesti je bil vedno enak, nikdar ga ni kalila nobena megla jeze ali sovraštva. Mogoče tudi zato, ker je bil velik, in ker je bila njegova glava vedno vzvišena nad drugimi glavami, in mu tedaj ni bilo treba dihati tacega zraka, kakor ga dihajo drugi. Spodnji zrak je vedno malo popačen, in ne tako čist kakor zgornji. Če hoče kdo izmed nas dihati čist zrak, more iti na gore; tega pa g. Melcerju ni bilo treba, kajti on sam je bil tako vzvišen nad nami, kakor gora nad dolino.
Bil je dober gospod. Za vse študentovske muhe se ni nikdar maščeval s »cvajarji«. Bil je dober očka svojim učencem, ki jih je vedno z najboljšimi redi preskerbel za pot skozi življenje. Bil je podoben mirnemu potoku, ali kedar so ga pa razserdili učenci, takrat je pa zdivjal, mahal krog sebe in kričal: »Povejte mi tistega »šurka«, ki me draži!« Ali umiril se je spet kmalu, ter milostno odpustil vsem malopridnežem, ki res niso vedeli, kaj dela-
— Ali mož je imel tudi to pedagogično napako, da je mislil, da kdor se smeja, se njemu smeja. Te misli mu ni mogel nihče izdreti iz glave, naj je terdil še tako: »Gospod, saj se ne smejam vam«.
Neznano je, kakor sem že dejal, ali je bil Slovenec, ali nemškutar, ali kozmopolit v zadnjih letih svojega življenja. Nosil je v žepu svoje suknje vedno Homerja, kacega nemškega klasika in Prešerna. Ti so bili njegovi spremljevalci. Na videz je hodil vedno sam, ali kdor je vedel, kaj je vse v njegovem žepu, ta gotovo ni terdil nikdar, da hodi sam. Zvunaj mesta je sedel na pervi kamen ob cesti, pogernil čez njega svojo suknjo, ter se jel pogovarjati' s svojimi visokimi spremljevalci. Bil je korenjak, mož iz starih časov, zato se je pa tudi pomenil najlože s Homerjem, Schillerjem, Prešernom in druzimi možmi iz starih časov, ki so bili tudi korenjaki, kakor on. Sedanji čas mu ni dopadel, gotovo zato ne, ker nima več tacih mož, kakor so bili Homerjevi junaki, Schillerjev »Viljem Teli« in Prešernov »Čertomir«. Čutil je svojo telesno moč, ali ni se mu zdelo vredno, jo poskušati nad sedanjim majhnim narodom. Kaka čast bi bila za junaka, premagati pritlikovca?
Zdaj spi telesno mirno v grobu; Bog daj duši njegovi večni mir in pokoj, nam pa še kaj tacih velikanov!	Jos. Ciperle.
— Iz Vojnika. 7.'aprila. — Četertek 4. aprila imelo je »celjsko učiteljsko družtvo« v mestnej dekliškej učilnici svoj 4. letošnji občni zbor. Udeležilo se ga je 32 udov.
Ko so se pesni »Sturmbeschwerde«, »Moja rožica« in »des Schafers Sonntagslied« odpele, sta se zapisnika (slov. in nem.) o zadnem zborovanju prečitala ter brez ugovora odobrila.
Potem sledil je slov. govor g. V. Jarc-a o »začetnem navku v s p is j u«. Ko govornik omeni, da ima spisje (osobito začetkoma) tesno združeno biti se slovnico in pravopisjem, preide na korist spisja. Kot tako omenja: Učenci vadijo se a) nekako samostalno misliti, b) svoje misli ustmeno in pismeno pravilno izraževati, c) prisvoje si več izrazov za razne pojme in tem izrazom dajati pravilne oblike, d) pravilnega književnega jezika. Da se pa te koristi dosežejo, mora skrb učiteljeva biti, da on vso tvarino po pravej metodičnej poti obravnava. G. poročevalec pove nam tudi pot, kojej on sledi. Drži se najmre pri teh vajah sledečega osnutka: 1) Učenci imenujejo osebe, reči, djanja i. t. d. 2) Lastnosti ali kakšnosti oseb, rečij i. t. d. 3) Kdo ali kaj je oseba, reč i. t. d. ? 4) Kaj oseba ali reč dela ? 5) Primerjanje oseb ali rečij po važnejših lastnostih, 6) Popisovanje rečij in dejanj na stavljena vprašanja.
Vse takove naloge izdelujejo se ustmeno in pismeno. (G. poročevalec prečita nam nekoliko iz svojih 130 v to svrho nabranih nalog.) Kar se tiče nalog — vprašanj —, kjer pride samostavnik v druživniku na odgovor in učenci često ne vedo, bi-li postavili s ali z podal nam je g. Jarc kratek in priprost pripomoček, kako učenci vsikdar brez težave pravo zadenejo. Ker se najmre z piše samo pred črkami b, d, g, j, 1, m, n, r, v, z, ž in pred samoglasniki se lehko ti glasi v »stavek« glaseč se: »bedegeje, elemener, vezeže« združijo. Učenci si potem ta »stavek« lehko zapamtijo in tako imajo potem vedno sigurno pravilo pri stavljenju ovih dveh črk. Za ta jako poučljiv govor izrečejo navzoči g. V. Jarc-u zasluženo zalivalo in on obljubi prihodnje kedaj baš tako o slovnici in pravopisju govoriti. Sedaj prečita predsednik g. Bobisut dopis štaj. kmetijske družbe, koja, nameravša letos krajno (regionalno) razstavo v Celji napraviti, si. uč. družtvo vabi, ka naj voli dva uda v odbor, koji ima za spomenuto razstavo prirediti vse potrebno. Izvolita se g, g. J. Vučnik jun. i B. Kregar.
G. Jos. Weiss prečita peticijo, kojo namerava neko spodnje Avstrijsko učit. družtvo predložiti vis. naučnemu ministerstvu. Govori pa ta peticija o povišanju učiteljskih plač, a v taki meri, da sigurno na veke le »pia desi-deria« ostane. — Dalje poroča isti gospod, da mu je urednik graške »Pädag. Zeitschrift« pisal pismo te misli, ka naj bi se učitelji našega okraja tega lista bolj poprijeli, ter ga gmotno in duševno bolj podpirali *). — Tudi še omeni, ka naj si. družtvo tudi letos kakov selivni zbor napravi. Ta predlog izroči se družtvenemu vodstvu, da prihodnje o njem poroča.
Ker je vže ura pozna bila, morala seje metodična obravnava »deljenje decimal« na prihodnjo sejo t. j. 2. maja odložiti.	A. B. **)
—	Iz seje c. h. dež. šl. sveta v Ljubljani dne 21. marcija 1878.
Na dnevnem redu je bilo:
Dvoje služebna gimnaziji v Kudolfovemin Kočevji se razpiše.
Prošnja u č i t e 1 j a na vadnici, da bi se mu tudi njegova začasnaslužba zarad petletne doklade vštela, se je predložila slav. ministerstvu s primernim nasvetom.
Poročilo okrajnega šolskega sveta, da se dopusti poučna knjiga, občna povestnica v slikah, se je predložilo s primernim nasvetom vred slav. ministerstvu.
Pritožba uda krajnega šolskega sveta zoper razsodbo okrajnega šolskega sveta zarad nesprejetega izstopa iz krajnega šolskega sveta se je uslišala.
Z Leopold Filipovo šolsko vstanovo se imajo obdarovati za 1. 1878, 1879 in 1880 učitelji v Žireh, Gočah, Lescah, Zalogu, Majhovem in v Dolih.
Nasvet Karola Krištofa iz Planine (Stockendorf) za stalnega učitelja v Vavta-vasi se je sprejel in dekret poslal.
Prizivi zastran šolskih zamud, prošnje za oproščenje šolnine, za nagrado in denarno pomoč so bilo razrešene.
—	Oklic in vabilu. Cecilijino društvo, čigar namen je: povzdiga in pospešek kat. cerkvene glasbe v smislu ter duhu svete cerkve, na podlagi cerkvenih določeb in ukazov, izbrala si je v dosego tega namena med drugimi posredki tudi priporočanje, naznanovanje, razširjanje v cerkvenem duhu zloženih kompozicij in podučnili muzikalnih ter liturgičnili spisov.
Spisala se je in tiska se že knjižica: »Cerkvena glasba, kakošna je in kakošna bi morala biti«, ktera je namenjena društvenim udom v darilo in ktera utegne do Velike noči že v njihovih rokah biti. Pa to ni zadosti. Pri občnem zboru meseca junija 1. 1877. razodela se je želja, naj bi se ustanovil časnik, ki bi pospeševal društvene namene s spisi in muzikalnimi prilogami. Ta želja ima se kmalu spolniti; z mesecem majnikom pride že na svitlo 1. številka »Cerkvenega glasbenik-a«.
»Cerkveni glasbenik« bode izhajal po enkrat na mesec, ter donašal v veliki osmerki 8 strani teksta in 4 strani muzikalij. Obravnaval bode vse, kar spada v okrožje cerkvene glasbe: posamezne dele katoliške službe božje, mašo, litanije i. dr., zgodovino cerkvene glasbe, životopise cerkvenih skladateljev v raznih vekih, rabo orgelj. Poročal bode o stanji in napredku naše orgljarske šole in cerkvene glasbe v posameznih cerkvah naše in druzih škofij; tudi bode dajal lahke, praktične in vendar dobre muzikalne priloge.
*) Naj bi pa tudi g. g. učitelji edinega slov. pedag. lista „Uč. Tov." preveč ne pozabili! Pis. — Nemo propheta in patria. (Vr.)
**) Prosimo za obljubljeno. Vr.
" Nočemo veliko obetati ; čas sam bode nas učil, kaj hoče, kaj more spolniti »Cerkveni glasbenik«! — Prosimo pa vse prijatelje cerkvene glasbe, posebno č. č. g. g.: duhovnike, učitelje in organiste, kteri hočejo in morejo pomagati zapuščeni revi, da se bliža svojemu idealu, podpore z obilno lastno naročbo, nabiranjem naročnikov in mnogim dopisovanjem, — kajti le potem je obstanek in razvitek »Cerkvenega glasbenika« mogoč.
Naročnina bode »Cerkvenemu glasbeniku« za leto 1878. le 1 gl. 50, a za ude »Cecil. društva« samo 1 gl.; denar naj se pošilja č.g. Žigu Bohinec-u, knezoškof. tajniku in blagajniku »Cecil.društva«.—
Naj bi to gotovo koristno podvzetje našlo vsestranske podpore! Pomozi Bog in sv. Cecilija!
—	Veliko zbirko slovenskih cerkvenih pesnij misli nabrati g. Srečko Pire, učitelj in orglavec na Eečiči, pošta : Prassberg. Ta zbirka bode obsegala a) celo cerkveno leto, b) mertvaške pesni, c) Matere Božje in drugih svetnikov pesni, d) blagoslovne pesni, e) pesni za posebne priložnosti, f) maše, g) obhajilne in druge pobožne. Poživlja tedaj slovenske orglavce, naj mu blagovolijo o tej zadevi svoje misli naznaniti in mnogo pesnij doposlati. Če mogoče se pri pesnih naj imenuje pesnik, pri napevih pa skladatelj. V zbirko se bode vverstilo tudi mnogo že natisnjenih napevov, toda vsak bode prej moral prestati ostro kritiko. Da torej kaj prida na dan spravi, poživlja vljudno na obilno in berzo vdeležbo.	»S. G.«
—	Ude vdovskega društva opozorujemo na zadnji obrok konec tega mesca za vplačevanje za 1. 1878.
24F" križnem zavitkom (Kreuzband) se smejo pošiljati le tiskovine, ako ni ničesa pisanega razen naslova, do 50 gramov za 2 kr., od 50 — 250 gr. za 5 kr., od 250 — 500 gr. za 10 kr., od 500 —1000 gr. za 15 kr. Pisma pod 15 gr. za 5 kr., od 15—250 gramov za 10 kr. Kazen je dvajseterna.
Razpisi učiteljskih služeb.
Na Kranjskem. V šolskem okraji Černomeljskem. — Učit. služba na lrazredni šoli v Preloki, 1. p. 450 gl. in stanovanje. Prošnje krajnemu šolskemu svetu do 30. aprila. Na lrazredni šoli v Planini 1. p. 450 gl. in stanovanje do 31. marcija. — Na lrazredni ljudski šoli v Voklem pri Kranji je služba učiteljska z letno plačo 450 gl. in prostim stanovanjem spraznjena. Prošnje z dokazi pri krajnem šolskem svetu v Voklem do 31. maja t. 1.
C. k. okrajni šolski svet v Kranji 3. aprila 1878.
Premembe pri učiteljstvu.
Na Kranjskem. Gsp. Karol Krištof iz Planine (Kočevske) v Vavta-vas. — V šl. okraji Logaškem so pomožni učitelji postali g. g.: France Berne iz Orehovka na dvorazredno ljudsko šolo v Cerknici, in France M i 1 a v e c iz Cerknice na 1 razredno ljudsko šolo v Černem Verhu.
Na Štajerskem. G. Iv. Kocuvan, učitelj v Žavcu, postal je nadučitelj na istej šoli. G. Martin Kompost iz Marnberga, nadučitelj v Selnico, g. Fr. Žolgar postal je def. podučitelj v Laškem trgu; g. France Gaberšek (iz Brašlovč), podučitelj na Zidan most, g. K. Pavletič (suplent v gor. Eečiči), odpovedal se je službi, g. A. Postružnik, učit. v Zaverčah, je umeri 28. fe-bruarija t. 1. v 55. letu s. st. N. v m. p.!
MF* Današnjemu listu je pridjan kazavec.
Odgovorni vrednik: Matej Močnik.	Tiskar in založnik: J. R. Milic.
TOVARIŠEV
K a z a v c c
pri 8. listu, 15. aprila 1878.
Kdor hoče kako naznanilo o šolskih rečeh ali sploh kaj primernega v „Tovarišu" naznanjati, plača za vsako verstico S takimi le navadnimi čerkami 4 kr. za enkrat, dvakrat 6 kr., trikrat 8 kr.
V Rud. Milic-evi tiskarnici v Ljubljani se dobivajo sledeči blanketi za ljudske šole, dalje tu naznanjene knjige in pesmi:
A.	Kazalo šolskih zamud.
B.	n	n	T)
Obrazca se dobivata slovenski posebej, a nemški posebej.
Obrazec A. Šolski zapisnik (Schul-Matrik). a B. Zapisnik (Katalog). „ C. Razrednica (Klassenbuch). „ E. Izpustnica (Entlassungs-Zeugniss). „ F. Odhodnica (Abgangs-Zeugniss). „ G. Knjiga O izpustu (Entlassungs-Buch). „ H. Šolsko spričalo (Frequentationszeugniss). „ I. Šolska naznanila (Schulnachrichten). Tednik, Inventar za ljudske šole, Opominovanjski listi do starišev zastran otrok za šolo vgodnih.
s^Prinaročiln naj se določi, ali hoče Mo slovenske ali neniMrazce.-^i Šolska kronika >
lično vezana, 1 gld. 60 kr.
Slovenska slovnica n pervence,
spisal A. Praprotnik.
(Tretji nespremenjeni nati».)
Velja zvezana v platnenem herbtu 30 kr. Kdor jih več vkup vzame, dobi na vsakih 12 iztisov 1 po verhu.
Geometrija ali merstvo.
Za slovenske ljudske Šole.
Spisal Janez Lapajne, nadučitelj v Ljutomeru. S 95 t les vrezanimi slikami. Velja 24 kr.
TELOVADBA
v ljudskej šoli.
Knjižica za našo šolsko mladino. Spisal Janez Zima, učitelj v Ljubljani. Cena 15 kr.
Dalje se tu dobiva:
Za šolske bukvarnice pripravne knjige:
slovenski mladosti v spomin. Spisal
Ivan Tomšič.
Z eno podobo. Vezano 36 kr.
Darek pridni mladosti
podelil A. Praprotnik.
Z nekterimi podobami. I., II. in III. zvezek. (I. zvezek je v drugem natisu na svitlo prišel.) Posainui po 36 kr., vsi trije vkup 1 gld.
Marija naša pomočnica.
Povest za mlade in odraščene ljudi. Vezano 24 kr. <0$#
Povest za keršansko mladost in keršansko ljudstvo. Z eno podobšino.
Vezano 40 kr.
Svete pesmi za šolsko mladost. Nabral in izdal A.Praprotnik, 12 kr. — Wörtersammlung u. Regeln zur deutschen Rechtschreibung. Zusammengestellt von Fr. Ger k mann. 2. Auflage. 4 kr.
MALI S AD JEREi JKG,
kratek nauk za učence na kmetih. 4. popravljenega natisa, 5 kr.
Armuthszengnisse für Studierende. — Empfangs- u. Ausgabs-Journal. — Musterschülerkarten, slo venisch und deutsch. — Fleiss-Zettel (Spominki pridnosti). — Todtenbesehau-Protokolle. — Todten-bescbau - Zettel. — Voranschlag' über die Schulerfordernisse. — Notenpapier, 6 zeilig. — Vollmachten. — Klagsblanqueten. — Exbibiten - Protokolls - (Gestions-) Blanqueten. —Gehalts - Quittungen. — Reise-Partikularien sammt Quittungen.
ß * Y R. Milic-evi tiskarni v Ljubljani je ravno kar na * •
i svitlo prišel:	Y
| Steptfc ttit4ntK (tapev-Qv za IqIq tut dom. I
V	Nabral in vredil F. Stegnar, c. k. učitelj.
i Cena: 30 kr. ali po poštni nakaznici poslanih 32 kr. pod križ- ?
/I	nim zavitkom.	»i
p ©se a m š@io m deia;
i	t. j. ravno te pesni brez napevov.
v	Nabral in vredil F. Stegnar, c. k. učitelj.
«S Cena: 6 kr. ali po poštni nakaznici poslanih 8 kr. pod križ-
i ,«	nim zavitkom.
»¡F
Organistom se priporoča:
V Rud. Milic-evi tiskarni v Ljubljani je na svitlo prišla in se tu dobiva:
za sopran, alt, tenor in bas. Besede Fr. Marn-ove. Vglasbil Ijuvoslttv Helar. Cena 50 kr.
Sveta maša z blagoslovom.
(V F-dur.) — Besede A. Praprotnikove. Zložil Fr. Gerbic. (Op. 6); velja 60 kr.
r
Velika sveta maia.
Besede A. Praprotnikove. Za moški ali ženski čveterospev postavil L. BELAR, vodja II. mestne gl. šole v Ljubljani. Velja 40 kr.
4r Tantum ergo,
postavil L. BELAR. — Veljajo 30 kr.
f 23 £\xxd?entxebex I
i	fiir &ic Sdmfjugenb.
i	23 cerkvenih pesem	|
i	za šolsko mladost.
| Čveteroglasno postavil ANTON FOERSTER.
#	Op. 14.
^	Nekaj jih je s nemškim in nekaj s slovenskim tekstom.
®	Cena: 85 kr.
too ^m
Obiskovalnih listkov
(Visitkarten a la minute)
z lepimi čerkami, kot litografiranimi, se natiskujejo v Rud. Milic-evi tiskarnici v Ljubljani,
na starem trgu štev. 33, po 60 kr., TO kr. in naprej.
Tudi se dobiva še nekaj iztisov 1. 1862. na svetlo prišlega:
ffJHI^JMV»^. ®
Slovenski zabavnik. Izdal Janko P. Vijanski. Po znižani ceni za 30 kr.
Natisnil in založil K. Milic v Ljubljani.