pRUŽIfiSKI PRIJATELJ
POUČNO-Z^BAVNA ILU5TRIRANA PRILOGA ,.ZARJE1'.
---Izhaja vsako drugo soboto =-
pobrite gorje
Prav na glas bi se razjokal, ko bi smel.
Prav na glas bi se zasmejal, ko bi smel.
Kot otrok
bi se zasmejal, prav vesel.
Kot otrok
bi se razjokal, zaihtel:
Ker ne smem — pa jok zdržujem. tihonem.
Ker ne smem —
Še smeh zdržujem,
Čuden vsem.
» -ih:-	<:•»»s;! ^ »
Kaznovana potrata.
Burka v 1 dejanju.
(Osebe: Mati-vdova in hči.
Za pregrinjalom se sliši na odru organot. Zavesa se dvigne in poiSasi prihaja razcapana skoro slepa vdova z organetom pod pazduho. Za roko jo vodi razcapana hčerka, ki nese v drugi roki kavalet. Vdova ima črne naočnike. Govorita v dialektu.
Mati: Jej, ku se mo blešči, ka smo na korši al pr molestrato 1
Hči: Ne, nismo tm, ne, tle je lih taku an majhn plač jn kuker ana letrika gori na sredi. Slište mate, kaku ke šemi okni vs? Znaste, fortc ducati fulka je loti včep, du zna, kej ko more bet ?
Mati:	Buh ga vedi, muorbet je kšn šjo-
pero ?
HČi: Tistu pej ne, suo vit kruotke Ijdje.
Mati: Tlko bulši, Jucka, nečko dieni duol kavalcet, boum ano zaguodla, mrbet pride kšn sond na piatin.
Hči: Vele, vele. — — Na, je vre pronto nečko dente guor uorlanet. Na kam sm pej denla pjatin (tiplje po obleki), a u garžeti jo oud firtofa. Mate, nečko guodte, jest nrdim ta cejt an šalso ukuli s pjatimom.
Mati: Prou, prou.
(Mati gode, hči prosi okoli, pa kmalu jo mati pokliče k sebi).
Jucka, Jucka, ki si?
Hči: Leti.
$
Mati: Huode lies, no dieni ano driugo po-krvačo na uorlanet, de ne buom zmerem ano guodla.
(Hči se vrne in strese nabran denar materi v žep. Išče drugo pločo, konečno vsklikne) : Orko na-nka, glih prou, tu buo fanj za te mlade punce tle ukuli.
(Menjava pločo in se smeje).
Mati: Ke deš, Jucka, a kej je duoste dekles
leti ?
Hči: Duoste, duoste, vsake sorte jih je. (Gleda okoli).
Mati: Oo, blazr njem! }re so mlade jen ne vejo še, kaku je svet frderban. Anka jest sm bla ambot, fanj, mlado lepo dekle, de me je blo an lešt za videt, ma zdej pej me je joh ino gorje, driizga nimam kukr mižerjo, jen cesto, ke po nje huodem jen pej še ta uorlanet. O Buh pomagej, Buh pomagej! (Se skoraj joka.)
Hči: Mati, moučte, moučte no, zagodte rajši to polko.
Mati: Čak, no čaki, da se mi rouka malo odpočije. Kaj misliš, da jemam dvajste let, kali? O, ke be bla jemela pr dvajsteh leteli tisto pamet ke jemam zdej, be blu bulše zamu kukr ke je. — Nauka ne misli, de smo ble taku uboze duoma, nismo ble ne. Jomelo smuo svojo hišo, nekaj grunta, zmerem kšn riep uod krave v stale jeno tudi prasca v hleve. Ma kej ke mladust je norust. čuj Jucka, skorej me je an malo sram, ma vselili bulše, de ti povem za an douber nauk. Znaš, namesto, da be bla kontenta s tem ke je blu, sm se poj začiela nuoset čez stan. Zmerem nuova krila nn firtofo, paleto po muode, šulnn remene s fibjo, za vrat
Židan krpuon, lete uod spred an pantape, glavo pej fraj brez tega fečola. Anka z buštm sin se začela stiskat ino žventolo sem se kiipla na ketenci, de be bla buolj gajpojska. Na šagri jono par guod-ceh pej nism nikole falila na brjarjih. Tisto je bil muj lest, de sin se sukala. Klko boutu me je moja ranča mate, Buh je dej nebesa, triicala; jemo pamet, jeme pamet. Ja sm porajtala. Lih ku buob v steno. Puotle, ke sm bla zmorem uokulc, se je an fnt zagledal u mene, ne u meno, prou za prou, u muj paleto jino piišelc, jen magarej taku no, uo sv. Martine je bla uohcet. Puotle, puotle so začele prave vite zame. Tvuj ranek noče — Buh so me usmili za dušo ni biu tašen, ku sem rajtala prej, de je. Še muoj uoče no mati so me pravli: gledi punca, da vzameš anga duobroga krstjana, ke ni use zlato, kr se sveti. Pa lih krstjan ni biu duober: h maše je šou vsake kvatre ambuot. k spovde pej samo ku je biu mesjon, piu zmerom jeno ku se je napiu pej še klev ino rentačo doma, dokler je šlo vse fuč, ke ni blo žegna božjega.
Hči: Goudte mate, goudte!
Mati: Čak no, de povem do konca. Anka premoženja smo imeli prej zaoga duobroga kmeta. Tiidi blagu v stali. Aja še tu te moram povedat: ke te ni biu še na svete, sin ambot polila rezance za krave z guorko vuodo. jen me je Strknlo ste škafa lih nutcr v uoči, jen uod takrat naprej prou malo videni, skuorej neč. Kolko buoto sem šla v špetav, tm so me na zadnje dalo te črne uočale, uen so rekli, dv jeh moram zmerem nouset, če ne de boum zgebila še tu malo vište, ke jemam.
Hči: Dejte goudte, mate, guodt;!
Mati: Buom hmale buom. O orje meni, ke nemam nobenga na tem sveti. Prej je blo treba pamet jemt jin Ihko be jo bla jemela, sej je bla še Ma ijina družba za dekleta pr ns, jin mi je zmerem pravla mati, de se drži z dobrimi puncami vkep jin de huodi v Marijino družbo. Ne, sem djala, tega poj ne, .šantoča [pej nečem bet, Buh ga zmerem muoli tko muoli. Jen muoja je morala veljat, v družbo nisem šla. Zdej pej videni, do kdor no uboga, ga tepe nedluga.
Hči: Zaguodte, dejte, dokler je Se kej Ijdi.
Mati: Velo, bom, vele, da bodo punce vesele, sej so brez skrbi, jest reva pej ne vem, kaj bomo večerjale ne kam bomo šle spat. O Buh se me usmili. Imaš pjatin, Jucka?	v
Hči: Leti je.
Mati: Prou je prou.
(Gode polko.)
Zavesa pade.
r	C	t_______
Ob okencu je slonela.
(Slika iz Trsta.)
Zvečer je bilo. Pozno v noč jo slonela ob okencu svoje temne sobice. Nepremično je zrla na velikomestno vrvenje in norenje. Neštevilne množice so hitele po ulicah v raznih oblekah. Tupatam se je slišala godba, tulenje, rogovilenje, hripavi glasovi pijancev, bogokletno vpije socialistov. Imenitno kočije so so pomikale po sr (lini ulic. Redarji na konjih so jim delali prostor. Pijano, nervozno veselje, nemirno drhtenje strastnih zadoščenj je obvladovalo ljudi.
In ona je slonela ob okencu zamišljena . . . Vsako toliko je morala z robcem obrisati steklo, katero je nadihala s svojo, dasi slabotno sapo.
Vstajali so ji spomini iz lanskega pusta, ko je sama bila deležna vseh teh razveseljevanj.
Lani jo imela še ljubo mater, katera jo je vedno svarila:
„Amalija, ne hodi na ples, Amalija, doma bodi, — Amalija varuj se noči, noč ima svojo moč“.
Tako jo skrbna mati govorila dan na dan v lanskem predpustnem času. Tako pa Amalija ni storila, temveč hodila je na ples, doma ni hotela čepeli, no i se ni bala. Letos je vse drugače. Matere ni več. Spravila jo je naduha. Ni dolgo, odkar počiva v grobu. Amalija zahaja pogostoma na pokopališče. Z blagoslovljeno vodo kropi materino gomilo in jo napaja vročimi solzami. Kako r.ida bi še imela mater, kako rada bi jo poslušala. Ni je več mamice . . .
Pustni večer je, pustna noč. Vrhunec norosti in greha. Amalija je še ta dan klečala na grobu matere. Oh kam neki naj gre. Saj ji je vse pusto in prazno. Poskusila bi morebiti iti v veselo družbo, da pozabi svoje gorje. Ne! Tega ne bode storila nikdar. Predobro ve, da se otožno srce počuti se bolj nesrečno, ako je v taki družbi. Takemu srcu je treba miru, tihega miru in ne posvetnega hruma in šuma.
Ob okencu jo slonela. Nemo je opirala pogled na to množice, poulično druhal.
Pomilovala jo ta nesrečna bitja, ki iščejo in navidez najdejo svojo srečo v teh poganskih razkošjih. Milo ji je bilo pri srcu posebno tedaj, ko jo videla med gnječo kako lahkomisoljno mlado, lepo dekle Na misel ji jo prihajalo. Morebiti nima matere v Trstu ,n zato je p osta. Lahko pa, da matere ne posluša, kakor je ni poslušala sama Amalija. Vest jo je zapekla in oko se jo poroselo, misel jo zbežala k mat Ti, srce ji je bilo tudi pri materi,
Ob okencu je slonela pozno v noč. Razuzdanosti so se množile, ker se je bližala polnoč. Po-
Bazilika sv. Antona v Padovi.

sodo pustnega veselja je treba izprazniti do dna. Drugi dan je pepelnica. Za pust je treba čakati še celo, dolgo leto. Amalija ni mog'a veo vsega gledati, kar se je godilo po ulieali. Zapustila jc svojo okence. Potegnila z bledo roko zagrinjalo po čez, šla k postelji, zdrknila na kolena in molila za — svojo mater. Z rokami si je zakrila svoje, nekdaj cvetoče obličje. Molila je pozno v noč — za lahkomiselne tovarišice — — — za vse.
Čez nekaj časa jo nastalo vpitje na ulicah. Iz radovednosti je nepremišljeno skočila k oknu. Kaj je videla? Strašen prizor. Pretep je bil. Kri je tekla. Kletvine in umazane besede so se slišale. Redarji so prihiteli in povezali nekaj moških in žensk tor jih odvedli seboj.
Ob okencu je slonela — — — in jokala. Ko so se bile ulice za nekaj čase spraznile, je legla k počitku. Očes ni mogla del j časa zatisniti. Bolela jo je glava pa tako hudo, kakor bi ji jo kdo zabijal z žeblji. Spomnila se je na mater in rekla sama sebi: ,,Bodi to za mojo nepokorščino*'. Proti jutru je zadremala. Kmalu pa se je oglasil zvon iz bližnje cerkve in vabil ljudi k Bogu.
Amalija je že delj časa rada zahajala v cerkev in tam iskala pa tudi našla tolažbo. Sponr-njala se je pač vedno, da je tudi njena mati pridno obiskovala hišo božjo in molila tu za svojo nepokorno hčer. Odkar je bila mati mrtva, ni minil dan, da bi r.e šla v cerkev molit za svojo mater, in tolažit svoje žalostno srce.
Danes je pepelnica. Prišlo je mnogo, mnogo ljudi k službi božji. Duhovnik je po sv. maši pokleknil in si potrosil pepela na glavo, potem pa ga delil vernikom, ki so pristopili in pokleknili k oltarju. Prišel je tudi do Amalije. Pogledala ga je nehote in prestrašila se pri besedah: „Spomrii se človek, da si prah in da se v prah povrneš*1.
Odstopila je in dala prostor drugim ter šla v klop. Globoko so ji šle v srce besede: Prah si in
pepcl“---------------Oh, oh, moja ljuba mati, ki jc
lani šla po pepel, je že letos v grobu, Bog ve, ko-daj bom šla tudi jaz za njo? Ves dan se jo počutila slabo. No tako hudo še no bo, si je mislila. Toda danes je sreda. Ob sredah je v zadnjem času hodila navadno k sv. spovedi. Tudi. danes jo šla. Saj je dobivala tu toliko tolažbe in naukov, da se je čutila dovolj močna prenašati svoje gorje.
Proti večeru jej je bilo vedno hujše. Šla je zgodaj v postelj. Toda čim je legla, jo je hotelo zadušiti. Naslonila se je na vzglavje. Ni pomagalo. Vstala je, oblekla se, vsa tresoča se od mraza in slabosti, ter šla sedet v naslonjač
Pri oknu je sedela — — — in zaspala-----------
spala je trdno-------trdno — — —
Drugo jutro so jo našli mrtvo v naslonjaču. Med belimi prsti so ji dobili rožnivenček. Okolu vratu je imela svetinjico Matere božje.
Amalija je sedaj pri materi.
Za kratek čas
Pri peku.
Poželel je kasno zvečer nek gost rožičke (kifclcc) zato pošle svojega slugo k peku. —
Pek je ravno vrata zaprl — zato začne sluga trkati in lopati na vrata. Pek vpraša:
„Kaj bi radi ?“'
„E, dajte mi jeden rožiček za mojega gospodar j a“
Pek se oglasi, da ni vredno zato odpirat vrat. Sluga pa reče nato :
„Šaj ni treba nič odpirati — daste mi lahka skozi luknjo ključavnice**.
Jaz se ne bom z Bogom pravdal.
Nekdo je prav ravnodušno in neobeutno govoril o bolezni svojo žene, zato ga njegov prijatelj posvari, kako more tako mirnodušno kaj tako žalostnega pripovedovati, on pa reče:
„Ne želim ravno, da bi mi umrla — pa če jo ljubi Bog vzame k sebi — jaz se no bom šel z njim pravdat!“
-V'
V Šoli.
„Kdo .je bil Abraham?“ vpraša v šoli katehet.
„Ne vem“, odgovori deček, „šo nisem slišal nič od njega**.
„Kako misliš tedaj, jeli Abraham še živi ali ne ?“ —
„Da še živi**
„Ti neumnež, kako dolgo je že, kar jo on
umrl**.
Deček jokajo: „Ne zamerite g. katehet, mi stanujemo dale • od vasi in malokdaj zvemo, kdo tu umrje**.
Ciganček in kmetica,
Vprašala jo gospodinja cigančka:
„Kaj hočeš, kruha ali mleka?
„Jaz bi najraje podrobil,** odgovori ciganček.
Na sodišču.
»Znate pisati?"
„Ne“.
»Torej napravite križ".
„V imenu Očeta in Sina in sv. Duha".