Pešci 
in 
šola
Začelo se je novo šolsko leto in tudi večja nevarnost za otroke v prometu. Prihod v šolo in odhod iz nje zahtevata posebno skrb za pravilno ravnanje na prometnih površi-nah. Starši izbirajo otroku pot po kateri bo hodil v šolo in se iz nje vračal. Zato je prav, da se odločajo za najboljšo, se pravi najvar-nejšo, čeprav bo daljša. Ce je le mogoče, naj se izognejo prehodom čez prometne žile na ostrih in nepreglednih ovinkih, ozkim cest-nim odsekom in podobnim mestom.
Pot, ki smo mu jo določili, mora v celoti in temeljito obvladati, poznati mora vse ovire, ki bi utegnile ogrožati njegovo varnost. S poukom in praktičnimi vajami mu je treba privzgajati navade, da se bo avtomatično podrejal pravilom prometa tako pri hoji po pločniku kot na odprti cesti, na prehodih čez cestna križišča ali čez železniške tračnice, skratka povsod. V novem okolju prežijo na otroka razen prometnih tudi druge nevarno-sti. Vabijo ga gradbišča, potoki, reke, elek-trični drogovi in drugo. Novostim se težko odreče, zlasti na poti iz šole, ko so po dalj-šem mirovanju biološke potrebe otroka po gibanju večje. Otrok morda še ni sposoben oceniti, če bo led vzdržal njegovo težo in da so električne žice smrtno nevarne. Starši so dolžni poučiti otroka o vsem tem.
Za varno pot učencev in varen povratek k staršem je dolžna poskrbeti tudi šola. Pro-metna vzgoja kot del splošne vzgoje je zna-čilna po tem, da zahteva zlasti v začetku pretežno prektičen pouk.
Zato se bo razredni učitelj odločil za me-tode in sredstva, ki najbolje ustrezajo fizič-nim lastnostim otroka za pouk v naravi, za tekmovanje, za prometne igre. Tudi šolske konference naj bodo posvetovalnice, name-njene prometni vzgoji in varnosti otrok ozi-roma učencev, kajti brezplodno bi bilo pri-pravljati jih za življenje, če se ne naučijo, kako naj si ga ohranijo.
Hoja po pločniku
Pločnik je del cestne površine, namenjen peš hoji. V večjih naseljih, kjer je mnogo ljudi, so pločniki širši, da poteka promet pe-ščev hitreje in neovirano.
Kakor za kolesarje, voznike motornih vozil in druge udeležence v prometu, veljajo tudi za pešce posebna prometna pravila, ki so jih dolžni spoštovati. To so pravila o vljudnosti, lepem vedenju, kulturnem odnosu do sočlove-ka in poznavanju prometnih predpisov.
Spoštovanje in izvajanje teh pravil pomeni vzdrževanje varnosti in reda, ki sta nujno potrebna povsod, kjer teče prometno življe-nje. Zaradi varnosti in reda na cesti pomaga udeležencem v prometu milica. Toda ta po-moč ni nikoli zadostna. Dopolnjevati jo mora-jo zdravi medsebojni odnosi tako pešcev do voznikov in obratno.
Za pravilno hojo po pločniku ali na posebej označeni površini, po kateri smejo hoditi pešci v obeh smereh, naj velja isto pravilo kot za vse druge udeležence v prometu. Hodijo naj ve-dno po desni strani, da jih hitrejši lahko prehi-tevajo. Toda pri prehitevanju je treba biti pazljiv in obziren, kajti počasni pešci so nava-dno matere z otroki, invalidi in stari ljudje, ki si morajo pri hoji često pomagati s palico. Hoja po robu pločnika je nevarna.
Napake v obnašanju mladih pešcev in tudi odraslih so zelo različne in številne. S preriva-njem med sopotniki, z izsiljevanjem prehodov večkrat celo v nasprotni smeri hoje pešcev, s prehitevanjem po desni strani, s skakanjem s pločnikov na cestišče, ustvarjajo nered, zme-do in nevoljo med discipliniranimi pešci. Hoja skupin vštric, namesto v gosjem redu, pomeni jez v peš prometu. Zlasti je taka hoja nepri-merna, ko hitijo ljudje v službe, ob takoime-novanih konicah. Podobno stanje nastaja pri zaustavljanju na pločnikih, pred trgovinami in drugimi javnimi lokali, na zoženih prehodih, na križiščih, na prehodu čez ceste, na avtobu-snih postajah in podobnih krajih, kjer se pešci najpogosteje ustavljajo.
Zgledi starejših niso vedno posnemanja vredni. Geslo »NA CESTI NISI SAM«, ki velja tudi za pešce, ne poziva samo k varnosti in obzirnosti, temveč spodbuja k pravilnemu odnosu do sočloveka.