Ljubezenske
900
Kristijan Muck
veter s krošnjami večera
v oranžnem nebu riše božje like;
v plasteh oddaljenih oblakov
vonjam junij;
skozme padajo obrazi
tvoje duše;
v opal mojih oči prenika noč
in vse bolj živ spomin
na tvoje duše dihe
901
Ljubezenske
drevesa, nabreklost trga, jaz,
zvezdasti stik poti;
sinji blisk:
spomin na tvoj obraz
in na postavo tvojo,
skrito v gib;
goreči hip ljubezni,
razrušen v čas
*
vejevja členki,
dreves jutranja okna zraka, sonca, dežja,
lijo v srce
črnobo por ki so v tvoji koži
in so spomin ogljeni na goloto najine ljubezni;
jesen
izdri mi rebra hrepenenja,
vendar
v daljah zime skrito
naj se ohrani popje
in v njem
šelest molitve moje:
naj sonca dar zgosti nekoč se v tvojih nedrih,
spočet naj bo
otrok neba,
naj dih švisteči zemlje
zgodi se v tebi
rosa,
ki si križišče vseh ljubezni
*
obstala na kolesih kovina, steklo v snežnem soncu, belem dopoldnevu sredi polja; dvoje src
v gradu iz svetlobe,-sinjega neba lesket.
Kristijan M
zmrzle rose molk, oči v meni tvoje bitje moje
v razpokah dreves
črnoba tvojih oči,
v ukrivljenih slopih nebes
srebrnina tvojih dlani,
v obokih morja
dihanje tvoje zemlje,
da se razpira popje
in poka drget,
da nas
tostran duše ni
in za to ni besed,
le trenutkov splet,
brezglasnost v stavah bivanja
in nek res,
da žari
en svet
iz dotika
v koži teles
*
dih moje temote
z roso telesa tvojega
zvarjen v črnino srebra,
v vročih kapljah polzi
skoz ure nežne golote
v strmine vlaken brnečih,
prek žejnih kosti,
skoz ožganine najinih src
v globino tvojih oči;
njih neznano davnino
pretakam z ogledali svojih dlani
skoz plahutanje temnih ozvezdij v tvojih bokih,
da brsti popje neba drhtečega
za utripajočimi vrati v dušo sveta,
kjer lebde gležnji morja tihega.
902
Ljubezenske
ki v njem oba sva doma
srebro tvojih oči
bom s sabo vzel
za temne svode smrti,
z njim naphal si grlo,
da bom nabrekel
od pepelnih pesmi,
z živih resničnostjo,
govorjeno na izust,
eksplodiral v sinje bobnenje,
v črne krpe glasov,
v piš tišine,
ki bo vel skoz opustele stolbe sveta;
zgorele bodo vesolja zemljene oči,
vendar se iz razpoklin nebnih zrcal
bodo vile brazde spomina
na obstoj ljubezni
in na trpkost tvoje miline
molče objeta
v koreninah besed,
sva pod duplinami oči
slišala
bobnenje stvarjenja sveta;
kot prst in drevo
v sebe in v drugega vzeta
sva ena pesem bila:
tišine in šumenja
voda;
v rjovenje in hlip
vzpeta,
sva eno telo
razžarila iz dvojih moči;
ni še najina koža zgorela,
svet še ne molči
903
če kdaj resnično
konča se najino nehanje
in bosta sopli
duši najini
skoz zogleneli gozd življenja,
potem bo nju nebeškost,
da v oblakih iz pepela zvezd
se bosta utrinjali v vesolja črke tihe,
v misel, zapisano v mrmranje morja,
ki zadeva v najin čas:
vzeta v valovanje sveta,
sva v vsakem nihaju sebe
bila delček neznanskosti, vsega,
kar se dogaja v bivanju vseh
oblakov, dreves, gora,
mož in žena
*
verige črnega znoja drse v srce;
žare zgorevajoči ioni
v srčiki sveta,
ki skriva se za harfo
tvojih ledij;
drse podlahti druga ob drugi,
škripajo prizori
gorja tega sveta
za mojimi očmi;
s srčiko sveta
prebadam jih, drseč
skoz harfo krvi,
skoz tvoje naročje
v srebrno srce neznanega,
v moritev črno,
vseh ki krvave,
golčeč molitev,
ki govori,
da z bogom
si nismo isto
vsi
904
Kristijan Muck