PROBLEMI 14/1988
LETNIK XXVI
194245
PROBL MI
Lseji
6
OD LJUBLJANE DO DACHAÜA IN NAZAJ
Politični procos! kot način vladanja	3	Alhcđ Mrgole
Od Dachaua prek Ljubljane do Beograda in na/aj	6	Ali Zcrdin
K Dachauskini procesom	9	Jasna Jcram, Ksenija Vidmar
DE LA DÉMOCRATIE EN YOUGOSLAVIE
Srbski tisk	17	L. D. Trocki
Elementi mikrotlzike mitingov solidarnosti	22	Tonči Kuzmanič
Posilstvo po albansko	27	Vlasta Jalušič, Tonči Kuzmanič
Kratek esej o socializmu v domačem vrtičku	37	Igor Skampcrle
NAŠI ZIDOVI ČESTITAJO IN POZDRAVLJAJO
Prepovedatii predmeti	42	Ksenija Vidmar
Nekatere stene imajo ušesa...	48	Ali Žerdin
DEMOKRATIČNA REINVENCIJA
Svoboda tiska, daydream Nation	53	Tomaž Maslnak
Pohodi čiste kritike	56	Bruno Bauer
DER BEGRII F DES POLM ISCHEN
O pozabl jeni teoriji dr. Albina Ogrisa	62	Milan Zver
(Politični) pluralizem in demokracija	66 Vlado Mibeljak
Pojem političnega pri Carlu Schmittu
in razcepljeni subjekt	70 Tbanos Lipowatz
KULTURA, ZGODOVINA, VZGOJA
De creatione linguarum	76 Iztok Saksida
Pojmovanje časa v antični in srednjeveški družbi	87 Igor Skamperle
Koliko je Muca copatarica pravljična	97 Jasmina Podlesek
PULP
Junaki I! - serije	104 Marcel Stcfančič jr.
AMERICANA
Promoviranje Americane v ameriški literaturi
dvajsetega stoletja III Tadej Zupančič
OBJEKT GLEDALIŠČA
Kratki kurs od rdečega pilota do Zenita ali lepi Vid 115 Boris Pintar
"Ozka vrata v nebesa. Poklicani bodo pogani" 117 Matjaž N. Berger
ŽENSKE V OČETNJAVl
Naci - feministke 119 Linda Gordon
POLITIČNI Albert Mrgole
PROCESI KOT
NAČIN
VLADANJA
r I icmatika političnega procesa v Ju-
I goslaviji je na področju Slovenije
odraz treh paradigmatičnih prime-
rov. Najprej so to povojni dachauski procesi, ki so v zadnjih letih dobili nekakSen
pisateljski privilegij v primerjavi s sočasnimi povojnimi procesi proti duhovnikom in
smetom. Sledi beograjski proces, ki je v krogih kritično naravnane inteligence doživel
temeljit odmev, zaokrožen v posebni številki Problemov. In nazadnje se pojavlja še
ključni dogodek letošnje znamenite "slovenske pomladi" - ljubljanski proces.
rema političnega procesa je v slovenskem prostoru trenutno naddoločeno aktualna.
Zato se mi zdi vredno pomuditi se pri nekaterih izhodiščnih pogledih posameznega
političnega procesa.
Kar se tiče možnosti za publiciranje, je slovenski prostor najbrž za pisanje o politi-
inih zapornikih najbolj odprt prostor v Jugoslaviji. Vsajglede dachauskih procesov lah-
ko trdimo, da je boj za rehabilitacijo žrtev tega procesa odprl tabuizirano temo
povojnega obdobja zgodovine. S tem, ko se je odprla informacijska blokada, bi si
upal trditi, da se je v nekakšnih zametkih konstituirala demokratična javnost. Ce se
lotimo primerjave obtožnice, materialnih dokazov obtožbe in materialnih dokazov
abrambe, nam postane kaj kmalu jasno, da je nedolžnost žrtev prva značilnost, preko
katere bi lahko povezali omenjene tri politične procese.
Dacahauski procesi so bili klasičen centralističen proces na ozemlju Slovenije. Dobro
¡e, če ob umestitvi lagerskih proccsov v zgodovinski kontekst pomislimo na po-
litično orientacijo povojne Jugoslavije, ki je bila bolj stalinistična od Stalina v Ru-
siji. Poskusu inteфreUlcije dachauskih procesov najbolje priskoči na pomoč lovska
primera: sredi novovzrejenega, poštenega, klenega in zdravega socialističnega življa je
bilo u-eba počistili z gestapovsko okužbo. Logika okužbe še najbolje pojasnjuje kon-
strukt obtožnice, iz katere je jasno, da je že samo bivanje v koncentracijskem ta-
borišču dovolj za gestapovsko indoktrinacijo. Po tej logiki bi lahko razvili tudi tezo.
Ja se je fašistoidna ideologija priplazila k samim borcem proti njej, skozi stranska
vrata, v manevrski prostor povojnega političnega ravnanja.
Dbtožnica beograjskega procesa sega v leto 1981, leto u-avmatične izgube jugoslova-
nske identitete. Leto po Titovi smrti pomeni ogroženost Jugoslovanske Enosti v
ijenem konstitutivnem elementu. Po Freudu konstituira množice zunanji objekt,
3
preko katerega se identificirajo člani skupnosti med seboj. Izguba jugoslovanskega
velikega Voditelja je pomenila tudi nevarnost razpada velike Skupnosti. V tej luči
lahko beograjsko obtožnico beremo direktno: šesterica je bila obtožena ru.šenja jugo-
slovanskega družbenega sistema. Temu se ne moremo izogniti brez zlobne pripombe:
šibka je država, ki jo lahko sesuje šesterica navadnih intelektualcev s področja huma-
nističnih znanosti.
Beograjska obtožnica je bila izdana leta 1984 in predstavlja klasičen konstrukt za
nazaj. Ko seje gospodarska kriza pričela neustavljivo poglabljati, je bil pri roki zlizan
politični manever premestitve. Konstrukcija notranjega sovražnika je skušala prenesti
težišče odgovornosti za poslabšan gospodarski položaj dežele na šest žrtvenih kozlov.
Premik pozornosti na tako radikalen način ni uspel in po beograjskem procesu se je
prvič očitno postavilo vprašanje učinkovitosti nenehnega izrekanja ogroženosti,
nenehnega izganjanja sovražnih duhov iz naše dežele.
Obramba beograjskih obtoženih si je vseskozi prizadevala dokazati, da so dejanja,
navedena v obtožnici kot inkriminirana, nesporno ustavna in zakonita. Sodišče pa je
po Rastku Močniku sledilo fantazmi nogomeuie tekme, tipično jugoslovanske, z za-
kulisno kuhinjo, vnaprej določenim rezultatom, izključitvami glavnih nasprotnikovih
akterjev, pristranskim sojenjem.
Beograjski proces je sprožil množico spremljevalnega dogajanja in v skladu z nave-
deno Močnikovo primero bi ga lahko označili kot velik športni spektakel: nepojas-
njena smrt Radomira Radoviča, nepojasnjena vloga Staneta Dolanca, takratnega se-
kretarja za notranje zadeve, prejudiciranje krivde, najprej s strani vplivnih politikov in
nato še med novinarji. Na to seje navezala akcija slovenskega novinarskega združenja,
s katero so se novinarji zavzeli za dosledno in objektivno poročanje. Obsodba je
navsezadnje izzvenela kot puhla farsa, ko edino orodje paje v rokah vladajočih ostala
represija. Beograjski procès je tako evidentno nakazal razcep med vladajočo ideologijo
in ideologijo vladajočih.
Kako se je razvijala strategija ideologije vladajočih, lahko razberemo iz obtožnice
proti četverici Ljubljanskega procesa. Obtožnice tokrat ne berem na ravni izdaje
tajnega vojaškega dokumenta, ampak v kontekstu konstrukcije napadov na JLA. Kot
edino zdravo telo, zgledno jedro Jugoslavije kot Celote, je ostala kovačnica bratstva in
enotnosti - dominantnega označevalca Titovih govorov - in navsezadnje militarizem
kot Titov privilegirani označevalec. Notranji sovražnik, identificiran v štirih med-
sebojno su-ateSko povezanih osebnostih, je napadel še zadnji preostanek objekta Eno-
sti, mistificirano, heroizirano in nedotakljivo, t.j. tabuizirano jugoslovansko jedro.
Ce je bila v beograjskem procesu obtožnica še sračje gnezdo, je v ljubljanskem pro-
cesu le-ta rezultat sekundarne obdelave. Aplicirana na sanjsko dogajanje se kaže kot
inteligibilna celota brez preostanka. Ce so bili v beograjskem procesu aduti v rokah
obrambe, se zdaj na ustavnost in zakonitost sklicuje tožilec in dobiva pri tem podporo
najvišjega organa oblasti, skupščine Jugoslavije.
Težko bi direktno primerjal omenjane ui primere političnih procesov, ki se nekako
usodno stekajo v polje slovenske države. Dachauski procesi pomenijo nek obračun z
nedolžnimi Slovenci, obračun, ki je bil izveden po tipičnem stalinskem scenariju. Ce
je bilo težišče obračuna s preostanki velikega Sovražnika premaknjeno v Slovenijo, se
je s tem preko dachauskih procesov potrdila cenu-alistična enotnost vseh federalnih
enot, torej tudi Slovenije, kije že od "preuranjene" ustanovitve OF štrlela iz ideje ju-
goslovanske Enosti.
Vendar se je podoba medvojne Slovenije po svoje ponovila v sodobnem času. Ce je
bil scenarist dachauskih procesov prepričan, da je iz Slovenije iztrebljen Se poslednji
duh velikega Sovražnika, se je ob beograjskem procesu izkazalo, da so v Sloveniji še
zmeraj ljudje, ki ne delijo enomega mnenja z vladajočo oligarhijo, predano ideji revo-
4
lucionarnc Enosti. Ljubljanski proccs je s lega vidika možno postaviti v kontekst
maščevanja slovenski inteligenci za dajanje podpore silam razuma in demokracije, kar
ogroža nadaljnje razvijanje ideologije bratske skupnosti po zgledu skupnosti, ki jo
konstituira fašistična ideologija.
Jedro miselnosti, ki jo oblastna struktura preko represivnega mehanizma skuša ponu-
diti jugoslovanski javnosti, se zaokroža okoli neke temeljne fantazme. Fantazmo
povojne oblastne strukture v Jugoslaviji bi lahko zaznamovali z značilnostjo regresa v
infantilizem, ki nastopa ob. spoprijemanju s krizo. Načelo reševanje jugoslovanskih
problemov vseh vrst je tako regres na iskanje užitka osvoboditvene evforije.
Ekonomija, ki poganja mrzlično iskanje oz. ustvarjanje primernega fantazmatskega
objekta, temelji na travmi krvavega vojnega obdobja. Nenehno iskanje sovražnika
okoli sebe spominja na proccs fiksacije travme. Identifikacija z Junakom, ki mu sile
Zla nenehno strežejo po življenju, v povojnem obdobju ne zmore najti primerne ar-
gumentacije, zato se mora nujno poslužiti fanuizmat.skega konstrukta. Struktura boja
jugoslovanskih politikov za oblast tako spominja na klasično zaustavitev konflikta
sil v pravljici: sile zla so na koncu vselej poražene, sile dobrega pa triumfirajo v
happy end.
Ce skušamo preiti s strukturne ravni na analizo, bi poudaril, da služi fantazmatski
konstrukt kot učinkovita finta v rokah oblasmega represivnega aparata, ki je hkrati
v.selej pri roki, koje treba odgovarjali za očime zablode. Poanta lega manevriranja je v
tem, da ljudstvo ne potrebuje političnega proce.sa v smislu kruha in iger. Politični
proccs pomeni premik pozornosti z bistvenega področja na raven fantazme. Tako služi
tvorba političnega procesa kot način vladanja in pomeni uspešno strategijo, kako se da
v vsej povojni jugoslovanski zgodovini ohraniti na oblasti. Tako kot potrebuje
fašizem za ohranitev svoje fantazme natanko "acting out" in nenehno nove žrtve, je
konstrukcija nenehne ogroženosti "acting out", ki za ceno žrtev političnih procesov
ohranja oblast v Jugoslaviji nedotaknjeno.
Zgledna ilustracija je izjava Dušana Ckrebiča pred šestimi leti: "Ukvarjanje inte-
lektualcev s peticijsko literaturo je v skrajni konsekvenci boj za oblast. Oni hočejo
spremembo oblasti. Vendar se ve, kako .se oblast osvaja, verjamem pa, da tudi oni ve-
do, kako se oblast brani in s tem morajo računati" (Politika, 14.9.1982). Kako se ob-
last brani, je Ckrebič v tem obdobju očitno že pozabil oz. je verjetnejša druga razlaga,
po kateri so se pravila boja za oblast radikalno spremenila.
Vendar je politični proces ob taki optiki tudi znamenje krize oblasti. Izziv za večno
drsenje na polje fantazme se skriva v dobesednem branju ogroženosti. V tem smislu bi
bil sestop z oblasti edino zrelo dejanje, s katerim pa v obstoječih razmerah ni računati.
Strategija boja za demokratično civilno družbo mora tako še naprej računati z mo-
žnostjo konstruiranja političnih procesov. Zgled, kako se demokratično gibanje lahko
brez nevarnosti političnega inkriminiranja Siri, predstavlja delovanje Odbora za zaščito
človekovih pravic. S tem, ko se je težnji po centralističnem, totalitarnem družbenem
sistemu postavila po robu težnja zagovornikov demokratičnega, civilnega sistema, se
je boj za politično oblast nujno moral spoprijeti s konkretnimi problemi. Formiranje
Odbora je poteza, ki ima glede možnosti insceniranja političnega procesa izjemno
preventivno vrednost. S postavljanjem konkretnih zahtev preko pritiska široke
javnosti deluje tudi slovensko politično vodstvo v razmerju do postavljenih zahtev, pa
če sc še tako pretvarja, da tega noče videti. Vsekakor je v tem trenutku zanikanje
zahtev plodnej.še od samodržncga ignoriranja. Kljub vsemu lahko na nek način upamo
na argumentirano polje političnega obračunavanja, ki si ga lahko ustvarimo le z
doslednim vztrajanjem na pozicijah zahteve.
5
OD DACH AUA AliŽerdin
PREK
LJUBLJANE
DO BEOGRADA
IN NAZAJ
Bili bi nepošteni, če bi vlekli av-
tomatične vzporednice med dacha-
uskimi, beograjskim in ljubljan-
skim procesom. Zato je treba pred iskanjem skupnih imenovalcev najti točke razhaja-
nja. Najprej najbolj grob opis vseh treh procesov: prvi, dachauski proces, je potekal
pred vojaškim sodiščem, javnost so o procesu obveščali tako, da so dogajanje iz sodne
dvorane prenašali po zvočnikih celo na ulico, jezik je bil slovenski, branilci pa so bili
postavljeni po uradni dolžnosti, bili pa so civilisti. Ključno dogajanje dachauskih
procesov je bilo skoncenu-irano že v preiskovalnem postopku.
Beograjski proces ima popolnoma drugačno fizionomijo. Sodišče je bilo civilno,
branilce so si obtoženci načelno lahko izbirali popolnoma svobodno, čeprav je ob
določanju časovnih rokov za izbiro branilcev prihajalo do procesnih kršitev. Zgodilo
se je npr., da zagovornik prvoobtoženega Mijanovića Popovič ni mogel priti na
glavno obravnavo, ker je lik pred začetkom obravnave njegova žena dobila hud srčni
napad. Sodnik je Mijanoviću odobril eno uro časa, da si najde novega branilca. NaSel
ga je po devetdesetih minutah. Javnost je bila o procesu obveščena dovolj dobro,
čeprav so imeli vsaj nekateri poročevalci precej težav z akreditivi. Sodna dvorana je
bila premajhna za vse, ki jih je proces zanimal. Kljub večkratnim zahtevam po večji
dvorani do selitve ni prišlo. Za beograjski proces je morda najbolj značilna spektaku-
larna aretacija udeležencev beograjske svobodne univerze in tudi kasnejši policijski
posegi, ki so najbolj spominjali na aretacije iz boljših kriminalk. Do izraza je prišla
vulgarnost udbaških metod in njihova izjemno široka pooblastila.
Ljubljanski proces je bolj podoben prvemu dachauskemu procesu, še zlasti zato, ker
se je dogajal na vojaškem sodišču. Hkrati pa je njegova groba fizionomija še bolj re-
striktivna, saj je bila javnost izključena, branilci so bili izključno vojaški oz. jih niti
ni bilo, jezik je bil srbohrvaški, med procesom pa je iz sodne dvorane prišla le ena
uradna vest: in sicer na tiskovni konferenci ob koncu procesa, ko je predsednik senata
Vlaisavljevič na kratko obnovil vsebino sodb in navedel višino kazni. Po drugi strani
pa je ključna posebnost ljubljanskega procesa izjemna mobilizacija demokratične
javnosti in izjemna samoorganiziranost izveninstitucionalnih akterjev politične scene.
Samoorganiziranost javnosti je bila sicer značilna že za beograjski proces, ni pa prišlo
do tako široke mobilizacije.
Kup podobnosti med temi tremi procesi ni naključje, saj gre za zvezde stalnice jugo-
6
slovanskega pravosodja. Gre za lo, da poliiičnim procesom najprej nalaknejo masko
nepoliličnega procesa - torej procesa, na katerem imamo opraviti z navadnimi krimi-
nalci: morilci v tabori.?čih, kradljivci vojaških dokumentov in ljudmi, ki hočejo
zrušiti najlepši produkcijski odnos. Temu sledijo obvezni prejudici uradne politike in
kršitve procesnih garancij.
V rimskem pravu velja načelo, da je bolje izpustiti deset krivih kot kaznovati enega
nedolžnega. Stalinizem je s svojimi političnimi procesi prinesel popolnoma drugačno
etiko. Zato lahko načelo iz rimskega prava obrnemo na glavo: bolje je zapreti deset
nedolžnih kot pa dovoliti, da bi na svobodi ostal en sam politični sovražnik.
Stalinizem pač ni bil en sam in je dovolj dobro deloval tudi brez človeka, od katerega
si je bil sposodil ime. Res pa je, da ni brez njegovega vpliva vsa stvar najbrž izgle-
dala drugače. Jugoslovanska partija je svoje najbolj zaupne člane pošiljala na specia-
lizacije v Mo.skvo, da so se tam dovolj dobro naučili streči rdeči inkviziciji. Po drugi
strani pa ne moremo trditi, da gre za direkten uvoz teorije in prakse političnih proce-
sov z vzhoda, saj brez naših lastnih protislovij do teh procesov ne bi prihajalo.
Hkrati celotcn kontinentalni kazenski postopek nosi značilnosti inkvizitornega
postopka. Vseeno pa ne smemo dovoliti, da bi bil ruski suilinizem in značilnosti
kontinentalnega kazenskega postopka alibi za naše brutalnosti. Ce to dopustimo,
pridemo na koncu do ugotovitve, da je bila v Rusiji poseljena v.sa Sibirija, da je bilo
pobitih več kot 10 milijonov ljudi (najbolj grozljive številke so kar dvakrat večje), pri
nas pa je vse skupaj izgledalo precej manj krvavo, brutalno itd. Lahko bi cinično za-
ključili, da smo naselili le nek jadranski otoček, nekaj ljudi ustrelili, izvedli nekaj
procesov, kazni niti niso bile hude, in da se stvar izboljšuje. Kaj je to v primerjavi z
resničnim stalinizmom! Ob koncu obvezno trčimo na tipično vprašanje: Kaj pa, če je
bil kdo od obsojenih res kriv in je res sodeloval z gestapom, nameraval zrušiti usta-
vno ureditev in izdati vojaško skrivnost? Prav ta cinični dvom je ena od najbolj
tipičnih značilnosti stalinizma in kasneje socrealizma. Človeka namreč obsodiš,
čeprav je jasno, da ni kriv. Tisto, kar človeka bremeni, pa je kljub vsemu možnost, da
je morebiti le nekaj zakrivil, ob tem paje bil seveda obsojen.
Dachauski procesi so tu takorckoč paradigmatični. Začne se s sistematičnim delom
OZNE, temu sledi aretacija, dolga zasli.šcvanja, izsiljena priznanja, proces, na katerem
se vloge naučiš, kaznovanje. Ko so bili čez desetletja ti primeri raziskani, je kljub
očitnemu lalsifikatu procesa in sodnim umorom dvom o morebitni krivdi ostajal. Vsa
pričevanja so govorila o konstrukciji, nobenega dokaza ni bilo, ki bi krivdo lahko
potrdil, cel kup dokazov paje govoril o nedolžnosti. In vendar, dvom ostaja. Ta dvom
prihaja iz tipične bolševiške logike, ki državo postavlja na mesto nezmotljivega. Kaj
bi se zgodilo z današnjo državno in politično strukturo, če bi gladko priznali, da je že
ob samem spočetuju zakrivila kopico sodnih umorov!? Dejstvo je namreč, da današnja
državnopolitična struktura čфa svojo legitimonst tudi iz preteklosti in bo to očitno
počela še naprej, saj z aktualnimi dosežki potrebne legitimnosti enostavno ne bo do-
bila. Partija, ki je danes na oblasti, je ista partija kot tista, ki je leta 1948 izpeljala
dachauske procese in se skoraj istočasno spopadla z informbirojevsko administracijo.
Vse to pa povrzroča zaplete ob rehabilitacijah obsojenih. Ključni točki sta torej
vnaprejšen dvom v nedolžnost kogar koli. Edini, ki je izvzet, je država, nezmotljiva
država. Vsi so torej potencialni sovražniki, dejstvo paje, da nosijo nekatere kategorije
prebivalstva večjo potencialno energijo za sovražno dejavnost. Ob ugotavljanju krivde
je dovolj že sum, saj je naloga obtoženega, da sum ovrže, ne pa naloga tožilca, da
sum utemelji. Stalinizem je torej ponovno utemeljil inkvizitorni postopek, torej
postopek, ki ti krivdo naprti na .samem začetku, ti pa moraš dokazati nedolžnost. Eden
od tipičnih detajlov ljubljanskega procesa se je zgodil v trenutku, ko so obdolženi po-
dali ugovor zoper obtožnico in v njem u-dili, da tožilec ni navedel nobenih dokazov, s
katerimi bi obtožnico utemeljil. Sodišče je ob sklepanju o samih ugovorih le-te zavr-
7
nilo s trditvijo, da obdolžcni ne navajajo nobenih doicazov, s katerimi bi potrdili
lastno nedolžnost. Kriv si vnaprej, šele morebitni dokazi o nedolžnosti bi krivdo
izpodbili. Logika, ki ne bi temeljila na inkviziciji, bi zahtevala prav obratno proce-
duro. Tožilec bi moral obtožnico utemeljiti in navesti dokay.e, če pa tega ne bi storil,
bi obtožnica takoj padla.
Eden od cinizmov, ki si jih lahko privošči zgodovina in njeni advokati, je med drugim
ta, da dachauske procese umeščajo v določene zgodovinske okoliščine, ki naj bi služile
kot alibi eksekutorjev. Kako plehke pa so te argumentacije, se je izkazalo šele ob
zadnjem procesu, ki ga imamo pred očmi. Ce sta bila dachauski in beograjski proces
montirani zadevi in če za ta dva procesa lahko naštejemo kup kršitev, ki si jih je
privoščila oblast, potem šele ljubljanski proces pokaže na vso brutalnost političnih
procesov. Zakaj: da je bilo kršitev malo morje, ve vsak vrabec na veji. Da je bila
stvar skonstruirana, prav tako. Ključna točka ljubljanskega procesa je prišla v javnost
kmalu po njegovem začetku: ne le, da je bil proces montiran in da so četverico obso-
dili ob izdatni pomoči kršitev pozitivnega prava, celo coфus delicti procesa je neza-
konit! Gre seveda za tajni dokument in zadnjo oceno dokumenta v slovenski
skupščini. Sele na tej točki je prišla perverznost političnih procesov do izraza: ne le,
da je delala napake vojaSka institucija, ki si je nadela ime sodišče, celo tožeča stranka -
torej armada - je že pred začetkom procesa stavila na nezakonitega konja.
8
K DACHAUSKIM Jasna Jeram
PROCESOM Ksenija
NASTAVKI ZA ANALIZO POLITIČNEGA	il Г
SODNEGA PROCESA PRI NAS V lUIllđl
"Morda je res treba pozabiti
zločine, če jih preživimo. Toda
bolje je ohranili spomin na tiste
zločine, glede katerih vse kaže, da
nikakor Se dokončno ne pripadajo
preteklosti".
Gerard Miller,
Poganjki uživanja maršala Pclaina
Koncentracijsko taborišče Dachau in
povojni politični sodni procesi z
istim imenom - dachauski procesi
se ne stikajo le s krajem poimenovanja, skupno torej ni le polje označevalca, temveč
oba "dogodka" mnogo bolj neizpodbitno povezuje neko drugo jedro - jedro smrti. Ce
je Dachau kraj, ki ima povsem natančno izdelano topografijo smrti, tako natančno, da
smrt postane sestavina taboriščnega življenja, njegove organizacije in funkcioniranja
in je tako rekoč nezamenljivi konstituens takšne organizacije "koncenu-iranega" živ-
ljenja, potem so dachauski procesi kot neposredni naslednik takšne dosledne pora-
zdelitve življenja v segmente, ki jih vseskozi preči smrt, lahko zasnovani le na tej
neobhodni nacistični kategoriji, le da sprevrnjeni v svoj protipol - v preživetje. Na
preživetju, na izstopu iz polja, ki brezkompromisno in a priori, če ne želi porušiti
enovite podobe koncentracijskega taborišča, zahteva smrt, na tem izmiku smrti torej
gradi svoj scenarij političnega procesa, svojo izhodiščno točko, svoj prvi in
neposredni motiv. Daje nekdo preživel Dachau, od samega začetka ne pomeni več ek-
sistencialnega vprašanja, temveč nosi s seboj povsem določeno ideološko konotacijo,
ki bo v nadaljevanju podvržena raznim obdelavam in očiščevanjem. Toda preden pre-
stopimo v polje teh predelav in pokažemo nekaj neumanjkljivih strukturnih ele-
mentov, ki jih danes, torej za nazaj, prepoznavamo kot pogoje sine qua non vseh po-
litičnih povojnih proccsov pri nas, bomo skušali najprej določiti našo rabo izrazov ter
na kratko povzeti logiko rcalsocialističnega diskurza, v katerem se nek politični pro-
ces zasnuje in tudi do kraja izpelje.
DACHAUSKI PROCESI ^ u-uktura dachauskih procesov vmno-
KOT STALINISTIČNI PROCESI ^gočemspominja na moskovske pro-
W^cese v letih 1936-1938. Podobnost
morda niti ni naključna, saj vemo, da seje kiir nekaj ljudi iz UDB-e pobliže seznan-
jalo z metodami varnosme službe na Akademiji Djerdjinskega v Moskvi', vendar nas
to vprašanje v tem zapisu ne bo zanimalo: prvič zato, ker smo dobili zelo različne
odgovore o tem, dostopno pa nam je vse premalo gradiva, da bi lahko objektivno
'Na Akademijo Djerdjinskega je odJlo sedem ljudi: Zan More, Milja Ribičič, Franc Prikovič, Vlado
Kadunc, Maks Winkler, DuSan Bravničar; Slirjc med njimi so bili glavni zasliševalci na dachauskih
procesih.
9
10
sodili; drugič pa zato, ker menimo, da imajo takSni podatki mnogo večjo vrednost za
samo zgodovinsko analizo povojnega obdobja v Jugoslaviji, manj pa nam pojasnijo
ideološke okvire in pogoje za sam proces. Kljub kategoričnim zanikanjem nekaterih
prič procesov, češ da ni šlo za stalinistične procese, lahko govorimo o teh procesih
kot o stalinističnih. Vendar bi ob tem želeli poudariti predvsem naslednje: ikonogra-
fija dachauskih procesov je strukturno identična stalinistični. Ce upoštevamo to dejs-
tvo - namreč da gre za izomorfnost v kompoziciji, v izpeljavi in v ideološki nomen-
klaturi - tedaj takšna identifikacija ustreza. Po drugi strani pa takšno poimenovanje
skriva v ozadju neko negativno ekonomijo, ki takšnemu dogodku podeljuje opravičilo
povoda od drugod. To pa je že tisto prikladno mesto, ki se ga skuša vselej znova
izrabljati, namreč: dachauske procese se tako umešča bodisi v retorični modus tipa
"zunanja nevarnost", "neizkušenost", "navezanost na prijateljsko prvo deželo sociali-
zma" ipd. bodisi se jih skuša vplesti v fascikel informbirojevstva. Sintagma stalini-
stični proces ob vsej svoji zavajajoči intcnci ponuja tako zgolj še eno možnost, da bi
se z enim samim zamahom pometlo z vsemi odkritimi in neodkritimi resnicami
povojnih političnih procesov pri nas.
Zato bomo imeli v mislih, ko bomo omenjali stalinistične procese, zgolj istovetnost
mehanizmov teh procesov, ne pa tudi identičnosti v vzrokih, ciljih in političnem
ozadju.
Ob tem bi bilo morda smiselno vpeljati še izraz realsocialistični sodni procesi, da
opozorimo na politične procese kot procese določenega lipa totalitarnega režima, ne pa
kot könsekvenco, "objektivni" nasledek politične zmote, zgodovinske napake, zasle-
pljenosti, napačne ocene itd. Brž ko pristanemo na takšno pojasnilo - namreč na
ekscesnost dogodka zaradi same cksccsne narave zgodovinske situacije - nam mora po-
vsem zadostovati pripravljenost "krokodila, ki je požrl svojo žrtev, da ob koncu
potoči še nekaj svojih znamenitih solz": pripravljenost na politične rehabilitacije
torej. S tem se vsa stvar ob morebitnih priprošnjah, da se to ne bi več zgodilo, za nas
zaključi.
Povsem drugače pa je, če procese umestimo v kontekst totalitarnega režima, ki je po
definiciji nezmotljiv oz. za katerega obstaja zmota samo tedaj, ko si jo on sam
privošči priznati kot znak izjemne pravičnosti do sebe in ljudstva in ki jo rabi za ide-
ološko in pozicijsko regeneracijo, v tisto polje torej, ki je skoz in skoz neekscesno in
z gledišča vladajoče ideologije običajno. Tedaj seveda opazujemo procese v kontinu-
umu z začetkom, ki si ga izberemo .sami, če se nam ne ponudi kar sam, z nihanji
navzgor in navdol, z večjo ali manjšo očitnostjo, toda kot vselej prisotno dejstvo, kot
resnico preteklosti, ki se vedno znova vrača v sedanjost. S tem pa si pridobimo
priložnost, da z analizo preteklega travmatičnega dogodka (kar dachauski procesi zaradi
nepopolne, luknjičave podobe so) uidemo travmatičnosti sedanjih ali prihodnjih, za
analizo prav tako prikritih in zgolj fragmentarno dostopnih tovrstnih dogodkov.
POLITIČNI PROCES KOT a so dachauski procesi sploh stekli
NAČIN VLADANJA I 1 in da jc bila njihova izpeljava tako
Ћ-^ dosledno "programsko" realizirana,
so nujno obstajali neki ideološki okviri, oprti na boljševistično očiščevalno tradicijo,
ki je zagotavljala vzpostavitev dominantnega ideološkega diskurza kol univerzal-
ističnega. Politično zakuli.sje sicer ni pojasnjeno in namen tega zapisa ni v odkrivanju
političnega konteksta, v katerega se umeščajo procesi. Naš namen je osredotočili se
"zgolj" na samo eksempku-ično konstitucijo enega od proce.sov in ob tem nakazati,
kako politični sodni proces lahko postane sredstvo političnega boja za vprihodnje.
Ljudstvo, na katerega se sklicujejo realsocialistični oblastniki, da bi ideološko legili-
mirali svojo oblast, seveda ne obstaja, oziroma natančneje, obstoji le v svojem zasto-
pniku - Partiji. Tej je podeljena fetiška aura, ki omogoča osnovno operacijo totalita-
rne ideologije - uporabo nelegitimnega nasilja. V totalitarnem diskurzu se za videzom
monolitne su-ukture oblikuje bipolarna shema: na eni sü-ani Partija kot utelešenje
delavskega razreda in na drugi sovražniki, moteči elementi, ki se jih v najbolj
radikalni obliki s posegom državne represije inkriminira in izloči iz homogene celote.
Strategija dachauskih procesov izhaja prav iz diskurza, v katerega je investirana oblast
na način realsocialističnih sistemov, to je, da je sleherno zoperstavljanje besedi Partije
kot nosilke oblasti hkrati že izdaja, spodbijanje njene vednosti, njene sposobnosti
ocenjevanja, njene presoje. Toda preden lahko razložimo takšno samointeфretativno
prakso oblastnih mehanizmov, je treba vsaj na kratko razčleniti sü-ukturo sociali-
stičnega diskurza: socialistični diskurz samega sebe razume in se takšen tudi predsta-
vlja kot univerzalistični diskur/,, ki je določene kategorije spremenil v branilce
političnih in epistemoloških privilegijev. Je omejevalen za vse druge diskruzivne
ravni, na katerih je in bi bilo mogoče legitimno delovati. Takšna omejevalna praksa
izhaja še iz ene njegove lastnosti: dii je diskurz o privilegiranih točkah, s katerih so se
sprožile zgodovinske spremembe - Revolucija, splošna stavka, proletariat kot nosilec
oblasti itd. Skratka, poslužuje se operacije totalizacije, ki prikriva vrzeli in potlačuje
lastno problematičnost. Piirtija kol nosilka "revolucionarne oblasti" in torej tisto ne-
ideniificirano mesto, od koder se ta diskurz izjavlja, si kol neposredno utelešenje Uni-
verzalnosti to diskurzivno polje strukiurira vselej tako, da je sleherno zoperstavljanje,
sleherna nasprotujoča posamičnost že "izdaja" - kar pa je tudi res. "Ce vztrajam pri
konstativni neresnici partijske sodbe ("Ti si izdajalec."), tedaj že v resnici delujem
proti Partiji, razbijam njeno enomost - edini način, da na ravni performativa pou-dim
svojo pripadnost, je seveda, da "priznam"."^ Paradoks stalinskega diskurza (kot najbolj
shematične oblike univerzalnosti socialisličnejsa diskurza, ki pa svoje polje še
radikalizira), je prav v tem, da lahko svojo pripadnost Partiji potrdimo le s tem, da
priznamo, da smo jo izdali, oz. da potrdimo svojo "zunanjost", svojo "izvrženost".
"Izdajalec sem,je edina možna beseda sprave."
Zato stalinski diskurz pozna ob takšni izključitvi tudi en sam izid - tisti, ki ga je pač
določila oblastna struktura oz. akterji procesov kot njeni neposredni poslanci. V tem
se stikajo tako stalinski kot dachauski procesi - žrtvino priznanje krivde je neobhodno
za "modro vodstvo"', ki pa izdajalcu iz same ljubezni do ljudstva dopusti, da se vzpne
do univerzalnega, "objektivnega" gledišča, od koder lahko uvidi svojo krivdo. Ta os-
novni mehanizem ".samokritike", ko žrtve v zadnji fazi zase zahtevajo smrt, je prav
osnovno gonilo stalinističnega procesa (bilo pa je neobhodno nujno tudi za dachauske
procese), skozi katerega se obnavlja in utrjuje vladajoče diskruzivno polje; vključitev
množic v sam proces pa dopolni in hkrati zapre popolni ritualni obrazcc spraševanja
in modrega odgovarjanja stalinista. Skozi takšno obredje se utrjuje uglašcnost, občost
Partije in nenazadnje je v tem tudi razlika med totalitarnimi režimi, namreč da eni
potrebujejo "zgolj" koncentracijska taborišča, drugi pa predvsem politične procese.
STRUKTURA PROCESOV c na samem začetku, ko skušamo
y 1п1ефге11га11 ideološke označevalne
I. Л-_i mehanizme, ki so bili "na delu" v
dachauskih procesih, naletimo na težave: neprosojnost in neizdiferenciranost elemen
^cil. po s. Zižck: Zgodovina in nezavedno, sir. 193.3 Znano je, da so vsi obsojeni na glavnem dachauskem
procesu zahtevali smrt, nekateri so celo zavračali besedo obrambe, če pa so ob posameznih obtožbah
omahovali, so bili deležni smeha in žvižgov iz dvorane.
'Znano je, da so vsi obsojeni na glavnem dachauskein procesu zahtevali smrt, nekateri so celo zavračali
besedo obrambe, če pa so ob posameznih obtožbah omahovali, so bili deležni smeha in žvižgov iz
dvorane.
11
12
lov, ki so konstruirali procese, in obenem nelagoden občutek, da za vsem še vedno
"nekaj tiči". Kar pcxleljuje tem dogodkom travmatično naravo, nas postavi pred
neizpodbitno dejstvo, da je totalno zajetje vseh elementov nemogoč interpretacijski
prijem. Zato je edini možni pristop zgolj fragmentaren izris.
Kol smo že omenili, je pri dachauskih procesih obstajal nek prvotni motiv
(vprašljivosl preživetja), ki je sprožil, pognal mehanizme sodne predstave. Toda v
Uenutku, ko je prišlo do procesa, je bil ta prvotni motiv potisnjen v ozadje: prvič
zato, ker sam na sebi ne bi zdržal še tako prctanjeno izdelanega scenarija političnega
procesa (saj jc proces pred sodiščem šele mesto, kjer se podeljujeta smrt oz. življenje,
pa čeprav zgolj na simbolni ravni, nikakor pa ne moreta retroaktivno, tj. /л nazaj,
zagotovili legitimnosti postopka), in drugič zalo, ker bi v svoji dobesednosti lahko
vnesel v sam proces element nezaupanja tistega, kar v vseh realsocialističnih procesih
nastopa kol neumanjkljiv člen - to je ljudstva. Zalo se ne-smrt oz. preživetje zama-
skira z najučinkovitejšo in do danes najobslojnejšo realsocialistično ideološko pre-
vleko sovražnika, s tem pa stopi v ospredje ludi nov ideološki instrumentarij (z vso
svojo retorično navlako), ki procesu lahko podeli nove, predvsem pa trajnejše
razsežnosti." Torej se srečujemo z neko dvodelno strukturo, prekrivanjem, ki zagota-
vlja pravno izpeljavo procesa. Toda prav nanos nove razsežnosti v proces je tisto
mesto, od koder sc nam razkriva zastrta ideološka mreža, politični boj, ki si iz vsega
zakulisnega sccnograma lahko obeta konsolidacijo vladajoče ideologije, ki seje do ti-
stega trenutka še gibala na robu parcialnega. Zanimivo pri tem je, da vse negativne
komponente političnega procesa, ki so sam sodni potek držale na meji izvedljivega,
predvsem pa so vseskozi morale računati na sodelovanje žrive, funkcionirajo kot trajni
konsliluensi političnih procesov vse do danes - nekako prvi vtis ob lem bi bil, da se
vladajoče strukture pač ničesar ne naučijo. Toda gre seveda za mnogo bolj zvilo ideo-
loško logiko, ki pa se neposredno generira prav skozi obstoječi socialistični diskurz,
kot smo ga opisali zgoraj. Sicer se bomo k temu vprašanju še vrnili.
II. Drugo, kar je neobhodno za politični proces, katerega glavna poteza je predvsem
funkcionalnost, je javna demonstracija, vključitev v ritualni obrazec spraševanja in
odgovarjanja, ki harmonično potrjuje in utrjuje resnico Partije (in njene podaljšane
roke - politične policijc) kot personifikacije Občega. Javnost dachauskih procesov je
bila vseskozi zaagotovljena: v glavni proces so se vključevali poročevalci Slo-
venskega poročevalca. Ljudske pravice, po ulicah so napeljali zvočniki, ljubljanski
Radio pa jc sojenje prenašal neposredno. S tem je bila iluzija "ljudskosti" popolna,
sodbe so bile sodbe ljudstva.
Sodišče kot izmenoma ideološki in represivni aparat države povsem rafinirano
nadaljuje tradicijo vzgojne institucije par excellence: sodelovanje ljudstva v javnih
reprezentacijah kaznovanja jc bilo v preteklosti najprej dolg monarhu, kajti človek, ki
se mu je sodilo, je bil človek-iz-ljudstva - ljudstvo je torej soodgovorno, zato mora
skupaj z njim delili pokoro. Toda če je ta del kaznovanja danes zabrisan, pa je toliko
bolj očitna neka druga, prav tako prevzeta ekonomija: gre za produciranje zas-
trašenosti, za produciranje specifične vednosti oblasti, ki se prenaša prav skozi kazno-
vanje. S tem udeleženec spektakla, subjekt - očividec postane tisti medij, kjer se arti-
kulirajo učinki neke oblasti. Postane"refercnca vednosti, kole.sjc, prek katerega
oblastna razmerja ustvarjajo kraj za možno vednost, vednost pa vrača in krepi oblastne
učinke,"' ali kot je dejal VySinski: Sporočila, ki jih nosijo ob.sodbe, morajo prodreti v
' Podobno slrukluro političnega procesa siccr opažamo tudi na primeru ljubljanskega procesa proti četverici,
kjer smo za nanesenim kaznivim dejanjem (krajo vojaškega dokumenta) vse bolj odkrivali prvotni motiv -
moteče delovanje posamemikov, "napačne intelektualne usmcritve".5 M. I-aucault: Nadzorovanje in
kaznovanje, str. 34.
' F'oucault: Nadzorovanje in kaznovanje, str. 34.
"zavest množic" in se polastiti "njihovega srca in možgan".'
III.	V pripravo sodne predstave sodijo tudi obdelave obtoženih. Obtoženi so krivi
vnaprej, izid je en sam (kot smo nakazali že prej). Zrto se sprevrne tudi temeljno
pravno načelo, namreč da se ne dokazuje krivde, temveč nedolžnost. Inscenacija sod-
nega procesa Uiko v tej fazi vključuje predvsem fizično in psihično pripravo
"statistov" procesa in v skladu s tem se lahko tudi poljubno prekinja oz. predstavlja
rok glavne obravnave. Priznanje krivde je tista artikulacijska točka ljudstva in vod-
stva, h kateri stremi celotna montaža in ki ustoliči "objektivno vednost" Partije.
IV.	Eden od ključnih elementov dachauskih procesov je bila odstotnost slehernih ma-
terialnih dokazov. Vse gradivo, ki naj bi služilo pravni izvedbi procesa, je bilo zbrano
bodisi med preiskovanjem (izsiljene izjave, pisma, priznanja na osnovi obremenilnih
pričanj soobtoženih itd.) bodisi je bilo podano samo v obtožnici, na glavni obravnavi
pa je umanjkalo, čeprav je ta del procesa v celoti temeljil prav na obdelavah v
preiskovalnem zaporu. Toda manko dokumentov, materialnih dokazov predstave v
nobeni točki izpeljave ni oviral: materialni dokazi preprosto niso bili pou-ebni, saj je
sama "srhljivost" obtožbe zadoščala, da se je obtoženim sodilo pa hitrem postopku.
Le velika "naklonjenost" državnih in partijskih organov je dopustila, da se "izdajalci
domovine" vendar lahko branijo oz. povzpnejo do tistega gledišča, ko tik pred smrtjo
lahko ugledajo svojo veliko grcšnost - svoj zločin. Seveda se ta insu-ument procesa
navezuje na zadosuiost že subjektivnega priznanja krivde, ali kot je to "teoretsko"
utemeljil Vyšinski: "Nihče, ki je pri zdravi pameti, v primerih, ko gre za zaroto proti
državi, ne more zahtevati materialnih dokazov."'
V.	Temeljni konstitutivni element dachauskih proccsov je institucija smrtne kazni, ki
je tista nevralgična točka, s katere lahko te procese definiramo kot nadaljevanje inkvi-
zitorske sodne prakse, kot institucijo, ki je v nasprotju s slehernim racionalizmom.
Vlogo čarovnic in heretikov, ki so bili na srednjeve.ških sodnih procesih podvrženi
najhujšim oblikam fizičnega mučenja in smrtne kazni, so v sodobnih realsocia-
lističnih totalitarnih državah prevzeli "sovražniki ljudstva".
Smrtna kazen kot simbolni akt je v tej ideološki konstelaciji reprezentacija moči
totalitarne države in pomeni v simbolnem regisu-u akt maščevanja. Je način, kako si
totalitarna oblast z uzakonitvijo te institucije (tj. z uporabo tega iracionalnega mome-
nta v zakonu, nad katerim ima monopol, zagotavlja svojo legitimiteto. Simbolni ar-
gument te oblasti za smrtno kazen je, da obstajajo pogoji , v katerih je nujna, in s to
gesto, s katero totalitarna oblast podeljuje smrtni kazni ideološki alibi, postane
totalitarna država koncentracijsko taborišče.
Bistvena značilnost smrtne kazni je, da je njen izrek vselej javen: sleherni utilitari-
stični dispozitiv je namreč nujno gledališki, zato so bili dachauski procesi uprizorjeni
kot epski teater in izvedeni - kar je zagotavljala homogenost ideoloških pozicij tožil-
cev, sodnikov in obtoženih - brez nezaželenih motenj.
2rtve dachauskih procesov, ki jim je bila na sodnem procesu vsiljena vloga izdajalcev
ljudstva, so izkusile svojo pozicijo kol pozicijo izvržkov, izmečkov, kar je, ko smo
že omenili, v skrajni konsekvenci vodilo ne le do priznanja krivde, temveč tudi do za-
hteve po smrtni kazni za svojo lastno glavo in diskvalifikacije svojih branilcev.
S tem simbolnim aktom - priznanjem krivde - je v nekem radikalnem pomenu
obtoženi poudil suitus sovražnika ljudstva in nezmotljivost Države - Partije. Pravi
kraj zločina, kjer naj bi se organizirala zloglasna gesta{X)vska mreža, ni Dachau, la-
' cit. po T. Mastnalc; De la démocratie en Jugoslavie, Problemi - Razprave, 7/1985, str. 8.
' cit. po T. Mastnak: De la démocratie..., str. 53.
13
boriSčc smrti - to jc le paranoični konstrukt oblastne ideologije - temveč zapor, ki se s
svojo egalitarnostjo, uniformiranostjo in nemostjo vpisuje v družbeni prostor kot kraj
izključitve. Zato je traba izjavo enega od obtoženih na dachauskih orocesih, da je šele
v zaporu postal gestapovski agent, vzeti dobesedno.
Smrtna kazen je v kontekstu utilitiu-istične teorije, ki izhaja iz intuitivne predposta-
vke, da ima njeno izrekanje / izvrševanje razne "blagodejne" učinke v smislu podelje-
vanja moralizatorskih naukov za prihodnost, zgolj sredstvo politične represije za
doseganje določenih pragmatičnih ciljev. Kot "ekstralegalna eksekucija" je najbolj
drastičen prikaz državnega terorja in vodi v ck.semplarično kaznovanje nedolžnih.'
Utilitaristična koncepcija podeljuje legitimnost smrmi kazni na osnovi hipoteze, da
ima preventivni značaj, ki je splošen in zajema v enaki meri vse posameznike, ki
konstituirajo občestvo. "Utilitarizcm, ki nastopa v političnem območju kot radi-
kalizem, različica liberalizma, je dejansko totalitarni svetovni nazor, ki teži h ne-
nehnemu in univerzalnemu maksimiranju."' Kristalizacijsko jedro tega osnovnega
utilitarističnega načela je brez dvoma benthamovski model kaznovanja, univerzalni
panoptični stroj za človeško koncentracijo.
"Panoptikon" je prostor totalitarne družbene kontrole, v katerem mora biti sleherni
element, ki konstruira prostor, uporabljen, izkoriščen do najvišje možne mere. V tem
smislu je "Panoptikon" model utilitarističnega svcui, v katerem zavzame mesto
najvišjega dobrega Zakon maksimuma: "Fanatizem instrumcntalizacije se izreka kot
maksimalno človekoljubje. Z eno samo potezo so vsi dispozitivi brez razlike prirejeni
univerzalnemu smotru: vse, kar služi, o tem ste lahko prepričani, človeški bratje,
služi vam."'"
Bentliamovska "ekonomija trpljenja" zasnuje idealno kazen, ki temelji na načelu, da
proizvede isti vzrok različne učinke; šele mučilni stroj, ki ga upravlja avtomatični ra-
bclj, zagotavlja homogenizacijo kazni in hkrati proizvede največji dobiček. Idealna
kazen je torej zapor, mesto osamitve in izključitve, kraj, kjer na zapornike nenehno
preži javno oko. "Ce ga kombiniramo s prisilnim delom, dobimo kazen, ki je zelo
rentabilna.""
Cc militaristi prisegajo na zastrašujoče delovanje institucije smrme kazni, ki kot ab-
solutni cilj dopušča vsa sredstva, pa retributivisti trdijo, da je kazen opravičljiva, ker
je zaslužena in je zato povračilo za zlo, ki ga je prestopnik storil. Ta argument za
smrtno kazen je torej identičen načelu tallona (lex talionis): oko za oko, zob za zob,
kar ne more biti legitimen cilj kaznovanja v nobenem konkretnem pravnem postopku.
"Smrtna kazen je potemtakem le izpeljana podvojitev izvirne pravice (sodobne totali-
tarne) države; je torej pristna institucija gospostva - saj je hkrati brkljarija in
slepilo."'^
Omenili smo že, da konstituensi procesov, ki vseskozi držijo samo izvedbo "dogodka"
na meji, ostajajo trajni elementi političnih sodnih procesov vse do danes. Odsomost
materialnih dokazov, odvisnost od žrtvinih izjav in priznanj, pravna nelegitimnost
(dokazovanje nedolžnosti in ne obratno, neenakopraven položaj obrambe, posebna
logika spraševanj in odgovorov...), falsificirani dokumenti in lažne izjave prič, zaupa-
nje v lastne vzgojne metode, ki bodo ljudstvo vselej držale na istih bregovih,
iracionalnost obtožnic, preiskovalni zapor kot mesto, ki zagotavlja potek glavne
" B Jankovič: Smrt u prisustvu vlasti...
' J.A.Millcr: Dcspotiœm koristnega, Problemi 6-8/1981, str. 28.
ibid., str.21.
" ibid., str.23.
Rastko Močnik: Proti smrtni kami, Problemi 7-8/1984, str. 135.
14
predstave... - vse to so elementi, ki so jih akterji procesov uporabljali vse do danes:
bodisi v pregonu posameznikov (prim. Žarko Petan, Rado Bordon") ali več ljudi
(prim, beograjski proces, ljubljanski proces proti četverici). Čeprav je že beograjski
proces pokazal, da je prišlo do dekompozicije vladajoče ideologije do te mere, da so
sami mehanizmi političnih sodnih procesov postali vprašljivi", nam vendar zadnji
primer v Ljubljani kaže, da srečujemo na delu Se vedno isto logiko represivnih apara-
tov, ki ni postala niti bolj dodelana niti bolj prikrita.
Odgovora na to vprašanje ne moremo zvajati na ne-umnost, arhaičnost, ne-taktičnost
represivnih aparatov države, ki si v vsej zgodovini delovanja in organiziranja lastnega
polja učinkovanja niso uspela pridobiti nekih racionalnih in mnogo bolj rafiniranih
mehanizmov zatiranja. Odgovor se slejkoprej skriva v sami "naravi" vladajočega
ideološkega diskurza, ki ga reproducirajo tako represivni aparati države kot ideološki
aparat države (ki lahko, kot je pokazül Tomaž Mastnak ob beograjskem procesu, svoje
funkcije združujejo). Srečujemo se s tiste vrste diskurzivno su-ategijo, ko bolj ali
manj odkrilo zavrže masko "racionalne - diskurzivne argumentacije". Gre za tisto
vztrajanje na fetiški poziciji, ko nosilci oblasti zaznajo odtujevanje "nekaterih
elementov" družbe njihovemu univerzalističnemu diskurzu, vendar posku.šajo z
neposredno grožnjo, ki je zunaj vsake racionalnosti, obnoviti edino diskurzivno raven,
s katere bi bilo mogoče legitimno delovati. Toda v trenutku, ko lAD in RAD niso
več zgolj aparati države, temveč tudi aparati civilne družbe, kar se je izkazalo povsem
eksplicitno že v beograjskem procesu, uudilo pa ob ljubljanskem, je takšna praksa
totalizacije le Se anahronizem, ki ga obnavlja le fizična represija. Ce je na dachauskih
procesih vladajoči ideologiji, ki se izreka skozi pravo kot svojo formo nevtralnosti, še
uspelo uveljaviti in prikazovati interese vladajočega razreda kot splošne družbene inte-
rese, je na ljubljanskem procesu nasprotna stran v pravno ideologijo kot "matrico"
vladajoče ideologije artikulirala svoje interese in s tem subvertirala ideološko opera-
cijo totalizacije. Tako se v sedanji politični konfiguraciji srečujemo s temeljnim pre-
mikom v tem ideološkem polju: ljubljanski proces proti četverici je spodleteli poskus
mehanizmov represije, ki so montirali proces, da bi z induciranjem politične apatije
med množice ta proces zvedli na marginalni fenomen in s tem ustvarili videz, da gre
za običajno kriminalno dejanje, torej privamo zadevo vojaških preiskovalnih organov.
Za razliko od dachauskih proce.sov, kjer ni prišlo do avtonomnega formiranja
demokratične javnosti, se je na ljubljanskem procesu vzpostavilo polje ideološkega
boja, v katerem se je nasproma sü-an, torej demokratična javnost, zoperstavila uporabi
represije in eskalaciji oblasmih su-uktur v JLA. Kršenje prava na ljubljanskem pro-
cesu je bilo (v nasprotju z dachauskimi procesi, ki so bili umeščeni v obstoječo
zakonodajo) aroganten poskus instance moči, da bi tako izsilila uporabo represije. Z
artikulacijo opozicijskega interesa je torej izpadel tisti mistifikatorski moment, brez
katerega se nek določen interes (v našem primeru interes represivnih in proti-civiliza-
cijskih sil v JLA) ne more več prikazovati kot obče-družbeni interes - praksa totaliza-
cije je torej ustavljena.
RKHAHILITACIJA rincip rehabilitacije, ki implicira
ALI RABELJ IN ŽRTEV H^javno razkrinkanje mehanizmov, ki
so mscenirali proces, figurira v ju-
goslovanski realsocialistični praksi kot motnja, ki ruši ideoloSki videz Partije kot ne-
zmotljivega Razsodnika. Paradoksna točka rehabilitacijskega postopka v dachauskih
procesih je namreč v tem, da je imela javnost celo več vpogleda v konstrukcijo, na
osnovi katere je potekalo sojenje, kot v dokumente, na osnovi katerih so bile žrtve
" prim. Žarko Petan: Preteklost,
prim. 'Г. Mastnak: De la démocratie...
15
dachauskih procesov rehabiliiirane.
Dachauski procesi so bih, ko lahko ugotovimo, izvedeni v organizaciji in inscenaciji
represivnih orglanov (UDB-e), pod taktirko takratnega slovenskega in jugoslovan-
skega političnega vodstva", ki je s formiranjem teh procesov legitimirala določene
pragmatične partikularne smotre. Partija je pí)skui5ala to svojo vlogo glavnega akterja
vseskozi zmistificirati z vrsto naknadnih racionalizacij. Konstatacija Partije oziroma
enega od vodilnih partijskih mož, da se je UDB-a kot instrument represivne kontrole
dvignila iznad Države - Partije, izpodbija že samo dejstvo, da bestialnosti institucij
represije ni mogoče dešifrirati le z razkrinkavanjem nekih posameznikov v njih,
temveč na prvem mestu z razkritjem politike, ki je to obliko institucionalizirala in
potrdila z zakonom.
Ključna sintagma, ki jo jc v času pravnih in političnih rehabilitacij uporabljala Partija
za maskiranje svoje odločilne vloge, je tipično stalinistična: sklicuje se na konkretne
okoliščine, ki da so zahtevale tovrsten poseg mehanizmov fizične prisile, kar je
ideolo.ški učinek par excellence in obenem argument za diskurz, ki si ga prisvojijo
vladajoče oblasme strukture v vsakokratnem modusu ideološke totalizacije. Ta misti-
fikatorski moment je ideološka maska Partije, ki se izmika srečanju s svojo nelepo
podobo povampirjenega rablja, ki je v zadnji insumci vselej svoja lastna žrtev.
LOV ZA NEMOGOČIM/^ cprav smo se v pričujočem zapisu
I omejili predvsem na funkcioniranje
V^ in strukturo dachauskih procesov
in smo se primerjave z ljubljanskim procesom le dotaknili, pri čemer smo opozorili
zlasti na konstituiranje demokratične javnosti kot tiste nove razsežnosti, zaradi katere
ljubljanskega procesa nikakor ne moremo proglastiti za stalinističen oz. neostalini-
stičen proces, bi vendarle veljalo omeniti vsaj še tisto skupno točko vseh realsociali-
stičnih režimov, ki je hkrati tudi gonilo političnih procesov.
Kot pravi Žižek, je družba, kateri zagotavlja kohezijo nek obsesiven ritual, artikuli-
rana skozi neko neznosino, travmatično točko, kot tistim jedrom, okrog katerega se
organizira simbolna mreža, ki je mreža prepovedi, pravil, predpisov, določil... Med
vsemi prepovedmi pa mora biti neko strukturno mesto, kraj, kjer v simbolno vdre
prav tisto, kar je zanj nemogoče - Realno. Sele ta prepoved, ta vrzel v simbolnem, ki
je kraj nemogočega, omogoča mitološko konstitucijo družbe. Tako je v realsociali-
zmu, kjer je edini prostor, ki dopu.šča politični boj - znotraj partije, enotnost že
vnaprej nemogoča, prepovedano pa je seči prav po tistem, česar ni - po enotnosti par-
tije. Ker pa je končni cilj oblastnih mehanizmov, ki poganjajo politične procese,
vselej uperjen v prihodnost, v lov za nemogočim (bralstvo in enotnost, ustavne vred-
note...), ki se kot nek dosegljiv ideal in obenem kot vselej že pri.sotno dejstvo odlaga
v neskončnost, je ucba v njegovem imenu pač žrtvovali vse, ki vanj ne verjamejo
več; in kar je za tiste, ki nanj še vedno prisegajo, povsem nesprejemljivo, to tudi
javno izrečejo - s tem pa slejkoprcj zapečatijo svojo usodo.
" Vprašanje, koliko so pri pripravi dachauskih procesov sodelovali jugoslovanski polilični vrhovi, ni
natančno pojasnjeno. Ker so bili trije obsojeni tuji državljani, pa bi že lahko sklepali na določeno
sodelovanje slovenskih in jugoslovanskih političnih struktur. Igor Torkar pa omenja tudi dokument, v
katerem Rankovič sporoča Kraigherju, da ni proti procesom, je pa proti procesom v Beogradu.
16
SRBSKI TISK L.D.Trocki
I b izbruhu vojne je v Beogradu, ki 17
I 1 tedaj ni imel več kot 80000 pre-
bivalcev, izhajalo kar 14 dnevni-
kov. Ta številka je še presenetljivejša, če se spomnimo, da je od skoraj u-i miljone
prebivalcev Srbije 80 % nepismenih. Časnikarstvo ima tu, zahvaljujoč razvitemu
političnemu življenju, kar veliko vlogo. Tako v Srbiji kot v Bolgariji je bilo tudi
odločilni dejavnik pri ustvarjanju psiholoških predpogojev za vojno. Vojno
razpoloženje ljudstva se je prelilo v visoko moralo vojske, ki za zmago balkanskih
zaveznikov ni nič manj pomembna kot dober vojaški načrt.
Za razliko od Bolgarije ima Srbija razmeroma staro in utrjeno politično tradicijo, zato
so tu tudi odnosi med sü'ankami jasno določeni. V Bolgariji da kralj oblast skupini, ki
se je šele prejšnji dan zbrala v kakšnem oddaljenem kotu Narodne skupščine. Ta
skupina potem organizira volitve in z veliko večino zmaga v parlamentu. Kmalu pa
se večinoma zaradi pritiska posrednikov v zunanji politiki pokaže, da je prav tako
nekoristna kot so bili njeni predhodniki. "Vlada" se zopet spremeni v majhno
opozicijsko skupino, ki čaka na boljše čase.
Kaj takega se v Srbiji ne more zgoditi. V času volitev se razmerje sil tudi zaradi na-
jmočnejših vladnih pritiskov ne zmore spremeniti za kaj več kot za deset do pemajst
sedežev. Politično polje že od leta 1903 skoraj povsem obvladuje Radikalna stranka,
ki seje njega dni odločno spopadla z despotizmom Obrenovičev in s pomočjo oficir-
jev presekala zgodovino te dinastije ter utrdila sedanji parlamentarni režim.
Kakorkoli že - in to je nadvse pomemben moment za razumevanje srbskega
političnega življenja - Radikalna stranka ne nadzoruje tiska. Od leta 1903 postajajo
na.sprotja med uradno radikalno politiko in pisanjem v časopisih vse ostrejša.
Radikalci imajo svoja lastna glasila: Samoupravo, ki je poluradni vladni časopis
Nikole Pašiča, Lazarja Pačuja in Stojana Protiča, ter Odjek, glasilo mladega radi-
kalnega krila. Oba imata razmeroma majhno naklado. Poleg Srpske Zastave, glasila
Liberalne stranke, in socialdcmokral.skih Radničkih Novin, obstajajo Se od strank
neodvi.sni časopisi - kar seveda ne pomeni, da so neodvisni tudi od klik, bank, po-
slaništev in posameznih špekulantov.
Tisk nadzoruje mlada generacija, ki v revolucionarni vstaji proU Obrenovičem ni
sodelovala, ampak je nad njenimi rezultati razočarana. Radikalni režim je politični
oblasti dal ustavno obliko ter utrdil svobodo tiska in zborovanja. Ekonomsko se je
Srbija, ujeta v klešče svojega mednarodnega položaja, razvijala ravno tako počasi kot
prej. V zunanji politiki, ki je tu vedno v središču pozornosti, pa je samo nazadovala.
Sloj polintelektualcev se je strnil v mestih; čeprav ne dovolj izobraženi in popolnoma
brez ideoloških vrednot, so prepričani, da leži usoda Srbije v njihovih rokah. Ti
deklasirani elementi, ki mejijo na lumpenproletariat, popolnoma obvladajo srbski
tisk. Le malo vedo o srbski zgodovini in še manj o geografiji Balkanskega polotoka.
Nezadovoljni so z dinastijo in šc bolj s staro radikalno vlado, ki jim po njihovem
mnenju ni omogočila dostojnega življenja. Hočejo predvsem Veliko Srbijo. Nezado-
voljni so s parlamentom, ker še ni razširil državnih meja in močnih Se ni spremenil v
šibke ter šibkih v močne. Svoje nezadovoljstvo s parlamentom so prenesli na sam
parlamentarizem. Z veliko vnemo razkrinkavajo pomanjkljivosti parlamentarnega sis-
tema, resnici na ljubo, je teh v Srbiji vsaj toliko kot njegovih odlik - in ga od časa do
časa uspešno diskreditirajo ter s tem dajejo v nič načelo ljudske samouprave. V
Skupščini se samo "čveka", pravijo, in nič ne dela. Ministri so lopovi, ki so oboga-
teli s pomočjo vladnih posojil, mahinacij in kreditov. Poslanci so trop brezdelnežev,
ki za svoje lenuharjenuje dobi petnajst dinarjev na dan. Res je sicer, da to velja le za
kratek čas, ko zaseda Skupština - a vseeno, pemajst dinarjev! V očeh na pol sesü-ada-
nih lumpennovinarjev je to veliko denarja.
Za tem tiskom, čigar opozicijsko mišljenje je zgolj eden od aspektov njegovega
cinizma, stojijo reakcionarna drobno mesma buržoazija, uradniki, ki se na veliko pri-
tožujejo zaradi nizkih plač, dobršen del oficirjev, polizobraženci vseh vrst, profesiona-
lni spletkarji, ostanki suu^ih, zdaj arhaičnih strank, propadli karieristi in stremuški ju-
naki včerajšnjega dne. Srbski tisk zato spodkopava vse, kar ima v ideologijah,
strankah in v političnem življenju Srbije kolikor toliko u-dne temelje. Podpira vsako
nesoglasje ali prepir, ki se pojavi v katerikoli su-anki ali družbeni skupini. Zato je ta
tisk organsko nesposoben pomagati novim političnim strankam do moči, saj sam
nima programa niti mu ni do izdelanih političnih poslanstev. Sanja o trdi roki, ki bo
razgnala lenuhe in o ostrem meču, ki bo Srbiji uul pot iz njene zgodovinske slepe
ulice. Njegov heroj je bivši kronani knez Dorde, ki je ob koncu leta 1908 obljubljal,
da bo z "Legijo smrti", ki jo je sam organiziral, presekal AvsU^ijo na pol. Na koncu
gaje z brco v želodec ubil njegov lasmi sluga.
Srbski tisk je zaradi svoje nesposobnosti, polpismcnosti in prostaškosti izrazito
škodljiv dejavnik, ki je zablokiral normalen intelektualni razvoj dežele: zaradi njega so
srbski intelektualci obsojeni na gnitje.
Njegovi napori niso usmerjeni le proti tistim mladim silam, katerih pomen se še
skriva v prihodnosti, ampak tudi proti vladajoči Slari radikalni stranki, ki zagovarja
osnovne politične poucbe te dežele, in to ravno v trenutku, ko je stopila na pot mo-
dernega ekonomskega in kulturnega razvoja. Ta okoliščina je spodbudila Stojana
Protiča, srbskega notranjega ministra in tako imenovano "železno roko" Radikalne
stranke, da se je zavzel za "brzdimje" tiska s strogimi cenzurnimi zakoni - sü"ogimi,
seveda, ne za ruske razmere, ampak glede na popolno svobodo tiska, ki jo je imela
Srbija pred vojno.
Konllikt okoli zakona, ki ga je predlagal Protič, je eden najpomembnejših dogodkov v
srbskem političnem življenju zadnjih dveh let. Protič, bivši marksist in zarotnik za
časa Obrenovičev, je s svojim predlogom zakona meril predvsem in najprej na tisle
časopise, ki jim ne moremo reči niti reakcionarni in ki pomanjkanje vsakršnega duha
prekrivajo s predrznostjo in cinizmom. Glas v obrambo svobode tiska pa seje zaslišal
s povsem drugega konca: nadarjeni mladi urednik Radničkih Novin, Dušan Popovič,
je v seriji odličnih člankov posUivil tezo, da mora svoboda tiska veljati povsod in v
18
vseh okoliščinah. V tej kampanji je imel Dušan Popović za sabo ves srbski tisk - ki
se seveda ni boril za načelo, temveč za svoj obstoj.
Protič, ki je zelo sposoben publicist, mu je, navajajoč Marxa, Engelsa in Mehringa,
odgovoril v Samoupravi. Teh citatov ni bilo težko ovreči. Kot sem zvedel od samega
Popoviča, ki mu dolgujem kar precej pomembnih informacij in razlag, je bilo mnogo
težje odgovoriti na tole vprašanje: Kaj ukreniti proti časopisom, ki vsak dan
zastrupljajo ljudi? Radničke Novine so zatrjevale, da učinkovitega protistrupa ni, da
pa bo na koncu svoboda tiska sama ozdravila rane, ki jih je zadala. Ne pravne re-
strikcije od zgoraj, pač pa zavrnitev od spodaj, izobraževanje množic - to je edina
učinkovita pot zavračanja vpliva politikantskega tiska, s katerim se Radničke
Novine sicer borijo odločneje kot Protičeva stranka. V tej bitki je bil Protič poražen
in moral je umakniti svoj predlog zakona: čeprav - kdove? - mogoče mu bo ta
"uspešna" izkušnja s cenzuro med vojno pomagala, da bo v bližnji prihodnosti
uspešneje ponovil svoj poskus...
II	menil sem že, da je Samouprava
I I glasilo Starih radikalov in polurad-
no vladno glasilo, Odjek pa gla-
silo levega krila Mladih radikalov. Radikalna stranka seje razcepila že pred coup d'Etat
leta 1903, skoraj na enak način kot so se evropske demokratične sile razšle z
liberalizmom. Po Milanovem padcu so bili radikali pripravljeni sporazumeli se z
Aleksandrovo vlado. Bolj nepopustljivo levo krilo je nasprotovalo tej taktiki
"kompromisa" in tiiko se je oblikovala Mlada radikalna stranka. V maniri politike, ki
sojo vodili Stiu-i radikali, ko so bili na oblasti, je Samouprava iznašla nov politični
jezik: s številnimi umetelno zavitimi besedami je izražala ne povsem jasne ideje. V
tem pogledu je zrcalna podoba Nikole Pašiča, politika pravega orientalskega stila, ki
prebrisanosti ne loči od daljnovidnosti in misli, da je zapletena cikcakasta pot
najkrajša razdalja med dvema točkama. Samouprava ima glede na vpliv svoje stranke
odgovoren položaj, vendar ji primanjkuje naročnikov.
Odjek vodi Jaša Prodanovič, intelektualec, znanstvenik in ideolog, dosleden demokrat
na sebi lasten način: jakobizem je prevedel v jezik srbskega družbenega in kulturnega
življenja. Kot minister zл industrijo je v sodelovanju s socialnimi demokrati uvedel
demokratične zakonske odredbe in najboljše organiziran tovarniški inšpektorat v
Evropi. Vendar Prodanovičeva skupina vedno bolj zgublja tla pod nogami.
Prihodnost pripada tistemu krilu Mladih radikalov, ki ga vodi finančnik Milorad
Draškovič - poslovnež, ki bi demokracijo zamenjal z bankokracijo. Stari radikali in
Draškovičcva skupina se strinjajo le v tem, daje treba srbsko industrijsko zakonodajo
prirediti duhu kapitalističnih interesov.
Da bi bil seznam strankarskih glasil popoln, moram omeniti še poluradno glasilo li-
beralcev Srpsko Zastavo, ki je začela izhajati preteklo leto. To najstarejšo stranko
so osnovali proti koncu petdesetih let prejšnjega stoletja. Tedanjemu primitivnemu
patriarhalnemu absulutizmu so se uprli z evropskim liberalnim programom, ki so ga
prilagodili nizki socialni ravni Srbije. Ker so bili brez socialne osnove, so se liberalci
kmalu izrodili v dvorno kliko, ki se je povsem podredila dinastiji in evropski diplo-
maciji. Naprednjaki, ki so jih nasledili v osemdesetih letih, so kmalu zavili po isti
poti in postali glavni podporniki kralja Milana. Kompromitirani z lastno preteklostjo,
so se liberalci spremnili v nacionaliste in Srpska Zastava, ki nima več kol tisoč na-
ročnikov, je jasen pokazatelj sedanje nepomembnosti te stranke.
Panslavislična Politika je med približno ducatom nestrankarskih publikacij brez
19
dvoma na prvem meslu. Polilika ni poluraden billen o vprašanjih zunanje politike,
temveč glasilo zmerne, a vztrajne desne opozicije, ki jo zanimajo predvsem vprašanja
notranje politike. Osebne inü-ige so Politikino najučinkovitejše orožje, strupene in-
sinuacije pa najljubša literarna oblika. Ce želite analogijo, je najbolj podobna našim
Novoye Vremya. Med "aneksijsko" krizo je Politika imela velikanski vpliv: v tem
času je opevala kneza Đorda in postala poluradno glasilo Narodne Odbrane. Ta or-
ganizacija se je pred tremi leti odcepila od Slovanskega Juga. Z borbenim revoluci-
onarno - militarističnim akcijskim programom je nasprotovala programu kulturnega
zedinjenja Južnih Slovanov. Politika je zapletena v vsakdanja zakulisna mešetarjenja
z vlado, ki jo zalaga z informacijami, verjemo pa še z marsičem drugim.
Drugi najvplivnejši časopis je Pravda. Njena temeljna linija je sovraštvo do zarot-
nikov 29. maja 1903, do novega režima. Stare radikalne stranke in dinastije
Karadordevičev. Kar se tiče političnih strank, je Pravda blizu Naprednjakom - ali,
bolje, svoje zveze z eno od klik znou-aj Naprednjakov uporablja za svoje lasUie
politične intrige.
Eno krilo Napredenjakov, ki ima za svojo maskoto starega Novakoviča, seje - čeprav
ne odkrito in eksplicimo - sprijaznilo s coup d'Etat. Druga skupina, ki jo vodi
profesor 2ivojin Perič, odločno spodbija legitimnost obstoječega režima, češ da je
posledica revolucionarne zarote in odkrito izraža svoje simpatije do avstrijskega
ü-ializma, ki naj bi posrkal tudi Srbijo." Tretja skupina Naprednjakov, ki gravitira k
Pravdi, demokratičnega režima ne sovraži nič manj kot Perič, vendar, namesto da bi
sledila donkihotovskemu formalnemu bojkotu, skuša izkoristiti vse metode in oblike
demokracije, da bi spodkopala njene temelje. Pravda uporablja vse zvijače, od subtil-
nih laži, skoraj zločinskih klevet, do ciničnega posmehovanja vsem in v.sakomur - in
vse to z rahlim nadihom bulvarskega duhovičenja. Glavni prokrovitelj žurnalističnih
goved Pravde je finančnik Milorad Pavlovič, šef Privredne banke, bisü"Oumen špe-
kulant in demagog. Pravda izhaja v nakladi med pet in .šest tisoč izvodov.
Najbolj brani časopis je Mali Žurnal, ki ga prodajo nič manj kot 10 000 izvodov.
Prav v tem časopisu povsem jasno in razločno udari na dan vse tisto, kar je najbolj
prostaSko in cinično v srbskem tisku. To je glasilo moralnega vagabundizma in
politične obscenosti. Mali Žurnal laže, kleveta, izsiljuje in se prodaja. Kronika
-škandalov in pornografija sta njegovi glavni literarni fonni. Politično gledano je to
glasilo kneza Đorda, ki je še vedno lider dvomljivih špekulantov, plačanih častnikov
in knjigovodij, ki so jih ujeli pri goljufanju. Časopis Balkan, z naklado od 8 do 10
tisoč, se od Malega Žurnala loči le po imenu.
Na istem nivoju je tudi avstrofdska Štampa, ki pa je v skladu s tem vsaj profe-
sionalna in taktna. Od vseh srbskih časnikov ima najboljše uredništvo. Njena glavna
značilnost je .sovraštvo do radikalcev, zato okoli sebe zbira različne skupine liberalcev,
naprednjakov in bivšega ministra iz časa Milanove vladavine. ViadanaDordcviča. Prav
on je za ustavni režim izjavil, da gre za navadno vladavino drhali in Štampa seje z
njim iskreno strinjala. Štampa je skupaj s Pravdo najnevarnejši sovražnik novega
vladajočega sistema v Srbiji. Premeteno in spretno, s prisebnostjo in občutkom za
tempiranje sovražnika skoraj pritisne ob zid. S svojimi poročili in podtikanji zalaga
ves bulvarski tisk, ki se bori proti radikalni vladi. O posameznih vprašanjih je tako
' 1д;1а 1867 so avstrijski vladarji navidezno rešili problem madžarskega nacionalizma. Ilabsburžko cesarstvo
so preoblikovali v dvojno monarhijo z dvema teoretično enakima partnerjema, vsakega s svojim
neodvisnim pariamentom in posesmo pravico do neodvisne države. Ti dve drž.avi pa sta zJruž^ni pod istim
habsburškim vladarjem, ki je hkrati avstrijski cesar in madžarski kralj. Trialisti so bili tisti, ki so
zagovarjali stvaritev tretje, slovanske politične bitnosti znotraj cesarstva, ki bi ohranjala ravnovesje med
Avstrijo in .Madžarsko in tolažila zatirane Južne Slovane.
20
dobro informirana, da jo Samouprava upravičeno dolži tesnih stikov z avstrijsko
politično policijo.
Vzporedno z rastjo Delavske stranke, ki je pretekla leta imela pomembno vlogo v
tukajšnjem političnem življenju, raste tudi .sovraštvo do socialne demokracije,
posebno v tistih malomeščanskih krogih, ki jih stavkovno gibanje ali zakoni za
zaščito delavcev najbolj ogrožajo. Ni potrebno reči, da se proti Delavski stranki bori
ves srbski tisk, ki sovraži socialnodemokratsko gibanje že zato, ker ima določen cilj,
organizacijo in disciplino. Vendar v Beogradu izhaja tudi časopis, ki seje specializiral
prav za boj proti politični stranki mladega srbskega proletariata. Imenuje se Straža.
Njen urednik in izdajatelj je "svobodni anarhist" Krsta Cičvarič. Ker pa v tej mali
deželi vsakdo pozna vsakogar in nihče ne okleva vtikali nos v privatno življenje svo-
jih naspromikov, se je polemika proti vodjem socialne demokracije razrasla v obliko,
ki ne bi prenesla prevoda v katerikoli evropski jezik.
Preostali časopisi ne zaslužijo, da jih poimensko naštejemo. Prežeti so z idejami, ki
jih producirajo Štampa, Pravda in Straža, vendar še na nižjem nivoju, če je to
sploh mogoče. V njihovih kolumnih lahko denimo zasledite poročilo o škandalu, ki
se je nedavno zgodil v družini gospoda X. Podrobnosti o tem sramotnem dogodku
boste lahko brali v jutrišnji izdaji. Toda, "Beograjsko javno mnenje" naslednji dan
zaman išče te obljubljene detajle. To pomeni, daje gospodu X s primerno podkupnino
uspelo pomiriti nesramne Katone javne morale.
Agitacija za vojno - vseeno proti komu: Avstriji, Bolgariji, Turčiji, celo proti celotni
evropski skupnosti - je postalo enotno politično geslo "neodvisnega" tiska v
Beogradu. Danes seveda popolnoma podpira balkanske zaveznike. Ni vredno izgubljati
besed, da je ideja balkanske federacije v tem tisku našla izrazito nezanesljivega zave-
znika. Ce politični izid te vojne ne bo zadovoljil mrzličnih patriotskih pričakovanj
Politike, Štampe, Pravde in njihovih stanovskih tovarišev - in glede na njihovo na-
ravo je to skorajda nemogoče, - bo ves beograjski tisk s podvojeno močjo usmeril
svoje salve proti notranjemu sovražniku. To pa so vsi zametki kulturnega in
ekonomskega razvoja ter civilnodružbenega duha, ki se je začel pojavljati v srbskem
javnem življenju.
Brez želje po kakšnih mračnih prerokbah lahko predvidimo, da bo Srbija po koncu
vojne izkusila zelo resno notranji krizo.
20. in 22. november 1912
Prevedla A. Kovač
21
ELEMENTI Tonči
MIKROFIZIKE Kuzmanič
MITINGOV
SOLIDARNOSTI
Kosovskim dogodkom kot izjemno
ideološko nabitem dogajanju se vse
prepogosto pristopa izrazito nean-
alitično in z občumo mero strahu ali celo zavidanja. Bolj redki so poskusi, ki tako ali
drugače skuSajo razkosati monolimo sliko nekakšnega rajanja, se pravi poskusi, ki
gradijo vsaj na delni razčlembi tamkajšnjih dogodkov. Tukaj se bom skušal lotiti tis-
tega, kar se ponavadi imenuje "miting solidarnosti in podpore" ali kar "zborovanje".
Čeprav je podlaga tega zapisa konkremo zborovanje v Vučitrnu v začetku septembra
leta 1988, pa bi se ga glede na strukturalno podobnost tovrstnih množičnih
manifestacij nemara dalo tudi posplošiti.
Kakorkoli že, z ozirom na mesto, ki ga zasedajo zborovanja v kompleksu "kosovskih
dogajanj", bi lahko dejali, da gre za osnoven način povnanjanja nekega očitno
"globljega", kot se temu reče, "konfliktnega razmerja" in da bi bilo prav zato treba
zborovanja kolikor toliko natančno predstaviti.
Znano je, da je vsako tovrsmo manifestacijo v.saj organizacijsko podprl, če že ne
neposredno organiziral Odbor za organizacijo zborovanj, katerega člani so bili
izključno Nealbanci. Pravim "bili", ker je pred kratkim Odbor sklenil, da je uspešno
opravil svoje poslanstvo ter se v pričakovanju, da bodo družbenopolitične strukture
prevzele njegovo vlogo, razpustil... Na večini zborovanj, če že ne na vseh, je med
drugimi govorci .sodeloval tudi predstavnik Odbora. Tako je bilo tudi v Vučitrnu.
Osnovna oprema zborovanj je v glavnem znana: to so zastave (jugoslovanska, po-
gosto tudi ZKJ in Se kakšna), slike (Vuk S. Karadžič, Petar Petrovič Njegoš, Slob-
odan Milosevic, Josip Broz - Tito in Se kdo), transparenti z različnimi vsebinami
(Dole Ustav, Srbija je ustala, Srbija se budi. Jedan Ustav, Jedinstvena Srbija - Jedin-
stvena Jugoslavija, Slobo-Slobodo. Bratstvo i Jedinstvo...). V to opremo sodijo
vsekakor še govorni.ški oder in tehnična oprema (ojačevalec, zvočniki, mikrofoni
in podobni tehnični pripomočki) ter parole, ki jih vzklikajo udeleženci zborovanja.
STRUKTURNI ELEMENTI c na zborovanja, tudi na tistega v
ZBOROVANJA I Vučitrnu, ne gledamo kot na ne-
V—^ diferencirano gmoto in če abstrahi-
ramo zunanjo opremo tega spektakla, je mogoče po našem mnenju lahko opaziti
22
naslednje strukturne elemente:
1.	Najprej je tu govornik, če gledamo na zborovanja v celoti, pa govorniki. Gre za
skupino ljudi, približno 3-10, ki je razvrščena na govorniškem odru, v neposredni
bližini mikrofona. V veliki večini primerov so to moške osebe poznih srednjih let ali
pa starejši, redkeje mlajši moški, najredkeje (največkrat jih sploh ni) pa osebe
ženskega spola. V vučitrnskem primeru je bilo moč opaziti relativno mlajSega govo-
rca (približno 30 let) ali natančneje, bralca govora, ki se mu je opazno zatikalo pri
prebiranju tistih stavkov in besednih zvez, ki so bile tujega izvora in ki so imele npr.
končnice na "-izem", "-tura", "-cija" ipd., kar bi lahko bila podlaga za hipotetično
sklepanje, da vsi govorci ne pripravljajo sami govorov, ki jih berejo.
2.	Drugi sü-ukturni element bom imenoval "posredniški", sestavljen paje iz treh de-
lov, kijih tukaj določam kot : "živa meja", "koordinator" ter "vžigalna .skupina".
a)	Za prvi posredniški element štejem "živo mejo", nekakšen "kordon", sünjeno
vrsto udeležencev, ki ima funkcijo "čuvajev" govorcev. Ta del udeležencev zborovanja
kot živa meja (raz-)ločuje govorniški oder, na njem navzoče govornike, od dosti bolj
množične skupine, ki stoji pred odrom, oz. od vseh drugih udeležencev zborovanja. V
njej je 10 - 30 mlajših moških oseb, starih med 16 in 30 let. Tako za to skupino, ki
je s hrbtom obrnjena h govorniku in z obrazom proti množici kot tudi za dve nasled-
nji bi lahko dejali, da hkrati povezuje in (raz-)ločuje govorce od množice.
b)	Med "živo mejo" in množico poslušalcev pa sta šc dva pomembna strukturna ele-
menta zborovanja. Prvega predstavlja zelo majhno število moških (1-5), v vuč-
itrnskem primeru pa je to funkcijo na zborovanju opravljal samo en moški z izrazito
močnim glasom. Posebnost in pomembnost njegove vloge, pa tudi mesto, ki ga je
zavzel, se kaže v tem, da je bil sicer del množice, hkrati pa tudi njen šU'leči del, saj je
bil z obrazom obrnjen proti njej, s hrbtom pa proti govorniku. Bil je odločilni vezni
člen med izgovorjeno besedo in množico, ki je bučno, z navdušenjem ali pa z
negodovanjem, sprejemala govornikove besede. Vloga tega posrednika je v tem, da po
eni strani pazljivo spremlja tako potek govora kot tudi ravnanje množice. Je nekakSen
koordinator: budno spremlja potek govora, hkrati pa začne na ustreznem mestu
vzklikati "pravo" geslo. Denimo, da imamo situacijo, ko govornik bodisi bere svoj
(ali tuj, kar je gledano z vidika mehanike zborovanja povsem nepomembno) tekst ali
pa govori na pamet. Ko pride v govoru do neke bolj pomembne točke, posrednik, ko-
ordinator med govorcem in množico, na ves glas vzklikne določeno geslo, ki ga v
značilnem ritmu (ki je -mimogrede- neverjemo podoben otoškemu skandiranju) 2 do
3-krat ponovi, z usuezno gestikulacijo in sploh držo (mahanje z rokami...), ki zelo
spominja na dirigiranje ali pa na način bodrenja množic na športnih srečanjih
(predvsem nogomet). Najprej "prebudi" ožji krog udeležencev zborovanja, tiste, ki so
v njegovi neposredni bližini. Le-ti sprejmejo, se pravi ritualno (2 do 3-krat) ponovijo
geslo, ki ga je izgovoril "dirigent", nato se geslo "razlije" med množico, ki ga je
medtem sprejela. Velika večina udeležencev zborovanja nekaj časa vzklika to geslo
(približno 8 do 15-krat) in se bodisi pomiri ter govorcu dovoli, da "nadaljuje s svojo
mislijo" ali pa nadaljuje z vzklikanjem sorodnih ali drugih gesel, dokler se spet ne
pomiri. Pomembno pri tem je omeniti, da vsakokratno vzklikanje gesel (približno
enkrat na vsakih 10 izrečenih/prebranih stavkov) spremlja tudi mahanje z zastavami,
dviganje in spuščanje slik ter transparentov. Pomiritev tega valovanja prav tako sov-
pada s prenehanjem vzklikanja gesel.
c)	Poleg omenjenega "dirigenta", "koordinatorja", je v posredniški element strukture
zborovanja treba všteti tudi manjšo skupino udeležencev (približno 10 - 30 mlajših
moških), ki so v neposredni bližini "dirigenta" in ki bi jih lahko imenovali "vžigalna
skupina". Gre za skupino udeležencev, ki je hkrati že del množice spremljajočih (z
23
24
obrazom jc obrnjena proli govorcu in "dirigcniu", s hrbtom pa proti množici), a sc
obenem od nje razliicuje po tem, daje prva, ki sprejme vzklikanje dirigenta in "uboga"
njegovo gestikulacijo in gibe oz. ki začne ponavljati dirigentove geslo, in sicer v
skladu z ritmom, ki ga le-ia prvi vpelje, nato narekuje in naposled tudi vzdržuje. Tako
kot za člane Odbora za organizacijo zborovanj tako tudi za to skupino velja, da se po-
javlja na vseh zborovanjih, tako na Kosovu kot tudi drugod po Jugoslaviji, in daje
dokaj (Iksna "posredniiika" skupina. Najpogosteje jo sestavljajo eni in isti ljudje.
To je razvidno tudi iz pogostih slik zborovanj, ki so jih in jih Se vedno objavljajo
mediji množičnega komuniciranja.
3.	Naslednji struktumi element zborovanja je Številčno najmočnejši. To je več sto ali
več ti.sočglava množica (v Vučitrnu je bilo približno 600 - 700 udeležencev), ki gleda
v smeri govorca, poslu.ša njegove besede, vzklika gesla, ki jih oblikuje "dirigent", jih
ritmično ponavlja ali pa iz svojih vrst prispeva nova, sveža gesla. Poleg pre-
vladujočega števila mlajših moških je za ta strukturni element značilno, da sestoji tudi
iz manjšega števila starejših moških in žensk, za katere lahko trdimo, da so -vsaj
sodeč po posnetkih- dokaj redni obi.skovalci številnih tovrstnih zborovanj po vsej Ju-
goslaviji. Kolikor mi je dovoljeno soditi na osnovi neposrednega vpogleda v
zborovanje v Vučitrnu, udeležbe na njem, sem dolžan zapi.sati, da ni bilo moč opaziti
elementov "manipulacije z množico". Prej je šlo za zelo pristno, .samoorga-
nizirano in primerno vzne.seno samodejavnost udeležencev zborovanja. Seveda,
če v tem oziru odmislimo "opazovalce", o katerih bomo govorili v nadaljevanju.
4.	Strukturni element, ki jc med množico udeležencev zborovanja in "opazovalci"
zborovanja, predstavljajo uniformirani delavci ljudske milice. Čeprav je v množici
in okrog nje moč opaziti posameznike, ki po svojih zunanjih posebnostih kažejo na
svoje "poreklo", pa se o neunifonniranih osebkih iz tega ali drugih ustreznih področij
represivnih aparatov samoupravne združbe dokumentirano ne da govoriti. Za delavce
ljudske milice velja, da se ne nahajajo izključno na tem mestu (so tako okrog množice
kot tudi v njej ali pa v bližini govorniškega odra), tukaj pa so najbolj številni.
5.	Če za vse prej naštete strukturne elemente zborovanja velja, da (če ne popolnoma,
pa vsaj v veliki večini) sestojijo iz osebkov ncalbanske naralnc pripadnosti (predvsem
Srbi in Črnogorci), za Sesti element strukture zborovanja velja, da jc večinoma iz pri-
padnikov albanske narodnosti. Prostorsko je ta skupina od množice oddaljena pri-
bližno 5 - 10 metrov (seveda je to odvisno od konkretne konfiguracije prostora, kjer
zborovanje poteka), lahko pa bi jo poimenovali "opazovalci". V glavnem gre za
skupino (v Vučiu-nu približno 100 - 200) mlajših ljudi, skorajda izključno moškega
spola, ki z relativno varne razdalje nemo opazujejo dogodke. "Opazovalci" kadijo,
poredko se med seboj pomenljivo pogledujejo, še bolj redko pa med seboj šepetajo.
Za razliko od vseh do sedaj naštetih in naslednjega elementa, ki so tako ali drugače
dejavni udeleženci zborovanja, predstavlja ta strukturni element njegovo pasivno,
nedejavno plat.
6.	Seveda je kot sestavni element strukture zborovanja treba všteti tudi navzoče novi-
narje, fotoreporterje in druge osebke, ki oblikujejo medijsko podobo zborovanja. Ne
siccr zaradi njihove številčne zastopanosti ali pa na zborovanju neposredno izražene
spektakclske funkcije, temveč zaradi tistega, kar se v naslednjih dneh pojavi kot
slikovni in zvočni ali pisani material z zborovanj, ki ga le-ti ustvarjajo.
KiRK S ŠTEVILKAMI^tcvilčna, slikovna, besedna in si-
^^ceršnja podoba zborovanja, ki jo
Vv-I predstavljajo udeleženci iz točke 6.
je odločilna za spckuikelsko plat, za njeno učinkovanje v medijskem prostoru. Na
primeru zborovanja v Vučitrnu bom skuSal nakazali samo številčno plat problema.
Tako po moji oceni kot tudi po ocenah tistih, ki smo bili priče temu dogodku, je bila
številčna zastopanost udeležencev zborovanja naslednja:
skupina I
-	govorci in tisti, ki v ožjem pomenu omogočajo govor (tehniki,
različni predstavniki s pobočja družbenopolitičnosti...)
cca5-15
skupina II	,
-	"posredniki":
a)	"živa meja"	cca 10-30
b)"dirigent","koordinator"	I
c)	"vžigalna skupina"	10-30
skupina III
-množica	cca 600-700
skupina IV
-	uniformirani delavci ljudske milice	cca20-50
skupina V
-	opazovalci	cca 100-2(X)
skupina VI
-	novinarji (v konkremem primeru zaradi posebnega obiska
novinarjev iz Slovenije)	cca20-30
Kakor koli obrnemo število udeležencev zborovanja v VučiU^nu le-to se bo vedno
sukalo okrog številke 1000.
Vendar je naslednji dan (ali pa v naslednjih dneh) ljubljansko Delo pisalo o 3000 (ü-i
tisoč) udeležencih, novinarji iz Politike Exprès so našteli 5000 (pet tisoč) ljudi, beo-
grajska Politika paje uspela sproducirati "okrog" 10000 (deset tisoč) udeležencev zbo-
rovanja v Vučitrnu!
25
SKICA STRUKTIKMH EI.EMENTOV
ZBOROVANJA V VUCiTRNU
(SAP KOSOVO. SliPrKMBER 1988)
POSILSTVO PO Vlasta Jalušič
ALBANSKO Tonči
POSKUS INTERPRETACIJE	, ^ „ 'A
FENOMENA POSILSTVA NA KOSOVU J^ UZlIldlllL
Problem posilstva je v Jugoslaviji
dobil prvič "politično" dimenzijo v
primeru "posilstva po Kosovsko",
ki je obravnavan kot "nacionalistični delikt" in ne, kakor se je to zgodilo v zahodni
Evropi v zadnjih desetletjih, kot politični problem, ki ga jc postavil na dnevni red
feminizem. Paradok.salno se zdi tudi, da sc jc to zgodilo prav v tistem delu Jugosla-
vije, ki ima (vsaj tako je mogoče domnevati, če si ogledamo številke) najnižje število
(prijavljenih) posilstev.'
Vendar sta to zgolj dva navidezna paradoksa,'kajti govor o posilstvih na Kosovu seje
pojavil v čisto določenem zgodovinskem trenutku in na specifičen način, ki nima
nobene zveze z "realnostjo" (pri tem imava v mislih udno, materialno, statistično ali
kako drugače dokazljivo "realnost"). Veliko bolj kot na "realnost" se ta govor nanaša
na določene nacionalne fantazme, ki zato niso nič manj realne in nimajo nič manjšega
(realnega) učinka.
Do "politizacije" vprašanja posilstev je na Kosovu prvič prišlo ob demonstracijah in
protestnih zborovanjih žensk srbske in črnogorske narodnosti oktobra lani, ki so
hkrati predstavljale uvod v množična zborovanja solidarnosti v leto.šnjem letu. Posil-
stvo je s tem postalo svojevrsten šiv, ki jc hkrati z vsem drugim začel ritensko
določati pomen dogajanja na Kosovu sploh.
Vendar sta za govor o posilstvih na Kosovu značilni dve determinanti, ki nastopata
kot simptoma tega govora. Najprej to, da posilstvo sicer fungirá kot splošna prcdpo-
' Podatki, ki so bili uradno objavljeni, govorijo o 154 (stoštiriinpetdeset I) posilstvih od leta 1981 (v 7
letih), medtem ko npr. za Slovenijo, ki ima zgolj malo večje število prebivalœv od Kosova, velja, da
prijavi posilstvo okoli 200 žensk letno.
Sicer pa so podatki o posilstvih na Kosovu v otxiobju od 1981. do 1988. leta naslednji:
1.	154 posilstev (od tega so jih 17 izvršili pripadniki albanske narodnosti nad ženskami srbske/črnogorske
narodnosti);
2.	177 poskusov posilstev (od tega 23 pripadnikov albanske narodnosti nad pripadnicami srbske/-
čmogorskenarodnosti);
3.	razširjen pojav "določenih pritiskov" Albancev na pripadnike srbske/čmogorske narodnosti (t.i. "bludne
radnje", nedostojno obnašanje na ulici, nečloveško obnašanje, in sicer leta 1987 - 8 primerov, leta 1988
- 4 primeri. (Izjava Jusufa Kurteshija, pokrajinskega podsekretarja za notranje zadeve Kosova, 26. 9.
1988 na 2. programu Radia Ljubljana)
27
DVA DISKURZA O POSILSTVU/'^ bičajno dojemanje tega fenomena
I I poteka na dveh, medsebojno kom-
plementamih načinih. Prvi je zgro-
žena ob.sodba neverjemo necivihziranih, razčlovečenih dejanj poživinjenih barbarov. In
ta obsodba iz svojega dojemanja čфa zelo eksplozivne in močne učinke kontramoči.
Nikakor se ne sprašuje o "realnosti" ali celo o kakršnih koli statističnih podatkih ali
drugih razlagah, ter podatke in/ali razlage vnaprej vsrkava v svojo sliko obdolževanja,
ki je seveda že sama na sebi realna. Drugi način dojemanja fenomena (poskusov)
posilstva pa že v prvem koraku, a priori sploh ne verjame "pravljicam" o (poskusih)
posilstev, čeprav skuša nekoliko bolj razumsko pristopati do teh dejanj (in dogodkov)
in zahteva dokazila (pričevanja, otipljive pokazatelje, statistične podatke, suokovne
obdelave...), na osnovi katerih šele "sklepa" o "resničnosti" teh dogodkov.
Ker so dostopni podatki takšni, da ne ponujajo možnosti premočrtnega sklepanja o
"resničnosti u-ditev" glede množičnosti (poskusov) posilstev kot tistega, kar bi zado-
stovalo za to, da se "kosovski problemi" tako odločilno sučejo prav okrog posiljeva-
nja, se pri takem dojemanju ponavadi pojavljajo bolj ali manj izraženi dvomi.^ Na
mesto apriorne obsodbe dehumanizacije in neciviliziranega početja se postavlja sum v
ponujeno optiko ali celo obračanje le-te. Tisti, ki v prvem naziranju nastopajo kot
"krivci", "živali", "barbari", se v tem drugem ponujajo v podobi "žrtev", "zma-
nipulirancev"... Ce bi za prvo dojemanje lahko dejali, da je nekakšna 1п1ефге1ас1ја,
sklep brez "materialne" utemeljitve, pa bi za drugo veljalo zapisati "obramo". Namreč,
da gre vseskozi za utemeljevanje, iskanje materialnih vzrokov, kazalcev..., ki pa se
nikakor ne more prebiti do ravni 1п1ефге1ас1јс, do nekega eksplicitnega sklepa. Vedno
se mu zatika in ponavadi obtiči v trditvi o nesmiselnosti govorjenja o posilstvu
(poskusu le-tega) kot (velikanskem) političnem problemu, zaradi katerega bi nek narod
ali celo narodi vztrajali pri množičnih revolucionarnih prijemih, ki skorajda že mejijo
na napoved vojne.
Toda kakorkoli že, "materialni" dejstvi v tem oziru sta vendarle dve: da kljub drugemu
umevanju Se vedno obstaja tako revolucionarno angažiranje množic kot tudi ne
povsem racionalna utemeljitev le-te, ki se steka v posilstvu (poskusu le-tega). Kaj
torej?
Za bistveni, že prej nakazani presežek poskusa posilstva "po albansko", torej za pozi-
cijo domnevnega posiljevalca, ki da je "nacionalistična", "separatistična", "veliko-
albanska" in "iredentistična" velja, da je obenem tisto, kar najbolj loči dva
predstavljena in v Jugoslaviji prevladujoča umevanja ter (in ker) da je nedosegljiv za
racionalno argumentacijo. Prav sem bi torej kazalo postaviti mesto nestrinjanja, ra-
zličnega ocenjevanja, morda tudi mesto, ki ponuja .še kaj več, mesto, s katerega bi se
morebiti dalo razvozljati tudi nekatere druge in ne samo teh kosovskih in/ali srbskih
^ Seveda lu govoriva o nekem "običajnem" dojemanju problema posilstva, ki določeno število posilstev
jemlje kol "normalno" vedenje ali "odstopanje" (xi "normalnega seksualnega vedenja". Vsaj do nedavnega
namreč znotraj družbenopolitičnih razmerij posilstvo ni predstavljalo posebnega problema
Stavka prikazovanja nasilja na Kosovu, kot Nasilje nasilja, vendar pa dokazni
postopek s konkremimi primeri vključuje prvenstveno "poskuse posilstva". Hkrati pa
vsebuje nek presežek, namreč to, da velja za njegov obči motiv "velikoalbanski na-
cionalizem, separatizem, oziroma iredentizem". Ne gre torej za običajni pravni,
medijski ali kak drug diskurz o posilstvu, kakršnega je mogoče zaslediti v različnih
nadzorovalnih in kaznovalnih praksah, ki definirajo in sankcionirajo "običajno" posil-
stvo, temveč za nek presežni diskurz, ki definira specifično posilstvo (oz. njegov
poskus) kot dejanje, ki naj bi bilo storjeno iz nacionalnih, nacionalističnih oz. veli-
koalbanskih nagibov.
28
zdrah.
Teza tega zapisa je naslednja: izjava/-e o posilstvu (poskusu le-teh) iz nacional-
ističnih/nacionalnih nagibov je absurdna, nesmiselna samo toliko, kolikor jo iz
diskurza, kjer je nastala, prevajamo v nek drug diskurz. Za ta drug diskurz je namreč
značilno, da izhaja iz običajnega govora o posilstvu (ki temelji na "spolnem
razmerju") in predpostavlja "običajni" in "logični" motiv posilstva, ki naj bi bil v
zadovoljitvi "spolnega nagona" (seveda moškega). Natanko s te pozicije nekomu ne
gre v račun, da bi lahko nekdo (moški) posilil nekoga (žensko) zato, ker ga (jc)
"nacionalno ne prenaša".
Vendar se tudi izhodišče prvega dojemanja posilstva (nacionalističnega) ne ločuje tako
od "običajnega" govora o posilstvu, kakor se zdi na prvi pogled (oziroma s pozicije
"razumske" 1п1ефге1ас1је posilstev). Prvi jc "prevedljiv" v drugega samo, kolikor
imata oba isto izhodišče in sta drug za drugega konstitutivna. Prvi je konstitutiven za
drugega s svojim presežkom (nacionalistični poskus), drugi pa za prvega kot njegova
negacija (ne more obstajati nacionalističen motiv, pač pa zgolj "normalen").
"OBIČAJNO POSILSTVO"	bi mogli bolje razumeli tovrstno
I 1"prevajanje", ki je obojestransko,
-L-'si bomo dovolili kratek ekskurz v
pravno definicijo posilstva in skušali povzeti nekatere temeljne značilnosti sodnega
postopka proti storilcu posilstva.
Za večino držav, v katerih velja posilstvo za kazenski prestopek, je značilno, da je
opredeljeno kot spolni odnos moškega z žensko brez njenega "pristanka", vendar pa je
v večini držav določeno tudi, da ta moški ne more biti njen zakoniti mož (posilstvo v
zakonu v pravnem diskurzu ne obstaja tudi v nobenem od kazenskih zakonov republik
v Jugoslaviji, razen v slovenskem).'
Čeprav je pravna definicija posilstva relativno preprosta, pa so zakonske procedure, v
katerih se obravnavajo primeri posilstev, kompleksne strukture, skozi katere se
proizvede vrsta materialov, ki segajo preko preiskovalnih dogodkov. Če povzamemo
nekatere značilnosti preiskovalnih in sodnih postopkov v primerih posilstev, potem
bi lahko izpostavili predvsem naslednje:
LZakonska procedura v primeru posilstev nima primerjave v kazenskem pravu v
točki, ko normalna procedura ni samo vzpostavitev namenov (motivov) nasiljevalca,
pač pa nameni njegove žrtve.
2.	Procedura v nobeni točki ne domneva, da je namen moškega - imeti .spolni odnos -
napačen, temveč je vprašanje, ali je nameraval občevati z napačnim partnerjem.
3.	Če je posiljevalec resno verjel, da ženska prostovoljno pristaja na občevanje (ne
glede na to, kako nerazumna je bila ta vera), potem bodo nameni (motivi) žrtve tisti,
ki bodo odločili, če bo kaznovan ali ne.
4.	Žrtev na sodišču preiskujejo z bistveno drugačnim ciljem kot storilca. Da bi
ugotovili njen namen, ki je ob tej priliki vprašljiv, so vsevprek preiskovane njene
' v kazenskih zakonih republik in pokrajin Jugoslavije je delikt "posilstvo" opredeljen takole:
"Kdor žensko osebo, s katero ne živi v zakonski skupnosti - (ta določba v Slovenskem kazenskem zakonu
ne obstaja!) z uporabo sile ali z grožnjo, da bo neposredno napadel njeno življenje ali telo ali življenje ali
telo njej bližnje osebe, prisili v spolni odnos, bo kaznovan z zaporom od enega do desetih let." (Spolni
odnos tu pomeni penetracijo penisa v vagino in je v vseh zakonih definiran v razliki do t.i. nenaravnih
odnosov, s čimer se meri na oralno in analno penetracijo)
Poročene ženske (razen v Sloveniji) torej po dcfiniciji ne more posiliti njen mož, kar z drugimi besedami
pomeni, da mož lahko nekazjiovano posili svojo ženo.
29
predhodne seksualne izkuSnje, skrite želje (dokazi so lahko npr. stil oblačenja, uporaba
kontracepcije, zakonski stan, nastop, obnaSanje, ličenje...) in fizične reakcije njenega
telesa na dogodek.
5. Primerov torej ne določajo toliko dogodki sami, preiskave se večinoma ne ukvar-
jajo toliko s storjenimi dejanji kot z željami žrtve, pa naj bodo Se tako skrite in
nerealizirane in s poljem njihovega delovanja."
Medijski diskurzi o posilstvih pa običajno dodamo podpirajo tovrstno konstrukcijo
posiljevalca in žrtve, hkrati pa skoraj vedno sproducirajo tudi dve vrsti žrtev posilstva:
nedolžne žrtve (pod domnevo nepromiskuitetnosti, prevelike starosti, neatraktivnosti
ali mladosti) in krive žrtve (prostitutke, "lahke" ženske, "izzivalno" oblečene,
neporočene...). Posiljevalec lako laliko nastopi v dveh podobah: kot zver, ki napada
nedolžne žrtve, ali kot pravični maSčevalec, ki kaznuje "kurbe". Posiljevalec je namreč
moški, ki spregleda (misrecognaise) specifični individuum, nad katerim lahko izvede
svoj seksualni namen. Ce posili svojo ženo ali ženo "nižjega moralnega značaja",
potem ni posiljevalec.
S tega izhodišča bo verjetno lažje razložiti obe vrsti govora o kosovskih posilstvih,
saj je že na prvi pogled razvidno, da so njuno izhodišče vendarle obstoječi pravni in
medijski diskurzi o posilstvu, čeprav so v primeru obsodbe posilstva s pozicij alban-
skega nacionalizma in iredentizma pervertirani, v primeru dokazovanja njegove ab-
surdnosti pa nadaljevani.
"NACIONALISTIČNO" POSILSTVO/^^ glejmo si še enkrat govor, ki ob-
I I soja "posilstva s pozicij alban-
V.^ skega nacionalizma". Ena od nje-
govih osnov je prav gotovo tudi zakonska definicija, ki priznava možnost posilstva z
nacionalističnih izhodišč. Vsebovana je v srbskem kazenskem zakonu in sprejela je
bila v sklopu dopolnil k srbskem kazenskem zakonu po letu 1981 (dve do ui leta
nazaj), ki veljajo za "celomo področje SR Srbije, s pokrajinama vred".
Lahko bi celo rekli, da je bila ta definicija ena od osnov za obstoječe poenotenje SR
Srbije in pokrajin, saj je bila brez dvoma konstitutivna za govor o nacionalističnih
posilstvih, ki je lanskega leta dal polet prvim množičnim zborovanjem. Tako zdaj
poleg "običajnega" posilstva (to je definirano v poglavju Kazniva dejanja proti dosto-
janstvu osebnosti in morale. Kazenski zakon SR Srbije), že definiranega v kazenskih
zakonih republik in pokrajin, v SR Srbiji obstaja še poseben primer posilstva^ ki
je pod naslovom Ugrožavanje sigurnosti gradima pripadnika drugog naroda, narodnosti
ili euiičke grupe napadom na polnu slobodu (člen 61 c) opredeljeno takole:
(1) Ko izvrši silovanje, prinudu na obljubu, obljubu nad nemoćnim licem, obljubu ili
protivprirodni blud sa licem koje nije navršilo 14 godina, obljubu ili protivprirodni
blud zloupoü-cbom položaja, bludnu radnju ili protivprirodni blud, na način ili pod
okolnostima koje izazivaju ili mogu da izazovu nespokojstvo ili osećaj nesi-
gurnosti kod građana pripadnika drugog naroda, narodnosti ili etničke grupe
kazniće se:
1. za silovanje, prinudu na obljubu, obljubu nad nemočnim licem, obljubu ili protiv-
prirodni blud sa lice¡n koje nije navršilo 14 godina, obljubu ili protivprirodni blud
Značilnosti, ki sva jih navedla, sva deloma povzela po članku Delie Dumaresq: Rape - Sexuality in the
Ijiw, m/f 5,6, 1981 ne glede na konkretne razlike v pravni definiciji posilstva v angleškem in našem
kazenskem pravu, ker meniva, da za preiskovalne procedure v primeru posilstev tako v angleškem kot v
našem prostoru kljub razlikam veljajo iste skupne zakonitosti.
30
zloupotrebom položaja ili protivprirodni blud upotrebom sile ili pretnjom da će
neposredno napasti na život ili telo, kaznom zatvora od tri do deset godina.
2.	za obljubu ili protivprirodni blud izvršen nad nemoćnim licem koje nije navršilo
14 godina ili upotrebom sile ili pretnjom da će se neposredno napasti na život ili telo
tog ili njemu bliskog lica, kao i u osobito teškom slučaju silovanja, obljube nad
nemoćnim licem, obljube ili protivprirodnog bluda sa licem koje nije navršilo 14 go-
dina, ili protivprirodnog bluda, kaznom zatvora najmanje pet godina.
3.	Ako je u slučajevima iz stava 1. ovog člana izvršena samo bludnja radnja, izvršilac
će se kazniti zatvorom od jedne do tri godine.
Iz zakonske definicije je neposredno razvidno naslednje:
1.	posilstvo in ostali "spolni delikti" so tu postavljeni pod kapo zločinov proti na-
cionalnosti (narodnosti ali emični skupini);
2.	zato so tudi postavljeni pod isti pomenski sklop kot kršitev uporabe jezika in
pisave, napad na lasmino, skrunitev grobov, telesnih poškodb ali uboja pripadnikov
drugih narodov, narodnosti ali etnične skupine;
3.	"napad na spolno svobodo"' je implicimo definiran kot sredstvo za doseganje
drugih ciljev, torej je impliciran drugačen motiv kot "seksualni";
4.	za vse oblike "nacionalističnih" spolnih zločinov je predvidena v povprečju za dve
leti višja najnižja kazen kot za "običajne" spolne zločine.
Ce zdaj primerjamo definicijo "običajnega" posilstva, značilnosti sodnih procedur in
medijske konstrukcije žrtev in posiljevalcev, ki smo jih navedli zgoraj, z definicijo
"nacionalističnega" posilstva® z iredcntističnih pozicij, potem lahko ugotovimo, da se
logika diskurza o posebnem posilstvu nekako premesti, in sicer v več ozirih.
ŽRTEV, STORILEC, NACIJA^Т ajprej žrtev posilstva ni več žen-
^ ska, temveč ženska neke nacio-
^ nalnosti (običajno je to ženska
srbske ali črnogorske nacionalnosti), torej nacionalna ženska^ Ženska je potemta-
kem podrejena Na-Rodnosti in v skladu s to podreditvijo funkcionira. Celo več, v
parolah žensk, ki so demonstrirale lani na Kosovu, je na mesto žrtve stopila celotna
Nacija. V tej točki se pomen besede "posilstvo" premesti iz sfere, kjer domnevno
funkcionira kot (nenormalen) element normalnega "seksualnega razmerja", v sfero
"nacionalnih razmerij" in tu funkcionira dalje. "Napačen objekt", ki funkcionira v
"običajnem" posilstvu kot napačna žen.ska (nedolžna žrtev), je v primeru "nacio-
nalističnega" posilstva ženska druge (srbske, črnogorske) nacionalnosti. Ker je motiv
prav tako premeščen - običajni seksualni "motiv" nadomesti nacionalistični, posilstvo
je le sredstvo - bi to, v povezavi s pojmi običajnega diskurza posilstvu (ki ima pravi
namen, pa zgolj napačen objekt), pomenilo tudi, da je ženska druge nacionalnosti
' v ich dopolnihh jc poleg ostalega zanimiv tudi ta pojem, za katerega misliva, da je precedens v jugoslo-
vanski jurisdikciji - v nobenem od zakonov, tudi v ustavi ne, še manj pa v kakih politično deklarativnih
pamflctih namreč ni govora o "spolni svobodi". Ustava govori o "enakopravnosti ne glede na spol" in ne
deklarira nobene "pozitivne spolne svobode". Glede na dejstvo, da se pojem "spolna svoboda" pojavi v
povez.avi z nacionalnostjo, sicer pa je sintagma, ki jo je mogoče napolniti s čemer koli (tudi s homosek-
sualno spolno orientacijo kol "spolno svobodo", ki je v SR Srbiji kazniva), je mogoče sklepali, da gre za
"nacionalno spolno svobodo". Zanimivo ob tem je pripomniti, da je bila pri predlogu slovenskih pisatel-
jev za novo Ustavo slovenskega naroda v uvodnih razpravah navedena podobna sintagma, namreč "spolna
demokracija".
' Kljub temu da je v zakonski definiciji več vrst spolnih deliktov, ki jih zajema sankcioniranje na nacionalni
osnovi, se bova osredotočila zgolj na posilstvo in se ne bova spuščala v obstoječe klasifikacije spolnih
deliktov, ki so prav tako problematične.
31
(srbske, črnogorske) napačen objeki ludi v prosiovoljnem spolnem odnosu.
Za konstrukcijo žrtve v nacionalnem posilstvu je tipična šc neka poteza, ki jo razli-
kuje od žrtve "običajnega" posilstva. V diskurzu "običajnega" posilstva je žrtev pona-
vadi omalovaževana in obravnavana s predsodki. Njeno "poštenost" je (kolikor ni à
priori definirana kol "nedolžna" žrtev) vprašljiva. Treba je preveriti njene namene,
zgodovino, željo. Hkrati v bolj ü-adicionalnih družbah mož posiljene žene včasih
sploh "noče sprejeti nazaj", ker je omadeževana. To so monogokrat tudi razlogi, zaradi
katerih ženske zanikajo, da so bile posiljene.' V primerih "nacionalističnih" posilstev
pa je žrtev vnaprej definirana kot čista in nedolžna, ker je nacionalna (ženska) in ima
apriorne atribute (mali, sestra, hči) v nasprotju s kurbo. Tipično v tem pogledu je
seveda to, da gre v diskurzu o "nacionalističnih" posilstvih večinoma za poskus
posilstva (ali napad), ne pa za izvršeno dejanje - s tem je zanikana tudi morebitna sek-
sualna komponenta, ki bi jo lahko vsebovalo dejanje posilstva, kar se seveda ujema s
tem, da naj bi imelo dejanje nacionalistični motiv, ne pa "seksualnega". Izvršeno de-
jaje posilstva bi lahko priklicalo "običajno" pravno definicijo, kar bi žrtev izpostavilo
podobnemu postopku, kot ji pripada v "nenacionalisučnem" ali "znou-ajnacionalnem"
posilstvu in potem bi se lahko izpostavila celo kot "nedolžna" žrtev.
Namesto preiskovanja moliva in seksualnosti žrtve posilstva, ki se dogaja v
"običajnih" diskurzih o posilstvu, se v primeru "nacionalističnih posilstev" (poskusov
le-teh!) preiskuje predvsem napadalca (največkrat pripadnika albanske narodnosti), ki
ima a priori devianmo seksualnost in jo uporabi v nacionalistične namene. Njegov
motiv pa se išče v iredentizmu, v "predhodnih iredentističnih izkušnjah", o
katerih se sodi na podlagi njegovega družinskega porekla ali kakega drugega znaka,
pedigreja, ki mu pripade pomen iredentizma.
Zanimivo pri tej prevrnitvi razmerja med žrtvijo in storilcem je tudi to, da v
"nacionalističnem" posilstvu storilcu vnaprej ni priznana sposobnost imeti seksualni
namen, medtem ko se v pravnem diskurzu o "običajnem" posilstvu to nepriznavanje
obstoja seksualnega namena po svobodni volji skoncentrira zgolj na mlajše od 14 let
in na specifičen način tudi na zakonske žene (kolikor zakon ne inkriminira posilstva v
zakonu). V tem smislu mu je tudi nasploh zanikana/ni dovoljena izbira seksualnega
objekta (ki bi segal izven nacionalnih meja, kakor se zakonski ženi pripisuje zgolj
razpoložljivost v okviru zakonske zveze).
In ludi lu, seveda pervertirano, primera ne določajo toliko dogodki sami, kot skriti
(iridentislični) nameni storilca, pa naj bodo še Uiko potlačeni in nerealizirani (mesto,
ki v diskurzu o "običajnem" posilstvu pripade ženski-žrlvi).
Toliko o obrnjeni optiki, ki kaže, da obstaja v drugi vrsii govorice o posilstvih na
Kosovu, ki govori o Albancih kot žrtvah, zrno resnice, vendar samo toliko, kolikor
ostaja v sklopu "običajnega" posilstva in njegovega motiva. Torej tistega, ki pred-
postavlja spolno razmerje in konstituira specifični položaj žrtve in storilca v posil-
stvu.
Po tem "obratu" bi iz dosedanjega prikaza lahko "potegnili" naslednje sklepe:
1. žrtve posilstev ali poskusov posilstev na Ko.sovu, ki so "drugih narodnosti", so v
boljšem položaju, kot so žrtve v drugih republikah in žrtve "znoirajnacionalnih"
posilstev, ker jim pripada konstitutivna herojska nacionalna vloga in niso žrtve
' Znano jc na primer, da v časih vojn osvajalske vojske množično posiljujejo ženske listih narodov (ali pa
kar premagane strani), ki so v poziciji žrtve. Susan 3rownmiller v svoji knjigi Proti naši volji. Krt, 1988
navaja tudi številne primere, ko so po vojnah vladne institucije može prepričevale, naj vzamejo svoje
po.siljenc žene nazaj, ker ni sramota , da so bile posiljene, da so vojne žrtve in zalo junakinje.
32
preiskave njihove seksualnosti.
2.	storilci kaznivih dejanj posilstva ali poskusa posilstva so po zakonu strožje kazno-
vani, bolj preiskovani in nadzorovani, kot so storilci v drugih republikah in storilci
"cnonacionalnega" ali "znotrajnacionalnega" oz. "običajnega posilstva.^
3.	ker diskurz o "nacionalističnih" posilstvih oz. poskusih posilstev govori (čeprav
tega ne definira) večinoma o "napadih s pozicij velikoalbanskega šovinizma ali
iredentizma", lahko upravičeno domnevamo, da so posiljene žrtve Srbkinje ali
Crnogorke, deprivilegirani storilci pa Albanci.'
VRNITEV OČETA NARODA ^ am prikaz premestitve pozicij "žr-
^^tve" in "storilca" nam sicer ilu-
WJstrira izhodišče obeh "interpretacij"
posilstev. Ce rečemo, da so "žrtve" (poskusov) posilstev z nacionalističnih izhodišč
Albanci in to podkrepimo z "realnostjo" številk in vpeljanega zakona o nacionali-
stičnih deliktih, s tem še nismo pojasnili fantazmatske konstrukcije (poskusa)
"nacionalnega" posilstva. Ne obstaja namreč zgolj en "presežni" element, ki je v
"nacionalnem", pač pa še drugi, in to je "poskus", kar nam daje še neizkoriščeno
možnost 1п1ефге1ас1јс. Ce vztrajamo na "realnosti", potem se oba elementa, ki kon-
struirala poskus nacionalnega posilstva kol lantazmatski akt, izgubita.
2rtev lega fantazmatskega akta pa per dcfinitionem ne more biti nobena "realna žen-
ska", temveč le ženska, ki je proizvedena v pobočju nacionalitet. Gre torej za
"nacionalno žensko" oziroma, kar je mogoče reči, za Narod, ki se je znašel ali pa je
prepričan v to, da je v poziciji/vlogi ženske/žrtve. Torej v poziciji, ki je zanj najbolj
neznosna. Sele ko problem (poskusa) posilstva na Kosovu postavimo tako, da gre za
fantazmatski akt (poskusa) posilstva Naroda'" , je po najinem mnenju mogoče
"racionalno" dojeti kompleks (poskusa) posilstva iz "nacionalnih" "velikoalbanskih",
"iredcntističnih"... nagibov, "nesmiselnost" konstrukcije tovrstnega akta pa naenkrat
dobi neke povsem racionalne konture.
Od tod je mogoče še enkrat izpeljati tudi značilno rabo "poskusa" posilstva. Saj gre že
po dcfiniciji za "spodleteli poskus"." Vendar pa je prav ta "spodlelelost" poskusa
' Primeri strožjega kaznovanja pripadnikov "drugega" naroda, "druge" rase ali "drugega" porekla so znani iz
zgodovine.Tipičcn tak primer so (bile) višje obsodbe črncev 7Л posilstvo belk v ZDA. Susan Brownmiller
navaja v svoji knjigi podatek, daje imel črnec, ki je posilil belko v času od 1945 - 1965 sedemkrat večjo
možnost, da bo obsojen na smrt kot belec, ki je posilil čmko ali belko. Vendar pa višja kaz^n za
"medrasno" posilstvo ni bila uzakonjena, kakor je v današnjem primeru srbskega kazenskega zakona za
"mednacionalno" posilstvo.
' Kaj to prinese konkretnim ž.enskam, je seveda drugo vprašanje. Srbkinja, ki jo posili Srb, bo namreč v
prav takem polož.aju, kot Albanka, ki jo posili Albanec. (Ce je z njim poročena, toliko slabše za njo,
kajti potem je lahko zakonito posiljena.) Obe pa sta fonnalnopravno v slabšem položaju kot Srbkinja,
ki jo posili ali poskusi posiliti Albanec. Hkrati bo pod kapo prikrivanja "enonacionalnih posilstev" v
korist homogenizacije naroda verjetno tudi mnogo manj prijav in obsodb tovrstnih dejanj. Ko se
posilstvo kot "politično vprašanje" konstituira na nacionalni osnovi, so dejanske žrtve posilstev lahko le
žx)gicc, ki si jih podajajo "nacionalne politike". Za eno stran so žnve potem herojske, za drugo pa zgolj
promiskuitetne sokrivke. Diskurz o "nacionalističnem" posilstvu zgolj prikrije realne probleme, ki so
vsebovani v obstoječih pravnih in drugih diskurzih in praksah, ki so z njimi povezjne.
'" Seveda gre za srbski narod, kajti v razmerah nevarnosti pred "tujskim" (kar kaže dojeli tudi prek ideologije
(jugo-)slovanslva)) narodom (Albanci) še z.daleč ne more priti do znotrajslovanskega razlikovanja med Srbi
in Cmogorci, (poskus) posilstva pa je nemogoče opredeliti kot (poskus) posilstva srbskega in
črnogorskega Naroda. Poleg drugih, npr. historičnih razlogov bi tudi v tem kazalo iskati del aktualne
argumentacije enega Naroda. Toda to presega namene najinega tukajšnjega poskusa temalizacije.
" Domnevna in preiskovana "neseksualna" želja Albancev - torej iredcntistična želja - zastopa željo srbske
nacije, ki se kaže skozi fantaziranje o nacionalističnem posilstvu. Kot "nesmiselna" se lahko prikazuje le.
33
posilstva bila in jc tista, ki jc sproducirala nekaj več, njeno ne-spodletelost. Namreč
nacionalnega voditelja, očeta Naroda - s tem scveta tudi Narod sam, ki si ga brez
(njegovega) očeta-Voditelja sploh ni moč predstavljati znotraj danih zgodovinskih,
kulturnih, verskih in ostalih koordinat.
Strukturno pozicijo Slobodana MiloSeviča kot tistega mo-škega (!) prek katerega bo
oz. je ponovno vrnjena moškost enega Naroda, je od tod nekoliko bolj dojemljiva. Saj
je kot kolektivni oče, kot oče naroda, tisti, ki z "zakonitim občevanjem" preprečuje in
ščiti nezaščiteno žensko pred posiljevanjem: se pravi tako vsako posamično žensko
kot tudi 2ensko-Narod. Pogosto in prevladujočo parolo "Srbija se budi" bi potem-
takem lahko "prevedli" tudi kot Srbi/-ja se ne pusli/-jo posiljevati. Saj so/je končno
naSli/a svojega moškega, svojega Očeta.
PONOVNA UPRIZORITEV asovno m logično gledano bi ka-
I zalo mitinge Srbov in Črnogorcev
V^ pa tudi Albancev na Kosovu in iz-
ven njega izpeljevati iz protesta Srbkinj in Črnogorcev na Kosovu lani, saj prestav-
ljajo nekakšno "rojstno mesto" tovrsmih dogajanj. Niso namreč posilstva povezana z
iredento in iz nje izpeljiva, temveč je iredenta poslala "realnost" šele z "nacionalno
obarvanim" posilstvom oz. poskusom posilstva. Iredenta se je tako tudi neposredno
povezala z zgodovino.
Vpeljava "poskusa posilstva" v "našem primeru" namreč v marsikaterem oziru pred-
stavlja "zgodovinsko ponavljanje". Vladajoči ideološki konsü-ukt, ki je odkrito
prevladoval vsaj v prvi u-cljini tega stoletja v očeh Srbov in Črnogorcev, je bila pred-
stava o Albancih kol "divjih arnaviih".'^
Vojaški pohod 1912-1913 prek Albanije je za Beograd (nekoliko manj za Cetinje)
pomenil pravzaprav prvi spopad s kompakmim (v glavnem muslimanskim) prebival-
stvom, ki je bilo na svojem "teritoriju" lokalna večina. V tem položaju je bilo seveda
povsem jasno, da ne pridejo v poštev prijemi in polilika, ki bi računala na izseljeva-
nje Albancev, kar se je dogajalo še v XIX. stoletju, ko jc albanska manjšina v večjih
migracijskih valovih zapuščala zlasti področja "ožje" in "južne" Srbije. Jasno je bilo,
da večine od tod ne bo mogoče enostavno izseliti. Zalo je bil potisnjen v prvo bojno
črto propagandni stroj takratne srbske države in ta je začel s sistematičnim delom na
"dehumanizacijiAlbancev".
Slo je za recept, ki ga je kolonialna Evropa v tem obdobju dobro obvladala. Albanci
so v tej optiki postali bitja, ki sploh niso sposobna upravljati sama s seboj, nekakSna
vrsta, ki jo je u-eba bodisi upravljali-od-zunaj ali pa iztrebiti. Seveda so z roko v roki
s takšno postavitvijo Sli tudi ukrepi, ki so omogočali asimilacijo (= srbizacijo)
Albancev.
Za dr. V. Djordjeviča, specialista za ljudsko higieno, so bili takratni Albanci npr.
"žgoljavi i sičušni" divjaki, ki so posedovali ciganske lastnosti in spominjali na "pra-
ljudi" iz prcdzgodovinske dobe, ki iz strahu pred divjimi živalmi še vedno spijo na
kolikor sejo misli s pozicije "spolnega razmerja" (in od lod izpeljanega "običajnega" posilstva). Jasno je,
da domnevne "seksualne" želje ni nikjer, celo popolnoma zabrisana mora biti, če naj posilstvo služi kon-
strukciji žrtvene identitete, ki se vzpostavi prek želje Drugega - iredentistične želje Albancev. Nacionali-
stično posilstvo ima torej izrazito konstitutivni pomen za srbsko nacijo, hkrati pa mora biti zmeraj
"spodletelo" (poskus!), zato tudi nima in ne more imeti nobene zvez£ z "realnim" Številom posilstev na
Kosovu.
Pri orisu te predstave izhajava iz izpeljav v knjigi Iva Banaca, The national Question in Yugoslavia,
Cornell üniv. Press 1984, Nacionalno pitanje u Jugoslaviji, Globus Zagreb, 1988.
34
drevesih, na katerih se držijo s pomočjo svojih repov. Albanci so - po prepričanju dr.
Djordjeviča - svoje repe ohranili vse do XIX. stoletja, živijo pa v krvoskrunstvu
(Blutschande). Kot je sicer v navadi, pri takih konstruktih pripade odločilno mesto
prav ženskam, šc posebej pa spolnim navadam in obrazcem pripadnikov nekega nar-
oda.'' V tem času intenzivne dehumanizacije Albancev se je do skrajnih meja ek-
sploatiral tudi npr. "podatek", da približno 50 % Albank Se pred možitvijo izgubi
svojo nedolžnost, kar potem verižno povzroča prepire, ločitve in kot posledico tudi
krvno maščevanje. Albanci pa naj bi poleg tega umirali v velikem številu predvsem
zaradi spolnih bolezni...''' Skratka, Albanci so bili bodisi zadnji (in prvi?) "evropski
rdečckožci", zamorci in/ali izgubljeni Srbi, ki pa jim je treba pokazati pravšnjo pot iz
barbarstva. Prehod od takšnega ideološkega konstrukta, ki ima za enega od vogelnih
kamnov tudi domnevo o splošni spolni, moralni in drugi izprijenosti nekega naroda, v
argumentacijo o "poskusih" posilstva z nacionalističnih in velikoalbanskih pozicij pa
se nam zdi skorajda samoumeven, saj je mogoče le izprijeno seksualnost ireden-
tistično "uporabiti" - v "neseksualne namene".
POST SCRIPTUM "Г^ot je razvidno iz teksta, najin na-
men ni bil v tem, da bi se morda
A ^-opredeljevala glede vprašanja "kdo
jc kriv" za to, kar se dogaja samo na Kosovu v zvezi s poskusi posilstev z nacionali-
stičnih, iredentističnih pozicij, da bi torej kogar koli obsojala ali pa obžalovala nad
njim. Se manj sva se hotela spraševali, kje in kakšni so "globji" vzroki za to, kar je.
Hotela sva spregovorili predvsem o načinu funkcioniranja lega, kar je in kar se
govori kol "poskus posilstva", o tem, kako se la fenomen obrača sam v sebi in v kak-
šni morebimi povezavi je z dvema izrazilo političnima vprašanjema sodobne jugo-
slovanske zgodovine. Po eni plati o tem, v kakšni povezavi je tovrstno "nenavadno"
poskušanje posilstva z ozirom na kompleks govora o t.i. "običajnem posilstvu", ter
po drugi plati, v kakšni povezavi je z aktualnimi nacionalnimi prerivanji v dani nam
deželi.
Dejstvo, da sva med drugim govorila tudi o Srbih, Črnogorcih, Albancih..., je z
ozirom na najino izpeljavo seveda odločilno, a se vendarle nahaja v orbiti vnanjega,
slučajnega. Kajti do podobnih ali celo identičnih mehanizmov in prehodov bi nemara
" Ob tem bi rada opozorila na eno od značilnih in ključnih epizod najnovejših kosovskih dogodkov - na
objavo "izjave" Fadila Ilodže o "rešitvi" problema posilstev na Kosovu in na reakcije kijih je vzbudila.
Simptomatičnost te izjave je bila v "poštenem" poskusu - najti "rešitev", da bodo "poštene ženske"
zavarovane pred posilstvi. Hodža (tu se ne spuščava v resničnost te izjave, ker je irelevantna glede na
učinke) jc skušal nasproti konstrukciji iredcntističnega motiva in nenormalne seksualnosti Albancev
postaviti v ospredje seksualni motiv posilstva (moški imajo "naraven" razlog - "stemni se jim pred
očmi") in treba je samo najti "pravi" objekt (kurbe). Tako je skozi govor "običajnega" posilstva razdelil
"vse" ženske kot potencialni objekt "izživljanja" v prepovedane ("poštene") in dovoljene (kurbe itd...). V
pomiritev "iredentističnih duhov" naj bi služilo prepričevanje v smislu: saj ne gre 7Л nič hudega, pač pa za
čisto "normalen" spolni nagon, normalni so, pač pa ni pravih objektov, to jc razlog, ne pa iredentizem.
Dajte jim prave objekte in kurbišča, pa ne bo več posilstev.
Problem pa je bil v tem, da so se v tej točki Srbkinje in Crnogorke na Kosovu znašle 1тефеигапе v
kurbe (oziroma če zadevo obrnemo, Albanci so bili posredno opredeljeni kot žrtve promiskuitetnega
obnašanja Srbkinj in Cmogork) in prav to je bilo tisto, kar je "izbilo sodu dno". Znotraj govora o
"običajnem posilstvu" je namreč posilstvo kurbe dovoljeno in celo zaželeno, ker poruši celomo
konstrukcijo herojske žrtve (herojski je v tem primeru posiljevalec). In prav v tej točki so se ženske
izognile tipični poziciji žrtve posilstva tako, da so se samodetinirale kol nacionalne (prim, geslo, ki so ga
nosile: "Nismo kurbe, ampak matere in sestre srbskih in jugoslovanskih sinov!").
'■•Ta podoba nenonnalnc živalske in neurejene seksualnosti Albancev je po drugi strani povezana tudi z
domnevo o "prekomernem plojenju". Med drugimi tudi eden od slovenskih demografov (J. Malačič) stoji
na stališču, da bo mogoče o svobodnem odločanju o rojstvih na Kosovu govorili šele takrat, ko se bodo
Albanci "civilizirali".
35
prišla ludi v primeru, če bi govorila o hrvaških, muslimanskih, makedonskih,
slovenskih... za samovzpostaviiev naroda konslilutivnih fantazmah. V tem ozira ima
pač vsak narod svojega Zida, Roma ali Albanca, Srba, Crnogorca, Hrvata... in Žen-
sko, do katerih se vzpostavi "v razliki"!
LITERATURA
Banac, Ivo, The national Question in Yugoslavia, Cornell Univ. Press 1984, prevod: Nacionalno pitanje u
Jugoslaviji, Globus, Zagreb 1988.
Brownmiller, Susan, Proti naši volji. Krt, Ljubljana 1988.
Dopune krivičnog zakona SR Srbije, v: Zbirka krivičnih zakona, Službeni list SFRJ, Beograd 1988.
Dumaresq, Delia, Rape-Sexuality in the Law, m/f 5,6 1981.
Časopisni članki - poročila o posilstvih ali poskusih posilstev na Kosovu.
36
KRATEK Igor
ESEJ Skamperle
^^^l/\i—/iZ-ziVl LJ spreminjajo in mi se spreminjamo
VT-^/^д д- A /^r^A/Г z njimi. Jaz dodjam: Mi ne vedno
JJ U M A L^JllM in ne dovolj!
N^a prvi pogled bi človek brž pritrdil
zgornji Kavčičevi misli. Pri sebi
— bi si rekel: da, res je, medtem ko
so zahodne družbe prilagodljive in se naglo razvijajo, puščajo za seboj brez predsodkov
vsakršno nekorismo navlako, odpirajo meje združeni Evropi itd., se mi vse bolj vr-
timo v krogu, počasi in okorno, skušamo pognojiti ta naš socializem z vedno novimi
gnojili, pa kljub temu noče iz njega nič pametnega vzbrsteti. Skratka, človek bi rekel,
da nismo dorasli času. Vendar pa stvar vseeno ni tako preprosta. Poskusimo narediti
kratek miselni eksperiment: predstavljajmo si nekega zamorca, iz daljne dežele, ki ga
postavimo pred našo šolo, kjer se uči zgodovine in drugih predmetov. Kmalu mu bo
postalo jasno, da je naš temelj vojno in povojno obdobje, zmagovita revolucija in
nesebični boj partizanov za svobodo jugoslovanskih narodov. Spoznal bo vse največje
junake, ki so sprva s puško v roki, pozneje pa za pisalno mizo ustvarili novo obdo-
bje: Niso se bali ne vzhodnjakov in ne zahodnjakov, celo še več, ni jim bilo dovolj
samo odgnati sovražnika, ne, kje pa! Naš zamorček se bo kar čudil, s kakšnim
zagonom so junaki snovali pravcati preporod človeka.
Iz peščice zagretih komunistov so postali inžinirji revolucije, načrtovalci nove
človekove duše. Vse bomo spremenili, vse na novo, konec je z vso staro šaro, ukinili
bomo meščansko umetnost, vero, velike kmetije, ženska ročna dela, vse to bo šlo na
smetišče revolucije. Iz nas bo zrastel popolnoma nov človek, prerojeni, lep kot so-
cialistična roža. Eshatologija Kardelja in tovarišev resnično ni poznala meja, kot bi
bil v njih potlačen nek silni nagon, ki se je uspel šele sedaj, po kdove kolikšncrft tr-
pinčenju, razbesneti z vso silo. Stoletja zatirani in revni južno slovanski narodi so
pobesneli v svoji fantazmi in z junaškimi tovariši na čelu skočili iz kolesja zgodovine
na svojo pot, pot svobode, ki si jo bodo sami ustvarili. Zlato obdobje je nastopilo,
"bili smo nič, bodimo vse"! Ukinili bomo delavce, ukinili blago, na koncu bomo
ukinili še denar. Fantazija, ki se je po končani vojni iz tedna v teden spreminjala v
prakso, ni poznala meja. Svoboda, ki je slutila z rožicami prekrit komunizem pred
sabo, se ni ozirala na žrtve. Toda leta so se vlekla in komunizma ni in ni hotelo biti,
žrtev pa je bilo vedno več. Zadihan in onemogel pred takšno dirko v novi svet, bi
zamorček vprašal, ali so se vsaj zdaj junaški revolucionarji malo pomirili, se streznili
od svoje zagledanosti in upočasnili tempo. Toda nič takega se ni zgodilo. Kdor je ju-
nak, je junak do smrti, ali pa sploh ni junak. Na vprašanje, kdaj se bomo končno
37
izvili iz krize in težav, ter zaživeli v resničnem socializmu, tako kot se spodobi, je
tovariš Kardelj ožarjeno odgovoril: "Fantje, nakaj vam povem; odkar je človek na
svetu, so vedno bile težave. Toda to vam pravim, mi se moramo čez to robidovje
prebit !"'
Novi verniki so bili v svoji volji neuklonljivi. Bresü moramo skozi trnje in robido-
vje, tudi zato, ker so nam sosedi nevoščljivi in nam ovirajo pohod, toda prebili se
bomo skozi. Treba se je prebiti, tovariši, naprej, ne glede na žrtve, kajti čaka nas
čudovita zarja novega sveta. Kot je rekel tovariš Stalin - mi komunisti, smo posebne
vrste ljudje^ , morda smo celo novo izbrano ljudstvo. Zato nič omahovanja, zmaga je
in bo na naši sü-ani.
Ce torej po eni strani očitamo, da se socializem nikamor ne premakne, da je tog in
okostenel, jc treba vendarle reči, da je v njem prisomo jedro patološko histeričnega
nemira. Ta nestфnost, zagon, ki je uzrt v dokaj agresivno borbo in konec sveta, ni
posebnost jugoslovanskih junakov, pri katerih bi jo lahko skoraj razumeli, saj so
sami bili predvojni zaporniki in so torej gojili osebna maščevanja. Ta nestrpni his-
terični zagon najdemo tudi pri Leninu, ki je svoje življenje preživljal v mirnih
švicarskih vasicah. Vendar je treba opozorili, da je tudi Lenin imel osebni vzrok za
sovraštvo, saj so mu caristi v mladih letih ubili brata. Zanimivo pa je, da so vsi nas-
tavki za takšno histerično patologijo že pri Marxu, na primer njegov emološki stavek
iz Manifesta: "Zgodovina človeštva je zgodovina razrednih bojev". Iz teh bojev je
treba izhajali, jih z revolucijo premagati in ustvariti novega človeka po svoji podobi.
Komunizem se je pognal v boj s pravo fanatično silovitostjo in zmagal, ali, kot bi
rekel Kavčič, zmagal je vojno in izgubil mir. Zakaj je bilo tako, zakaj je po revolu-
cionarni zmagi komunizem po eni strani okostenel, po dugi strani pa začel proizvajati
nenehne notranje sovražnike in žrtve, je vprašanje, ki se zastavlja že od povojnega
obdobja sem. Zakaj socializem ne more in ne more zaživeti je pravzaprav še vedno
aktualno vprašanje. Prav vse reforme, ki naj bi stanje izboljšale, so tako rekoč propa-
dle in niti ena socialistična država na svetu ni u.spela gospodarsko, politično in so-
cialno demokratično zaživeli. Običajno je ravno obratno. Deklarirano socialistične
države so pogosto totalilame, po materialni plati dokaj revne in obremenjene z
rodovno plemenskimi koncepti. Kaj je torej temeljni, u-di kamen spotike, zaradi časar
socializem "ne gre"? Kako je mogoče, da je v deželah, kjer vlada komunizem, miselno
in duhovno nasilje, nesproščenosl in omejevanje svobode?
Ob tem je treba nemudoma postavili še drugo vprašanje. Kdo je glavni krivec za
žalostno revno stanje vzhodne Evrope in Balkana? Je lo povzročil realni in litovski
socializem, ali pa gre vzroke iskali tudi v zgodovini in mentaliteti slovanksih naro-
dov? In kako je po drugi strani spet mogoče, da se je komunizem, pa četudi le kot
vera "izbrancev", to se pravi oblasti, oprijel in ohranil skoraj izkljčno v teh, slovan-
skih državah. Zavrnili vso krivdo na konkretno zgodovinsko in geografsko kon-
junkturo ter mogočno Rdečo annado je po pol stoletja u-ajajoči epohi vendarle prepe-
čeni. Ubrali je ueba nasprotno pol in se vprašali, kako je sploh mogoče, da je prišlo
do dolečcnih zgodovinskih položajev. Ali ni odločilnega pomena ravno politični vpliv
na menlaliteto ljudstva, ki je skozi stoletja dolgo pogojevanje in artikuliranje dru-
žbenega živlenja, skozi kulturne, religiozne, rodbinske obrazce končno tudi omogočil
vznik konkrcmih zgodovinskih isluacij. Vse, kar je vzhodna Evropa podedovala od
Bizanca, je odločilno pripomoglo k temu, kar srečujemo danes v Rusiji, pa tudi v Sr-
biji. Spoj slovanskih narodov s socializmom je tudi prava zgodovinska farsa, saj sta
se oba klasika marksizma do Slovanov obnašala kot do brejega hudiča. Se posebej
Engelsove ocene so danes pravo humorno branje, ki pa vendarle izraža zrno
' Iz privatnih, osebnih pogovorov.
^ Zgodovina VKP(b), kratki kurz CZ; Ljubljana 1964
38
resnice. Revolucija ne bo zmagala, dokler ne bodo li preostanki narodov izlrebljeni;
"vsi balkanski narodi so usmerjeni le k Moskvi", Črnogorci so za Marxa "živinski
tatovi" itd.' Toda pustimo velika klasika pri miru, saj ju ravno njuna družba, iz katere
sta zrasla, ni jemala evangelijsko resno in s tem pokazala na svojo zrelost, oz, na to,
da nista bila nič drugega kot posrečena otroka zahodne zgodovine 19. stoletja. Bolj je
zanimivo, da so se revni Slovani oprijeli marksističnega nauka kot nove duhovne do-
movine.
Tu se seveda ponuja več možnih poti raziskovanja. Upoštevati je treba tudi velike
razlike do komunizma, oz. do konkretnih komunistični veljakov, ki so prišle na dan
na primer v Sloveniji, na Poljskem, Madžarskem, v Estoniji z razliko od, denimo na-
jbližje situacije v južni Jugoslaviji. Prav tako bi bilo treba podvreči novemo pretresu
zmagovit revolucionarni pohod komunistov, ki so iz peščice dobro organiziranih za-
gnancev uspeli vzpostaviti svojo čvrsto oblast. Glede slovenske vojne in povojne
situacije počenja to že nekaj let Nova revija in njeno raziskovanje se mi zdi plodovito,
še posebno zaradi odsotnosti emigrantskega tiska in zaprtosti vojnih arhivov.
Revolucionarni pohod se pričenja v tej luči povsem drugače prikazovati in najmanj,
kar lahko rečemo je to, daje bil daleč od tega, da bi potekal samoumevno. Sproščeno
zgodovinsko raziskovanje bi moralo začeti povsem drugače obravnavali slovensko t.i.
"kontrarevolucijo", saj so se v njej izražale nekatere bistvene komponente slovenske
narodne zavesti. Obsoditi velik del naroda za izdajalca pripelje ščasoma do lega, da se
človek naslednjih generacij nujno vpraša, kdo je bil tisti, ki si je tako obsodbo upal
izreči. To omenjam zalo, ker se mi zdi, da bi nova, neobremenjena raziskovanja v tej
smeri lahko prispevala h kritičnemu in konstruktivnemu prispevku k poti iz krize
slovenske družbe. Toda povrnimo se k vprašanju o magičnem spoju slovanskih naro-
dov z real-socialnizmom.
Odgovor na ta neprijetna, zahtevna, a v današnjem času nujna vpršanja je treba iskali
veliko globje od konkretnih političnih konjukiur. Upoštevali je treba več stoletno
zgodovino posameznih narodov, njihovo politično ureditev, religijo in zgodovino
mentalitet. Že bežen pogled v trenutno domačo politično sceno nas lahko prepriča, da
se je dolgotrajna zgodovinska razcepitev slovenske družbe bolj ali manj ohranila, saj
lahko v organizaciji SZDL in njenem prvem predstavniku Smoletu prepoznamo dediča
tradicionalnega krekovstva in, vsaj delno, k širokem ljudstvu naravnano politiko
Slovenske ljudske stranke. Njena zmerna konservativna naravnanost, marsikdaj zelo
koristna, se je lepo pokazala ob nedavnih napetih odnosih s političnimi predstavniki
iz Srbije. Drugi pol, tradicionalno bolj osredotočen okrog liberalizma, je seveda parti-
jski CK, v katerem lahko na ravni zgodovine "dolgega trajanja" prepoznamo politične
koncepcije starih liberalcev, na primer Hribarja, Tavčarja. Današnji problem je le v
tem, da sta ti dve koncepciji tiiko rekoč na formalni ravni spojeni, saj predvidevam,
da je večina prcdstavinikov SZDL včlanjenih v Zvezo komunistov. Menim, da bi z
njuno ločitvijo veliko pripomogli k procesu demokratizacije, saj bi v družbi odprili
prostor različnim ideološkim grupacijam. To bi bil lahko tudi postopen in neboleč
prehod k takšni ali drugačni obliki artikuliranja političnih strank, to se pravi k
postopnem uveljavljanju civilne družbe. V predsedstvu SZDL naj bi bilo recimo le
toliko članov ZK, kolikor je komunistov procentualno v vsej slovenski družbi, (oz. v
Sloveniji). Pozneje bi se lahko ti dve organizaciji povsem ločili, uveljavljali različne
interese in imeli bi lahko legitimen polilični konflikt, po možnosti ustavno kontroli-
rane politične konfrotacije znotraj same republike, kar bi prav gotovo bistveno spros-
tilo napete mednacionalne odnose oz. medrepubliške odnose v Jugoslaviji.
Končno lahko nekatere današnje temeljne nesporazume z južno Jugoslavijo poiščemo
na isti zgodovisnki osnovi. Najprej je treba reči, daje nacionalno srbsko grupiranje do
' glej R.Rizman: VlarksI/.cin In naciimulno vprašanje, CZ, Ljubljana 1980; še posebej Ш. poglavje
39
neke meje razumljivo in upravičeno. Cenualna linija ZK, s Titom in Kardeljem na
čelu, je poskrbela, da je poleg slovenskega in hrvaškega liberalističnega odpiranja, kar
v povojni Jugoslaviji pomeni tudi demokratično odpiranje, blokirala in odstavljala
tudi zametke liberalne srbske politike. V konceptu marksističnega jugoslovanstva, ki
ga je forsirala ZK, je Srbija seveda spet videla svojo veliko priložnost razširitve na
Balkanu. Tito seje seveda lega zavedal, zaviral in manevriral. Srbsko vodstvo je hotel
imeti kot poslušnega konja na svoji šahovnici " Vendar je bistvo današnje slovensko -
srbske politične razlike v tem, da imamo v Srbiji opraviti z masovnim združevanjem
nacionalnega in religioznega, ki se steka k eni sami figuri, k enem samemu vodji, k
eni sami "božji" podobi, ne glede na dejstvo, da je ta ü-enutno komunistična. To
situacijo lahko beremo kot odličen vzorec stoletja dolge mentalitete, ki je bistveno
pogojevala politične koncepcije pravoslavnih Slovanov, tako na Balkanu kot v Rusiji
in ki se prikazuje kot dedič Bizanca. 2e nek splošen pogled v zgodovino nam pokaže,
da Vzhodna Evropa ni nikoli doživela razcepa oblasti, na sveto, ki jo je predstavljal
papež, in posvetno oblast, ki je v zahodnem srednjem veku v glavnem pripadala
nemškemu monarhu. Na vzhodu sta tako rekoč od ustanovitve Imperium Chris-
tianum za časa Konstantina bila Cerkev in država spojena. V tej simfoniji daje ton
"cesar in samo cesar".' Cesar je igral tudi odločilno svečeniško vlogo in ob sebi ni
imel nikakršnega enakovrednega političnega nasprotnika. To dediščino sta povzeli
tako Moskva kot Srbija in jo nadaljevali tudi po turškem zavzetju Bizanca. Nič
čudnega ni torej, da jo je nadaljeval še semeniščnik Stalin, okrepljen z aziatskimi
prvinami. Najbrž se je v takšni mentaliteti, kjer se je oblast stekala v eno samo
osebo, težko afirmirala koncepcija razcepljene, razpolovljene, konflikme Resnice,
značilne za Zahodno Evropo, kjer je Resnica končno vedno sad določenega dogovora.
In, mar ni od bizantinskih vzorcev mentalitete do Železnih Zakonov Zgodovine le ko-
rak?
Povsem drugačno je postopanje na Zahodu. Srednjeveška Chri.stianitas bo ob
prestopu millcniuma vzpostavila dva temeljna akterja. Na eni strani Gregor VII uvel-
javlja moč Rimske Cerkve, toda monarh Svetega Rimskega imperija nemške narod-
nosti ohranja politično protiutež papežu. V tem boju za Investiture se bodo že v 12.
stoletju v severno itiilijanskih mestih pojavile različne grupacije, predhodne oblike
današnjih političnih strank. Grobo rečeno: guelfi, (imenovani po dinastiji Weifen), so
zagovarjali oblast papeža in poudarjali predvsem partikularne interese posameznih
mest; medtem ko so ghibellini podpirali monarha. Dante je na primer moral v iz-
gnanstvo zato, kar je bil član belih guclfov, v Firencah pa so takrat zmagali črni
guelfi. Ta delitev oblasti ni potekala sama od sebe, vzpostavila pa se je, skupaj z ra-
zličnimi razcepi znotraj Cerkve, s herezijami, različnimi meniškimi redovi, ki jih je
Rim naposled priznal itd.. Skratka vzpostavljal se je in se počasi oblikoval nek
družbeni prostor, ki temelji na konOiktnosti in soočenju različnih pogledov, tudi sve-
tovno nazorskih. Med prvimi učenjaki, ki so se zavzemali za odprt konfliktni prostor
soočanja interesov in "ljudsko oblast", jc treba omeniti Marsilija Padovanskega
(Marsilio da Padova), ki je leta 1324, ko je poučeval na univerzi v Parizu, spisal delo
Defensor paeis, tudi v današnjem pogledu pravo apologijo civilne države. Novi ter-
mini, ki jih Marsilij Padovanski uporablja - universitas civium (skupnost državlja-
nov), rex est a populi volúntate (najvišja suverenost ljudstva), oduiža izrazito nove
politične koncepte, ki so Se danes temelj demokratični ureditvi. Marsilij loči skupnost
državljanov, ki ima pravico vsakršno oblast odpoklicati, od skupnosti vernikov -
Universitas fidelium, ki sicer nikogar ne motijo, je pa njihova vloga pri državno
s. Kavčič: Dnevnik in spomini. Časopis za kriliko Ziianosii, Ljubljana 1988/2; str. 559
' glej H. Kiing: "Vzhodno pravoslavje in katoliška Cerkev zahoda danes"; Naši Razgledi, 23. septembra
1988
40
pravnih poslih irelevantna, to se pravi, da so vključeni v celokupno skupnost civilne
družbe - humana civilitas. Christaiantas in civilitas imata namreč že od Danteja
naprej drugačen in ločen pomen. V.saka od teh dveh ima tudi svoje zakone, pravila in
pravne norme. Človek zasleduje dvojni cilj: kot državljan, homo civilis, išče na
svetu svoj posvetni smisel, kot kristjan jc usmerjen k nadnaravnemu, onstranskemu
življenju. Med njima je ločnica in Marsilij bo jasno povedal, da je le človek sam tisti,
ki postavlja državljansko zakonodajo in jo lahko torej tudi spreminja. Sferi sta ločeni
in se ne prekrivata, v takem položaju pa niti ni razloga, da bi se ovirali. Vsakršno
obliko pa lahko ljudstvo, po zakoniti poti, spremeni oz. odpokliče.'
Srednjeveški zahod je postavil bistvene temelje demokratični ureditvi, saj priznava
konfliktnost in soočenje razlik. Moderna Evropa je posledica spoznanja in
uveljaviljenja teh načel. Demokracijo lahko seveda definiramo na nešteto načinov,
označimo pa jo lahko tudi povsem anu-opološko: to je možnost, kjer se več ljudi
lahko med sabo zakonito skrega, ne da bi se med tem stepli ali pobili.
Z nastopom historičnega materializma se je krhko ravnotežje med občestvom drža-
vljanskega in ideološkega nevarno zaostrilo. Lenin in boljševiki so marksistični nauk
sprejeli v izrazito verski obliki, ker so nastavki za to v sami Marxovi doktrini. To je
danes temeljni problem socializma. Socialistične ureditve želijo še vedno biti oboje :
temelj ustavnosti in prevladujoča ideologija. Partija kot avantgarda ljudstva in
posvečena verniška organizacija. V teh državah velja ideal o zaprtih, korporativnih
družbah brez konfliktov. V Jugoslaviji so pridobitve revolucije še vedno svete in
nedotakljive. Zakaj se je vse to uspelo uveljavili predvsem pri slovanskih narodih,
pa je, kol smo videli, zelo kompleksno vprašanje. Najbrž igra svojo vlogo stoletna
tradicija zaprtih rodovnih plemen. V drugačni luči pa lahko beremo tudi velike žrtve
zlasti katoliških narodov (Poljaki, Hrvati, Slovenci), ki so se v revolucionarnemu
pohodu močneje upirali. Te razlike prihajajo spet na dan, saj se jih enostavno ne da
potlačili. Namesto, da se jih bojimo, bi jih bilo treba ustrezno in enakovredno
vključili v družbeni prostor. Kot je pred kratkim rekel Dubček, bi bilo naivno misliti,
da bo pa zdaj socializma kar naenkrat konec, kot so bili napovedovali v prejšnjem
stoletju za kapitalizem. Toda prav tako lahko rečemo, da ne kapitalizma in ne sociali-
zma nikjer ni, da so družbe veliko bolj kompleksne tvorbe, kot sem želel v tem spisu
prikazali z nekaj primeri. Politični prostor zahteva, da jc odprt, ali pa ga sploh ni.
Mislim, da ni stvari, ki bi ji danes lahko rekli, da je proti socialistična. Ce je Partija
bila pripravljena poželi revolucionarno zmago, potem mora tudi danes vzeti nase
poraz, če ljudstvo tako zahteva. Najmanj, kar lahko stori je to, da razpiše volitve, se
postavi v vrsto z vsemi ostalimi in zapusti najvišji stolček, če večina državljanov to
zahteva. Priznati mora tudi svoj poraz, samo tako bo lahko odšla v zgodovino z
zavestjo, da je bila napredna sila. Mislim, da se ji, vsaj v Sloveniji, ponuja zadnja
priložnost.
' poW. Ullmann:A History of Political Thouj>ht - The Middle Age, Midllcsex 1965
41
PREPOVEDANI Ksenija
PREDMETI Vidmar
Arhitektura je po definiciji ars ali te-
chne, torej nekaj podobnega kot
glasba, slikarstvo, retorika..., kar
preprosto pomeni, da njen diskurz ne vključuje enopomenskosti znanstvenega
diskurza. Tudi sama struktura na moč spominja na sü-ukturo retorike, sü-ukturo s
praznimi prostori, v katere se vpisuje obstoječa ideologija in si tako določa svojo
"naravo". Arhitektura je torej umetnosma praksa, ki kot vse ostale umemostne prakse
zastira "svoje lasüie pogoje", t. j. pogoje, ki delujejo prav skozi svojo odsotnost;
njeno prebitje ideološkega polja, polja "vsakdanjega, spontanega doživljanja razmerja
do sveta" je torej radikalno drugačno od znanstveno-spoznavnega preboja. Kljub temu
se ta preboj ne dogaja od zunaj, v nekem kvazirealnem prostoru, prostoru fantazme o
specifičnosti umemiškega, vezane na pojme, kot so "ustvarjalna subjektivnost",
"odsev", "izraz" itd. (kar je ponavadi dominanmi govor "risarjev"), temveč je prese-
čišče postavljeno v samo notranjost, v samo predstavno polje imaginarnih razmerij do
sveta. Ali, če obnovimo Althusserja, tisto, kar se dogaja na videz zunaj ideologije, na
primer na cesti, se v resnici dogaja v njej.
Arhitekturna praksa je odsev vladajoče ideologije - ali natančneje, ta je neposredno
vpisana, vključena v njeno polje - nič manj kot v ostala umetnosma polja. Je izja-
vljanje, diskurz, v katerem se tako kot v drugih ideoloških diskurzih realizira vladajoča
ideologija. Vsakršno drugačno razumevanje arhitekture - kot na primer produkcije,
očiščene ideoloških prvin - je lahko zgolj iluzija, napačno spoznanje, ki s prikriva-
njem svoje eksistence v sami "notranjosti svojega delovanja" neizogibno vodi nazaj, v
polje ideološkega.
Arhitektura se dogaja v polju družbenega, ki ga določa, organizira razredni antago-
nizem. Kot "sintekrctična diskurzivna organizacija", rcdisü-ibucija heterogenih ele-
mentov, ki producira učinek celote, jc vedno v nekem družbenem razmerju s sü-ukturo
načina produkcije. Ko govorimo o arhitekturi, se torej gibljemo v območju tistih
"tvorb", ki neposredno "utelešajo produkcijska razmerja", hkrati pa ta razmerja
"reflektirajo na drugi ravni, kjer delujejo kot njihova zasurajoča 1п1ефге1ас1ја ali
reprezentacija". Tako je arhitektura produciranje, simbolna artikulacija prostora in
hkrati že tudi njegovo obvladovanje; kot taka je insütucija gospostva, ki reprezentira
in producira pogoje za zidavo. Je hkrati produkcija in "zvajanje produkcije v njeno
nasprotje - v reprczcntacijsko ideologijo". Prek svojih elementov nas napotujc dru-
42
gam, v mesto, na kraj družbenega. Eden izmed načinov, kako se arhitektura vpisuje v
polje družbenega, pa je prav urbanizem - urbanizem kot "red prostorske distribucije",
premeščanja, napotovanja, urejevanja, artikuliranja in kodificiranja arhitekturnih ob-
jektov.
Urbanizem kot tehnika urejanja, u-red-itve, sledi imanentno ideološkim kriterijem.
Urbanizem je ideologija, realizirana v urbani podobi, je polje vpisovanja ideoloških
dispozitivov. V njem prepoznavamo temeljno ideološko nomenklaturo s prevladujočo
"imaginarno predstavo". Toda prav v urbanizmu, pa tudi urejevalni praksi implicitno
prevladujejo ideoloSki mehanizmi, ki usmerjajo, določajo ureditev družbenega pros-
tora. Tako urbanizem navzven posega v mesto: urbanizem je ideološka vladavina nad
mestom. Kot izjavljanje producira svoj subjekt, ki je v nasprotju s subjektom
arhitekture monoliten. Mesto postane topos izjavljanja tega subjekta, ki je en sam, in
hkrati prevzame status izjave tega subjekta. "Urbano polifonijo" nadomešča z
"vladarskim monologom", ki ga izjavlja vladajoča ideologija.
Diskurz vladarja paje vselej slepilni, varljivi dialog, dialog, ki pravzaprav le producira
"utvaro dialoga", povrame komunikacije, ki je v resnici enosmerna; njeno povratno
potovanje se vselej dogaja znotraj vnaprej določenega polja, ki to vračanje besede re-
gulira in usmerja. Tako usmerjen dialog je tako zgolj utvara, ki temelji na prepovedi
pluralnosti in hkratni določenosti svobode. Urbanizem je prav način, po katerem
oblasma tehnologija določi polje berljivosti, t. j. polje artikulacij, kodifikacij,
šifriranj - polje možnosti za "semantična dekodiranja mesta". Označevalcem tako
vnaprej podeljuje označence, ki so rezultat spreobrnjene optike, na ravni ideološkega
diskurza pa se izdaja za neposrednega zastopnika mesta in ne zastopnika ideologije v
mestu. Tako urbanizem postaja iluzoren spoj med mestom in ideologijo. Pomeni re-
dukcijo "pluralnosti logik mesta" na eno samo, na logiko, kot jo določa vladajoča ide-
ologija. Ta se lahko vzpostavlja le prek predhodne potlačitve "tekstualne razsežnosti"
mesta - njena prioritetna dejavnost jc torej vpeljava cenzure, ki vodi v interferiranje
različnih, v osnovi nezdružjivih "bralnih" postopkov. Ideologija, realizirana v urbani
podobi, v "prostorskem redu", je prevara ali bolje samoprevara, ki nečemu služi. Je
operacija, ki jo "na sebi" izvrši subjekt urbanističnega govora, pri čemer je treba
upoštevati temeljno konstitutivno značilnost ideologije, namreč, da prikriva svojo
eksistenco v sami noü"anjosti svojega delovanja, zato proizvaja tkivo "subjektivnih
evidenc". Te so kraj, kjer sc subjekt urbanizma konstituira - gre za podrejeno de-
lovanje, za listo, čemur Althusser pravi, da subjekti "funkcionirajo kar sami".
Govoreči subjekt urbanizma, subjekt diskurza urbanizma, je namreč postavljen,
1п1ефеигап skozi sistem podeljevanja pomenov, kar Althusser imenuje diskurzivno
formacijo, formacijo, ki v neki ideološki formaciji določa, "kar se mora in more
izreči". Skoraj odveč je pri tem pripominjati, da ne gre za nikakršne nakane oseb,
temveč za samo logiko ideološkega diskurza, ki med drugim "distribuira in določa
vlogo urbanista".
Področje, kamor posega urejevalna tehnika urbanizma, je mesto - mesto in urbani-
stični sistem stopila v "razmerje medsebojne artikulacije". Definiranje mesta poteka
na ü-eh ravneh: uiko lahko govorimo o mestu kot empirični entiteti: to je su-alcgija, v
katero je vpisana najneposrcdnejša simulacija mesta -1, i. podoba mesta. Gre za samo
empirično, čutno zaznavno prostorsko sUukturiranosi, lisio, kar stopa na plan skozi
igro kompletiranja, medsebojnega kombiniranja delov - arhitektonskih znakov - v
celoto. Sinuigma podoba mesta je tista ideološka operacija, ki prikriva socialno in
materialno realnost mesta, sama fizična predstavitev mesta pa postime privilegirano
področje ideoloških konstitucij, kol sta npr. cstelicizem in higienizem. Eden od
takšnih elementov podobe mesta so npr. zgodovinski spomeniki, ali kot pravi Fran
Tomažič:"Mesta spoznavamo po spomenikih, cerkvah, palačah, po trgih, nasadih.
43
cestah in panoramah. Zapomnimo si ponavadi vsak najvidnejši znak mesta in po njem
se spominjamo nanj."' Zatorej postanejo ti monumenti mesme podobe kraj ne-
prestanih ideoloških spopadov ob prelomnih urbanističnih posegih, hkrati pa tu že
vdira na dan vsa "sakralnost" arhitekture: le kulturno relevantni, posvečeni lahko
posegajo in si prilaščajo nadzor nad njimi. Hkrati pa srečujemo ob takšnem dogodku
"na delu" mehanizme, ki rcgcncrirajo, vedno znova vzpostavljajo navidezno enotnost
mesme "panorame", kar ni nič drugega kot ohranjanje "določenosti svobode",
ohranjanje Reda in "enovalenmosti govora".
Mesto obstaja v svoji zastrti strukturi predvsem kot socialni "stroj", kot alegorija
politične ureditve, kot kraj, kjer se prikazuje in obnavlja socialna diferenciacija in kjer
na dan vdirajo temeljna ideološka nasprotja. Zato je naslednja določitev mesta nujno
vezana na to ideološko plat: po eni strani se srečujemo z arhitekturno in urbanistično
ideologijo, katerih ideološko ozadje je ohranjanje socialnega miru in konsolidacija
vladajočih ideoloških struktur (ki od začetka kapitalizma nastopajo kot naročniki v
mestu), hkrati pa so temeljna ideološka nasprotja zdaj prenešena na drugo raven, na
dan pa vdarjajo kot boji za kraje izjavljanja.
Tu pa že naletimo na potlačevanje, zamolčevanje takšnih nasprotij, in po drugi strani
na obnavljanje homogenosti, monolitnosti.
Kot pravi Rotar: "Medtem ko se v zvezi z urbano ureditvijo grmadijo ustanove,
študije in raziskovalni fondi, pa pravzaprav nihče ne opazuje in ne analizira
uporniških, nasprotovalnih gibanj in političnega boja na področju kolektivne porabe
ali pa te boje dojemamo kot "dogodke", kot naključja oz. kot iracionalne reakcije."^
Takšna prikrivalna mehanika skriva v sebi svoj vzrok, ki neposredno izhaja iz same
konstitucije družbene realnosti, realnosti, ki jo prečijo temeljna antagonistična
razmerja, in v njenem "projektu" je istočasno zagotavljali obnovo, reprodukcijo
družbenega stanja: la zahteva reprodukcijo podrejanja pravilom vpeljanega reda -
družbeno vedenje zunaj kodificiranih in urejenih form ni dovoljeno, morebime
poskuse pa ukinja prepoved.
Mesto tako nastopi kol kraj specifične operacije "glajenja" družbenih aniagonizmov -
operacije družbenega homogeniziranja. Ta poteka na več ravneh, njen končni cilj pa je
vzpostavitev "socialnega mira". Takšno strategijo prikrivanja permanentno vdirajočih
heterogenih jeder lahko odkrivamo od samega začetka urbanizacije: prikrivanje je
značilni označevalski postopek kapitalistične metropole. Reprezentacija temelji tu na
začemi potlačitvi (produkcije), ki uvaja v prikrivano, v družbeno delitev na razrede,
red. Tem zahtevam sprva ustreza urbanizem, kasneje različni asanacijski programi,
katerih temeljno oporišče sta higiena in morala, nazadnje pa to funkcijo prevzameta
urbanistično projektiranje in regulacija.
Prikrivalni mehanizmi, ki jih srečujemo v mestu, se kažejo predvsem kot posledica
družbene segregacije ali bolje: prekrivanje jc učinek te segregacije, katere središče je
boj za dominantni položaj, ki se v mestu kaže kot boj za prevladujoči govor, boj za
mesto tega govora. Pri tem obstajata dve poti: prva se je izoblikovala v času kapitali-
zma, v času, ko vladajoči razred ni več misija neke oblasti sui generis, temveč postane
(se izdaja zanj) zastopnik interesa vladajočega razreda, ki samega sebe predstavlja kot
splošni družbeni interes. Tedaj vladajoči govor z novo pridobljenimi pristojnostmi
posega v vsa področja, torej tudi na področje gradnje in distribucije mestnega prostora.
Druga pot, ki je zgolj obratna ali dopolnjujoča stran prve, izhaja iz intelektualistične,
elitistične predpostavke, da zgolj "risar" lahko pravilno artikulira družbene potrebe in
' Fran Tomažič: Talni načrt mesia Ljubljane, v: Kronika slovenskih mest IV/2, Ljubljana, 1937, str. 88;
cit. po Rotar: Risarji: učenjaki, str 122.
^ Braco Rotar: Pomeni prostora.
44
"organizacijo življenjskih procesov" v "organsko celoto" mesta. Tu seveda ni toliko
sporna sama pristojnost kot pa samointeфrelacija lastnega delovanja, ki se prikazuje
kot čisto in neobremenjeno z ideološkimi konolacijami. Ideologija v urbanizmu tako
kot drugod prikriva svoj obstoj; svojo eksistenco prikriva na način, ki je sUuktumo
identičen prikrivanju nezavednega.Urbanist je tako zgolj subjekt, ki nezavedno obna-
vlja pogoje, ki ga konstituirajo.
Delitev na pristojne, na liste, ki edini lahko zastopajo in oblikujejo sploSni interes, ki
je do njihovega posega zgolj amorfna gmota, in tiste, ki svoj interes, ki je parcialen,
prepuščajo obdelavi, povzema v grobem vse zgodovinske "metamorfoze" diferenciacij:
tako diferenciacijo na kulliviranca in prostaka, ki se prvič pojavi v 15. stol., v času
študija humanističnih sü-ok, nato delitev na indignilas hominis, za.slepljenc in
prostake, ter na dignitas hominis, Studiozne in lucidne, in tako naprej. Izvor in krite-
rije vseh takšnih delitev lahko rekonstruiramo skozi temeljne ideološke konjunkture v
teh obdobjih; zadnja konsekvenca takšne delitve pa je v ohranjanju tiste družbene stra-
tifikacije, ki obnavlja razredna razmerja in po drugi strani zagotavlja ideološki
monopol enega nad ostalimi.
Delitev na posvečene in kulturno irelevanme se v mestu podvojuje skozi distinkcijo
med čuvarji reda in skrunilci. Najpogosteje takšna dihotomija vstopa na dan v mesmih
središčih kot "krajih menjave družbenih dejavnosti". Mestno središče Je doživeto kot
"prostor (espace), kjer delujejo in se srečujejo subverzivne sile, sile preloma, ludične
sile".' Te, ko izražajo svojo podobo mesta, vedno težijo k temu, da koncentrirajo,
kondenzirajo središče - tako se tu srečujemo z določeno nasičenostjo "simbolnega
univerzuma" kot konkrcüie oblike družbene resničnosti in moralne paradigme, kot
pravi Mike Brake; tu najdemo tudi vse deviacije, digresije, ki takšen univerzum
razkrajajo.
Poenostavljeno takšno diferenciranje vodi v razlikovanje med kulturo in subkulturo.
Kultura Je namreč "deljiva v vsaki kompleksni družbi, saj ta po definiciji zajema razne
podskupine in subkulture v boju proti dominanmi kulturi dominantnega razreda". Ker
kultura ni nevtralni koncept, temveč Je historično in ideološko določena. Je hkrati
polje, kjer se na drugi ravni podvojujejo in prevajajo vsi temeljni antagonizmi
družbene stvarnosti: "kulturnik" in "subkulturnik" pa sta protagonista tega boja.
Prikrivanje konfrontacije dveh govorov, dominanmega in drugotnih, podrejenih,
najočitneje vdira na dan skozi retoriko mesta oz. natančneje, skozi njeno vsakodnevno
"psihopatološko" skrenitev z mesta racionalne prezentacije urbanega prostora, ki se
kaže kot lapsus, govorni spodrsljaj. V mislih imamo ulično ikonografijo: grafite. To
Je nepredvideni, nevkalkulirani del govorice mesta, ki učinkuje kot momja. Takšna
ex-sistenca, izključitev iz predvidene in predpisane označevalne mreže investira, vzpo-
stavlja neko novo označevalno organizacijo, ki se kaže kot delo drugega, nevzgojenega
in iz družbe in kulture izobčenega (sub-kulturnega), ki paje v resnici 1п1ефге1ас1ја ali
bolje, reprezentacija nekega konllikta, ki se odvija na ravni subjekta in represivnega
aparata države. Ulica s svojimi zidovi kot možnost kaligramskih zapisov pripada torej
tudi polju sub-kulturnega, zato postaja kraj permanentnih spopadov za kraj izjavljanja,
kar se praktično manifestira v cenzuriranju in vnovični vzpostavitvi "vladarskega"
govora prek argumenta reda, higiene ali estetike ali vseh treh hkrati." Argumenti reda,
higiene ali estetskega pa so konstitutivni elementi urbanističnega diskurza kot
privilegiranega območja ideologije; način, s katerim se posega v polje kaotičnega in
' Bralhes, Roland: Scmiologija in urbanizem, Problemi-Razpravc 184/1979, str. 284.
" Zgovoren v tem primeru je primer llaralda Naegelija, ziiriškega umetnika, kije bil zaradi "povzročanja
materialne škode s sprejem" osojen na devet mesecev zapora. Argument obtožbe se je vseskozi gibal v
območju rcda-prim. pogovor pisatelja Adolfa .Muschga, člana skupine 72 z državnim tožilcem Bertschi-
jem, v Quorum 1/1988.
45
amoralncga, pa kaže na stopnjo totalitarnosti vladajočega ali obratno, na stopnjo
udeležbe parcialnih govorov.
Glede na zadnje se razvija tudi dvojna interpretacija: grafite lahko po eni strani razla-
gamo kot subverzivno obliko komunikacijske sheme, ki jo predpisujejo in
ustoličujejo v glavnem masovni mediji, kot bojkot komunikacijskega protokola. Sem
sodijo tudi vse derivacije - od pojmovanja grafitarstva kot grafitomanije, asocialne
forme komunikacije, ki edino lahko poteka v smeri grafitoman - zid in nazaj, do
enačenja grafitarstva z vandalizmom ali naspromo, z umcmostjo.
Definicije, ki smo jih pravkar našteli, so praviloma domena odprtejših družb, ki sicer
prav tako ohranjajo dominantni moralni in estetski kodeks, vendar puščajo ob tem
prazna mesta. Po drugi strani se srečujemo z reakcijami, značilnimi za zaprte politične
sisteme, katerih temeljni diskurz je totalizirajoči, diskurz torej, ki vedno znova obna-
vlja monolitnost in preži nad izvori parcialnih diskurzov kot leglom ne-reda. Tu
nastopi drugačna inteфretacija:graПt postane topična anticipacija subverzije in
nasilništva (agresivno prilaščanje kraja izjavljanja učinkuje kot grožnja dejanske, torej
fizične agresije), kar je za vladajoče strukture isto kot konspirativno delovanje
sovražnih sil. K temu sodi poskus dešifriranja vseh pojavnih oblik parcialnega
diskurza - pa čeprav je ta zapisan zgolj s tremi črkami (SKA) - ki bi v končni fazi
kanil pripeljati do samega gnezda digresije.
Obe 1п1ефге1ас1ј1 se gotovo lahko prekrivata in kombinirata ter usklajujeta svojo
udeležbo; kar je pomembno, je prevladujoče stanje ene nad drugo.
Grafiti so seveda le ena izmed oblik subkulturnega, t. j. proti dominantni kulturni
prezentaciji dominantnega razreda ali njegovega kvazi-zastopnika obrnjenega delova-
nja, ki poskuša razreševati probleme, izhajajoče iz protislovij družbene strukture. So
sprevrnjena komunikacija, katere sporočilo spodbija "trdno jedro" vladajočega govora;
kolikor bolj si ta prizadeva za vzpostavitev lasmega diskurza, povzemajočega logiko
dogme, toliko bolj krčevito bo uveljavljal principe cenzuriranja, potlačevanja in
oženja prostora parcialnim govorom. Empirična pojavnost cenzorske prakse v polju
grafitov se kaže preprosto kot "pleskarski" gib, ki v hitrem zamahu obnovi staro,
"posvečeno" podobo. Toda ob tem pušča za sabo sled, ki ne more zamolčati "narave"
dejanja: to, kar se ob izbrisu kaže izpod premaza, je tisto drugo, kaotično, nevarno,
dehomogcnizirajoče, kar - če uporabimo primerjavo - vedno znova zbuja spečega, da bi
ta Se naprej sanjal in se izognil srečanju z realnim. To je tisto, kar zahteva budnost,
dešifriranje in dekodiranje in nato podvrženje dominanmemu modusu dekodiranja in
dešifriranja. Vladarski monolog je tako struktura z nešteto vključenimi in zamo-
lčanimi, ccnzuriranimi parcialnostmi, ki naj bi s takšno ukinitvijo ohranjale videz
harmoničnosti, celovitosti in homogenosti, če... - če takšna dejanja, kot smo že
dejali, za seboj ne bi puščala sledov.
Mestna podoba prikriva družbeno realnost, njena protislovja in zamolčane in spre-
vmjenc antagonizme. V svojem tkivu skriva prepovedana področja delovanja, prepo-
vedane predmete, ki so last zgolj "posvečenih". Kakor hiu-o si takšen predmet prisvoji
nekdo, ki ne zastopa občega interesa, nastopita ccnzura pa tudi sankcija. Da bi se
takšno nasprotovanje sploh lahko ohranjalo, je potreben nek ustrezen ideološki in-
strumentarij oz. njegova transmisija in transformacija: najprikladnejši in najuči-
nkovitejši je prav tisti, ki nemoteno funkcionira v polju urbanizma od njegovega
prvega večjega razmaha. Splet morale, higiene, reda, esteticizma z izmeničnim pre-
vladovanjem enega elcmcnui nad ostalimi uspešno posega v polje re-distribucijc in
obnavljanja mestnega prostora v skladu s temeljnim razmerjem družbenih sil in
učinkovito prikriva pravo "resnico" takšnih posegov - obnavljanja pozicij vladajoče
ideologije.
46
Mehanizem družbene reprodukcije, reprodukcije družbenih razmerij tako obvladuje vsa
področja. Zdi se, da v polju govorice mesta še posebej skrbno. Da so nekatera mesta
polna grafitov in druga izpraznjena, u-ditve ne izpodbija: tedaj je pač treba vedeti, da
takšni mehanizmi v mestu ubirajo drugo pot. Toda če pritrdimo misli, da je mesto
alegorija političnega sistema, tedaj obstaja neko temeljno razlikovanje: čeprav se v
obeh mestih odvija boj za ohranjanje družbenega statusa quo, pa v praznem mestu di-
vja še listi, ki ne dovoli nikakršne parcialnosti, partikularnosti, torej ničesar, kar bi
lahko oviralo vladajoči in edini diskurz. Področja takega totalitarnega diskurza so -
paradoksalno - ponavadi tam, kjer vladajoči razred ni na oblasti, temveč je na oblasti
njegov zastopnik. To pa je že drugo vprašanje.
47
NEKATERE Ali Žerdin
STENE IMAJO
UŠESA, GRAFITI
PA SO DOKAZ,
DA IMAJO
PAMETNEJŠE
STENE TUDI
JEZIK
Ko govorimo o grafitih, moramo Se
pred samim začetkom narediti vsaj
eno distinkcijo. Obstajajo grafiti,
ki jih piSejo (ali bolje naročajo) vladajoči sloji, ter grafiti, ki so izraz upora prebival-
cev. Socrealizem pozna le prvo obliko grafita, druga oblika pa se pojavi z nastankom
specifičnih grupacij znotraj javnosti, značilnost teh grupacij pa je, da jim je dostop do
drugih medijev praviloma zaprt. Med tipične produkte socrealističnega grafitarstva
lahko štejemo izdelke pionirčkov ob kampanjah za izglasovanje referendumov, uradne
parole in evforične slikarije na zidovih itd. Jugoslavija kot dežela, ki leži nekje vmes,
pozna oba tipa grafitov. Celo več: na istih stenah lahko najdemo obe zvrsti, kar daje
slutiti, da lahko tudi stene postanejo nastavek za družbeni konflikt. Najbolj tipičen
primer jc najbrž ljubljanski Leninov park. Stene so okrašene tako s slikarijami pio-
nirčkov (tank, štafeta, zastave...) kot tudi z grafiti, ki nosijo subverzivno vsebino.
Grafiti so medij komukacije. Socrealizem (kot družba z enotnim komunikacijskim
poljem) in nosilci oblasti v teh družbah si poleg ostalih medijih, ki ji imajo na
razpolago, zagotovijo tudi monopol nad zidovi. Stenski napisi so lahko zaradi rela-
tivne cenenosti, vpadljivosti, enostavnega izdelovanja in trajnosti dovolj učinkovito
propagandno sredstvo vladajočih grupacij. V družbah z razvito in strukturirano javno-
stjo pa podobne prednosti lahko izkoristijo socialne skupine, ki so do oblasti kritične.
Tako grafit lahko prevzame funkcijo obveščanja (npr. grafit na ljubljanskih stenah
"Disco FV bo!", grafiti, ki jih lahko srečamo na zahodu in napovedujejo
datume demonstracij...). Grafit je lahko izziv, jedrnato pervetiran uradni slogan
(npr. ljubljanski grafit "Socializem po meri človeka meri v človeka"),artistična
slikarija in še marsikaj. Zidovi so medij, ki omogoča hitro odzivanje, ccnzura je šele
naknadna (nastopi v trenutku, ko grafit izgine). Sam medij zahteva konciznost in
jcdmatost, omogoča pa celo vrsto pristopov.
Nekateri avtorji navajajo še tezo, da so zidovi lahko erogene cone, kraji, na katerih se
lahko med izpisovanjem grafitov razplamteva erotična imaginacija. Gre za grafite z
relativno dolgo trdicijo, vendar naša pozornost ne bo direktno usmerjena na grafite z
erotičnimi konotacijami. Hkrati pa nekatere teze, ki sledijo, veljajo tudi za ta tip.
Predmet tega zapisa prav tako ne bodo socrcalistični poskusi, da bi prevzeli vladavino
tudi nad zidovi, pač pa grafiti, ki pomenijo odgovor na vse oblike dominacije.
48
Ljubljana jc prvo invazijo grafitov doživela z nastankom subkultume scene. Te grafite
bi lahko najbolj preprosto opredelili kot neposreden odziv na kulturno dominacijo.
Temu je sledilo več faz: najprej velja omeniti grafite, povezane z represijo proti akter-
jem subkultume scene. Ti grafiti so že nosili politično obeležje (npr. grafiti o
policajih, grafit pri Medexu "Preveč problemov mate, ker smo tu!" itd). Z
razvojem civilnih pobud, gibanj in zorenjem kriučne zavesti so tudi grafiti dobivali
vedno širši vsebinski spekter: od prečrtane številke 133 do sličic z jedrskim
propelerjem. V zadnjem letu prevladujejo grafiti z neposredno politično vsebino, so
pa predvsem reakcija na majske aretacije in julijsko sojenje četverici. Prav ta faza jc
na zidove prinesla nove kvalitete, hkrati pa pomeni dokončno uveljavitev tega medija.
Ugotovimo lahko, da so se npr. pisci grafitov na aretacijo odzvali nekajkrat hitreje kot
kup uradnih medijev, zaradi diletantskega in nezrelega vedenja televizije pa so bili prav
grafiti prvi vizualni medij, ki se je sproti odzival na nastalo situacijo in jo celo
komentiral. Tipologija, ki jo omenjam, je le provizorična, saj so prehodi iz ene zvrsti
v drugo zabrisani, hkrati pa so grafiti bolj ali manj u-ajni, zato se tipi prepletajo med
seboj.
Dragoslav Andrič, avtor edine knjige o grafitih, natisnjene pri nas, ugotavlja, da bi na
rating listi, s katero bi definirali osemdeseta leta, ob nuklearni grožnji, onesnaževanju
okolja, terorizmu, rocku, elekü-oniki in dolžniški krizi našli tudi grafite.' S to
u-ditvijo se lahko docela suinjamo, u-eba pa jo je dopolniti. Ena od ključnih lastnosti
osemdesetih let je prehod v "programirano družbo", torej v družbo, v kateri se ključni
boji odvijajo na področju kulture in porabe.^ Hkrati lahko dodamo u-ditev, da je
kulturna manipulacija (ob družbeni integraciji in čisti politični kontroli) osnovna ob-
lika družbene dominacije. Pogoji za družbeno rast niso več zgolj znotraj produkcije,
pač pa predvsem v stališčih in potrebah.' Prav nič novega ne bomo povedali, če
rečemo, da se je odtujenost človeka skozi delo spremenila v odtujenost človeka skozi
porabo.
Po tem nujnem uvodu lahko preskočimo k dilemam, ki so povezane z urbanizmom.
Castells ugotavlja, da je porabnik prav na področju urbanizma popolnoma nemočen",
kar pomeni najmanj to, da je podvržen kulturni manipulaciji, način bivanja mu je
vsiljen, končni produkt urbanizma pa je odtujenost skozi porabo. Premestitev akcenta
družbene dominacije je za seboj potegnila tudi spremembo akcenta odpora zoper
dominacijo. Urbana socialna gibanja, urbane subkulture, kontrakulture in nenazadnje
tudi grafiU so reakcija na .spremembo akcenta socialne dominacije.
PANOPTICONb tem, da je mesto hierarhičen niz
I 1 elementov, prežetih z idelogijo,
kraj družbene dominacije, je mesto
tudi priviligiran prostor nadzorovanja. Foucault v analizi oblastnih mehanizmov med
drugim omenja tudi napravo "Panopticon"'. Gre za zgradbo, sestavljeno iz oboda v
obliki prstana in stolpa v sredini oboda. Panoptični dispozitiv ureja prostorske enote
tako, da so nenehno vidne. Cc bi v stolp postavili nadzornika, bi ta v istem u-enutku
lahko nadzoroval cclotno zgradbo. Vidni postanejo vsi prebivalci. Vidnost postane
past. Človeka vidijo, sam pa ne vidi. Postane predmet informacije, ni pa subjekt ko-
munikacije. Arhitektonska ureditev prostora je lahko eden od elementov, ki zagota
' cf. Dragoslav Andrič, Graffili inlemational, Beograd 1985, sir. 157.
^ cf. Alain Touraine, Poslinduslrijsko društvo, Zagreb 1980, str. 30.
' cf. Touraine, str. 22.
citirano po: Braco Rotar, Pomeni prostora, Ljubljana 1982, sir. 21.
' cf. Michel Foucault, Nadzorovanje in kaznovanje, Ljubljana 1984, str. 199 - 202.
49
vljajo socialni red. Panopticon provzroči, da imajo ljudje ves čas občutek, da jil
nekdo nadzoruje, čeprav ni nobene nujnosti, da bi bil nadzornik res v stolpu, i
katerega se vidi v vsako prostorsko celico. S tem začne oblast delovati samodejno
Učinki nadzora so stalni, čeprav je dejansko nadzorovanje diskontinuirano. Popolna
oblast bo težila k temu, da bosta njena dejanska navzočnost in realna dejavnost postali
odvečni. Prebivalci postanejo jetniki oblastnih razmer, katerih nosilci so oni sami.
Dosedanje izpeljevanjc lahko ponazorimo kar z grafitom, ki se glasi: "Hodi sam svoj
policaj". Panopticon je pripomoček za razumevanje globalnih oblastnih razmerij,
hkrati pa je njegov učinek prav v urbanizmu precej razpoznaven. S panopticonom je
oblast avtomatizirana in dezindividualizirana. Prebivalec panopticona prevzame prisile
oblasti, vase vtisne oblasma razmerja, spontano jih uporablja na samem sebi. Hkrati
igra obe vlogi, to pa omogoča nenehen triumf oblasti, boj je dobljen vnaprej, fizično
soočenje pa ni potrebno.
Ulice in trgi so bolj ali manj uspel poizkus realizacije panopticona v praksi. Dokaz za
to, da gre res le za bolj ali manj uspel poizkus realizacije panopticona, so grafiti. Eno
ključnih načel panopticona je namreč to, da človek postane predmet informacije,
nikakor pa subjekt komunikacije. V trenutku, ko človek postane subjekt komunika-
cije, je učinek panopticona razbit. Grafit pa je prav to. Grafiti so sredstvo komunika-
cije socialnih skupin, ki nimajo dostopa do drugih medijev. Ko je Jean Baudrillard
pisal o maju 1968. leta v Parizu, je ugotovil, da so bili zidovi resnični revolucionarni
medij'. Revolucionarnost je pripisoval predvsem vsebini grafitov, sam pa menim, da
je največja subverzivna moč grafitov prav v dejstvu, da se grafit pojavi. Grafit namreč
dokazuje, da je panopticonsko oblastno razmerje res fiktivno. Ce ne bi šlo za fiktivno
oblastno razmerje, grafit preprosto ne bi mogle nastati. Grafit je torej odgovor na naj-
bolj zahrbtno oblasmo razmerje, razmerje,ki jc hkrati tudi najbolj vandalsko, kajti kaj
jc bolj vandalskoga kot prisiliti človeka, da sam postane nadzornik in nadzorovani. Ob
vsem vandalizmu, ki gaje prinesla moderna arhitektura (beton, asfalt, stolpnice...), je
prav poizkus, da bi človeka ujeli v nevidna oblasma razmerja, največji vandalize. Prav
zato trdim, da je sam obstoj grafitov bolj subverziven od njihove vsebine. Najbolj
nedolžen grafit na nadzornem stolpu panopticona bi bil mnogo bolj subverziven od
celega manifesta, napisanega na steni zadnjega vaškega hleva.
BRISANJE Т^ a je pomembna sama navzočnost
I 1 grafitov ne pa njihova vsebina,
JL-^ dokazuje sistematično brisanje vse-
h grafitov. Najbolj enostavno je seveda beljenje, obstajajo pa tudi bolj sofisticirane
metode: peskanje, kemični "goltači" grafitov itd. Pri uničevanju grafitov selekcija ne
obstaja, kar dokazuje, da vsebina ni ključni del grafita. Proračuni, ki jih mestni očetje
porabijo za čiščenje grafitov, niti približno niso majhni. Grasskamp navaja, da službe
za uničevanje grafitov v New Yorku porabijo 10 milijonov dolarjev 1ешо' . Županja
San Francisca Dianne Feinstein pa je pred dvema letoma obljubila prebivalcem, ki bi
fotografirali pisce grafitov, bajnih 500 dolarjev nagrade. Fotografija bi morala biti ra-
zločna in uporabna.
V mestu intenzivnost delovanja panopticonskega mehanizma ni povsod enaka. Pod-
hodi, arkade, kleti, na pol skrita dvorišča, stranišča, metroji itd. so tiste prostorske
tvorbe, ki nc izpolnjujejo pogojev za učinkovito delovanje panopticonskega mehani-
zma. Gre za tiste predele, ki človeka ne pretvarjajo v predmet informacije, ki hkrati ne
morejo postati subjekt komunikacijo. Prav zato so okolicc straniščnih školjk mnogo
' cf. Zvonko Mahović, Grafiti, Quorum št. 1, Zagreb 1988, str. 195.
' cf. Walter Grasskamp, Rukopis izdaje, Quorum št. 1, Zagreb 1988, str. 200.
50
bolj popisane kot npr. glavne ulice. Ne gre torej za ustvarjalno vzdušje, ki bi bilo na
stranišču boljša, pač pa za vprašanje podrejenosti polji vidnosti.
Hkrati velja, da tudi oblast v določenih ü-enutkih namenja precej več pozornosti
učinkovitosti panopticonskega mehanizma. Obstajajo določene časovne točke, ki so
za oblast veliko bolj pomembne od običajnih dni. Tako so med zadnjim partijskim
kongresom z ljubljanskih sten izginili praktično vsi grafiti, še zlasü tisti, ki so bili
na bolj izpostavljenih mestih. Podobna brisanja so se dogajala še tik pred referendu-
mom o ljubljanskem ekološkem samoprispevku itd. Prav ujemanje datumov velikih
ritualov vladajoče koalicije in brisanja grafitov dokazuje, da ne gre za estetsko
vprašanje, pač pa za preverjanje učinkovitosti oblasüiih mehanizmov in ustvarjanje
slike, da so ljudje vase dejansko vtisnili oblastna razmerja in da spontano uporabljajo
prisile oblasti. V trenutkih, ko vladajoča koalicija uprizarja svoje rituale, je izjemno
pomemben videz enotnosti in pristajanja na dane vzorce. Grafit, ki bi se med tovrst-
nim ritualom znašel na steni, bi dokazoval vsaj to, da predpostavka občega konsenza
ni realna, to pa že kazi sam ritual. Od tod torej preventivno brisanje grafitov.
Grafit, ki se pojavi na zidu, dokazuje, da panopticonski mehanizem v nekem delu
mesta ne funkcionira. Bolj kot je ta del mesta za oblast pomemben, manjša je verje-
most, da bo grafit ostal na steni dalj časa. Morda ponuja najbolj poučen primer mito-
logija ljubljanskega punka in protagonistov s tovrsme scene. Plečnikov trg, ki je -
mimogede povedano - borih 50 meü-ov od cenu-a političnega sistema (skupščine in
CK-ja), je iz tedna v teden doživljal spremembo videza: nekaj časa jc bil le Plečnikov
ü-g z Medexom, potem pa Johnny Rotten Square. Grafit, ki se je razprostiral čez celo
steno bifeja, ni bil problematičen zaradi vsebine, pač pa zaradi samega dejstva, da se je
pojavljal, saj jc dokazoval, da je v prestolnici socialna skupina, ki ni ujeta v pasti
panopticona. Toliko večjo subverzijo pa je grafit pomenil prav zaradi kraja, na
katerem se je znašel. Grafit dokazuje, da na določenem mestu oblasti ni, čeprav se
morda zdi, da oblast lam je in nekateri celo predpostavljajo, da bi oblast prav tam
morala bili.
BELA L.JUBLJANAy jubljanski trg revolucije je morda
I najbolj tipičen predel mesta, za ka-
-I—^ lerega lahko predpostavljamo, da
na njem funkcionirajo oblastna razmerja, ne da bi bili predstavniki oblasti fizično
navzoči. To predpostavko zagotavlja že sama razporeditev objektov v prostoru.Najprej
je seveda tu Skupščina, ki je žc po definiciji oblast. Potem je tu spomenik revolucije,
torej revolucije, ki jc to oblasti ustoličila. Takoj za spomenikom najdemo sedež lju-
bljanske policijc, torej ustanove, ki je po definiciji varuh oblasti. Potem je tu Kardel-
jev spomenik, torej utelešenje ideologije obstoječe oblasti, pa Iskrina zgradba, ki
reprezentira management. Sledi Cankarjev dom, utelešenje vladajoče kulture, in Lju-
bljanska banka, finančni trust. Na koncu sklenjenega kroga najdemo Se veletrgovino.
Spekter je skorajda popoln, manjka le Se vojašnica ali vsaj kakšen štab.
Ta razporeditev lahko izgleda popolnom samoumevno, ob natančnejšem branju niza
elementov pa lahko ugotovimo, da so na Trgu revolucije v beton in bron prelite
praktično vse pomembne vrednote samoupravnega socializma. Najprej je to herojski
kodeks, ena od temeljnih nacionalnih vrednost. Že samo ime Trga revolucije to tezo
potrjuje. Potem jc tu še grobnica narodnih herojev in spomenik revolucije. Samo-
upravljanje kot druga temeljna ideološka postavka je prav tako reprezentirano dva-
kramo: najprej s spomenikom njegovemu tvorcu Kardelju in seveda s Skupščino.
Temu sledita še dve vrednoti: vću-čnost (banka) in podjetnost (Iskra)... Samoumevnost
takšne prostorske ureditve pa se razprši, če vemo, da jc Plečnik želel na meslu, kjer
51
danes stoji skupščina, postaviti sedež nove univerze . Odločitev, da bodo na ključno
lokacijo postavili skupščino in ne univerze, je več kot simptomatična. Gre /л
vprašanje razmerja med politiko-idcologijo in znanostjo. Politika-ideologija ima
vsekakor prednost. Tako lahko med vrednote, ki so zapisane na Trgu revolucije,
uvrstimo tudi antiintelektualizem. Do te trditve lahko pridemo po drugačni poti: do
zdaj smo med vrednote uvrščali pač tisto, kar niz objektov reprezentira, pomembno pa
mora biti tudi tisto, česar ni: ni objekta, ki bi reprezentiral znanost, in ta poman-
kljivost ni naključna.
Ce okrog Trga revolucije zarišemo več koncentričnih krogov, ugotovimo, da v
drugem koncentričnem krogu stojijo Drama, Nama, Kidričev spomenik s predsed-
stvom, spomenik Francu Rozmanu - Stanetu itd. V tretjem koncenu-ičnem krogu pa
najdemo Univerzo, pošto. Narodni muzej. Narodno in Moderno galerijo. Opero,
Izvršni svet itd.
Ob teoriji koncentričnih krogov pozna urbana socialogija Se teorijo dominantnih osi.
Ljubljana premore več tovrsmih osi: prva se razteza od Gospodarskega razstavišča,
mimo stolpnice Dela (informacijski center) in železniške postaje, ob Slaviji (center
nadzora) do pošte in Name pa naprej do Filozofske fakultete. Da gre res za dominantno
os, pove že samo ime: Titova cesta. Druga pomembna os poteka od Cekinovega gradu
v Tivoliju mimo Moderne in Narodne galerije. Opere, Name, Tromostovja, prebode
mestno hišo in se konča na grajskem stolpu. Tretja os se začenja ob Vili Rožnik
(diplomacija, reprezentančni objekt!), gre mimo Vidmarjeve vile (rojstvo OF!),
predsedstva, Kidričevega spomenika, Cankarjevega doma in Drame in se spet konča na
grajskem stolpu.Takšna regulacija mesta je navidez popolnoma samoumevna in
neproblematična, hkrati pa ima ta niz globoko ideološko zaledje. Sele tak poseg v
prostor, kot je grafit, to samoumevnost razbije.
52
I. ^^ voboda tiska je integralen moment
^^pravic človeka. Cien XI. Dckìara-
cije pravic človeka in državljana,
sprejet leta 1789, imenuje svobodno komuniciranje misli in mnenj eno najdragoce-
nejših pravic človeka.' Kot taka se svoboda tiska nanaša na telo pravic človeka kot na
svoj referenčni okvir in so ji lastne vse konceptualne težave, ki zaznamujejo te pra-
vice. Nakazati želim samo dve teh težav: prva zadeva odprtost demokratične družbe,
druga pa deklarirano univerzalnost pravic človeka.
1. Deklaracija pravic človeka je razumljena kot simbolna utemljitev moderne
demokratične družbe. Ta družba, ki jo je sproducirala "demokratična revolucija"
(Tocqueville), je pojmovana kot družba brez temelja, brez sleherne fiksnosti, kot
družba, ki jo označuje razpust znakov gotovosti (Lefort 1986), kot odprto in pluralno
polje družbenega (Laclau/Mouffe 1985). Pravice človeka in državljana so njen
simbolni okvir. Formuhrane so bile kot "pravice človeka v družbi"^ in se naslavljajo
na vse člane civilne družbe. Civilna družba, ki jo simbolno uokvirajo pravice človeka
in državljana, jc bila pojmovana kot celota vseh državljanov.
Svoboda tiska jc pri tem igrala ključno vlogo: šele z aktivno uporabo te pravice so
pravice človeka lahko funkcionirale kot simbolni okvir. Potemtakem je tisti pogoj, ki
je omogočal delovanje moderne demokratične družbe.
Problem, ki se zastavlja, je torej tale: če pravice človeka - vključno s svobodo tiska -
ki so bile zamišljene kot spostavitev "fiksne reference" (cf. Paure 1988, 34),
utemeljujejo družbo brez temelja in fiksnosü, so v protislovju z njenimi ključnimi
potezami: demokratična družba bi ne mogla obstajati oziroma funkcionirati, če ne bi
' Pričujoči ickst je nekoliko predelan prispevek na kolokviju "Rethinking Freedom of the press in Europe",
ki ga je organiziral Centre for Communication and Information Studies na PCL, 25.-26. novembra 1988 v
Londonu.
' La libre communication des pensćes et des opinions est un des droits les plus précieux de ITiomme; tout
citoyen peut donc parler, écrire, inprimer librement librement: sauf à répondre de l'abus de cette liberté,
dans les cas déterminés par la loi.""Décleration des droits de l'homme et du citoyen, décrétés par
l'Assemblée nationale dans les séances des 20, 21, 22 23, 24, 26 août et 1 er octobre 1789, acceptés par le
Roi le 5 octobre", v Fauré 1988,13.
^ Eden od naslovov dcklaracijc, o kateri govorim, jc bil Decleralion des droits de l'homme en société (of.
Faurć 1988, 30).
DAYDREAM Tomaž
NATION: Mastnak
ОЛ^^ТЗ^ТЛД nPTQì^ A Vprašanje o prihodnosti svobode
O V wlJwLJ/A 1 IOIV/Л üska morda zavaja.'Zdi se mi, da
VTA /TTDT ГЛ'^1 TT prihodnost že prišla, zato ga
liVlr Í^wZjIJ i bom načel historično.
DRUŽBENEGA
53
bila simbolno uokvirjena, če pa je uokvirjena, preneha bili odprta družba. Ce pa,
naspromo, privzamemo, da so pravice človeka necele, nepopolne' , se postavi
vprašanje, kako jih jc mogoče pojmovati kot okvir.
2. Drugi problem, ki bi se ga rad dotaknil, je dobro znan: gre za diskriminalorsko na-
ravo pravic človeka. Ta problem je bil zlasti v socialistični teoriji oziroma pod
njenim vplivom preprosto potlačen: pravice človeka naj bi bile, po tej interpretaciji,
zgolj sredstvo razredne vladavine. In medtem ko so tradicionalni socialisti dokazovali,
da so samo in edinole zastor, ki zakriva razmerja izkoriščanja in gospostva, in tako
zanikovali njihovo univerzalnost, da bi jo lahko nadomestili s pravo in resnično
občostjo, današnji radikalni demokrati zavračajo samo idejo univerzalnosti kot tisto
komponento moderne, ki naj bi bila nepotrebna pri formuliranju "demokratičnega
projekta", če že ne nasprotna takim prizadevanjem.
Pravice človeka seveda terjajo kritično refleksijo. Menim pa, da ni bila socialistična
kritika tista, ki je sprožila samopreizpraševanje pravic človeka, pač pa "zagovor pravic
ženske"." Ta intervencija v simbolno konstitucijo demokratične družbe - razumem jo
kot demokratično revolucijo v demokratični revoluciji (cf. Masmak 1988) - je razkrila
dvojno naravo pravic človeka. Te pravice so na eni strani izključevale "polovico
človeškega rodu", na drugi pa so omogočale tej isti izključeni "polovici človeštva"
artikulirati njene pravice in boriti se zanje. Tako jc bila univerzalnost pravic človeka
ohranjena in obenem prikazana kot arbitrarna, umetna, konstruirana in konstruktibi-
Ina, neccia in odprta. Takšna je dovoljevala partikularnostim, da se potegujejo za
svoje pravice, ne da bi jih prisiljcvala, da se ukinejo v kakšni dialektični sintezi.
II.	be značilnosti prj/ic Sovcka, ki sem
I 1 јч grobo nakazal, opredeljujeta tudi
V^ razmišljanje o svobodi tiska. Naj
torej povzamem: Svoboda tiska je ključni konstitutivni moment moderne
demokratične družbe. Vendar pa je bila demokratična družba, za katero velja, da je
Deklaracija pravic človeka in državljana "temeljni kamen političnega telesa" (Arendt
1987, 109), inicialno konstituirana kot politično bratstvo;' implicira idejo aktivnega
državljanstva, vendar je dostop do javne sfere omejen; civilna družba, ki prakticira
svobodo tiska in se s prakticiranjem svobode tiska organizira, je Biirgcrgesellschaft
(Frevert 1986, 15). V tej in taki družbi je - vztrajam pri najbolj indikativnem, naj-
dolgoročnejšem, najpomembnejšem "primeru" - zatiranje ženske pisave druga plat
svobode tiska. Ce je svoboda tiska aktivno načelo, ki omogoča, da pravice človeka
funkcionirajo kot simbolni okvir moderne demokratične družbe, je "polovica člo-
veškega rodu" zunaj družbe."
V	nadaljevanju želim nakazati šc dva druga tipa družbenega in strukturno drugačno
vlogo svobode tiska v njiju.
V	totalitarnem sistemu jc svoboda tiska začela igrali vlogo, ki naj bi jo po mnenju
revolucionarnih kritikov igrala v "meščanski družbi". Naposled je res poslala sredstvo
gospostva, njena funkcija pa prispevali k destrukciji družbe. Tu nič več simbolno ne
uokvirja družbe, da bi jo tako organizirala, pač pa družbo dezorganizira.
' Chrislinc Faurć sklepa na mankljivosl pravic človeka na podlagi ponavljanja predlogov, ki so konkurirali
pri fonnuliranju lega projekla (bilo naj bi jih 27), in ki samo kaže na ležavnosl odločanja za definilivni
teksl lega dokumenta: "Aux arguments qui expliquent cette répétition par une perfection formelle, nous
répondons, au contraire, que les Déclerations se répètemt du fait de leur imperfection."Fauré 1988, 34.)
" Aludiram na Mary Wollstonecraft, čeprav te ideje ni izjazila prva; omenjam samo če Olympe de Gouges
in njeno Déclaration des droits de la femme et de la citoyerme (of. de Gouges 1986,99 sq.)
' O bratstvu c/David 1987
' O razmerju med "družJ»nim" in "žensko" cf. Riley 1988,44 sq.
54
Vsaj dva odgovora na totalitarizem sta možna. Prvega bi označil za rekonstitucijo
družbe. Ta možnost implicira reafirmacijo človekovih pravic in državljanskih
svoboščin, uveljavljanje svobode tiska pa igra pri tem ključno vlogo. Realizacija te
možnosti bi torej pripeljala do ponovnega odkritja in morda (re)konstitucije
demokratičnedružbe.
Drugo možnost, na.sprotno laki eksploziji družbenega, bi imenoval implozijo
družbenega. Opišemo jo lahko kot odsotnost sleherne skupne referenčne točke, kot
destrukcijo simbolnega okvira (cf. Laclau/Mouffe 1985, 188). Takšno stanje je lahko
alternativa tako totalitarni kot demokratični družbi. Če je naša referenca moderna
demokratična družba, je mogoče implozijo družbenega - v nasprotju s totalitarističnim
antidemokralizmom - označiti za "posidemokratično družbo".'
V takšni "družbi" svoboda tiska ni zadušena, tako kot v totalitarizmu, ne more pa
igrati niti vloge, ki ji je bila namenjena v demokratični družbi, se pravi vzpostavljati
simbolni okvir družbenega življenja. V demokratični družbi je bila svoboda tiska ini-
cialno odrekana delom civilne družbe; pod totalitarno vladavino je bila odvzeta civilni
družbi kot celoti (sama civilna družba jc bila zanikana). V moderni demokratični
družbi delom civilne družbe ni bilo dovoljeno javno govoriti; pod totalitarizmom je
bila prisiljena molčati vsa civilna družba. Tretjo možnost, implozijo družbenega,
lahko opišemo kot stanje, v katerem jc od implodiranih delov družbenega odvisno, ali
bodo uporabljali svobodo tiska ali ne. Pravica imeti to pravico vključuje pravico do
ncuporabe te pravice. Svobode tiska ni mogoče odreči, lahko pa se ji odreče. Pravici
govoriti javno jc komplementarna pravica ne govorili, svobodi javne besede svoboda
biti brez besed.
Naj sklenem metaforično: Svoboda tiska, konstitutivni moment pravic človeka, je
bila univerzalen sen. Z implozijo družbenega je doba univerzalnih sanj nepreklicno
minila. Ljudje, ki živijo implozijo družbenega, so daydream nation - sanje so postale
del vsakdanjega, dnevnega življenja, sanjarije. Implozijo družbenega lahko imamo za
reifikacijo sanjarjenja. Svoboda tiska ni več univerzalen sen, zamislimo si jo lahko
kot univerzalni pogoj, ki omogoča individualno ali kolektivno sanjarjenje.
REFERENCE '
Armdl, H annah, 1987: On Revolution, Harmondsworth.
David, Marcel, 1987: Fratcmiíéet Révolution françàse, Pìiis.
deGouges, Olympe, 1986: Oeuvres,Paris.
FauiÉ, Christine, 1988: Les déclarationsdesdroitsde l'hommede 1789, Paris.
Freverl, Ute, 1986: Fraucn-Œschichta Zwiscbcn Bürgciiicbcr Vcibcssciung und Neuer Weiblichkeit,
Fraiilcfuit/M.
Havel, Vádav, 1985: T be Power of Ibe Powerless, Ia)ndon,Melboume,Sydney,AucklaiKl Johannesburg,
ladau, Emesio, Mouffe,Chantal, 1985: ¡Icgewonyand Socialist Strategy, London.
Lcfort, Claude, 1986: Essais sur lepolitiquc(XIXe-XXe siècics), Paris.
Mastnak,Tomaž, 1988: "Feminizacija demokiatičnerevolucije". Vestnih IMS IX (1988), št. 2.
Riley, Denise, 1988: 'Лт I tbatname?', Feminism and the Category of Women' in History, Houndmills in
London.
Tocqueville, Alexis de, 1864-1866: De la démocratie enAmérique, v: Oeuvres complètes, Paris, zv. 1-3.
Wollstoneciafl, Mary, 1988: Л Vindicadonof tbcRigbts of iVoman, A Nonon critical edition, NewYork,
London.
' O "postdemokraciji" je, v drugem kontekstu, govoril Václav Havel (cf. Havel 1985, 94 sq.) v okviru te
razprave bi bilo verjemo smiselneje uporabiti modni termin in razmišljati o postmoderni demokraciji.
55
POHODI ČISTE Bruno Bauer
KRITIKE
ROD IN MNOŽICA'T"^ a bi vendarle imeli še nekaj ve-
I 1 likega, so pred nedavnim dvignili
na ščit množice. Radi bi jih vzdi-
gnili gor k sebi: kot da bi bile tedaj ne vem kako visoko, kot da bi bile tedaj
povzdignjene iz svojega elementa, masovnosti, neorganske forme množice! Povsem
enako je bilo pred dvema letoma z Judi, za katere so prav lahko trdili, da bi lahko dar
svobode brez nadaljnega vzeli v svoje roke, ker so skupaj z njimi še gojili iste pred-
sodke.
Množice izvzemajo kritiki, ker bi jih radi odvzeli njim samim; uporabljajo jih kot
sredstvo zoper duha; delajo jih za predmet nekega kulta, da bi imeli novo olepšavo za
stari egoizem.
Množice, pravijo, nimajo nobenih predsodkov - njihovih predsodki so, nasprotno, na-
jbolj topi, saj atomi, ki spadajo k njim, nimajo velikega gibalnega kroga, po katerem
se potikajo atomske točke zgornje, vodilne množice in si pridobijo pregled, zmožnost
primerjave, sposobnost, da popravijo svoje zmote in se celo dokopljejo do zavesti o
svojemu egoizmu.
Množice v svoji določenosti proletariata so odraz in rezultat razpada nasprotja, ki jim
stoji nasproti - njihove neorganska kopica jc možna le, ko so se skupni stanovski in-
teresi razkrojili v čisti interes, v neskončnost konkurenčnih si interesov. Tako zgoraj
kot spodaj vlada torej oposamljcnost: toda če se mora ta zgoraj v širših krogih
družbenega gibanja celo proti svoji volji vdati v kombinacije, ki oposamljeno delo
povezujejo v neke vrste sistem in mu dajejo izgled misli in spekulacije, pa jc spodaj
čutno omejena na neko posebno, nespremenjeno zaposlitev in opravilo in ji je odvzeta
možnost neke vrste poduhovljenja. Suženj čistega ročnega dela niti ne sluti duhovnega
suženjstva obče konkurence, on elementarno čuti njen pritisk, ne da bi si mogel
razložiti in pojasniti - česar ne more kaznovali, si priklicati v zavesi, s tem se tudi ni
sposoben bojevati.
No duh, ki se razvije v boju zgornjih interesov in ki bo morda vendarle končno še
našel načrt za ureditev, v kateri bodo zadovoljeni vsi interesi in ne bo več nobeden za-
hteval krvavih daritev za svojo egoistično oposamljcnost, mora potem prepričali
* Die Gattung und die Masse, v: Fcldzuuge der reinen Kritik, Suhrkamp, Frankfurt a. M. 1968
56
množico v resničnost svojih idej - prihraniti ji mora boj - mimo in zanesljivo jo bo
vzdignil na stališče občega dela, ona pa se bo voljna in rada pustila osvoboditi spon
omejenega, večno ponavljajočega se ročnega dela.
Mar res? Ce ona ideja - najsi bo, kakrSna že hoče - že od vsega začetka ni možna brez
boja, če lahko vznikne le iz u-enja velikih in poduhovljenih interesnih množic, iz
u-enja, ki mora privesti do neznanskega spopada, naj saj tedaj množice brez nasproto-
vanja pustijo prepričati v njeno resničnost? Le zgoraj naj bo boj, spodaj pa bo sam
mir? Le zgoraj, kjer zavest razkola ohranja duhove v napetosti in kjer seje seveda tudi
edino moč zares bojevati, bo ta stvar opravljena, spodaj pa bo že od vsega začetka
veljala za izdelano in bo prijazno sprejeta? Spodaj je res le težko začeti boj, toda ne
nepotrebno, ne nemogoče - na boj skupaj z množicami niso pomislili le zato, ker ne
poznajo in ne morejo poznati novega obrata v boju, ki je nastopil po razpadu strank -
skratka, ker so se z "višine strank" sami pogreznili navzdol k množicam in sebi ven-
dar ne smejo dopustiti da resnice, če bo le ponujena, ne bi sprejeli.
Medtem pa se je boj že zdavnaj začel; že zdavnaj so ga, ne da bi to povsem opazili,
sprejeli in tudi množica, ki so jo hoteli uveljaviti kot neko občestvo kreposmih
mučenikov brez predsodkov, bo zavzela položaj, ki ji pripada. Kot rezultat brezduho-
vnosti stanja, ki ga odseva v momi in zmedeni podobi, bo množica to brezduhovnost
tudi dejansko usmerila proti razvoju. Suženj svoje brezizhodnosti. lenosti, strahu in
omejenosti na točko, na katero priklenja svojo pou^cbo in svoje delo, je sprva le težko
dovzetna za kako občo idejo - zavezniki pa, ki jih je pridobila po padcu sü-ank, bodo
njenemu sü-ahu dali večjo moč, njeni lenosti pomagali na noge, njeno sovraStvo po-
gnali zoper duha.
Množice kot take so pojav, ki je lahko nastopil šele potem, ko so zbledele specifične
razlike, v katerih se je rod doslej prikazoval. So razpad roda v množico posameznih
atomov, razkroj posebnih omejitev, ki so individue doslej sicer res ločevale, vendar pa
tudi povezovale in postavljale v raznolik odnos; so neka zgolj elementarna snov,
oborina neke razkrojene organske podobe.
Kako bi torej bilo, če bi poskusili znova uveljaviti rod in bi individue, ki so
onemogli, ki so v svoji medlosti postali prazni in razuzdani, znova okrepili, torej tudi
združili s tem, da bi jim v rodu pokazali neko vizijo in njim vsem skupno moč? Mar
množic naj ne bi znova odpravili, roda ne rcstavrirali?
V istem času, ko so v Franciji ustvarjali sisteme za organizacijo množic, se je onega
poskusa, da bi se rod znova dvignilo do vseh njegovih časti, lotila neka smer nemške
kritike - smer, ki jo je bil ubral Feuerbach.
Ta kritik izhaja iz tega, da je religija, katere "bistvo"' hoče poja.sniti, omajala pojem
roda, vtem ko je za smoter onega reda, ki je bil že pred stvarjenjem sveta zasnovan v
večnemu sklepu, naredila blaženost posameznika. Človek pa bi se moral, naspromo,
znova podvreči svoji "meri, zakonu in kriteriju". Ta "absolutna mera" je mera roda.
"Kar mislim v smeri roda, to mislim lako, kol človek sploh edino lahko misli in kot
posameznik potemtžikcm mora misliti, če hoče mislili normalno, v .skladu z zakoni in
torej resnično." "Resnično je to, kar se ujema z bistvom roda." "Človek se more in
mora le vzdigniti nad omejitve svoje individualnosti, vendar ne nad zakone, pozitivna
bistvena določila svojega roda; človek ne more kol absolutno bilje misliti, predstav-
ljati, čutili, verovati, hoteli, ljubili in častiti nobenega drugega bilja razen bistva
človeške narave." Kaj pa je sedaj bistvo, ta "resnična človeškost v človeku"? "Um,
volja, srce." "Um, ljubezen, moč volje so popolnosti človeškega bitja. Se več, abso-
lutne popolnosti bilja, najvišje sile, absolutno bistvo človeka kot takega, temelj nje-
* das Wesen, kar pomeni tako bistvo kol bilje. V primeru pričujočega teksta je prevod nujno nepopoln in
celo napačen, saj avtor stalno izkorišča dvoumnost tega izraza (op.prev.)
57
govega obstoja. To so božanske, absolutne sile, ki konstituirajo njegovo bistvo, ki
ga on niti nima, niti ga ne tvori".
Toda potem so to, naspromo, njegove slabosti. Bistvo, ki ga on ne tvori - bistvo, ki
se odtegne njegovi ustvarjalni moči ali ki je celo predpostavka, da bi imel kake proiz-
vajalne moči za svoje višje, še več, za svoje lastne človeške zadeve -, je, nasprotno,
izraz njegove nemoči. Kar je resnično človeškega v njem, bi bila potemtakem neka
omejitev, ki mu je celo nedosegljiva, njegove popolnosti, ki mu kot hipostaze ali kot
dogme stojijo nasproti, pa bi lahko kvečjemu bile le predmet nekega kulta ali
verovanja, ki je potreben zaradi absolutne nepopolnosti, na katero ga (te popolnosti)
obsojajo iz svojega onstranskcga prestola.
Tisto razmerje, ki ga je hotel kritizirati, jc Feurbach pustil nedotaknjeno v bistvu. V
formi substance je postalo le še trdneje. Vtem ko ga je pretvoril v razmerje človešega
bistva do človeka, gaje naredil za le še tršjega.
Ce je namreč, kar Fueurbach postavlja kot aksiom, "vsako bitje samemu sebi zado-
stno, nobeno bitje sebe, t.j. svoje bimosti ne more negirati, nobeno bitje ni samemu
sebi nekaj omejenega, temveč je vsako v sebi in za sebe neskončno", tedaj je človeku
njegovo bistvo neka moč, ki je kritiki ne sme, niti ne more podvreči. S svojim
bistvom si je neskončen in sebi zadosten le zato, ker kot gosenica, ki si je v istem
58 smislu sebi zadosma in neskončna, ne more doseči svoje omejitve, ali z drugimi
besedami, ker ga njegova omejitev oklepa tako trdno, da je tostran in onstran nje
konec njegovega mišljenja in hotenja.
To samozrcaljcnjc človeka, ki v svojem bistvu gleda svojo neskončnost, vendar
neskončnost, ki je popolnoma odtegnjena njegovemu vplivu in njegovi dejavnosti,
neskončnost, ki ima njega in on ne nje, mora peljati k resignaciji, apatiji in vdanosti
v določeno omejenost, ki je odmerjena vsakemu posamezniku.
Rod je znova vzpostavljen Ic s tem, da so bolečine razkroja onemljene, brutalni na-
goni množic od zunaj vklenjeni in protislovja, v katere je zašla zgodovina, zatajena.
Bistvo ni moglo pozdravili hib - v nadomestilo svoj plašč razprostira čez rane.
Zaman je to. Zdvomljenje ovojnico odrine proč.
Sebičnost se noče zadovoljili in zdravilna moč, ki je še navzoča, se noče pustiti
zadušiti pod mrliškim plaščem.
Kar terja Feuerbach, je umetnina, videz, ki lahko vztraja za trenutek in se kot osebna
virtuoznost enkrat lahko pojavi, vendar pa izgine pred žarom strasti, ki gibajo dejan-
skost.
Mar ne leži prav v pojmu roda to, da vstopa v pojavnost v specifičnih razlikah? Mar
ni moč roda tisto, kar proizvaja ono stopnjevanje sil in darov, iz katerih končno
vzniknc obči boj vseh posameznikov? Mar ni nemoč roda to, da se številni zarodki v
rojstvu zadušijo in da cela množica individuov pride le do neke okrnjene eksistence?
Mar prebujajoča se zavest slabotnih in pohabljenih ni že nek dvom v rod, izginevanje
specifičnih razlik nc neko znamenje o izčrpanosti roda? Mar ni zgodovina, ki se jo
končno obravnava kritično, dokaz, kako daleč se povzpne rod kot tak, in kritika dokaz,
da je bistvo, ki se jc prikazalo v tej zgodovini, neka določenost, ki človeka vsekakor
ne oklepa Uiko, kakor dela bistvo gosenice tej plazeči se reči list za edini in najvišji
svet?
"Vdanost! Re.signacija!" pravi, naspromo, Feuerbach, čeravno z drugimi besedami.
On pravi: "kdor v svojem stanu, v svoji umetnosti nekaj velja, kdor, kot pravimo v
življenju, opravlja svoj posel, kdor je s telesom in življenjem vdan svojemu poklicu.
ta si svoj poklic tudi zamišlja kot najvišji in najlepši. Kako bi v svojem duhu zata-
jili, v svojem mišljenju poniževali to, kar z dejanjem slavi, vtem ko mu z veseljem
posveča svoje sile? In če to vendar moram, je moja dejavnost nesrečna, zakaj tedaj
sem sprt s samim seboj. Delati je služiti. Toda kako lahko služim nekemu predmetu,
če pa ga v duhu ne cenim?" Vendar pa določeno delo mora biti cenjeno, nadaljuje
Feuerbach, ker je hkrati tudi delo in bit za rod. "Kdor zatorej živi z zavestjo o rodu kot
neki realnosti, ta ima svojo bit za druge, svojo javno, skupnokorismo bit ima za bit,
ki je eno z bitjo njegovega bistva."
Vendar pa jc določeni poklic, ki ga ima delavec že kot takega za najvišjega in
najlepšega, njegova omejitev, ki mu zastira razgled na ostalo celokupno delo roda in
mu otežuje primerjavo z uspehi drugih.
Ce je delati, nadalje, služiti - in delo navadno izgubi značaj boja in obvladovanja -,
mar to tedaj ne more postati suženjstvo, suženjstvo čumi in posamični potrebi in
suženjstvo najbolj omejenega mehanizma? Misel na rod naj bo tolažba za ta mehani-
zem najnižje vrste, toda ali ni ravno rod tisti, zaradi katerega je treba delati, tisti, ki
duši misel o neki širši povezanosti in višji občosti? Ce pa se prebudi zmožnost
primerjave omejene delovne sfere, v katero je s svojimi najboljšimi silami pregnan
suženj, z nekimi višjim življenjskim krogom - mar ta primerjava, če bi jo pravilno
izpeljali, ne bi privedla do kritike rodovnega bistva, ki pogojuje ta razkol?
Ali se naj občutek nesreče in razpadlosti znova odpravi tako, da se ga v ognju dela
prižene do pozabe? Znano je, da obstajajo insekti, katerih barva in obhka je tako
podobna listu, ki jih hrani in ki tvori njihov svet, da se komaj razlikujejo od njega.
S takšnimi listnimi insekti, kar bi po Feuerbachu delavci morali postati, da bi se iz-
maknili vsakemu občutku razkola, je hotel Fourier naseliti svet.
Ne gre tajiti, piše na neki drugi strani, da je imelo gospodinjstvo roda doslej toliko
žrtev v svojem spremstvu zato, ker ni bilo vodeno prav zavestno. Delo je nujno,
vendar pa je bilo doslej prepuščeno samemu sebi in se je v svoji izolaciji moralo
ogoliti; izenačitev poucbe in produkcije ni bila dosegljiva, ker je bilo to prepuščeno
istemu naključju, ki v naravi npr. določa, koliko zarodkov naj za ohranitev vrste iz-
makne tisočerim načinom uničenja. Vlada, pravi zalo ena frakcija tistih, ki zagovar-
jajo "organizacijo dela", mora nastopati kot najvišja urcjcvalka produkcije. Podeljujejo
ji večjo oblast, da bi tako s pomočjo svoje modrosti in pregleda znova poboljšala in
za v bodoče odvrnila to, kar je bil elementarni boj različnih vrst roda doslej slabega
pustil za seboj. Dajejo ji sredstva, da bi konkurenco malih izoliranih kapitalov uničila
s takim kapitalom, ki je sposoben pogolmiti vse ostale.
Ta predlog je izšel iz zdvomljenja, ki se od roda tudi v zdajšnji krizi več ne nadeja te
moči, da bi utegnile iz boja konkurenčnih si sil vznikniti svobodno dihajoče človeške
podobe. Zadnji preostanek samostojnosti hoče ta nazor združiti v neko regijo, v kateri
edini imajo odslej svoj sedež mišljenje, hotenje in urejevalna moč in ki naj potemta-
kem tvori izoliran vrh nad neznansko ravnino delovne družbe.
Um, volja in značaj tudi po tem nazoru ostajajo onstranske sile, kar so npr. za Feuer-
bachovo stališče. Tvorijo bistvo neke družbe, ki tega bistva niti nima, niti ga ne
tvori, temveč konstituira čisto in edino ono njo. Rodovno razmerje je ostalo, le da je
postalo Se bolj utesnjujoče, saj se je obča sila roda organizirala v oblast (Behörde), ki
bi morala kar najstrožje kaznovati vsak poskus dclavca - sužnja, da bi skrbel za kaj
več kot pa za delovno opravilo, ki mu je odmerjeno.
O duhu in samozavedanju ta predlog ne ve ničesar - vsekakor ničesar, dokler ne gre za
to, da se oni industrijski oblasti kol prerogativ odmeri urejevalno preudarnost in
zvijačnost, ki je potrebna za uničenje vse konkurence.
59
Toda ali je potem delo, ki je posamično in ki ostaja posamično, tisto poslanstvo, ki
je dano neskončni večini, še več, celokupnemu človeštvu - z izjemo industrijskih
oblasti, ki pa jim prav tako preostane le sumiranje in razdeljevanje posamičnega dela?
Mar ne gre, nasprotno, za to, da se zatiralsko in oposamljujočo silo dela odpravi? Ali
nima tudi duh moči, da konkurira, in četudi bi v tej krizi roda zadremal, mar ga
povečani pritisk dela ne bo le še toliko prej prebudil?
Zaradi onemoglosti, ki je sledila iluzijam razsvetljenstva, je izoblikovanje neomejene
uzazujoče in vso mišljenje in hotenje obsegajoče industrijske oblasti, kakršno je imel
v mislih omenjeni predlog, verjetna, še več, gotova. Razsvetljene poštenjake, ki so
bili spoznali že cel svet in so se potemtakem popolnoma zavedali tudi gospostva,
kritika spravlja ob njihovo iluzorno samozavest, hkrati pa priklicuje reakcijo, ki mora
postati obča in obsežna, saj je okrepljena z zmedenimi razsvetljenci, ki jih kritika
meče njej v naročje in k nogam. Konkurenca pelje k enostranskemu kopičenju
kapitalov, ki se bodo nazadnje morali podvreči enemu edinemu, množice pa, ki ne
poznajo nič drugega kot svojo čutno eksistcnco - se mar bodo te obotavljale podrediti
se kapitalu, ki jim zagotavlja zaposlitev in življenje?
Konkurenca je potem poenostavljena - samozavedanje bo razčistilo s svojim koncen-
triranim, specifičnim nasprotjem, prcdpravico, dovršeno reakcijo. Stvar dobi potem
nek novi, čist obrat.
Neka druga hipoteza - hipoteza francoskega komunizma - pelje k istemu cilju. Ce
konstituiranje one industrijske oblasti izhaja iz predpostavke, da množice, ki se v
konkurenci bojujejo s samimi seboj in docela otopijo, ne bodo več imele moči, da bi
si same pomagale, pa komunistični nazor izhaja iz neke dogme, ki je bolj
izključujoča kot vse dogme, ki so kdajkoli usmerjale človeka - iz dogme, da "delavci
proizvajajo vse, potemtakem imajo tudi pravico do vsega". Po tem nazoru je ta, ki
vodi, le en del organizma, ves ostali sistem - z izjemo tega enega dela - pa se nahaja v
najpopolnejšem blagostanju: temu posebnemu patološkemu nazoru potemtakem us-
treza tako zdravljenje: tфeči del naj se ozdravi tako, da se izvede kar pravo amputacijo
in se ves ostali organizem loči od njega. Radikalno sredstvo je v tem, da se vse razen
množic koristnih delavcev negira in nadomesti z njegovo negacijo. Na mesto države
stopi kratkomalo ne-država, na mesto vlade brezvladje, na mesto amputirane razlike pa
stopijo enotnost, bratstvo, svoboda in enakost - toda le za trenutek, le kot himera,
kajti ta surova negacija jc prisiljena, da se takoj prav tako surovo znova odpravi in da
to zdravilno metodo razgali za neuspešno. Množice svobodnih bratov si lahko svojo
svobodo in enakost zavarujejo le s tako ureditvijo, ki "v načelu določa vsa vprašanja,
ki zadevajo prehrano, oblačenje, stanovanje, zakon, družino, delo" - skratka, z ure-
ditvijo, ki tudi v najmanjših rečeh odpravi svobodo. V tej družbi ne bo "nobenega
zločina in procesa" le zato, ker je sestavljena iz bitij, ki nimajo več nikakršne volje.
Enomost družbe ne bo več motena, ker bo v njej obstajala le ena dogma, in ta dogma
bo kot izraz celotne resnice obvladovala vse brate na enak način. Zakaj "resnica je
nedeljiva, edino ona sme usmerjati um ljudi in zalo se jo mora v celoti in povsod oz-
nanjati na ustrezen način." Blaženost tega novega bratskega občestva je končno docela
odpravljena spričo misli protislovja, ki leži v pojmu roda. Množično združevanje de-
lovnih atomov, ki so podvrženi eni izključujoči dogmi kot kaki despot.ski ureditvi, se
namreč zaman tolaži s stavkom: "človeku ni nič prirojeno, niti ideja, niti um, niti
nagnjenja, niti veščine, ker bi sicer morali privzeti, da obstajata dva različna človeška
rodova." - ne more si skrili, daje njegova eksistenca možna le z izključitvijo duha in
da torej predpostavlja razlike roda in jih proti svoji volji mora priznati. Protislovje
roda - prekinitev enotnosti zaradi specifične razlike - se potemtakem ohrani tudi v tem
kraljestvu brezrazločnih množic, v katere se sesuje rod - ohrani se kot neka grozeča
60
oblast, kot neko nujno dopolnilo, še več, kot neka določenost množic, ki jo bistvo
roda ne more zatajiti.
Vsi ti poskusi torej končajo v neizbežni vojni množice zoper duha in samozavedanje,
pomen te vojne pa ni nič manjši kot ta, da se v njej stvar kritike postavi zoper duha.
Prevedel ZdravkoKobe
61
o "POZABUEM"Milan Zver
POLITIČNI
TEORIJI
DR. ALBINA
OGRISA*
V času ustavnih iskanj vse več raz-
pravljajo o možnostih političnega
pluralizma pri nas. Nisem pa za-
sledil razprave, ki bi skušala pobrskati po zgodovinskem spominu in iz zakladnice
slovenske politične misli poiskati politično idejo ali celo teorijo s prodročja
političnega združevanja in organiziranja. Seveda ne gre za lo, da bi Ogrisovi ali kakšni
drugi "klasični" politični teoriji na Slovenskem vsiljevali praktično veljavnost za
današnje razmere.
Toda takšna reafirmacija je, menim, bistvena sestavina profesionalne etike.
Ogrisovo delo Politične stranke, ki je nastalo na osnovi njegovih predavanj na pravni
fakulteti v začetku dvajsetih let (izšlo je v samozaložbi leta 1926 v Ljubljani) je prva
in v nekem smislu edina obsežnejša strokovna razprava na Slovenskem, ki je v celoti
namenjena političnim strankam. Sodi med liberalne stvaritve z značilnim zavračanjem
nekaterih postulatov množične demokracije in s sprejemanjem določenih premis eli-
tizma. Ogris se je s tem tekstom na nekakšen način postavil izven konteksta prevla-
dujoče slovenske politične miselnosti in tovrsme duhovne ustvarjalnosti, ki je bila
(je?) prežeta s prokatoliškim tipom solidaristične politične kulture in z njo skladnim
"nclibertalnim" načinom razmišljanja.
Slovenci smo siccr skromno založeni s politološko literaturo. Zalo se mi zde današnja
izmikanja osrednjim političnim vprašanjem (kar politične su-anke nedvomno so) za
politično znanost prav tako nesprejemljiva kakor omenjeni "samomorilski"
(A.Goljevšček) odnos do lasme kulturne uadicije. Sem nedvomno spada tudi spis
Ljudevita Furlanija, ki ga jc kot pristaš Narodne napredne stranke napisal poldrugo
deseUetje pred omenjenim Ogrisovim delom (O najvažnejših političnih in socialnih
strankah in strujah, Celje, 1912). Vendar to delo ni na Ogrisovi strokovni ravni.
Povrnimo se k izhodiščnemu vpraSanju - k Ogrisovi teoriji. Metodično je izrazit
naspromik empirizma. Podatki, sheme, statistika so brez vrednosti v socialnem
* Albin Ogris, predvojni profesor na ljubljanski pravni ("juridiCni") fakulteti, se je rodil 28.2.1885 v
Pliberku. Gimnazijo je obiskoval v Celovcu, študij prava pa končal v Pragi, kjer je leta 1920 promoviral.
Po različnih službah v državni upravi v Ljubljani je sredi dvajsetih leti postal docent za politično
ekonomijo in statistiko, nato izredni profesor in leta 1933 redni profesor pravne fakultete. Poleg prevajal-
skega dela je napisal vrsto politekonomskih in socioloških razprav.
62
spoznanju. Njim "se smeje živa realnosl", z njimi ni moč odkrivati medsebojnih zvez
in funkcij (s.70). Empirične, "niu-avoslovnc" metode so po mnenju Ogrisa neplodne v
"sociologičncm" (sociološkem) proučevanju, saj ne upoStevajo"biopsihičnih" ele-
mentov v družbenem življenju (svobodna refleksija kot nasprotje biologičnemu
imperativu).
Toda tudi spoznanje samo jc problematično, vredno dvoma. V tem smislu je Ogris
agnostik, podobno kot njegovi sodobniki neokantovci. Spoznanje je izven okvira
stvarnosti. Edina dokazljiva realnost so občutki. Z isto "spoznavno" logiko se je lotil
političnih strank.
Ogris je zavračal socioloSko-realistično zaznavo pojmov. Pojem je ime, nomen, le
simbolni znak za predstave, za enote človekovega mišljenja. Je čista abstrakcija. Blizu
je, kot pravi sam, psihologističnemu razumevanju pojma. Tudi pojem družba "ni
samostojna realnost zunanjega sveta", ampak je le miSljensko tehnično sredstvo,
duševna fikcija, s katero se usmerjamo v množici socialnih pojavov. Pojem ima po
Ogrisu le funkcionalno-opcrativni pomen. Je brez objektivne, vsebinske komponente.
Povzema znano Weiningerjevo opredelitev pojma kot čiste subjektivne forme
mišljenja, ki nima nobene zveze s stvarnostjo (iz dela Die Philosophie des als ob).
OGRISOVA TRIADA R ACIONALNOSTI: Т^ olitične Stranke SO utemeljene v ce-
PRIRODNA-FINALNA-NOR.VIATIV.NA I-'loti Racionalnosti. V najnižji, to
A jc prirodni (kavzalni) racionalnosti,
tiči ontološki smoter političnih strank in političnega in socialnega življenja sploh. Ta
biološki, torej še nesocialni smoter preide v višji, kot biološki nagon v družbeni
kontekst - v novo, to je finalno racionalnost. Izraža hotenje, voljo po obstanku in po
samoohranitvi, kar povzroča nenehen socialni boj:
Dosežena količina obstojnih sredstev vsiljuje po svoji normativnosti v
nikoli ne mirujoči socialni tekmi za še boljše obstojne možnosti posa-
mezniku kakor socialnim skupinam imperativno voljo in dolžnost, ki je po
dolgi tisočlemi vršitvi prešla že v pradavnini v biološki nagon, misliti
venomer, kako zavarovali zavzete ugodnosme položaje in jih izboljšali z
novimi sredstvi - smotri na katcrisibodi način" (s.12).
Tip finalne racionalnosti (ki nadgrajuje prirodni, v urejeni družbi pa ga omejuje tip
normativne racionalnosti - ali drugače: posameznikovo in skupinsko življenje deter-
minirajo zakoni, pravo) pomeni tudi svobodo razpolagali s sredstvi drugih, z njihovo
delovno silo in celo z njihovim imetjem in življenjem. Ta stopnja v Ogrisovi ü-iadi
racionalnosti eksistira v družbi (ki nc more bili civilna dokler ni normativne raci-
onalnosti, se pravi politične države), kjer je glavni samourejevalni mehanizem Moč.
"Neiztrebljiva" človekova težnja po monopolu nad delovno silo, sredstvi itd. se v
družbi izraža kot težnja po moči, za čim višji "močanski" položaj. Pomena pojmov
moč in družba sla Uiko podobna, da v določenih siniaksiičnih zvezah nastopata celo
kot sinonima (močanski ali družbeni sislcm, močanski ali družbeni položaj itd).
Težnja po moči jc sila napredka. Povzroča, da je socialna pravičnost nikoli se ncreali-
zirajoča fikcija. Bistvo finalne (družbene) "kinetike" je stalno "preorganiziranje ne-
enakosti", vedno na škodo nekoga. V nasprotnem primeru ne bi bilo "socialno",
družben raison d'etre pa cniik nič. Kategorija socialne pravičnosti in enakosti je zato
NE-socialna kategorija.
Družba v Ogrisovi predstavitvi finalne racionalnosti je skupnost, kjer vladajo tradici-
onalni, nehumani, nedemokratični, represivni, izkoriščevalski odnosi. V bistvu osta-
nejo tiikšni necivilizirani tudi še po tem, kojih že omejuje normativna racionalnost.
63
Čeprav ima stranka svoj eksistenčni razlog v prirodni in finalni racionalnosti, odkri-
vamo njeno pravo funkcijo šele na ravni normativne racionalnosti. Le v zvezi z
državo, kije "močanska organizacija", je mogoče najti pravi smisel političnih strank -
to je uveljavljanje moči na ravni države, ki je sfera normativne racionalnosti. Stranka,
ki zanemarja nomotvorno funkcijo, preneha biti politična stranka. Saj sprememba
pravnega reda poraja tudi spremembo močanskega položaja in obratno. Sprememba
prava (ki je v tesni zvezi s količino družbene moči sprcminjevalca - torej politične
stranke) je zato cilj vsake stranke. V določenih razmerah lahko stranka deluje tudi v
naspromi smeri, se pravi za ohranitev pozitivnega pravnega reda. Vendar gre pri obeh
primerih za uveljavljanje moči na ravni normativne racionalnosti - v obeh primerih
politične stranke opravljajo enako funkcijo. Torej je bistven določujoč znak politične
stranke uvljavljanje moči, se pravi uresničevanje nomotvome funkcije, ki se izraža v
udeležbi ali v monopolu nad zakonodajo.
Zvest svojemu racionalistično-funkcionalnemu pristopu političnih strank ni definiral
tako, da bi izpostavil njihove temelje strukturne elemente. Politična sü-anka je po
njegovem mnenju "correlativum", kar naj pomeni, da šele v odnosu do druge sU-anke
postane su-anka ("stranka brez vsaj še ene nasprome sUanke je logični nonsens").
Ogrisa ni zanimalo, kot pravi, to kar je, pojav na sebi, ampak "liste nevidne sile, ki
določajo njihovo delovanje", torej funkcijo.
Tudi ideologija, ta "nališpan svet socialnoetičnih sindromov", ki jih prilagodimo
svojim lasmim interesom in z njo, kot pravi, opravičujemo določene praktične cilje
in realna dejanja, ima v politični su-anki svojo funkcijo. Kol Bryce je Ogris menil, da
ljudje verjamejo tem fikcijam, ker hočejo verjeti, ker poucbujejo vzor in merilo rav-
nanja. Nima pa ideologija nobene funkcije v interakcijah med političnimi strankami.
V zvezi z ideologijo je postavil tezo o spreminjanju in približevanju političnih ideo-
logij. To potrjujejo mnogi teoretiki tudi danes, ko je ta proces veliko bolj zaznaven
kot v Ogrisovem času.
S tezo o neločljivosti političnih slrank in demokracije se je pridružil političnim teori-
jam, ki štejejo politične stranke za dejavnike demokracije. Princip "moderne" demo-
kracije ne ustreza več klasičnim utilitarnim fikcijam, pa tudi ne množično
demokratskim. Obča volja, suverenost ljudstva, deljenost oblasti in druga demokrati-
čna načela so po mnenju Ogrisa v dejanski politiki brez vsakršne vrednosti. Ta svoja
stališča opira na različne elitisličnc koncepcije politike, zlasti na Parcta in Mosco.
Vzlic temu, da politične stranke same po sebi negirajo omenjena politična načela, je
vprašanje demokracije hkrati tudi vprašanje političnih su-ank. Njegova koncepcija
demokracije temelji na protihumanističnih podmenah. Političnega človeka pojmuje
kot surovo, militantno bitje, katerega bistvo je dominacija nad drugimi. Politične
stranke nc prcdsuivljajo množic, ljudstva, ampak Ic bojujoče interesne skupine - elite.
Zato demokracija kot oblast ljudstva ni stvarna, je le fikcija. Subjekt take demokracije
ni ljudstvo, nc strankino članstvo, še manj posameznik, ki del svojega političnega
etosa prepušča stranki oziroma njenim voditeljem. Subjekt takšne politike je torej
vodstvo stranke, kar opravičjcjo trije razlogi: čas, znanje, energija.
Zoperstavil se je tudi mnenju, da je parlament predstavnik ljudstva. Prevzel je Kel-
snovo dikcijo, da to ne more biti niti pozitivno-pravno, ker jc uveljavljen svobodni,
ne pa imperativni mandat. V kontekstu zgoraj omenjenih razlogov racionalne stran-
kine politike se v skladu z zakonom o nujnosti oligarhičnih tendenc izolira upravljal-
ski sloj, ki razpolaga z "izvcstno mero diskrecionarne moči in ki poveljevanje in vo-
denje sprejema kot svojo pravico". Zato jc demokracija dejansko vladavina partikula-
rncga interesa strankine elite. To je objektivno in racionalno, tudi zato, ker množica
ni politično kulturna. Potrebuje neznanmo "toda bodisi mišljensko, bodisi politično
64
bodisi gospodarsko dobro organizirano manjšino" (s.208/9). Kljub temu je menil, da
je parlamentarna oblika vladavine nujna stopnja civilizirane družbe, kakor tudi, da je
republika bližja demokraciji kot pa monarhija.
Zakonodajna oblast nc more temeljiti na kaki drugi osnovi kot strankarski (zavračal je
ideje o stanovskem zastopstvu). Parlament je realizator močanske volje političnih
strank in kot tak mora predstavljati "borbena torišča" strank.
Med parlamentarizmom in političnim strankarstvom vladajo neodpravljivi
intcrfunkcionalni odnosi... Parlamentarni sistem pade in stoji z načelom
večine - manjšine, z obstojem političnih strank. Iz tega vzroka v parla-
mentu torej ni poedinec delovna edinica, temveč skupina, stranka. (s.213).
Politične stranke si po Ogrisovi koncepciji ne podredijo le zakonodajnega telesa, am-
pak tudi državno upravo. Nobena uprava ne more biti nadstrankarska. Menil je, da je
večinski parlamentarni sistem manj primeren od proporcionalnega. Slednji, ki ga
opredeljuje proporcionalna oblika volilnega reda, je bolj "sociologičen".
Ogrisova kritična refleksija množične demokracije opozarja na nek protidemokratični
kontekst dvajsetih let, ko je postajalo vse bolj jasno, da ima strankarski sistem vrsto
"sistemskih hib". Kljub temu je zavračal rešitve v stanovsko-korporativnem ali
boljševiškem sistemu, ki sta predstavljala logiko nestrankarskega, funkcionalnega
(delegatskega) zastopstva. Na Slovenskem smo, denimo, v dvajsetih, predvsem pa v
tridesetih letih, dobiU vrsto koncepcij stanovsko-korporativne ureditve (Gosar, Jeraj,
Aleksič, Ahčin, Žebot itd).
Ogrisovo politično teorijo bi lahko postavili ob bok klasičnim političnim teorijam
političnih strank (Ostrogorski, Michels, Jovanovič, Lenin idr), ki, za razliko od
Ogrisa, imajo mesto v našem izobraževalnem sistemu.
65
(POLITIČNI) Vlado
PLURALIZEM IN Miheljak
DEMOKRACUA*
N'ajpogostcjSi ugovor zoper uvedbo
večsu-ankarskega sistema kot obli
— ke političnega pluralizma pri nas je
ta, davečsu-ankarski sistem še ne pomeni več demokracije. Na ta ugovor je treba vsaj
pogojno priu-diti: večstrankarski sistem res ne pomeni več demokracije; vendar je treba
še dodati: brez večstrankarskega sistema ni pogojev za demokracijo.
Našo tezo, da je večstrankarska oblika političnega pluralizma nujni, a ne zadostni
pogoj za demokracijo, bomo skušali prikazati po anologiji s Herzbcrgovo teorijo mo-
tivacije.
Preden pa preidemo na to izvajanje, definirajmo demokracijo za rabi v tem kontekstu.
Demokracijo v tem kontekstu razumemo predvsem kot temeljne pogoje in garante, ki
individuumu, državljanu, zagotavljajo enakopravnost pred zakonom, aktivno in pasi-
vno volilno pravico, svobodo združevanja in izražanja interesov, ki jih tolerira poziti-
vna zakonodaja. Demokracije ne obravnavamo kot sinonim za svobodo, kar se včasih
počne, ampak predvsem kot nekitkšcn izkaz pravne države. Demokracija kot
demokracija družbenega živcljnja je determinirana s številnimi prepovedmi in obmeji-
tvami, vendar pomeni, da je v principu dovoljeno vse, kar ni eksplicitino prepove-
dano; z razliko od totalitarnih sistemov, ki v sorazmerju s totalitarnostjo prepovedu-
jejo vse, kar ni eksplicitno dovoljeno. Pač stara in znana stvar.
Pa preidimo k Hcrzbcrgovi teoriji motivacije. Friedrich Herzberg je razvil posebno
teorijo motivacije za delo - ki se siccr v empiriji ne potrjuje vedno, je pa soliden in-
teфrelativni model - po kateri detenninirajo delovno uspešnost in učinek dve vrsti de-
javnikov, vzdrževalni in (pravi) motivacijski dejavniki.
Vzdrževalni dejavniki dela so tisti, katerih odsotnost znižuje ali sploh onemogoča
zadovoljstvo pri delu, njihova navzočnost pa sama po sebi zadovoljstva ne zvišuje.
Motivacijski dejavniki pa so tisti, katerih navzočnost v (sorazmerju z intenzivnostjo
in razvitostjo) direktno vpliva na dvigovanje zadovoljstva pri delu.
Tako po Herzbcrgu predstavlja tipičen vzdrževalni (ali tudi higienski) dejavnik dela
dela. Denar naj bi bil kot vzdr/.evalni dejavnik predpogoj, da človek dela, samo večanje
'Tekst j e bil predstavljen kot referatna Ziherlovih dnevnih'88.
66
količine denarja kot nagrade za delo pa naj ne bi prinašalo tudi večjega zadovoljstva in
večje motivacije. Slednje drži le pogojno. Pravi motivacijski dejavniki pa bi bili npr.
uspeh pri delu, zanimivost dela, možnost promocije itd.
Po Herzbcrgovi analogiji bi lahko pogoje za demokracijo razdelili na:
a)	konstitutivno dejavnike demokracije
in
b)vzdrževalnedejavnikcdemokracije.
Med konstitutivne dejavnike demokracijehi lahko šteli splošno kulturno raven, razvi-
tost in tradicijo politične kulture, liberalizma itd.
Med vzdrževalne dejavnike demokracije pa bi lahko šteli poleg ekonomske razvitosti
in položaja družbe predvsem temelje pravne države in političnega pluralizma v (nujni)
obliki večstranskarskega sistema.
ZAKAJ NUJNA OBLIKA T 7 eč strankarskaoblikapolitičnega plu-
(VEČ)STRANKARSKEGA \/ ralizma ni nujna samo pod enim
PLURALIZMA? * pogojem:da imamo nestrankarski
sistem. Ker ni znane družbe, kjer ne bi bilo vsaj ene stranke, je o tej možnosti v tem
kontekstu nesmiselno govoriti.
Ne glede na proklamirane principe naše družbe in države (nestrankarski sistem etc.)
imamo kar najbolj tipični sistemavtoritarncga vladanja ene partije - Zveze komunis-
tov. Zveza komunistov obvladuje in nadzoruje vse vitalne pore tega sistema. Tako
npr. ne samo da v političnem življenju nastopajo nekomunisti le kot izjema, ampak
celo v gospodarstvu - tudi v Sloveniji - skorajda ni možno, da bi pomembcnjše vod-
stvene funkcije opravljali nekomunisti, tj.nečlani partije. Izjeme so predvsem farsa, ki
potrjuje železno pravilo. Tako bomo dobili novega člana PredsedstvaSRS "nečlana" (I.
Ribnikarja), ker partija preprosto ni imela svojega človeka, s katerim bi bila sposobna
ustavili kandidata neodvisne javnosti. To slednje pa kaže še na enmonopilistični
položaj edine partije. Tudi, ko ji zmanjkakadrov iz lastnih vrst, si lasti pravico nad-
zora nad kadrovanjem nekomunistov. Čeprav bi zaradi množičnih izstopov, ki jih
realno lahko pričakujemo v bližnji prihodnosti, partiji zmanjkalo lastnih kadrov, to ne
bi pripeljalo do razrešitve v temelju nedemokratične situacije, ki deli dr-
žavljane na dve kategoriji: državljane prvega reda - komuniste in državljane drugega re-
da - nekomuniste.
S tem pa še vedno nismo do konca odgovori, zakaj nujno večstrankarska oblika
političnega pluralizma.
Zagovorniki nestrankarskega pluralizma pri nas - v zadnjem času tudi mnogi sloven-
ski komunisti - zagovarjajo tezo, da je možno in smiselno urediti politični ali sa-
moupravni pluralizem brez uvajanja več partij, zato naj v okviru SZDL
občani organizirali in uresničevali svoje interese in pobude, uredili naj bi bolj poštene
volitve, pa bi rešili vse manjke enostrankarskega sistema.
To idejo bi bilo mogoče uresničiti samo pcxl enim pogojem: da se ukine Zveza ko-
munistov. Dokler je Zveza komunistov formalno enakovredna, dejansko pa nadrejena
socialistični zvezi, je a priori v priviligiranem položaju - četudi bi skušali realizirati
formalno enakovrednost dveh DPO.
Tudi v fonnalno enakovrednem razmerju SZDL in ZK imamo Se vedno paleto ra-
zličnih interesov in pobud, zgoščenih v eni organizaciji, proti kateri nastopa vsaj ena-
67
68
kovredno druga organizacija, kar pomeni avtomatski privilegij glede na posamezne
interese in združenja. Tako npr. neko združenje ekologistov nastopa npr. v volilnem
boju kot ena interesna skupina ene DPO nasproti drugi celotni DPO.
Seveda - formalno vzeto isto velja tudi za ostale DPO. Vendar praktični učinek ostalih
DPO ni isti, kot je učinek ZK.
Partija sama ima seveda za rokavom stalnega aduta - sestop z oblasti. Vendar pa par-
tija tudi nenehno poudarja, da z oblasti ni lahko sestopiti. In tu ji lahko pritrdimo.
Nobena politična partija in nasploh partijsko politična oligarhija se oblasti ne bo
odrekla kar sama od sebe. Takšno dejanje bi bilo več kot noro in neracionalno. Z
oblasti jo je pač u-eba sestopiti. Razmerje med partijo in državo v Sloveniji še najbolj
spominja na parmerski odnos nevrotične, posesivne zveze. V takšni zvezi partnerja
nenehno ugotavljata in ponavljata, kako ne moreta biti skupaj, kako morata narazen,
pa vendar nista sposobna narediti odločilnega koraka in se raziti. Takšne v osnovi
nemogoče in nevzdržne zveze so po drugi strani najbolj u-dne. Razhajanje je v bistvu
konstitutivna in integrativna vez odnosa.
Problem partije na oblasti, ki nastopa kot "moteči dejavnik" realizacije političnega
pluralizma, se lepo pokaže v reakciji UK ZK na izstop 35 intelektualcev. UK-jevsko
sporočilo za javnost pravi, da ZK nastopa v političnem življenju zgolj kot moraUčna
instanca. Nasprotniki ZK bodo seveda pohiteli z dokazovanjem, da to seveda ni res.
Vcndar,če je kaj res problematično in travmatično, potem prav dejstvo, ki ga zagova-
rja UK, da je partija vedno nastopala kot moraUčna instanca. Kaj pomeni sintagma
"moralična instanca", če jo nadenemo partiji na oblasti? Pomeni to in predvsem to, da
v odsomosti pravne države - enopartijski monopol in pravna država pa sta si v direk-
Uiem nasprotju - moralična instanca nadomešča pravno instanco. Tako arbiter in regu-
lator družbenega življenja ni sistem predpisov pozitivne zakonodaje, ampak nek
nazorski (= ideoloSki) zor. Moralična instanca nekega nazorskega koncepta, ki je bolj
ali pa (najpogosteje) manj po meri človeka, tako v sistemu oblasti ene partije
nadomešča nehuman, hladno racionalen pravni red kot predpogoj demokracije (ki ni
vedno in nujno "po meri človeka").
Prehod iz cnostranskarskega sistema v morebitni nestrankarski (oz. nadstrankarski)
sistem zatorej lahko poteka le preko vzpostavitve večsu-ankarskega sistema. Ce osta-
nemo na pol poti, torej "samo" pri večstrankarskem sistemu, smo kljub temu dosegli
možnost vzporednega nesü-ankarskega združevanja in uveljavljanja interesov. Edina
smiselna alternativa našemu enosu-ankarskemu sistemu je tako vzpostavitev več-
strankarskega sistema v obliki političnega pluralizma. Edini tako na novo postavimo
temelje pravne države, preko katere se omogoči prehod v morebitno civilnodružbeno
(nestrankarsko) uveljavljanje interesov ininteresno združevanje državljanov. Pravna
država kot dejanska in ne zgolj proklamirana forma paje možna samo, če vzporedno
vzpostavimo sistema in principe kontrole. Temeljno sredstvo kontrole pravne države
pa so še vedno volitve. V enostrankarskem sistemu pa nikjer na svetu pravih volitev
nimajo oziroma - po stalinsko rečno - v tistem trenutku, ko jih imajo, niso več
enosuankarski sistem. Volitve kot edentemcljnih principov demokratičnega reda so
najbolj realni vhod v vzpostavitev političnega pluralizma. In nenazadnje, zato bo boj
za (prave) volitve Uajal tako dolgo kot sestopanje partije z oblasti.
Kot je nekoč dejal četrti klasik marksizma, državo odpravljamo tako, da jo krepimo.
Za to reklo smo se mu nasmihali. Danes bi mu marsikdo priudil.
***
Na koncu še o dveh ugovorih proti (stranarskemu) pluralizmu:
Nasprotniki pluralizma in volitev se pogosto retorično spraSujejo, kaj pa če bodo na
volitvah zmagale reakcionarne, v temelju nedemokratične sile? Vprašanje jc umestno.
V sistemu odprtih volitev in pluralističnega nastopanja političnih skupin in progra-
mov dejansko lahko preide do tega - v dcmoknilični državi lako po legalni poti pre-
vzame oblast nedemokratična, totalitarna politična sila. Demokracija si lahko izgla-
suje nedemokracijo.
Vendar je takšno tveganje nujna in neizogibna cena, ki jo mora demokracija vzeti v
zakup. Namreč, v tistem trenutku, ko demokracija (demokratični sistem) skuša name-
stiti varovalne mehanizme, ki bi preprečili možnosti nedemokratičnih sil, jc že sama
postala prav to - nedemokracija.
Nasprotniki večstrankarskega sistema v Jugoslaviji tudi večkrat povdarjajo, da je
večnacionalni sestav države neprimeren za takšno obliko pluralizma. Uvajanje več
strank bi nujno pomenilo strankarsko homogenizacijo na nacinalni osnovi.Poleg tega
pa bi imele stranke velikih narodov večji vpliv v parlamentu. Rešitev tega problema
je bolj enostavna, kot se na prvi pogled zdi. Stranke se lahko oblikujejo znotraj fede-
ralnih enot (republik in pokrajin). S tem se izognemo nacionalni homogenizaciji
principielno vsejugoslovanskih strank in dosežemo znotraj federalnih enot normalno
napetost in razpetost političnih sil in interesov, značilno za razviti demokratični
svet. Na zvezni ravni (skupščina in njeni organi) nastopajo republike po običajnem
federalnem ključu. Poleg tega pa razrešimo še en problem - objektivno ogromno ne-
sorazmerje v razvitosti in politični zavesti ter kulturi različnih predelov Jugoslavije.
Po našem mnenju je principielno možna (kon) federal na oblika, v kateri se različne
(kon)federalne enote za uvedbo strankarskega sistema ne odločijo naenkrat.
***
Kar se tiče Slovenije, lahko z gotovostjo trdimo, da so ustvarjeni vsi pogoji - razen
uradnega blagoslova - da končno vstopimo nazaj v prihodnost - v večstrankarski sis-
tem. Tega ne dokazujejo samo rezultati kontinuiranega spremljanja slovenskega
javnega mnenja (Center za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij pri
FSPN), ampak še veliko bolj hitre javnomnenjske razsikave,ki jih skupaj z
raziskovalno skupino Varianta dela tednik Mladina. Mladina jc v št. 51 (9. december
1988) objavila rezultate javnomnenske simulacije splošnih parlamentarnih volitev, na
katerih se je pokazalo predvsem troje. Prvič, da je volilna abstinenca (v smislu
javnomnenskega ncoprcdcljcvanja) v Sloveniji izjemno majhna. Drugič, da imajo
Mladinini respodenti kot potencialni volilci dober vpogled v strankarske programe
najbolj značilnih evropskih strank ter obenem tudi izdelano nazorsko in politično
identiteto, s katero se lahko suvereno opredeljuje v večstrankarskem sistemu. In
tretjič, da je legitimnost ZK kot stranke na oblasti več kot sporna.
69
POJEM Thanos
POLITIČNEGA Lipowatz
PRI CARLU
SCHMITTU IN
RAZCEPLJENI
SUBJEKT
Dva momcnla, ki držita kako sku-
pnost (Gemeinschaft) skupaj, sta
prisila nasilja in identifikacija. Do
identifikacije pride vedno takrat, kadar se izrazijo močne skupne poteze (Gem-
einsamkeiten) med člani skupnosti. V "Množični psihologiji in analizi jaza" obra-
vnava Freud primer identifikacije z eno samo potezo.' Ta simbolni element v vidni
podobi ne glede na vsebino "zvari" ljudi v imaginarno celoto, vendar pa ni nujno
zmeraj figura vodje tista, ki to opravi (čeprav je najučinkovitejše in najbolj stanovitno
sredstvo za to). Vsekakor si občestva (Gemeinwesen) stopijo nasproti v ambivalenci
imaginarnega, to pomeni v menjavanju sprave in rivalstva. Ta oblika podružbljanja je
tista, v kateri sc simbolno še ni popolnoma razvilo. Manjka še nekaj.
Freud omenja možnost splošnega miru z vztrajanjem pri splošnih idejah^ in poudarja,
da lahko tudi ideja vzpostavi (abstrakmo) skupno potezo (Gemeinsamkeit). Toda
pravšnje ideje ni v tem, kajti ideja predpostavlja individualno mišljenje, ki pred-
postavlja preseganje izgubljenosti v množici. Poskusi, da bi ljudje držali skupaj in
mirili z idejami, so v zgodovini zmerom zatajili, kajti vsaka ideja, torej simbolno, ki
zagrabi množice in institucije, nujno postane ideologija in mitologija, torej znak
identitete in vodi v rivalstvo z "drugim". Seveda so bili v praksi takšni poskusi
zmerom nujni, vcndiu" pa vednost o tem lahko postane eden od bistvenih faktorjev za
možno izboljšanje razmer.
Freudov sklep iz teh zgodovinskih neuspehov se strne v ugotovitvi:' realne oblasti ni
mogoče nadomestiti z oblastjo idej, kajti pravo je bilo prvotno surovo nasilje in
opore nasilja nc more pogrešali. Toda kaj pomeni tu "realna" oblast in oblast "idej"?
Najpoprej kaž.c na nasprotje, ki bi ga lahko formulirali tudi takole: hotenja ni mogoče
nadomestili z mišljenjem (in obratno)" Toda ideje ne morejo imeti manj "realnih",
dejanskih posledic kot nasilje; smisel na.sprotja je lahko samo v nujnem obstoju več
' Prevedeno po: Der Begrif des Politischen bei Carl Schmitt und das gespaltene Subjekt, Wo es war 1/1986.
' prim. S.Freud: "Ma.s.senpsych<)loglc und Ich-Analysc", v SA IX. str. 100 (SA = Studienausgabe,
Frankfurt/M.).
^ prim. S.Freud: "Warum Krieg", SA D(. str. 280.
' prim, isto
" prim. H.Arcndt: Vom Leben des Geistes, München 79; Mišljenje je neizogibno, kadar gre za to, da
za popadcmorcsnico hotenja.
70
diskurzov, "življenja" pa ni mogoče zreducirali na en diskurz.
Toda že od antike je obstajala tendenca, da bi videli rešitev problema v identiteti
mišljenja in hotenja, natančneje, v ravnanju hotenja po mišljenju in to je zaznamo-
valo razsvetljenstvo. S tem se je zanikal razcvet subjekta, ki ga ta razlika implicira in
vse do danes se ga 1п1ефге11га bodisi "idealistično" ali "materialistično". Napačni
sklep, ki se ga potegne iz tega, se potem glasi: če je identiteta neuresničljiva, potem
sta si "ideja" in "nasilje" (ali fakticitcta) v neposrednem, ostrem nasprotju, torej drža
vse-ali-nič. Toda tisto, za kar gre, je razlika med dvema oblikama manka, ki jo je
treba dojeti v praktičnem in teoretskem oziru. Tudi mišljenju v določenem oziru ne
manjka "nasilja", seveda "nežnega" nasilja, ki obstaja v "odsomosti" stvari v njiho-
vem in z njihovim imenom. Po drugi strani pa spremljajo vsako obliko nasilja tudi
elementi mišljenja. Razmerje med pravom in oblastjo (nasiljem) je tako v njunem
vzajemnem prežemanju; torej idealizirano črnobelo slikanje ne pojasni ničesar.
Nasprotno temu je Freud podal natačno kritiko tipa idealističnih liberalcev, ki ga je
zanj utelešal predsednik ZDA W. Wilson.' Pokazal je namreč, kako sta se za njihovim
humanizmom skrivali zavest odrešeniškega poslanstva in zahteva po gospostvu. Tu si
jc zanimivo predočiti Freudovo alternativo: vztraja namreč pri zahtevi uma in zakona,
vendar pa zavrača liberalni (protestantski) pojem človeka in sprejema nujnost
političnega; na.sproti C. Schmittu je čisto mogoče vztrajati pri individualistični za-
htevi in se hkrati orientirati tudi na politično. To ima vsekakor eno posledico: da sta
tako individuum kot tudi politično strukturalno razcepljena in da oba zaznamuje
pomanjkanje nedvoumnih in stabilnih rešitev. Tisto, kar pa individualno in politično
medsebojno povezuje in ločuje, sta zakon in želja.
Manko nikakor ne pomeni resigniranega mišljenja in ravnanja, ne pomeni, da "ne
moremo ničesar spremeniti". Nasprotno, pomeni nujnost razkrivanja lažne gotovosti
in spoštljivosti, ne da bi zapadli v iluzijo, da je ueba sam manko (prav v njegovih
sublimncjših oblikah) odpraviti, tako da bi se potem "razprlo" "golo" realno. Manko
se začne z najpreprostejšimi nezdružljivostmi in gaje mogoče ravno tako najti tudi v
najabstrakmejših oblikah; kadar v elementarnih oblikah življenja izgine, se toliko bolj
pojavlja v sublimiranih, se torej stalno premešča.
Jedro Schmittove teorije političnega tvori njegova 1п1ефге1ас1ја Hobbsovega stavka:
"Jezus is the christ". Na nek bolj absolutistični kot krščanski način' skuša C.Schmitt
nastanek prava in reda v obvladovanju državljanske vojne pojasniti z diktatorjem. Ta
preobrat je tisto, kar ga zavezuje in tako desni kot levi politični misleci so gotovo
mislili natanko tako. Kar ga fascinira, je eksistencialistična odločitev v soočenju z
ničem, pred katerim stojimo. Zanimivo za nas ni to, ali se kaj takega dejansko dogaja,
temveč, v kakšnih fantazmalskih uprizoritvah se vrši. In Hobbsov stavek ni nič
drugega kot izjava o transsubstanciaciji (v ideal hipostaziranega) realnega (Kristus)
v imaginarno (Jezus). Prav tu jasno vidimo nasilje, ki "tiči" v tej formuli: nasilje, ki
tiči v vsakem ritualu žrtvovanja in lahko rečemo, da jc Hobbes božjo žrtev dvakrat
sekularizirah kot prvobitno akumulacijo kapitala in kot absolutistično državo.
V tem jc distanca do tistega boga židovskih prerokov in zgodnjih kristjanov, ki se v
prid ljudi sam zadržuje in omejuje.'
C. Schmitt ne bi bil "katolik", če nc bi napredoval od u-anssubstanciacije (utelešenja)
' prim. S.I'rcud; "Masstnpsychologic und Ich-Analysc", SA ГХ, str. 90; S. Freud in W.C.B. Uit. Le
president Wilson, 1967.
' prim. C.Schmilt: Der liejiritT des Politischen, Berlin 1963, str. 122; to legitimiranje nasilja z dogmo
spominja na izrek Ch. Maurrasa, vodje "Action française", ki jo jc prepovedal papaž Pij K.; Ch. Maurras
jc imel navado reči: "Je suis calalique, mais jc suis athcć", (Katolik sem, vendar ateist.), prim. H. Heller:
Rechtstaat oder Diktatur?" v: Gesammelte Schriften, txiden 1971, Bd. IL, str. 453.
' Ozej 11,8-9.
71
do reprezentacije.' Kajti končno potrebuje dva fctiSa: papeža in vladarja, ki s tem,
ko se "skrivata" in reprczcntirata, stopita na mesto tega utelešenja. C. Schmitt ne
more začeti z nominalistično oz. kalvinistično rešitvijo, to pa je, če izvzamemo Kanta
in M. Webra, nemški problem. Ironično pa je, da so Anglosaksonci, ki zastopajo to
pozicijo, vse prej kot "zatajili"; na.spromo, njihova premoč še vedno ni zlomljena in
svojo moč dolgujejo prav preseganju te katoliško absolutistične reprezentacije.
Tukaj C. Schmitt pade sam v fetišizem. Kajti, če simbolno nikdar ne nastopi brez
imaginarnega in realnega, pa je vendarle bistveno vedeli, v kakšni konfiguraciji se to
zgodi: različni primeri niso kulturno enakovredni med seboj. Samo po sebi razu-
mljivo je, da je potrebna politična reprezentacija, da ne bi zapadli v žargon neke
primitivne ali mistične pravšnjosli. Ni pa evidenmo to, da se ta reprezentacija še
enkrat centrira v svoji vidnosti in enkramosti. Ta točka je zelo pomembna. Tako
kot Marx "prisega" na fetiš kapitala s fetišem prolelariata, tudi Schmitt prisega na
fetiš liberalizma s fetišem cerkvenih oz. državnih vladarjev.'
C. Schmitt je že leta 1917 kot Kristus zau-jeval, da je "svet dober" in da je zlo posle-
dica človeškega greha, torej človek sam ni zloben, temveč greši s svojo voljo."
Možna konzervativna posledica te situacije je zahteva po odrešitelju in po instituciji,
ki zavzemata posredovalno pozicijo med bogom in človekom." Jezus kot resnica ni
gospodar, kajti to sta dva diskurza, od katerih eden prevrača drugega. Jezus je hotel
"izpolniti", to pomeni rešiti zakon, mu z revolucioniranjcm dati novo moč (ne pa ga
"ukiniti"), vendar pa ga nc povzdigniti v su-ogega gospodarja. To razlikovanje med
diskurzom gospodarja in diskurzom resnice nima nič skupnega z gnostičnim razliko-
vanjem med (zlim) bogom zakona in (dobrim) bogom milosti, kajti milost temelji v
istem zakonu.'^
Vsako vidno posredovanje" ni "čisto" simbolno (kot posredovanje), temveč tudi ima-
ginarno, prav zalo, ker je vidno, torej predstavljivo. Toda ne glede na to moramo še
naprej paziti na razliko med njima. Spregled te razlike bi pomenil fiksiranje posredo-
vanja do gospodarja.
C. Schmitt dobro opisuje simbolno posredstvo Kristusa, pa tudi imaginarno dvoum-
nost vsake" vidnosti. V prepoznanju te dvoumnosti je tudi sredstvo za spodbijanje
vsake (simbolne) avtoritete, ki zdrsne v gospostvo, pri čemer pa ni a priori nobenega
.sredstva, da bi se čemu takemu "izognili"." Subjekti so dolžni spreminjati svet, torej
' prim. C.Schmiu; Römischer Kutholi/.Ismus und politische Form, 1923, str. 18, 54, 65; F. Scholz:
"Die ^Ћeologie C.Schmilts", v: J.Taubes (izd.): Der Fürst dieser Welt, 1983.
' Zanimivo je videti, da vsaka politična (in sociološka, ekonomska) teorija ne samo predpostavlja skrito
antropologijo (teorijo subjekta), kot poudarja C. Schmitt, temveč tudi teorijo simbolnega, kot nujno
posredovanje do nje.To da papež sam ni utelešenje boga, da ni dalajlama, temveč samo Kristusov
namestnik (vicarius Christi), pomeni velik kulturni napredek glede na azijski despotiz^m in
cezaropapistični Bizanc. Toda od Marsilia di Padova in konsiliarskega gibanja v 15. stoletju (N. von
Kues) jc ta imaginarna fiksacija simbola presežena. Pomen nominalistične reprezentacije je v možnosti,
da lahko ostane to centralno mesto prazno in nezasedeno, zato da samo reprezentira manko.
prim. C. Schmitt: "Die Sichtbarkeit der Kirche. Hine scholastische Erwägung", v: Summa. Eine
Vierteljahresschrift, 1917, 2. zvezek, 78.
" Znano je, da obstaja velik razmik med Jezusom na eni ter Petrom in Pavlom na drugi strani, kajti Jezus
kot (pozni) židovski prerok ni prišel kot "gospod-ar" (Herr), pač pa so ga v gospodarja in boga
povzdignili naknadno, ker je bila s tem zadovoljena njihova fantazma. V tem je prva zaslepitev, na kateri
temelji krščanska religija in cerkev.
O diskurzu resnice prim. A. Lipowatz: Diskurs und Macht. J. Lacans BegrilT des Diskurses,
Marburg/L., 1982.
" Poudarjanje vidnega je listo katoliško pri C. Schmitlu. Kajti iz židovskega oz. kalvinističnega vidika sla
temeljni zveza z bogom in beseda, ki ga ustvarja.
" prim. C. Schmitt: Die Sichtbarkeit der Kirche, op. cit., str. 76.
" islo
72
vedno znova spodbijati gospostvo, ne pa zakona.
Skrajna točka, ki se ji je C. Schmitt približal, je, da ima vsak posameznik pravico do
kritičnega preverjanja. Ce bi bil kalvinist, to pa pomeni tudi liberalec, potem bi se
mu to zdelo samo po sebi umevno. Toda od leta 1922 se je zgodil obrat. Dialektika,
ki je bila v "vidnosti", oziroma, razlika med pravom in oblastjo, izgine. Kot je pisal
C. Schmitt v "Pojmu političnega"" , je zanj resnična politična teorija tista, ki pred-
postavlja človeka kot "zlega". Vendar tu spregleda niansc. Kajti celo katolik Machia-
velli te trditve ne bi mogel sprejeti kot absolume, pač pa je ovinek C. Schmitta
samega k gnosis/spoznanju tisti, ki pojasni to trditev in C. Schmitt je kot reakcijo na
gnostičen obrat razvil toge pojme reprezeniacije in suverenosti. Crni fetiš je lahko le
slabo nadomestil simbolno razliko, manko.
Antikapitalizcm, antiliberalizem in antickonomizcm predstavljajo neko različico tiste
gnostične kritike, ki gre mimo resnice manka. Kajti kritika ekonomizma, liberalizma
in kapitalizma je brez dvoma nujna in mogoča. Vprašanje je samo, katera, in s
kakšnimi nameni je formulirana. Z življenjsko filozofijo motivirana kritika je misti-
fikacija, ker postavlja nasproti "stvarnim prisilam", o katerih pričajo ti "izmi", his-
terično ali-ali držo. Za nepoüpezljive subjekte pomenijo povzdignjeni občutki eksi-
stencialistične odločitve histerični prehod k delovanju, torej za tiste subjekte, ki se
niso pripravljeni spoprijeti z izzivom, ki ga predstavljajo te stvarne prisile za
vsakogar.
Stvarne prisile predstavljajo resnični izziv, ker ni nobene nedvoumne alternative in ker
ta "objektivna" ujetost v procesu ogroža tako simbolno kol tudi subjekt. Toda ro-
mantične reakcije proti icmu so situacijo samo poslabšale. V tem, ko se oü-ese sim-
bolnega, daje decizionizem zgolj poluho njegovi desu-ukciji. Niti blagovna ekonomija
niti liberalizem nista sama po sebi "zla"" in nasproti njima smo vse bolj nemočni
zato, ker vpričo nevarne izpraznitve smislov, ki ju prineseta, sami su-ežemo fantaz-
mam izvora in svobode. Izenačevanje s tehničnim normiranjem in pomnoževanjem je
nevarno, ker se s tem uničuje avtoriteta simbolnega in mu ne ostane na razpolago
skoraj nič prostih prostorov, predvsem pa nc centralno zajamčenih in vidnih pros-
torov. Vpričo niča decizionizem, v tem, ko postavi na mesto simbolnega tog fetiš,
zapravi priložnost, da bi rešil simbolno. V novejši zgodovini obstajala vsaj dva taka
vzporedna primera. Ko je papež Pij IX leta 1870 ex cathedra oznanil dogmo o papeški
nezmoUjivosti, je to bila "presežna reakcija" na izgubo njegove posvetne oblasti. Na
drugi sü-ani je Lenin ravno po končni državljanski vojni leta 1921 v partiji prepovedal
frakcije, kar je bila presežna reakcija proti razvoju kapitalizma, ki se ga je bilo bali v
deželi. Zdi se, kot da je konzervativni kristus/kristjan (Christ) C. Schmitt leta 1922 v
Nemčiji "reagiral" podobno in da gotovo ni bil edini. Takšne reakcije na levi ali na
desni kiižejo le, kako težko je živeli z nenehno negotovostjo, ki jo predstavlja mo-
derna družba. Vendar pa so bile do zdaj ravno anglosaksonske dežele najbolj kos izzivu
modernosti, seveda nc brez določene cene.
C. Schmitt zlorablja krščansko dogmo, da bi upravičil juristično "formo" v sub-
stancialnem smislu." Forma v substancialnem smislu je hipostaziranje, fetiš, ki
mora pokriti brezno "neozdravljivo propadlega sveta", ki si ga sam umišlja: formalna
" prim. C.ScIimiu: Der BegrilT de.s Politi.schen, op. cit. str. 59.
" O histeričnem "prehodu k dejanju" prim. L Israël: Die unerhörte Botschaft der Hysterie, 1983, str.
186.
" prim. C.Schmitt: Politische Theologie, Beriin, 34, str. 36. Na levici sta na podoben način zlorabila
Marksovo teorijo z.a podobne konstrukcije Stalin oz. Lukacs; Prim. G. Lukacs: Zgodovina in razredna
zavest, 1923, ki je najboljša ilustracija Freudove množične psihologije in teorije identitete. Prim. S.
2ižek: "E.s.sai sur I' "herméneutique" stalinienne", v: La violence 2, 1978; R.Močnik: "La violence et
le champ des forces", isto.
73
odločitev naj nadomesti pravno idejo. Brezna, "Chorismos" več ni treba premostiti,
temveč je treba zanikati manko. Sicer je vsako pravo formalno in vsaka realizacija
prava "nepopolna" in zahteva odločanje, oba pa sta usmerjena v nadaljnji obstoj
manka, v tem ko nikakor nc zapadeta v horror vacui, celo naspromo. Vendar" paje to
lastno gnostičncmu mišljenju; nesposobnost, da bi živeli z mankom, tako da se
elementi vsakega posredovanja med seboj zlijejo v črn, tog fetiš, v "formalno prisilo
odločanja". Ta simulira samo to, kar se zanika, namreč avtoriteto simbolnega.
Božja avtoriteta in suverenost sta v tem primeru ponižana v fetiš, katerega odslikava
naj bo udejanjenje prava. "Enotnost" pravnega reda je treba "rešiti" - to je panični
strah pred izgubo "prestola in oltarja"" , pred izgubo liste enomosli, ki vodi v kult
"odločanja". Obstoječe, toda podcenjene republikansko/demokratske avtoritete Weim-
arske republike so bile z agresivno-provokativnimi izjavami in dejanji izzvane, da so
pokazale, kaj "znajo", ali še posedujejo "moč", da bi se uveljavile.
C. Schmitt definira razmerje med "avtoriteto" in subjektom takole: neprezenma
avtoriteta (bog) bo vljudno upodobljena z zastopnikom za avtoriteti podrejenega tre-
tjega.^' Toda ta definicija natanko ustreza dcfiniciji diskurza gospodarja, kakor ga je
formuliral Lacan. Označevalec (gospodarja) SI reprezentira razcepljeni subjekt S za
nek označevalec (vedenja) S2.^ Pri tem vsaka reprezentacija ne pomeni zgolj
metaforiziranja, temveč fiksiranje reprezentantov in njihovo ločitev od reprezenU-
rancga. Ce je le-to končno bog, potem je vendarle odsoten in neviden, tako da ima "na
tej zemlji" vidno prednost. Reprezentat naskrivaj postane suvereni diktator in to
spominja na postavitev monarha v Heglovi Pravni filozofiji, pa tudi na razmerje med
Hindcnburgom in Hitlerjem oz. Vittoriom Emanuelle II. in Mussolinijem.
Razlog za to je, kot jc pokazal Lacan, v tem, da je tisto, kar je treba reprezentirati,
razcepljeni subjekt, ki je v tem" diskurzu nemočno prepuščen svojemu nosilcu besed.
Toda vsak subjekt je, kolikor govori, razcepljen in nemočen. Ko pa govori diskurz
gospodarja, oziroma "deluje" v njem, skuša v osebni zvezi" določiti sebe "samega" in
se določili preko drugih. Ta diskurz gospodarja pa vendarle ni edina možnost za sub-
jekt. Ce zagrizeno ostane v vsakem diskurzu, potem je slep zase in za svojo zgo-
dovino, kajti nič noče vedeti o tem. To bi zanj pomenilo sprejetje svoje razceplje-
nosti.
Da pa bog postane nemočen subjekt, pomeni željo C. Schmitta, da bi boga reduciral
na tisto nemoč, ker je on, C. Schmitt sam, histerični subjekt. Suveren, ki "régne et
ne gouverne pas", to pomeni "gospoduje, toda ne vlada" (herrscht aber nicht regiert),
je dcfinicja, ki jo podaja Lacan za histerično osebo:^" kar hoče ta, je, da Drugi, tisti ki
vlada, ve, kakšno vrednost ima zanj. Zalo ga nenehno preizkuša, namreč, da bi se od-
ločil. Tako se dogaja neskončno provociranje, dokler Drugi te igre ne spregleda in je
ne zna na ta ali oni način dokončali.
En način bi bil končno udejanjiti to fantazmo vsemogočnosti, ki je fantazma his-
terične osebe in postau absolutni gospodar, diktator. Toda perfidno vsake histerične
" prim. C.SchmiU: 1'oliti.sche 'l'hc4)lof;ie, op. cil., sir. 41. Hlcmcnli vsakega praktičnega posredovanja sla
metaforična oblika in melonimično odločanje.
™ islo; S.I'rcud: "Der Fetischismus", v SA Ili., str 384, kjer govori o paničnem strahu pred izgubo fetiša.
J.Tautes: Abendlaendische K.schatolo¡;le, 1947.
prim. C. Schmitt: Römisthcr Katolizi.smus, op. cit., str. 39.
^ prim. J. Lacan: Subvcrzion des Subjekts und Dialektik des Begehrens in Freudschen Unbewuslen", v
Schriften II., str 195; Л. Lipowatz: Uiskurs und Macht, op. cit.; J.-P.Faye: Langages totalitaires,
1975; .M.Heller: "Die Souveraenilacl", v Gc.sammelte Schriften П, isti: Europa und der Faschismus", v
op. cit. str 479, 487, 489.
^ prim. A. Lipowatz, op. cil.
Histerična oseba je lahko moški ali ženska, kraj ali ljudstvo. Prim. C. Schmitt: l'oliti.sche Thc4)log¡c,
op. cit. str. 7 (Vorbemerkung zur 2. Aufgabe 1934).
74
provokacije" je v tem, da napravi obstoječo avtoriteto smešno, oziroma jo ima za ne-
cksistirajočo. Tu nc gre samo za razgaljenje "negativnih" plati gospostva in cilj ni
sprememba razmerij ali razlikovanje avtoritete od gospostva, temveč gre za to, da igra
teče dalje, torej je avtoriteta neodvisno od tega, kako "pamema" je, privedena v
"skušnjavo"; čim bolj "pametna" jc, tem bolj je "preizkušana". To zadene tako
korumpirane funkcionarje kot sposobne glave, kakrSna je bil Rathenau. Kajti išče se
gospodarja posebne vrste. Ko C. Schmitt domneva, da so v realnosti 20. stoletja
brez ostanka izginile vse klasične politične razlike, zahteva odreSenika, ki bo iz niča
ustvaril razlike, torej igral boga. Ce pa ni nobenih razlik, potem je decizionistični
gospodar onsuan dobrega in zla, torej pravice in krivice, tako da je to, kar v resnici
počne, tako pravica kot krivica." Gre za pravni nadomestek, za simulacijo prava,
kakršna je nacionalistična (ali stalinistična) justica. Obenem pravni nadomestek
prekrije realno situacijo brezpravnosti, ki je izpeljana z nasilno odpravo dotedanjih
pravnih norm. C. Schmitt upraviči svojo teorijo nasilja s predstavo, da vlada kaos oz.
totalna brezpravnost.
Toda histerično osebo je mogoče pomiriti tudi drugače, tako, da pokažemo na mesto
resnice, na katerem njena zgodovina izroči njeno skrivnost. Histerična oseba mora
imeti priložnost, da se izrazi, avtoriteta pa ne sme popustiti njenim provokacijam." V
demokraciji jc U-eba mesto resnice pred nasiljem, korupcijo in lažjo ščititi tako, da se
institucije okrepijo in obnovijo (ritornar al principio), ne pa da podležejo izključitvi
interesov. Institucije pa to lahko dosežejo samo, če se socialni, nacionalni in kulturni
problemi vsaj malo razrešijo in če se razorožijo desno-/levockstrcmistični sovražniki
demokracije.^
Prevedla VlastaJalušič
" Drugi postane gospodar: Hitlerje s C. SchmiUom postal "varuh ustave". Histerična provokacija se lahko
stopnjuje in "sprevrže" v perverzno obliko.
" prim. C. Schmitt: Römischer Katholizismus, op. cil. str. 39.
" Avtoriteto lahko imajo samo vladajoči take republike, ki v socialnem in nacionalnem oziru ni nemočna.
^ C.Schmitt utemelji svojo argumentacijo na metafizičnih možnostih, ki vsebuje formulo kolje "Jesus ist
the Christ". Toda ironija hoče, da daje ta formula teološki temelj za C. Schmillov fetiš, ki nima nič
skupnega z židovskim in krščanskim bogom.
75
DE CREATONE Iztok Saksida
LINGUARUM
Pa vzemimo, da Herodotov Dorós,
najsi imamo glede njegove govo-
rice še take pomisleke, Doros, ki
se je v času x potikal s svojo tolpo po Thessaliji in nemara po Epiru', kljub vsemu
le govori; čas x lahko ustrezno, dasiprav zelo širokogrudno ozemljimo, med destru-
kcijsko ravnino Lerne III na koncu ZH II in mykenskim horizontom v PH II - IIIc,
kar bi v absolumem merilu zneslo slabih 800 let (cca 2200 do cca 1450 AC)" .
Položaj, v katerem smo se znašli, čisto zagotovo ni vreden zavidanja - upali smo si
dregniti v samoumevnost govora nekega občestva ali niza občestev, za katera na
splošno, z nekaj redkimi izjemami velja, da niso le izmenjavala besede, sporazume-
vala so se marveč v izbranem idiomu, v grščini.'" A če smo zdajle vendarle že lahko
Dorci, hellensko ljudstvo, so bili v nasprotju z lonci, izprva pelasgiškim ljudstvom, močno nestanovitni.
Za kralja Deukaliona so domovali v pokrajini Fthiotidi, pod Dorom, sinom Hellenovim, v Histiaji ob
Ossi in Olympu; ko so jih od ondod izrinili Kadmejci.so se nastanili ob Pindu, pod imenom Makednov.
Od tod so se zopet izselili v Dryopido, iz Dryopide pa so naposled prišli na Peloponnes in se poslej
imenovali Dorcc. (cf. Hdt, 1,56) Datacija končne dorske ustalitve variira, a videti je, da si "vrnitev Hera-
kleidov", s katero je tradicija opisovala pot Dorcev, še najlažje predstavljamo v teku 11. stol. AC; zgled
pa je posebej prikladen tudi z.alo, ker smo z Deukalionom na enem od začetkov sveta (cf. Iles., Kat. gyn.
Hoi., fr. 82; Pind.,01ymp.IX,41 in dalje, etc.), Dorova proto-dorska tolpa je pred nami tako rekoč ex ni-
hilo, dobesedno od nikoder.
Da bi se nekako le znašli, potlej je potreba imeti pred očmi, da z imenom Aigaiis, širše vzeto, pokrijemo
tole, (glej sliko na str. 77) s časom x pa, spet najširše vzeto, bronasto dobo, ki se deli na zgodnjo (ZBD
ali ZH, ko govorimo o celini, se pravi o Helladi, ki gre od cca 2800/2700 do 1900 AC in se se deli na ZH
I, n, Ш, a tule bo dovolj, če vemo, da gre ZH Ш od cca 2200 do 1900 AC), srednjo (SBD/SH) in pozno
(PBD/PH, ki se, tako kot tudi SH, znova deli na PH I, П, Ш, in PH Ш naprej na PH Ш a - 1370-1300 -,
b - 1300-1200/180 - in C - 1200/180-1100 AC; in če smo še bolj pregnani, potlej se bosta PH Ш a in b
aitikulirala še naprej, v PH Ш a 1, 2 in PH Ш b 1, 2).
Tekst se nanaša na drugega, še neobjavljenega, v katerem je bilo izhodišče postavljeno kar le moči nizko,
tako rekoč na ničlo - namreč na naivno, s stališča zdravega razuma tudi butasto vprašanje, od kod za boga
vemo, da v kulturnih horizontih, se pravi pred tistim, ko imamo opraviti z dešifriranimi ali ideološkimi
horizonti, ko ko si lahko že umišljamo, da vemo, o čem govorimo, da imamo docela nedvoumno opraviti
s subjektnimi zastopstvi, z berljivimi sledovi govoril, od kod za hudiča tedaj vemo, da v tistem, čemur
savanti pravijo predzgodovina, tudi govorijo; za preskus pa sta služila dva tipa materialnih evidenc,
grobišča in tisto, kar nam ta povedo o pogrebnih praksah in ostanki pisav, kolikor seveda nanje naletimo
- in za Aigaiis velja, da grejo prvi zanesljivi sledovi vsaj v pozni do finalni neolitik, i. e. v 4. tisočletje
AC.
76
uverjeni v utemeljenost trditve glede same govorice, kam naj neki z vero v grščino -
vemo že, da gre tudi v tem primeru za eno od številnih dóxas, ki obvladjujejo teren
egejske arheologije?
Preden nadaljujem s sondiranjem v maniri blagodejne schliemannovske - ali pa raje
vvoodovske, ki mi je zastran svoje, takorckoč naravne, sumnjičavosti in še bolj zavo-
ljo stoletja, ki mu pripada, bližja - naïveté, bi se rad izognil nekemu ne-
sporazumu.Nobenega dvoma ni, da je s stojišča tradicionalnih akademskih ved, ki so
dobile v najem koncept kulturnih horizontov in njegovo obdelovanje, izpostavitev ali
zaostritev govorne gotovosti nekam tvegano podjetje, skorajda sacrilegium, vrh
vsega pa po ovinku le še potrjuje splošno sprejeti, tihi podmeni; ta seveda povsem
drži, še več, dejal bi celo, da je prav ta podmena za vede kulturnih horizontov kon-
stitutivna, stoji na njihovem začetku. Dolg biblični tradiciji? Morebiti, a ta nas še to-
likanj prej upravičuje v nameri, da jim spodmaknemo njihovo vero, in se tudi na tem
področju skušamo prebiti do nekakšnega minimuma epistemske dignitete.
Pri grščini ali njeni izvedbi iz indoevropščine, je firmitudo consensionis mnogo
manjša, vsaj ko gre za njeno kronološko pomikanje navzdol, proti začetku SH.
Pravzaprav bi bilo docela vseeno, kako daleč nazaj sežemo - pa denimo, da arheo-evi-
dence zares ciljajo na začetek SH ali v zadnjo tretjino ZH in da jim lingvistika, za
katero je meja, ki je videti razumna, postavljena na začetek PH, zastran tako očime
kontinuitete na materialno-kultumi ravnini lahko le pritrdi. Ventrisov izum grščine na
linearnih B tablicah in v resnici tudi najbolj ekonomična ali zložna predpostavka o
selitvi indoevropske emije, ki bi v ?adnji tretjini ZH zasedla Aigaiis, gresta zatorej
lahko učinkovito vštric. Dvom v Ventrisov podvig pri tem zagotovo ni dosela upra-
vičen (in pri tem imamo oporo Se v zgodovini njegovega odkritja; o tem cf. zlasti
Mylonas 1962) vsaj glede grščine v zadnji tretjini PH je sporazum tako rekoč fait
accompli, zato pa se je poselitvena podmena v zadnjih dveh desetletjih skoraj v celoti
sesula. Skoraj? še pred nedavnim (1985) jc Runnels v svojem preliminarnem poročilu
77
o bronaslodobnih ccpilvcnih tehnikah pri izdelavi kamnitih orodij in orožij (srpov,
rezil, puščičnih konic etc. iz krcmenjaka in obsidija) prišel do sklepa, da je na podlagi
tipa in prefinjenosti izdelkov moči siccr že dobro znanim premenam, ki so spremljale
destrukcijo Leme III na koncu ZH II, dodati še očitne spremembe v kameno-cepitvenih
tehnikah. Pa vendar je v pogledu prišlekov, na katere bi se te spremembe opirale,
previden - če sploh lahko govorimo o njih, pravi, potlej so se zlahka okoristili z bolj
pregnanimi tehnikami preživelih staroselcev (in evidence napeljujejo k tej podmeni),
akoprav tudi drži, da bo poslej v riizmcri z obsidijem, ki ga je bilo potreba uvažati
(Melos!), prevladoval kremenjak. Previdnost v tem primeru zares ni odveč, saj se je
medtem, denimo, French (1968,1973), in pred njim vsaj Renfrew, že docela
utemeljeno zavzel za to, da imejmo Grke za autóhthonas, katerih navzočnost v
Aigaiis smemo nemara odštevati celo od poznega pleistoccna dalje.
Kako naj tedaj beremo skupaj tri lipe izjav, za katere je že na prvi pogled videti, da si
nasprotujejo, da so si celo v protislovju - učinek njihovega kombiniranja pa bi moral
biti, vse napeljuje k temu, koncept grščine v bronasti dobi, vsaj na začetku PH, če ne
že prej, nekako na prelomu tisočletij? Se enkrat jih, izjave, ponovimo:
a)	izvirni grški greh, kot smo temu rekli, je U-eba postavili pred vrata Aigaiis. Pomen
te izjave nikakor ni v tem, da bi v Grkih gledali nekakšne prišleke, ki so bog ve od
kod, pač iz ene od mnogih smeri, kar jih je dosihmal predlagala egejska arheologija -
Chadwick (1975) ima prav v veri, da je to pravzaprav že skraja obrobno vprašanje -
pridrli v svoj bodoči asylum; gre pa za to, da se jezik vselej strukiurira skoz razmerje
do polja, ki se vmešča zunaj njega in je za njegovo realizacijo bistvenega pomena.
Tudi v tem pogledu je heradotovsko popotovanje Dora in njegove tolpe poučno; saj
ne, povejmo lo nazadnje, da bi se slepil v pogledu mitične razsežnosti, ki se drži
dorskcga potepanja, a pove nam - no tole: da so Dorci, če naj se vrnejo v Aigaiis kot
del grške cinije, morali skoz svojo lastno zunanjost, tako da so za trenutek, kot
Makednoi, postali v no-man's-land, pod Pindom v Epiru; Epeiros se še posebej
nikoli v zgodovini ni bil olrcsel učinka devastacije, če lahko tako rečem, bodi kol ne-
naseljen, nikogaršnji svet (cf.denimo katerokoli karto najdišč v brona.sti dobi, kjer ga
najdemo - in to je stvar kanona! - skupaj s severozahodno Thessalijo in zahodno
Makedonijo) ali kol niundus miscellaneus, ki lahko nastopi kot nekakšna kulturna
zmešnjava (prepletanje vplivov, tendenc, križanje einij etc., zlasti v moderni
zgodovini) in kot svojevrstni prolo-grški impaki. Dobesedno, kajti nobenih ar-
heoloških razlogov ni za lo, da bi kazalo ravno tu ozemljiti glavnino proto-grškega
koфusa in jo ravno od tod razposlali po Aigaiis. Pa vendar ima Sakellariou (1974; cf.
vsaj šc Georgiev 1973) prav, ko to stori. Njegovo rekonsu-ukcijo bomo kajpak brali v
nizu, na katerega začetku sloji Hcrodot, se pravi kot mjthov, njegovo razvažanje
Grkov v času in prostoru je pov.sem neutemeljeno - a lahko ga obrnemo sebi v prid.
Kaj povemo z tescdico impakt? Ne samo to, da predlagani prolo-grški nucleus ni
umestljiv v noben kulturni ali zgodovinski čas, konceptualizirali ga je marveč
mogoče kol Ucnutck, kol kratki slik, v pogledu katerega se vzpostavi specifična zu-
nanjost grščine, zunanjost, ki ima za grška občestva vrednost negativnega dispozitiva.
Sakellariou je zatorej obtičal na pol poli - namesto da bi izkoristil priložnost, ki jo
ponuja koncept no-man's-land (pa naj ga imenujemo Epeiros ali kakorkoli, da ga le
odrinemo čez egejske meje, se pravi onkraj meja tistega, kar ime Aigaiis tedaj
pokriva), ga je uresničil in cepitev treh dialekmih skupin povsem arbiuarno prostor-
sko in časovno skandiral.
b)	Grki so v Aigaiis autólithones. Med pretiravanja sodi, če rečemo, da se jim da
slediti od poznega pleistcxcna dalje, i.e. iz časa, ki se razteza med cca 500000 in
10000 leti pred našim časom; če že segamo tako daleč nazaj, čemu ne raje v srednji
pleislocen s prvimi hominidnimi sledovi v Aigaiis (Petralona? - po Theocharisu pct-
78
ralonska hominidna lobanja pripada homo ncandcrtalu, toda cf. Coppens 1983)? Ven-
dar pa je Frencheva časovna refcrcnca dovolj ohlapna, da jo lahko sprejmemo - ker
nam, preprosto, pove to, da čas začetka ni dosegljiv, da nam uhaja iz ča.sovnih okvi-
rov, ki smo jih zmožni zaobseči - zato imejmo za legitimen sklep, da je tudi ta izjava
negativno prcdznačena, vsak čas pred tem, ko lahko z vso gotovostjo govorimo o
grščini, je zanjo dovolj dober, čeprav bi se zasuan ekonomičnosti raje odločili za tisti
trenutek pred njeno realizacijo v linearni B pisavi, ki pušča dovolj časa za artikulacijo
vsej dveh dialckmih skupin, i.e. nečesa, kar bi utegnil biti skupni mykenski idiom in
njegove razlike, ki bo kasneje nastopila kot zahodna dialekma skupina, (cf. Chadwick
1975). Ta razumni trenutek lahko postavimo na začetek PH I.
c) Grki so izvirno Indocvropci. Prvo prcprcko zlahka zaobiđemo že z Dumčzilom
(1958,1987), ki se je bil odpovedal eni od najbolj spornih točk koncepta Indoevrop-
cev, namreč njegovi ozemljitvi, in z Benvcnistom (1969), za katerega je indoevrop-
ska stvar zgolj lingvistični model soglasnih odnosov, ki omejujejo neko jezikovno
družino in dopuščajo rekonstrukcijo njenih starejših stanj, vse do prvome enomosti. A
še vedno ostaja odprt problem indoevropskega nuclei, i.e. pozitivne entitete, iz katere
derivirajo posamezni indoevropski jeziki in tvorijo svoje specifične etnije; ravno
dovolj odprt za geo-stratcške in etnične rekonstrukcije nuclei, kaj vem, denimo pod
imenom kurgan kulture, katere ekonomija, habitacijski vzorec, socialna struktura in
religija bi se v 5. tisočletju (ali na prehodu v čeu-to) p.n.št., na stepah ob Pontu in
Volgi, v vsem ujemali s tistimi skupnimi besedami v indoevropskih jezikih, ki so
lingvistom največkrat prišle prav pri hipotetični rekonstrukciji skupne ali izvirne in-
doevropske kulture, (cf. Gimbutas 1970).
S čim .se utegnemo ustaviti kurgan hipotezi gospe Gimbutas? S časom, s tem, da
indoevropščino definiramo kot jezikovno družino, ki izhaja iz nekega skupnega jezika
in se postopoma diferencira; gre potemtakem za členitev, ki se realizira skozi daljše
obdobje (v teku stoletij, bi dejal Bcnvcniste), in kateri učinek je niz partikularnih in
raznolikih zgodovin (z neenako časovno artikulacijo) vsakega od posamičnih jezikov.
A kaj, če to členitev priženemo do kraja - in to upravičeno lahko storimo, saj konec
koncev vemo, saussurjanska jezikovna matrica omogoča tako radikalno izpeljavo, da
nimamo na voljo nobene varovalke, s katero bi bcnvcnistovsko, časovno neenako
členitev smeli zaustavili. Recimo liikolc: nikoli ne bomo našli dveh subjektov, ki bi
govorila povsem enako (cf. Mcillet 1965) - se pravi, da neki partikulami idiom
definiramo kot mrežo difcrcncialnih idiomov, in čc to definicijo cepimo na Benvenis-
lovo indoevropščino, potlej dobimo izvedbo, ki je videli paradoksalna - namreč mrežo
partikularnih rcprczcntacij subjekta, ki se referirajo na skupen idiom; in je tem
rcprczcntacijam skupno samo to, da so negativno, i.e. relacijsko vpele v indoevropsko
jezikovno mrežo. Kako lahko tedaj sploh rečemo, da se dva subjekta, ki ne govorila
enako, ki sui poiemuikem določena z dvema različnima časoma, vendarle nekako spo-
razumevata - pa četudi jc to specifična res illusionis označevalca? Drugače povedano:
do intcrsubjckiivncga omrežja, do nekakšne skupnosti, za katere sporazumevalni
minimum navadno pravimo, da je utemeljen na jezikovni sorodnosti, i.e. na seriji
leksikalnih, gramaličnih in fonoloških podobnosti, bomo prišli prek izključitve - tako
da edinemu členu indoevropske formule, ki to prenese, pripišemo negativno vrednost.
Ta edini člen je seveda sama ideja Ursprache. Strogo vzeto bi to pomenilo tudi
sprevrnitcv običajnega razmerja in časovnega niza med konceptom Ursprache in
njenimi derivacijami - ironija označevalca ni Ic v tem, da nam šele za nazaj omogoči
konccptualizirati nekakšno jezikovno sožitje, šc bolj gre za to, da nas preslepi v
pogledu njegove izvirnosti; a Benvenistova diahrona členitev Ursprache nam vseeno
pove vsaj to, da je sprevrnitcv razmerja legitimna, da so najprej jeziki s svojimi
posebnostmi, se pravi s svojimi različnimi časi, da je zatem neki jezik (sanskrt), ki v
79
doccia izbranem ideološkem horizontu nemSke romantike, z vsemi konsekvencami, ki
iz lega izhajajo, proizvede zamisel enega Jezika, v pogledu katerega bo potlej, vse do
danes, mogoče opisovati podobnosti med posamičnimi indocvropskimi idiomi in
dodelovati model jezikovne sorodnosti: jeziki, ki jim danes pravimo indoevropski, se
glede na Jezik, na svojo Ursprache, členijo vnazaj, če lahko tako rečem, in nazadnje
bi bilo zares vseeno, če jih po zgledu Renfrcwa pritiramo tja nekam v mezolitik. Le
da je s stojišča teorije to povsem neodgovorno ravnanje, hočem reči, da ima takšno
preganjanje Ursprache po evrazijski ploščadi (v prostorskem in časovnem registru)
prav majhno, če sploh kakšno, spoznavno vrednost. Mnogo več bomo iztržili, če se
odločimo za konceptualizacijo v terminih teorije in prakse, če na različne jezikovne
prakse indocvropščine mislimo kot na realizacijo in refleksijo teoretskega dispozitiva
,ki ima zatorej negativni predznak in je sam v sebi diferenciran - tridelen, kakršen se je
bil uveljavil od Dumezila naprej.
Na začetku - na zečctku je bila tedaj teorija, U"idelni ideološki koncept, ki je bil našel
svoj odsev v praktičnih udejanitvah, povzema pa jih prispodoba o Indoevropcih.
Nobene opore nimamo za trditev, češ da nekje obstajajo neki imaginarni stari časi, ko
bi znana indoevropska ljudstva zares tudi sama izvajala delitev tega tipa, (cf. Dumézil
1958,1987), prav kot to velja za jezik, za indoevropščino - vemo samo to, da je indo-
evropske praktične realizacije koncepta mogoče opisati v njegovih terminih, in
določiti ü-enutck, ko jc ta postal dejaven; drugače povedano: recimo, da nam je
dostopen hip, ki bi ga še najlažje opisali z glagolom 'derivere' - v pomenski
pahljači, ki gre od 'biti brez lastne volje', kar zadeva izpeljavo v pogledu koncepta
izvira, do pomena, kakršnega dobi in dom um suam, se pravi, ko gre za to, da
praktične realizacije koncepta negativno pripetost na izvir sprevrncjo v svoj prid, v
pozitivne nastavke reflexus linguae.
Vendar pa je v tem, da teorijo postavimo na začetek, drobna, pravzaprav obrobna
težava - kajti podjetje je smiselno le v primeru, če ima vrednost ničelne točke
konceptualizacijo, do kakršne pridemo z izjavo, da je en jezik, medtem ko je s
spoznavnega stoji.šča izjava produktivna samo takrat, ko jo postavimo v izvirni
položaj. Nič vsebinskega ni v tem, prav za to gre, da se otrescmo vsakršnih konkret-
nih okoliščin, ki tako pogosto obremenjujejo koncept Ursprache - položaja, ki ga
zaznamujemo z U, in za katerega smo rekli, da ga v časovnem registru opredeljuje hip
ali u-enutek, neka docela poljubna časovnost, do katere nimamo dostopa. Ta časovnost
kajpada nima nobenega opravka z arheološkim časom in ga ni mogoče cepiti na
nobeno od relativnih kronologij, oziroma na prevod v absolume termine, (cf.vsaj Se
Renfrew 1973)
Kako nam jc ta hip kljub vsemu dostopen? Dumezilovi primeri praktičnih realizacij
u-idelne indoevropske ideologije, naj bo kateri koli, nam med drugim povejo tudi to,
da praksa nikoli ni čisti odsev teorije, da se z njo vselej kaj doda ali odvzame, da se
shema na v.sak način zamegli, in jo je u-eba na podlagi praktičnih podatkov šele
izluščiti ali rekonstruirati. In če primerjava z drugimi, neindoevropskimi horizonti
(ugro-finske ali sibirske družbe, Kitajci, Feničani, semiLske etnije itd., ki so bodi.si
nediferencirane ali pa dvodelne; cf.Dumćzil op.cit.) samo še enkrat spričuje negativno
določitev indoevropskcga koncepta, nenazadnje že s tem, ko moramo skleniti, da
nobeno neindocvropsko ljudstvo ni ne praktično ne idealno ekspliciralo take strukture,
odsev, ki se realizira s prakso, dodaja neko partikulamo investicijo, nek položaj
subjekta x, za katerega steče preobrnitev od U k I - k členu, ki označuje vednost v
pogledu enega jezika, pozitivno refleksijo, s čimer je izpolnjen nujni pogoj za
konstitucijo vsakega od posamičnih indoevropskih idiomov. Praktičnemu dodajanju,
odvzemanju ali zamegljevanju, kakršno se realizira v preobrnitvi od enega jezika k
vednosti o njem - natančno s tem več ali manj, oziroma z zamegljevanjem se vednost
80
tudi definira - , bi lahko rekU Se zainteresirano, i.e. napačno razumevanje tistega, k
čemur nas napotuje ali kar nam diktira U, in se v pomenski pahljači 'derivere'
umeSča na kraju in dom um suani.
Ni gotovo, če nas U sploh k čemu napotuje, in ali ne bi kazalo uvesti neko instanco,
katere razmerje do prehoda k I bo spet zunanje - ta točka mora zaenkrat ostati odprta.
Gotovi pa smo lahko glede nečesa drugega, namreč glede obstoja neke docela svojske
realnosti, ki deluje kot okvir preobmitve od U k vselej drugačnim odsevom v polju U
(II, I2, I3,... In), s čimer označimo vse indoevropske idiome. Kaj jih omejuje, ali
drugače, po čem se bolj ali manj nedvoumno identificirajo kot refleksivni moment
enega samega izvirnega jezika? Denimo takole: v tistem delu evro-azijskega prostora,
za katerega smo uverjeni, da se je uresničil z enim od jezikov indoevropske družine, je
v času X dejavna neka realnost (R), v kateri bo izvirno polje U strukturirano tako, da
od vednosti o njem lahko upravičeno pričakujemo prav posebno omejenost, ki bo
kasneje dobila indoevropsko ime. Čas x? Omejenost indoevropskih idiomov je kaj-
pada treba razumeti v topografskih in mcntalističnih koordinatah, do časa x pa
pridemo s časovnim nazadovanjem, s pomikanjem po časovni lestvici navzdol, do
nekega hipoteUčnega trenutka, v katerem bi lahko rekli - na, pa ga imamo, subjekt
(X), ki je v ustcm spregovoril, kaj vem, v grščini, in v tistem od pomenov glagola
'derivere', kjer je subjekt opredeljen kot nekaj brez lasme volje. Ce na hitro sumi-
ramo potopitev v grščino, poUej za prvi raztežaj časovne regresije šteje korak od
hipoteze o eni Ursprache k hellenistični koinè, z vsemi komplikacijami, ki sprem-
ljajo njeno določitev (cf. Mcillet 1965 7); zatem bi šli k predpostavki o dialekmi di-
vcrzifikaciji iz ene, skupne grščine, ali bolje, iz Chadwickovega predloga o skupnem
mykenskcm idiomu (ki mu nekateri avtorji pravijo kar mykenska koinè) in njegovi
zahodno-grški razliki - seveda ob upoštevanju pomanjkljive ali celo nikakršne doku-
mentacije, ki zadeva večino dialektov vsaj do hellenizma. Ko končno posežemo po
skupni grščini, smo seveda pri lingvističnem času x, v u-enutku preobmitve od U k I,
in pred paradoksom - ne samo, da praktično ne moremo zgrabiti niti prvega niti
drugega člena v menjavi, trenutek premene je marveč dostopen zgolj skoz uvedbo
člena X, subjekta, za katerega smo v 1п1сфге1ас1ј1 pač vselej prekratki; do paradoksa
pa dospemo, če beremo obenem Meilletovo hipotezo (ki kajpada ni le njegova) o pr-
vobitni skupni grščini in njegovo definicijo o neenakosti subjektov govorice, ko
nikoli ne najdemo vsaj dveh subjektov, ki bi govorila povsem enako, in jo vzamemo
zares - posihmal lahko sklepamo, da v času X, ki ga zaznamuje subjekt x, deluje real-
nost R, zaradi katere subjcktova realizacija U pride samo do neke omejene vednosti I.
V formulaični obliki bi predlagal takle zapis:
si. 6.- derivacija in regresija indoevropskih idiomov glede na njihov "skupni" indoevropski izvir.
Formula vsebuje dve neznanki, ki ju lahko reduciramo na eno samo: realnost R, za
katero nam gre, je realnost subjekta x, kar pomeni, da bi ključ do ene neznanke odprl
tudi drugo; kar pomeni, da se subjektovcmu času x približamo skoz rekonstrukcijo
njegovega označevalnega za.stopstva, skoz njegov simbolni univerzum. In na tej točki
jc vztrajanje pri ircduktibilni razliki med lingvistiko in arheologijo bistveno: lingvi-
stika svojega predmeta nikoli ne misli časovno, hočem reči, da je njen izgon subjekta
treba vzeti zares, pa četudi se bo ta, da bi osmislil ali zacelil lingvistično stvar, vrnil
v liku kaj vem kakšnega nalivnega govorca. Tudi historična lingvistika misli svoj
objekt sinhrono, hočem reči, da njen čas, vsaj programsko vzeto, ne potrebuje reali-
zacije v praksi in ko gre za opis sprememb na katerikoli od lingvističnih ravnin, bo
81
subjekt lahko nastopil le v eni od svojih inačic v funkciji dejavnika, v eni od svojih
ideoloških preoblek, ali pa bo onegavljenje z njim delegirala komu drugemu, na
primer arheologiji. V tem pogledu sinhrona ali sü-ukturalna lingvistika samo do kraja
izpelje nastavke iz historične, ne dodaja nič drugega kot oklepaj, s katerim se znebi
subjekta, a če naj vendarle dopusti tudi opis jezikovnih sprememb, se bo morala še
toliko prej zateči h konsu-uktom, ki jih dobi od drugod.
Položaj arheologije v tej luči zares ni zavidljiv - v vsakem primeru izgublja, zato ni
čudno, če dobršen del svojih naporov zapravlja za to, da bi ji bilo v tej zagati vsaj
znosno; iluzija pozitivne znanstvenosti je zatorej pri njej nemara najbolj zgovorna,
obenem pa jo prav ona izmed vseh studia humanitatis še najbolj potrebuje, če naj se
obdrži kot akademski projekt. Na prvi pogled bi bila tedaj arheologija dandanes že
daleč od tiste schliemannovske naivnosti, ki je tako velikopotezno odkrivala zaklade
in jih mirne duše oporočila Priamu, izkopavala mykenskc jaškaste grobove in najdbo,
kaj vem, ene od petih zlatih posmrtnih mask iz depozitov v mykenskem grobnem
krogu A, brez pridržkov, in kar je največ vredno, z v.so natančnostjo, nategnila na
Agamcmnonov obraz. Schlicmann je resda, zlasti v ča.sovnem registru, popolnoma
zgrešil, toda prav to je tudi cena, ki jo arheologija plačuje, če naj se prebije do okle-
paja subjekta, če naj neki izbrani kulturni horizont misli v poljubnem času x; in
ravno to pričakuje od nje lingvistika - na pladnju naj ji prinese subjekta, ki bo v
izbranem času, z ropotijo, kakrSna ga pač krasi, spregovoril v izbranem idiomu! Izgo-
vor arheologije bo pozitivna znanost, i.e. prgišče tehnik, s katerimi si izkopava,
opisuje in ureja materialne evidence - na ta način material sicer priredi za 1п1ефге-
rtacijo in potemtakem za rekonstrukcijo poljubnega kulturnega horizonta, ki predpo-
stavlja specifično temporalno skanzijo (relativne kronologije), toda znajde se na
neprijetnem robu studiorum humanitatis, grozi ji razpad njenega spoznavnega pre-
dmeta, če lahko tako rečem; pri tem relativne kronologije nimajo nobene zunanjosti,
so stvar konsenza, arheološke konvencije, in nimajo prav ničesar opraviti z zahtevo
po realizaciji časa x. Zaplete se šele takrat, ko gre za prevedbo relativnih kronologij v
ab-solutno - do nje pridemo bodisi po naključju bodisi s pomočjo uvoženih časo-
mcrskih tehnik (C 14 analiza, dendrokronologija, pollenska analiza, tcrmo-
luminisccntno, ar-heomagnctsko datiranje etc.). Po naključju? Osnova me-
diteranske absolutne kronologije (ali bolje, vzhodnomediteranskc) je egipčanski
'civilni koledar', ki jc bil v rabi za adminisü-ativnc in ekonomske namene, z omeji-
tvijo na časovno mikulacijo v okviru vladavine posamičnih vladarjev; samo sreča je
hotela, da jc Censorinus 139 AD (21. oz. 20. julija) zabeležil ujemanje med prvim
dnem egipčanskega koledarja in dnevom, po katerem Sirius vzhaja heliakično, se pravi
ob sončnem vzhodu. Ta asu-onomski dogodek se v egipčanskem ali Tothovem
koledarju (12 mcsecev po 30 dni plus 5 dodamih dni, imenovanih epagómenai)
premešča za približno en dan, uiko da do ujemanja na dan l.Totha pride vsakih 1456
let(ali 1460 v julijanskem koledarju) - sončni in Siriov koledar se namreč razhajata za
približno 12 minut. Ker vemo za prvo opazovanje hcliakičnega vzhajanja Siria, i.e. v
7. letu vladavine Scso.stra III, na 16. dan 4. zimskega meseca (= Pharmuthi v
kasnejšem poimenovanju mesecev po festivalih) smo s tem dobili paradigmatsko leto
absolutne kronologije - 1872 AC (cf.Fleining 1976).
Bien. Zaverovanosti v zanesljivost te rekonstrukcije je mogoče ugovarjati na več ra-
vninah, najhiu-eje so pri roki dolžina Siriovcga leta, ki do neke mere variira, dejstvo,
da egipčanski koledar računa z Nilom in ne s Siriom, in lista vladarjev, ki zaradi
prepisovanj in prečrtovanj ni seda berljiva. (cf.Bickerman 1980) A kakorkoli že,
okvir za absoluUio kronologijo vzhodnega Mediterana je na ta način podan, uvožene
časomerskc tehnike pa mu praviloma le .še pritrjujejo - z dodatkom maksimalnega
zgornjega in spodnjega roba zanesljivosti ugotovljene datacije; tako bo denimo, abso-
lutni časovni okvir ZH II (na komparativni podlagi) določen z 2500 do 2200Д1оо
82
AC, medtem ko so C 14 analize dale za zgodnji stadij ZH II v Eutresis (Boiotia)
2431±58, za destrukcijsko ravnino Lerne III na podlagi vzorcev oglja iz Hiše
strešnikov (i.e. zaključek ZH II) pa 2283±68, oziroma 2041+68 ac. Pa smo se s tem
kaj bolj približali realnosti R nekega časa x subjekta X, magari Herodotovega Dora,
ko kroži po Thessalskih dolinah? Medtem ko scientistične datacijske metode težijo za
unifikacijo različnih klasifikacij (relativnih kronologij, ki so lokalistično naravnane) v
model, utemeljen samo na absolutni časovni notaciji, z njimi dobimo linearni čas
objekta, ki smo ga podvrgli tej ali oni metodi - absolumi čas dcstrukcijske ravnine
Lerne III bo potemtakem 4233±68 (3991±68), če gremo namreč od konvencionalnega
temporis praesentis, i.e. od 1950 AD (cf. Caskey 1959) - absoluma kronologija na
komparativni podlagi uvaja zgodovinski čas, določen z ideološkim horizontom julija-
nskega in nato gregorijanskoga koledarja; prednost linearnega časa objekta je zagotovo
v tem, da omogoča natančnejšo stratifikacijo in zlasti bolj prctanjeno sinhrono
artikulacijo kulturnih horizontov na obsežnejših arheoloških območjih; poma-
njkljivost zgodovin.skega časa pa cilja na to, da bi kultumi horizonti spregovorili v
časovnem registru, ki je ideološko ncpertinenten. Cas objektov (i.e. materialnih
evidenc) je artikuliran relacijsko, kar pomeni, da je polje zunanjosti subjekta X, s
katerim konceptualiziramo predpostavko njegovega govora in zajamemo učinke
njegove veščine, tisto, kar nam ponuja ravnina eidolon, i.e. ravnina materialnih
ostankov, arbitrarno določeno - in odtod bo, po moje, izvirala cela vrsta ključnih
arheoloških nesporazumov. Poglejmo si dva, bolj ali manj naključna primera: prvi
bodi disput okrog začetka egipčanskega anni vagi na podlagi napačnega branja Cen-
sorinovega vračanja anni canicularis - kot da bi moral biti začetek zaradi tega nujno
postavljen na tisti dan 1. Totha, ko lahko predpostavimo heliakično vzhajanje Siria!
Savanti so bili nihali med 1322 in 2782, segli celo do 4241 AC, z vso zanesljivostjo
pa lahko trdimo samo to, da so Egipčani poznali premično leto okrog 1900, da je
pomen egipčanske besede za 'leto' določen s 'ponovnim začetkom' (Nilovega popla-
vljanja) in nima nobene astronomske konotacije in da se annus vagus nanaša na Sirij,
se pravi na suilnico, nc pa na Luno ali Sonce; do njega je prišlo takrat, ko je bil, z
dodatkom petih epagomcnskih dni, izenačen z navadnim poljedelskim letom (= trem
poljedelskim letnim časom: Nilovi inundaciji, vrnitvi v strugo in pomanjkanju, ko jc
bila gladina vode najnižja), ki je zaradi rednih Nilovih ciklov po dolžini enak
sončnemu letu.
Druga, druga je epizoda z Ljudstvi z morja (ali Morskimi ljudstvi). Tule se bom, jc že
tako, omejil samo na najnujnejše; Morska ljudstva poznamo s treh egipčanskih in-
skripcij na stelah iz Karnaka in Athribisa, ki sla iz let neposredno po Memeplahovi
zmagi nad Libijci in njihovimi severnimi zavezniki, med katerimi so tudi ljudstva iz
'dežel ob morju', 1220 ±12 AC in na zidovih templja iz Mcdinet Habuja, ki je iz let
po zmagi Ramessesa III nad "Velikimi plcnilci zemlje in morja', 1186-10 (ч- 8, po
Barnett 1975). Te tri poglavitne vire dopolnjuje peščica drugih, ki Morskih ljudstev
sicer ne omenjajo, posredno se pa vendarie nanašajo tudi nanje, denimo, 'Stela zmage'
(zasuan edine omembe Izeraela na egipčanskih monumentih tudi 'Izraelska stela') ali
opis vrnitve blagostanja v deželo po Meraeptahovi zmagi 1220, ali pa Papirus Har-
ris, najdaljši dosihmal najden papirus (40,5 m dolg, 117 kolumnov po 12 ali 13
vrstic), ki jc nastal neposredno po smni Ramessesa III, 1162 (1152) in povzema
poglavime dogodke iz časa Ramessesove vladavine - kot njegov testament in posled-
nja volja, za katero je v sinovski spoštljivosti poskrbel naslednik Ramesses IV.Ostali
dokumenti so iz Hattusc in Ugiu-ita (Ras Shamre), prvi pričajo o hctitskem razpadu za
ča.sa zadnjega Suppiluliuma (II), Hattusas bi morala pasti nekako v času Ramessesove
zmage nad Morskimi ljudstvi (približno v tem času bi bil opuščen tudi Ugarit), drugi
o lakoti, ki pretesa deželo Hatti (na pot bi moralo 2000 mer žila) in o grozeči
nevarnosti, povezani z neznanimi prišleki na zahodni anatolski obali - gre za tri pisma
83
zadnjega ugarilskega Hammurabija in kralja (ki se nazove tudi kot 'visoki upravitelj' v
službi ugaritskega kralja) Alashiyc, najverjetneje Cipra. Zdaj, ne gre za noben dvom v
katerega koli od teh virov, nasprotno, vsak zase je zagotovo verodostojno spričevalo
svojega časa in svojega kraja nastanka; gre pa za povezovanje med njimi, za to, da so
Morska ljudstva postala veliki bavbav, ki je okrog 1200 AC kriv za razpade vzdolž
vzhodnega Sredozemlja, tja do Sicilije. Recimo temu naddoločenost 1п1ефге1ас1је za-
ključevanja bronaste dobe v vzhodnem Mediteranu z egipčansko dokumentacijo - po
eni strani zato, ker ima samo ta po vsej priliki zanesljivi časovni referenčni okvir, po
drugi zato, ker ponuja udobno zavetje pred pomanjkljivimi ali slabo čitljivimi evide-
ncami v Mali Aziji, Grčiji in drugod, (cf. zlasti Desborough 1964, Bamett 1975,
Sandars 1985 etc.) Kasneje bom skuSal pokazati, kako je diferencirano branje virov
lahko plodnejSe, še zlasti pa se velja epigrafskim virom upreti s takšno 1п1ефге1ас1јо
materialnih evidenc, ki ne bo žo vnaprej podlegla njihovemu diktatu - takšna zahteva
konec koncev ni nič novega, za Aigaiis jo je realiziral vsaj Snodgrass (1971); saj je
zares velika stvar, če neka doba, kot to velja za bronasto, lahko potone z dvignjenimi
zastavami, če z velikima zmagama Ramesscsa III in Suppiluliuma II nad Morskimi
ljudstvi specifična tipa cenualizirane vladavine (hettitski in egipčanski) prideta,
heglovsko rečeno, do svojega pojma in razpadeta v realnosti; ker gre za dva centra
moči, ki seda obvladujeta vzhodno-mediteranski kotel, ima ta razpad kajpada
daljnosežne posledice in uvaja čas, ki ga v Aigaiis pokriva ohlapno ime 'mračne dobe',
na vzhodu pa ima pomen sUukturne premestitve cenu-ov moči, topografske in
konceptualne. A kaj, ko je pri tem videti, da se pod imenom 'Morska ljudstva' ne
skriva drugega kot roparska banda najemnikov, ki so se v izbranem U-enutku obrnili
proti svojim gospodarjem! (cf.Vermeule 1972)
Vrnimo se, končno, na začetek - k u-em temeljnim stavkom egejskih študij, da so
Grki izvirno Indoevropci, da so v Aigaiis slej ko prej tujci in da čas grške iden-
tifikacije sodi v ZH III. Za sedaj od teh treh izjav drži samo še prva, a tudi ta s pridržki
(cf. Dumézil 1958, 1987), drugi dve pa velja nadomestiti: Grki so v Aigaiis auto-
hthónes, kajpada skupaj z zadržki, ki se nanašajo na ključno mesto tega koncepta v
ideološkem horizontu klasičnih Aten (cf. Loraux 1981), edini razumni lingvistični čas
grške derivacije v pogledu indocvropščine paje izvedba iz dovolj nedvoumne utrditve
grščine v linearnih B tablicah, se pravi od PH III A dalje, se pravi še nižje od dopustne
meje, če upoštevamo presledek, ki bi ga dali na voljo vsaj enemu izmed dialektov, da
bi se prebil do svoje pismenosti. Ta dialektni presledek je že nekaj, do česar nimamo
dostopa, poljubni čas, ki ga velja prišteti med negativne evidence, do svoje dignitete
pride kvečjemu kot učinek mythou. Ce ima naša derivacijska formula vsaj minimalno
veljavo in če smo s Saussurom vred za to, da je razlika med dialekti in jeziki
kvantitiUivna, ne pa stvar narave, potlej moramo tudi v predpostavki o grških dialek-
tih upoštevati nccniiko rdleksijo lingvistične realnosti U in prepoznavo ali identifika-
cijo dialektov glede na skupni "grški" imenovalec postaviti v čas konstitucije helleni-
stičnega koncepta koines - situacija jc namreč na Uis podobna tistemu prepoznavanju
podobnosti med grškim in latinskim vokabularjem, nad katerim so se pehali grški
hellenistični gramatiki, ne da bi, kakopak, iz tega potegnili kakršne koli lingvistične
konsekvence; takšno podjetje je postalo ideološko pcrtincnmo šele mnogo kasneje.
Zahtevo po uresničitvi časa x grščine bi za lingvistiko morala spolniti arheologija.
Zahteva je, to smo že rekli, nelegitimna in mislim, da moramo prav na njen rovaš
prišteti veliko zablodo egejske arheologije, ki sc še vedno vzü-ajno drži, četudi zadnji
dve desetletji dobiva vse glasnejše nasprotnike. V čisti obliki je neplodno drugovanje
arheologije z lingvistiko realiziral tekst "The Coming of tlie Greeks" (Haley in Biegen
1928), v katerem je Haley do kraja izpeljal konsekvence Kretschmcr-Fickove
lokalizacije besed s sufiksoma -nth in -s(s) v prcd-indoevropski sU-atum, Biegen pa
določil destrukcijsko ravnino te lokalizacije, če lahko tako rečem - na začetku SH I in
84
na podlagi kontinuitete, za katero se je bilo tistihdob ob prehajanju iz ZBD v SED
mogoče zavzemati na Kreti in Kykladih in diskontinuitete na celini, ki jo je Biegen
eksplicite povezal z vdorom nove etnije. Kasneje se je destrukcijski čas pomaknil
nekoliko navzdol in se obenem zakompliciral s teorijo valov - čas konsolidacije nove
"grške" emije v celinskem delu Aigaiis bo odtehmal stvar ZH III, kar v absolutnem
merilu znese 200 do 300 let, bistveno pa je to, da so odtlej, vse do konca bronaste
dobe, materialne evidence pritijevale kontinuiteti.
Je li mogoče plastenje kulturnih horizontov od ZH II dalje tako 1п1ефге11га11, da bi
teorija o Grkih, ki so v Aigaiis indoevropski autohthónes, vzdržala tudi na tej
ravnini? Nizanje in plemenska distribucija etničnih stratorum po zgledu kakšnega
Sakellaria zares nima nobene osnove vendar pa se mi zdi potrebno vstaviti še zadnjo
varovalko, ki naj nas odvrne od takšnih ekstrapolacij: gre za Chadwickov predlog o
skupnem mykenskcm idiomu in njegovi dorski, ali splošneje zahodno-grški razliki,
izpeljanem iz razprostiranja Herodotovih loncev po Helladi, pred maloazijsko
selitvijo; in pa zato, da predlog znova vrnemo Hcrodotu, le da na drugem mestu. lonci
so v Helladi, i.e. na Peloponnesu, bodisi autóhthones (Hdt, VIII, 73) ali Pelasgi, to
bi držalo za Peloponnes in Attiko, spreobrnjcni v lonce - ker so se pogrčili, se pravi
na Ungvistični ravnini (Hdt, 1,57) in zaradi učinka posplošitve noniinis personalis,
pri kateri je lingvistični preklop etnično posredovan; dokler so namreč lonci prebivali
na Peloponnesu v današnji pokrajini Ahaji, preden sta Dañaos in Xouthos prišla na
Peloponnes, so se, kot pripovedujejo Helleni, imenovali aigialski Pelasgi, ionsko
ime pa so dobili po Xouthovem sinu Ionu (Hdt, VII, 94); in v času, ko so Pelasgi
prebivali v današnji Helladi, so bili Atenci Pelasgi in tedaj so se nazivali Kranajci,
pod kraljem Kekropom so bili Kekropidi, pod Erehthejem Atenci, za Xouthovega sinu
Iona pa so dobili ime loncev (Hdt,VIII,44). Ce vse to križamo s Pausanijem, češ da so
Argivci in Atenci svojčas govorili isti idiom (Paus, II, 37,3), potlej, no potlej
pridemo do chadwickovskega skupnega mykcnskega idioma - ne do ionščine,
Chadwick je vse preveč tankovesten, da bi se odločil za kaj več kot za idiom, ki ni
dorski.
Sam bi vendarle Sel korak dlje in predlagal še eno vzporedno branje, tokrat Herodotovo
- na mestu, kjer primerja lonce in Dorce; kjer so prvi izprva pelasgiško ljudstvo, drugi
hellensko; in kjer prvi stalno prebivajo v istih naseljih, medtem ko so drugi močno
nestanovitni (Hdt, 1,56). Pa pelasgiški idiom? Herodot o njem ne ve nič zatrdnega, a
po Pelasgih, ki so še za njega prebivali v Krestoni in so bili svojčas v današnji
Thessaliotidi mejaši tedanjih Dorcev, dalje po Pelasgih, ki so s svojimi sonasclniki
Atenci ustanovili Plakio in Skillako ob Hcllcspontu, in po drugih pelasgiških
mestih, ki so kasneje spremenila ime - po teh okolnostih se da sklepati, da Pelasgi
niso govorili grški; in čc jc bilo tako s Pelasgi sploh, je tudi pelasgiško prebivalstvo
Attike, ko se je pogrčilo, prevzelo drug jezik (Hdt, 1,57). V tem, mislim, smemo v
mitični preobleki brati nastavke grškega časa x, ki smo ga skušali določiti: vzemimo,
da hcrodotovski lonci in Dorci predstavljajo konccptualizacijo tega časovnega prehoda-
če jih beremo vzporedno, in ni razloga, da jih nc bi (o tem, o nadčasnosti mita cf.
Saksida 1987), potlej dorska skušnja zunanjosti ali negativnosti pod Pindom, in v
figuri Makednov, konceptualno odgovarja pelasgiški spreobrnitvi v lonce. Drugače
povedano: če naj pride do pelasgiško-ionskc metamorfoze, do pogrčenja Pelasgov,
mora na drugi strani, v podobi makednovske preobleke Dorcev, priti do uresničitve
tistega zunanjega (koncept U!) polja, ki je nujen pogoj za strukturacijo jezika, se
pravi grščine; Herakleidi so se v II. stoletju (tako pravijo temu viri) s pompom in
truščem vrnili na Peloponnes - razgrajanje, za katerega so navadno krivi, je prcjkone
scela neumesmo, pa vendiu": denimo, da smo s herodotovskim mitom o klatenju
Dorcev tja do Epeira, dobili Se prvi raztežaj hcraklcidske historias, njihov izgon.
85
BIBLIOGRAFIJA
Bamett, R.DF (1975), "The Sea Peoples", The Cambridge Anicent History II/2, C ambridge
Un.Prcss:359:378.
BENVENISTE, E. (1969), Lc vocabulaire des institutions indocuropćcnes, Pariz.
BICKERiMAN, E.J. (1980), Chronology of the Anicent World, ComeU Un.Press, Ithaca, New York.
CASKEY, J.L. (1959), "Activities at Lema, 1958:59", Hesperia XXVni/3:202:207.
C.J. HADWICK, (1975), "The Prehistory of the Greek Language", CAH П72: 805:819.
COPPENS,Y.(1983),Lc singe, l'Afrique et l'homme, Fayard,Pariz.
DESBOROUGH, V.R.d'A. (1964), The Last .Vlyccnaeans and their Successors, Qarendon Press,
Oxford.
DUMEZIL, G. (1958), L'ideologie ti ipartie des Indo-Europeens, Latomus, Bruxelles; slov. prevod:
(1987), Tridelna ideologija Indoevropccv, SH, Ljubljana.
FLEMING, S. (1976), Dating in Archaeology, London.
FHENCH, D.H. (1969), Anatolia and the Aegean in the third inillenium B.C. PH.D., Diss., Un. of
Cambridge (1973), "Migrations and Minyan' pottery in Western Anatolia and the Aegean", v:
CROSSLAND,
R.A. in BIRCHALL, A. (eds.), Bronze age Migrations in the Aegean, Duckworth, London:51-58.
GEORGIEV, V.l. (1973), "The arrival of the Greeks in Greese: The linguistic evidence", v: CROSSLAND
IN BIRCHALL, op.cit.:243-253.
GLMBUTAS, M.(1970), "Proto-Indo-European Culture: 1Ће Kurgan Culture during the Fifth, Fourth, and
Third MiUenia B.C., v: CARDONA, G., HOENGISWALD, H..M. in SENN,A. (eds.), Indo-European
and Indo-Europeans, Un. of Pennsylvania Press: 155-198.
HALEY, J.B. in blcgen,C.W. (1928), "The Coming of the Greeks", American Journal of Archeology
ХХХП: 141-154.
MEILLET.A. (1965'), Aprecu d'une histoire de la Langue Grecque, Pariz.
MYLONAS, G.E. (1962), "The Luvian Invasions of Grecce", Hesperia XXX/3:284-309.
REINFREW, C. (1973), Before Civilization, Penguin Books.
RUNTV'ELS, C. (1985), "The Bronze-Age Flaked-Stone Industries from Lema: a Preliminary Report,
Hesperia 54/4:357-391. (1974), "
SAKELLARIOU, M.B. (1974), "Linguistic and Ethnic Groups in Prehistoric Greece", History of the
Hellenic World: Prehistory and Protohistory, Atene in London:364-389.
SAKSIDA, I. (1987), "K ženskam v zgodovini". Problemi XXV/7-8:20-30.
SANDARS, N.K. (1985), The Sea Peoples, Themes and Hudson, London.
SNODGRASS, A.M. (1971);The Dark Age of Greece, Edinburgh
VERMEULE,E. (1972), Grecce in the Bronze Age, The Un. of Chicago Press.
86
POJMOVANJE Igor
ČASA Skamperle
V ANTIČNI
IN SREDNJEVEŠKI
DRUŽBI
UVOD"V T sc pogosteje se srečujemo s pisa-
\ / njem zgodovine, ki se svojega pre-
V dmeta - preteklosti - loteva s celo
vrsto novih prijemov. V grobem lahko rečemo, da sta za tako raziskovanje značilni
predvsem dve lasmosti. Najprej velja omeniti implicitno predpostavko, da je zgodo-
vina nekaj, kar je treba vedno znova postavljati pod vprašaj, saj je njeno pisanje v
končni potezi vedno delo določenega historiografa. Vzporedno s pisanjem zgodovine
se torej postavlja kot nujnost tudi avtorcfleksija lastnega početja. Druga lasmost je,
spet dokaj grobo rečeno, da se namesto zgodovine kraljev, vojaših pohodov in nacio-
nalnih epopej posveča veliko več pozornosti t.i. zgodovini mentalitet, religiji, ra-
zličnim oblikam umemosti, obnašanja, oblačenja itd. Seveda pa mentalitet nikakor ne
smemo obravnavati kot obliko površinskih modalitet, ali, kot bi se reklo v vulgar-
nem marksizmu - kot obliko zavesti, ki se izraža na ravni družbene "nadstavbe". V
mentaliteti je treba naspromo videti kompleksno su-ukturo, v kateri se prepletajo
nezavedni vzgibi in ideološke oblike vsakdanjosti, braudelovski čas "dolgega trajanja"
in dinamika dnevne politike, vzorci obnašanja in oblike verovanja itd.' Pri tem igrajo
vlogo pertinenmega zgodovinskega dokumenta tudi na videz nepomembne stvari, kot
so ljudska verovanja, sanje, vraže, urniki in podobno. Iz omenjenega je najbrž
razvidno, da se narativna oblika zgodovinopisja umika pred zgodovino, postavljeno
kot problem, kot niz diskontinuiranih sledi, ki jim je poucbno slediti.
Znou-aj takšnega raziskovanja zavzema pomembno mesto tudi proučevanje časa. V
pisanju zgodovine časa ni nič protislovnega, saj se je njegova vloga v religioznih in
kulturnih sistemih ustrezno spreminjala. Način, s katerim je človek skušal dojeti čas,
ga osmisliti in normirati, je bistveno vplival na razvoj družbenih mentalitet in iz njih
izhajajoče družbeno organiziranje. Zgodovinsko psihološka analiza nam lahko pokaže,
da so se mnoge eshatološke in univcrzalistične kategorije, povzete iz srednjeveškega
krščanstva, ohranile tja do najsodobnejših marksističnih doku-in.
I. CIKLIČNI ČAS V STARI GRČI.IlT^o že ustaljenem mnenju naj bi bil
grški koncept časa krožen. Grki naj
J- bi čas pojmovali kot tisto, kar se v
urejenih cikličnih krogih vedno znova vrača. Govoriti o enosmernem, linearnem času,
' Zbornik Faire de l'histoire, ured. J.Le Goff in l'.Nora; Paris 74.
87
ki predpostavlja napredek, pri Grkih zaenkrat Se ni mogoče. Njihova zavest ni poznala
nič takega. Tudi na vrhuncu racionalističnc misli, pri Aristotelu, bomo zaman iskali
idejo po prizadevanju za izboljšanje človeškega sveta. Suženjstvo je npr. za Aristotela
"naravna" zadeva. Pojem svobodnega, avtonomnega človeka je na drugi strani zahteval
pravno uzakonjenje suženjstva, kot svoje nasprotje. Ni svobodnega človeka brez
sužnja, kot niti ni sužnja brez svobodnjaka.^ Simbolični izraz ko-
zmičnega univerzuma je krog.
Toda potrebna je previdnost. GrSki krožni čas nam nikakor ne sme zdrsniti v banalno
predstavo o nekakSnem večnem vračanju istega. V njem moramo naspromo videti
izraz izredno kompleksne miselnosti in sistemov verovanja, ki so od Homerjevega
sveta in Hesioda dalje bila podvržena nekaterim spremembam. KolikSne so bile te
spremembe?
Toda pričnimo na začetku in se vpra.Sajmo, kako sploh pride do odkritja časa. Vernant
pravi' , da je pridobitev spomina, občutka za zavestno ohranjanje individualne in
skupne, kolektivne preteklosti, zahtevno odkritje, do katerega so se prebili Grki. Sredi
pantheona je božanstvo, ki ima prav posebno vlogo - Mnemosyne, Spomin.
Starodavno, Se vedno v mrak odeto obdobje predhomerske Grčije, med XII. in VIII.
stoletjem, posveča temu božanstvu pomembno vlogo. To je čas oralne tradicije, ko še
ni pisave in se spomin na velika dejanja Ahajccv lahko ohranja le z usmim izro-
čilom. Ko se je Hcsial napotil, da bi odkril začetke svojega slavnega rodu, so ga o
resnici poučile Muze, hčere božanstva Mnemosyne. Pesništvo bo prav pri Muzah
iskalo tistega navdiha, ki omogoča vpogled v pradavno stanje stvari. V Ilijadi lahko
beremo: "Zdaj pa povejte mi. Muze... kdo je kot prvi junak..."" Pesnik se, v odsotno-
sti pisnih virov, s pomočjo Muz preseli nazaj, v sredino dogajanja. Vendar pa to ne
pomeni premakniti se linearno po času nazaj. Spominjati se lasme preteklosti je v
tem obdobju skorajda isto kot resnica. "Spominjati se, vedeti, videti so ekvivalenmi
termini".' V prvih pomembnejših pisnih virih, v Hcsiodovih Delih in dnevih in
Teogniji, se geneza sveta in božji rodovnik sicer odvijata po nekakšni kontinuiteti,
toda v celoti gledano imamo opraviti s ča.som, ki se ne ravna po logičnem zapore-
dju.Nikakršnc kronologije ni, pač pa imamo več genealogij.' Narava te "preteklosti"
jetorej zelo daleč od pojmovanja, kakršnega imamo danes. Preteklost ni nekaj, kar je
za vekomaj minilo, marveč se le izmika našemu pogledu, nevidna je zgolj v tem
svetu, ki ga doživljamo skozi oči. Prizadevnost, da bi to preteklost spoznali, je zato
podobna prodiranju v nekakšno zakritost, v globino duše, ki je očem nevidna.
Spomin, prežet z oralno tradicijo, nastopa pri prvih zapisovalcih kot enakovreden ter-
min za Resnico in šc pri Platonu bo pozabljivost - ena največjih nadlog, ki bremeni
dušo - enako kot nevednost.
Narava preteklosti, ki je pojmovana kot prostor v onstranstvu, izven časa, spominja
na psihoanalitičen koncept nezavednega. Platon bo imel o tem še veliko povedali,
toda oglejmo si najprej nekatere vidike ča.sa pri Homerju in Hesiodu.
Med Tiume, Uranove potomce, spadata tudi Mnemosyne (Spomin) in najmlajši med
njimi, Kronos, pozneje identificiran s člasom (Chronos). Bogovi imajo svoje življe-
nje, vendar niso tu "od vekomaj". Nastali so, iz prvotnih sil in z bojem so si
^ J.-P. Vcmani, Mythe et socií'té en Grèce ancienne. Religion grecque religions antiques, Paris
1974; ital. prev. 'l'orino 1981.
' J.-P.Vemant, .Vlythe et pcn.séc the/, les Grt4:s, litudes de psyhologie historique; Paris 1965 in 1971;
ital. prev. Torino 1970 (75)
Ilijada (prev. A.Sovre), XI, 218; glej tudi P.Vidal - Naquet, Črni lovec, SH, Ljubljana 1985, str. 70.
' cf. Vemanl, Mythe et pen.sée... "Aspetti mitici della memoria".
' idem
88
priborili suverenost. Grška božanstva niso večna, so pa neumrljiva.' Neumrljivost je
pravzaprav glavna lastnost, ki jih ločuje od ljudi, teh bednih bitij, podvrženih
minevanju. Toda bogovi niso osebe, marveč sile, ki se lahko poosebljajo na različne
načine. Hkrati pa ti bogovi niso svetu zunanji; svet v katerem živijo je, prostorsko
gledano, isti kot človeški, le da se nahaja v "nekem drugem" času.
Ta čas bogov povzroča človeku težave. Vernant je z analizo Hesiodovega Mita o rasah
(rodovih) pokazal', da se le ti ne členijo linearno, temveč na podlagi medsebojnega
zoperstavljanja. Zlatemu rodu sledi srebrni, ki se definira le v odnosu do prvega, itd.
Na začetku, v zlati dobi, je bilo vse v redu, pravičnosti in veselju, vladala je čista
dike. Na koncu vseh rodov, v pozni železni dobi, pa razsajajo nered, nasilje in smrt:
čista hybris. Cas ne sledi kronološki sukcesiji, marveč dialektičnemu razmerju
anitomij. Ravnotežje in harmonija sta odvisna od medsebojnega razmerja med hybris
in dike. Tudi bogovi sami se vzpostavljajo na podlagi medsebojnih razmerij, ne pa
po rodovniku. Ko je Kronos s prestola spodnesel očeta Urana, mu je ta napovedal isto
usodo. Kronos je zato, v strahu, da bi ga sinovi ne pobili, požiral svoje oü-oke.
Klasični filologi so v tem rade volje prepoznali rojstvo časa in nastop zavesti grškega
človeka. V Kronovem žrelu, simbolu minevanja, so se znašli Hestija, Demeter, Hera,
Hades in Pozejdon; le Zevs, najmlajši, je tej usodi z materino pomočjo uspel ubežati.
Ko je odrastel, jc skupaj z nekaterimi Titani, med katerimi je bil tudi Spomin, Krona
premagal in ga skopljenega vrgel v Tarlar. Sin je zmagal in oče je potlačen... "tam na
skrajnem koncu z morjem oblile zemlje".' Toda iz Hesioda izvemo, da je to usoda, ki
jo je Zevs za nazaj določil Kronu, potem ko je ta izbljuval požrlo Hero, Demelra in
druge. Na Olimpu bo Zevs suvereno vladal, toda božanski prestoli se niso
konstituirali v linearni, kronološko časovni dimenziji, ampak v medsebojnem
spopadanju. Pradavno mitično obdobje, v katerem je vladal Kronos, je bilo hkrati tudi
obdobje Ijudožersiva, ki pa najbrž ni dolgo trajalo. Kronova preteklost ni časovno
locirana, poslavlja se kot strukturno mesto, ki jc dosegljivo prek asociacije in čustev.
Zgodilo se je sicer tisto, kar je napovedal Uran, vendar se je v celoti stvar zgodila šele
z Zevsovo zmago. Krog je sklenjen, njegov obod je od logičnega časa neodvisen.
Vcrnanl poudarja'", da je mitologija, ki je Chronosu ob bok postavljala Mnemo-
syne, to se pravi spomin napram času, najbrž izražala določeno težavo in ne-
gotovost pri pojmovanju časa. To težavo lahko razumemo kot problem ločevanja
božjega časa od človeškega. Kot pravi Vidal - Naquel" , jc "homerjevska kronologija
nekohercnina". Odisej ima na Itaki že odraslega sina in ostarelega očeta. Ko se po
dvajsetih letih odsotnosti Odisej spet vrne, je nespremenjen in nasploh se zdi, da sc ni
nič spremenilo. Se vedno je najmočnejši na otoku, saj je edini, ki zmore napeti lok.
Pričaka ga Penelopa, prav tako nespremenjena. Celotna Odiseja je zgrajena iz
narativnih krožnih ciklov. Tudi povest v povesti, Odisejeva rcu-o.spcktivna pripoved o
svojih blodnjah po morju pri Faiakih, je zgrajena krožno. Njen zaključek se, kot pravi
Sovrc, "izliva v začetek". Ta čas, ki bi ga po^^ojno lahko imenovali mitski čas, se je
v VII. in VI. stoletju srečal z drugačnim, t.i. človeškim časom. Njegovi prvi glasniki
so osebno izjxjvcdni liriki. Vendar lahko obrise mitskcga časa, za katerega se ne ve
točno, ali je krožen, ali pa se sploh ne premika, opazujemo še naprej, tja do antičnega
romana v helenizmu. Ta čas nc pozna preprostega biološkega, starostnega trajanja.
"Junaka se srečala na začetku romana, primerno slara za poroko in enako stara, prav
' cf. Vcmant, M) the ct socićtć... "I^ società degli dei".
' cf. Vcmant, Mythe et pen.sée...
' Ilijada; Vili, 478.
'" cf. Vcmant, .Vlythe et pensée...
" cf. Vidal - Naquet, Črni lovec, str.72.
89
Uiko rosna in lepa se na koncu romana poročila"." Nobenega sledu ni o zgodovinsko
kronološkem času.
Določila, ki grškemu romanu zarisujejo dogajanje, so lako postavljena, da lahko
označujejo bodisi preteklost kot prihodnost. Stvar se je dogodila, ali pa se bo...
"enkrat", "na lepem", "nekoč".
Toda milskemu času, času bogov, se je z osebno izpovedno liriko zoperstavil, kol
smo dejali, človeški čas. Iztekanje trenutkov jc doživljeno kot odhajanje, minevanje
življenja, ki se ne bo nikoli povrnilo. V liriki je moče opaziti zavest, ki je ogrožena
spričo časa. Pri Mimncrmosu beremo: "Bežne so ure, ko čas je trgali rož mladolet-
nih... kadar pa minejo leta in konec je dobi cvcioči..." (prev. A. Sovre).
Razvoj filozofije, ki se prične z jonskimi naravoslovci, človeškega časa ne povezuje
več z božjim oz. mitskim. Nasprotno, mcdnju vnaša razcep. Ta razcep, ki se bo še
bolj eksplicitno artikuliral v V. stoletju s tragedijo, je v temelju dvoznačen, ambiva-
lenten. Že res, da so mitske zgodbe lažne, bodo trdili filozofi, toda za njimi se venda-
rle skriva neko resnično jedro. To jedro, ki se izmika reOeksiji, bo imelo vpliv na
družbeno predstavo časa; tako se bo namreč odprla pot, ki področje mita, kulmih
obredov in onstranstva povezuje z vsakdanjikom. Prehod iz tu-zemeljskega, dru-
žbenega stanja v "drugi svet", pa naj gre za spojitev duše s platonično Idejo, ali pa za
vstop v "drugo" - kultno, magično, transferno stanje, predpostavlja namreč spre-
membo časovne dimenzije.
Človeški čas, ki streže po življenju, je sila zoprna zadeva, saj ne vodi nikamor
drugam, kakor tja, na koncc, k smrti. Ko se subjekt ozave sebe, svoje svobode in
omejenosti hkrati, tega ne vzdrži, zemeljska svoboda se mu prikazuje prej nična kot
zadovoljiva. Zdi se, kot bi se logos, ki je hotel o božanstvenom spregovoriti na
racionalen način, ustrašil samega sebe. Filozofsko religiozne sekte se bodo različno
opredeljevale do časa" , in čeprav je krog še vedno najpopolnejši izraz časovnega reda,
je v njem vendarle nekaj izrazite ambvivalentnosti. Brž ko se pojavi pojmovanje, ki
čas dojema kot neustavljivo minevanje, sc pojavi skrb, kako to minljivost prebiti, se
ji zoperstaviti, uiti iz njenega krogotoka. Časovni kyklos dobi zdaj nov pomen, saj
predstavlja nujnost kroženja duše skozi življenja, v katerih jo spremljata beda in ra-
zlične nadloge. Anaksimander iz Milcta v polni meri ohranja to dvoznačnost časa, ki
sicer ni več mitski, je pa še vedno krožen: "Iz česar pa stvari nastajajo, v tistem tudi
minevajo po Nujnosti; zakaj druga drugi plačujejo kazen in poravnavo za krivdo po
redu Casa.""
Kako naj se duša reši iz lega časovnega kroženja? Ji je sploh omogočeno ubežati?
Čeprav je minljiv čas človeku sovražen, pa so duše vpele v krog nastajanja in
minevanja, kateremu ni konca. Empedokles se celo spominja svojih prejšnjih živ-
ljenj: "Kajti rodil sem se nekdaj kol deček že jaz in dekletce, bil sem drevo že in ptica
in mutasta riba iz morja ... zakaj duše menjavajo telo za telesom... in jim ni dovol-
jeno prebivali v praštanju..."." Mar je duša resnično vpela v večno kroženje? Vzpore-
dno s kritično refleksijo in negativnim pojmovanjem časa se jc od Hesioda sem
zarisoval koncept, ki bo pri Platonu zavzel pomembno vlogo. To je anamnesis,
rcminiscenca oz. spominjanje.
Že pri Hesiodu je to pomenilo spremembo, podobno iniciaciji - začeti v novem
stanju. Pri pitagorcjcih dobi anamnesis velik pomen, saj omogoča, da se duša, s
spominjanjem svojih prejšnjih življenj, reši iz krogotoka inkarnacij in doseže svoj
" .M. Bahiin, Teorija romana, CZ, Ljubljana 1982, sir. 224.
" Vernant, Mythe et pensee...
Predsokratiki, (ur. in prev. A.Sovre), "Jonski naravoslovci", Slov. Malica, Ljubljana 1988, slr.35.
"idem, str 109.
90
tclos, dovršeno zaokroženost. Tudi Platon bo v anamnesis videl tisto spominjanje,
ki vodi izven časa, k združitvi z božanskim. To ni navaden spomin, v modernem
pomenu, spomin na "minule dogodke" (mneme), marveč spomin na tisto, kar je duša
ob rojstvu v življenje pozabila. Takšno spominjanje vodi naravnost k božanskim Ide-
jam, nič nima opraviti z življenjsko preteklostjo, saj je njen namen ravno ubežati iz
nje in združiti dušo z večno Resnico. Platon verjame v preseljevanje duš, toda
odrešenja v življenju ni mogoče doseči, ne s povratkom nazaj in niti ne v neki bodoči
perspektivi, ki bi lahko spominjala na poznejšo krščansko entiteto odrešenja. Tako
Platon kot Aristotel nc verjameta v srečno mitično obdobje prvih začetkov, saj se do-
bro zavedata, da bi povratek v primarno stanje hkrati pomenil ponovni padec v di-
vjaštvo. V križišču kriz IV. stoletja so takšne težnje - nazaj k naravi, ah celo
ek.splicitno nazaj v divjaštvo - zagovarjali pristaši kiničnih sekt in namensko kršili
temeljne družbene prepovedi, posebej prehranjevalne in spolne." V filozofski refleksiji
pri Platonu pa se bo edina perspektiva, ki omogoča odrešenje duše, zarisala kot
radikalen izstop, prestop izven časa.
Platon bo lahko zaradi tega u-dil, da je učenje le "ponovno osvajanje lastnega
znanja"." Ziikaj ponovno? Zato ker duša vse žc ve, le pri rojstvu v življenje je poza-
bila. Toda hkrati Platon zatrjuje, da mora število duš ostati enako, sicer bi bilo vsega
konec. Življenje mora potekati krožno, kolikor mrtvih, toliko živih, in obratno."
Platonizcm ohranja v sebi ciklično koncepcijo časa, ki omogoča naravi in družbi
"naravni"red.
Na anamnesis pa se vežeta še dve funkciji, ki zgoraj nakazano pojmovanje nekoliko
zakomplicirata: reminiscenca oz. spominjanje - razbiranje nečesa, kar je že zapisano
(prisomo v duši), predstavlja namreč obred iniciacije in povezavo z "drugim" svetom,
s skrivnostnim onsu-anskim prostorom. Ta iniciacija - povezava je hkrati spojitev
konca in začetka. Kljub temu, da Platon tega ne omenja v jasni obliki, pa laliko
morda že tu zaslutimo koncepcijo ali bolje rečeno zametke tistih pojmovanj, ki bodo,
vse do današnjih dni, svetlo bodočnost povezovali z nekim prastarim mitičnim sta-
njem. V tej zvezi je zanimiva šc druga funkcija anamnesis, ki v spominjanju vidi
tudi ozdravljujočo vlogo, saj nam pomaga, da pozabimo na tegobe življenja in
ubežimo iz oklepa sedanjosti. Cilj je to,kar je nekoč že bilo, hkrati pa nas anamnesis
vodi ven iz časa (v nezavedno?), kar pa ni nič drugega kot sam akt tega spominjanja.
Času zunanja preteklost, ki traja in je enaka Resnici, ni nič drugega kot ravno - prav
to spominjanje. Platonizcm se približa konceptom, s katerimi rokuje psihoanaliza.
Cas je za logos predstavljal neko jedro, ki ga ni bilo mogoče do kraja konceptualizi-
rati. Iz mitičnega obzorja zoperstavljanja sil je filozofija zgradila svoj sistem na
temelju absu-akme brezčasovnosti. Preskočili smo zgodovinopisje, ki je s Hekatejem
iz Milcta, Herodotom in Tukididom vzpostavilo, vsaj v določeni meri, kronologijo in
linearni koncept časa. Zanimiva je povezava s tragedijo, ki prav tako sloni na
upoštevanju linearnega zaporedja dogodkov: kar se zgodi prej, ima hude posledice na
poznejše dogajanje. Pri tem lahko le opozorimo na osebno prijateljstvo Herodota in
Sofokla. Odločilni posegi zgodovinopisja pa so vendarle bili ne toliko linearna
kronologija kot postavitev kriterijev verjetnosti." Hcrodot si je postavil vprašanje
izbora, z namenom, da popiše to, kar seje resnično zgodilo. Toda gledano v celoti je
grško pojmovanje časa ostalo zavezano cikličnemu kroženju. Grški zgodovinarji so se
kaj malo spraševali o prihodnosti; skrb za bodočnost, ki bo v Rimskem imperiju
pridobila na veljavi, je pri Grkih neznatna.
" Vidal - Naquet, idem.
" Platon, Faldón; v izdaji Poslednji dnevi Sokrata (A.Sovre), Slov. Matica, Ljubljana 1988; 75,20.
" I-aidon;, 72,17.
" A.Momigliano, La storiografìa greca, Torino 1982.
91
Morda lahko v tem vidimo razlog, da razumsko in družbeno visoko razvita polis ni
gojila nikakršnih teženj po tehnološkem ali ekonomskem napredku. Malo je bilo em-
piričnih raziskav, ki bi omogočale praktično uporabo odkritij. Grki so bili zadovoljni
in njihovi vzgibi potešeni, če so doumeli namen, funkcijo, smisel in končni vzrok
narave stvari. Mcrkantilističnih teženj niso poznali in zavest o produktivnosti je bila
neznama, ali pa je sploh ni bilo." Morda je svojo vlogo pri tem odigralo tudi pojmo-
vanje časa, ki se, spodvit v krog, ciklično vrača sam k sebi.
II. .lUDOVSTVO INT^ isni vir, ki nam omogoča razisko-
ZGODNjÈ KRŠČANSTVO M ^^Je judovske historiografije in
-1- njenega pojmovanja časa je Sveto
pismo Stare in Nove zaveze. Med bibljičnimi zapisovalci in grško - rimskimi hi-
storiografi obstojijo seveda nekatere bistvene razlike. V primerjavi z grško cikli-
čnostjo je judovstvo uvedlo linearno kronologijo, ki čas pojmuje kontinuirano.
Vendar lahko nekatere spremembe v tej zvezi zasledimo tudi v poganskem Rimu.
Tacit izraža novo čustvo - skrb za bodočnost Imperija - obenem pa je ponosen nad
mogočnostjo vladavine Rimljanov v Sredozemlju. Velikost Rimskega imperija omo-
goča pisanje univerzalne zgodovine, toda Rimljani so tudi častilci zlatega obdobja
prednikov. Tako za Horaca kot Tita Livija velja, da sta vsak po svoje "laudator tem-
poris acti"." Judovski prelom, ki se nam kaže v primerjavi z grškim pojmovanjem
časovne krožnosti, ni preprosto opredeljiv in ga ne moremo obravnavati kot jasno
začrtano razliko, ki naj bi izhajala iz dveh izvirno različnih etosov, npr. med indo-
evropci in semiti, (upoštevati je treba tudi skupne izvire tako grške kot judovske his-
toriografije, saj sta obe veliko povzemali od orientalskih, posebej perzijskih slogovno
religioznih motivov - (biografije, kronike, novelistični elementi)."
Po Momiglianu se judovsko spisje od grškega, glede pojmovanja časa, razlikuje v
naslednjem: ves zgodovinski čas je zaobjet, datiran in zaokrožen v celoto. Od stvarje-
nja sveta sledi kronološki rodovnik. Bibljiska pripoved je enotna in edinstvena v svoji
kontinuiranosti, posamezni odseki imajo smisel le v okviru te celote. Bog, ki je
ustvaril svet, je z izvoljenim ljudstvom v stalni povezavi. Pisci se zato niso
spraševali, kolikšni so kriteriji verjetnosti in za sebe niso terjali statusa historiografa,
saj so le prenašale i božje besede.
Grški dvojici zgodovinar-filozof se pri Judih zoperstavlja dvojica zgodovinar - prerok."
Judovstvo je z zaobljubo povezano s svojim Bogom, komunicira z njim in preroki se
ne sprašujejo o resničnosti oz. verjetnosti dogodkov, niti se jim ne zdi potrebno, da bi
jih posebej obrazložili. Naspromo, preroki imajo celo sposobnost videnja in na-
povedujejo bodoče dogodke. Danijel je imel v sanjah videnje o Kristusovem prihodu:
"...na oblakih neba je prišel sin človekov..." (Dan 7,13) Biblija ne pozna grško -
mitične strukture dogodkov, kjer se dogajanje členi in dobiva svojo konsistcnco na
podlagi antinomij, genealogij in boja nasprotij. Mitična preteklost, ki jo opredeljujejo
časovno nejasni termini - enkrat, nekoč - nima kronološke veljave, saj deluje aso-
ciativno in je za antiko posrednik afektivnih in religioznih vrednot ter tvori strukturo
ritualnih obredov. Ni pomembno, v katerem letu se je odvijala Trojanska vojna in
nihče ne trdi, daje svet nastal z bogovi.
Vse drugačna je judovska kronologija. Bog je ustvaril svet in s tem je ustvaril tudi
" M.I.Finley, '1Ће Anicent Greeks; ital.prev. Torino 1965, cf. tudi M.l. Finley, Antična ekonomija,
SH, I,jubljana 1987.
J.Le Goff, Storia e memoria, l'orino 1977 (6).
^ A.Momigliano, "Vzhodni dejavniki judovske post - izsclitvenc in grške historiografije"; (kmalu izide!).
^ A.Momigliano, La storiografia... "Il tempo nella storiografia antica", str. 90.
92
začetek. Rodovnik sledi od prvega človeka dalje, vsak dogodek bo imel vpliv na
poznejše dogajanje. Zgodovina se razvrSča v zaporedni niz dogajanja, pa čeprav je na
nek način vse že določeno: "zgodila se bo Božja volja". Judovstvo je očarano nad
svojo prazgodovino (Geneza), izraža kolektivno zgodovinsko zavest, kar je najbrž
posledica že formirane družbene strukture, najbrž monarhičnega tipa; (David, Salo-
mon). V Ezdrovih in Nehemijevih memoarih zasledimo nek poseben, nov slog, ki se
razlikuje od vzhodnjaških kronik zlasti po osebnem priporočilu Gospodu in skrbi za
razvoj judovske skupnosti: "Moj Bog, spominjaj se meni v dobro vsega, kar sem
storil za to ljudstvo" (Neh 5,19).^" Kljub zavesti o spoštljivi preteklosti pa je osrednja
skrb namenjena bodočnosti, ki ne prestavlja povratek izvirnega zlatega obdobja,
marveč prihod sina Gospodovega in z njim dokončnega odrešenja. Vse to pa se mora
šele zgoditi. Cas, ki ga je ustvaril Bog, se razteza v nedvoumno ravni črti. Usmerjen
je naprej, v pričakovanje. "Sedemdeset tednov je določenih nad tvojim ljud-
stvom..."(Dan 9,24);... do Maziljenca - kneza, bo sedem tednov" (Dan 9,25).
Časovna dimenzija je izmerjena in določena, čeprav je praktično neuporabna, saj ni
točno ugotovljeno, kdaj je bila izrečena. Ta dimenzija ima tudi svoj konec, v sebe
vključuje celovitost, ne glede na to, da sta tako Razodetje kot Apokalipsa poznejšega
nastanka. Judovska perspektiva je usmerjena izrazito naprej. Težko je reči, kaj je bilo
tisto jedro, ki jc pisce Stare zaveze pogojevalo k enoviti in strogo usmerjeni perspe-
ktivi. S Freudom bi lahko dejali, da se ob takšni zavesti jasno kaže nadjazovski im-
perativ. V Freudovem spisu o Mojzesu lahko slutimo resnično zgodovinsko jedro,
toda na žalost so nam zanesljivi pisni viri o Mojzesovem življenju nedostopni, tako
da je zgodnje judovsko obdobje šc vedno zakrito v meglo. Freud sam pravi, da velja
izhajati iz značajske poteze, ki obvladuje odnos Judov do vseh drugih." V tem mu
lahko pritrdimo. Poleg "značajskega" in historiografskoga vidika nam tudi literarna
zgodovina pokaže povsem samosvoje lastnosti judovskega literarnega čtiva, povzetega
in kanoniziranega v Stari zavezi. Judje so veliko novelističnih motivov, prilik in
naukov povzeli od sosednjih egipčanskih in babilonsko asirskih književnosti. Vendar
so vse povzete pripovedi povezali in cnosmiselno vgradili v eno samo celoto, ki ima
svoj kanonizirani religiozni namen. V krščanstvu lega ukazujočega, nadjazovskega
naboja, ki zavezuje in se kaže v neustavljivi časovni premočrmosti, skorajda ni več.
OdreSenik je prišel, postal človek in se zavestno udeležil zemeljskega imaginarija. S
Kristusovim prihodom se je kraljestvo približalo, ne samo duhovno, ampak tudi
časovno: "Prepoznajte čas, v katerem smo. Ura je že, da se zbudite... zdaj je naše
zveličanje bliže... (Rim 13,11). Odrešenje je upanje in to v veliki meri novo čustvo
bo ena osrednjih kategorij krščanske vere. To upanje temelji na nečem, kar se je že
zgodilo; njegova vsebina jc ponoven prihod OdreSenika.
Evangeliji predstavljajo nekakšno končno postajo, izpolnjeni dogodek. Lahko bi rekli,
da so s podobo odgovorih na vedno znova postavljeno vprašanje judovske črke. V
vsej judovski kronologiji več stoletne zgodovine ni dogodka, ki bi pomenil izpolnitev
in pred katerim bi lahko postali. Tako rekoč ni časa za premor, sleherni dogodek jc
usmerjen naprej. V Evangelijih pa se, nasprotno, mestoma srečujemo z obratno per-
spektivo, ki dejanje utemeljuje ozirajoč se nazaj, na stare prerokbe. Tisto, kar so
napovedovali preroki, se je zdaj zgodilo. Živa zgodovinska predstava je odgovor na
napoved judovskega glasu (črke). "Vse to pa se je zgodilo, da se je spolnilo, kar je
Gospod rekel po preroku...(Mt 1,22).
V teh niansah vidimo začetek tistih konceptov, ki bodo doživeli svojo elaboracijo v
srednjem veku in močno vplivali na ideološke konsU-ukte moderne Evrope. Vizija
bodočnosti, zgodnje krščan.skcga odrešenja, nosi s seboj nezavedno željo po povratku,
" Momigliano, "Vzhodni dejavniki...".
" Zbornik I'sihoanali/.a in kultura, "Mojzes, njegovo ljudstvo in monoteistična religija", str. 79.
93
po združitvi s Kristusom. V Stari zavezi najdemo Se mnoge druge zametke poznejših
zgodovinskih konceptov razvoja. Preroki napovedujejo končni prihod OdreSenika,
vendar se bo ves ta čas svet spreminjal. Vrstila se bodo različna kraljestva in Danije-
love prerokbe o štirih zvereh, ki predstavljajo sosledje štirih kraljestev (babilonsko,
medijsko, perzijsko in grško - rimsko), so imele pomemben vpliv v srednjem veku.
To je pot, ki bo odprla vrata "politični" koncepciji zgodovine." Te koncepcije so se
pozneje podkrepile z implikacijami o nenehnem zgodovinsko kulturnem razvoju tja do
končne stopnje ob nastopu sodnega dne. Biblijska konotacija je označevala to selitev
kraljestva s poudarkom na zadnji, zaključni dobi in prihodom Božjega kraljestva. Iz te
koncepcije so čфale srednjeveške teorije o transiatio imperii in transiatio studii,
slednja močno prisotna že pri Karolingih, še bolj pa v 12. stol., ko so pariški
univerzitetniki skušali z njeno pomočjo opravičiti prenos modrosti iz Aten preko
Rima v Pariz. Koncept transiatio je torej služil legitimiranju instavracije določenega
ideološkega sklopa, s povsem zemeljskimi nameni. Po Le Goffu naj bi se na to
koncepcijo selitve duhovno zgodovinskega kraljestva opirali šc ameriški konohzatorji.
Teološkim usedlinam teh koncepcij lahko sledimo Se naprej, tja do ideologij 19. stol.,
na primer pri Spcncerjcvi evolucijski družbeni teoriji in Marxovi klasifikaciji
družbeno zgodovinskega razvoja. O tem pozneje.
Judovska perspektiva vključuje tudi svoj konec, oziroma prihod Božjega kraljestva."V
tistem času bo tvoje ljudstvo rešeno... ki spijo v prahu zemlje, se bodo prebudili... za
vso večnost" (Dan 12,2). V tem znanem odlomku o vstajenju mrtvih je zanimivo tudi
to, da judovska kronologija nc vodi izven časa. Odrešenje ne pomeni izstopiti iz
časa, kot velja to za Platona, ampak se večnost ohranja znou-aj časovne perspektive.
Ta večnost ni samo ena, marveč tudi vsa. Se pa mora seveda Sele začeti, ko bo zanjo
nastopil čas. Cas božje večnosti ohranja veliko dvoumno.sti, saj je vpisal v človeško
perspektivo; n.pr. napoved "...na veke vekov" (Raz 20,10). Ob vstajenju mrtvih časa
ne bo konec, saj bodo ljudje oživljeni vstajali, "... vendar vsak po vrsti" (1. Kor 15,
23). Dvoumnost tega končnega časa se ohranja še .skozi cclotno zgodnje krščanstvo.
Prav spoj Poslednje sodbe in začetka Odrešenja je v krščanstvu predstavljal velik
problem, ki ga je bilo ücba časovno nekako razrešiti. Futuristična vizija jc bila sprva
namreč zelo nejasna, o Odrešenikovem ponovnem prihodu so se širile številne inter-
pretacije, kar je vodilo do raznih hiliastičnih, heretičnih in milenarističnih gibanj.
Dvoumno je tudi razpravljanje sv. Avguština, ki v svojih Izpovedih pričenja Enajsto
knjigo z razpravo - Kaj je čas?.^'' Sv Avguštin po eni strani ugotavlja, da časa sploh
ni, kajti lako preteklost kot prihodnost, "kjerkoli žc sta", sta lahko le kot sedanjost.
Toda tudi sedanjosti ni, saj je ne moremo meriti, kajti merimo lahko le po neki
razsežnosti, to pa za Avguština nc pride v poštev. Kje torej prebivajo časi? Avguštin
pravi, da v duši, kot posebna oblika trojstva (preteklost, sedanjost, prihodnost). Cas je
seveda Božje delo, ustvarjen z Besedo. Toda kakšen je odnos Boga do časa? "Tvoja
leta so en dan", pravi sv. Avguštin, "ki je večni danes". Potem ta odlomek
dvoumno zaključi: "Vse čase si ti naredil in pred vsemi časi si ti in nobenega časa ni
bilo, v katerem bi ne bil čas" (XI, 13)
Za srednjeveško krščanstvo so bile Avguštinovc koncepcije zelo pomembne, saj so
mnogo prispevale k ponouanjcnosli čustva pričakovanja, upanja in vere v prihod
OdreSenika. Te koncepcije pa niso bile brez "politično" teoloških konotacij. S pri-
hodom OdreSenika jc povezano tudi zaključno obdobje zemeljske zgodovine. Med
zgodnjim in srednjeveškim krščanstvom je sicer določen prelom, molk, ki ga bo treba
"ILc Goff, Storia e memoria; str. 248.
" Л. AvguSlin, l/.povedi; Celje 1984.
94
še razložiti, kot pravi Momigliano.^' Pri srednjeveškem pisanju cerkvene zgodovine je
izmed Očetov neprimerno bolj prisoten avguštinovski teološki pristop, kot pa denimo
pisanje Euzebija iz Cezarcje (4. stol.). Odločilen Euzebijev prispevek pa je njegova
Cerkvena zgodovina (Historia ecclesiastica) v desetih knjigah, ki se odlikujejo
po rigoroznem podvzetju historiografske metode - navajanju referenc, opomb in pisnih
virov." Toda Euzabijeva zgodovina, ki je celo po današnjih kriterijih moderna, je
imela bistveno manjšo vlogo kot Avguštionove teorije. Od 5. stol. dalje je za
krščansko skupnost temeljnega pomena njegovo delo De civitate Dei, O Božji
Državi. V delu se zarisujejo prve izrazito teološke koncepcije zgodovine. Avguštin
našteje šest (število jc svetopisemsko, iz Geneze) zaporednih zgodovinskih obdobij:
od Adama do Noeta, od Noeta do Abrahama, od Abrahama do Davida, od Davida do
babilonske sužnosti, od babilonske sužnosti do Kristusovega rojstva, od Kristusovega
rojstva do konca sveta. Konec sveta pa bo potekal v treh fazah: prihod Antikrista,
povratek in zmaga Kristusa, Poslednja sodba. To koncepcijo sv. Avguštin podkrepi
še z argumentom, ki ga povzame iz poganskih obrazcev. Sest zgodovinskih obdobij
ustreza šestim obdobjem človeškega življenja: detinstvo, otroštvo, deška doba,
mladost, zrelost, starost; (infantia, pueritia, adolcsccntia, Juventus, gravitas, sencctus).
Svet se nahaja v zadnjem, starostnem obdobju, pomika se torej k zatonu. Krščanstvo
spet obudi koncept dekadence; sedanjost zgodovinskega trenutka se nagiba k
propadu."
Koncept dekadence se vzpostavlja skupaj z naspromim polom - napredkom. Nje-
gov izvir je težko ugotoviti, nakazali smo Danijelove prerokbe o "selitvi kraljestev".
Pri Grkih težko govorimo o enoznačnem konceptu napredka oz. propadanja, tudi zaradi
anitomičnega členjenja mitičnega časa po svojih naspromih elementih. Je pa tudi res,
kot Le Goff oporeka Vernantu, da se v Hcsiodovem mitu o rasah pojavlja mit o
Zlatem obdobju začetkov, kateremu bo sledilo staranje človeštva. Vendar Grki sami
niso doživljali propada civilizacije; zato pa so to agonijo slutili Rimljani, od Tita
Livija dalje. Ob vse bolj silovitem vpadu barbarskih plemen se je zastavljalo
vprašanje, zakaj Bog enako neusmiljeno kaznuje pogane in kristjane. Odgovor sv.
Avguština ni samo ponotranjenost vere v Odrešenika in pričakovanje njegovega kral-
jestva, iz česar se bo razvila eshatologija (ćschata - poslednja reč), ampak tudi nov
koncept - renovatio. S tem obrazcem si bodo utrle pot Gregorijanske reforme in
Karolingi. Srednji vek bo vzuajal na teh konceptih.
Med dckadcnco in napredkom se kot diferencialni, t.j. ločevalni a hkrati tudi
povezovalni člen uveljavi - renovacija. V tem ni težko prepoznati prednika vseh
številnih reform, ki s polno mero upanja in pričakovanja - dveh starih krščanskih
entitet - še danes zaposlujejo in so osrednje gonilo zlasti marksistične ideološke sfere.
Čeprav se krščanske reforme od Gregorja Velikega dalje niso mogle zatekati k
mitičnemu Zlatemu obdobju, pa je prvo obdobje Cerkvene zgodovine vendarle
obveljalo kot nekakšen vzor. To bo stalni argument številnih reformističnih gibanj,
ki bo naposled privedcl do Luthra.
Teološke usedline progresističnih zgodovinskih teorij in ideologij 19. stoletja so
transpozicija starih krščanskih konccptov. Časovno dimenzijo imajo čvrsto usidrano v
lineami perspektivi. Teološke usedline posebej izstopajo pri Marxu, saj naj bi družba
v svoji poslednji stopnji dosegla tako rekoč "odrešenje". Proletarska revolucija
(proletariat = izvoljeno ljudstvo, poznejši boljševiki = profeti itd.) naj bi pomenila
predzadnjo fazo, v kateri se bodo bili hudi boji, sledilo pa bo mitično srečno obdobje.
" Л..Momigliano, t^a storiogratia... "II lempo nella sloriografia amica, sir. 91.
" I Padri della Chiesa, Ld.S.Gaelano, Vicenza 1983 cf. ludi A..Momigliano, Sui fondamenti della
storia antica, "la fonnazionc della moderna storiografia sull' impero romano"; Einaudi Torino 1984.
" J.Le Goff, Storia...
95
v krščanstvu je bil to Millenium, tisočletna vladavina Kristusa na zemlji, pred
dokončnim odrešenjem.
Vendar jc u-eba ob tem reči še nekaj. Sredi socialnih koфusov, v katerih se ob religi-
ozni zavesti kažejo prvi obrisi progresističnih konceptov, se teh drži dvoumnost: vsak
napredek je v osnovi tudi korak nazaj, v tisto mladostno dobo, ki je še ni prizadejala
dekadenca. Stopili nazaj v zgodovino sicer ni možno, zato pa seje treba okleniti starih
vzorov. Koncept transiatio omogoča legitimnost, ki se lahko kaže tudi kot legitim-
nost nove, uvožene ideologije, pod krinko katere vzpostavljamo novo gospostvo. Tej
črti ni u-eba slediti le od Karla Velikega do Otonov, saj so nam uvozi boljševiške
revolucije veliko bližji.
Opraviti pa imamo še z eno dvoumnostjo: vsaka transiatio, ki pod krinko legitim
nosti in nujnosti zgodovinskega razvoja vzpostavlja novo gospostvo, obenem s
priljubljeno temo o mitičnih začetkih obljublja, da se bo tokrat resnično uvedel pravi
red. Ta družbeni red bo sicer nov, toda s svojo ideologijo bo temeljil na starih
mitičnih vzorih. Vsake reforme se drži neka iluzija.
96
KOUKO Jasmina
JE MUCA Podleselí
COPATARICA
PRAVLJIČNA
Muco copatarico je kot pravljico na-
pisala Eia FEROCI leta 1957. Kot
taka je bila torej poslana med slo-
venske otroke, vendar je zaradi svoje uspešnosti ta prostor kmalu prerasla. Postala je
nekako internacionalna. Prevedeno jo najdemo po vsej Evropi.
Kljub temu da smo zanemarili določene olajševalne okoliščine, ki so k razmahu
pripomogle (dogovori MK s podobnimi založbami v tujini), se nam ponuja vprašanje.
Kaj je tisto v tej pravljici, kar deluje "univerzalno", da je lahko postala internacio-
nalna ne glede na ideološke meje? Vsaj del tega odgovora je v samem besedilu oz. v
tem, kar to besedilo določa za pravljično.
Da ne bi razgrinjali cele fabule (ki je več ali manj znana), bi opozorili le na tiste el-
emenete,ki svojevrstno ustrezajo definiciji pravljice.
Torej:
-	vse se dogaja v Mali vasi, kjer so vse hiše bele z zelenimi polkni in rdečimi stre-
hami;
-	otroci so v pisnih srajčkah ter rdečih in modrih copatih;
-	da je copate odnesla muca, razloži mama;
-	muca copatarica živi sredi gozda v beli hiši z ze-lenimi polkni;
-	ko otroci odidejo, razmišlja, kakšne copate bo komu scšila;
-	in odločilno vprašanje: kdo ve, ali jih (copate) bodo otroci pospravili, preden bodo
šli spat?
Pisani otroci živijo torej v nekem trobarvnem sistemu, ki jc v tem primeru sicer ze-
leno-belo-rdcč. Kot tak lahko prikazuje tako Madžarsko kot Italijo, iz tega pa lahko
sklepamo, da so tc barve zgolj "naključne"' in nimajo namena indetificirati se z
določenim obstoječim sistemom.
Hkrati pa so ti pisani otroci v samo rdečih in modrih copaUh. Torej so kljub pisani
otroškosti že rdeče deklice in modri fantiči. In to tudi ni čudno, saj je navsezadnje
človekov spol določen že mnogo prej, preden taka ali drugačna družba "poskrbi" zanj.
In vsem tem otrokom je malo mar za to svojo rdečo in modro posebnost vse do ti
' nc pa tudi popolnoma slučajne, toda ta problem presega okvire tega pisanja
97
stega jutra, ko nikakor ne morejo najti svojih copat. To se je sicer zgodilo že nič ko-
likokrat prej, toda doslej se jc vse Se nekako uredilo. Ponavadi je pristopila mama (in
samo mama!), svojega potomca malo oštela, toda copati so bili tu.
To jutro pa se mama "odloči", da ne bo zmogla več in da bo treba te otroke vzgajati
SirSe, družbeno, s pomočjo družbe. To sc zgodi tisto jutro, ko mama zdolgočaseno za-
pridiga: "Muca ti je (xlnesla copate, ker jih nikoli ne pospraviš!" Zato sploh ni čudno,
da enako pravijo vse mame tega sveta, t. j. te Mali vasi.
In kako se odzovejo otroci? Vedo, da mama nc bo sodelovala. Malo so zmedeni,
poskuSajo siccr po starem, toda - brez copat zebe! Zato se zberejo in se združno
odpravijo svojim izgubljenim copatom (?!) na proti. Najdejo pa jih (kje drugje kot) v
hišici sredi gozda^ kjer živi ta nepoznana Muca copatarica. V tej hiški je red (ki ga
ou-oci ne poznajo), se ve, kdo je rdeč in kdo plav. Večina otrok si takoj prisvoji
SVOJE izgubljeno. To je sedaj čisto in sploh tako (zaSito, popravljeno), kot mora
bili. Bobck, najmanjši med njimi, pa tega šc ne ve, zato mu muca (po krajši pridigi)
pomaga, kol mu je prej mama.
Po vsej tej katarzi ou-oci že zapuščajo hišico in zdi se, kot da bo konec.
Ampak: muca se zaveda svoje napake, ker je copate pobrala tudi Bobku, ki je bil za to
akcijo še premajhen. Sploh pa spozna, da tako ne gre več in da bo v Mali vasi treba
naredili red, iz otrok pa delovne ljudi (in občanke?). Odločc se, da bo Janezku podarila
športne copate. (Tu so torej naši Križaj i.)
Spelčini copati bodo lepi kot mamini. Jasno, Spelea bo MAMA' (in lu se zanjo opis
konča).
Tine izgubi vsak gumb, zato bo dobil copale brez gumbov. Tine je pač pri poza-
bljivih, zato si jc marsikatero pot žc v ou-oštvu zapravil.
Tonka bo dobila copate s cofi. Tonka bo ženska, kot tak bo nosila nakit in bo sploh
okrašena.
Bobek bo dobil copale preko gležnjev. Toliko zvemo o novih Bobkovih copatih in
prav toliko o Bobku samem, saj bo še eno sezono (leto?) pisan oü-ok.
"Vsak ou-ok bo dobil copale, kakršne si sam najbolj želi," nam Se pojasni muca co-
patarica in zaključi: "Kdo ve, ali jih bodo ou-oci pospravili, preden bodo šli spat?"
Vsi bodoči "copati" bodo torej želje ouok in prej navedeni primeri so zgolj prikaz
družbe v (kateri koli!) Mali vasi. So torej moški, od katerih se zahteva, da so delovni
ljudje, in so ženkse, od katerih se zahteva, da so mame in da ugajajo (če so poleg tega
Se delovni ljudje,...)." Toda največji problem je v tem, da so lo ZELJE' ou-ok samih!
In tega se zaveda tudi Muca copatarica, ki se (upravičeno) sprašuje: Kdo ve, ali jih
bodo ou-oci pospraljali, preden bodo šli spat?
Zakaj? Ker to ne pomeni: Prav, spet bom prišla eno noč in pobrala vse nepospravlj-
ene copate, potem bo prišel otrok k meni in jaz bom Se enkrat uganila (!) njegovo
željo. Nsprotno, to pomeni, da bo posameznik, ki ne pospravlja svojih copat čez noč
(torej tedaj, ko tega "nihče" nc vidi in je kot tak edini čas, ko lahko "odkrito" prote-
stira proli svoji družbeni vlogi), to lahko počel celo življenje - pomembno jc, da bo te
iste copate uporabljal čez dan.
Muca copatarica se torej zaveda, da so lo področja, kjer je strašansko malo možnosti
7Л popravke, in da bo položaj še hujši čez eno leto, ko bodo šli otroci h krojaču po
' na katerem pasjem palnetu s(m)o odraščale Slovenke?;
" tu bi se rada ustavila, dokler me nc "odnese" v globlja feministična razpravljanja o ustrojenosti Malih
vasi ...;
' glej op. 2;
98
svoje druge, zopet želene (!) različnosti.'
To je torej tisto, kar Muci copatarici omogoča biti Evropejka, ne glede na EGS in
SEV, na sever in jug ...
Toda, Muca copatarica kot taka ne bi bila pravljica (kar paje), temveč kvečjemu neke
vrste saga.' Da pa mora biti pravljica, je jasno že po času, v katerem se pojavi. In to
pravljično, to fascinantno za "malega" človeka, je njeno odločilno vprašanje. Kajti
le.to se po vsem prikazu ekstra močne avtoritete, ki posega celo v tako intimo
posameznika, pojavi kot skepsa. Kot skepsa pa deluje kot njena Ahilova peta. In to je
upanje, ki ne glede na vse ostaja za vse male ljudi.
Hkrati pa je zaključek z vprašanjem tudi sredstvo, ki samo pravljico uvršča med dobre,
pedagoške.« S tem se namreč reši možnosti, da bi postala zgolj lekcija, kar pa je pri
literaturi za otroke pogosto past, ker vse (večina) igrajo na karto otroške (kar neverje-
me) sugcstibilnosti.
OTROCI IN MUCA COPATARICAT/" ot baza, na katero se opiram v tem
poglavju, je material, zbran z an-
A^^keto, izvedeno med skupinami ot-
rok v starosti dveh, ach do štirih, štirih do petih, petih do šestih in šestih do sedmih
let.'
Cilj te ankete je bil spoznati, kako doživljajo muco copatarico različno stari otroci in
kateri odlomek v pravljici jih tako (najbolj) navduši, da ga narišejo. Ob tem pa tudi,
kako se to s starostjo spreminja. V ta namen so otroci (po pripovedovani pravljici)
risali in pripovedovali.
Med tistim, kar sem opazila, je najprej to, da so pravljico vsi pozorno poslušali, torej
tudi tisti, ki so jo že poznali. Toda to, kar je bilo zame fascinantno,je, da so mi vsi
(ne glede na starost) kar malo v strahu pritrjevali, da oni pospravljajo zvečer copate za
sabo, čeprav je bila za marsikoga to drobna laž.
Vsi so mi dejali, da je Muca copatarica pridna, ker šiva copate za otroke, toda pri
nobenem Se ni bila, ker ji niso dali možnosti (copate pospravljajo). Do Muce copata-
rice občutijo strah, čeprav o njej govorijo, da je lepa, pridna, dobra, bela!
Zanimive odgovore sem dobila tudi na vprašanje, če bi bil lahko tudi maček copatar.
Ta ideja se jim je zdela smešna, toda vsi so zanikali to možnost. Petletniki so mi to
razložili (kiu- malo vzhičeno) txiko: "Ja kdo pa je kdaj žc slišal za mačka copatarja?"
Tisti iz starejših skupin so mi znali povedat še, da je maček listi iz risank o Tomu in
Jerryju, kar pa po drugi strani ne more biti Muca copatarica.
Pa še to: otroci so prepričani, da ima Muca copatarica svoje obhode vsako noč; ponoči
pa zato, ker jc takrat nihče ne vidi.
Marsikaj zanimivega pa se je pokazalo šele v risbah. Otroci so (jasno) vselej risali po
svojih zmožnostih, zalo so prve muce kar oni sami. Tako so mi na primer najmlajši
med "ustvíu'janjem" pripovedovali, da rišejo muco; ko pa so list oddali, so rekli, da so
to oni sami (prilogi 1 in 2).
' in kaj bo äcle, ko bo prišla kriza v Malo vas in s lem čas, ko ne bo več na voljo nedrsečega maleriala pa
podplalcv z visokimi pelami, ne cofov, nc zadrg ...?;
' zBlochom;
' vzgojne ...
' lo so vse skupine vrlca, mala šola in prvi razred OS;
v podrobnosti se lu ne bi spuščala, ker lo ni namen lega sestavka;
99
Kasneje se pojavi mačja družina (priloga 4) pa u-ava kot osnovna črta (prilogi 5 in 8).
Večina narisanih muc je svetlih (verjemo pod vplivom ilustracij iz knjige), pojavijo
pa se na približno polovici slik. Deklice jo navadno tudi okrasijo (prilogi 5 in 6),
medtem ko jo fantje kvečjemu oblečejo.
Kasneje se kot motivi pojavljajo tudi oU^oci, včasih speči (priloga 7) in včasih bosi
prišleki k hiši Muce copatarice.
Muca copatarica se najprej pojavlja statično (priloga 6), kasneje pa že v akciji - naj-
pogosteje šiva copate (priloga 9).
Najzanimivejši prikaz muce pa kaže priloga 7 --ge za muco (copatarico?), ki ni
okrašena (!) in stoji na vrhu stopnic, ki vodijo v prazno. Ni jasno, ali bo šla dol ali je
že prišla gor in ali bo sploh kam šla. Spodaj so narisani speči otroci" , okrog katerih
ležijo copati tako, da se ne da ugotoviti ali so razmetani ali ne. In Sandrina (mala
risarka) razlaga: to je Muca copatarica, ki pride potiho ponoči po stopnicah in pobere
vse copate.
To je torej Muca copatarica, ki je izrisana s sivim (navadnim) svinčnikom, na drobno
in je le obkrožena (nepobarvana).
Toda: če smo izvedeli KDO je muca na sliki, ne vemo še KAJ je muca na sliki! Je to
demon ali kaj drugega iz sanj spečih otrok ali nekaj povsem tretjega? Da deklica v
pravljice "slepo" ne verjame več, je jasno. Kajti čeprav pravi, da je narisala Muco co-
patarico, le-ta ni več tako živa, neresnična, kot je na slikah predšolskih otrok.
Prav ta prehodna stopnja mala šola - šola kaže na to očitno razliko. Muca copatarica
se radikalno in (še pomembneje!) kot odrezano spremeni: iz lepo oblečene (vselej v
obleko, nikoli v hlače!) in okrašene (pentlja v "laseh") se spremeni v dejansko muco,
ki ni oblečena in je le redko okrašena s pentljo za vratom ali na repu.
Gre torej z nekakšno "bolj realistično" doživljanje muce (ki ou-okom verjeüio ni v
glavo padlo z lune), s tem pa istočasno pravljica zgubi svojo resnico oz. preneha (za
ou-oka) obstajati. Kajti takrat, ko ouok v Muci copatarici prepozna domačo žival (ki
ne govori ...), "zgubi" pravljico.
In nazadnje Se nekaj, kar bi bilo vredno omeniti. VSI, ki so risali copate - torej tako
predšolski kot šolski, fantje in deklice - so jih risali oz. barvali VSEH barv. To
omenjam kot zanimivost zalo, ker sem sama v pripovedovanju izrecno poudarila, da
so bili otroci v SAMO rdečih in modrih copatih (v skladu z avtentičnim besedilom).'^
Tako torej o Muci copatarici ou-oci. In morda se pravljica konča pri lej starosti, ker
preneha delovati kot to, kar je. Toda, če s koncem Muce copatarice sovpada pričetek
šole, ne pomeni lo le njeno udejanjenje?
LITERATURA
BE ITELHEIM Bruno: Značenje bajki, ZENIT Beograd 1979.
DODERER Klaus: Klasične olroške in mladinske knjige, MK Ljubljana 1974.
FETSCHER Iring: Koje Trnovu Ružicu poljupcem probudio?, SIC Beograd 1984.
ШЕиО, ADORNO in dragi: Psihoanaliza in kultura, DZS Ljubljana 1977.
GOBEC, SCH.MIDT in dragi: Odkrivamo, doživljamo!, ZPMS Ljubljana 1982.
GOLOB Berta: Znani obrazi, .MK Ljubjana 1980.
" in morda to sploh niso otroci, ampak oče, mama in otrok;
se otroci ne pustijo preštevati na rdeče in modre?.
100
GOLOB Berta: Srce ustvarja - roka piše, MK Ljubljana 1983.
HORVAT Ludvik: Igra, tipkopis neobjavljene knjige.
JAKOBSON Roman: Lingvistika i poetika, NOUT Beograd 1966.
LEVI-STRAUSS Claude: Mitologike, PROSVETA BIZG Beograd 1980.
PEČJAK Vid: Poglavja iz psihologije, DZS Ljubljana 1965.
PEROa Eia: Muca copatarica, MK Ljubljana 1970.
PEROa Eia: Muca copatarica, MK Ljubljana 1982.
PODLESEK Jasmina: Rdeča kapica tako in drugače, seminarska naloga.
PREGL Tatjana: Slovenska knjižna ilustracija, MK Ljubljana 1979/80.
SUAN Dane: Savtcmeni pisci Jugoslavije, STILOS Zagreb 1975.
TOLICIC-POGACNIK Slavica: Govorica otros'ke risbe, ZPMS Ljubljana 1986.
TRSTENJAK Anton: Človek in barve, UNIVERZUM Ljubljana 1978.
101
priloga 1
priloga 2
priloga 3
pnloga 4
102
priloga 5
priloga 6
priloga 7
priloga 8
priloga 9
103
JUNAKI B-SERIJE Marcel
PROTI - KOMUNISTIČNI ROMAN ^l^fyjJçjQ jf
I r M akaj se pravzapraviako malo Spijon-
Ж skih romanov, da o filmih niti
' ^ ne govorimo, dogaja v Jugoslaviji,
§e zlasti, če upoštevamo močno opevano geo-su-ateško-politično enkratnost Jugosla-
vije, ki bi morala dejavno navdihovati vsakovrstne pisce špijonad? Zakaj potemtakem
tako malo piscev v svojih Spijonadah kot diegetsko prizorišče uporabi Jugoslavijo?
Problem je bolj ali manj tehničen: pisci očimo pač niso pripravljeni svojega junaka
"žrtvovati" v tem smislu, da bi ga prepustili neki radikalno "neprepoznavni" eko-
nomiji in prešibko formalizirani ter predvsem slabo kodificirani ikonografiji
"distanciranega", "nepristopncga" in v mnogočem "nemožnega Drugega". Jugoslavija
je za pisce špijonskih romanov siccr zanimiva, toda ko se odločijo, da bodo špijonski
roman napisali, Jugoslavijo preskočijo. In zakaj pravimo, da se zdi tem piscem Jugo-
slavija kljub vsemu zanimiva? Zakaj imamo vedno ta neprijetni občutek, da si je
pisec prav zadnji u-enutek premislil in dogajanje postavil v kako drugo državo? Kje
lahko odčitamo piščevo oklevanje? Vzemimo najprej "kralja" špijonskih romanov Er-
ica Amblcrja. V The Schirmer Inheritance se preganjajo po jugoslovansko-grški
meji, vendar z grške strani, celo do Vodene in Fiorine, v Jugoslavijo pa ne vstopijo,
dasiprav jo imajo akterji vseskozi na ustih. V The Judgement On Deltchev se zna-
jdemo v neki fiktivni državi, ki meji na Jugoslavijo: to pa je tudi obenem vsa na sub-
limen način izražena diegctska vrednost špijonskega "objekta". V Uncommon Dan-
ger in The Care of Time se špijoni priklatijo vse do jugoslovanske meje, potem pa
si zadnji trenutek dobesedno, eksplicitno, nedvoumno in v mnogočem trezno pre-
mislijo ter jo mahnejo v drugo smer, čeravnoi so vseskozi najavljali prečkanje jugo-
slovanske meje. V The Mask of Dim itrios se sicer znajdemo v Jugoslaviji, toda Ju-
goslavija ni "neposredno" oz. "neposredovano" diegetsko prizorišče: tisti del romana,
ki se dogaja v Jugoslaviji, je namreč izpisan oz. posredovan v obliki pisma, kar po-
meni, da ga je mogoče jemati v kruti in nedvoumni ločenosti od samega roma-
na/neposrednega dogajanja. Da bi pa bila mera polna junaku sploh niti ni teba v Jugo-
slavijo, saj vse, kar jo zadeva, zve kar v Svici. V Cause for Alarm se špijoni znaj-
dejo zgolj zato, da bi pobrali pet tisoč lir, ki jih dolguje general Vagas. Jugoslavija
očimo nima prave "neposredne" diegetskc vrednosti, pa tudi njena špijonska menjalna
vrednost je zanemarljiva, izrazljiv le v "postvareli" fiksiranosti "menjalne vrednosti"
(5000 lir). Pisec okleva in si na koncu premisli: v Jugoslavijo ne! Da pisec okleva in
104
da ga Jugoslavija zanima, pa nam izda še neko drugo, prav tako vpadljivo dejstvo: v
teh romanih dostikrat naletimo na kakega Jugoslovana, za katerega pa se nakoncu iz-
akaže, da je v resnici "lažni Jugoslovan". General Vagas v Cause for Alarm je, kot se
izkaže, "lažni Jugoslovan"; Marija Kolin v Schirmer Inheritance je "lažna Jugoslo-
vanka", pa tudi za jugoslovanske vojke, ki v The Mask of Dimitros streljajo na
Bolgare, se izkaže, da so le "lažni Jugoslovani". Vzemimo še "kraljico" špijonskih
romanov Helen Macinnes. Njeni romani se praviloma dogajajo v državah, ki mejijo
na Jugoslavijo (North From Rome, The Salzburg Connection, Decision at Del-
phi). V The Double Image potuje junak iz Francije v Grčijo "po kopnem", toda ko
dospe v Italijo in ko je že tik pred tem, da zakoraka v Jugoslavijo, se raje namesti v
letalo in v Grčijo odleti, ne da bi se dotaknil jugosloanskih tal. V The Snare of the
Hunter skupina čeških emigrantov beži čez Avstrijo proti Jugoslaviji in ko so že
pred mejo, se zadnji trenutek premislijo in jo mahnejo proti švicarsko-avstrijski meji.
Cinizem je še izdamejši v The Unconquerable, kjer podobna skupina beži iz Poljske
v Turčijo, vendar jo ne mahnejo pek Jugoslavije,marveč prek Romunije. Kot bi se
pisec zadnji trenutek premislil in svojo željo "žrtvoval".
Da pisci v špijonskih romanih zvezi z Jugoslavijo oklevajo in da si zadnji trenutek
premislijo, ko gre za uporabo Jugoslavije kot kraja dogajanja, izhaja iz "avtorske" in
bistveno "diskontinuirane" nature njihovega pisanja. Kaj to pomeni? "Avtorsko"
"diskontinuirano"? "Avtorsko": pisci špijonskih romanov so praviloma vedno skušali
samo žanrsko formulo sofisticirati, intclektualizirati, jo podvreči impaktu "osebnega",
"zavzetega sloga" in jo povzdigniti na raven sublimnega, "avtorskega" anti-objekta,
ali če naj povemo z drugimi besedami, iz špijonskega romana so skušali narediti resno
literaturo, nekako "oeuvre littéraire". To velja tako za Somcrscta Maughama in Gra-
bama Greenea kot za Erica Amblerja, Lena Deightona in Johna Le Carreja.
"Diskontinuirana" natura paje neposredni rclleks njihove "avtorske" pretenzije: ker je
pisanje špijonskih romanov odvrženo pezi "avtorskega" načela, ki predpostavlja dia-
Icktiko "hardcover"/"softcover" z opcijo izdatnega ponatiskovanja, pomeni, da obstaja
med posameznimi "deli" istega avtorja neki nezvedljivi čas, neka diskontinuiteta, ki iz
osameznih "def/špijonskih romanov naredi samostojno, v sebi sklenjeno, zaokroženo
in od ostalih "del" ločeno ter ločljivo entiteto, katere "avtorska" vrednost je glede na
ostala "dela" istega avtorja absoluma iii v nekem smislu nedeljiva. Diskontinuiteta
med obema avtorjevima "deloma" vpelje natanko tisti cinični čas, v katerem avtor
dožene in spozna "enkramost" svoje prejšnje "oeuvre" in v katerem obenem tudi pre-
pozna "enkramost" svoje naslednje "oeuvre", kar mu seveda dopušča in omogoča zgo-
raj omenjeno oklevanje, "postvarclo" v spremembi odločitve, ki pride v zadnjem
trenutku: kot da bi se avtor vedno v zadnjem ü-enutku premislil in odločil, da depre-
sivne, klavstrofobične in kas-lrativne "cnkratnosti" svoje naslednje "oeuvre" ne bo
"žrtvoval" na rovaš naključne Jugoslavije - kot da bi Jugoslavijo vselej obsesionalno
preložil na "kdaj drugič".
2Г M ato se zdi na prvi pogled pre-
£ senetljivo, da je lan Fleming, ki je
' slovel po avtorskem odnosu do
svojih bondovskih ekstravaganc in ki je zelo rad poudarjal svojo "literarnost",
dogajanje svojega romana From Russia With Love iz leta 1957 postavil v
Jugoslavijo, še toliko bolj, ker je bila to sploh prva velika namestitev špijonskega
dogajanja v kontekst povojne Jugoslavije, celo do te mere, da se je tedaj mnogim
zazdelo, da gre pravzaprav za roman "o" Jugoslaviji. Pa vendar sc Flemingovo
"avtorstvo" bistveno in odločilno razlikuje od "avtorske" kompulzivnosti klasikov
šijonskc literature, kljub temu da obe "avtorski" načeli druži nekaka prisilna tvorba, če
smo rekli, da zgoraj omenjene klasike omejuje in naddoloča tisti kastrativni čas, ki
105
vznikne med dvema njegovima "deloma" in ki neposredno sproži proces izklj-
učevanja/omejevanja, potem smemo vsekakor ugotovili, da pri Flemingu la travma
"prisile" izhaja prav iz odsoinsoli tega vmesnega časa, pomctakem prav iz dejstva, da
tega vmesnega časa med dvema "deloma" ni: Fleming je namreč svojo "oeuvre"
podaljšal in fiksiral v "prisilno kontinuiteto" s tem, ko jo je podvrfgel represivnemu
načelu serije (isti glavni lik, isti stranski liki - v vedno novih, a podobnih situacijah),
sa je pisal po sistemu "vsako-lelo-en-roman" brez časovnih distane in odstopanj (od
leta 1953, ko je svojo serijo lansiral, je vsako leto napisal natanko eno knjigo
bondovskih pripetljajev).
Kot se zdi, temelji vzpostavitev Jugoslavije kot diegelskega prizorišča v špijonskih
romanih na potlačitvi travmatičnega vmesnega časa med dvema "deloma", zatorej časa
za avtorjev "premislek", kar pa že tudi pomeni, da smemo Jugoslavijo najbolj
zanesljivo pričakovali prav v listih špijonadah, ki predstavljajo del prostrane in razbo-
hotene serije. In bolj ko je ta serija prosuana in razbohotena, večja je očitno verjet-
nost, da se bo v njej našel tudi tehnični prostor za Jugoslavijo, lo pa se vsiljuje še
toliko bolj, ker serializacije špijonskih junakov temeljijo na tisti tradiciji, ki jo je
začrtala predvsem linija Edward Ph. Oppenheim - Dennis Wheatley - Ian Fleming, na
tradiciji, ki jc špijonskemu romanu vsesala elemente turizma, eksolike in roma-
ntičnega pustolovstva, potemtćikcm na tradiciji, ki jo je definiralo načelo "nov roman
- nova lokacija". Pa vendar bi morali dostaviti, da predvsem britanskim klasikom
špijonskega romana (da se razumemo: v špijonskem romanu obstajajo le klasiki -
u-eba jc Ic pogledali zapis na ščitnem ovitku kateregakoli poljubnega špijonskega ro-
mana; in da se razumemo še enkrat: genealogija zapisov na ščitnih ovitkih je deina
avtorizirana zgodovina špijonskega romana!) ni bila lasma ujetost v prisilo serijske
kontinuitete: Le Ciu-rejeva serija špijonad o Georgeu Smileyu strukturno ne sovpada s
Flcmingovo serijo o Jamesu Bondu, saj je pri Le Carreju v vseh romanih, v katerih
smo soočeni s Smilcycm, ohranjena "enotnost" in "intcgralost" istega cilja.
3 -ir T Franciji se jc po vojni razvil drugi
\ / model tehnike pisanja špijonskih
y romanov, model, ki je temeljil na
seriji. Francozi so špijonski roman lansirali zelo pozno, pravzaprav šele tam nekje v
tridesetih letih (Pierre Nord, Jean Bommard itd.), takoj po drugi svetovni vojni pa je
na prizorišče vkorakal Jean Brucc s svojim agentom OISS 117 alias Hubert Bonisseru
de la Bath. Z letom 1949 pa je bila ustanovljena tudi znamenita založba Fleuve Noir,
ki bo naslednjih letih izdala orja.škc količine špijonske literature, dasiprav velja
pripomniti, da je Jean Brucc vse svoje romane izdal pri založbi Presses de la Cite. S
tem se je tudi začelo zlato obdobje špijonske literature v Franciji, ki je u-ajalo vse do
leta 1965, koje prodaja padla približno za polovico (bolj ali manj v korist "sci-fi" li-
terature). V povprečju so prodali 80 000 izvodov vsakega romana, zvezde kot Jean
Brucc in Caludc Rank pa so prodali tudi do 200 000 izvodov, tako daje Jean Brucc do
leta 1965 prodal kar 40 miljonov izvodov svojih romanov, Paul Kenny 20 milijonov,
Serge Laforest pa 10 milijonov, Claude Rank pa je samo med letoma 1958 in 1965
izdal 40 romanov, ki jih je prodal v nakladi 8 milijonov. Po letu 1965 jc celoma
naklada padla za 50%, naklada posameznih romanov pa se je v povprečju iz 80 000
spustila na 40 000 izvodov. Celo slavni seriji, ki sta jih pilotirala L' Agent spécial in
Gaunce, sta prenehali izhajati, Claude Rank pa je moral letno število novih naslovov
radikalno pomnožili in šc - resda pod psevdonimom Richncr - izdajati dodamo serijo.
Pri založbi Plön so lansirali serijo, ki jo je pilioiiral SAS (Son Altesse Sérénissime
le prince Malko Linge, sicer med drugim tudi dedni vojvoda naše Vojvodine), aristo-
kratski agent, nagnan v tobogan üde erotike, nasilja, ek.solike, voyeurizma, rasizma.
106
sadizma in političnega ostnikizma. Serijo je kreiral in pisal Gerard de Villiers, ki je
sredi osemdesetih prodal tudi do 400 000 izvodov vsakega romana, kar mu je letno
navrglo približno 4 milijone frankov, če pač upoštevamo, daje od vsakega prodanega
izvoda dobil 13%. Novi val iz sedemdesetih (z junaki tipa 'Vic Saint Val'-
,'Avrir,'Kcrgan' , M. Flash , Kovask , Le Conch , Zac ipd.) je Spijonski roman
skuSal modernizirali in ga Se bolj socializirali, zato so se skuSali malce bolj militan-
Ш0 posvetili nekaterim novim socialnim tipikam (problem pou-oSniške družbe, femi-
nizem, ekologija, pacifizem, socializacija politike, razorožitev, sekte, problem jedrske
energije itd.). Vendar dolgo časa niso vzdržali: vse serije so po treh oz. Štirih letih
propadle. Vic Saint Valje duhovičil do leta 1980, v povprečnih nakladah 13 500 - 16
500 pa sta preživela Kovask in Avril. V vseh teh Štirih dckadah je vsak avtor lansiral
svojega agenta/Spijona: G.J. Arnaud 'Kovaška', M. Arno 'Foweya in Stewarta', 'Avril
'Avrila', MG Braun 'A. Gklcnna', M. Brehal 'Kergana', J Bruce 'OSS 117', A. Caroff
'Bondcrja' in 'Flasha', R. Caron 'TTX 75', JB Cayeux 'Specialnega agenta', F.Chabrey
'Matta', JP Conty 'M. Suzukija', P. Courcel 'Le Delegucja', D. Dastier 'F. Wardena',
C. Joste ' Diversa', A. Karol 'A. Karola', P. Kenny 'Coplana' , S. Laforest 'Gauncea',
M. Dumoulin 'JS' in 'Vica Saint Vaia', P. Nemours 'Generala', P Nord 'Cela
Duboisa', F. Noro 'Vikonta', A. Page 'Galonea', D. Puy-Montbrun 'Camerro', C.
Rank 'Force M', M. Revest 'Kema', FH Ribes 'Lecomtca', A. Saint Moore 'Angleški
obraz', G. de Villiers 'SAS' itd. Avtorji so bili v glavnem rekrutirani iz vojaSkih in
pravni.Skih služb, vsi so bili bolj ali manj politično formirani Se v času Tretje re-
publike, naročnika njihovih agentov pa sta bila praviloma CIA in francoska vlada, tu
in uim resda tudi Velika Britanija, tretji svet ali kak privatnik oz. nadnacionalna
tvorba.
Rekli smo: vmesnega časa tukaj ni. Je le serija-veriga, ki je ni mogoče prekiniti.
Vmesnega časa med dvema "deloma" ni, ker dialektika "hardback"/"papcrback" ne
velja: vsa njihova "dela" padejo ncjxìsrcdno v - ne ravno sofisticirani - "paperback".
Vmesnega časa ni tudi zato, ker posameznih "del" nikoli ne ponatiskujejo: obstaja le
serija, ki pa jo je nesmiselno in nepotrebno ponatiskovati, saj je smisel serije prav v
tem. Avtorji na leto izdajo veliko količino romanov - od 5 vse tja celo do 20. Vmes-
nega časa ni, ker smo soočeni z stahanovsko metodo pisanja. Jean Bruce, najslavnejši
in v svojem času najplodnejši špijonar, seje leta 1963 smrmo ponesrečil, zato je za-
ložnik njegovi ženi Josette predlagal, da naj zdaj ona nadaljuje njegovo serijo o agentu
'OSS 117'. Josette Bruce je takoj reagirala: "Toda jaz nisem pisec". Založnik ji je še
hitreje odgovoril:"Tudi vaš mož ni bil!" Vmesnega časa potemtakem ni tudi zato, ker
vsi ti špijonarji nc funkcionirajo kot "auteurs", ki bi tak čas sploh potrebovali! Zato
jc samoumevno, da lahko v tem kontekstu pričkujcmo tudi kak roman, ki se dogaja v
Jugoslaviji oz. ki si Jugoslavijo jemlje za svoj spoznavni objekt, pa vendar bomo
tudi tukaj tak roman zaman iskali. Zdi sc, daje tudi to še vedno premalo. Očitno mora
ta model izpolniti še en pogoj: očitno Se vedno obstaja neka travmatična, hipna,
točkovna in infinitezimalna oblika lega vmesnega časa, ki povzroči, da se špijonar v
zadnjem trenutku premisli in iz Jugoslavije ne niu-cdi diegetskega prizorišča, še toliko
bolj, ker seje enormna količina teh romanov dogajala prav v državah, ki neposredno
mejijo na Jugoslavijo, njihovi špijoni in agenti pa so tako in tako obšli cel sveto od
Zanzibarja do Deviških otokov in od Čila do Jordanije. In kateri pogoj je treba še
izpolniti? Skrajšano rečeno, avtor ne sme biti "individualni", marveč "kolektivni".
Tip klasičnega "kolektivnega avtorja" pa vsekakor predstavlja 'Nick Carter' in prav v
romanu Butcher of Heigrade, ki gaje podpi.sal ta "kolektiv", se Jugoslavija zablešči
v glavni vlogi. Tukaj vmesnega časa za "avtorski" prcmiscl očitno ni več: šele ko
imamo opraviti s "kolektivnim avtorjem", s čisto obliko "ano-nimnosti", postane
samo "avtorsko" načelo ločljivo do "empiričnega objekta", kolikor pač moramo
upoštevati, da je subjektivacija "objekta" nezdružljiva z desub-jckti-vacijo "avtorja".
Pri "kolektivnem avtorju" oba slednja momenta sovpadeta: Jugoslavija predstavlja tip
107
"empirije", ki jo lahko uporabimo le, če jo desubjektiviramo, če jo potemtakem
dojamemo kot "postvarelo" fiksacijo serijske kontinuitete. "Kole-ktivnemu" avtorju
pač zaradi narave in količine "dela" prej zmanjka lokacij in prej ali slej mora priti na
vrsto tudi Jugoslavija. Tu pa se vsiljuje tudi povsem empirično--čuma razlika med
"individualnim" in "kolektivnim avtorjem": "kolektivnemu avtor-ju" prej kot
"individualnemu" zmanjka lokacij in zato obstaja večja vrejetnost, da bo uporabil tudi
Jugoslavijo.
n vendar je leta 1957. pri založbi
I Faber and Fabcr ugledal luč črke
pustolovski thriller White Eag-
les Over Serbia, ki ga je podpisal Lawrence Durreil. Da se je roman dokopal do
statusa "takojšnje klasike" in da ga na simbolni ravni definira nekaka "avtorska"
fiksacija, nam dokazuje predvsem to, da se je kot paperback znašel tudi v ediciji zalo-
žbe Penguin, v katero ni nihče kooptiran brez tehmega premisleka in učinkovitega
"minulega dela". In kdo je Lawrence Durrell? Radikalno individualni avtor, rojen leta
1912 v Indiji, izšolan v Darjeelingu in Canterburryju, ki je veliko potoval in med
drugim živel tudi v Beogradu. Nekaj časa je bil uslužbenec Minisu-stva za zunanje
zadeve, klatil pa se je tudi po Cipru in mu leta 1957 posvetil celo knjigo Bitter
Lemons. To isto leto je zaslovel, potem ko je v desetih mesecih izdal kar štiri ro-
mane, takoimenovani 'Aleksandrijski kvartet' (Justine, Balthazar, Mountolive in
Clea), ki predstavlja nekako družabno fresko medvojnega Egipta, posebej Aleksan-
drije. (Kar seveda pomeni, da je v enem letu v totalu izdal šest romanov: Kvartet,
Bitter Lemons in White E^agles Over Serbia). Poleg romanov vseh vrst je pisal
tudi drame v verzih, popotne eseje, zgodbice iz diplomatskega življenja, pesmi,
prevajal pa je tudi sodobno grško poezijo. V petdesetih letih naj bi izdatno potoval po
Jugoslaviji, menda celo kot turist. Ilustracija na prednji strani Penguinovega
paperbacka, sicer delo Susan Hunter, je parafraza partizanskega boja (zgrabi ga "sredi
giba"), sama realizacija pa močno spominja na malarijo iz smpov "Mirko i Slavko".
Na zadnji su-ani pa so propagandni vzkliki iz tiska, ki so knjigo pospremili ob izdidu.
Ob tistih klasičnih in univerzalnih "spcll-binding adventure story", "really is a spell-
binderr" in "distinguished and desperately exciting book" pa najdemo tudi ugotovitev,
ki nas opozarja, da moramo Lawrenca Durrella prišteti k ostalim "klasikom" špi-
jonskega romana": ...and guaranteed, if lent lo Father, to bring back memories of his
boyhood classics." Iz vsch ich bio-bibliografskih beležk lahko izpeljemo predvsem
dva sklepa: Durrell je "avtor" (rokuje z vsemi literarnimi in para-literarnimi žanri in
ne le z enim samim, denimo špijonskim romanom) in že "klasik", kar seveda pomeni,
da njegova uporaba Jugoslavije kot diegelskega prizorišča ne predstavlja kon-
taminiranega derivata serije.
n kje lahko "zdvomimo" objekti-
I vnosi te dvojice "avtor"Alasik", ki
J-, naj bi nam jamčila, da sam roman
ni kontaminiran z načelom serije? Hrbtna sü-an nam obljublja ekspertno pisanje, v
resnici pa se izkaže, da je ekspcrinosl očitno zgolj simulirana. Glavnega junaka,
agenta Methuena, njegova matična 'Special Opcrtions Q Branch' pošlje v Jugoslavijo
na lajno misijo, to pa zato, ker Jugoslavijo pozna kot svoj žep, predvsem Srbijo, saj
je lam letoval v Biu-u (Durrell napiše sicer 'Bari', povsem očitno pa misli na naš 'Bar',
še toliko bolj, ker ga nadrejeni takoj zatem vpraša, kako je kaj z njegovo srbščino: v
'Bariju' pa seveda ne govorijo srbsko!). Kakorkoli že, njegov nadrejeni ga vpra.ša, če se
jc po vojni tja šc kdaj vrnil, Mcihuen pa mu odgovori: "Od leta 1953 ne." V tem
108
trenutku je za nas povsem vseeno, če je vmes kdaj bil ali pa ne Jugoslaviji, bistveno
je vsekakor to, da vemo, da se zgodba dogaja po letu 1953 (ker je roman izšel leta
1957, si lahko tudi mislimo, da se dogaja prav to leto). In kje je zdaj problem, kje je
mistifikacija? Metliuen se pripelje do Beograda z vlakom: med potjo občuduje lepoto
pokrajine, obenem pa se zgraža nad titoizmom, komunizmom, diktaturo, tiranijo,
političnim terorjem, socialno bedo in umazanijo ter OZNA, ki da je hujša kot ruski
NKVD. Vidi vse, kar je lahko objektivno in v resnici tudi zares videl: degradirano
anonimno proletarsko množico brez obraza, značaja in samospoštovanja, kot je sam
temu rekel. Nenadoma pa zgroženo zagleda tudi nekaj, česar leta 1953 (ali pa 57) ob-
jektivno ni mogel videti: zagleda namreč orjaške panoje, na katerih so naslikani Tito,
Lenin in - verjeli ali ne - Stalin! Stalina leta 1953 in kasneje v Jugoslaviji pač ni več
mogel videti, ker ga je pač leto 1948 nominalno odpihnilo. Zato smo na koncu ro-
mana še toliko bolj presenečeni, ko začne nekdo Methuenu pripovedovati, da se vse
bolj in bolj šušlja o sporu med Titom in Stalinom, o sporu, ki da se iz dneva v dan
vse bolj zaostruje. 2e čez nekaj strani pa nas Mcthucn obvesti, da je svet šoirala
novica, da sta se Tito in Stalin dokončno razšla. Smo torej leta 1948! In obenem smo
tudi leta 1953 (ali pa 57, vseeno)!! Ali se leto 1957 dogaja leta 1948, ali pa se, prav
narobe, leto 1948 dogaja lela 1957?? To vprašanje je povsem upravičeno, ker pač
odgovarjamo, da se leto 1948 dogaja leta 1957, ne pa obramo! Našo trditev lahko
takoj podpremo z nekim docela vsebinsko-diegetskim pripetljajem. Jugoslovanska
vojska na široko že počasi zapira obroč okrog proti-jugoslovanske oz. pr-rojalistične
gverilske skupine, ki se prebija skozi prosu^ani in zatemnjeni gozd nekje v okolici
Novega Pazarja, zato jih njihov kolovodja 'Crni Peter' pouči takole: "Ponavadi se
gverilci lahko premikajo hitro in zlalika, medtem ko redne enote ovira težka oprema."
Leta 1948 bi bil tak stavek brez pravega smisla, zlasti če upoštevamo, da je s tem
stavkom opisal zgolj tisti način gverilskega boja, ki so ga med drugo svetovno vojno
nadvse skrbno in celo pojmljeno gojili prav partizani, zato se zdi povsem nemogoče,
da bi partizani v teh pičlih u-eh letih (1945 - 1948) prenehali biti partizani, da bi tako
ali drugače pozabili partizanski način bojevanja, da se potemtakem ne bi več znah
obnašati kot partizani! Precej večjo veljavo in obstojnost pa ima ta stavek seveda leta
1957: do takrat so partizani lahko že tudi pozabili na partizanski način bojevanja, do
takrat so svojo lasmo naturo že tudi lahko potlačili, vsaj do te mere, da ni bila več
definitivna, dominanma in prepoznavna. V tem smislu je docela verjemo, da se roman
dogaja leta 1957, nc pa leta 1948, da se potemtkem leto 1948 dogaja leta 1957. In
zkaj je moral Durrell v leto 1957 stlačiti tudi leto 1948? Preprosto zato, ker predsta-
vlja to leto praktično edini prepoznavni, simbolnosocializacijski in ikonografsko
kodificirani objekt z objektivno konspirativno-špijonsko konotacijo. Vse ostalo v
zvezi z Jugoslavijo si lahko izmišljaš, celo do te mere, da samo leto 1948 postaviš v
leto 1957, ohraniti moraš le njegovo simbolno vrednost, ali natančneje, dvigniti ga
moraš na sublimno raven žanrskcga materiala, žanrskega objekta.
eta 1957 sta tako lan Fleming kol
I Lawrence Durrell svoja agenta po-
J—^ slala v Jugoslavijo, prvi Bonda,
drugi Methuena. Kot smo rekli, je lahko Bond dospel v Jugoslavijo le zaradi svoje
zakoreninjenosti v serijo, zaradi svoje podvrženosti načelu serije, ki jo vedno vzpo-
stavlja in sploh omogoča turistično izmenjavanje lokacij (no roman, nova lokacija).
Po drugi strani pa se Durrellov Methuen prisili serije očitno izmakne, a se kljub temu
znajde v Jugoslaviji. Zakaj? Odgovarjamo takoj: zato, ker je su-ukturiran tako, kot da
bi bil del serije, pomctakem tako, kot da je izu-gan iz kontesla serije. Argumentacijo
bi lahko razvili takole:
109
1.	Mctucn sc V Beograd pripelje z vlakom, potem pa pot nadaljuje z avtomobilom do
prostranega gozda v okolici Novega Pazarja: cedlotno potovanje je organizirano na
način turističnega travcloga, kiu" pa Se sproti stopnjuje sam Mcthucn, ki nenehno
poudarja, da je bila Jugoslavija nekoč pravi paradiž, čudovito, če ne že kar idealno
letovišče (cksotika, kolonija onsuan monopolnega kapitalizma, čista, avtentična,
primitivna družba, srečna in nedolžna). Da bi bila pa mera polna, spektakclski
vrednosti ni podvržena akcija, marveč goltajoča lepota narave, ali natančneje, spckta-
kelska vrednost akcije jc minimalizirana, medtem ko je spcktakelska vrednost
"naravnih objektov" maksimalizirana. "Naravni objekti" so vseskozi podvrženi
pogledu od "zgoraj", potemtakem supcriorncmu turističnemu pogledu, ki je za svoje
"zrenje avtentičnosti" in "neokrnjene narave" pripravljen žrtvovati celo vso siceršnjo
sofisticirano udobnost in fizično lagodnost (preživlja se s tem, kar daje narava, spi v
votlini in v spalni vreči ipd.). In če bilahko rekli, da je za turizem definitivna estetska
redukcija družbene neposrednosti na naravni objekt, potem moramo reči, da predstavlja
Durrcllov roman tipični turistični redukcionizem. Zakaj? Mcthucna namreč pošljejo
na nekake "počitnice", saj mu ne rečejo, da nj kaj naredi, marveč da naj le "pogleda",
kaj se dogaja v gozdu, v pogorju sredi Srbije. Mcthucn, turistični obsedenec, za nara-
vno površino sveta prcdmcmih pojavnosti seveda takoj odkrije neko globalno socialno
tvorbo, ekscesno konspiracijo (čctniško-rojalistična 'Zveza Belih orlov' skuša zlato, ki
jc bilo tja princšeno iz Narodne banke na začetku vojne, dostaviti do Jadranskega
morja, kjer naj bi jih čiikala podmornica, ki so jo kupili od argentinske fiote). Med
potjo jih obkolijo in napadejo enote JLA, ker pa 'Beli odi' nočejo, da bi zaklad padci
v roke komunistom, se raje odločijo, da ga bodo vrgli v brezdanje in goltajoče "Crno
jezero". Zaklad požre narava, lahko bi pa tudi rekli, da se zlato kot "naravni objekt",
ki se deli na samega sebe in na svojo lastno simbolno-socialno vrednost (potemtakem
na svojo lastno "naravnost" in "mislično"-konspirativno fiksacijo), spet reducira na
pogoje njegove "naravne neposrednosti" in "ncposrcdovanosti". Zlato, ta "naravni ob-
jekt" oz. to "leptot narave", se vrne "ntu-avi". In prav v tem moramo videti cinizem
Methuenovega turističnega rcdukconizma: "naravni objekt" reducira na "naravni ob-
jekt", pri čemer skuša to "konspiracijo", kot kantovsko "stvar-na-sebi", razčleniti
"delovni akt" (proccs, napor, energijo ipd.), ki je za to rcukcijo potreben Ergo: Dur-
rcllov roman priliči k načelu serije prav ta ekscesni turizem. Mcthucn na koncu
poroča: "They'd unearthed the u-easurc..." Svojemu nadrejenemu prinese tudi dokaz
svoje uspele operacije - košček kraškega kamna in kepo zlata, potemtakem "košček
narave".
2.	Mcthucn se v tok zgodovine ne vmc.ša niti enkrat: celoten "naravni" proces vse-
skozi zgolj voyeurisiično in turistično opazuje, kar seveda le stopnjuje njegovo turi-
stično vokacijo, njegovo v bistvu serijsko provcnicnco.
3.	Mcthucn iz vsake slepe ulice ali zagate najde izhod: vsako težavo ekspcrmo reši.
Vzemimo primer: ko je na koncu nenadoma prisiljen zbežati visoko v hrib, takoj
zvemo, da jc odličen alpinist. To, kar se zdi improvizirano, nam že naslednji hip
pokaže svoje sistemsko jedro, ki nas iz tega partikularncga romana vrže v neki zuna-
nji-sosednji svet, v katerem je sama improvizacija očitno sistematizirana in utemel-
jena, ali z drugimi besedami, vse to nas nedvoumno opozori, da je junak objektivno
obstajal še preden je vstopil v ta roman, da potemtakem obsutja tudi neodvisno in
ločeno od tega romana, kar seveda žc tudi pomeni, daje njegova empirična eksistenca
izpeljana iz materialnih pogojev serije. Q.E.D.
110
PROMOVIRANJE Tadej
AMERICANE Zupančič
V AMERIŠKI
LITERATURI
DVAJSETEGA
STOLETJA
(ELEMENTI)
AMKRIŠKI ALIBI "1—^ den izmed značilnih problemov, ki
pH se zastavljajo v zvezi z ameriško
J—J literaturo dvajsetega stoletja, je po-
zicija promoviranja Americane, torej promoviranja nekega korpusa "norm", ki so
stvar formiranja fenomena ameriškega načina življenja, torej rcalnostne prakse, ki je
stvar generiranja kulturnega (-t- socialnega) imaginarnega Združenih držav Amerike. Pri
Americani gre шко v bistvu za L sistematiziranje kapitalistične racionalne organi-
zacije svobodnega dela: (svobodno podjetništvo, koфorativizem, sem sodi tudi 'duh
kapitalizma'), 2. organiziranje produkcije realnosti na način subjektiviranja logike
kulturnega (potlačitev realnosmih referenc, ki so stvar drugih kultur, torej kultur, iz
katerih so prihajali priseljenci; potlačena simbolnost v smislu proizvajanja videza o
'številu gibanj glede na prej in pozneje', če uporabim Aristotelovo formulo iz Fizike
za razlago fenomena kulturne prcsežnosti, kakršna je značilna za Združene države
Amerike), 3. u-do Etiko kapitalizma (vpliv puritanskih sekt (kalvinizem, pietizem,
metodizem, purilanizem) na razvoj 'duha kapitalizma', torej na pozitiviranje
webrovskega (i.e. modernega) modela kapitalizma (funkcionalna diferenciacija
nepretrgana akumulacija razpad tradicionalnih svetovnih nazorov, dezintegracija
klasičnih lokalnih skupnosti (i.e. 2.)), ki posledično proizvaja 'odčaranost sveta';
opozoriti je pou-ebno, da je 'duh kapitalizma' kot Sistem poslovne in poklicne etike
po Webru neintendirana posledica religiozne etike) in 4. definiranje identitetne Poli-
tike, ki je stvar ameriške zvezne Ustave (pri tem je posebno upoštevati status
funkcionalne diferenciacije, torej status ločitve ekonomije od politike).
Americana je tako stvar racionaliziranih predstavnih kompleksov, ki so investirani z
reakcijo na neke rcalnostne mehanizme. Vendar pa gre v tem primeru še za nekaj
drugega: za različne forme identificiranja in, posledično, promoviranja Americane kot
neke "norme" kulturnega (-t- socialnega) imaginarnega. Pri tem bi se bilo zanimivo
vprašati, kaj predstavlja temelj za nastanek, izvor Americane. Gotovo je najlažje reči,
da jc Americana stvar neke "objektne (realne) tesnobe" in to je tudi res, vendar pa je
potrebno dodati še vsaj to, da gre za neko realno agresijo referentov do ameriške pre-
delave normalnega, rcllcksncga Sistema "norm", ki se je v razviti obliki pojavljal v
referenčnih Sistemih, zdaj pa je - predelan - stviu" mehanizma drugih produkcijskih
"norm".
111
Tako je značilno, da se je mehanizem teh drugih produkcijskih "norm" naselil prav v
ameriški literaturi dvajsetega stoletja.
STANDARDNO PONAVLJANJEry a ameriško literaturo s konca de-
Ж vetnajstega stoletja je značilno, da
^—^ so avtorji "normalno" prevzemali
modele evropske (in tudi ameriške) literature s konca prejšnjega stoletja, predvsem
modele (predvsem socialnega) realizma in naturalizma, ki so bili v trdi formi razviti še
vsaj v 1890ih (in prej), impresionizma ter mešanice različnih modelov pisanja. Reali-
zem Edwarda Egglestona (Л Hoosicr Schoolmaster, 1871), Hcnryja Adamsa
{Democracy, 1880), Hamlina Garlanda (A Spoil of Office (1892), Prairie Folks
(1893), Rose of Dutchcr's Coolly (1895)) in Sarah Orne Jewett (The Country of the
Pointed Firs, 1896), impresionizem Stephena Cranea {The Red Badge of Courage,
1895) in naturalizem Franka Norrisa (Me Teague: A Story of San Francisco (1899),
Vandover and Brute (obnovljena izdaja 1914)) je bil stvar referenčnosti, približno tako
kot standardna pisava Marka Tvvaina, ki je vsaj z A Connecticut Yarikee in King's
Arthur's Court (1889) promoviral Americano kot detcrminanmi segment nekega li-
terarnega teksta: kljub črno/ironičnem koncu romana, s katerim je na način negativne
postavitve pripeljal prav Americano v "ekonomijo" lastnega Sistema. Na kratko:
Twain je - objektivno - dokazal, daje Americana neprevedljiva v kakršenkoli drugačen
historični oziroma .socialni kontekst. To je opazno tudi v naslednjih Twainovih
tekstih, The Man Who Corrupted Hadleyburg (1900), nedokončanem The Mysterious
Stranger (posthumno 1916) in v u-aktatu What is Man? (1906). Zanimivo je, da je
podobno negativno postavitev Americane mogoče nahajati žc v Howellsovem romanu
The Rise of Silas Lapham (1885), kjer je manjši bostonski manufakturist zapeljan v
korupcijo in ostale prepovedane prakse prav zaradi nesposobnosti, da bi se prilagodil
lastnemu, sicer predkorporacijskemu socialnemu kontekstu. Vendar pa socialni propad
v tem primeru pomeni moralni preporod in, posledično, krepitev morale določenega
socialnega okolja, ki mu manufakturist sicer pripada. William Dean Howells je potem
v svojem drugem najbolj znanem romanu, A Hazard of New Fortunes (1890)
predstavil prvo moderno velemesto. New York City, v katerem njegov junak
Kendricks pove, da mora veliki ameriški roman, če hoče biti resničen, biti neverjeten.
Poleg tega pa jc tekst nabit s težkim determinizmom, ki sledi Zolajcvem modelu v
zvezi z metodo naturalističnega romana (Le Roman experimental, 1879). Zolajev
vpliv je bil izredno močen: vplival jc predvsem na Franka Norrisa ter na mladega
Hcnryja Jamesa in deloma Hamlina Garlanda (nc glede na to, da je obsojal Zolajcvo
'pomanjkanje idealizma' in 'seksualno determinacijo') ter celo Stephena Cranea (tudi v
The Red Badge of Courage jc mogoče odkriti značilne naturalistične elemente). Torej:
ne samo "reportaža" ampak tudi umctnosmo gibanje. Prav za tovrsmo "reportažo" pa
jc Americana omogočala izvrsten manevrski prostor, saj je omogočala tudi interno
diferenciacijo med idealizmom in realizmom ter romanco in realizmom. Zanimivo je,
da jc to bil tudi objekt ameriške filozofije pragmatizma oziroma kritičnega realizma,
kakršno jc konec prejšnjega in začetku dvajsetega stoletja najbolj značilno lansiral
George Santayana: materija je nespoznatna realiteta, ki, eksistira izven subjekta, s
tem pa je tudi materija stvar subjektivnih impresij. Za umetnost je tako najprej
potrebna neka materialna osnova. {The Ufe of Reason or the Phases of Human
Progress {1905 - 1906), Three Philosophical Poets (1910)). (Tako kot za Americano.)
ZAVESA PADET Ж uvajanjem elementa Americane
^ dobimo več produkcijskih nivojev
^—i v ameriški literaturi, torej v neki
"normirani" fikcijski praksi, kar z drugimi besedami pomeni, da so ti nivoji - gre za
112
melodramski, realno referenčni (ki je stvar Americane) in inhibcijski produkcijski
nivo - stvar neke "normalnosti", nekega materialnega razmerja med realnosmimi in
fikcijskimi praksami, kjer pride do investicije z realnostjo, torej do procesa, v katerem
je realnost zvedena na produkcijski element, s tem pa fikcija postane materialni
reprezentant neke realnosti. Tako je fikcija definirana kot objektna (realna) investicija
z realnostjo. In v tem je razlika med fikcijskimi in realnosmimi praksami, ki so stvar
fikcije oziroma v našem primeru literature. V fikcijskih praksah pride do potlačitve
realnosti, kar pomeni, da ne gre za to, da bi ta potlačitev ukinila, uničila neko pred-
stavo, ki zastopa realnost, ampak da bi jo odvrnila od tega, da bi postala evidentna,
transparentna, jasno razvidna. To se dogaja na inhibicijskem produkcijskem nivoju.
Torej, na tem su-uktumo tretjem, disu-ibucijsko (gre namreč za distribucijo realnosti v
produkcijskih nivojih) pa primarnem nivoju, gre za to, da fikcija ostane tam, kjer
mora biti: v literaturi. Navsezadnje je fikcija stvar neke racionirane, omejene
pojavnosti. Drugi produkcijski nivoje melodramski. V zvezi z melodramo je značilna
neka poUačena Zgodovina, ki v tem primeru funkcionira kot zastopstvo foucaultovske
(zgodovinske) 'enkratne forme', torej 'forme', v kateri so problematizirane splošnosti
naših razmerij do stvari, do drugih, do nas samih. Tako je potlačena Zgodovina stvar
normativnega (regularnega melodramatskega) produkcijskega Sistema, ki je takšen:
produkcija (v tem elementu Sistema je produktni status realnosti stvar statusa
fikcije) - distribucija (fikcija je stvar investirane rcalnosme prakse) - reprezentacija
(realnost jc stvar koфorativnih elementov maSinerije zavedanja (Bewusst-
seinmaschinerie)). Potlačena Zgodovina glede 'enkratne forme' funkcionira preven-
tivno, glede produkcijskega Sistema pa generirativno.
Recimo, v u-dcm melodramskem romanu Cone with the Wind (1936) Margaret
Mitchell je v nek realno referenčni okvir (secesijska vojna, ki je sicer eden izmed
značilnejših "kontekstov" za promocijo Americane) postavljena tipična (idcalnotipska)
mclodramska zgodba: to, da Scarlett 0'Hara šele na koncu (dobesedno na koncu, v
zadnjih odstavkih) romana prepozna Rhetta Buücrja za svojo"u-avmo", za izpeljavo
vseh "norm", je seveda normalno. Vendar pa to situaciji postavi pozitivno: v u-agi-
čnem smislu bi morala umreti, vendar ne. Tukaj nastopijo potlačitveni procesi.
Zgodovina jc stvar zastopstva 'enkratne reforme': Scariett 0'Hara pove, daje po vsem
skupaj jutri še en dan (I'll think of it all tomorrow, at Tara. I can stand it then.
Tomorrow, I'll think of some way to get him back. After all, tomorrow is another
day.), torej da realna zgodovina predstavlja potlačitveni material. Prav to pa je mclo-
dramska "norma".
Toliko o melodramskem nivoju.
Realno referenčni nivo ima v vseh romanih funkcijo realiziranja - poleg realnega
prostora - nekega mejnega prostora realnosmih in fikcijskih praks. S tem nivojem se
vzpostavlja nekakšen prostor, v katerega se pride z zgoščanjem realnostnih in
fikcijskih praks, vstop v ta prostpr pa jc siccr blokiran z neko popolnoma "ideo-
loško" komponento: fikcijska praksa je v tem primeru forma rcalnostne prake. Tako
mora biti realnostna praksa koфorativna (tudi integrativna), ne sme biti stvar
"abstrakcije". Ali drugače, če si pomagamo s Kantom: po Kantu jc realnost razdeljena
na svet pojavov (predmetnih pojavnosti) in na svet stvari po sebi (Ding an sich). Svet
predmernih pojavnosti zaznavamo s čuti, vendar pa je čutna realnost stvar stvari na
sebi, ki pa se nam kaže samo preko duševnosti, ta pa je podvržena u-ansformacijam,
saj je proizvod zavesti. Posledično se nam ves izkustveni svet kaže samo v "formi"
prostora in časa. Zunaj tega ne moremo zaznati ničesar. In prav zaradi tega je realno
referenčni nivo stvar kantovske recepcije dveh form, forme prostora in forme časa.
Poleg tega pa lahko svet prcdmeuiih pojavnosti obstaja samo lako, če obstaja tudi
stvar na sebi, ki ni pojav, ki ni noumenon. Prcdmcme pojavnosti so lo lahko samo
113
Uiko, da obsuija ludi slvar na sebi, ki uiko predsUivlja "normo" za obstoj sveta
predmernih pojavnosti. Slvar na sebi obstaja zunaj časa in prostora, torej eksterno, s
tem pa tudi zunaj kategorij, ki so stvar "normiranosli" našega uma, torej (kanlovskih)
kategorij, kol so realnost, zanikanje, odvisnost, nujnost, slučajnost, celota. Verjetno
ni potrebno posebej opozarjali, da je Uikšen kantovski dualizem stvar evidentiranja
dualizma, ki obsuija v zvezi z realno rcfcrenčnostjo v ameriški literaturi dvajsetega
stoletja.
114
ККАЖ! KURZ Boris Pintar
OD RDEČEGA
PILOTA
DO ZENITA
ALI LEPI VID
McSanje plebiscilarncga in elitamega
je značilna faSistična šega (Ador-
no). - Govori se o nadaljevanju
faSizma z drugimi sredstvi in začelo seje rekaii, da je (zahodna) civilizacija po svojem
ustroju fa.šistoidna, ter se hkrati drugosredstvenost narcisistično oznanjati kot rea-
ktualiziran historični rezime zgodovinskega razvoja (pri čemer nikomur nič mar, čc se
znanstvene hipoteze historičnih dogodkov-procesov, ki nosijo verigo svojih učinkov
ne glede na to, ali so se dogodili ali ne, jemljejo kot fakticitctc) diferenciranja javnega
elitarizma (represivne sublimacije) in prikritega plcbiscitarizma (tlačenja flaS v rit) -
tedaj lahko postane protipostavljanje visokega in nizkega nosilec nc-skrivanja (biti
kot Stvari). Piloti so z domišljeno aplikacijo tega principa (raketa/vlak, katedra-
a/živinski vagon, oltar/štala, elementi visoke tchnologijc/prvinski elementi, božje-
/državno, telesno/duhovno, kompilacija simbolov...) naredili v tem prostoru ne pogo-
sto javno stvaritev, ki se realizira preko govorice pravšnjikov v (celost-no) umetnino.
Anti-filozofija postulira premiso, da pojav prikriva to, da nič ne prikriva, ki pa se
implicira v koincidenco subjekta, ki se zanj predpostavlja, da ve in subjekta, ki se
zanj predpostavlja, da uživa, torej v fantiizem kot rcalijo, v Stvar-Grad-Proces (Eliot
Umor v katedrali z epilogom transferirá v proccs, na katerem so gledalci pristrani
porotniki) - v obsceno uživanja, ki naj bi imelo le funkcijo fantazmatskega bistva.
Mišljenje misli pozabo na bit in svetost življenja. V sinkretizmu pa se neizrekljiva
bit (Heidegger) izreka v neizrckljivost užitka (takega ali drugačnega, telesnega ali
duhovnega), smisel biti se svetlika v brez-smislu užitka - absolut uživa žc vso ton
meta-ta-fisiko. Stvar sama se ne skriva več, kaže se kot Stvar.
Umor v katedrali se zgodi po prelomu tisočletja, v krščanskem srednjem veku, ki naj
je zaslužen za (sodobno) tehniko. Zenit pa pred prelomom tisočletja, ko jc razsvetlje-
nstvo kot mit doseglo kulminacijo svoje tcche ob aidsu kot mitu užitka volje do
moči. Thomas Beckct se sklicuje na višjo postavo kot je človekova, na sveto in je
umorjen. Porotniki pa si z ogrožajočim ustvarijo prostor, ki daje zavetje - notranjost
katedrale s fleksibilnim oltiirjem Marije kot brezmadežnim začetkom pred začetkom se
prelevi v Stalco pod gorami in nebom s praznimi lastovičjimi gnezdi pod oboki -
kragulji nastopijo na koncu - in zaprcčcni gledalci so - v Staici kot živina v - zavetju,
kjer so posvečeni, preden so simbolno uplinjeni. Biti-varcn-v-svetu, v katerem je Bog
kot očetna instanca instanca Ženskega uživanja (HO), v svetu kjer se je na mesto
115
boga-kol-Drugcga postavil človck-kol-Upravljalcc, pomeni nositi-sprejemnik-v-uSesu.
Cinično izzveni jadikovanje različnih filozofskih smeri, tako filozofij ne-celega kot
filozofij celosti, proti stehnieirano-upravljanemu svetu, ki je prav z uporabo filozofs-
kih tehnik postal upravljan do zadnje zasebnosti, tako da filozofija-Stvar (das Ding)
lahko kaže celo celoto. Filozofsko prevalenco postvarclosti (človekovega bistva) je z
enim udarcem zrušila heglovska psihoanaliza z absolumo vednostjo, ki je prav uvid
neodpravljivosti fetiške fiksiranosti zavesti na prehajajoče objekte. Sodobna tehnika-
filozofija upravlja z zadnjim ostankom svetega, z nezavednim in prav tu je režija-
scenografija izjemno lucidna v simbiozi sakralnega in elcku-onike.
Bog je nezaveden (Lacan). Psihoanalitska vednost ekspropriira božje, kolikor je
nezavedno božji resor par excellence. V psihoanalizi se razločuje znanstven od teo-
retskega diskurza, kjer se znanstveni diskurz giblje v mejah materialističnega 1п1ефге-
tiranja referenc (kar daje zadovoljive rezultate vsaj dokler signifikanti niso prezasičeni
s signifikati) in prakticiranja prekoračitve, ki posreduje teoretski diskurz, ki z diale-
ktiko racionalizma in čudeža participira na božji vednosti ter upravlja z nedotakljivim.
Sodobna psihoanaliza je s pomočjo informatike in kibernetike sfabricirala nezavedno
skupino, nacij..., le da rcalija nezavednega za razliko od nominalije nima sebi lastnega
mišljenja, vendar kljub temu prihaja do raz-hajanja med našo željo, da smo varani, in
željo nezavednega, ki počasi, nalahno in vztrajno udarja zavest - kolikor je ukana go-
vorice, da je resničnost pisava, je ozavedeno nezavedno sUukturirano kol neka pisava
(zenit, fiat, elan / vade-retro). Tako se sproducira nadjazovska instanca družbe, ki se
personificira v udbanizirani intelektualni moči. S tem kratkim stikom, ko se v manku
Drugega, mimo katerega ne moremo, na.seli človek kot "bebav debeluh" na mesto
niča, se zre v zrcalu kol svoj lastni ideal jaza in se reflektira v podobi drugega Drugega
od Drugega, se simbolno sesede v realno, v post-modemizem raz-svitanja. Drugi
Drugega od Drugega počne celo takšne debilnosti, da v eksperimentalnem zasedanju
praznega mesta, ki ni nikoli prazno, to je mesta subjekia-razloga želje, poslavlja, če
naj si sposodimo parabolo iz sveta likovne govorice, slikarja na mesto modela. Hkrati
pa je v su-ahu, da bi se ujel na označevalec, prav tako nemočen v subjektivaciji
subjekta, ko tehnika preči-blokira željo kot željo želje, kot drugi-bližnjik na drugi
suani skrile kamere 1er kot identifikacijske momente ponuja označevalec in označenec,
ki ju ne gre iskati pod zvezdnatim obokom. Nezavedni bog, bog-kot-Drugi "živi" ne
glede na to, ali je mrtev ali ne, drugi-kot-Drugi-od-Drugega pa je vreden toliko,
kolikor se iz njega da naredili žajfe.
Hrepenenje v upravljanemu svet je rcscniiment slabičev, svet je racionaliziran po meri
volje do božjega užiika. Škofa Canterburyskcga, "sovražnika družbe, sovražnika sa-
mega sebe", je (z rdečo nitjo laserja) umorila Država, ki določa pravila igre in katere
fair play pomeni imaginarnost pravil igre. Država, ki zapoveduje mejo med svetnim
in posvetnim in ki kot najbolj sverno skrivnost čuva svojo posvemost, ko sveto
poslane upravljani svet (kruh-v-ogenj). Fundamentalno "etično" načelo lakanovske
psihoanalize, ne popustiti glede svoje želje, je samomorilsko (bit-za-smrt): "Izrabljal
jc vsa sredstva, da je izzival; iz njegovega obnašanja ne moremo, korak za korakom,
sklepali nič drugega kakor to, da se jc odločil za mučeniško smrt. ... vzu-ajal je ...
Menim, da boste spričo teh dejstev brez obotavljanja razglasili sodbo, da gre za
samomor zaradi duševne zmedenosti." Kdor se ne asimilira, odmre po rasni teoriji,
kriv si je sam. Culiš se krivega, torej si kriv - pogoj možnosU izjavljanja te sodbe pa
jc, da se izjavljalec čuti odvezanega krivde. Zgodovina tehničnega sveta je represija in
svet bo osial po-svei-cn upravljani svet uživanja kot najboljši izmed vseh možnih
svetov in ko upravljani-neupravljan slika apokalipso, mu znanstveni diskurz vrne
odmev"nezavcdnehudobc(Freud)".
Svet jc urejen, mi, vi in oni pa še vedno čakamo, čakate, čakajo. "Sedem let in pole-
tja jc konec."
116
"OZKA VRATA Matjaž N.
V NEBESA. Berger
POKLICANI
BODO POGANI."
Lk 13, 22-30
Ce je bilo oko v BALETNEM OB-
SERVATORIJU ZENIT izpostav-
ljeno sevanju prehoda iz GE-
SAMTKUNSTWERK v fragment, razdelavi figurativne pomenskosti termina ZENIT
(kot vrhunca oz. najvišje točke), potem DRAMSKI OBSERVATORIJ ZENIT kore-
nito zastavlja raziskavo denotativnc osi termina ZENIT (po Verbincu: zenit-a m (fr.
zenith iz ar. samt -ar- ras POT NA GLAVO), v astr. zemeljsko NADGLAVISCE, tj.
nadirju nasprotna točka na najvišji točki nebesa, navpično nad opazovalcem...).
Skratka - morilec se vedno vrne na kraj svojega zločina, to je vendar gravitacijski za-
kon VADE RETRO! - tako vsa realizacija kibemetičnih registrov gledalne ploskve
poteka od spodaj navzgor; gledalčeva os vpisa v vizualni diskurz DRAMSKEGA OB-
SERVATORIJA ZENIT poteka docela po koordinatnem sistemu Malevičevega križa.
Drugače rečeno: polna realizacija vizualnega izkustva, da se DRAMSKI OBSERVA-
TORIJ ZENIT dogaja v nočnih urah, ko je pri vstopu in izstopu iz RAKETE moč
opazovati zvezde - nastopi šele v trenutku, ko nadglavišče kot Scena konstituira
glcdalno občestvo, ki pa ni diktirano samo od spodaj navzgor (in od tod levo in
desno), temveč sta realizirana tudi spodnja kvadranta Malevičevega križa, ko Predstava
(ali bolje Vstava) vpiše gledalca v svoj diskurz tudi skozi diktat vonja. DRAMSKI
OBSERVATORIJ ZENIT torej izvorno strukturira gledalčevo oko kot oko navzgor,
oko je torej telo, religiozno oz. fantazmatsko telo. Polje fantazmatskega, praznega,
luknjičavcga v historičnem - med besedami in stvarmi, kakor se fantazmatsko oko
obsedeno vedno znova vrača, DRAMSKI OBSERVATORIJ ZENIT ekvatorialno
precepi s simptomom spodletele prakse cerkvenih očetov, prakse, ki ji ne uspe
realizirati Prepovedi. Eliotov tekst, ki jc govorna podlaga OBSERVATORIJA,
UMOR V KATEDRALI uteleša kajpada temeljni zakon i-DEO-logije, ki tokrat vozla
skozi nadškofovsko opravo - da sama I i-DEO-logija ne "prenese" realizacije lastnega
Zakona - in da seveda izvorno skozi to meče na finto svoje fanatike. OBSERVATO-
RIJ nadškofa Thomasa Becketa v RAKETI umesti v alpsko gorovje - klasičen podij
NSK - ki ga strukturno naddoločata dve nagačcni sovi in vrsta gnezd sovjih mladičev.
2c prvo (pogojno rečeno) mrtvo/pasivno dejanje vpelje metonimični pogled Marije v
svoji institucionalni opravi na eni strani in Ženske/Skušnjavke s pečenim hlebcem na
drugi strani. Pod Marijinim pogledom je stvar, ki nas gleda: meč, ki prebode srce, ki
(pa) ju preči označevalec štafcme palice. "Negibni gibalec", ki montira dejanja, je
LUNARNI MODUL. Takoj, ko LUNARNI MODUL potegne nazaj MARIJIN obraz -
117
in tako vzpostavi opozicijo med obrazom Zcnskc in institucionalno opravo MARIJE -
jc očitno, da jc vzniknilo podjetje, katerega Arhimedova točka je radikalna razdclava
označevalca uni-FORME, ki je institucija piu" excellence: razdclava se giblje v stavi:
ali atomska bomba označevalca institucije ali subjektivna enklava individua... Stava
se giblje med de Saussurovo delitvijo na le parole in la langue. Ko LUNARNI
MODUL nadškofa po 7-ih letih sooči s SKUSNJAVKAMI, OBSERVATORIJ rcle-
vanmo opredeli Ženske v opravi/uni-FORMI Marijine službe, ki ne obvladuje
subjektivne govorice. Biblijska tema "goljufive kače" pretopljena v de Saussurovo
GOVORICO oz. govorico Ženske, ki 1п1сфе11га nadškofovo ONO (ES), OBSER-
VATORIJ razdela v tri stopnje: radikalna nemožnost govorice Ženske (Damjana
Cerne), ki jo v ustni votlini preči nadSkofovski znak (iz nadškofovc oprave); izvrženje
znaka iz ustne votline in vzpostava ženske govorice (Thomas se paradoksalno brani);
svoj simptom spodletele Prepovedi nadškof dvigne v obliki žive (prave) kače. Ko
glavni Skušnjavki (Damjani Grašič) v obliki konsekvenmo izpeljanega volkodlaka
uspe spodnesti Thomasovo Prepoved, RAKETO prešijcjo pojmi Prevare, Skušnjave,
Zločina, Krivde, Želje...skratka, svet Prepovedi razpade na vse svoje atome. Moški
diskurz vojak KRAUA HENRYJA DRUGEGA vznikne kot GOVOR po
Thomasovem "grehu". Zdi se, da bi tu OBSERVATORIJ moral bolj radikalno izpel-
jati prevod biomehanične gibalne tehnike v GOVOR. Na drugi strani pa relevantno
vzpostavi telo Thomasovc maše, ki jo Pavle Ravnohrib izvede konsekvenmo in
fascinantno. Zlasti šc, ker maša zaprcči, katarzično zaprcči "grozo" predhodnega
Thomasovega suspenza. Ko uni-FORMO, temeljni označevalec, Thomas sleče, ko
imamo torej opraviti z njegovo smrtjo, "oživijo" Zakoni RAKETE/KATEDRALE:
raketno konico označujejo napisi FIAT-ELAN-ZENIT, stranske stene označi modri
neonski napis VADE RETRO!, Thomas sc po LUNARNEM MODULU premika
proti dnu rakete, laser ga žgc v hrbet...Sekvenca kasneje...isti laser žge označena krila
obeh nagačenih sov...Cc smo v BALETNEM OBSERVATORIJU ZENIT VIDELI
skrajšano verzijo kratkega kurza vojskovanja na Zemlji, se v DRAMSKEM OB-
SERVATORIJU ZENIT nema vojna prenese v Zrak; gre seveda (zopet) za
označevanje/razodtujevanjc "prijazne idologije" (Žižek)...sodniška apologija vojakov
Hcnryja Drugega plus hkraüio žganje sovjih peruti...
Zadnja sekvenca vsevidja udeležencev vesoljske ladje ZENIT-RAKETO napolni z
gosto meglo oz. popolno temo; ZENIT rclevanmo bere Izstop iz vsevidja v SLE-
POTO...polje nore fantazmatike...
118
SACl-Linda Gordon
FEMINISTKE'
Veliko kavljev, nekateri od njih bo-
leče, me vleče h knjigam o na-
cizmu: moje židovstvo in moji
predniki, nekateri od njih žrtve, drugi pa preživeli pričevalci "holocausta"; pa tudi
moje zanimanje za antifeministične korenine desničarskih in fašističnih gibanj. Knjiga
Claudie Koonz Mothers in the Fatherland: Women, the Family and Nazi Politics
(New York: St Martin's Press 1987) je - kakor sem pričakovala - bogata z vpogledi v
odnos med reakcijo na politično in ekonomsko moč ženske in konservativizmom ter
avtoritarnostjo. Nisem pa pričakovala, da bi lahko postavila nevšečna vprašanja o
feminizmu samem.
C. Koonz tematizira mnoge vidike sodelovanja žensk v nacističnem življenju,
posebno pozornost pa posveča ženskam v nacističnih ženskih organizacijah. Več kot
štiri milijone žensk je sodelovalo v Frauenwerk, nacističnih ženskih dejavnostih, ki
jih je podpirala vlada; pet milijonov jih je pripadalo ženskim divizijam Nacistične
delavske fronte; dva milijona žensk je bilo voditeljic v mreži organizacij Frauenschaft.
Namen nacistov pri spodbujanju takšne organizacije je bil mobilizirati ženske za vsa
področja programa Rajha: produkcijo, družbeno konu-olo, "očiščenje rase", vojno.
Vendar pa se je veliko teh žensk vključilo zaradi prepričanja, da bodo tako lahko delale
za napredek žensk. Verjele so, da lahko uveljavljanje in nato poveličevanje ženskih
vrlin ter sodelovanje - predvsem materinstvo in pomoč - zagotovi ženskam spo-
štovanje, ki si ga zaslužijo. Ženske voditeljice so pogosto protestirale, ker sta Naci-
stična partija in vlada podcenjevali interese žensk, ter bile ponosne na svoje prido-
bitve za ženske. Dejansko jc eden od osrednjih argumentov C. Koonz ta, da so sc žen-
ske pogosto vključevale v te organizacije iz istih razlogov, kot so se vključevale v
napredna in feministična gibanja: upirale so se nizkemu statusu in omejevanju na
konvencionalno vlogo žensk, iskale priznanje, prostor za politični aktivizem in moč.
Teh konservativnih žensk ne odslavlja kot prevaranih s strani moških, kot tistih, ki
ne pripadajo pravemu ženskemu značaju, temveč vztraja na stopnji njihove dejanske
lastne krivde.
Ta dokaz - pravzaprav celoten projekt - je tvegan in na začetku sem se spraševala, če ji
' Inačica tega eseja bo izšla v ameriški židovski reviji Tikkun.
Linda Gordon je profesorica zgodovine na University of Wisconsin/Madison. Jc avtorica del Woman's
Body, Woman's Right in knjige o zgodovini družinskega nasilja v ZDA, ki je v tisku.
119
ga bo uspelo izpeljati. C. Koonz si prizadeva videti svet iz perspektive teh pogosto
odbojnih značajev. Žrtve in uporniki so relativno obrobni, čeprav vsebuje knjiga dve
bistveni poglavji s pomembnim novim gradivom o židovskih in nežidovskih žrtvah,
o vlogi žensk v odporu. Gledati na probleme s staliSča zatiralca predstavlja tako in-
telektualni kot moralni minus, saj jc njihova perspektiva celo bolj kratkovidna in bolj
sebe povzdigujoča od povprečne. Perspektiva nacistk je posebno mistificirana, ker so
podpirale enega od ženskam najbolj sovražnih režimov v sodobnem svetu. Kljub temu
pa C. Koonz, čeprav začasno, sprejme perspektivo njenih subjektov. Ce tega ne bi
storila, bi omejila svoj vpogled in minimalizirala globino analize. Veliko kritičnih
del o zatiralcih razočara, ker so omejena na razkrinkavanje politične korupcije,
naštevanje krutosti in korupcije in neuspešna v odkrivanju globjega pomena. Knjiga
omenjene avtorice je zlahka zlomila vse moje dvome.
C. Koonz vzdržuje distanco s prepletanjem perspektive svojega subjekta z lastnim av-
torskim izrazom. V izjemnem začetku opiše svoje odkritje iz 1980. leta, dejstvo, da je
bila Gerüud Scholz-Klink, vodja nacističnega ženskega urada, še vedno živa. (Knjigo
Scholz-Klinkove je našla v feministični knjigarni v Berlinu, v knjigarni, ki pa ni
imela dobre zgodovine nemškega feminizma Richarda Evansa zato, ker jo je napisal
moški.) Scholz-KIinkova je pristala na intervju. V dvomu, ali bo ta pomembna bivša
nacistka govorila odprto, jc prof. C.Koonz pričakovala, zanikanje, izmikanje in ske-
sanost. Namesto tega je bila Scholz-Klinkova zgovorna in nepopustljiva, ko je ponu-
jala nasvete sodobnim voditeljem.
"Veste, če bi se politiki učili iz pretcklosU, se jim ne bi bilo treba pritoževati nad
današnjo mladino. Zakaj ne vprašajo nas za nasvet o družbenih problemih?... V času
Recesije smo organizirali delavsko pomoč, ki je pobrala najstnike s ceste in jih učila
patriotizma ... Mitterand jc na pravi poti, vendar ne gre dovolj daleč. Ustanovil je
ministrstvo za pravice žensk ... "Torej vas ni zanimala Hitlerjeva politika do Zidov?"
"Mi seveda nikoli nismo hoteli, da bi izginilo toliko Zidov. Zrasla sem v antisemit-
ski družini, zato ideje zame niso bile nenavadne ... Poleg tega jc bila vsa naša politika
do časov vojne z Rusijo strogo legalna."
Nekoč je poslala denar neki Židinji, ki je šla v eksil. "Kakšna nehvaležnost! Potem,
ko sem ji pomagala ven, ... me je po vojni javno obtožila ..."
C. Koonz je kmalu spoznala, da ni intcrvjuvala bivše nacistke, temveč nacistko. Ta
vpričnost prežema Mothers in the Fatherland. Nič v knjigi ni varna preteklost. Zdi se,
da knjiga pošilja v svojih pomenih za feminizem, židovstvo in v ocenah konser-
vativizma v sedanjost občasne izstrelke, mnoge od njih ostre. To branje je boleče.
Bolečina pa v glavnem ne nastaja zaradi opi.sov strahot, temveč zaradi razbitja dolo-
čenega intelektualnega lagodja - kot čc bi bila razbita neka stara ljubljena resnica.
Ena takšnih izgub je ideja, da je ženskost nekaj, kar nas lahko obvaruje pred naciz-
mom ali čem podobnim. Dvesto let je smer feminizma poudarjala moralno superior-
nost žensk. To ni nujno biologistično stališče. Mnogo feministk verjame, da so
ženske naredili za drugačne od moških, da pa so te razlike kljub temu globoke in
temeljite. Trdijo, da so bile ženske akulturirane zato, da bi vzgajale, bile manj nasilne,
manj agresivne in bolj kooperativne kot moški. Zgodovina nacistk takšna gledanja
postavlja na laž ali pa jih vsaj omejuje. Mnogo žensk je bilo odgovornih za velike
brutalnosti in mnogo jih je še cntuiastično podkrepilo brutalnost moških. Ce za
trenutek dejansko sprejmemo stališče, po katerem se moški in ženske bistveno razli-
kujejo, lahko kdo poreče, da tako kot moški stil (v svojem najslabšem pomenu) pro-
ducira nasilje in brutalnost, ženski stil (v svojem najslabšem pomenu) producira po-
drejanje avtoriteti - to je prav tako pomembno za osnovo fašističnih režimov. Sam
Hitler je verjel, da je njegov režim, ubogljivost in čaščenje, ki ga je zahteval, odvisen
120
od feminizacije populacije.
"Kdor ne razume bistveno ženskega značaja množic, nikoli nc bo uspešen govornik.
Vprašajte se, kaj ženska pričakuje od moškega? Jasnost, odločitev, moč in akcijo ...
Tako kot ženska se tudi množice gibljejo med eksu-emi ... Množica ni samo takšna
kot ženska, toda ženske predstavljajo najbolj pomemben element poslušalstva. 2enske
ponavadi vodijo, potem sledijo otroci in končno sledijo očetje."^
Ce nas ženskost ne za.ščiti pred nacizmom, nas lahko feminizem? Nemčija je imela
relativno močno feministično gibanje - morda ne tako močno kot v ZDA, toda
močnejše kot kjer koli drugje v Evropi. Zakaj potem ni bilo nobenega dokaza o femi-
nističnem ali žensko orientiranem odporu zoper nacistični prevzem oblasti? C. Koonz
nam na primer pove mnogo umazanih zgodb o ženskih organizacijah, ki so se brez
protesta strinjale z izgoni svojih židovskih članic. Del odgovora je v dejstvu, da je
bilo nemško žensko gibanje globoko razklano med buržoazno-liberalnimi in sociali-
stičnimi različicami. Predhodne organizacije so tako zelo vodili njihovi razredni inte-
resi, da niso mogle izkusiti sveta skozi oči svojih ubogih sester. Ali drugače: njihov
feminizem je imel tako kot vsi feminizmi ob spolnem tudi razredni značaj. Se ena
zgodovinarka nemških žensk, Renate Bridenthal, je pisala o Reichsverband Deutscher
Hausfrauenvereine (Nemško združenje gospodinj), o delu pomembne vseobsegajoče
organizacije nemškega ženskega gibanja. Njihova osnovna zahteva je postala uporna
sindikalizacija in višje plače za služkinje.' Mnogo nemških žensk iz delavskega razreda
je bilo organiziranih v socialistične ženske organizacije, vendar so si prizadevale
slediti strategiji komunistične in socialistične stranke in niso predstavljale neodvisne
feministične opozicije nacizmu.
Ta razredna in religiozna razdeljenost lahko pojasni pomanjkanje enomega odpora, ne
more pa pojasniti, zakaj je bilo tolikšno število aktivistk v prvih vrstah nacizma -
političnega gibanja z jasno antifcminisučno platformo. Zavzemal se je za podreditev
pogledov moževim, za omejitev žensk na družinsko življenje, za izključitev žensk iz
javne sfere. C. Koonz pripoveduje, da je Hitler ukazal moškim SS-ovcem, naj napra-
vijo toliko nezakonskih oü^ok, kot je to mogoče, in zahteval od ženskih organizacij,
naj odobrijo ta projekt. Himmler je štirim milijonom SS-ovcem takole spregovoril:
"Največje darilo vdovi, katere mož jc padel v bilki, je vedno oü-ok moškega, ki ga je
imela rada." (Nezadovoljne ženske so bile ogorčene nad besedno igro z inicialkami
Združenja nemških deklet {Bund deutscher Madcl, EDM) ki so jih klicah tudi
Bedarfsartikel deutscher Manner (porabniški artikli za nemške moške), Bunddeutscher
Milchkühe (združenje nemških molznih krav) ali "Baldur, druck mich " ("Baidur, vzemi
me", kar seje nanašalo na vodjo Hiüerjevc mladine Baldurja von Schiracha.).
S lem ni rečeno, da ni bilo razlike med spoloma, ko je šlo za podporo nacizmu. Pred
paniko, ki jo je povzročila Recesija, so ženske za petdeset odstotkov manj volile
naciste kot moški. Leta 1932 je moško članstvo v Hitlerjevi mladini po številu
prekašalo dekleta v razmerju skoraj dva proti ena. Vendiu- pa so te razlike izginile
konec tridesetih let, razlogi za to izenačenje zaslužijo nadaljni študij. Najbolj delikaten
del 1п1ефгешс1је C. Koonz je njena identifikacija s tistimi elemenü nacistične ide-
ologije, ki so bili v nekaterih vidikih privlačni za feministično čustvenost. Tu je nu-
jen premor, da bi opisala, kaj mislim s feminizmom, pomemben ni zato, da bi preveč
poudarjala, kaj misli C. Koonz ali kaj sama izpeljujem iz njenega dela. Kot zgodo-
^ Iz Hitlerjevega pisma limstu (Putzi) Ilanfstanglu, navedeno po C. Koonz, str. 66.
' Članek Bridenlhalovc lahko najdete v izvrstni antologiji o tej temi - When Biology Became Destiny.
Women in Weimar and Nazi Germany (New York: .Monthly Review Press/ New Feminist Library, 1984).
Antologijo so uredile: R. Briedenlhal, A. Grossmann in M Kaplan. Zvezek vsebuje skupaj s približno
desetimi drugimi dobrimi članki, tekst R. Bridenthal, obsežen i/bor iz knjige C. Koonz, študijo
antisemitizma v feminističnem gibanju v Nemčiji Marion Kaplan, izvrstno poglavje Atine Grossmann o
politiki splavov v Nemčiji in mnoga dobra pričevanja o židovskih in nežidovskih upornicah.
121
vinarka sem bila prisiljena definicijo feminizma sprejeti z dejstvi, ki so dovolj široka,
da zaobjamejo veliko različnost feminizma, ki ^e spreminja, gibanj, katerih skupni
imenovalec je njihovo prepričanje, da so ženske po krivici podrejene in neupoštevane
in da bi bilo v zvezi s tem nekaj treba ali bilo mogoče storiti. V tem trenutku nisem
mnenja, da so bile nacistične voditeljice feministke, naslov tega članka je popolnoma
ironičen. Nacistke so se strinjale, da je feminizem njihov glavni sovražnik in se niso
strinjale s tezo, da so bile ženske podrejene. Vendar pa so bile v nekaterih svojih pri-
tožbah in programih podobne nekaterim tipom feministk in težko jc definirati mejo.
Vstop žensk v mezdno delovno silo in v sodobno politiko je proizvedel med ženskami
samimi nezadovoljstvo z razvrednotenjem njihovega hišnega in materinskega dela.
Konservativna ideologija, da morajo biti ženske materinske in domače, se lahko po-
javi kot izraz spoštovanja do žensk in do materinskega ter hišnega prizorišča. In vice
versa, izraz spoštovanja ženskega hišnega dela in vzgojnih sposobnosti pogosto vse-
buje neodobravanje žensk, ki izberejo drugače. Obstaja feministična orientacija, ki za-
hteva večje spoštovanje do žensk, predvsem na osnovi njihovih tradicionalnih vlog, in
z zaničevanjem gleda na ženske, ki so opustile te vloge, in jih sumi za "moško
identificirane".
V Nemčiji se prispevek te vrste feminizma h konservativizmu, celo militarističncmu
ekspanzionizmu, lahko vidi v zgodovini izraza "Lebensraum". Dobesedno je to
"dnevni prostor", postane pa fraza, ki asocira na nacistično opravičilo za teritorialno
ekspanzijo, ki je usmerjena proti vzhodu, vendar pa jo je prej uporabilo boržuazno
gibanje za ženske pravice, da bi pripisano žensko dominanmo področje - vzgojo -
ponovno izoliralo od moškega sveta denarja in politike. 2enskc so bile v Nemčiji
odgovorne za zaščito tega področja in za vzgojo moških, ki bodo ustvarili
"civilizirano" področje za nemcc in "barbarsko" za Češko, Poljsko in Ukrajino.
Feminizem ni samo komplck.scn in raznoter, temveč vsebuje tudi nasprotujoče si per-
spektive: nekateri feminizmi poudarjajo razlike med moškim in žensko, drugi
zagovarjajo konec delitve dela po spolu in razlik po spolu, nekateri raje zahtevajo in
branijo različne vloge za moške in različne za ženske. Na svojih obrobjih feminizem
neopazno prehaja v nefeministično zahtevo po moči žensk. V marsičem je mogoče
nestrinjanje, vendar se mi gabi označevanje katerega koli gibanja za neavtcntično, ne
da bi skušali razumeli njegovo motivacijo. V nekaterih najbolj konservativnih, ne-
tolerantnih bombastičnih govorih lahko vseeno prepoznamo nekatere prikrite, a žive
težnje, ki poganjajo naša lastna gibanja. Cilj ni sprava, temveč boljše pojasnjevanje
konservativnega aktivizma žensk.
Pripoznavanje teh političnih razlik nam pomaga identificirati različne interese žensk -
morda celo, kar je pomembnejše, ambivalentnost in konfiiktnost znotraj posamezne
ženske. Industrijske družbe so ženske soočile z izenačenimi pritiski, celo dvojnimi:
zaposlovanje žensk, ekonomska neodvisnost in aktivnosti v javnih sferah predstavlja
oboje, možnost in povečana bremena ter neviu-nosti. Nove vloge žensk v kombinaciji
z nadaljevanjem uadicionalnih odgovornosti za vzgojo otrok in hišno delo omogočajo
oboje - avtonomijo in nove oblike izkoriščanja. Seveda imajo ženske različne in am-
bivalentne odgovore.
Ambivalenmost v položaju žensk ni samo problem feministk. Lahko bi bila eden od
pomembnih pogojev .sodobne konservativne politike. Naslednje sporočilo knjige C.
Koonz jc, da široko razširjena bojazen za položaj žensk - in s tem tudi moškosti -
preveva celotno družbo - Uiko moško kot žensko - Uiko močne kot nemočne. Avtorica
pokaže, da je bila Ui bojazen bistvena, intenzivna in izjemno vplivna pri nastanku in
ohranitvi nacizma. Zelo učinkovito eksploatira oris delavskega razreda Nemčije, ki ga
je neposredno pred Recesijo spremljal Erich Fromm. Dejansko je bilo edino odkritje,
ki gaje presenetilo, vehemcnmo odzivanje na spreminjanje vlog žensk. Ljudje se niso
122
pritoževali le nad skodranimi lasmi, ličenjem in zaposlovanjem žensk, ampak so te
spremembe krivili za večino družbenih problemov. Daljnovidno je zapisal: "V tem je
možnost za pisce politične propagande, da uporabijo za svoje namene.""
Obljuba nacistov, da bodo ženske vrnili na njihovo mesto v družini in tako ponovno
vzpostavili trdnost družine in avtoriteto moških, je tako kot v mnogih koservativnih
družbenih gibanjih predstavljala bistven del njihove privlačnosti. C. Koonz domneva,
daje očiten tradicionalizem nacistične družinske politike pomagal prikriti radikalizem
njegovih drugih politik. Poleg tega pa kot danes v ZDA prilagoditev liberalnih, so-
cialističnih in celo feminističnih gibanj temu mitičnemu in nostalgičnemu koprnenju
oslabi njihovo sposobnost za upor proti konservativnim in avtoritarnim "rešitvam".
Te spolne analize nacizma - delno dojetega kot gibanje za obnovitev pau-iarhata -
omogočajo vpoglede v antisemitizem, še posebej v povezave med antifeminizmom in
antisemitizmom. Retorika konservativizma je polna takšnih povezav: židovstvo-
=modcrnizem, kozmopolitizcm, intemacionalizem - vsi predstavljajo rojstno mesto
pravic žensk. Gottfried Feder, zgodnji ideolog nacizma, jc takole zapisal: "nesmiselna
dogma enakosti nas bo privedla tako do emancipacije Zidov kot do emancipacije
žensk. Zid nam jc ukradel žensko..." Vendar te povezave ne kaže pœnostavljati.
Nemške nežidovske feministke na antisemitizem niso gledale, kot da bi bil njihovim
interesom sovražen. Židovstvo je bilo prav tako pauiarhalno kot druge reUgijc.
Nekatere Žide, šc posebej tiste iz razreda poslovnežev, je nacizem pritegnil iz istih
razlogov kot nežide iz njihovega razreda: okrepitev avtoritete, reda, nemškega
nacionalizma in trdnosti družine. (Ta pritegnitev nacizma je bila v razpravah o tem,
zakaj so nemški Zidje uiko počasi dojeli, da jih nacizem ogroža, zapostavljena.)
Nacisti so bili enako sovražni tudi do drugih skupin, ki niso bile posebej povezane z
modernostjo in individualizmom, so pa ogrožale njihovo dominacijo. Značilen pri-
mer so Jchovine priče, ki so bile skoraj enoglasne v njihovem popolnem neso-
dclovaju. Kljub vsemu pa je predstavljal največjo osebno napetost in stalnico ne-
dvomno antisemitizem. Uspeh tega sovraStva v organiziranju nemške podpore bi le
težko obravnavali kot obrobnega.
V svoji zavezanosti hiu-emu razvoju vojaške in indusu-ijske tehnologije nacizem
vsekakor ni bil konsistenmo antimodercn. (Gottfried Feder, katerega napad na židovski
finančni kapital je imel tolikšen vpliv v dvajsetih letih, je bil pozneje zaradi svojega
antikapitalizma izključen iz partije.) C. Koonz dejansko pokaže, da nacistični režim
nikoli ni bil sposoben zaobrniti niti tistih modernizirajočih feminističnih tendenc, ki
jih jc najbolj napadal. Stopnja rojstev se npr. ni nikoli povzpela do tiste predna-
cistične iz dvajsetih let, kljub vladnemu vzpodbujanju materinstva. Naraslo je število
splavov, kar lahko vzememo za indikator vsesplošnega nadzorovanja rojstev. Stopnja
števila ločitev je bila večja od stopnje števila porok. Nacistični konservativizem ni
želel ponovno vzpostaviti samo moške avtoritete nad žensko, ampak tudi starševsko
avtoriteto nad ou-oki. Tudi pri tem ni uspel. Naspromo, nacistična ideološka in pau-i-
otska mobilizacija je otroke podvrgla vplivom, ki so bili neodvi.sni od staršev, in celo
vzpodbujala kljubovalnost. Nacistično vodstvo se jc znašlo v dvojni stiski v odnosu
do zaposlovanja žensk: med vojno so upravljalci ob resnem pomanjkanju delovne sile
Se vedno ugotavljali, da je ženske težko siliti v tovarne, ker so bile soočene z
naspromimi politikami, ki so razgla.šalc in nagrajevale domačijskost. Hiüerjeva
okorelost glede vlog spola je u^ajala do konca. Vojna je samo še podkrepila njegovo
stališče, da so ženske bolj koristile državi z ohranjanjem privilegijev moških v družini
kot z lastnim industrijskim delom.
Sam nacistični režim pa jc, in to jc ironija, pospešil dcstrukcijo njegove idealizirane
" Gre za njegov tekst iz leta 1936 Arbeiter und Angestellte am Vorabend des Dritten Reiches, tekst je del
Studien Über Autorität.
123
domačijskosti. To je storil z razširitvijo državnega nadzora mnogih, očitno zasebnih
dejavnosti: z evgeniko in politikami reprodukcij; z njegovim prizadevanjem za ide-
ološko konformnost; z nadzorom nad mladino. Te kontradikcije najmočneje izstopajo
v dejavnostih organiziranih nacistk. Vlogi konservativnih aktivistk, ki preživljajo
življenja na potovanjih, javnih govorih, in si prizadevajo za vpliv v javnosti tako, da
poučujejo druge ženske, naj napravijo domačijskost in zasebno sfero za svojo priori-
teto, je inherentna ironija. Pridružene so gibanju, ki nalaga ženski posebno, izključno
zasebno vlogo, vendar pa hkrati pozivajo ženske, naj mobilizirajo in zagotovijo javno
vodstvo v smeri teh ciljev. Kontradikcije ni preprosto v pomešanih motivih nacistk;
gre za kontradikcijo v sami naravi konservativne politike v obdobju emancipacije
žensk.
Knjiga C. Koonz je posuta z implicitnimi primerjavami s sodobno desnico. Izraziti
jih je delikatno zato, ker so bile posebnosti časa in prostora nacizma izjemno
pomembne. (Želim si, da bi bila C.Koonz bolj jasna, ker bi lahko bili njeni zaključki
verjemo bolj poučni, kot so moji.) Prodružinska vsebina nacistične ideologije je npr.
močno podobna tistim, ki jih je dejansko mogoče najti v pravzaprav vseh družbeno
konservativnih gibanjih: gibanju proti volilni pravici žensk v devetnajstem stoletju,
"družbeni čistosti" na začetku dvajsetega stoletja, italijanskem fašizmu, vichyjskem
patriotizmu, sodobni "Moralni Zrelosti". Vendar pa je bila intenzivnost nacistične
panike v odnosu do "sebičnosti" žensk, "pomehkuženja" moških in "moškosti" žensk
brez primere. V času Recesije je v ZDA obstajala prodružinska usmerjenost proti za-
poslovanju žensk, seksualni svobodi, konu-oli rojstev in kulturnemu modernizmu,
vendar pa ni sprožila toliko nacionalizma, rasizma, antifeminizma in antikomunizma
kot v Nemčiji. (ZDA dosežejo večjo podobnost v pedesetih letih, ko so bile te težnje
bolj silovite, vendar pa delno zaradi bolj zdrave ekonomije niso postale množično
gibanje.)
Dve posplošitvi, ki izhajata iz te knjige, lahko tvegamo brez oklevanja. Prvič, bo-
jazen pred erozijo tradicionalnih spolnih struktur lahko prispeva k množični dov-
zcmosti za avtoritarne rešitve. Dejansko so med vsemi bojaznimi, ustvarjenimi z
destrukcijo kmečke družbe in njenega patriarhalnega reda ter njegovo zamenjavo z ve-
likimi mesti, industrijskim delom ter individualističnimi vrednotami, pogosto najbolj
žive prav tiste, ki so povezane z novimi vlogami žensk in zahtevami po individualnih
pravicah. V ZDA so bili najbolj konsistenmo sporni domači problemi zadnjih sto
petdesetih let ženske pravice in reproduktivne pravice. Drugič, tudi ženske so za-
skrbljene zaradi teh sprememb. Proces modernizacije pa nikakor ne pomeni zanesljivih
in trdnih izboljšav za ženske. Čeprav so bila ženska gibanja večinoma bolj napredna
(tj. v večji meri so vodila k demokraciji, enakosti in državljanskim svoboščinam) od
moških, to še nc zagotavlja, da je vedno tako in mnogo žensk so očarale avtoritarne
obljube o obnovitvi tradicionalne (čeprav ponavadi mitične) stabilnosti.
Ce imamo opraviti s poduki, potem vključujejo opomine, da je sovražnik tako med
nami kot zunaj nas. Ranljivost in manipulatibilnost državljanov je funkcija bojazni,
ki ja v nas že navzoča in v veliki meri ustvarjena z nestabilnostjo "osebnega" življe-
nja - družine in skupnosti. Konservativci niso v celoti v zmoti, ko individualne aspi-
racije žensk vidijo kot sovražne družinski stabilnosti v starih razmerah (npr prisilne
poroke in rojevanja, moške avtoritete, pogosto vsiljene z nasiljem moških). Toda vr-
nitev na "tradicionalno" družino ni možna - nič bolj kot za časa nacističnega režima.
Pričakovati moramo ponavljajoče se po.skuse močnih reakcionarnih odzivov na to
nestabilnost, dokler je še kakšna malenkost stabilnosti, ki jo lahko dosežemo le na
osnovi pripoznanja teženj žensk.
Knjiga C. Koonz razkriva omejitve delovanja liberalnih in socialističnih feministk v
weimarski Nemčiji. Obe skupini sta se osredotočili na posamične - popolnoma
124
potrebne - reforme, kot so politične pravice, legalizacija kontracepcije in splava,
enako plačilo, pravice homoseksualcev, nobena pa ni ponudila koherentne vizije nove
družbe, utemeljene v spolni enakosti in svobodi. Nista mogli predstaviti novih osnov
stabilnosti. Ta naloga je danes ostala nam: artikulirati družbo, ki bi zadovoljila
potrebo ljudi po stabilnosti kot tudi po tveganju; po skupnosti kot tudi po individu-
alni svobodi; po razlikah brez dominacije.
Prevedla: Milica Antič
125
Wï-	■



PROBL MI
Eseiì
Uredništvo
Eseji
Literatura
Ra/pravc
Odgovorni urednik in v.d. glavnega urednika
Sekretar urcdniStva
Oblikovalec
Tehnični urednik
Računalniška priprava teksta
Tisk
Vlasia Jalušič, Miha Kovač, Tomaž Mastnak,
Iztok Saksida, Marcel Slefančičjr. Darko Strajn,
Zdenko Vrdlovcc
Andrej Blatnik, Aleš Debeljak, Alojz Iban, Milan
Kleč, Ijika Novak, Jasa Zlobec, Bojan Žmavc
Miran Božovič, Mladen Dolar, Rastko Močnik,
Stojan Pelko, Rado Riha, Braco Rotar,
Slavoj Zizek
Slavoj Zizek
Alenka Zupančič
Ranko Novak, Studio Znak
Peter Zebre
DO Mikro Ada - sektor za namizno založništvo
ČGPDelo
Svet revije
Naslov uredništva
Uradne ure
Tckoii račun
Letna naročnina
Izdajatelj
Naklada
Andrej Blatnik, Aleš Debeljak, Mladen Dolar,
Miha Kovač, Rastko Močnik, Luka Novak,
Braco Rotar, Marko Uršič, Jože Vogrinc,
Jaša Zlobec, Slavoj Žižek (delegati sodelavcev);
Ciril Boškovič (predsednik), Milan Balažič,
Pavle Gantar, Valentin Kalan, Dragica Korade,
Duško Kos, Lev Kreit, Vladimir Kavčič,
Mojmir Ocvirk (delegati širše družbene
skupnosti)
Ljubljana, Gosposka 10/1
Ponedeljek, od 13. do 15. ure in torek,
od 17. do 19. ure
50101-678-47163, z oznako ZA PROBLEME
Za leto 1988je naročnina 25.000 din, za tujino
dvojno
RK ZSMS, Ljubljana, Dalmatinova 4
1300 izvodov
Revijo denarno podpira Kulturna skupnost
Slovenije. Po sklepu Republiškega sekretariata za
kulturo in prosveio St.421-1/74, z dne 14. marca
1974, je revija cproščcna davka od prometa
proizvodov