Slapsak.qxp 8.12.2005 17:10 Page 95 95 Arheo 23, 2005, 95–97 Slavnostni govor ob osemdesetletnici študija arheologije na ljubljanski univerzi © Božidar Slapšak Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za arheologijo Spoštovani gospod rektor, gospod dekan, cenjeni gostje, drage kolegice in kolegi, dragi študentje! Naprošen sem bil, da kot – èeprav komajda, vendarle po stažu najstarejši zaposleni delavec Oddelka za arheologi- jo nagovorim zbrane ob tej slavnostni priložnosti. Naloge sem se lotil z vso ponižnostjo. Na tem mestu bi danes moral stati èastni profesor Univerze v Ljubljani dr. Jože Kastelic, ki je s svojo neizmerno energijo, humanistièno širino in, da, permisivnostjo najzaslužnejši, da je Oddelek za arheologijo danes to, kar je: mednarodno uveljavljeni center znanja, mednarodno priznan razvojni center, ko gre za sodobne pristope in metode v stroki, in, upamo, še kar solidna šola. Profesorja Kastelica od lani ni veè z nami in njegove figure zlepa ne bo nadomestil nihèe od Slika 1: Izr. prof. dr. Božidar Slapšak med slavnostnim go- vorom na akademiji v poèastitev osemdesetletnice študija arhe- ologije na Univerzi v Ljubljani v Zbornièni dvorani Univerze, 21. aprila 2004 (foto: Miran Eriè). nas: še ob obletnici profesorja Gabrovca pred dvema letoma smo lahko uživali v njegovih retoriènih vzletih in se spominjali visokih standardov, ki jih je študentom in takrat mladim asistentom postavljal s svojimi izpiljenimi, vèasih tudi briljantno improviziranimi, vedno pa poanti- ranimi predavanji in nastopi. Profesor Gabrovec, naš uèitelj v najžlahtnejšem pomenu te besede, je drugi, ki bi moral stati na tem mestu pred nami vsemi. On je zaslužen, da se je generacija slovenskih arheologov, ki je trenutno v zreli dobi strokovnega ustvarjanja, dobro oborožena s temeljnimi orodji in metodami stroke lahko, vsak po svoje, podala v svoja iskanja. Kakorkoli že, veseli me, da ga danes vidim tu v dvorani. Osemdesetletna zgodovina arheologije na ljubljanski uni- verzi je, kot je lepo pokazal Predrag Novakoviæ v svoji na obsežnem arhivskem delu temeljeèi študiji v knjižici, ki spremlja ta jubilej, polna negotovih zaèetkov in boleèih cezur. Avtonomnost stroke kljub moèni tradiciji pred prvo vojno in jasni zastavitvi v utemeljitvenih dokumen- tih univerze v izvedbi ni bila samoumevna: arheološke vsebine so se vzpostavljale znotraj umetnostnozgo- dovinskega pa zgodovinskega študija in, ko gre za pale- olitske študije, znotraj naravoslovja. Takšno stanje in položaj stroke odražajo na eni strani sistematizacije arhe- ologije kot pomožne zgodovinske vede v programskih tekstih zgodovinarjev, na drugi pa nesorazmerna zastopanost naravoslovnih vsebin – prevlada pri paleolit- skih študijah in skromna prisotnost pri študiju mlajše prazgodovine in zgodovinskih obdobij arheologije v desetletjih po drugi svetovni vojni. Brez dvoma je zaslu- ga generacije profesorja Korošca in profesorja Klemenca, da je institucionalizirala arheologijo v okviru samostoj- nega oddelka na Filozofski fakulteti, ne smemo pa tudi pozabiti vloge profesorja Korošca pri vzpostavljanju infrastrukture za arheološko raziskovalno delo v okviru Slovenske akademije znanosti in umetnosti ter vloge ljubljanskega Oddelka za arheologijo pri formiranju raziskovalnih in uèiteljskih kadrov, ki so potem delovali v drugih delih tedanje Jugoslavije. Od zaèetka sedemde- setih let, ko je po ponovni kadrovski izpraznitvi oddelka vajeti prevzel profesor Kastelic, vendarle lahko govorimo o kontinuiteti, kakorkoli že spremljani z dvomov polnim pogledovanjem mladih kadrov èez meje prostora, v katerega je tradicionalno vpeta naša arheologija, pa z novimi pristopi in tehnikami, ki so se v svetu razvijale v Slapsak.qxp 8.12.2005 17:10 Page 96 96 Božidar Slapšak Slavnostni govor tem èasu. Èe je moja generacija imela sreèo, da so se iz naših vrst zapolnjevale vrzeli v kljuènih institucijah slovenske arheologije in smo razmeroma gladko prišli do služb, pa smo bili takrat mladi asistenti na Oddelku za arheologijo na hitro vrženi v zahtevno pedagoško, raziskovalno in administrativno delo. "Uka žeja" seveda ni "golfiva kaèa", a pesnik ni edini, ki mu je jemala "vero vase". Dozorevanje te generacije uèiteljev in s tem šole je vzelo veliko èasa in ni bilo brez nihanj in kriz, ves èas pod kritiènim oèesom študentov in strokovne srenje in ob pomembni udeležbi zunanjih sodelavcev. A rast je bila nedvomna, kakorkoli jo merimo – s številom in peda- goškimi nazivi uèiteljev, asistentov, sodelavcev in mladih raziskovalcev, številom študentov, diplomantov in dode- ljenih znanstvenih nazivov, novimi tematskimi polji, konceptnimi in metodološkimi inovacijami, povezova- njem s svetom, raziskovalnimi rezultati. Sedaj denimo poteka prenos paleolitskih študij na Oddelek za arhe- ologijo in sistematizacija študija paleookolja in drugih naravoslovnih vsebin arheologije. Danes pobudo prevze- ma nova generacija, kar nam omogoèa, da na novo domislimo svoje mesto v dinamiènem polju arheološke vede in svoje moèi usmerimo v intelektualno rast in pro- fesionalno odliènost študentov in doktorantov. Potencial Oddelka za arheologijo je nedvomno velik. Uèitelji oddelka so v zadnjih letih izvajali pouk ob matièni še na univerzah v Berlinu, Parizu, Pisi in Leide- nu. Ljubljana je postalo redno sreèevališèe strokovnjakov za neolitske študije od Anglije do Irana in Kitajske, naše ekipe in naši študentje raziskujejo v Avstriji, Hrvaški, Grèiji in Turèiji, kolegi z Oddelka so zaslužni za vodenje programa zašèitnih raziskav na avtocestah v Sloveniji in sodelujejo tudi pri drugih velikih infrastrukturnih projek- tih, uspešnost teh aplikacij nas postavlja v sam vrh Evrope. Pred nami so nujne spremembe študija, ki jih narekuje bolonjski proces, in s tem sistemsko umešèanje v interaktivne mreže in mobilnost med evropskimi uni- verzami. To so izzivi, ki jih sprejemamo z vso resnostjo in optimizmom, tembolj zato, ker smo že doslej bili vpeti v izmenjave in sodelovanj na raznih ravneh. Upamo, da bodo v tem procesu vzpostavljeni okviri, ki bodo omogoèili v polni meri izkoristiti komparativne prednos- ti kolegija in šole. Dolga leta je bilo samoumevno, da študij arheologije potrebuje ustrezno opremljene labora- torije z laboranti oziroma dokumentalisti, in tudi naš od- delek jih je imel, tako kot druge propulzivne arheološke šole v svetu. Danes je opremljanje laboratorijskih uèilnic v glavnem prepušèeno naši iznajdljivosti, o tehniènih kadrih pa lahko le sanjamo. Študijski program arheologi- je in raziskovalni program v okviru programske skupine sta uvršèena v kategorijo B, kar je daleè pod standardom, ki velja v svetu. Ob vzpostavljanju arheološkega semi- narja v okviru historiènih študij v Sarijinih èasih je bilo na dlani, da seminar potrebuje izkopavanja, ob katerih bo potekal pouk terenskih tehnik in metod arheološkega raziskovalnega dela: tako je bilo zastavljeno delo na Velikih Malencah in potem po vojni na vrsti drugih najdišè v Sloveniji, vse do sredine osemdesetih let. Danes, ko so standardi in tehnièna raven terenskega dela neprimerno zahtevnejši, se vodstvo in izvajalci pouka arheološke metodologije vsako leto znova borijo in improvizirajo izvedbo v okviru gostovanj pri izkopava- njih Zavoda za varstvo kulturne dedišèine, lastne temeljne terenske raziskave pa laže izvajajo v tujini v okviru mednarodnih projektov kot doma. Èe hoèe Oddelek za arheologijo obveljati v Evropi kot center izvrstnosti, mora zagotoviti ustrezen okvir in kontinuite- to svojih temeljnih raziskav, ki so naravno okolje za metodološki in terenski razvoj stroke in ob katerih je mogoè uèinkovit prenos znanja in tehnik na nove ge- neracije strokovnjakov. Razumevanje, ohranjanje in upravljanje s kulturno dedišèino, tudi arheološko, je eden prednostnih ciljev skupnosti, ki se imenuje Evropa in katere del tudi poli- tièno postajamo èez nekaj dni. Programsko negovanje raznolikosti in obenem iskanje skupnega identitetnega jedra Evropske skupnosti se nenehno ozira k preteklosti, da ne reèem koreninam, in tu se gibljemo na nevarni meji. Tako kot druge politiène tvorbe tudi Evropska skup- nost ni imuna na politièno instrumentalizacijo historiène- ga in kulturološkega vedenja, kakorkoli smo že preprièani, da moè in ugled akademskih institucij Evrope, predvsem pa njihova avtonomnost in obenem integriranost v nadnacionalnih omrežjih, predstavljajo zadostno garancijo, da do grobih zlorab, kakršnim smo bili prièa v prvi polovici dvajsetega stoletja ali v èasu raz- padanja jugoslovanske federalne države, ne more veè priti. A že dejstvo, da že nekaj èasa evropske institucije radodarno podpirajo operacionalizacijo kulturne dedišèi- ne, ne pa tudi temeljnih raziskav na tem podroèju, je Slapsak.qxp 8.12.2005 17:10 Page 97 97 Arheo 23, 2005, 95–97 nevaren signal. Prav temeljne raziskave so ob ustrezni samorefleksiji strok tisti instrument, prek katerega se bodo samozavestne in avtonomne akademske institucije lahko uèinkovito zoperstavljale zainteresiranim poenos- tavitvam, ko gre za prisvajanje preteklosti in njene dedišèine ter s tem povezane identitetne konstrukte. Nove pristopnice imajo v rokah najmoènejše argumente, da v evropskih institucijah zagovarjajo resnejše vlaganje v temeljne raziskave preteklosti – tudi najstarejše in kul- turne – seveda tudi arheološke dedišèine. Odgovornost šole, ki ji je zaupana naloga vzgajati kadre za te naloge, je velika, prav tako odgovornost institucije, v okviru katere deluje ta šola, pa naše državne skupnosti in njenih institucij. Ta jubilej je dobra priložnost za razmislek o dometih šole in o nujnih pogojih za njeno optimalno delovanje in bodoèi razvoj. Raèunam, da bodo pogovori ob kozarcu žlahtnega (sadnega soka) po teh nagovorih ubrani na to temo. V Ljubljani, 21. aprila 2004