Pofitnina plačana v gotovini Ljubljana, četrtek 26. avgusta 1937 Cena Din !•- Leto II Uredništvo in uprava: Ljubljana, Novi trg št. 4/II Štev. 17 Naročnina: letno Din 24 — polletno * 12-- četrtletno „ 6 — Izhaja vsak drugi Cetrtek GLASILO JUGOSLOVANSKEGA LJUDSKEGA GIBANJA ZBOR Križ čez račun Iz Rusije poročajo, da je Stalin odstavil glavnega tajnika kominterne Bol-Sara Dimitrova, katerega je zamenjal Seneral Ježov. Dimitrov je baje padel *»to, ker se je upiral zbližanju Rusije z ^emčijo, in pa zaradi neuspehov komin-,efne v Španiji (kjer se menda poraja a°Va monarhija) ter zaradi kitajsko-ja-l^nskega spora, kjer ima tudi Rusija Sv°je prste vmes. Dimitrov pa je dobil še en velik »nos« aji ukor: to pa zaradi nenadnega pregreta jugoslovanskih, posebno srbskih ®tiiožic ob priliki borbe okrog konkor-■ ata in ob pogrebu patrijarha Varnave. Smernice ZBOR-a točka III. Ne moremo si misliti trajne in močne državne oblasti brez svobodne objektivne javne besede. Prava močna oblast se pozna ravno po tem, da se take javne besede ne plaši. Zakon mora zavarovati osnovne in bitne koristi ljudstva zoper zlorabo tiska. Prav tako mora zakon zavarovati tudi javno besedo samo pred osebno nepoštenostjo in odvisnostjo onega, ki se z njo bavi. Brez borbe ni zmage! »Hočemo veliko, močno in pravično Jugoslavijo složnih, enakopravnih Srbov, Hrvatov in Slovencev; hočemo ljubezen med brati po geslu „brat je mio, koje vere bio“; hočemo smrt poklicnih stran-karsko-političnih čaršijskih profitovcev, ki dobro živijo na račun naše medsebojne mržnje in nesloge. Hočemo smrt tistih, ki nam trdovratno vsiljujejo versko, socialno in nacionalno borbo, da bi zakrili svojo nesposobnost za rešitev nerešenih velikih problemov, ki pomenijo za nas boljše, svobodnejše in ponosnejše življenje! Hočemo red in pravico!« je bil — program »Zbora«! Ta krik pa Poleg Dimitrova bodo dobili svoj »nos« ali ukor še drugi odličniki, ki so jim inozemske centrale internacionalnih sil poverile važno nalogo, da zasejejo verski in nacionalni razdor med jugoslovanske državljane za vsako ceno — pa jim ni »ratalo«. Poravnajte naročnino! »Nosovi« bodo še deževali. Vsi prizadeti pa naj se za prejete ukore pravočasno zahvalijo našemu voditelju, odločnemu in dalekovidnemu Dimitriju Ljo-tiču, ki jim je — ne prvič, ne zadnjič — napravil KRIŽ čez račun... Bližnja bodočnost bo to dokazala, čeprav še danes o tem naš veliki dnevni tisk tako trdovratno molči... (R. S., Maribor.) Bumerang Bumerang je avstralsko orožje, ki se vrže na sovražnika, pa prileti lastniku saino v roke nazaj. Če pa je njegov lastnik neroden, lahko bumerang pri vračanju ubije tudi bumerangovega metalca samega. Dandanes imajo puhloglavci lahek posel. Če hočejo odpraviti nevarnega političnega nasprotnika, ga proglasijo enostavno za — fašista. Kajti to, kar si povprečen človek pri rias predstavlja pod fašizmom, je nekaj tako strašnega, da po razodetju, da je nekdo fašist, ni treba nobene diskusije več. Oglejmo si torej, kaj si prav za prav tak človek predstavlja pod to besedo. Seveda je tu mišljen povprečen človek, ki se ne poglobi v nobeno stvar temeljiteje, temveč se povsod zadovoljuje s tem, da drugi mislijo namesto njega (Takih pa je Največ.) Zadovoljuje se s časopisno re-I>ortažo prav takih površnih ljudi kakor je on sam. Ti slednji pa repor-tirajo seveda že eo ipso tako kakor njih poslodavec to želi. Nazadnje pa ta delodajalec tudi že tako sestavljene reportaže pred izidom v tisku še sam dokončno tako »redigira«, da v celoti odgovarjajo vsekakor njegovemu okusu, ceprav že ne samim dejstvom. Med povprečne ljudi pa nikakor ne stejemo ravno preprostega človeka. Mor-jih je še več med poluinteligenco, pa buli med purgarskim razumništvom. Saj že davno pisali o tem, da purgar po k°nčanih svojih študijah zapre — možga-medtem ko prav često ravno preprost, °da bister človek šele pozneje, ko do-?0l'i, seže po knjigi, da bi nadomestil to, *ar mu manjka. Če je kdo od tistih povprečnih ljudi zraven radi mode, »naprednosti« ali praznoglavja še mardohajec (marksist), potem je jasno, da bo ostal samo na površini. Saj ne more imeti kake prave filozofske ali naučne globine. Materijalist ostane samo pri zaznavnemu. Dojetje ni njegova stvar. Njegova diagnostika in te-rapevtika, torej teorija in praksa sta in ostaneta samo v zaznavanju in v skrajnem slučaju še v lečenju simptomov — posledic, nikakor pa ne vzrokov, ki jih na dojame. Vsi ti torej vidijo le zunanje, v notranjost nikjer ne proniknejo. Tako poznajo fašizem kot sistem, ki oblači telo in um v uniformo z raznimi barvastimi srajcami, »pauhpintami«, čudnimi pokrivali itd. Kot sistem, ki smatra nagobčnik, zapor in ječo, skratka nekak ljudski kontumac za svobodo govora in tiska, preprečevanje zborovanj za svobodo zborovanja, razpust združenj za svobodo združevanja, metanje iz služb na ulico, ricinus in strup za svobodo prepričanja, pendrek za močnejši od razpela, kundak za versko svobodo, svinčenke pa za bonbone splošnega blagostanja. Seveda živi po njihovem prepričanju posamezni fašizem v tesnem objetju v zunanji in notranji politiki s kapitalizmom in sosednimi fašizmi. Tej slednji politiki na ljubo baje včasih kak fašizem proglaša tudi Lukrecijo Borgijo za boginjo vsakršne svobode. Če torej gospoda mardohajci lažejo svetu, češ da so zboraši fašisti, potem je to že iz vsega, uvodoma omenjenega razumljivo. Poleg tega pa smo bili ravno mi prvi v Jugoslaviji, ki smo razkrinkali novo taktiko moskovske kominterne se-daj baje že odžaganega, mogoče medtem tudi že zaklanega Dimitrova. Bili Odgovor »Otadžbine« na ultimat »Samouprave« Na ultimat glavnega glasila JRZ »Samouprave«, o katerem smo poročali v zadnji številki »Zbora«, je odgovorilo naše glavno glasilo »Otadžbina«, tako-le: »„Samouprava“ je po izidu letaka s podpisom našega predsednika poskusila prav ljubeznjivo ponuditi našemu predsedniku možnost, da zataji svoj podpis na letaku.« »Če tega ne bo storil,« nadaljuje „Sa-mouprava“, »se povrnemo k tej zadevi še enkrat, toda potem že ne bomo imeli nobenega obzira do spoštovanega Ljotičeve-ga imena.« Da takoj odgovorimo: »Prvič ni imela »Samouprava« niti doslej prav nobenega obzira do imena našega predsednika. Dokaz za to so tožbe, po katerih se mora zagovarjati njen glav- ni urednik ravno radi tega, ker je dovolil, da ga njegov list brez podlage kleveta. Drugič ne beži naš predsednik pred odgovornostjo zaradi podpisu na znanem letaku. Tretjič nas bo pa zelo veselilo, če se povrne „Samouprava“ na to vprašanje, pa nam izkaže čast s tein, da bo poskusila ovreči lepo po vrsti eno za drugo vse trditve, katere je s svojim podpisom postavil naš predsednik, — prepričani smo, da bomo v stanju, da ji na to prav temeljito odgovorimo.« To je torej odgovor našega predsednika druga Ljotiea. Nas pa boli pri stvari tudi to, da skušajo naši nasprotniki poleg drugih tudi vse naše take »grehe« naprtiti ubogi JNS, katero so že stokrat z vsemi mrtvaškimi obredi in vigilijami pokopali. Prosimo jih, naj bodo pravični in ne preganjajo nedolžnih... smo prvi, ki smo javili, da je Dimitrov dal nalog, naj se začne brenkati na ljudsko frontaške demokratične in antifašistične strune, ker odkrito komunistične več ne pojo preveč lepo in so močno razglašene. Toda, če v imenu krščanske resnice goljufajo lahkoverni svet »Slovenec« in njegove pritikline z isto lažjo, to pa je na prvi pogled vsaj malo čudno. Vemo sicer, da so ljudje »Slovenčevega« kova teoriji papeževe enciklike divini redemtoris hitro pastavili nasproti prakso bruseljskih godelj, in nas v tem oziru ne čudijo iste laži iz enega in drugega tabora. Tudi enaki postopki iz obeh taborov nas ne čudijo. Toda, če te postopke primerjamo z vsem tistim, kar povprečnež smatra za značilno za fašizem in kar so mu vtepla v glavo ravno mardohajska in demokratična trobila, kakor n. pr. pri nas »Neodvisnost« in »Slovenec«, potem se moramo od srca nasmejati tistemu povprečnežu, če se vživimo v njegov položaj, in »Slovencu«, da ravna tako neprevidno. Kak obraz neki dela tak človek, ki mora pri vsej svoji puhli in votli glavi končno vendarle zaznati, da so uprav postopki ljudi okrog teh časopisov na las podobni tistemu, kar so jim prav oni naslikali kot fašizem, medtem ko niso zboraši, katere oni zmerjajo s fašisti še svoj živ dan nikomur kratili svobode govora, zborovanja, združevanja, prepričanja, vesti itd. niti niso še nikogar vtikali v kakšne uniforme. Pa ravno po pisan ju omenjenih trobil bi to kaj lahko storili. Saj baje zbirajo v svojih vrstah Orju-naše (za katere se celo tisti povprečnež spominja, da niso bili strahopetci), Pofov-ce (katere je mimogrede rečeno ravno glavno glasilo Zbora »Otadžbina« prva razkrinkala) in temu podobne. Samo do dveh zaključkov lahko pride sčasoma tak človek: če je fašizem res tak kot mu ga oni razlagajo, potem mu hočejo bržkone čisto neopazno namigniti, da so oni sami fašisti. Če pa kljub temu trdijo, da oni niso fašisti, pač pa, da so to zboraši, je zopet samo dvojno mogoče: ali kriče tatovi: »Držite tatu«, pa vtikajo drugim svoje grehe v škoren j, ali pa je vse skupaj, kar mil pripovedujejo o fašizmu. — laž. Kajti zboraši, ki so po njihovem fašisti, ne delajo prav ničesar od vsega tistega, kar so mu glede fašistov natvezila omenjena trobila, pa mora biti bistvo njihovega »fašizma« čisto v nečem drugem, kar pa se mu oni bojijo povedati. Na vsak način pa je zmerjanje zbo-rašev s fašisti s strani teh ljudi zelo nerodno vržen bumerang, ki tolče metalce po lastnih nosovih in dela imenitno nenaročeno propagando za — nas! Sicer pa izgleda, da gospoda okrog »Slovenca« sami že čutijo bumerang na lastnem nosu, pa so si zato proti Zboru izmislili nekaj novega. Postali smo jim naenkrat — Velikosrbi! Bumerang! Kje so bile srbske zastave na zbora-škem shodu v Smederevu in kje jugoslovanske na pogrebu dijaka Dolinarja? Če se pod jugoslovansko zastavo širi veliko-srbstvo, kaj se potem širi pod slovensko zastavo? Mar jugoslovanstvo? Mi vemo samo eno: takrat, ko se je pod slovensko zastavo res širilo jugoslovanstvo, ni bilo »Slovenca« poleg! Kadar pa »Slovenec« maha z jugoslovansko zastavo, ni jugoslovanstva poleg. Jugo-goslovanska zastava v rokah zbornša pa je samo Jugoslavija in njen edini vladar Kralj Peter II.! Ničesar drugega ni vmes! Naj »Slovenec« ne sodi po sebi. Naj ne meče bumeranga sebi v nos. Posebno ta tema je za »Slovenca« zelo nevarna. Znali bi mu zagosti še vse drugače, kakor je to storil Henrik Tuma v svoji knjigi »Iz mojega življenja«, na katero se je »Slovenec« tako strašno razjezil. To so stari grehi, in novi so le njih logična posledica. Sled njič je »Slovenec» izvohal še eno: baje smo zboraši proti enakopravnosti ri-mokatoliške cerkve. Proti tisti enakopravnosti, katero so naknadno nudili tudi pravoslavni cerkvi, — pa jo je odklonila, — smo pa zares, ali boljše rečeno proti katerikoli kršitvi suverenosti jugoslovanskega ljudstva v lastni državi, to pa prav zares. Tako zares, da izgleda, da bo to že kar odločilno, čeprav »Slovenec« in njegove pritikline stalno trde, tla nas ni nikjer. Videl bo, da smo povsod! Videl bo pa tudi še, da ni: svako čudo za tri dana«, kakor se je pred mesecem blagovolil izraziti visok gospod. Ti vsi skupaj se bodo šele takrat prepričali, da so bili le oni — čudo za tri dana. Tudi to jim bo — bumerang po lastnem nosu. »Globoke osnove družbe so moralnega značaja. Tudi država ni samo organizirana sila. temveč etična skupnost, kjer je sila postavljena v službo ljudstva. Zgodi se, da to včasih ni tako, kot se zgodi, da oko ne vidi, uho ne sliši — toda to ni pravilo. Pravilo je, da v državi sila služi pravu. Kjer tega ni, dolgo pri tem ne more ostati — mora priti sprememba, »da druga sodba nastane«... (»Otadžbina«, Beograd 1934.) PREGLED TISKA »Kmetovalec« povdarja: »Prodaja poljedelskih proizvodov pa bi morala priti iz rok brezvestnih prekupčevalcev ter najti edino pravilno mesto v zadrugah. Vse delo in pomoč bi morala prevevati zadružna ideja, v kateri je edina rešitev za našega kmeta. Kmetu je treba pomagati tako, da bo živel primerno svojemu stanu in važnosti za državo!« Vsi pošteni ljudje, ki jim je gospodarsko blagostanje naroda res glavno načelo, bi morali tako misliti, politiki pa po tem načelu »politično« delovati! Radovedni smo, če je »Sodobnost« prav zadela, ko piše v polemičnem članku z našimi social-demokrati: »... bo treba dognati pri tistem viru, ki je doslej že dostikrat pokazal ne samo precejšnjo obveščenost o intimnostih vodstva socialne demokracije, temveč tudi velike simpatije do tega vodstva, pri — Jutru.« Politično Slovenstvo »Sodobnosti« in socialna demokracija sta si v laseh! Jojmene, kaj pa bo sedaj z novimi poskusi ustvariti »ljudsko fronto«? »Zbor« bo zmagal! Čudno je to: ravno tisto, kar malokdo na prvi pogled uvidi, je največkrat resnično in pravo. H. Carossa. Beograjsko - čaršijsko, zagrebško - purger-sko in ljubijansko-frakarsko pojmovanje politike: »... jedino gradanski stulež (meščanski stan), ma koliko bio još neznatan, po svojoj kulturi, organizaciji i sposobnostima, ako ne po broju, može da bude nosilne državne misli i državne vlasti!« Potemtakem sta kmečki in delavski stan, da ne govorimo o drugih, nosilca protidr-žavne misli in radi tega predmet meščan-sko-kapitalističncga terorja, kajne protifašistični in »demokratski« gospodje okoli »Javnosti«?! Iz »Zadrugarja« posnemamo, da je imel na mednarodnem zadružnem tečaju v Nan-si-u (Nancv, Francija) predavanje tudi g. I Emil Binjon (Bugnon), predsednik franco-j skega nacionalnega uruda za zadružno I vzgojo v šolali. Značilna so sledeča njegova | izvajanja: »...vzgoja mladine, zlasti formiranje! značajev, je brez pravilne gospodarske in| socialne vzgoje nemogoča. O tem so se pre- j pričali tudi vodilni prosvetni čini tel j i (fran-j coski namreč, ne naši! Opomba Zbora«) in j dovolili v šolah zadružno vzgojo, ki je v tem pogledu najprimernejša. Za državljana, J ki ne uživa gospodarske in socialne svobode, je volilna pravica zanka, katero si na-! takne okrog vratu in to zanko lahko od-j strani v prvi vrsti zadružna vzgojo, ki pro-buja in neguje smisel za svobodo in od-] govornost, solidarnost in pravičnost, enakost] in bratstvo.« Kaj pa menijo o tem »naši« vodilni pro-| svetni činitelji? V čemu je moč »Zbora«? V zadovoljstvo naših nasprotnikov povemo takoj: Ne V števiiu! Kajti za dosego števila nismo nikdar stremeli. Moč »Zbora« je v tein, da daje duhovnim in moralnim vrednotam prvenstvo nad materialnimi. Ker pa mi besede ne cenimo preveč visoko, ker smatramo, da je delo glavno in vse — zato zahtevamo od svojih članov, da povsod in ob vsaki priliki nastopajo kot novi, prerojeni ljudje, da vsak dan znova s svojim življenjem dokažejo, da je duhovnost višja in starejša od materializma. Vemo, da se bodo naši nasprotniki na te naše besede zakrohotali. Rekli bodo: »Zbor« torej ni nikako politično gibanje, temveč nekaka šola za poboljševanje ljudi...« Tako je — gospoda nadri politiki! Vi ste s svojimi materialističnimi nazori, s svojim nepriznavanjem Boga in njegove pravice, s svojo pohlepno grabežljivostjo ljudi tako pokvarili, da nam ne preostane drugega, kot da jih moramo po bol j Sevati. Iz sebičnežev, od katerih vsak vleče na svojo stran, moramo napraviti ljudi, ki bodo znali koristno služiti skupnosti, ki ne bodo znali misliti samo na sebe, marveč (udi na druge. To je torej vzrok, da zahtevamo od naših članov, da naj bodo taki, kakor želijo, da bodo jutri vsi sinovi Jugoslavije. Zato izvršuje v »Zboru« vsak član svoje dolžnosti vestno in požrtvovalno; nikogar ne cenimo po veličini dolžnosti, katero izvršuje — marveč po načinu, kako jo izvršuje. V »Zboru« je tisti, ki vestno izvršuje čeprav najmanjšo dolžnost večji od tistega, ki je v izvrševanju velikih nalog nemarljiv in lahkomiseln, pa naj bo sicer še tako ugleden človek. Ugled se v »Zboru« ne pridobiva s socialnim položajem in bogastvom — marveč z vdanostjo pokretu ter s čistostjo značaja. Kukorkoli bi se nam nasprotniki smejali — mi vemo, da je to edino prava in najkrajša pot k rešitvi iz tegob sedanjosti. »Avtoritativno-ilemokratska« (?!) beograj-| ska »Javnost« piše: »... oponašati ne treba uopšte nikoga. Zar I nisino dovoljno skupo platili oponašanje parlamentarne demokratije, kojoj nismo bili dorasli? Treba znati videti svoje vlastite prilike i državu prema tim prilikama urediti.« »Zbor« je te naše »vlastite prilike« prav dobro videl in tudi svoje delo v tem pravcu1] usmeril! * O. C. II. Barbier, urednik švicarskega zadružnega lista »La Cooperation (La Koopera-sion) i/. Basla, je predaval na že omenjenem mednarodnem zadružnem tečaju o organizaciji zadružne mladine. Iz vseh njegovih izvajanj je izhujalo, da je zadružna vzgoja mladine nujtežji problem, ki ga zadružništvo poskuša rešiti, kujti zadružništvo nima parol, gesel in krilatic, ki bi mladino lahko in hitro pridobili. Pravična cena, dobro blago in prava mera pa brezskrbni mladini ne segajo v srce. Mladina se želi žrtvovati, hoče borbenosti in bojevitosti, česar zadružništvo od svojih pristašev ne terja. Mladina hrepeni po akciji, odporu in borbi, zadružništvo pa je delo, trud in napor v prospeh skupnosti, kateri pripadajo tudi nasprotniki. Iz vsega tega torej izhaja, da je v Jugoslaviji »Zbor« edini pokret, ki bi lahko vzgojil mladino v borbenem in obenem zadružnem duhu! Zuto mi v »Zboru« zahtevamo požrtvovalnost v vsakem oziru. Samo s pripravljenostjo za žrtve se dokazuje v »Zboru« pripadnost k gibanju in njegovi ideologiji. S težkimi žrtvami naših članov izvršujemo veliko intenzivno in obširno delo, z njimi financiramo vse naše liste, izdajamo brošure, potujemo med narod iz kraja v kraj — z malimi, toda iz čistega srca žrtvovanimi čistimi sredstvi delamo čudeže! Tu je torej, v vsem tem je moč »Zbora«! Te sile nihče in z ničemur ne more porušiti. To je sila, ki okrog sebe zrači in privlači. To je moč, katero bo nekega dne »Zbor« vlil vsemu našemu ljudstvu v srce in dušo; tedaj pa pride zanj čas pravega ustvarjalnega življenja. Prišli bodo srečni dnevi plemenitega poleta, dnevi ponosa in slave, ki bodo verno nadaljevanje žal z neslavno prehodno dobo pre' kinjene težke in velike preteklosti našega naroda.. Zato mi v »Zboru« nismo pesimisti. Mi verujemo v svoje ljudstvo in njegovo veliko bodočnost, verujemo v zmago dobrega nad zlom, verujemo v svojo zmago. Ta naša vera pa je tista čudežna sila, ki posebno mladino neodoljivo vleče v naše vrste. Zato je »Zbor« pokret mladosti: mladost pa mora po vseh božjih človeških postavah stopiti nu mesto ugašajoče starosti... DANAŠNJO ŠTEVILKO SMO POSLALI NA OGLED NEKATERIM NOVIM NASLOVNIKOM. AKO LISTA NE MISLIJO NAROČITI, JIH PROSIMO, DA GA VRNEJO, SICER JIH SMATRAMO KOT NAROČNIKE. Domovini (Po Ivanu Cankarju.) Resnično, domovina, ne ljubimo Te kakor čmerikavi otroci, ki se drže matere za krilo; tudi Te ne ljubimo kakor solzno mehkobni vzdihovalci, ki Ti kade v lice sladke dišave, da Te skele uboge oči; ljubimo Te s spoznanjem. Vidimo Te vso: v nadlogah in v grehih. v sramoti in v zmotah, v ponižanju in v bridkosti. Zato z žalostjo in s srdom v srcu ljubimo Tvojo oskrunjeno lepoto, ljubimo jo stokrat globl je in stokrat više od vseli Tvojih političnih Trubadurjev. Naše delo je knjiga ljubezni. — Odpri jo, domovina, da boš videla, kdo Ti je pravičen sin! » Posvečamo Ti, kar imamo. Posvečamo Ti svoje srce in razum, svojo domišljijo in svojo besedo, posvečamo Ti svoje življenje — kaj bi Ti še dali? UiUDItllHllli'1 Epilog »Veljati mora v zadružništvu kot odločil no in prvenstveno načelo — solidarnost individualnih in socialnih interesov, solidarnost slojev in stanov.« »Zadrugar.« Na vse, kar se takim ljudem govori, zamahnejo z roko in pravijo: »Tako govorijo »Zboraši« sedaj, ker še niso bili oblast. Ko pa se bodo do nje dokopali, bodo taki, kot so bili vsi dosedanji!« To je težka in pregloboka nezaupljivost! Kako jo bomo prebrodili, kako jo premagali? Ni drugega načina, kot naš zbo-raški način: moramo vse neverne Tomaže z delom in s svojim življenjem prepričati, da mi nismo enaki, da ne moremo biti enaki onim. ki so bili pred nami. V tem, da smo razumeli vso globino in vrednost te resnice, že leži tista magična moč, ki privlači ljudi v »Zbor«. Koliko že imamo tovarišev, ki so šele v »Zboru« našli smisel svojega življenju. V »Zboru« postanejo iz nekdanjih strahopetcev junaki, iz sebičnežev za žrtve pripravljeni ljudje. Bratstvo in tovarištvo v naših vrstah nista prazni besedi, marveč stvarnost, dejstvo. Kot v enem samem organizmu se je vse povezalo v nerazdeljivo celoto. »Udari po enem prstu — boli; udari po drugem — zopet boli ...« V »Zboru« smo združeni na visoko moralnem načelu: eden za vse, vsi za enega. Mi vemo, da je v današnjem času splošne razcepljenosti vsaka kompaktna in čvrsta družina — čeprav je mala — več vredna, kot še tako velika, toda nepovezana množica. Duh je tisto, kar daje moč tako posamezniku, kot skupnosti, l isti, ki so zvezani med seboj z materialnimi interesi, se vsak čas lahko razdružijo. Pri prvi težkoči ali nevarnosti se bodo razbežali na vse strani. Samo tisti pa. ki so zvezani z enotno skupno mislijo, so v resnici povezani med seboj. Na materialni podlagi predstavlja vsak človek posebno bitje, ki ima svoje interese, različne od drugih. Samo idejna povezanost more ljudi pripraviti k žrtvovanju in pozabi materialnih interesov. Kajti nihče ničesar ne žrtvuje, če ne ve, zakaj žrtvuje. Žrtev pa je ogromna in važna stvar. Z njo človek šele postane človek. Z žrtvijo rodi in vzgoji mati svoje otroke; na žrtvi sloni družabna in narodna skupnost; z žrtvijo se branita neodvisnost in svoboda — narodna in državna; z žrtvami velikanov se kuje srečnejša bodočnost bodočih pokolenj. Preroške besede Naš drug predsednik D. Ljotič je leta 1931. napisal sledeče: »Na izbera imamo dve revoluciji. En° od njih bomo morali izbrati: ali tisto, silno rušilno in slepo — ali tisto smelo, razumno in graditelja0* Tista prva revolucija nastopi, če g°" spodarj ujoči elementi v državi nimajo a® smelosti, ne uvidevnosti, da bi popravil1 napake, težkoče in težave — ako lete dosežejo gotovo stopnjo, kjer postanejo vse zapreke pred nestrpljenjem množic preslabe, take da masa podre vse zakone, vse svetinje, vse pravo. Tista DRUGA revolucija nastane, c* v državi zagospodarijo elementi, ki imajo dovolj hrabrosti in uvidevnosti, da i* temelja popravijo napake, premagajo težkoče in odstranijo težave, ne oziraj°c se na zapreke iz pridobljenih pravic, poznanja raznih interesov ali iz zavzetih položajev. (Testament Tomaža Einspielerja, pravega borca za Slovenstvo za časa Avstrije, umrlega 28. aprila 1936.) Bil sem od svoje mladosti trmast, svo-jeglaven. samosvoj, povsod »privandrani prokleti Korošc«. Kakor so že moji nemški Korošci djali: »a verfluchter windi-scher Dickschadel«. Saj me je celo naš profesor zgodovine Norbert Lebinger pri vsaki priliki tako tituliral. Imel sem svoje možgane, misli, nazore, prepričanje, svoje smotre, tudi svojo vero in hodil svoja pota. Ni čuda. Leta 1859. sem šel sedemletni poglavec od doma; bil sem že od mladega kot samsebi prepuščen; beračil po samostanih za boro hrano, košček črnega kruha. Od svojega štirinajstega leta naprej sem inštruiral, korepetiral razne buteljne in se potepal po svetu. Nikdo me ni razumel, nikdo obrajtal. nikdo maral — sc pa tudi jaz nisem nikomur pridruževal. Izkoriščalo me je vse brez zahvale, brez priznanja. — Postal in bil sem zato homo suigeneris, spretor deorum et omnium; zlasti pa inteligenca, ki je gola, personi-ficirann hinavščina, egoizem, polna kameleonskega talmi-patriotizma, brez vsake narodne in državljanske zavesti, ponosa, po geslu: ubi bene ibi patria; pe-reat natio et patria! Slovenci! Vi Kran jci! Ošabni, sebični kaVneleoni; kako že poje pesnik: »Kranjc — ti le dobička iščeš ... — bratov svojih ni ti mar; — kar ti bereš, kar ti pišeš — mora dati ti denar ...!« Vi Štajerci — pokrite rihte ...! Vi Primorci! Širokoustneži, kričači! Vi Korošci! — biki —... Posnemajte narodno in državljansko zavest, ponos bratov junakov — Srbov, ako hočete eksistirati, — biti Jugosloveni. Jugoslavija nikar ne obupnj! Bodoč-nost je tvoja in Slovanov, majka Slava ne bo zapustila svoje dece! — Sursum corda! P. S.: Moja načela: Cnrpe diem! — Immer lustig, keck in munter! — Kadar je kaj pod palcem, sicer pa ojoj. — Imej vsakega človeka za lumpa, hinavca, dokler se ne prepričaš, da je poštenjak. Shajaš tudi brez zvestega prijatelja! V tisti prvi revoluciji se vali dim >z pogorišč na vse strani, preliva se kri breZ obzira, uničuje se narodno bogastvo, kot da ga nikdar ni bilo, padajo glave rava° najboljših, kot da bi bili najslabši, rušij0 se temeljne vrednote in samo narodne, temveč tudi ljudske, šele pr, strašnem T'r šenju, požaru in krvoprelitju — dolgetft in mučnem — pričnejo gospodarji te revolucije z železno pestjo graditi novo življenje. V tisti DRUGI revoluciji ne deluje rušilni bes mase, temveč neusmiljena, toda razumna ljubezen voditeljev: kot zdravniki sekajo in izžigajo samo tisto, kar mora biti uničenega, čuvajoč dragocene moči, vrednote in bogastvo za narodno celoto, vračajoč ji na ta način tisto graditelj no navdušenje, katero takoj občuti od gnusnih izrastkov osvobojeni organizem. Istočasno z osvobojenjem pride tudi usmeritev gradilnega navdušenja na tista pota, na katera bi že davno moralo kreniti. Mi smo za to DRUGO revolucijo. V1 drugi izbirajte. Samo pomislite, da se izberi ne morete izogniti! Ako jo tudi samo odložite, ste izbrali s tem že tisto hujšo in težjo...« Borci! Samo z nasiljem se lahko borita laž in krivica proti resnici in pravici. To je njuno edino orožje! Nasilje pa terja žrtev-Zato zmaga resnice in pravice proti temu orožju ni mogoča brez njih. Tod® prav zato se borci ne boje žrtev. Čim vec žrtev, tem bližja zmaga. »Sol naše države je junaštvo in njene luč mučeništvo,« je napisal naš vodjn tov. Ljotič v »Otadžbini« dne 26. julija. Naše morebitne žrtve se še niso nit1 približale mučeništvu. Še mnogo jih b° treba, da mu bodo vsaj podobne. Borei, naš čas je prišel! Čas borbe, žrtev in zmage! Ture Šturm (sedaj zopet na starem naslovu)- # •» Ob dosedanji liberalni demokracij1 uspevajo poklicni politiki in stranke, * propadajo gospodarske zadruge. V stanovski državi »Zbora« bodo uspe- vale gospodarske zadruge, propadle Pf bodo vse stranke in vsi poklicni politih1* Kaj je torej bolje? »Zbor« bo zmagal, ker mora zmag**1 iti! »Zbor« je poroštvo za novo veliko i* srečno Jugoslavijo. POLITIČNO SMETIŠČE Hrvatski vatrogasci (po domače gasilci) •o izstopili iz Jugoslovanskega gasilskega ••veza! Z jugoslovansko zakonodajo in upra-T0 so Hrvatje itak že davno obračunali! Mislimo, da je za tako hrvaško presene-knje ali bolje gotovo dejstvo (fait accom-Pli) najbolj primeren trenotek sedanji čas, 0 Mussolini ponuja, a zaman, abesinski pre-«01 bivšemu abesinskemu cesarju Hajlu-®®lasiju, pod pogojem seveda, da postane Vazal rimskega imperija. Hajle-Selasije je Pa to dostojanstveno odklonil. Morda pa bi t° ponudbo z veseljem sprejel vodja Maček, ker se mu nudi izredna prilika, da obračuna z Jugoslavijo in da ustanovi samostojno tovaško cesarstvo (izven mej današnje Jugoslavije, seveda!) kot velecarski afriški '»zal! To bi bila edina primerna rešitev hrvaške *®tiro-komedije in tudi problem dinastije "ijavčevičev bi bil likvidiran! * Predsednik vlade, g. dr. Stojadinovic je ^di izrazil svoje sožalje »povodom smrti Velikog jugoslovenskog sveštenika«, nadškofa Jegliča (po besedilu agencije »Avale« in vseh beograjskih listov). Ko je pa »Slovenec« poročal o tem. se mu pripetila neljuba pomota. Pozabil je nam-*eč ponatisniti besedo »jugoslovenskog«! Da le pozabil samo fašistični prefiks »jugo«, to mu vsaj ostalo »slovenskog«!! * Snujočim se uredništvom in upravam pokajočih se slovenskih listov v priporočilo, bednost in razmišljanje! Z ozirom na dejstvo, da so že Slovenski dom, Slovenska vas, Slovenski narod, Slo-venska beseda, Slovenija in Slovenec odnesli skoro ves zunanje-oblični levji delež sloven-®kega pristnega navdušenja in prerivanja, Priporočamo pri izbiri imen novih listov in lističev sledeče krilatice: Slovensko mesto, Slovenski trg, Slovensko pleme (ker je narod že oddan; pripombo smo dodali, da se ne zamerimo slovenskim državljanom!), Slovenski otrok, Slovenska naivnost, Slovenska nezrelost. Slovensko ljudstvo, Slovenski poli--Jik, Slovenska katoliška cerkev, Slovenski **s (ne pes!), Slovenski poslanec in senator, Slovenski internacijonalist, Slovenski nacijo-®alist in končno, zakaj pa ne, Slovenska ^°la, Slovenski profesor, Slovenski štndent, Slovenski akademik, Slovenska univerza! Izbira izrazov je pri takšnem kaosu slo-Venskih konjunkturističnih kombinacij pre-Cej težka, kaj ne, gospodje uredniki? Naši nepomirljivi »prijateljic so v svoji orezprimerni iznajdljivosti in doslednosti »pogruntali« še en dokaz, da bodo lažje ‘Urbi et orbic dokazovali, da je tov. Ljotič Oajvečji jugoslovanski (prav za prav pravo-slavno-velesrbski!) fašist. Izmislili so si, da Namerava tov. Ljotič osnovati poleg že obstoječih in dobro uspevajočih zadružnih Z^ez »Vočarski savez« in »Reparski savez«, »Ricinusov savez«! Zamisel prav za prav ni slaba in se za to »idejoe prav iz srca zahvaljujemo vsem »prijateljem in oboževalcem«, in sicer iz dveh razlogov: 1. omogočili bi s tem našim kmetovalcem °prijeti se hvaležne in rentabilne ricinove kulture in kar je najvažnejše 2. nam ne bo treba pozneje sklepati pogodb z raznimi »kapitalističnimi« dobavitelji r>cinusa, ki ga bomo rabili v precejšnjih količinah, saj je naše politično črevesje tako Zamašeno, da kar gnije! Zadružni ricinus pa bo, vsaj po našem skromnem in nestrokov-Ujaškem mnenju, najbrže vršil iste funkcije kot kapitalistični ricinus in bo imel zelo dober okus (za potrebne in predestinirane Potrošnike brez vsake izjeme) po kolektivu (zadružnem, seveda)! Jeseniški »Kovinar« ugotavlja: ».Ljudsko fronto’ pomaga ustvarjati Poleg žive potrebe tudi njen nasprotnik 8 svojimi napakami.« O živi potrebi »Ljudske fronte« raje govorimo, saj je vsaka »potreba«, pa tako »majhna« vedno precej »živa« ... pa pomagajo soustvarjati takozvano ^Ljudsko fronto« njeni nasprotniki s 'Mojimi napakami, to pa vedno mi sami JJdimo! Zato pa je tudi našim ljudsko-r°ntašem zelo nevšeč, da nas Zborašev tem »zaslužnem« graditeljskem delu ^Politikov« v korist »Ljudske fronte« ni iraven! f Tov. Rudolf Zaloker Zopet je posegla neizprosna smrt v naše vrste. To pot je zahtevala usoda nesrečnega naključja našega odličnega tovariša Rudolfa Zalokerja, industrijca v Ljubljani, člana banovinskega odbora JLG Zbora in konzorcijskega člana našega glasila. Vračajoč se v noči 12. t. m. s poslovnega potovanja iz Celovca proti Dolu, kjer je pokojnik nadziral gradnjo svoje nove tovarne za kisik in kjer je stanovala tudi vsa pokojnikova družina, je na ostrem ovinku blizu Preloga pri Ihanu, malo po polnoči, zavozil z avtom v jarek ob cesti in ko so ga težko ranjenega prepeljali v Leonišče v Ljubljani, je podlegel poškodbam. Pokojni tovariš Rudolf Zaloker se je rodil 1. 1891. v Zagrebu kot sin edinec g. Maksa Zalokerja, bivšega tovarnarja v Ljubljani. Vsa svoja otroška in mladeniška leta je preživel v Ljubljani, kjer je začel njegov oče »Prvo slovensko tovarno kvasa in drož« v Trnovskem okraju. Podedoval je vse vrline in izkušnje svojega očeta in si tako tudi sam iz skromnih začetkov ustvaril dobro uspevajoče in ugledno podjetje »Tovarno za slad, diaslad in kvas«, Glince pri Ljubljani. Vso grenko pot. ki jo mora prehoditi vsak domačin, ki ne pripada v višjo kategorijo, je moral prehoditi tudi on. da si je utrl pot v samoosvojitev domače slovenske industrije. Uspel je, zmagal je! Pri tem pa ni pozabil, kako težka je borba za kruh za malega človeka-delavca. Da je podjetje dvignil na tako višino, ni mala zasluga njegovega športnega duha, kjer si človek krepi vztrajnost in odpornost. Že v svojih mladostnih letih je vzljubil šport in mu je ostal zvest do svoje prerane smrti. Bil je predsednik SK Reke, predsednik MK Ilirije, član Avto-kluba Ljubljana, Aero-kluba, Sokola Vič i. t. d. Vedno je bil iskren podpornik narodnih organizacij. Kako iskreno je pojmoval važnost trenutka, ko bo treba izvojevati vsemu delovnemu ljudstvu svoje pravice, je tudi v tem, da je bil pokojnik od vsega začetka član JLG Zbora. Pri petomajskih volitvah za narodno skupščino se ni strašil prevzeti kandidature v srezu Ljub-ljana-okolica in Metlika na listi predsednika Zbora, tov. Dimitrije Ljotiča. Značilne so bile njegove besede, ko je eden naših tovarišev prišel k njemu, da bi prevzel kandidaturo, rekoč: »Prevzamem mesto kandidata, saj izvoljen itak ne bom! Bomo vsaj imeli priliko povedati ljudem resnico!« Ni mu šlo za osebne koristi, niti za čast, hotel je samo resnico in pravico, za katero se je že preje celo svoje življenje boril. Takih borcev ni mnogo in zato je bila tudi njegova pot v Zbor, da s svojim ugledom, ki ga je povsod užival, pokaže smer tudi mnogim drugim. m ,v Pokojnega odličnega tovariša in borca za svetle ideale ne bo pogrešal samo Zbor, kjer je z njegovo tragično smrtjo nastala velika vrzel, temveč tudi vsa ostala društva, katerim je bil velik dobrotnik in podpornik. Kdorkoli je prišel k njemu, ni odšel praznih rok. Svojemu delavstvu ni bil samo šef, temveč tudi dober in iskren tovariš. Zato ga bo delavstvo tem težje pogrešalo, saj so izgubili v njem ne samo skrbnega gospodarja, temveč tudi globoko social-no-čutečega človeka, ki mu je bila vedno skrb zboljšati življenjske pogoje malemu človeku-delavcu na višino dostojnega življenja. Kako priljubljen jc bil med ljudstvom, priča pokojnikov pogreb, kjer ga je na zadnji poti spremila poleg globoko užaloščene rodbine 6oproge gospe Marije Zaloker, roj. Wenling, očeta g. Makso Zalokerja in otrok Maksa, Rudolfa, Bariče, Stane, Zinke in sorodnikov, tudi veliko število raznih društev in ostalega občanstva. Bila je dolga vrsta vencev, med katerimi se je vidno odražal venec »Zbora« v obliki ščita, meča in žitnega klasa, za njim pa dolga vrsta delegatov Zbora iz Ljubljane, Beograda, Kranja, Jesenic, Bleda, Radovljice, Trbovelj, Litije in Zagorja. Na pokojnikovem domu in pred viaduktom na Šmartinski cesti so pevci društva »Krakovo-Trnovo« v zadnje slovo zapeli »Človek glej« in »Vigred«, pred grobnico na pokopališču Sv. Križa pa se je med drugimi poslovil v imenu predsednika Zbora, tov. Ljotiča in celotnega pokreta, tov. dr. Danilo Gregorič iz Beograda. Pokojnika lx>mo ohranili v trajnem svetlem spominu! Za tihe trenutke Ples okrog zlatega teleta Japonski poslanik na carskem dvoru v Petrogradu, gospod baron Motono je rekel leta 1914, ko je bil priča blaznih vojnih napovedi, sledeče besede: »Pustite, naj se evropski tigri med seboj pokoljejo. Nahujskajmo to druhal prav temeljito drugega proti drugemu. Saj nam ni treba drugega, kot da stojimo ob strani kot nepristranski gledalci te nebeške tragedije harakirija Evrope.« Kaj čudno zvenijo te besede poganskega diplomata naslovljene na krščansko Evropo. Pa kaj bi se temu čudili, saj je že Nietzsche nekega dne postavil smelo trditev, češ da je krščanstvo za človeštvo najbolj škodljiv nauk in Karl Marx je šel še dalje in zatrdil, da je vera opium za narode. Noben učinek brez vzroka, se glasi važen prirodni zakon in tudi taki zaključki kot so jih napravili gori navedeni možje, niso kar tako. Ti sadovi so zrastli na drevesu, ki ima korenine nekje globoko v rodovitni zemlji. Opazovali so življenje, v katerem so živeli in videli, da ni vse v redu, vendar si niso dali dovolj truda, da bi analizirali pojave prav do dna; in ker se Evropa stalno trka na svoja prsa, poudarjajoč svojo krščunsko kulturo, so ti ljudje vrgli vsa zlu morda hote, morda nehote, na rovaš krščanstva. Saj človek ne gre vase, temveč išče vedno kakega azazela, na katerega naniza ves greh preteklosti, da se tako opraviči. Že otrok v svoji primitivnosti poudarja, da je kladivo krivo, ako ®e je ž njim udaril, ne pa njegova neprevidnost. Torej ni kriv človek, ki ni hotel skozi plamen prerojen j a. temveč krščanstvo. Ni priznal Adam svoje napake pred Bogom, ko ga je vprašal, kaj Je storil, temveč izgovoril se je: »Žena, ki si mi jo dal. me je zapeljala.« Torej Bog je bil kriv padca, ker je ženo in kačo ustvaril. Ali ne govorijo člani krščanske družine še danes tako? Jezus Kristus je propovedoval nauk o kraljestvu ljubezni. Ravno tako so go-yori!i njegovi učenci. In ravno ljubezen j® rodila veliko dobo, dobo katakomb in mučeništva. Kristjani, opojeni s prvo ljubeznijo se niso bali javno povedati resnice narodom in mogotcem teh narodov in njihovim poglavarjem, kraljem. Tudi se niso bali tako živeti, kakor je živel njih mučenik Jezus, ki jim je dal v svojih smernicah poziv, da vedno in povsod odklonijo ples okrog zlatega teleta. Ti ljudje so bili pripravljeni na vse posledice, ki jih je prinašala seboj ta borba, ker so v vse, kar so zatrjevali, tudi verovali. Kaj pa počenja današnja krščanska družina? Pozablja na prvotna načela in opušča prvotno ljubezen ih se klanja ideologijam poganske filozofije, ki sloni na velekapitalistično organiziranem svetovnem nazoru. Zato pleše danes prav rada kolo okrog zlatega teleta, ne oziraje se, kdo je vse v tem kolu. Blesk zlatega teleta in posvetne slave sta zatemnila njih oči, da gledajo, pa ne vidijo, da poslušajo, pa ne slišijo. Čim dalje tem bolj pa se uveljavljajo akordi simfonije Talmuda, ki jih tira že v omotico divjega plesa, da ne razlikujejo več krščanstva od poganstva. Le ob nedeljah. ko se malce umirijo in gredo, pro forma, vsak v svoj molilni dom. se pozna njih .pripadništvo. ali po izvršeni formelni dolžnosti se divji ples nadaljuje. Kako žalostna je ta ugotovitev! Kako žalostno je človeku pri srcu, ko gleda krasne Bogu posvečene stavbe v raznih mestih širne Evrope, pa vidi in čuti. kako malo je ljubezni v srcih narodov. Tn vendar je Jezus tik pred smrtjo naročil svojim: »Novo zapoved vam dam: Ljubite se med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, se tudi vi med seboi ljubite. Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, ako boste imeli ljubezen med seboj.« (Jan. 13. 34. 35.) Da te ljubezni ni med nami. ni treba da nam pove grof Motono. ali kdo drugi, temveč nam zadostuje, da pogledamo na budžet Evrope, ki obsega poglavje oboroževanja. To dejstvo nam dokazuje, da nismo več Jezusovi učenci, temveč verni sluge njegovega nasprotnika, ki ga sv. Janez imenuje v razodetju »staro kačo, ki je hudič in satana. (Raz. sv. Jan. 20, 21.) Kako gloltoko si padel Evropec-kristjan, ki ti je Boc poklonil toliko znanja in modrosti! Kljub temu pa se ne spreobrneš. temveč prirejaš veselice, tabore, zabave. shode itd., itd. Mesto evangelija blagovest ja. kričiš po osveti zoper svojega bližnjega, ki slučajno po tvoji krivdi ne trobi v tvoj rog... Prav tiho opazuje vse to početje Žid, ki je zavrgel velikega učenika in sovraži krščanstvo do dna duše. Satansko se smehlja in prisluškuje ter gleda na vse prilike, da jih izkoristi. Sara Lewy, ki je napisala pismo o vprašanju židovst-va, ki ga je stavil list »II regime fasci-sta«, pravi dobesedno sledeče: »Jaz in mnogo mojih verskih drugov smatramo zemljo, v kateri živimo, kot trenutno in nestalno domovino, na katero nas ne veže nobena tradicija, ki bi bila pognala globlje korenine v naše duše. Kako nam je mogoče biti nenaklonjenim političnim idejam, kot je komunizem, ki temelji na principu Talmuda? Komunizem je kri od naše krvi. Mi preživljamo sedaj trenutke židovske osvete nad krščanstvom.« Tudi Karl Marx nam potrjuje, da Žid ta ples okrog zlatega teleta previdno opazuje. V knjigi »Izrael: njegova preteklost in bodočnost«, ki jo je napisal de Bries de Heckelingen in ki je izšla v Parizu, se nahaja ponatisnjeno tudi neko pismo starega Karla Marxa (Mardo-haja) na svojega tovariša Baruch Levi ja. Med drugim pravi Marx: »...v tej novi organizaciji človeštva se bodo sinovi Izraelovi razširili po vsem svetu... Po-' vsod bodo postali vodilni element brez vsakega odpora, posebno pa s tem, da si bodo osigurali razrede delovnega ljudstva. Vlade vseh narodov svetovne republike bodo v rokah Židov pod masko zmagujočega proletarijata. Privatna lastnina bo prešla v roke voditeljev židovske rase in tako bo mogoče kontrolirati vse javno denarstvo. Na ta način se bo izpolnila obljuba Talmuda..., da bodo židi imeli v svojih rokah vsa bogastva vseh narodov sveta.« Ali se ne suče vse tako? Banke, založništva, časopisi, finance, gospodarstvo itd. so že posredno ali neposredno v židovskih rokah in krščanska družina pa kliče: »Kaj vera, kaj narod, kaj ideja ali svetovni nazor...! Dajte nam, da nam je omogočeno plesati okrog zlatega teleta s križem v roki, ali brez... s talarjem ali brez...'!« »Po njih sadovih jih boste spoznali,« pravi Jezus nekje v evangeliju in Bog kliče z višav: »Poznam dela tvoja, da nisi ne mrzel ne gorak. O, da bi bil mrzel ali gorak. Tako pa, ker si mlačen in ne gorak ne mrzel, te hočem pljuniti iz svojih ust. Praviš: »Premožen sem in bogat in nič ne potrebujem, pa ne veš, da si beden in pomilovanja vreden.” (Raz. 3, 15—17.) Kristjan, skloni glavo pred 12. uro in poglej živjenje. Opusti koketiranje s komunizmom, liberalizmom, framazonst-vom in raznimi ljudskimi frazami ... itd. ter reci »mea culpa«. Povzdigni tedaj glavo in se okleni stare borbe, borbe brez kompromisov za poštenje in resnico, svobodo in pravico, delo in kruh. Pozno spreobrnjenje Ali se še spominjate, dragi čitalci, slavospevov »Delavske politke« vsem trem »velikim zapadnim demokracijam« Ameriki, Franciji in Angliji?« Posebno Anglija jim je bila poosebljena in preizkušena stara demokracija. Česa vsega niso napisali njej na čast! Sedaj pa čujte in strmite, kaj je ta ista »Delavska politika« napisala dne 18. t. m.: »Anglijo razumemo! Anglija je največja kapitalistično-imperijalistična država, je imperij, ki ima že dolgo dobo let pred očmi svoj lastni jaz in ji je vseeno ali ga ohrani s kupčijami ali s potoki krvi.« Ali vidite, tovariši delavci, kako vas vodijo za nos vaši »proletarski« voditelji? Celo leto so vam solili pamet z angleško demokracijo, sedaj pa vam naenkrat priznajo, da je ta demokracija — kapitalizem! To vam govori Zbor že ves čas, vi pa ste poslušali lažnjivce, katere redite v lastni hiši. Če vam pa niso lagali vedo-ma, potem so pač obupni nevedneži, ki nimajo pojma, kaj se godi po svetu, temveč samo prežvekujejo, kar jim Židje napišejo. Najlepše pa je, da se še norču-cujejo iz vas. »Anglijo razumemo,« pravijo. Od kedaj pa jo razumejo, jih vprašajte! Na to naj vam odgovore, pa boste takoj vedeli, ali so lažnjivci ali nevedneži ali oboje skupaj. Niti eni, niti drugi, niti tretji pa si ne morejo lastiti pravice, da bi smeli stati na čelu našega zavednega delavstva. Dovolj so se igračkali z nami! Delavec-zboraš. I. M.: Zboraški glas za Izšla je prva številka »Slovenska vas« kot nadomestek za »Slovensko zemljo«, ki je po zaslugi »liberalne demokracije« lani prenehala. V nekaki deklaraciji, podpisani od štirih kmetovalcev, čitamo mnogo zdravih misli v kolikor se ne nanašajo na puhla gesla proslulih ljudsko-frontarskih iluzij. Da se bomo razumeli (ker ima vsaka vas svoj glas), navajamo naše mnenje. Veseli nas izjava »Slov. vasi«, da je izšla z namenom, da prebudi in zdrami kmetskega trpina k stanovski samozavesti in miselnosti ter politični neodvisnosti; da je za načelo pravičnega skupnega sožitja demokratično se samoupravljajočih svobodnih stanov v državi, katere merilo je »vas«, temeljni pogoj za vse in vsakega pa delo in kruh. Ne zapopa-demo pa, zakaj se vabi k sodelovanju za kmetsko stanovsko osamosvojitev, slonečo na zadružni podlagi, tudi ročno in duševno delavstvo, obrtništvo in druge poklice in stanove, ki ne spadajo v kmetski stan in ki se sploh ne razumejo na kmetijstvo kot tako. Vsi ti stanovi imajo 6icer različne, a nič manjše potrebe po stanovski osamosvojitvi in samoupravljanju, kakor jo ima kmetski stan. Sicer je resnica, da je človeška družba v univerzalnem smislu ena skupna »zadruga«, v kateri posamezni stanovi vrše svoje funkcije za skupnost. Zato smo tudi mnenja, da ni in ne more biti popolne individualne svobode, ker je v tem dogajanju vsak posameznik navezan in odvisen od družbe. Vendar je pa jasno, da je v tej »splošni zadrugi« (družbi) nujno, da se posamezni stanovi zadružno združijo in medsebojno organsko povežejo, ker je le na ta način možno šibkejše zaščititi in kvalitativno kakor tudi kvantitativno povzdigniti ono ORGANIZACIJA »ZBORA« OBČNI ZBOR »ZBORA« V MARIBORU. Prošlo nedeljo (15. t. m.) je bil ustanovni občni zbor »ZBORA« v Mariboru za Maribor-mesto. Občni zbor je uspel nad vse pričakovanje. Navzoči so bili člani in simpatizerji vseh stanov, ki so glasno in z navdušenim odobravanjem pritrjevali izvajanjem govornikov, v kolikor so ti smeli sploh govoriti. Izvoljen je bil sledeč odbor: Predsednik Stanko Koštomaj, dipl. ekonomist, podpredsednik Prelc Vlado, tkalec, blagajnik Resnik Joško, skladiščnik, odborniki pa: sledeči tovariši: Gorjup Franc, Dobravc Nada, Klep Henrik, Ivo Brinovec, Zorko Karel. Za delegata sreske skupščine je bil izvoljen Resnik Joško. Kot delegati so se udeležili občnega zbora tovariši: Šarh iz Ruš, Jež iz Ljubljane, čerič za Zagreb in Kranjc za Pobrežje. Vsi so v toplih besedah pozdravili navzoče in jih bodrili in pozivali na borbo, ki vodi samo do zmage. Nato je bila že na željo članstva ob burnem odobravanju poslana pozdravna brzojavka našemu predsedniku in Vodji Dimitriju Ljotiču. — Nov kamen zgradbe države Zbora je bil s tem postavljen tu na naši severni meji, ki bo vzdržal in delal do in po zmagi za ideologijo Zbora in njega vodje Dimitrije Ljotiča. IZKLJUČENI ČLANI. Beograjska »Otadžbina«, kot glasilo tov. Dimitrija Ljotiča z 12. t. m. poroča, da sta bila za stalno izkjučena iz članstva beograjske organizacije »Zbora« Dimitrije Andrejevic in Svetomir Pelemiš, in sicer na seji Mestnega odbora z dne 19. julija t. 1. Gornje se objavlja vsemu članstvu in vsem organizacijam »Zbora«. Širite „Zbor“! »Slovensko vas« funkcijo, katero vrše za sebe neposredno, za ostale stanove pa posredno. Ravno v tem dogajanju oziroma zamenjavi medsebojnih produktov ali dobrin v družbi, pa tiči ono izkoriščanje vseh produktivnih stanov. Danes lahko vidi vsak slepec, kdo je ta posredovatelj in kdo si lasti večvrednost dela vseh delovnih rok in uma. To je tudi vzrok, da ni delo, pa bodisi kakršne koli oblike, ki je v korist celoti, pravično plačano. Da sta pa v tem najbolj udarjena kmet in delavec (ročni kot duševni), je pa dokaz ta, da propadajo vsi ostali neproizvajalni, a družbi isto tako potrebni stanovi, ker jim je odvzet glavni konsument in vzdrževatelj. Stanovsko zadružni sistem pa daje poleg možnosti, da si ljudstvo samo uredi medsebojne odnošaje in potrebe, tudi to, da pridejo do sodelovanja za narod in državo resnično pravi stanovski zastopniki in izkušeni gospodarji, ki bodo svojemu stanu tudi odgovorni. Seveda da poklicnim politikom vse to ne ugaja, ker jih tak sistem upravljanja države izključuje. Od tu tudi vsa nečedna gonja proti »Zboru«, ki se bori za to, da se enkrat za vselej preneha za Jugoslovane nečastna medsebojna borba, izigravanje enega proti drugemu, in umetno ustvarja atmosfera, v kateri ne zaupa več brat bratu. Ako ima »Slov. vas« resnično iskrene namene združiti kmetski stan za gospodarski podvig, potem bo našla v »Zboru« neumornega sobojevnika in nam bo našo borbo zelo olajšala. Ako bo pa skušala mešati v ostalih stanovih s kakimi poizkusi separatizma ali ljudskih front, se bodo pa naša pota ločila. Upamo, da po »Slovenski vasi« ne bo brila tista neprijetna burja, kakor je brila po »Slovenski zemlji«. Bojimo se, da bo šel naš up po vodi. Nekako opravičevanje v članku g. dr. Drag. Lončarja nas dela jako pesimistične. Pri najboljši volji ne moremo opaziti volje in hotenja po gospodarskem napredku posameznih stanov. Vse skupaj zveni separatistično in po starem kopitu politično strankarsko. No pa g. dr. Lončarju se ne čudimo, saj on ne spada v kmetski stan in morda ne ve, da so še druge važnejše in večje potrebe v borbi za obstoj in za človeka dostojno življenje vkljub temu, da se je zelo »živahno udejstvoval v javnem življenju«. Daleč smo tudi od tega, da bi sumničili podpisnike te, recimo deklaracije, o kakem koristolovnem namenu, po vzorcu drugih političnih klikarjev. Nasprotno, veseli nas, da se tudi iz kmeti-škega stanu porajajo pogumni in uvidevni možje, da se upajo javno povedati, da mora postati kmetovalec svoj gospodar na svoji zemlji in domu, ako hoče, da mu pridejo boljši časi. Zelo pa dvomimo, da bi v tem hotenju kmetu pomagali advokati, banke ali očetje raznih zaščit itd. Želeli bi tudi, da ako se je vzelo iz »Zborovskih« načel in smernic tisto kar »vleče«, da bi se osvojilo tudi tisto, kar ne ugaja onim, ki se hočejo vriniti v »Slov. vas« ali so se pa že vrinili, seveda s pripombo, ako se smatra »Slov. vas« glasnik kmetsko-stanovskega pokreta. Ako potrebuje kmet pomoči, gre k sosedu in jo tudi dobi (—• ako — ako — ju ni liberalno demokratična politična strankarija razprtila). To pomoč pa dobi zato, ker je kmet, ker ga razume, ker ju tarejo iste skrbi in iste težkoče. Drugim je pa kmet le tedaj pri »srcu, kadar ima denar, ali še kaj dolga proste zemlje. Tako je, tovariši na tem svetu!!! Prizor iz »Blasfemična himna na satana je naravni del tega, kar se imenuje dekadenca. Prehod romantizma v verizem in slednjič najnovejši futuristi in podobni rebe-lanti karakterizirajo duhovno krizt^ vse Evrope. Z nravno dekadenco je odločno v zvezi tudi depopulacija Francij je.« (T. Masaryk: Svetovna revolucija.) Dragi tovariš urednik! Prečital sem v predzadnji številki tisto »Quo vadiš razumništvo« in vesel sem bil, da sem našel tudi kaj takega v našem listu. Če stremimo za ljudskim preporodom, je prav, da ste se tudi tega dotaknili. Abstrahiramo vse tisto o oni cunji od Kovačevičevega letaka, ker bi bilo škoda izgubljati še kake besede. Pač le primer splošne dekadence, na kateri leži ravno poudarek v članku. Spomnili pa ste me z vašim člankom na nek prizor iz kavarne. Tega bi vam hotel opisati. Naj bo poleg vaše »slike z razstave« ta »prizor iz kavarne« nov prispevek k odpiranju oči posebno razumništvu. Opazoval sem nekega večera v kavarni omizje v svoji bližini. Sedeli so tam sami mladi ljudje. Dekleta in mladeniči. V svoji domišljavosti strašansko akademsko izobraženi in vzvišeni nad vsemi predsodki seveda. Podpirali so si svoje težke (izgleda, da ne od možganov) glave z rokami, opiraje se na mizo, ali pa jim je bil mizni rob opirališče za kolena, — tudi dekletom, seveda. — Nekaj obutih nog je bilo razmetanih tudi po bližnjih stolih. Mladeniči so bili, če le mogoče, s hrbtom obrnjeni proti dekletom, da bi čim bolj izrazito pokazali svetu enakopravnost sodružic. Nekaj jih je topo bulilo predse, nekaj v časopis, nekdo je s strašno dolgočasnim glasom nekaj deklamiral čez mizo, pa ga ni nihče poslušal, le sem in tja se je kdo vseknil ali popraskal po zadnjici. Na vseh je ležalo kot mora neka blazirano dolgočasje, naveličanost nad življenjem, rezek hlad do mozga. Potem je vstalo dekle iz nadduliovite družbe. Obleklo je plašč, odšlo brez besede. Razen ene sodružice se ni nihče zganil, niliče ničesar zinil, še pomignil ni z glavo v pozdrav. Oddrobil se je drobec od enakopravnega kolektiva in se odnesel na počitek. Materija gre opravljati svojo fiziološko potrebo odpočitja staničja. In zato naj bi vstajali, se klanjali, voščili materiji regeneracijo? Prav poslušala nas bo! Buržuazni predsodki! Ne- Neiskreno se nam zdi tudi dejstvo, da se izognete za nas jako važnega vprašanja, kako mislite o hrvatskem in srbskem kmetu, ker je le govora o slovenskem. Tak edini stavek, ki se glasi: Be* sedičenje, da hočemo pod Hrvate, J® prazno ... nam usiljuje ponovno misel na separatizem in ljudsko fronto. V isti sapi pa zopet pišete o kmetskem stanu kot takem. Vse to bo pa vendar nekoliko preveč tudi za »Slov. vas«. Tovariši! Vse ne morete biti. Ostanite samo kmetovalci, kar ste od rojstva in ostanete d° smrti. Kot taki si podajte roke s hrvat-skimi in srbskimi seljaki. Vsi skupaj imate enake potrebe, enake zahteve, enake dolžnosti do naroda in države in tudi istega sovražnika. Naš skupni dom Je Jugoslavija. V njej je dela in kruha Za vse dovolj. Ta naš skupni dom si pa J&' hko udobno urede le stanovi povezam organsko celoto. Le v na ta način urejeni državi bodo odpadli vsi pomisleki 10 razne sugestije poklicnih politikov o k®' kem verskem, narodnem, kulturnem l0 bogsigavedi še o kakem nasprotstvu. , Ako sta bila slovenski in hrvatsk kmet izkoriščana, ni tega kriv srbski se' ljak, ki ne uživa prav nobenih izjemni® dobrot. Krivdo nosijo tisti, ki so vso p°' vojno dobo »skrbeli« za jugoslovanski narod in reševali kmeta, delavca in obrtnika, sploh vsakega, kdor jim je obljtt' bil svoj glas in to tako temeljito, da snJ° danes vsi na psu. Posamezni stanovi že čistijo svoje vrste nepoklicancev. Takih je mnogo. Tudi iz »Slovenske vasi« ji® dajte »maršruto«. Dosti naj bo farbanja> razprtij in slepomišenja. Vsak stan naj vzame svojo usodo v svoje roke. To Je prava demokracija. Za to se bori »Zbor*- kavarne smisel! Mar naj bi se ji zato klanjali’ ker se ta žival slučajno imenuje Člo; vek? Potem bi se morali klanjati tudJ psu, ki se zavleče za plot, da spi! Pojdi*e vendar! Mi smo napredni, moderni, vzvi' šeni nad predsodki. Vi mali in zaostal1 pa se zgražate. Kar zgražajte se! Vsa ta duševna pokvečenost se je c®' tila tako otipljivo pri vedenju tega »Pjj' mitivnega kupa materije«, nametan^8 okrog ene mize, — saj je znano, da se primitivnežu vsaka misel točno odraža na obrazu, — da so se resni ljudje v kavarni kar spogledovali. Pri nas pa ostane, žal, le pri spogle-dovanju. Posebno purgar ne pride °o tega dalje. In teh je največ po kavarnah. Da bi purgar segel globlje, da bi izprevidel, da je pri liberalni demokraciji vse to le sitematično talmudiziranje naše mladine, to bi bilo že preveč duševnega napora zanj. Birokracija predpis«' je le tri žličke na dan po jedi, in purgar je vendar dete birokracije. Jaz pa sem se spomnil na besede i2 uvodoma omenjenega članka v najzg0' vornejših dokumentih propadanja razumništva, pa sem sklenil, da napišem to vam, ker sem globoko prepričan, da b° le država Zbora zdravilo proti splošni dekadenci. Palacky František redivivus Izgleda, da je v zadnjem času zajel »Slovenca» nov duh že davno umrlega Palackega, ki veje to pot iz »Osservator® Romano« ... A zato! »Na Nemškem skušajo preprečiti, da bi Vatikan iskal oporišče za svojo diplo-macijo tudi v srednji Evropi. Nemški proti so se pokazali zato tudi v sedanji konkordatni borbi v Jugoslaviji, kjer je germanofilska fašistična skupina Ljotiča imela glavno besedo v akciji proti kofl' kordatu,« — pišejo v »Slovencu« dn6 25. t. m. . Sedaj smo končno vendarle iz avtentičnih virov izvedeli, zakaj nam je konkordat potreben. Za vatikansko oporišče torej gi'e* Izvedeli smo pa tudi, da je imela Ljo-tičeva skupina glavno besedo v akcij1 proti konkordatu. Res čudovito moč m