Inštitut za novejšo zgodovino Ljubljana 2011 Eva Mally SLOVENSKI ODPOR OSVOBODILNA FRONTA SLOVENSKEGA NARODA OD 1941 DO 1945 ZBIRKA RAZPOZNAVANJA/RECOGNITIONES 14 Eva Mally SLOVENSKI ODPOR: OSVOBODILNA FRONTA SLOVENSKEGA NARODA OD 1941 DO 1945 Urednik: dr. Aleš Gabri č Izdal in založil: Inštitut za novejšo zgodovino Za založnika: dr. Damijan Guštin Recenzenta: dr. Boris Mlakar dr. Božo Repe Oblikovalka naslovnice: Barbara Kokalj Bogataj Jezikovni pregled: Polona Kekec Prevod povzetka: Borut Praper Ra čunalniški prelom: Uroš Čuden, MEDIT d.o.o. Tisk: Fotolito Dolenc d.o.o. Naklada: 500 izvodov Izid knjige sta podprla: Zveza združenj borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja Slovenije Mestna ob čina Ljubljana CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 94(497.4)”1941/1945” 329.71(497.4)(091) MALLY, Eva Slovenski odpor : Osvobodilna fronta slovenskega naroda od 1941-1945 / Eva Mally ; [prevod povzetka Borut Praper]. - Ljubljana : Inštitut za novejšo zgodovino, 2011. - (Zbirka Razpoznavanja = Recognitiones ; 14) ISBN 978-961-6386-32-6 258493184 PREDGOVOR 11 LJUDSKOFRONTNO POVEZOVANJE 17 Nastajanje ljudskih front v Evropi 19 Sedmi kongres Kominterne 21 Ljudskofrontno gibanje v Sloveniji 25 Zveza delovnega ljudstva Slovenije 33 Pakt Hitler-Stalin 39 Društvo prijateljev Sovjetske Zveze 42 USTANOVITEV OSVOBODILNE FRONTE SLOVENSKEGA NARODA 49 Za četek vojne na Slovenskem 51 Ustanovni sestanek 53 Datum ustanovnega sestanka 59 Protiimperialisti čna ali Osvobodilna fronta? 61 Vprašanje oboroženega odpora 68 Pregled vsebine SKUPINE V OSVOBODILNI FRONTI 73 Pritegovanje skupin k Osvobodilni fronti 75 Komunisti čna partija Slovenije 79 Krš čanski socialisti 83 Levo krilo Sokolov 90 Skupina kulturnih delavcev 96 Ostale skupine v Osvobodilni fronti 99 PROGRAM IN RAZVOJ ORGANIZACIJSKE STRUKTURE OSVOBODILNE FRONTE DO KAPITULACIJE ITALIJE 111 Prvo zasedanje Vrhovnega plenuma Protiimperialisti čne fronte 116 Drugo zasedanje Vrhovnega plenuma Osvobodilne fronte 118 Tretje zasedanje Vrhovnega plenuma Osvobodilne fronte oziroma prvo zasedanje Slovenskega narodnoosvobodilnega odbora (SNOO) 119 Četrto zasedanje Vrhovnega plenuma Osvobodilne fronte 126 Peto zasedanje Vrhovnega plenuma Osvobodilne fronte 130 ODNOSI MED TEMELJNIMI SKUPINAMI DO DOLOMITSKE IZJAVE 133 Odnosi med Komunisti čno partijo Slovenije in krš čanskimi socialisti 142 Odnosi med Komunisti čno partijo Slovenije in sokoli 153 Zna čaj Osvobodilne fronte – koalicija, enotno vseljudskogibanje ali avantgardna vloga KPS 159 MNOŽI ČNE ORGANIZACIJE V OKVIRU OSVOBODILNE FRONTE 165 Delavska enotnost 169 Varnostnoobveš čevalna služba 175 Narodna zaš čita 182 Zveza slovenske mladine 185 Slovenska protifašisti čna ženska zveza 188 Slovenska narodna pomo č 192 ŠIRITEV OSVOBODILNE FRONTE PO POKRAJINAH 195 Struktura Osvobodilne fronte ter lo čitev politi čnih in oblastvenih organov z vzpostavitvijo ljudske oblasti na partizanskem ozemlju 197 Terenski odbori Osvobodilne fronte 205 Pokrajinski, okrožni in okrajni odbori Osvobodilne fronte 210 Razvoj Osvobodilne fronte po pokrajinah 216 AKTIVISTI OSVOBODILNE FRONTE 247 Prvi zbor aktivistov Osvobodilne fronte 260 Drugi zbor aktivistov Osvobodilne fronte 265 ODNOS OSVOBODILNE FRONTE DO NACIONALNEGA VPRAŠANJA 269 Nacionalno vprašanje od zloma Kraljevine Jugoslavije do jeseni 1941 275 Nacionalno vprašanje kot odgovor na o čitke protirevolucije 281 Od ustanovitve Protifašisti čnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije do kapitulacije Italije 284 Drugo zasedanje AVNOJ-a 288 Ustanovitev nove države in proces centralizacije 294 ODNOS OSVOBODILNE FRONTE DO PROTIREVOLUCIONARNEGA TABORA, SREDINE, VERE IN DUHOVNIKOV 299 Odnos Osvobodilne fronte do protirevolucionarnega tabora do kapitulacije Italije 301 Odnos Osvobodilne fronte do sredine 316 Odnos Osvobodilne fronte do duhovnikov, Cerkve in vere 321 Protirevolucionarni tabor po kapitualciji Italije oziroma organizacija slovenskega domobranstva 328 DOLOMITSKA IZJAVA 335 Odnosi med ustanovnimi skupinami Osvobodilne fronte po italijanski ofenzivi do podpisa Dolomitske izjave 337 Pogajanja in podpis Dolomitske izjave 344 Izvajanje Dolomitske izjave in odmevi nanjo 349 GRADITEV LJUDSKE OBLASTI 363 Ko čevski Zbor odposlancev slovenskega naroda 367 Črnomaljsko zasedanje 381 IZ OSVOBODILNE FRONTE SLOVENSKEGA NARODA V SOCIALISTI ČNO ZVEZO DELOVNEGA LJUDSTVA SLOVENIJE 393 Narodna vlada Slovenije 395 “Homogenost” slovenskega politi čnega prostora po drugi svetovni vojni 397 Konec tovarišije 403 Preraš čanje Ljudske fronte v Socialisti čno zvezo delovnega ljudstva 408 Preimenovanje Ljudske fronte v Socialisti čno zvezo delovnega ljudstva in kongres socialisti čne zveze delovnega ljudstva Slovenije 412 ZAKLJU ČEK – ODNOS DO OSVOBODILNE FRONTE V SLOVENSKEM ZGODOVINOPISJU, JAVNOSTI IN POLITIKI PO PADCU KOMUNIZMA 421 POVZETEK 431 SUMMARY 443 SEZNAM KRATIC 457 VIRI IN LITERATURA 459 IMENSKO KAZALO 485 11 PREDGOVOR Fašisti čna in nacisti čna okupacija Evrope v dru- gi svetovni vojni je s svojim nasiljem, raznarodovalnimi ukrepi ter rasno diskriminacijo ne samo potla čila de- mokrati čne vrednote ( človekove pravice in svoboš čine), ampak tudi ogrožala nacionalno ter fizi čno eksistenco prebivalstva. V takšnih okoliš činah so se na zasedenih ozemljih za čela oblikovati odporniška gibanja. Skoraj vsi narodi so se namre č v želji po življenju v svobodi in demokraciji upirali fašisti čni in nacisti čni okupaci- ji, le da so bile oblike odpora raznolike tako po vsebini kot tudi po uspešnosti. Medtem ko so nekatere države (Luksemburg, Belgija, Danska, Češkoslovaška, Finska, Nem čija ter ve čina Avstrije) vodile manj silovit odpor ali celo njegovo pasivno obliko, so druge (Norveška, Gr či- ja, Poljska, Italija in Francija) organizirale oborožen od- por ve čjega obsega. A pri tem npr. Matthew Cobb , ki v knjigi “The Resistance” raziskuje francoski odpor, sicer priznava hrabrost ljudi, ki so se borili za svojo svobo- do, vendar pa zagovarja mnenje, da so bili dosežki fran- coskih upornikov povsem obrobni in zahodna Evropa ne bi bila osvobojena niti dan kasneje, če upora ne bi bilo. Nemškemu okupatorju se je bila namre č pripra- vljena upreti le manjšina francoskega prebivalstva – v upor sta bila vpletena manj kot 2 odstotka populacije oziroma manj kot 500.000 ljudi. Odpor pa tudi, razen leta 1942–43, ko ga je vodil Jean Moulin , ni imel enotne organizacije. Razcepljene skupine so delovale na lastno pobudo, lo čene od drugih zaradi politi čnih nesoglasij in Predgovor 12 ambicij posameznikov, zaradi česar je bil odpor neu čin- kovit. S časoma je zato junaštvo odporniškega gibanja zbledelo, v 50. letih prejšnjega stoletja, ko so bili kola- boracionisti (t. i. vichyjska vlada z maršalom Henri-Phi- lippom Petainom na čelu) pomiloš čeni, pa je bil pomen odporniškega gibanja skoraj pozabljen. 1 Najmo čnejši odporniški vojski sta nastali v oku- piranem delu Sovjetske zveze in v Jugoslaviji. Pri tem je bila Osvobodilna fronta slovenskega naroda (OF SN) v primerjavi z drugimi narodnoosvobodilnimi gibanji v marsi čem edinstvena, ne samo zaradi obsega odpora, ampak tudi zaradi svojega (vsaj na za četku) delno ko- alicijskega zna čaja. Zaradi komunisti čnega vodstva v osvobodilnem gibanju pa je bil hkrati z bojem za osvo- boditev domovine od vsega za četka opazen tudi cilj o izvedbi socialisti čne revolucije, ki se je po vojni prevesil v prevzem oblasti ter obra čunavanje s politi čnimi na- sprotniki in t. i. narodnimi sovražniki. V nasprotju z nekaterimi drugimi evropskimi od- porniškimi gibanji, katerih pomen se je v zavesti prebi- valstva s časoma zmanjšal, je v Sloveniji (kot sestavnem delu jugoslovanskega odpora) bole č državljanski spo- pad, ki je pri tem divjal, obarval pogled na preteklost, po skoraj petih desetletjih komunisti čne vladavine pa je bi- lo potrebno nato tudi na novo vzpostaviti odnos do pre- teklosti. Osvobodilna fronta je (tudi zaradi tega) ostala še vse do danes pomembna politi čna tema. Vsakdo ima namre č svojo resnico o motivih, zakaj se je kdo postavil na katero stran in kako je kdo iskal in utemeljeval svoj osebni odgovor na dileme, ki so se takrat postavile pred Slovence. To bi lahko povzeli z izjavo Toneta Ferenca na posvetu ob 60. obletnici ustanovitve Osvobodilne fronte leta 2001, ko je dejal, da je prepri čan, da bo prej umrl, preden bo prišlo do soglasja o zna čaju Dolomitske izja- ve, saj ga ni niti med takrat enako-misle čimi, kaj šele med drugimi. Dolomitska izjava pa tudi nekatere dru- ge tematike Osvobodilne fronte tako ostajajo ena izmed stalnic zanimanja poznavalcev in raziskovalcev novejše zgodovine in s tem diskusije o njenem zna čaju. Kljub še vedno obstoje čim razli čnim interpretacijam vsebine in 1 Mally , Matthew Cobb , The Resistance, str. 254–257. 13 PREDGOVOR pomena Osvobodilne fronte pa je dan spomina na njeno ustanovitev državni praznik tudi v samostojni Republiki Sloveniji. Odpor proti okupatorju, simbolno združen pod okriljem Osvobodilne fronte slovenskega naroda, je torej pomembno in že temeljito preu čevano poglavje v slovenski zgodovini, vendar je bilo potrebno glede na pridobljeno časovno distanco in pojav nekaterih novih virov vidike in kontekst Osvobodilne fronte preu čiti na novo. Za objektivno presojo pomena Osvobodilne fronte je bilo tako potrebno poleg raziskave virov opraviti tudi ustrezno primerjalno analizo že obstoje če literature, saj sem le tako lahko opravila sinteti čen in celovit pregled tega odporniškega gibanja s konotacijo politi čne orga- nizacije. Raziskovalno delo je potekalo po ustaljenih meto- dah zgodovinopisne stroke, se pravi, da sem na podlagi podrobnega prou čevanja razpoložljivih virov, predvsem pa ob njihovi kriti čni analizi, skušala ugotoviti in po- trditi čim ve č materialnih dejstev zadevnega procesa. V prvi fazi sem se seznanila z relevantno strokovno li- teraturo, s katero sem si ustvarila teoreti čno podlago ter dobila pregled nad tem, kaj je o Osvobodilni fronti že preu čenega in kje so v dosedanjih raziskavah glavne pomanjkljivosti. Preu čila sem tako dela Toneta Ferenca , Metoda Mikuža in razprave Franceta Škerla , se pravi študije raziskovalcev, ki so pisali še v času obstoja Ju- goslavije, kot tudi raziskave, ki so nastajale po ideološki sprostitvi in padcu komunizma od konca osemdesetih ter za četka devetdesetih let prejšnjega stoletja in po- nujajo temu primerno druga čne interpretacije oziroma prikazujejo dogajanja med drugo svetovno vojno v dru- ga čni lu či. Med takšnimi raziskovalci “mlajše generaci- je” zgodovinarjev, ki se ukvarjajo s posameznimi vidiki delovanja Osvobodilne fronte in njenih protagonistov, je potrebno omeniti predvsem Bojana Godešo ter Vido Deželak-Bari č , ki delujeta na Inštitutu za novejšo zgo- dovino. Pri navajanju študij, ki se nanašajo na razisko- valno podro čje, pa je potrebno izpostaviti tudi zbornike razprav in obravnav znanstvenih posvetovanj, ki so izšli ob nekaterih obletnicah Osvobodilne fronte, kot npr. ob 25. obletnici njene ustanovitve leta 1966, pa tudi ka- 14 sneje ob 50. obletnici leta 1991 in ob 60. obletnici leta 2001. Poznavanje literature mi je tudi omogo čilo posta- vljanje hipotez in sintetiziranje zbranih podatkov pri na- daljevanju raziskovanja oziroma pri pregledovanju arhi- vskega gradiva, ki se nahaja v Arhivu Republike Slove- nije. Iz za četnega obdobja Osvobodilne fronte je ohra- njenega dokaj malo arhivskega gradiva, ki pa se je mno- žilo vzporedno z rastjo in vedno popolnejšo organizacijo odporniškega gibanja. Ker raziskava ne zajame samo celotnega slovenskega narodnostnega ozemlja, temve č rekonstruira tudi organizacijsko podobo Osvobodilne fronte od njenega vrhovnega vodstva, tj. izvršnega odbo- ra in vrhovnega plenuma, pa vse do delovanja terenskih odborov, ki so predstavljali množi čno bazo organizacije, sem raziskavi primerno pregledovala tudi arhivsko gra- divo, se pravi od fondov Izvršnega odbora Osvobodilne fronte slovenskega naroda (AS 1670), Predsedstva Slo- venskega narodnoosvobodilnega sveta (AS 1476) itd., pa tudi fonde pokrajinskih in okrožnih odborov. Od po- krajinskih odborov (POOF) ima najve č gradiva POOF za Slovensko Primorje (AS 1734), tudi POOF za Gorenjsko ga ima nekaj (AS 1736), POOF za Štajersko ima nekaj gradiva iz let 1944 in 1945 (AS 1735), medtem ko je za Koroško le fond Oblastnega komiteja KPS za Koroško. V osrednji Sloveniji teh pokrajinskih organov ni bilo. Okrožja so bila vezana na CK KPS in IOOF prek po- verjeništev ali neposredno. Najve č gradiva je ohranjeno za okrožja, za katera so v pri čujočem delu navedeni in obdelani posamezni primeri. Glede na vodilno vlogo ko- munisti čne partije v Osvobodilni fronti sem pregledala tudi nekaj gradiva fonda Centralnega komiteja Komu- nisti čne partije Slovenije (AS 1487). Posebne vrste vir predstavlja t. i. narodnoosvobodilni tisk, kjer bi poleg številnih brošur, listov, letakov in podobnega drobne- ga tiska izpostavila predvsem časnik Slovenski poro če- valec, glasilo Osvobodilne fronte, in Delo ter Ljudsko pravico, glasili Komunisti čne partije Slovenije. Nekateri dokumenti so bili tudi že objavljeni v posebnih zbirkah, pri čemer gre omeniti obsežno zbirko Dokumentov Ljud- ske revolucije v Sloveniji oziroma Dokumentov organov in organizacij narodnoosvobodilnega gibanja v Sloveniji, 15 PREDGOVOR ki so nadaljevanje zbirke. Za dobo, ko ni objektivnih virov ali pa jih je zelo malo in so pomanjkljivi, so zelo pomemben vir za raziskovalno delo tudi spominski viri, dnevniki oziroma kasnejši zapisi nekaterih akterjev in ustanoviteljev Osvobodilne fronte. Pri čujoča knjiga je predelava doktorske disertaci- je z naslovom Osvobodilna fronta slovenskega naroda od 1941 do 1945, ki sem jo leta 2011 zagovarjala na ljubljanski Filozofski fakulteti pred komisijo, ki sta jo poleg mentorja prof. dr. Boža Repeta in somentorja viš. znan. sod. dr. Borisa Mlakarja sestavljala še prof. dr. Dušan Ne ćak ter izr. prof. dr. Mitja Ferenc . Na tem me- stu bi se rada zahvalila dr. Božu Repetu in dr. Borisu Mlakarju , ne samo ker sta mi kot mentorja pomagala pri nastajanju disertacije, temve č sta tudi recenzenta knjige. Zahvaljujem pa se tudi uredniku znan. svet. dr. Alešu Gabri ču , ki je pri čujoče delo uvrstil v knjižno zbir- ko Inštituta za novejšo zgodovino Razpoznavanja / Re- cognitiones, ter Zvezi združenj borcev za vrednote NOB Slovenije in Mestni ob čini Ljubljana, ki sta z dodeljeno subvencijo omogo čili izid knjige. V Ljubljani, november 2011 Eva Mally Ljudskofrontno povezovanje 19 LJUDSKOFRONTNO POVEZOVANJE Čeprav je bil fašizem v Italiji že celo desetletje na oblasti, je nastajanje ljudske fronte spodbudila šele zmaga nacizma v Nem čiji leta 1933. Delavsko gibanje se namreč dolgo časa ni zavedalo resni čne nevarnosti in bistva fašizma in nacizma. Mislili so, da gre le za za- časen pojav oziroma politi čen izraz velike gospodarske krize leta 1929, ki bo izginil hkrati, ko bo kriza kon ča- na. V takšnem duhu je tudi nemška komunisti čna par- tija, ki je bila v za četku tridesetih let ena najve čjih nem- ških parlamentarnih strank, ko je Hitler že prisegel kot novi nemški kancler, napovedala, da bo vladal le nekaj tednov, nato pa bodo prišli na oblast komunisti in bodo Nem čijo kon čno preoblikovali v sovjetsko republiko. 2 Na VI. kongresu Kominterne (KI) leta 1928 je nje- no vodstvo celo enoglasno sprejelo stališ če, da pred- stavljajo “desni revizionisti čni in reformisti čni” odkloni najve čjo nevarnost za mednarodno delavsko gibanje, in razglasilo socialiste in socialdemokrate za nespreje- mljive komunisti čne sovražnike, fašizem pa je podce- njujoče izena čilo z (zahodnimi) meš čanskimi demokra- cijami. Gospodarska kriza, ki naj bi po pri čakovanjih in napovedih komunisti čnih in kominternskih voditeljev pomenila za četek razpadanja kapitalisti čnega sistema, pa ni okrepila delavskih strank in komunisti čne levi- ce, temve č je, ravno nasprotno, še pove čala in utrdi- 2 Komunisti čka internacionala, knjiga 8, str. 64, 65; Vodopivec , Mo č in nemo č ideje in politike ljudske fronte, str. 33. Nastajanje ljudskih front v Evropi 20 la avtoriteto meš čanskih strankarskih grupacij. Toda komunisti so – zaposleni z odstranjevanjem “oportuni- stov” in “desni čarjev” v lastnih vrstah in osredoto čeni na spopade z nekomunisti čnimi delavskimi strankami (posebno socialisti) – vztrajali pri stališ ču, da prihaja resni čna nevarnost z “leve” in ne z “desne”, edina prava komunistična politika pa je revolucioniranje delavstva, oblikovanje “enotne (delavske) fronte” od spodaj in pri- pravljanje revolucije. 3 Ta skrajno leva politika je mo čno oslabila delavski razred, ki se ni pravo časno odzval na čedalje bolj agresivno prodiranje fašisti čnih sil. Komu- nisti čna internacionala se je prvi č odzvala šele na do- godke v Nem čiji 30. januarja 1933. Takrat je pozvala k ustvarjanju enotne delavske fronte, to je k združevanju socialistov in komunistov v obrambo pred nevarnostjo vojne, ki bi jo izzval fašizem. 4 Ideja ljudske fronte, ideja sodelovanja komunistov ne le z drugimi delavskimi, temve č tudi z meš čanskimi strankami v boju zoper fašizem, pa je iz realnih razmer zrasla na francoskih tleh. Ideja je bila odlo čilna tudi za preobrat v politiki Kominterne, saj je dobila podporo v delu Izvršnega komiteja Kominterne, v katerem se je že sredi leta 1934 uveljavila skupina, ki je terjala uporabo nove taktike (Georgi Dimitrov , Dimitri Manuilski , Otto Wille Kuusinen ). Dimitrov je za čel oblikovati osnovne misli za VII. kongres Kominterne, ki pa so ga vedno zno- va odlagali. 5 3 Vodopivec , Mo č in nemo č ideje in politike ljudske fronte, str. 32, 33. 4 Nedog , Ljudskofrontno gibanje v Sloveniji, str. 14, 15. 5 Prav tam, str. 21. 21 LJUDSKOFRONTNO POVEZOVANJE Sedmi kongres Kominterne je bil v Moskvi od 25. julija do 21. avgusta 1935. Od skupno 76 komunisti č- nih partij in grup, vklju čenih v Kominterno, je na kon- gresu sodelovalo 65 partij in deset mednarodnih organi- zacij, ki jih je predstavljalo 510 delegatov. Dnevni red kongresa je bil naslednji: poro čilo o delu Izvršnega komiteja Komunisti čne internacionale, poro- čilo o delu internacionalne kontrolne komisije, ofenziva fašizma in naloge Komunisti čne internacionale v boju za enotnost delavskega razreda proti fašizmu, priprave na imperialisti čno vojno in naloge KI, rezultati sociali- sti čne graditve v Sovjetski zvezi ter volitve vodilnih or- ganov KI. 6 Sedmi kongres je s svojimi sklepi pomenil velik do- godek v takratnem razvoju mednarodnega delavskega gibanja, najpomembnejše vprašanje, ki ga je obravnaval kongres, pa je bilo, kot že re čeno, vprašanje boja proti fašizmu. Georgi Dimitrov je v svojem referatu z naslo- vom “Ofenziva fašizma in naloge KI v boju za enotnost delavskega razreda” poudaril, da je najhujša nevarnost, proti kateri se mora bojevati proletariat, fašizem, naj- nevarnejši pa je nemški fašizem, ki neti imperialisti čno vojno in je smrtni sovražnik proletariata in Sovjetske zveze. Fašizem je po njegovem mnenju v Nem čiji zmagal zaradi šibkosti proletariata, katerega udarna mo č se je zaradi razcepljenosti zmanjšala, hkrati pa tudi zaradi 6 Komunisti čka internacionala, knjiga 11, str. 11, 12. Sedmi kongres Kominterne 22 nemo či buržoazije, ki je morala, da bi obdržala vodilno vlogo, spremeniti metode vladanja. 7 Dimitrov je analiziral tudi vzroke delavskega pora- za v Nem čiji. Temeljni vzrok poloma je pripisal razkolu v delavskem gibanju, ki ga je zakrivila socialna demo- kracija, ker je izvajala politiko razrednega sodelovanja z buržoazijo. Veliko napako pa so po njegovih ocenah naredili tudi komunisti, ker so prezrli, da se položaj spreminja, in še naprej ponavljali stare sektaške napa- ke oziroma politi čno in takti čno linijo, sprejeto na VI. kongresu. Ostra kritika Dimitrova vsekakor ni zadevala samo nemških komunistov, temve č predvsem tudi Ko- minterno, katere vodstvo se je vmešavalo v vse podrob- nosti politike KP Nem čije. Dimitrov je v bistvu kritiziral “generalno linijo” Kominterne – “razred proti razredu” –, uperjeno proti socialni demokraciji. Komunisti čne partije, ki so sledile takšni sektaški liniji KI, tako niso videle glavnega sovražnika v fašizmu, temve č v socialni demokraciji, socialne demokrate pa so imenovali “so- cialfašiste”. Po porazu delavskega gibanja v Nem čiji so si socialdemokrati drug drugemu o čitali krivdo, toda že po prvih Hitlerjevih nastopih proti delavstvu je posta- lo jasno, da so bile stare ocene Kominterne o fašizmu nepravilne, prav tako kot njena taktika “glavnega stra- teškega udarca” proti socialni demokraciji. Poraz dela- vskega razreda v Nem čiji je tako pomenil streznitev tudi v Kominterni ter usmeritev k politiki skupne fronte vseh naprednih sil proti fašisti čni nevarnosti. 8 Kongres je obravnaval tudi stališ če komunistov do vojne, ki ga je obrazložil Palmiro Togliatti v svojem re- feratu z naslovom “Pripravljanje imperialisti čne vojne in naloge KI”. Komunisti so se, po njegovih besedah, dolžni boriti za mir, ki je temeljni pogoj za napredek člo- veštva. V primeru fašisti čnega napada na državo bi bili tako komunisti dolžni sodelovati z vsemi domoljubnimi silami, tudi z buržoazijo, če se ta bojuje zoper fašisti čne napadalce oziroma sodelovati v organizacijah, ki bi se pripravljale za obrambo domovine. 9 7 Lešnik , Tretja internacionala, str. 41. 8 Vodopivec , Mo č in nemo č ideje in politike ljudske fronte, str. 41. 9 Nedog , Ljudskofrontno gibanje v Sloveniji, str. 29. 23 LJUDSKOFRONTNO POVEZOVANJE Toda glavni ton Togliattijevega referata je bil, da je dolžnost Kominterne in njenih sekcij braniti Sovjetsko zvezo pred morebitno agresijo. Strnil ga je v geslo “Boj za mir in obrambo Sovjetske zveze”. Sovjetska zveza se je namre č zavedala nevarnosti nacizma, zato je za če- la iskati oporo v mednarodnih stikih. 10 Že leta 1934 je stopila v Društvo narodov, naslednje leto pa je sklenila pakt o nenapadanju in medsebojni pomo či s Francijo in Češkoslovaško. Želela si je ustvariti bolj krepko oporo, kar se je pokazalo tudi na VII. kongresu, ko so nekateri predstavniki izvršnega komiteja izjavili, da je prva dol- žnost sleherne partije in slehernega komunista zavze- mati se za obrambo Sovjetske zveze. 11 Sklepi sedmega, zadnjega kongresa Kominterne v Moskvi so imeli ugodne posledice na razvoj in vpliv komunističnih partij po vsem svetu. Vzpodbudili so k hitrejšemu razmahu ljudskofrontnega združevanja v drugih državah in omogo čili dotlej najve čji vzpon ko- munisti čnega gibanja. Ljudskofrontno gibanje, spreje- to na VII. kongresu, pa je doživelo upad po sovjetsko- nemškem paktu leta 1939, ki je povzro čil novo politi čno linijo Kominterne. V skladu s paktom je Kominterna namre č sprejela oceno zna čaja nove svetovne vojne kot vojne dveh imperializmov. Zahodne države je razglasi- la za glavno nevarnost, njihove vladajo če kroge pa za glavne krivce vojne. Politika Kominterne se je celo tako spremenila, da je svetovala svojim sekcijam, naj iz pro- gramov odstranijo protifašisti čno orientacijo. 12 Po takšnem posredovanju Kominterne je ve čina nje- nih sekcij korenito spremenila dotedanjo protifašisti čno politiko. S tem, da so sprejele njeno oceno vojne in glav- nega krivca zanjo, se je za čela naloga obrambe neodvi- snosti pred fašisti čno agresijo zamegljevati. Komunisti so začeli sprejemati stališ če, da države ni treba braniti, kar je marsikje vodilo v anacionalnost. Takšna politika pa je pomenila osamitev komunisti čnega gibanja, saj so ravno protifašisti čne akcije v letih ljudske fronte omogo- čile komunistom, da so prodrli v široke plasti družbe. S 10 Prav tam. 11 Lešnik , Tretja internacionala, str. 42. 12 Nedog , Ljudskofrontno gibanje v Sloveniji, str. 42. 24 sprejetjem nove politike Kominterne se je tako v praksi kon čala tudi politika ljudske fronte, ki ji je bil boj zoper fašizem bistvena programska usmeritev. 13 Tako imenovana kriza zavezništva, ki je pospeši- la razpadanje ljudske fronte, pa je po mnenju Nedogo- ve nastala zlasti tam, kjer je ljudska fronta ostala na stopnji koalicije strank in organizacij. Za bolj trdne in trajne so se v tem času izkazale tiste ljudske fronte, ki so temeljile na ustvarjanju enotnosti v množicah spo- daj. V druga čnem položaju pa so bile tudi komunisti čne stranke v tistih državah, ki so bile med prvimi plen na- cizma, kakor tiste, med katerimi je bila tudi Jugoslavija, ki so prišle na vrsto pozneje, ko je bilo že o čitno, da se Nem čija pripravlja na vojno s Sovjetsko zvezo. Politika Kominterne tukaj ni imela tako težkih posledic, ker se je vprašanje obrambe narodne neodvisnosti lažje vklju- čilo v novo usmeritev in v oceno vojne kot vojne dveh imperializmov. 14 13 Prav tam, str. 44–46. 14 Prav tam, str. 46. 25 LJUDSKOFRONTNO POVEZOVANJE Ljudskofrontno gibanje v Sloveniji Ljudskofrontno gibanje, ki se je na Slovenskem za- čelo sredi leta 1935, je spodbudila in organizirala takrat ilegalna komunisti čna stranka, njena nelegalnost pa je povzro čila zavore pri pridobivanju predstavnikov dela- vskih in meš čanskih skupin in gibanj. Poleg predsod- kov, ki so jih imele legalne stranke pred sodelovanjem s komunisti že zaradi ideoloških vzgibov, so se namre č še bale, da se bodo s tem kompromitirale pred oblastjo, ki jih bo zato preganjala. Tako na Slovenskem sprva ni bilo objektivnih možnosti, da bi ljudska fronta nastala v klasi čnem smislu, kot dogovor med vodstvi meš čanskih in delavskih strank za skupen nastop proti fašizmu in za demokracijo. Zato se je spo četka uveljavljala bolj kot množi čno gibanje v razli čnih oblikah in z razli čni- mi imeni: Slovensko ljudsko gibanje, Slovenska ljudska fronta, Kme čko delavsko gibanje. 15 Med zgodovinarji se o slovenskem ljudskofrontnem gibanju pojavljata predvsem dve mnenji: medtem ko ve čina zgodovinarjev zastopa stališ če, da je slovensko ljudskofrontno gibanje teklo neprekinjeno pod razli č- nimi imeni, z vzponi in upadi ter z izstopanjem enih in vklju čevanjem drugih skupin vse do druge svetov- ne vojne, Godeša zagovarja mnenje, da je slovensko ljudskofrontno gibanje teklo do leta 1939, ko so ko- munisti po sklenitvi sovjetsko-nemškega sporazuma 15 Nedog, Ljudskofrontno gibanje v Sloveniji, str. 54, 55. 26 opustili dotedanje protihitlerjansko in protifašisti čno stališ če. 16 Vsekakor pa je potrebno poudariti svojevrstnost našega ljudskofrontnega gibanja, ki je imelo nekoliko druga čno izhodišče in zato tudi druge oblike ter uspehe kakor klasične ljudske fronte, kot so bile npr. v Franci- ji in Španiji. Poleg boja proti fašizmu so se zavezniške politi čne skupine sklicevale tudi na nacionalna in so- cialna gesla, usmerjena proti centralizmu, kompromi- sarski politiki slovenskih in jugoslovanskih strank ter proti socialnim neenakostim in krivicam. To je ponujalo velike možnosti za zbiranje množic in politi čnih skupin, ki so izražale enake težnje, saj je prav ob nacionalnem vprašanju potekala diferenciacija v slovenskem stran- karskem in politi čnem življenju. 17 Pri tem so se sloven- ske politi čne stranke razdelile na dva tabora: na avto- nomisti čno-federalisti čni ter unitarno-centralisti čni na- rodnopoliti čni blok. V času ljudske fronte so bili med najpomembnejši- mi zavezniki komunistov krš čanski socialisti, ki so bili že vse leto 1934 v mo čnem sporu z vodstvom Slovenske ljudske stranke (SLS), od za četka leta 1935 pa je posta- lo vidno, da se bo dotlej enotna Jugoslovanska strokov- na zveza (JSZ) za čela cepiti. Istega leta so za čeli krš čan- ski socialisti navezovati stike s komunisti in sodelovati z njimi pri ljudskofrontnih poizkusih. 18 Zaradi svojih nacionalnih in demokrati čnih stališ č namre č niso želeli sodelovati z unitaristi čnim režimom, avgusta 1935 pa je v Delavski pravici, glasilu krš čanskosocialisti čnega sindikata JSZ, izšel tudi članek, v katerem je vodstvo uradno zavrnilo sodelovanje z režimom Jugoslovanske radikalne zajednice (JRZ), četudi je SLS postala eden od stebrov unitaristi čnega režima. 19 SLS pa je po drugi strani 15. novembra 1935 usta- novila “novi” sindikat katoliške stranke, Zvezo zdru- ženih delavcev (ZZD), kar je bil v bistvu njen odgovor emancipiranim krš čanskosocialisti čnim sindikatom. 16 Godeša , Priprave na revolucijo ali NOB?, str. 69–85. 17 Nedog , Ljudskofrontno gibanje v Sloveniji, str. 54. 18 Kresal , Nedog , Prunk , Stiplovšek , Proučevanje delavskega gibanja v Sloveniji 1918–1941, str. 27, 40. 19 Pelikan , JSZ:ZZD, str. 400. 27 LJUDSKOFRONTNO POVEZOVANJE ZZD je bil kasneje tudi formalno vklju čen v JUGORAS – avtoritarno režimsko organizacijo, ki je nastala po vzor- cu podobnih organizacij v fašisti čni Italiji in nacisti čni Nem čiji in je kot izrazito komunisti čno formacijo za- vračala Ljudsko fronto. 20 Že ob njeni ustanovitvi je bilo namre č re čeno, da jo je poklicalo v življenje “slovensko katoliško delovno ljudstvo, da ga rešimo iz objema ka- pitalizma in marksizma in pripravimo pot za obnovo družbenega reda po evangelijskih naukih Quadragesi- mo anno”. 21 Kljub takšnim preprekam pa je v prvem obdobju ljudskofrontnega gibanja 1935/1936 partiji v Sloveni- ji s politiko akcijske enotnosti uspelo organizirati velik stavkovni val, ki je bil, če gledamo po množi čnem odzivu v delavstvu in po odmevu v politi čni javnosti, najmo č- nejši v Jugoslaviji. Te stavke so okrepile borbeno voljo slovenskega delavstva, na drugi strani pa so tudi mo čno odmevale v slovenski javnosti. 22 Težnje po skupnem nastopanju so postajale vse močnejše, zato je morala komunisti čna stranka napra- viti takti čen na črt, po katerem bi se lahko delavski ra- zred uveljavil kot glavna združevalna sila protifašisti č- nega ljudskofrontnega gibanja. Tak na črt je obrazložen v pismu centralnega komiteja pokrajinskemu z dne 1. novembra 1935, katerega avtorstvo se pripisuje Borisu Kidri ču . Iz pisma je med drugim tudi razvidno, katere skupine in gibanja je komunisti čna stranka takrat vi- dela kot možne zaveznike v protifašisti čni ljudski fronti: od delavskih organizacij Jugoslovanske strokovne zve- ze in socialistov do meš čanskih opozicijskih skupin in tistega dela Slovenske ljudske stranke, ki ni soglašal z vstopom SLS v JRZ, pri čemer naj bi bilo najpomemb- nejše pridobivanje prav teh množic, kajti brez njih ni bilo mogo če govoriti o množi čnosti slovenske fronte. Za- radi tega je bil pomemben tudi sklep komunistov, da se opusti boj proti religioznosti, ki je bila v slovenskem narodu mo čno zakoreninjena, in se prepri ča ljudi, da niti komunisti niti ljudska fronta nimajo ni česar proti 20 Vidovi č-Miklav či č , Nekatere politi čne in idejne zna čilnosti na Slovenskem, str. 81. 21 Mikuž , Oris zgodovine Slovencev v stari Jugoslaviji 1917–1941, str. 479. 22 Prunk , Boj za enotnost delavskega razreda, str. 492. 28 verskim ob čutkom, kar je bil glavni argument vodstva meščanskih strank proti ljudski fronti. Sistemati čno delo za ustanovitev ljudskofrontnega gibanja v Sloveniji se je za čelo 1. novembra 1935, sredi julija 1936 pa je prišlo do združitve skupin Slovenska zemlja, Stara pravda, Bojevniki in Delavski obzornik v Slovensko kme čko-delavsko gibanje (KDG), katerega predsednik je 4. oktobra na delegatskem zborovanju v Zagrebu postal dr. Vekoslav Kukovec , glavni tajnik pa Dragotin Lon čar . 20. julija so sklenili sporazum s KDG še socialisti, čeprav so zamisel o ljudski fronti ves čas odklanjali, saj so menili, da je naloga in dolžnost razre- dno zavednega delavstva nastopiti povsem samostojno povsod, kjer je to mogo če. V vodstvu Kme čko-delavske- ga gibanja, ki je bilo povezano z Ma čkovim gibanjem na Hrvaškem, so v za četku leta 1937 nastala ve čja neso- glasja tako ob vprašanju odnosa do komunistov, ki so se v gibanju vse bolj uveljavljali, kot tudi ob stališ ču do Hrvaške kme čke stranke. 23 Ma čkovo vodstvo je namre č za čelo pošiljati v Slovenijo svoje ljudi, da bi ustanovilo svoje organizacije, vendar se je KDG temu uprlo. Želelo je sicer najti sodelovanje s hrvaškim gibanjem, toda na enakopravni osnovi. Da odnosi med vodstvom hrvaške- ga gibanja in komunisti niso bili najboljši, pa se vidi tudi iz Titovega poročila z dne 9. aprila 1937, v kate- rem piše: “Reakcionarni voditelji okrog Ma čka , morda tudi Ma ček sam, si v Sloveniji ne žele neke samostojne Ljudske fronte, temve č gibanje, ki bi bilo del njihovega gibanja. Zato so proti Ljudski fronti, v kateri sodeluje delavski razred kot enakopraven politi čni faktor.” 24 Zaradi razli čnih stališ č je slovensko opozicijsko gi- banje spomladi leta 1937 zajela kriza, saj naj bi, kakor je bilo razvidno iz kasnejšega Kardeljevega poro čila, vse skupine v KDG vlekle na svojo stran. Lon čar in radi čev- ci so hoteli, naj bi bilo KDG Ma čkova podružnica, soci- alisti pa so sabotirali slovensko ljudsko fronto. Iz KDG je tako 21. marca izstopila najprej skupina slovenskih privržencev dr. Vladka Ma čka pod vodstvom dr. Drago- 23 Nedog , Ljudskofrontno gibanje v Sloveniji, str. 59–69. 24 Broz Tito , Nastanek in razvoj Ljudske fronte in Socialisti čne zveze delovnega ljud- stva, str. 58, 59. 29 LJUDSKOFRONTNO POVEZOVANJE tina Lon čarja in Rudolfa Doboviška , 6. junija pa so jo zapustili še socialisti. 25 Ob krizi pri razvoju slovenskega ljudskofrontne- ga gibanja, ki je nastopila že po dobrem letu, so izku- šnje dotedanjega dela pokazale, da se je komunisti čna stranka preve č usmerjala samo k sodelovanju z bolj ali manj obrobnimi skupinami v slovenskem demokrati č- nem opozicijskem gibanju, ki so, nekatere izmed njih, sodelovale zgolj iz špekulativnih razlogov. Zaradi tega tudi ni moglo priti do trdnejše in stalnejše skupnosti, in ko je Edvard Kardelj raz členjeval dveletno obdobje ljudskofrontnega gibanja, je Kme čko-delavsko gibanje ozna čil za “še mo čno nebogljeno klico širokega ljudske- ga gibanja”. 26 Centralni komite Komunisti čne partije Jugoslavi- je (CK KPJ) je slovenskemu partijskemu vodstvu poslal obširno pismo, v katerem je nadrobneje raz členil sla- bosti slovenskega ljudskofrontnega gibanja in nakazal pota in perspektive njegovega nadaljnjega razvoja. V pi- smu je centralni komite tako ugotavljal, da so katoliške množice tiste temeljne slovenske množice, brez katerih ne more biti Slovenske ljudske fronte, do njih pa naj bi prišli zlasti prek tistih članov bivše SLS, ki niso sogla- šali z vstopom v JRZ. 27 Vstop Koroš čeve SLS poleti 1935 v vsedržavno vladno stranko JRZ je namre č poleg kr- ščanskosocialisti čnih sindikatov zavrnila tudi skupina, ki sta jo vodila dr. Anton Brecelj in dr. Ivan Stanovnik . Skupina je zahtevala, naj se stranka vrne k avtonomi- sti čnemu programu iz leta 1932 in opusti sodelovanje z režimom. Ko je konec novembra 1937 prišlo do razcepa, se je tako imenovana “stara SLS” (dosledni avtonomisti) za čela povezovati s krš čanskimi socialisti. 28 Druga velika pomanjkljivost ljudskofrontnega giba- nja na Slovenskem, ki jo ugotavlja omenjeno pismo, pa je bila v tem, da je imel delavski razred v njem le nezna- tno vlogo. V poro čilu CK KPJ predstavniku Kominter- ne junija 1937 je bila ponovno naglašena že omenjena 25 Saje, Nastajanje enotnosti demokrati čnih sil slovenskega naroda pred vojno, str. 38. 26 Nedog , Ljudskofrontno gibanje v Sloveniji, str. 75. 27 Prav tam, str. 75, 76. 28 Pelikan , JSZ:ZZD, str. 400. 30 osnovna pomanjkljivost ljudskofrontnega gibanja v Slo- veniji. Iz tega pa je izhajal tudi sklep, da ljudska fronta v Sloveniji še ni politi čni faktor in tudi ne bo, dokler delavski razred ne bo imel v njej odlo čilne vloge in do- kler se ljudska fronta ne bo znala povezati s katoliškimi množicami. 29 Slovensko “pokrajinsko” komunisti čno partijo pa je v letih 1935–37 pretresla še ena notranja kriza. Ra- znovrstni problemi, ki so nastajali ob preusmerjanju ilegalne partijske dejavnosti v javno delovanje, so sredi leta 1936 povzro čili dokaj ostro nesoglasje med Pokra- jinskim komitejem KPJ za Slovenijo in osrednjim vod- stvom v tujini. Centralno vodstvo so obtožili teoreti čne in politi čne nesposobnosti ter lahkomiselnosti pri vzdr- ževanju stikov z organizacijami v domovini. 30 Nezaupa- nje v osrednje vodstvo so še poglobila nasprotujo ča si navodila o na činu izvajanja smernic VII. kongresa Ko- minterne, ki so vnašala zmedo v partijski aktiv. Zato je skupina okrog sekretarja Mirka Koširja sredi leta 1936 poslala Izvršnemu komiteju Kominterne v Moskvo pi- smo, v katerem so izrekli vse omenjene obtožbe in hkrati nezaupnico centralnemu komiteju. 31 Predlagali so usta- novitev samostojnih nacionalnih komunisti čnih strank, ki bi bile neposredno povezane s Kominterno, medtem ko bi CK KPJ ostal le koordinator med njimi. Vendar so njihove pobude naletele na ostro reakcijo, CK KPJ pa je Koširja in člane slovenskega pokrajinskega komiteja razglasil za nacionaliste in separatiste. 32 Spor med slovensko partijsko organizacijo in jugo- slovanskim komunisti čnim vodstvom naj bi dokončno rešil Edvard Kardelj , ki je spomladi leta 1937 skupaj s CK KPJ pripravil vse potrebno za ustanovni kongres KPS. V no či s 17. na 18. aprila 1937 je bila na Čebinah nad Zagorjem tako ustanovljena nova stranka – Komu- nisti čna partija Slovenije (KPS), Kardelj pa je v čebin- skem manifestu med drugim tudi pozval k enotnosti KPJ ter obsodil “separatisti čne” in “nacionalisti čne” težnje v 29 Nedog , Ljudskofrontno gibanje v Sloveniji, str. 76. 30 Prav tam, str. 88, 89. 31 Nedog , Nekatera vprašanja iz ljudskofrontnega gibanja na Slovenskem v letih 1935–1937, str. 84. 32 Nedog , Ljudskofrontno gibanje v Sloveniji, str. 88, 89. 31 LJUDSKOFRONTNO POVEZOVANJE slovenskih komunisti čnih in delavskih vrstah, ki naj bi bile rezultat delovanja “malomeš čanskih elementov”. 33 Čeprav je dr. Vodopivec mnenja, da so opisana no- tranja nasprotja in nesoglasja ovirala komuniste pri nji- hovem vključevanju v narodnoobrambno (“ljudskofron- tno”) gibanje, kar dokazuje s tem, da je število “organi- ziranih” slovenskih pripadnikov KPJ v letih 1935–1937 padlo s 480 na 198 in se je šele aprila 1937, v času čebinskega kongresa, znova povzpelo na 250 ter nato za čelo tudi ponovno rasti, pa France Filipi č po drugi strani upada števila članov ne pripisuje notranjim na- sprotjem, temve č obširnim aretacijam komunistov, ter trdi, da se je kljub težavam, ki so ga ovirale, proces or- ganizacijskega urejanja in krepitve partije nadaljeval. 34 Četudi se je partija v Sloveniji v pripravah na ustanov- ni kongres KPS torej povsem konsolidirala, je ljudska fronta zaradi krize v KDG, ravno v času čebinskega ustanavljanja KPS, skoraj razpadla. 35 Do novih vzpodbud pri povezovanju slovenskih de- mokrati čnih skupin je prišlo ob sklenitvi srbsko-hrva- škega opozicijskega sporazuma 8. oktobra 1937. Dej- stvo, da Slovenci niso bili povabljeni k sporazumu, ker je bila SLS vladna stranka, opozicijske sile pa so bile preve č razdrobljene, je dalo nove pobude za združeva- nje. Član Izvršnega odbora KDG, ing. Anton Štebi , ki je tesno sodeloval s komunisti, je takrat objavil obširen na črt za združitev slovenskih demokrati čnih sil. Po tem na črtu bi za ustanovitev enotne slovenske fronte prišlo v poštev deset skupin, ki so bile pravzaprav skoraj v celoti, že vse od leta 1935 dalje, potencialni zavezniki za slovensko demokrati čno združevanje oziroma za slo- vensko ljudskofrontno gibanje. Vendar pa razmere tudi takrat še niso bile dovolj zrele, da bi posamezne skupine podredile svoje cilje skupnim interesom. 36 Slovensko narodnoobrambno gibanje je znova za- živelo šele po “anšlusu” marca leta 1938, ko se je, za- radi zaostrene fašisti čne nevarnosti, pri vseh politi čnih 33 Vodopivec , Mo č in nemo č ideje in politike ljudske fronte, str. 39. 34 Vodopivec , Mo č in nemo č ideje in politike ljudske fronte, str. 39; Filipi č , Poglavja iz revolucionarnega boja jugoslovanskih komunistov 1919–1939, knjiga 2, str. 190. 35 Vodopivec , Mo č in nemo č ideje in politike ljudske fronte, str. 40. 36 Nedog , Ljudskofrontno gibanje v Sloveniji, str. 95–99. 32 skupinah pove čal ob čutek narodne ogroženosti. Naro- dnoobrambno gibanje je bilo zelo pomembna sestavi- na slovenskega ljudskofrontnega gibanja, in sicer kot množi čno gibanje ljudstva. Zaradi obrambe pred zuna- njo nevarnostjo fašisti čnih držav ter mo čne hitlerjevske propagande, ki je imela namen narod na znotraj raz- krajati, pa tudi v boju zoper profašisti čno zunanjo po- litiko režima Jugoslovanske radikalne zajednice je na- rodnoobrambno gibanje vzpodbudilo povezovanje ljudi, društev, organizacij, ne glede na politi čno pripadnost. Vendar do združitve ali stvarnejše povezave v vrhovih slovenskih demokrati čnih skupin in strank, in to kljub številnim pozivom in izražanju te nujne potrebe, še ve- dno ni prišlo. 37 Jeseni 1938 je češkoslovaška kriza sicer sprožila val množi čnih demonstracij proti Nem čiji in hkrati ma- nifestacij za Češkoslovaško, vendar je do nove povezave slovenskih demokratičnih skupin prišlo šele pred de- cembrskimi volitvami v narodno skupš čino, za katere so se v opozicijski blok slovenske demokratske skupno- sti v bolj ali manj popolnem sporazumu povezali KDG, Lon čarjeva Slovenska kme čka stranka oziroma gibanje slovenskih mačkovcev, stara SLS in krš čanski sociali- sti. 38 Slovenska demokratična opozicija je dobila precej glasov, vendar je bil uspeh vseeno manjši od pri čako- vanj, saj za skupno demokratsko listo niso mogli prido- biti socialistov, ki so se povezali z JNS v drugem bloku Mačkove liste. V boju za volivce med delavci pa so so- cialisti razvili tudi ostro kampanjo zoper komuniste. 39 37 Prav tam, str. 110. 38 Prav tam, str. 110, 111. 39 Prunk , Boj za enotnost delavskega razreda, str. 494. 33 LJUDSKOFRONTNO POVEZOVANJE Na temelju izkušenj iz decembrskih volitev so se za čele priprave za ustanovitev nove ljudskofrontne for- macije, ki naj bi bila višja oblika enotnosti, kakor so bile dotakratne oblike ljudskofrontnega gibanja na Sloven- skem. Ta formacija naj bi bila Zveza delovnega ljudstva Slovenije (ZDLS), 40 ki se v zgodovinski literaturi ocenjuje bodisi kot posebna oblika ljudske fronte, kot neposre- den predhodnik Osvobodilne fronte (OF), kot množi čno gibanje pod vodstvom KPS, kot slovenska levica, politi č- no predstavljena v ZDLS, ali kot blok delavcev, kmetov in srednjih slojev, ustanovljen zaradi boja za skupne cilje in zahteve. Razli čni odtenki v oceni zna čaja ZDLS verjetno izhajajo iz dejstva, da se je oblikovala druga če kakor klasi čne ljudske fronte v Evropi in tudi druga- če kakor v drugih jugoslovanskih pokrajinah, pa tudi v primerjavi s slovenskim ljudskofrontnim gibanjem iz prejšnjih let, ko je bilo težiš če združevanja vendarle tu- di na sporazumevanju in pritegovanju razli čnih demo- krati čnih in opozicijskih skupin in gibanj ob skupnem minimalnem programu. 41 Sredi priprav na ustanovitev Zveze delovnega ljud- stva pa sta avgusta 1939 na njeno oblikovanje bistveno vplivala dva dogodka. To sta bila sporazum Cvetkovi ć - 40 Nedog , Ljudskofrontno gibanje v Sloveniji, str. 121. 41 Prav tam, str. 201–202. Zveza delovnega ljudstva Slovenije 34 Maček na notranjepoliti čnem in nemško-sovjetski spo- razum na zunanjepoliti čnem podro čju. 42 Vodstvo slovenskega dela JRZ je sporazum Cvetko- vi ć -Ma ček pozdravilo z obljubo, da bo JRZ kot vladna stranka storila vse, da se bo notranja preureditev dr- žave razširila na vse njene dele. Z organizacijo Banovi- ne Hrvaške je namre č v ospredje prišlo tudi vprašanje slovenske banovine, ki je v vseh politi čnih grupacijah na Slovenskem sprožilo vrsto stališ č, pobud, na črtov, resolucijskih zahtev pa tudi prestižnih spopadov za monopolno vlogo pri rešitvi tega vprašanja. Kljub vsem pozivom k narodni enotnosti in strnitvi slovenskih poli- ti čnih sil, ki bi združene uspešneje dosegle uresni čitev slovenske banovine, se to spri čo nepremostljive razkla- nosti v slovenskem politi čnem življenju ni moglo zgoditi, in ko slovenski JRZ kljub obljubam ni uspelo zagotoviti Slovencem samouprave, je njen vpliv za čel naglo upa- dati, zato pa so bile okoliš čine, v katerih je KPS za čela ustanavljati Zvezo delovnega ljudstva, z vidika notranje- politi čnih razmer dokaj ugodne. 43 Razgovori organizatorjev ZDLS s predstavniki sku- pin, ki bi prišle v poštev za vklju čitev, so potekali vse leto 1939, vendar je bila med skupinami ve čja pripra- vljenost za politi čno sodelovanje v obliki koalicije, manj pa za združitev v enotno gibanje, za katerim so stali ko- munisti. 3. septembra 1939 je bil v Celju ustanovni se- stanek Zveze delovnega ljudstva Slovenije, v katero pa se ni vklju čila nobena demokratična opozicijska skupi- na. Tako se je v ZDLS le preimenovalo že mo čno okrnje- no Kme čko-delavsko gibanje, a so kljub temu še vedno računali s tem, da bodo med pripravami za dokon čno konstituiranje v ZDLS pridobili nove skupine. 44 V novembru leta 1939 ustanovljena Slovenska kme čko-delavska stranka (SKDS), v katero so vstopili privrženci dr. Lon čarjeve skupine in mladokmetijci, je obstala na obrobju slovenskega politi čnega življenja in ni imela širše opore niti med kme čkim ljudstvom. Vod- 42 Prav tam, str. 121, 129. 43 Prav tam, str. 129–139. 44 Prunk , Pot krš čanskih socialistov v osvobodilno fronto slovenskega naroda, str. 187. 35 LJUDSKOFRONTNO POVEZOVANJE stvo KPS je v njej videlo možnega zaveznika v okviru ZDLS, vendar se je SKDS vse bolj zapirala in zavra čala sodelovanje. Šele med okupacijo je SKDS stopila v eno- tno gibanje OF, del vodstva pa se je pasiviziral oziroma odšel na “sredinske” pozicije. 45 Druga skupina, na katero so pri ustanavljanju ZDLS sprva ra čunali, so bili levi socialisti, ki pa so od- klonili vstop v to novo ljudskofrontno formacijo. Kasneje so sicer za čeli navezovati stike s komunisti, a ko so se maja 1940 želeli vklju čiti v ZDLS, jim je CK KPS brez ob- razložitve sporo čil, da sodelovanje z njimi ni zaželeno. 46 Drugače je bilo s skupino krš čanskih socialistov, ki so se povabilu na sestanek v Celju odzvali in na njem tudi sodelovali. Vendar se potem ZDLS niso pridružili, čeprav so do nje obdržali toleranten odnos. Na takšno opredelitev obeh smeri krš čanskosocialisti čnega giba- nja, tako delavske kot intelektualne, sta bistveno vpliva- la predvsem dva dejavnika. To je bil na eni strani odnos vodstva legalne katoliške stranke do krš čanskosociali- sti čnega gibanja, na drugi strani pa odnos krš čanskih socialistov do politike komunistov oziroma to čneje do Sovjetske zveze po njenem paktu z Nem čijo. 47 Čeprav so bili krš čanski socialisti, kot že re čeno, že od leta 1934 v sporu z vodstvom SLS, je njihovo diferen- ciacijo še zlasti poglobila španska državljanska vojna, ki je odmevala po vsem svetu. Razli čni slovenski politi čni tabori so namre č do dogajanja v Španiji in do španskih politi čnih strank zavzemali popolnoma razli čne ocene, odvisno od svojih idejno-politi čnih stališ č. Ocenjevanje španskega političnega dogajanja pa so izkoriš čali za ostro medsebojno polemiko in idejno politi čno obra ču- navanje. 48 Medtem ko so slovenski komunisti podpirali boj španskih republikancev, kar so izražali tako v svo- jem tisku kot tudi z dejanji – odhajali so v Španijo, se vklju čevali v mednarodne brigade in branili špansko 45 Nedog , Ljudskofrontno gibanje v Sloveniji, str. 148, 170. 46 Prav tam, str. 170, 171. 47 Prav tam, str. 172. 48 Prunk in Vidovi č-Miklav či č , Španska državljanska vojna kot dejavnik diferencia- cije politi čnega življenja v Sloveniji, str. 67, 68. 36 demokracijo, 49 je Slovenska ljudska stranka v svojih po- ročilih o španski državljanski vojni poskušala pokaza- ti politi čni boj v Španiji kot versko vojno, njeno glasilo Slovenec pa je bilo še posebej kriti čno do politi čnega razvoja v španski republiki pod vlado ljudske fronte. Toda spomladi 1937 je katoliško in vso slovensko javnost mo čno vznemiril članek znanega krš čanskega socialista, pesnika in publicista Edvarda Kocbeka z na- slovom “Premišljevanje o Španiji”, ki je bil objavljen v ugledni katoliški reviji Dom in svet. V članku je zapisal, da ima španska državljanska vojna družbeno gospodar- ske in ne verske vzroke. Ostro je napadel duhovš čino, kateri je pripisal veliko krivdo v tem spopadu, saj naj bi si španska cerkev nakopi čila ogromna bogastva in tako postala “eden najstrašnejših tla čiteljev delavstva”. 50 Španija je po njegovih besedah od volitev 16. febru- arja 1936 dalje drvela naravnost v prepad: “Nasprotja so se divje zaostrila. Levica, gnana od množic, je za čela razvijati socialno revolucijo, desnica pa je skokoma na- predovala v fašizem.” Po njegovem mnenju pa bi morali kristjani, ki so obsojali levi čarsko brezobzirnost, grajati tudi desničarsko silovitost: “ Če kot kristjani nikakor ne moremo odobravati rde čega nasilja, tako in še bolj ne smemo mol čati ob belem terorju.” 51 Fašizem je Kocbek ocenil, da je “celo nevarnejši od komunizma, kajti če komunizem jasno in odprto gradi svoj napa čni nazor, potem fašizem gradi svojega v navi- deznem skladju z vsemi duhovnimi na čeli in ustanova- mi, v resnici pa razkraja sveti hierarhi čni duh svobode z brezpogojno brambo dosedanjega reda. (…) Fašizmu se je v veliki meri posre čilo vzbuditi videz, da je brani- lec duhovnega in osebnega življenja, zakonitosti, reda, pravilnosti, celo univerzalnosti. Zato mu ni bilo težko pridobiti si naklonjenost meš čanskih kristjanov, to je kristjanov, ki so svojo vero zgolj podedovali.” 52 Kocbekove trditve so v katoliškem taboru povzro čile 49 Prunk , Pot krš čanskih socialistov v Osvobodilno fronto slovenskega naroda, str. 159, 160. 50 Kocbek , Premišljevanje o Španiji, str. 94; glej tudi Kriza revije “Dom in svet” leta 1937. 51 Kocbek , Premišljevanje o Španiji, str. 97. 52 Prav tam, str. 91; 37 LJUDSKOFRONTNO POVEZOVANJE velik vihar. Najprej in najostreje so Kocbeka in katoliške levi čarje napadli Stražarji, v štirih nadaljevanjih dolgem članku v dneh od 16. do 20. junija 1937 pa je Kocbeka v Slovencu ostro napadel sam ideolog avtoritarne kor- porativisti čne smeri, univerzitetni profesor dr. Lambert Ehrlich . V članku je zapisal, da je fašizem zgolj reakcija na marksizem in boljševizem, za “fašista” pa komunisti ozna čijo vsakogar, ki ni z ljudsko fronto oziroma s ko- munizmom. 53 Kljub tem ostrim napadom na fašizem in spopadom s katoliškim taborom pa se krš čanski socialisti vseeno niso pridružili ZDLS in Nedogova piše, da so v tistem času mislili celo na ustanovitev svoje politi čne stranke. Novembra 1939 naj bi namre č izdali letak, v katerem to stranko napovedujejo. Letak sicer ni ohranjen, ga je pa takoj po izidu napadel Slovenec in iz njega citiral nekaj odstavkov: “Mi ho čemo politi čno organizirati in vzgajati slovensko delovno ljudstvo na podlagi sloven- skega na čela, demokrati čne in socialne ideje.” 54 Vendar se Janez Stanovnik s tem ne strinja, saj meni, da bi ustanovitev lastne politi čne stranke pomenila fragmen- tacijo namesto združevanja narodnih sil, kar je bil im- perativ takratnega časa. Predlog za “novo politi čno for- macijo slovenskih avtonomistov” zato razume kot poziv k splošnonarodnem gibanju, ne pa k ustanovitvi nove politi čne stranke. 55 Drugi vzrok za takšno, če že ne odklonilno, pa vsaj rezervirano stališ če do ZDLS, pa je bilo po mnenju Ne- dogove povezano z vprašanjem odnosa do komunistov. In ker je bila ZDLS formacija, za katero je bilo povsem jasno, da so jo vzpodbudili in organizirali komunisti, se krš čanski socialisti niso vklju čili vanjo, kakor se ni- so neposredno vklju čili tudi v ljudskofrontno gibanje v prejšnjem razdobju, so pa z njim sodelovali. Še posebej zaradi preobrata v sovjetski zunanji politiki (pakt Hitler - Stalin ) in zaradi stalinisti čnih procesov so krš čanski so- cialisti komunistom o čitali spreminjanje na čel po navo- 53 Prunk , Vidovi č-Miklav či č , Španska državljanska vojna kot dejavnik diferenciacije politi čnega življenja v Sloveniji, str. 69, 70. 54 Nedog , Ljudskofrontno gibanje v Sloveniji, str. 175. 55 Stanovnik , Aleš Stanovnik in njegov čas, str. 43, 45. 38 dilih od zunaj, dvoli čnost in nedoslednost, ZDLS pa se zaradi tega ni razvila povsem tako, kakor je bila zami- šljena, oziroma v dobrem letu in pol do za četka vojne v Jugoslaviji ni imela odlo čilnega vpliva v slovenskem politi čnem življenju ter pri povezovanju demokrati čnih opozicijskih skupin in gibanj. 56 56 Nedog , Ljudskofrontno gibanje v Sloveniji, str. 199-202. 39 LJUDSKOFRONTNO POVEZOVANJE Sklenitev sovjetsko-nemškega sporazuma je bil to- rej, kot že re čeno, pomemben dejavnik, ki je vplival, da se “komunisti čna” ZDLS ni razvila v pomembnejši de- javnik. Na čela ljudskofrontne usmeritve je KPS namre č razglašala do sklenitve pakta Hitler -Stalin 23. avgusta 1939, ko sta se jasno potrdila Stalinovo podrejanje Ko- minterne njegovim oziroma državnim interesom Sov- jetske zveze ter nesamostojnost njenih sekcij. Takrat je Kominterna opustila protifašisti čno ljudskofrontno usmeritev in od komunisti čnih strank zahtevala, da de- lujejo v duhu pakta. To zahtevo je sprejela tudi KPJ, za- to je prenehala sodelovati z ljudskofrontnimi zavezniki. Znova so izbruhnili spori med komunisti čnim in soci- aldemokratskim gibanjem. 57 Kriza pa se je še poglobila ob napadu Sovjetske zveze na Finsko konec leta 1939 in v naslednjih mesecih, ko je bil velik del slovenskega javnega mnenja naklonjen Finski, medtem ko so komu- nisti vojno ozna čevali kot imperialisti čno in odgovornost zanjo pripisovali britansko-francoskim imperialistom ter “izdajalski” drugi, to je socialisti čni internacionali. 58 V kolikšni meri ter na kakšen na čin se je nova pre- usmeritev Kominterne odrazila v delu KPJ oziroma KPS, so med zgodovinarji mnenja razli čna. Medtem ko Prunk piše, da je KPS sicer ostro zavra čala napade na Sovjet- sko zvezo kot edino varuhinjo prave ljudske demokracije 57 Zgodovina Zveze komunistov Jugoslavije, str. 144, 145. 58 Filipi č , Politi čna usmeritev KPS od sredine 1940 do aprila 1941, str. 51. Pakt Hitler -Stalin 40 in delavskega razreda, vendar je še naprej opozarjala na fašisti čno nevarnost in pozivala demokrati čne sile v boj zoper njo, 59 Vodopivec po drugi strani piše, da je partija takrat opustila protinacisti čna in protifašisti čna gesla. 60 Nedogova pa na temelju partijskih dokumentov in tiska iz tega obdobja trdi, da je KPJ v osnovi sicer sprejela novo politi čno linijo Kominterne, vendar se sprašuje, ali je to storila zgolj iz discipline. 61 Kljub vsemu se vsi stri- njajo, da je pakt mo čno vplival na ljudskofrontno linijo sodelovanja z demokratskimi silami, ki naj bi bila sredi leta 1940 na svoji najnižji to čki. 62 Socialisti so marca 1940 javno napovedali popoln prelom s komunisti, glav- ni odbor socialisti čne stranke pa je objavil okrožnico, v kateri je med drugim zapisal, da je s sklenitvijo spora- zuma med Sovjetsko zvezo in nemško vlado prenehalo vsako sodelovanje med socialisti in komunisti ter da je politika ljudskih front stvar preteklosti. 63 KPS pa je po drugi strani 29. in 30. junija 1940 na tretji konferen- ci na Vinjah socialdemokrate in druge demokrati čne stranke oziroma skupine (Lon čarjevo skupino, krščan- ske socialiste in še posebej Svetkovo “levo” krilo social- demokratov) uvrstila med “agente” in “hlapce” zahodne- ga imperializma ter “vojne hujska če”, ki da so sabotirali enotnost proletariata in delovnega ljudstva že takrat, ko je bila “borba proti fašizmu še glavna naloga”. Poleg tega so jim o čitali tudi “ogabno” propagando proti Sovjetski zvezi. Konferenca je izrekla nezaupanje do vseh meš čan- skih in malomeš čanskih strank, zahtevala dosledno naslonitev na Sovjetsko zvezo ter izrazila prepri čanje o hitrem revolucionarnem poletu. 64 Letak, ki ga je parti- ja izdala po konferenci, so dobili v roke tudi krš čanski socialisti, ki so v tistem času zaradi bližajo če se vojne tudi že navezali stike s komunisti. Njihov predstavnik Tone Fajfar se spominja, da so najprej mislili, da je to provokacija policije ali “klerofašistov” proti tistim, ki so se približevali partiji, saj bi s tem lahko vzbudili nezau- 59 Prunk , Boj za enotnost delavskega razreda, str. 495. 60 Vodopivec , Mo č in nemo č ideje in politike ljudske fronte, str. 40. 61 Nedog , Ljudskofrontno gibanje v Sloveniji, str. 203. 62 Prav tam, str. 205. 63 Prav tam, str. 215. 64 Deželak Bari č , Komunisti od ustanovitve KPS do vojne, str. 388. 41 LJUDSKOFRONTNO POVEZOVANJE panje do partije pri potencialnih zaveznikih. Resolucija je namre č z zelo ostrimi besedami napadla vse, ki so se kakorkoli približevali partiji ali z njo sodelovali, zara- di česar je postalo sodelovanje krš čanskih socialistov s KPS negotovo. Vsekakor je po Fajfarjevih besedah doba pakta in finske vojne napravila veliko zmedo v njihovem gibanju nasploh in še posebej med komunisti. “ Če bi tako ozračje trajalo, najbrž ne bi prišlo do Osvobodilne fronte in osvobodilnega boja”, je dodal Fajfar, vendar je pri tem poudaril, da je bilo to obdobje “zelo kratko in so se stvari prav kmalu (…) vrnile na pravi tir”, saj jih je “hitlerizem, nacizem neposredno in življenjsko ogrožal” in so vedeli, da bo “prišlo do vojne in da se je treba pri- praviti za obrambo proti groze či nevarnosti”. 65 Po drugi strani so komunisti gledali na pakt kot na sovjetsko takti čno potezo, s katero so bili prepre če- ni naklepi francoske in angleške reakcije, da bi Hitler napadel najprej Sovjetsko zvezo, vendar so viri za razu- mevanje delovanja slovenskih komunistov in za njihov na čin politi čnega razmišljanja za to obdobje redki, zato nekatere razlage dobimo šele iz kasnejših let. Tako je Kardelj aprila 1944 povedal, da so s paktom Hitler -Sta- lin le propadli na črti “chamberlainovske reakcije, da bi vrgli Hitlerja proti SZ”, in da je imela vojna med Anglijo in Nem čijo izklju čno imperialisti čni značaj. Kljub temu pa je bilo že v za četku leta 1941 po njegovih besedah jasno, da je nemško-sovjetski spopad neizbežen, zato je bila naloga Komunisti čne partije Slovenije, da oslabi Hitlerjev udarec proti Sovjetski zvezi. Tako je med ljud- stvom za čela zavestno krepiti odpor pod parolo: “Bolje rat nego pakt.” 66 65 Fajfar , Obravnave, str. 260, 261. 66 ARS, AS 1487, t.e. 8, Strategija in taktika Osvobodilne fronte (po predavanju tov. Edvarda Kardelja ), april 1944. 42 V zadnjem letu pred za četkom vojne v Jugoslaviji je bilo gibanje za ustanovitev Društva prijateljev Sov- jetske zveze (DP SZ) najbolj u činkovita oblika povezo- vanja slovenskih protifašisti čnih sil. Po oceni položaja CK KPS v letaku, tik po padcu Francije, je bilo namre č poudarjeno, da je prišel čas, ko so bili jugoslovanski narodi in z njimi Slovenci postavljeni pred odlo čitev: “Ali odvisnost od italijanske oziroma nemške fašisti č- ne države ali pa neodvisnost s pomo čjo naslonitve na Sovjetsko zvezo.” 67 Prav zaradi tega pa je imelo društvo, ki je bilo ustanovljeno po sklenitvi trgovskega sporazu- ma med Kraljevino Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo 11. maja 1940 oziroma po vzpostavitvi diplomatskih stikov med obema državama 24. junija 1940, v svoji zasnovi in nadaljnji izpeljavi tudi mo čnejše elemente zbiranja politi čnih zaveznikov kakor Zveza delovnega ljudstva, ki je bila ustanovljena septembra 1939 v manj ugodnih zunanjepoliti čnih okoliš činah. 68 Med člani društva, ki je imelo sestanke pri Sokolu, v Zvezdi, v hotelu Štrukelj, v uredništvu Sodobnosti, pri Blazniku in drugod, so bili znani kulturni in znanstve- ni delavci zlasti iz kroga Sodobnosti, med drugimi tudi Josip Vidmar , dr. France Šturm , dr. Ferdo Kozak in dr. France Kidri č . K društvu so pristopili tudi nekateri kr- ščanski socialisti − Tone Fajfar je pristopil s Tonetom 67 Vidovi č-Miklav či č , Slovenska politika v letih pred aprilskim zlomom, str. 37. 68 Repe , Društvo prijateljev Sovjetske zveze, str. 900. Društvo prijateljev Sovjetske Zveze 43 LJUDSKOFRONTNO POVEZOVANJE Marin čkom , kasneje pa sta se pridružila tudi Edvard Kocbek in Jože Zemljak −, predstavniki leve skupine v Sokolu z Josipom Rusom in Franjem Lubejem ter ne- kateri predstavniki liberalnega tabora, kakor na primer Ivan Hribar , Vladimir Levstik in ing. Črtomir Nagode . 69 Predsednik društva je bil sprva Ivan Hribar , nekdanji ljubljanski župan in pokrajinski namestnik, vendar je kot predsednik društva odstopil, ker ni dosegel preime- novanja društva v Društvo prijateljev Rusije, kakor so zahtevali njegovi strankarski kolegi iz vrst JNS. Nasledil ga je prof. dr. Franc Šturm , tajnik društva pa je bil Čr- tomir Nagode . 70 Ker so bila društvena pravila uradno zavrnjena, je iniciativni odbor sprožil akcijo zbiranja protestnih pod- pisov. O številu zbranih podpisov se navajajo zelo raz- li čni podatki – po Žebotovi “Neminljivi Sloveniji” naj bi bilo zbranih 18.000 podpisov, po Mikuževem “Pregledu” 30.000, po nekaterih podatkih pa celo 50.000, od katerih jih je 25.000 Josip Vidmar izro čil takratnemu sovjetske- mu poslaniku v Beogradu, ostale pa naj bi zaplenila in uni čila “Natla čenova policija”. 71 V vsakem primeru je po mnenju Drage Aha či č to presenetljivo število, ki pri ča, da je kljub vztrajni in srditi protikomunisti čni propagandi leta 1940 pri ljudeh obstajalo veliko zaupanje v Sovjetsko zvezo kot edino silo, ki se lahko postavi v bran nacizmu. 72 Komunisti čna partija, okrog katere so se v društvu za- čele zbirati razne demokrati čne struje, pa je po besedah Toneta Fajfarja postala “naravna vodnica in je povezo- vala vse napredno slovensko življenje”. 73 Po drugi strani Peter Vodopivec ugotavlja, da si razmeroma široke pod- pore, ki je je bilo društvo deležno, ne gre razlagati ne s simpatijami podpisnikov (med katerimi je bilo tudi precej uglednih oseb) do sovjetskega režima ne do slovenskih komunistov, temve č predvsem z groze čo vojno nevarno- stjo in prepri čanjem o vojaški mo či Rdeče armade. 74 69 Nedog , Ljudskofrontno gibanje v Sloveniji, str. 235-246. 70 Lubej , Odlo čitve, str. 171. 71 ARS, AS 1643, t.e. 68, Tone Fajfar : Osvobodilna fronta slovenskega naroda; Ki- dri č , 1. knjiga, str. 369. 72 Aha či č , Osvobodilna ali državljanska vojna?, str. 27. 73 Fajfar , Odlo čitev, str. 23. 74 Vodopivec , Mo č in nemo č ideje in politike ljudske fronte, str. 40, 41. 44 Na zadnji seji Društva prijateljev Sovjetske zveze, ki je potekala 23. marca 1941 v dvorani Glasbene matice, v prvem nadstropju gostilne Pri sokolu poleg mestnega magistrata, je Aleš Bebler poro čal o tajni seji vlade, s katere je KPJ prejela zaupno poro čilo. Na seji vlade je predsednik Cvetkovi ć poročal, da stoji država pred uso- dno odlo čitvijo, saj je Hitler zahteval, da pristopi k osi Rim-Berlin, Sovjetska zveza pa jim je ponujala pakt o medsebojni pomoči. Vlada je bila proti sovjetski ponud- bi, češ da je manjše zlo nemška invazija na Balkan ka- kor pove čanje sovjetskega vpliva. S tem bi sicer morali odstopiti znaten del teritorija v južni Srbiji, Vojvodini in Prekmurju, vendar bi tako ohranili mir in zadržali red v preostali državi. Po prebranem poro čilu se je razvila ostra diskusija, saj Nagode temu ni verjel in je trdil, da je to nesramno klevetanje vlade, vendar je Bebler z okrožnico prosve- tnega ministrstva, ki je nalagala kot službeno dolžnost, da se uslužbenci v svojem delovnem okolju borijo proti rastočemu vplivu Sovjetske zveze, dokazal avtenti čnost svoje izjave. Nagode je zaradi tega odstopil s tajniškega mesta, 75 Josip Rus pa je že takrat opozoril Kidri ča , da z Nagodetom ne želi imeti tesnejših stikov. 76 O vlogi Društva prijateljev Sovjetske zveze so mne- nja razli čna. Leta 1944 je Boris Kidri č v Moskvo poslal poro čilo, ki ga je za čel prav s poglavjem “Akcijska eno- tnost in Društvo prijateljev Sovjetske zveze”. V njem je zapisal, da je KPS v drugi polovici leta 1940 vzpostavila akcijsko enotnost s krš čanskosocialisti čno skupino, de- mokrati čnim krilom v Sokolu in s skupino vidnih slo- venskih kulturnih delavcev. Kidri č je pri tem podal na- slednjo oceno akcijskega sporazuma: “Akcijski spora- zum KP s krščanskosocialisti čno, demokrati čno sokol- sko in kulturniško skupino v letu 1940, pred nemško- italijansko okupacijo, je torej v mnogo čem predstavljal izhodiš če za druge globlje izpremembe v slovenskem politi čnem in javnem življenju.” 77 75 Lubej , Odlo čitve, str. 171–173. 76 Rus , Zapiski iz življenja Josipa Rusa , str. 132. 77 Kidri č , Kratek obris razvoja Osvobodilne fronte in sedanja politi čna situacija v Sloveniji, str. 11. 45 LJUDSKOFRONTNO POVEZOVANJE Po drugi strani je bil Boris Kraigher mnenja, da bi bilo pretirano dati “društvu prijateljev s SZ centralno vlogo, ker je bilo to Društvo vseslovenska zadeva. Va- žnejšo vlogo je igralo KDG in Zveza delovnega ljudstva, ki je bila obnovljena v jeseni leta 1939.” 78 Tudi v strokovnih interpretacijah so mnenja razli č- na. Nekateri zgodovinarji dajejo Društvu prijateljev SZ velik pomen in ga zaradi tega, ker so se vanj vklju čile predvsem tiste skupine, ki so pozneje sestavljale temelj- ne skupine OF, ocenjujejo za predhodnika Osvobodilne fronte, medtem ko drugi poudarjajo, da med temelji OF in tradicijo ljudskofrontnega gibanja zaradi komunisti č- ne politike po letu 1939 ni niti idejne niti organizacijske kontinuitete. Godeša na primer zagovarja mnenje, da Društvo prijateljev SZ ni bil nikakršen vezni člen, ki bi dokazoval kontinuiteto ljudskofrontne politike iz časov pred paktom ter OF, saj med ustanavljanjem DP SZ ni mogo če govoriti o kakršnikoli ljudskofrontni politiki, k ustanovitvi DP SZ pa tudi ni bila pritegnjena nobena politi čna skupina, temve č le nekateri ugledni posame- zniki. V tem času so se komunisti celo otepali povezav z drugimi politi čnimi skupinami, pri čemer je znan pri- mer s krš čanskimi socialisti. Godeša je zato prepri čan, da če bi komunisti še dolgo nadaljevali s politiko, ki so jo zagovarjali v času ustanavljanja DP SZ, ne le da ne bi nikoli bila ustanovljena OF, temve č bi slovenski komunisti doživeli podobno usodo, kot so jo ob nemški zasedbi in po njej doživele zahodnoevropske KP. 79 Odlo čitev komunistov za sodelovanje s krš čanskimi socialisti in sokoli, ki je kasneje privedla do ustanovitve OF, pa je bila povezana s spremenjeno politi čno linijo KPJ, sprejeto jeseni 1940 na peti državni konferenci. Sklepi konference so namre č pomembno vplivali na na- daljnje delovanje KPJ, zlasti odlo čitev, da je potrebno Jugoslavijo braniti ob morebitnem napadu nanjo (sicer s Kardeljevim poudarkom, če bo ta boj napreden, torej v interesu revolucije in Sovjetske zveze, hkrati pa je iz- razil stališ če, da bodo napadli buržoazijo, če ta ne bo 78 Repe , Društvo prijateljev Sovjetske zveze, str. 918. 79 Godeša , Slovensko nacionalno vprašanje med drugo svetovno vojno, str. 31, 32. 46 dovolj napredna 80 ). S tem je KPJ v svojo politi čno linijo posredno zopet vklju čila tudi protifašisti čno stališ če, ki je bilo zaradi še vedno veljavnega pakta Hitler -Stalin si- cer zavito v bolj nedolo čen izraz “nevarnost totalitarnih držav”, in šele na podlagi teh ocen je KPS stopila v stik s Tonetom Fajfarjem kot predstavnikom krš čanskih so- cialistov ter Josipom Rusom kot predstavnikom Sokola. S skupinama so nato sklenili akcijski sporazum, ki je obsegal naslednje to čke: 81 “1. Jugoslavija naj se ne oslanja na nobenega izmed obeh vojskujo čih se taborov, temve č naj se zuna- njepoliti čno krepko nasloni na Sovjetsko zvezo, kar je tudi za ogroženi slovenski narod edina rešitev. 2. Notranja demokratizacija Jugoslavije 3. Vzpostavitev narodne, demokrati čne vlade.” 82 V akcijski sporazum je bilo sicer vklju čeno tudi so- delovanje v DP SZ, tako da je pri nastajanju OF društvo odigralo svojo vlogo, predvsem pri pritegnitvi nekaterih kulturnikov ter kot neke vrste medij, kjer so se na sku- pnih pogovorih pobliže spoznavali in s tem zbliževali, toda zato po Godeševem mnenju v njegovi ustanovitvi še ne moremo videti izto čnice OF. 83 Po drugi strani je Vodopivec kljub komunisti čni po- litiki po letu 1939 mnenja, da je med ljudskofrontnim gibanjem in temelji OF vendarle zveza med narodnoo- brambnim in protifašisti čnim gibanjem ter idejo upora proti okupatorju. Prav na tej kontinuiteti in narodnood- porniški volji, ki ju obe veliki slovenski stranki o čitno nista razumeli in nista znali obrniti Slovencem in sebi v prid, so lahko komunisti leta 1941 utemeljili Osvo- bodilno fronto. 84 Komunisti čna partija Slovenije je na- sprotno od t. i. meš čanskega tabora po aprilskem zlomu jugoslovanske države namre č imela jasno opredeljene cilje. Že kmalu po zasedbi in razkosanju Jugoslavije je pozvala svoje člane k obrambi domovine ter se za čela pripravljati na obdobje okupacije. Razmere, kakršne 80 Izvori za istoriju SKJ, knjiga 10, Peta zemaljska konferencija KPJ, str. 204. 81 Godeša , Priprave na revolucijo ali NOB?, str. 76, 77. 82 Kidri č , Kratek obris razvoja Osvobodilne fronte in sedanja politi čna situacija v Sloveniji, str. 7–11. 83 Godeša , Priprave na revolucijo ali NOB?, str. 76. 84 Vodopivec , Mo č in nemo č ideje in politike ljudske fronte, str. 41. 47 LJUDSKOFRONTNO POVEZOVANJE so nastale po hitri kapitulaciji Jugoslavije, ko je ta kot državna tvorba pravzaprav prenehala obstajati, njeno vodstvo pa je emigriralo, pa so bile za KPJ tudi zgodo- vinska priložnost za zamenjavo nosilcev oblasti. 85 Medtem ko se je Komunisti čni partiji Slovenije ob za četku druge svetovne vojne na Slovenskem precej po- večal vpliv, sta ga torej katoliški in liberalni politi čni tabor začela izgubljati. Slovenski liberalci so že po od- stopu Jevti ćeve vlade (JNS) leta 1935 izgubili poglavi- tno oporo svoje politi čne moči v Sloveniji in ko je druga svetovna vojna segla tudi k nam, je od slovenskega libe- ralizma ostalo samo še ime, saj se je razcepil na množi- co razli čnih strank in skupin, ki so imele sicer skupen izvor, vendar so jih lo čila razli čna stališ ča do vprašanj, ki so stopala v ospredje v dvajsetih in tridesetih letih. 86 Nekdaj najmo čnejša slovenska politi čna stranka SLS pa je ob za četku druge svetovne vojne zaradi neustrezne politike za čela izgubljati svojo mo č. Korošec , ki je 29. junija 1940 kot prosvetni minister vstopil v vlado Dra- giše Cvetkovi ća , je za čel voditi fašisti čno-nacisti čnim si- lam naklonjeno politiko ter pozivati k odlo čnemu boju proti komunistom, saj je boj proti komunizmu oziroma “proti najve čji sramoti naše dobe”, kakor jih je ozna čil, razumel kot osrednje vprašanje tedanjega politi čnega in družbenega življenja. 87 Po nenadni Koroš čevi smrti 14. decembra 1940 pa je SLS izgubila mo čno, avtoritativno in vplivno osebo. V stranki, ki je bila vedno bolj neeno- tna, so se tako še pogosteje pojavljali razli čni spori in trenja. Pri tem sta izstopali zlasti skupina, zbrana okoli novega predsednika Frana Kulovca , in skupina, zbrana okoli bana Dravske banovine dr. Marka Natla čena . 88 85 Deželak Bari č , Komunisti čna partija Slovenije v za četnem obdobju okupacije, str. 615. 86 Perovšek , Jugoslovanska nacionalna stranka in narodno vprašanje v letih 1935– 1936, str. 2. 87 Perovšek , Korošec in temeljna vprašanja jugoslovanske države, str. 97–98. 88 Gašpari č , SLS ob za četku druge svetovne vojne, str. 412. Ustanovitev Osvobodilne fronte slovenskega naroda 51 USTANOVITEV OSVOBODILNE FRONTE SLOVENSKEGA NARODA Že 25. marca 1941 zve čer, torej na dan, ko je vlada Cvetkovi ć -Ma ček podpisala pristop Jugoslavije k trojne- mu paktu, se je med ljudstvom razširil val nezadovolj- stva. V Ljubljani so se za čele množi čne demonstracije, v katerih se je angažirala tudi študentska komunisti čna mladina skupaj s krščanskosocialisti čno skupino Zarja in drugimi študenti. 89 27. marca 1941 je bil z vojaškim udarom izsiljen odstop vlade Cvetkovi ć -Ma ček , odstra- njen je bil regentski svet, prestolonaslednik Peter II. Kara đorđevi ć pa razglašen za kralja. Razjarjeni vodja nemškega rajha Adolf Hitler je še isti dan sklenil z vojno razbiti Jugoslavijo kot vojaško silo in državo, za kar je določil nedeljsko jutro 6. aprila 1941. Centralni komite KPJ je ob napadu ukazal mobili- zacijo precejšnjega dela komunistov in zahteval, da se kot prostovoljci vklju čijo v jugoslovansko vojsko. Med prostovoljce je 10. aprila odšel s kolesi proti Novem me- stu tudi del članov CK KPS iz Ljubljane, v Ljubljani pa je ostalo za časno vodstvo, ki so ga sestavljali Tone Tomši č , Vida Tomšič , Zdenka Kidrič in dr. Aleš Bebler . Ko so na poti proti Novem mestu naleteli na vidne znake razsula jugoslovanske vojske in zvedeli za razglasitev Neodvisne države Hrvaške, so se 12. aprila zbrali v bližini Trebnje- ga na krajši seji pod vodstvom sekretarja centralnega komiteja Franca Leskoška , na kateri so sprejeli nasle- dnje sklepe: nemudoma je treba pri četi zbirati orožje in 89 Lešnik in Tomc , Rdeče in črno, str. 18 Za četek vojne na Slovenskem 52 strelivo, ki ga je odmetavala razpadajo ča vojska; takoj je treba za četi “razkrinkavati” politike in generale, ki da so izdali domovino; vsi člani centralnega komiteja se morajo vrniti na svoja mesta in se prek politi čnega delovanja spopasti z okupatorjem, ljudem pa utrjevati vero v lastne sile; vsi kompromitirani komunisti morajo v ilegalo in se tako izogniti morebitnim aretacijam. 90 V tem času so se vezi med komunisti in ostalimi člani DPSZ pretrgale, saj se Tone Fajfar spominja, da je na veliki četrtek (10. aprila) pred Višnjo Goro sre čal Josipa Rusa , ki ga je poznal s sestankov Društva pri- jateljev Sovjetske zveze, v katerem je Rus skupaj z Lu- bejem zastopal Sokol, on pa krš čanske socialiste, niso pa vedeli, kje so komunisti. Šele čez nekaj dni, ko so se spet zbrali, so zvedeli, da so odšli kot prostovoljci v Novo mesto, in to kljub temu, da komandantu divizije ni “ni č kaj dišalo sprejeti komuniste v vojsko”. 91 90 Deželak Bari č , Komunisti čna partija Slovenije in revolucionarno gibanje, str. 38; Mikuž , Pregled zgodovine NOB, str. 46–48. 91 Fajfar , Odlo čitev, str. 9. 53 USTANOVITEV OSVOBODILNE FRONTE SLOVENSKEGA NARODA Šele čez nekaj dni se je zgodaj dopoldne pri Josipu Vidmarju oglasil Boris Kidri č . Vidmar zapiše, da je ta- krat stanoval v o četovi hiši na Ve čni poti št. 3. “Z neko- liko nervoznim smehljajem in z zamišljenimi o čmi mi je podal roko in mi dejal, da bi imeli ta dan sestanek v mo- jem stanovanju, seveda če se strinjam. Strinjal sem se. Ustanovni sestanek Vidmarjeva vila ob vznožju Rožnika, na Cesti 27. aprila, kjer je bila 26. aprila 1941 ustanovljena Osvobodilna fronta (Foto: Eva Mally) 54 Celo razveselil sem se, kajti družba, ki se je jela snovati v zvezi z delovanjem Društva prijateljev Sovjetske zveze in ki je obstajala že leto dni, mi je bila v tistih politi čno tako dramati čnih časih prava potreba. Ob fašisti čnem napadu na Jugoslavijo pa se je razgubila, zakaj naši to- variši komunisti, ki so poprej vzdrževali z nami stike, so odšli kot prostovoljci k vojaškim enotam.” 92 Kakor veliko sestankov kasneje je bil tudi ta orga- niziran konspirativno. Povabljeni so prihajali posami č, in sicer v presledkih najmanj pol ure. Tako je trajalo precej časa, preden so se vsi zbrali: trije komunisti (Bo- ris Kidri č , Aleš Bebler in Boris Ziherl ), trije kulturni de- lavci (profesor Franc Šturm , Ferdo Kozak in Josip Vid- mar ), kot predstavnik Sokola je bil navzo č Josip Rus , kot predstavnik krš čanskih socialistov pa Tone Fajfar . 92 Vidmar , Ustanovitev OF. Spominska ploš ča pred Vidmarjevo hišo (Foto: Eva Mally) 55 USTANOVITEV OSVOBODILNE FRONTE SLOVENSKEGA NARODA Čeprav se je ve čina poznala še iz časov Društva prijate- ljev Sovjetske zveze, so se nekateri na sestanku sre čali prvi č. 93 V imenu komunistov, ki so sestanek sklicali, je na za četku spregovoril Boris Kidri č ter jim sporo čil, da jih želi komunisti čna partija informirati o svojih pogledih na položaj in o svojih na črtih za bodo če delovanje. Ana- liziral je najprej zunanjepoliti čni položaj, prešel nato na situacijo v Jugoslaviji kot celoti, naposled pa še na politi čni položaj v Sloveniji. V zvezi s to analizo je raz- vil pred njimi akcijski na črt partije: treba je ustanoviti osvobodilno gibanje, v katerem naj bi se pod vodstvom KP strnile vse pozitivne slovenske ljudske sile ter oseb- nosti in v katero bi bile povabljene vse nekompromi- tirane slovenske stranke ali frakcije strank oziroma skupine in vsi njihovi nekompromitirani člani. Okrog tega jedra naj bi se potem zbralo vse ljudstvo, osnova organizacije pa bi bilo delavstvo, ki je dotlej pokazalo veliko borbenost in je bilo nosilec naprednih družbenih idej, ki so bile v spopadu s fašizmom. Sredstva fronte bi bila široka masovna ilegalna organizacija, propaganda v tisku in besedi, medtem ko bi program tega gibanja vse- boval nepriznavanje razkosanja Slovenije in Jugoslavije ter organiziranje takojšnjega oboroženega odpora zoper okupatorja. 94 Vse udeležence sestanka naj bi pri tem, po besedah Toneta Fajfarja , navdajala misel na Sovjetsko zvezo, saj so bili prepri čani, da ni dale č dan, ko bo tudi ona stopila na bojno prizoriš če, in verjeli, da je edina sila na svetu, ki lahko “napravi konec fašizmu in reši človeštvo”. 95 Pri tem ni šlo zgolj za interes vodstva komunisti čne partije, ki naj bi s tem legaliziralo svoje partijske vezi s Sovjet- sko zvezo, ampak tudi za interes drugih treh ustanov- nih skupin, ki so sicer vedele marsikaj ko čljivega o raz- merah v Sovjetski zvezi, vendar so zaradi slovanofilstva in zaradi nove sovjetske ustave iz leta 1936, v kateri se je zagotavljala nacionalna suverenost narodov v okviru Sovjetske zveze, videle potencialno podporo za uresni- 93 Prav tam. 94 Vidmar , Ustanovitev OF. 95 Fajfar , Odlo čitev, str. 24. 56 čevanje na čela samoodlo čbe narodov tudi v okviru nove Jugoslavije. 96 Številne zadeve so ostale nerešne, pa tudi sklepov sestanka si takrat ni pisal nih če. Tako so bili prvi stavki o tem sestanku napisani šele sredi novembra 1941 v članku “Pol leta Osvobodilne fronte” v listu Osvobodilna fronta, v katerem je Kidri č zapisal, da je naslednjih pet ugotovitev ustanovnega sestanka postalo temelj vsega nadaljnjega dela Osvobodilne fronte: “1. Uspehi tuj čeve demagogije so zgolj trenutni, na ob- zorju je vsenarodno množi čno gibanje. 2. Slovenski narod bodo osvobodile njegove ljudske sile. 3. Ljudje in krogi, ki so odgovorni za poraz in zasu- žnjenje, bodo postali opora tujim zatiralcem. 4. Sovjetska zveza je up in nada slovenskega naro- dnoosvobodilnega gibanja. 5. Z delom je treba pri četi takoj.” 97 Drugi č pa je o sestanku spregovoril Boris Kidri č v brošuri “Dve leti Osvobodilne fronte”, v kateri je zapisal, da je ustanovni sestanek OF potekal “v najmra čnejših dneh slovenske zgodovine”, ko je po deželi uspevala hi- tlerjevska demagogija, v Ljubljani so “visele italijanske in hitlerjevske zastave”, in bilo je videti, “kakor da je naš narod izgubil vso perspektivo”. V tem članku je Kidri č prejšnjih pet to čk predstavil v štirih to čkah, ki naj bi jih na predlog Komunisti čne partije Slovenije sprejeli na ustanovnem sestanku Osvobodilne fronte in so pred- stavljale zametke programa razvijajo če se organizacije: “1. da je uspehe hitlerjevske demagogije med sloven- skimi ljudskimi množicami zakrivila protiljudska politika nekdanjih oblastnikov in da so ti uspehi le prehodnega zna čaja, da pa je na vidiku množi čno gibanje za osvoboditev in združitev zasužnjenega in razkosanega slovenskega naroda; 2. da se bodo nosilci protiljudske politike v predapril- ski Jugoslaviji razkrili tudi v osvobodilnem boju kot protinarodni in petokolonski elementi; 3. da sta usoda in bodo čnost slovenskega naroda kar 96 Rus , Pomen temeljnih to čk Osvobodilne fronte, str. 105. 97 Kidri č , Zbrano delo, 1. knjiga, str. 178, 179. 57 USTANOVITEV OSVOBODILNE FRONTE SLOVENSKEGA NARODA najtesneje povezani z usodo in bodo čnostjo velike- ga ruskega naroda ter Sovjetske zveze; 4. da je treba takoj pri četi zbirati slovenske množice na temelju boja za osvoboditev in združitev sloven- skega naroda.” 98 O ustanovnem sestanku so pisali udeleženci tudi v svojih spominih. Tako je Tone Fajfar zapisal, da so na sestanku soglasno sklenili, da se ustanovi protiimpe- rialisti čna fronta, da vanjo stopijo kot skupine komu- nisti čna partija, krš čanski socialisti, sokoli in kulturni delavci, da je potrebno pritegniti tudi vse druge skupi- ne, ki so sodelovale v Društvu prijateljev Sovjetske zve- ze, obenem pa za četi širiti organizacijo med ljudskimi množicami v mestu, po tovarnah in na podeželju. Za ča- sno vodstvo je bilo zaupano Kidri ču , Rusu in Fajfarju , čeprav na sestanku še niso razpravljali o notranji orga- nizaciji in je bil Izvršni odbor OF oblikovan šele pozneje. Na tem sestanku naj bi po Fajfarjevih besedah tudi že sklenili izdajati glasilo fronte Slovenski poro čevalec, ki je pod tem imenom izšel prvi č med Stojadinovi ćevimi volitvami leta 1938 kot glasilo kme čko-delavske koalici- je. Partija pa se je obvezala, da bo dala fronti na razpo- lago ves svoj tehni čni aparat. 99 Edvard Kocbek , ki ga na “ustanovnem” sestanku sicer ni bilo, pa je v svojem dnevniškem zapisu z dne 27. aprila 1971 začetek Osvobodilne fronte predstavil v nekoliko druga čni lu či: “Prvi č: zgodovina NOB ne pozna nobene oficialne ustanovitve OF. Tudi Antifašisti čna fronta ni bila takrat ustanovljena, kajti ta je obstaja- la že pred razpadom Jugoslavije, sam sem bil na enem njenih sestankov [v gostilni] pri Kolovratu (ali pri Soko- lu). Ta datum je nastal manipulativno, Kidri č je potre- boval datum ustanovitve in zato so pa č neki debaterski sestanek pri Vidmarju proglasili za ‚zgodovinski datum ustanovitve OF‘. Drugi č pa me na tistem debaterskem sestanku zato ni bilo, ker so mi bili komunisti tisti čas Hitlerjevega pakta s Stalinom upravičeno sumljivi, zato sem pogovor z njimi odklanjal vse do Hitlerjevega napa- da na ZSSR, prava OF se je za čenjala z njimi oblikovati 98 DLRS, knjiga 6, dok. 122. 99 Fajfar , Odlo čitev, str. 24. 58 šele po tem datumu, poletje 1941 je izoblikovalo OF, posebno ko se je za čela širiti novica, da v njej sodelujejo krš čanski socialisti.” 100 100 Inkret , In stoletje bo zardelo, str. 132, op. 95. 59 USTANOVITEV OSVOBODILNE FRONTE SLOVENSKEGA NARODA O ustanovnem sestanku, kot je razvidno, ni prav dosti znanega. Kot da se udeleženci sestanka tisti tre- nutek, ko so se sestali, niso povsem zavedali dolgoro č- nega, zgodovinskega pomena tega sestanka. Tako se tudi v zgodovinopisju v ospredje še vedno postavljata predvsem dve vprašanji: o datumu ustanovnega sestan- ka in pa imenu, s katerim so fronto takrat poimenovali. Že Kidri č je ve čkrat podvomil, ali je 27. april res ustanovni datum. 101 V poročilu z naslovom “Kratek obris razvoja Osvobodilne fronte in sedanja politi čna situaci- ja” pa je zapisal, da je na temelju splošno jugoslovan- ske narodnoosvobodilne platforme, ki jo je izdal CK KPJ zadnje dneve aprila 1941, sklical Centralni komite KPS ustanovni sestanek Osvobodilne fronte slovenskega na- roda in da se ustanovitelji ne spominjajo ve č to čnega datuma, kdaj je bila ustanovljena Osvobodilna fronta: “Kot oficialni datum ustanovitve je proglašen 27. april. To čen datum to najbrž ni, vsekakor pa se je ustanov- ni sestanek vršil zadnje dni aprila 1941, kakih 14 dni po kapitulaciji Jugoslavije.” 102 Do napa čnega datuma so po besedah Toneta Fajfarja prišli na podlagi nepopolnih ugotovitev, preden so praznovali drugo obletnico OF. 103 Dr. France Škerl je že sredi 50. let prejšnjega sto- 101 Mikuž , Pregled zgodovine NOB, 1. knjiga, str. 96. 102 Kidri č , Kratek obris razvoja Osvobodilne fronte in sedanja politi čna situacija, str. 12. 103 Fajfar , Odlo čitev, str. 23. Datum ustanovnega sestanka 60 letja na podlagi pri čevanj udeležencev dokazal, da je bi- la Osvobodilna fronta ustanovljena 26. in ne 27. aprila 1941. 104 Živa Vidmar pojasni, da je do pomote prišlo, ker sta Vidmar in Kidri č čez nekaj mesecev, ko je bilo treba zapisati uradni datum, popolnoma pozabila, ka- teri dan je bil – sobota ali nedelja. Šele ko je leta 1943 prišel na Bazo 20 njen polbrat Tit , sta izvedela, da sta se zmotila v dnevu. Tit ju je namre č opozoril, da sestanek ni bil v nedeljo, temve č je bil že v soboto, saj njegove ma- me, ki je bila tajnica generalnega direktorja Trboveljske premogokopne družbe, takrat ni bilo doma, ker je bila v službi. Torej je bila to sobota, 26. april 1941. 105 Da je bila sobota, je bil prepri čan tudi Josip Rus , saj je v svo- jih spominih zapisal, da se je za čudil, ker je Boris Kidri č nosil nedeljsko obleko, čeprav ni bila nedelja. 106 Osvobodilna fronta je bila torej ustanovljena ravno na dan, ko je bil Hitler v Mariboru, a ker so se njene ustanovitve od za četka spominjali 27. aprila, je postal ta dan tradicionalen in ga, po besedah Josipa Vidmarja , “ne kaže prestavljati”. 107 23. februarja 1948 je Ljudska skupš čina Slovenije namre č sprejela zakon, s katerim je 27. april, kot dan ustanovitve Osvobodilne fronte, razglasila za državni praznik. 20. aprila 1951 je slovenski državni praznik prestavila na 22. julij, na dan za četka vstaje v Sloveniji, vendar do leta 1952 ni sprejela zakona, ki bi dan OF (27. april) črtal kot državni praznik oziroma kot dela prost dan. Septembra 1968 pa je 27. april zopet postal državni praznik. 108 104 Škerl , Kdaj je bila ustanovljena Osvobodilna fronta?, str. 185–186. 105 Vidmar, Razprava, str. 296. 106 Rus , Zapiski iz življenja Josipa Rusa , str. 137. 107 Vidmar , Ustanovitev OF (opomba). 108 ARS, AS 537, t.e. 25, Seja Izvršnega odbora Osvobodilne fronte Slovenije, 20. april 1951. 61 USTANOVITEV OSVOBODILNE FRONTE SLOVENSKEGA NARODA V slovenskem zgodovinopisju se tudi še vedno poja- vljajo ob časne diskusije o pravem imenu fronte v za če- tnem obdobju. Tako Janko Prunk piše, da je konformna komunisti čna historiografija – Metod Mikuž in njegova šola – enostavno sprejemala Kidri č -Kardeljevo oceno, da se je Osvobodilna fronta v za četku, dva meseca do nem- škega napada na Sovjetsko zvezo, imenovala Protiimpe- rialisti čna fronta (PIF), ne da bi se zavedala vsebinske konotacije. Po letu 1985 pa protikomunisti čno usmerje- ni pisci s samim imenom Protiimperialisti čna fronta do- kazujejo, da sploh ni šlo za narodnoosvobodilno organi- zacijo, ampak za transmisijo komunisti čne organizacije z razrednimi revolucionarnimi nameni. Resnica pa je po njegovem mnenju verjetno ta, da je komunistom res šlo za Protiimperialisti čno fronto, drugi zavezniki, krš čan- ski socialisti, sokoli in kulturni delavci, pa so od vsega za četka mislili Osvobodilno fronto, tako vsaj pri čata v svojih spominskih izjavah Jože Zemljak in Josip Rus . 109 V skladu s to oceno je leta 1966 France Škerl res zapisal, da čeprav so o osvobodilni fronti govorili že na ustanovnem sestanku, je imelo v dneh svojega nastanka ime Protiimperialisti čna fronta “globok smi- sel”. Predstavniki navzo čih skupin so soglasno priznali, da je za slovenski narod, kar se ti če zunanjepoliti čnih zvez, edino realna naslonitev na Sovjetsko zvezo, da je “Sovjetska zveza up in nada slovenskega narodnoo- 109 Prunk , Slovenski narodni vzpon, str. 306, op. 20. Protiimperialisti čna ali Osvobodilna fronta? 62 svobodilnega gibanja”, da sta torej usoda in bodo čnost slovenskega naroda kar najtesneje povezani z usodo in bodo čnostjo velikega ruskega naroda in vse Sovjetske zveze. Nastajajo ča organizacija ni bila naperjena samo proti nemško-italijanskemu fašisti čnemu imperializmu, temve č po izjavi Borisa Kidri ča prav tako tudi proti an- gleško-ameriškemu. Ustanovitelji so izbrali to ime zato, ker so se hoteli zavarovati pred izkoriš čanjem angleške- ga imperializma, s Kidri čevo formulacijo protiimperiali- sti čnega stališ ča nove organizacije pa so se, po Škerlo- vih besedah, strinjale vse ustanovne skupine. 110 Tudi Vida Deželak Bari č je mnenja, da je umestnost poimenovanja fronte v za četnem obdobju kot Protiimpe- rialisti čne fronte vsekakor utemeljena v njeni idejnopo- liti čni vsebini. To prvo obdobje namre č predstavlja kon- tinuiteto z obdobjem od V. državne konference KPJ da- lje, ko je bila sprejeta ocena o imperialisti čnem zna čaju druge svetovne vojne in ekvidistan čni odgovornosti vseh imperializmov zanjo – se pravi nemškega, italijanskega in pa tudi angleškega ter francoskega imperializma. 111 V komunisti čnem gibanju pa je vladalo upanje, da bo vojna oslabila imperializem ter pospešila svetovno revolucijo, ki naj bi se za čela prav v nacisti čni Nem čiji. Takšna usmeritev Kominterne je dolo čala tudi usmeri- tev Komunisti čne partije Jugoslavije in obenem Komu- nisti čne partije Slovenije kot sestavnega dela centralizi- rane KPJ, in sicer vse do napada Nem čije na Sovjetsko zvezo, 22. junija 1941, in še nekoliko pozneje. Prepo- znavna je na primer na prvomajskem letaku Central- nega komiteja KPS ali v prvih številkah Slovenskega poro čevalca, ki ga je dejansko izdajal Centralni komite KPS in je šele jeseni 1941 dobil pojasnilo, da je to infor- macijski vestnik Osvobodilne fronte. 112 Tudi ob samem napadu Nem čije na Sovjetsko zve- zo je še vedno obstajalo opisano stališ če. Tako lahko v proglasu CK KPS beremo: “ne gre le za obrambo Sovjet- ske zveze, temve č za dokon čno socialno in nacionalno 110 Škerl , Vloga in pomen Osvobodilne fronte slovenskega naroda, str. 153, 154. 111 Deželak Bari č , Vloga in zna čaj Osvobodilne fronte slovenskega naroda, str. 161. 112 Deželak Bari č , Protiimperialisti čna in Osvobodilna fronta slovenskega naroda, str. 107. 63 USTANOVITEV OSVOBODILNE FRONTE SLOVENSKEGA NARODA osvoboditev človeštva (…)”. Imperializem je bil še vedno glavni nasprotnik. Sprememba v usmeritvi slovenskih oziroma jugoslovanskih komunistov se je zgodila šele po intervenciji Kominterne in znanem Stalinovem ra- dijskem nastopu 3. julija 1941, ko je Sovjetska zveza razglasila vojno, in sicer kot vojno za obrambo domovi- ne, ter pozvala v boj proti fašizmu. Že naslednji dan se je sestal CK KPJ in sprejel sklepe, objavljene 12. julija 1941, v katerih se ne omenja ve č imperialistov, temve č le še fašiste. 113 S spremembo zna čaja vojne se je tudi Protiimperialisti čna fronta, ki je po besedah Edvarda Kocbeka zaradi nemško-sovjetskega pakta životarila, brez posebnega akta spremenila v Osvobodilno fronto slovenskega naroda (OF SN), kar so sklenili predstav- niki vseh treh temeljnih skupin. 114 Ta sprememba pa je tudi spodbudila širši razmah fronte. 115 Janez Stanovnik po drugi strani trdi, da imperia- lizma nikoli niso razumeli v Leninovem smislu “zadnje etape kapitalizma”, ampak kot ideologijo in politiko na- rodnega zatiranja in kot negacijo pravice narodov do samoodlo čbe. Sam naziv Protiimperialisti čna fronta pa po njegovih besedah ni pomenil ne protizahodnega raz- položenja ne prosovjetske formacije. 116 Godeša v svojih najnovejših raziskavah prav tako opozarja, da so se v zvezi z imenom pojavile nekatere nedoslednosti, ki so nastale zlasti po ideološki sprostitvi in padcu komunizma konec osemdesetih in v za četku devetdesetih let prejšnjega stoletja in so se globoko za- koreninile v širši javnosti, pa tudi v strokovni literaturi. Godeša zapiše, da se “osvobodilna fronta slovenskega naroda” prvič omenja v letaku Centralnega komiteja KPS konec aprila, se pravi tik po ustanovnem sestanku, medtem ko se “protiimperialisti čna fronta slovenskega naroda” v so časnih virih edinkrat pojavi v “Geslih na- šega osvobodilnega boja”, objavljenih 22. junija 1941 v Slovenskem poro čevalcu. V obeh omembah je ime pisa- no z malo za četnico. Prvi č se organizacija pod imenom 113 Godeša , Priprave na revolucijo ali NOB?, str. 73. 114 Kocbek , Svoboda in nujnost , str. 304. 115 Deželak Bari č , Protiimperialisti čna in Osvobodilna fronta slovenskega naroda, str. 107, 108. 116 Stanovnik, Razprava, str. 74, 75. 64 “osvobodilna fronta slovenskega naroda” eksplicitno pojavi 28. junija 1941 v članku “Gigantski boj za svobo- do narodov”, objavljenem v Slovenskem poro čevalcu, 117 z veliko za četnico pa je “Osvobodilna fronta slovenskega naroda” prvič pisana 11. julija 1941 v Kidri čevem član- ku “K dejanjem” v Slovenskem poro čevalcu. 118 Dejstvo, da se osvobodila fronta omenja pred protiimperialisti č- no fronto, pa tudi nekateri udeleženci ustanovnega se- stanka so vedno trdili, da je bilo tam govora le o osvobo- dilni fronti, si Godeša razlaga, da so imeli organizacijo sprva namen imenovati “osvobodilna fronta”, a so jo po kasnejšem posegu preimenovali v “protiimperialisti čno fronto”. Ker Edvarda Kardelja ni bilo na ustanovnem sestanku, saj je bil ravno takrat v Zagrebu, pa Godeša sklepa, da je bil morda ravno on ali pa celo Tito tisti, ki se je na podlagi idejno-teoretskih postavk v skladu s tedanjimi ocenami mednarodnega položaja zavzel za spremembo imena v protiimperialisti čna fronta. Konec aprila sta namre č člana CK KPS Miha Marinko in Tone Tomši č odpotovala v Zagreb, da bi jugoslovansko vod- stvo odobrilo sklepe ustanovnega sestanka. V kasnejših, sicer še vedno medvojnih razlagah sta Kardelj in Kidri č omenjala le še ustanovitev “protiimperialisti čne fronte”, tako da se je tako nepravilno poimenovanje ustalilo, saj so organizacijo na ustanovnem sestanku poimenova- li “osvobodilna fronta slovenskega naroda”, kar pa ne spreminja dejstva, da je bil tedaj protiimperializem, ki je bil usmerjen tako proti fašizmu kot zahodnim demo- kracijam, temeljna usmeritev slovenskih komunistov. 119 Tudi med samimi ustanovitelji so spomini o za če- tnem imenu fronte razli čni. Josip Vidmar je tako zapi- sal, da se je organizacija sprva imenovala “Protiimperi- alisti čna fronta narodne osvoboditve Slovenije oziroma Jugoslavije”, 120 v nekem drugem svojem delu pa celo “Antifašisti čna fronta slovenskega naroda”. 121 117 Deželak Bari č , Vloga in zna čaj Osvobodilne fronte slovenskega naroda, str. 163– 164; Tršan , OF v Ljubljani, str. 10. 118 Godeša , Dileme glede državnopravnega položaja Slovenije med drugo svetovno vojno, str. 142, 143. 119 Godeša , Dileme glede državnopravnega položaja Slovenije med drugo svetovno vojno, str. 142–143. 120 Vidmar , Obrazi, str. 366, 367. 121 Vidmar , Sre čanje z zgodovino, Predgovor. 65 USTANOVITEV OSVOBODILNE FRONTE SLOVENSKEGA NARODA Tone Fajfar se sicer spominja, da se je organizaci- ja na za četku imenovala Protiimerialisti čna fronta, saj je bil naziv pogojen s takratnim odnosom jugoslovan- skih komunistov do Sovjetske zveze, vendar pa je bilo za Slovence dejstvo fašisti čne in nacisti čne okupacije neposredna grožnja za narodni obstoj, zato je KPS po njegovih besedah že v časih pred vojno razvila mo čno protifašisti čno in protinacisti čno delovanje s publikaci- jami in akcijami in se pri tem ni ozirala na komintern- sko disciplino, ki se je podrejala sicer razumljivi, toda kratkovidni in naivni Stalinovi državni politiki. Fajfar je tako v svojih spominih zapisal, da je bila njihova “pro- tiimperialisti čna fronta” že od za četka ustanovljena za boj proti fašizmu in nacizmu, ki sta jih življenjsko ogro- žala. 122 Eden redkih, ki je po vojni vztrajal, da so že na ustanovnem sestanku govorili o Osvobodilni fronti in ne o Protiimperialisti čni fronti, kakor so kasneje zatr- jevali Edvard Kardelj , Boris Ziherl , Tone Fajfar , Metod Mikuž in morda še kdo, je bil Josip Rus , 123 a je v inter- vjuju ob svoji devetdesetletnici tudi sam omenil, da je šel “na ustanovni sestanek Protiimperialisti čne fronte” in da je KPS dala “pobudo za ustanovitev Protiimperia- listi čne fronte”. 124 Pa tudi v vojnem času mu naziv Pro- timperialisti čna fronta najbrž ni bil povsem neznan, saj je na prvem zasedanju Vrhovnega plenuma OF, ki naj bi bilo okoli 15. junija 1941, 125 Edvard Kardelj obrazložil pomen skorajšnjega vstopa Sovjetske zveze v vojno ter predlagal spremembo imena osvobodilnega gibanja iz Protiimperialisti čne fronte v Osvobodilno fronto. 126 O Protiimperialisti čni fronti verjetno nikoli niso govorili le tisti nekomunisti, ki niso bili v samem vrhu fronte. Tako se član Sokola Lado Ambroži č spominja, da o Protiimperialisti čni fronti niso nikoli govorili ali razmi- šljali, in pravi, da je morebiti s tem pojmom iz takti čnih 122 Fajfar , Odlo čitev, str. 25. 123 Rus , Zapiski iz življenja Josipa Rusa , str. 137. 124 Rus , Pri čevanja in spomini, str. 350. 125 Po Škerlovih raziskavah naj bi bilo prvo zasedanje Vrhovnega plenuma OF v nedeljo, 15. junija 1941, medtem ko je Tone Fajfar v svojih spominih zapisal, da je potekal 16. junija. 126 Fajfar , Odlo čitev, str. 35. 66 razlogov ali pa iz naivnosti zaradi nena čelne povezave med Stalinom in Hitlerjem v prvi fazi vojne operiral kdo v samem vrhu Osvobodilne fronte, bolj verjetno v vrhu Komunisti čne partije Slovenije, v krogu, ki je sestavljal organizacijo, pa nih če. Tudi ko sta se s Kidri čem sesta- la pri Josipu Rusu , noben od njiju ni govoril o Proti- imperialisti čni fronti: “Predstavljajte si: okoli nas sami okupatorji z nedvoumno namero, da uni čijo slovenski narod, mi pa bi se šli protiimperialisti čno fronto proti narodom, ki so bili v tej strašni vojni naši naravni za- vezniki, mi pa njihovi. Ko sem o tem neko č po vojni go- voril z Rusom , je zadevo ocenil natanko tako: dežela je bila okupirana, sovražnik vsepovsod, mi pa naj bi vodili neko politiko organizacije narodov proti zahodnim zave- znikom. Jasno je, da je stvar napihnila kolaboracija, ki je v manipuliranju z imenom osvobodilne organizacije videla priložnost in korist zase.” 127 Na podlagi pri čevanj udeležencev frontne organi- zacije lahko torej sklepamo, da so zlasti komunisti iz navedenih razlogov organizacijo v za četnem obdobju res imenovali Protiimperialisti čna fronta, a med nekaterimi nekomunisti čnimi člani to ime ni bilo nikdar omenje- no. Do odhoda na osvobojeno ozemlje spomladi 1942 so se namre č ustanovne skupine med seboj povezovale v glavnem prek Kidri ča , IOOF in plenuma, sicer pa so delovale samostojno, zaradi česar so prav malo vedeli, kaj se dogaja v organizacijah drugih dveh ustanovnih skupin. Ko se je poleg konspirativnega dela v organi- zaciji za čel postopen prehod v ilegalno življenje, je bilo usklajevanje med seboj še težje. Tako je med skupinami prihajalo do mnogih razhajanj, to pa še danes vodi do zelo razli čnih razlag dogodkov. Treba pa je tudi ome- niti, da pri poudarjanju protiimperialisti čnega zna čaja OF vendarle ni šlo za golo sprenevedanje komunistov, saj so bile vse temeljne skupine naravnane proti itali- janskemu in nemškemu imperializmu, posredno pa tu- di proti zahodnemu imperializmu nasploh. To razmerje jasno ponazarja naslednji stavek Josipa Rusa : “Rim in Berlin besnita v prvi vrsti proti Slovanom. Vemo, zakaj! Slovani se že stoletja bore proti nasilni gospodovalnosti 127 Ambroži č , Novljanovo stoletje, str. 162. 67 USTANOVITEV OSVOBODILNE FRONTE SLOVENSKEGA NARODA Zahodne Evrope.” 128 A po mnenju Zorana Poli ča ni po- membno, ali se je organizacija takoj imenovala Osvobo- dilna fronta ali šele čez nekaj dni: “V za četku se je res govorilo le o takojšnji organizaciji odpora – odlo čilen je bil vsekakor namen ustanoviteljev.” 129 128 Rus , Pomen temeljnih to čk Osvobodilne fronte, str. 104. 129 Poli č , Rešena je bila čast slovenskega naroda, str. 11. 68 Glavno vprašanje na tem sestanku je bila odlo čitev za oboroženi odpor, ki je bila v takratnih okupacijskih razmerah v Sloveniji zelo težavna. Celo številni komuni- sti so dvomili o njej, med drugimi tudi člana najožjega vodstva, Miha Marinko in Franc Leskošek , 130 ki sta bila proti partizanskim akcijam. V njihov uspeh nista verje- la, zato sta zagovarjala predvsem sabotaže. 131 Tudi Vidmar zapiše, da ga je misel o takojšnjem oboroženem odporu presenetila in tudi prestrašila. Spo- minja se, da je poslušal in gledal skozi okno: “Zunaj je padal hladen pomladanski dež. Gverila? In zime? In prehrana? In strahotni vojaški in policijski stroj obeh okupatorjev? Ali ne bi bilo brezumno po četje, ali smemo prevzeti odgovornost za vse žrtve in vse, kar bo temu sledilo? Bilo mi je tesno pri duši. Toda ali sploh obstaja druga čna častna pot? Ali tih pasiven odpor ne bi našel svojega konca v malodušnosti in poniglavi ponižnosti? Ne, rajši vse prej kot to. Naši tovariši komunisti so imeli prav. Tvegano? Nedvoumno, toda kako druga če rešiti čast naroda in njegovo bodo čnost ali celo njegov obstoj? Drugega izhoda res ni bilo.” 132 Po drugi strani sta Tone Fajfar kot predstavnik kr- ščanskih socialistov in Josip Rus kot predstavnik So- kola brez pomisleka privolila v oboroženi odpor. Na tem 130 Godeša , Kdor ni z nami, je proti nam, str. 129. 131 Tršan , OF v Ljubljani, str. 12. 132 Vidmar , Ustanovitev OF. Vprašanje oboroženega odpora 69 USTANOVITEV OSVOBODILNE FRONTE SLOVENSKEGA NARODA sestanku sicer še ni bilo podrobnejših razprav o na činu organiziranja oboroženega odpora, zato je mogo če, da so si udeleženci do neke mere razli čno tolma čili ure- sni čitev teh sklepov, vendar pa naj bi Boris Kidri č in Josip Rus celo že razpravljala, kakšno naj bi bilo ime prihodnje oborožene sile. Kidri č se je zavzemal za ime partizani, medtem ko je bil Rus mnenja, da je to ime Slovencem preve č tuje. 133 Da je bilo v tistih dneh potrebno še veliko usklaje- vanja, pri ča tudi dejstvo, da je Kardelj kasneje menil, da na ustanovnem sestanku OF nikakor ni moglo priti do sklepa o oboroženem uporu, saj OF v tistem času ni imela ne orožja ne oboroženih enot. Josip Rus je bil zato prepri čan, da so dogodki leta 1941 prehitevali Kardelja , ki je čakal na napad Nem čije na Sovjetsko zvezo. 134 Za- radi tega je bilo po njegovem mnenju odlo čilno, da se je Kidri č dogodkom odzval hitreje kot Kardelj , saj če se ne bi izkoristili tisti dnevi, ko so bile vse možnosti popol- noma odprte, je veliko vprašanje, ali bi bila OF sploh ustanovljena, in tudi če bi prišlo do ustanovitve OF, ne pa hkrati do jasne opredelitve temeljnih ciljev, je vpra- šanje, ali bi se OF lahko obdržala. S tega vidika je bila po besedah Josipa Rusa prav napoved oboroženega od- pora klju čna za ohranitev enotnosti OF v prvih mesecih leta 1941. 135 Vendar pa je tudi Kidri č zastopal podobno stališ če kot Kardelj , saj je v svojem “zagovoru pred Kominterno” leta 1944 pisal: “Na temelju analize Centralnega komi- teja KPJ je KPS pravilno slutila, da bo fašisti čna Nem či- ja v kratkem napadla Sovjetsko zvezo. Zato je bilo tudi jasno, da bo skoraj napo čil čas, ko bo oborožena akcija proti okupatorjem moralno in stvarno mogo ča. KPS je zaradi tega že v prvem razdobju Osvobodilne fronte pri- pravljala osnovne tehni čne, organizacijske in kadrovske pogoje za nastop slovenskega partizanstva.” 136 V zvezi s tem je namre č potrebno razumeti dejstvo, da je bila KPS predvsem revolucionarna stranka, ki ni 133 Rus , Zapiski iz življenja Josipa Rusa , str. 138. 134 Rus , Pomen temeljnih to čk Osvobodilne fronte, str. 103. 135 Rus , Zapiski iz življenja Josipa Rusa , str. 139. 136 Kidri č , Kratek obris razvoja Osvobodilne fronte in sedanja politi čna situacija v Sloveniji, str. 15. 70 bila samostojna, temve č le sestavni del KPJ, le-ta pa sekcija Kominterne. Tako je tudi Kidri č , ko mu je bilo postavljeno vprašanje, kako bi se odlo čil, če bi moral iz- birati med slovenstvom in socializmom, po dolgem raz- misleku dejal, da bi se odlo čil za socializem, čeprav upa, da do take alternative nikdar ne bo prišlo. 137 Tudi postopen razvoj Osvobodilne fronte, ki je bila organizacijsko in programsko zaokrožena šele s spreje- tjem Temeljnih to čk OF novembra 1941, kaže na to, da verjetno ni bilo nobenega izrecnega navodila iz Moskve. Sicer sklep sekretariata Izvršnega komiteja Komunisti č- ne internacionale z dne 15. septembra 1940 ne samo, da presega politi čne razmere jeseni leta 1940 in napo- veduje na čin partijskega delovanja po napadu na Jugo- slavijo, temve č je v njem že mogo če videti tako osnutek Protiimperialisti čne (oziroma Osvobodilne) fronte kot tudi odlo čitev KPJ za oboroženo vstajo proti nacisti čnim okupatorjem, 138 a čeprav je organizacija nastala v okvi- ru splošnih navodil Kominterne in tudi ob upoštevanju napotkov osrednjega jugoslovanskega vodstva, je bila pravzaprav posebnost, saj česa podobnega ni bilo nikjer drugje. Zato lahko sklepamo, da je bilo kljub tedanji togosti in brezpogojni podrejenosti tudi nekaj mane- vrskega prostora za upoštevanje nekaterih posebnosti okolja, kar je prišlo v poštev zgolj za tistega, ki ga je bil sposoben spoznati in dojeti – to je bil pri nas predvsem Boris Kidri č , idejni tvorec organizacije. 139 Vendar pa so partijska vodstva enotno podprla OF šele septembra 1941. Takrat je namreč Kidri č omenil Josipu Rusu , da je “vodstvo KP kon čno prejelo zasnovo OF”. Ali je pri tem šlo za jugoslovansko vodstvo komunisti čne partije ali za vodstvo Kominterne, ni bilo povsem jasno, zelo verjetno pa je, da je šlo za privolitev vseh merodajnih partijskih organov. 140 Čeprav je, kot že re čeno, Kardelj čakal na napad Nem čije na Sovjetsko zvezo in šele tisti dan, 22. junija, kar mino vodstva OF imenoval Vrhovno poveljstvo slo- 137 Stanovnik , Aleš Stanovnik in njegov čas, str. 98. 138 Pirjevec , Sklep sekretariata Izvršnega komiteja Komunisti čne internacionale št. 688, str. 121, 122. 139 Godeša , Slovensko nacionalno vprašanje med drugo svetovno vojno, str. 42. 140 Rus , Pomen temeljnih to čk osvobodilne fronte, str. 103, 104. 71 USTANOVITEV OSVOBODILNE FRONTE SLOVENSKEGA NARODA venskih partizanskih čet (VP SPČ), se je intenzivnejša priprava za oboroženo vstajo v Sloveniji, po zagrebškem posvetovanju maja 1941, za čela prav po Kardeljevem prihodu v Slovenijo. Kardelj je namre č prinesel s seboj direktive CK KPJ in jih razvil najprej na partijski kon- ferenci v Ljubljani v za četku junija 1941, nato pa tudi na prvem Vrhovnem plenumu Osvobodilne fronte sredi junija 1941. 141 Za pripravo oboroženega upora, ki se je razvijala predvsem po partijski liniji, je bila tako pomembna par- tijska konferenca, ki je potekala verjetno 1. junija 1941 v Trnovem, v Mencingerjevi ulici 29, pri prof. glasbe Ivan či ču . Na konferenci je bilo navzo čih veliko partij- skih delavcev iz razli čnih slovenskih pokrajin. Edvard Kardelj je referiral o mednarodnem položaju, Tone Tom- 141 Škerl , Politi čni tokovi v Osvobodilni fronti v prvem letu njenega razvoja, str. 38. Boris Kidri č , idejni tvorec in organizator osvobodilne organizacije (Foto: Božidar Jakac , MNZS). 72 ši č o organizacijskih vprašanjih, Aleš Bebler , vodja vo- jaške komisije, ki je bila ustanovljena pri CK KPS, pa bi moral poro čati o nalogah na podro čju priprav na oboro- ženi upor, a zaradi konspiracije – zdelo se jim je namre č preve č ljudi navzo čih – niso dali referata na dnevni red, temve č samo v diskusijo na koncu, da izre čene misli ne bi imele zna čaja direktiv CK. Kljub vsemu pa so bile misli izre čene z zadostnim poudarkom, tako da je bilo na tej konferenci dejansko sklenjeno, da se upor za čne, čeprav konkretnega datuma še niso dolo čili. Direktive za upor so prenašali samo osebno, njihova vsebina pa je bila: treba je razviti najširše politi čno delovanje, ljudsko vstajo organizirati na široki osnovi; pritegniti vse pošte- ne in zavedne slovenske ljudi; ustanoviti vojne komiteje; organizirati zbiranje orožja, ki ga je potrebno skriti na dobro zakonspiriranih mestih; napraviti na črt strate- gi čnih to čk, iz katerih bo mogo če okupatorja z malimi silami uspešno napadati; posvetiti najve čjo skrb organi- zaciji obveš čevalne službe; zbirati pri zanesljivih ljudeh hrano, obleko in obutev za partizanske borce; kaznovati izdajalce itd. 142 142 Prav tam. Skupine v Osvobodilni fronti 75 SKUPINE V OSVOBODILNI FRONTI Med skupinami Osvobodilne fronte moramo razli- kovati tiste, ki so aprila 1941 ustanovile fronto, in te, ki so se Osvobodilni fronti priklju čile kasneje. Prve, med katerimi so bile Komunisti čna partija Slovenije, levo krilo Sokola, skupina krš čanskih socialistov in skupi- na levo usmerjenih kulturnih delavcev, so se na prvem plenumu fronte, ki je bil, kot re čeno, najverjetneje v ne- deljo, 15. junija 1941, razglasile za temeljne, ustanovne ali osnovne skupine osvobodilnega gibanja, medtem ko so predstavniki drugih sestavljali Vrhovni plenum no- vega gibanja. 143 Fronta je takoj za čela pritegovati v svoje vrste vse organizirane skupine, ki so bile pripravljene sprejeti njen program. Koliko naj bi jih k fronti pristopilo v ča- su do prvega vrhovnega plenuma, 15. junija, ni povsem znano, saj je Josip Rus v svojih spominih na primer zapisal, da so se do takrat povezali še z osmimi skupi- nami, tako da naj bi bilo na prvem plenumu zastopanih že dvanajst skupin, 144 medtem ko je Kidri č navedel le tri skupine: Zvezo kme čkih fantov in deklet (Ivan Nemec ), Kme čko-delavsko stranko (Lado Vavpeti č ) ter skupino “Stara pravda” ( Črtomir Nagode ), 145 čeprav naj bi ta sku- pina po navedbah Sirca pristopila šele avgusta, je pa po 143 Škerl , Vloga in pomen Osvobodilne fronte slovenskega naroda, str. 159. 144 Rus , Zapiski iz življenja Josipa Rusa , str. 146. 145 Kidri č , Kratek obris razvoja Osvobodilne fronte in sedanja politi čna situacija v Sloveniji, str. 13, 14. Pritegovanje skupin k Osvobodilni fronti 76 drugi strani znano, da je na prvem plenumu sodeloval predstavnik skupine aktivnih oficirjev bivše jugoslovan- ske vojske, kapetan Socerb Boži č. Vsekakor je malo zatem, 22. junija, takoj po napa- du Nem čije na Sovjetsko zvezo, CK KP Slovenije izdal proglas, v katerem je bilo zapisano, da je treba dose či najve čjo širino, še zlasti pa je bilo potrebno “ustvariti čim tesnejši kontakt z anglofilskimi elementi in na ta na čin doseči tisto potrebno množi čno osnovo, tisto po- trebno vsenarodno pomo č, brez katere si partizanstva ni mogo če misliti”. 146 V tem smislu je bila razširjena tudi osnova Osvobodilne fronte, partija pa je “stopila v raz- govore in pogajanja s celo vrsto buržoaznih in malobur- žoaznih strank in grup za ustanovitev enotnega osvo- bodilnega gibanja”, 147 za katerega sta bili osnova samo dve to čki: “1. nepomirljiv boj z okupatorji, boj proti vsakršnemu sodelovanju z okupatorji, podpora in vojaško in po- liti čno sodelovanje s Sovjetsko zvezo, Anglijo in z vsemi zavezniškimi silami, ki so v boju proti okupa- torjem; 2. takojšnja oborožena akcija v vsej Sloveniji, formi- ranje partizanskih oddelkov, organizacija sabotaže, diverzije itd.” 148 Ob odsotnosti predvojnih meš čanskih strank v ak- tivnem odporu je Osvobodilni fronti uspelo izrabiti pra- znino v politi čnem prostoru, ki je nastala po zasedbi, ta- ko da je kmalu postala upoštevanja vreden politi čni de- javnik. Številne skupine, združene v Osvobodilni fronti, so namreč ustvarjale podobo množi čnosti organizacije. Njen hiter razvoj pa je presenetil celo komuniste. Že ju- lija 1941 je Boris Kidri č pisal o globokem bojevnem pre- porodu slovenskega naroda. Zatrjeval je, da se je Osvo- bodilna fronta tako okrepila, da jo “smemo po vsej pra- vici imenovati za edinega slovenskega predstavitelja”, in odrekal takšno vlogo “fašistovskemu sosvetu”. Obenem je zagotavljal, da so vrata Osvobodilne fronte odprta za 146 ARS, AS 1643, t.e. 55, CK KPS: Referat o politi čnem položaju in nalogah Komu- nisti čne partije Slovenije. 147 ARS, AS 1643, t.e. 55; CK KPS: Referat o politi čnem položaju in nalogah Komu- nisti čne partije Slovenije. 148 Prav tam. 77 SKUPINE V OSVOBODILNI FRONTI vsakega “zavednega Slovenca, za vsako skupino, ki se želi udejstvovati osvobodilnega boja proti fašisti čnim zatiralcem”, in opozarjal, da kdorkoli stoji ob strani, “ta izlo ča sam sebe iz najbolj življenjske manifestacije slo- venske narodne in osvobodilne zavesti ter skupnosti”, kdor bi “kakorkoli želel razrušiti sveto in nedotakljivo OF slovenskega naroda”, pa bi se s tem “uvrstil med izdajalske pomo čnike fašistovskih zlo čincev”. 149 Kljub temu presene čenje za slovenske komuni- ste ni bila le nagla rast osvobodilnega gibanja, temve č tudi njena socialna sestava, ki ni ustrezala njihovim predvojnim idejnim predpostavkam in je bila pogojena s tem, da se je najprej in najbolj razširila prav v Lju- bljani, ne pa tam, kjer so vstajo sprva na črtovali, to je na nemškem zasedbenem ozemlju, kjer je bila ve čina delavskih središ č. V Osvobodilno fronto so bile zaje- te vse plasti slovenskega prebivalstva, zlasti pa je bil velik delež tistih slojev, ki so jih komunisti ozna čeva- li za malomeš čanske. Tako je npr. Boris Kraigher celo nekoliko opravičujoče pojasnjeval to dejstvo v poro čilu Centralnemu komiteju KPJ decembra 1942. Na podlagi slovenskih razmer je tako zrasla koalicijsko sestavljena Osvobodilna fronta, za katero je Edvard Kardelj poleti 1942 dejal, da “je v njej vsa naša mo č”, in šele preko nje je partizanska vojska dobivala množi čne temelje. To je bila slovenska posebnost v razvoju odporništva, ki jo ne srečamo v nobeni drugi jugoslovanski pokrajini, saj je bilo tam ravno obratno in je skoraj izklju čno prevlado- val zgolj tradicionalni vojaški vidik. 150 Do jeseni leta 1941 je bilo v Osvobodilni fronti zbranih že okoli 18 oziroma po nekaterih podatkih celo prek 20 skupin in frakcij. Koliko skupin natan čno se je vklju čilo v Osvobodilno fronto, ni ugotovil še nih če, saj so bile nekatere precej maloštevilne in obrobne, a poleg že omenjenih so bile znane še naslednje skupine: socialdemokratski strokovni (amsterdamski) sindikati (Franc Svetek ), socialisti (lokalne organizacije brez eno- 149 Deželak Bari č , Protiimperialisti čna in Osvobodilna fronta slovenskega naroda, str. 111. 150 Godeša , Osvobodilna fronta slovenskega naroda med posebnostjo in jugoslovan- skim razvojem, str. 321. 78 tnega vodstva), ministrska skupina (ing. Dušan Sernec , dr. Drago Maruši č , dr. Fran Novak ), “Stara Slovenska ljudska stranka” (dr. Anton Brecelj , dr. Ivan Stanovnik ), skupina aktivnih oficirjev bivše jugoslovanske vojske (kapetan Socerb Boži č in nato Jaka Avši č ), skupina šta- jerskih beguncev (dr. Makso Šnuderl ), skupina prosto- voljcev ob aprilskem fašisti čnem napadu na Jugoslavijo ali t. i. “ Čoževa” skupina ( Čož - Boris Trampuž , Marjan Jenko , Ciril Rus ), skupina slovenskih dobrovoljcev na strani antante iz prve svetovne vojne (Josip Jeras ), Sa- mostojna demokratska stranka (dr. Darko Černej ), Ju- goslovanska ženska zveza – sekcija Ljubljana (Angela Vode ), u čiteljska skupina (Vlado Majhen ) ter še vrsta drugih kulturnih, športnih in poklicnih organizacij in društev. 151 Med skupinami ni bilo nobene predvojne stranke. V OF so vstopali predvsem politi čni disidenti in frakcije dotedanjih strank obeh politi čnih taborov, ki se z uradno strankarsko politiko niso strinjali. 152 Obenem z zbiranjem skupin se je za čelo tudi or- ganiziranje prebivalstva v mestu in na deželi. Za čeli so se snovati odbori OF po vseh mestih in podeželskih po- dro čjih. OF je prodrla s svojo organizacijo v vse stano- ve, zavode, delavnice, tovarne. Za čelo se je povezova- nje posameznih odborov po stanovih, poklicih, ulicah, rajonih in okrožjih. Ustanavljali so se tako imenovani mati čni odbori, ki so povezovali vse odbore posameznih poklicev. Mreža odborov je v nekaj mesecih prepredla vso Ljubljano. Njihova naloga je bila v prvi vrsti vklju- čevanje najširših slojev prebivalstva v osvobodilno gi- banje, vzbujanje njihovega aktivnega sodelovanja, širje- nje tiska, oblikovanje javnega mnenja, kon čno pa tudi zbiranje materialnih sredstev za potrebe osvobodilnega gibanja. V kasnejših mesecih so postali odbori OF mo- bilizacijska središ ča za nabiranje prostovoljcev v parti- zansko vojsko. 153 151 Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem, str. 167; Brecelj , Pomen razširitve izvršnega odbora Osvobodilne fronte v septembru 1944, str. 431; ARS, AS 1887, t.e. 84, Slovenskemu narodu!; Rus , Zapiski iz življenja Josipa Rusa , str. 142. 152 Čepi č , Guštin , Ivani č , Podobe iz življenja Slovencev v drugi svetovni vojni, str. 63. 153 ARS, AS 1643, t.e. 68, Tone Fajfar : Osvobodilna fronta slovenskega naroda. 79 SKUPINE V OSVOBODILNI FRONTI Komunisti čna partija Slovenije ni bila najštevil č- nejša skupina v OF in je ob za četku vojne štela okoli 1280 članov, ki so živeli pove čini v delavskih središ čih, mestih in industrijskih obmo čjih. 154 Kljub temu da ni bila najštevil čnejša, pa je KPS predstavljala najbolj trdno organizirano, disciplinirano, v ilegalnem delu preizkušeno, s tehni čno infrastrukturo oskrbljeno in s tem najbolj u činkovito skupino. Tako je France Lubej , član Sokola, ki je bila ena najštevil čnej- ših skupin v OF, zapisal, da je pri komunistih manjše število odtehtala zgrajenost, monolitnost organizacije, disciplina, prekaljenost, revolucionarnost – skratka, kvaliteta. Tako sokoli kot komunisti so se po njegovih besedah zavedali, da bo težiš če sodelovanja sprva bolj na združitvi kvalitete s kvantiteto, v razvoju pa bo ob pravilnem odigranju vlog mnogo odvisno od množi čno- sti: čim kvalitetnejši bo prispevek kvantitete, tem uspe- šnejše bo delo celote. 155 Te zna čilnosti komunisti čne organizacije so pri ostalih skupinah povzro čale nekakšno samoumevno priznavanje vodilne vloge komunistom in sprva, vsaj pri nekaterih, kar precej ob čudovanja. Takšen odnos pre- pri čljivo izpoveduje Kocbekov govor na sestanku pred- 154 Lešnik in Tomc , Rdeče in črno, str. 18; Deželak Bari č , Vloga, metode in mesto Komunisti čne partije Slovenije v organiziranju oboroženega upora leta 1941, str. 94. 155 Lubej , Odlo čitve, str. 167. Komunisti čna partija Slovenije 80 stavnikov krš čanskosocialisti čne in komunisti čne sku- pine 14. novembra 1941, kjer je izjavil: “Komunisti čni partiji Slovenije je v Osvobodilni fronti pripadla velika vloga materializacije vprašanj, dajanja pravilne zgodo- vinske, družbene in politi čne orientacije, pripadla ji je premo č v izkušnji ilegalnega dela. Posamezni komunisti ste nam postali vzor nesebi čnega dela, neutrudne požr- tvovalnosti, zgled znanja in živa vest. Do vas smo dobili ob čudujo če razmerje, tako do vas kot oseb kakor do vas kot predstavnikov revolucionarne volje.” 156 Tudi Josip Vidmar je v članku “Klevete in dejstva” zapisal, da je “Komunisti čna partija vodilna mo č Osvo- bodilne fronte in vsega slovenskega osvobodilnega gi- banja. Toda njeno vodstvo ni diktatorsko, marve č samo pobudno. Svojih politi čnih razborov in predlogov partija nikakor ne vsiljuje in ne vztraja nasilno pri njih, marve č jih daje sodelavcem v osvobodilni fronti v premislek in v popolnoma svobodno odlo čitev. Zgodilo se je že, da je umaknila svoj predlog, ne ker ne bi mogla dobiti zanj večine glasov v tem ali drugem forumu Osvobodilne fronte, temve č ker ne bi bil sprejet soglasno. Kolikor se spominjam, je na primer Izvršni odbor vse svoje odlo či- tve sklenil soglasno.” 157 Čeprav so skupine v OF komunistom priznavale dejansko vodilno vlogo od samega za četka, je bilo re- alno pri čakovati, da se bodo razli čni pogledi, interesi, nesoglasja in trenja v precej raznovrstni organizaciji slej ko prej pojavili in ogrozili partijsko avantgardno vlogo. Partija se je zato že na za četku zavarovala, tako da si je najvitalnejše sektorje bolj ali manj prisvojila. Tu je šlo predvsem za tehniko, s katero je partija razpolagala že pred vojno, jo dala med vojno na voljo osvobodilnemu gibanju, si s tem zagotovila agitacijsko-propagandni pri- mat, ostale skupine pa spravila v položaj odvisnosti, ker le-te niso vzpostavljale lastnih – od partije neodvisnih zmogljivosti. Dalje je šlo za vojsko, pri organiziranju ka- tere je imela partija odlo čilno vlogo. Delež komunistov je med partizanskimi borci sicer znašal 40 odstotkov, 156 Deželak Bari č , Vloga in zna čaj Osvobodilne fronte slovenskega naroda, str. 164; Kocbek , Pred viharjem, str. 151. 157 ARS, AS 1643, t.e. 55, Josip Vidmar : Klevete in dejstva. 81 SKUPINE V OSVOBODILNI FRONTI vendar je bil delež nesorazmerno ve čji pri zasedanju vodstvenih položajev. Vodilno vlogo pa si je partija zago- tovila tudi z Varnostnoobveš čevalno službo (VOS), ki jo je CK KPS ustanovil avgusta 1941 mimo IOOF. Čeprav je uradno nosila naziv VOS OF, je bila VOS po politi čni pripadnosti njenih vodstvenih članov ter z vidika razpo- lagalne pravice ve činsko partijska organizacija. 158 Osvobodilna fronta tako nikoli ni bila združenje enakovrednih in enakopravnih skupin, vsaj kar zadeva razpolaganje s politi čno mo čjo, 159 Kidri č pa je decembra leta 1942 v poro čilu Titu zagotavljal, da je hegemonija partije v OF popolnoma zagotovljena: “Vojska, tehnika in Varnostna služba so v naših rokah. Terenski odbori so v glavnem v naših rokah, zaradi tega ker je partija najbolj aktivna in vzdržljiva. Politi čne in organizacijske zveze Izvršnega odbora OF s terenom so tudi v naših rokah (Peter (Boris Kidri č – op. avt.) je sekretar IO, ura- dne zveze z okrožnimi odbori OF vzdržujejo partizanske patrulje ali partijska tehnika). Linijo CK smo doslej v Izvršnem odboru še vedno v celoti izvedli. Seveda se v zvezi z novimi težavami našega dela in z bližnjim kon- cem množe tudi težave z zavezniki, vendar je stvar še vedno trdna. CK KPS misli, da je na sedanji stopnji na- šega boja od partije odvisno, ali bo znala zadržati svoje zaveznike in isto časno utrditi svoje pozicije.” 160 Pobudniška vloga partije se torej ni omejevala na idejno-deklarativno raven, temve č je bila konkretno akcijska, organizatori čna. Tako si je KPS avtomati čno ustvarila dolo čene predpravice, katerim so ostali tež- ko oporekali ali, kakor je takšno stanje v prispodobi predstavil Kidri č na partijski konferenci na Cinku julija 1942, je to nujno vklju čevalo moralno na čelo, da tisti, ki seje, tudi žanje. 161 KPS je bila ob zlomu Jugoslavije namre č edina stranka, ki je ohranila organizacijsko mrežo po vsej Slo- veniji in je imela izkušnje v ilegalnem delu, prav te iz- kušnje pa so ji pomagale, da je ohranila organizacijski 158 Deželak Bari č , Vloga in zna čaj Komunisti čne partije Slovenije med drugo svetov- no vojno, str. 98, 99. 159 Deželak Bari č , Vloga in zna čaj Osvobodilne fronte slovenskega naroda, str. 167. 160 Jesen 1942, dok. 208. 161 Deželak Bari č , Vloga in zna čaj Osvobodilne fronte slovenskega naroda, str. 167. 82 aparat OF pred ogromnim sovražnim policijskim in voja- škim aparatom. 162 S tem so si, kot je razvidno iz referata “O politi čnem položaju in nalogah Komunistične partije Slovenije”, komunisti zagotovili vodstvo množi čnega gi- banja OF, vodstvo in razvoj partizanskega gibanja, pri pojavu osvobojenega ozemlja pa je bila tudi partija tista, ki je bila prvi č postavljena pred neposredno vprašanje prevzema vodstva oblasti. 163 Kardelj je decembra 1942 vlogo komunisti čne par- tije oziroma splošno linijo v razvoju OF v poro čilu Titu okarakteriziral takole: “Partija vedno bolj postaja edi- ni voditelj celotnega osvobodilnega boja, ko vse bolj ‚li- kvidira‘ skupine zaveznikov kot posebne razredne for- macije in ustvarja okrog sebe zvezo delavcev, kmetov, srednjih slojev itd. S tem se ustvarjajo predpogoji, da bo partija lahko uspešno vse te množice zadržala okrog sebe tudi na vseh prihodnjih stopnjah sedanjega boja. Ta proces je zelo zanimiv tudi z vidika marksisti čno- leninisti čne teorije in bilo bi zelo dobro, če bi se lahko enkrat o tem ustno porazgovorili. Seveda se poleg te- ga jedra danes okrog partije zbirajo tudi drugi elemen- ti, povezani z nami samo s tem, da mi danes vodimo narodnoosvobodilno vojno. Toda ti elementi ne dajejo bistvenega pe čata našemu sedanjemu celotnemu boju. Partija je dobila poseben ugled. Ko zavezniki govorijo o njej, govorijo o ‚partiji‘, kadar o sebi, tedaj o ‚skupinah‘. Tudi naši kadri dobivajo pri njih velik ugled, posebno pa vodstvo partije.” 164 162 ARS, AS 1643, t.e. 70, Postanek, razvoj in struktura OF, NOV in POJ. 163 ARS, AS 1643, t.e. 55, CK KPS: Referat o politi čnem položaju in nalogah Komu- nisti čne partije Slovenije. 164 Jesen 1942, dok. 207. 83 SKUPINE V OSVOBODILNI FRONTI Krš čansko socialisti čna skupina v Osvobodilni fronti je bila po svoji sestavi heterogena. Sestavljali so jo trije deli: delavsko krilo iz vrst krš čanskosocialisti čnega sindikata JSZ, ki ga je v Izvršnem odboru OF predsta- vljal Tone Fajfar , intelektualni krog Edvarda Kocbeka in njegovih sodelavcev pri reviji Dejanje, ki so jo ustanovili po “lo čitvi duhov” v Domu in svetu ob španski drža- vljanski vojni in so se OF priklju čili šele po nemškem napadu na SZ, ter nekateri člani študentskega društva Zarja. Med temi je imela pred vojno svojo organizacijsko mrežo samo JSZ, ki se je tudi prva odlo čila za sodelova- nje s komunisti. 165 Ta korak so napravili v za četku junija leta 1940 na sestanku v Laškem, ki so se ga udeležili najvidnejši predstavniki krščanskosocialisti čnega delavstva iz vse Slovenije ter nekateri izobraženci, ki so imeli podobne poglede. Na konferenci so krš čanski socialisti, po bese- dah Toneta Fajfarja , zavrgli dotedanje uradne cerkvene direktive o delavskem vprašanju, kompromisarstvo v ciljih delavskega boja, odklonili vsakršno sodelovanje z meščanskimi kapitalisti čnimi silami, ki bi v resnici bi- lo le podpora za nadaljevanje “protiljudske oblasti”, ter postavili za cilj brezrazredno družbo, do katere je lahko prišlo le skozi socialno revolucijo in diktaturo proleta- riata. Tako so ugotovili, da je njihovo mesto ob “Komu- nisti čni partiji kot edini resni čno avantgardni sili revo- 165 Fajfar , Odlo čitev, str. 259, 260. Krš čanski socialisti 84 lucionarnega proletariata”, krš čanstvo pa jim ne sme predstavljati ovire pri doseganju navedenih stremljenj, pa č pa bodo kot “krščanski verniki iz svojega nazora črpali tiste moralne sile, ki so navdihovale socialno de- javnost prvih kristjanov”. 166 Kmalu zatem, ko je prišlo do stika z zastopniki Centralnega komiteja Komunisti čne partije Slovenije, sta kot predstavnika JSZ pristopila k Društvu prija- teljev Sovjetske zveze Tone Fajfar in Tone Marin ček in nekoliko za njima še predstavnika iz kroga revije Deja- nje Edvard Kocbek in Jože Zemljak , vendar se je tudi pozivu KPS k ustanovitvi osvobodilne organizacije prvo odzvalo krščanskosocialisti čno delavstvo, 167 zato so po mnenju Toneta Fajfarja takratne krš čanske socialiste predstavljali predvsem delavci, organizirani v Jugoslo- vanski strokovni zvezi, ter nekateri izobraženci, ki so po svojem prepri čanju pripadali krš čanskemu socializ- mu (Aleš Stanovnik , dr. Jože Pokorn , dr. Tomaž Furlan , dr. Marijan Brecelj in drugi). Šele ko se je po ustano- vitvi Osvobodilne fronte za čelo veliko zbiranje vseh de- mokrati čnih narodnih sil, skupin in ljudi, ki naj bi se vklju čili v OF, so se krš čanski socialisti in komunisti namre č obrnili tudi na Kocbeka , pogovori z njim pa so potekali od maja do julija 1941, ko se je odlo čil za OF. KP je menila, da je s pridobitvijo Kocbeka dosegla velik uspeh, saj si je Kocbek s svojimi stališ či do španske državljanske vojne in z revijo Dejanje med katoliškimi intelektualci pridobil velik ugled. Partijski voditelji so se zavedali velike vloge in pomena vere v slovenskem javnem življenju, zato so sprva podpirali Kocbekovo am- bicijo, da bi postal duhovni zastopnik vernih Slovencev v vodstvu odporniške organizacije, ker bi jim to olajšalo mobilizacijo “terena”. Tako so komunisti Kocbeku pri- znali položaj idejnega voditelja, zanemarili pa razredno usmerjenost krš čanskosocialisti čnega delavstva, ki se je v celoti vklju čilo v OF in predstavljalo veliko ve čino med krščanskimi socialisti. 168 166 Prav tam, str. 258. 167 Prunk , Pot krš čanskih socialistov v Osvobodilno fronto slovenskega naroda, 201–203. 168 Fajfar , Odlo čitev, str. 187, 188; Grdina , Kocbek med ptolemajskimi in galileje- vskimi krogi, str. 486. 85 SKUPINE V OSVOBODILNI FRONTI A Kocbek , po mnenju Fajfarja , ni nikdar spadal ideološko v ožji krog krš čanskih socialistov. Po svoji ide- ologiji je bil pravzaprav katoliški reformist, ki je težil k preoblikovanju katolicizma, zaradi česar je prišel tudi v spopad z nekdanjim vodstvom. Nasprotno pa je krš čan- skosocialisti čno delavstvo sprejelo revolucionarni pro- gram delavskega razrednega boja in socialne revolucije kot poti k osvoboditvi delavskega razreda in s tem tudi rešitvi slovenskega narodnega vprašanja. 169 Po drugi strani se je po Kocbekovem mnenju ta- krat, ko so se združile tri prvine (delavski sindikat, re- vija Dejanje in akademsko društvo Zarja) v enoten or- ganizem in kot krš čanska skupina postale ena izmed 169 Fajfar , Odlo čitev, str. 187. Edvard Kocbek , predstavnik t. i. intelektualnega kroga krščanskosocialisti čne skupine v Osvobodilni fronti (Foto: Črtomir Škodlar , MNZS) 86 treh temeljnih skupin Osvobodilne fronte, za čela nova razvojna doba za slovensko katoliško levico. Vse njihove težnje, da bi se razvili v novo politi čno formacijo, ki jim jih je centralisti čna Jugoslavija prepre čevala, so se po Kocbekovih besedah zdaj usmerile v skupno uporniško dejavnost in skupno graditev prihodnosti. V Listini je zapisal, da “s tem levo usmerjeni del slovenskih kato- li čanov ni izrazil le elementarno potrebo po organizira- nem in takojšnjem odporu zoper okupatorja, temve č tu- di svojo zavest, da je sestavina naprednega družbenega in politi čnega gibanja, in zavest, da bo mogla v novem redu izoblikovati slovensko krš čanstvo na vzpodbudnej- ših in človeško vrednejših temeljih”. 170 Vloga krš čanskih socialistov v OF se je torej v po- gledih Toneta Fajfarja in Edvarda Kocbeka razlikovala. Medtem ko je Tone Fajfar menil, da je njihova vloga pridobiti slovenske krš čanske množice za osvobodilno gibanje, krš čansko ljudstvo rešiti vezi t. i. klerikaliz- ma ter vliti krš čanskim množicam nova revolucionarna družbena spoznanja, ki so postala gibalna sila osvobo- dilnega gibanja, 171 je osvobodilni boj za Kocbeka pred- stavljal edinstveno priložnost za to, da bi kristjani v OF “iniciativno vplivali na reformo slovenske Cerkve in izo- blikovali nov tip slovenskega kristjana”. 172 Iz te njegove “zagledanosti v svoje ideološko reformatorsko poslan- stvo” so med osvobodilnim bojem, po mnenju Fajfarja , nastajale razne napetosti tako znotraj krš čanske sku- pine kot tudi navzven zlasti s komunisti, 173 saj je Ko- cbekova ideja, da razširi podro čje skupine od krščan- skih socialistov na vse slovensko krš čansko ljudstvo, da prepelje slovenske katoli čane na napredne pozicije in navsezadnje obdrži to idejno vodstvo tudi v porevo- lucionarnem razdobju, ves čas osvobodilnega boja pov- zročala mnoga trenja s komunisti, ki so se bali, da bo postala krš čanska skupina nova katoliška stranka, ker bi v njej lahko prevladala stremljenja “politi čno zaosta- le množi čne baze”. 170 Kocbek , Listina, str. 364. 171 DLRS, knjiga 6, dok. 118. 172 Kocbek , Pred viharjem, str. 140. 173 Fajfar , Odlo čitev, str. 187. 87 SKUPINE V OSVOBODILNI FRONTI Medtem ko se je delavsko krilo krš čanskih sociali- stov že pred vojno odlo čilo za enoten nastop delavskega razreda in zaradi tega brez pomisleka stopilo v OF, ki je enotno združevala zlasti revolucionarne napore pro- letariata, je bila Kocbekova zamisel zlasti katoliška na- zorska skupnost, ki naj bi v nekem smislu nadomestila nekdanjo “klerikalno stranko”, seveda s pridobitvami in spoznanji narodne in socialne revolucije. Kocbek je hotel reševati slovensko krš čanstvo v prihajajo čem obdobju, krš čanskosocialisti čno delavstvo pa je hotelo socialno revolucijo in enotnost delavskega razreda. V teh hote- njih je tudi dvojnost tako imenovane krš čanske skupine v OF. Delavsko krilo je šlo brez pridržka v ustvarjanje enotnosti tako OF kakor delavstva kot razreda in baze frontne enotnosti, Kocbek pa je po Fajfarjevem mne- nju stalno vzdrževal napetost na nazorskih in moralnih vprašanjih ter hotel ustvarjati protiutež partiji in dialek- ti čnemu materializmu. 174 V skladu s svojo vizijo je tudi ustanovno skupino OF krš čanske socialiste Kocbek leta 1943 za čel imeno- vati katoliška skupina, češ da je ime krš čanski socialisti preozko za vlogo, ki si jo je zamislil. Temu je še zlasti nasprotoval Janez Stanovnik , ki je krš čansko-sociali- sti čno ime želel ohraniti, ker je bil to simbol njihove di- ferenciacije od katoliške akcije in “fašizacije” katolištva, kakršnega je uvedla enciklika “Quadragesimo anno”. Za Kocbeka pa je bilo to prvenstveno filozofsko vprašanje, ker je s tem hotel dokazati, da je sodelovanje med kr- ščansko civilizacijo in “komunizmom” možno, ker imata oba nazora iste eti čne korenine. 175 Obveljala je Kocbeko- va zamisel, ker po mnenju Stanovnika Fajfar kot najbolj avtenti čen predstavnik krš čanskosocialisti čnega sindi- kata ni pokazal nikakršnega zanimanja za to, da se ime njegove skupine ohrani, čeprav je le-ta v svojih spomi- nih zapisal, da se mu je zdelo preimenovanje krš čan- skih socialistov, ki so imeli jasno razredno in socialisti č- no osnovo, v tako imenovano krš čansko ali katoliško skupino v OF zgodovinsko nepotrebno in perspektivno 174 Fajfar , Odlo čitev, str. 104–105 (opomba). 175 Stanovnik , Edvard Kocbek in Dolomitska izjava, str. 101–102. 88 tvegano za uspeh revolucije kakor tudi za porevolucio- narno obdobje. 176 Kljub tem nasprotjem so krš čanske socialiste dru- žili predvsem skupen katoliški izvor, zahteva po suve- renosti slovenskega naroda, naslonitev na Sovjetsko zvezo in odpor do predvojne politike SLS oziroma JRZ, ki so jo ozna čevali za klerikalno. Zaradi pogostih napa- dov “klerikalnega” vodstva na Osvobodilno fronto, češ da zasleduje “brezbožne cilje” ter da je nevarna veri in krš čanski kulturi, je morala krš čanska skupina v OF pojasnjevati razloge za svoje sodelovanje v fronti. Naloge se je lotila najprej v prvi številki “Osvobodilne fronte” leta 1941, nato pa še v “Novoletni poslanici katoli čanov v Osvobodilni fronti” leta 1942. Zavzela je stališ če, da sta narod in vera dve stvari razli čne narave, zato med njima ne more priti do na čelnega nasprotja, saj delo za narodno osvoboditev ne nasprotuje krš čanstvu. Drugo vprašanje, ki ga je skupina morala pojasni- ti, je bilo sodelovanje s komunisti. Skupina je opozorila na napako, da mnogi kristjani vidijo v komunizmu sa- mo materialisti čno filozofijo, ne vidijo pa zgodovinske pogojenosti njegovih družbenih sil. To napako izrablja- jo reakcionarni politiki in kristjanom vsiljujejo svoje družbene in politi čne koncepte. Kristjani pa morajo v komunizmu razlikovati med materialisti čno filozofijo in socialnim mesijanizmom. Upoštevajo č to razliko so dolžni podpirati pravi čne in napredne človeške težnje v zgodovinskem razvoju. Tretje vprašanje je bil odnos do kapitalisti čnega reda, za katerega je bila skupina prepri čana, da so mu ure štete. Četrto vprašanje pa je bilo razmerje do fašizma, ki ga je krš čanskosocialisti č- na skupina ozna čevala kot socialno politi čni in duhov- ni imperializem, ki po svoji naravi želi uni čiti sloven- ski narod. Za Slovence je mogo če le dvoje: ali se pustiti uni čiti od fašizma ali pa se z njim boriti na življenje in smrt. Slovenec se je kot Slovenec dolžan upreti fašiz- mu kot politi čnemu zlu. Fašizmu pa se je dolžan upreti tudi kot kristjan, ker fašizem ne pomeni samo fizi čno, temve č tudi duhovno smrt. “Kdor rešuje narod, rešu- je njegovo krš čanstvo,” je pisal Slovenski poro čevalec 176 Fajfar , Odlo čitev, str. 104–105 (opomba). 89 SKUPINE V OSVOBODILNI FRONTI v članku “Slovenski katoli čani in nov val fašisti čnega nasilja”, “kdor pa nasprotno rešuje le krš čanstvo brez skrbi za narod – tisti brezpogojno uni čuje narod, to se pravi plodna tla, iz katerih raste sleherno zdravo du- hovno in versko življenje.” Slovenski kristjani se morajo zato bojevati proti fašizmu, ker fašizem enako ogroža slovenstvo kakor krš čanstvo. 177 177 Škerl , Politi čni tokovi v Osvobodilni fronti v prvem letu njenega razvoja, str. 78, 79. 90 Sokolsko skupino v Osvobodilni fronti so sestavljali tisti predvojni člani, ki so se uprli centralisti čni in uni- taristi čni usmeritvi državne organizacije Sokol Kraljevi- ne Jugoslavije. 178 Spor med JRZ in Sokolom se je za čel, ko je društvo Krš čanska šola 3. maja 1936 med drugim zahtevalo, da mora biti verouk v vseh šolah osrednja sila pri vzgoji zna čajev, ne pa Sokol, ker ta še vedno vztraja pri Tyrševih vzgojnih principih, ki jih je obso- dil že jugoslovanski episkopat. Na to obtožbo ni reagi- ralo vodstvo Sokola (Pavel Pestotnik ali Ladislav Bevc ), temve č uporniki, in to zelo ostro. Napadli so Vatikan in njegove podružnice v Sloveniji (cerkev, duhovniki, JRZ), kar je bilo takrat prav tako drzno in revolucionarno de- janje kot na primer Kocbekov nastop v Domu in svetu. Razmere so se še zaostrovale in leta 1939 je “levica” prešla v odkrito borbo z JNS; 15. aprila 1939 je zah- tevala zbor ljubljanskih sokolskih vaditeljev, nadalje je zahtevala, naj vodstvo župe prevzame izvoljena uprava, ali pa bodo vaditelji odstopili, kar bi prakti čno pomenilo zapreti telovadnice. Odgovor na to je bil, da so dobili uporniki Franc Lubej , Zoran Poli č , Dušan Podgornik , Janez Porenta , Lojze Lubej , Viktor Repi č in Miloš Brelih 24. aprila 1939 obtožnico, v kateri je bilo re čeno, da so “uporniki in eksponenti tajnih sil”. Disciplinska prei- skava proti njim se je za čela 25. maja, tej so sledile še druge in so se vlekle vse do zime, rezultat pa je bil veliko 178 Lešnik in Tomc , Rdeče in črno, str. 18. Levo krilo Sokolov 91 SKUPINE V OSVOBODILNI FRONTI število izklju čenih upornikov. Vse te izklju čitve so bile pravzaprav priprave za nov ob čni zbor, kjer so hoteli eksponenti JNS v Sokolu zmagati. Tako je 22. januarja 1940 na ob čnem zboru na Taboru zmagala lista JNS, saj demokrati čno članstvo zaradi tolikih izklju čitev ni moglo zmagati. Vendar pri “Taborski revoluciji” po bese- dah Metoda Mikuža ni šlo samo za borbo za odborniška mesta v ljubljanski župni sokolski organizaciji, temve č je bil to svojevrsten in “zelo zanimiv revolucionarni pro- ces svobodoumnih, pa tudi mo čno socialno usmerjenih demokratičnih članov Sokola, izoblikovanih predvsem po Tyrševih idejah”. Ta proces je moral po Mikuževem mnenju tudi nujno zadeti ob režimsko JNS in se je zato spremenil v “na čelno borbo med demokracijo in reakcijo v sokolu”. To pa je vodilo tudi do prvih stikov s partijo. 179 Prvi stik Komunisti čne partije Slovenije s sokoli je bil na dan pogreba dr. Antona Korošca , 18. decembra 1940. Tega dne je Franceta Lubeja sre čal Maks Nahlik , član KPS in vodnik moškega naraš čaja pri Sokolu I – Tabor. Zaupal mu je, da je komunist, in ga seznanil, da KPS pozitivno ocenjuje boj in poglede skupine, ki je preoblikovala značaj slovenskega sokolstva, zato je njen “stik s partijo ne samo mogo č, temve č tudi potreben in zaželen”. 180 Tako je 13. januarja 1941 v kavarni Majcen za Bež- igradom prišlo do prvega sestanka predstavnikov Soko- la (Franc Lubej , Zoran Poli č in Josip Rus ) in KPS (Mar- jan Dermastja , Aleš Bebler in Jože Ravnikar ). Na tem sestanku so komunisti in sokoli ugotovili, da gledajo podobno, če ne kar enako na takratna temeljna vpraša- nja – o boju proti fašizmu, svobodi in neodvisnosti Ju- goslavije, notranji demokratizaciji Jugoslavije ter njeni naslonitvi na Sovjetsko zvezo. 181 Na četrtem sestanku, ki je bil konec januarja 1941 v gostilni Kova č v Toma čevem, na katerem sta bila s sokolske strani poleg Rusa , Poli ča in Lubeja prisotna še Dušan Podgornik in Lojze Lubej , od članov partije pa 179 Mikuž , Pregled zgodovine NOB, 1. knjiga, str. 138–146; Bevc , Spomini, str. 138– 146. 180 Perovšek , Oris življenja in dela Josipa Rusa , str. 15. 181 Lubej , Odlo čitve, str. 165, 166. 92 sta z Beblerjem prišla Miha Marinko in Franc Leskošek , so šli v razgovorih še globlje k nalogam, ki čakajo napre- dne sile v spopadu s fašizmom. Poleg tega so se komu- nisti zanimali za število sokolov v Sloveniji. Po uradnih podatkih je bilo takrat 268 društev v petih župah, 19 okrožij s 40.000 pripadniki, od teh dve tretjini odraslih. Od tega jih je bilo po Lubejevi oceni na njihovi strani med starejšimi člani polovica, med telovadci in starej- šo mladino tri četrtine, v vojni pa bi sledile njihovemu zgledu najmanj štiri petine odraslih sokolov. 182 Čeprav se v Tomačevem niso pogovarjali o oblikah medsebojne- ga sodelovanja med komunisti in sokoli, je ta sestanek vendarle pomenil prehod na obveznejša in trajnejša raz- merja med skupinama, in čeprav ni bilo govora o trajnih stikih in dolgoro čnih skupnih ciljih, je bilo jasno, da se bodo zaradi takratnih dogodkov oblikovale skupne ak- cije in sodelovanje. 183 Peto, hkrati pa zadnje sre čanje predstavnikov So- kola in partije pred vojno je bilo prve dni marca 1941 v Dravljah. S sokolske strani je bilo prisotnih devet oseb, poleg peterice s sestanka v Toma čevem še Janez Poren- ta , Viktor Repi č , inž. Miloš Brelih in Rado Prelovec , iz partije pa sta bila poleg Marinka , Leskoška in Beblerja prisotna tudi Edvard Kardelj in Boris Kidri č , ki sta se s sokoli sre čala prvi č. Na tem sestanku je sokolska skupina podrobno poro čala o dogodkih v Sokolu, o konfliktih s stranko JNS in z režimom ter o tem, kakor je bilo domenjeno na prejšnjem sestanku, predložila dokazno gradivo. Sledila je široka razprava z vprašanji in pojasnili. Ugotovljena je bila velika bližina ali tudi enakost stališ č, pogledov, gotovo pa cilja. Izražena je bila možnost in potreba po ožjem sodelovanju s partijo, kar je še podkrepila izjava Sokolov, da sokolstvo tako med vojno kakor tudi po njej ne bo imelo nikakršnih lastnih strankarsko-politi čnih ambicij ali ciljev, ker jih kot nepoliti čna, telesno-naro- dna in moralnovzgojna organizacija tudi imeti ne mo- re. 184 182 Prav tam, str. 167. 183 Rus , Zapiski iz življenja Josipa Rusa , str. 132. 184 Lubej , Odlo čitve, str. 171. 93 SKUPINE V OSVOBODILNI FRONTI V času teh sre čanj je ožje vodstvo slovenskega so- kolstva poverilo Josipu Rusu zvezo s CK KPS, samo pa je skupaj z njim marca 1941, na predlog Edvarda Kar- delja , vstopilo v odbor Društva prijateljev Sovjetske zve- ze, saj so v Sovjetski zvezi videli “tisto oporo, na katero se bo v bodo čem svetovnem obra čunu naslonil sloven- ski narod”. 185 V Osvobodilni fronti je imela sokolska skupina na za četku dvojno organizacijo. Povezana je bila po lastni in frontni liniji. Namen lastne povezave je bil, da je po njej pridobivala kadre za Osvobodilno fronto, to je tiste, ki so simpatizirali z OF, niso se pa še mogli odlo čiti za- njo. Lastno organizacijo je sokolstvo razpredlo po prej obstoje čih društvih pod vodstvom starih ali ponovno iz- 185 Perovšek , Oris življenja in dela Josipa Rusa , str. 15. Josip Rus , predstavnik Sokola v Izvršnem odboru Osvobodilne fronte. 94 voljenih na čelnikov. Po tej liniji je imelo svojo socialno pomo č, svojo obveš čevalno službo, na vrhu pa se je ta linija tesno naslonila na frontno organizacijo. 186 Josip Rus je leta 1941 postal prvi predsednik Iz- vršnega odbora OF (IOOF) ne zgolj zaradi tega, ker je bil poleg Kidri ča najbolj pripravljen na dogodke, ki so sledili kapitulaciji Kraljevine Jugoslavije, in je bil velik del sokolskega članstva pripravljen na oboroženi odpor, ampak tudi zaradi velikega števila članov, ki so se udej- stvovali v Osvobodilni fronti. 187 Po ustanovitvi Osvobo- dilne fronte je vodstvo slovenskega sokolstva v njej na- mre č organizirano vklju čilo članstvo ljubljanske in no- vomeške župe, to je sokolstva na obmo čju “Ljubljanske pokrajine”, ki so jo okupirali Italijani. Vodilni člani obeh žup so na svojem obmo čju izvedli vklju čitev tako, da je članstvo društev neposredno pri čelo sodelovati v Osvo- bodilni fronti. Ljubljanska župa je izvedla vklju čitev po privolitvi posameznih članov župne uprave, novomeška župa pa še posebej na svoji upravni seji. 188 Jeseni 1941 so bile v Osvobodilni fronti že povsem jasno razdeljene vloge. Od sokolov je Rus delal v IOOF, Poli č je delal v okrožju, se pravi v ljubljanskem vodstvu, Franjo Lubej je delal z mladino, Lojze Lubej in Viktor Repi č sta se ukvarjala s finan čnimi zadevami, Miloš Brelih je imel radiooddajno postajo, Dušan Podgornik pa je delal v glavnem štabu. 189 V tem času je sokolska skupina v Osvobodilni fron- ti tudi napisala in nato spomladi 1942 izdala brošuro “Sokol v borbi za svobodo” ter v njej razložila svoje po- glede na sodelovanje v osvobodilnem gibanju. V brošu- ri je ponovno poudarila, da Sokol ni niti razredna niti strankarska ustanova, temve č le vzgojna in narodna or- ganizacija, s tem pa ni sokolstvo s sodelovanjem v Osvo- bodilni fronti “prevzelo nobene podrejene vloge, ampak je kot popolnoma enakopraven sodelavec pokazalo, ka- kšna je danes dolžnost vseh posameznikov in skupin, ki 186 Škerl , Politi čni tokovi v Osvobodilni fronti v prvem letu njenega razvoja, str. 55. 187 Rus , Prispevek Josipa Rusa in slovenskega Sokola k nastanku Osvobodilne fron- te, str. 233. 188 Rus , Prispevek k obravnavi na znanstvenem posvetovanju o Osvobodilni fronti slovenskega naroda ob njeni 25-letnici, str. 274–275. 189 Rus , Zapiski iz življenja Josipa Rusa , str. 152. 95 SKUPINE V OSVOBODILNI FRONTI jim je korist naroda pred osebnimi interesi in osebnim ugodjem”. Poleg tega je sokolska skupina v brošuri izja- vila, da je vstopila v fronto v zavesti, da je program OF istoveten s programom sokolstva, da program OF pred- stavlja za sokolstvo samo nadaljevanje dela, ki izvira iz namena, za katerega je bilo ustanovljeno. Prav zato, ker so bili smotri Osvobodilne fronte v popolnem soglasju z dolžnostmi sokolstva v boju za narodno osvoboditev, pa skupina ni videla potrebe za izdajanje lastnega lista, saj je vsa politi čna navodila vsak član lahko dobival v glasilih Osvobodilne fronte. 190 Do podpisa Dolomitske izjave je vodstvo Soko- la svojim aktivistom poslalo štiri okrožnice. V tretji so obravnavali “odnose do ostalih skupin (boj sektaštvu, konspiracija)” in sokolske oddaje na radiu Svobodna Jugoslavija. V sokolski okrožnici številka 4, v kateri je razvidna tudi notranja organiziranost sokolstva v OF, pa so poudarili, da morajo na čelniki njihovih društev, ki so bila obnovljena in ilegalna, ponuditi vso pomo č sokolskim zastopnikom v rajonskih odborih OF, med- tem ko so morali ti na sestankih sokolskih rajonskih zastopnikov iz celotne Ljubljanske pokrajine poro čati o vsem, ne samo o sokolskem delu v rajonu, tako da bi bi- li sokolski zastopniki v okrožju neprestano na teko čem o dejavnosti v vseh rajonih. 191 190 Škerl , Politi čni tokovi v Osvobodilni fronti v prvem letu njenega razvoja, str. 55; ARS, AS 1643, t.e. 69, Poli čevi zapiski o sokolstvu. 191 ARS, AS 1643, t.e. 57, Sokolska okrožnica št. 4, Vsem na čelnikom in sokolskim rajonskim zastopnikom; Tršan , OF in Dolomitska izjava. 96 Na ustanovnem sestanku Osvobodilne fronte so prisostvovali tudi takratni dramaturg Narodnega gleda- liš ča in kritik Josip Vidmar , profesor dr. France Šturm ter pisatelj in urednik Sodobnosti dr. Ferdo Kozak , ven- dar niso zastopali organizirane skupine kot predstav- niki drugih treh. 192 Za kulturnike je bilo zna čilno, da pred vojno niso bili politi čno in kulturno samostojno or- ganizirani − za vklju čevanje v skupino ni bila potrebna svetovnonazorska opredelitev, zato njeni člani niso na- stopali kot ideološko enotna skupina. Zanje so bili izho- diš čni aktualni eksisten čni vidik in napredni pogledi na celotno reševanje slovenskega narodnega vprašanja. 193 Organizacijo kulturnikov v OF pa je bilo potrebno šele ustvariti, zato sta se avgusta 1941 Josip Vidmar in Edvard Kocbek dogovorila o sklicu kulturnega ple- numa. 194 Tako je nastala skupina kulturnih delavcev oziroma kulturniška skupina, ki je bila, kot je zapisal Kardelj v poro čilu Titu , stoprocentno v OF. 195 Vendar je marsikdo opazil pomanjkljivo politi čno držo pri kulturnikih. Če je že Edvard Kocbek ugotovil, da kulturni delavci nimajo živega razmerja do politike, 192 Fajfar , Odlo čitev, str. 50. 193 Cesar , Kulturni molk, str. 83; glej tudi Cesar , Slovenska kultura v obdobju oku- pacije in narodnoosvobodilnega boja (od aprila 1941 do 8. septembra 1943) in Ce- sar , Slovenska kultura v obdobju okupacije in narodnoosvobodilnega boja (od 8. septembra 1943 do 9. maja 1945). 194 Tršan , OF v Ljubljani, str. 54. 195 Jesen 1942, dok. 207. Skupina kulturnih delavcev 97 SKUPINE V OSVOBODILNI FRONTI saj nekateri “razvijajo neprijetno napetost mesijanskih zanesenjakov”, in je pri njih le tu in tam opazil trezno prepri čanje, 196 sta se po Rusovem mnenju tudi Kocbek in Vidmar preve č zanašala na instinkt in intuicijo, kar je sestanke IOOF vse pogosteje vodilo v slepo ulico, saj niso mogli priti od ohlapnih stališ č do natan čnejših sklepov. 197 Problematiko slovenskega položaja s stališ ča kul- turnih delavcev so v prvem letu Osvobodilne fronte obravnavali na dveh plenumih. Prvi je bil 11. septembra 1941 v prostorih Slovenske matice v Ljubljani. Iz tega plenuma se je formiral akcijski odbor, ki ga je sprva vo- dil Prežihov Voranc , organizator foruma, za njim Ignac Koprivec in nato Filip Kumbatovi č . Zajemal je najrazli č- nejše panoge kulturne dejavnosti, njegovi člani pa so hodili tudi na sestanke mati čnih odborov likovnikov, glasbenikov, pedagogov in drugih. 198 Drugi plenum je potekal pozimi 1942. Njegov rezul- tat je bila resolucija, ki jo je objavil Slovenski poro čeva- lec 6. aprila 1942. V njej so kulturni delavci izrazili svoje soglasje z na čeli Osvobodilne fronte, obsodili vsako dro- bljenje narodovih sil ter ustvarjanje posebnih skupin izven Osvobodilne fronte. Izrekli so se proti sodelovanju z okupatorji tudi na kulturnem polju in sprejeli resolu- cijo o kulturnem molku. Resolucija kulturnih delavcev v 5. to čki namre č pravi: “Na čelo, da se z okupatorji ne sodeluje, velja tudi na kulturnem polju. Zato pozivamo slovenske pesnike in pisatelje, upodabljajo če umetnike in glasbenike, časnikarje, publiciste in znanstvenike, naj ne sodelujejo pri kulturnih prireditvah okupatorjev, naj ne bodo sotrudniki pri njihovih časopisih in revijah, naj ne poro čajo o njihovih prireditvah in tudi ne o njiho- vem tisku, knjigah itd.” 199 Kulturni molk je imel po mnenju Toneta Fajfarja svoje posebno obeležje. V nemški okupacijski coni zapo- ved molka ni bila potrebna, saj Nemci ne le da niso do- volili nikakršnega izražanja slovenske kulture, ampak 196 Kocbek , Pred viharjem, str. 114, 115. 197 Rus , Zapiski iz življenja Josipa Rusa , str. 178. 198 Arni č , Delo med kulturniki, str. 263. 199 Fischer , Organizacijske oblike in delovne metode slovenskih kulturnih delavcev v Osvobodilni fronti v okupirani Ljubljani, str. 356–358. 98 so celo hoteli do kraja izbrisati vsak njen znak. Druga če je bilo z Italijani, ki so skušali pridobiti zlasti predstav- nike kulturnega življenja, da bi s svojimi deli in nasto- pi prikazovali ljudstvu in svetu, kako blagodejno vpliva pokroviteljstvo “dvatiso čletne rimske kulture” na kul- turno rast okupiranega ljudstva. Zaradi tega je bil sklep o kulturnem molku nujna narodnoobrambna zadeva, nekaj, kar je bilo nedeljivo z osvobodilnim bojem sloven- skega naroda. Kulturni molk je bil znak protesta proti fašisti čnemu nasilju in del boja slovenskega naroda. 200 Resolucija pa je imela bolj manifestativen zna čaj, saj kulturni molk ni predvideval popolne prekinitve dela kulturnih institucij, ker bi to pomenilo prepustiti insti- tucije brez boja fašisti čnemu vplivu. Veliko slabše za slovensko kulturo bi namre č bilo, če bi naši kulturni delavci te ustanove zapustili, saj bi okupator najverje- tneje zapolnil prazna mesta s svojimi ljudmi. Tako so s svojo akcijo bojkotirali vse, kar je dajalo videz sožitja z okupatorji, podpirali pa kulturne demonstracije ter ti- ste kulturne prireditve, ki so imele zna čaj odpornosti, enotnosti in borbenosti naroda. 201 Vendar kulturniška skupina v Osvobodilni fronti nikoli ni imela tolikšne veljave kot ostale tri ustanovne skupine. Njena vloga je bila ve čja predvsem v obdobju nastajanja OF, pozneje pa se manjšala, tako da so v za- četku leta 1942 omenjali samo še tri temeljne skupine in tudi pri Dolomitski izjavi osnovnih skupin je Josip Vidmar kot predstavnik kulturnih delavcev sicer sode- loval pri pogajanjih, ni pa bil med podpisniki izjave. 200 Fajfar , Odlo čitev, str. 51. 201 Gabri č , Kulturni molk, str. 386. 99 SKUPINE V OSVOBODILNI FRONTI Zveza kme čkih fantov in deklet Zveza kme čkih fantov in deklet, ki je bila od vseh ostalih skupin v OF najštevil čnejša, je bila organizacija kme čke mladine, katere najvidnejša predstavnika sta bila agronom Ivan Nemec (kasneje član pokrajinskega odbora OF za Štajersko, član SNOS in KP) in Ferdo Go- dina (kasneje politi čni delavec OF in KP na Štajerskem). Sprva je bila podmladek Pucljeve Samostojne kmečke stranke, kasneje pa je prešla v sklop JNS, toda že od leta 1934 dalje je v njej delovala Zveza komunisti čne mladine, kar je pospešilo proces osamosvajanja organi- zacije od politi čnega vodstva stranke. Med osvobodilnim bojem je ve čina članstva (do 25 leta starosti) iz Zveze kme čkih fantov in deklet prešla v Zvezo komunisti č- ne mladine, čeprav je le-ta v za četku odklanjala njen prestop glede na splošno linijo KP, ki je odstranjevala vse, kar bi se lahko o čitalo za nelojalnost v sodelova- nju z drugimi skupinami. 202 Zadnji č se je akcijski glav- ni odbor Zveze kme čkih fantov in deklet (Ivan Nemec , Ivan Bratko , Ivan Dov č , Milan Majcen , Rezika Horvati č in Andrej Verbi č ) sestal 29. januarja 1942, ko je izro čil Borisu Kidri ču spomenico, v kateri so člani odbora po- udarili, da “v teh težkih dneh Zveza priznava Komuni- sti čno partijo za edino predstavnico slovenskega naroda 202 Kidri č , Kratek obris razvoja Osvobodilne fronte in sedanja politi čna situacija v Sloveniji, str. 13, 14. Ostale skupine v Osvobodilni fronti 100 in edino poklicano, da popelje vse ljudstvo v boj za osvo- boditev”. Kasneje je celoten akcijski odbor odšel na delo na terenu in v partizanske odrede. 203 Kme čko-delavska stranka Kme čko-delavska stranka je v svojem vodstvu pred- stavljala zbor raznih opozicionalnih drobcev. Na deželi se je poskušala naslanjati predvsem na veleposestnike, imela pa je tudi nekaj svojih organizatorjev iz vrst majh- nih in srednjih kmetov, ki so kasneje prešli pod izrazit vpliv KP, v kolikor niso bili že prej njeni člani. Vodstvo te stranke se je po Kidri čevi oceni “v stari Jugoslaviji poskušalo v glavnem vezati na Ma čkovo HSS, v sloven- skem politi čnem življenju pa je predstavljalo nesoliden in špekulantski element, ki je sem in tja sodeloval v pre- daprilski Jugoslaviji tudi s KP, zlasti v časih Slovenske ljudske fronte in Delavko-kme čke zveze, praviloma pa puš čal KP na cedilu.” 204 Po okupaciji je Kme čko-dela- vska stranka stopila v gibanje Osvobodilne fronte, del njenega vodstva pa se je pasiviziral oziroma prešel na “sredinske” pozicije. Za njenega glavnega predstavnika, advokata dr. Lada Vavpeti ča , je Kidri č leta 1944 pove- dal, da “lojalno sodeluje, ne da bi poskušal znova sno- vati kako separatno lastno stranko”, 205 medtem ko je Kardelj v poro čilu Titu leta 1942 pisal, da je Slovenska kme čko delavska stranka “likvidirana” kot samostojna politi čna formacija: “Njeni kadri so danes pove čini bodi- si v partiji ali so simpatizerji, ki brez pridržka sprejema- jo odloke partije.” 206 Lado Vavpeti č je bil od julija 1941 član Vrhovnega plenuma OF, na ko čevskem Zboru odposlancev sloven- skega naroda je bil izvoljen v Slovenski narodnoosvobo- dilni odbor, kot predstavnik štirideset članske delegacije za Avnoj se je udeležil tudi II. zasedanja Avnoja od sep- 203 Košmrlj , Pot v Osvobodilno fronto, str. 148. 204 Kidri č , Kratek obris razvoja Osvobodilne fronte in sedanja politi čna situacija v Sloveniji, str. 14. 205 Prav tam. 206 Jesen 1942, dok. 207. 101 SKUPINE V OSVOBODILNI FRONTI tembra 1944 pa je bil član Izvršnega odbora Osvobodil- ne fronte. 207 Stara pravda Staro pravdo, ki je nastala maja 1941 in je obsojala “kvislinško” politiko slovenskih strankarskih vrhov, je vodil ing. Črtomir Nagode , eden izmed ustanovnih pod- pisnikov Društva prijateljev Sovjetske zveze. Nagodetova skupina je bila po Fajfarjevih besedah povabljena v Osvobodilno fronto zlasti za to, da bi k frontnemu delu pritegnili ljudi, ki so bili povezani z Na- godetom , saj naj bi bilo v organizaciji nad 3000 ljudi, med njimi tudi nekaj takih, ki so “pošteno” sprejeli pro- gram fronte in mu v “dobri veri sledili”. 208 Med vodstvom Pravde in Osvobodilne fronte so namre č že od za četka nastajale težave okoli programa Osvobodilne fronte, ki je bil po besedah Ljuba Sirca , člana Stare pravde, zelo meglen. Jugoslavije sploh ni omenjal in ni č ni bilo re če- no o tem, kakšni so pogledi fronte na bodo čo gospodar- sko in družbeno ureditev. Voditelji Osvobodilne fronte so to razlagali s tem, da mora biti odlo čitev o tem, ka- kšna naj bo bodo ča država, prepuš čena slovenskemu ljudstvu. Program je vseboval le to čke o samoodločbi in bratstvu z drugimi jugoslovanskimi narodi, kar je ve čini članov Pravde po besedah Ljuba Sirca vzbujalo sume, saj niso mogli razumeti, zakaj vse to govorjenje o samoodlo čbi in odcepitvi med samo okupacijo, če se za tem ni skrival namen lo čiti Slovenijo od Jugoslavije. Zaradi tega člani Pravde niso bili tako navdušeni za Osvobodilno fronto, kot bi mogli biti za resni čno vsena- rodno organizacijo v boju proti sovražniku. Kljub temu je Pravda v fronto vstopila. Čeprav je po navedbah Bo- risa Kidri ča Stara pravda vstopila v Osvobodilno fron- to še pred napadom na Sovjetsko zvezo, torej pred 22. junijem, sta po Sir čevih besedah Nagode in Kidri č šele 16. avgusta 1941 podpisala listino, s katero je Prav- 207 Kidri č , Kratek obris razvoja Osvobodilne fronte in sedanja politi čna situacija v Sloveniji, str. 14. 208 Fajfar , Odlo čitev, str. 48. 102 da sprejela program Osvobodilne fronte, Osvobodilna fronta pa je vzela na znanje Pravdin program. 25. avgu- sta je Pravda sklenila vstopiti v OF in 26. avgusta sta v prisotnosti Josipa Rusa Kidri č in Nagode podpisala pristopno izjavo. 209 Težave so nastale takoj, saj so se pogledi skupine Stara pravda in voditelji Osvobodilne fronte razlikova- li tako glede gospodarskega vprašanja kot vprašanja o bodo čih mejah. Poleg tega je neodobravanje voditeljev Osvobodilne fronte poželo Nagodetovo nasprotovanje podrejeni vlogi skupin komunisti čni partiji, zaradi če- sar je Nagode predlagal reformo, naj se izvršni odbor, v katerem so bile zastopane samo ustanovne skupine, menja vsaka dva meseca, vanj pa naj pošiljajo svoje za- stopnike vse v fronti sodelujo če skupine. 210 Nasprotovanja pa so se razvila v spor, ko je v ospredje stopilo vprašanje okoli odnosa do Mihailovi će- vega gibanja, ki ga je londonska vlada v izgnanstvu pri- znavala kot legitimnega predstavnika oblasti v Jugosla- viji. Nagode ali Dihur, kakor ga je krstil Kidri č , je sogla- šal s stališ či vlade v izgnanstvu, kar pa je bilo v jasnem nasprotju z vizijo razvoja dogodkov, kakršno je imela komunistična partija. 211 Pravda je bila tako zaradi svo- jih stališ č do Mihailovi ća , zato ker je protestirala proti novi to čki programa OF, da se nih če ne sme boriti proti okupatorju izven Osvobodilne fronte, 212 in zaradi razli č- nih pogledov na na čin borbe (ocena nekaterih “sredin- cev”, da ozemlje v Sloveniji ni prikladno za partizansko bojevanje, in iz nje izvirajo ča zahteva po taktiziranju – čakanju zaveznikov) 213 izklju čena iz OF, Slovenski poro- čevalec pa je 31. januarja 1942 zapisal: “Izvršni odbor OF ugotavlja, da pripadniki OF pod nazivom ‚Stara in nova pravda‘ nimajo skupinskega organizacijskega re- da, niso organizirana skupina in jim zato ne gre zna čaj samostojne skupine.” 214 209 Sirc , Med Hitlerjem in Titom , str. 25–32. 210 Fajfar , Odlo čitev, str. 48, 49. 211 Sirc , Med Hitlerjem in Titom , str. 25. 212 Sirc , Boris Furlan – moj profesor in soobsojenec, str. 101. 213 Repe , “Liberalizem” v Sloveniji, str. 690. 214 DLRS, knjiga 1, dok. 130; ARS, AS 1547, t.e. 69, Slovenski poro čevalec, leto III, št. 5, 31. januar 1942, Ugotovitev; Kdo vse je – peta kolona? 103 SKUPINE V OSVOBODILNI FRONTI Le Kocbek se je v nasprotju z ve čino v Izvršnem odboru OF zavzemal za “stvaren politi čni boj” in ni od- klanjal sodelovanja z Nagodetom kljub razlikam v po- liti čnih pogledih, saj je menil, da vsakršna ekskluziv- nost škodi skupnim uporniškim interesom, še zlasti pa je nesprejemljiva, če so v ozadju bolj kot ne prestižni računi in celo osebna nestrpnost (npr. med Kidri čem in Nagodetom ). 215 Tako imenovana “ministrska skupina” Najmanjša skupina je bila t. i. ministrska skupina, ki je vsega skupaj štela tri člane, predvojne ministre: dr. Dušana Serneca , dr. Draga Maruši ča in dr. Frana Nova- ka . 216 Ta skupina ni imela organizacije, so pa omenjeni trije ministri imeli precejšen vpliv in ugled med ljubljan- skim meš čanstvom kakor tudi drugod po Sloveniji. Na pobudo te skupine je k Osvobodilni fronti pristopilo ozi- roma jo z denarnimi prispevki in materialnimi sredstvi podprlo ve čje število industrijalcev, finan čnikov, gospo- darstvenikov in ve čjih trgovcev. Kidri č je o skupini zapisal, da je pristop te skupi- ne “Osvobodilni fronti omogo čil odnosno ji olajšal, da je poleg drugih slovenskih družbenih razredov in pla- sti predstavljala tudi tisto slovensko buržoazijo, ki se ni že takoj po aprilskem zlomu sama od sebe spe čala z okupatorjem”. 217 Tako imenovana “Stara Slovenska ljudska stranka (SLS)” V času šestojanuarske diktature so bili nekateri privrženci SLS, pa tudi del njenih funkcionarjev, v ostri opoziciji s stranko zaradi slovenskega nacionalnega vprašanja v stari Jugoslaviji. Ko je dr. Anton Korošec 215 Inkret , In stoletje bo zardelo, str. 150. 216 Deželak Bari č , Odnos Komunisti čne partije Slovenije do narodnorevolucionarne organizacije TIGR med drugo svetovno vojno, str. 185. 217 Kidri č , Kratek obris razvoja Osvobodilne fronte in sedanja politi čna situacija v Sloveniji, str. 17. 104 vklju čil SLS v JRZ (Jugoslovanska radikalna zajednica), se je del starejših javnih delavcev SLS z dr. Antonom Brecljem na čelu temu uprl in se proglasil za “staro”, za “pravo” SLS z avtonomisti čnim in demokrati čnim pro- gramom. Skupina, kateri so pripadali še dr. Ivan Sta- novnik , baron Ivan Krizostom Švegel z Bleda, publicist Fran Erjavec , nekaj časa dr. Jaka Mohorič in še nekate- ri manj znani, je pri Stojadinovi ćevih volitvah nastopila v opoziciji, toda dobila je le nekaj sto glasov. V stari Jugoslaviji “stara” SLS sicer ni odigrala posebne vloge, je pa pridobila politi čno težo po aprilskem zlomu Jugo- slavije, čeprav ni imela organizacije. 218 Skupina se je vklju čila v Osvobodilno fronto, Kar- delj pa je o njej pisal Titu , da “popolnoma sprejema po- litiko partije in njeno vodilno vlogo, zahteva samo, da partija čim pogosteje izjavlja svoje na čelno stališ če na- sproti cerkvi ne samo za danes, ampak tudi za jutri, t.j. če pride do ‚sovjetizacije‘. Zato smo nekajkrat ‚oficialno‘ dali izjave o svojem na čelnem stališ ču, kar se cerkve ti če, namre č o stališ ču, ki je izraženo tudi v sovjetski ustavi. Sedaj, ko smo videli vaše ‚verske referente‘ po brigadah, mislimo nekaj podobnega storiti tudi mi, da to svoje stališ če tudi prakti čno potrdimo.” 219 Skupina prostovoljcev ob aprilskem nemško-italijanskem napadu na Jugoslavijo ali t. i. “ Čoževa skupina” V OF se je vklju čila tudi tako imenovana Čože- va skupina ( Čož - Boris Trampuž ), ki naj bi štela okoli 600 ljudi in so jo predstavljali predvsem tisti študentje ljubljanske univerze, ki so jih ob aprilskem napadu na Jugoslavijo kot prostovoljce organizirali razni nacionali- sti čni krogi. Bili so brez posebne strankarske opredelje- nosti, med razvojem pa naj bi po Kidri čevih besedah v glavnem prešli pod vpliv Zveze komunisti čne mladine. 220 218 Prav tam, str. 18. 219 Jesen 1942, dok. 207. 220 Kidri č , Kratek obris razvoja Osvobodilne fronte in sedanja politi čna situacija v Sloveniji, str. 21. 105 SKUPINE V OSVOBODILNI FRONTI Vendar je Rus v svojih spominih zapisal, da se je s Čože- vo skupino pogovarjal predvsem on, saj se Boris Tram- puž in Ciril Rus zaradi prejšnjih sporov na univerzi ni- sta želela pogovarjati s Kidri čem in z drugimi komunisti. Tudi kasneje naj bi imeli pomisleke zaradi premo čnega vpliva posameznih partijcev, pri čemer jih ni toliko mo- til vpliv KP kot organizacije, ampak vedenje posameznih vodilnih ljudi. Predvsem naj bi se bali vpliva Kraigherjev , zlasti Uroša, ker je napovedoval izrazito radikalne revo- lucionarne ukrepe. Rus jih je prepri čeval, da je takšno sektaštvo tem manj verjetno, čim širša bo OF, zato so kasneje privolili v sodelovanje, vendar niso hoteli imeti neposrednega stika s Kidri čem , temve č so z IOOF vzdr- ževali stike prek Rusa . Tudi v vrhovnem plenumu skupi- na ni imela svojega predstavnika, bila pa je zelo aktivna in je že v za četku med drugim opravila vrsto obveš čeval- nih akcij. Kasneje je ve čji del skupine šel v partizane. 221 Skupina aktivnih oficirjev bivše jugoslovanske vojske Aktivni oficirji nekdanje jugoslovanske vojske so imeli svojo skupino, ki jo je vodil poro čnik Socerb Boži č . Junija se je Boži č celo udeležil prvega plenuma OF, kjer je zagotovil enotnost in neuklonljivost svoje skupine ter sodelovanje z OF, vendar naj bi iskal tudi druge zveze, zato je celotna zadeva z njimi postala “nevarna”, stike z njim pa je vodstvo OF opustilo. Poleti 1941 sta vodstvo skupine prevzela general- štabni polkovnik Jakob Avši č in major Karel Novak , ki sta imela neposredno zvezo z že omenjeno ministrsko skupino, namre č s Sernecem in Maruši čem . 222 V drugi polovici leta 1941 je skupina štela že 84 članov in v septembru so imeli širši plenum oficirske or- ganizacije OF, na katerem je bil potrjen odbor, ki naj bi vodil delo celotne oficirske organizacije OF: Jaka Avši č 221 Rus , Zapiski iz življenja Josipa Rusa , str. 142. 222 Kidri č , Kratek obris razvoja Osvobodilne fronte in sedanja politi čna situacija v Sloveniji, str. 20. 106 (predsednik), Jernej Pavli č (namestnik), Stanislav Jela- čin (na čelnik štaba) in Franc Avsenek (blagajnik). 223 16. novembra 1941, dan po tem, ko je bila po lon- donskem radiu objavljena novica, da je jugoslovanska londonska vlada povišala Mihailovi ća v generala in mu poverila vrhovno komando vseh jugoslovanskih oboro- ženih sil, je dr. Maruši č stopil v stik s predstavniki CK KPS in predlagal, naj Osvobodilna fronta k Mihailovi ću pošlje polkovnika Avši ča in majorja Novaka . Izvršni od- bor je predlog zavrnil, a hkrati izjavil, da nima ni česar proti, če ministrska skupina pošlje k Mihailovi ću oba oficirja z nalogo poizvedb in informacij, vendar brez ka- kršnihkoli obveznosti za Osvobodilno fronto. 224 Pri tem je še poudaril, da je OF podrejena vrhovnemu štabu in da se mora Mihailovi ć sporazumeti z njim, če ho če imeti kaj z OF. 225 Jeseni 1941, ko sta se oficirja vra čala od Mihailovi ća , pa je izvršni odbor prejel pismo vrhovne- ga štaba, da je Mihailovi ć kljub dogovoru o sodelova- nju napadel partizane na nemški strani, in takoj nato organiziral množi čno politi čno kampanjo proti Mihailo- vi ću . 226 Aleksander Bajt v svoji knjigi “Bermanov dosje” sicer dokazuje, da je bil novembrski četniški napad na Užice, ki ga je Tito uporabil za javno obtožbo Mihailo- vi ća , da je narodni izdajalec in za četnik državljanske vojne v Jugoslaviji, le protiukrep na Titove napade, saj je KP, ki je že od leta 1920 imela namen “boljševizirati” celo deželo, želela likvidirati Mihailovi ća , ki je bil ekspo- nent stare buržoazne meš čanske ureditve, 227 a vsekakor je zaradi tega dogodka prišlo do razdora tudi v skupini aktivnih oficirjev bivše jugoslovanske vojske – medtem ko so se tako ministrska skupina kot Avši č odlo čili za sodelovanje z Osvobodilno fronto, je major Novak prešel na Mihailovi ćevo stran. Kljub Avši čevi odlo čitvi za OF pa je izvršni odbor januarja 1942 z njim preventivno napravil sporazum, ki je obsegal naslednje to čke: 223 Avši č , Organizacija Osvobodilne fronte med oficirji, str. 229. 224 Kidri č , Kratek obris razvoja Osvobodilne fronte in sedanja politi čna situacija v Sloveniji, str. 20. 225 DLRS, knjiga 1, dok. 85. 226 Kidri č, Kratek obris razvoja Osvobodilne fronte in sedanja politi čna situacija v Sloveniji, str. 20–21; Mikuž , Pregled zgodovine NOB, knjiga 1, str. 152, 153. 227 Bajt , Bermanov dosje, str. 339–343. 107 SKUPINE V OSVOBODILNI FRONTI “1. Osvobodilna fronta poverja Avši ča , da zbira zanjo bivše aktivne oficirje jugoslovanske vojske. Koga od oficirjev, ki jih zbere Avši č , sprejme v partizanske oddelke, odlo ča Izvršni odbor Osvobodilne fronte. 2. Polkovnik Avši č prizna, da predstavljajo na sloven- skem ozemlju edino narodno vojsko partizanski od- delki in Narodna zaš čita Osvobodilne fronte ter da bi bilo organiziranje kakršnekoli druge vojske pod kakršnokoli drugo firmo zlo čin nad slovensko naro- dno enotnostjo in uvod v bratomorno klanje. 3. Vsa oficirska skupina se podvrže kratkim politi č- nim te čajem, ki bodo obravnavali vojaške in politi č- ne vzroke aprilske katastrofe in vojaške nesposob- nosti bivše jugoslovanske vojske.” Mihailovi ćevci so polkovnika Avšiča zaradi tega sporazuma, pri katerem je sodelovala tudi “ministrska skupina”, obsodili na smrt. Avši č se je nato umaknil v ilegalnost, kasneje odšel na partizanski teren, postal član glavnega štaba za Slovenijo in namestnik koman- danta, pozimi 1942 pa je postal član partije. 228 Skupina štajerskih emigrantov Na ozemlje, ki so ga okupirali Italijani, je pred nem- škim preganjanjem pribežala množica Štajercev, ki se je v veliki meri vklju čila v Osvobodilno fronto. Skupino je predstavljal mariborski odvetnik in pisatelj dr. Makso Šnuderl ( član SNOS, od septembra 1944 član Izvršnega odbora OF ter predsednik Komisije za ugotavljanje zlo- činov okupatorjev in njihovih pomaga čev pri predsed- stvu SNOS). Za Osvobodilno fronto so štajerski begunci prvi č zvedeli, ko so se junija 1941 na vrtu restavracije hote- la Union dr. Miloš Vauhnik , dr. Krsto Kazafura in dr. Makso Šnuderl sestali s Prežihovim Vorancem . Voranc jim je priporo čil, naj se njihova skupina pridruži Osvo- bodilni fronti, ki zbira ljudi za odpor in boj proti oku- patorju, njen program pa združuje vse tisto, za kar se 228 Kidri č , Kratek obris razvoja Osvobodilne fronte in sedanja politi čna situacija v Sloveniji, str. 21. 108 zbirajo tudi štajerski begunci. Nato je Voranc poskr- bel za sestanek med njimi in predstavniki OF (Zoran Poli č in Boris Ziherl ), ki je bil 5. julija 1941 v gostilni Pri prijatelju v Zeleni jami. Na sestanku so jim delegati vodstva OF obrazložili cilje Osvobodilne fronte in njen pomen ter zatrdili, da lahko vsaka pridružena organi- zacija obdrži svoj svetovni in politi čni nazor ter svojo organizacijo. Predstavniki štajerskih beguncev so pri- volili, da postanejo organizacijski del OF, sklep pa so zatem potrdili še na sestanku z ve čjim številom begun- cev (okoli 50), ki je bil v dvorani Delavske zbornice na Mikloši čevi cesti. 229 Tudi kasneje je imela skupina štajerskih beguncev, razen redkih sestankov vrhovnega plenuma, katerega član je bil Šnuderl , stike z vodstvom OF le prek Preži- hovega Voranca . Od za četka leta 1943, ko je bil Voranc aretiran, do jeseni 1943, ko so morali vsi člani plenuma na osvobojeno partizansko ozemlje, pa je bila prekinje- na tudi ta zveza z vodstvom OF. 230 Društvo slovenskih dobrovoljcev (na strani antante) iz prve svetovne vojne Njihov predstavnik v Osvobodilni fronti je bil ves čas predsednik društva, profesor Josip Jeras , ki je bil član SNOS in predsedstva Avnoja ter od septembra 1944 član Izvršnega odbora OF. Oktobra 1944 je postal član partije. 231 U čiteljska skupina Skupino u čiteljev, ki se niso hoteli pridružiti pred- sedniku društva Metodu Kumelju , ker je sodeloval z Na- godetom (po vojni je bil obsojen na Nagodetovem proce- su in v zaporu napravil samomor), je predstavljal Vlado 229 Šnuderl , Dnevnik 1941–1945, knjiga 1, str. 113–114. 230 Šnuderl , Štajerski begunci v Ljubljani, str. 38–40. 231 Kidri č , Kratek obris razvoja Osvobodilne fronte in sedanja politi čna situacija v Sloveniji. str. 22. 109 SKUPINE V OSVOBODILNI FRONTI Majhen . Skupina je bila dokaj številna in je štela okoli 1000 ljudi. 232 Socialdemokratski strokovni (amsterdamski) sindikati Sicer šibki slovenski socialisti se že pred vojno niso nikoli dobro ujemali s komunisti, med okupacijo pa se je ta trend z redkimi izjemami (Rudolf Golouh , Fran- ce Svetek ) nadaljeval in del vodstva (Josip Petejan , Ce- lestin Jelenc ) se je tudi vklju čil v protirevolucionarne organizacije (Narodni svet, Slovenska zaveza, Narodni odbor). 233 Boris Kidri č je v informativnem poro čilu “za Moskvo” oktobra 1944 opisal odnos do socialistov z na- slednjimi besedami: “od socialisti čnih predstavnikov amsterdamskih strokovnih organizacij je vstopil kmalu po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo v glavni odbor Delavske enotnosti Slovenije France Svetek (…) Pred- stavniki vodstva socialisti čne politi čne stranke niso ho- teli niti v glavni odbor Delavske enotnosti niti v vodstvo Osvobodilne fronte, češ da celotno njihovo vodstvo ni zbrano, ker so Nemci nekatere člane izgnali v Srbijo. Dali so pristanek na vse delovanje Delavske enotnosti Slovenije in Osvobodilne fronte ter tudi stopili v nju- ne lokalne organizacije. S tem pa so dejansko likvidira- li politi čno vlogo socialne demokracije, kajti Delavska enotnost se je kmalu razvila (…) v popolnoma enotno gibanje.” 234 V nasprotju s Kidri čem , ki je pogovore s so- cialisti postavil na za četek okupacije, pa je Kardelj v pi- smu Titu decembra 1942 pisal, da so socialisti “odkrito priznali polom socialdemokratske politike in zmago par- tije ter izjavili, da brez diskusije sprejemajo linijo partije in da bodo v njej odkrito sodelovali”, 235 vendar naj bi se to zgodilo jeseni 1942. O tej kronološki nejasnosti in tu- di o domnevnem pristanku vodstva socialistov “na linijo partije” jeseni 1942 ni dejansko ni č znanega, tako da je 232 Rus , Zapiski iz življenja Josipa Rusa , str. 144. 233 Godeša , Slovensko nacionalno vprašanje med drugo svetovno vojno, str. 36. 234 Kidri č , Kratek obris razvoja Osvobodilne fronte in sedanja politi čna situacija v Sloveniji, str. 15. 235 Jesen 1942, dok. 207. 110 verodostojnost teh izjav mo čno vprašljiva. Dejansko so se komunisti tedaj pogovarjali le s Francem Svetkom , ki so ga, da bi pridobili socialiste za OF, konec leta 1942 želeli vklju čiti celo v Izvršni odbor OF, čeprav je bil pre- pri čan protikomunist, ki svojega odklonilnega stališ ča do KP ni skrival niti v času, ko je bil kot član Vrhovnega plenuma OF na osvobojenem ozemlju od jeseni 1943 pa do konca vojne. Vendar predlog o njegovi vklju čitvi v IOOF nikoli ni bil uresni čen. 236 Jugoslovanska ženska zveza Med skupinami, ki so pristopile v fronto, je bila tu- di Jugoslovanska ženska zveza, ki je v stari Jugoslaviji povezovala razna ženska društva nacionalne in femini- sti čne smeri. Njena vrhovna pokroviteljica je bila Franja Tav čar , vdova po pisatelju Ivanu Tav čarju , dejansko pa sta zvezo vodili Angela Vode in Franja Ho čevar . V imenu zveze sta privolili v osnovni program fronte, nakar je bila Vodetova vklju čena v Vrhovni plenum OF. Konec leta 1941 (ali v za četku leta 1942) pa se je Ženska zveza umaknila iz Osvobodilne fronte. Glavni razlog za spor je bila, podobno kot pri Nagodetu , od- lo čitev Vrhovnega plenuma OF jeseni 1941, da napove vojno ne le okupatorjem, temve č tudi doma čim naspro- tnikom in “izdajalcem”. Vodetova je odšla iz OF so časno z Nagodetom in njegovo Staro pravdo, kar je nedvomno vplivalo tudi na povojno komunisti čno povezovanje Vo- detove z Nagodetom . 237 Nagode in Vodetova sta tako po- stala prvi žrtvi komunisti čnega poenotenja odporniške- ga gibanja v Sloveniji. 238 V fronti so za tem za čeli organizirati posebno žensko linijo, iz te prvotne ženske organizacije pa se je kasneje razvila Slovenska protifašisti čna ženska zveza (SPŽZ). 239 236 Godeša , Slovensko nacionalno vprašanje med drugo svetovno vojno, str. 36, 37. 237 Vodopivec , Angela Vode, str. 13. 238 Deželak Bari č , Komunisti čna partija Slovenije in revolucionarno gibanje, str. 55. 239 Fajfar , Odlo čitev, str. 47. Program in razvoj organizacijske strukture Osvobodilne fronte do kapitulacije Italije 113 PROGRAM IN RAZVOJ ORGANIZACIJSKE STRUKTURE OSVOBODILNE FRONTE DO KAPITULACIJE ... Program in organizacijska struktura Osvobodilne fronte sta se oblikovala postopoma in dozorela šele de- cembra 1941. Ve č mesecev trajajo či proces organizacij- ske gradnje je potekal tako v vrhu organizacije kot tudi na terenu. Ustanovnim skupinam, torej komunisti čni, krš čanskosocialisti čni, sokolski in kulturniški, so se postopoma pridruževale številne druge skupine, ki so delegirale svoje predstavnike v Vrhovni plenum Osvo- bodilne fronte. Ta je za čel delovati kot vrhovno vodstvo gibanja, njegov izvršni organ pa je bil Izvršni odbor Osvobodilne fronte (IOOF), v katerem so bile prek svojih predstavnikov zastopane temeljne skupine. Izvršni od- bor (sprva imenovan tudi Delovni odbor oziroma Delovni komite) je bil po besedah Josipa Rusa , ki je do januarja 1943, ko ga je zamenjal Josip Vidmar , opravljal pred- sedniške posle, ustanovljen maja 1941. 240 Sprva je imel štiri člane: Toneta Fajfarja , Borisa Kidri ča , Josipa Rusa in Josipa Vidmarja , julija pa se je razširil še za dva čla- na – Edvarda Kardelja in Edvarda Kocbeka . 241 Iz poro či- la, ki ga je 2. avgusta Kardelj pisal Titu , pa je razvidno, da je bil izvršni odbor izvoljen šele na drugem plenumu Osvobodilne fronte, 28. julija, in je imel naslednje čla- ne: Edvarda Kardelja , Borisa Kidri ča , Toneta Fajfarja , 240 Rus , Prispevek Josipa Rusa in slovenskega Sokola k nastanku Osvobodilne fron- te, str. 233. 241 Lubej , Odlo čitve, str. 179–185. 114 Josipa Rusa in Josipa Vidmarja . 242 Kocbek torej po teh podatkih še ni bil izvoljen v izvršni odbor, čeprav je na drugem plenumu že prisostvoval, kar je razvidno iz nje- govih dnevniških zapiskov, v katerih je zapisal, da je bil “povabljen kot stalni delegat v Vrhovni svet OF”, 243 po pri čevanjih Toneta Fajfarja pa naj bi bil na II. plenumu že celo vklju čen v IOOF. 244 Neusklajeni so tudi Rusovi zapiski, saj je najprej zapisal, da je bil Kocbek imenovan na Kidri čev predlog po prvem plenumu, 245 in nato, da je bil na Fajfarjev predlog vklju čen šele po drugem ple- numu. 246 Najbolj verodostojne so verjetno še vedno Fe- ren čeve ugotovitve, ki je zapisal, da je bil izvršni odbor ustanovljen 28. julija kot delovni odbor s petimi člani (Kidri č , Kardelj , Fajfar , Rus , Vidmar ), 17. avgusta, ko sta bila vklju čena še Kocbek in Lubej , pa je odbor dobil kon čno ime. Prvega oktobra je bil vanj sprejet še Le- skošek , 12. januarja 1943 pa Brecelj in Poli č . Do aprila 1943 je imel IOOF tudi sekretariat treh članov (Rus , ki je bil predsednik, ter Kidri č in Fajfar ). 247 Do leta 1943 je bil torej predsednik IOOF Rus , vendar je sestanke le vodil. Programe za vse plenume je pripravljal Kidri č , ki je bil sekretar, saj je bila vloga tajnika precej samostoj- na. 248 Na seji 23. aprila 1943 so si člani IOOF razdelili delovna podro čja, in to za propagando (Kocbek ), kader (Rus ), mladino (Lubej ), ženske (Fajfar ), vojsko (Lesko- šek ), aktiviste (Poli č ) in odnose z jugoslovanskimi naro- di (Kardelj ). Vidmar je ostal predsednik, Kidri č sekretar in dr. Brecelj organizacijski tajnik IOOF. 249 Medtem ko se je vrhovni plenum leta 1941 sestal v Ljubljani štirikrat in nato še enkrat v letu 1942, so bile seje IOOF zelo pogoste in so se jih, kljub težavnim razmeram, redno udeleževali vsi člani, s čimer sta po besedah Josipa Rusa rasla medsebojno zaupanje in ob- čutek, da organizacija zanesljivo deluje. Na sejah IOOF so obravnavali denarne zadeve, članke, ki naj bi bili ob- 242 DLRS, knjiga 1, dok. 17. 243 Kocbek , Pred viharjem, str. 85; Kocbek : Zbrano delo, knjiga 6, str. 639. 244 Fajfar , Odlo čitev, str. 187. 245 Rus , Zapiski iz življenja Josipa Rusa , str. 141. 246 Prav tam , str. 150. 247 Ferenc , Ljudska oblast na Slovenskem, knjiga 1, str. 14. 248 Tršan , OF v Ljubljani, str. 16. 249 Ferenc , Ljudska oblast na Slovenskem, knjiga 1, str. 596. 115 PROGRAM IN RAZVOJ ORGANIZACIJSKE STRUKTURE OSVOBODILNE FRONTE DO KAPITULACIJE ... javljeni v Slovenskem poro čevalcu, poro čila posameznih ustanovnih skupin o povezovanju njihovega članstva in razpravljali o navezovanju novih skupin na OF. 250 S šir- jenjem organizacije so temeljne skupine postale njeno jedro, medtem ko pomena vseh ostalih skupin pred- vsem v za četnem obdobju sicer ne gre prezreti, a te tako imenovane plenumske skupine nikoli niso imele klju č- ne vloge v razvoju organizacije, še posebej po odhodu vodstva OF (IOOF) na partizansko ozemlje, ko se je vr- hovni plenum, dokler je bival v Ljubljani, sestal samo še enkrat. Godeša pa zapiše, da so se slovenski komunisti v času prehoda v drugo fazo revolucije v prvi polovici leta 1942 celo za čeli izogibati stikom s predstavniki ple- numskih skupin. 251 250 Rus , Zapiski iz življenja Josipa Rusa , str. 141, 142. 251 Godeša , Slovensko nacionalno vprašanje med drugo svetovno vojno, str. 38. Josip Vidmar , predsednik Izvršnega odbora Osvobodilne fronte (MNZS) 116 Prvo zasedanje plenuma je bilo 15. junija 1941, torej še v času Protiimperialisti čne fronte. Udeležili so se ga zastopniki KPS, krš čanskih socialistov, Sokola in kulturnih delavcev, ki so se razglasili za temeljne sku- pine, navzoči pa so bili tudi predstavniki nekaterih ple- numskih skupin, ki so že vstopile v osvobodilno gibanje. Sestanek je bil v stanovanju Mira Jerši ča , krš čanskega socialista in uradnika okrožnega urada, v Dermetovi ulici za Bežigradom v Ljubljani. 252 O vsebini tega zase- danja ni dosti znanega, verjetno pa so bila na tej seji sprejeta tako imenovana “Gesla našega osvobodilnega boja”, ki jih je sestavil Boris Kidri č in so bila objavljena v Slovenskem poro čevalcu 22. junija 1941, se pravi na dan nemškega napada na Sovjetsko zvezo, ko naj bi se Protiimperialisti čna fronta preimenovala v Osvobodilno fronto. Gesla, ki izražajo drugi program razvijajo če se nove organizacije, so bila naslednja: “1. Pravica slovenskega naroda do samoodlo čbe, všte- vši pravico do odcepitve in združitve z drugimi na- rodi. Kdor izrecno ne priznava slovenskemu in sle- hernemu drugemu narodu te pravice v njeni celoti, se potvarja, če pravi, da je bojevnik proti imperializ- mu. Ostaja na takih ali druga čnih postojankah im- perializma, pa naj se še tako peni v “osvobodilnih” frazah; 252 Fajfar , Odlo čitev, str. 35. Prvo zasedanje Vrhovnega plenuma Protiimperialisti čne fronte 117 PROGRAM IN RAZVOJ ORGANIZACIJSKE STRUKTURE OSVOBODILNE FRONTE DO KAPITULACIJE ... 2. Osvoboditev in združitev razkosanega slovenskega naroda, vštevši koroške in primorske Slovence; 3. Sloga in enotnost zasužnjenih narodov Jugoslavije in vsega Balkana v njihovem boju za osvoboditev; 4. Sovjetska zveza je vodilna sila in glavna opora slo- venskega naroda in vseh zatiranih narodov, SZ nam je vzor enakopravnega sožitja med narodi; 5. Osvoboditev slovenskega naroda je mogo ča samo na ruševinah imperializma. Kdor je za osvoboditev slovenskega naroda, se mora boriti tako proti nem- ško-italijanskemu imperializmu, ki je konkretna forma imperializma na naših tleh, kakor tudi proti propagandi angleško-ameriških imperialistov, ki se trudijo ohraniti kapitalizem, to se pravi, izvor in po- goje za nacionalno zatiranje, in ki ne smejo progla- siti gesla nacionalne samoodlo čbe, vštevši pravico do odcepitve, kajti oni sami zatirajo stomilijonske množice kolonialnih narodov; 6. Brez boja proti izdajalski “lastni” kapitalisti čni go- spodi se zatirani narod ne more osvoboditi; 7. Bratstvo in mir med narodi.” 253 253 DLRS, knjiga 1, dok. 10. 118 Tudi druga seja, ki je bila 28. julija, je potekala v stanovanju Mira Jerši ča v Dermotovi ulici. Kot že re- čeno, naj bi na tej seji izvolili Izvršni odbor Osvobodil- ne fronte (IOOF), zasedanje pa je bilo najbolj posve čeno oboroženemu uporu, ki se je že za čel, zato je 2. avgu- sta Slovenski poročevalec objavil razglas tega plenuma, ki je pozival Slovence na oborožen boj proti okupatorju pod geslom “ne koš čka železa, ne mrvice kakršne koli snovi, ne drobtine kruha za okupatorje”. 254 V proglasu torej ni bilo ve č splošnih organizacijskih in združevalnih gesel, temve č poziv na oboroženo borbo: “Osvobodilna fronta slovenskega naroda, v kateri sodelujejo vse svo- bodoljubne borbene skupine, ne glede na politi čne in svetovnonazorske vidike in ki je danes upravi čeni pred- stavnik slovenskega naroda, poziva k borbi, poziva Slo- vence na oborožen odpor.” 255 Vrhovni plenum je poslal še dve brzojavki – prvo Stalinu , v kateri so izrazili ob čudovanje do sovjetske ar- made, in drugo britanski vladi, v kateri so pozdravili sklenitev sovjetsko-britanskega vojaškega pakta. 256 254 Pleterski , Osvobodilna fronta slovenskega naroda in program Zedinjene Slove- nije, str. 236. 255 Mikuž , Pregled zgodovine NOB, knjiga 1, str. 247. 256 Prav tam, str. 245, 246. Drugo zasedanje Vrhovnega plenuma Osvobodilne fronte 119 PROGRAM IN RAZVOJ ORGANIZACIJSKE STRUKTURE OSVOBODILNE FRONTE DO KAPITULACIJE ... Do 16. septembra 1941, ko je vrhovni plenum ponovno zasedal, tokrat v stanovanju slovenskega pi- satelja Josipa Ribi či ča v Dobrilovi ulici 22 na Mirju v Ljubljani, je bilo v Osvobodilni fronti zbranih že 15 skupin. 257 Organizacija Osvobodilne fronte se je za čela hitro širiti tudi na terenu, saj so se ljudje zaradi svoje protifašisti čne usmerjenosti množi čno odzvali na od- porniško gibanje. Tako je prebivalstvo za čelo slediti na- vodilom vodstva politi čnega gibanja, izvajati sabotažna dejanja proti okupatorju ter sodelovati v oboroženem odporu. Pri tem ni šlo ve č samo za politi čno prepriča- nje, ampak se je tudi že izvajala politi čna ideja v vsak- danjem življenju. 258 Na ozemlju Ljubljanske pokrajine je nastal položaj, ko je kljub okupatorski oblasti in paralelno z njo tudi OF izvajala svojo oblast. Tako je nastal edinstven primer, ki ga je Kidri č poimenoval “dr- žava v državi”. 259 V skladu s tem je Boris Kidri č na tretjem zasedanju plenuma poudaril, da je OF že dobila elemente oblasti, vrhovni plenum pa je sprejel sklep, da se konstituira v Slovenski narodnoosvobodilni odbor (SNOO). Tako je is- ti vodilni organ dobil dvojno funkcijo: vrhovni plenum je bil politi čni vrhovni organ OF in kot SNOO organ obla- 257 DLRS, knjiga 1, str. 116, op. 1. 258 ARS, AS 1643, t.e. 49, dr. Božo Kobe : Izgradnja narodne oblasti in slovenske državnosti v okviru demokrati čne federativne Jugoslavije. 259 ARS, AS 1643, t.e. 51, Makso Šnuderl : Graditev slovenske narodne oblasti. Tretje zasedanje Vrhovnega plenuma Osvobodilne fronte oziroma prvo zasedanje Slovenskega narodnoosvobodilnega odbora (SNOO) 120 sti slovenskega naroda. 260 Takrat se je sicer po bese- dah Kidri ča razvila debata, saj so bili nekateri mnenja, da bi se plenum moral imenovati “Slovenski Narodno Osvobodilni Svet” in tako še bolj poudariti svoj zna čaj najvišje slovenske narodne oblasti, a so se zedinili, da bi bilo vendarle še prezgodaj že toliko upoštevati elemente nove narodne oblasti, zato so se odlo čili za “skromnejše” ime, za “Slovenski Narodno Osvobodilni Odbor”. 261 Ven- dar pa je to jeseni 1941 dejansko predstavljalo ljudsko voljo, saj Osvobodilna fronta, kot je Kidri č zapisal maja 1942, brez razmaha ljudske pobude ne bi predstavlja- la elementov oblasti, četudi bi njeno vodstvo izdalo še toliko odlokov. 262 K temu pa je potrebno tudi dodati, da bi takšni sklepi ostali brezpredmetni, če bi se v tistem času zunaj OF pojavila ustrezno mo čna vojaško-politi č- na pobuda. 263 Ko je Boris Kidri č nato v članku “Pomen osnovanja SNOO in njegovih ukrepov”, ki je izšel v Slovenskem po- ročevalcu 20. septembra, vrednotil pomen ustanovitve SNOO in njegovih prvih štirih odlokov, je zapisal, da so ukrepi prvi korak na poti k slovenski suverenosti, ka- tero “smo izgubili in ki jo z lastnim osvobodilnim bojem ho čemo obnoviti še v ve čji mo či in sijaju kakor kdaj koli popreje”, ter so “prvi znaki nove slovenske oblasti, ki se z naraš čajo čo avtoriteto javlja v Osv. fronti”. 264 Vendar je bil glavni namen ustanovitve SNOO pred- vsem omajati legitimnost predvojne politi čne elite in hkrati predstaviti OF kot novo silo, ki lahko predstavlja prave slovenske interese. V drugem členu sklepa, ki je bil objavljen 20. septembra v Slovenskem poro čevalcu, je bilo namre č zapisano, da SNOO za časa osvobodilne borbe edini predstavlja, zastopa, organizira in vodi slo- venski narod na vsem njegovem ozemlju. Vsako orga- niziranje izven okvira OF SN v času tujčeve okupacije pa definira kot škodljivo borbi za narodno svobodo. S 260 Prav tam. 261 ARS, AS 1643, t.e. 1, Prvo zasedanje slovenskega narodnega osvobodilnega sve- ta, Boris Kidri č : O graditvi narodne oblasti in slovenske državnosti v okviru federa- tivne Jugoslavije, 1944; Kidri č , Zbrano delo, knjiga 2, str. 17–40. 262 Šnuderl , Osvobodilna fronta slovenskega naroda – država v državi, str. 383. 263 Deželak Bari č , Protiimperialisti čna in Osvobodilna fronta slovenskega naroda, str. 111. 264 DLRS, knjiga 1, dok. 46. 121 PROGRAM IN RAZVOJ ORGANIZACIJSKE STRUKTURE OSVOBODILNE FRONTE DO KAPITULACIJE ... tem se je za čelo vse ve čje obra čunavanje s politi čnimi nasprotniki in jeseni 1941 je za čela Varnostnoobveš če- valna služba (VOS) obra čunavati z vsemi, ki so jih šteli za narodne izdajalce in nasprotnike OF. To je še zlasti potrdil eden izmed štirih odlokov, ki so jih poleg usta- novnega proglasa sprejeli na zasedanju in so bili obja- vljeni v Slovenskem poro čevalcu, namre č odlok o zaš čiti slovenskega naroda in njegovega gibanja za osvoboditev in združitev, v katerem so bile dolo čene smrtne kazni za narodno izdajo, denunciantstvo in aktivno podporo okupatorju. S tem odlokom si je torej vodstvo Osvobo- dilne fronte kot edino predstavništvo slovenskega naro- da privzelo tudi sodno oblast. Poleg tega je SNOO v proglasu tudi sporo čil, da vstopa v stalno zvezo z enakimi predstavniki drugih na- rodov Jugoslavije, in sprejel odlok o vklju čitvi sloven- skih partizanskih čet (SP Č) v narodnoosvobodilne par- tizanske oddelke Jugoslavije (NOPOJ), medtem ko sta odloka o narodnem davku ter posojilu svobode urejala ekonomsko bazo narodnoosvobodilne vojne. 265 Narodni davek so bili dolžni prispevati vsi Slovenci po svojem premoženjskem stanju. Stopnja davka sicer ni bila podrobno dolo čena, vendar ga je moral pla čevati vsak Slovenec v mese čnem znesku od 1 lire do 10 od- stotkov pla če. Samo Ljubljana je s tem nabrala mese čno po štiristo tiso č lir davka. Ta denar se je stekal iz vseh številnih terenskih odborov v rajone in okrožja. Ta pa so vsote, kolikor jih niso porabila za odobrene potrebe, oddajala v glavno blagajno izvršnega odbora. 266 Blagaj- niške posle Osvobodilne fronte je formalno vse do leta 1943 opravljal Josip Rus , dejansko pa je zgubil pregled nad finan čnim poslovanjem kmalu zatem, ko so odšli iz Ljubljane. V Ljubljani je imel blagajno vse do leta 1945 Franc Gorjanc , ki jo je prevzel od Rusa že leta 1941, zunaj pa jo je na Kardeljev predlog aprila 1943 prevzel Brecelj . Glavni razlog za to, da je Rus zgubil pregled nad finančnim poslovanjem, pa po njegovem mnenju ni bil v tem, ker so odšli na osvobojeno ozemlje, ampak ker je prišel v konflikt s Kardeljem , Ma čkom in Leskoškom , ki 265 Mikuž , Pregled zgodovine NOB, knjiga 1, str. 248, 249. 266 Ferenc , Ljudska oblast na Slovenskem, str. 35. 122 so zahtevali ve čjo vsoto denarja, ne da bi pojasnili, za kaj naj bi denar porabili. 267 So časno z odlokom o pla čevanju narodnega davka je bilo uvedeno posojilo svobode z namenom, da bi po- samezni premožnejši pripadniki fronte izvršnemu od- boru posodili ve čje vsote denarja, za katere so dobili od fronte obveznice v vrednosti 100, 1000 ali 10.000 lir. Posojilo naj bi se obrestovalo po 5 odstotkov letno, vrni- lo pa naj bi se tri mesece po osvoboditvi v takrat veljavni valuti, vendar to, ali so ga vrnili in koliko, do zdaj še ni ugotovljeno. Za zbiranje tega posojila je bil osnovan po- seben organ, Gospodarski odbor Osvobodilne fronte, v katerega so se vklju čili razni gospodarstveniki in ljudje, ki so imeli zveze z gospodarskimi krogi. Gospodarski odbor je vodil ing. Štebi , v njem pa so sodelovali Vinko Möderndorfer , Viktor Repi č , Ciril Vidmar , Stane Vidmar in drugi. 268 Smisel teh štirih odlokov pa “ne leži le v pokor- ščini, kolikor se ti če organizacijskega obsega Osvobo- dilne fronte”, kakor je zapisal Kidri č v že omenjenem članku “Pomen osnovanja SNOO in njegovih ukrepov”, temve č “v popolnoma novem, premišljenem in discipli- niranem na činu celotnega življenja in to pri slehernem Slovencu”. 269 A čeprav je zapisal tudi, da so bili ukrepi SNOO “logi čna posledica mo či Osvobodilne fronte”, ta trditev v tistem času po mnenju Godeše vendarle ni še povsem ustrezala dejanskemu stanju, saj se je Osvobo- dilna fronta organizirala postopoma ve č mesecev, tako da lahko za zaklju ček njenega delovanja štejemo spreje- tje njenega programa, tj. Temeljnih to čk OF, novembra in decembra 1941. Prvi poziv za ustanavljanje odborov OF na terenu je izšel 2. avgusta 1941 v Kardeljevem članku “Za Osvobodilno fronto slovenskega naroda” v glasilu Centralnega komiteja KPS Delo, tako da je osvo- bodilna organizacija šele tedaj za čela dobivati množi čne temelje. Širši razmah je torej organizacija doživela še- le jeseni 1941, hitenje vodstva OF s konstituiranjem v oblastno telo pa Godeša razume kot posledico napa čnih 267 Rus , Zapiski iz življenja Josipa Rusa , str. 150. 268 Fajfar , Odlo čitev, str. 62. 269 DLRS, knjiga 1, dok. 46. 123 PROGRAM IN RAZVOJ ORGANIZACIJSKE STRUKTURE OSVOBODILNE FRONTE DO KAPITULACIJE ... predvidevanj o hitrem koncu vojne ter predvsem s tem povezane bojazni pred pojavom tekmeca, ki bi nasta- jajo či OF lahko prekrižal zastavljene na črte. Sprejetje omenjenih sklepov je namre č sovpadalo z informacijami iz za četka septembra 1941, češ da nameravata nekdanji ban Marko Natla čen in Ivan Pucelj izstopiti iz konzulte, to pa je bilo mogo če razumeti kot napoved spremembe v politiki predvojnih legalnih strank. 270 Po drugi stani pa je med ljudmi v času ustanovitve SNOO vladala mo čna odporniška volja in je bila sloven- ska javnost pripravljena sprejeti odlo čne protiokupator- ske ukrepe, kar se je zlasti pokazalo s štirimi plebisci- tnimi akcijami, ki jih je Osvobodilna fronta organizirala sicer po ustanovitvi SNOO, kot da bi nekako poskušala dokazati svojo mo č in upravi čenost prevzema oblasti oziroma, kot se je izrazil Mikuž , je s prirejanjem “mno- ži čnih plebiscitov” Kidri č želel “dokazati vsemu sloven- skemu narodu, okupatorju, prvim za četkom slovenske revolucije in sredincem vseh vrst, da je le OF resni čni in brezprizivni gospodar na slovenski zemlji”. 271 Meš čan- ske stranke so namre č še pred Osvobodilno fronto po- skušale, vsaj po na činu izvedbe, z dvema podobnima akcijama, in sicer 6. septembra 1941 v po častitev roj- stnega dneva kralja Petra II ter 9. oktobra istega leta ob obletnici atentata na kralja Aleksandra v Marseilleu, ki ga je razglasila za dan žrtev. Italijanski okupator je sicer za ta dva dneva izdal varnostne ukrepe, toda pre- bivalstvo, kolikor je sploh vedelo za akcijo, pozivom t. i. protirevolucionarnega tabora ni sledilo. 272 Prvo plebiscitno akcijo je vodstvo OF organiziralo 29. oktobra 1941, na dan, ko so bile pred 23 leti pre- trgane državnopravne vezi med slovenskimi deželami in avstro-ogrsko monarhijo, in ga razglasilo za narodni praznik, “slovenski dan našega borbenega protesta pro- ti naši sužnosti”. Na ta dan se med 7. in 8. uro zve čer noben Slovenec ni smel pokazati v javnosti, kdor bi ta odlok prekršil, pa bi ga “slovenski narod smatral za iz- 270 Godeša , Slovensko nacionalno vprašanje med drugo svetovno vojno, str. 48–50. 271 Mikuž , Pregled zgodovine NOB, knjiga 1, str. 250, 251. 272 Jeršek , Plebiscitne akcije Osvobodilne fronte v Ljubljani v letih 1941–1942, str. 67. 124 dajalca”. Manifestacija pa ni bila omejena samo na “uro molka”, temve č jo je spremljalo tudi trosenje letakov, pisanje gesel in znakov ter sabotažna dejanja. Slovenski poro čevalec je 1. novembra o poteku praznika pisal ta- kole: “Ulice so bile polne slovenskih zastav s peterokra- ko antifašisti čno zvezdo kakor tudi pozivov IOOF, ki jih je bilo raztrosenih 6000. Na zidovih je mrgolelo znakov OF. (…) Ob sedmih sta povsod zavladala praznota in molk, vsi javni lokali so ostali prazni... Ob osmih so se ulice napolnile. OF je pokazala svojo mo č.” 273 Ponovno plebiscitarno akcijo je IOOF izvedel 1. de- cembra 1941 na dan bivšega državnega praznika (usta- novitev prve Jugoslavije), a je pri tem poudaril, da je vsebina tega praznovanja 1. decembra popolnoma dru- ga čna, kot je bila v časih, saj je bila nova vsebina pra- znovanja v tem, da se v “naši svobodni bodo čnosti ne sme nikoli ponoviti stanje, ki je prejšnja leta narodom Jugoslavije in delovnim slojem prepre čevalo, da bi mo- gli z vso iskrenostjo sodelovati v proslavi 1. decembra.” IOOF je tudi tokrat dolo čil iste pogoje in obliko prazno- vanja kot za prvo manifestacijo. O praznovanju je IO- 273 Mikuž , Pregled zgodovine NOB, knjiga 1, str. 251, 252. Simbol Osvobodilne fronte na transformatorski postaji v Trnovem (MNZS) 125 PROGRAM IN RAZVOJ ORGANIZACIJSKE STRUKTURE OSVOBODILNE FRONTE DO KAPITULACIJE ... OF 2. decembra poro čal: “Na dan 1. decembra je zajel italijanske okupatorje pani čen strah, ki se je stopnje- val do izbruhov, sli čnih blaznosti, čim so se ob sedmi uri zve čer po odloku IOOF ljubljanske ulice do kraja izpraznile. Uspela proslava 1. decembra in plebiscitarna praznota med sedmo in osmo uro zve čer pomeni novo zmago slovenske narodne zavesti, novo zmago sloven- ske narodne discipline, novo zmago OF (...) Slovenski narod je manifestiral, da so odredbe OF edine odredbe, ki jih slovenske narodne množice izpolnjujejo zavestno in brez odlašanja in premišljeno.” 274 Enako akcijo je IOOF odredil še 3. januarja 1942, za spominski dan na žrtve, padle v letu 1941, izvesti pa jo je nameraval še enkrat, februarja 1942, toda italijan- ski okupator je policijsko uro premaknil za tri ure nazaj (ob 17.30) in s tem prepre čil izvedbo plebiscitnega dela akcije. 275 274 Prav tam, str. 254, 255. 275 DLRS, knjiga 1, dok. 284. 126 Dne 1. novembra 1941 se je v Ribi či čevem stano- vanju v Ljubljani sestal Vrhovni plenum OF (SNOO) na svojem četrtem (drugem) zasedanju, kjer so po daljših debatah formulirali tretji in dokon čni program Osvobo- dilne fronte, tako imenovane Temeljne to čke OF. Pro- gram je bil izražen v sedmih to čkah, katerim so na raz- širjeni seji IOOF 21. decembra 1941, po kampanji proti Mihailovi ću , dodali še osmo in deveto. 276 Temeljne to čke Osvobodilne fronte so bile nasle- dnje: “1. Proti okupatorju je treba pri četi neizprosno akcijo. 2. Ta akcija je izhodiš če za združitev vseh Slovencev. 3. Stoje č na stališ ču naravne in usodne skupnosti jugoslovanskih narodov, OF ne priznava razkosa- nja Jugoslavije in deluje z vsemi silami za slogo in enotnost narodov Jugoslavije. Hkrati stremi k po- vezanosti slovanskih narodov pod vodstvom velike- ga ruskega naroda na temelju pravice slehernega naroda do samoodlo čbe. 4. Z osvobodilno akcijo in aktivizacijo slovenskih množic preoblikuje OF slovenski narodni zna čaj. Slovenske ljudske množice, ki se borijo za svoje na- rodne in človeške pravice, ustvarjajo nov lik aktiv- nega slovenstva. 5. Vse skupine, ki sodelujejo v OF, so se obvezale, da bodo lojalne v medsebojnih odnosih. 276 DLRS, knjiga 1, dok. 120. Četrto zasedanje Vrhovnega plenuma Osvobodilne fronte 127 PROGRAM IN RAZVOJ ORGANIZACIJSKE STRUKTURE OSVOBODILNE FRONTE DO KAPITULACIJE ... 6. Po narodni osvoboditvi prevzame na slovenskem ozemlju oblast OF slovenskega naroda v celoti. 7. Po narodni osvoboditvi uvede OF dosledno ljudsko demokracijo. Vsa vprašanja, ki presegajo okvir na- rodne osvoboditve, se bodo reševala na dosleden ljudskodemokrati čni način. 8. V skladu s slovesnimi izjavami Churchilla , Roose- velta in Stalina bo po svoji narodni osvoboditvi o notranji ureditvi Združene Slovenije in o svojih zu- nanjih odnosih odlo čal slovenski narod sam. OF bo to elementarno pravico slovenskega naroda uvelja- vila in branila z vsemi sredstvi. 9. Narodna vojska na slovenskem ozemlju raste iz slo- venskih narodnoosvobodilnih partizanskih čet in NZ, kamor so poklicani vsi zavedni Slovenci.” 277 Rus se spominja, da se je sestanek kon čal popol- dne, ko sta v hišo prišla dva italijanska karabinjerja in pozvonila na vratih Ribi či čevega stanovanja. “Nastal je nevaren položaj: dva od udeležencev sta v trenutku sko- čila skozi okno v sneg, nekaj se jih je umaknilo v kuhi- njo, Aleš Stanovnik , Maruši č in jaz pa smo ostali v sobi, zmetali dokumente v pe č in ‚zaigrali tarok‘. Karabinjerji niso vstopili v stanovanje, ker jih je Ribi či čeva mati pre- usmerila v zgornje nadstropje. Seveda smo se po tem obisku karabinjerjev takoj razšli.” 278 Temeljne to čke je v govoru na zborovanju Slovencev v Beogradu, ki je potekalo novembra 1944, analiziral Edvard Kocbek . V govoru je dejal, da osvobodilni boj ne pomeni le osvobajanja od sovražnika, ampak tudi za- četek ustvarjanja prave in popolne človeške in narodne svobode na Slovenskem, zato je oborožena akcija nujno povezana z narodnim programom. Druga to čka, ki se sklada z drugo točko prejšnjega programa, Gesli našega osvobodilnega boja, in govori o osvoboditvi in združitvi slovenskega ozemlja, vklju čno s Primorsko in Koroško, pa pravi, da ta akcija predstavlja izhodiš če za osvobodi- tev in združitev vseh Slovencev. 279 277 DLRS, knjiga 1, dok. 111. 278 Rus , Zapiski iz življenja Josipa Rusa , str. 147. 279 ARS, AS 1643, t.e. 13, Edvard Kocbek : Devet temeljnih to čk Osvobodilne fronte slovenskega naroda. 128 Okrog sprejemanja osnutka tretje temeljne to čke, ki govori o jugoslovanski kontinuiteti, se je na plenumu razvila skoraj tri ure dolga debata. Še na tem plenumu je namre č kazalo, da bo v OF vstopila tako imenovana Mlada JNS, ki je zagovarjala jugoslovansko kontinuite- to, se pravi ohranitev Jugoslavije, kakršna je bila pred aprilsko vojno, 280 zato je vodstvo OF šele po razkolu z unitarnimi liberalci in Staro pravdo sprejelo še osmo to čko, ki je v delnem protislovju s tretjo in poudarja slovensko narodno individualnost ter zahtevo, da se ne sme ve č vrniti stara Jugoslavija. Tudi deveta to čka je bila sprejeta naknadno, po poro čilih o sporu med par- tizani in četniki v Srbiji, sklep pa so še dodatno potrdili v posebnem komunikeju IOOF ob novici o imenovanju Mihailovi ća za vojnega ministra v londonski begunski vladi. Obe ti dve to čki Kidri č v pismu, ki ga je pisal CK KPJ sredi decembra 1941, napoveduje kot magno char- to slovenskih pravic, v katerih bo poudarjeno, da bo slovenski narod sam odlo čal o svoji usodi, o zunanjih odnosih in notranji ureditvi na podlagi pravice do sa- moodločbe, vklju čno s pravico do odcepitve, ter da nova slovenska vojska raste iz slovenskih partizanskih oddel- kov in Narodne zaš čite. 281 Avtor četrte to čke je bil Kocbek , ki je dejal, da se je pri pisanju te to čke zavedal zgodovinske prilike, ki jim je bila dana, da preoblikujejo svojo usodo. Slovenci so se namreč kljub dotedanji politi čni in nazorski razdelje- nosti enotno odzvali takojšnjemu odporu proti okupa- torju ter ustvarili enotno osvobodilno organizacijo, peta temeljna to čka pa je dala izraz temu novemu razmerju v politi čnem prostoru. Tudi šesta temeljna to čka naj bi po njegovem mnenju dokazovala, da je demokracija, ki jo snujejo, mogo ča brez strank, ne da bi pri tem nastala kakršna koli totalitarna oblika politi čnega življenja. V skladu s tistim časom, se pravi po sprejetju Dolomit- ske izjave, je Kocbek poudaril, da naj bi vsi v osvobo- dilnem gibanju Komunisti čni partiji Slovenije priznavali nesporno prvenstvo, kar pa naj ne bilo v nasprotju niti z opuš čanjem značaja koalicije in strank niti s trditvijo, 280 Mikuž , Pregled zgodovine NOB, knjiga 1, str. 252. 281 Prav tam, str. 253. 129 PROGRAM IN RAZVOJ ORGANIZACIJSKE STRUKTURE OSVOBODILNE FRONTE DO KAPITULACIJE ... da bo politi čno oblast prevzela OF kot enotno gibanje. Prvenstvo komunisti čne partije je bilo namre č po njego- vih besedah v tem, da je v najtežjem položaju slovenske- ga naroda nastopila kot “prva in najjasnejša pobudnica in da je ves čas osvobodilnega boja ostala neumorna vodnica in varna usmerjevalka”. Sedmo temeljno to čko pa naj bi po Kocbekovih besedah Osvobodilna fronta za čela izvajati že pred do- kon čno osvoboditvijo, saj je z nekaterimi izjavami, kot je bila npr. izjava, “da bo novi politi čni red na Slovenskem čuval svobodo človekove osebe, vere in nazorov”, dopol- njevala in krepila podobo o novi demokraciji. 282 S četrtim plenumom in sprejetjem temeljnih to čk je bila torej OF organizacijsko in programsko zaokrožena. OF je bila v poletu, in ko je novembra 1941 za čelo izha- jati osrednje glasilo OF, “Osvobodilna fronta”, je bilo v članku “Pol leta Osvobodilne fronte” kot bilanca šestme- sečnega razvoja in oblikovanja osvobodilne organizacije poudarjenih pet velikih uspehov: 1. Slovenski narod je dobil svojo množi čno priznano narodno vodstvo, ki te- melji na množi čnem narodnem gibanju in na narodni enotnosti. 2. OF je ustvarila nov tip slovenskega bor- ca in politika in oblikovala nov tip slovenske množi č- ne borbe. Postala je izraz novega aktivnega slovenstva, ki je živo nasprotje tradicionalnega hlap čevstva in živo jamstvo bodoče svobode. 3. Iz oborožene borbe jugo- slovanskih narodov poganja nova, ljudska, s skupnimi žrtvami, s skupno bratsko krvjo povezana koncepcija narodne skupnosti jugoslovanskih narodov. 4. Ideja vseslovanske enotnosti je postala množi čna slovenska ideja. 5. Kdor kakor koli deluje proti OF, ki je množi čno zasidrana, se je znašel oziroma se bo znašel prej ali slej na nedvoumnih postojankah naših narodnih sovražni- kov. 283 282 Kocbek : Osvobodilni spisi II, str. 122–125. 283 Mikuž , Pregled zgodovine NOB, knjiga 1, str. 254. 130 Od pomladi leta 1942, ko je izvršni odbor odšel na partizansko ozemlje, se plenum ni ve č sestajal. Izvršni odbor je ostal le v pisni zvezi s posameznimi njegovi- mi člani, tesneje pa je bilo s člani plenuma povezano vodstvo frontne organizacije v Ljubljani. Vendar je bi- la organizacija OF zaradi okupatorjeve ofenzive mo čno oslabljena, zato sta se v Ljubljano 13. oktobra (na dan, ko je bil likvidiran bivši ban dr. Marko Natla čen ) vrnila Kardelj in 19. oktobra Kidri č ter še zadnjikrat v Ljublja- ni sklicala plenum. 284 Peto zasedanje Vrhovnega plenuma OF je bilo 6. novembra 1942 v stanovanju dr. Iva Majcna v Parmovi ulici 38. Udeležili so se ga Boris Kidri č , Mira Tomši č , dr. Fran Šturm , Zoran Poli č , dr. Makso Šnuderl , dr. Anton Brecelj , ing. Dušan Sernec , Josip Jeras in drugi. Boris Kidri č , ki je vodil zasedanje, je poro čal o delu na parti- zanskem ozemlju spomladi 1942 in o italijanski ofen- zivi. Plenum je v poslanici, katere osnutek je sestavil Edvard Kardelj , potrdil dotedanjo politiko Izvršnega od- bora OF in Glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet ter hkrati ugotovil, da so v Osvobodilni fronti ostale združene prav vse skupine (pri tem pa nekako “pozabil” na Staro pravdo in Jugoslovansko žensko zvezo), ki so vanjo stopile med poldrugim letom boja, in tako OF tudi formalno predstavlja edino zakonito oblast na Sloven- 284 Mikuž , Pregled zgodovine NOB, knjiga 2, str. 159. Peto zasedanje Vrhovnega plenuma Osvobodilne fronte 131 PROGRAM IN RAZVOJ ORGANIZACIJSKE STRUKTURE OSVOBODILNE FRONTE DO KAPITULACIJE ... skem. 285 Na koncu spomenice je vrhovni plenum pou- daril še zunanjepoliti čne uspehe slovenskega narodno- osvobodilnega gibanja in to utemeljil s tem, da je odbor vseslovanskega kongresa v Moskvi, v katerem je bil tudi Slovenec Ivan Regent , “priznal OF za edino zakonito slo- vensko narodno oblast”. Omenjeni proglas, v katerem je priznal OF kot edino zakonito oblast na Slovenskem in pozval Slovence, naj se uprejo nemški mobilizaciji za vzhodno fronto, je odbor vseslovanskega kongresa pre- jel 14. oktobra 1942. Slovenski poro čevalec ga je objavil 24. oktobra 1942, Boris Kidri č pa je ob tej priložnosti objavil svoj članek “Ob proglasu Vseslovanskega odbora v Moskvi slovenskemu narodu”. To je bilo tedaj edino zunanjepoliti čno priznanje narodnoosvobodilnega giba- nja v Sloveniji. 286 Pomen petega zasedanja Vrhovnega plenuma OF je bil predvsem v tem, da je utrdil notranjo enotnost Osvo- bodilne fronte in sprejel sklep o nadaljnjem odlo čnem boju proti okupatorju in protirevoluciji. V proglasu, ki ga je izdal slovenskemu narodu, je Vrhovni plenum OF namre č ugotovil, da sovražnikova ofenziva ni mogla uni- čiti Osvobodilne fronte in njene partizanske vojske, zato je okupator segel po novem sredstvu, po državljanski vojni med samimi Slovenci. Vrhovni plenum je v pro- glasu pozval še sredino, naj se priklju či osvobodilnemu gibanju, ter poudaril potrebno enotnost vsega sloven- skega naroda v boju za osvoboditev. 287 285 Šnuderl , Dnevnik, str. 369. 286 ARS, AS 1547, t.e. 69, Slovenski poro čevalec, leto III, št. 41, 24. oktober 1942 – Novo mednarodno priznanje Osvobodilne fronte kot edinega organa oblasti; Ferenc , Ljudska oblast na Slovenskem, 1. knjiga, str. 569. 287 Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem, str. 353. 132 Odnosi med temeljnimi skupinami do Dolomitske izjave 135 ODNOSI MED TEMELJNIMI SKUPINAMI DO DOLOMITSKE IZJAVE V Osvobodilni fronti so se združile razli čne skupi- ne, ki niso imele strankarske organizacije, pa tudi ne ja- sne predstave o tem, kakšna bo povojna družba. Izjema je bila KPS, ki je poleg narodne osvoboditve imela za cilj tudi izvedbo revolucije in uvedbo sovjetskega tipa druž- be. Iz tega razloga so se po mnenju Godeše komunisti že za časa Društva prijateljev Sovjetske zveze povezali s krš čanskimi socialisti in sokoli z jasnim namenom, da ob pomo či teh dveh skupin izpeljejo revolucijo. V njih so komunisti namre č videli opozicijski skupini dveh tradicionalnih taborov oziroma sredstvo za pridobivanje množic teh taborov ter za so časno osamitev vodstev te- danjih politi čnih strank. 288 V prvem obdobju (do odhoda na partizansko oze- mlje spomladi 1942) so bili odnosi v vrhu OF dobri, saj je bila lojalnost med skupinami v tem času pogoj za tr- dno enotnost OF in kot taka nujna. Kljub temu so bili komunisti že od za četka nekoliko nezaupljivi do svojih politi čnih zaveznikov, o čemer konec koncev pri čajo tu- di lojalnostne izjave, ki jih ne bi bilo treba sprejemati, če bi obstajalo pristno medsebojno zaupanje. 289 Tako je bilo na čelo lojalnosti sprejeto celo med Temeljne to č- ke OF, na novo leto 1942 pa so skupine podpisale tudi posebno izjavo o medsebojni lojalnosti in neomajni pri- 288 Godeša , Slovensko nacionalno vprašanje med drugo svetovno vojno, str. 34. 289 Deželak Bari č , Vloga in zna čaj Osvobodilne fronte slovenskega naroda, str. 167. 136 padnosti OF, ki jo je objavil Slovenski poro čevalec 6. januarja 1942. 290 A v za četni fazi so bili tako komunisti kot nekomu- nisti v OF precej enako potrebni drug drugemu, zato so bili tudi odnosi med njimi mnogo bolj strpni ali vsaj odkriti. V tem času so komunisti zagotavljali ostalim skupinam lojalnost, in ne obratno, kot se je dogajalo kasneje. 291 Tako je Kidri č na drugem plenumu Osvo- bodilne fronte dejal: “To povezanost razli čnih skupin smatramo za naravno in potrebno, da z njo izvedemo narodno in družbeno osvoboditev izpod najve čjih im- perializmov v zgodovini. V ta namen smo pripravljeni izvajati absolutno enakopravnost in lojalnost do vseh skupin, ki se z nami povezujejo v Osvobodilno fronto in ki se od njih razlikujemo bodisi po svetovnem na- zoru ali po zamisli bodo čega reda.” 292 V prvem obdobju je torej obstajala precej visoka stopnja medsebojnega zaupanja, kljub temu pa je že prihajalo tudi do ob ča- snih napetosti, kakor na primer 22. junija 1941, ko je CK KPS brez vednosti ostalih skupin imenoval Vrhovno poveljstvo slovenskih partizanskih čet, s čimer se je že v samem za četku jasno pokazala praksa t. i. pobudni- ške vloge oziroma komunisti čnega prehitevanja ostalih skupin. 293 Čeprav so se sokoli in krš čanski socialisti vedno znova znašli bolj na obrobju akcij, saj so imeli komuni- sti zaradi dolge ilegale med sabo veliko tesnejše vezi in so bili zato v kriti čnih primerih predvsem oni akcijsko jedro, vse do odhoda na partizansko ozemlje Kidri č ni kazal nobene želje po prevladi nad drugimi člani IOOF. V Ljubljani je bil prizadeven, discipliniran in resni čno zavzet za sodelovanje, spomladi 1942 pa je postal pov- sem drug človek, je zapisal Rus ter dodal, da če bi se Kidri č že v Ljubljani obnašal tako, kot se je na partizan- skem ozemlju, ko se je vse bolj obnašal kot hegemon, bi gotovo prišlo do prekinitve sodelovanja, kar bi bilo nevarno tudi za Kidri ča osebno. 294 290 DLRS, knjiga 1, dok. 112. 291 Deželak Bari č , Vloga in zna čaj Osvobodilne fronte slovenskega naroda, str. 166. 292 Kocbek , Pred viharjem, str. 85. 293 Deželak Bari č , Vloga in zna čaj Osvobodilne fronte slovenskega naroda, 166. 294 Rus , Zapiski iz življenja Josipa Rusa , str. 189–190. 137 ODNOSI MED TEMELJNIMI SKUPINAMI DO DOLOMITSKE IZJAVE Nova faza v medskupinskih odnosih se je torej za če- la spomladi 1942, ko so se z intenzifikacijo partizanskih bojev, rastjo partizanske vojske, likvidacijami kolabora- cionistov in drugih nasprotnikov OF ter z nastankom osvobojenega ozemlja odnosi med temeljnimi skupina- mi za čeli krhati. 295 V tem času pa je tudi jugoslovansko partijsko vodstvo priporo čalo slovenskemu t. i. drugo etapo revolucije, kar je med drugim pomenilo tudi na- potilo za vzpostavitev vodilnega, če ne kar monopolnega položaja partije v osvobodilnem gibanju. To pa je bilo povezano z vprašanjem politi čnega odlo čanja v njem in z vprašanjem oblike oblasti, za katero se je osvobodilno gibanje borilo. Druga etapa revolucije je bila dejansko tudi napotilo za “revolucijo” v OF, za osvojitev “oblasti” komunistov v OF nasproti drugim skupinam. Za čel se je “notranji boj” v Osvobodilni fronti, ki je potekal v letu 1942, pri čemer so bili že spomladi najbolj na preiz- kušnji odnosi med partijo in krš čanskimi socialisti. 296 Tako je spomladi leta 1942 Kardelj v pismu Titu pisal: “Ugled Partije je tu ogromen in njena vodilna vloga po- polna. Zanimivo je, da so se glavni zavezniki (krš č. in sok.) odrekli ustvarjanju svoje stranke, ker priznavajo vodilno vlogo KP, sami pa imajo le ‚skupine‘. Seveda so tudi pri njih druga čne tendence, toda sodelovanje je v glavnem, zelo tesno in iskreno. Mislim, da so to ljudje, ki bodo v glavnem postali naši. Kar se pa ti če množic, je zna čilno to, da prihajajo množice s svojim pristopom v OF dejansko h KP. Zna čilno je, da n. pr. zavezniki nima- jo množic, še celo krš č. soc. ne. Pri čakovali smo, da bo- do včerajšnje klerikalne množice prešle k njim, dejan- sko pa ni niti govora o tem. Klerikalni kmetje so pri nas v ogromni ve čini odlo čno za KP. Tako je OF dejansko likvidirala vse buržoazne stranke v Sloveniji.” 297 S tem, ko je Kardelj zapisal, da “so to ljudje, ki bodo v glavnem postali naši”, pa ni mislil le na soglasje s politi čnim in socialnim programom partije, temve č na članstvo v par- tiji, in ker so se krš čanski socialisti za ta korak odlo čali 295 Prunk , Medskupinsko razmerje v OF v odnosu na strategijo in taktiko, str. 250, 251. 296 Čepi č , Revolucijsko v letu 1941, str. 188. 297 DLRS, knjiga 1, dok. 151. 138 veliko redkeje kot sokolski aktivisti, je to pri partiji zbu- jalo nezaupanje. 298 Medtem so zunanji izraz druge etape revolucije predstavljali predvsem pojavi, kot je bilo npr. sektaštvo, tj. zapiranje v majhne elitne vodilne skupine, poudarja- nje pomena KP in podcenjevanje prispevka drugih ter uvajanje simbolov srpa in kladiva v zvezde na kapah partizanov. Tovrstne oznake je za politi čne komisarje partizanskih enot uvedel Vrhovni štab NOPOJ v za čet- ku leta 1942, vendar jih je za slovensko partizansko voj- sko njen politi čni komisar Ivan Ma ček odklonil, Kardelj pa je uvajanje teh zna čilnih komunisti čnih simbolov ocenil kot vzrok za težave med KPS in krš čanskimi so- cialisti, “ker so mislili, da spreminjamo partizane v par- tijsko vojsko”. 299 Prosil je Tita , da dovoli politi čnim ko- misarjem slovenskih partizanskih enot, “ čeprav so vsi politkomisarji brez razlike člani Partije”, 300 imeti v zvezdi namesto srpa in kladiva znak OF in obris Triglava, saj je to v interesu enotnosti OF, ki jo morajo absolutno obdr- žati, ker je v njej vsa njihova mo č in bi bilo nesmiselno uni čiti tako pomembno formacijo – zaradi znakov. 301 Sektašenje v partizanski vojski so pomenile tudi proletarske enote v partizanski vojski, predvsem poi- menovanje prve slovenske partizanske brigade v pro- letarsko. To je sicer CK KPS v za četku avgusta po na- svetu Kominterne preimenoval v udarno brigado, da so prepre čili, “da bi se sovražniki naše osvobodilne borbe sklicevali na ime in na zna čke brigade ter s tem špeku- lirali in intrigirali med ljudstvom, češ da ta naša brigada predstavlja komunisti čno vojsko”. V pojasnilu povelja o preimenovanju pa je bilo povedano, da se s tem preime- novanjem ni č ne menja, 302 saj gre le za za časno taktiko, ki jo je potrebno upoštevati, da ne bi z “rde čo zastavo dražili bika”, vendar to ne pomeni, da odstopajo od pro- grama za socialno in proletarsko revolucijo. 303 298 Škerl , Osvobodilna fronta in socialna preobrazba slovenskega naroda, str. 23. 299 Čepi č , Nekaj stopinj revolucije v pluralni dobi Osvobodilne fronte, str. 100–101. 300 ARS, AS 1487, t.e. 3, Depeša Birka (Edvarda Kardelja ), člana politbiroja CK KPJ Dedu (Kominterni /Dimitrovu/) obveš čevalni podatki, 8. avgust 1942. 301 Mikuž , Pregled zgodovine NOB, knjiga 1, str. 65, 66. 302 Čepi č , Nekaj stopinj revolucije v pluralni dobi Osvobodilne fronte, str. 101. 303 Strle , Tomši čeva brigada, str. 85. 139 ODNOSI MED TEMELJNIMI SKUPINAMI DO DOLOMITSKE IZJAVE Čeprav sokoli po besedah Franca Lubeja tako usta- novitve Proletarskega bataljona kot zamenjave petero- krake zvezde s srpom in kladivom na kapah enote To- neta Tomši ča niso pojmovali za kršitev na čela enotnosti OF, temve č za naravno in nujno napoved opuš čanja starega strankarskega življenja, za prehod v novo, revo- lucionarno gibanje, pa naj bi po drugi strani posamezni vodje tudi v IOOF po roški ofenzivi in s pojavom t. i. bele garde na to dejanje naknadno reagirali “nervozno” kot na nekaj, kar tudi njih odvezuje od skupnih sklepov o enotnosti OF. 304 Prav tako je Franci Strle v svoji knjigi z naslovom “Tomši čeva brigada” zapisal, da odprava ča- stnega imena proletarska iz slovenske partizanske ure- ditve ni prispevala k zgladitvi nasprotij v vrhu Osvobo- dilne fronte, saj naj bi krš čanske socialiste motila ugled in vodilna vloga komunistov, se pravi “resni čni in odlo- čilni vpliv komunistov na razvoj slovenske partizanske vojske”, zato se s preimenovanjem Tomši čeve brigade niso zadovoljili, temve č so želeli “enakopravno odlo čati” o dogajanju v vojski, kar pa naj po njegovem mnenju ne bi bilo nevarno samo za notranjo enotnost partizanstva, ampak naj bi s tem postalo tudi o čitno, da se spopadu znotraj OF ne bo mogo če izogniti. 305 Nasprotovanja so se zaradi sektašenja komunistov torej stopnjevala, zato je Kardeljevo pismo, poslano 20. junija 1942 iz Ljubljane na osvobojeno ozemlje, nakazo- valo ponovno spremembo v politiki KPS. V njem je opo- zoril, “da se na osvobojenem ozemlju čim prej likvidirajo vsa ultra-leva nagibanja in da se celotno gibanje vzdrži na nacionalno osvobodilni platformi” ter da je na vsak na čin treba obvarovati širino OF, saj bo le tako “zadrža- la srednjega kmeta in tiste plasti, ki bi v drugih okolno- stih mogle postati sestaven del meš čanskega tabora”. 306 Kardelj je tako sektaštvo, ki je pomenilo dejansko ne- pravilen odnos do drugih skupin v OF oziroma do nji- hovih aktivistov na terenu, 307 ocenil za “pri nas najbolj boleče vprašanje”, ki je imelo zaradi organizacijskega in 304 Lubej , Odlo čitve, str. 275. 305 Strle , Tomši čeva brigada, str. 85, 86. 306 Godeša , Osvobodila fronta v prvi polovici leta 1942, str. 637. 307 ARS, AS 1755, t.e. 5, Položaj Osvobodilne fronte in naloga partije. 140 politi čnega zna čaja OF posledice za narodnoosvobodil- no gibanje. Po oceni Kidri ča , ki je julija 1942 nastopil proti tem pojavom s člankom “Položaj osvobodilne bor- be in naloga Partije”, so partijci namre č prezgodaj za če- li razredno diferenciacijo. “Naš pogled mora biti hkrati uprt v širino in perspektivo,” je opozarjal Kidri č glede razmer, ki so nastale s preskakovanjem revolucionarne etape v praksi, in pojasnil, da je širina potrebna zaradi zunanjepoliti čne situacije, “ki je merilo za tisti okvir, do katerega že sme se či razvojna stopnja našega domačega dogajanja”. Pri tem je imel v mislih odnose med zave- zniki v protihitlerjevski koaliciji, kajti prav razumevanje teh odnosov v vodstvu KPJ je decembra 1941 sprožilo pojave “druge faze”. Glede pogleda v perspektivo osvo- bodilnega boja pa je zapisal, “da se jasno zavedamo, kam vodijo neki objektivni procesi”. V isti številki Dela je tudi Kardelj nastopil proti sektaštvu in od slehernega komunista zahteval, da širi, utrjuje in vzdržuje enotnost OF in ne “prehiteva”. 308 Problem sektašenja pa se je kljub stalnim opozori- lom pojavljal do konca vojne. Tako so nekateri “najbolj zagreti komunisti čni sektaši” likvidirali celo krš čanske socialiste in Kardelj je v poro čilu z dne 14. julija 1943 Ivu Ribarju zapisal, da imajo težave s sektaši, saj je ve č primerov, “da so zaprli ali celo postrelili tudi naše zave- znike, da o drugih tovarnarjih in bogataših ne govorim. Presko čili so že na drugo etapo, kar seveda mo čno ško- duje širini naše akcije.” 309 Ob vse ve čjem uveljavljanju KPS je sokole in kr- ščanske socialiste za čel skrbeti tudi njihov odnos po vojni, zato so se bili komunisti po Kardeljevih besedah “prisiljeni” pogajati z njimi o vprašanjih prevzema obla- sti po vojni. V poro čilu Titu decembra 1942 je Kardelj o vprašanju perspektive OF zapisal: “Naši zavezniki zelo odločno postavljajo, t.j. ho čejo vedeti, ‚kaj bo z njimi po- tem‘, t.j. v času socialisti čne revolucije, za katero so vsi naši zavezniki prepri čani, da bo nastopila. Zaradi tega smo do neke mere prisiljeni, da stopamo z njimi tudi v pogajanja o sodelovanju na poznejši stopnji našega bo- 308 Čepi č , Nekaj stopinj revolucije v pluralni dobi Osvobodilne fronte, str. 101, 102. 309 Ude , Moje mnenje o položaju, str. 93, op. 6. 141 ODNOSI MED TEMELJNIMI SKUPINAMI DO DOLOMITSKE IZJAVE ja. (…) Nam je jasno, da takšni poskusi ‚sporazuma‘ za jutri v nekem pogledu predstavljajo tudi poizkuse, da bi se naša partija izolirala.” Po drugi strani pa je po nje- govem mnenju pri ve čini obstajal “iskren poizkus, da se najde osnova za sodelovanje v prihodnosti, ker se malo bojijo, da se ne bi znašli v nekakšni vlogi Kerenskega (to jim belogardisti čni časopisi stalno tudi servirajo)”. Kar- delj je sicer dopuš čal možnost, da bi se prav krš čanska skupina pozneje spremenila v glavnega nosilca “reakci- je”, vendar je bil mnenja, da bi jo ob “pravilni politiki” lahko obdržali ob sebi. In ker je njihova revolucija do- bivala posebno obliko, bi bilo “nepravilno, če bi takšne možnosti izklju čili”. Zaradi tega so na njihovo vprašanje komunisti odgovorjali takole: “Partija je avantgarda, to- da bodo ča oblast ni oblast partije, ampak delavcev in kmetov ter delovnih množic.” Na ta na čin lahko v so- cialisti čni državi, pod pogoji “diktature proletariata”, sodelujejo tudi nekomunisti v upravljanju države, tj. v sovjetskem aparatu. Za primer pa so jim “postavili bal- tiške države, kjer so v sovjetski parlament bili izvoljeni poslanci iz najrazli čnejših politi čnih skupin” . 310 310 Jesen 1942, dok. 207. 142 Med skupinami, zlasti med komunisti in krš čan- skimi socialisti, so se torej v letu 1942 za čeli pojavlja- ti spori glede vodstva partizanske vojske, glede VOS in glede likvidacij. Ti skupini sta namre č najbolj jasno ka- zali ves dialekti čni splet programske enotnosti in takti č- no strateškega razhajanja, saj sta si bili po svojem so- cialnem izvoru in cilju najbolj sorodni, po svoji politi čni ideologiji in kulturnoantropološkem pogledu ter etiki pa najbolj razli čni. 311 Ko so obenem z vodstvom OF odhajali na osvobo- jeno ozemlje na Dolenjsko tudi aktivisti vseh skupin ter se vklju čevali v politi čno delo v rajonskih in okrožnih odborih OF, pri čemer so se krš čanski politi čni aktivisti razumljivo za čeli obra čati predvsem na verne ljudi in jih pridobivati za OF, so se za čela pojavljati trenja in neza- upanja. V poro čilu iz leta 1942 se je tako okrožni komite Novo mesto CK KPS pritožil, da se krš čanski socialisti držijo skupaj, lo čeno od ostalih aktivistov, in dodal, da “dobro živijo v eni zidanci in ne delajo prav ni č, edino če gredo v vas, delajo po svoji liniji. Mi vsi smo z njimi v dobrih odnošajih in ne prihaja med nami in njimi do nobenih trenj. Samo pri delu se ne moremo na njih prav ni č opirati in moramo vse sami delati.” 312 Nezaupanje je vladalo na obeh straneh in tako se 311 Prunk , Medskupinsko razmerje v OF v odnosu na strategijo in taktiko, str. 251, 252. 312 DLRS, knjiga 2, dok. 98. Odnosi med Komunisti čno partijo Slovenije in krš čanskimi socialisti 143 ODNOSI MED TEMELJNIMI SKUPINAMI DO DOLOMITSKE IZJAVE je, po drugi strani, tudi Edvard Kocbek v za četku leta 1943 v pismu Borisu Kidri ču potožil nad Ivanom No- vakom in omenil, da “mož postaja iz dneva v dan ve čji demagog in absolutist. Nepotrebno se mu zdi, da se z menoj kaj pomeni, dasiravno sem mu predo čil potrebo po skupnem politi čnem delu s partijci. Imam ob čutek, da smo mu vsi štirje krš čanski socialisti v Beli krajini odve č, nepotrebni in celo nevarni.” 313 Čeprav so krš čanski socialisti dobili nalogo, da v OF organizirajo čim ve č katolikov, posebno kar najve č duhovnikov, in je Kidri č Jožetu Javoršku naro čil, naj obišče vsakega duhovnika, pa tudi, če gre “do samega hudi ča”, je bilo po njegovi agitaciji kar naenkrat krš čan- skih socialistov še preve č in komunisti čna partija se je zgrozila, ko so krš čanski socialisti postali tako mo čni, da so dobili premo č, še posebej na kmetih, kar je bilo nasprotno bistvu marksizma; kako se more revolucija izvesti na osnovi kme čkega gibanja? 314 Komunisti naj bi se, po besedah Fajfarja , za čeli ba- ti, da se ne bi za čela OF notranje majati, če bi bili ljudje tudi na terenu skupinsko opredeljeni. V časih upraviče- no, dostikrat pa tudi neupravi čeno je nastajalo politi čno nezaupanje do krš čanskih aktivistov, češ da ustvarjajo osnovo za posebno stranko, ki naj bi v OF tekmovala s komunisti za pridobivanje privržencev. Ko se je izvr- šni odbor v za četku junija 1942 selil iz prvega bivališ ča na Tisovcu nad Strugami v Ko čevski Rog, je Kidri č zato poklical Kocbeka in Fajfarja na stran ter ju opozoril na krš čanske aktiviste na terenu, ki naj bi vodili “lastno skupinsko dejavnost”, zbirali “klerikalne ljudi, ki se iz- ogibajo komunistov”, s tem pa naj bi silili v veliko ne- varnost razcepljanja Osvobodilne fronte. Centralni ko- mite KPS je kmalu zatem poslal svojim organizacijam posebno okrožnico, kjer je opozarjal na budnost glede delovanja “zavezniških” aktivistov. 315 Partija je sicer Kocbeka in krš čanske socialiste med vojno krvavo potrebovala (predvsem v obdobju, ko je bila zmaga še negotova), da je na njihovo ime pri- 313 ARS, AS 1502, t.e. 2, Pismo Edvarda Kocbeka Borisu Kidri ču . 314 Hribar , Dolomitska izjava, str. 56. 315 Fajfar , Odlo čitev, str. 189, 190. 144 dobivala predvsem verne ljudi, jih vklju čevala v parti- zanske enote in se legitimirala. Kidri č je v študiji “Dve leti Osvobodilne fronte s historiatom nastanka, razvoja in delovanja Osvobodilne fronte slovenskega naroda v letih 1941 do 1943” ugotavljal, da je krš čansko sociali- sti čna skupina, ki so jo “družbeno progresivne pobude slovenskega krš čanskega delavstva vodile v vse ostrejšo opozicijo proti reakcionarni klerikalni politiki”, s svo- jim razvojem že v predaprilski Jugoslaviji dokazala, da izraža prehajanje slovenskih katoliških množic na “na- predne narodne in družbene postojanke”. Dejstvo, da je “krš čansko socialisti čna skupina od vsega za četka sodelovala v Osvobodilni fronti, je že samo ob sebi nu- dilo u činkovito protiutež poskusom klerikalne reakcije, odtegniti osvobodilnemu gibanju katoliške množice”. Hkrati se je “ne glede na svojo trenutno politi čno in tak- ti čno vrednost razvilo v slovenski in celo evropski do- kaz, da je mogo če tvorno sodelovanje med komunisti in katoliškimi ljudskimi množicami, kakor tudi njihovimi naprednimi predstavniki”. 316 Prav tako je v poro čilu Titu decembra leta 1942 Kidri č pisal, da v “sedanjem položa- ju oboroženega nastopa bele garde in njene demagogije s katoliško vero – so krš čanski socialisti za nas prava ‚zlata jama‘“. 317 V medsebojnih razgovorih so komunisti krš čan- skim socialistom dali vedeti, da je na njih, da prepre čijo poskus “reakcije”, da prav čez njih razbije enotnost OF, krš čanski socialisti pa so jim zagotavljali, da bodo šli “skupaj tudi v sovjetsko revolucijo, da sprejmejo dikta- turo proletariata itd.”, zato je Kardelj menil, da “bomo lahko z njimi šli zelo dale č skupaj, z ve čino do kraja, če ne bodo vodstva krš čansko socialisti čne (skupine) dobi- li v roke kakšni reakcionarji”. 318 Tudi v pogovoru s Ko- cbekom je Kidri č poudaril, da krš čanskim socialistom pripada velika naloga, da se približajo katoliškim mno- žicam s “krepkim” družbenim in politi čnim konceptom, da jih pridobijo za uporniško akcijo, jih za čnejo preobli- kovati in s tem “podirati usodni klerikalizem”. Tega na- 316 DLRS, knjiga 6, dok. 122. 317 Jesen 1941, dok. 208. 318 Prav tam, dok. 207. 145 ODNOSI MED TEMELJNIMI SKUPINAMI DO DOLOMITSKE IZJAVE mre č ne bi mogel tako politi čno u činkovito storiti nih če drug kakor napredni kristjani sami. 319 A takšen ambivalenten odnos, ko je partijsko vod- stvo navzven hvalilo dobro sodelovanje, med sabo pa so menili, da so le sami lahko voditelji revolucije in da (predvsem) krš čanskim socialistom ni mogo če zaupa- ti, je prišel do izraza še posebej na partijski konferenci na Cinku, ki je potekala od 5. do 8. julija 1942, ko je po mnenju Spomenke Hribar potekala prva skrita, torej “zakulisna seansa” za hrbti krš čanskih socialistov. 320 Prvi dan, ko sta ji prisostvovala tudi Josip Rus kot predstavnik Sokola in Kocbek kot predstavnik krščan- skih socialistov, je Kidri č v referatu hvalil odli čno sode- lovanje med temeljnimi skupinami in poudarjal enako- pravnost kot pogoj enotnosti OF, ki je temelj uspeha v boju: “S tem da partija poudarja svojo avantgardisti č- no vlogo, nikakor no če zmanjšati vloge ostalih skupin. Brez Sokolov in krš čanskih socialistov danes OF ne bi bilo. Partija zna to ceniti in želi čuvati OF kot pun čico svojega o česa v vsem nadaljnjem razvoju.” 321 A da Kidri č kljub poudarjanju enakega pomena drugih skupin v OF ni mislil tako, se razvidi že iz tega, ko je rekel, da so jim “zavezniki”, sodelavci “pomagali v osvobodilni fronti”. Nelagodnost krš čanskih socialistov se je namre č izra- žala tudi v pojmovanju tako imenovanega zavezništva. Komunisti so v tistih časih za vse pripadnike OF, ki niso bili komunisti, uporabljali izraz “zavezniki”. Nekomuni- sti pa so menili, da jih je treba jemati kot enakopravne soborce, medtem ko zavezništvo po njihovem ni pome- nilo enakopravnosti, temve č drugorazrednost. 322 Drugi dan, po Rusovem in Kocbekovem odhodu, je tako Kidri č komunistom samim med seboj povedal, da je “osrednji problem te to čke na našem posvetovanju” prav “problem OF”, to je “problem težav z zavezniki”. Po njegovem mnenju je namre č naravno, da se “pri is- krenih tovariških krš čanskih socialistih (ki so še iskre- ni), ki niso marksisti-leninisti in direktni materialisti”, 319 Kocbek , Pred viharjem, str. 120 320 Hribar , Dolomitska izjava, str. 20. 321 DLRS, knjiga 2, dok. 98. 322 Fajfar , Odlo čitev, str. 189. 146 mora pojaviti skušnjava po dominaciji in da dobivajo določene apetite. 323 Poleg omahljivosti glede “odlo čnega nastopa proti beli gardi” Kidri č kot tendenco (v smislu greha) krš čan- skih socialistov torej navaja tendenco po lastni stran- ki. 324 Da temu ni bilo tako, sicer kaže tudi zavrnitev predloga predstavnikov “stare” SLS, da bi v okviru OF ustanovili skupen organizacijski plenum – krš čanski socialisti so jim predlagali, naj vstopijo neposredno v OF 325 –, a kljub temu, da so se odpovedali snovanju la- stne stranke, je po Kidri čevem mnenju ostala težnja po njej. Vendar je isto časno poudaril, da po razvoju osvo- bodilne borbe v Evropi še ni prišel čas, da bi lahko nare- dili prehod v socialno revolucijo: “Priti danes v konflikt s krš čanskimi socialisti bi pomenilo priti v socialisti čno revolucijo in presko čiti celo etapo.” 326 Zato naj bi jih ko- munisti poskušali le odvrniti od snovanja lastne stran- ke, ne bi pa je smeli prepovedati, saj še niso bili v etapi diktature proletariata z edino stranko KP. 327 Vprašanje, ali so bili komunisti za uresni čitev svo- jih ciljev pripravljeni izdati celo svoje zaveznike, pa še danes povzro ča vrsto polemik. Tako se spleta cela vrsta ugibanj, kdo je izdal zelo vplivnega aktivista v ljubljan- ski organizaciji OF, odvetnika Aleša Stanovnika , ki je bil aretiran 22. maja in 2. junija 1942 tudi ustreljen kot talec. On je bil namre č glavni zagovornik organiziranja skupine krš čanskih socialistov v samostojno politi čno stranko, medtem ko je po njegovi smrti prevladalo sta- liš če zagovornikov nestrankarskega razvoja skupine. 328 Vsi so bili sicer, kot je zapisal tudi Kocbek v Tovarišiji, skupnega mnenja, da ga je nekdo moral izdati. 329 O tem je bil, kot je zapisal njegov sojetnik v šentpetrskih za- porih, Juš Kozak , prepri čan tudi sam: “Nekdo je moral izdati moje skrivališ če. Nisem spal vsak ve čer na istem 323 Prunk , Medskupinsko razmerje v OF v odnosu na strategijo in taktiko, str. 251, 252. 324 DLRS, knjiga 2, dok. 98. 325 Tršan , OF in Dolomitska izjava. 326 Prunk , Medskupinsko razmerje v OF v odnosu na strategijo in taktiko, str. 252. 327 Deželak , Konferenca Komunistične partije Slovenije na Cinku julija 1942, str. 23. 328 Zurc , Aleš Stanovnik . 329 Kocbek , Tovarišija, str. 519. 147 ODNOSI MED TEMELJNIMI SKUPINAMI DO DOLOMITSKE IZJAVE mestu, imel sem dvoje stanovanj. Nocoj so obkolili vse hiše. Natan čno so bili pou čeni.” 330 A pogledi na to, kdo bi ga lahko izdal, so zelo razli čni. Vlado Ambroži č je v članku “Politi čni profil Edvar- da Kocbeka ” zapisal: “Partija si je za izpeljavo na črta pravo časno zagotovila tudi lojalnost najpomembnejših prvakov, zlasti Breclja in Fajfarja , pa tudi Zemljaka . Aleš Stanovnik , skoraj gotovo edini, ki se partiji ne bi bil uklonil, zato ga tudi ni sprejela v vrh OF, čeprav je Kocbek za funkcijo člana IOOF predlagal prav nje- ga, je v čudnih okoliš činah kon čal v Gramozni jami, s čimer je Kocbek v Dolomitih ostal sam in politi čno osamljen.” 331 Takšno sklepanje še podkrepi pri čevanje Josipa Ru- sa , ki je v svojih spominih zapisal, da so v jeseni nastale težave z Alešem Stanovnikom , ker so dobili od Toneta Čamernika , nadzornika v ljubljanskih sodnih zaporih, zaupno pismo, ki je mo čno bremenilo Rudolfa Smersu- ja , sicer Aleševega mladostnega prijatelja. Stanovnik je bil zaradi tega zelo prizadet, še posebej po tem, ko so pismo obravnavali na IOOF in ko je o tem imel z njim razgovor tudi Boris Kidri č . Rus se spominja, da je nastal dokaj napet položaj, saj Stanovnik ni mogel verjeti, da bi bilo pismo verodostojno, in je zaradi tega nameraval prekiniti sodelovanje z OF, vendar so se po njunem raz- govoru zadeve uredile in sodelovanje z Alešem je teklo bolj ali manj nemoteno naprej. 332 Zgodovinar Janko Prunk , ki je najbolj temeljito in znanstveno obdelal zgodovinsko pot krš čanskih sociali- stov na Slovenskem, pa je v Listi, prilogi Železarja, gla- sila jeseniške železarne, leta 1983 v zvezi z aretacijo in usmrtitvijo Aleša Stanovnika zapisal takole: “V zadnjem času se pojavljajo ob njegovi aretaciji dvomljive izjave in namigovanja glede vloge KP. Tu je potrebno re či samo to, da ni primera, ko naj bi KP omogo čila aretacijo svo- jih članov ali sodelavcev v OF.” Peter Vodopivec je v intervjuju s Stanetom Kova- čem postavil vprašanje o trditvi, da je bil “Stanovnik v 330 Kozak , Lesena žlica I, str. 273. 331 Ambroži č , Politi čni profil Edvarda Kocbeka , str. 91. 332 Rus , Zapiski iz življenja Josipa Rusa , str. 151. 148 o čeh nekaterih komunističnih veljakov mo čno na čelen in trmast sogovornik, ki je odlo čno zastopal svoja in krš čanskosocialisti čna stališ ča”, ter dodal, da “okoli- š čine, v katerih je prišlo do izdaje, s katero je padel v italijanske roke dan pred na črtovanim odhodom v par- tizane, še danes niso pojasnjene.” Na to je Stane Kova č odvrnil: “Njegova aretacija in smrt – padel je kot talec – sta bila posledica izdajstva. Kam in odkod so lahko segle korenine izdajstva, ne vemo: gre za govorice in ugibanja.” 333 Eno takšnih pri čevanj, ki temeljijo zgolj na predvi- devanjih in ne postrežejo s trdnimi dokazi, je pri čevanje Angele Vode , ki sicer ni dvomila, da so ga izdali prav komunisti. Po njenih besedah se je moral tisti ve čer, preden so ga Italijani aretirali kot talca, na zahtevo Iz- vršnega odbora OF preseliti iz svojega ilegalnega stano- vanja v drugo, ki so mu ga nakazali oni. Čeprav se je selil v veliki tajnosti, pa so Italijani vedeli za stanova- nje in prišli naravnost ponj. Tako je Vodetova prišla do spoznanja, da “imajo komunisti streljanje talcev v na čr- tu: oni sodelujejo v OVRI – italijanski tajni policiji, kjer poimensko dolo čajo tiste, ki jih je treba postreliti, tam imajo oni svojega zaupnika, ki mu komunisti diktirajo imena”. S tem naj bi po njenem mnenju padli dve muhi na en mah: “predvsem se znebijo neljubih oseb, bodisi nasprotnikov ali pa sopotnikov, ki se ne morejo v vsem prilagoditi; poleg tega pa poženejo ljudem strah v kosti, da se jih čim ve č zate če tja, kjer jih ne doseže aretacija kot talce: k partizanom”. 334 A Janez Stanovnik takšne trditve odlo čno zanika in jih skuša ovre či. Na podlagi pri čevanj je v monografiji “Aleš Stanovnik in njegov čas” zapisal, da so tisti ve čer, ko je bil aretiran, italijanski agenti sledili Stanovniku k Jerši ču , kjer naj bi prespal. Sicer je na Dermotovi ulici za nekaj časa ušel zasledovalcem, zato niso videli, ali je vstopil pri Umeku ali Jerši ču . To pa naj bi bil po mnenju Janeza Stanovnika tudi dokaz, da policijskim agentom ni bilo prijavljeno skrivno preno čevališ če pri Jerši čevih , ampak so mu preprosto sledili s Pleteršnikove na Der- 333 Stanovnik , Aleš Stanovnik in njegov čas, str. 128, 129. 334 Vode , Skriti spomin, str. 96, 97. 149 ODNOSI MED TEMELJNIMI SKUPINAMI DO DOLOMITSKE IZJAVE motovo ulico, saj so najprej prišli k Umekovim in šele nato k Jerši ču . 335 Vsekakor o njegovi smrti oziroma domnevnem izdaj- stvu KP ni dokazov. Poro čilo, v katerem VOS poro ča CK KPS, da so Italijani Stanovnikovo ustrelitev argumenti- rali s tem, da je imel zvezo z “mlado gospo” (Zdenka Ki- dri č – op. avt.), pri ča prej o nasprotnem, 336 vse drugo pa so samo ugibanja, ki temeljijo med drugim tudi na Sta- novnikovem odnosu do komunistov. Stanovnik se je na- mre č distanciral od komunisti čne revolucionarne strate- gije, kakor tudi od njihovega sistema vrednot, tj. od ma- terialisti čnega svetovnega nazora, 337 medtem ko je Kidri č z dialekti čnim materializmom dokazoval upravi čenost partije do avantgardnega položaja v OF, kar je razvidno iz njegovih izjav, da ni mogo če lo čiti nazora od politike: “Dialekti čni materializem je en nazor, krš čanski socia- lizem je drugi. Ne izklju čujemo, da postanejo krš čanski socialisti revolucionarji v smislu socialne revolucije. Ja- sno pa je, da avantgardnega boja ni mogo če graditi na čem drugem kot na dialekti čnem materializmu.” 338 Ker pa je bila iz antagonisti čnih svetovnonazorskih razlogov pripadnost krš čanskemu socializmu torej ne- združljiva s članstvom v komunisti čni partiji, je Kocbek vstopanje krščanskih socialistov v KPS odlo čno zavra- čal. Njegov odnos do komunizma sicer ni bil povsem enozna čen, saj lahko iz njegovih dnevniških zapiskov po eni strani razberemo, da je videl dialekti čni mate- rializem v njegovi absolutni filozofski pomanjkljivosti, nedostatnosti, 339 po drugi strani pa vidimo, da je Koc- bek komuniste tudi ob čudoval, saj je bil komunizem po njegovem mnenju “edina sila, ki u činkovitost veže s pri- čevanjem”, vprašanja, ali je postal komunist, pa ni niti zanikal, temve č je odvrnil, da je kapitalizem anarhi čen in kaoti čen, razpadajo či svet, medtem ko je socializem harmoni čen ter konstruktiven in pomeni novi svet. 340 335 Stanovnik , Aleš Stanovnik in njegov čas, str. 112, 114. 336 ARS, AS 1483 t.e. 5, Poro čila Zdenke Kidri č CK-ju, 1942. 337 Stanovnik , Aleš Stanovnik in njegov čas, str. 46. 338 Prunk , Medskupinsko razmerje v OF v odnosu na strategijo in taktiko, str. 251, 252. 339 Ambroži č , Politi čni profil Edvarda Kocbeka , str. 73. 340 Kocbek , Tovarišija, str. 519. 150 Kljub temu je, kot re čeno, vstopanje krš čanskih socialistov v KPS zavra čal in se ni strinjal niti s tisti- mi krš čanskimi socialisti, ki so sicer želeli ohraniti kr- ščanski nazor, vendar so potrebo po vstopanju v KPS utemeljevali predvsem kot takti čno potezo, s katero bi omilili neuravnoteženost med Izvršnim odborom OF in Centralnim komitejem KPS, ko se je težiš če odlo čanja vse bolj prevešalo k slednjemu. Menil je, da ideje ni mo- go če žrtvovati trenutnim takti čnim potrebam in da tudi ni mogo če zahtevati od komunistov, da oni spremeni- jo partijska idejna izhodiš ča. 341 Pri tem pa je sugeriral komunistom, da če je potrebna kakšna intimnejša po- vezava med IOOF in med CK KPS, naj “sprejmejo v CK KPS stalnega ali nestalnega predstavnika nepartijcev iz IOOF, ki bi hkrati predstavljal vse nepartijce v osvo- bodilnem gibanju”. 342 Vsaj kar zadeva najožje vodstvo krš čanskih socialistov, je Kocbek v navedenih pogledih ostal osamljen, kajti kmalu po sprejetju Dolomitske iz- jave sta iz IOOF vstopila v KPS Tone Fajfar in dr. Ma- rijan Brecelj , kasneje pa še nekateri drugi vidnejši kr- ščanski socialisti (Janez Stanovnik , Mavricij Borc , Miha Poto čnik itd.). 343 Partija si je namre č ves čas prizadevala “likvidirati” njihovo skupino oziroma jo vklju čiti v partijo, tako da je Kocbek celo zapisal, da so komunisti v zvezi s tem kristjanom v Osvobodilni fronti “povzro čali vedno nove težave”, saj so v tem, da se je krš čanskosocialisti čna skupina odpovedala stranki ali lastni politi čni organi- zaciji, videli “zgolj izraz neogibnega objektivnega razvoja na Slovenskem”, od trenutka, ko so krš čanski socialisti vstopili kot ena izmed osnovnih skupin v Osvobodilno fronto, pa so jim ve čkrat dejali, da so vse njihove zaslu- ge subjektivne in bodo postale objektivne le, ko bodo vsi stopili v partijo. Pri tem je Kocbek dodal, da so slišali celo stavek: “Dokler niste v partiji, ste nujno zoper njo, pa četudi ste v OF, kajti kdor se ustavi na pol poti, je 341 Deželak Bari č , Komunisti čna partija Slovenije in revolucionarno gibanje, str. 64, 65. 342 Kocbek , Listina, str. 178, 179. 343 Deželak Bari č , Komunisti čna partija Slovenije in revolucionarno gibanje, str. 64, 65. 151 ODNOSI MED TEMELJNIMI SKUPINAMI DO DOLOMITSKE IZJAVE nujno za vlogo Kerenskega, pa naj se subjektivno še ta- ko odreka takšni vlogi.” 344 Kocbek se je sicer zelo rad pogovarjal s Kidri čem in ga je tudi cenil kot politika, svoj ob čudujo č odnos do njega pa je med drugim izpri čal v Tovarišiji: “Jaz sem vi- del v Kidri ču plemenitega žrebca, ki ga je narava spusti- la v zgodovino, on je videl v meni osli ča s prebrisanimi o čmi in s skrivnostnim križem na hrbtu.” 345 Tudi Kardelju je Kocbek priznaval brezpogojno av- toriteto v slovenski kompartiji, medtem ko je v Tovari- šiji o njem zapisal, da “ves na čin njegovega mišljenja in izražanja daje podobo zavzetega in razsvetljenega človeka”. 346 Vendar je bil Kardeljev odnos do njega manj oseben od Kidri čevega , celo vzvišen, kot npr. tedaj, ko mu je na Kocbekovo vprašanje, kako poteka kadrova- nje v vojski, kratko odgovoril, da na partijski na čin. 347 Kljub temu ga je Kardelj januarja 1943 v pismu Titu ocenil razmeroma ugodno in ga med drugim opisal tudi takole: “V vsem svojem naziranju je pravi predstavnik katoliškega intelektualca, zelo bistrega, ki hitro razume in ima rad, da se z njim odkrito razgovarja o vseh vpra- šanjih tako za sedaj kakor za pozneje. Kadar omahuje, se mora vselej kdo izmed nas znajti na kraju samem in ga vrniti. V Partijo ima veliko zaupanje. Naše mnenje je, da bo šel do konca z nami. (…) Osebno je zelo ob čutljiv. Toda če se poprej v kakšnem konkretnem ukrepu z njim pogovoriš, se ga da hitro prepri čati (…) Za trdnost OF in IOOF je pri nas vedno najvažnejše pridobiti njega (…) On je tudi za katoliške množice v Sloveniji najvidnejše poroštvo, da bodo komunisti ‚spoštovali vero‘.” 348 Vendar pa naj bi partija po Kocbekovem pri čeva- nju do njega gojila sum, kar naj bi bilo razvidno tudi iz stavka, ki ga je Kocbek od Kidri ča in Kardelja slišal tolikokrat, da je postal že del partizanskega humorja, in sicer: “Ti si čisto fejst fant, imaš sicer subjektivno prav, 344 Kocbek , Listina, str. 312, 313. 345 Ambroži č , Politi čni profil Edvarda Kocbeka , str. 79. 346 Kocbek , Tovarišija, str. 98. 347 Ambroži č , Politi čni profil Edvarda Kocbeka , str. 79. 348 Godeša , Kocbekov in Fajfarjev pogled na vlogo krš čanskih socialistov v OF, str. 171, 172 152 ampak objektivno, kar govoriš, je škodljivo.” 349 Zato naj bi komunisti tudi v trenutku, ko so spoznali, da ne bodo mogli z njim manipulirati, sklenili, da se ga odkrižajo. A njihov na črt, da bi odšel na prvo zasedanje Avnoja v Biha ć in ostal v Bosni kot eden izmed podpredsednikov te ustanove, je zaradi pete ofenzive spodletel, zato so ga na drugem zasedanju Avnoja v Jajcu izvolili za člana za časne jugoslovanske vlade, v Slovenijo pa se je smel vrniti šele leta 1946, po dveh letih in pol, ko so si “tova- riši uredili Slovenijo po svoje”. 350 349 ARS, AS 537, t.e. 25, Nadaljevanje seje IOOF Slovenije, 15. maj 1951. 350 Kocbek , Svoboda in nujnost , str. 302. 153 ODNOSI MED TEMELJNIMI SKUPINAMI DO DOLOMITSKE IZJAVE Sokoli poleg splošnega svobodomiselstva, politi čne demokracije in obrambe slovenskega naroda niso imeli drugih svojih ideoloških postavk, ki bi jih branili in tako prihajali navzkriž s komunisti. Zato so že od pomladi 1942 vstopali v partijo, dobivali visoke položaje v parti- zanski vojski, ohranjali pa star kulturnobojni sektaški duh do katoličanov, ki so ga prenašali tudi na krš čanske socialiste. 351 Tako je Kardelj 14. decembra 1942 v poro- čilu Titu pisal, da poleg Edvarda Kocbeka IOOF pre- dlaga v Izvršni odbor Protifašisti čnega sveta tudi pred- stavnika Sokola, Josipa Rusa , saj vladajo med sokoli in krš čanskimi socialisti veliko bolj zaostreni odnosi kot med komunisti in krš čanskimi socialisti in bi bilo po njegovih besedah za nacionaliste skoraj nesprejemljivo, če bi v IO predstavljali Slovence samo krš čanski socia- listi, ker jih imajo še vedno po malem za “klerikalce”. 352 Podobno je tudi Kidri č omenil, da je najve č sektaških napak na terenu povzro čal nov partijski kader, ki se je v glavnem rekrutiral iz bivših liberalnih vrst (sokoli) in prinesel s seboj tradicionalne “protiklerikalne” poglede in tendence. 353 A podobno kot krš čanski socialisti, ki so se uprli vodstvu legalne katoliške stranke, je tudi levo krilo v 351 Prunk , Medskupinsko razmerje v OF v odnosu na strategijo in taktiko, str. 250– 251. 352 Jesen 1942, dok. 207. 353 Jesen 1942, dok. 208. Odnosi med Komunisti čno partijo Slovenije in sokoli 154 Sokolu “izražalo nacionalni in plebejski odpor osnovnih slovenskih sokolskih in nacionalno usmerjenih plasti proti režimskemu ter narodno izdajalskemu ravnanju uradnih sokolskih vrhov in zakupnikov oficialnega na- cionalizma”. Z vzpostavitvijo sodelovanja med levim sokolstvom in delavskim razredom pa je svojo zunanjo potrditev doseglo tudi zgodovinsko dejstvo, da so “prvo- borilec za narodno svobodo postale ljudske množice, da pa je protiljudska reakcija dokon čno krenila na naro- dno izdajalska pota”. 354 Kako so komunisti tedaj videli sokole, nazorno govori Kidri čevo pismo Josipu Brozu decembra 1942: “Najmo čnejše so naše zveze s Sokoli. Ti niso le samo popolnoma z nami, ampak je velik del njih že v partiji. Skoraj ves naš novejši kader se je pravzaprav rekruti- ral iz njihovih vrst. Oni sploh no čejo nastopati kot po- liti čna organizacija, ampak samo kot ‚nacionalisti‘, ki prepuš čajo vodstvo vsega politi čnega boja slovenskega ljudstva kompartiji. To enotnost z njimi bomo tudi da- lje krepili, ker nam je resni čno dala močno podporo za ohranitev OF, toliko bolj, ker so vedno brez pridržka podpirali naše predloge, kadar smo jih postavljali pred vse skupine OF.” 355 V primerjavi sokolstva in komunizma je Zoran Po- li č glavno razliko med Komunisti čno partijo Slovenije in sokoli videl v tem, da je bila partija politi čna stranka, medtem ko je bilo sokolstvo vzgojna organizacija. Pot politi čne stranke pa je po njegovem mnenju druga čna kakor pot vzgojne organizacije, saj je za števil čno moč in udarnost stranke nujno, da hitreje doseže uspehe kakor pa vzgojna organizacija in je zato tudi jasno, da politi čna stranka ne more stopati, kar se ti če spremembe reda, po poteh vzgojne organizacije, temve č mora uporabiti krajše, vzgojnim principom nasprotne poti. Medtem ko je komunisti čna stranka videla prehod v pravo obliko družbenega reda preko diktature proletariata, je bilo so- kolstvo proti vsaki diktaturi, tudi diktaturi proletariata, čeprav je bila diktatura proletariata po Poli čevem mne- nju po svoji vrednosti mnogo bližja politi čni demokraciji 354 Kidri č , Zbrano delo, knjiga 1, str. 308–320. 355 Jesen 1942, dok. 207. 155 ODNOSI MED TEMELJNIMI SKUPINAMI DO DOLOMITSKE IZJAVE kakor pa katerakoli druga diktatura v preteklosti. Iz is- tega razloga tudi demokracija v diktaturi proletariata še ni bila mogo ča, ker je šlo pri tem za uni čenje buržoazije, ampak naj bi prišla do izraza šele v zadnji fazi, to je v pravi komunisti čni družbi. Prav tako je komunizem po njegovih besedah kot politi čna skupnost stremel po na- silni spremembi kapitalisti čnega reda, ker naj bi samo v takšni zunanji spremembi videl možnost vzpostavitve svobodnih odnosov med posamezniki ter hkrati stremel po oblasti, da bi z izvajanjem oblasti ustvaril vse pogo- je svoje družbene ureditve. V tem nasprotju med ko- munisti čno stranko in sokolstvom pa naj bi bil ravno najbistvenejši element, ki je dopuš čal vzporedno delo in medsebojno delovanje. Sokolstvo namre č po Poli če- vih besedah nikoli ni segalo po politi čni oblasti, ker je bilo to v nasprotju z na čeli vzgojne organizacije, pa č pa naj bi s svojim delom pripomoglo k prehodu v svobodno družbo. Komunizem, kateremu sokolstvo ni posegalo v njegovo izvajanje politi čne oblasti, temve č ga je s svojim vzgojnim delom samo “oplemenitilo”, pa bi lahko prešel iz oblastniškega poslovanja v upravljalno, iz neenako- vredne v svobodno družbo. 356 Kljub temu da so brez pomislekov priznavali avant- gardno vlogo in politi čno vodstvo KP, pa so komunisti sokolom zamerili njihovo tendenco, naj bi se partija “iz- ena čila z OF”. To je bilo namre č ravno v nasprotju s komunisti čno filozofijo, saj bi se v tem primeru zabri- sala (znotrajistovetnostna) diferenca med njo in OF – in kako bi potem mogla biti partija avantgarda, če bi se “izena čila z OF”. Kidri č je iz tega sicer zaklju čil, da je ta sokolska tendenca “tendenca likvidirati vlogo partije”, tj. avantgardisti čno vlogo partije, 357 vendar ta tendenca po njegovih besedah ni bila nevarna, v poročilu Titu pa je pisal, da “se jo lahko postopoma v vseh posameznih primerih odstranjuje”. S sokoli torej ni bilo ve čjih težav in po besedah Kidri ča so obstojali vsi pogoji, da “gredo z nami celo v poslednjo etapo: 1. ker je njihovo bor- beno jedro že zajeto v partiji; 2. ker je njihovo sedanje 356 ARS, AS 1487, t.e. 9, Marko Skalar (Zoran Poli č ): Sokolstvo in komunizem, leto 1943. 357 Hribar , Dolomitska izjava, str. 25. 156 vodstvo najbolj energi čno prelomilo s prejšnjim “jugo- slovanskim” vodstvom; 3. ker so izrazito sovjetofilsko razpoloženi. – Socialno Sokoli predstavljajo tiste ple- bejske malomeš čanske množice, ki se lahko v sedanjih splošnih pogojih kapitalisti čnega razvoja uporabijo kot rezerva proletariata.” 358 Kidri č je torej omenil, da je “njihovo borbeno jedro že zajeto v partiji”. V partijo je leta 1942 namre č vstopilo precej sokolov iz vrst nižjega kadra, ki so se za tak ko- rak že zaradi svetovnonazorskih razlogov odlo čali mno- go lažje kot npr. krš čanski socialisti. Sokolsko vodstvo se s tem ni obremenjevalo, saj je vstop sokola v eno ali drugo stranko obravnavalo za stvar osebne odlo čitve. Takšno na čelno stališ če pa naj ne bi veljalo za vodstvo Sokola, ker v tem primeru ne bi moglo ohranjati polne odgovornosti do vseh svojih članov. Josip Rus je npr. dejal, da se on osebno do konca vojne ne more vezati na KP, ker ga odgovornost v celoti veže na Sokol, vendar je pristavil, da ga tudi nih če ni prosil ali celo silil, da bi vstopil v KPS. 359 Kidri č je še na partijski konferenci na Cinku poudaril, da bi bilo popolnoma napa čno, če bi tiste sokole, ki so prišli v partijo, odvlekli od dela v so- kolski organizaciji, ker bi s tem vzbujali videz, da je med sokolsko organizacijo in partijo nasprotje in bi sokolsko organizacijo s tem prepustili tistim, ki še niso bili ta- ko “napredni”, da bi bili “sposobni za partijo”. Sokolski partijci naj bi zato delali med sokoli in ohranjali videz sokolov. 360 Kljub temu da je bilo s sokoli “neprimerno lažje kot s krš čanskimi socialisti”, kot je povedal Kidri č na kon- ferenci na Cinku, zlasti zaradi tega, ker pri njih ni bilo strankarskih tendenc, pa je tudi med sokoli in komu- nisti prihajalo do nesoglasij. 361 Tukaj je šlo predvsem za zelo zaostrene odnose med Josipom Rusom in Bori- som Kidri čem . Njuna najbolj ko čljiva nesoglasja so bi- la v zvezi s partizansko vojsko, ki naj bi ostala vojska Osvobodilne fronte, torej vojska slovenskega naroda. Ta 358 Jesen 1942, dok. 208. 359 Deželak Bari č , Komunisti čna partija Slovenije in revolucionarno gibanje, str. 63–64. 360 DLRS, knjiga 2, dok. 98. 361 Prav tam. 157 ODNOSI MED TEMELJNIMI SKUPINAMI DO DOLOMITSKE IZJAVE nasprotja v zvezi z vojsko so se prvi č pojavila že v Lju- bljani, ko je Josip Rus nasprotoval imenovanju Franca Leskoška za prvega komandanta, ker je menil, da za tak položaj ni bil dovolj usposobljen. Po njegovem mnenju bi bil Aleš Bebler primernejši za takšno mesto, saj si je kot vojaški funkcionar nabral izkušnje v španski drža- vljanski vojni. Zaradi njegove pripombe je nastal dokaj napet položaj, zato Rus ni vztrajal pri svojem predlogu, je pa že takrat spoznal, da partija forsira v vodilne polo- žaje ljudi, ki niso ustrezno usposobljeni. Drugi spor v zvezi z vojsko je nastal po tem, ko so na povabilo Edvarda Kardelja prišli v Slovenijo Arso Jo- vanovi ć in drugi oficirji Vrhovnega štaba narodnoosvo- bodilne vojske z namenom, da prevzamejo vodilne po- ložaje v slovenski vojski. Takrat so Josipa Rusa podprli tudi drugi člani Izvršnega odbora OF in tako dosegli, da omenjeni oficirji niso zasedli vodilnih mest v slovenski partizanski vojski. Naslednje nesoglasje je nastalo zaradi tega, ker je vodstvo Komunistične partije Slovenije, mimo Izvršnega odbora OF in celo brez njegove vednosti, za čelo posta- vljati v partizanskih enotah komisarje, kar je v bistvu pomenilo, da vojska ni bila ve č pod nazorom Osvobodil- ne fronte, ampak je prehajala pod nadzor komunisti čne partije, torej da se je levila iz vojske Osvobodilne fronte v vojsko komunisti čne partije. Četrti č pa je prišlo do spora, ko je oktobra 1943 Bo- ris Kidri č predlagal, naj vodstva slovenske partizanske vojske ne imenuje ve č Izvršni odbor OF, temve č Vrhovni štab NOV in POJ. Dva dni je Josip Rus vodil razpravo z Borisom Kidri čem in mu dokazoval, da bi to pomeni- lo tudi kršitev Temeljnih to čk OF iz leta 1941, saj sa- moodločba narodov brez lastne vojske ni ni č ve č kot le prazna beseda, a ker ga drugi člani Izvršnega odbora OF niso podprli, ni mogel prepre čiti prehoda slovenske vojske pod nadzor vrhovnega štaba, torej pod nadzor jugoslovanske vojske. 362 Do nesoglasij je prihajalo tudi na terenu. Tako sta Rus in Bebler odšla v Ribnico, da bi zgladila razli čna 362 Rus , Prispevek Josipa Rusa in slovenskega Sokola k nastanku Osvobodilne fron- te, str. 234. 158 stališ ča, ki so jih zavzemali sokoli in partijci, še bolj resen pa je bil konflikt na Notranjskem, kjer sta na- meravala Franc Popit in Ivan Novak - O čka likvidirati Rada Peha čka , ker sta ga sumila, da ima zveze z Italija- ni. Rus , ki je šele s Kidri čevo pomočjo prepre čil, da ga niso likvidirali (Peha ček je bil kasneje znan komandant in tudi šef KOS-a v JNA), pa je v spominih zapisal, da se je takrat prvi č sre čal z metodami, ki so bile sokolom povsem tuje. 363 363 Rus , Zapiski iz življenja Josipa Rusa , str. 148. 159 ODNOSI MED TEMELJNIMI SKUPINAMI DO DOLOMITSKE IZJAVE Čeprav naj bi imela Osvobodilna fronta do pomla- di 1943 oziroma do podpisa Dolomitske izjave nekate- re koalicijske elemente, je med temeljnimi skupinami v OF, na čelno enakopravnimi, z dejansko vodilno vlogo že od za četka izstopala KPS, ki je bila tudi edina stranka. Kljub temu da so ves čas poudarjali lojalnost in enako- pravnost med skupinami, je KPS tudi ves čas poudarja- la svojo avantgardno vlogo in, kot že re čeno, tudi “zame- rila” sokolom njihovo stališ če, naj bi se KPS “izena čila z OF”. Vendar pa ji je ve čina udeležencev Osvobodilne fronte pripisovala nesporno vodilno vlogo. Tako je Ma- kso Šnuderl zapisal, da je imela OF že ob svoji ustano- vitvi znake koalicije, ker so v vodstvu sodelovale razne skupine, na znotraj pa je bila enoten vseljudski odpor proti okupatorju, enotno vseljudsko gibanje za osvobo- ditev in združitev slovenskega naroda na temelju naci- onalne enakopravnosti in ljudske demokracije: “Tudi se skupine, ki so ustanovile OF, niso nikoli pogajale o kaki pariteti, o delitvi vlog ali podobno, ker je bila vodilna vloga KP nesporna. Tudi temeljne teze, to je idejne te- melje OF, je bila predložila KP. (…) OF je torej v svojem družbenem bistvu pomenila združitev slovenskega ljud- stva pod novim družbenim vodstvom, ki se je ustanovi- lo v pogojih narodnega osvobodilnega gibanja. V tem je bistvo nastanka OF in ne v koaliciji. OF torej nikoli ni bila koalicija. B. Kidri č je leta 1945 ugotovil, da OF že Zna čaj Osvobodilne fronte – koalicija, enotno vseljudskogibanje ali avantgardna vloga KPS 160 leta 1941 ni imela skoraj nobenih primesi koalicije.” 364 Vendar se tudi glede tega vprašanja celo neposre- dni udeleženci ustanovitve OF razhajajo glede tega, ali je to bila koalicija ali ne. Edvard Kardelj je v svojem referatu 15. julija 1945 na kongresu OF v Ljubljani tako dejal: “Nedvomno je bila OF formirana spo četka predvsem kot koalicija. Ta koalicija v vrhovih se je sicer naslanjala na enotno antifašisti čno in narodnoosvobo- dilno stremljenje slovenskih ljudskih množic, kar je ne- dvomno pomenilo, da je postavljen temelj vsenarodnega osvobodilnega gibanja, toda dejstvo je, da je v prvem za četku vendarle bila koalicija.” Po drugi strani pa je Miha Marinko isti dan izjavil: “Mišljenje o izrazito koa- licijskem zna čaju OF ob njenem nastanku in v njenem razvoju je napačno.” 365 Tudi po pri čevanju Josipa Rusa že na ustanovnem sestanku ni bilo govora o kakršni koli politi čni koaliciji strank ali skupin, saj je prevladovalo mnenje, da takšen razvoj ne bi ustvarjal pogojev prepotrebne narodne eno- tnosti, ampak bi javno življenje v prihodnosti verjetno vodil v “ozra čje politi čnih strankarskih trenj”, kakor je povedal dr. Marijan Brecelj v intervjuju za Slovenskega poro čevalca leta 1944. 366 V tem pogledu je bila pomembna tudi seja, na ka- teri so sklenili, da se Nagode izklju či iz OF, saj so prav ob Nagodetovem primeru podrobneje opredelili OF kot enotno in ne kot parlamentarno-koalicijsko organizaci- jo, v kateri razmerja med skupinami niso pogodbena ali neobvezna. Soglašali so, da so razmerja med skupina- mi sicer povsem enakopravna, vendar hkrati obvezna v tem smislu, da je skupni program OF obvezen za vse skupine. Nadalje pa tudi nobena skupina zaradi tega ne bi mogla sprejemati samostojno sklepov, ki bi bili v nasprotju s programom OF ali pa s sklepi IOOF. 367 K enotnosti v OF in proti skupinskemu in strankar- skemu separatizmu so pozivali ves čas. Tako je Boris Kidri č že 24. oktobra 1941 v Slovenskem poro čevalcu 364 Šnuderl , Zgodovina ljudske oblasti, str. 125, 126. 365 Stanovnik , Aleš Stanovnik in njegov čas, str. 82. 366 ARS, AS 1547, t.e. 72, Slovenski poročevalec, leto V, št. 10, 27. april 1944, Raz- govori z voditelji Osvobodilne fronte – dr. Marijan Brecelj . 367 Rus , Zapiski iz življenja Josipa Rusa , str. 143, 144. 161 ODNOSI MED TEMELJNIMI SKUPINAMI DO DOLOMITSKE IZJAVE objavil članek “Za čim tesnejšo enotnost OF”, 13. no- vembra pa še “Za pristno lojalnost v OF”, v katerem je opozarjal, da “kdor želi biti poklicno nelojalen, ta je pa č dokazal svojo nezrelost in nacionalno škodljivost”, na- rod in Osvobodilna fronta pa “bosta znala pojave ne- lojalnosti pravo časno zatreti”. 368 Prav tako je Kardelj v članku “Odlo čen boj sektaštvu” zapisal, da “Osvobodil- na fronta ni koalicija strank, temve č vseljudsko gibanje, sestavljeno iz cele vrste gibanj v demokrati čnih ljudskih množicah, gibanj, ki nosijo na sebi razli čne pe čate pre- teklosti, razli čne idejne poglede, razli čno formo, ki se razlikujejo po stopnji razvoja, po dozorelosti, po bor- benosti in revolucionarni prekaljenosti, toda po vsebi- ni enotno izražajo celoten proces osvobajanja najširših ljudskih množic slovenskega naroda od protiljudske re- akcije in imperialisti čnega zatiranja”. 369 Pojmovanje zna čaja Osvobodilne fronte je bilo ta- ko med ustanovnimi skupinami zelo razli čno. Cilj kr- ščanskih socialistov je bila tako med vojno kot tudi še v obdobju po njej nacionalna in socialna revolucija, toda v okviru eti čnih kriterijev, da bi bila zagotovljena pri- hodnost socializma. Pri notranjepoliti čnih vprašanjih je imel Kocbek sorodne poglede kot komunisti, tako glede potrebe po enotnosti OF kot glede nepotrebnosti politi č- nih strank. Razlika med njimi pa je bila pri vprašanju uresni čevanja ljudskofrontnega koncepta kot prevladu- jo če politi čne opcije. Verjel je, da lahko leva koalicija zaživi kot realna politi čna opcija in po mirni poti opravi vse potrebne družbene spremembe. 370 Čeprav so krš čanski socialisti v vrhovih Osvobodil- ne fronte ves čas zagovarjali enotnost, kar je razvidno iz stavka, da skupina “nima nezdrave politi čne ambicije po oblasti, pa č pa iskreno željo po naprednem sodelo- vanju”, so kristjani po Kocbekovih besedah imeli tudi potrebo, da se v Osvobodilni fronti še intenzivneje po- vežejo in ostanejo “celi nedeljivi ljudje”. To je od njih zahtevala celotnost krš čanskega nazora ter osvobodilna 368 DLRS, knjiga 1, dok. 62; ARS, AS 1547, t.e. 69, Slovenski poro čevalec, leto II, ŠT. 25, 13. november 1941, Za pristno lojalnost v OF. 369 Delo, str. 167. 370 Gabri č , Na ostrem robu med pozicijo in opozicijo, str. 147–149. 162 etika novega slovenstva. Kocbek pa je tudi dodal, da se njihov nazor ne da “omejiti na pasivnost čustva in misli ali na tako imenovano zasebno versko življenje, ker je krš čanstvo aktiven nazor, ki brani človeka v vseh položajih in zahteva od njega v slehernem trenutku neposrednega ali posrednega izraza”. 371 Zaradi tega so krš čanski socialisti na terenu želeli ohranili svojo orga- nizacijo: “Vsaka skupina ima pravico in dolžnost, da s pomo čjo svoje organizacije širi idejo narodne osvobodi- tve, da pridobiva pristaše na svojem lastnem terenu, da zbira in vzgaja svoje aktiviste, da izdaja po potrebi svoje osvobodilno glasilo, da ima svoje sestanke, da ima svoje vodstvo in svoj plenum. Na drugi strani pa je prav tako važno, da se Osvobodilna fronta razlikuje od sleherne svoje skupine, da se vedno vidneje dviga nad vse kot enotno gibanje, ki po svojem pomenu in mo či preraš ča vse skupine. Smer tega lo čevanja Fronte od skupine naj pelje v tvorbo novega, vsem skupinam nadrednega or- ganizma z lastnim, vsem skupinam enotnim narodnim vodstvom, ki naj po časi dobi vse znake enotne in edin- stvene narodne avtoritete.” 372 Po drugi strani so sokoli najbolj dosledno poudar- jali potrebo po enotnosti v OF. Zahteve krš čanskih so- cialistov so se jim sicer zdele normalna reakcija na vse bolj o čitno uveljavljanje ideje o vodilni vlogi KP v OF ter o avantgardni vlogi komunistov v vojski in na terenu, vendar se Rus ni hotel vmešavati v spore med krš čan- skimi socialisti in komunisti. Sokoli sicer niso podprli zahtev krš čanskih socialistov, čeprav jih niso neposre- dno zavra čali, opozorili pa so, da bi z nastankom pov- sem samostojnih organizacij ustanovnih skupin verje- tno razpadlo celotno gibanje, kar bi imelo nepredvidljive posledice in ne bi zagotavljalo kon čnega uspeha. Prav tako pa sokoli tudi niso sprejeli ideje o vodilni oziroma avantgardni vlogi KP v OF. Vodilna vloga KP je sicer bi- la omenjena in tudi sprejeta leta 1941, vendar le kot idejna, ne pa tudi kot organizacijska vloga komunistov v OF. Sokoli so zavzeli jasno stališ če, da niso za preo- 371 Prunk , Medskupinsko razmerje v OF v odnosu na strategijo in taktiko, str. 250, 251. 372 Kocbek , Pred viharjem, str. 111–113. 163 ODNOSI MED TEMELJNIMI SKUPINAMI DO DOLOMITSKE IZJAVE brazbo OF kot enotne organizacije v koalicijo, ki dopu- šča ekskluzivne odnose bodisi med sokoli in KP ali ek- skluzivne odnose med sokoli in krš čanskimi socialisti, ker so takšni ekskluzivni odnosi v OF v vojni premalo zanesljivi in lahko, zlasti v vojaških enotah, pripeljejo do tragi čnih posledic. Vztrajali so pri tem, da se vse tri ustanovne skupine vežejo neposredno na OF in samo na OF. Njihov cilj je bil tako povsem jasen in preprost: kolikor je mogo če dolgo vzdrževati enotnost OF in pre- pre čiti kakršne koli ekskluzivne kombinacije v OF. 373 Avtonomijo so torej po besedah Rusa pojmovali ze- lo razli čno: “Medtem ko se je Kocbek zavzemal za ve čjo svetovnonazorsko avtonomijo krš čanskih socialistov v OF, sem se jaz zavzemal za bolj izdelan program OF in za njegovo nadaljnjo konkretizacijo. Medtem ko je Ko- cbek težil k ve čji organizacijski avtonomiji ustanovnih skupin v OF, sem se jaz zavzemal za manjšo samostoj- nost komunistov in za večjo odgovornost partijcev do OF.” 374 373 Rus , Zapiski iz življenja Josipa Rusa , str. 166, 167. 374 Prav tam , str. 182, 183. Množi čne organizacije v okviru Osvobodilne fronte 167 MNOŽI ČNE ORGANIZACIJE V OKVIRU OSVOBODILNE FRONTE V okviru Osvobodilne fronte so med njenim razvo- jem za čele delovati množi čne organizacije: Delavska enotnost (DE), Antifašisti čna ženska zveza (AŽZ), Zveza slovenske mladine (ZSM) in Slovenska narodna pomo č (SNP) ter oborožene enote Varnostnoobveš čevalna služ- ba (VOS) in Narodna zaš čita (NZ). Delavska enotnost je združevala delavstvo v tovarnah, Antifašisti čna ženska zveza ženske in ostarele, ki niso mogli sodelovati v boju, in Zveza slovenske mladine mladino do 26. leta starosti. Slovenska narodna pomo č je skrbela za materialno po- moč žrtvam okupatorja in njihovim družinam. Narodna zaščita se je poleg partizanskih čet osno- vala jeseni 1941 kot vojaška formacija OF, Varnostno- obveš čevalna služba, ki je bila v rokah komunistov, pa je poleg obveš čevalne dejavnosti opravljala tudi sabota- žna dejanja – izvajala je razne tvegane akcije, med dru- gim je reševala aktiviste iz zaporov, od jeseni 1941 pa je za čela tudi obra čunavati z nasprotniki OF. Z ustanavljanjem množi čnih organizacij OF je gi- banje na številnih obmo čjih v resnici postalo množi č- no, trdnejše in strukturno zelo pestro. Vodstvo OF je pri ustanavljanju teh organizacij upoštevalo specifi čne vidike, pod katerimi bi bilo mogo če v gibanje pritegniti nove sodelavce v skladu z njihovimi interesi, posebnim položajem in tudi njihovo stopnjo pripravljenosti izpo- stavljati se v gibanju. Upoštevalo je generacijski vidik, spol ali pripravljenost posameznikov, da gibanje mor- da podprejo predvsem s humanitarnimi dejanji, vendar 168 brez izrazitejše politi čne angažiranosti. Ob tem je pred- videvalo, da bo vse te kategorije z vztrajnim politi čnim delom mogo če postopno trdneje vezati na OF. 375 A v praksi so procesi potekali tudi nasprotno od pri čako- vanj, kar je prišlo najbolj do izraza v Ljubljani, kjer so se organizacije vse bolj krepile, zato je 14. junija 1943 izvršni odbor poslal politi čno organizacijska navodila, v katerih je poverjeništvo IOOF za Ljubljano opozarjal, da je sistem organizacije OF “zgrešen”, saj se spreminja v nekakšno federacijo NZ, DE, AŽZ in ZSM, organizacija OF na terenu pa je zaradi tega skoraj izginila oziroma ohranila zgolj odbore funkcionarjev. Tako je vodstvo OF zapisalo, da so AŽZ, ZSM in DE sicer samostojne organizacije, ki jih morajo razvijati in širiti, vendar ne morejo nadomestiti terenskih organizacij OF, ker ob ta- kšnem organizacijskem sistemu OF ne bi mogla znova razviti organov narodne oblasti, s tem pa ne bi mogla “izpolniti svoje bistvene naloge”: “Pod ‚oblastjo OF‘ pa si v Lj(ubljani) predstavljamo približno tak položaj, ka- kršen je bil v prvi dobi poleta osvobodilnega gibanja, ko je nastala ozna čba ‚država v državi‘. Organizacijo OF je potemtakem potrebno znova in kar najdoslednjeje raz- viti v množi čno organizacijo.” 376 375 Deželak Bari č , Osvobodilna fronta, temelj ljudske oblasti, str. 744, 745. 376 ARS, AS 1670, t.e. 3, Poverjeništvu IOOF za Ljubljano; DLRS, knjiga 7, dok. 163. 169 MNOŽI ČNE ORGANIZACIJE V OKVIRU OSVOBODILNE FRONTE Ideja delavske enotnosti ni nastala šele med osvo- bodilno vojno, temve č je KP že pred vojno skušala poli- ti čno mobilizirati delavce za skupno akcijsko nastopa- nje po tovarnah. Takrat je bilo delavstvo še razcepljeno na ve č strokovnih organizacij. Prvi odbori delavske eno- tnosti so ob okupaciji nastali med delavstvom po tovar- nah in podjetjih, vendar pa delavski razred kot celota ni imel svojega predstavništva v Osvobodilni fronti. 377 Do pobude za sklic konference, kjer bi se ustvarilo še posebno delavsko vodstvo znotraj OF, je prišlo poleti 1942. V “roškem obdobju” (konec avgusta ali za četek septembra) je bilo Fajfarju zaupano pisanje tez, ki naj bi postale programska osnova organizacije Delavska eno- tnost. Teze z naslovom “Predlogi za diskusijo na skupno zborovanje zastopnikov slovenskega delavstva” so sep- tembra 1942 v Ko čevskem Rogu podpisali Tone Fajfar in Edvard Kocbek za krš čanskosocialisti čno skupino ter Boris Kidri č in Ivan Ma ček za KPS. Teze je nato sprejel Centralni komite KPS na seji konec septembra 1942 na Podlipoglavu. V Ljubljani so izvedbo konference zaupali Tonetu Tomanu , predvojnemu članu JSZ. Konferenca je bila 7. novembra 1942, dan po petem zasedanju Vr- hovnega plenuma OF, v Ljubljani. Uredništvo zbornika Jesen 1942 je sicer zapisalo, da naj bi konferenca po- tekala pri Žnidarši čevih v Ipav čevi ulici št. 6, 378 vendar 377 Luštek , Delavska enotnost in Osvobodilna fronta, str. 307–309. 378 Jesen 1942, dok. 94, op. 2; Luštek , Delavska enotnost in Osvobodilna fronta, Delavska enotnost 170 Godeša po navedbah Staneta Kova ča iz poznih osem- desetih let trdi, da omenjeni podatek ni to čen. Pri Žni- daršičevih naj bi bil ustanovljen okrožni odbor Delavske enotnosti, konferenca Delavske enotnosti pa naj bi bila na Topniški ulici. 379 Na konferenci so bili prisotni Boris Kidri č za KPS, Stane Kova č in Tone Toman za krš čan- ske socialiste ter Franc Svetek za svobodne (socialisti č- ne) strokovne organizacije. 380 Ni pa bilo predstavnika sokolov, ker Sokol po Kardeljevem mnenju ni bila “spe- cifi čna delavska organizacija”, in čeprav se je Kardelj v pismu Zoranu Poliču opravi čil, češ da ga je Kidri č le pozabil obvestiti, je vendarle menil, da bi sodelovanje na konferenci sokolstvu celo škodilo pri njegovih pozicijah v srednjih slojih. 381 Na konferenci so ustanovili Glavni odbor Delavske enotnosti, v katerega so bili imenovani Tone Toman , Stane Kova č , Franc Svetek ter nato v Polhograjskih Dolomitih še Franc Leskošek in Tone Fajfar . Fajfarjev osnutek tez je konferenca sprejela z nekaj popravki in jih nato objavila v prvi številki lista Delavska enotnost, ki je za čel izhajati na pobudo Edvarda Kardelja v za čet- ku decembra 1942. Bistveni poudarki tez ter resolucije, sprejete na konferenci, so bili v tem, da se priznava KPS avantgardna vloga med delavstvom, ter ugotovitev, da ima delavstvo vodilno vlogo v osvobodilnem boju. Eno- tnost delavstva je bila torej s to konferenco tudi formal- no dosežena. 382 Ustanovitev Delavske enotnosti je imela za sloven- ske komuniste tudi velik idejno-teoretski pomen, saj je po tedanjih idejnih predstavah v predvojnem komuni- sti čnem gibanju (utemeljil jih je Georgi Dimitrov na VII. kongresu Kominterne poleti 1935) enoten delavski ra- zred predstavljal pogoj vsakršnega sodelovanja komuni- stov z drugimi politi čnimi subjekti. Tako je Boris Kidri č v poročilu “za Moskvo”, z namenom spraviti nastanek str. 311. 379 Godeša, Delavska enotnost v narodnoosvobodilnem boju na Slovenskem, str. 47, 48. 380 Luštek , Delavska enotnost in Osvobodilna fronta, str. 311. 381 DOO NOG, knjiga 10, dok. 119. 382 ARS, AS 1487, t.e. 43, Predlog tez za razpravo za zborovanje zastopnikov sloven- skega delavstva dne 7. november 1942 v Ljubljani; Jesen 1942, dok. 94. 171 MNOŽI ČNE ORGANIZACIJE V OKVIRU OSVOBODILNE FRONTE in razvoj OF v sklad s predstavami, ki so prevladovale v predvojnih idejno-teoreti čnih pogledih na strategijo in taktiko komunisti čnih partij, celo prestavil ustanovitev Delavske enotnosti v leto 1941. 383 Tudi Kardelj je 28. oktobra 1942 v poro čilu Izvršnemu odboru OF zapisal, da se mu zdi, da so že celo “nekoliko zamudili in zane- marili to stvar” in da se pri delavcih ob čuti “nekoliko odpora zaradi prevelike intelektualš čine” OF. Kardelj pa je še dodal: “Ne vem, koliko je to res mnenje delavskih množic, vendar se mi zdi to zelo verjetno, saj smo res zanemarili neposreden stik z delovnimi množicami v njihovih socialnih problemih, a v delavstvu še posebej premalo negovali zavest o njihovi zgodovinski vlogi. Zdi se mi, da bo poslej treba dati tem vprašanjem mo čnejši poudarek.” 384 Sklepi, sprejeti na konferenci, so bili pomembni za nadaljnji revolucionarni razvoj v Sloveniji. S tem, da se je enotno delavsko gibanje s komunisti čno par- tijo na čelu razglasilo za nesporno vodilno silo Osvobo- dilne fronte in izrazilo svojo odlo čnost, da se bo borilo za ohranitev te vodilne vloge do kon čne zmage, je dalo Osvobodilni fronti politi čno strukturo, zaradi katere se narodnoosvobodilni boj ne bi mogel kon čati drugače ka- kor z zmago socialisti čne revolucije. To pa pomeni, da v osvobodilnem boju ni šlo samo za osvoboditev izpod okupatorja, za združitev in samoodlo čbo slovenskega naroda ter demokrati čne svoboš čine, temve č tudi za socialno revolucijo. Se pravi, da je na ustanovni konfe- renci Delavske enotnosti šlo tudi za eno od to čk, ki jo je v jedru sprejel že ustanovni sestanek osvobodilnega gi- banja, to je za socialno preobrazbo slovenskega naroda kot posledico uspešnega narodnoosvobodilnega boja. 385 V ustanovnih tezah je bil sicer še zadnji č omenjen politi čni in idejni pluralizem v OF, saj je bilo zapisano, da: “Delavsko enotnost predstavljajo danes na Sloven- skem tri politi čne smeri v delavskem gibanju: komuni- sti, krš čanski socialisti in pristaši amsterdamskih sin- 383 Godeša , Krš čanski socialisti in ustanovitev enotnih sindikatov, str. 83. 384 Jesen 1942, dok. 37. 385 Škerl , Osvobodilna fronta in socialna preobrazba slovenskega naroda, str. 20, 21. 172 dikalnih organizacij”, 386 vendar pa je tu šlo predvsem za utrditev hegemonije delavskega razreda, tj. partije, kar nam pove Kidri čevo poročilo CK KPJ: “Da bi v zve- zi s to linijo širine utrdili hegemonijo delavskega razre- da in KP v OF, smo ustanovili – glavni odbor Delavske enotnosti.” 387 V članku “Kratek obris razvoja Osvobodil- ne fronte in sedanja politi čna situacija v Sloveniji” pa je Kidri č zapisal, da je delavski razred postal borbeno jedro slovenskega narodnoosvobodilnega gibanja, saj je prav delavski razred izvršil najve č sabotaž in dal ton mno- ži čnim akcijam (trošenje letakov, rezanje telefonskih in telegrafskih žic, uni čevanje komunikacij in prometnih sredstev, likvidacije “petokoloncev”). Zato se je delavski razred razvil v vodilni razred slovenskega naroda, kar je za čela priznavati tako inteligenca, ki ji je bilo delavsko gibanje pred tem tuje, kot tudi ostali srednji sloji. Kidri č je še dodal, da je komunisti čna partija na osnovi take- ga dejstva utrdila svojo vodilno politi čno vlogo v Osvo- bodilni fronti, saj so jo široke narodne množice za čele priznavati kot edino “zares nacionalno, zares patrioti č- no stranko”. 388 Godeša je zato mnenja, da konferenca Delavske enotnosti pravzaprav ne pomeni ni č drugega kot sporazum med komunisti in krš čanskimi socialisti, zlasti z njihovim delavskim delom. 389 Ustanovitev Delavske enotnosti namre č sovpada z zaostrovanjem odnosov med komunisti in “intelektu- alci” (Kocbekov krog) v krš čanskosocialisti čni skupini zaradi njihove domnevne tendence po lastni stranki, odbori Delavske enotnosti pa so delovali kot vzvod, ki bi pripeljal krš čanskosocialisti čno delavstvo na “napre- dne pozicije”, kar bi omogo čilo nemoten prehod celo- tnega delavskega razreda v drugo etapo. Tako je Fajfar , predstavnik krš čanskosocialisti čnega delavstva, ki se ni vedno strinjal s Kocbekovo politiko in tudi kazal ne- kakšen “manjvrednosti kompleks”, ko so komunisti v krš čanskosocialisti čni skupini poudarjali vlogo Kocbe- 386 Prunk , Medskupinsko razmerje v OF v odnosu na strategijo in taktiko, str. 252, 253. 387 Jesen 1942, dok. 208. 388 Kidri č , Kratek obris razvoja Osvobodilne fronte in sedanja politi čna situacija, str. 28. 389 Godeša , Krš čanski socialisti in ustanovitev enotnih sindikatov, str. 78. 173 MNOŽI ČNE ORGANIZACIJE V OKVIRU OSVOBODILNE FRONTE ka , v spominih zapisal: “Še posebno važna pa je bila ta odločitev za dosego popolne enotnosti OF, ki je postala problemati čna zaradi stališ č dela tako imenovane kr- ščanske skupine. Delavsko jedro te skupine, krš čanski socialisti, je s svojo odlo čitvijo o enotnosti vsega dela- vskega razreda v OF in za prihodnost odlo čilno prevaga- lo nad Kocbekovim krogom, kar je olajšalo napore KPS pri oblikovanju kasnejše dolomitske izjave.” 390 Odborom Delavske enotnosti, ki so jih za čeli orga- nizirati po obratih, in nasploh delavski organizaciji kot celoti pa se je z Dolomitsko izjavo spremenila vloga. Pri- pisovanje posebnega pomena Delavski enotnosti je bilo za komuniste namre č smiselno le do podpisa Dolomit- ske izjave, ko je OF kot celota dejansko dobila obliko, 390 Fajfar , Odlo čitev, str. 156. Tone Fajfar , predstavnik delavskega krila krščanskosocialisti čne skupine v Osvobodilni fronti (MNZS) 174 ki je komunistom že v tistem trenutku dala tudi for- malno vodilno vlogo v celotni osvobodilni organizaciji. Z Dolomitsko izjavo je bil tako prekinjen proces, ki naj bi potekal preko odborov Delavske enotnosti in katere- ga namen je bil omogo čiti nemoten prehod delavskega razreda v drugo etapo, saj je postal nepotreben, kot je postala za slovenske komuniste odve čna tudi vloga De- lavske enotnosti kot jedra za drugo etapo. Slovenskim komunistom je ustanovitev Delavske enotnosti torej po- menila le takti čni ukrep, ki je izviral iz konkretnih raz- mer poleti in jeseni 1942. S preobrazbo OF po Dolomit- ski izjavi, ko je Delavska enotnost izgubila svoj prvotni pomen kot jedro za drugo etapo, pa se je njena vloga izenačila z ostalimi množi čnimi organizacijami (mladin- sko, žensko), za katere je bil zna čilen transmisijski od- nos do KPS. 391 S spremembo odborov v množi čno organizacijo so le-ti pravzaprav postali enaki odborom Osvobodilne fronte, le da njihovo delovanje ni bilo opredeljeno kra- jevno (okrožje, mesto, okraj, vas …), temve č so se posta- vljali na mestih zaposlitve (tovarna, podjetje, obrat…). Najpomembnejše naloge odborov Delavske enotnosti (pritegovanje delavcev v Osvobodilno fronto, širjenje idej narodnoosvobodilnega gibanja med delavci, zbira- nje blaga za partizansko vojsko ter zlasti v letu 1944 nova čenje delavcev za narodnoosvobodilno vojsko) pa so se ujemale z delovanjem ostalih množi čnih oziroma transmisijskih organizacij, prek katerih si je komuni- sti čna partija zagotavljala izvedbo svoje politike. 392 391 Godeša , Krš čanski socialisti in ustanovitev enotnih sindikatov, str. 83, 84. 392 Godeša , Delavska enotnost v narodnoosvobodilnem boju na Slovenskem, str. 113, 114. 175 MNOŽI ČNE ORGANIZACIJE V OKVIRU OSVOBODILNE FRONTE Varnostno-obveš čevalno službo OF, sprva imeno- vano Obveš čevalno varnostna služba OF, 393 je ustanovil CK KPS že avgusta leta 1941. Zgodnja ustanovitev in separatna odlo čitev brez vednosti IOOF pa nakazujeta partijski interes za to službo. Tako je v navodilih za izo- blikovanje Varnostno-obveš čevalne službe na terenu in v vojski CK KPS leta 1943 zapisal, da je “KP Slovenije kot avantgardna sila slovenskega naroda in organizator njegove osvobodilne borbe, najdoslednejši borec za re- sni čno demokratične zahteve slovenskega ljudstva, ki kot taka predstavlja v vseh okolnostih in spremembah v odnosih sil neomajno središ če odpora proti vsakršnem pritisku sovražnika, lahko edino s svojim nepretrganim vodstvom zagotovi edinstvo in doslednost linije v delu VOS-a”, in dodal, da “iz tega izhaja, da so odgovorne or- ganizacije naše Partije dolžne neposredno voditi in kon- trolirati delo VOS-a v interesu celotne OF in bodo čnosti slovenskega naroda”. Pod vprašanjem kadrov v Var- nostno-obveš čevalni službi je bilo tako poudarjeno, da “ članstvo osnovnih VOS-ovih komisij, centrov in pover- jeništev lahko sestavljajo izklju čno člani Partije, odno- sno s Partijo tesno povezani simpatizerji”. 394 Vendar je potrebno poudariti, da je vsaj nekatere politi čno najbolj 393 Klanjš ček , Osvobodilna fronta slovenskega naroda in oboroženi boj v letih 1941– 1942, str. 181. 394 ARS, AS 1483, t.e. 1, CK KPS: Navodila za izgraditev varnostno-obveš čevalne službe na terenu in v vojski, 10. februar 1943; DLRS, knjiga 5, dok. 139. Varnostnoobveš čevalna služba 176 ob čutljive odlo čitve sprejemalo partijsko vodstvo skupaj z IOOF. Rus je npr. zapisal, da IOOF ni imel neposre- dnih stikov z VOS-om, vendar je za vse kriti čne primere veljalo, da je bilo potrebno soglasje vodstva OF, potem pa je o zadevi odlo čalo sodiš če, ki je bilo za takšne odlo- čitve dolo čeno po zakonu o narodni zaš čiti. Likvidacije naj se torej ne bi izvajale na individualno pobudo. 395 Obveščevalno in varnostno službo, ki se je maja 1942 preimenovala v Varnostno-obveš čevalno službo – VOS, je sprva vodil kolegij VOS, ki se je po navodilih CK KPJ 10. februarja 1943 preimenoval v Centralno ko- misijo VOS (CK VOS). 396 Tako kot OF je bila tudi VOS posebnost slovenskega dela NOB. Podobna organizacij- ska podoba in razvoj organizacije sta pri drugih delih NOB jugoslovanskih narodov nastala šele v letu 1943, po posebni odredbi VŠ NOV in POJ, s tem da so takrat dovolili ohraniti nekatere organizacijsko delovne poseb- nosti VOS OF. Popolno poenotenje na tem podro čju pa je pomenila ustanovitev OZNE in KNOJ-a maja in avgu- sta 1944. 397 Vodenje varnostno-obveš čevalne dejavnosti je bi- lo zaupano Zdenki Kidri č - Marjeti, ki se je v tej smeri že pred vojno usposabljala v Sovjetski zvezi. V vodstvu, ki je bilo podrejeno neposredno Centralnemu komiteju KPS, pa sta delala še dr. Vito Kraigher - Marjan in Edo Brajnik - Štefan. VOS je pri čela delovati najprej v Lju- bljani, kjer je bil do spomladi 1943 tudi sedež central- ne komisije. Organizacijo so po posameznih pokrajinah pri čeli na črtno širiti šele po odhodu centralne komisije iz Ljubljane, vendar jim organizacije do njene ukinitve februarja 1944 ponekod, kot npr. na Štajerskem in Ko- roškem, še ni uspelo v celoti vzpostaviti. 398 O VOS-u je 29. marca 1942 Edvard Kardelj poro- čal Titu , da je “dejansko ves aparat sestavljen iz članov Partije in tega naši ne dajo iz rok, niti ne dovolijo kon- trole. Zgrajena je iz dveh delov: obveš čevalna služba in eksekutivni aparat. Vodstvo je enotno in je sestavljeno 395 Rus , Zapiski iz življenja Josipa Rusa , str. 157–159. 396 Varnostna obveš čevalna služba – mo čna opora osvobodilnega gibanja, str. 283. 397 Mrvi č , Obveš čevalno varnostna služba OF, str. 274. 398 Deželak Bari č , Komunisti čna partija Slovenije in revolucionarno gibanje, str. 72. 177 MNOŽI ČNE ORGANIZACIJE V OKVIRU OSVOBODILNE FRONTE iz sekretarjev obeh delov in voditelja celotne službe, ki je direktno vezan na CK.” 399 VOS je imel torej dve veji: obveš čevalno in varno- stno. Obveš čevalna služba je organizirala množi čno mrežo ter množi čno zbiranje podatkov o sovražnih ele- mentih, ki jih je spravljala v posebnem bunkerju v Lju- bljani, medtem ko je varnostna služba organizirala var- nostne oddelke, ki jih je rekrutirala iz Narodne zaš čite. Takšen operativni center VOS-a je bil t. i. “Deseti brat”: “ Člani VOS-a se vedno s ponosom spominjamo svojega ‚Desetega brata‘, gostilne ‚Fortuna‘ na Vodovodni cesti za Bežigradom. Tu se je vršilo toliko sestankov, da bi jih lahko brez pretiravanja imenovali – permanentno zase- danje. Kovali so se na črti za akcije, javljali rezultati, če ni bilo dogovorjeno druga če, tu je bil operativni štab, ki je z napetostjo pri čakoval poro čila o izvršenih akcijah. Tu si lahko sre čal katerega koli člana VOS-a. Pri ‚Dese- tem bratu‘ se je zbirala oborožena pest Ljubljane, ki je na ukaz Partije bila pripravljena udariti sleherni čas.” 400 Naloge varnostnega sektorja so bile poleg sabotažnih de- janj, reševanj zaprtih voditeljev KPS (vosovci so dvakrat – decembra 1941 in maja 1942 – poskusili iz zaporov rešiti Toneta Tomši ča , vendar se reševanje ni posre čilo, aprila 1942 pa jim je uspelo rešiti Zdenko Kidri č iz Leo- nišča, kjer je bila kot jetnica na zdravljenju), preiskav in zaplemb tudi kaznovanje neposrednih sodelavcev oku- patorjevega policijskega aparata. Čeprav je delo varno- stne službe pravno slonelo na odloku Izvršnega odbora OF o zaš čiti naroda, ki ga je objavil Slovenski poro čeva- lec 1. oktobra 1941, je do prvih poskusov “justifikacij”, ki so jih izvajali “varnostniki” OF, prišlo že avgusta, do prvih “ve čjih” akcij pa septembra, ko sta bila obstrelje- na general Leon Rupnik in dr. Lovro Hacin , pobudnika in snovalca zamisli o slovenski politi čni policiji, ki bi delovala v sestavi okupatorjevega varnostnega sistema. Do jeseni 1942 je nato VOS v Ljubljani izvedel številne atentate na vidne idejne nasprotnike OF in zagovornike kolaboracije, med katerimi so bili najodmevnejši aten- tati na Fanouša Emmerja (4. december 1941), Avgusta 399 DLRS, knjiga 1, dok. 151. 400 ARS, AS 1709, t.e. 8, VOS – udarna pest partije in Osvobodilne fronte. 178 Praprotnika (20. februarja 1942), Franca Župca (16. marec), Jaroslava Kiklja (18. marca), Lamberta Ehrli- cha (26. maja) ter dr. Marka Natla čena (13. oktobra). 401 O delu “vosovcev” je v že omenjenem poro čilu Titu Kardelj pisal: “Obveš čevalno delo je od spodaj množi č- no in prihaja dnevno na rajonske to čke obveš čevalne službe mnogo vsakovrstnih prijav. Imajo celo urejeno kartoteko o ljudeh, ki jih nadzorujejo, zasledujejo itd. Imajo tudi svoje ‚provokatorje‘ v belogardisti čnih orga- nizacijah itd. Po zaslugi tega, v resnici dobrega aparata so odli čno o vsem obveš čeni in prepre čili so že celo vrsto poskusov, da bi se provokatorji vrinili v KP ali v OF. Ta aparat funkcionira danes gotovo mnogo bolje od Ovre ali Gestapa v Ljubljani. Dobili so že dragocene vojaške podatke (ital. in nem. letališ ča, munic. skladiš ča, utr- jene to čke). (…) Eksekucijski aparat sestoji iz okrog 50 mož, oboroženih z revolverji in bombami, ki so se dobro izvežbali. Sedaj so za čeli dvigati njihovo število zaradi čedalje hujšega italijanskega terorja in akcij bele garde. Ti fantje delajo vse mogo če stvari. Nekaj primerov: skoro dnevno padajo denuncianti, okupatorski hlapci itd. No- bena policijska zaš čita ne reši tistih, ki jih vosovci (tako jim pravijo tukaj) vzamejo na ‚muho‘. Vosovci pridejo v restavracijo z revolverji, prosijo navzo če, naj dvignejo roke, da jih legitimirajo, ako koga iš čejo; aretirajo ljudi na cesti, jih odvedejo in zaslišujejo (poklicati Italijane na pomo č se prijeti ne upajo, ker je OF izdala odlok, da bo vsak na mestu ustreljen, če bi se obrnil za pomo č na okupatorske oblasti), delajo preiskave po hišah be- logardistov, plenijo in zažigajo belogardisti čni material, kakega gestapovca zaslišujejo tudi čez no č zelo temeljito (sredi Ljubljane) itd. (…) Z eno besedo, Ljubljana se ve č- krat drži za trebuh od smeha nad podobnimi akcijami in kar je še bolj važno: ‚Varnostne službe‘ se vsi bojijo kot hudi ča, prav to pa daje – poleg ‚Nar. zaš č.‘ in parti- zanov – OF zna čaj resni čne oblasti.” 402 Konec poletja in v za četku jeseni 1942 se je osvo- bodilno gibanje zaradi italijanske ofenzive in oborožene- ga nastopa protirevolucije znašlo v težavnem položaju. 401 ARS, AS 1709, t.e. 8, Pregled akcij VOS-a v Ljubljani 1941–1943. 402 DLRS, knjiga 1, dok. 151. 179 MNOŽI ČNE ORGANIZACIJE V OKVIRU OSVOBODILNE FRONTE V razmerah, v katerih je prihajal v ospredje predvsem oborožen spopad med sovražnima slovenskima taboro- ma, je 17. oktobra 1942 nastalo tudi Kardeljevo pismo Zdenki Kidri č , v katerem je zapisal: “Sedaj je glavno: razbijati belo gardo tako politi čno kakor ‚fizi čno‘. Likvi- dirajte, kjerkoli in kakor koli morete vse tiste, za ka- tere lahko pred javnostjo pokažete, da so izziva či dr- žavljanske vojne v korist Italijanov. Na to formulacijo te opozarjam! Danes naziv ‚belogardist‘ ni ve č tisti, kar je nekdaj, ko si že s samim imenom človeka likvidiral. Treba je dokazati, da bela garda izziva državljansko voj- no v korist okupatorja (in to danes ni težko) in kot take likvidirati posamezne pripadnike te tolpe. Pazite pa pri tem na dvoje: 1. OF čuvati kot zenico svojega o česa! Ni č napraviti, kar bi tu poostrovalo razmerje (Mi sedaj z njimi stojimo tako dobro kot še nikoli). 2. Ne zadevati direktno v sredino, ampak je celo treba voditi kurs na njeno nevtralizacijo, na zabijanje klina med njo in mi- hajlovi čevsko skrajnostjo. Tak kurs je treba voditi ne glede na to, če sredina kot celota že popolnoma plava v mihajlovi čevskih vodah. Gre za njeno politi čno razbi- janje odnosno odvajanje od mihajlovi čevš čine, za to da pokažejo vsaj kakršne koli rezerve v odnosu do nje in že to nam lahko koristi. In ne pozabite, da smo mi tre- nutno v zelo težkem umiku in da moramo imeti mo čan hrbet!! Enotnost prav vseh, ki se jih na kakršnem koli vprašanju in na še taki malenkosti da dobiti proti beli gardi in okupatorjem – to naj bo glavna naša parola! Preživljamo odlo čilne čase in zdaj lahko ali vse dobi- mo ali pa – bogme! – tudi vse izgubimo! Zato bodite do skrajnosti previdni kljub temu, da je treba poostriti tudi na vašem terenu boj proti beli gardi.” 403 Zaostritev med obema taboroma je dosegla vrhunec 13. oktobra 1942 z atentatom VOS-a na nekdanjega ba- na dr. Marka Natla čena , ki je bil po Kardeljevih besedah organizator “bele garde” ter “dejanski vodja vsega giba- nja in glavni eksponat londonske vlade”. Čeprav je Kar- delj menil, da je bil “z likvidacijo Natla čena zadan beli gardi in vsej slovenski reakciji izredno težak udarec” in 403 ARS, AS 1483, t.e. 1, Pismo E. Kardelja (Krištof, Ivan) Zdenki Kidri č (Marjeti), 17. september 1942; DLRS, knjiga 3, dok. 94. 180 da je tudi časovno predstavljala Natla čenova likvidacija preobrat v narodnoosvobodilnem boju, v smislu posto- pnega prehajanja borbene iniciative ponovno v njihove roke, pa so se v vodstvu KPS zaradi negativnega odmeva v javnosti in povra čilnih ukrepov italijanskih okupator- jev, ki so ustrelili 24 talcev, po atentatu na Natla čena vseeno odlo čili, da VOS ne bo ve č izvajal takšnih de- janj. 404 Šele po padcu fašizma se je OF zopet okrepila, za- to je Kardelj 12. avgusta 1943 CK KPS dal naslednja navodila: “Zdi se mi, da je sedaj spet napo čil čas, ko je treba z vsemi sredstvi delati na tem, da OF spet postane ‚država v državi‘. Stremite za tem, da IOOF spet postane to kar je bil 1941/42. leta, izdajajte dolo čene dekrete – kolikor jim boste lahko osigurali izvršitev – prizadevajte si vršiti take akcije, kakršne so bile v 1941. letu n.pr. v Ljubljani itd. Pa tudi VOS naj v neki obliki postane ak- tivnejši – vendar pri tem zelo pazite, da ne boste zabredli v napake. Stokrat premislite, predno boste dali navodila za likvidacije. In objavljajte iz črpne objasnitve!” 405 Na 1. zasedanju SNOS-a 19. februarja 1944 v Čr- nomlju pa je bilo z odlokom o ukinitvi VOS-a delo te or- ganizacije kon čano. Čeprav je SNOS izrekel celotni VOS priznanje za “njeno triletno borbo proti peti koloni in na- rodnemu izdajstvu”, je ukinitev odlok utemeljil s priza- devanjem SNOS-a, da “pospešuje in izgradi demokracijo na vseh podro čjih javnega življenja” in spri čo dejstva, da “narodni izdajalci vse bolj izgubljajo tudi poslednje korenine med slovenskim narodom”. VOS so podredili odseku za notranje zadeve pri predsedstvu SNOS-a in jo vklju čili v redno organizacijo tega odseka. 406 Čeprav je bila VOS ena od nevralgi čnih to čk OF, saj je s teroristi čno taktiko, ki so jo svojim partnerjem vsilili komunisti v prepri čanju, da je treba izvajati “revolucio- narno pravico” ne samo proti odkritim, temve č tudi proti potencialnim nasprotnikom, kmalu usodno poglobila že predvojna razhajanja znotraj slovenske družbe, 407 pa so 404 Godeša , Utrditev Osvobodilne fronte in odnos do nove Jugoslavije, str. 666. 405 DOO NOG, knjiga 9, dok. 39. 406 ARS, AS 1547, t.e. 71, Slovenski poročevalec, leto V, št. 4, 29. marec 1944, Obvestilo, Preobrazba naše varnostne službe; Odlok o ukinitvi obveš čevalne službe. 407 Pirjevec , Jugoslavija 1918–1992, str. 123. 181 MNOŽI ČNE ORGANIZACIJE V OKVIRU OSVOBODILNE FRONTE mnenja o namenu ustanovitve Varnostno-obveš čevalne službe med zgodovinarji razli čna. Zdenko Čepi č meni, da pri delovanju Varnostno-obveš čevalne službe OF, če- prav so jo vodili komunisti, ni šlo za neposredno izva- janje revolucije, ampak predvsem za zaš čito osvobodil- nega gibanja v razmerah delovanja v mestnem okolju, konkretno v Ljubljani. Obveš čevalno-varnostna služba in Narodna zaš čita sta bili izraz mestne gverile in na čin vodenja odpora v mestnem okolju. Glede na partijsko “solisti čno” odločitev za ustanovitev obveš čevalno-var- nostne službe je sicer mogo če v njej videti tudi sredstvo “revolucionarnega terorja”, vendar njene ustanovitve ni mogo če razumeti kot izraz odlo čitve o izvajanju komuni- sti čne revolucije. To velja še predvsem za njeno delova- nje v letu 1941, ko je “kaznovalno” dejavnost izvajala le nad pravimi “denuncianti in izdajalci” in ne nad naspro- tniki iz krogov politikov, ki so bili tar ča bolj v letu 1942, kar velja predvsem za usmrtitev nekdanjega bana dr. Marka Natla čena . 408 Po drugi strani Janko Prunk zago- varja mnenje, da je ustanovitev VOS pomenila enega od izrazov izvajanja socialne (komunisti čne) revolucije, saj je bila ustanovljena brez vednosti IOOF iz “najbolj zve- stega komunisti čnega kadra” in namenjena ne le za boj z okupatorjem, temve č tudi z nasprotniki revolucije. 409 408 Čepi č , Revolucijsko v letu 1941, str. 182, 183. 409 Prunk , Slovenski narodni vzpon, str. 309. 182 Narodna zaš čita (NZ), ki je bila ustanovljena ok- tobra 1941 v okviru OF in kot sestavni del slovenske oborožene sile, se je sprva imenovala Vaška zaš čita. 410 To je bila posebna masovna borbena oblika narodno- osvobodilnega gibanja v Ljubljani. Prva skupina NZ je bila osnovana v tovarni Saturnus, kmalu nato pa so bile ustanovljene skupine NZ še v drugih tovarnah, uradih in ustanovah. Vanjo so se vklju čili Slovenci od 18. do 50. leta starosti, ki so bili sposobni nositi orožje ter so bili pripravljeni aktivno sodelovati v boju proti okupa- torju. V pravilniku Narodne zaš čite, ki ga je objavil Slo- venski poro čevalec 24. januarja 1942, so bile dolo čene tudi njene glavne naloge; to so bile sabotažne akcije, mobilizacija partizanskih prostovoljcev, zbiranje orož- ja, obleke in organizacija vsakršne zaš čite prebivalstva pred okupatorjevim nasiljem. 411 NZ je bila torej vojaško organizirana in je imela do zime 1941 le desetine in vo- de, v zimi 1941/1942 pa že čete in bataljone. 412 V za če- tnem obdobju je bila pomembna vmesna stopnja med oblikami boja ljudi, organiziranih v Osvobodilni fronti, in partizanstvom. V njej so se bodo či partizanski borci vojaško vzgajali s prakti čnimi akcijami in nalogami ter pripravljali za vstop v partizanske vrste. Ni bila zaledna 410 DLRS, knjiga 1, dok. 58. 411 ARS, AS 1547, t.e. 69, Slovenski poro čevalec, leto III, ŠT. 4, 24. januar 1942, Pravilnik Narodne zaš čite. 412 Šnuderl , Dnevnik, str. 451. Narodna zaš čita 183 MNOŽI ČNE ORGANIZACIJE V OKVIRU OSVOBODILNE FRONTE ali pomožna vojaška organizacija partizanskih čet, tem- več stopnja vojaške organiziranosti slovenskega naroda, del slovenske narodnoosvobodilne vojske v razmerah izredno hude zime 1941–1942, ko zaradi okoliš čin še ni bilo mogo če razviti vojaške akcije v množi čno vstajo. Najhitreje se je razvijala v Ljubljani in okolici, na pode- želju pa je bila NZ predvsem obrambna organizacija. 413 Z okrožnico 10. junija 1943 je IOOF reorganiziral NZ, ki je takrat v bistvu prenehala obstajati kot samo- stojni organ in je bila delno vklju čena v VOS, delno pa se je njen kader zaposlil na politi čno organizacijskem delu OF. 414 To odlo čitev je IOOF obrazložil v pismu, ki ga je poslal poverjeništvu Izvršnega odbora OF za Ljubljano, poveljstvu Narodne zaš čite in Varnostno-obveš čevalni službi v Ljubljani. V njem je zapisal, da je bil glavni na- men ustanovitve NZ vzpodbuditi voljo ljudi do odpora, odvrniti za orožje sposobne posameznike od sredine in mihailovi ćevcev ter omogo čiti izvedbo raznih manjših akcij (razoroževanje okupatorjevih vojakov, pisanje po stenah, raztresanje letakov in podobno). V za četni fazi boja je bil namen NZ uresni čen, v nadaljnjem razvo- ju pa so bile razne manjše akcije prenesene na druge formacije OF, razorožitve niso bile ve č mogo če, pa tudi odtegovanje meš čanov od mihailovi ćevcev je postalo iz- klju čno politi čno delo. Zato je postala NZ neaktivni del Osvobodilne fronte, v kateri naj bi se zbirali samo še posamezniki, ki so se hoteli izogniti zaposlitvi na orga- nizacijsko politi čnem podro čju. IOOF je v pismu še za- pisal, da zaradi tega “NZ v sedanji obliki preneha obsta- jati”, in dodal, da bodo “zaš čitniki”, če so res “borbeni in pripravljeni na vsako akcijo”, vklju čeni v VOS. VOS naj bi dolo čil njihovo izbiro, razdelitev in delo, vendar je IOOF VOS opozoril, naj “izbere samo borbene poedince, da ne bi prešlo neaktivno razpoloženje, ki vlada sedaj v NZ, tudi med kadre VOS-a”. Ostali zaš čitniki so bili vklju čeni v odbore OF, s čimer naj bi se politi čni kader OF, ki je utrpel težke izgube, ponovno okrepil in naj bi 413 Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem, str. 174. 414 ARS, AS 1487, t.e. 43, Odlok IOOF o vklju čitvi Narodne zaš čite v Ljubljani v Varnostno in obveš čevalno službo in sklep IOOF o reorganizaciji Narodne zaš čite v Ljubljani, 10. junij 1943; DLRS, knjiga 7, dok. 152. 184 bil “sposoben izvesti vse naloge, ki so v zvezi z novim krepkim razvojem naše organizacije”. 415 Pred kapitulacijo Italije pa so NZ obnovili in jo pre- oblikovali tako, da je prevzela naloge mobilizacijske ko- misije, ki je pripravljala aktiviste OF za vstop v partizane po pri čakovani italijanski kapitulaciji. 416 Drugo obdobje Narodne zaš čite v Sloveniji se je tako za čelo, ko je Glav- ni štab NOV in PO Slovenije dolo čil novo organizacijo zalednih vojaških enot. Njegov organizacijski odsek je 14. septembra 1943 izdal posebno navodilo, s katerim je opredelil novo organizacijo in vlogo NZ. V navodilu je bilo re čeno, da Narodno zaščito ustanavljajo narodnoo- svobodilni odbori in terenski odbori OF iz vrst za voja- ško službo nesposobnih ljudi. Tako organizirano NZ, ki je bila velika opora krajevnim organizacijam in je nosila ime kraja, vasi, v kateri je bila organizirana, pa so znova reorganizirali na 1. zasedanju SNOS oziroma 1. marca 1944. V tem, tretjem obdobju, ki je trajalo od uvelja- vitve sklepov SNOS spomladi 1944 do osvoboditve, je bila NZ organ narodnoosvobodilnih odborov, hkrati pa je bila vklju čena v organizacijo odseka za notranje zade- ve pri predsedstvu SNOS. 417 Glede organizacije in nalog Narodne zaš čite je odsek za notranje zadeve, oddelek za narodno zaš čito, 4. aprila 1944 zapisal, da se mora NZ organizirati “po vaseh in mestih osvobojenega slo- venskega ozemlja, in to po potrebi odgovarjajo č velikosti vasi oz. mest”. Skrbeti je morala za red v svojem rajonu, odkrivati “zlo čince, skriva če, dezerterje, špijone vseh vrst in one, ki jim pri tem ogabnem poslu pomagajo”. 418 415 DLRS, knjiga 7, dok. 153. 416 Tršan , OF v Ljubljani, str. 107. 417 Hvala, Organizacija in delo med NOB na Primorskem, str. 8–21. 418 Dokumenti o Varnostno-obveš čevalni službi OF, dok. 72. 185 MNOŽI ČNE ORGANIZACIJE V OKVIRU OSVOBODILNE FRONTE Mladinska organizacija Osvobodilne fronte, katere jedro je sprva predstavljala Zveza komunisti čne mladi- ne (Savez komunisti čne omladine Jugoslavije – SKOJ), se je za čela snovati že v prvih mesecih. Tako je Sloven- ski poro čevalec že 24. oktobra 1941 objavil novico, da se je Izvršni odbor OF odlo čil, da organizira Mladinsko Osvobodilno fronto, ki bo kot samostojno mladinsko gi- banje sestavni del celotne OF. 419 Novembra 1941 je Mla- dinska OF dobila tudi svoje glasilo “Mlada Slovenija”, ki ga je urejala Lidija Šentjurc . Tretja številka, ki je izšla decembra 1941, je objavila naloge organizacije: mobili- zirati vse mlade sile v skupen odpor proti okupatorju ter organizirati enotno gibanje. Organizacija pa si je zadala naslednje dolžnosti: organizirati bojne skupine in Naro- dno zaš čito, prepre čevati nasprotno propagando, orga- nizirati nove terenske odbore, zbirati podporo v denarju in blagu ter orožje, razširjati letake in periodi čna glasila Osvobodilne fronte ter bojkotirati vse okupatorjeve kul- turne in športne prireditve. 420 Mladina ni le opravljala agitacijsko in propagandno delo fronte, temve č je v Lju- bljani tudi prva za čela z diverzijami in napadi na oku- patorjeve vojake. Študentje so izvajali sabotažne akcije, razoroževali Italijane in reševali zapornike iz bolnišnic. Mladinci pa so tudi prvi odhajali v partizane, ko je izvr- 419 Fajfar , Odlo čitev, str. 43, 44. 420 Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem, str. 176, 177. Zveza slovenske mladine 186 šni odbor septembra 1941 razglasil prvo množi čno par- tizansko mobilizacijo. 421 Mladinska Osvobodilna fronta je bila najbolje orga- nizirana v Ljubljani in nekaterih ve čjih središ čih, npr. v Novem mestu, Škofji Loki in Kranju, ni je pa bilo po vaseh. Tam so mladinci delovali v okviru vaških in te- renskih odborov Osvobodilne fronte. 422 Organizirana je bila po zgledu OF. V njenem vodstvu so bili predstavni- ki treh ustanovnih skupin OF: za komunisti čno partijo Lidija Šentjurc , za sokole Franjo Lubej in za krš čanske socialiste Jože Zemljak . 423 Vendar je s takšno organiza- cijo prišlo med mladino tudi do diferenciacije med sku- pinami. Tako je Viktor Stopar , član Centralnega komite- ja KPS, 12. januarja 1943 Centralnemu komiteju SKOJ v Biha ću v poro čilu o mladinski organizaciji v Sloveniji zapisal: “Takoj se je opazila napaka, ki je bila storjena z Mladinsko OF. Mi sami smo s svojim delom nekako razvijali mladino v komuniste, krš čanske socialiste in nacionaliste. Da prepre čimo to diferenciacijo in da še bolj široko zajamemo mladino, smo spremenili naslov v Zvezo delovne mladine.” 424 Od pomladi 1942 se je mladinska organizacija torej imenovala Zveza delovne mladine, toda konec leta 1942 je vodstvo osvobodilnega gibanja ugotovilo, da so vzroki premajhnega širjenja mladinskega gibanja tudi v tem, “da smo silili mladino v iste okvire kakor OF, kot celotno gibanje slovenskega naroda. Mladini je treba dati speci- fi čne organizacijske oblike…” Zato je Kardelj dal pobu- do, naj se mladinska organizacija preimenuje v Zvezo slovenske mladine (ZSM), 425 kar se je zgodilo z okrožnico IOOF o reorganiziranju Mladinske organizacije OF, ki jo je poslal Boris Kidri č 20. januarja 1943 odborom OF. Dotedanja mladinska organizacija, temelje ča na združi- tvi mladinskih organizacij osnovnih skupin OF, se je s tem razširila na vso slovensko mladino. SKOJ, sokolski naraš čaj in organizacije krš čansko socialisti čne mladi- ne naj bi sicer ohranile svojo samostojnost, a so prešle v 421 Fajfar , Odlo čitev, str. 43, 44. 422 Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem, str. 176, 177. 423 DLRS, knjiga 1, dok. 63. 424 DLRS, knjiga 5, dok. 48. 425 Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem, str. 178. 187 MNOŽI ČNE ORGANIZACIJE V OKVIRU OSVOBODILNE FRONTE ZSM. 426 Vendar je bil le-ta pod izrazitim politi čnim vod- stvom SKOJ-a, kar je delno zaviralo samostojno delo- vanje ZSM, ob časno pa se je pojavljal tudi podcenjujo č odnos SKOJ-a do mladinske organizacije. 427 Z obnovljeno organizacijo je tudi glasilo spremenilo ime in za čelo izhajati kot “Mladina”. Nekaj kasneje je Kardelj v svojem pismu opozoril, da so bile spremembe v naslovu nepotrebne, da pa list ustreza po svoji vse- bini in naj zato ostane redakcija do nadaljnjega v Lju- bljani. V mestu je izšlo do junija 1943, ko se je ure- dništvo preselilo na osvobojeno ozemlje, 8 številk, ki so jih partizanske tehnike potem ponatiskovale in deloma dopolnjevale z nekaterimi prispevki. Najprej je list izha- jal v 1000 izvodih, kmalu pa se je naklada pove čala na 2000. 428 V ZSM je bila zastopana moška in ženska mladina od 14. do 26. leta starosti, leta 1944 pa so bile zaradi vse bolj dosledno izvajane partizanske mobilizacije članice mladinske organizacije predvsem kme čka dekleta. 429 426 ARS, AS 1487, t.e. 43, Okrožnica IOOF SN – Borisa Kidri ča – vsem poverjeni- štvom, okrožnim, rajonskim in terenskim odborom OF – o preosnovanju mladinske organizacije OF, 20. 1. 1943; DLRS, knjiga 5, dok. 77. 427 Deželak Bari č , Osvobodilna fronta, temelj ljudske oblasti, str. 745. 428 Vošnjak , Od mladinske OF do Zveze slovenske mladine, str. 392. 429 Deželak Bari č , Osvobodilna fronta, temelj ljudske oblasti, str. 745. 188 21. januarja 1943, dan po tem, ko je Boris Kidri č poslal okrožnico o reorganiziranju mladinske organiza- cije, je poslal še okrožnico o ustanovitvi Slovenske proti- fašisti čne ženske zveze (SPŽZ), imenovano tudi Antifaši- sti čna fronta žena (AFŽ). Že leta 1941 je bila namre č pri Izvršnem odboru OF ženska komisija, ki se je ukvarjala z vprašanji dejavnosti žensk v osvobodilnem gibanju, v jeseni 1942, ko so že dozorevali pogoji za to, pa so v Lju- bljani in drugod nastajale posebne ženske organizacije. Izkušnje njihovega dela so ob ustanavljanju organizacij SPŽZ posplošili in jih dalje razvili v skladu z navodili Centralnega komiteja KPJ. 430 Tudi AŽZ je bila samostojna organizacija v okviru OF in je imela namen zbirati ženske oziroma starejše može, ki niso bili v Osvobodilni fronti, pri SNP ali pri DE. 431 Organizirana je bila podobno kot OF in imela kra- jevne, rajonske, okrožne in pokrajinske odbore SPŽZ. Po navodilih okrožnice IOOF naj bi do izgraditve orga- nizacije dajal navodila Iniciativni odbor SPŽZ, kasneje pa bi delo vodil Glavni odbor SPŽZ, izvoljen iz delegatk pokrajinskih odborov SPŽZ. 432 430 DLRS, knjiga 5, dok. 84. 431 Tršan , Razbitje OF in partije v Ljubljani v zadnjem obdobju nemške okupacije, str. 33. 432 ARS, AS 1487, t.e. 43; okrožnica IOOF SN – Borisa Kidri ča – vsem poverjeni- štvom, okrožnim, rajonskim in terenskim odborom OF – o ustanovitvi /Slovenske/ protifašisti čne ženske zveze (SPŽZ), 21. 1. 1943; DLRS, knjiga 5, dok. 84. Slovenska protifašisti čna ženska zveza 189 MNOŽI ČNE ORGANIZACIJE V OKVIRU OSVOBODILNE FRONTE Iniciativni odbor SPŽZ je bil ustanovljen na za četku maja 1943 na Rogu. V odboru so bile Mara Rupena kot sekretarka, Helena Puhar , Marija Draksler - Marjana, Dana Mišigoj in Mica Šlander . Poleti 1943, ko je pri- šla iz Ljubljane, je v odbor vstopila še Angelca Ocepek, po kapitulaciji Italije pa tudi Zima Vrš čaj Holy . 433 Na 1. kongresu SPŽZ, ki je potekal 16. in 17. oktobra 1943 v Dobrni ču, pa je bil izvoljen Glavni odbor SPŽZ. Angela Ocepek je postala predsednica odbora, Mara Rupena - Osolnik je bila sekretarka, Zima Holy urednica glasila SPŽZ “Naše žene”, v ožjem odboru pa so bile še Helena Puhar , Mica Draksler in Francka Šober . 434 Aktivistke AŽZ so pla čevale davek, zbirale tako pri- spevke, ki so šli v frontno blagajno, kot tudi obleko, zdravila in živila za narodno vojsko. Njihova naloga je bila tudi agitacija in propaganda, zato so imele “poli- ti čne pogovore”, katerih namen je bil, da bi se “ženi, ki prej ni imela vpogleda v politi čne stvari, širilo obzorje ter ji prikazovalo smisel in namen naše borbe”. 435 Ko so šli moški v vojsko, so morale ženske namre č prevzeti njihovo delo na terenu, zato je Kidri č v članku “Aktivizi- rajmo žene” zapisal: “Zaradi mobilizacije ne sme zastati niti naša politi čna organizacija niti graditev oblasti. (…) Mobilizacija vseh za operativno vojsko sposobnih mo- ških sil in aktivizacija naših žena in deklet, dviganje naših žena in deklet na odgovorne politi čne in obla- stvene funkcije – sta dve, medsebojno nerazdružljivo povezani plati popolnoma iste naloge, naloge vsega na- šega naroda, ki mora v tej veliki domovinski vojni in v njenem kon čnem razdobju dati od sebe vse za kon čno zmago.” 436 Slovensko partijsko vodstvo je torej pri čakovalo, da bo SPŽZ ženske navdušila za narodnoosvobodilno giba- nje ter jih hkrati tako politi čno vzgojila, da bodo sposob- ne delovati v organih nove oblasti. 437 Vendar pa so vodil- ne aktivistke v SPŽZ, ki so bile praviloma članice KPS, 433 Slovenke v Narodnoosvobodilnem boju, str. 738, op. 2. 434 Prav tam, str. 39. 435 Tršan , Razbitje OF in partije v Ljubljani v zadnjem obdobju nemške okupacije, str. 34. 436 Kidri č , Zbrano delo, 2. knjiga, str. 255–257. 437 Jeraj , Slovenke na prehodu v socializem, str. 85. 190 v svojih ocenah pogosto pisale o politi čni nerazgleda- nosti žensk in o t. i. ženskem oportunizmu. Sekretarka Pokrajinskega iniciativnega odbora SPŽZ za Gorenjsko Angela Mahni č je npr. konec leta 1943 ugotavljala, da velika ve čina tamkajšnjih žensk spremlja narodnoosvo- bodilni boj s simpatijami, vendar slabo pozna “globlje cilje naše borbe, naše narodno predstavništvo IOOF itd., posebno pa jim je tuja KP”. Politi čna neizgrajenost naj bi bila “vzrok njihovi naivnosti (rade nasedajo pa- ni čnim vestem itd.) in da v svoji zavesti niso trdne, ter jih težke preizkušnje in trenutni neuspehi naše NOV (npr. hajka) hitro demoralizirajo. V nevarnosti zase tu- di odpovedo. To in pa njihovo stališ če do mobilizacije za NOV (pripravljenost dajati materialno podporo NOV, v zameno pa bi le-ta moža ne mobilizirala) kaže precej ostro črto oportunizma.” 438 Organizacija posebne ženske organizacije v Lju- bljani pa ni dala želenih rezultatov tudi zato, ker so bi- le ženske že vklju čene v druge organizacije, predvsem SNP, DE in tudi v OF, kar je kadrovsko in druga če osla- bilo druge organizacije, ker so se togo držali navodil. Poleg tega so maja 1943 v Ljubljani razpustili partij- sko komisijo pri AFŽ zaradi sektašenja proti članicam iz drugih skupin v OF. Ta komisija naj bi “nemogo če konspirirala pred iniciativnim odborom, ki je postal ko- alicija strank”. Zaradi tega so iniciativni odbor reorga- nizirali v okrožni odbor AFŽ, ki naj bi rajonske aktive usposobil, da bi prevzeli dejavnost kot rajonski odbori, vodil delo med vzgojiteljicami, zdravnicami, delavkami v tovarnah ter se posve čal služkinjam, nameš čenkam v manjših podjetjih in gospodinjam, ki so bile do tedaj slabše organizirane. 439 Po drugi strani pa je uvajanje posebne ženske or- ganizacije povzro čilo nekakšne separatne ženske težnje zaradi ustanavljanja od osvobodilnega gibanja precej lo čenih oziroma osamosvojenih ženskih organizacij. Le- te je zavra čala zlasti komunisti čna partija, saj je v njih zaznavala nevarnost obujanja t. i. meš čanskega femini- 438 Deželak Bari č , Vloga žensk na Slovenskem v narodnoosvobodilnem boju in re- voluciji, str. 38, 39. 439 Tršan , OF v Ljubljani, str. 106, 107. 191 MNOŽI ČNE ORGANIZACIJE V OKVIRU OSVOBODILNE FRONTE sti čnega gibanja. Zato je leta 1944 sledila reorganiza- cija. Ta je razrahljala organizacijsko strukturo SPŽZ v bazi sami ter ob čutno skr čila aktivisti čni kader SPŽZ, ki je postal tesno povezan z OF. 440 440 Deželak Bari č , Vloga žensk na Slovenskem v narodnoosvobodilnem boju in re- voluciji, str. 38. 192 Ustanovni sestanek Glavnega odbora Ljudske po- moči (LP), ki je delovala že pred vojno in se je razvila iz Rde če pomo či, je bil junija 1941. Na tem sestanku je Miha Marinko , ki je vodil odbor, navzo če seznanil z zna čajem in nalogami Ljudske pomo či. Člani so postali Ana Ziherl , Tone Toman , Viktor Repi č , Martin Mencej , ki je bil odgovoren za sodelovanje z Rde čim križem, in Dušan Bravni čar , ki je hkrati vodil delo Ljudske pomo či v ljubljanskem okrožju. Glavni odbor je vodil delo Ljud- ske pomo či za vso Slovenijo. Pokrajinska odbora sta bila postavljena najprej na Štajerskem in Gorenjskem in kasneje še na Primorskem in Koroškem. Poleg tega je glavni odbor organiziral tudi okrožne odbore Ljudske pomo či, o organizaciji Ljudske pomo či v ljubljanskem okrožju pa je Dušan Bravni čar zapisal: “Organizacijsko je bila Ljudska pomo č organizirana sprva sporedno z or- ganizacijami Osvobodilne fronte. V Ljubljani se je razvi- la Ljudska pomoč tako množi čno, da je imela v za četku skoraj gostejšo mrežo odborov in zaupnikov kot organi- zacije OF. Ker so se pa organizacije Ljudske pomo či in Osvobodilne fronte nujno prepletale in je bilo težiš če na kar najboljšem razvoju in krepitvi organizacije OF, je bila LP konec julija ali v za četku avgusta 1941 organi- zacijsko vklju čena v obstoje čo organizacijo Osvobodilne fronte. Ta združitev organizacije Ljudske pomo či z organi- zacijo Osvobodilne fronte je izredno pospešila razširitev organizacij OF in je pomagala ustvariti tisto bazo, ki je Slovenska narodna pomo č 193 MNOŽI ČNE ORGANIZACIJE V OKVIRU OSVOBODILNE FRONTE postala osnova za nadaljnji nesluteni razvoj osvobodil- nega gibanja v Ljubljani. Prakti čno je bilo tako, da je ponekod ves odbor Ljudske pomo či postal odbor Osvobodilne fronte ali da so v najve č primerih postali člani odborov LP člani OF ali iniciatorji za nove odbore OF. S to reorganizacijo Ljudska pomo č ni nehala ob- stajati kot posebna organizacija, ki je zaradi splošno humanih nalog zajemala in povezovala še širše množi- ce kot dotedanje prave organizacije Osvobodilne fronte. Preko LP je marsikdo prvi č dobil stik z OF in se potem v OF še bolj aktiviziral in organsko povezal.” 441 So časno z Zvezo slovenske mladine in Slovensko protifašisti čno žensko zvezo je bila reorganizirana tudi Ljudska pomo č v Slovensko ljudsko pomoč (SNP), s či- mer naj bi dobila še širši karakter. 442 Medtem ko je bila Ljudska pomo č vezana na OF, je bila pri SNP mnogo bolj naglašena njena samostojnost. Slovenska narodna pomo č je skrbela za materialno pomo č žrtvam okupa- torja in njihovim družinam. Družinam oziroma svojcem aktivnih partizanov je dajala vzdrževalnine, svojcem in- ternirancev pa podpore. Denar je SNP dobivala nekaj iz prispevkov, ki jih je pobirala po terenu, ve čino denarja pa je dobila od davka, ki so ga ostale frontne organiza- cije nabrale med svojimi aktivisti. 443 Čeprav je Kidri č v okrožnici poudaril, da je SNP še širša organizacija od same OF, saj naj bi zajela tudi tiste Slovence, ki so zgolj iz humanitarnih razlogov pripravljeni podpirati žrtve okupatorskega nasilja 444 in naj bi bila tako popolnoma nepoliti čna, socialna organizacija, je bila dejansko ena- kovredna drugim politi čnim organizacijam OF, ker je bila z njimi organizacijsko povezana in je ljudi, ki so delovali v njej, tudi politi čno vzgajala. 445 441 Čepe , Rdeča pomo č – Ljudska pomo č, str. 442–445. 442 ARS, AS 1487, t.e. 43, Okrožnica IOOF – Borisa Kidri ča – poverjeništvom IOOF in okrožnim odborom OF o formiranju “Narodne pomo či”, 20. januar 1943; DLRS, knjiga 5, dok. 78. 443 Tršan , Razbitje OF in partije v Ljubljani v zadnjem obdobju nemške okupacije, str. 90. 444 ARS, AS 1487, t.e. 43; Okrožnica IOOF – Borisa Kidri ča – poverjeništvom IOOF in okrožnim odborom OF o formiranju “Narodne pomo či”, 20. januar 1943; DLRS, knjiga 5, dok. 78. 445 Tršan , Razbitje OF in partije v Ljubljani v zadnjem obdobju nemške okupacije, str. 90. 194 Širitev Osvobodilne fronte po pokrajinah 197 ŠIRITEV OSVOBODILNE FRONTE PO POKRAJINAH Osrednje vodstvo OF, ki se je sicer ves čas vojne za- drževalo v Ljubljanski pokrajini, si je od vsega za četka prizadevalo ustvariti enotno in enakomerno razširjeno mrežo organizacij OF po vseh pokrajinah, ne glede na razkosanost slovenskega ozemlja. Na organizacijski rav- ni trdno utemeljena organizacija naj bi bila pomembna podlaga za širše seznanjanje ljudi s cilji OF, to pa naj bi ji pomagalo prerasti v širše gibanje ter ji tako zagotovilo stabilnost. Čeprav so v vseh pokrajinah za čeli približno so časno vzpostavljati organizacije OF, so se v posame- znih pokrajinah zaradi razli čnih dejavnikov, kot so bili ostrina okupacijskega režima, zgodovinske okoliš čine oziroma odsotnost KPS, razširjenost, u činkovitost ali porazi partizanskih enot, razvijale zelo razli čno, zaradi odhodov njenih članov v partizane pa so se pogosto tudi spreminjale. V Ljubljanski pokrajini je blažji okupacijski režim v za četnem obdobju omogo čil, da se je organizacija OF jeseni 1941 že precej razširila. Uveljavila se je razdeli- tev pokrajine na okrožja OF, v njih pa so delovali tudi rajonski odbori. S tem pa je bila ustvarjena podlaga za na črtno širjenje terenskih odborov, katerih vloga je bila zlasti pomembna pri ustvarjanju množi čnega zna čaja OF kot gibanja. Ob za četni visoki stopnji enotnosti in splošnem protiokupatorskem razpoloženju prebivalstva je ob neposredni vzpodbudi osrednjega vodstva OF in Struktura Osvobodilne fronte ter lo čitev politi čnih in oblastvenih organov z vzpostavitvijo ljudske oblasti na partizanskem ozemlju 198 KPS mreža organizacij hitro zajela vse ve čje kraje in se širila na podeželje. 446 V Ljubljanski pokrajini je imela poseben položaj v tem obdobju Ljubljana oziroma ljubljansko okrožje, ki je bilo sprva središ če celotnega gibanja, saj je tam do maja 1942 bivalo vodstvo osvobodilnega gibanja. Za celotno osvobodilno organizacijo sta bili zato pomembni pred- vsem dve prelomnici – obži čenje mesta februarja 1942 in vzpostavitev osvobojenega ozemlja, ki naj bi obsega- lo kar dve tretjini Ljubljanske pokrajine oziroma celo- tno Dolenjsko in Notranjsko, razen mest in ve čjih trgov ter krajev ob železnici. 447 Ko je vodenje osvobodilnega gibanja iz Ljubljane postajalo čedalje težavnejše, se je vloga Ljubljane zaradi tega namre č za čela zmanjševati, po drugi strani pa se je spomladi 1942 pove čal pomen osvobojenega ozemlja, ki je po prihodu ve čine vodstva in ve čjega števila aktivistov postalo središ če celotnega 446 Deželak Bari č , Širitev Osvobodilne fronte po pokrajinah, str. 618. 447 Godeša , Osvobodilna fronta v prvi polovici leta 1942, str. 637. Italijanski na črt ograditve mesta Ljubljane z ži čno ograjo (MNZS) 199 ŠIRITEV OSVOBODILNE FRONTE PO POKRAJINAH osvobodilnega gibanja. Ve čina članov izvršnega odbora se je v drugi polovici maja 1942 nastanila najprej na Tisovcu v Suhi krajini, po italijanskem bombardiranju kraja se je preselila v opuš čeno vasico Novi Breg, od tam pa v barake na bližnjem hribu Kamenjak v Ko čevskem Rogu. 448 Na osvobojenem ozemlju je imela OF druga čen po- ložaj in vlogo kot v Ljubljani, saj je še pred odhodom iz Ljubljane Izvršni odbor OF 17. maja 1942 izdal od- lok o vzpostavitvi narodne oblasti na osvobojenem oze- mlju, razglašenem v Slovenskem poro čevalcu 19. maja 1942. Organiziranje mreže odborov Osvobodilne fronte na terenu se je tako prepletalo z vzpostavljanjem obla- stne strukture na osvobojenem ozemlju, saj so terenski odbori OF, ki so imeli zna čaj za časnih organov oblasti, kmalu dobili nalogo, naj na svobodnem ozemlju izvede- jo volitve v nove organe ljudske oblasti, v terenske naro- dnoosvobodilne odbore (NOO). Le-te so volili po na čelu splošne, enake in neposredne volilne pravice, ki jo je posameznik pridobil po izpolnjenem 18. letu starosti. V primerjavi s predvojno jugoslovansko zakonodajo je bila starostna meja znižana za tri leta, prvi č pa so volilno pravico dobile tudi ženske. Volitve so bile praviloma jav- ne in manifestativnega zna čaja, odbori OF pa so bili od- govorni za izvolitev politi čno ustreznih kandidatov. Novi oblastveni organi so bili širši od prejšnjih terenskih od- borov OF, vendar so ti obdržali svoj prvotni politi čni in združevalni zna čaj. 449 Tako se je “dvojnost” zna čaja terenskih odborov OF na svobodnem ozemlju lo čila. Oblastvene funkcije so opravljali narodnoosvobodilni odbori, politi čne pa od- bori OF. Ker so volitve krajevnih NOO izvajali postopno in so jih zaradi skorajšnje italijanske ofenzive izvedli le delno, so odbori OF drugod še naprej opravljali obe na- logi. Prav tako so v primeru, če je osvobojeno ozemlje prenehalo obstajati, oblastvene funkcije znova prevze- li terenski odbori OF, narodnoosvobodilni odbori pa so 448 Ferenc , Partizanska uprava in samouprava na Dolenjskem in Notranjskem, str. 647. 449 Deželak Bari č , Plime in oseke v razvoju Osvobodilne fronte, str. 643, 644. 200 prenehali obstajati. V takem primeru so terenski odbori OF znova dobili zna čaj “dvojnosti”. 450 Z lo čitvijo politi čnih in oblastvenih organov sta se torej razvili dve veji. Organizacijska struktura Osvobo- dilne fronte je bila naslednja: na čelu Osvobodilne fron- te je bil Vrhovni plenum OF, ki je imel svoj izvršni od- bor. Le-ta je postal dejansko politi čno, organizacijsko in akcijsko vodstvo narodnoosvobodilnega gibanja. Nanj so bili vezani pokrajinski odbori OF, če pa teh še ni bilo, okrožni odbori, ki so imeli rajonske (kasneje imenovane okrajne), ponekod pa kot vmesno stopnjo še podokrožne odbore. Terenski (kasneje imenovani krajevni) odbori po tovarnah, vaseh, uradih ustanovah itd. so predstavljali množi čni temelj organizacije OF. Ponekod so bila še po- verjeništva IOOF (PIOOF), ki so bila organizacijsko pod IOOF in nad pokrajinskimi odbori OF. Spomladi 1943 so obstajala poverjeništva IOOF za Gorenjsko, Ljublja- no, Notranjsko in Dolenjsko. 451 Z vzpostavljanjem okrožnih, okrajnih in krajevnih narodnoosvobodilnih odborov (NOO) pa je prišlo do lo čitve organov ljudske oblasti od organov politi čnega gibanja. Kot zaklju ček graditve nove ljudske oblasti je Izvršni odbor OF 27. junija 1942 izdal odlok o postavi- tvi Narodnega osvobodilnega sveta (NOS), ki je deloval v dobi prvega osvobojenega ozemlja le malo časa pred ve- liko italijansko ofenzivo v poletju leta 1942. S tem sta se oblastvena in politi čna funkcija lo čili tudi zgoraj, kot so se osnovni nosilci oblasti že prej lo čili na terenu. Naro- dnoosvobodilni svet je imel poverjeništva in poverjenike za občo upravo (Boris Kidri č ), za zvezo z južnoslovanski- mi narodi (Edvard Kardelj ), za finance (Zoran Poli č ), za sodstvo (Josip Rus ), za prosveto (France Lubej ), za pro- pagando (Edvard Kocbek ), za kmetijstvo (Ivan Nemec ) in za prehrano (Tone Fajfar ). Kot zastopnik NOV je bil v Narodnoosvobodilni svet imenovan njen komandant Franc Leskošek . 452 Ker pa postavitev NOS ni bila v skladu z bistvenim 450 Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem, str. 299. 451 ARS, AS 1643, t.e. 49, Dr. Božo Kobe : Izgradnja narodne oblasti in slovenske državnosti v okviru demokrati čne federativne Jugoslavije. 452 Ferenc , Ljudska oblast na Slovenskem, knjiga 1, str. 277, 278. 201 ŠIRITEV OSVOBODILNE FRONTE PO POKRAJINAH demokratičnim na čelom volilnosti vseh oblastvenih or- ganov, je IOOF na črtoval izvolitev in sklicanje najviš- jega oblastvenega organa za svobodno ozemlje, Zbora odposlancev NOO, ki naj bi postal nekakšen prvi slo- venski parlament. Ta zbor bi potrdil starega ali izvolil nov Narodnoosvobodilni svet, prvo revolucionarno vlado na prvem slovenskem osvobojenem ozemlju. O njegovi izvolitvi je IOOF izdal tudi odlok, ponekod so volitve že izvedli, sam zbor pa sta prepre čila italijanska ofenziva in postopno zmanjševanje svobodnega ozemlja. 453 O ustanovitvi narodnoosvobodilnih odborov je pi- sal Boris Kidri č v članku “Nova slovenska demokracija”, v katerem je zapisal, da so narodnoosvobodilni odbori “najjasnejši dokaz politi čne volje slovenskega ljudstva” ter da ti odbori, ki “rastejo iz vseh naselij slovenskega svobodnega ozemlja”, predstavljajo “novo demokrati č- no oblast”, medtem ko je bila z odlokom o ustanovitvi Narodnoosvobodilnega sveta na osvobojenem ozemlju ustanovljena vlada s poverjeništvi, s čimer je bila “dana možnost urejanja in na črtnega dela za vse ozemlje”. 454 Čim so bili izvoljeni NOO, so le-ti torej postali nosi- lec oblasti in izvrševalec javne uprave. Odbori OF, ki so ostali politi čno vodstvo narodnoosvobodilnega gibanja, pa so bili dolžni podpirati delo NOO, mu ponuditi po- moč v vsakem pogledu in slediti njegovemu delu: “Dol- žnost odborov OF je, da store vse za aktivizacijo NOO ter da pomagajo odbornikom pri izvrševanju njihovih poslov.” 455 Vendar pa je razmejitev med odbori OF in med novoizvoljenimi NOO ni bila povsem jasna, zato so jo morali ve čkrat pojasniti. Tako je Marijan Brecelj na II. zboru aktivistov, 5. septembra 1944, pojasnil: “Ka- kor hitro je v kraju izvoljen narodno osvobodilni odbor, postane le-ta nosilec oblasti in izvrševalec javne upra- ve – in nih če drugi. Terenski OF odbor pa ostane kot vodstvo politi čnega narodno osvobodilnega gibanja. Če se to preprosto in povsem jasno razmejitev upošteva in 453 Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem, str. 302; ARS, AS 1643, t.e. 70, Po- stanek, razvoj in struktura OF, NOV in POJ; ARS, AS 1476, t.e. 2, Prebivalstvu osvobojenega slovenskega ozemlja, 11. julija 1942. 454 DLRS, knjiga 3, dok. 21. 455 ARS, AS 1643, t.e. 49, Dr. Božo Kobe : Izgradnja narodne oblasti in slovenske državnosti v okviru demokrati čne federativne Jugoslavije. 202 spoštuje, ne more priti do tega, da bi si lastili pravice narodno osvobodilnih odborov OF odbori ali pa narobe. Zgodil se je primer, da se je OF odbor postavil na sta- liš če: ‚Mi smo oblast in nih če drugi.‘ Pravilno izvoljene Narodno osvobodilne odbore pa so smatrali za nekako sebi podrejene organe, ki imajo dolžnost samo posluša- ti, odlo čati pa ni č.” 456 Podobno je bilo tudi v okrožnici, ki so jo januarja 1945 poslali aktivistom OF v Celjskem okrožju, zapisano: “Tudi po izvolitvi NOO so se naši OF odbori, posebno okrajni, še vedno vse preve č ukvarjali z upravnimi – tehni čno organizacijskim poslovanjem, pozabljali pa so na osnovno našo nalogo, na politi čno vzgojno delo z novimi kadri narodne oblasti in preko njih z vsemi množicami ter na lastno politi čno izgra- dnjo. Tako so OF odbori in NOO opravljali skoro isto delo, čeprav so bile njihove povsem razli čne naloge več- krat jasno opredeljene. Posledice takega dela se kažejo v tem, da se nekateri odbori OF in tudi NOO ob prvi preizkušnji niso znašli.” 457 Celo Kardelj je v užiški “Borbi” priznal, da je bila naloga narodnoosvobodilnih odborov “zelo zapletena in raznovrstna”. Obsegala je vse funkcije oblasti na danem podro čju, razen tistih, ki so bile v vojni dobi kompetenca vojaške uprave. Naloge nove ljudske oblasti pa je ozna- čil takole: “1. da organizirajo aktivnost vsega ljudstva, tako da bi se našim borcem na fronti zagotovilo vse, kar je potrebno; v tej svoji aktivnosti bodo odbori tesno sodelovali s štabi naših odredov; 2. da zagotove red v zaledju, da ga vzdržujejo s svojimi narodnimi stražami in da vodijo boj proti vsem pojavom ropanja, razbojni- štva, špekulacije, aktivnosti pete kolone itd.; 3. da or- ganizirajo preskrbo in prehrano prebivalstva, zlasti pa siromašnih slojev in nepreskrbljenih družin naših bor- cev; da organizirajo pravilnejši razvoj gospodarskega ži- vljenja, trgovine, prometa razen tistega, ki je naravnost pod nadzorstvom oboroženih sil itd., v interesu fronte in vsega ljudstva; 4. da z vsemi svojimi sredstvi utrjujejo 456 ARS, AS 1643, t.e. 56, Dr. Marijan Brecelj : O izgradnji slovenske narodne obla- sti; referat na II. zboru aktivistov OF, 5. septembra 1944. 457 ARS, AS 1721, Okrožnica vsem aktivistom OF v okrajih okrožja Celje, sredina januarja 1945. 203 ŠIRITEV OSVOBODILNE FRONTE PO POKRAJINAH povezanost fronte in zaledja, povezanost vsega ljudstva z njegovimi borci kot osnovno jamstvo zmage.” 458 Ljudska oblast kot posledica mo či osvobodilnega revolucionarnega gibanja je na ozemlju pod popolnim partizanskim nadzorom uveljavljala svoje predpise ozi- roma voljo. Predvsem je morala zagotoviti kolikor mo- go če nemoteno vsakdanje življenje, v njegovo urejanje pa je vnašala nove vsebine, ki so nakazovale prihodnjo ureditev. Organizirati je bilo treba prehrano ter oskr- bo civilnega prebivalstva in partizanske vojske ter po- skrbeti za obdelavo zemlje. 459 Na svobodnem ozemlju so odbori OF in NOO izvajali tudi revolucionarni odlok Izvršnega odbora OF iz za četka aprila 1942 o razlasti- tvi veleposestnikov okupatorske narodnosti in narodnih izdajalcev. Poleg tega je oblast OF izvajala nadzor nad gibanjem civilnega prebivalstva, prepre čevala sovražno propagando itd. Neupoštevanje predpisov je bilo sankci- onirano, kazni pa so izvajale partizanske enote, ve čkrat brez sodelovanja terenskih organizacij in mimo njihove volje. Da bi prepre čilo še ve čjo samovoljo partizanskih poveljstev pri izrekanju kazni, zlasti smrtnih, je Glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet enotam, nižjim od odredov, prepovedalo izvajati sodno oblast nad civil- nim prebivalstvom, Narodnoosvobodilni svet pa je pri Izvršnem odboru OF ustanovil izredno sodno komisijo, ki naj bi potrjevala ali zavra čala smrtne obsodbe odre- dnih in brigadnih poveljstev. Vendar so bili ti ukrepi precej zapozneli in niso ustrezno sankcionirali odgovor- nih za zlo čine nad civilisti. 460 Veliko zarezo v osvobodilnem gibanju je povzro čila italijanska ofenziva poleti in jeseni 1942, zaradi česar je gibanje doseglo najnižjo to čko. Organizacije so bile zaradi vsesplošnega pritiska okupatorja delno razbite ali pa je bilo njihovo delo za časno ohromljeno. 461 A s kapitulacijo Italije 8. septembra 1943 je prišlo do po- novnega poleta osvobodilnega gibanja. Z razorožitvijo in odhodom italijanskih zasedbenih enot in z razsulom ter 458 Kardelj , Pot nove Jugoslavije, str. 226, 227. 459 Deželak Bari č , Plime in oseke v razvoju Osvobodilne fronte, str. 644. 460 Ferenc , Partizanska uprava in samouprava na Dolenjskem in Notranjskem, str. 648. 461 Deželak Bari č , Plime in oseke v razvoju Osvobodilne fronte, str. 645. 204 razorožitvijo dela oddelkov Prostovoljne protikomuni- sti čne milice (Milizia volontaria anticomunista – MVAC) je bil osvobojen velik del slovenskega ozemlja. Na Do- lenjskem, Notranjskem in Primorskem je OF prevzela oblast. Vendar se zaradi velike razcepljenosti prebival- stva v Ljubljanski pokrajini vodstvo v nasprotju z letom 1942 ni odlo čilo za volitve NOO. Številne vasi in celo obmo čja so izrazito nasprotovali OF, zato vodstvo ni tvegalo izvolitve takšnih NOO, morebitne nekoliko ka- snejše volitve pa je prepre čila nemška ofenziva. Tako so bili odbori OF poslej odgovorni tako za politi čno kot za oblastno podro čje. Drugače kot v Ljubljanski pokrajini je Narodnoo- svobodilni svet za Primorsko Slovenijo (NOS) kot obla- stno-politi čni organ razpisal volitve ob činskih NOO in krajevnih pododborov ter imenoval nekaj okrožnih NOO. Volitve so bile izvedene le delno, drugod pa so bili odbori OF še naprej so časno organi politi čnega gibanja in ljudske oblasti. 462 Po kapitulaciji Italije je prišla iz Ljubljane na osvo- bojeno ozemlje tudi ve čina članov Vrhovnega plenuma OF oziroma Slovenskega narodnoosvobodilnega odbo- ra. Zato je bilo 14. septembra zve čer na Bazi 20 v Ko- čevskem Rogu 11. zasedanje Vrhovnega plenuma OF, na katerem so sklenili ustanoviti Upravno komisijo za osvobojeno slovensko ozemlje, ki je bila neposredno po- drejena Vrhovnemu plenumu OF in izvršnemu odboru. Novoustanovljena upravna komisija, ki jo je vodil sekretar Bogdan Osolnik , je imela osem odsekov, in to za splošno upravo, finance, industrijo, gospodarstvo in prehrano, narodno vzgojo in prosveto, promet, zaš čito civilnega prebivalstva v vojnih razmerah ter narodno zdravstvo. Njeno ustanovitev je Izvršni odbor OF objavil s posebnim odlokom 15. septembra, vendar se je njeno poslovanje omejilo samo na Dolenjsko in Notranjsko, kajti dva dni po njeni ustanovitvi je Vrhovni plenum OF izvzel Slovensko primorje iz njene pristojnosti in upravo tamkaj zaupal novoustanovljenemu Narodnoosvobodil- nemu svetu za Primorsko Slovenijo. 463 462 Deželak Bari č , Osvobodilna fronta, temelj ljudske oblasti, str. 743. 463 Ferenc , Ljudska oblast na Slovenskem, knjiga 2, str. 23. 205 ŠIRITEV OSVOBODILNE FRONTE PO POKRAJINAH Vodstvo OF je poudarjalo, da pridobiva OF vsena- rodni zna čaj šele z množi čno zasidranostjo na terenu, saj je šele takrat usposobljena opravljati množi čno po- liti čno delo, širiti organizacijo z novimi pripadniki, širi- ti prepri čanje o nujnosti oboroženega nastopanja proti okupatorju, izvajati množi čen moralni pritisk na Slo- vence, da se pridružijo OF, hkrati pa odkrivati naspro- tnike, rekrutirati vedno nove partizanske borce, ponu- diti partizanskim enotam moralno in materialno oporo, zbirati materialna in denarna sredstva nasploh za po- trebe osvobodilnega gibanja itd. 464 Tako je Kidri č v član- ku z naslovom “Za pravilno izvajanje linije Osvobodilne fronte”, objavljenem v Delu septembra 1941, zapisal: “Množi čni temelj Osvobodilne fronte so terenski odbo- ri po tovarnah, vaseh, uradih, ustanovah itd. Z mrežo takih odborov je treba preplesti vso Slovenijo. V teren- ski odbor sodi vsak Slovenec, ki se je pripravljen boriti ali vsaj podpirati boj za osvoboditev. Težiš če vsega dela Osvobodilne fronte mora biti danes snovanje terenskih odborov. Če bomo prepredli vso Slovenijo s terenskimi odbori, v terenske odbore Osvobodilne fronte pa vnesli duha borbenosti in aktivnosti, tedaj bo trdnost Osvobo- dilne fronte povsem zajam čena.” 465 Najve čji razmah je snovanje odborov OF doživelo v Ljubljani, kjer so poleg terenskih ustanavljali tudi t. i. 464 Deželak Bari č , Vloga in zna čaj Osvobodilne fronte, str. 166. 465 Kidri č , Zbrano delo, knjiga 1, str. 161, 162; Delo, str. 84. Terenski odbori Osvobodilne fronte 206 mati čne odbore, vanje pa so se vklju čevali tako delavski kot meš čanski sloji, vendar je organizacijsko utrjevanje v širšem obsegu, se pravi prek terenskih odborov OF, potekalo nekoliko po časneje, kakor so predvidevali. Ka- že, da so mrežo terenskih organizacij in odborov nižje stopnje za čeli intenzivneje razpredati šele v drugi po- lovici poletja 1941, saj so še v za četku septembra ugo- tavljali, da organizacija pogosto zaostaja za politi čnim obsegom OF in da je treba vzporedno s krepitvijo zave- stne discipline vseh pripadnikov osvobodilnega gibanja krepiti tudi organizacijsko mrežo. 466 Poleg svojih dolžnosti kot celice politi čnega orga- nizma so terenski odbori do izvolitev narodnoosvobo- dilnih odborov izvajali tudi oblastvene funkcije. To so bile naloge, ki so jim pripadale po odlokih o narodnem davku, o posojilu svobode, o zaš čiti slovenskega naroda itd. Poleg teh pa so imeli tudi naloge, ki so bile dolo če- ne v prvem predpisu o nalogah terenskih odborov, ki ga je izdal IOOF že oktobra 1941 in so bile naslednje: usmerjevanje dela OF v osvobodilno akcijo; zbiranje prostovoljcev za partizanske oddelke Jugoslavije; nabi- ranje zimskih potrebš čin za partizane; vršenje agitacije za OF; krepitev splošne narodne discipline; neizprosen boj proti izdajalcem, kapitulantom, pani čarjem, defeti- stom in dezorganizatorjem; širjenje organizacijske mre- že OF; organiziranje krajevnih, rajonskih in okrožnih odborov OF in dviganje narodne samozavesti. 467 Teren- ski odbor, ki se omejuje zgolj na aktiviste OF, pa je, kot je zapisal Kidri č v članku “O nalogah naših terenskih odborov”, slab odbor. Dober odbor je zgolj tisti odbor, ki je postal množi čni odbor, se pravi, da je zajel vse pre- bivalstvo na svojem obmo čju. Kidri č je v članku še za- pisal, da neposredna borba proti okupatorjem zahteva intenzivno politi čno delo, ki “krepi slovensko narodno hrbtenico, utrjuje slovensko narodno zavest, enotnost in disciplino, razbija poskuse narodnih izdajalcev in notranjih sovražnikov slovenskega naroda ter ustvar- ja mo čno množi čno zaledje oboroženi slovenski vojski”. Iz tega pa sledi, da so osnovne politi čne naloge teren- 466 Deželak Bari č , Vloga in zna čaj Osvobodilne fronte, str. 166. 467 Šnuderl , Zgodovina ljudske oblasti, str. 138, 139. 207 ŠIRITEV OSVOBODILNE FRONTE PO POKRAJINAH skih odborov naslednje: “1. brezobzirno razgaliti pred slovenskimi narodnimi množicami narodne izdajalce in notranje sovražnike slovenskega naroda; 2. čuječe zasledovati poskuse notranjih sovražnikov, da dobijo oporo na terenu, take poskuse izpodrezati in jih v kali zatirati, imena, zveze, dejanja in namen storilcev nemu- doma sporo čati nadrejenemu odboru OF, če je to mo- go če, jih javiti tudi neposredno organom obveš čevalne službe OF; 3. neusmiljeno razbijati zakrknjene poskuse skupinskega separatizma ter razkriti pred Slovenci svo- jega terena njegove nacionalno škodljive strankarske in osebne pobude, pri tem strogo razlikovati zakrknjene grešnike od zavednih, narodno nezrelih ali nezavednih ljudi, ki jih je s prepri čevanjem mogoče popraviti; 4. z vsem ognjem kovati borbeno tovarištvo in medsebojno človeško zbližanje poštenih Slovencev, izogibati se ide- ološkemu in nazorskemu dlakocepstvu, odstranjevati spore in njihove vzroke, enotnost OF, narodno zavest in disciplino gojiti ter varovati, ko zenico svojega o česa; 5. intenzivno obveš čati Slovence svojega terena o položa- ju na fronti, o porazih sovražnika, o dejanjih slovenske oborožene pesti, o oboroženi akciji narodov Jugoslavi- je, o herojski borbi sovjetskih armad, o skupnem boju vsega demokratičnega sveta; 6. bojevati se proti malo- dušju, kjerkoli se pojavi, ostro nastopati proti izmišlje- nim vestem o porazih partizanov, prepri čljivo pobijati kapitulantske ‚teorije‘, da je za akcijo ‚še prezgodaj‘ itd.; 7. dvigati narodno zavest in množi čnega duha odpora na slehernem koraku, ostro žigosati vsak izraz sožitja z okupatorji (hoja slovenskih deklet z Italijani, pose čanje italijanskih filmov in gledaliških predstav, poslušanje italijanske godbe, gledanje italijanskih parad, stopanje v fašisti čne in italijanske organizacije); 8. dvigati avto- riteto OF, SNOO in Izvršnega odbora OF, 9. zasejati in gojiti vsepovsod idejo sloge in enotnosti slovanskih na- rodov pod vodstvom velikega ruskega naroda.” 468 Medtem ko so pred kapitulacijo Italije pri odborih OF delovale le tiste komisije oz. odbori, ki so bili nuj- ni za politi čno delovanje (za propagando in agitacijo, za množi čne organizacije), so po kapitulaciji terenski od- 468 DLRS, knjiga 1, dok. 91. 208 bori dobili širšo vlogo, naloge, ki so jih morali izvrševati, pa so si razdelili funkcionarji oziroma izvršni organi po odgovornosti in tako skrbeli, da v okviru celotnega dela za Osvobodilno fronto izvršijo vse tisto, kar jim nalagajo njihove posebne funkcije. Terenski odbori naj bi tako imeli slede če funkcionarje: tajnika, vojnega, gospodar- skega, prosvetnega, propagandnega referenta, referenta za socialno skrbstvo in zdravstvo ter obveš čevalce. Po- leg referentov pa naj bi bili v odborih tudi pristojni za mladino ter za SPŽZ. Tajnik je bil odgovoren za celotno delovanje odbora in je bil dolžan dajati pobudo vsem ostalim odbornikom. Finan čni referent je urejeval vprašanje narodnega dav- ka, in sicer po gospodarski mo či davkoplačevalca ter številnosti njegove družine (1–10 % zaslužka). Poleg te- ga je skrbel za posojila narodne osvoboditve, vsa zbrana sredstva pa izro čal okrajnemu odboru oziroma natura- lije po obra čunu gospodarski komisiji. Vojni referent je moral prepri čevati o potrebi mobilizacije, skrbeti za iz- vajanje mobilizacije, prepre čevati nemško mobilizacijo ter organizirati sabotažne skupine in izvajati sabotažne akcije. Gospodarski referent je skrbel za prehrano in oskrbo vojske ter civilnega prebivalstva. Hrano in ostala sredstva je zbiral iz narodnega davka, iz posojila naro- dne osvoboditve, iz prostovoljnih prispevkov, prisilnega odkupa, kakor tudi iz zaplemb “narodnim izdajalcem”. Gospodarske komisije, ki jih je zbral gospodarski refe- rent, pa so imele tudi dolžnost izvesti tehni čno plat bit- ke, ki je potekala pod geslom: niti zrna niti repa živine okupatorju. Propagandni referent je skrbel za širjenje narodnoosvobodilnega tiska med prebivalstvom ter or- ganiziral tako trosenje letakov in listkov kot tudi preda- vanja, mitinge in kurjenje kresov ob raznih proslavah. Od njegovega dela je bil odvisen uspeh politi čnega dela med množicami, zato so pomembnost njegovega dela še zlasti poudarjali. Prosvetni referent je skrbel za izobraz- bo prebivalstva in tudi na neosvobojenem ozemlju or- ganiziral za časne ljudske šole, da bi se mladina nau čila vsaj branja in pisanja v slovenš čini. Obveš čevalec je predstavljal “ušesa in o či celotnega odbora”. Poznati je moral vse ljudi na podro čju odbora in slediti sumljivim ljudem, da bi prepre čil “nevarno delovanje za organiza- 209 ŠIRITEV OSVOBODILNE FRONTE PO POKRAJINAH cijo OF”. O svojih ugotovitvah je moral sproti obveš ča- ti ves odbor, okrajnega obveš čevalca ter vojaško enoto na njegovem terenu. Ljudje pa so imeli dolžnost, da so obveš čevalce obveš čali o vseh dogajanjih vojaškega ali politi čnega zna čaja. Referent za socialno skrbstvo je s pomo čjo Narodne pomo či skrbel za revne družine, zla- sti za družine partizanov in za slovenske internirance v nemških taboriš čih, medtem ko je referent za zdra- vstvo skrbel za vojne bolnišnice, za zbiranje sanitetnega materiala ter organiziral zdravstveno pomo č za civilno prebivalstvo. Pristojni za mladino je skrbel, da se k delu pritegne vsa mladina in da zlasti ženska mladina pre- vzame politi čne in gospodarske funkcije v OF in v nje- nih pomožnih organizacijah, medtem ko je predstavnica SPŽZ skrbela za politi čno vzgojo žena, da bi žene lahko prevzele politi čno vodstvo OF na terenu, ko bi možje od- šli v partizane. 469 Rus je v svojih spominih zapisal, da je bilo zastop- stvo v vseh odborih v za četku paritetno, se pravi, da je bilo sestavljeno iz predstavnikov glavnih skupin: komu- nistov, sokolov in krš čanskih socialistov. Komunisti po njegovih besedah na za četku niso vsiljevali svojih ljudi v odbore, ker so se zavedali, da bi organizacija zgubila vsenarodno naravo in s tem tudi tisto veliko mobiliza- cijsko mo č, ki je bila za OF zna čilna v letu 1941, in tudi zaradi tega, ker KP takrat ni imela dovolj članov, da bi z njimi lahko zasedla vsa vodila mesta v rajonskih in terenskih odborih OF. Že v drugi polovici leta 1941 pa je nadzor nad odbori vse bolj prehajal v roke partijcev in Rus je zapisal, da je šel, kadar je šel na teren na raz- govore z rajonskimi ali terenskimi odbori OF, ponavadi z njim eden od partijcev: “Ko sem šel npr. v Ko čevje, je šel z menoj Bebler , ko sem šel v Mokronog in Mirno, je šel z menoj Tone Tomši č , ko sem šel v Loški Potok, je šel z menoj Jakhl . Skoraj nikoli nisem šel na teren skupaj s Fajfarjem ali Vidmarjem . Postalo je o čitno, da gre za delovno metodo, katere cilj je bil prisvajanje vseh stikov, ki smo jih imeli z ljudmi v svojih skupinah.” 470 469 ARS, AS 1724, Ljutomer, Pomen OF za slovenski narod. Naloge terenskih ali krajevnih odborov OF. 470 Rus , Zapiski iz življenja Josipa Rusa , str. 148. 210 Medtem ko so terenski odbori nastajali brez prej predvidene organizacijske sheme, so organizacijsko shemo drugih odborov dolo čali od njih višji odbori, ta- ko okrožni odbori za rajonske odbore (v za četku aprila 1944 so rajone preimenovali v okraje), pokrajinski ali celo izvršni odbor za okrožne in izvršni odbor tudi za pokrajinske. Enako je bilo s članstvom odborov: vse do jeseni 1944 je veljalo na čelo, da višji odbori imenujejo člane nižjih odborov, le terenski odbori so nastajali brez posebnih imenovanj. Število članov v odborih je bilo v raznih obdobjih zelo razli čno, od treh do petnajst ali pa še ve č; vodili so jih sekretarji in pozneje tudi predse- dniki. 471 V Uradnem listu slovenskega narodnega sveta je bilo 1. maja 1944 zapisano, da okraj “združuje ve č ze- mljepisno, gospodarsko, prometno in socialno med se- boj povezanih krajev kot neposredna višja samoupravna edinica”, medtem ko “okrožje združuje ve č zemljepisno, gospodarsko in prometno med seboj povezanih krajev kot višja samoupravna edinica, ki veže ljudsko samo- upravo okrajev in krajev svojega podro čja z vrhovnimi organi slovenske narodne oblasti”. 472 Pokrajinske odbore so s časoma vzpostavili v vseh slovenskih pokrajinah razen v Prekmurju, ki je bilo or- 471 Ferenc , Ljudska oblast na Slovenskem, knjiga 1, str. 15, 16. 472 ARS, AS 1643, t.e. 17, Uradni list Slovenskega narodno osvobodilnega sveta, 1. maja 1944. Pokrajinski, okrožni in okrajni odbori Osvobodilne fronte 211 ŠIRITEV OSVOBODILNE FRONTE PO POKRAJINAH ganizacijsko zvezano s Štajersko, in na Dolenjskem ter Notranjskem (Ljubljanska pokrajina), kjer je okrožne od- bore OF vodil neposredno Izvršni odbor OF. Bili so torej na Štajerskem, Gorenjskem, Primorskem in Koroškem. Število okrožij in rajonov pa se je v okoliš činah neneh- nega boja večkrat menjalo, saj so posamezni odbori po- nekod prenehali obstajati, a so se znova oblikovali, ko so se razmere izboljšale. Skupno jih je bilo v vsem času vojne okrog 59. Ljubljanska pokrajina je imela nasle- dnja okrožja: Ljubljana, Ljubljana - okolica, Novo me- sto, Bela krajina, Ko čevje, Ribnica, Vrhnika, Cerknica, Velike Laš če, Sti čna, Grosuplje. Na Gorenjskem so bi- la: Jesenice, Kranj, Škofja Loka in Kamnik. Na Štajer- skem in v Prekmurju: Murska Sobota, Ljutomer, Ptuj, Slovenske gorice, Maribor, Pohorje, Slovenska Bistrica, Slovenske Konjice, Šaleška in Mislinjska dolina, Dravo- grad, Celje, Savinjska dolina, Šmarje-Rogatec, Rade če- Laško, Kozje-Brežice, Rogaška Slatina, Revirji, Litija. Na Primorskem so bila: Pivka, Brkini, Materija, Slovenska Istra, Brkini-Slovenska Istra, Trst, Trži č, Kras, Gorica, Goriška brda, Beneška Slovenija, Zahodna Primorska, Tolmin, Bovec, Ba ča, Idrija, Kanal, Cerkno, Ajdovš čina, Severna Primorska, Srednja Primorska in Južna Pri- morska. Na Koroškem pa so bila naslednja okrožja: Me- žica, Podjuna (Velikovec), Rož, Ziljska dolina (Beljak). 473 V letu 1944 pa do osvoboditve je bilo zna čilno ve- dno mo čnejše združevanje številnih okrajev in okrožij v večja, kar so dolo čale predvsem takratne potrebe. Manj- še število okrajnih in okrožnih odborov OF, ki so s svoji- mi odseki in drugimi upravnimi organi predstavljali vse bolj pomembne samoupravne enote, je bilo namre č tre- ba oskrbeti s sposobnim kadrom, vse za boj sposobne ljudi pa poslati v NOV, ki je leta 1944 za čela s popolno mobilizacijo. 474 Najmanj okrožij (16) je bilo tako ob kon- cu vojne, ko so upravno-teritorialno razdelitev sloven- skega ozemlja že prilagajali predvideni povojni razdeli- tvi. Takrat se je uveljavila naslednja razdelitev: 473 Ferenc , Ljudska oblast na Slovenskem, knjiga 1, str. 15. 474 Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem, str. 865, 866. 212 LJUBLJANSKA POKRAJINA: I. NOVOMEŠKO OKROŽJE (OKRAJI: Grosuplje, Žu- žemberk, Trebnje, Mokronog, Novo mesto, Kosta- njevica, Črnomelj, Metlika) II. RIBNIŠKO-NOTRANJSKO OKROŽJE (OKRAJI: Cerknica, Logatec, Vrhnika, Ko čevje, Ribnica, Bar- je - Velike Laš če) PRIMORSKA: I. ZAHODNO PRIMORSKO OKROŽJE (OKRAJI: Juž- na brda, Zahodna brda, Vzhodna Bene čija, Zaho- dna Bene čija, Bovec, Kobarid, Tolmin) II. SEVERNO PRIMORSKO OKROŽJE (OKRAJI: Kal- sko-Kanalski, Grgarsko- Čepovanski, Vojsko- Črni vrh, Idrija, Cerkno-Ba če) III. SREDNJE PRIMORSKO OKROŽJE (OKRAJI: Gori- ca, Miren, Ajdovš čina-Vipava, Sežana, Komen, Tr- ži č, Podnanos) IV. JUŽNO PRIMORSKO OKROŽJE (OKRAJI: Pivka, Brkini, Podsnežnik, Bazovica, Socerb, Lopar, Istra, Istrska obala) V. TRŽAŠKO OKROŽJE (OKRAJI: Škedenj, Katinara, Sv. Jakob, Lonjer, Rojan, Sv. Ivan, Barkolje, Center (mesto) – na tem mestu je bila pripisana opomba, da so se v Tržaškem okrožju organizacijske oblike pogosto menjale in je bila zato upravna razdelitev nestalna.) GORENJSKA: I. JESENIŠKO OKROŽJE (OKRAJI: Jesenice (Kranj- ska Gora), Bled (Bohinj), Radovljica (Žirovnica)) II. KRANJSKO OKROŽJE (OKRAJI: Trži č (Brezje), Na- klo (Sen čur), Kranj (Stržiš če, Kropa)) III. ŠKOFJELOŠKO OKROŽJE (OKRAJI: Selca (Polja- ne, Žiri, Ledina), Škofja loka (Medvode)) IV. KAMNIŠKO OKROŽJE (OKRAJI: Kamnik (Tuhinj), Domžale (Smlednik, Morav če)) ŠTAJERSKA: I. CELJSKO OKROŽJE (OKRAJI: Celje, Konjice, Ža- lec, Soštanj, Gornji Grad (Gornjesavinjski okraj), Vransko, Trbovlje, Litija) 213 ŠIRITEV OSVOBODILNE FRONTE PO POKRAJINAH II. KOZJANSKO OKROŽJE (OKRAJI: Kozje, Brežice, Krško, Sevnica, Laško, Šmarje, Rogatec) III. DRAVOGRAJSKO OKROŽJE – to okrožje je prvotno večinoma spadalo pod Koroško, vendar je bilo za- radi enakih razmer z ostalo Štajersko priklju čeno Štajerski (OKRAJI: Dravograd, Slovenjgradec, Pre- valje) IV. MARIBORSKO OKROŽJE (OKRAJI: Maribor levi breg, Maribor desni breg, Maremberg, Sv. Lenart, Ptuj) V. LJUTOMERSKO OKROŽJE (OKRAJI: Ljutomer, Murska Sobota, Dolnja Lendava, Radgona) KOROŠKA: Obmo čje Koroškega pokrajinskega odbora je ob koncu vojne obsegalo samo Koroško, ki je bila pred tem pod Avstrijo, ker je bil ostali del Koroške priklju čen Šta- jerski. Koroška ni bila razdeljena na okrožja, temve č na 5 okrajev: Celovec, Velikovec, Pliberk, Beljak, Podklo- šter. 475 Vsak okrožni odbor je moral imeti natan čen pre- gled svojega organizacijskega obmo čja, zato so morali rajonski in terenski odbori izvesti organizacijo tako, da so imeli pregled nad vsakim posameznikom v vasi in še posebej v okupiranih mestih, trgih in ve čjih krajih. Nji- hova naloga je bila, da za organizacijo pridobijo čim ve č ljudi, zato so morali odbori OF izvajati množi čno propa- gandno dejavnost, med prebivalstvo širiti narodnoosvo- bodilni tisk in ljudi navezovati na OF predvsem tako, da so prispevali k osvobodilni borbi, bodisi z materialnimi sredstvi bodisi s politi čnim ali tehni čnim delom. 476 Poleg tega so okrožni in okrajni odbori izdajali pre- pustnice za prehod iz enega okrožja oziroma okraja v drugega. Zaradi lažjega nadzora so bili namre č preho- di brez prepustnic, zlasti z osvobojenega na okupirano ozemlje, prepovedani. Prepustnice so izdajali okrajni 475 ARS, AS 1643, t.e. 14, Seznam okrožij in okrajev Slovenije. 476 ARS, AS 1710, t.e. 719, Okrožnica okrožnega odbora OF Cerknica vsem rajon- skim in terenskim odborom OF ter politi čnim delavcem za okrepitev in razširitev organizacije, 1. junij 1943; DLRS, knjiga 7, dok. 114. 214 odbori, po okrožjih pa okrožni odbori OF, medtem ko je za prehod na okupirano ozemlje prepustnice izdajal štab NOV Slovenije prek IOOF, vendar vojaške enote ni- so smele izdajati prepustnic civilnemu prebivalstvu. 477 Naloga višjih odborov je bila torej nadzorovati potek dela v nižjih odborih, zato so bila le-ta dolžna pošiljati redna poro čila o politi čnem stanju rajona, o stanju vseh organizacij OF, SPŽZ, ZSM, o gospodarskem sektorju dela itd., o nasprotnikovi propagandi, o širjenju tiska med prebivalstvom, politi čnih sestankih itd. Pri izvrše- vanju dolžnosti, ki jih je nalagala OF, pa je prihajalo tu- di do napak, zato so okrožni odbori z okrožnicami svo- jim rajonskim odborom podajali napotke pri nadaljnjem delu. Tako je npr. Okrožni odbor OF za Notranjsko 5. februarja 1944 rajonskim odborom poslal okrožnico z napotki, da se morajo odbori redno sestajati in na sejah sklepati o naslednjih pomembnih nalogah: o politi čnem in vzgojnem delu aktivistov, o politi čnem delu terenskih odborov OF med prebivalstvom, o gospodarskem vpra- šanju, o mladinskem delu in delu SPŽZ, dopisništvu, o širjenju tiska ter propagandnem delu. 478 Da bi utrdil borbenost slovenskega naroda, poživil delo odborov, organizacij in aktivistov Osvobodilne fron- te na vseh področjih ter utrdil narodno oblast, je IOOF v letu 1944 dvakrat (od 27. aprila do 27. junija ter od 20. avgusta do 20. oktobra) razpisal narodno “tekmovanje zmage”. 479 Okrožni odbori naj bi v dobi tekmovanja izve- dli splošno mobilizacijo; mobilizirali vse materialne sile slovenskega naroda ter ponudili vojski vso materialno pomo č; z vsemi sredstvi razkrinkavali nasprotnike OF; utrdili enotnost OF; postavili mo čan in širok okrožni od- bor OF; v okrožju postavili okraje in mo čne, samostojne okrajne odbore OF; v okrajih postavili krajevne odbo- re OF in jih povezali z okraji oz. z okrožji; pri okrožnih odborih OF organizirali odseke z vsemi oddelki: gospo- darski, sanitetni, finan čni, prosvetni, odsek za obnovo, 477 ARS, AS 1712, t.e. 707, Okrožni odbor OF Novo mesto vsem okrajnim odborom OF in politi čnim aktivistom, 10. avgusta 1944. 478 ARS, AS 1710, t.e. 719, Okrožnica okrožnega odbora OF za Notranjsko vsem rajonskim odborom OF, 5. februar 1944. 479 ARS, AS 1712, t.e. 711I, Izvršni odbor Osvobodilne fronte slovenskega naroda vsem pokrajinskim in Izvršnim odborom OF, 30. junija 1944. 215 ŠIRITEV OSVOBODILNE FRONTE PO POKRAJINAH za socialno skrbstvo in odsek za informacijo in propa- gando ter aktivizirali vse odbore in aktiviste za najmanj 50 odstotkov. 480 Razpis narodnega tekmovanja zmage je bil objavljen v Ljudski pravici 6. avgusta 1944. Uspehe tekmovanja je ocenjeval IOOF za posamezna okrožja, okrožni odbori za svoje rajonske odbore, rajonski od- bori OF za terenske organizacije in terenski odbori za posameznike svoje organizacije, vklju čno s člani SPŽZ in ZSM, ki so bili prav tako vklju čeni v tekmovanje. Naj- boljše okrožje, rajonski, terenski odbor in v terenskem odboru najboljšega moškega, žensko in mladinca pa naj bi IOOF po podrobnih poro čilih o uspehih tekmovanja in ocenah nagradil s posebno nagrado in priznanjem. 481 480 ARS, AS 1735, t.e. 655, Pokrajinski odbor OF za Štajersko vsem okrožnim odbo- rom OF, 15. julij 1944. 481 ARS, AS 1547, t.e. 68; Ljudska pravica – Organ Komunisti čne partije Slovenije, leto V, 6. 8. 1944, št. 15, Razpis narodnega „tekmovanja zmage“. 216 Ljubljanska pokrajina Kot že re čeno, se je zaradi blažjega okupacijskega režima Osvobodilna fronta najhitreje razvijala v Lju- bljanski pokrajini. Pri tem je imela v za četnem obdobju poseben položaj Ljubljana, kjer je do maja 1942 biva- lo vodstvo gibanja. Okrožni odbor OF za Ljubljano je bil ustanovljen že v juniju 1941. V njega so komuni- sti vklju čili Vladimirja Krivica , sokoli Lojzeta Lubeja in krš čanski socialisti Vilka Pitaka . V tej sestavi je odbor deloval do februarja 1942, ko so Italijani ogradili me- sto z bode čo žico in so okrožje razdelili na notranje in zunanje, se pravi na okrožje v obži čenem mestu in na okrožje za okolico Ljubljane. 482 S tem je okupator priza- dejal osvobodilnemu gibanju v Ljubljani težak udarec. V Ljubljani je bila razbita organizacija v predelih, ki jih je lo čila žica, otežena sta bila enotno vodstvo ter stik dežele z Ljubljano. Izvršni odbor OF je na ta ukrep oku- patorja odgovoril z ustanovitvijo Pokrajinskega odbora OF za Ljubljansko pokrajino. Njegov sedež je bil v nepo- sredni bližini Ljubljane, v Polju pri Ljubljani. Vanj naj bi vsaka od ustanovnih skupin OF delegirala po enega predstavnika. Partija je dolo čila Borisa Kraigherja , ki je prevzel vodstveno vlogo, krš čanski socialisti so izbrali Jožeta Brejca , sokoli Franceta Lubeja , enega predstav- 482 Tršan , OF v Ljubljani, str. 20, 21. Razvoj Osvobodilne fronte po pokrajinah 217 ŠIRITEV OSVOBODILNE FRONTE PO POKRAJINAH nika, Ivana Nemca , pa tudi Društvo kmetskih fantov in deklet kot četrta najmo čnejša skupina v OF. 483 Kljub okupatorjevim ukrepom pa je do spomladi le- ta 1942 v mestu in okolici nastala mo čna organizacija OF, ki so jo sestavljali številni terenski, hišni, uli čni, kvartni, mati čni in rajonski odbori. Novembra 1941 je bilo po Mikuževih podatkih v mestu 188 odborov, spo- mladi 1942 pa že 385. 484 Podobne podatke je 18. maja 1942 navajal tudi Kardelj v poročilu Titu , v katerem je zapisal, da je v Ljubljani v 390 odborih OF zajetih okrog 8000 članov, brez ženskega in mladinskega protifaši- sti čnega gibanja v okviru OF, 485 medtem ko je avgusta istega leta ocenil, da je 80 odstotkov prebivalstva Lju- bljane za OF, ter zapisal, da je v okoli 400 odborih OF okoli 2500 aktivistov. 486 Vsa Ljubljana in nekaj časa tu- di bližnja okolica je bila torej organizirana v Okrožnem odboru OF Ljubljana, razdeljenem na rajone, ki jih Mikuž do obži čenja Ljubljane navaja 15, od februarja 1942 pa so bili nekateri odrezani od mesta: rajon Barje je sodil pod ljubljansko okrožje do srede februarja 1942, ko je bilo mesto zaradi obži čenja odrezano od okolice; rajon Bežigrad; rajon Center, ki je imel spomladi 1942 namesto kvartov mati čne odbore OF; rajon Dobrova pri Ljubljani je bil po obži čenju priklju čen rajonu Vi č, spomladi 1943 pa k okrožju Vrhnika; rajon Ježica se je februarja 1942 spojil z rajonom Bežigrad; rajon Moste pri Ljubljani; rajon Šiška; rajon Trnovo je bil spomladi 1943 nekaj časa združen z rajonom Vi č; rajon Vi č; rajon Zalog pri Ljubljani je po obži čenju prešel pod zunanje ljubljansko okrožje, jeseni 1943 pa se je kot rajon Do- brunje vklju čil v okrožje Grosuplje; rajon Kolodvor je nastal šele spomladi 1942; rajon Šempeter; rajon Polja- ne; Železnica in rajon Gradiš če. 487 Poleg okrožnega odbora OF je bil za Ljubljano, za mestno obmo čje, ustanovljen tudi Mestni odbor OF Lju- bljana, in sicer konec julija oziroma v za četku avgusta 483 Lubej , Odlo čitve, str. 211. 484 Mikuž , Pregled zgodovine NOB, knjiga 1, str. 202. 485 Ferenc , Ljudska oblast na Slovenskem, knjiga 1, str. 33. 486 ARS, AS 1487, t.e. 3, Depeša Birka (Edvarda Kardelja ), člana politbiroja CK KPJ Dedu (Kominterni) o položaju v Ljubljani, 3. avgust 1942. 487 Mikuž , Pregled zgodovine NOB, knjiga 1, str. 197–202. 218 1941. Ustanovni sestanek je organizirala Zdenka Kidri č , takratna sekretarka partijskega komiteja. Sestanek ali plenum, kot so ga imenovali, je bil v stanovanju kul- turnika Cirila Vidmarja . Po izjavi Kidri čeve so bili poleg omenjenih dveh navzo či še predstavnik krš čanskih so- cialistov dr. Aleš Stanovnik , predstavnik Sokola Zoran Poli č , predstavnik partije Jože Moškri č in predvojni par- tijski simpatizer Andrej Lasi č . V tej sestavi pa so se sešli samo dvakrat ali trikrat. Ker so se v tem obdobju pri čele aretacije, so sklenili ustanoviti ožje vodstvo, imenovano sekretariat odbora OF s predstavniki treh ustanovnih skupin, z Moškri čem , ki ga je pozimi 1941 zamenjal inž. Dušan Jereb , dr. Stanovnikom in Poli čem . 488 Nekateri ozna čujejo mestni odbor kot okrožni od- bor in kot dokaz navajajo, da so sprejemali denar za or- ganizacijo celo iz Logatca in da se niso menili, kje bodo meje. Organizirali in povezovali so odbore, kjer so mogli, kar je bilo za za četno obdobje obi čajen na čin širjenja organizacije. Mestni odbor OF je torej položil prve orga- nizacijske in idejne temelje OF v Ljubljani. 489 V Ljubljani, kjer so prevladovali srednji sloji, ura- dništvo in izobraženci, so na pobudo KPS ustanavlja- li tudi mati čne odbore OF. Bili so v vseh ve čjih ura- dih, ustanovah, v strokovnih organizacijah, športnih in kulturnih društvih. V vodstvu mati čnih odborov, ki so jih ustanavljali predvsem od junija do avgusta 1941, so bili v za četnem obdobju vklju čeni predvsem moški. Poleg splošnih pa so imeli mati čni odbori še posebne naloge. Mati čni odbor zdravnikov je npr. zbiral sanite- tni material in pridobival zdravnike za odhod v partiza- ne; mati čni odbor policijskih uslužbencev je s podatki pomagal Varnostno-obveš čevalni službi; mati čni odbor prosvetnih delavcev je prepre čeval izpolnjevanje odlo- kov okupatorskih oblasti v prosveti in vstopanje otrok v fašisti čne mladinske organizacije; grafi čarji so sodelo- vali s centralno tehniko in svoje člane pošiljali na delo v ilegalne ljubljanske tiskarne, kasneje pa v tiskarne na osvobojenem ozemlju; odbor kovinarjev in inženirjev je bil osnova za ljubljansko pirotehniko ter za poznej- 488 Tršan , OF v Ljubljani, str. 21. 489 Prav tam. 219 ŠIRITEV OSVOBODILNE FRONTE PO POKRAJINAH še partizanske delavnice in orožarne na osvobojenem ozemlju; stavbinci so gradili bunkerje za tiskarne ter skrivališ ča ilegalcev in raznega materiala. 490 Svoj delež k vzponu OF v mestu pa so prispevali predvsem obrtniki in njihovi delavci tako s svojo spretnostjo in iznajdljivo- stjo pri obvladovanju mnogoterih konkretnih tehni čnih vprašanj kot tudi s svojimi prostori oziroma lokali, ki so jih ponudili ali za sestanke, skladiš ča nabranega mate- riala, razmnoževalnice propagandnega materiala ali za “javke”, tj. mesta za sprejem ali oddajo ilegalne pošte, tiska in sporo čil. Ve čino mati čnih odborov, predvsem obrtniških, so na ra čun ustanavljanja in rasti terenskih odborov OF ukinili, kar so kasneje, predvsem poleti 1942 obžalovali. Tovarniški oziroma obratni odbori OF so ob ustanovitvi Delavske enotnosti prevzeli naloge te organizacije in se tudi preimenovali. 491 Poleg tega sta bila v mestu vse do pomladi 1943 sedeža Varnostno-obveš čevalne službe in centralne teh- nike, ki sta v mestu v tem obdobju dajala zna čaj dejan- skega središča revolucionarno-osvobodilnega gibanja. S pomo čjo tehni čnega aparata, ki je bil prav tako kot Varnostno-obveš čevalna služba ves čas okupacije izklju čno v rokah partije, so se ustanavljale nove tehni- ke po pokrajinah in tudi v vojaških enotah. Ljubljansko partijsko tehniko so zato imenovali centralna tehnika (CT). Najve čje zasluge za organiziranje centralne tehni- ke v Ljubljani je imel organizacijski sekretar CK KPS Tone Tomši č , ki pa je njeno vodstvo zaupal dr. Dušanu Kraigherju . Svojo dejavnost je mo čno razširila in razvi- la naslednja področja ali sektorje: ciklostilni, tiskarski, cinkografski in dokumentni, radijski za zveze in ekspe- dit ter gradbeni za gradnjo bunkerjev in skrivališ č. 492 Močna ciklostilna tehnika v Ljubljani je razmno- ževala letake in osrednje glasilo osvobodilnega gibanja Slovenski poro čevalec, ki je v vojnih letih izhajal v pov- pre čno 4000–8000 izvodih in naj bi ga po ocenah vod- stva Osvobodilne fronte bralo okoli 50.000 ljudi v me- 490 Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem, str. 171; Krivic , O nekaterih zna čil- nostih in problemih ljubljanske organizacije OF v letu 1941, str. 43, 44. 491 Tršan , OF v Ljubljani, str. 60, 61. 492 Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem, str. 174. 220 stu oziroma kar 120.000 Slovencev, vendar so številke verjetno nekoliko pretirane. Od šestnajste številke z dne 6. septembra 1941 dalje je imel podnaslov “Informacij- ski vestnik Osvobodilne fronte” (nekaj prvih številk, ko še ni obveljalo ime OF, je imelo sicer oznako “Glasilo protiimperialisti čne fronte, od oktobra 1944 pa je bilo v podnaslovu “Glasilo OF”). Prva ciklostirana številka Slovenskega poro čevalca je izšla na dvanajstih straneh že konec maja 1941, mesec dni po ustanovitvi Osvobo- dilne fronte; do konca leta 1941 je izšlo še 32 številk, 1942. leta je bilo 45 številk, leta 1943 33, leta 1944 40 in leta 1945 do konca vojne 18 številk. Zadnjo, slavno- stno številko, ki je objavila imenovanje nove slovenske vlade, so uredili v Ajdovš čini, natisnili pa v Trstu. Poro čevalca so leta 1941 in 1942 urejali Tone Tom- ši č , Boris Kidri č in Edvard Kocbek, in sicer od maja 1941 do maja 1942 v Ljubljani, v času prvega osvobo- jenega ozemlja od maja do avgusta 1942 na Tisovcu v Suhi krajini in Starem bregu na Rogu, po italijanski ofenzivi od septembra 1942 do konca tega leta pa na Pogorelcu na Rogu, Lipoglavu pri Ljubljani in v Dolomi- tih. Od januarja do marca 1943 ga je najprej v Polho- grajskih Dolomitih in nato do julija 1943 na Bazi 20 na Rogu urejeval Boris Ziherl , julija pa je uredništvo pre- vzel France Škerl . Maja 1944 je glavna urednica postala Marija Vilfan, ki je urejala Slovenskega poro čevalca do konca vojne. 493 Poleg ostalih rednih publikacij Osvobodilna fron- ta, Mlada Slovenija, Slovenski partizan, Radio-vestnik, Delo, Slovenska revolucija je ciklostilna tehnika v Lju- bljani tiskala še številne brošure, poslanice, letake itd. Preko 50 ciklostilnih in tiskarskih tehnik je skrbelo za redno izdajanje vseh publikacij in propagandnega ma- teriala. 494 Že jeseni 1941 pa so se razvile ciklostilne teh- nike tudi v Novem mestu, na Jesenicah, v Kranju in Mariboru, ki so ponatiskovale letake in Slovenskega po- ročevalca. 493 Poli č , Čudežna pomlad, knjiga 3, str. 181, op. 56. 494 ARS, AS 1502, t.e. 2, Poro čilo Izvršnega odbora OF Antifašisti čnemu svetu na- rodnega osvobojenja Jugoslavije – poro čilo je bilo poslano Avnoju s pismom, datira- nim na novo leto 1943; DLRS, knjiga 5, dok. 4. 221 ŠIRITEV OSVOBODILNE FRONTE PO POKRAJINAH Ko sta morali prenehati z delom dve ilegalni tiskar- ni, v Sadinji vasi in v Vnanjih Goricah pri Ljubljani, ki ju je KPS imela že pred vojno, so poleti 1941 na Ce- sti na Brdo pri Ljubljani vzpostavili novo tiskarno, ki je pod imenom “Podmornica” delovala od septembra 1941 do konca julija 1942. Natisnila je šest številk glasila Osvobodilna fronta, žepno izdajo pesmi partizanskega pesnika Vladimira Pavši ča - Mateja Bora “Previharimo viharje” v pet tiso č izvodih, eno številko glasila Komuni- sti čne partije Slovenije Delo, podobe Slavka Šlandra in Ljuba Šercerja , vrsto letakov, mnogo osebnih izkaznic itd. Sredi Ljubljane, na Emonski cesti 2, so februarja 1942 organizirali tajno tiskarno “Tunel”, ki pa so jo že sredi istega leta opustili. Natisnila je le po eno števil- ko Slovenskega poro čevalca, Osvobodilne fronte in De- la. 495 Po prenehanju dela v tiskarni “Tunel” je prve dni avgusta 1942 za čela obratovati nova ilegalna tiskarna “Toneta Tomšiča ” v Šubi čevi ulici št. 3, zaradi nenehne rasti osvobodilnega gibanja in zaradi vse ve čjih potreb po osvobodilnem tisku pa je vodstvo OF ustanovilo še tiskarno “Tehnika” v Šiški, vendar jo je, prav tako kot njeno naslednico, tiskarno “Jama” ali “Truga” v Zele- ni jami, kmalu po za četku delovanja odkrila italijanska policija. 496 Ko se je spomladi 1942 celotno vodstvo osvobodil- nega gibanja preselilo v Dolomite, so za čele delati tu- di tehnike v okrožjih na Dolenjskem in Notranjskem, močneje pa se je tamkaj razvila tehnika glavnega povelj- stva, imenovana Dolomitska tehnika. V njej so znova za čeli izdajati tudi Ljudsko pravico, glasilo KPS, ki so jo urejali najprej Edvard Kardelj in nato Boris Kidri č , Boris Ziherl in drugi. Čeprav je Kocbek v Tovarišiji že 12. avgusta 1942 zapisal, da je partija sklenila za četi izdajati Ljudsko pravico, je prva številka izšla šele 15. januarja 1943. V njej je bilo zapisano, da je prvi č izšla leta 1934, v dneh, ko se je slovenski narod pri čel vse odločneje dvigati proti velesrbski šestojanuarski dikta- turi za svojo narodno svobodo in enakopravnost, devet let kasneje pa je ponovno izšla z istim namenom: “Pro- 495 Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem, str. 174, 175. 496 Krall , Partizanske tiskarne na Slovenskem, knjiga 1, str. 30–42. 222 tiljudska gospoda je poskušala z vsemi sredstvi zadušiti njen svobodni glas, zato je bilo njeno izhajanje neredno, presekano z dolgimi presledki. Toda kljub temu se je ‚Ljudska pravica‘ tako priljubila slovenskemu ljudstvu, da je vedno znova zahtevalo njeno izhajanje. Zahtevalo ga je zato, ker je hotelo čuti jasno besedo Komunisti čne partije. Tudi danes pri čenja ‚Ljudska pravica‘ izhajati z istim namenom.” 497 Ljudska pravica je nasledila Delo, glasilo KPS, ki je nehalo izhajati novembra 1942. Sredstva za javno ob- veš čanje so imela namre č pomembno vlogo pri širjenju OF, saj so imeli informativno, hkrati pa tudi propagan- dno vlogo, zato so poleg glavnih glasil OF, Slovenskega poro čevalca in Osvobodilne fronte, imele svoja glasila tudi ustanovne skupine. Poleg KPS so tako imeli kr- ščanski socialisti glasilo Slovenska revolucija, sokoli so izdali brošuro Sokol v borbi za svobodo, Kulturni delav- ci v OF pa so leta 1942 izdali v Ljubljani Slovenski zbor- nik 1942 ter jeseni 1945 Slovenski zbornik 1945. Poleg tega so svoja glasila imeli nekateri pokrajinski odbori OF (Primorski poro čevalec, Koroški poro čevalec, Poro- čevalec: Gorenjska izdaja, Novi čas, Novice) in tudi ne- kateri okrožni odbori OF (Glas Dolenjske, Svoboda, Od Barja do Kolpe, Med Rogom in Dolomiti). Svoja glasila so imele tudi nekatere množi čne organizacije – ženska organizacija Našo ženo, mladinska Mladino ter Sloven- ska narodna pomo č list Narod v je či. Kmetom je bil na- menjen Kme čki glas, delavcem pa Delavska enotnost. 498 Dokumentni sektor s cinkografijo je pripravljal kli- šeje za tiskarske izdelke, ki so vsebovali ilustracije, še posebej pa je izdeloval ponarejene okupatorjeve doku- mente, žige, osebne izkaznice, živilske karte itd. Ker je okupator uvedel posebne osebne izkaznice in sistem ži- vilskih kart, je dokumentni sektor omogo čal življenje in delovanje potrebnemu številu ilegalcev, aktivistov osvo- bodilnega gibanja, ki jih je sovražnik iskal in so morali pogosto menjati svoje legitimacije, ime in zunanji videz. Za potrebe tega sektorja so delali tudi člani gibanja, ki 497 ARS, AS 1547, t.e. 67, Ljudska pravica, leto VII, 15. 1. 1943, št. 1 – “Ljudska pravica“. 498 Šmicberger, Partizanska sedma sila, str. 11–62. 223 ŠIRITEV OSVOBODILNE FRONTE PO POKRAJINAH so bili v rednih službah v podjetjih ustreznih strok in v podjetju za izdelavo žigov v Ljubljani. 499 Radijski sektor centralne tehnike se je za čel obliko- vati poleti 1941, ko je skupina sodelavcev dobila nalogo izdelati oddajno radijsko postajo na pogon z motornim agregatom, nekaj oddajnikov in sprejemnikov na ro čni oziroma nožni pogon za zveze s tujino in med partizan- skimi enotami, oddajno postajo za propagando v Lju- bljani ter usposobiti primerno število telegrafistov. 500 Izdelava radijskega oddajnika, ki bi na srednjih va- lovih opravljal propagandno poslanstvo v Ljubljani in njeni ožji okolici, je bila tedaj težka naloga, saj ni bilo ne izkušenj ne potrebnih strokovnjakov. Naloge so se lotili predvsem študentje elektrotehnike na ljubljanski univerzi. Izdelali so majhen, preprost oddajnik, ki so ga imenovali “Kri ča č”. Prvi č se je oglasil 17. novembra 1941 ob 17.45. Oglašal se je redno enkrat, nato pa dva- krat in od konca februarja 1942 trikrat tedensko, ob ponedeljkih, sredah in sobotah. Oddaje so bile kratke, trajale so povpre čno petnajst minut, saj je okupator po dvanajstih minutah že lahko blokiral del mesta, od ko- der so se slišale. Najdaljša je bila oddaja 7. februar- ja 1942, v po častitev obletnice Prešernove smrti, ki je trajala celo uro. Prva oddaja je potekala v stanovanju na Vilharjevi 2, a ker so morali lokacijo ves čas spre- minjati, so med oddajanji uporabili osemnajst razli čnih stanovanj. Vsega skupaj je bilo okoli 45 oddaj, ki so se vedno za čele s tiktakanjem ure in slovensko himno “Na- prej zastava slave”. Program je urejal Edvard Kocbek , ki je imel takrat na skrbi tudi uredništvo Slovenskega poro čevalca. Valovna dolžina je bila 27 metrov, na kon- cu pa 48 metrov. Oddaje so slišali po vsej Ljubljani in v bolj oddaljenih krajih, kot so bili npr. Ribnica, Beograd in celo Marsa Matruh v Egiptu, ni pa jih slišala okolica Ljubljane. Okupator je z vsemi sredstvi poskušal od- kriti oddajnik, vendar je radijskim tehnikom to uspelo prepre čiti, zato je 26. marca italijanski visoki komisar za Ljubljansko pokrajino, Emilio Grazioli , izdal ukaz o izro čitvi radijskih sprejemnikov ob činskemu uradu za 499 Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem, str. 175. 500 Prav tam. 224 potrdilo. “Kri ča č” je tako imel 4. aprila zadnjo oddajo, saj zaradi pomanjkanja poslušalcev oddajanje ni imelo več pravega smisla. 501 Leta 1942 so na Ko čevskem ponovno poskušali zgraditi radijsko postajo, vendar jim je uresni čenje tega na črta prepre čila italijanska ofenziva. Vnovi č se je radio oglasil šele leta 1944 iz Črnomlja. 502 Radio Osvobodilna fronta je oddajal informativni in propagandni program, v katerem so bila poro čila, politi čna predavanja, razglasi itd. Kasneje je v svoj program vklju čil še kulturne, predvsem glasbene in literarne nastope in prispevke, ter mladinske oddaje. Po osvoboditvi so radijsko postajo znova preselili v Ljubljano, kjer so ji namesto okupatorske postaje z ime- nom “Sender Laibach” dali simbli čno ime Svobodna Lju- bljana. 503 Od jeseni 1941 do spomladi 1942 se je torej Osvo- bodilna fronta v Ljubljani in njeni okolici vse bolj kre- pila in dobila mo č izvrševalca oblasti, saj je ob okupa- torjevi oblasti obstajala tudi u činkovita oblast OF, kar se je najo čitneje kazalo v tihih demonstracijah jeseni 1941, ko so se ulice na ukaz IOOF za eno uro sprazni- le. Stanje, ki ga je Kidri č , kot re čeno, ozna čil s pojmom “država v državi”, je odsevalo množi čno zasidranost OF med prebivalstvom ter njeno mo č in vpliv v slovenski družbi. Po umiku vodstva na osvobojeno ozemlje ter po za četku streljanja talcev pa je “polet” OF v mestu usah- nil in vse ve čjo mo č so za čeli pridobivati nasprotniki OF. Osvobodilno gibanje v mestu so precej prizadele tudi racije, po katerih so v rajonskih odborih OF za čele pre- vladovati ženske. Po Kardeljevem in Kidri čevem prihodu v mesto oktobra 1942 in po politi čni odlo čitvi o ustavitvi atentatov VOS-a na okupatorjeve sodelavce in politi čne nasprotnike se je dejavnost OF znova nekoliko okrepila, do novega vzpona pa je prišlo šele spomladi 1943, ko so bile v celotni Ljubljanski pokrajini ve činoma premagane posledice italijanske ofenzive. 504 Kidri č je v brošuri “Tri 501 ARS, AS 1709, t.e. 2, Radio Osvobodilna fronta 1941–1942, sestavek, napisan v Ljubljani 16. 10. 1948, prepisan 16. 3. 1950; ARS, AS 1709, t.e. 8, Ljubljana v borbi; glej tudi Reisp : Kri ča č. 502 Javoršek , Radio Osvobodilna fronta, str. 13–24. 503 ARS, AS 1709, t.e. 2, ROF. 504 Tršan , OF v Ljubljani, str. 89–90. 225 ŠIRITEV OSVOBODILNE FRONTE PO POKRAJINAH leta Osvobodilne fronte” zapisal, da je veliko vlogo po kapitulaciji Italije ponovno odigrala slovenska prestol- nica Ljubljana, saj je v tem obdobju “izvedla množi čne akcije, ki niso v ni čemer zaostajale za akcijami prvega leta osvobodilnega gibanja, temve č so jih celo preka- šale”, hkrati pa je Ljubljana “pokazala vzorne primere ponovnega zbiranja vseh pozitivnih narodnih sil, ki je tudi sicer postalo zna čilno za to razdobje in ki je razen v Ljubljani, zlasti še na Primorskem rodilo vidne sadove ter omogo čilo pred kapitulacijo Italije nov dotok politi č- nih, strokovnih in kulturnih mo či na neposredni teren Osvobodilne borbe, po kapitulaciji pa privedlo vse, kar je ostalo koli čkaj zdravo, kon čno veljavno k Osvobodilni fronti”. 505 V skladu s plimami in osekami v odporniškem gibanju je nihalo tudi število terenskih odborov v me- stu: njihovo število se je ob za četku zime 1942/1943 zmanjšalo na 141, potem pa je v aprilu 1943 spet nara- slo na 212 in v za četku septembra na 237. 506 Vendar je nato zaradi nemške okupacije in ob ču- tne okrepitve domobranstva Ljubljana ponovno izgubila vlogo pomembnega središ ča opore gibanju v širšem me- rilu, jeseni 1944 pa so Ljubljano prizadele še množi čne aretacije, ki so dosegle vrh v za četku leta 1945. Tedaj je bilo aretiranih približno 300 ljudi, med njimi skoraj vsi vidnejši aktivisti. 507 Vodstvo Osvobodilne fronte je, kot že re čeno, od druge polovice maja 1942 bivalo na osvobojenem oze- mlju Dolenjske in Notranjske. Spomladi leta 1943 so se preselili na t. i. Bazo 20, skrivno barakarsko naselje v Ko čevskem gozdu, do katere se je prišlo po lestvi. Radko Poli č se spominja, da je bil vhod v Bazo zelo dobro pri- krit: “Po brvi zlezeš čez snežni zid in – na Bazi si. Stražar potegne hitro lestev spet v zavetje, še enkrat preleti s pogledom, če ni ostala na gazi in nedotaknjenem snegu okrog nje kakšna izdajalska sled, nato se skrije še on. Vsak popotnik, ki bi šel po gazi za nami, bi še sanjal ne, 505 ARS, AS 1643, t.e. 73, Boris Kidri č : Tri leta Osvobodilne fronte (od spomladi 1941 do spomladi 1944), brošura, izdala propagandna komisija pri IOOF, št. 26. junij 1945. 506 Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem, str. 447. 507 Deželak Bari č , Razmere po pokrajinah, str. 746. 226 da je tri korake vstran vhod na Bazo 20.” 508 Ustanovitelji bivališ ča CK in IOOF na Rogu so namre č namerno izbra- li takšen prostor, da so lahko vhod v Bazo prikrili. Dim iz kuhinjskih pe či so po posebnem postopku ohlajali, da ni bil viden, graditelji pa so pokazali tako neverjetne tehnične in organizacijske veš čine kot tudi iznajdljivost, kar Poli č opiše z naslednjimi besedami: “Nekaj korakov vstran od naše barake je za čel rasti na pobo čju dom za predsednika Izvršnega odbora OF in SNOS Josipa Vid- marja . Tu so graditelji že pokazali, kaj zmorejo, če imajo material in potrebni čas. Še bolj pa so zablesteli z novo cekajevsko barako, ki so jo postavili zraven stare, na sosedni vzpetini, tako da sta se gledali s Petrovo (Boris Kidri č – op. avt.) hišico s hriba na hrib. Samo Petrova je bila proti novi Lukovi rezidenci – Luka-Franc Leskošek je bil kot sekretar CK njen gospodar – nebogljen pal ček, saj je bila nova prava pala ča z ve č prostori, sobami in sobicami in prostorno verando.” 509 Baza se je ponašala tudi z elektriko, ki jo je proi- zvajal plinski generator na lesno maso, ki jim ga je sredi vojnih razmer uspelo pretihotapiti iz Italije, in ostalimi potrebnimi sredstvi ter opremo, vklju čno s partizansko bolnišnico Jelendol nekaj kilometrov stran, v kateri so izvajali zahtevne operacije. 510 Na Bazo so ves čas prihajali novi prebivalci, zato so morali graditi nove barake. Spomladi in poleti 1944 se je tako hitro širila, da se vsi prebivalci niso mogli ve č poznati med seboj, zato so tudi opustili zamudni na čin vstopa z lestvijo. Vendar se je vsakdo potrudil, da je sto- pil čim bolj previdno, stražar pa je za vsakim pregledal, ali ni z nerodno stopinjo ranil preprogo suhega listja, iglic in suhljadi. Tako je vodstvo osvobodilnega gibanja kljub dnevnim obiskom kurirjev in aktivistov in sovra- žnim ofenzivam ostalo neodkrito. 511 V soseš čini Baze 20 je bila še Baza 80, kjer so “ura- dovali” odseki SNOS, zametki ministrov bodo če sloven- ske vlade, Znanstveni inštitut, Komisija za ugotavljanje 508 Poli č , Čudežna pomlad, knjiga 3, str. 165. 509 Prav tam, str. 182. 510 Repe , Liberation Front of the Slovene Nation, str. 43. 511 Poli č , Čudežna pomlad, knjiga 3, str. 165, op. 49. 227 ŠIRITEV OSVOBODILNE FRONTE PO POKRAJINAH zlo činov okupatorjev in njihovih pomaga čev in še ka- kšna osrednja ustanova. 512 Primorska Na Primorskem se je protifašisti čni odpor pod vod- stvom KPS za čel skoraj so časno kot v osrednji Sloveniji, vendar se zaradi specifi čnih razmer, ki so bile posledi- ca že dvajsetletne fašisti čne vladavine, v letih 1941 in 1942 ni razmahnil v širšem obsegu. Množi čne aretacije protifašistov leta 1940 – aretiranim so sodili decembra 1941 na drugem tržaškem procesu – so imele daljnose- žne posledice, saj so bili s tem izlo čeni izkušeni aktivi- sti, ki bi sicer lahko pomembno prispevali k širjenju OF ali celo avtonomno razvijali že obstoje če odporništvo v okviru narodnorevolucionarne organizacije TIGR (Trst- 512 Prav tam, str. 183, op. 58. Člani Vrhovnega plenuma OF na Bazi 20 v Ko čevskem Rogu oktobra 1943: France Svetek , dr. Makso Šnuderl , Josip Jeras , dr. Dušan Sernec . Sedijo: akademski slikar Božidar Jakac , Tatjana Jakac in kanadski major William Jones , ki je s prvo zavezniško oziroma anglo-ameriško vojaško misijo v Slovenijo prispel konec junija 1943 (MNZS) 228 Istra-Gorica-Reka). Zato je bila Primorska pri širjenju OF, še zlasti v za četnem obdobju, mo čno odvisna od kadrov, ki jih je od sredine leta 1941 naprej tja iz Lju- bljanske pokrajine pošiljal Centralni komite KPS. To so bili predvsem primorski emigranti, zve čine komunisti, ki so vzporedno vzpostavljali tudi organizacije KPS. 513 Pri tem pa je treba omeniti tudi odnos KPS do ile- galne organizacije TIGR, ki je bil sicer upoštevanja vre- den subjekt protifašisti čnega odpora, vendar je bilo za komuniste nesprejemljivo tigrovsko vodstvo, predvsem zaradi njegove povezanosti z zahodnimi obveščevalnimi službami ter jugoslovanskimi meš čanskimi krogi. Poleg tega je imela KPS vlogo pobudnice za ustanovitev Osvo- bodilne fronte, zaradi česar so ji ostale skupine prizna- vale vodilno vlogo v OF, v primeru vklju čitve TIGR-a, or- ganizatorja in voditelja uporništva na Primorskem, pa bi bilo partijsko prvenstvo ogroženo in neprepri čljivo. Zato TIGR tudi ni bil vklju čen kot samostojna skupina v vse- slovensko Osvobodilno fronto oziroma ni dobil svojega predstavnika v Vrhovnem plenumu OF. Kljub temu da v OF niso bili vklju čeni kot člani tigrovske organizacije, pa so jih vklju čevali kot posameznike, s čimer se je tigro- vska organizacija mo čno razkrojila oziroma jo je Osvo- bodilni fronti pod vodstvom KPS uspelo vsrkati vase. 514 Primorski Slovenci so bili sicer odprti za OF, saj je le-ta predstavljala nadaljevanje njihovega dotedanjega protifašisti čnega boja in hotenj po združitvi s Slovenci v Jugoslaviji, toda kljub splošnemu protifašisti čnemu razpoloženju so se zaradi specifi čnih okoliš čin, pred- vsem zaradi prejšnjih aretacij in fašisti čnega nasilja, kajti fašisti čna oblast je bila še zlasti na Primorskem ob čutljiva na vsak pojav uporništva, organizacije OF širile s precejšnjo težavo. 515 Med uporniškimi središ či, ki so nastala že leta 1941 (npr. v Trstu, na Goriškem, v Vipavski dolini, na obmo čju Ilirske Bistrice, na Tol- minskem in Cerkljanskem), se je organizacija najbolj razširila na Goriškem in Vipavskem, kjer so ustana- 513 Deželak Bari č , Širitev Osvobodilne fronte po pokrajinah, str. 620, 621. 514 Deželak Bari č , Odnos Komunisti čne partije Slovenije do narodnorevolucionarne organizacije TIGR med drugo svetovno vojno, str. 181–195. 515 Žnidari č , Nekatere posebnosti in razlike osvobodilnega boja po slovenskih regi- jah, str. 131. 229 ŠIRITEV OSVOBODILNE FRONTE PO POKRAJINAH vljali terenske odbore, na Vipavskem pa so konec leta 1941 ustanovili tudi okrožni odbor OF. Vendar je bil za Primorsko na splošno še dolgo zna čilnejši zaupni- ški sistem kot trdnejši sistem odborov. Delo je slonelo na posameznih aktivistih, ki zaradi maloštevilnosti še zdaleč niso zmogli izvajati nalog v takem obsegu, kot je to želelo osrednje vodstvo. Zaradi nacionalnega interesa in strateškega pomena je namre č osrednje vodstvo tej pokrajini namenjalo veliko pozornost, najbolj o čitno pa se je to pokazalo prav v napotitvi politi čnih in vojaških kadrov na Primorsko. Pozimi 1941/1942 je odporniško organizacijo hudo prizadela še aretacija za časnega po- krajinskega komiteja KPS, ki je vodil splošno politi čno in ne samo partijsko delo. 516 Šele aprila 1942 so zopet sestavili Pokrajinski komi- te KPS za Slovensko Primorje. Novi pokrajinski komite KPS je pri čel z organizacijskimi pripravami za razširitev žariš č narodnoosvobodilnega gibanja v široko organi- zacijsko mrežo celic in komitejev KPS ter odborov OF. Glavna težava je bila še vedno pomanjkanje kadra za ra- jonske in okrožne organe. OF je sicer prodrla v množice, pri njih dobila svoje privržence, toda ti so le zbirali hra- no, orožje, obleko, denarna sredstva in podobno, niso pa bili organizatorji, ki bi sami vodili gibanje na svojem ob- močju. 517 Zaupniška mreža je le postopoma preraš čala v organizacijo odborov. Po spominih Toma Brejca , sekre- tarja PK KPS za Primorsko, je bilo v za četku leta 1942 na Primorskem okrog 50 odborov OF, do srede avgusta pa je OF narasla na okrog sto odborov. 518 22. avgusta 1942 je Tomo Brejc položaj Osvobodilne fronte na Primorskem v poro čilu CK KPS označil z naslednjimi besedami: “Na Primorskem deluje sedaj okrog 100 odborov OF. Njihovo delo sestoji v glavnem v zbiranju hrane, obleke in obu- tve za partizane, zbiranju orožja finan čnih sredstev ter propagande za OF. Tipi čna slabost ve čine teh odborov je, da so v propagandi še kar dobri, pa č pa je v teh od- borih prav malo dobrih organizatorjev. To da so se ljudje odvadili v zadnjih letih sploh misliti na organizacijo se 516 Deželak Bari č , Širitev Osvobodilne fronte po pokrajinah, str. 621. 517 Plahuta , Srednjeprimorsko okrožje, str. 8, 9. 518 Plahuta , Za četki OF na Goriškem, str. 141. 230 pozna. Pokrajinskega odbora za OF na Primorskem še vedno nimamo, ne obstojajo niti Okrožni odbori v Gorici in Trstu, ker še vedno nimamo zanje pravih ljudi. Prav tu se vidi, kako razli čen je položaj tu od onega v Ljublja- ni. Izgledi, da bi mogli povsod urediti pravilno organi- zacijsko in upravno poslovanje OF so bolj slabi, ker se položaj naglo zaostruje. Kratko: za višja predstavništva OF, do sedaj nismo mogli dobiti ljudi, ki bi iz njih mogli sestaviti socialno in politi čno zanesljive in solidne odbo- re OF. Posamezniki so nekateri prav dobri in požrtvoval- ni ali organizacije se bojijo. Kljub tem težko čam je naše delo v OF, do sedaj že rodilo prav lepe uspehe. Povsod se koncentrira hrana za Partizane, pripravlja topla obleka za zimo itd. Kmetje sabotirajo oddajo živil, kar se le da, prav tako sabotirajo oddajo klavne živine, ki je sploh ne bi dali ve č če bi jih mi mogli ubraniti pred represalijami, le koli čkaj z uspehom.” 519 Tudi Kidri č je 14. decembra 1942 v poro čilu Titu pisal, da na Primorskem dozoreva “situacija ljudske vstaje”, vendar “organizacijsko zajemanje še zaostaja za množi čnimi simpatijami do OF”. 520 Iz poro čil je razvidno, da se je PK KPS za Primorsko sicer posre čilo pridobiti simpatije primorskega prebival- stva za Osvobodilno fronto, ni ga pa moglo organiza- cijsko zajeti, kakor tudi ne prodreti tako v ve čja mesta (npr. Trst) kot tudi ne v delavska središ ča, zato so upor- niške skupine nastajale spontano in sodelovale v osvo- bodilnem gibanju najve č s pomo čjo partizanov. 521 Dejstvo, da je bilo tedaj primorsko ljudstvo partiji in Osvobodilni fronti splošno vdano, organizacijsko pa še ne zajeto, je zahtevalo pokrajinsko konferenco KPS, ki je bila 4. in 5. decembra 1942. Udeležili so se je tudi ljudje, ki so se pri svojem delu na terenu pokazali za primerne, da jih vodstvo pritegne v politi čni aktiv. Poleg pomo či, ki je prispela, so bili tako ustvarjeni vsi pogoji, da se pokrajina razdeli na okrožja in da za čno v njih graditi mrežo organizacij KPS in OF. 522 519 DLRS, knjiga 3, dok. 49. 520 Jesen 1942, dok. 208. 521 Prav tam, dok. 209. 522 Ferenc , Kratek pregled razvoja KPS in OF v Slovenskem Primorju, str. 108. 231 ŠIRITEV OSVOBODILNE FRONTE PO POKRAJINAH Aleš Bebler je že sredi decembra 1942 poro čal, da se že kažejo prvi sadovi konference. Število članov par- tije se je do srede januarja 1943 kar podvojilo, s tem pa se je razvijala in utrjevala tudi organizacijska mreža partijskih komitejev in odborov OF. 523 Za to obdobje je torej zna čilna ve čja na črtnost v politi čnem delu. Pokrajino so razdelili na okrožja in vanje napotili razpoložljive kadre, ki so bili odgovorni za delo okrožij v celoti. Sprva je bilo štirinajst okrožij: Tolmin, Baša, Idrija, Kanal, Gorica, Brda, Vipava (Ajdo- vščina), Pivka, Materija (Brkini), slovenska Istra, Kras, Trst, Beneška Slovenija in Trbiž. Sredi leta 1943 se je z razdelitvijo treh okrožij njihovo število pove čalo na se- demnajst, a so jih še pred kapitulacijo Italije za krajši čas združili v sedem okrožij in mesto Trst. Potem, ko je CK KPS kritiziral takšno zmanjšanje okrožij na Primor- skem, so jeseni 1943 ustvarili pet novih okrožij. Teh trinajst okrožij je živelo dobrega pol leta, dokler jih niso avgusta 1944 zopet združili v pet ve čjih okrožij: baško, idrijsko in kanalsko v severnoprimorsko, tolminsko, be- neško in briško v zahodnoprimorsko, goriško, ajdovsko in kraško v srednjeprimorsko in pivško, brkinsko ter istrsko v južnoprimorsko, tržaško okrožje pa je ostalo še dalje. Ta razdelitev Slovenskega primorja se je nato obdržala do osvoboditve. 524 Pokrajinski odbor OF za Primorsko so ustanovili že jeseni 1942 in so ga sprva sestavljali tajnik Anton Velu- šček in člana Tomo Brejc ter Miro Špacapan , po areta- ciji Toma Brejca pa so se trije liberalci (Ludvik Slokar , Miro Špacapan in Jože Štrukelj ), dva komunista (Bran- ko Babi č in Anton Veluš ček ) in en krš čanski socialist (Mihael Leban ) združili v razširjen pokrajinski odbor. 525 26. oktobra 1943 se je znova rekonstruiral. Takrat je predsednik postal France Bevk , podpredsednik dr. Joža Vilfan , tajnik dr. Aleš Bebler , člani pa so bili dr. Danilo Lokar , Anton Veluš ček , Jaka Štucin in Jože Tejkal kot zastopnik ZSM ter Pavla Colja kot zastopnica SPZŽ. 526 V 523 Prav tam, str. 118. 524 Prav tam, str. 140–149. 525 Prav tam, str. 124. 526 ARS, AS 1734, t.e. 646, Pokrajinski odbor OF za Primorsko Slovenijo Izvršnemu odboru Osvobodilne fronte, 17. december 1943. 232 novembru je bil vanj kooptiran še Jože Srebrni č , bivši komunistični poslanec v rimskem parlamentu, ki se je tedaj vrnil iz zapora, medtem ko sta Rudi Mahni č in Darko Maruši č novembra padla, decembra pa še Jože Tejkal . 527 Gorenjska Med temeljnimi zna čilnostmi razvoja OF na Gorenj- skem, v teritorialno-politi čnem pogledu sprva razdelje- nem na jeseniško, kranjsko in kamniško okrožje, sta bili mo č in širina v prvem obdobju, od druge polovice ju- lija 1941 do sredine januarja 1942, ki ni dosti zaostajal za razvojem v Ljubljanski pokrajini. Konec jeseni 1941 je tam že delovalo vsaj 108 odborov. 528 Prve vesti o tem, da so se zastopniki protifašisti čnih organizacij v Ljubljani dogovorili o skupnem nastopu proti okupatorju, so za čele prihajati na Gorenjsko že konec aprila 1941. V Šentvid, Šmartno, Tacen in Med- vode so jih prinašali predvsem člani ustanovnih sku- pin, ki so kot delavci in izobraženci hodili na delo v Lju- bljano. Že maja 1941 so za čeli na Gorenjsko prinašati letake in nato prve številke Slovenskega poro čevalca, najprej prek hiše kolarja Selana v Kle čah, zaradi vse strožjega nadzora na meji pa so tisk KPS in OF prina- šali iz Ljubljane v Kranj železni čarji, sprva najve č Milan Zlatnar , in naprej k Tonetu Hafnerju v Stražiš če, kjer so ga prepisovali in razmnoževali ter od tam razpošiljali po vsej Gorenjski. 529 Meja med Gorenjsko pod nemško zasedbo in Lju- bljano pod italijansko okupacijo kot žariš čem boja za obstoj in osvoboditev med tri okupatorje razkosane- ga slovenskega naroda namre č ni mogla prekiniti zvez med Slovenci oziroma enotnega narodnoosvobodilnega delovanja ter boja Slovencev. Zato so prav na obmo čju med Ježico in Žirmi potekale stalne zveze med Ljublja- no in Gorenjsko pa tudi naprej na Štajersko, Koroško 527 Ferenc , Narodnoosvobodilni svet za Primorsko Slovenijo in njegovo delo, str. 32. 528 Ferenc , Nekaj zna čilnosti narodnoosvobodilnega boja na Gorenjskem, str. 119. 529 Križnar , Škofjeloško okrožje, str. 51, 52. 233 ŠIRITEV OSVOBODILNE FRONTE PO POKRAJINAH in Primorsko. Te kurirske zveze so vzdrževali prebivalci z obeh strani razmejitvene črte, od novembra 1941 do marca 1942 pa tudi oborožena kurirska patrulja pod vodstvom Pavla Zibelnika - Paja, ki je dvakrat na teden iz Kosez prek draveljske gmajne in mimo Svete Kata- rine prinašala na Gorenjsko do kmeta Prevojnika pod Toškim čelom, nato do Kraš čeve hiše in Medenskega hriba, potem pa naprej mimo Medvod do opuš čenega Bergantovega mlina na Seni čici navodila ter narodnoo- svobodilni tisk in ga odlagala v zemljo zakopani sod, od- našala pa poro čila o razmerah in osvobodilni dejavnosti na Gorenjskem. 530 Organizacije so bile razširjene predvsem na kranj- skem in jeseniškem obmo čju, kjer so npr. 1. decembra organizirali tudi t. i. plebiscitne akcije. Za kamniško okrožje, v katerem se je že poleti 1941 razmahnila par- tizanska aktivnost, pa je bilo zna čilno, da tega razmaha ni spremljalo množi čno povezovanje privržencev osvo- bodilnega gibanja v odbore OF in da je ta proces stekel šele v zimskih mesecih, predvsem v odro čnejših delih. 531 Pri ustvarjanju vstajniškega razpoloženja, ki se je decembra 1941 razvilo v množi čno vstajo, kakršne ni bilo drugod na Slovenskem vse do septembra 1943, ko je prišlo do vseljudske vstaje na Primorskem in v Istri, so imeli pomembno vlogo tudi zaupniki OF in terenske organizacije. Decembrski vstaji so sledili okupatorjevi ukrepi za odločno zatrtje organizacij OF, saj se je oku- pator zavedal, da bo laže uni čil partizanske enote, če jih bo odrezal od organizacijskega zaledja. V organizacijo je za čel vdirati decembra 1941 na Jesenicah, to pa mu je uspelo tudi zaradi neizkušenosti mladih aktivistov. Od tam se je vdor razširil v kranjsko okrožje. Do marca 1942 je okupator na Gorenjskem zaprl 250 članov te- renskih organizacij, jih ve čino poslal v taboriš ča, števil- ne vidnejše organizatorje pa postrelil. 532 Tako je Kardelj 29. marca 1942 v poro čilu Titu pisal, da sta na Gorenj- skem dva momenta vplivala negativno: neuspela ljudska vstaja v decembru in januarju, zaradi katere je prišlo do 530 Prav tam. 531 Deželak Bari č , Širitev Osvobodilne fronte po pokrajinah, str. 620. 532 Križnar , Jeseniško okrožje, str. 111–134; Križnar , Kranjsko okrožje, str. 163. 234 demoralizacije med prebivalstvom, ter “velika partijska provala”, ki se je za čela takoj po neuspeli vstaji. 533 Organizacije so bile po množi čnih aretacijah v za- četku leta 1942 po ve čini razbite. Reaktiviranje neraz- kritih odborov in ustanavljanje novih pa je proti koncu poletja po časi vendarle steklo in sklenili so organizirati novo okrožje za škofjeloško obmo čje, na okrepitev kate- rega je zlasti vplivala kapitulacija Italije. 534 Do njega je namre č segalo osvobojeno ozemlje severne Primorske, in ker je bila nemško-italijanska razmejitvena črta sko- zi slovensko ozemlje odpravljena, je bilo s tem olajšano sodelovanje gorenjskih in primorskih partizanskih enot in protifašisti čnih organizacij. 535 5. februarja 1944 je PK KPS za Gorenjsko napo- vedal posvet s člani KPS, na katerem naj bi ocenili na- rodnoosvobodilno dejavnost in si zadali spremenjenim razmeram ustrezne naloge. Po zasedanju SNOS v Črno- mlju 19. in 20. februarja pa se je pokazalo, da bo treba pripraviti širši posvet, na katerem se bodo gorenjski ak- tivisti OF dogovorili, kako naj bi presegli že preve č usta- ljene oblike organiziranosti in delovanja, izvolili vodstva politi čnih organizacij in jih uveljavili kot organe nasta- jajo če slovenske države. CK KPS je konec februarja na- mre č ugotovil, da so se organizacije KPS preve č izlo čile iz OF in prenehale biti motor narodnoosvobodilnega gi- banja. Zaradi silovitih ukrepov gestapa proti gorenjskim domoljubom in šablonskih oblik organiziranosti ter de- lovanja njihovih vodstev narodnoosvobodilno gibanje še vedno ni doseglo take množi čnosti, ki bi jo moglo dose či glede na protinacisti čno razpoloženje prebivalstva. Član Vrhovnega plenuma OF in Slovenskega narodnoosvobo- dilnega sveta Bogdan Osolnik , ki je bil v za četku marca 1944 poslan na Gorenjsko za namestnika sekretarja PK KPS, si je prizadeval uveljaviti nekatere nove oblike de- lovanja protifašisti čnih organizacij in okrepiti Osvobo- dilno fronto, zato je predlagal sklic gorenjskih aktivistov na zbor, kjer naj bi sprejeli smernice za delovanje v pri- hodnje, kar naj bi omogo čilo nov polet narodnoosvobo- 533 DLRS, knjiga 1, dokument št. 151. 534 Križnar , Jeseniško okrožje, str. 176. 535 Križnar , Škofjeloško okrožje, str. 175. 235 ŠIRITEV OSVOBODILNE FRONTE PO POKRAJINAH dilnega gibanja. Njegov predlog je bil sprejet, zbor pa je bilo potrebno pripraviti tako konspirativno, da zanj ne bi zvedel okupator in zborujo čih napadel. 536 Na seji Oblastnega komiteja KPS za Gorenjsko 7. maja 1944 je članica poverjeništva CK KPS Lidija Šen- tjurc - Joža podprla pobudo za posvet z zastopniki ak- tivistov OF vseh 4 okrožij in 27 okrajev na Gorenjskem ter obljubila, da bo na posvet povabila tudi politkomi- sarja glavnega štaba Borisa Kraigherja in zastopnike IX. korpusa NOV. Da bi se KPS tesneje vklju čila v OF, so navzo či na seji predlagali, naj bi bili sekretarji komitejev KPS hkrati sekretarji okrajnih in okrožnih odborov OF. Dogovorili so se, da bo posvet gorenjskih aktivistov sredi maja na Jelovici nad Selško dolino, in si razdelili naloge za njegovo pripravo. Razposlali so vabila in dolo čili zbor- na mesta, od koder naj bi kurirji povabljene aktiviste OF privedli v barako gozdnih delavcev v Mosteh med Rati- tovcem in Jelovico, kjer naj bi potekalo zborovanje. 537 Tako je škofjeloško okrožje 13. in 14. maja 1944 gostilo najpomembnejši zbor organizatorjev NOB na Go- renjskem. Na posvetu se je zbralo 120 gorenjskih akti- vistov OF. Udeležili so se ga tudi politkomisar Glavnega štaba NOV in POS Boris Kraigher , član Avnoja in SNOS dr. Aleš Bebler in politkomisar IX. korpusa NOV Janez Hribar . Posvet je vodil delovni predsednik France Pe- rovšek . Maks Krmelj je poro čal o razvoju NOB na Go- renjskem, Lidija Šentjurc je opisala politi čni položaj v svetu, Jugoslaviji in Sloveniji ter nakazala skorajšnjo zmago protifašisti čne koalicije in zasnovo demokrati č- ne slovenske države v okviru zvezne Jugoslavije. Jaka Štucin - Cvetko je obrazložil oblike organiziranosti in dejavnosti odborov protifašisti čnih organizacij, Angel- ca Mahnič je govorila o graditvi ljudske oblasti, Bog- dan Osolnik o oblikah in pomenu agitacije in propa- gande, Tone Hafner - Robnik pa o gospodarstvu in obli- kah preskrbovanja 31. divizije NOV in prebivalstva na osvobojenem ozemlju. Okrožni sekretarji so poro čali o razmerah v svojih okrožjih, okrajni sekretarji pa so jih dopolnjevali. Okoliš čine so bile glede na mo č in nad- 536 Križnar , Škofjeloško okrožje, str. 229 537 Prav tam, str. 229, 230. 236 zor okupatorjevih posadk zelo razli čne; na podeželju so bile boljše kot v mestih, medtem ko je bilo domobran- stvo v mo čnem porastu zlasti na škofjeloškem obmo čju. Sledila je razprava z vprašanji, pojasnili in navodili. 538 Sklenili so okrepiti partizansko vojsko, ustanoviti nove odrede, ukiniti delo v tovarnah, ki delajo za okupatorja, pridobivati in vklju čevati prebivalstvo v OF, ki naj bi do možnosti za izvedbo splošnih volitev opravljala po- leg politi čnih tudi oblastne naloge. Opozorili pa so tudi na napake v dotedanjem politi čnem delu, ki jih je bi- lo potrebno odpraviti, kot so bile npr. nesamostojnost, birokratizem, nepravilna razdelitev dela v odborih OF, nezadostno vklju čevanje žena in mladine v delo ter pre- po časna mobilizacija. 539 Ker je do spomladi 1944 na Gorenjskem obstaja- lo in delovalo samo poverjeništvo IOOF, je ve čino nalog vodstva OF opravljal PK KPS, zato je nemška in domo- branska propaganda razglašala, da ima NOB na Gorenj- skem komunisti čen zna čaj. Na posvetu aktivistov pa je bil ustanovljen Pokrajinski odbor OF za Gorenjsko, v katerega so bili med drugimi izvoljeni Maks Krmelj kot sekretar in Jaka Štucin kot tajnik ter sekretarji pokra- jinskih odborov narodnoosvobodilnih organizacij: An- gelca Mahnič za SNP, Minka Peternel - Marta za SPŽZ, France Kav či č - Veljko za ZSM, Tone Hafner - Robnik za gospodarstvo, Tone Nartnik za NZ, Stane Kersnik za Varnostno-obveš čevalno službo, Anton Stegnar - Silvo za Delavsko enotnost, Ivan Bertoncelj - Janoš za pro- svetne in kulturne dejavnosti ter še nekateri drugi naj- bolj prizadevni gorenjski aktivisti OF. 540 Dolo čene so bile tudi njegove poglavitne naloge: utrjevanje oblasti OF, boj proti doma čim nasprotnikom in izvedba popol- ne mobilizacije v NOV. Dejavnost odborov OF in množi čnih organizacij je dosegla vrhunec spomladi 1944, poleti pa so se za čele razmere za politi čno delovanje v ravninskih delih ka- mniškega, kranjskega in škofjeloškega okrožja hitro 538 Križnar , Škofjeloško okrožje, str. 230, 231. 539 ARS, AS 1736, t.e. 668, Sklepi in ugotovitve prvega posveta gorenjskih aktivistov Osvobodilne fronte 13. in 14. maja 1944. 540 Križnar , Škofjeloško okrožje, str. 231. 237 ŠIRITEV OSVOBODILNE FRONTE PO POKRAJINAH slabšati, predvsem zaradi okrepitve okupatorjevih enot in vzpostavljanja postojank Gorenjskega domobranstva. Zato je dejavnost politi čnih organizacij na teh obmo čjih hitro oslabela, domobranci pa so postopno onemogo čili delo aktivistom in jih potiskali v odro čne hribovske vasi. Zimska ofenziva je – z izjemo organizacij v jeseniškem okrožju – precej prizadela politi čne organizacije, najbolj v kamniškem okrožju, kjer je padlo približno 30 aktivi- stov, približno sto pa so jih domobranci zajeli ali pa so se jim aktivisti vdali sami. Zaradi tega je politi čno delo skoraj prenehalo in so ga za silo obnovili šele tik pred koncem vojne. 541 Štajerska Na razvoj osvobodilnega gibanja na Štajerskem je močno vplival množi čni izgon narodno zavednih Slo- 541 Deželak Bari č , Razmere po pokrajinah, str. 748, 749. Pokrajinski odbor OF za Gorenjsko poleti 1944. Sedijo: Bogdan Osolnik , Andrej Stegnar , Matija Kremelj , Jaka Štucin - Cvetko, France Perovšek ; stojijo: Janez Koncilja - Jan, Tone Hafner , Ivan Bertoncelj , Angelca Mahnič , Miha Poto čnik (MNZS) 238 vencev in protinacistov, predvsem izobražencev, prise- ljencev in ljudi, katerih imetje je okupator potreboval za krepitev nemštva. Zaradi tega se je zelo zgodaj za čel razvijati odpor, ki je prepre čil, da bi se ta okupatorjev genocidni ukrep okrepil. K temu je najve č pripomogla povezava zavednih Slovencev razli čnih svetovnonazor- skih usmeritev, zlasti komunistov in krš čanskih socia- listov, rezultat tega pa je bila tudi zelo zgodnja ustano- vitev Pokrajinskega odbora OF za severno Slovenijo, ki je bil kot prvi pokrajinski organ ustanovljen že 22. maja 1941 v Kozjici blizu Rimskih Toplic. 542 Ne glede na to, da se pokrajinski odbor OF v prvotni sestavi ni nikdar v celoti sestal, je bilo dejanje v Kozjici pomembno, ker se je po njem pri čela širiti mreža odbo- rov OF, od Save do Slovenskih goric. Po sestanku v Koz- jici so nastajali najprej krajevni oziroma terenski odbori OF, nato pa še mestni in okrožni odbori. Podatkov o okrajnih odborih OF na podeželju ni. V mariborskem okrožju so se prvi terenski odbori pojavili konec maja 1941, junija pa sta bila ustanovljena okrožni in mestni odbor. V zasavskih revirjih je bil zelo zgodaj ustanovljen okrožni odbor, medtem ko sta bila okrožni in mestni odbor OF v Celju ustanovljena v za četku julija 1941. Ob ustanovitvi ljutomersko-radgonskega okrožja septem- bra 1941 je bil ustanovljen tudi njegov okrožni odbor OF, oktobra pa je prišlo do ustanovitve okrožnega odbo- ra OF na Ptuju. 543 Vendar je nemškemu in madžarskemu okupatorju zaradi za četne neizkušenosti, njihove nekonspirativno- sti ter priznanj aretiranih aktivistov kmalu uspelo raz- kriti odporniška jedra. Nastajajo čo organizacijo je oku- pator po ve čini sproti razbijal in tako hitro iz črpaval ka- drovski potencial, še zlasti v ve čjih delavskih središ čih, zato je osvobodilno gibanje, vklju čno s KPS, do konca leta 1941 povsod doživelo hude izgube in izlo čeni so bili številni vodilni kadri. Tudi pokrajinski odbor OF je po aretacijah in ustrelitvah ve čine njegovih članov, še po- 542 Žnidari č , Nekatere posebnosti in razlike osvobodilnega boja po slovenskih regi- jah, str. 124. 543 Ževart , Osvobodilna fronta in narodnoosvobodilni boj na slovenskem Štajer- skem, v Mežiški dolini, na obmo čju Dravograda in v Prekmurju 1941. leta z orisom nadaljnjega razvoja, str. 90, 91. 239 ŠIRITEV OSVOBODILNE FRONTE PO POKRAJINAH sebej v letu 1942, zastopal oziroma nadomeš čal PK KPS za severno Slovenijo. 544 Do novega poleta Osvobodilne fronte na Štajerskem je prišlo na za četku pomladi 1943, vendar se je razvi- jala dokaj po časneje kakor na Gorenjskem. 545 PK je 22. septembra 1943 izdal okrožnico, v kateri je bilo re čeno, da z organizacijo OF, kakršna je obstajala takrat v se- verni Sloveniji, niso bili v stanju pristopiti k prevzemu oblasti ter da je bilo skoraj vse delo aktivistov omejeno izklju čno na povezovanje posameznikov in iskanje oseb- nih stikov, kar je bilo treba zamenjati z organiziranim povezovanjem v odbore OF. 546 Razmere so bile v letu 1943 še najboljše v litijskem okrožju, kjer je politi čno delo potekalo brez premora, in to v široki organizaciji vaških odborov in zaupnikov, nekateri aktivisti pa so bili napoteni na politi čno delo v druga okrožja. V Revirjih so v za četku leta obnovili okrožno vodstvo, ki pa je naletelo na velike težave pri politi čnem delu. Ljudje, prizadeti in razo čarani zaradi izdaj v prejšnjem letu, so bili nezaupljivi, zato so bili aktivisti še dolgo odvisni od manj u činkovitega zaupni- škega sistema, neuspešni pa so bili tudi pri pridobi- vanju delavcev v ve čjih rudarskih obratih. Z enakimi vzroki za veliko nezaupanje so se spopadali tudi v sa- vinjskem okrožju, kjer so se izgube med aktivisti na- daljevale še v za četku leta 1943, vendar so sredi leta 1943 v Zgornji Savinjski dolini že pridobili številne za- upnike. Politi čno delo je v tem času znova steklo tudi na Kozjanskem, na celjskem in na ptujskem obmo čju, v Mariboru pa so bile razmere dokaj neugodne, saj je mesto ostalo brez aktivistov. V ljutomerskem okrožju se je osvobodilno gibanje do sredine leta 1943 že toliko razširilo, da so ustanovili okrožni odbor OF, medtem ko je v drugih okrožjih politi čno delo še vedno slonelo na komitejih KPS. 547 V spominskem gradivu in tudi v nekaterih dokumentih se sicer omenja, da je leta 1943 obstajal tudi že okrožni odbor OF za šaleško-mislinjsko 544 Požun , Trbovlje v NOB, str. 126. 545 DLRS, knjiga 7, dok. 25. 546 Mikuž , Donesek k zgodovini Osvobodilne fronte, str. 23. 547 Deželak Bari č , Obnavljanje in širjenje Osvobodilne fronte po pokrajinah, str. 674, 675. 240 okrožje, vendar je bil njegov ustanovni sestanek šele 8. maja 1944. 548 Opazen premik se je zgodil spomladi 1944, ko so za čeli na črtno ustanavljati okrožne in rajonske odbore OF, tako da so ti postopno prvi č prekrili celotno pokra- jino. Njihovo delo je od sredine leta 1944 usmerjal Po- krajinski odbor OF za Štajersko, ki ga je najprej vodil Ivan Nemec , za njim pa Jože Juran či č in Sergej Kraig- her . Krepitev gibanja je bila povezana s premeš čanjem aktivistov iz bolje organiziranih okrožij na zahodu v ti- sta na vzhodu ter s prihodom aktivistov iz Ljubljanske pokrajine. Spomladi 1944 se je uporniška organizacija okre- pila predvsem v šaleško-mislinjskem, savinjskem, trbo- veljskem in litijskem okrožju, v pokrajini v celoti pa se je zelo razmahnila poleti 1944. Takšno ozra čje je trajalo vse do nemške ofenzive 1944. 549 Koroška Za “osvoboditev in združitev vseh Slovencev”, vklju čno koroških in primorskih Slovencev, se je Osvo- bodilna fronta zavzela že v svojem prvem programu, v Geslih našega osvobodilnega boja, kot tudi v kasnejših Temeljnih to čkah OF. 550 Vendar se je OF na Koroškem razvijala najtežje in najbolj po časi. Prve odporniške skupine so bile razbite že poleti 1941, poskusi njihove obnovitve v naslednjih mesecih pa niso bili uspešni. Gi- banje se je znova razgibalo šele proti koncu leta 1942, ko sta bila ustanovljena koroško okrožje Osvobodilne fronte in prva koroška partizanska četa. Vse do jeseni je bilo osvobodilno gibanje na Koroškem organizacijsko tudi vezano na Štajersko in Gorenjsko. 551 Sprva se je protinacisti čni odpor v okviru OF na Koroško širil iz Gorenjske predvsem prek posameznikov. Tako je Gre- gor Klan čnik , takrat aktivist v jeseniškem partijskem 548 Ževart , Narodnoosvobodilni boj v Šaleški dolini, str. 365. 549 Deželak Bari č , Razmere po pokrajinah, str. 747, 748. 550 Linasi , Koroški partizani, str. 52, 53. 551 Žnidari č , Nekatere posebnosti in razlike osvobodilnega boja po slovenskih regi- jah, str. 125. 241 ŠIRITEV OSVOBODILNE FRONTE PO POKRAJINAH okrožju, že leta 1941 čez sedlo Jepca pogosto obisko- val Koroško, prvi aktivist iz Štajerske, ki je bil poslan na vzhodni predel Koroške in v Celovec, pa je bil Jože Marn . 552 Politi čno mrežo je za čela OF ustvarjati v poletnih mesecih leta 1942, najprej v Podjuni, predvsem v okolici Železne Kaple, kjer je deloval Ivan Županc - Johan in informiral znance o ciljih OF. V zgodnji jeseni pa se mu je pridružil tudi izkušeni partizan in predvojni komu- nist Stane Mrhar . Kmalu sta zgradila mrežo zaupnikov in simpatizerjev odporniškega gibanja 553 ter ustanovila prvi odbor OF v Lobniku pri Železni Kapli, katerega prva člana sta bila Jurij Pasterk in Karl Prušnik - Gašper. 554 Narodnoosvobodilni boj se je mo čno razmahnil šele v letu 1943 v Mežiški dolini, kjer je bil vzpon osvobodil- nega gibanja celo mo čnejši kot v nekaterih predelih Šta- jerske. Tam je 12. maja 1943 potekala zelo pomembna prva okrožna konferenca politi čnih in vojaških funkcio- narjev koroškega okrožja, imenovana tudi “belopeška”, ker je potekala na Beli pe či v zgornji Mežiški dolini, naj- demo pa jo še pod imenom “smrekovška konferenca”. Na njej so ugotavljali, da so tudi na južnokoroškem delu okrožja že prešli od zaupniškega sistema na snovanje odborov, prodrli med industrijsko delavstvo ter nave- zali stike z bivšimi člani Komunisti čne partije Avstri- je in Avstrijske socialdemokratske stranke. Omenjena konferenca je mnogo pripomogla k nadaljnjemu razvo- ju odpora na obmo čju koroškega okrožja, čeprav so si tamkajšnji aktivisti zastavili zelo širok program, ki je daleč presegal njihove trenutne zmožnosti. Kljub temu se je marsikaj, kar je bilo sklenjeno, v nadaljnjih mese- cih uresni čilo, čeprav ne tako hitro, kot so si prvotno zamišljali ali kot so si želeli. Dokaj trdna oporiš ča pro- tinacisti čnega odpora pa so bila v tem času vzposta- vljena predvsem v Mežiški dolini, medtem ko so bila na vzhodnem delu dvojezi čne Koroške, razen v nekaterih predelih tik ob meji, še zelo šibka in negotova. 555 552 Linasi , Koroški partizani, str. 59, 80. 553 Sima , Z odporom preživeti. Koroški Slovenci v konfrontaciji z nacizmom, str. 113. 554 Pregnanstvo in upor, str. 51. 555 Linasi , Koroški partizani, str. 84, 85. 242 Najbolj sta se Osvobodilna fronta in partizanstvo na Koroškem razmahnila v letu 1944, 556 vendar se je središ če odpora v tem času preselilo na dvojezi čno Ko- roško, medtem ko je Mežiška dolina postala obrobno obmo čje. 16. marca 1944 je Izvršni odbor OF ustanovil Pokrajinski odbor Osvobodilne fronte za Koroško in za sekretarja imenoval Karla Prušnika - Gašperja, 557 da bi pospešil razvoj okrožnih in okrajnih odborov OF, pa je Oblastni komite KPS za Koroško julija 1944 okrožnim komitejem podal naslednja navodila: “Na Koroškem smo v organizacijskem pogledu vsekakor zaostali za ostalimi pokrajinami Slovenije in Jugoslavije, v pogledu revolucionarnosti množic in simpatij naroda za OF pa tega nikakor ne moremo trditi. Zato se moramo s šir- šimi perspektivami posvetiti delu, predvsem v pravcu u čvrstitve organizacij, da se tudi Koroška dejansko čim tesneje poveže z ostalo Slovenijo – s Titovo Jugoslavijo. Takoj morate pristopiti k formiranju ne samo te- renskih odborov OF, ampak tudi višjih oblik naše na- rodne oblasti. V vseh vaseh in naseljih je treba formi- rati krajevne odbore OF in se pri tem posluževati tudi dosedanjih organizacij SPŽZ, ZSM, kakor vseh ostalih masovnih organizacij OF. Če odborov OF še ni, naj od- bori masovnih organizacij prevzamejo funkcije in posle OF odborov. Prav tako je treba takoj pristopiti k formi- ranju okrajnih odborov OF in sicer ne glede na to, ali že obstoje krajevni odbori OF ali ne. Naj se formirajo tudi okrožni odbori OF ter naj se ne čaka pri tem na to, da se bodo predhodno organizirale na vsem podro čju okrožja nižje organizacije OF. Stvar je treba vzeti strogo politi č- no ne glede na organizacijski razmah OF v posameznih okrožjih in okrajih. V okrožne in okrajne odbore OF je treba pritegniti poleg najboljših aktivistov, ilegalnih in legalnih tudi najbolj ugledne ljudi s terena, ki so pripra- vljeni iskreno sodelovati v OF.” 558 Do oktobra 1944 so bila na Koroškem tri okrožja: Podjunsko (Velikovško) okrožje, okrožje Celovec (Rož) 556 Ževart , Osvobodilna fronta in narodnoosvobodilni boj na slovenskem Štajer- skem, str. 99, 100. 557 Linasi , Koroški partizani, str. 93–96. 558 ARS, AS 1637, t.e. 649, Oblastni komitet KPS za Koroško okrožnim komitetom KPS na Koroškem, 16. julij 1944. 243 ŠIRITEV OSVOBODILNE FRONTE PO POKRAJINAH ter okrožje Beljak (Ziljsko okrožje). Ko je bilo oktobra 1944 mežiško okrožje izvzeto izpod pristojnosti Obla- stnega komiteja KPS in Pokrajinskega odbora OF za Ko- roško, pa je osrednji partijski organ za Koroško izvedel reorganizacijo okrožij in dvojezi čno Koroško razdelil na dve veliki okrožji: celovško in beljaško. 559 Vendar je ta- kšna ureditev veljala samo dva meseca, saj so že de- cembra 1944 dotedanja koroška okrožja OF ukinili in postavili pet okrajnih odborov OF. Organizacijsko stanje OF je bilo v za četku leta 1945 sledeče: v celovškem okraju je bilo dvajset terenskih od- borov OF. V okraju Pliberk, ki je bil razdeljen na sek- torje Pliberk, Podjuna, Klopinj in Apa če-Železna Kapla, je bilo sredi marca 1945 sedemnajst terenskih odborov OF. Podobno je bilo v beljaškem okraju, slabše je bilo v podkloštrskem, najslabše pa v velikovškem okraju. 560 Prekmurje Pod madžarskim okupatorjem so bile razmere malo druga čne kot pod nemškim. Lahko bi rekli, da je ma- džarski okupator vsaj v za četku skušal taktizirati. Sicer pa je imel druga čen odnos do doma činov kot do tistih Slovencev, ki so prišli v Prekmurje po letu 1919. Do prvih, ki jih je imel za Vende ali Vogrske szlovene, je v za četku vodil prijazno in strpno politiko, podobno itali- janski v Ljubljanski pokrajini, saj jih je nameraval pri- dobiti za lojalno sodelovanje, medtem ko je bil odnos do vseh prišlekov že v na čelu strog in odklonilen. 561 Za ma- džarsko okupacijsko upravo so bili najbolj nezanesljiva skupina prebivalcev zlasti med vojnama v Prekmurju naseljeni Slovenci: uradniki, u čitelji in primorski kolo- nisti ter tista manjša skupina doma čih levo usmerjenih izobražencev, ki so jih kot komuniste preganjale že ju- goslovanske oblasti. 562 Prekmurje sta od osrednjega vodstva OF na Sloven- 559 Linasi , Koroški partizani, str. 175. 560 Mikuž , Donesek k zgodovini Osvobodilne fronte, str. 26. 561 Godeša , Madžarski okupator v Prekmurju in slovenski izobraženci, str. 194. 562 Fujs , Izhodiš ča madžarske okupacijske politike v Prekmurju, str. 185. 244 skem lo čili dve okupatorski meji, vendar je prekmurska organizacija KPS v času organiziranja osvobodilnega gi- banja lahko vzdrževala zveze s pokrajinskim komitejem KPS v Mariboru in z organizatorji osvobodilnega gibanja na desni strani Mure. Eden od organizatorjev osvobo- dilnega gibanja v Prekmurju, Mirko Bagar , je bil tudi na konferenci KPS v Ljubljani v za četku junija 1941, kjer je dobil navodila za nadaljnje delovanje. 563 Okrožni komite KPS za Prekmurje je po tem, ko je dobil napotila, za čel širiti mrežo osvobodilne organiza- cije in v za četku pritegnil precej ljudi. 29. julija 1941 je bil sestanek v Moravcih v Slovenskih goricah, ki so se ga udeležili Štefan Kova č , Vinko Megla , Štefan Kuhar - Bojan, inž. Jože Hedžet , Dana Ro čnik in sekretar Obla- stnega komiteja KPS za Štajersko Slavko Šlander , ki je dal navodilo, naj za čno po vaseh organizirati odbore OF, zbirati orožje in sanitetni material ter delati sabotažne akcije. Odredil je tudi ustanovitev ljutomersko-radgon- skega okrožnega komiteja KP, kmalu zatem pa je bilo ustanovljeno tudi ljutomersko-radgonsko okrožje OF. 564 Nov mejnik narodnoosvobodilnega gibanja v Prek- murju je bil ve čji zbor aktivistov in simpatizerjev OF 30. avgusta 1941 pri Trnju, na katerem se je zbralo okoli 30 ljudi. Na tem sestanku so izbrali okrožni odbor OF za Prekmurje in še posebni akcijski komite za vodenje protiokupatorskih akcij, ki ga je vodil Štefan Kova č . Ko- nec avgusta je okrožni komite KPS izdal letak in v njem med drugim pozval prekmurske Slovence, naj dokažejo, da niso Vendi, ampak Slovenci. Že na za četku proglasa je bila ugotovitev, da je madžarska gospoda prekmurske Slovence napravila za Vende, da bi jih lažje napravila za Madžare. Posebej je komite pozval prekmursko slo- vensko inteligenco, naj se zaveda svoje odgovornosti v usodnih dneh in da bi že njena omahljivost pomenila izdajstvo. 565 O za četku NOG v Prekmurju najbolj nazorno govo- ri prva “Spomenica” z dne 7. novembra 1941, s katero 563 Ževart , Osvobodilna fronta in narodnoosvobodilni boj na slovenskem Štajer- skem, str. 100, 101. 564 Godina , Prekmurje 1941–1945, str. 62–64. 565 Ževart , Osvobodilna fronta in narodnoosvobodilni boj na slovenskem Štajer- skem, str. 101. 245 ŠIRITEV OSVOBODILNE FRONTE PO POKRAJINAH je madžarska vlada informirala italijansko o gibanju v Prekmurju in jo obvestila o komunistih, ki so pobegnili iz Prekmurja v Ljubljano in jih je bilo treba tam areti- rati. Spomenica je tudi podala precej nazoren pregled dela narodnoosvobodilnega gibanja v Prekmurju, ki bi ga lahko v tem obdobju ocenili kot uspešnega. 566 Vendar so osvobodilno gibanje v Prekmurju že sep- tembra pretresle obsežne aretacije. NOG v Prekmurju je bilo namre č povezano z gibanjem v Medžimurju, kjer je prišlo do izdajstva, ki je imelo hude posledice za Pre- kmurje. Zaradi povezanosti osvobodilnega gibanja na obeh straneh Mure je pri zatiranju gibanja v Prekmur- ju z madžarskimi policijskimi oblastmi sodeloval tudi gestapo. Vsekakor pa je bilo v Prekmurju pri organizi- ranju upora precej neprevidnosti oziroma premalo kon- spiracije. Prve aretacije sodelavcev NOG so bile že konec julija, najobsežnejše pa konec septembra 1941. Dne 18. oktobra je zaradi izdaje padel glavni organizator naro- dnoosvobodilnega boja v Prekmurju Štefan Kova č . Are- tacijam je sledil proces v Murski Soboti. Sodiš če je tri organizatorje vstaje obsodilo na smrt, od tega sta bila dva obešena. Druge sodelavce osvobodilnega gibanja, ki so bili aretirani v Prekmurju, so odpeljali na Madžarsko, kjer sta bila konec leta 1941 in maja 1942 še dva proce- sa. Skupaj so obsodili okoli 130 sodelavcev in aktivistov uporniškega gibanja. Nekateri sodelavci in organizatorji NOB so odšli iz Prekmurja in se drugje vklju čili v osvo- bodilni boj, nekateri pa so se pasivizirali. 567 Poskusi obnavljanja OF in osvobodilnega boja v Prekmurju niso rodili uspehov do srede leta 1944. Še- le s prihodom Daneta Šumenjaka - Mirana in Jožeta Kramarja - Juša v Prekmurje se je za čelo novo obdobje organiziranega politi čnega dela na tem obmo čju. Pokra- jinski odbor OF za Štajersko, katerega sekretar je bil Jože Juran či č , je na seji 27. julija tudi sklenil, da razširi vrste aktivistov v severovzhodnem delu Slovenije. Do- lo čil je Vlada Majhna , Cvetko Praprotnik - Štefko, Elo Letonja - Ateno in Olgo Červan , da pojdejo v Slovenske 566 Godina , Prekmurje 1941–1945, str. 76, 77. 567 Ževart , Osvobodilna fronta in narodnoosvobodilni boj na slovenskem Štajer- skem, str. 101, 102. 246 gorice in prodrejo čim dlje na vzhod, če le mogo če, tudi v Prekmurje. Postali so člani poverjeništva pokrajinskega odbora OF, ki so ga ustanovili na predlog Aleša Bebler- ja , da bi v Slovenskih goricah, na Ptuju, v Ljutomeru, Prekmurju in Čakovcu poživili delo. Septembra 1944 pa je POOF za Štajersko sporo čil okrožjem, da je SNOS sprejel novo razdelitev slovenskega ozemlja za okrožne odbore OF in da po tej razdelitvi spadajo pod Okrožni odbor OF Ljutomer okraji: Ljutomer, Murska Sobota, Dolnja Lendava, Gornja Lendava, Gornja Radgona in Ormož. Tako je Prekmurje do osvoboditve spadalo v ob- močje Okrožnega odbora OF Ljutomer. 568 Novemu vzponu osvobodilnega gibanja so jeseni 1944 sledile nove aretacije, sojenje pred hitrim voja- škim sodiš čem v Čakovcu in internacija 33 sodelavcev odporniškega gibanja, ki so skoraj vsi umrli v Dachauu. Toda gibanja se sedaj, ko se je za čela velika ofenziva zaveznikov na vseh frontah in je bilo ve č ali manj jasno, da se vojna nagiba h koncu, ni dalo ve č zaustaviti. 569 V ofenzivi pozimi 1944/45 so bile terenske organizacije sicer zelo oslabljene, številni aktivisti so padli ali so bili zajeti, tako da je delo zopet za časno zastalo, vendar so v skladu z realno oceno, da bo glede na hitrost napredo- vanja Rde če armade Prekmurje verjetno prva osvoboje- na slovenska pokrajina, preko Mure prihajali vedno no- vi organizatorji odpora ter po vaseh ustanavljali odbore OF. Ob koncu zime 1945 so se tako že za čeli pripravljati na konec vojne. Okupator je bil v za četku aprila 1945 iz Prekmurja najprej dokon čno izgnan, ob prihodu Rde če armade pa se je OF legalizirala in prevzela oblast. 570 568 Godina , Prekmurje 1941–1945, str. 117–135. 569 Fujs , Osvoboditev ali okupacija, Madžari, Vendi ali Slovenci, str. 304, 305. 570 Deželak Bari č , Razmere po pokrajinah, str. 748. Aktivisti Osvobodilne fronte 249 AKTIVISTI OSVOBODILNE FRONTE Osvobodilna fronta je kmalu po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo za čela snovati odbore OF in njena mreža organizacij se je tako hitro razširila, da je Kidri č že julija 1941 pisal o globokem bojevnem preporodu slovenskega naroda. Z vedno ve čjim številom aktivistov Osvobodilne fronte pa je vodstvo OF tudi za čelo opozar- jati na njihove naloge. V Slovenskem poro čevalcu so bile že na za četku av- gusta 1941 objavljene tri zapovedi za pripadnike Osvo- bodilne fronte. Te so bile naslednje: “1. Ne klepetaj o tajnostih osvobodilnega gibanja, zlasti ne brbljaj nikjer imen. Okupatorji imajo ušesa povsod, vsaka lahkomi- šljena klepetavost je zlo čin. Vsakdo naj ve zgolj to, pri čemer je udeležen! 2. Sodi ljudi po tem, koliko so že da- nes pripravljeni za akcijo! Tiste, ki pripravljajo ‚na črte‘ za čas po osvoboditvi, vmes pa se akcije no čejo udele- ževati, smatraj in razkrinkuj kot parazite, ki bi radi, da bi jih osvobodila kri – drugih! 3. Ne nasedaj italijanskim in nemškim vestem o porazih partizanov in sli čnem. Ne širi takih vesti, ki si jih je izmislil sovražnik, temve č jih pobijaj na vsakem koraku!” 571 Konec maja 1943 je referent za vzgojo aktivistov pri Izvršnem odboru OF Zoran Poli č v pismu aktivistom poudaril, da so zadnji podatki o delu in napredku OF, ki so prihajali s terena, kazali, da so podani pogoji za 571 ARS, AS 1547, t.e. 69, Slovenski poro čevalec, leto II, št. 11, 9. avgust 1941, Tri zapovedi za pripadnike Osvobodilne fronte. 250 nov razmah narodnoosvobodilne organizacije. Kakšen bo uspeh in kako bodo pritegnili čim širši krog ljudi, pa je bilo odvisno predvsem od aktivistov. Kot prvo lastnost, ki bi jo morali imeti aktivisti, je Poli č izpostavil samovzgojo. Poleg narodnoosvobodilne- ga tiska, ki naj bi bil temelj vzgoje, naj bi bila glavna metoda prave samovzgoje “pravilno, resno in temeljito premišljevanje in raz členjanje vseh problemov”. Vsako “šablonsko postavljanje pojmov in pomanjkljivo gleda- nje” namre č ni moglo vzbuditi pravega zaupanja niti pri pripadnikih, kaj šele pri “sredincih in nezanesljivih”. Vendar se premišljevanje in študij, ki so ga priporo čali kot osnovo samovzgoje, ni smelo “raztezati na tista to č- na navodila, ki jih dobe aktivisti od IOOF ali drugega odbora in ki predstavljajo glavne smernice politi čnega in organizacijskega dela”. Takšna konkretna navodila so morali aktivisti takoj in to čno izpolnjevati, s čimer naj bi dokazali, da “pravilno razumejo svojo vlogo v osvobodilni borbi”. Nadalje je Poli č opozoril, da morajo aktivisti posvetiti pozornost samoiniciativi, saj ni dovolj delati po naro čilu in vzpostavljati stike samo tam, kjer so podatki že znani, temve č je potrebno vedno in pov- sod iskati nove možnosti ter nove na čine, kako ponesti idejo osvobodilnega gibanja med čim širše kroge ljudi. V vsem svojem delu so morali biti aktivisti vedno tudi vzor borbenosti, neustrašnosti in volje do dela, saj naj bi jim samo pravilno delo in pravilni odnosi ohranili zaupanje ljudi. 572 Glavna naloga, kateri so morali aktivisti posvetiti najve č pozornosti, pa je bilo po Poli čevih navodilih pra- vilno organiziranje. Nobeno gibanje, ki zajema široke kroge prebivalstva, namre č ne more napredovati, če ni organizirano, pa tudi takoj propade, če izgubi že vzpo- stavljeno organizacijo. Vendar se organiziranje ni smelo izoblikovati tako, da bi postalo samo sebi namen, tem- več je morala organizacija služiti gibanju in izlo čevati vse, kar bi gibanju lahko škodilo. 573 Ob triletnici Osvobodilne fronte je Slovenski poro- čevalec objavil članek Borisa Kidri ča z naslovom “Neguj- 572 ARS, AS 1502, t.e. 2, Zoran Poli č : Pismo aktivistom, maj 1943. 573 Prav tam. 251 AKTIVISTI OSVOBODILNE FRONTE mo lastnosti našega aktiva, ki omogo čajo zmago”. Pr- va lastnost, ki je sodila med osnovne pogoje za kon čno zmago, je bila “popolna predanost” osvobodilnemu gi- banju. Druga lastnost je bila povezanost z ljudmi, tretja lastnost, ki je omogo čala aktivu zmage, pa je bilo “neu- morno iskanje novih poti za nove uspehe in zmage”. 574 Imena “aktivist Osvobodilne fronte” pa si po Kidri- čevem mnenju ni zaslužil vsak, temve č le tisti, ki je bil “discipliniran in požrtvovalen”. Aktivist je bil tako po Kidri čevi definiciji vsak, ki je “dejansko, zavedno, dosle- dno in disciplinirano” delal za Osvobodilno fronto. 575 Kot vzornika komunistom in vsem aktivistom OF je Boris Kidri č postavil Toneta Tomši ča , organizacijskega sekre- tarja partije, ki je bil ustreljen 21. maja 1942 v Lju- bljani. Ob njegovi smrti je zapisal, da bodo posnemali njegove organizatorske sposobnosti še zlasti na osvo- bojenem ozemlju, kjer so snovali novo oblast, s tem pa v duhu Leninovih in Stalinovih navodil dokazovali, da komunisti niso “sposobni le podirati in rušiti starega ter preživelega”, temve č so tudi “sposobni organizirati in graditi novo”. 576 Voditelji Osvobodilne fronte so porajajo čo se oblast, kot antipod predvojni “protiljudski” oblasti, ozna čevali kot “novo”, “narodno” ali “ljudsko”. Kidri č je v referatu “O politi čni vzgoji narodnih množic, o množi čnem delu in organizacijskih vprašanjih Osvobodilne fronte” na- mre č poudaril, da je v predaprilski Jugoslaviji sicer ob- stajala vrsta politi čnih strank (v kolikor so njihovo de- lovanje dopuš čali bolj ali manj diktatorski režimi), kljub temu pa se ljudje niso zavedali niti svojih pravic. To naj bi spremenila Osvobodilna fronta s politi čno vzgojo “osnovnih ljudskih množic”, se pravi množic delavskega razreda, kme čkega ljudstva, obrtništva, mladine itd. 577 Kidri č je kot enega izmed dosežkov osvobodilnega boja navedel prav nov tip politi čnega delavca in vodi- 574 ARS, AS 1547, t.e. 70, Slovenski poro čevalec, leto V, št. 11, 27. april 1944 – Ob triletnici OF. 575 ARS, AS 1643, t.e. 73, Brošura: II. Zbor aktivistov Osvobodilne Fronte, 4. sep- tember 1944. 576 ARS, AS 1643, t.e. 73, Delo, št. 3, junij 1942 – Tone Tomši č – Vzornik komunistom in vsem aktivistom OF. 577 ARS, AS 1643, t.e. 73, Brošura: II. Zbor aktivistov Osvobodilne fronte, 4. sep- tember 1944. 252 telja ter zapisal: “V stari, predaprilski Jugoslaviji je bil strankar, zbiralec volilnih glasov obi čajni tip poli- ti čnega delavca, kakršnega so zmogle uradne politi čne stranke. Sedaj, v boju za novo Jugoslavijo, je tip poli- ti čnega delavca naš politi čni aktivist, borec, ki je moral pretrpeti neskon čne težave, prebiti neskon čne napore in prispevati neskončne žrtve. Ves aktiv Osvobodilne fronte, zbran okrog svojega jedra, komunisti čne parti- je, je danes nov tip našega politi čnega delavca. Izvršni odbor Osvobodilne fronte je nov tip politi čnega vodstva. Če ho čete ta novi tip do kraja spoznati, ga primerjaj- te z begunsko londonsko vlado. Izvršni odbor je moral prebiti vse težave italijanske ofenzive, vse težave, ki so jih prebijali in jih še prebijajo naši borci. Marsikdaj so mu žvižgale krogle mimo ušes. Marsikdaj je bil v nepo- sredni smrtni nevarnosti. Tip naših politi čnih delavcev in našega politi čnega vodstva se kuje v samem boju. Iz boja in za boj morajo rasti in dejansko rastejo naši politi čni delavci, naši politi čni aktivisti, naše politi čno vodstvo.” 578 Politi čno delo Osvobodilne fronte je vselej stremelo za tem, da se je prebivalstvo v borbi “aktiviziralo” ter da so se v borbi u čili na lastnih izkušnjah. Kidri č je tudi poudaril, da je bila politi čna vzgoja Osvobodilne fronte demokratična, saj je združevala nacionalno politiko z borbo za “demokrati čne nacionalne in člove čanske pra- vice”. Politi čna vzgoja naj bi dvigovala samoiniciativo prebivalstva ter v aktivistih utrdila vero v svoje sile, v zavest, da ni sovražnika, ki bi mogel prepre čiti njiho- vo borbeno pot. Vzgajali pa jih niso samo v borbi proti odkritim sovražnikom, proti okupatorjem in njihovim pomo čnikom, temve č tudi proti špekulantom. Nadalj- nja značilnost politi čne vzgoje Osvobodilne fronte je bila po besedah Kidri ča v tem, da je “nenehno dvigala nove kadre iz ljudskih globin”, saj je samo ob volitvah “zraslo več kot dva tiso č novih kadrov, ki so za čeli aktivno sode- lovati pri graditvi naše narodne oblasti in se udeleževati našega politi čnega življenja”. Osvobodilna fronta je bila namre č po njegovih besedah vsenarodna osvobodilna organizacija, zato nikomur ni bil prepovedan vstop ozi- 578 Kidri č , Zbrano delo, knjiga 1, str. 364–388. 253 AKTIVISTI OSVOBODILNE FRONTE roma pomoč v narodnoosvobodilnem gibanju, 579 osnov- na naloga vseh aktivistov pa je bila “aktivizacija osnov- nih ljudskih množic, poglobitev njihove demokrati čne zavesti in budnosti, oslanjanje na te množice in na ka- dre, zrasle iz njih”. 580 V času italijanske ofenzive, 28. oktobra 1942, sta Edvard Kardelj in Boris Kidri č Izvršnemu odboru OF v Dolomite poslala poro čilo o razmerah v Ljubljani, v ka- terem sta zapisala, da je italijanska ofenziva Ljubljano neprimerno manj prizadela kot pa zunanjo pokrajino in je prebivalstvo ostalo zvesto OF, vendar so najve čje te- žave v organizacijskem stanju. V tistem času se je na- mre č zlasti v Ljubljani mo čno razvila protirevolucija, v poro čilu pa je bilo zapisano: “Belogardisti čna denunci- antska kampanja, ki zajema ulico za ulico, hišo za hišo, nam zadaja težke udarce, težje od vseh prejšnjih ma- sovnih racij. Teh racij sedaj ni ve č. Love samo ljudi po spisku, toda te precej temeljito. Sleherno no č nam dvi- gnejo po nekaj ljudi. V dveh dneh so pobrali skoraj 60 ljudi – samih naših aktivistov iz vseh ofovskih skupin. Ponekje so dvignili cele rajonske odbore. Res je, da se domala vsi dobro drže in vse te aretacije ne vodijo k pra- vim provalam organizacije, toda že samo dviganje ljudi, ki jih odvla čijo v Italijo, a deloma streljajo kot talce, nas silno slabi. Na terenu delajo sedaj relativno slabi kadri, nevajeni na pogoje globoke ilegalnosti in tudi premalo zakaljeni, da bi mogli prenašati težki pritisk panike, ki se vedno znova pojavlja. Zato se dogaja, da so prav za prav najve čji razširjevalci panike ponekje in v časih prav – aktivisti OF.” 581 Da bi izboljšalo delo aktivistov, je vodstvo OF po- gosto opozarjalo na njihove napake. Tako je Kidri č v članku z naslovom “Napake, ki jih je treba na vsak na- čin odpraviti”, zapisal, da bi se morali aktivisti zaveda- ti, da so že predstavniki države, in tako samozavestno nastopati pred ljudmi. 582 Kot najbolj pogoste in grajanja 579 ARS, AS 1643, t.e. 73, Brošura: II. Zbor aktivistov Osvobodilne Fronte, 4. sep- tember 1944. 580 ARS, AS 1643, t.e. 49, Dr. Božo Kobe : Izgradnja narodne oblasti in slovenske državnosti v okviru demokrati čne federativne Jugoslavije. 581 Jesen 1942, dok. 37. 582 Kidri č , Zbrano delo, knjiga 2, str. 62–66. 254 vredne napake pa je Kidri č izpostavil birokratizem, ka- rierizem in pomanjkanje samoiniciative. Tem pojavom je v članku “Boj birokratizmu, karierizmu in drugim ne- zdravim pojavom” napovedal odlo čen boj, ko je zapisal: “Francoski pregovor pravi: ‚Tout comprende c‘est tout pardonner.‘ Po slovensko se temu re če: ‚Vse razumeti pomeni vse oprostiti.‘ Strinjamo se samo s prvim delom tega pregovora, z drugim pa odlo čno ne. Vse razume- ti, to da, in to se pravi, spoznati vzroke in okoliš čine bolezni, vzroke in okoliš čine nezdravih pojavov in jih potemtakem tudi znati odstraniti. Oproš čati pa takih pojavov, dajati jim odvezo, ne moreš in ne smeš, temve č jim moraš napovedati – najostrejši boj.” Takšni pojavi naj bi namre č bili odsev “starega, propadlega, reakcio- narnega, protiljudskega in protinarodnega življenja”. 583 Zaradi birokratizma naj bi aktivisti za čeli izgubljati “živ, aktiven in ustvarjalni stik” s prebivalstvom in niso več vedeli, kaj se dogaja na terenu. Grajal je tudi pojav, ki ga je opazil pri nekaterih aktivistih, ki po njegovih besedah svoje funkcije niso pojmovali “kot izredno ve- liko osebno odgovornost do naroda in do gibanja”, to je bilo “hlastanje po funkcijah ali karieri”, do česar naj bi prišlo zaradi “vrtoglavice od uspehov” in zaradi napa č- nega pojmovanja funkcij in položaja. 584 Ivan Ma ček se s partijske konference na Cinku tako spominja razprave dveh partijskih delavcev, ki sta se k razpravi oglasila drug za drugim in v bistvu skušala dokazati, kdo od nji- ju dela ve č in bolje. Ob njuni samohvali pa se je Ma čku zazdelo, da gre nekaterim partijskim delavcem zgolj za osebno uveljavljanje. 585 Poleg tega se je med aktivisti na terenu začel uporabljati izraz “biciklist”, za katerega so ozna čili vsakega, ki je “upognil hrbet navzgor, navzdol pa pritiskal”. Ta pojav je Kidri č še posebej kritiziral, saj naj bi ljudje po “biciklistu” sodili vse narodnoosvobodil- no gibanje in narodno oblast. 586 Zaradi takšnih pojavov so v drugi polovici leta 1944 za čeli odstranjevati pojav profesionalizma, pojav tako 583 Prav tam, str. 196–198. 584 ARS, AS 1643, t.e. 49, Dr. Božo Kobe : Izgradnja narodne oblasti in slovenske državnosti v okviru demokrati čne federativne Jugoslavije. 585 Ma ček , Spomini, str. 142. 586 Kidri č , Zbrano delo, knjiga 2, str. 201–203. 255 AKTIVISTI OSVOBODILNE FRONTE imenovanih ilegalcev v neosvobojenih predelih oziroma tako imenovanih poklicnih politi čnih delavcev na osvo- bojenem in neosvobojenem ozemlju. Kidri č je pri tem poudaril, da so te sicer potrebovali v težkih ilegalnih delovnih razmerah, kasneje pa so za čeli ovirati razvoj Osvobodilne fronte, saj so odvra čali ljudi od njene orga- nizacije. Čeprav so bili “profesionalci” oziroma “ilegalci” jedro OF v vseh forumih, je bila njihova slaba stran v tem, da so bili ve č ali manj lo čeni od prebivalstva, zato, zlasti okrožni in okrajni funkcionarji, niso mogli dovolj vplivati na ljudi, ljudje pa jih zaradi tega tudi niso po- znali, razumeli in zaupali, kar je zaviralo njihovo ude- ležbo v osvobodilnem gibanju. 587 Osnovni tip aktivista OF naj bi tako postal doma- čin, ki se je poleg svoje obi čajne zaposlitve kot delavec, kmet, intelektualec, član javnih institucij itd. sistema- ti čno ukvarjal s politi čnim delom OF. 588 Nove legalne in na svojem terenu doma če aktiviste pa naj bi pridobivali predvsem iz vrst žensk in mladine, ki naj bi prevzeli po- liti čno vodstvo, ko so moški odhajali v partizane. 589 Ker so bili poklicni propagandisti še posebej izrazit pojav profesionalizma, naj bi propagando prenesli na terenske organizacije in odbore OF, katerih naloga je bila, da redno obravnavajo politi čne dogodke ter sklicu- jejo politi čne konference, mitinge, shode in zborovanja, s čimer jim je že v prvih obdobjih osvobodilnega gibanja uspelo pritegniti širok krog prebivalstva. 590 Vendar pa je Kidrič poudaril, da v stremljenju po pritegnitvi doma činov in boju proti profesionalizmu ne smejo takoj in brez na črta odstranijo prav vse politi čne delavce, tudi tiste, ki so jih še vedno potrebovali: “Kjer se je profesionalizem izrodil v oviro za nadaljnji napredek doma čih terenskih organizacij in pokvaril tudi karak- terni lik našega aktivista, je treba seveda takoj energi č- no pose či in take aktiviste brezpogojno poslati v vojsko. Te vrste čistko moramo vsepovsod sistemati čno in kon- 587 ARS, AS 1643, t.e. 73, Brošura: II. Zbor aktivistov Osvobodilne Fronte, 4. sep- tember 1944. 588 Prav tam. 589 Kidri č , Zbrano delo, knjiga 2, str. 186. 590 ARS, AS 1643, t.e. 73, Brošura: II. Zbor aktivistov Osvobodilne Fronte, 4. sep- tember 1944. 256 trolirano izvesti. Kjer gre za ilegalce, odnosno ‚poklicne‘ politi čne delavce, ki jih je pred kratkim pognal z do- mačij sovražnikov teror, ki pa vestno izpolnjujejo svoje dolžnosti, je potrebno skrbeti, da se vzporedno slabitvi sovražnikovega terorja čimprej vra čajo domov, da se lo- tijo svojega obi čajnega posla in da kot taki vzpostavljajo doma če terenske organizacije OF. Kjer gre za bolj ali manj vodilne okrajne in okrožne funkcionarje, usmeri- mo njihov poglavitni trud v to, da vzpostavijo množi čne terenske organizacije z doma čimi funkcionarji.” 591 Kidri č je zlasti leta 1944, ko so izvedli obširno mo- bilizacijo, pogosto kritiziral, da množi čno terensko utr- jevanje Osvobodilne fronte in graditev narodne oblasti ne smeta iti na ra čun vojske, ter opozarjal, da teorije o “stebrih in potrebah OF” ne zdržijo, saj odtegovanje za vojsko sposobnih moških gibanju prej škodi, kot kori- sti. 592 O čitno je bilo navdušenje za partizane v za četnem obdobju oziroma do mobilizacije ve čje, saj je leta 1941 Kidri č v članku “Za pravilno izvajanje linije Osvobodilne fronte” še opozarjal, da so “ponekod naši tovariši zane- marili politi čno delo in snovanje Osvobodilne fronte ter se posvetili zgolj partizanstvu”, ter dodal, da je “tako sek- taško podcenjevanje Osvobodilne fronte skrajno nevar- no in preti partizanskemu gibanju z izgubo zaledja”. 593 Po Fajfarjevem mnenju so bili namre č preprosti ljudje bolj navezani na partizane, njihova politi čna vzgoja pa je zaostajala, predvsem zaradi nepismenosti, ki je je bilo še veliko in je povzro čala težave pri vzgoji aktivisti čnih kadrov. 594 Napake so se pojavljale tudi pri stiku aktivistov z vojaškimi enotami. Pri nakupovanju hrane in živine ter pri mobilizaciji delovne živine so se namre č s strani voj- ske dogajale nepravilnosti, ki so povzro čale nezadovolj- stvo med civilnim prebivalstvom. Za to pa naj bi bili krivi aktivisti in okrajni gospodarski referenti, ki so bili dolžni vojaškim enotam dajati to čne podatke in biti poleg pri nakupu hrane, da so kmeta prepri čali v prodajo hrane 591 Kidri č , Zbrano delo, knjiga 2, str. 185, 186. 592 Prav tam, str. 217. 593 Kidri č , Zbrano delo, knjiga 1, str. 161. 594 Fajfar , Odlo čitev, str. 329. 257 AKTIVISTI OSVOBODILNE FRONTE in živine. Vojaške enote so pogosto menjale položaj, zato jim teren ni bil znan in niso bile seznanjene s politi č- no pripadnostjo posameznikov po krajih. Zaradi tega bi morali aktivisti stopiti v stik z enotami in na sestankih podati to čno sliko o prebivalstvu krajev in okrajev. 595 A ne samo, da so aktivisti morali poznati sleherne- ga posameznika na svojem terenu, temve č je vodstvo OF od okrožnih odborov zahtevalo tudi podatke o akti- vistih, zato so jim poslali vprašalne pole, ki so zahtevale naslednje osebne podatke: 1. Priimek in ime, rojstni datum in kraj 2. Poklic (vrsta poklica) in izobrazba ter poklic staršev 3. Kako je bil politi čno usmerjen pred okupacijo, ka- terim strankam in društvu je pripadal 4. Ali je bil simpatizer katere od ustanovnih skupin OF (demokrati čnega sokola, krš čanskih socijali- stov, KPS, itd.), ali je bil član teh skupin in od kedaj 5. Ali je pristaš (oz. aktivist) OF in od kedaj 6. Kako delo je opravljal oz. opravlja pri OF 7. Kako so usmerjeni starši, bratje in sestre ter otroci 8. Ali se je boril v partizanih, kedaj, koliko časa in ka- kšno funkcijo je imel? (iz kakšnih razlogov ni bil v partizanih) 9. Ali je bil izvoljen za poslanca oz. odbornika in pri katerih volitvah, kakšen referat ima 10. Ali je bil preganjan ali njegovi najbližji sorodniki ter ali mu je bila prizadeta škoda (vrsta pregona in škoda) 11. Ali je bil prijet za sovražnika in kako je vzdržal pre- izkušnjo 12. Kako narodno osvobodilno literaturo pozna 13. Ali je pose čal kake strokovne in politi čne te čaje pred ali po okupaciji 14. Ali ima strokovno znanje iz gospodarstva (kmetij- stvo, živinoreja, mlekarstvo, sadjarstvo, itd.), obrti, prosvete, zdravstva, itd., ki si ga je sam pridobil 15. Za katero delo čuti najve č veselja in sposobnosti 16. Njegovo zdravstveno stanje 17. Ocena osebnega in družinskega življenja 595 ARS, AS 1712, t.e. 707, Okrožni odbor OF Novo mesto vsem okrajnim odborom OF in politi čnim aktivistom, 10. avgusta 1944. 258 18. Ocena njegovega zna čaja, vrlin in slabosti. 596 Če bi okrožni odbori res poslali omenjene podatke, bi dobili lep popis aktivistov OF v okrožjih, vendar so bili podatki nepopolni. Pomanjkljivosti aktivistov, ki so ovirale enotno de- lo, pa so bili še razni “lokalpatriotizmi” in, tako kot pri vrhu, delitve med komunisti čne in nepartijske aktiviste. Tako je Kocbek v Tovarišiji zapisal, da so tako aktivi- sti, ki prihajajo iz katoliškega javnega dela, kot aktivi- sti, ki prihajajo iz komunisti čne ilegale, “obremenjeni z nenaravnim primatom nazorske vsebine, ideološkega mišljenja ter čustvovanja”. Odnose med aktivisti je opi- sal z naslednjimi besedami: “Poleg tega ene kakor druge zapeljujejo skušnjave osebnega rivalstva in prestižnih kombinacij. Akcijska premo č enih se zato izraža skriv- nostno, v zaprtosti in gledanju zviška, nazorska proble- matika drugih pa vpliva ljubosumno, negotovo in ne- zdravo. Zato je na obeh straneh potrebna iniciativa, da bo prišlo do toplejše človeške bližine in brezpogojnega tovariškega zaupanja.” 597 19. junija 1942 je sestanek z aktivisti novomeškega okrožja na Podstenicah potrdil poro čila o nesoglasjih, ki so prihajala s terena, zato se je Kocbek oglasil k be- sedi in opozoril na ta pojav: “Komuniste sem opozoril na njihovo moralno dolžnost, da do nepartijskih akti- vistov ne nastopajo preve č vzvišeno, skoraj voditeljsko in izolirano, temve č tako, da predajajo svoje znanje in ponudijo človeško pomo č v izdatnejši meri tistim ak- tivistom, ki morajo napraviti v svojem razvoju mnogo daljšo in intenzivnejšo pot od njih. Na drugi strani pa sem se obrnil na nepartijske aktiviste in jim predo čil važnost tako imenovane objektivne družbeno-politi čne vsebine današnje družbe, kakor jo odgrinja marksisti č- no-leninisti čna teorija, ki si brez nje ni mogo če misliti uspešnega posega v javno življenje. Rekel sem jim, da še tako visoka osebna kvalifikacija ne more sama po sebi usposobiti današnjega politi čnega delavca za uspešno napredno delo.” 598 596 ARS, AS 1502, t.e. 2, Vprašalne pole za aktiviste in člane narodne oblasti 1944. 597 Kocbek , Tovarišija, str. 45. 598 Prav tam, str. 64. 259 AKTIVISTI OSVOBODILNE FRONTE Odnosi so se tako v vodstvu gibanja kot tudi med aktivisti od spomladi 1942 oziroma od odhoda na osvo- bojeno partizansko ozemlje do sprejetja Dolomitske iz- jave torej zaostrovali. Po podpisu Dolomitske izjave, ki naj bi uredila razmere pri vrhu, pa so sklicali še zbor aktivistov, ki bi enotnost potrdil tudi na terenu. 260 Prvi zbor aktivistov je potekal na Pugledu, na obronku Ko čevskega Roga, od 28. do 30. aprila 1943, se pravi ob drugi obletnici ustanovitve Osvobodilne fronte. Da je aprilski zbor aktivistov Osvobodilne fronte rešil “najusodnejša notranja vprašanja Osvobodilne fronte” prav na dan njene druge obletnice, pa je bilo po Kidri če- vem mnenju “ve č kot slu čajno”, saj so kasnejši dogodki “nazorno zrcalili in dokazali, da je bil aprilski zbor ak- tivistov pogoj za nadaljnje uspehe v tretjem letu, da je predstavljal neposredni uvod v nov spomladanski polet osvobodilnega gibanja, hkrati pa nepogrešljivo politi čno podlago, na kateri je bilo mogo če do kraja požeti plodo- ve italijanske kapitulacije in z njo združene oslabitve vseh odtenkov narodnega izdajstva – od belih in plavih gardistov pa tja do bednih sredincev, ki so po usodni lo- giki svojega sredinstva pri čeli prehajati na okupatorjevo stran”. 599 Zaradi tehničnih in ilegalnih težav so se lahko zbo- ra udeležili samo aktivisti iz Ljubljanske pokrajine, iz Dolenjske, Notranjske in Bele krajine, ne pa iz Ljublja- ne in ostalih neosvobojenih ozemelj. Poleg 76 aktivistov se je z zastopniki vojske in člani IOOF skupno zbralo okrog 100 ljudi. V poro čilu Vrhovnemu plenumu OF, katerega člani so bili ve činoma v Ljubljani, je IOOF za- 599 ARS, AS 1643, t.e. 73, Boris Kidri č : Tri leta Osvobodilne fronte (od spomladi 1941 do spomladi 1944), brošura, izdala propagandna komisija pri IOOF, št. 26, junij 1945. Prvi zbor aktivistov Osvobodilne fronte 261 AKTIVISTI OSVOBODILNE FRONTE pisal: “Poleg Izvršnega odbora se je zborovanja udeležilo nad sto aktivistov, samih ilegalcev, ki pripadajo raznim skupinam OF in ki predstavljajo – ker so se pa č povsem posvetili osvobodilni stvari – steber našega terenskega politi čnega dela. Zborovanje, ki je poslalo svoj pozdrav tudi vam, tovariši, predstavlja pomemben mejnik v ra- zvoju slovenske osvobodilne borbe. Utrdilo je namre č enotnost aktivistov ne glede na njihovo skupinsko pri- padnost in s tem mnogo doprineslo k razvoju Osvobo- dilne fronte v kar najenotnejše vseljudsko osvobodilno gibanje slovenskega naroda. Hkrati je zborovanje osvo- jilo potrebne politi čne in organizacijske ukrepe spri čo sedanjih okoliš čin in novega splošnega poleta osvobo- dilnega gibanja.” 600 Zbor je potekal v okrašenem skednju, pred katerim je bila slovenska zastava z zvezdo, ob strani pa slike Prešerna , Cankarja , Tita in Stalina . Vodilo ga je delov- no predsedstvo, v katerem so bili Edo Turnher , Boris Kraigher (kot član CK KPS), Ivan Kav či č (kot vojaški za- stopnik), Rajko Tanaskovi ć in Pero Popivoda (kot zasto- pnika srbskega in črnogorskega naroda) ter Janez Sta- novnik , Alojz Zalar in Mara Rupena (kot najdejavnejši aktivisti OF iz Dolenjske in Notranjske). 601 Josip Vidmar je v uvodnem govoru orisal zgodovinski razvoj OF do druge obletnice njene ustanovitve, Edvard Kardelj je po- dal zunanji in notranji politi čni pregled ter utemeljitev Dolomitske izjave, predstavniki sokolske in krš čansko- socialisti čne skupine so pojasnili stališ ča svojih skupin do KPS in do izjave, Boris Kidri č pa je govoril o orga- nizaciji OF, Zveze slovenske mladine in Protifašisti čne ženske zveze. 602 O zborovanju je Kocbek v Slovenskem poro čevalcu zapisal, da se je razvilo “v vsenarodni politi čni kongres takšnega zna čaja in pomena, da spri čo njega lahko go- vorimo o najkrepkejši samopotrditvi Osvobodilne fronte sploh doslej”, ter dodal, da je družba aktivistov “tako intenzivno sodelovala pri pregledu nazaj in pri pogledu naprej, da se je zlila v spontano in resni čno celoto OF 600 DLRS, knjiga 7, dok. 25. 601 Ferenc , Ljudska oblast na Slovenskem, knjiga 1, str. 596. 602 Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem, str. 445, 446. 262 in da je marsikdo med njimi to narodno enotnost in ce- lotnost doživel že v najvišji meri, to se pravi preko vseh tradicionalnih, politi čnih in nazorskih razlik”. Strinjal pa se je tudi s Fajfarjem , ki je dejal, da je bilo to zboro- vanje za slovenski osvobodilni boj vsaj takega pomena kakor sama ustanovitev Osvobodilne fronte slovenske- ga naroda. 603 Zborovanje naj bi torej potrdilo Dolomitsko izjavo, zato je Kidri č zapisal, da je bilo bistvo aprilskega zbora v naslednjem: “Utrdil je notranjo enotnost Osvobodilne fronte. Ta nova utrditev notranje enotnosti Osvobodilne fronte se po svoji globini že razlikuje od enotnosti, ki jo je manifestiralo prvo leto osvobodilnega gibanja. Če je enotnost v prvem letu osvobodilnega gibanja pogna- la predvsem iz osnovnega spoznanja, da brez nje ni in ne more biti vseljudske osvobodilne borbe slovenskega naroda, tedaj aprilska utrditev notranje enotnosti OF temelji tudi že na globlji prou čitvi in skupni rešitvi vseh tistih vprašanj, ki so se po eni plati neogibno pojavila med dveletnim osvobodilnim bojem in ki so po drugi strani grozila, da bodo postala nevarna vprašanja svo- bodne bodo čnosti. Če so dalje vznikla prva resnejša tre- nja znotraj Osvobodilne fronte neposredno v razdobju prvega svobodnega slovenskega ozemlja, se pravi, ko je Osvobodilna fronta prvi č prevzela oblast, ko je potemta- kem prvi č stopila na pozornico najresnejša preizkušnja za njeno trdnost, pa je bila njena enotnost ponovno, in sicer v svojih temeljih utrjena sedaj, na ve čer pred ita- lijansko kapitulacijo, na ve čer pred drugim svobodnim ozemljem, ki že ne spremlja ve č ‚slučajno‘ takega ali druga čnega poteka osvobodilnega gibanja, temve č že predstavlja – čeprav ga je bilo mogo če še nekajkrat iz- gubiti – organski uvod v svobodno bodo čnost samo.” 604 Tudi Kardelj je v svojem referatu na zborovanju po- udaril, da je potrebno ustvariti enotno osnovo Osvobo- dilne fronte, ne koalicijo, ter da je v organizacijah OF potrebno prenehati deliti ljudi na komuniste, krš čanske 603 ARS, AS 1547, t.e. 69, Slovenski poro čevalec, leto IV, št. 10, 10. maj 1943, Zbo- rovanje politi čnih delavcev Osvobodilne fronte. 604 Kidri č , Kratek obris razvoja Osvobodilne fronte in sedanja politi čna situacija v Sloveniji, str. 39. 263 AKTIVISTI OSVOBODILNE FRONTE socialiste in sokole, kar je bilo sicer pomembno v prvem obdobju, v času zborovanja pa je bilo v OF potrebno pri- dobivati predvsem delavce, kmete in inteligenco. Samo slovenski narod kot celota in ne koalicija vase zaprtih skupin bo namre č po njegovih besedah lahko izbojeval svobodo, saj bi, čim bi ljudske množice za čutile razpoke v OF, nastal razkroj osvobodilnega gibanja, ki bi mu sledil poraz. 605 Kocbek je na zborovanju opomnil na zanimiv pojav, ki je bil edinstven v zgodovini revolucionarnih naporov, namre č da kristjani sodelujejo s komunisti. 606 Čeprav je pred tem v dnevniških zapiskih ugotavljal neenotnost aktivistov, je v že omenjenem članku, objavljenem v Slo- venskem poro čevalcu, zapisal: “Posebno razveseljivo je dejstvo, da se je s tem potrdila in utrdila enotnost med aktivisti vseh skupin, čeprav izpovedujejo razli čne sve- tovne nazore. Prav na tem zborovanju so nastali pogoji za izginotje poslednjega koalicionaškega razpoloženja in za nastanek resni čno enotnega osvobodilnega gibanja. Isto politi čno spoznanje in hotenje je približevalo akti- viste Osvobodilne fronte in jih tesno združilo v borbeno enoto. Prav te dni je prišel do izraza pomen skupnega življenjskega boja za pravilno razumevanje nazorske- ga sveta. Jasni in skupni pogledi na osvobodilni boj so ustvarili tesno človeško skupnost prepri čanih borcev za narodovo svobodo, pa naj pripadajo temu ali drugemu svetovnemu nazoru. Vzdušje zborovanja je od prve do zadnje ure drhtelo v čisti in zdravi ubranosti zdrave- ga tovarištva. To lahko re čemo posebno za sodelovanje kristjanov in komunistov. Če bi se udeležil zborovanja nekdo, ki bi ne poznal posameznih aktivistov po njihovi nazorski opredeljenosti in bi jih poslušal, bi jih ne mo- gel razlikovati, tako enotno in enodušno so izpovedovali vsebino Osvobodilne fronte kot vsenarodnega borbene- ga gibanja.” 607 Dolomitsko izjavo naj bi aktivisti na zboru po Lu- bejevi oceni sprejeli “navdušeno in z velikim odobrava- 605 DLRS, knjiga 6, dok. 118. 606 ARS, AS 1487, t.e. 43, Koreferat Edvarda Kocbeka na posvetovanju aktivistov OF na Pugledu. 607 ARS, AS 1547, t.e. 69, Slovenski poro čevalec, leto IV, št. 10, 10. maj 1943, Zbo- rovanje politi čnih delavcev Osvobodilne fronte. 264 njem”, zato je Izvršni odbor OF na seji 2. in 5. maja 1943 ocenil uspeh zbora aktivistov na Pugledu ter ugo- tovil splošno utrditev enotnosti OF in njenega vodstva. V poslanici slovenskemu narodu, ki jo je pripravil, pa je poudaril, da je Osvobodilna fronta ob za četku tretjega leta osvobodilnega boja slovenskega naroda dosegla ve- like uspehe. 608 608 Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem, str. 446. 265 AKTIVISTI OSVOBODILNE FRONTE Skoraj leto in pol je preteklo do drugega zbora ak- tivistov, ki je potekal od 4. do 6. septembra 1944 v Čr- nomlju, se pravi, kot je ozna čil Kardelj , na predve čer zmage, ali kot je na zboru dejal Kidri č , v času, ko je zlom nemškega okupatorja postal neposredno vprašanje in ko je neposredno vprašanje postala tudi kon čna zmaga slovenskega naroda. V analizi zbora, ki je bila objavlje- na v Slovenskem poro čevalcu 15. septembra, je Kidri č zapisal, da se je drugi zbor razlikoval od prvega v štirih pogledih. Medtem ko so se prvega zbora udeležili le ak- tivisti iz Ljubljanske pokrajine, saj iz drugih slovenskih Drugi zbor aktivistov Osvobodilne fronte Drugi zbor aktivistov v Črnomlju. Foto: Franc Cerar (MNZS) 266 pokrajin zaradi težkih ilegalnih in konspirativnih oko- liš čin ter zaradi slabih zvez to še ni bilo mogo če, pa so se drugega zbora že udeležili aktivisti iz vseh slovenskih pokrajin, s čimer je zbor po Kidri čevih besedah mani- festiral, da je Osvobodilna fronta slovenskega naroda – slovenski narod sam. 609 Med prvim in drugim zborom se je razvil tudi zna- čaj Osvobodilne fronte kot organizacije. Pred prvim zbo- rom je bila Osvobodilna fronta v svojih vrhovih pa tudi glede na aktivisti čen kader v glavnem koalicija razli čnih skupin, po zboru, ki je bil posve čen vprašanju, kako Osvobodilno fronto razviti v zares enotno vsenarodno osvobodilno gibanje, pa so aktivisti OF postali enotni in so delali po enotnih direktivah. 610 Poleg tega je prvi zbor sicer obravnaval vprašanje narodne oblasti, a ker se je tedaj oblast šele za čela raz- vijati, je aktivistom lahko dal le osnovna navodila in predvsem naglašal potrebo po tem, da se odbori Osvo- bodilne fronte po italijanski ofenzivi ponovno za čnejo razvijati v organe narodne oblasti. Drugi zbor pa je bil v času, ko se je narodna oblast na osvobojenem ozemlju že sistemati čno gradila in ko se je vodstvo Osvobodil- ne fronte že za čelo pripravljati, da prevzame oblast v vsej Sloveniji. Tako se je drugi zbor predvsem posvetil vprašanjem, kako Osvobodilno fronto poglobiti in dalje razvijati kot politi čno organizacijo in kako se morajo or- ganizacije ter odbori Osvobodilne fronte ravnati glede utrjevanja in izpolnjevanja narodne oblasti. 611 Na zboru so imeli referate Josip Vidmar , ki je v uvodnem govoru ozna čil kot prvo dolžnost vseh akti- vistov OF “dolžnost polne zavesti o Osvobodilni fronti” ter ugotovil, da lahko samo Osvobodilna fronta, ki je organizirala vojsko ter spodbudila širok krog ljudi k od- poru, prevzame oblast tudi po osvoboditvi. Referat “O zunanje in notranje politi čnem položaju” je imel Edvard Kardelj . Boris Kidri č je v referatu govoril predvsem o aktivistih Osvobodilne fronte, njihovi vlogi ter napakah 609 ARS, AS 1643, t.e. 73; Slovenski poročevalec, 15. september 1944 – Drugi zbor aktivistov Osvobodilne fronte. 610 Prav tam. 611 Prav tam. 267 AKTIVISTI OSVOBODILNE FRONTE pri delu, medtem ko je o gospodarskih nalogah osvo- bodilnega boja govoril Franc Leskošek, ki je naglasil, da postaja v kon čni fazi borbe gospodarsko vprašanje politi čno, saj bodo z reševanjem gospodarskih vprašanj najve č pripomogli k utrditvi politi čnega vprašanja. Or- ganizacijski sekretar Izvršnega odbora OF, Marijan Bre- celj , pa je v referatu z naslovom “O izgradnji narodne oblasti in dokon čnih smernicah za prevzem oblasti na vsem slovenskem ozemlju” zna čaj narodne oblasti ozna- čil z naslednjimi besedami: “V organizaciji naše naro- dne oblasti je bilo v celoti izpolnjeno na čelo, da oblast pripada ljudstvu in da jo ljudstvo tudi samo izvaja. Ni bil namen OF, da vsiljuje oblast za uvedbo kakega dolo- čenega družbenega in gospodarskega reda, ki naj bi bil ljudskim množicam vsiljen. Nasprotno! OF se je in se trudi, da sprosti tiste napredne ljudske sile, ki so edine upravi čene nosilke narodne oblasti, da tem naprednim ljudskim silam omogo či vodstveno delovanje v oblastnih organih in da z vztrajanjem na na čelu ljudske demokra- cije ustvari možnost takih sprememb v sistemu javnega življenja, katere bodo te napredne ljudske sile smatrale po svoji ve činski volji za pravilne.” 612 Bistvo drugega zbora je bila torej priprava OF na odločilne boje za kon čno zmago, za prevzem oblasti v vsej Sloveniji in za prve ukrepe po osvoboditvi. Zato je zbor pokazal na bližnjo notranjo in mednarodno zma- go, ki je bila že zagotovljena, ter poudaril potrebo po popularizaciji vseh pridobitev, doseženih v NOB, zlasti pa popularizaciji narodne oblasti, kar naj bi jim jam či- lo, da notranjim sovražnikom ali kakršnim koli zuna- njim nasprotnim silam ne bo uspelo oslabiti njihovega položaja. Hkrati je zbor vsem aktivistom OF naložil, da izpeljejo mobilizacijo vseh za orožje sposobnih Sloven- cev ter da Osvobodilna fronta kot vseljudska politi čna organizacija slovenskega naroda v zadnjem obdobju in neposredno po osvoboditvi dvigne na še višjo stopnjo tiste kvalitete, ki so po Kidri čevi oceni do tedaj omogo- čale njene zmage: “Demokrati čno aktivizacijo osnovnih ljudskih množic, ljudsko samozavest, ljudsko samoini- 612 ARS, AS 1547, t.e. 68, Ljudska pravica, leto V, 13. september 1944, št. 19–20 – Osvobodilna fronta se pripravlja na prevzem oblasti. 268 citivo, ljudsko požrtvovalnost, budnost, dviganje ljud- skih kadrov iz ljudskih globin, požrtvovalnost, budnost, širino in horizont naših aktivistov itd. itd.”. Poleg tega je zbor posvetil veliko pozornost tudi gospodarskim vpra- šanjem, ki so vse izraziteje postajala politi čna vpraša- nja, ter nakazal osnovne gospodarske ukrepe, kakršni naj bi bili potrebni ob prevzemu oblasti. 613 Drugi zbor, ki je izrazil potrebo po utrditvi Osvobo- dilne fronte kot politi čne organizacije, pa pojasnjuje tudi pomen razširitve Izvršnega odbora Osvobodilne fronte. V članku “Pomen razširitve Izvršnega odbora Osvobodil- ne fronte v septembru 1944” je Marijan Brecelj namre č zapisal, da se je ta zbor posvetil predvsem vprašanjem dosledne demokratizacije Osvobodilne fronte in njenega razvoja kot vsenarodne organizacije z vsemi potrebni- mi institucijami, ki jih terja organizirana politi čna sila. Pripomogel pa naj bi tudi k nadaljnji aktivizaciji prebi- valstva, k pojmovanju širine Osvobodilne fronte in spre- jemanju dolžnosti v politi čnih organizacijah in organih oblasti. Ne da bi razpravljal o sami razširitvi Izvršnega odbora Osvobodilne fronte, je ta zbor s svojo razpravo in sklepi vsebinsko podprl tako politiko vodstva osvo- bodilnega gibanja, kakršna se je manifestirala v njegovi odločitvi o razširitvi IOOF manj kot tri tedne kasneje. 614 613 ARS, AS 1643, t.e. 73, Slovenski poro čevalec, 15. september 1944 – Drugi zbor aktivistov Osvobodilne fronte. 614 Brecelj , Pomen razširitve izvršnega odbora Osvobodilne fronte v septembru 1944, str. 428. Odnos Osvobodilne fronte do nacionalnega vprašanja 271 ODNOS OSVOBODILNE FRONTE DO NACIONALNEGA VPRAŠANJA S tem, ko je z okupacijo razpadla Jugoslavija in so bili prekinjeni stiki z drugimi jugoslovanskimi narodi, se je pojavljala tudi možnost za nov razmislek o priho- dnjem življenju naroda in nenazadnje tudi o bodo čem državnem okviru. V skladu s tem se je pod vodstvom slovenskih komunistov izoblikoval narodnopoliti čni pro- gram, in sicer Zedinjena Slovenija v federativno obliko- vani, obnovljeni in razširjeni jugoslovanski državi. Za- nimivo je, da se je kljub medsebojni sovražnosti tako v komunističnem kot tudi v protirevolucionarnem taboru izoblikoval podoben narodnopoliti čni program, klju čna razlika pa je bila, da se je osvobodilno gibanje zaradi revolucionarnih razlogov zavzemalo za republikansko ureditev, medtem ko je protirevolucija vztrajala pri mo- narhisti čni ureditvi. Poleg tega je Osvobodilna fronta bi- stveno bolj poudarjala pravico do samoodlo čbe in atri- bute državnosti, ki naj bi jih Slovenija pridobila kot fe- derativna enota v novi jugoslovanski skupnosti, kot pa protirevolucionarna stran, ki je na avtonomni položaj Slovenije gledala z izrazito pragmati čnega vidika, brez večjih ambicij na državnopravnem podro čju. 615 S temo slovenskega nacionalnega vprašanja med drugo svetovno vojno so se podrobneje ukvarjali pred- vsem trije avtorji: France Škerl , Janko Pleterski ter Bojan Godeša . Medtem ko sta prva dva avtorja pisala 615 Godeša , Slovensko nacionalno vprašanje med drugo svetovno vojno, str. 356, 357. 272 še v času obstoja Jugoslavije in jima je bila (zato) ob- novitev Jugoslavije ne samo samoumevna, temve č sta tudi trdila, da se je ideja nove jugoslovanske skupno- sti pri Slovencih vseskozi krepila, Godeša problemati- ko predstavi v nekoliko druga čni lu či in poudarja, da vprašanje obnove med vojno razkosane Jugoslavije ni bilo tako samoumevno, kot so po vojni želeli prikaza- ti komunisti, saj Komunisti čna partija Slovenije sicer ni izrecno nasprotovala jugoslovanski državi, vendar pa je vse do leta 1942 puš čala to vprašanje nerešeno. Po njegovih besedah v medvojnem času stvari niso bi- le vedno povsem črno-bele, temve č je marsikdaj pri- hajalo tudi do protislovnih dogajanj. Tako so tudi že pri oblikovanju jugoslovanske države obstajali razli čni koncepti: na eni strani je prevladoval Kardeljev bolj fe- deralisti čno usmerjen koncept z ve čjim poudarkom na spoštovanju razlik med posameznimi narodi in na drugi strani koncept, ki je nastal v vrhovnem štabu in je da- jal prednost centralisti čnemu pristopu reševanja vseh vprašanj. Zaradi prepletanj protislovnih procesov, ki so bila po mnenju Godeše zna čilna za medvojno dogajanje na Slovenskem, se je tudi Kardelj vedno bolj uklanjal od jeseni leta 1942 potekajo či centralizaciji in poeno- tenju posameznih gibanj. Kljub zagovarjanju formalne pravice do suverenosti in samoodlo čbe je namre č tudi Kardelj iz ukrepov osrednjega jugoslovanskega vodstva spoznal, da je centralizacija neizogibna, potrebna zaradi mednarodnih razlogov. S tem, ko je vedno bolj naraš ča- la težnja po poenotenju celotnega gibanja, naenkrat ni bilo ve č prostora za raznolikosti in samosvoje zna čilno- sti znotraj jugoslovanskega osvobodilnega gibanja. Ta- ko je po eni strani potekal proces, ki je krnil slovensko suverenost, po drugi strani pa sta tem ukrepom sledila ko čevski zbor in nato še drugo zasedanje Avnoja v Jaj- cu, kjer sta se samoodlo čba in suverenost narodov še posebej glasno poudarjali. 616 Po drugi strani je imela po besedah Škerla in Ple- terskega Osvobodilna fronta ves čas zelo pozitiven od- 616 Godeša , Osvobodilna fronta slovenskega naroda med posebnostjo in jugoslovan- skim razvojem, str. 322. 273 ODNOS OSVOBODILNE FRONTE DO NACIONALNEGA VPRAŠANJA nos do povezovanja z ostalimi jugoslovanskimi narodi. Sicer ni privolila v obnovitev stare Jugoslavije na osnovi predvojnih režimov, temve č se je zavzemala za pravico do samoodlo čbe ter odcepitve narodov. Toda na čeloma vprašanja – Jugoslavija, da ali ne, ni bilo. Pleterski , ki nacionalno problematiko umesti v širši jugoslovanski okvir, poudari, da je Jugoslavija KPJ predstavljala dr- žavni okvir, ki daje najboljše možnosti. Po njegovem mnenju je geslo o bratstvu in enotnosti imelo tudi poli- ti čno vsebino, saj je vsebovalo priznanje enakopravnosti ter pravice do samoodlo čbe vseh narodov, in čeprav KPJ izrecno ne spregovori o federaciji vse do drugega zase- danja Avnoja novembra 1943, se je po njegovih besedah Jugoslavija gradila po federativnem na čelu že med trile- tnim skupnim narodnoosvobodilnim bojem, ki je skoval tudi neomajno bratstvo narodov. Škerl je v razpravi z naslovom “Jugoslovanska ide- ja pri Slovencih v dobi narodnoosvobodilnega boja do drugega zasedanja AVNOJ” razdelil stališ če Osvobodil- ne fronte do nacionalnega vprašanja v štiri dele, ki na- kazujejo štiri razvojne stopnje v rasti nove Jugoslavije pri Slovencih. Prva doba obsega čas od zloma v april- ski vojni do jeseni 1941, ko je v razvoj vidneje posegla slovenska protirevolucija s prodorom politi čnega mihai- lovi ćevstva v Slovenijo. Dogodki, ki so potekali od le- ta 1942 do ustanovitve Protifašisti čnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije v Biha ću, so zaznamovali dru- go dobo. V tem času je Osvobodilna fronta na podlagi obtožb protirevolucije, da je proti Jugoslaviji, razvijala svoje stališ če do nove Jugoslavije. V času tretje dobe oziroma v letu 1943 do kapitulacije Italije se je vse bolj poudarjala nova Jugoslavija, ki naj bi bila zgrajena na druga čnih temeljih kakor stara. Škerl svojo razpravo zaključi s četrto dobo, ki obsega čas od kapitulacije Ita- lije do drugega zasedanja Protifašisti čnega sveta naro- dne osvoboditve (Avnoj) v Jajcu novembra 1943, ko so njegovi sklepi pomenili ustanovitev nove Jugoslavije kot rezultat naporov v osvobodilnem boju združenih jugo- slovanskih narodov. 617 Pleterski in Godeša v svojih delih 617 Škerl , Jugoslovanska ideja pri Slovencih v dobi narodnoosvobodilnega boja do drugega zasedanja AVNOJ, str. 203. 274 nadaljujeta še z dogodki, ki so potekali neposredno po drugem zasedanju Avnoja pa vse do konca druge sve- tovne vojne. 275 ODNOS OSVOBODILNE FRONTE DO NACIONALNEGA VPRAŠANJA Po zlomu Jugoslavije je ideja državne skupnosti jugoslovanskih narodov doživela strahotne udarce in Škerl oceni, da “vzroki za to niso bili samo v silni vo- jaški premo či napadavcev na Jugoslavijo, temve č tudi in predvsem v dvajsetletnem razvoju stare karadjordje- vi ćevske Jugoslavije, ker je protiljudska politika njenih predvojnih režimov bila nesposobna, da bi se lotila reše- vanja socialnih in nacionalnih problemov”. 618 Po drugi strani so komunisti popeljali odpor naro- dov k najostrejši obliki nacionalnega gibanja – k naro- dnoosvobodilni vojni – s tem, da so uresni čevali novo pojmovanje razmerja delavskega razreda, njegove revo- lucionarne stranke do gibanja svojega naroda. Pleterski opozarja, da KPJ vprašanja Jugoslavije sprva ni posta- vljala kot nekakšen državnopravni cilj, temve č je posta- vljala vprašanje razvijanja oborožene borbe, uspešnosti te borbe ter zmage v tej borbi. Razmerje KPJ do Jugo- slavije je bilo namre č po njegovih besedah razmerje re- volucije do državnega okvira, ki daje najboljše možnosti, toda obnova skupnosti kot enakopravne in bratovske je bila odvisna od vprašanja oblasti, od tega, ali se bo posre čilo ovre či oblast nosilcev sistema meš čanske Ju- goslavije. 619 KPJ je že takoj ob pozivu k boju proti okupatorju in njegovim pomo čnikom nastopila z geslom o bratstvu 618 Prav tam, str. 204. 619 Pleterski , Temelji jugoslovanske federacije, str. 38. Nacionalno vprašanje od zloma Kraljevine Jugoslavije do jeseni 1941 276 in enotnosti narodov Jugoslavije in to geslo je imelo po mnenju Pleterskega politi čno vsebino. Vsebovalo je na- mre č priznanje enakopravnosti vseh narodov, predvsem priznanje pravice do samoodlo čbe po zmagi v skupnem boju proti okupatorju. Tako pojmovano in uresni čeno je to geslo vsebovalo tudi prepri čanje in upanje, da se bodo vsi narodi pri uporabi svoje pravice do samoodlo č- be odločili za državno skupnost z vsemi drugimi narodi Jugoslavije. Tega prepri čanja oziroma pri čakovanja pa KPJ, kot že re čeno, ni takoj spreminjala v nekakšen dr- žavnopravni program, ki bi prejudiciral to samoodlo čbo. Čeprav se je KPJ v svojem delovanju povsem nedvou- mno usmerjala k jugoslovanski federaciji kot zaželeni obliki samoodlo čbe narodov, se o tem ni neposredno go- vorilo, dokler ni bilo jasno, da posamezni narodi ho čejo pravico do samoodlo čbe uresni čiti prav v tej obliki. 620 Na ustanovnem sestanku Osvobodilne fronte 26. aprila 1941 so udeleženci razpravljali o ve č to čkah, pri čemer se niso mogli izogniti vprašanju Jugoslavije. Spri- čo katastrofe, ki jo je država doživela v aprilski vojni, je bilo nujno, da so se zbrani zastopniki razli čnih skupin izrekli tudi o novi združitvi jugoslovanskih narodov, in Škerl na podlagi spominov udeležencev ustanovnega sestanka ugotavlja, da je bil odnos do nje, kot splošnega državnega okvira, pozitiven pri vseh članih, ne samo pri zastopnikih KPS. Tone Fajfar se tako spominja, da sta- liš če do Jugoslavije ni bilo odklonilno: “Zelo pomembna je bila Kidri čeva razlaga, da je KPJ edina zmožna pove- zati jugoslovanske narode. Zato je bilo na ustanovnem sestanku sprejeto stališ če, da razdelitve Jugoslavije ne priznamo. Borili se bomo za obnovo Jugoslavije in seve- da tudi za zedinjeno Slovenijo v okviru Jugoslavije. Da je bilo treba Jugoslavijo osvoboditi, je bilo vsem jasno, ni pa bilo govora o konkretni obliki Jugoslavije.” 621 Obli- ka notranje strukture je torej ostala odprta, čeprav so o njej nekateri imeli že tedaj jasnejše želje in tudi name- ne. Vendar pa so udeleženci o čitno presodili, da mora ta cilj zrasti iz ljudskih teženj, da bo postal last vseh, ne 620 Pleterski , Narodi, Jugoslavija, revolucija, str. 297. 621 Škerl , Jugoslovanska ideja pri Slovencih v dobi narodnoosvobodilnega boja do drugega zasedanja AVNOJ, str. 207, 208. 277 ODNOS OSVOBODILNE FRONTE DO NACIONALNEGA VPRAŠANJA da bi bil diktiran od zgoraj. Tudi Josip Vidmar je dejal, da je bilo na ustanovnem sestanku “decidirano re čeno, da se razbitje Jugoslavije ne prizna, (kar je bilo pozneje upoštevano pri formulaciji 3. temeljne to čke programa OF in pri Kidri čevih razgovorih z mlado JNS).” Bili naj bi soglasni, da se bodo borili za osvoboditev Slovenije in njeno formiranje kot samostojne enote v okviru Ju- goslavije. Na podlagi takšnih izjav Škerl trdi, da se je ideja nove Jugoslavije razvijala pri Slovencih med vojno že od ustanovnega sestanka, ne glede kakšne oblike je postopoma izražala. 622 Po drugi strani Godeša zapiše, da slovenski komu- nisti ob za četku okupacije niso verjeli v možnost ob- novitve Jugoslavije, še posebej zato, ker so v skladu s predvojnimi teoreti čnimi predpostavkami pri čakovali, da druga svetovna vojna predstavlja tudi izhodiš če za bodo čo svetovno revolucijo, v predvideni sovjetski ure- ditvi Evrope pa ni bilo prostora za Jugoslavijo, ki je po njihovem prepri čanju predstavljala umetno versajsko tvorbo. Tako naj bi Kidri č leta 1941 v majski številki glasila Centralnega komiteja KPS Delo, katere se sicer ni ohranil niti en izvod, a se zanjo ve iz drugih virov, zapisal: “Ponosen sem, da smo zrušili ta jugoslovanski stvor!” 623 Osrednje vodstvo je po besedah Godeše v tem času tudi kritiziralo odlo čitev Izvršnega odbora OF o proslavljanju 1. decembra 1941 kot praznika združitve jugoslovanskih narodov, saj naj bi šlo za popuš čanje reakcionarnim londonskim elementom in capljanje za malomeš čanskimi elementi. 624 Toda Škerl komentira, da naj bi tu pravzaprav šlo le za udarec po velesrbskem hegemonizmu v stari Jugoslaviji, saj je Slovenski poro- čevalec o tem zapisal: “Ko Osvobodilna fronta sloven- skega naroda to odlo ča, jasno izjavlja, da se v naši svo- bodni bodo čnosti ne sme nikoli ve č ponoviti stanje, ki je prejšnja leta narodom Jugoslavije in delovnim slojem prepre čevalo, da bi mogli z vso iskrenostjo sodelovati v proslavi 1. decembra, stanje, ki je konec konca upropa- stilo samo Jugoslavijo. Osvobodilna fronta slovenskega 622 Prav tam, str. 208, 209. 623 Godeša , Slovensko nacionalno vprašanje med drugo svetovno vojno, str. 20. 624 Prav tam, str. 111. 278 naroda bo s slovensko narodno osvoboditvijo zajam čila slovenskemu narodu vse pravice, ki jih terja slovenska narodna individualnost. Z uvedbo dosedanje ljudske demokracije bo slovenskemu narodu zajam čila vse nje- gove človeške pravice.” Škerl zapiše, da naj bi prosla- va potekala v znaku “globoke in borbene solidarnosti z brati na jugu in v znaku zaostrenega boja proti fašisti č- nim zatiravcem”. 625 Stališ če Osvobodilne fronte do Jugoslavije se je po besedah Škerla pokazalo tudi v pogajanjih z Mlado JNS, kajti ravno stališ če te liberalne stranke je vplivalo, da je vodstvo OF namenilo posebno pozornost formulaciji stališ ča do Jugoslavije. Mlada JNS se je namre č poga- jala za vstop v Osvobodilno fronto, vendar je OF o čitala, da ni jugoslovanska, ker je razglasila pravico slovenske- ga in drugih jugoslovanskih narodov do samoodlo čbe. Čeprav je sprejela to čko oboroženega boja proti oku- patorju, so se njuni nazori razhajali glede mednarodne kontinuitete Jugoslavije, predvsem pa v vprašanju o kralju oziroma monarhiji in priznanju jugoslovanske begunske vlade v Londonu. Če se Mlada JNS ni mogla lo čiti od svojega koncepta stare Jugoslavije, pa je OF v načelu potrdila kontinuiteto Jugoslavije kot skupne- ga doma vseh jugoslovanskih narodov, ni pa privolila v osnovo starega režima. 626 Čeprav naj bi OF že prej oblikovala svoje stališ če do nove Jugoslavije, ga je prvi č javno izrazila šele s sklepom Vrhovnega plenuma OF na seji 16. septembra 1941. Sklep seje je bil tako prva jasna in javna manifestacija za novo jugoslovansko skupnost, ne da bi se pri tem do- tikala bodo če notranje strukture. Vrhovni plenum OF je na omenjeni seji namre č sprejel sklep o konstituiranju v Slovenski narodnoosvobodilni odbor, ki naj bi kot edi- ni predstavnik slovenskega naroda v času osvobodilne vojne uresni čeval slogo in enotnost narodov Jugoslavije s tem, da je stopil v stalno zvezo z enakimi predstavniki drugih narodov Jugoslavije. Poleg tega je bil sprejet tudi odlok, da se vse slovenske partizanske čete kot sestavni 625 Škerl , Jugoslovanska ideja pri Slovencih v dobi narodnoosvobodilnega boja do drugega zasedanja AVNOJ, str. 214. 626 Prav tam, str. 211. 279 ODNOS OSVOBODILNE FRONTE DO NACIONALNEGA VPRAŠANJA del vklju čijo v narodnoosvobodilne partizanske oddelke Jugoslavije (NOPOJ) pod vrhovnim poveljstvom glavne- ga štaba Jugoslavije. 627 Vendar pa je Godeša mnenja, da je bil osrednji namen ustanovitve SNOO predvsem oma- jati legitimnost predvojne politi čne elite in hkrati pred- staviti OF kot novo silo, ki lahko predstavlja slovenske interese, 628 a dejansko ni imel pomembnejše vloge ter se je po četrtem zasedanju 1. novembra 1941, ko so bi- le sprejete Temeljne to čke Osvobodilne fronte, ponovno sestal šele v Ko čevju oktobra 1943. 629 Prvega novembra 1941 so bile sprejete Temeljne to čke OF in v tretji to čki naj bi po besedah Pleterske- ga in Škerla vodstvo Osvobodilne fronte dokon čno izo- blikovalo svoje stališ če do jugoslovanskega vprašanja: “Stoje č na stališ ču naravne in usodne skupnosti jugo- slovanskih narodov ne priznava Osvobodilna fronta raz- kosanja Jugoslavije in deluje z vsemi silami za slogo in enotnost njenih narodov.” 630 Po drugi strani Godeša opozarja, da je bil tudi v Te- meljnih to čkah OF odnos do jugoslovanske države dvo- umen. Na zahtevo Nagodetove skupine Stara pravda so namre č vklju čili stališ če, da Osvobodilna fronta ne pri- znava razkosanja Jugoslavije, kar pa je bilo delno v na- sprotju s to čko, ki je bila 21. decembra 1941 naknadno dodana in je izrecno poudarjala, da bo po narodni osvo- boditvi o notranji ureditvi Zedinjene Slovenije in o svo- jih zunanjih odnosih odlo čil narod sam. Tako je ostajalo vprašanje državnega okvira v bistvu nerešeno. Kmalu za tem, v za četku 1942, pa so v Osvobodilni fronti na Kardeljevo pobudo znova za čeli odlo čneje govoriti o sa- moodločbi in pri tem izrecno poudarjati pravico sloven- skega naroda do odcepitve brez omembe Jugoslavije. Pri tem so slovenski komunisti zagovarjali stališ če, da mora slovenski narod na temelju pravice do samoodlo č- 627 Škerl , Jugoslovanska ideja pri Slovencih v dobi narodnoosvobodilnega boja do drugega zasedanja AVNOJ, str. 212, 213; Pleterski , Narodi, Jugoslavija, revolucija, str. 328; Godeša , Slovensko nacionalno vprašanje med drugo svetovno vojno, str. 45. 628 Godeša , Slovensko nacionalno vprašanje med drugo svetovno vojno, str. 49, 50. 629 Prav tam, str. 359. 630 Škerl , Jugoslovanska ideja pri Slovencih v dobi narodnoosvobodilnega boja do drugega zasedanja AVNOJ, str. 212. 280 be najprej dose či suverenost, šele na teh osnovah pa bodo razpravljali o njenih morebitnih povezavah. 631 V skladu s takšnim razmišljanjem je že v za četku decembra 1941 Kardelj v pismu Glavnemu poveljstvu slovenskih partizanskih čet poudaril, “da ho če sloven- ski narod najprej dose či svojo neodvisnost in šele nato razpravljati o bodo či Jugoslaviji”. Nato pa je 1. januar- ja 1942 Kardelj slovenskemu komunisti čnemu vodstvu naro čil še, da je “potrebno mo čneje popularizirati stali- šče Partije glede pravice slovenskega naroda do samoo- dločbe, vštevši odcepitev”. 632 631 Godeša , Slovensko nacionalno vprašanje med drugo svetovno vojno, str. 359, 360. 632 Prav tam, str. 112. 281 ODNOS OSVOBODILNE FRONTE DO NACIONALNEGA VPRAŠANJA Po Godeševih besedah so komunisti tiste, ki so za- govarjali jugoslovansko rešitev, ozna čevali za podporni- ke velikosrbskega hegemonizma in unitarizma. Naspro- tno pa je protirevolucionarna stran obtoževala OF, da je proti Jugoslaviji in da podpira ustanovitev zveze sre- dnjeevropskih sovjetskih republik in s tem (domnevno) razprodaja slovensko zemljo Italijanom in Nemcem. 633 V znamenju takšnih obtožb protirevolucije Škerl v svoji razpravi definira drugo fazo v odnosu Osvobo- dilne fronte do nacionalnega vprašanja, ki obsega leto 1942. 634 Kdor je bil proti kralju in begunski vladi, je bil po nazorih protirevolucije namre č tudi proti Jugoslaviji, in ko je Svobodna Slovenija, glasilo Slovenske legije, v za- dnji številki leta 1941 pisala o Osvobodilni fronti, jo je izenačila z gestapom in fašisti, saj naj bi bili vsi trije enako razpoloženi in usmerjeni proti Sloveniji, Jugosla- viji in kralju. V za četku februarja je nato izrazila pro- tirevolucionarni koncept povojne Jugoslavije, tako da je “komunisti čni OF” o čitala, da ne priznava niti jugo- slovanske vlade v Londonu niti kraljeve jugoslovanske vojske. 635 Po drugi strani je Osvobodilna fronta odlo čno na- 633 Godeša , Slovensko nacionalno vprašanje med drugo svetovno vojno, str. 360. 634 Škerl , Jugoslovanska ideja pri Slovencih v dobi narodnoosvobodilnega boja do drugega zasedanja AVNOJ, str. 214. 635 Prav tam, str. 217. Nacionalno vprašanje kot odgovor na o čitke protirevolucije 282 stopila proti agitaciji Mihailovi ća in prav zaradi mo č- nejšega udarca po tej “reakciji” naj bi Boris Kidri č 7. januarja 1942 prišel na misel, da bi sile, ki so se po vsej Jugoslaviji borile proti okupatorju in doma či “reakciji”, na neki na čin izrazile svoje stališ če do nove skupno- sti jugoslovanskih narodov. Predlagal je skupno pred- stavniško telo bore čih se sil jugoslovanskih narodov: “Za naš položaj v Sloveniji bi bilo izredno ugodno, če bi se na svobodnem teritoriju lahko čim prej vršila konfe- renca zastopnikov osvobodilnega gibanja vseh narodov Jugoslavije… Konferenca naj bi bila v smislu enotne in složne borbe narodov Jugoslavije proti okupatorju. Z našega stališ ča gledano bi bilo dobro, če bi se vzpo- stavil na tej konferenci Narodnoosvobodilni odbor… vse Jugoslavije.” 636 Osvobodilna fronta je proti o čitkom protirevolucio- narnih politikov odgovorila tudi s pozdravom Izvršnega odbora Osvobodilne fronte Vrhovnemu štabu NOPOJ, v katerem je izrazila “voljo slovenskega naroda po neo- majni slogi in enotnosti narodov Jugoslavije v borbi pro- ti fašisti čnim okupatorjem”. Slovenski poro čevalec je ob tem 20. maja 1942 zapisal, da bodo boji in uspehi parti- zanske vojske Slovencev, Hrvatov, Srbov in Črnogorcev “položili tudi temelje za bodo če bratsko sožitje narodov Jugoslavije in vseh južnoslovanskih narodov na podlagi narodne enakopravnosti in pravice slehernega naroda do samoodlo čbe”. 637 V primerjavi z izjavo Vrhovnega plenuma OF dne 16. septembra 1941 je izjava IOOF po mnenju Škerla pomenila precejšen korak naprej, saj je pokazala, da bo nova skupnost jugoslovanskih narodov zrasla iz sku- pnega boja proti fašisti čnim okupatorjem in bo zgrajena na na čelih narodne enakopravnosti in pravice do samo- odločbe. 638 Podobno je tudi članek, ki je bil objavljen v Sloven- skem poro čevalcu oktobra 1942, znova osvetlil odnos Osvobodilne fronte do nove Jugoslavije, ki naj zraste iz skupnega boja jugoslovanskih narodov. Čeprav je bil 636 Prav tam, str. 218. 637 Prav tam 218, 219. 638 Prav tam, str. 219. 283 ODNOS OSVOBODILNE FRONTE DO NACIONALNEGA VPRAŠANJA glede na starejše izjave Osvobodilne fronte o novi Ju- goslaviji tu orisan kar koncept v malem, pa je bila to še vedno le načelna razprava o novi državi, ki je bila namenjena protirevolucionarnim o čitkom proti Osvobo- dilni fronti in proti dvomom protirevolucionarnih politi- kov glede Jugoslavije kot skupne domovine njenih na- rodov. 639 639 Prav tam, str. 221, 222. 284 Naslednja, tretja stopnja v rasti nove Jugoslavije se je po besedah Škerla za čela z zasedanjem Protifašisti č- nega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije v Biha ću. 640 Pono či med 26. in 27. novembrom 1942 so se na bi- haškem zasedanju zbrali zastopniki narodov Jugosla- vije, katerega pa se slovenski in makedonski predstav- niki zaradi vojnih operacij ob poti niso mogli udeležiti. V Biha ću so sklenili konstituirati Protifašisti čni svet narodne osvoboditve Jugoslavije kot najvišji politi čni izraz enotnosti jugoslovanskih narodov. Novi organ ni bil vlada nove Jugoslavije, temve č le politi čni predstav- nik jugoslovanskih narodov. Iz njegove celote so izvolili Izvršni odbor kot izvršilni organ Protifašisti čnega sve- ta narodne osvoboditve Jugoslavije ali Avnoj, kakor so ga imenovali po kraticah srbohrvaškega naziva. Njego- va naloga je bila, da se trudi za kon čno zmago, ustvari razmere za popolno svobodo jugoslovanskih narodov in za njihovo enakopravnost v osvobojeni skupnosti vseh narodov. 641 Ustvarjanje nove Jugoslavije je tako z nastankom protifašisti čnega sveta narodne osvoboditve napravilo velik korak naprej. Obnovitev skupne države jugoslo- vanskih narodov je postala jasna perspektiva vseh ju- goslovanskih narodov, čeprav še ni bilo povsem jasno, 640 Škerl , Jugoslovanska ideja pri Slovencih v dobi narodnoosvobodilnega boja do drugega zasedanja AVNOJ, str. 222. 641 Prav tam, str. 222, 223. Od ustanovitve Protifašisti čnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije do kapitulacije Italije 285 ODNOS OSVOBODILNE FRONTE DO NACIONALNEGA VPRAŠANJA kakšna ta država bo. 642 Bihaško zasedanje Avnoja na- mre č ni posve čalo ve čje pozornosti vprašanju formal- nopravne rešitve jugoslovanskega nacionalnega vpraša- nja, s katero bi jasno pod črtali razliko predvojne države. Nasprotno pa se je Kardelj zavedal izjemnega pomena teh vprašanj. 643 Pomen zasedanja v Biha ću je Kardelj v posebni številki Slovenskega poro čevalca sicer ozna čil za bodo čnost nove Jugoslavije, 644 vendar pa je, po bese- dah Godeše , hkrati tudi poudarjal, da je potrebno vstop jugoslovanskih narodov v novo državno skupnost izpe- ljati formalnopravno po na čelu samoodločbe narodov. Kardelj je menil, da je ravno vprašanje samoodlo čbe narodov najmo čnejše orožje proti velikosrbskemu hege- monizmu, ki ga je imel za najve čjo nevarnost osvobodil- nemu gibanju. 645 Čeprav tudi dotlej, kljub ob časnim nejugoslovan- skim rešitvam (npr. maj in junij 1941 ter prva polovica leta 1942), ni izrecno nasprotovala jugoslovanski drža- vi, je torej KPS po mnenju Godeše to vprašanje puš čala nerešeno in se dokon čno odločila za jugoslovanski dr- žavni okvir šele po bihaškem zasedanju Avnoja, ko je sredi decembra 1942 Kardelj v pismu Titu zapisal, “da je sedaj že o čitno, da se bomo lahko mednarodno naj- lažje utrdili prav čez Jugoslavijo”. 646 Konec decembra pa je poudaril, da se je potrebno odkrito opredeliti, saj bi samo s tem lahko izsilili spremembo angleške politike do Jugoslavije ter prisilili angleško politiko k priznanju osvobodilnih sil v Jugoslaviji. 647 Ravno zaradi spoznanja, da je kon čni cilj dosegljiv le prek jugoslovanske države, je po drugi strani prišlo do pospešenega procesa poenotenja in centralizacije razli č- nih nacionalnih osvobodilnih gibanj ter uravnoteženja njihovega do tedaj neenakomernega razvoja. Od jeseni 1942 je tako v osrednjem jugoslovanskem vodstvu ve- 642 Prav tam, str. 226. 643 Godeša , Slovensko nacionalno vprašanje med drugo svetovno vojno, str. 361. 644 Škerl , Jugoslovanska ideja pri Slovencih v dobi narodnoosvobodilnega boja do drugega zasedanja AVNOJ, str. 224. 645 Godeša , Slovensko nacionalno vprašanje med drugo svetovno vojno, str. 361, 362. 646 Godeša , Osvobodilna fronta slovenskega naroda med posebnostjo in jugoslovan- skim razvojem, str. 322. 647 Jesen 1942, dok. 207. 286 dno bolj naraš čala težnja po centralizaciji osvobodilnih gibanj iz posameznih jugoslovanskih pokrajin, ki so se dotlej razvijala precej samostojno in specifi čno v skla- du s splošnimi smernicami osrednjega jugoslovanskega vodstva in nekaj časa so se pojavljala celo razmišljanja, da bi se OF preimenovala po vzoru Avnoja, kar se je na primer zgodilo pri vseh jugoslovanskih narodih (ZAVNO – Zemaljsko antifašisti čko vije će narodnog oslobo đenja za Hrvaško, Črno goro in Sandžak ter Bosno in Herce- govino, medtem ko jim zaradi specifi čnih okoliš čin po- dobnih teles ni uspelo ustanoviti tudi za Srbijo in Make- donijo), ki pa pred tem še niso imeli svojih nacionalnih politi čnih oblastnih organov. 648 Naenkrat namre č ni bilo 648 Godeša , Slovensko nacionalno vprašanje med drugo svetovno vojno, str. 114. Edvard Kardelj je bil kot član najožjega jugoslovanskega vodstva osvobodilnega gibanja in glavni strateg osvobodilnega boja v Sloveniji vezni člen med slovenskim in jugoslovanskim osvobodilnim gibanjem. 287 ODNOS OSVOBODILNE FRONTE DO NACIONALNEGA VPRAŠANJA več prostora za raznolikosti in samosvoje zna čilnosti, kar se je jasno pokazalo že konec leta 1942, ko je v Slovenijo prišel na čelnik Vrhovnega štaba NOV in POJ Arso Jovanovi ć . Vrhunec pa so težnje po poenotenju do- segle s prihodom Iva Lole Ribarja iz vrhovnega štaba v Slovenijo, kjer je ostal od januarja do aprila 1943. Oba sta s svojimi dejanji kršila slovensko suverenost, ki jo je zastopal Izvršni odbor Osvobodilne fronte, s čimer se je ponavljala starojugoslovanska praksa. Maja 1943 je nato sledil še predlog za prenos pravice imenovanja slo- venskega glavnega poveljstva iz Izvršnega odbora Osvo- bodilne fronte na Vrhovni štab NOV in POJ. 649 Tako je po eni strani potekal proces, ki je pomemb- no krnil slovensko suverenost, po drugi strani pa sta tem ukrepom sledila ko čevski zbor in nato še drugo za- sedanje Avnoja v Jajcu, kjer sta se samoodlo čba in su- verenost narodov še posebej glasno poudarjali. 650 Medtem ko je Godeša mnenja, da so v tem času potekali mnogi protislovni procesi, Škerl po drugi strani navaja vrsto členov, ki so nakazovali krepitev jugoslo- vanske ideje pri Slovencih. Eden v nizu je bilo navodilo, ki ga je izdal Boris Kidri č sredi leta 1943, in sicer, da je treba v pisanju Slovenskega poro čevalca prebiti ozki slovenski okvir in bolj sistemati čno poudarjati Jugosla- vijo. V tem smislu je potem sledila vrsta uvodnikov, ki so že z naslovom poudarjali jugoslovansko idejo oziro- ma jugoslovansko usmerjenost slovenskega naroda ozi- roma Osvobodilne fronte. 651 649 Godeša , Osvobodilna fronta slovenskega naroda med posebnostjo in jugoslovan- skim razvojem, str. 322. 650 Prav tam. 651 Škerl , Jugoslovanska ideja pri Slovencih v dobi narodnoosvobodilnega boja do drugega zasedanja AVNOJ, str. 227. 288 Po kapitulaciji Italije so bili tako najmo čnejši izra- zi pripadnosti nastajajo či Jugoslaviji kot tudi poudarki na čela samoodlo čbe izre čeni na Zboru odposlancev slo- venskega naroda v Ko čevju, ki je potekal od 1. do 3. ok- tobra 1943. Na zboru so poleg 572 izvoljenih odposlan- cev sodelovale tudi mnoge delegacije in gostje iz ostalih jugoslovanskih dežel, med katerimi je bil tudi predstav- nik CK KPJ Milovan Đilas . Ta je v svojih vtisih po vojni zapisal, da je imel narodnoosvobodilni boj Slovencev zelo izrazito posebnost. V nobeni drugi jugoslovanski deželi, pri nobenem drugem jugoslovanskem narodu ni bilo, po njegovih besedah, tako žive zavesti in volje, nikjer ni bi- lo tako globoko ob čutene potrebe po oblikovanju lastne državnosti, kot je to bilo v Sloveniji in med Slovenci. 652 Na zboru je Boris Kidri č ponovil pomen načela sa- moodločbe in izjavil, da je nova Jugoslavija za čela rasti prav na temelju na čela o samoodlo čbi jugoslovanskih narodov. Na novo pa so na ko čevskem zboru poudari- li vrednost narodnoosvobodilne vojske Jugoslavije kot vojske vseh narodov Jugoslavije, na čelo federativne ureditve nove Jugoslavije in poudarek ljudske volje za novo Jugoslavijo. Škerl pri tem poudari, da so bili vsi ti novi elementi po svojem bistvu v nasprotju z elementi, na katerih je slonela stara Jugoslavija. 653 652 Pleterski , Narodi, Jugoslavija, revolucija, str. 332. 653 Škerl , Jugoslovanska ideja pri Slovencih v dobi narodnoosvobodilnega boja do drugega zasedanja AVNOJ, str. 231. Drugo zasedanje Avnoja 289 ODNOS OSVOBODILNE FRONTE DO NACIONALNEGA VPRAŠANJA O federativni ureditvi bodo če Jugoslavije je Edvard Kardelj povedal, “…da bo res slovenski narod v bodo- či Jugoslaviji predstavljal posebno federativno enoto, kjer bo sam svoj gospodar, o tem ni nobenega dvoma več”. Dodal pa je še: “Mi smo prepri čani, da bo po zlomu okupatorjev v to družbo jugoslovanskih narodov stopil tudi bratski bolgarski narod, ki ga bodo narodi Jugo- slavije z navdušenjem pozdravili v svoji sredi.” 654 Ideja o povezovanju z bolgarskim narodom se je pojavila že pred vojno, ko sta se zanjo zavzemali nasprotnici ju- goslovanskega nacionalnega unitarizma in državnega centralizma – Slovenska republikanska stranka, ki jo je vodil Anton Nova čan, ter Združenje slovenskih avtono- mistov z Albinom Prepeluhom in Dragotinom Lon čarjem na čelu. Obe stranki sta takrat zahtevali zakonodajno avtonomijo upravne enote Slovenije v avtonomisti čno preurejeni jugoslovanski državi, ki naj bi bila po obliki vladavine republika, obsegala pa naj bi tudi Bolgarijo. 655 Tako po besedah Škerla kot Pleterskega je bilo na zborovanju v Ko čevju poudarjeno, da vstopa slovenski narod v novo Jugoslavijo oprt na svojo pravico do sa- moodlo čbe in da bo v tej Jugoslaviji Zedinjena Slovenija posebna federalna enota, v kateri bo slovenski narod sam svoj gospodar. 656 Kljub vsemu pa z na činom slovenske opredelitve za novo Jugoslavijo, kakor se je pokazala na ko čevskem zboru, niso bili vsi zadovoljni. Edvard Kocbek je v svo- jem dnevniku, ko se je spomnil na izražanje jugoslovan- ske ideje v dobi osvobodilnega boja, zapisal, da so željo po zopetni vklju čitvi v jugoslovansko državno skupnost sicer prvi č izrazili že decembra prejšnjega leta, ko so bili povabljeni na zasedanje Avnoja v Biha ću, vendar so jugoslovansko smer nato izražali samo mimogrede in propagandno, stvarno pa se je jugoslovanska smer pravzaprav izražala le med komunisti čnimi strankami jugoslovanskih narodov, medtem ko nekomunisti razlo- gov za jugoslovansko skupnost še nikoli niso analizirali 654 Prav tam, str. 232. 655 Perovšek , Slovenska republikanska stranka, Združenje slovenskih avtonomi- stov, str. 257–260. 656 Pleterski , Temelji jugoslovanske federacije, str. 45. 290 in spremenili v na čelo. Ko pa se je to vprašanje na če- lo prakti čno, se mu je zdelo, da je pokazalo nekatere pomanjkljivosti. Predvsem se mu je zdelo, da je ob raz- glasitvi na čela novega jugoslovanskega sožitja manjkalo izjav o gospodarskih in politi čnih poroštvih zoper kakr- šno koli zlorabo. 657 Če je bil ko čevski zbor po besedah Škerla zelo po- memben element v procesu nastajanja nove Jugoslavi- je, 658 pa je Godeša mnenja, da je imel zgolj manifestati- ven zna čaj, saj na njem ni bil sprejet noben pomemben sklep glede prihodnosti Slovenije. Kljub temu pa je gle- de rešitve nacionalnega vprašanja in notranje ureditve pomenil prevlado koncepta, ki je bil dokon čno potrjen na drugem zasedanju Avnoja v Jajcu novembra 1943. 659 Na zasedanju v Jajcu je bilo od 42 na ko čevskem zborovanju izvoljenih delegatov le 17 članov slovenske delegacije, a po besedah Toneta Fajfarja Slovenci v Jaj- ce niso odšli nepripravljeni: “Opozoriti moram na raz- liko med nami in drugimi narodi Jugoslavije. Mi smo imeli od vsega za četka trdno organizacijo in v devetih te- meljnih to čkah tudi svoj program. Razen tega smo imeli pred zasedanjem v Jajcu že Ko čevski zbor, tako da nam ni bilo treba ni česar dodajati.” 660 Najpomembnejše sklepe zasedanja so zapisali v de- klaraciji, s katero se je Protifašisti čni svet narodne osvo- boditve Jugoslavije konstituiral v vrhovno zakonodajno in izvršno predstavniško telo Jugoslavije, kot vrhovno predstavništvo suverenosti narodov in države Jugosla- vije kot celote. Z deklaracijo je bil razglašen Nacional- ni komite osvoboditve Jugoslavije (NKOJ) kot organ z vsemi znaki ljudske vlade, prek katere naj bi protifaši- sti čni svet opravljal svojo izvršno funkcijo. Deklaracija je izrekla spoznanje, da je osvobodilni boj zavrnil ta- ko velesrbski hegemonizem kakor ustaški separatizem, namesto njih pa je postavil novo državno vodstvo, ki bo 657 Godeša , Slovensko nacionalno vprašanje med drugo svetovno vojno, str. 128. 658 Škerl , Jugoslovanska ideja pri Slovencih v dobi narodnoosvobodilnega boja do drugega zasedanja AVNOJ, str. 233. 659 Godeša , Slovensko nacionalno vprašanje med drugo svetovno vojno, str. 132, 133. 660 Škerl , Jugoslovanska ideja pri Slovencih v dobi narodnoosvobodilnega boja do drugega zasedanja AVNOJ, str. 235. 291 ODNOS OSVOBODILNE FRONTE DO NACIONALNEGA VPRAŠANJA sposobno jam čiti za resni čno enakopravnost narodov. V deklaraciji je bilo namre č sprejeto, da se Jugoslavija zgradi na demokrati čnem federativnem na čelu kot dr- žavna skupnost enakopravnih narodov, v predlogu pa je bilo naštetih šest federativnih enot nove Jugoslavije. Federalna ureditev državne skupnosti je bila po bese- dah Škerla eden najpomembnejših sklepov zasedanja v Jajcu. 661 Tudi Pleterski poudarja, da je šele na drugem zase- danju Avnoja vodstvo jugoslovanske NOB prvi č izrecno spregovorilo o federaciji. Čeprav je bilo geslo o skupni državi enakopravnih, prostovoljno zedinjenih narodov Jugoslavije mnogokrat zapisano v dokumentih CK KPJ in vodstvu narodnoosvobodilnega gibanja, se beseda “federacija” pred novembrom 1943 ni nikoli pojavila v njihovih izjavah, saj se je KPJ dolgo časa vzdrževala go- voriti neposredno o federaciji. 662 Kljub temu federacija v Jugoslaviji po njegovem prepri čanju ni bila ustvarjena šele z avnojskimi sklepi v Jajcu, in to z vrha, temve č je nastala v skladu z resni čno voljo vseh narodov Jugosla- vije, “izpri čano med triletnim skupnim narodnoosvobo- dilnim bojem, ki je skoval tudi neomajno bratstvo naro- dov Jugoslavije”. Sklepi iz Jajca pa imajo ustavnopravni pomen in so ves dotedanji razvoj dvignili na novo sto- pnjo. 663 Federacija naj bi torej nastala v revolucionarni narodnoosvobodilni vojni, saj med revolucijo, po bese- dah Pleterskega , nikoli ni bilo dvoma, da se v Jugoslavi- ji narodno vprašanje rešuje na podlagi pravice narodov do samoodlo čbe ter na podlagi pravice do ustanovitve nacionalne države. Prav tako nikoli ni bilo dvoma, da se bodo narodi odlo čili živeti v novi revolucionarni skupno- sti, v jugoslovanski skupnosti. Perspektiva federativne združitve v novi Jugoslaviji je bila za vse narode, pa tudi za narodnosti pomemben, celo bistven moralnopoliti čni motiv narodnoosvobodilnega boja in revolucije. 664 Po drugi strani Godeša opozarja, da je bil na dru- gem zasedanju Avnoja na podlagi pravice do samoo- 661 Prav tam, str. 235, 236. 662 Pleterski , Narodi, Jugoslavija, revolucija, str. 334. 663 Prav tam, str. 354. 664 Prav tam, str. 355. 292 dločbe narodov sicer res sprejet odlok o federativni ure- ditvi nove države, kar je pomenilo prevlado Kardeljevega principa, vendar le na deklarativni ravni, saj niti število federalnih enot, kaj šele o notranjih odnosih v federaciji v Jajcu ni bilo odlo čenega ni česar in je bilo prepuš čeno bodo čemu razvoju, ali kot je poudarjal Kardelj , naj bi oblike federativnega odnosa pokazala prihodnost, bodo pa “v vseh primerih plod svobodnega sporazuma med našimi narodi”. 665 Vprašanja jugoslovanske federacije pa ni mogo če lo čiti od vprašanja ozemlja, na katerem se narodi po- liti čno konstituirajo kot člani te federacije. Pri tem se je KPJ usmerjala v to, da bi pri dolo čanju meja in nji- hovih medsebojnih teritorialnih meja v najve čji možni meri upoštevala etni čno na čelo. Poleg etni čnega na čela je za teritorialne razmejitve sprejela tudi na čelo upo- števanja posebnosti posameznih zgodovinskih obmo čij, raznolikosti njihove etni čne strukture in zavesti njiho- vega prebivalstva “o svoji samostojnosti”. Razmejitev med Hrvaško in Slovenijo je bila tako v najve čjem delu 665 Godeša , Slovensko nacionalno vprašanje med drugo svetovno vojno, str. 133, 134. Delovno predsedstvo na drugem zasedanju Avnoja (MNZS) 293 ODNOS OSVOBODILNE FRONTE DO NACIONALNEGA VPRAŠANJA zgodovinska, obenem pa tudi etni čna, medtem ko je bila po čisto etni čnem na čelu opravljena razmejitev v Istri. O teritorialnih razmejitvah so odlo čale republike in pokrajine (oblasti) same, vendar ne improvizirano. Ta- kšno teritorialno na čelo urejanja nacionalnega vpraša- nja ter položaja narodov in narodnosti v Jugoslaviji je omogo čilo tudi narodnostim, da so postale konstitutivni element državnosti v svojih republikah, prek njih pa tu- di v federaciji. Po besedah Pleterskega se je tako v revo- luciji z voljo narodov in narodnosti oblikovala optimalna rešitev narodnega vprašanja v Jugoslaviji. 666 666 Pleterski , Narodi, Jugoslavija, revolucija, str. 355, 356. 294 Po vrnitvi slovenske delegacije iz Jajca se je za če- la t. i. avnojska kampanja, s katero so želeli Slovence seznaniti o rezultatih skupnega zborovanja predstav- nikov jugoslovanskih narodov. V okrožnici odborom in aktivistom OF je IOOF podal navodila, da je potrebno popularizirati sklepe drugega zasedanja Avnoja, no- vo federativno Jugoslavijo, NKOJ ter maršala Tita . Na konferencah, sestankih, mitingih in shodih, ki jih je bilo v ta namen organizirano okoli 1.500 in se jih je udeležilo nad 500.000 ljudi, pa so predvsem poudarja- li, “da bratska, enakopravna in federativna Jugoslavija za razliko od stare velikosrbske Jugoslavije predstavlja resni čno domovino narodov Jugoslavije”, naglašali, da so v Nacionalnem komiteju osvoboditve Jugoslavije in predsedstvu Avnoja zbrani najvidnejši in najuglednej- ši predstavniki narodov Jugoslavije, “ne glede na vero- izpoved, svetovni nazor in ožjo politi čno usmerjenost”, ter obsojali bivšo jugoslovansko vlado in dvor, ki je “s pomo čjo četnikov in skupno z ustaši organiziral pokolje med narodi Jugoslavije”. 667 Nato so na zasedanju v Čr- nomlju člani Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta še potrdili delo slovenske delegacije na drugem zaseda- nju Avnoja, s čimer je nova Jugoslavija postala življenj- sko dejstvo tudi za Slovence. 668 667 ARS, AS 1502, t.e. 2, Okrožnica odborom in aktivistom OF. 668 Škerl , Jugoslovanska ideja pri Slovencih v dobi narodnoosvobodilnega boja do drugega zasedanja AVNOJ, str. 238. Ustanovitev nove države in proces centralizacije 295 ODNOS OSVOBODILNE FRONTE DO NACIONALNEGA VPRAŠANJA Sklepi Avnoja v Jajcu niso vnaprej odlo čali o še ne- rešenih vprašanjih, zato se je pravno oblikovanje fede- racije nadaljevalo. Moša Pijade je kot predsednik zako- nodajne komisije NKOJ tako predlagal, da bi pripravili osnutke deklaracij in zakonov, ki naj bi konkretneje urejali tudi nekatera ustavna vprašanja tako za vso Ju- goslavijo kot tudi za njene federalne enote. 669 Zgodaj spomladi leta 1944 je Moša Pijade v Sloveni- ji, na Rogu, skupaj z dr. Ivanom Ribarjem , Markom Vu- ja či ćem , slovenskimi člani predsedstva Avnoja in NKOJ ter ob tesnem sodelovanju Borisa Kidri ča pripravljal osnutke zakonov in deklaracij, pri čemer je glavna po- zornost veljala deklaraciji o ljudski oblasti in temeljnih pravicah državljanov. Zasnovani tekst, ki je na Kidri čev predlog dobil naslov “Deklaracija o temeljnih pravicah narodov in državljanov demokratične federativne Jugo- slavije”, naj bi nadomeš čal ustavo, ker te do konca voj- ne ni bilo mogo če sprejeti. 670 V na črtu ustavne deklaracije je bila Jugoslavija de- finirana kot zvezna demokrati čna država, demokrati čna federacija šestih federativnih držav. Zvezna Jugoslavija je zagotavljala popolno enakopravnost svojih petih na- rodov in izklju čevala vsako možnost nadvlade ali privi- legijev enega naroda na ra čun drugega ali ene federal- ne države na ra čun druge. Posebej sta bili poudarjeni državna celota in državna kontinuiteta Jugoslavije na temelju volje njenih narodov in obenem zavrnjena vsa- ka možnost vrnitve stare Jugoslavije. Kot skupne za- deve federalne države je priznavala narodno obrambo, zunanjo politiko, gospodarsko obnovo, promet in služ- bo informacij. Demokrati čna federativna Jugoslavija je ščitila suverenost vseh narodov, ki so v njeni sestavi. Posebno mo čno je bila poudarjena pravica narodov in državljanov, da povsem svobodno odlo čajo o obliki vla- davine. Na črt deklaracije gre po besedah Pleterskega ce- lo tako dale č, da prav ob tem vprašanju govori, da ima vsak narod pravico iz federacije tudi izstopiti. Ker pa so narodna predstavništva želela, da vsi narodi ostanejo zedinjeni v federativni Jugoslaviji, so obljubljala, da bo- 669 Pleterski , Temelji jugoslovanske federacije, str. 48. 670 Pleterski , Narodi, Jugoslavija, revolucija, str. 365. 296 do svobodno izvoljeni ljudski poslanci po skupnem od- lo čanju sprejeli samo tisto obliko vladavine, za katero se bodo svobodno izjavili vsi narodi brez pritiska, ob polni zagotovitvi suverene volje vsakega naroda. Osnutek se ni izrekel glede glavnega mesta federacije. 671 Godeša pa je mnenja, da ustanovitev nove države ni potekala tako enotno, temve č so že ob njenem obliko- vanju obstajali razli čni koncepti strategije osvobodilne- ga boja in posredno tudi že povojne notranje ureditve. Na eni strani je prevladoval Kardeljev bolj federalisti čno usmerjen koncept z ve čjim poudarkom na spoštovanju razlik med posameznimi narodi in na drugi strani kon- cept, ki je nastal v vrhovnem štabu in je dajal prednost centralisti čnemu pristopu reševanja vseh vprašanj. Avnojski odloki v Jajcu iz jeseni 1943 so bili tako le kompromis, ki ni bistveno spremenil že od jeseni 1942 potekajo če centralizacije in poenotenja posameznih gi- banj, kar so si pred tem zamislili v vrhovnem štabu. K temu se je bil prisiljen ukloniti tudi Kardelj , ki je imel sprva druga čne poglede na to vprašanje. Kljub zagovar- janju formalne pravice do suverenosti in samoodlo čbe je namre č tudi Kardelj iz ukrepov osrednjega jugoslo- vanskega vodstva spoznal, da je centralizacija neizogib- na, potrebna zaradi mednarodnih razlogov. Tako je tudi on aktivno sodeloval pri centralizaciji, ki se je za čela že na prelomu 1942/43 in se odkrito nadaljevala poleti in zlasti jeseni 1944, v povojnih letih pa se je ta proces le še stopnjeval. 672 Procesu poenotenja na jugoslovanski ravni se ni iz- ognila niti OF, ki je kot slovenska posebnost izstopala od politi čnih izkušenj v drugih predelih Jugoslavije. V tem pogledu se je Kardeljeva pobuda z za četka 1943, da naj bo slovenska OF zgled za celotno Jugoslavijo, izkazala za neuresni čljivo, saj je šel razvoj prav v na- sprotno smer. OF se je namre č s časoma utopila v na- daljnjem jugoslovanskem politi čnem razvoju. Ta proces se je v prvih povojnih letih kazal predvsem v ideološkem izganjanju “malomeš čanstva” in “nacionalizma” iz OF, kasneje pa se je še pospešil, dokler ji niso v za četku pet- 671 Pleterski , Temelji jugoslovanske federacije, str. 51. 672 Godeša , Slovensko nacionalno vprašanje med drugo svetovno vojno, str. 362. 297 ODNOS OSVOBODILNE FRONTE DO NACIONALNEGA VPRAŠANJA desetih let prejšnjega stoletja s preimenovanjem v Soci- alisti čno zvezo delovnega ljudstva vzeli še imena. To pa je pomenilo tudi formalno popolno izena čitev z ostalimi jugoslovanskimi republikami. 673 Stališ če Godeše se tako v marsi čem razlikuje od Škerla in Pleterskega , saj v nasprotju z njima zagovar- ja mnenje, da je bila federativnost v precejšnji meri le navidezna. Kljub temu pa poudarja, da so imeli formal- nopravno zagotovljeni atributi državnosti vendarle tudi težo pri oblikovanju odnosov v državi. 674 673 Prav tam, str. 136. 674 Prav tam, str. 362. Odnos Osvobodilne fronte do protirevolucionarnega tabora, sredine, vere in duhovnikov 301 ODNOS OSVOBODILNE FRONTE DO PROTIREVOLUCIONARNEGA TABORA, SREDINE, VERE ... Čeprav so okupacija slovenskega ozemlja po april- ski vojni 1941 in še posebej uni čevalni načrti vseh treh okupatorjev med skoraj vsemi Slovenci zadeli na odpor, pa se mnogi niso mogli zediniti glede taktike tega od- pora. 675 Vzroki in povodi za razcep znotraj naroda torej niso bili v problemu odnosa do okupatorjev, ki je bil po večini odklonilen, temve č so se pojavila predvsem vpra- šanja, kot so: kakšne naj bodo metode, kakšna akcijska in kakšna časovna intenzivnost upiranja okupatorski oblasti. Vprašljiv pa je bil tudi kon čni cilj, se pravi, kaj naj se s tem bojem doseže in kakšna naj bo družba po kon čani vojni. 676 Kot posledica dveh razli čnih zamisli oziroma taktik glede načina preživetja vojnega in okupacijskega časa sta se že jeseni 1941 med slovenskim prebivalstvom in njegovimi vodilnimi subjekti v Ljubljanski pokrajini oblikovala antagonisti čna tabora: Osvobodilna fron- ta pod vodstvom komunistov na eni in t. i. meš čanske stranke oziroma protirevolucija, kakršna je oznaka za vse tiste politi čne skupine, ki jih je družilo odklonilno stališ če do Osvobodilne fronte, na drugi strani. 677 Komunisti čna partija Slovenije si je sicer skušala zagotoviti mesto v Narodnem svetu za Slovenijo, ki je bil 675 Mlakar , Slovenska protirevolucija s posebnim ozirom na konec vojne, str. 107. 676 Mlakar , Vzroki in oblike nasprotovanja Osvobodilni fronti v letu 1941/1942, str. 869. 677 Mlakar , Vaške straže in prostovoljna protikomunisti čna milica, str. 8. Odnos Osvobodilne fronte do protirevolucionarnega tabora do kapitulacije Italije 302 ustanovljen prvi dan vojne na pobudo Slovenske ljud- ske stranke, a je bila zavrnjena z obrazložitvijo, da ne sodi med legalne stranke. Vendar pa takratna politi čna elita komunistov v Narodnem svetu ni zavrnila le zavo- ljo na čelnega odklonilnega stališ ča, temve č tudi zaradi bojazni, da bi jih to oviralo pri morebitnih pogajanjih z zasedbenimi oblastmi. 678 Meščanski tabor je namre č nasprotno od komuni- stov pred zavezniško zmago pri čakoval dolgotrajno voj- no, to pa je seveda vplivalo na taktiko preživetja okupa- cije. Predsednik Narodnega sveta in bivši ban dr. Marko Natla čen je zato italijanskemu okupatorju izrazil lojal- nost in ga prosil, naj bi Narodnemu svetu dovolil izvr- ševati oblast, ki bi jo podpirala 29. maja 1941 v okviru katoliškega tabora ustanovljena Slovenska legija. 22. junija 1941, ob nemškemu napadu na Sovjet- sko zvezo, je za komuniste in njihove levi čarske zavezni- ke nastopil čas za za četek oboroženega odpora, s tem pa so se ustvarile povsem nove razmere in nove okoliš čine, ki so zahtevale nove opredelitve vseh drugih skupin in politi čnih dejavnikov. Nobena druga skupina namre č ni podpirala tako zgodnjega oboroženega odpora pri tedaj premo čnem okupatorju, predvsem pa ne taktike, za ka- tero so se odlo čile partizanske enote. Nekakšni skupni imenovalec predvidene taktike liberalnih in katoliških skupin je bilo zavzemanje za postopne priprave oziro- ma postopno organiziranje ilegalnih formacij, izogibanje frontalnemu izzivanju premo čnega okupatorja, organi- ziranje obveš čevalne službe, čakanje na kon čni razplet ter obra čun z okupatorjem. 679 Pri tem je Mlakar mnenja, da je vodstvo protirevolucionarnega tabora sicer ime- lo argumente, ki se jih da zagovarjati, a je kljub temu kmalu vse skupaj izpadlo kot kapitulantsvo ter klanja- nje okupatorju. 680 Po drugi strani pa poudarja, da kola- boracionistov v pravem pomenu besede v tem obdobju še ni bilo in tudi dilema, ali upor ali kolaboracija, prav- zaprav ni obstajala. Le v kakšni obliki in intenzivnosti 678 Godeša , Kdor ni z nami, je proti nam, str. 197. 679 Mlakar , Zaostrovanje odnosov med slovenskima politi čnima taboroma, str. 629. 680 Mlakar , Slovenska protirevolucija s posebnim ozirom na konec vojne, str. 108. 303 ODNOS OSVOBODILNE FRONTE DO PROTIREVOLUCIONARNEGA TABORA, SREDINE, VERE ... naj bi se ta naravnanost izrazila, je bilo tedaj še stvar iskanja in dogovarjanja. 681 Napetosti med taboroma so se za čele že v trenut- ku, ko je narodnoosvobodilno gibanje dejansko pri če- lo borbo proti okupatorju, doseglo pri tem prve uspehe in vse ve čjo zaslombo med ljudstvom. Takrat so se na- mre č strankarska vodstva znašla pred gibanjem, ki ga niso nadzorovala; še ve č, njegovo vodstvo je bilo v rokah komunistov, njihovih “dednih” sovražnikov, zato se je vrh buržoazije za čutil ogroženega ter je nastopil proti osvobodilnemu gibanju. 682 Meš čanske sile so poudarja- le predvsem veliko škodljivost partizanskih akcij zaradi vse bolj krutega maš čevanja okupatorjev nad prebival- stvom. Jeseni 1941 je zato protipropaganda meš čan- skega tabora postajala vse glasnejša, pri čemer so bile dejavne predvsem manjše skupine, in ne toliko SLS z njeno Slovensko legijo. Najve čjo aktivnost so pri tem pokazali pripadniki društva Straža pod vodstvom Lam- berta Ehrlicha . Odnosi so se tako za čeli mo čno zaostro- vati 683 in decembra 1941 je Boris Kidri č moral priznati, da je vsak dan znotraj slovenskega naroda čutiti v zra- ku vse hujšo razredno napetost. Po besedah Kidri ča in drugih voditeljev OF je do tega prišlo, ker je “izdajalsko meščansko vodstvo” za čelo proti OF in KPS ustno pro- pagando, ki je predvsem poudarjala pomisleke v zvezi z oboroženim bojem ter o čitala OF, da je protizavezniška, protijugoslovanska in protidinasti čna. 684 Poleg tega so se iz protirevolucionarnega tabora za čeli oglašati o čitki, da je Osvobodilna fronta zgolj “plaš č” za KPS, le-ta pa je orodje sovjetskega imperializma, saj so za čeli oboro- ženo vstajo šele na dan nemškega napada na Sovjetsko zvezo. Zaradi tega pa po njihovem mnenju Osvobodilna fronta tudi ni bila slovensko narodno gibanje, saj naj bi bila ustanovljena na zapoved iz tujine in se bori za tuje, namre č za sovjetske koristi. 685 Če nekatere skupine niso bile pripravljene sodelo- 681 Mlakar , Ilegalna odporniška dejavnost “meš čanskega tabora”, str. 607. 682 Mlakar , O politi čnih programih slovenske kontrarevolucije 1941–1945, str. 211. 683 Mlakar , Zaostrovanje odnosov med slovenskima politi čnima taboroma, str. 630. 684 Mlakar , Vzroki in oblike nasprotovanja Osvobodilni fronti v letu 1941/1942, str. 871. 685 Črne bukve, str. 5. 304 vati z Osvobodilno fronto, ker so bili v njej komunisti, pa je takšen princip veljal tudi v obratni smeri, saj OF, čeprav se je deklarirala za vsenarodno in tudi edino le- gitimno predstavnico slovenskega naroda, že od vsega za četka ni bila pripravljena sodelovati z nekaterimi sku- pinami, ki so bile povezane s predvojno vladajo čo eli- to. 686 Tako je Edvard Kardelj takoj po drugem zasedanju plenuma OF 28. julija 1941 pisal, da sta izven OF ostali vodstvi JRZ in JNS. Slovenski komunisti v OF namre č niso vabili predvojnih strankarskih voditeljev, ker so jih krivili za aprilsko katastrofo kot posledico njihove 23-le- tne politike, katere logi čno nadaljevanje naj bi bilo udi- njanje italijanskemu okupatorju predvsem v konzulti, ki so jo šteli za izdajstvo. 687 Komunisti pa niso nastopili samo proti “kapitali- sti čni gospodi, ki je ostala doma”, temve č tudi tisti, “ki se je zatekla pod angleško okrilje” in je obljubljala, da bo vzpostavila vse “po starem”, se pravi, da bo “prepre čila socialno in nacionalno osvoboditev”. V članku “Izdajal- ska gospoda”, ki je izšel 15. junija 1941 v Slovenskem poro čevalcu, je bil s Stalinovimi besedami, da si “osvo- boditve delovnih množic zatiranih narodov in odpravo narodnega zatiranja ni mogoče zamisliti brez preloma z imperializmom, brez strmoglavljenja ‚lastne‘ nacionalne buržoazije in brez zavzema oblasti po samih delovnih množicah” tudi najbolj jasno izražen namen družbene revolucije, kakršno je imela v mislih OF. 688 Na “izdajalsko” gospodo je bila naperjena tudi šesta to čka Gesel našega osvobodilnega boja, pod katero je vodstvo OF zapisalo, da se brez boja proti izdajalski “la- stni” kapitalisti čni gospodi zatirani narod ne more osvo- boditi. 689 Pod gesli, ki jih je objavil 22. junija, pa je Slo- venski poro čevalec naro čil bralcu: “Prou či ta gesla, ki so podlaga protiimperialisti čne fronte slovenskega naroda! Tolma či jih drugim, potrpežljivo raz čiš čuj pojme vsem, ki hočejo dobro slovenskemu narodu in hkrati poma- gajo izlo čiti iz protiimperialisti čnih vrst vsakega tujega 686 Deželak Bari č , Osvobodilna fronta in dr. Lambert Ehrlich , str. 344. 687 Godeša , Ustanovitev slovenskega narodnoosvobodilnega odbora in pomen njego- vih odlokov za nadaljnji razvoj v Sloveniji, str. 30, 31. 688 Čepi č , Revolucijsko v letu 1941, str. 177. 689 Čepi č , Nekaj stopinj revolucije v pluralni dobi, str. 91. 305 ODNOS OSVOBODILNE FRONTE DO PROTIREVOLUCIONARNEGA TABORA, SREDINE, VERE ... agenta, ki bi hotel v pravi čni osvobodilni boj podtakniti kukavi čje jajce ter vpre či v angleški imperialisti čni voz ljudske množice, bore če se za veliko stvar svoje narodne in socialne osvoboditve!” Tudi v teh stavkih je videti, da cilj osvobodilnega gibanja ni bil samo izgon okupator- jev, ampak tudi boj proti meš čanskemu taboru. 690 Koga vse so v vodstvu OF pojmovali za “izdajalsko kapitalisti čno gospodo” oziroma za “reakcionarno bur- žoazijo”, je razkril Boris Kidri č dva meseca kasneje, ko je zapisal, da Osvobodilna fronta slovenskega naroda ni razredno gibanje, temve č široko osvobodilno giba- nje, ki je zajelo najrazli čnejše sloje, razrede in poklice. Kljub takšni širini pa je opozoril, da to ne pomeni iz- gube razrednega momenta v narodnoosvobodilnem gi- banju, kar je utemeljil, da je šele enotnost slovenskega proletariata v njegovi skupni akciji z malomeš čanskimi plastmi dala OF trdnost ter da so prav “najreakcionar- nejši deli slovenske buržoazije znova izdajalsko pljunili na slovenske narodne interese”. Pojavi, ki jih je imel za “pljunek” na slovenske narodne interese, so bili nasle- dnji: sodelovanje v sosvetu Ljubljanske pokrajine, “ki mu daje ton izdajalska vloga Natla čena ”, predvsem pa “reakcionarni klerikalni krogi zbrani v Slovenski legiji in Prebujeni Sloveniji”. Ti so po njegovem mnenju bili “pr- va violina” v izdajstvu. Kot reakcionarno buržoazijo pa je označil tudi “nacionalne”, to je liberalne kroge, čeprav se “odevajo v plaš č skrajnega socialnega ‚radikalizma‘“. Pri tem je verjetno mislil na skupino Stara pravda, ki je bila tedaj sicer še vklju čena v OF. 691 Nasprotovanja med taboroma so se še poglobila s konstituiranjem SNOO, v kar se je preimenoval Vr- hovni plenum kot najvišji politi čni organ OF. Takrat je bil namre č sprejet sklep o oblikovanju oblastvenega organa, ki naj bi med vojno edini predstavljal sloven- ski narod, oziroma z drugimi besedami – s tem, ko je bila vzpostavljena slovenska oblast, z namenom pred- stavljati, zastopati, organizirati in voditi slovenski na- rod na vsem njegovem ozemlju v času osvobodilnega boja, je bila odvzeta pravica predstavljati in zastopati 690 Škerl , Politi čni tokovi v Osvobodilni fronti v prvem letu njenega razvoja, 33. 691 Čepi č , Nekaj stopinj revolucije v pluralni dobi, str. 91, 92. 306 slovenski narod slovenskim predstavnikom v london- ski jugoslovanski vladi, ki so bili iz vrst JRZ oziroma SLS. 692 Poleg revolucionarne “zamenjave” oblasti ozi- roma edine in izklju čne slovenske oblasti je vodstvo OF z ustanovitvijo SNOO razglasilo vsako organizira- nje kakšnega vojaškega gibanja izven OF za izdajalsko oziroma da se šteje za izdajalca in kaznuje s smrtjo vsakdo, ki “dela na tem, da na ozemlju slovenskega naroda nastane oborožena sila, ki ne raste iz Sloven- skih narodnoosvobodilnih partizanskih čet in Narodne zaš čite pod politi čnim in vojaškim vodstvom OF”. 693 Odlok o zaš čiti slovenskega naroda, ki je bil podlaga za bodo če “justifikacije”, je predvideval tudi posebna taj- na sodiš ča in dolo čal hiter, tajen in usten postopek. 694 Tamara Griesser - Pe čar celo ocenjuje, da sestanek 16. septembra 1941 pomeni za četek državljanske vojne na Slovenskem, ker je OF pod vodstvom komunistov mo- nopolizirala upor in na podlagi takrat sprejetih odlokov utemeljevala svojo oblast. 695 V ozki povezavi z “zaš čitnim” odlokom je tudi usta- novitev organa, ki je izvajal kazenske sankcije, kot jih je odlok predvideval. Ko je jeseni 1941 za čela Varnostno- obveš čevalna služba obra čunavati z vsemi, ki so jih šteli za narodne izdajalce in nasprotnike OF, pa je bila posle- dica tako razširjenega nasilja v Ljubljanski pokrajini še večja polarizacija, ki je aktivnost meš čanskih ilegalnih skupin preusmerila v neposreden spopad z OF oziroma KPS. 21. decembra 1941 je skrajna desnica SLS (orga- nizacija Straža) postavila ultimat, kjer je bilo v uvodu rečeno: “Stanje, ki ga je ustvarila komunisti čna OF, je nevzdržno. Ali to skrito morilsko družbo postaviti na sonce, ali pa se spustiti s to morilsko tolpo v medse- bojno klanje po na čelu zob za zob, kri za kri – kar ima lahko nedogledne posledice.” 696 Nato je zagrozila, da bo – če OF ne preneha s terorjem – javno povedala imena 692 Čepi č , Revolucijsko v letu 1941, str. 183. 693 Mlakar , Slovensko domobranstvo 1943–1945, str. 23. 694 Deželak Bari č , Komunisti čna partija Slovenije in revolucionarno gibanje, str. 56. 695 Griesser – Pe čar , Razdvojeni narod, str. 139–148. 696 Mikuž , Pregled zgodovine NOB, knjiga 1, str. 324. 307 ODNOS OSVOBODILNE FRONTE DO PROTIREVOLUCIONARNEGA TABORA, SREDINE, VERE ... štirinajstih voditeljev OF. 697 Dne 30. marca 1942 so na letaku Naše stališ če zapisali: “Do OF je iz slovenskega vidika mogo če samo eno zadržanje: popolno uničenje do zadnjih sledov in poslednjih vzrokov. V tem trenutku je aktualno samo eno osvobojenje: slovenski narod je tre- ba osvoboditi od komunisti čne OF in to takoj! Osvoba- janje izpod tuje okupacije ni v naši mo či in je vsak tovr- stni aktivizem blaznost, ker nas more samo uni čiti (…) zaradi tega je v tem trenutku deplasirano katero koli naravno vodstvo, ki bi se v tem kriti čnem trenutku ak- tivno bavilo s tem drugotnim, sedaj neaktualnim vpra- šanjem, namesto s tem, kako čimprej narod rešiti stra- hot, v katere ga je pahnila komunisti čna OF.” 698 Hkrati so za čeli sami izvajati aretacije in zasliševati znane čla- ne OF, da bi odkrili “morilce oziroma nasilniško mrežo OF”, kot se je izrazil eden izmed voditeljev Straže Ciril Žebot, 699 ter pomagati Italijanom pri množi čnih racijah v Ljubljani. Skupina je namre č za čela v družbi z Italijani postavljati zasede po ljubljanskih ulicah in kazati Itali- janom mimoido če privržence OF, 700 med katerimi so bili tudi univerzitetni profesor France Kidri č (o če Borisa Ki- dri ča ), urednik Ljubljanskega zvona Juš Kozak , urednik Sodobnosti Ferdo Kozak itd. 701 Ideolog Straže Lambert Ehrlich pa je italijanskim oblastem tudi že izro čil obšir- no spomenico, v kateri je med drugim predlagal, da bi se po vaseh ustanovile avtonomne slovenske varnostne službe, sestavljene iz akademske formacije, meš čanske straže ter narodnih straž, ki bi se lahko branile pred partizansko vojsko. 702 Zaradi poglabljanja nasprotij je kmalu postalo aktualno vprašanje Ehrlichove fizi čne odstranitve. To vprašanje je o čitno “viselo v zraku” dlje časa, o njem pa ni razpravljalo le ožje vodstvo OF, tj. izvršni odbor ali celo samo CK KPS. Nasprotstvo do Ehrlicha , ki so ga bili posamezniki pripravljeni razrešiti na najbolj radi- 697 Mlakar , Vzroki in oblike nasprotovanja Osvobodilni fronti v letu 1941/1942, str. 872. 698 Godeša , Kdor ni z nami, je proti nam, str. 220. 699 Mlakar , Zaostrovanje odnosov med slovenskima politi čnima taboroma, str. 630. 700 Mikuž , Pregled zgodovine NOB, knjiga 1, str. 324. 701 Jesen 1942, dok. 208. 702 Mlakar , Vzroki in oblike nasprotovanja Osvobodilni fronti v letu 1941/1942, str. 872. 308 kalen na čin, tj. z njegovo fizi čno odstranitvijo, ali pa so vsaj razmišljali v tej smeri, je bilo o čitno nekoliko širše prisotno. Vsaj za skupino Nagodetove Stare pravde, ko je ta še bila sestavni del OF, so podatki, da so v njej razmišljali o atentatu na Ehrlicha . “Nevarnost” Ehrli- cha in njegovih stražarjev so prepoznavali v njihovih “strahotnih politi čnih ambicijah”. Za likvidacijo so is- kali širše soglasje oziroma odobritve v vodstvu OF, kar so tudi dosegli. Kaže, da so nato v Stari pravdi dvakrat že povsem konkretno pripravljali atentat (za eksekucijo je bil dolo čen kapetan Luki ć ), a so se obakrat v vod- stvu OF premislili in to dejanje prepre čili. Nagode je domneval, da zaradi strahu, da bodo uresni čili grožnje oziroma opozorila stražarjev, da bodo razkrili člane OF, če ti ne bodo prenehali z umori. O čitno pa so bili v ozadju tudi neenotni pogledi v vodstvu OF glede Ehr- lichove likvidacije in o likvidacijah nasploh kot metodi obra čunavanja z nasprotniki. 703 26. maja 1942 je VOS vendarle izvršil atentat na Ehrlicha in takrat za stra- žarje ni bilo nobenega zadržka ve č, da ne bi italijan- skim oblastem odkrito ponudili svojega sodelovanja. 704 Kolaboracija in izdajstvo naj bi bila namre č za mnoge manjše zlo kot komunizem, ki naj bi ga bilo zato treba prepre čiti. 705 Italijanski okupator je po za četnem oklevanju iz prestižnih razlogov protipartizanske enote vendarle vzel pod svoje okrilje in jih organiziral v okviru Prostovoljne protikomunisti čne milice. 706 “Milizia volontaria antico- munista” (MVAC), kot je v za četku avgusta 1942 poi- menoval te doma če oddelke general Robotti , je bila do- kon čno ustanovljena decembra 1942 707 in vaške straže so tako ob boku italijanskih enot in na lokalni ravni delno tudi samostojno z oboroženo akcijo nastopile pro- ti partizanskim enotam. Čeprav so bile formalno vaške straže kolaboracionisti čna formacija, pa so vsebinsko 703 Deželak Bari č , Osvobodilna fronta in dr. Lambert Ehrlich , str. 347. 704 Mlakar , Za četki oboroženih oddelkov protirevolucionarnega tabora v Ljubljanski pokrajini, str. 656, 657. 705 Mlakar , Nekaj splošnih razmišljanj ter vprašanj o pojavu kolaboracije, str. 1001. 706 Mlakar , Oblike in razsežnosti nasilja v delovanju slovenskega protipartizanskega tabora med drugo svetovno vojno, str. 78. 707 Mlakar , Za četki oboroženih oddelkov protirevolucionarnega tabora v Ljubljanski pokrajini, str. 657. 309 ODNOS OSVOBODILNE FRONTE DO PROTIREVOLUCIONARNEGA TABORA, SREDINE, VERE ... imele izrazito samoobrambni in protirevolucionarni na- boj. 708 Z ustanovitvijo vaških straž so komunisti dobili še enega, tokrat doma čega nasprotnika in 14. avgusta je Kardelj v pismu Vladimirju Popovi ću pisal, da je sedaj “naša osnovna naloga uni čenje bele garde. Že prehaja- mo v napad. Če bomo uspeli razbiti dva ali tri njihove centre, tedaj bo položaj v Sloveniji dokon čno rešen v našo korist.” Tu je seveda razvidno, da v prvi vrsti ni šlo za dokon čno rešitev oziroma zmago v drugi svetovni voj- ni, ampak je, kot je tedaj dejal eden od bivših narodnih poslancev, pri vsem tem: “…žalostno samo to, da se od- zgoraj pojavljata dve struji, ki sta ideološko nasprotni in gre samo v bistvu za to, kdo bo po vojski vodil ta narod”. 709 Po pri čevanju Vodetove naj bi Bebler Nagode- tu , ko je bil ta še v Osvobodilni fronti, pojasnil stališ če OF (komunistov) do vprašanja “bele garde”, kakor so za čeli ozna čevati vaške straže, z naslednjimi besedami: “Bela garda mora biti, ker jo potrebujemo. Če je ne bodo ustvarili klerikalci, jo bomo morali organizirati sami.” Tako je Nagode prišel do spoznanja, da so komunisti potrebovali belo in tudi plavo gardo ( četniki), da bi lah- ko uni čili vse, ki se niso uklonili njihovi nadvladi. Po njegovem mnenju je torej šlo za prevzem oblasti, kjer ni smel biti komunistom na poti nih če, ki bi mislil s svojo glavo, pa tudi korita komunisti niso hoteli deliti z nikomer. 710 Čeprav je bil skupni imenovalec protirevolucionar- nega tabora protikomunizem, pa so v drugih pogledih pri meš čanskih strankah prevladovala notranja na- sprotja in izrazita neenotnost. 711 V okviru t. i. meš čan- skega tabora je bilo namre č čutiti pomanjkanje nekega skupnega organa ali vsaj asociacije, ki bi po eni strani usklajevala skupno delo, po drugi strani pa opravljala funkcijo vrhovnega predstavnika oziroma glasnika celo- tnega tabora. Protirevolucija je delovala na dva na čina: legalno, se 708 Mlakar , Oblike in razsežnosti nasilja v delovanju slovenskega protipartizanskega tabora med drugo svetovno vojno, str. 78. 709 Mlakar , Upor ali kolaboracija – resni čna dilema?, str. 121. 710 Vode , Skriti spomin, str. 70, 71. 711 Mlakar , Ustaši in slovenska protirevolucija, str. 361, 362. 310 pravi v neposredni povezavi z okupatorjem, ter ilegalno, se pravi tudi v zvezi z vrhovnim poveljnikom razpadle jugoslovanske vojske generalom Dražo Mihailovi ćem , z londonsko vlado ter prek nje z zavezniki, seveda pred- vsem z zahodnimi. Delno se omenjena delitev na legalo in ilegalo pokriva z drugo možno delitvijo protirevolu- cionarnih sil – na tiste, ki so verovale v zmago fašisti č- nega tabora, ter tiste, ki so verjele v zmago zaveznikov. Čeprav je bila slednjih velika ve čina, pa je bila lo čnica večkrat zabrisana, saj so se tako eni kot drugi s svojo borbo proti NOG hkrati borili tudi za fašisti čno stvar. 712 Tudi Mihailovi ćev poveljnik za Slovenijo, major Novak , ki je bil, kot že re čeno, sprva s skupino aktivnih oficirjev bivše jugoslovanske vojske del OF, je na za četku sku- šal ustvariti temelje za dejavno četništvo, ki naj bi bilo usmerjeno tako protipartizansko kot tudi protiokupa- torsko. Sredi maja 1942 je na Dolenjsko napotil manjšo četniško enoto, ki naj bi se ji potem na podlagi mobiliza- cijskih pozivov pridružile še druge skupine. Enota, ki se je nekaj tednov predstavljala z lažnim imenom Štajerski bataljon, se je bojevala proti partizanom in tudi proti Italijanom, ker pa ni do čakala večje okrepitve, je zaradi vse ve čjega pritiska partizanov opustila svoje protioku- patorsko stališ če. Na podlagi privolitve majorja Nova- ka je Slovenska legija julija z italijanskim poveljstvom v Novem mestu sklenila dogovor o legalizaciji in oskrbi enote, tako da se je ta naslednji mesec kot stalna posto- janka utrdila v Šentjoštu pod Gorjanci in postala jedro poznejše t. i. Legije smrti. 713 V jeseni 1942 je torej v ospredje stopil notranji slo- venski spopad, za kar pa je partija skušala vso odgovor- nost pripisati nasprotni strani ter jo obenem čim prej zlomiti. 714 S tem se je pojavilo tudi vprašanje državljan- ske vojne. Čeprav je Kocbek v svoj dnevnik 1. septem- bra zapisal, da se odpira doba državljanske vojne, se je kasneje vodstvo OF zedinilo, da sme le-ta nastopiti 712 Mlakar , O politi čnih programih slovenske kontrarevolucije 1941–1945, str. 212, 213. 713 Mlakar , Za četki oboroženih oddelkov protirevolucionarnega tabora v Ljubljanski pokrajini, str. 657. 714 Deželak Bari č , Komunisti čna partija Slovenije in revolucionarno gibanje, str. 208. 311 ODNOS OSVOBODILNE FRONTE DO PROTIREVOLUCIONARNEGA TABORA, SREDINE, VERE ... šele “v najodlo čnejši fazi vojne, da usmeri njen vojaški razplet v napredno politi čno smer in utrdi oblast nove- ga reda”. 715 Vodstvo OF je tako ves čas poudarjalo, da na slovenskem ozemlju ni državljanske vojne, temve č samo vojna proti tujim okupatorjem in njihovim notra- njim pomo čnikom, oziroma kakor je povedal Kidri č na Zboru odposlancev slovenskega naroda: “Kolikor sme- mo govoriti o državljanski vojni, smemo govoriti samo o poskusu okupatorjevih doma čih hlapcev, da tako vojno zanetijo.” 716 Kocbek je v Tovarišiji sicer zapisal, da se strinja s Kardeljem , da družbene diferenciacije na splo- šno ne smejo zamenjati z državljansko vojno, vendar pa je v intervjuju z Borisom Pahorjem povedal, da “dr- žavljanske vojne ni mogel nih če ve č ustaviti, čeprav na partijski strani o njej ni smel nih če ve č govoriti”. 717 Mnenja o tem, ali je bila med drugo svetovno voj- no pri nas državljanska vojna ali ne, so razli čna tudi v strokovni in širši javnosti. Medtem ko Mlakar zapiše, da je bojevanje proti partizanom sicer dobivalo zna čil- nosti državljanske vojne, vendar po formalnih kriteri- jih to ni bila, pa tudi konkretno gledano so bile vaške straže kljub svoji števil čnosti ves čas v defenzivi in v kon čni črti precej šibkejši dejavnik kot partizani, saj jim italijanske oblasti niso dopustile organiziranja na višji stopnji in tudi ne boljše oborožitve, 718 France Bu- čar v svoji monografiji po drugi strani zagovarja mne- nje, da je to vsekakor bila državljanska vojna, in zapiše, da o državljanski vojni govorimo takrat, ko državljani niso pripravljeni svojih sporov reševati na na čin, kot ga predvideva ustava, ampak ho čejo svoja razli čna stali- š ča in interese uveljaviti na vsak na čin, tudi z orožjem. Dokler se spori ali “Spor” rešujejo z nasiljem, z mo čjo orožja, torej po njegovem mnenju govorimo o državljan- ski vojni. 719 Čeprav Izjava o narodni in državljanski umiritvi, ki 715 Kocbek , Tovarišija, str. 191, 244. 716 ARS, AS 1487, t.e. 43, Zbor odposlancev slovenskega naroda, govor tovariša Borisa Kidri ča . 717 Kocbek , Svoboda in nujnost , str. 308. 718 Mlakar , Oblike in razsežnosti nasilja v delovanju slovenskega protipartizanskega tabora med drugo svetovno vojno, str. 78. 719 Bu čar , Rojstvo države, str. 220, 221. 312 jo je 5. marca 1990 izdalo predsedstvo Socialisti čne Re- publike Slovenije, pravi, da je o državljanski vojni pri nas mogo če govoriti le v “prenesenem pomenu”, češ da je “druga stran” sodelovala z okupatorjem in je bila torej njeno direktno orodje (še posebej po tem, ko je sloven- sko domobranstvo s prisego potrdilo svoje delovanje z okupatorjem in bilo sestavni del njenih sil), to po mne- nju Spomenke Hribar ne spremeni dejstva, da je šlo za državljanski spopad ljudi dveh razli čnih politi čnih opcij, za spopad, ki je bil v nekaterih obdobjih celo mo čnejši kakor z okupatorjem. 720 Pod vplivom zaostrenih odnosov med obema tabo- roma je nastalo tudi pismo Franca Leskoška Edvardu Kardelju : “Strinjam se, pa tudi Matija (Ivan Ma ček – op. avt.) se strinja, da smo bili preve č liberalni proti bega, in bo treba vre či parolo med ljudstvo, pa ne samo to tudi, zaostriti bo treba borbo proti bega: bega ni č ve č izpuš čati temve č vse pobiti, kar se dobi z orožjem v roki njihova posestva pa požigati. Elementi ki niso belogar- disti čni, a so pri bega radi strahu ali karkoli, morajo priti do prepri čanja, da je nemogo če sedeti na dveh sto- lih in da se bodo morali odlo čiti za ali proti. Oni morajo vedeti, da jim od partizanske vojske grozi isto kakor od italijanske. Če so pošteni se bodo odlo čili za predajo in se priklju čili partizanom in se z njimi borili proti oku- patorjem, kdor pa to ne naredi pa naj dobi kroglo in mu naj zgori dom. Treba bo tudi napisati letak v katerem se to stališ če pove in te elemente v bega obvesti.” 721 Zaostritev je dosegla vrhunec z atentatom VOS-a na dr. Marka Natla čena 13. oktobra 1942. Ta “tragi čna smrt” pa po mnenju Kocbeka “pomeni z drugimi likvida- cijami vred zgodovinski prelom. Ta prelom obstoji v tem, da likvidacija pomeni ne le pravi čno kazen za izdajalsko sodelovanje, temve č pomeni tudi silovito javljanje nove- ga prava in nove pravice. (…) Dosedanje revolucije kažejo, da se ta prelomni tre- nutek veže s smrtjo tirana. Najbolj pateti čno je to po- kazala francoska revolucija, najbolj dosledno pa okto- brska revolucija. Revolucionarna volja s kaznovanjem 720 Hribar , Dolomitska izjava, str. 261, 262. 721 DOO NOG, knjiga 10, dok. 20. 313 ODNOS OSVOBODILNE FRONTE DO PROTIREVOLUCIONARNEGA TABORA, SREDINE, VERE ... tirana odpravlja staro in ustvarja novo. Druga čne pro- cedure zgodovina ne pozna in ne prizna.” 722 Likvidacija Natla čena je bila torej bistven izraz iz- vajanja revolucije, saj je bil usmr čen najvišji predstav- nik nekdanje politi čne oblasti, ki je poleg tega, da je bil spoznan za vodjo in organizatorja politi čne organizaci- je “bele garde”, ozna čen tudi za glavnega eksponenta londonske vlade, s katero je imel stike. To je bil za re- volucionarno oblast celo ve čji “greh”, saj je to pomeni- lo, da je bil predstavnik jugoslovanske kraljeve oblasti v Sloveniji, oblasti, ki jo je želela komunisti čna partija oziroma narodnoosvobodilno gibanje zamenjati oziroma jo je zamenjalo septembra 1941 z ustanovitvijo SNOO. Z njegovo smrtjo pa je bil dejansko in tudi simboli čno odstranjen najvišji predstavnik prejšnje jugoslovanske oblasti v Sloveniji. 723 Kljub temu je bila zaradi negativnega odmeva v jav- nosti in povra čilnih ukrepov italijanskih okupatorjev, ki so ustrelili 24 talcev, med katerimi so padli tudi neka- teri vidni člani OF, kot npr. člani Sokola Janez Poren- ta , Lojze Lubej in Dušan Podgornik , to vseeno zadnja v nizu “justifikacij”, ki jih je izvedlo narodnoosvobodilno gibanje v letu 1942. 724 Likvidacije so obsojali celo nekateri privrženci OF. Že Kocbek je predlog o likvidaciji dr. Lamberta Ehrlicha in dr. Marka Natla čena ozna čil za neumestnega, “ker pri ča o nervozi, ki prihaja iz neto čnega poznavanja bele garde in njene mo či”, vendar je kasneje usmrtitve celo odobraval. Med ljudi, ki so najbolj tankovestno razmi- šljali o teh vprašanjih, sodi Lojze Ude , ki si je prizadeval na obe nasprotujo či si strani vplivati pomirjevalno: 725 “V razgovorih z Alešem (Stanovnikom ) in Brecljem sem bil proti temu streljanju absolutno in brezpogojno, na za- gotavljanje Breclja , da se vsak primer to čno in natan čno preiš če, pa sem v referatu samem to stališ če spremenil tako, da zasluži takojšnjo smrtno kazen oni izdajalec, ki s svojim izdajalskim nastopanjem ogroža življenje 722 Kocbek , Tovarišija, str. 266, 267. 723 Čepi č , Nekaj stopinj revolucije v pluralni dobi, str. 103. 724 ARS, AS 1643, t.e. 68, Tone Fajfar : Osvobodilna fronta slovenskega naroda. 725 Deželak Bari č , Osvobodilna fronta in dr. Lambert Ehrlich , str. 349. 314 Slovencev. Enako stališ če sem zastopal seveda naspro- ti Kidri ču . Pozneje, aprila 1942, sem zlasti pod vtisom uredbe o talcih izpremenil svoje stališ če zopet tako, da sem bil absolutno proti vsakemu streljanju.” Ude je bil namre č prepri čan, da je z nepremišljenim in agresivnim nastopanjem OF dajala svojim nasprotnikom v roke ar- gumente, ki so bili “brez primere bolj realni in u činkoviti kakor vsa antikomunisti čna gonja ali propaganda stra- hu za katoliško vero, za Jugoslavijo in monarhijo”. 726 Lojze Ude , ki je imel kot posrednik pri poskusih pomiritve med obema taboroma veliko vlogo, je izrazil veselje ob pozivu vodstva OF “belogardistom”, “naj ra- di enotnosti slovenskega naroda prenehajo z borbo”, in ob njihovi obljubi, da bo “tistim belogardisti čnim vodi- teljem, ki bodo sledili temu pozivu, odpuš čeno”. Prav tako je z velikim zadovoljstvom bral tako poro čilo IOOF z dne 22. julija 1943 članom plenuma kot tudi letak z naslovom “Slovenci!” z dne 27. julija, katerih vsebina naj bi po njegovih besedah olajševala njegovo delo “za čim enotnejši nastop slovenskega naroda”. Vendar pa je že čez dva dni, 29. julija, IOOF zopet spremenil taktiko in v okrožnici, podpisani od organizacijskega tajnika za IOOF, Marijana Breclja , pozival na boj proti “beli gardi” in grozil s smrtjo “belogardisti čnim” voditeljem. Pri tem je Ude zapisal: “Kako je mogo če, da se v dveh dneh tako iz temelja izpreminjajo pogledi na položaj in smernice zastopanja! In kaj naj si mislimo o inteligenci propa- gande, ki letaku z naslovom ‚Slovenskemu narodu!‘, v katerem čisto konkretno odreja splošno mobilizacijo za narodno osvobodilno vojsko, prilaga leta ček, v katerem rohni na belo gardo, češ da laže, da je OF odredila mo- bilizacijo! Človek ima, kakor re čeno, čisto katastrofalne ob čutke. Ob čutek ima, da v najodlo čilnejši fazi sloven- ske narodno osvobodilne borbe vodstvo izgublja živce in glavo.” 727 Ude je pozival vodstvo OF, naj proti doma čim po- liti čnim nasprotnikom nastopa čim bolj premišljeno in 726 ARS, AS 1487, t.e. 23, Pismo Lojzeta Udeta iz Ljubljane, ki ga s pripisom z dne 18. avgusta 1943 pošilja Matevž (Vlado Krivic ) CK KPS, 10. avgust 1943; Ude: Moje mnenje o položaju, str. 98–102. 727 Prav tam. 315 ODNOS OSVOBODILNE FRONTE DO PROTIREVOLUCIONARNEGA TABORA, SREDINE, VERE ... čim manj nasilno, kar je utemeljil s slede čim argumen- tom: “Tem bolj sklenjena bo notranja fronta slovenske- ga naroda in tem slabotnejše bodo pozicije reakcije, tem večji bodo uspehi narodnoosvobodilne borbe.” 728 Vendar pa se poskusi pogajanj, ki so potekali v strogi tajnosti, niso premaknili z mrtve to čke in 20. avgusta 1943 je Lojze Ude v pismu Šmajdu svoje ob čutke ob tem izrazil z naslednjimi besedami: “S tem je moje delo, ki se je vr- šilo tudi v duhu teženj OF v zadnjih mesecih, kon čano. Nadaljnje posredništvo nima nobenega smisla ve č. V duhovnem ozra čju ilegalnosti, najbolj nesmiselne tajin- stvenosti in najbolj demagoške blebetavosti, sovraštva in splošnega vsestranskega nezaupanja človek nikdar ne ve, kaj je in kaj ni sporo čeno na naslov, kamor spa- da. Ne ve pa tudi, kako in komu sploh naj človek to, kar ve, sporo ča dalje. Gordijski vozel tega zadnjega po- misleka sicer presekavam s tem poro čilom, v katerem navajam vse, kar bistvenega o stvari vem in mislim.” 729 Po kapitulaciji Italije so bile skoraj vse do konca vojne ob razli čnih priložnostih sicer še izre čene posame- zne pobude in razmišljanja o potrebi po notranji pomi- ritvi, vendar je bila njihova vloga povsem obrobna. Ure- sni čila pa se je Udetova napoved, da če ne bo doseženo premirje, “se bo, sode č po današnji duhovni nastroje- nosti, vnela po odhodu Italijanov, vsaj v ljubljanski po- krajini, še strašnejša državljanska vojna, kakor divja že danes”. 730 728 Prav tam. 729 Godeša , Kdor ni z nami, je proti nam, str. 240. 730 Godeša , Poskusi pomiritve med sovražnima taboroma, str. 683. 316 V drugi polovici leta 1941 sta se torej po časi obliko- vala antagonisti čna tabora, ki sta svoje nasprotje spr- va izražala predvsem z agitacijo in propagando. Pri tem sta obe strani skušali na svojo stran pritegniti čim ve čji del slovenskega prebivalstva ali vsaj vplivnih politi čnih osebnosti, vendar je kljub poznejši tako reko č nasil- ni diferenciaciji, ki sta jo izvajala oba tabora, velik del prebivalstva in vplivnih ljudi ostal zunaj izrecne opre- delitve oziroma so obstali nekako na sredini med ome- njenima taboroma. 731 Tako je oktobra 1941 Slovenski poro čevalec s člankom “Naprej in samo naprej” pozval t. i. “sredino”, naj se opredeli, saj se “tudi tisti ljudje, ki se zaradi neodlo čnosti, osebnih ambicij ali zaradi pre- majhne zgodovinske razvidnosti ne opredeljujejo niti za OF niti za narodno izdajalsko reakcijo in se zato gibljejo v nekaki ‚sredini‘, ne bodo mogli dolgo vzdržati na svoji mrtvi to čki in to zato ne, ker bodo morali vedno jasneje spoznavati, da s svojim po čenjanjem dejansko krepijo le reakcijo in njeno protinarodno stališ če”. 732 S problemom politi čne sredine se je vodstvo OF ukvarjalo že poleti 1941, ko je hotelo k sodelovanju pri- tegniti tudi katoliško skupino, katere najpomembnejša predstavnika sta bila Andrej Gosar in Jakob Šolar . Go- sar , ki naj bi bil celo dolo čen za voditelja SLS, je bil kriti- 731 Mlakar , Oblikovanje politi čne sredine, str. 631. 732 ARS, AS 1547, t.e. 69, Slovenski poro čevalec, leto II, št. 20, 11. oktober 1941, Naprej in samo naprej! Odnos Osvobodilne fronte do sredine 317 ODNOS OSVOBODILNE FRONTE DO PROTIREVOLUCIONARNEGA TABORA, SREDINE, VERE ... čen do ravnanja Natla čenovega kroga v za četnem obdo- bju italijanske okupacije, poleg tega pa je imel zelo svo- jevrstne in demokrati čne vizije o socialni in gospodarski ureditvi družbe. Vendar se na pogajanjih z vodstvom OF avgusta 1941 ta katoliška sredina ni odlo čila za pristop, saj sta jo motili prezgodnja odlo čitev za oborožen boj ter preve č poudarjena vodilna vloga komunistov. 733 V pogo- voru med Gosarjem in Kidri čem je Gosar celo dejal, da se zaveda, da bo prišlo do državljanske vojne, v kateri bodo zmagali komunisti, a je pri tem dodal: “Toda kljub temu ne morem z vami ne danes ne takrat.” 734 Ko so se jeseni 1942 zaostrila nasprotja med tabo- roma, se je vodstvo osvobodilnega gibanja zavedalo tudi politi čne ofenzive protirevoluconarnega tabora, usmer- jene v osamitev KPS in razbitje OF ter v odtegnitev sre- dnjih slojev, zato se je odlo čilo razširiti socialne in druž- bene temelje celotnega gibanja. Tako so zopet za čeli po- zivati še neopredeljene, ki so bili najbolj izpostavljeni pritiskom nasprotnikove propagande, naj se pridružijo osvobodilnemu gibanju. Stike z njimi so predstavniki OF navezovali na razli čne na čine, od osebnih obiskov v Ljubljani do pisem, ki so jih v Ljubljano pisali njihovi predvojni znanci, ki so že bili v partizanih. 735 Tako je vodstvo krš čanskosocialisti čne skupine 1. oktobra 1942 v pismu Šolarju zapisalo: “Bliža se to, če- sar OF nikoli ni hotela, niti zdaj niti pozneje, državljan- ska vojna. Njeni za četki so že tu. Velika skrb, iskrena in odločna volja OF je in bo ostala, da jo prepre či in zadr- ži. (…) Državljanska vojna je najve čja nevarnost za slo- venski narod. Naloga vsega naroda je, da to nevarnost odpravi. V tej novi notranje politi čni bazi igra odlo čilno vlogo odgovornost, ki jo čuti OF in ki jo čutijo vsi pristni Slovenci izven OF. Na tej zelo stvarni bazi more priti do zelo stvarnega sodelovanja vseh tistih, ki so proti drža- vljanski vojni. In v duhu te odgovornosti Vam izro čamo vabilo vodstva OF, da se pridružite tej vsenarodni akciji zoper državljansko vojno. Vodstvu OF je mnogo do tega, da se ustvari realna povezanost vseh poštenih Slovencev 733 Mlakar , Oblikovanje politi čne sredine, str. 631. 734 Vidmar , Obrazi, str. 369. 735 Godeša , Utrditev Osvobodilne fronte in odnos do nove Jugoslavije, str. 673. 318 proti beli gardi kot netilki državljanske vojne in da se po iniciativi te politi čno moralne povezanosti vseh poštenih Slovencev ustvari novo ozračje na Slovenskem.” 736 Pridobivanje sredincev je potekalo na ve č ravneh. Sokoli naj bi delovali med liberalno sredino, katoli čani v OF pa med katoliško. Še posebej prizadeven je bil Koc- bek , ki je z osebnimi pismi vabil k sodelovanju predvoj- ne znance in znane osebnosti iz katoliških vrst, kot so bili Frane Saleški Finžgar , dr. France Koblar , dr. Anton Trstenjak in Janez Janžekovi č . Z nekaterimi sredinski- mi politiki so se v Ljubljani dogovarjali tudi komunisti Prežihov Voranc , Boris Ziherl in Vladimir Krivic , ki so obiskovali in prepri čevali ugledne ljudi, naj se priklju či- jo OF. Pri tem so se izogibali postavljanju kakršnih koli idejnih zahtev, ki bi ovirale sodelovanje, in so za vklju- čitev v OF zahtevali zgolj jasno obsodbo “bele garde” kot netilca državljanske vojne, vendar kljub temu pri prido- bivanju sredinskih politikov niso bili uspešni. 737 Vodstvo OF je celo skušalo ponovno pridobiti Go- sarjevo skupino, vendar brez uspeha, saj je bila sku- pina že vpeta v delovanje protirevolucionarnega tabora in je priznavala avtoriteto Draže Mihailovi ća oziroma je dejavno delovala v okviru Slovenske zaveze. Idejno je to- rej ta skupina sodila v protirevolucionarni tabor in tako pravzaprav ni bila prava sredina. Prav tako neuspešna so bila zaradi vprašanja kontinuitete Jugoslavije, mo- narhije in Mihailovi ća tudi pogajanja z Mlado JNS. 738 Takšen razplet pa ni bil pogodu vodstvu osvobodilnega gibanja. Če so avgusta 1941 vse tiste, ki so ostali zu- naj OF, še imenovali “suhe veje na živem narodovem telesu”, 739 jih je spomladi 1943 Kidri č v članku “Dejan- ska vloga ‚sredine‘“ ozna čil za navaden privesek “bele garde” oziroma špekulante brez na čel, za katere naj ne bi bilo prostora v tedanjih politi čnih razmerah. 740 Tudi nekomunisti čni člani OF, kot sta bila npr. Ko- cbek in Fajfar , tedaj o politi čni sredini niso imeli do- brega mnenja. Tako je vodstvo krš čanske skupine v OF 736 Zapuš čina Jožeta Dolenca . 737 Godeša , Utrditev Osvobodilne fronte in odnos do nove Jugoslavije, str. 667. 738 Mlakar , Oblikovanje politi čne sredine, str. 631. 739 Tršan , OF v Ljubljani, str. 12. 740 Kidri č , Zbrano delo, knjiga 1, str. 299. 319 ODNOS OSVOBODILNE FRONTE DO PROTIREVOLUCIONARNEGA TABORA, SREDINE, VERE ... v svoji okrožnici številka 9 zapisalo, da tretjega izhoda ni, in dodalo, da “kdor misli, da se ne more odlo čiti in ga preganjajo utvare neke tretje odlo čitve, se s tem že odloča za reakcijo”. 741 Težnja po poenotenju je namre č krepila nestrpno ozra čje ideološkega izklju čevanja, ki ni dopuš čalo pluralnosti ter razli čnih možnosti. Tako sta oba antagonisti čna tabora vodila politiko po na čelu, kdor ni z nami, je proti nam, ki je bilo sicer geslo domo- brancev, a so podoben odnos imeli do vseh, ki so ostali zunaj OF, tudi v revolucionarnem taboru. 742 Maja 1943 je vodstvo OF obnovilo pogovore s sredi- no, ki pa prav tako niso dosegli želenega uspeha. Izvršni odbor OF je 7. maja 1943 namre č izdal okrožnico, ki je govorila o odnosu do sredine in vnovi čni navezavi z njo, a če je bil še jeseni 1942 poglavitni namen OF odtegni- ti jo od oborožene protirevolucije, je bil spomladi 1943 osrednji razlog za vnovi čno navezavo stikov s sredinci onemogo čiti jim, da bi postali samostojen politi čni de- javnik. Na podlagi ocene mednarodnega razvoja dogod- kov se je zdela politi čna sredina vse nevarnejša in je bila tedaj celo ocenjena kot najve čji nasprotnik gibanja. Za- to je okrožnica zapovedovala, da je “nujno potrebno (…) lo čiti in diferencirati ‚sredince‘, ki omahujejo, od zagri- zenih sredinskih organizatorjev (…). Prve je treba prite- govati k sodelovanju, druge brezpogojno in brezobzirno razkrinkati kot pomo čnike narodnih izdajalcev.” 743 Med- tem ko je katoliški krog (Gosar , Šolar , Fabijan ) neomaj- no vztrajal pri svojem odklonilnem stališ ču, so nekateri privrženci liberalne sredine sicer omahovali in se celo pridružili OF (dr. Dinko Puc ), vendar vidnejših dosežkov tudi pri njih ni bilo. 744 Če je “ljubljanska sredina” idejno sodila v protire- volucionarni tabor, pa se je na Primorskem razvila sre- dina v pravem pomenu besede. Primorska sredina se je do OF opredelila pozitivno, vendar sta jo motila vodilna vloga komunistov in zanikanje Mihailovi ćeve avtoritete. 741 ARS, AS 1502, t.e. 2, Okrožnica št. 9 vodstva krš čanske skupine v OF – aktivi- stom krš čanske skupine v osvobodilni fronti, 1. marec 1943. 742 ARS, AS 1515, t.e. 3, Slovensko domobranstvo, leto I, št. 1 /3. VIII. 1944, Jasna beseda. 743 Godeša , Utrditev Osvobodilne fronte in odnos do nove Jugoslavije, str. 673. 744 Prav tam. 320 Po drugi strani pa je obsodila tudi nastanek in delovanje vaških straž in kasneje domobranstva. Z dosledno sre- dinsko držo je sredini v veliki meri uspelo prepre čiti ra- zvoj državljanske vojne na Primorskem, vendar je konec leta 1944 idejni voditelj sredine dr. Engelbert Besednjak ugotavljal, da ni ve č razlogov za nadaljnji obstoj in delo- vanje sredine, ter zahteval priklju čitev oziroma podporo OF in Titu . Tako je ob koncu vojne primorska sredina tudi javno podprla priklju čitev Primorske k tedaj že o či- tno komunisti čni Sloveniji oziroma Jugoslaviji. 745 745 Mlakar , Goriška sredina, str. 325–333. 321 ODNOS OSVOBODILNE FRONTE DO PROTIREVOLUCIONARNEGA TABORA, SREDINE, VERE ... Vodstvo OF je organiziralo tudi obširno akcijo za pridobivanje katoliških duhovnikov, ki naj bi potrdili vsenarodni zna čaj OF ter dokazali, da osvobodilno gi- banje ni brezversko in da ni usmerjeno proti katoliški veri. 746 Formalno gledano je OF kot organizacija in kot gibanje, ki je zajelo velik del slovenskega naroda, bila namre č že zaradi svoje množi čnosti organizacija ve čin- sko verujo čih ljudi. Katolištvo je bilo tako mo čno zasi- drano v slovenski družbi, da ga je vodstvo OF moralo upoštevati in se do posameznih vprašanj, povezanih z njim, javno opredeljevati. 747 Vodstvo OF je zato ve čkrat poudarilo svoje svetov- nonazorsko stališče in takšna naravnanost je razvidna tudi v “Izjavi celotne Osvobodilne fronte”, ki jo je obja- vil Slovenski poro čevalec 14. februarja 1942 in se gla- si: “Osvobodilna fronta slovenskega naroda se pravno in moralno obvezuje, da bo vedno in povsod spoštovala verska čustva katoli čanov in dosledno dopuš čala svo- bodno izpovedovanje krš čanskega prepri čanja ter prak- ti čno izvrševanje verskih in cerkvenih dolžnosti. Zato pa želimo, da se v skladu s potrebami novega življenja naroda katoliška cerkev na Slovenskem nasloni na svo- je lastne sile ter svobodno in popolnoma zaživi iz njih. Kristjani in nekristjani OF so prepri čani, da bo na ta na čin najbolje zavarovana svoboda verskega in cerkve- 746 Godeša , Utrditev Osvobodilne fronte in odnos do nove Jugoslavije, str. 667. 747 Deželak Bari č , Škof dr. Gregorij Rožman v lu či partizanske propagande, str. 355. Odnos Osvobodilne fronte do duhovnikov, Cerkve in vere 322 nega življenja kakor svoboda izpovedovanja svetovnih nazorov sploh.” 748 Najve čje breme pri snubljenju duhovš čine sta si razdelila KPS in krš čanskosocialisti čna skupina. Da bi jih laže pritegnili k sodelovanju z OF, je KPS pono- vila na čelne izjave o svobodi verskega izražanja, pod- prte z zagotovili iz sovjetske ustave iz leta 1936. 749 V razmerah revolucijskega narodnoosvobodilnega boja je bilo namre č na splošno pa tudi znotraj same OF naj- pomembnejše, kakšno razmerje bo do verskega vpra- šanja vzpostavila KPS, zato je Centralni komite KPS 1. maja 1942 izdal “Izjavo CK Komunisti čne Partije Slo- venije o svobodi svetovnega nazora in verskega udej- stvovanja”. V tej izjavi je re čeno: “Kakor vse temeljne skupine v OF tako je tudi Komunisti čna Partija Slove- nije v sporazumu Osvobodilne fronte slovenskega na- roda zajam čila Slovencem v splošnem, slovenskim ka- toli čanom pa še posebej svobodo svetovnega nazora in verskega udejstvovanja za sedanjost in bodo čnost.” 750 Želeli so pokazati, da spoštujejo in upoštevajo verske obi čaje, zato so za čeli tudi v partizanskih enotah pra- znovati boži č, januarja 1943 pa so uvedli položaj ver- skega referenta pri Glavnem poveljstvu slovenskih par- tizanskih čet. 751 Komunisti so glede odnosa do vere namre č imeli naslednjo taktiko: z ni čimer ne izkazovati nestrpnega ali celo sovražnega odnosa do vere ter verujo čih in tako z osebnim vzgledom dokazovati, da je komunistom vsa- kršno bojevito brezbožništvo tuje. Ve čkrat so poudar- jali, da vernost ni prepreka za vstop v partijo, obenem pa so bili prepri čani ali pa so vsaj pri čakovali, da bodo verni člani (in nasploh človeštvo) v novih in bolj pro- svetljenih družbenih razmerah na osnovi “znanstvene utemeljenosti” sami, brez prisile, svetovni nazor spre- menili, se pravi sprejeli materialisti čni pogled na svet 748 Deželak Bari č , Osvobodilna fronta Slovenskega naroda in njen odnos do vere, str. 97, 98. 749 Godeša , Utrditev Osvobodilne fronte in odnos do nove Jugoslavije, str. 667. 750 ARS, AS 1643, t.e. 20, Izjava CK KPS o svobodi svetovnega nazora in verskega udejstvovanja, maj 1942; Delo, št. 2, str. 132. 751 Godeša , Utrditev Osvobodilne fronte in odnos do nove Jugoslavije, str. 668. 323 ODNOS OSVOBODILNE FRONTE DO PROTIREVOLUCIONARNEGA TABORA, SREDINE, VERE ... in se odrekli veri kot ne čemu nazadnjaškemu ali celo mračnjaškemu. 752 Najbolj gore ča za raz čiš čevanje versko-cerkvenih vprašanj pa je bila med frontnimi skupinami skupina krš čanskih socialistov, ki je bila obenem tudi najbolj primerna, da se je v imenu OF obra čala na krš čansko javnost, ji tolma čila splošna frontna in lastna specifi čna tozadevna stališ ča ter vzdrževala stike s pomembnimi osebnostmi katoliško-cerkvenega življenja. Kot skupi- na “katoli čanov v OF” je izdala tudi ve č spomenic. Ena izmed njih, iz konca leta 1942, ima naslov “Slovenski kristjan, v boj zoper belo gardo!” in predstavlja poziv k nastopu proti doma čim nasprotnikom OF. V tej zvezi je re čeno: “Slovenski kristjani se z vso odlo čnostjo pri- družujemo svojim tovarišem v OF, v borbi slovenskega ljudstva proti narodnim izdajalcem in netilcem drža- vljanske vojne. V tej borbi nas od ostalih tovarišev v OF ne lo či niti pi čica razlike.” Slovenski kristjani naj bi bili še posebej dolžni nastopiti proti “beli gardi”, ker so odločni nasprotniki klerikalizma kot “najve čje nesre če za slovenski katolicizem”, kajti “nih če mu ni toliko ško- doval kakor izrabljanje vere v politi čne in družbene na- mene”. Z retori čnim vprašanjem: “Ali je še kje ve čje na- sprotje od tega, da se krš čanski pripadniki slovenskega ljudstva v imenu krš čanstva borijo proti slovenskemu krš čanskemu ljudstvu?”, pa je spomenica opozorila na usoden proces razkola med katoli čani. Dalje spomeni- ca pravi, da je govorjenje, da je vera v nevarnosti, ker da bodo komunisti porušili cerkve, da bodo partizani pomorili duhovnike, da bo OF prepovedala versko ži- vljenje, demagoško govorjenje. In zaklju čuje: “Ne verujte nikomur, ki prihaja z orožjem branit vero, verujte le ti- stemu, ki jo brani s svojim vzornim verskim življenjem. Versko in cerkveno življenje na Slovenskem nista in ne bosta ogroženi. Nasprotno, OF in Komunisti čna Partija sta dali slovesno izjavo, da bosta spoštovali in varovali javno in zasebno versko in cerkveno življenje na Sloven- skem, in se to na povsem svobodnem ozemlju tudi iz- vaja. Nasprotno pa so Italijani, s katerimi sodeluje Bela garda, demolirali in oplenili že nekaj cerkva, da sploh 752 Godeša , Kdor ni z nami, je proti nam, str. 189. 324 ne govorimo o njihovih nemških zaveznikih.” Množi čni izgoni duhovnikov in protikatoliške vsebine nacizma so bile namre č, po prepri čanju OF, trden dokaz, da nemški okupator ne ogroža samo slovenskega naroda, ampak tudi njegovo vero. 753 Na Gorenjskem in Štajerskem so okupatorji du- hovnike skoraj brez izjeme izgnali, nekaj je bilo pobitih, marsikateri pa je kon čal v koncentracijskem taboriš ču, medtem ko so bili primorski duhovniki zaradi svo- je predvojne izkušnje pove čini izrazito protifašisti čno usmerjeni in so zato sodelovali z OF. Najbolj zaostreni odnosi med Cerkvijo in OF so torej vladali v Ljubljanski pokrajini. Lojze Ude je duhovnikom o čital, da glede sodelova- nja s komunisti vedno znova citirajo slede či odlomek iz okrožnice Divini Redemptoris papeža Pija XI .: “Komuni- zem je nekaj bistveno slabega, zato prav v nobeni re či ne bo z njim sodeloval, komur je mar krš čanske kulture”, medtem ko glede odpora proti okupatorjem v najrazli č- nejših variacijah ponavljajo na čelo, da je vsaka oblast od boga, da je tudi okupatorska oblast zakonita oblast in da se ji torej ni upirati. 754 Skupina slovenskih kato- li čanov v OF pa je po drugi strani zavra čala in obsojala vsakršno sodelovanje z okupacijskimi oblastmi in po- udarjala dolžnost slovenskih kristjanov, da se fašizmu uprejo, ker da ta predstavlja ne le narodovo, temve č tu- di duhovno smrt. Zatrjevala in dopovedovala je, da tisti, ki rešuje narod, rešuje tudi njegovo krš čanstvo. Kdor pa, nasprotno, rešuje le krš čanstvo brez skrbi za narod, ta v razmerah okupacije brezpogojno uni čuje narod in osnovo, iz katere raste sleherno zdravo duhovno in ver- sko življenje. Zato mora veljati za slovenske kristjane dvojni zakon samoobrambe, se pravi v verskem in naci- onalnem pomenu, ker “fašizem enako ogroža slovenstvo in krš čanstvo”. 755 Kocbek je v svoj dnevnik tako zapisal, da je duh okrožnice Divini Redemptoris teoreti čen, ozi- 753 Deželak Bari č , Osvobodilna fronta Slovenskega naroda in njen odnos do vere, str. 98–103. 754 ARS, AS 1643, t.e. 17, Referat Lojzeta Udeta na skupnem sestanku belokranj- skih duhovnikov in aktivistov OF v sredo, 13. septembra 1944, v Črnomlju; Ude , Moje mnenje o položaju, str. 142. 755 Deželak Bari č , Škof dr. Gregorij Rožman v lu či partizanske propagande, str. 357. 325 ODNOS OSVOBODILNE FRONTE DO PROTIREVOLUCIONARNEGA TABORA, SREDINE, VERE ... roma celo neživljenjski, saj je okrožnica omejena zgolj na ideološko razmerje med obema nazoroma, med kr- ščanskim in dialekti čno materialisti čnim, ne obravnava pa družbenopolitičnega in moralnega aspekta. Krš čan- stva in komunizma namre č po Kocbekovem mnenju ni mogo če primerjati na isti ravni, ker imata razli čno na- ravo in razli čne smotre. Od krš čanstva kot religije tako ni mogo če pri čakovati politi čnega in družbenega delo- vanja, od komunizma pa obratno ni mogo če pri čakova- ti, da bi se polnoveljavno posvetil človekovim duhovnim težnjam in potrebam, ki presegajo čas in prostor. 756 Odnosi med OF in Cerkvijo na Slovenskem so ne- izogibno dobivali zna čaj politi čnega vprašanja. Osvobo- dilna fronta si je pri tem prizadevala pridobiti čim ve čje število duhovnikov oziroma vsaj dose či njihovo nev- tralnost v razmerah razraš čajo čega se državljanskega spora, 757 zato se je vodstvo OF januarja 1943 ponovno obrnilo neposredno na ljubljanskega škofa Rožmana s prošnjo, naj skuša duhovš čini prepre čiti delovanje proti njej. 758 Vodstvo OF je sicer že leta 1941 želelo stopiti v stik s škofom in so mu 30. novembra tudi poslali daljšo spo- menico, v kateri so opredelili svoje delo in cilje, a škof je odklanjal vsak oseben stik in pismen odgovor, odnosi med njimi pa so se še zaostrili, ko je škof po likvidaciji VOS-a Fran čka Župca in Jaroslava Kiklja razglasil za “krščanska mu čenika”, češ da sta padla kot žrtvi pro- tiverskega terorja, ter imel 20. marca v stolnici pridigo, v kateri je nastopil proti OF. 759 Nedvoumna škofova ob- sodba umorov je bila za OF o čitno tako šokantna in za- radi širokega ogor čenja Ljubljan čanov nad usmrtitvami politi čno ob čutljiva, da je šla v širok javen protinapad. 760 Kljub temu sta mu januarja 1943 zopet pisala naj- prej Metod Mikuž , ki je bil do kapitulacije Italije edi- ni duhovnik, ki se je priklju čil partizanski vojski, in pa 756 Kocbek , Tovarišija, str. 366, 367. 757 Deželak Bari č , Osvobodilna fronta Slovenskega naroda in njen odnos do vere, str. 103. 758 Godeša , Kdor ni z nami, je proti nam, str. 189. 759 ARS, AS 1670, t.e. 8, Velikono čna poslanica katoli čanov v Osvobodilni fronti, 1942. 760 Deželak Bari č , Škof dr. Gregorij Rožman v lu či partizanske propagande, str. 357. 326 Edvard Kocbek . 761 Nato so mu februarja 1943 Central- ni komite KPS, Glavno poveljstvo SP Č in znova Mikuž napisali še tri pisma ter ga celo povabili na partizansko ozemlje na pogovor z vodilnimi ljudmi osvobodilnega gibanja, a je škof vabilo zavrnil. Potem je v listu Slo- venec izšel pogovor s škofom Rožmanom , v katerem je ta še enkrat obsodil OF kot brezbožno in komunisti čno organizacijo, 762 Metoda Mikuža , ki je bil januarja 1943 imenovan za verskega referenta pri Glavnem poveljstvu slovenskih partizanskih čet, pa je junija istega leta su- spendiral in prepovedal izvrševati verske obrede. 763 Tako so vsi poskusi pridobivanja duhovnikov ostali bolj ali manj neuspešni, vendar je vodstvo Osvobodilne fronte spomladi 1944 zopet namenilo precejšnjo pozor- nost dokazovanju svojega strpnega odnosa do katoliške vere in duhovš čine, saj je bilo prepri čano, da je katoli- ško duhovš čino še mogo če odtegniti od neposrednega delovanja proti osvobodilnemu gibanju oziroma nekate- re izmed njih celo pritegniti. Kardelj in Kidri č sta tako v Ljudski pravici za črtala na čelne smernice v odnosu do katoliške duhovš čine in vere, v člankih pa sta zago- tavljala, da narodna oblast ne izvaja protiverske pro- pagande ter da v osvobodilnem boju lahko najde svoje mesto vsak duhovnik, kot sta ga že Metod Mikuž in Jože Lampret . Pri predsedstvu SNOS-a pa je bila spomladi 1944 ustanovljena tudi Verska komisija s predsedni- kom Lojzetom Udetom , ki je pri čela delovati 16. sep- tembra 1944. 764 Glavne naloge komisije so bile: varovati nemoteno izvrševanje bogo častja, raziskovati in ugota- vljati na vseh podro čjih javnega in zasebnega življenja “vsebino, vpliv in u činke dosedanjega razmerja med cer- kvijo in slovensko narodno oblastjo na slovenskem oze- mlju”, sodelovati pri urejanju tega razmerja zlasti tako, da pri nastalih nesporazumih izreka mnenje, postavlja predloge in pomaga organom narodne oblasti pri reše- vanju konkretnih nalog, in nazadnje, skrbeti za dokon č- no ureditev razmerja med cerkvijo in slovensko narodno 761 Griesser Pe čar , Dolinar , Rožmanov proces, str. 300–307. 762 Godeša , Utrditev Osvobodilne fronte in odnos do nove Jugoslavije, str. 668. 763 Deželak Bari č , Škof dr. Gregorij Rožman v lu či partizanske propagande, str. 361. 764 Godeša , Slovenci in drugo zasedanje Avnoja, str. 715. 327 ODNOS OSVOBODILNE FRONTE DO PROTIREVOLUCIONARNEGA TABORA, SREDINE, VERE ... oblastjo s tem, da daje pobudo, predloge in posreduje potrebno gradivo. 765 Čeprav je bilo v Slovenskem poro- čevalcu 3. oktobra 1944 zatrjeno, da se z ustanovitvijo Verske komisije ne za čenja novo obdobje v razmerju OF in slovenske narodne oblasti do vere in Cerkve, temve č se nadaljuje politika, ki jo je vodil IOOF od vsega za- četka, pa je kljub temu prišlo spremembe pri vpraša- nju lo čitve Cerkve od države in aprila 1945 je Lojze Ude zapisal: “Predsednik Verske komisije mora priznati, da ni vedel, da je v programu OF že od vsega po četka tudi lo čitev cerkve od države. Ve sicer, da je to v programu KPS, tudi sam je za lo čitev cerkve od države, priznava tudi, da ves naš kulturni in politi čni razvoj iz preteklosti tendira v to rešitev in jo priporo ča, ne da bi bilo seveda treba lo čitev izvesti s pretirano sovražnostjo. Ne ve pa, kdaj in kje je Osvobodilna fronta postavila to programa- ti čno točko. Upa si celo trditi, da nekatera njena dejanja dokazujejo, da nima v svojem programu neke aprior- ne programati čne točke za uzakonitev lo čitve cerkve od države. Prav ustanovitev Verske komisije je glavni do- kaz proti temu, da je v programu OF tudi lo čitev cerkve od države. (…) Kjer je lo čitev cerkve od države koli čkaj dosledno izvedena, takih Verskih komisij sploh ni, še manj ne verskih komisij s takimi nalogami, že celo pa ne verskih komisij kot organov državne oblasti v mešani sestavi, torej v sestavi laikov in duhovnikov (komisijo so sestavljali predsednik in osem članov iz vrst laikov in duhovnikov – op. avt.) prav kot duhovnikov in ne kot slučajnih zasebnikov.” 766 765 Mikuž , Pregled zgodovine NOB, knjiga 3, str. 218, 219. 766 ARS, AS 1643, t.e. 6, Verska komisija pri SNOS Predsedstvu SNOS, 17. april 1945. 328 Po padcu fašizma v Italiji se je tudi na Slovenskem za čelo pripravljati na pri čakovano spremembo razmer. Partizansko vodstvo je zbiralo partizanske enote v Lju- bljanski pokrajini, da bi zagotovilo prevlado tudi na vo- jaškem podro čju in protirevolucionarnemu taboru pre- pre čilo prevzem oblasti od italijanskega okupatorja. S približno tretjino svojih sil je partizanska vojska zasle- dovala in uničevala postojanke četnikov in vaških straž oz. MVAC, ki so se pred tem razglasile za Slovensko na- rodno vojsko. 767 Na obmo čju Dolenjske in Notranjske so partizanske enote tako za čele odlo čno vojaško ofenzivo proti preostanku MVAC in v bojih v Gr čaricah, na Tur- jaku, Zapotoku ter na Notranjskem so zajele veliko šte- vilo njenih pripadnikov. 768 Ker pa je število teh ujetnikov postajalo vse ve čje in s padcem Turjaka tudi doseglo svoj vrh in ker je šlo pri tem za bole č državljanski spopad, je jasno, da je pro- blem ujetih pripadnikov vaških straž in četnikov postal prvovrsten politi čni problem. Zato je bilo razumljivo, da se je z njim moralo ukvarjati tudi vodstvo OF ter skuša- lo temu dati pravni okvir. Na 13. seji Vrhovnega plenu- ma OF 21. septembra 1943 so med drugim razpravlja- li in odlo čali prav o tem vprašanju. Po poro čilu Borisa Kidri ča naj bi bilo tedaj v partizanskih zaporih okrog 1.200 “belogardistov in plavogardistov”, medtem ko so 767 Ferenc , Razmere v Sloveniji 1943, str. 686, 687. 768 Guštin , Nasilje obeh nasprotujo čih si slovenskih taborov, str. 788. Protirevolucionarni tabor po kapitualciji Italije oziroma organizacija slovenskega domobranstva 329 ODNOS OSVOBODILNE FRONTE DO PROTIREVOLUCIONARNEGA TABORA, SREDINE, VERE ... po približnih ocenah partizanske enote ali civilni organi ujeli okoli 2.400 pripadnikov protirevolucionarnih enot. Plenum je sklenil, da se za “vidne voditelje in morilce” pripravi poseben javni proces, ki naj bi javnosti, tudi mednarodni, pokazal “vso globino in širino izdajstva be- le in plave garde”. Dolo čili so tudi (vnaprejšnja) merila, koga je treba obsoditi na smrt, koga na prisilno delo itd. 769 France Škerl je v članku z naslovom “Postojanke belogardistov so usahnile”, ki ga je objavil Slovenski po- ročevalec 2. oktobra 1943, zapisal, da se z zmago nad Turjakom “začenja za nas resni čno nov čas, čas novega, osvobojenega in sproš čenega človeka, čas svobodnega, demokratičnega in ljudskega Slovenca”. 770 A ravno zara- di dogodkov v Gr čaricah in na Turjaku, partizanskega obra čuna z ujetniki, ki je temu sledil, številnih begun- cev s partizanskega ozemlja ipd. je politi čno vodstvo protirevolucije, to je bilo predvsem vodstvo SLS, preso- dilo, da takti čni razlogi za protipartizanski boj ostajajo. Tako se je pri delu prebivalstva in javnega mnenja utr- dilo prepri čanje, da je samoobrambni boj proti komuni- sti čni sili potreben še naprej, tokrat ob pomo či novega, nemškega okupatorja. Nastala je nova protipartizanska formacija, Slovensko domobranstvo, katere poveljnik je sprva postal general Rupnik . 771 Če je bil do zloma Italije spopad omejen zgolj na vojaško in politi čno podro čje, pa se je jeseni 1943 prese- lil še na upravno politi čno podro čje. Protirevolucionarni tabor si je namre č z ustanovitvijo slovenske pokrajinske uprave v okviru operacijskega obmo čja Jadransko pri- morje zagotovil v Ljubljanski pokrajini upravno avtono- mijo. 772 Najbolj korenito se je pri tem spremenila vloga Lju- bljane, saj je tam ves čas bivalo in delovalo slovensko protirevolucionarno vodstvo. 773 Sicer je bilo že pred tem čutiti postopno zmanjševanje njenega pomena, saj se je 769 Mlakar , Slovensko domobranstvo 1943–1945, str. 66. 770 ARS, AS 1547, t.e. 70, Slovenski poro čevalec, leto IV, št. 21, 2. oktober 1943, Postojanke belogardistov so usahnile. 771 Mlakar , Slovensko domobranstvo, str. 697. 772 Godeša , Kdor ni z nami, je proti nam, str. 246. 773 Mlakar , Slovensko domobranstvo 1943–1945, str. 121. 330 od prvotnega središča odporniškega gibanja, ko jo je je- seni 1941 Kidri č z vznesenimi besedami OF v mestu po- imenoval “država v državi”, do poletja 1943 že marsikaj spremenilo, kapitulacija Italije in vzpostavitev Rupniko- ve pokrajinske uprave pa sta pomenili v tem pogledu pravi prelom. Dejstva se je precej dobro zavedalo tudi slovensko partijsko vodstvo in v pismu z dne 15. janu- arja 1944 Miri Svetini , tedaj najodgovornejši osebnosti v ljubljanski partijski in frontovski organizaciji, je Boris Kidri č ugotavljal: “Zavedati se je treba, da se je splošni položaj seveda precej spremenil v primeri s položajem, kakršen je bil v Ljubljani pred in po kapitulaciji Italije. O tem morate voditi ra čun.” 774 Bole č udarec za OF pa ni pomenila samo izguba Ljubljane, ampak tudi protikomunisti čna spomenica, ki jo je delegacija zastopnikov javnega življenja dva dni pred božičem leta 1943 izro čila prezidentu Rupniku . Celotna akcija je bila skrbno pripravljena in ko se je maja 1944 kon čala, je bilo zbranih 40.131 podpisov. Vodstvo osvobodilnega gibanja pa je bilo pri tem še po- sebej presene čeno, ker je niso podpisali le podporniki protirevolucionarnega tabora, temve č tudi mnogi privr- ženci OF. 775 S polno silo so se od jeseni 1943 nadaljevali tudi boji na Dolenjskem in Notranjskem, saj sta se obe stra- ni po kapitulaciji Italije okrepili – partizani so pobrali večino orožja umikajo če se italijanske vojske, naspro- tniki pa so tudi z ustanovitvijo domobranskih enot po- stali pomemben vojaški dejavnik, 776 saj je bilo Sloven- sko domobranstvo bolj organizirano in veliko bolj u čin- kovito kot vaške straže. Obe strani sta pri tem stremeli k totalnemu uni čenju nasprotnika, posledica tega pa je bila totalna vojna. 777 Vodstvo Osvobodilne fronte je skušalo domobran- ce, člane njihovih družin ter njihove privržence oslabiti in uni čiti tudi z intenzivno in stalno propagandno, ki se je sklicevala predvsem na mednarodni položaj. Poudar- 774 Godeša , Kdor ni z nami, je proti nam, str. 249. 775 Prav tam, str. 250. 776 Prav tam, str. 246. 777 Mlakar , Oblike in razsežnosti nasilja v delovanju slovenskega protipartizanskega tabora med drugo svetovno vojno, str. 79. 331 ODNOS OSVOBODILNE FRONTE DO PROTIREVOLUCIONARNEGA TABORA, SREDINE, VERE ... jali so, da zahodni zavezniki za svoje zaveznike prizna- vajo zgolj partizansko vojsko, ne pa tudi Mihailovi ćevo Jugoslovansko vojsko ali celo katero drugo formacijo. Vztrajanje pri domobranskih pozicijah naj bi bilo zato brezizhodno in izdajalsko, domobranci, ki ne bodo za- pustili svojih nemških zaveznikov, odpovedali pokorš či- ne svojim voditeljem ter se priklju čili partizanski vojski, pa bodo kaznovani. Celotno prizadevanje za izlo čitev domobranstva iz boja z neoboroženimi sredstvi je par- tizanska stran poimenovala kot akcijo za t. i. razkroj domobranstva. Skupaj z drugimi represivnimi ukrepi proti domobranskim družinam, med katerimi so bili najodmevnejši izgoni v okupatorske postojanke in za- plembe imetja, naj bi se neposredni in posredni pritisk na domobrance same tako stopnjeval, da bi naposled dezertirali in bi domobranska formacija razpadla. Jeseni 1944 ter pozimi 1945 sta sledili še dve veliki propagandni akciji, t. i. amnestijski kampanji, ki sta bili vsejugoslovanskega zna čaja in katerih cilj je bil dose či prehod vseh oboroženih doma čih nasprotnikov na par- tizansko stran oziroma vsaj odložitev orožja. 30. avgusta 1944 je bil objavljen prvi Titov poziv, ki je postavil 15. september kot zadnji rok, do katerega se lahko domo- branci in drugi “zapeljani okupatorjevi hlapci” priklju- čijo NOVJ. 778 Vendar je Kidri č pri tem opozoril, da bodo razlikovali pripadnike Osvobodilne fronte od tistih, “ki so bili doslej sovražni, pa tudi od onih, ki so doslej špe- kulirali in tako bolj ali manj o čitno podpirali neposre- dnega sovražnika, sedaj bi se pa iz istih špekulantskih razlogov radi vrinili v naše vrste”. 779 Vsem tistim, ki bi se po tem pozivu še naprej bojevali proti NOVJ, pa je bilo zagroženo, da bodo izro čeni sodiš ču, ki jim bo sodilo kot narodnim izdajalcem. Partizanski organi so nato spro- žili vsestransko kampanjo, da bi dosegli ustrezen odziv, vendar tega, z izjemo dolo čenega števila na Štajerskem ter ponekod v kar znatnem številu na Primorskem, ni bilo. Izvršni odbor OF je nato stališ če do nasprotnikov zaostril s sklepom o t. i. zaprtih vratih. Temu je sledil še 778 Mlakar , Dileme protirevolucionarnega tabora v pri čakovanju konca vojne, str. 763, 764. 779 Kidri č , Zbrano delo, knjiga 2, str. 184. 332 nov amnestijski odlok, ki ga je novembra 1944 na Titov predlog izdalo predsedstvo Avnoja. Tudi tega je spre- mljala intenzivna amnestijska kampanja, rok vdaje za domobrance in druge pa je bil tokrat 15. januar 1945. Rezultat je bil še slabši kot septembra, čeprav so bili domobranci dobro seznanjeni s temi pozivi. A o čitno ni- so verjeli v amnestijo ali pa se je državljanska vojna v Ljubljanski pokrajini že tako razvnela, da prepada med obema stranema ni bilo ve č mogo če premostiti. 780 Veliko zmago nad protirevolucionarnim taborom, ki je priznaval kralja, londonsko vlado ter se skliceval na jugoslovansko legitimnost, pa je pomenil sporazum Tito -Šubaši ć . Šubašićeva vlada je namre č priznala vse pridobitve narodnoosvobodilnega boja, Avnoj, vse v Av- noj vklju čene nacionalne narodnoosvobodilne forume (torej tudi SNOS, OF itd.), NKOJ, NOV pod komando maršala Tita itd., zato je Kidri č v okrožnici IOOF pokra- jinskim in okrožnim odborom poslal navodilo za organi- ziranje politi čnih sestankov in konferenc, na katerih naj propagirajo in tolma čijo sporazum. 781 Vodstvo OF si je ves čas prizadevalo dokazati poli- ti čno nadmo č nad protirevolucionarnim taborom, zato je tudi v za četku leta 1944 okrožnim odborom posla- lo opozorilo, naj ne izdajajo odlokov o prepovedi branja “sovražnega časopisja” (Slovenec, Domoljub, Slovenski narod, Slovenski dom, Jutro itd.), saj naj bi bili takšni odloki politi čno škodljivi. Izvršni odbor je sicer že 18. avgusta 1943 izdal odlok o prepovedi širjenja sovražne- ga tiska, ni pa izdal navodil glede prepovedi branja, ker bi to po eni strani pomenilo njihovo politi čno šibkost, češ da se bojijo nasprotne propagande, po drugi strani pa bi morali po navodilih izvršnega odbora aktivisti OF izrabiti “belogardisti čno” časopisje za dokazovanje ne- smiselnosti in neto čnosti nasprotne propagande. 782 Glede na to, da je tekom leta 1944 postalo dokon č- no jasno, da je vojna za Nem čijo izgubljena, so se za- čeli oglašati tudi emigranti. Šele takrat so se zavzeli za 780 Mlakar , Dileme protirevolucionarnega tabora v pri čakovanju konca vojne, str. 763, 764. 781 ARS, AS 1502, t.e. 2, Okrožnica IOOF pokrajinskim in okrožnim odborom. 782 ARS, AS 1734, 18/553B, Izvršni odbor Osvobodilne fronte slovenskega naroda vsem okrožnim odborom OF, 17. januar 1944. 333 ODNOS OSVOBODILNE FRONTE DO PROTIREVOLUCIONARNEGA TABORA, SREDINE, VERE ... pariteto s partizani in pogovore z OF, ki naj bi jih iz- vedli s posredovanjem Snoja . 783 Dan po prihodu Rdeče armade na jugoslovanska tla, 8. septembra 1944, se je tako po londonskem radiu oglasil predstavnik SLS in dotedanji veliki nasprotnik OF dr. Alojzij Kuhar . Kidri č mu je odgovoril v Slovenskem poro čevalcu 15. septem- bra in najprej poudaril, da je zatrobil v “rog OF”, ko je povedal, da so domobranci narodni izdajalci, da je bila njihova prisega pod nemškim generalom narodno izdajstvo (“dan sramote in narodnega izdajstva”), da so se našli slovenski duhovniki, ki so 16. junija sprejeli vdanostno resolucijo nemškim oblastem itd. “Gospod dr. Alojzij Kuhar je torej 8. septembra 1944 obsodil na- rodno izdajstvo nekako z istimi besedami, s katerimi ga že tri leta obsoja Osvobodilna fronta”, kar naj bi bil po Kidri čevih besedah tako dokaz, da je zares vsega konec, kot tudi dokaz, kako velik mednarodni ugled ima nova Jugoslavija. Na Kuharjevo napoved, da prihaja na sedež IOOF bivši minister Snoj , pa je Kidri č odgovoril, da je IOOF res sprejel ponudbo, da pride Franc Snoj iz tujine na partizansko ozemlje, sprejel pa naj bi jo zato, da bi lah- ko povedal zaslepljenim in zavedenim domobrancem, da je njihova edina rešitev – njihova vdaja z orožjem vred NOV. 784 A bliže je bil konec vojne, manj je bila slovenska partija pripravljena odstopati od svoje za črtane poti pre- vzema oblasti, četudi je iz takti čnih razlogov v časih da- jala druga čne izjave, zlasti za mednarodno javnost. Čeprav je partija (oziroma vodstvo NOG) vstopila v pogajanja s kraljevo vlado in obljubila politi čno nevtra- len prehodni čas iz vojne v povojni čas, je so časno, z ve- dnostjo in podporo Moskve, znotraj Jugoslavije sprožila popolnoma diametralen proces: začela je centralizirati državo, dejansko prevzemati v svoje roke državne usta- nove in odstranjevati vsakršno politi čno opozicijo. Partija se je od jeseni 1944 tudi javno vse bolj vra- čala na svoja tradicionalna ideološka izhodiš ča in pou- darjala tesno zavezništvo s Sovjetsko zvezo, s katero sta 783 Vodušek Stari č , Vrtinec politi čnega spora, str. 45. 784 Mikuž , Pregled zgodovine NOB, knjiga 4, str. 162, 163. 334 stremeli k skupnemu cilju – zaš čiti revolucije in njeni širitvi po Evropi. Za uresni čitev tega cilja je kot revo- lucionarno telo ustanovila OZNO, po vzoru na NKVD (Ljudski komisariat za notranje zadeve je bila ruska varnostno-obveš čevalna služba, znana kot Stalinova tajna policija, ki je izvajala poboje in usmrtitve politi č- nih nasprotnikov), in ji kot glavno nalogo dala zaš čito revolucije in obra čun z njenimi nasprotniki. OZNA je torej že po kompetencah in vsebini nakazovala nastop nove faze revolucionarnega terorja. 785 785 Vodušek Stari č , Vrtinec politi čnega spora, str. 45. Dolomitska izjava 337 DOLOMITSKA IZJAVA Po italijanski (t. i. “roški”) ofenzivi poleti 1942 na Dolenjskem so se ožje vodstvo KPS, IOOF in vodilni del glavnega štaba preselili iz Roga v gozdove pri vasi Podli- poglav, od tam pa v Dolomite, takrat edino partizansko ozemlje na Slovenskem. 786 Roška ofenziva je hudo priza- dela osvobodilno gibanje, saj je bilo izgubljeno domala vse partizansko ozemlje in partizani so se morali spet umakniti v gozdove. Poleg tega naj bi se znotraj Osvo- bodilne fronte za čeli javljati znaki neenotnosti, kar pa Godeša pripisuje bolj spremenjenemu pogledu komuni- stov na krš čanske socialiste kot temu, da bi se krš čan- ski socialisti v tem času v čem spremenili. 787 Tako je Kardelj v članku “Dolomitsko obdobje vod- stva Narodnoosvobodilne vojske Slovenije”, ki je izšel leta 1974 kot predgovor h knjigi Rudolfa Hribernika - Svaruna “Dolomiti v narodnoosvobodilnem boju”, zapi- sal: “Pogostejši so postali napadi na vodilno vlogo Ko- munisti čne partije v narodnoosvobodilni vstaji. Tudi v vrstah Osvobodilne fronte so posamezniki pri čeli bolj ali manj odkrito obtoževati Komunisti čno partijo, da je kriva za izgubo svobodnega ozemlja in za žrtve okupa- torjevega terorja, za pojav belogardisti čne vojske in za druge negativne posledice poletne ofenzive. Okrepile so se tendence, naj se Osvobodilna fronta, ki je bila enotno ljudsko gibanje na pozicijah narodnoosvobodilne vsta- 786 Liška , Kovač , Dolomitska republika, str. 3. 787 Godeša , Slovensko nacionalno vprašanje med drugo svetovno vojno, str. 67. Odnosi med ustanovnimi skupinami Osvobodilne fronte po italijanski ofenzivi do podpisa Dolomitske izjave 338 je – spremeni v koalicijo samostojnih politi čnih skupin ali strank, ki naj bi se organizirale od vrha do baze kot samostojne organizacije.” “KP”, nadaljuje Kardelj , “se ni uprla takim težnjam zaradi tega, ker je kot avantgarda delavskega razreda morala braniti ne samo trenutne, ampak tudi prihodnje interese slovenskih delovnih ljudi, mest in vasi. Morali smo se upreti predvsem zaradi tega, ker bi takšne te- žnje pomenile ne le razpad Osvobodilne fronte, ampak tudi zlom narodnoosvobodilne oborožene vstaje in nje- ne vojske. Kajti borci narodnoosvobodilne vstaje, ki so prihajali iz vrst delavcev, kmetov in progresivne inteli- gence in drugih delovnih ljudi, od zmage nad fašizmom niso pri čakovali samo nacionalne, temve č tudi socialno osvoboditev.” 788 Še pred tem je Kardelj v članku “Ob deseti obletnici Delavske enotnosti”, objavljenem novembra 1952, zapi- sal, da je jeseni 1942, po veliki italijanski poletni ofen- zivi, prišlo do nesoglasij znotraj osvobodilnega gibanja, pri čemer je imel v mislih predvsem skupino katoliških intelektualcev v OF s Kocbekom na čelu. Prvi korak za premostitev teh težav naj bi bil sklic delavske konfe- rence 7. novembra 1942, na kateri so komunisti sku- paj z delavskim krilom krš čanskosocialisti čne skupine ustanovili Glavni odbor Delavske enotnosti, medtem ko naj bi katoliški intelektualci, zbrani okrog Kocbeka , na- sprotovali sklepom te konference in ustanovitvi Glav- nega odbora DE. S takim prikazom je Kardelj postavil ostro lo čnico med delavskim (predvojna JSZ) in intelek- tualnim delom krš čanskosocialisti čne skupine, saj naj bi se delavska skupina že takrat jasno opredelila za pot, ki jo je kasneje za črtala Dolomitska izjava, v nadaljnjem razčiš čevanju odnosov v OF pa so morali po Kardeljevih besedah tudi krš čanskosocialisti čni izobraženci prizna- ti pravilnost tedanje odlo čitve ter podpisati izjavo, ki je bila po svojem bistvu le povzetek sklepov delavske kon- ference. S tem naj bi bila zaklju čena faza raz čiš čevanja odnosov v OF, ki je trajala od jeseni 1942 do pomladi 1943. 789 788 Hribernik , Dolomiti v NOB, str. 5–21. 789 Godeša , Slovensko nacionalno vprašanje med drugo svetovno vojno, str. 70–71. 339 DOLOMITSKA IZJAVA Vendar je Godeša mnenja, da si je KPS jeseni 1942 sicer hotela “utrditi svoje pozicije”, kakor se je izrazil Ki- dri č , vendar si ni prizadevala za formalno vodilno vlogo v OF, do svojih zaveznikov pa je vodila strpno politiko. Prav tako Edvard Kocbek ni bil tisti, ki je po veliki ita- lijanski ofenzivi izzval spor, zaradi katerega je prišlo do podpisa izjave, temve č je Kardelj v članku, ki je nastal leta 1952, se pravi v času, ko je bil Kocbek izob čen iz politi čnega in javnega življenja nasploh, želel o črniti po- liti čnega nasprotnika. 790 Še v za četku leta 1943 pa je Kardelj poudarjal pomen OF, kar je razvidno iz njegove izjave, da če v Sloveniji ne bi bilo OF, bi bili po poletni ofenzivi in oboroženem nastopu protirevolucije sloven- ski komunisti in partizani potisnjeni iz dežele, tako kot se je to zgodilo v Srbiji, Črni gori in Hercegovini. 791 Tone Fajfar je v svojih spominih navedel, da naj bi bila okrožnica številka 6 krš čanskosocialisti čne skupi- ne v OF, ki je bila izdana 11. januarja 1943, tista, ki je vzpodbudila vodstvo KPS, da je dokon čno raz čistilo odnose s krš čanskimi socialisti, saj so jo komunisti ra- zumeli kot poskus organiziranja elitne skupine. V njej so krščanski socialisti namre č poudarili, da ob usta- novitvi OF niso zagovarjali koalicijskega na čela, pa č pa najtesnejše sodelovanje in povezovanje v enotno politi č- no organizacijo s prizadevanjem po sintezi, po “zgraditvi enotne vodilne politi čne tvorbe”. Sami pa so se po tej okrožnici odlo čili, da se bodo organizirali “v samostojni skupini, ki se kot elitna organizacija z lastnim vodstvom omejuje le na pridobivanje in vzgajanje aktivistov”. Po osvoboditvi bi po njihovem mnenju OF morala postati enotna politi čna organizacija, “to je politi čna stranka s to čno izdelanim narodnim, politi čnim, gospodarskim in družbenim programom”, v katero bi se vklju čili tudi ko- munisti in sokoli, s čimer bi bila ukinjena samostojnost posameznih skupin. S tem naj bi posledi čno tudi KPS prenehala obstajati, čeprav to dejansko ni bilo zapisa- no. Če pa bi “nastopila na čelna nasprotja v pogledih slovenske narodne in družbene ter politi čne ureditve”, 790 Prav tam, str. 71–74. 791 Prav tam, str. 99–100. 340 bi se krš čanski socialisti morali odlo čiti za samostojno stranko. 792 Kljub okrožnici, ki je med komunisti morda res povzro čila vrsto ugibanj, pa partija po besedah Godeše v tem času ni razmišljala o kakršnih koli spremembah v OF, saj je še 17. januarja 1943 Kardelj v pismu Titu za- pisal: “Kar zadeva prihodnost OF, nimamo nikakršnega strahu.” 793 K odlo čitvi za sprejetje izjave je pomembno prispevalo šele napa čno ocenjevanje mednarodnih raz- mer in pri čakovanje hitrega konca vojne, ki se je izo- blikovalo (predvsem) v Vrhovnem štabu NOV in POJ. Izjave o skorajšnjem koncu vojne so namre č pri vod- stvu KPS sprožile težnjo po politi čnem poenotenju OF oziroma postale glavni razlog, zakaj je treba spremeniti odnose v OF. Najizraziteje so se težnje po poenotenju pokazale s prihodom Iva Lole Ribarja iz Vrhovnega šta- ba NOV in POJ v Slovenijo, kjer je ostal od januarja do aprila 1943. Na podlagi njegovih pripomb se je vodstvo slovenskih komunistov odlo čilo, da prisili zaveznike v Osvobodilni fronti k podpisu Dolomitske izjave. 794 Pri tem s sokoli, ki so že v za četku izjavili, da se nimajo za politi čno organizacijo, partija ni imela ve čjih težav, druga če pa je bilo s krš čanskimi socialisti. Prav tako pri sokolskih aktivistih, kot že re čeno, za prestop v partijo ni bilo pomislekov, saj je ve čina to storila že do konca leta 1942, medtem ko so bili prestopi krš čanskih socialistov veliko redkejši, zato so jih komunisti mar- sikdaj kar izsilili. Tako se Radko Poli č spominja, da je na sestanku novega Okrožnega komiteja KP za Ko čev- je, ki je potekal okoli 20. maja 1943, sekretar CK KPS Franc Leskošek - Luka poudaril, da bi moral sekretar Okrožnega odbora OF Ko čevje, krš čanski socialist Alojz Zalar, postati član partije, saj v nasprotnem primeru ne bi mogel biti ve č sekretar okrožja. Nato je Leskošek , po pri čevanju Poli ča , Zalarju razložil, kaj pomeni biti komunist, ter mu zažugal, da ne bo nikoli postal član partije, če “ga bo lomil in tudi odletel s sekretarskega 792 ARS, AS 1670, t.e. 8, Okrožnica št. 6, Aktivistom krš čanske skupine v Osvobo- dilni fronti, 11. 1. 1943; DLRS, knjiga 5, dok. 42; Tršan , Izvajanje Dolomitske izjave v Ljubljani, str. 217. 793 Godeša , Slovensko nacionalno vprašanje med drugo svetovno vojno, str. 77. 794 Prav tam, str. 118, 361. 341 DOLOMITSKA IZJAVA mesta, da se bo kar prašilo za njim”. Poli č pa je še do- dal: “Kaže, da je bila ta hladna Lukova prha na Pugle- du za četek konca kariere tega zanimivega sekretarja, zakaj v prihodnjih štirih mesecih, ki smo jih preživeli z njim pod isto streho, smo spremljali svojevrstno hira- nje in preoblikovanje priletnega človeka, ki spoznava, da ni ve č kos kipe čemu življenju okrog sebe in postaja vse bolj nebogljen, dokler ga važen dogodek, kot je bila kapitulacija Italije, povsem ne podre. Ko smo prispeli v osvobojeno Ko čevje, je Zalar odložil sekretarsko mesto in se vrnil v tišino gozdov nad Kolpo.” 795 Čeprav so bili prestopi krš čanski socialistov v par- tijo torej redki, pa se “težave” v razmerju skupine do komunisti čne partije tudi v nasprotnem primeru ne bi zmanjšale. Medtem ko je sokol po vstopu v partijo še vedno lahko ostal sokol, je krš čanski socialist z vsto- pom samega sebe izlo čil iz vrst krš čanskih socialistov. Krš čanski socialist z vstopom sicer ni zapustil to čk, ki so vse skupine povezovale v Osvobodilni fronti, zapustil pa je tisto, kar je krš čanske socialiste povezovalo med seboj. Zato se problem skupine krš čanskih socialistov kot celote ni dal rešiti z vstopom nekaterih v partijo. Kar je krš čanske socialiste lo čilo od partije, ni bil osvo- bodilni boj slovenskega naroda, ni bil program socialne preobrazbe, ki naj bi jo prinesel zmagoviti osvobodilni boj in ki so jo krš čanski socialisti sami tolikokrat izpo- vedovali kot enega od ciljev, za katere so se bojevali z Osvobodilno fronto. Problem je bil svetovni nazor ozi- roma svobodno izpovedovanje tega nazora. Problem je bil v enakopravnosti tega nazora z drugimi, kakor jo je zagotovil že ustanovni sestanek. 796 Dolomitska izjava je bila torej zaradi pri čakovanega konca vojne sredstvo za izvedbo revolucije oziroma te- žnja komunisti čne partije po notranji centralizaciji, to je tako po formalni hegemoniji partije v okviru ustanov- nih skupin kot po ukinitvi slovenske specifike oziroma poenotenju na jugoslovanski ravni, a ker so razlogi za ta akt krnili slovensko suverenost, na katero so bili ne- komunisti v Osvobodilni fronti zelo ob čutljivi, so komu- 795 Poli č , Čudežna pomlad, knjiga 2, str. 146, 147. 796 Škerl , Osvobodilna fronta in socialna preobrazba slovenskega naroda, str. 23. 342 nisti prave vzroke za njen podpis prikrili in odgovornost prevalili na ple ča krščanskih socialistov. 797 Tako je Ki- dri č potrebo po izjavi pojasnil s težnjami krš čanskoso- cialisti čne skupine po lastni stranki, ki naj bi ogrozile enotnost OF, 798 v pismu, ki ga je 17. februarja 1943 pi- sal Miri Svetini - Vlasti, pa je zapisal, da je ves pojav po- trebno “razmotrivati skozi prizmo bližajo čega se konca”, saj bo zaradi tega vse ve č poskusov “opehariti delovno ljudstvo in njegovo avantgardo za sadove ogromnih žr- tev v narodno osvobodilni borbi”. 799 Po njegovih besedah so bili pojavi, ki so jim dali misliti, da enotnost OF slabi in se rahlja, predvsem na- slednji: “1. Njihov lov za pozicijami, lov kakršnega smo v prvih časih OF opažali le pri izrazito špekulantskih sku- pinah. 2. Delavnost za OF je na terenu pri ve čini njihovih ak- tivistov skoro povsem zastala, opazili pa smo inten- zivno delavnost za njihovo lastno skupino. 3. Opaziti je bilo mogo če, da skušajo cele odbore DE izrabiti za afirmacijo lastne skupnosti – popolnoma v nasprotju za na čelnimi in prakti čnimi nalogami, ki smo jih tem odborom skupno namenili. 4. Vse jasneje se je v ravnanju njihovih aktivistov obli- kovalo ponekod že čisto sovražno razpoloženje do Partije. Spuš čali so se v konkurenco s Partijo. Me- nili so, da morajo nujno snovati svoje lastne pozici- je, kjer koli se pojavi Partija in razširi svojo organi- zacijo. 5. Njihova linija na terenu je pri čela hoditi navzkriž z oficielno linijo OF. Izredno so popuš čali oportuni- sti čnim tendencam med civilnim prebivalstvom in skušali tudi na ta na čin pridobiti tudi med kme č- kim ljudstvom simpatije zase. Zlasti se je to dogaja- lo zvezi s prisilno mobilizacijo, ki jo je IOOF odredil glede na bega in okupatorsko prisilno mobilizacijo. 797 Godeša, Slovensko nacionalno vprašanje med drugo svetovno vojno, str. 361. 798 Kidri č , Kratek obris razvoja Osvobodilne fronte in sedanja politi čna situacija v Sloveniji, str. 37. 799 ARS, AS 1483, t.e. 3, Pismo Petra (Boris Kidri č ) Vlasti (Mira Svetina ), 17. februar 1943; DLRS, knjiga 5, dok. 163. 343 DOLOMITSKA IZJAVA 6. V njihovem zatrjevanju, da partija ne zna voditi pravilne politike v odnosu do kmeta, da se je OF preve č naslanjala na proletariat itd., se je zrcalilo tudi dejstvo, da skuša iskati svojo lastno razredno bazo za lastno politi čno stranko.” Kidri č je sicer omenil, da glede na tedanjo etapo osvobodilne borbe ne bi prenehali z njimi sodelovati v okviru OF, tudi če bi se deklarirali za stranko, bi pa bili prisiljeni njihovo stranko na terenu likvidirati. Znotraj OF so se torej po njegovem mnenju “pri čeli zelo nezdravi procesi, ki so samo OF vsebolj spreminjali v koalicijo, namesto, da bi se OF vse bolj razvijala v enotno ljudsko gibanje pod vodstvom naše Partije”. 800 800 Prav tam. 344 11. februarja 1943 je Centralni komite KPS predlo- žil Izvršnemu odboru OF v obravnavo vprašanje enotno- sti. V ve č dni trajajo či razpravi na svojem sedežu v Pol- hograjskih Dolomitih je Izvršni odbor OF nadrobno pro- u čil vprašanja notranjih odnosov v Osvobodilni fronti, pa tudi njenega nadaljnjega razvoja in njene politike po kon čani osvobodilni vojni. Plod teh razprav je bila izjava Komunisti čne partije Slovenije, slovenskega sokolstva in krš čanskosocialisti čne skupine o krepitvi politi čne in organizacijske enotnosti Osvobodilne fronte pod vod- stvom KPS. Ta izjava je pozneje dobila ime Dolomitska izjava, imenovana po predelu, na katerem so prebivali organi osvobodilnega gibanja, ko je izjava nastala. 801 Angela Vode je krivdo za nadaljnji razvoj oziroma hegemonijo partije pripisala predvsem obema voditelje- ma krš čanskih socialistov, saj se kot voditelja najve čje skupine slovenskega naroda v OF nista zavedala svo- jega položaja ter svoje odgovornosti do njega. Po nje- nem mnenju bi morala še pred vstopom v OF postaviti komunistom zahtevo po enakopravnosti svoje stranke, izdelati bi morala svoj politi čni program ter zahtevati jamstvo, da se bo program spoštoval, da se bo spošto- valo prepri čanje njihovih privržencev. 802 Tudi Bu čar po- sve ča dosti pozornosti vprašanju, ali bi se stvari lah- ko razpletle druga če, kot so se, in ugotavlja, da bi se 801 Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem, str. 443. 802 Vode , Skriti spomin, str. 72. Pogajanja in podpis Dolomitske izjave 345 DOLOMITSKA IZJAVA lahko, če bi imela krš čanskosocialisti čna komponenta znotraj OF oporo v Katoliški cerkvi in v množicah, ki so ji ostale zveste. Komunisti, o katerih meni, da niso bili brez smisla za realnost, bi se v tem primeru prilagodili razmeram na terenu, vendar pa so se komunisti, ko se je bojna sre ča začela nagibati na stran protihitlerjan- skih zaveznikov, resno bali, da pride do izkrcanja An- glo-Ameri čanov v Istri in Dalmaciji, kar bi seveda mo č- no okrepilo krš čanskosocialno in liberalno komponento znotraj OF. O čitno je bilo, da ju je bilo treba politi čno in organizacijsko onemogo čiti, dokler je bil še čas za to. 803 V vseh razgovorih je bilo, kot že re čeno, prakti č- no najvažnejše urediti razmerje krš čanskosocialisti čne skupine do Osvobodilne fronte in KPS. Pri tem je pri pogajanjih šlo v glavnem za Kocbekova stališ ča, ne pa tudi za Brecljeva in Fajfarjeva , ki sta kasneje postala člana partije. Tako je Kocbek v imenu krš čanske sku- pine tedaj izjavil, da ho če skupina “do svojih aktivistov ohraniti le tisti neposredni stik, ki izvira iz nazorskega zna čaja krš čanske skupine in ki pravi, da je krš čanski aktivist dolžan napredovati na celi črti, po eni strani 803 Bu čar , Rojstvo države, Predgovor Jožeta Pirjevca. Hiša na Babni gori v Dolomitih, kjer je bila podpisana t. i. Dolomitska izjava (MNZS) 346 kot politi čni in družbeni delavec, na drugi pa kot veren kristjan”. Taka izjava je pokazala, da je pri organizacij- skem problemu šlo za dve plati: za čisto organizacijsko plat in za izražanje nazora. 804 Po Rusovem pri čevanju Kocbek ni zahteval, naj se spremeni narava OF v koalicijo neodvisnih strank, saj mu je bilo jasno, da bi s tem prišlo do razkroja OF kot vsenarodne organizacije in do nevarnih cepitev v voja- ških enotah. Izhajal pa je iz tega, da ima katolištvo svojo vlogo v svetu in tudi v NOB, zato naj bi bila po vojni krš čanskosocialisti čna skupina nekakšen dedi č sloven- skega katolicizma. Tu pa je prišlo do razli čnih stališ č med njim in komunisti kot tudi sokoli, ker so zagovar- jali, da naj OF tudi po vojni ohrani dominantno vlogo, tako kot je bila opredeljena s Temeljnimi to čkami OF že leta 1941. 805 Osnutek, ki so ga obravnavali na seji Izvršnega od- bora OF dne 24. februarja 1943, je pripravila partija, a se je drugim skupinam zdel pomanjkljiv, zato so ga še v marsi čem popravili. Dokon čno obliko izjave so sprejeli 28. februarja 1943. 806 S tem je bilo konec pluralne dobe v OF glede orga- nizacije. V imenu “enotnosti in u činkovitosti” Osvobo- dilne fronte sta se krš čanskosocialisti čna in sokolska skupina odpovedali samostojni organizaciji aktivistov oziroma njihovi vzgoji. Le komunisti čni partiji so zaradi avantgardne vloge priznali pravico in potrebo po lastni organizaciji svojih aktivistov. Sicer so vsi drugi pripada- li samo Osvobodilni fronti. 807 V izjavi je bilo tudi zapisano, da so nacionalna, po- liti čna in socialna stremljenja krš čanskih socialistov in sokolov istovetna s stremljenji KPS, pa tudi, da je “za slovensko nacionalno bodo čnost pravilna samo pot, ki jo je že prehodil veliki ruski narod”, torej uvedba socia- listi čnega politi čnega in gospodarskega sistema. S tem so v resnici napovedali kon čni cilj revolucije in prese- gli le narodnoosvobodilni namen boja proti okupatorju. 804 Škerl , Osvobodilna fronta in socialna preobrazba slovenskega naroda, str. 24. 805 Rus , Zapiski iz življenja Josipa Rusa , str. 182. 806 Škerl , Osvobodilna fronta in socialna preobrazba slovenskega naroda, str. 24. 807 Prav tam. 347 DOLOMITSKA IZJAVA Ustvarjen je bil položaj, da je Edvard Kardelj leto dni kasneje lahko ocenil stopnjo v revoluciji, ko ni bil ve č “nujen revolucionarni prehod, temve č je mogo ča za iz- vedbo ciljev proletarske revolucije reformisti čna pot”. 808 Kocbek pa je v pogovoru z Borisom Pahorjem leta 1974 povedal, da je Dolomitsko izjavo podpisal zato, da bi prepre čil sovražnosti med skupinami ter razdor v la- stni skupini oziroma zato, da bi onemogo čil psihi čno in fizi čno nasilje nad njimi. Podpisal naj bi jo po tem, ko je dosegel, da je skupina ohranila svoj nazorski zna čaj. Dotedanjemu politi čnemu zna čaju krš čanskih sociali- stov, kar je bila glavna zahteva partije, se je še najlaže odrekel. Če so bili krš čanski socialisti že dobrih deset let protiklerikalno usmerjeni in če jim je klerikalizem pomenil nedopustno vmešavanje Cerkve v politiko, po- tem si v teh okoliš činah namre č niso mogli dovoliti sno- vanja nove krščanske stranke. Zagovarjal pa je stališ če, da nima nih če pravice ustvarjati politi čno enotnost ta- ko, da odjemlje nazorski zna čaj in njemu ustrezno de- javnost. V to sta Kidri č in Kardelj sicer privolila, vendar sklepa niso vnesli v besedilo izjave. To naj bi storili s posebnim aktom, ki pa ga nikoli niso sprejeli. Izjavo je torej Kocbek podpisal šele, ko je dosegel, da krš čansko- socialisti čna skupina ohrani kulturni zna čaj in specifi č- ne povojne naloge med slovenskimi kristjani. 809 Verjetno pa se Kocbek v tistem trenutku niti ni za- vedal daljnosežnega pomena Dolomitske izjave oziroma ji ni pripisoval važnejšega pomena, saj niti ni vedel za njene prave razloge. Ni vedel, da sta se Kardelj in Kidri č podredila pritisku jugoslovanskega vrhovnega štaba in centralnega komiteja, ki je v tem času zaostril kri- tiko, češ da se slovenska partija nedopustno “utaplja” v Osvobodilni fronti, zato se mu vprašanje, podpisati izjavo ali ne, v bistvu sploh ni postavljalo. To vprašanje si je za čel zastavljati šele trideset let pozneje, ko so se že pokazale vse njene daljnosežne posledice. 810 Zaradi svojega zna čaja Dolomitska izjava še danes ostaja ena izmed stalnic zanimanja poznavalcev in raz- 808 Čepi č , Nekaj stopinj revolucije v pluralni dobi, str. 107, 108. 809 Kocbek , Svoboda in nujnost , str. 302, 303. 810 Inkret , In stoletje bo zardelo, str. 192–194. 348 iskovalcev novejše zgodovine. Tone Ferenc je na posve- tu ob 60. obletnici ustanovitve Osvobodilne fronte celo dejal, da je prepri čan, da bo prej umrl, preden bo prišlo do soglasja o njenem zna čaju, saj ga ni niti med takrat enakomislečimi, kaj šele med drugimi. 811 Tako je tudi Kocbek v že omenjenem intervjuju s Pahorjem ozna čil njen zna čaj kot pozitiven, pa tudi kot negativen: “Naj- prej pozitivnega. Prej ali slej je moralo priti v osvobodil- nem gibanju do piramidalne strukture, spontano giba- nje je moralo prej ali slej dobiti trdno notranjo zgradbo. Za našo skupino lahko povem, da ni bila le pripra- vljena, ampak tudi sposobna, da se akcijski enotnosti Osvobodilne fronte v prid odre če svojim trenutnim in posebnim politi čnim koristim, o tem pri čuje prav do- lomitska izjava. Partija pa se je odlo čila, da enotnost Osvobodilne fronte preobrazi v svojem smislu, ker ni bi- la niti pripravljena niti sposobna stopiti iz ekskluzivne- ga prostora ozke oblastniške miselnosti v med človeški prostor. Tu, s to nepripravljenostjo in nesposobnostjo za širše človeške dimenzije pa se za čenja negativni zna čaj Izjave. Prepri čan sem, da bi to novo akcijsko enotnost lahko dosegli z ustreznejšo strukturo osvobodilnega gibanja, če bi šlo samo za to. Glede na temeljne cilje Osvobodilne fronte bi bila namre č dale č u činkovitejša struktura, v kateri ne bi bilo politi čne diskriminacije in v kateri bi se mogel odpreti tak kohezijski proces, da bi v njem s svojo iniciativo ustvarjalno sodelovale vse tri temeljne skupine. Najhujše je bilo dejstvo, da je partija pri tem opra- vilu uporabila nasilje. Naša skupina je doživela najuso- dnejši udarec. V ozra čje OF se je vrinilo nekaj tujega in nevarnega, za čutili smo nadslovenske in naddemokra- ti čne namene. Partija je ukinila osvobodilno enakoprav- nost in si za čela graditi svojo izklju čno oblast. Za čel je delovati tihi teror.” 812 811 Ferenc: Razprava, str. 312. 812 Kocbek , Svoboda in nujnost , str. 300. 349 DOLOMITSKA IZJAVA Prvega marca so vse tri osnovne skupine svojim ak- tivistom poslale okrožnice, krš čansko socialisti čnim in sokolskim aktivistom zadnje, ker poslej njihov aktiv ni več obstajal samostojno. Centralni komite KPS je v svoji okrožnici o tolma če- nju in izvajanju izjave, ki je bila pisana v zelo podobnem stilu kot že omenjeno Kidri čevo pismo Miri Svetini - Vla- sti, zapisal, da so se pri nekaterih krš čanskih socialistih na terenu (torej ne v vodstvu skupine) za čele pojavlja- ti težnje, ki so slabile in rahljale enotnost OF, tako da je pretila nevarnost, da bi se iz enotnega vseljudskega gibanja spremenila v koalicijo. Pojave v skupini, poja- snjuje okrožnica, je potrebno razumevati z vidika dej- stva, da je dosedanja politika londonskih beguncev pro- padla, da so se le-ti nujno morali zate či k manevriranju in da bo protirevolucija morala pri četi z iskanjem svojih postojank znotraj samega osvobodilnega gibanja. Tre- nutno seveda krš čanski socialisti nimajo nobene zveze z begunsko vlado v Londonu, nadaljuje okrožnica, toda jasno je, kam vodijo nekateri procesi in kakšne posledi- ce bi nastale, če Centralni komite KPS ne bi ukrepal. Po mnenju Centralnega komiteja KPS sta namre č obstajali dve možnosti: prva, da se krš čanskosocialisti čna skupi- na dejansko ukine kot samostojna politi čna organiza- cija z lastnimi aktivisti in deluje izklju čno za širitev in utrditev OF, ter druga, manj ugodna, da se krš čanski socialisti razglasijo za stranko, vendar je partiji, kakor Izvajanje Dolomitske izjave in odmevi nanjo 350 je iz izjave razvidno, uspelo dose či bazo za uresni čenje prve možnosti. Nato je Centralni komite KPS podal še prakti čni po- stopek za realizacijo izjave v osmih to čkah, v katerih je med drugim poudaril, da je potrebno takoj napraviti prakti čne sklepe glede likvidacije tistih pojavov na tere- nu, ki se ne skladajo z izvajanji izjave, ter da je izjava in- ternega zna čaja, zato ne sme priti v roke sovražniku. 813 Okrožnica je bila po Godeševi oceni napisana ne- prepri čljivo, protislovno in dvoumno. Razvidna je pre- ventivnost ukrepa, tj. podpisa izjave (“kakšne posledice bi nastale, če Centralni komite ne bi pravo časno rea- giral”), ker se je, kot so bili v vodstvu KPS prepri čani, naglo približeval konec vojne (“ves pojav je treba raz- motrivati skozi prizmo bližajo čega konca”). Po njihovem mnenju naj bi to nujno (“objektivno”) pomenilo, da mo- ra priti do poizkusa razdiranja osvobodilnega gibanja (“reakcija bo poskušala na vseh koncih in krajih izrabiti slabe postojanke osvobodilnega gibanja v svoje name- ne”), čeprav takrat še ni č ni kazalo na to, kaj šele, da bi imeli komunisti kakšne konkretne dokaze za to (“pri kr- ščanskosocialisti čni skupini stvar še ni prišla do kakih londonskih stremljenj ali protislovnih pozicij”). 814 Prav tako je svojim aktivistom poslalo okrožnico, peto po vrsti, vodstvo sokolstva. V njej so ponovno pou- darili, da v OF niso vstopili kot politi čna stranka, zato v okviru Sokola ni mogo če kakršno koli politi čno organi- ziranje, ter da vsi delavci v OF odgovarjajo za svoje delo prvenstveno po liniji OF, kar pomeni, da so naloge v OF prvenstvenega zna čaja, zato ne smejo prevzemati nobe- nih drugih, posebno ne skupinskih nalog (tj. npr. dela v sokolskih društvih), ki bi jih pri delu na terenu, okraju ali v okrožju ovirale. 815 Na zadnji, deveti okrožnici, ki jo je vodstvo krš čan- ske skupine v OF poslalo svojim aktivistom, je bil v zgornjem levem kotu z rde čo barvo odtisnjen znak kr- ščanske skupine v OF: Triglav in kladivo s križem. V 813 ARS, AS 1487, t.e. 8, Okrožnica CK KPS o težavah s krš čanskimi socialisti v OF in navodila za delo v tem smislu – poverjeništvom CK in okrožnim komitetom KPS, 1. marec 1943; DLRS, knjiga 5, dok. 4. 814 Godeša , Slovensko nacionalno vprašanje med drugo svetovno vojno, str. 67, 68. 815 DLRS, knjiga 6, dok. 6. 351 DOLOMITSKA IZJAVA njej je bilo zapisano, da kristjani v OF “prepuš čajo vod- stvo politi čno družabnega procesa pravim današnjim politi čnim silam, sami pa se iz na čelnih in zgodovin- skih razlogov omejujejo le na čisto človeško dejavnost”. Nato so se dotaknili še vprašanja organizacije lastnih aktivistov, politi čnih delavcev v OF. Njihovo opustitev je vodstvo krš čanske skupine objasnilo z naslednjimi be- sedami: “Od vsega po četka, ko so se politi čni delavci OF rekrutirali iz skupin in ko OF še ni v vsem obsegu spre- jela vzgojo aktivistov v svoje roke, je krš čanska skupina tiste aktiviste, ki so pripadali njenim vrstam, povezala v skupnost in jim z okrožnicami, poleg duhovnih, dajala tudi politi čne smernice. Pri tem je vodstvo skupine ak- tiviste stalno opozarjalo, da je njihovo delo krepitev OF in da nikoli ne smejo zapasti skušnjavi ter krepiti del na ra čun celote. S časoma pa se je vedno dolo čneje ka- zala slabost take ureditve. Zaradi pomanjkanja trdnega skupnega vodstva in skupne ter enotne vzgoje, zaradi pomanjkanja skupnega okvira in rasti, ne samo, da ni prišlo do potrebnega človeškega zbližanja med aktivisti, ampak se je med njimi pojavljalo sektaštvo, nepravil- na delitev dela in celo brezdelje. Vsaka skupina se je brigala le za svoje aktiviste in kjer ti zaradi osebne ne- zrelosti ali skupinskega sektaštva niso ustvarili pogojev skupnega dela in pravega tovarištva, tam so se med ak- tivisti najbližjih skupin pri čeli odnosi koaliranih strank. Kar se naših aktivistov ti če, so se zaradi politi čne ne- zrelosti, preslabe revolucionarnosti in zaradi človeškega strahu pred drugimi tovariši, strahu, nevrednega prave- ga kristjana, nevarno pomikali nazaj na stare pozicije in ustvarjali nevarno strankarsko politi čno razpoloženje. Osnovni kader aktivistov OF je zaradi tega pri čel izgu- bljati na svoji enotnosti in na svojem skupnem avant- gardnem zna čaju. Potem, ko so vodstva ustanovnih treh skupin na podlagi primerov pretresla dejanski stan aktivistov OF, so prišla do zaklju čka, da je vprašanje aktivistov vseh skupin treba rešiti iz glediš ča OF kot celote, ne pa iz skupinskih vidikov. Vse skupine popolnoma prepusti- jo svoje aktiviste izvršnemu odboru OF, da jih enotno vodi, vzgaja ter jim dodeljuje delo. S tem se skupine odrekajo svojim lastnim aktivistom, razen KP, ki ima do 352 lastnih aktivistov pravico in potrebo kot edina in vodil- na stranka osvobodilnega gibanja.” Na koncu okrožnice pa je vodstvo krš čanskosoci- alisti čne skupine pozvalo vse kristjane v OF, da svoje delo uravnavajo v skladu z duhom okrožnice, ter obe- nem izrazilo popolno zaupanje v Komunisti čno partijo Slovenije, da bo s “prevzemom odgovornosti, ki ji jo na- laga slovenski razvoj, izpolnila vse nade revolucionarnih kristjanov”. 816 Izjavo so nato potrdili še konec aprila na zboru aktivistov na Pugledu. Glavni referat na zboru je imel Edvard Kardelj , ki je v svojem govoru poudaril, da je imela partija socializem že od za četka za svoj cilj, iz nje- govega razmišljanja pa je tudi razvidno, da socializem kot cilj a priori vzpostavi vodilno vlogo komunistov nad ostalimi ljudmi. Iz tega razloga je bilo za njega logi čno in nujno, da pokorijo krš čanske socialiste, ki so imeli svojo “razredno bazo” v vernem kme čkem prebivalstvu, kajti kmet ne more biti “vodnik tega osvobodilnega bo- ja, je pa dober borec za njegove cilje”. Kardelj je torej sam poudaril, da je partija vnesla “v politi čno struktu- ro slovenske družbe novo diferenciacijo”, in sicer dife- renciacijo glede na njen “razredni boj”, četudi so mnogi poudarjali, da je Dolomitska izjava pripomogla prav k večji enotnosti v OF. 817 Predsednik IOOF Josip Vidmar je na primer v svojem uvodnem govoru dejal, da “Izjava pomeni korak naprej, ne v na čelnem, pa č pa v konkre- tnem organizacijskem pogledu ve čje enotnosti našega dela na terenu”. 818 Kljub takšni predstavitvi pa je izjava naletela tu- di na neodobravanje. Kocbeku naj bi na zborovanju na Pugledu sicer uspelo zavrniti pomisleke nekaterih kr- ščanskih socialistov (Jože Penca , Jože Brejc itd.), ki so svarili pred morebitno samovoljo in privilegiranim po- ložajem komunistov, 819 vendar se je kljub temu s pod- 816 ARS, AS 1502, t.e. 2, Okrožnica št. 9 vodstva krš čanske skupine v OF – akti- vistom krš čanske skupine v Osvobodilni fronti, 1. marec 1943; DLRS, knjiga 6, dokument št. 5. 817 Hribar , Posledice pokoritve krš čanskih socialistov, str. 991–994. 818 ARS, AS 1487, t.e. 43, Referat Josipa Vidmarja na posvetovanju aktivistov OF na Pugledu; DLRS, knjiga 6, dokument št. 118. 819 Inkret , In stoletje bo zardelo, str. 197. 353 DOLOMITSKA IZJAVA pisom Dolomitske izjave “bela garda” okrepila, saj so vanjo začeli vstopati tudi tisti, ki se niso mogli odlo čiti za eno ali drugo stran in ki niso verjeli v komunisti č- no OF. 820 Znan pa je tudi primer partizanskega koman- danta Janeza Marna Črtomira, krš čanskega socialista, ki je že pred tem želel svoj bataljon vezati na skupino krš čanskih socialistov in ostati zunaj enotne vojaške organizacije, se pravi zunaj poveljstva glavnega štaba. Po kapitulaciji Italije naj bi mu dokazali zveze s protire- volucionarno organizacijo, zaradi česar so ga aretirali, v času nemške ofenzive oktobra in novembra 1943 pa je iz zaporov pobegnil in postal organizator svojega če- tniškega odreda, ki so ga partizani poimenovali “ Črna roka”. 821 Poleg tega so 16. marca člani skupine krš čanskih socialistov iz Ljubljane (Tone Toman , Stane Kova č in Jožica Tomanova ) poslali krš čanskim socialistom v vod- stvu OF Edvardu Kocbeku , Marijanu Breclju in Tonetu Fajfarju pismo, v katerem so zapisali, da se jim 9. okro- žnica sicer zdi korak naprej v utrjevanju medsebojnih odnosov, a imajo pomisleke o tistem delu, ki govori o odpovedi aktivistov in nejasno formulira pravice o izra- žanju in združevanju krš čanskih socialistov kot skupi- ne. Krščanski socializem je namre č po njihovih besedah “edinstvena sila, ki predstavlja res napredne katoli čane, ki so se odlo čili za nov red, zato si moramo ohraniti tudi v naprej nekako samostojno obliko skupine, ki ne bo organizirana v politi čnem smislu temve č nazorskem. Če pa ho čemo ohraniti skupino, moramo ohraniti tudi sistem aktivistov, ali kakor ste napisali v okrožnici št. 7 princip aktivistov.” 822 To čka d v Dolomitski izjavi, ki pravi: “ker bo OF organizirala enotno vzgojo OF se KS (krš čanski sociali- sti – op. avt.) skupina odreka sleherni posebni organi- zaciji lastnih aktivistov”, se jim je tudi zdela v nasprotju z okrožnico št. 7, v kateri je bilo v kon čnem odstavku zapisano: “Postavili smo na čela: ne politi čna organiza- cija v smislu stranke, ampak skupina z lastnim vod- 820 Hribar , Apologija politika Edvarda Kocbeka , str. 178. 821 Lubej , Odlo čitve, str. 286. 822 DOO NOG, knjiga 10, dok. 133. 354 stvom in aktivisti. Če smo se odpovedali množi čnemu organiziranju in obdržali le princip aktivistov, ni seveda s tem še re čeno, da sme imeti naša skupina le toliko svojih sodelavcev, kolikor je po proporcu dolo čeno mest za sestavo OF. Omejitev ni postavljena števil čno ampak kvalitativno.” 823 Nasprotovali so torej ukinitvi njihove skupine in s tem zvezano premajhno garancijo svobode združevanja in izražanja v nazorskem smislu ter izrazili vtis, da se “KP nekako boji resnega revolucionarnega tekmeca, ker smo, če pogledamo celotno naše delo za OF res veliko doprinesli in to bolj iz idealizma in notranje prepri ča- nosti, kot pa iz kake disciplinske vezanosti. Upošte- vati moramo, da smo KS, vse doprinašali in gradili za OF, medtem ko je KP gradila za svojo lastno politi čno stranko”. 824 Na njihove o čitke je odgovoril Kocbek v pismu, ki sta ga napisala skupaj z Brecljem 13. maja 1943. V njem je zapisal, da sta okrožnica št. 7 in izjava v na- sprotju le za tistega, ki gleda na stvari stati čno in ne razvojno, kakor je edino pravilno, ter dodal: “Ne samo, da je ves politi čni razvoj pri nas zahteval tako organiza- cijsko formo OF, kakor je bila do konca lanskega leta, ampak tudi notranji razvoj osnovnih treh skupin ni mo- gel naenkrat pripeljati do take enotnosti, kakor je danes ustvarjena. (…) Če je razvoj pripeljal tako dale č, da smo mogli tudi prakti čno izvesti enotno vodstvo in vzgojo po- liti čnih delavcev osnovnih skupin, potem je to prav tako uresni čenje naših ciljev, kakor npr. ciljev v KP.” 825 Kocbek je vztrajal pri trditvi, da bi tisti, ki bi obrav- naval zlitje skupinskih aktivisti čnih organizacij v sku- pno OF organizacijo pod vodstvom IO za krnitev skupin- skih pravic ali teženj, dokazal, da ne razume narodne in napredne enotnosti. Pri tem pa je opozoril, da so aktivi- sti, ki so mislili, da gre za dejansko likvidacijo skupine, izjavo napačno razumeli: “ Če smo namre č ugotovili, da po tej Izjavi nimamo ve č opravka s posameznimi sku- pinskimi aktivisti, temve č le še z aktivisti OF, ni s tem 823 Prav tam. 824 Prav tam. 825 Kocbek , Osvobodilni spisi I, str. 314, 315. 355 DOLOMITSKA IZJAVA rečeno, da skupine ni ve č, in da skupina nima tako v sedanjosti kakor v bodo čnosti svojega razloga za obstoj in delo. Res je nasprotno, da naša skupina ni omejena le na aktiviste, ampak obsega vse vredne predstavnike nazorske kvalitete, ki so obenem revolucionarji, obenem pa je res, da naloge naše skupine niso omejene le na po- liti čno obmo čje, ampak segajo na druga, še širša in glo- blja obmo čja. Govoriti o likvidaciji krš čanske skupine v OF pa bi se poleg tega še reklo nasprotovati osnovnim na čelom OF, ki postavlja svobodo izpovedovanja nazo- rov na važno mesto.” 826 Kocbek se je namre č v skladu s pogajanji pred pod- pisom izjave (ki pa jih nikoli niso vnesli v besedilo), od- rekel politi čnemu zna čaju krščanskih socialistov, ven- dar je želel ohraniti nazorski zna čaj skupine. Zato je 5. oktobra 1943 tudi organiziral zborovanje krš čanskoso- cialisti čne skupine, čemur je Kidri č sprva mo čno na- sprotoval, češ da nasprotuje “pugleški izjavi”, s katero so na zboru aktivistov na Pugledu potrdili Dolomitsko izjavo, vendar je kasneje popustil, nazadnje pa naj bi mu celo razodel (nekako) skrivno ljubezen do krš čan- ske skupine ter dejal, da bo dokumentacija o kristjanih v slovenskem osvobodilnem boju odlo čilno vplivala na povojni razvoj ostalih komunisti čnih strank. 827 Da bi krš čanske socialiste, pri katerih je izjava na- letela na odpor, prepri čal o njeni pomembnosti, je Iz- vršni odbor OF v Ljubljano poslal še Fran čka Majcna . Poslali so ga zato, ker so verjeli, da bo on bolje kot kdor- koli od ljubljanskih krš čanskosocialisti čnih aktivistov branil stališ ča izjave, in res se niso zmotili. Komunista Krivic in Šentjur čeva sta Kardelju pisala, da so ga bili veseli takoj po prvem razgovoru, da je veliko prispeval k izboljšanju v odnosih in da je “tako reko č rešil situacijo med KS”. 828 Stvar pa se je deloma zapletla tam, kjer Kardelj ni pri čakoval – pri sokolih. Zoran Poli č se je namre č posta- vil na stališ če, da “Izjava ne velja za Ljubljano, da je ne gre rigorozno tolma čiti”, ter da “njihovi ljudje, ki delajo 826 Kocbek , Osvobodilni spisi II, str. 38, 39. 827 Kocbek , Listina, str. 339–342. 828 Tršan , OF in Dolomitska izjava. 356 s sredinskimi elementi, nimajo časa biti v OF”. Krivic je poro čal, da so se ostali vodilni sokoli pasivizirali že prej in da je situacija z njimi izven Ljubljane druga čna, ker “zunaj absolutno ni č nimajo in vedo, da ne bodo imeli”. Šentjur čeva je bila manj kategori čna kot Krivic , ki je za Poli ča celo zapisal, da sabotira izjavo. Menila je, da ob- staja le nevarnost, da bi se nekateri bivši funkcionarji sokolov polastili vodilne vloge, predvsem v Mostah in Šiški, in da bi se mednje vrinili še mihailovi ćevci. Tudi zato je Kardelj naročil Šentjur čevi , naj pride Poli č čim prej iz mesta k njim na osvobojeno ozemlje in naj zatem reorganizirajo frontno poverjeništvo v mestu tako, da bo sestavljeno le iz treh članov, in naj mu ne dajo preveli- kih pravic odlo čanja. Partijsko poverjeništvo pa naj bi obšlo frontno tudi tako, da bi se v osnovnih vprašanjih neposredno posvetovalo z Izvršnim odborom OF, ka- teremu naj bi pismeno poro čal tudi okrožni odbor OF, ne pa samo poverjeništvu tako kot dotlej. S tem naj bi ljubljansko poverjeništvo Izvršnega odbora OF postalo samo”splošno predstavništvo”. 829 Poli č , ki je šel nato v partizane, a je še vedno be- del nad sokolsko dejavnostjo v Ljubljani, si je v juliju in avgustu stalno dopisoval z Viktorjem Repi čem , čla- nom poverjeništva OF za Ljubljano, s katerim sta med drugim obravnavala tudi izjavo in medsebojne odnose, predvsem s komunisti, pri čemer sta ugotovitve, ki so bile zaupne, šifrirala. Repi č je opažal pri sokolih, ki so bili vklju čeni v partijo in ki niso bili mo čneje vezani na sokolsko skupnost, da imajo na odnose in sodelovanje z OF druga čne poglede kot sokoli, ki jim je bila “sokolska skupnost še vedno živa in trdna”. Ti niso hoteli imeti po- sebnih povezav po sokolski liniji niti opravljati “izklju č- no delo med Sokoli in nacionalno sredino”. Po pogovorih s partijo pa so se zelo hitro razširile govorice o razpustu sokolske skupine in o njeni nepotrebnosti. 830 829 Prav tam. 830 Tršan , OF in Dolomitska izjava. 357 DOLOMITSKA IZJAVA PRILOGA IZJAVA KOMUNISTI ČNE PARTIJE SLOVENIJE, SLOVENSKEGA SOKOLSTVA IN KRŠ ČANSKIH SOCIA- LISTOV DNE 1. MARCA 1943 O OKREPITVI POLITI Č- NE IN ORGANIZACIJSKE ENOTNOSTI OSVOBODILNE FRONTE POD VODSTVOM KPS 831 KPS, slovensko Sokolstvo in krš čansko socialisti č- na skupina ugotavljajo, da je njihovo dosedanje sodelo- vanje omogo čilo uspešen, v slovenski narodni zgodovi- ni edinstven slovenski nacionalni upor in da zahtevajo bodo če naloge slovenske osvobodilne borbe njihovo še tesnejšo strnitev. Zato podajajo naslednjo izjavo. I. Aprilski zlom 1941 je bil hkrati moralnopoliti čni in organizacijski polom vse legalne slovenske politike, vseh uradno priznanih politi čnih strank, pa tudi reakci- onarnega in protiljudskega družbenega vodstva sloven- ske nacionalne usode. Po aprilskem zlomu so borbo za osvoboditev in združitev slovenskega naroda nujno morale prevzeti no- ve sile. Ustanovni sestanek Osvobodilne fronte, ki so se ga udeležili zastopniki Centralnega komiteta KPS, sloven- skega Sokolstva, krš čanskih socialistov in slovenskih kulturnih delavcev, je že po svoji sestavi izrazil temelje bodo če resni čno nacionalne in ljudske slovenske poli- tike. Sokolska skupina, ki se je že v predaprilski Jugo- slaviji borila proti izkoriš čanju Sokolstva v protinarodne in protiljudske namene, se je udeležila snovanja OF v smislu sokolskih narodno obrambnih nalog in smo- trov ter je vklju čila slovensko Sokolstvo v Osvobodilno fronto, Krš čansko socialisti čna skupina se je pridruži- la ustanovnemu sestanku OF kot izraz revolucionarno demokratičnih procesov med slovenskimi katoliškimi množicami, procesov, ki so se razvijali že v stari Ju- goslaviji. Slovenska kultura je s svojim sodelovanjem manifestirala, da se ho če ob strani naj doslednejšega 831 Objavljeno v DLRS, knjiga 6, dok. 3. 358 slovenskega nacionalnega in družbenega razreda – de- lavskega razreda Slovenije – boriti za osvoboditev in združitev slovenskega naroda ter za sre čno bodo čnost delovnega ljudstva Slovenije. KPS je kot stranka prevze- la avantgardno vlogo v slovenskem narodnem osvobo- dilnem gibanju. Komunisti čna Partija Slovenije je kot sestavni del Komunisti čne Partije Jugoslavije edina stranka, ki je aprilski zlom ni kompromitiral, ki je ves čas svojega ob- stoja pravilno razumevala ter zastopala slovensko na- cionalno vprašanje in ki je zavzela pravilno stališ če ob vseh odlo čilnih prekretnicah za slovensko nacionalno usodo. Glede na to dejstvo, dalje glede na dejstvo, da je Komunisti čna Partija Jugoslavije sekcija Komunisti č- ne Internacionalne – svetovne stranke mednarodnega proletariata, najnaprednejšega družbenega razreda v zgodovini človeštva – in pa glede na dejstvo, da je Sov- jetska zveza vzela v svoje roke usodo zatiranih narodov ter stvar vsega svobodoljubnega človeštva, je bila za ob- stanek in bodo čnost slovenskega naroda edina rešitev v tem, da prevzame Komunisti čna Partija Slovenije inici- ativo za Osvobodilno fronto kot vsenarodno organizacijo za osvoboditev in združitev slovenskega naroda. V po- budi Komunisti čne Partije Slovenije se je tudi zrcalilo, da je družbeno vodstvo slovenskega naroda po polomu predaprilske protiljudske in protinacionalne politike prešlo na slovensko delovno ljudstvo z delavskim razre- dom na čelu. V dejanski slovenski politiki se je pri čel tako uresničevati Cankarjev izrek: “Na tvojih ple čih, na ple čih delavca-proletarca, sloni bodo čnost naroda, na- roda proletarca.” Ustanovni sestanek OF slovenskega naroda je pra- vilno ugotovil, da je resni čna, kon čna in trajna rešitev slovenskega narodnega vprašanja zajam čena le s popol- nim zlomom imperialisti čnega sistema, ki že desetletja v tej ali oni obliki uklepa slovenski narod in z naslonitvijo slovenskega naroda izklju čno na Sovjetsko Zvezo. Pra- vilnost teh ugotovitev je potrdil ves nadaljnji razvoj tako slovenske narodne osvobodilne borbe kakor svetovne osvobodilne vojne proti fašisti čnemu imperializmu in barbarstvu. OF je bila od vsega po četka zasnovana in zami- 359 DOLOMITSKA IZJAVA šljena kot vsenarodna organizacija, v katero imajo ne glede na politi čne, svetovnonazorske, tradicionalne in družbene razlike enakopravni dostop vsi Slovenci in vse zares patrioti čne slovenske skupine, ki jih ni omade- ževalo izdajstvo in sodelovanje z okupatorji. Vsenaro- dni zna čaj, ki ga zastopa OF, je omogo čil združitev vseh pozitivnih slovenskih sil in je dokazal, da vodijo tako proletariat Slovenije kakor ustanovne skupine OF zares pristni nacionalni motivi. Nastop bele garde, ki so jo spo čeli in organizirali reakcionarni protinarodni in protiljudski, v predaprilski Jugoslaviji vladajo či krogi, kakor tudi izdajalska vloga tako imenovane sredine, ki je dejansko zgolj privesek bele garde, sta dokazala, da je protiljudska reakcija iz- dala slovenski narodni interes iz svojih razrednih razlo- gov. Tudi s svoje plati sta potrdila pravilnost ugotovi- tve, da pripada družbeno vodstvo slovenskega naroda proletariatu Slovenije in da je za slovensko nacionalno bodo čnost pravilna samo pot, ki jo je že prehodil veliki ruski narod. II. Enotnost osvobodilne borbe, ki jo bije slovenski na- rod na življenje in smrt, kakor tudi vsi drugi razlogi, našteti v zgornjih ugotovitvah, zahtevajo, da se Osvo- bodilna fronta dosledno razvija v smeri vse krepkejšega in enotnega vseljudskega gibanja slovenskega naroda. Upoštevajo č to temeljno potrebo slovenske osvobodilne borbe in slovenske nacionalne ter ljudske bodo čnosti, soglašajo ustanovne skupine OF v naslednjih dejstvih: a) Osvobodilna fronta slovenskega naroda je eno- tna vseljudska politi čna in nacionalna organizacija slo- venskega naroda. Vodi jo njen Izvršni odbor, ki pred- stavlja tudi enotno politi čno in organizacijsko vodstvo aktivistov Osvobodilne fronte. b) Avantgardna vloga v slovenskem osvobodilnem gibanju pripada glede na njen program, organizacij- sko strukturo, strategijo in taktiko Komunisti čni Par- tiji Slovenije kot avantgardi najnaprednejšega sloven- skega družbenega razreda – proletariata Slovenije. Vse tri skupine ugotavljajo, da sta KPS in njeno vodstvo 360 avantgardno vlogo Partije s pravilno politi čno linijo in organizacijo osvobodilne borbe slovenskega naroda tudi dejansko izpri čala. Nujna posledica vsega tega je, da se Komunisti čna Partija Slovenije, ki je zgrajena in vode- na po organizacijskih in politi čnih na čelih boljševizma in ki predstavlja kot celota ter z vsako svojo organiza- cijsko postojanko avantgardno središ če osvobodilnega boja, širi, razvija in utrjuje vsepovsod na slovenskem ozemlju in na vseh podro čjih slovenskega javnega življe- nja. Vsak član Partije kot avantgardne organizacije je že avtomati čno aktivist OF. Druge izmed ustanovnih skupin OF ne organizirajo samostojnih strank ali politi čnih organizacij. Ustreza- jo če svojim nacionalnim, politi čnim in socialnim stre- mljenjem, ki so glede vseh temeljnih vprašanj istovetna s stremljenji KPS, ne čutijo in ne vidijo nobene potrebe za posebne lastne stranke ali politi čne organizacije. c) Slovensko Sokolstvo je zaradi svojega narodno vzgojnega zna čaja vse od ustanovitve OF priznavalo KPS kot edino politi čno stranko, ki more po svojem pro- gramu, organizaciji in disciplini v osvobodilni borbi in v bodo čnosti voditi politi čno življenje slovenskega naroda. Na tej osnovi je slovensko Sokolstvo v Osvobodilni fronti ustanovilo in ohranilo svoje razmerje do KPS ter ostaja pri svojem prvotnem sklepu, da ne organizira lastnih politi čnih aktivistov. d) Razmerje med krš čansko socialisti čno skupi- no in KPS je v skladu z dejanskim stanjem stvari in v interesu OF tako, da je in ostane krš čansko sociali- sti čna skupina izraz prehajanja slovenskih katoliških množic na napredne nacionalne in družbene pozicije ter njihovega sodelovanja na takih pozicijah. Zaradi tega krš čansko socialisti čna skupina ne organizira in ne bo organizirala posebne lastne politi čne organizacije. Ker bo Osvobodilna fronta organizirala enotno vzgojo za ak- tiviste OF, se krš čansko socialisti čna skupina odreka sleherni posebni organizaciji lastnih aktivistov. Njeni aktivisti se obvežejo, utrjevati in širiti izklju čno OF slo- venskega naroda. V OF kot vseljudski politi čni in osvo- bodilni organizaciji slovenskega naroda ima slovenski kristjan polno možnost svojega vsestranskega politi čne- ga izživljanja. Vodstvo krš čansko socialisti čne skupine 361 DOLOMITSKA IZJAVA kot nazorske skupine ostaja idejno vodstvo prehajanja slovenskih katoliških množic na napredne pozicije in njihovega sodelovanja na takih pozicijah. e) Kader aktivistov OF vodi v organizacijskem in politi čnem pogledu IOOF kot celota. Aktivisti odgovar- jajo IOOF kot celoti. Posebni skupinsko politi čno orga- nizacijski stiki s tem prenehajo (kar pa glede na to čko b ne zadeva KPS kot stranke). f) Uvede se enotna vzgoja za aktiviste OF po smer- nicah in na temelju materiala, ki ga dolo či IOOF. g) Pri okrožnih odborih OF se osnujejo krožki akti- vistov OF, ki imajo nalogo, da se bavijo z vzgojo aktivi- stov in da skujejo iz aktivistov organizacijsko, politi čno in moralno enoto. Kader KPS je dolžan posvetiti poseb- no skrb revolucionarni vzgoji vseh aktivistov. Stremeti mora za ustvaritvijo kar najpristnejšega vzdušja borbe- nega tovarištva. Vse tri ustanovne skupine dvignejo kader aktivi- stov OF s tem, na višjo razvojno podlago. Kader aktivi- stov OF postane kader izbranih osvobodilnih borcev, ki ga enotno vodi IOOF. Aktiviste OF postavlja IOOF. Za osvobodilne borce pomeni čast, biti sprejet med aktiviste OF. Za KPS: Edo Kardelj Kidri č Boris Leskošek Franc Za slovensko Sokolstvo: Andrej Hribar (Josip Rus ) Drej če Jakli č (Franjo Lubej ) Za krš čansko socialisti čno skupino: Edvard Kocbek Fajfar Tone Miha Borštnik (dr. Marijan Brecelj ) Graditev ljudske oblasti 365 GRADITEV LJUDSKE OBLASTI Zarodek najvišjega slovenskega zakonodajnega in izvršnega organa je bil vzpostavljen že v prvem okupa- cijskem letu, septembra 1941, ko se je Vrhovni plenum Osvobodilne fronte konstituiral v Slovenski narodnoo- svobodilni odbor (SNOO) in tako dobil zna čaj najvišje narodne oblasti na slovenskem ozemlju. 27. junija 1942 ustanovljeni Narodnoosvobodilni svet na partizanskem ozemlju z osmimi poverjeništvi za posamezna uprav- na podro čja pa je Kidri č celo zanosno ozna čil za vlado, medtem ko naj bi bil Zbor odposlancev narodnoosvobo- dilnih odborov, ki ga je IOOF pripravljal avgusta 1942, a ga je onemogo čila italijanska ofenziva, slovenski parla- ment. Vendar je bil Kardelj nekoliko manj evfori čen in je sredi julija pisal o tej “vladi” kot “najve čji neumnosti” in “malce smešni opereti”, za katero bi bilo bolje, da je ne bi bilo in da bi raje imeli le nekakšno “administrativno komisijo”. 832 Pravi mejnik v razvoju slovenske državnosti v novi Jugoslaviji je s svojimi sklepi postavilo zasedanje Slo- venskega narodnoosvobodilnega odbora 19. in 20. fe- bruarja 1944 v Črnomlju. S sklicanjem v Ko čevju iz- voljenega Slovenskega narodnoosvobodilnega odbora (SNOO) na prvo zasedanje v Črnomelj, na katerem se je preimenoval v Slovenski narodnoosvobodilni svet (SNOS), je ta namre č postal najvišji predstavniški organ slovenske državnosti v okviru Demokrati čne federativne 832 Ferenc , Oblikovanje slovenske (federalne) države 1941–1944, str. 215, 216. 366 Jugoslavije (DFJ). V primerjavi s t. i. ko čevskim zborom, ki je bil predvsem manifestativne in deklarativne nara- ve, saj na njem ni bil sprejet noben sklep, ki bi jasno določal položaj slovenskega naroda v novi nastajajo či jugoslovanski skupnosti, je imelo črnomaljsko zaseda- nje SNOS-a izrazito konstitutivni zna čaj, njegovi odloki pa so bili temelj narodne oblasti. 833 Po tem zasedanju se je slovenska ljudska oblast v okviru DFJ do osvobodi- tve vse dežele samo še dopolnjevala, saj je predsedstvo SNOS 5. maja 1945, tik pred osvoboditvijo, v Ajdovš čini postavilo Narodno vlado Slovenije. V Črnomlju dolo čena sestava najvišjih slovenskih državnih organov je, če ne upoštevamo postavitve slovenske vlade, ostala v bistvu nespremenjena do izglasovanja prve slovenske ustave 16. januarja 1947. 834 833 Ferenc , Organizacija partizanske oblasti, uprave in samouprave, str. 721. 834 Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem, str. 677. 367 GRADITEV LJUDSKE OBLASTI Z odlokom z dne 11. septembra 1943 je Izvršni od- bor OF razpisal volitve odposlancev slovenskega naro- da, ki so potekale med 20. in 25. septembrom. 835 Odlok je dolo čil, da se voli na 500 volivcev enega odposlanca, na vsak bataljon NOV pa dva odposlanca. Na prvem Zboru odposlancev slovenskega naroda, ki je potekal od 1. do 3. oktobra 1943 v Ko čevju, je bilo tako prisotnih 572 izvoljenih odposlancev, 78 delegiranih odposlancev in nekaj predstavnikov osrednjih vodstvenih organov narodnoosvobodilnega gibanja Jugoslavije (Sretan Žu- jovi ć , Vlada Ze čevi ć , Milovan Đilas , Vladimir Dedijer ), med njimi predsednik Izvršnega odbora Avnoja dr. Ivan Ribar , zastopniki narodnoosvobodilnega gibanja hrva- škega naroda (dr. Pavle Gregori ć , Andrija Hebrang , dr. Vladimir Bakari ć , Čanica Opači ć in Božidar Magovac ) in vodja zavezniške oziroma anglo-ameriške vojaške misije za Slovenijo, major William Jones . Vsega skupaj je bilo udeleženih 650 oseb, to pa je po Feren čevih besedah pojav, kakršnega ni zaslediti pri nobenem drugem od- porniškem gibanju v Evropi med drugo svetovno voj- no. 836 Vendar je zbor, ki je potekal v dvorani bivšega So- kolskega doma (sedaj Šeškov dom), iz varnostnih razlo- gov potekal le pono či. Tako je 1. oktobra 1943 ob deve- 835 Poli č , Čudežna pomlad, knjiga 3, str. 38, op. 14. 836 Ferenc , Nekaj doneskov k problematiki zbora odposlancev slovenskega naroda v Ko čevju, str. 405–412. Ko čevski Zbor odposlancev slovenskega naroda 368 tih zve čer predsednik IOOF Josip Vidmar z odra, nad katerim je dominiral Cankarjev napis “Narod si bo pisal sodbo sam”, pozdravil odposlance ter goste in nato na kratko orisal zna čaj in pomen zbora. Prebral je tudi od- lok Izvršnega odbora OF o zasedanju Zbora odposlancev slovenskega naroda, ki je razglasil zasedanje zbora od- poslancev za odprto in dolo čil njegove naloge, to je, da kot ljudsko predstavništvo slovenskega naroda, ki en- kratno zaseda, obravnava vprašanje slovenskega naro- dnoosvobodilnega boja, sprejme sklep o predstavništvu in vodstvu slovenskega narodnoosvobodilnega boja in za časnih organih ljudske oblasti slovenskega naroda v vojnem obdobju, izbere plenum in Izvršni odbor OF ter slovensko zastopstvo v Avnoju. Odlok je predpisal tudi dnevni red zbora odposlancev. 837 Po izvolitvi predsednika Zbora odposlancev sloven- skega naroda Bogdana Osolnika , 838 ki je takoj za čel vo- 837 Ferenc , Ljudska oblast na Slovenskem, knjiga 2, str. 72, 73. 838 ARS, AS 1712, t.e. 711D, Sklep Zbora odposlancev slovenskega naroda o pred- stavništvu in vodstvu slovenske narodnoosvobodilne borbe in za časnih organih ljudske oblasti slovenskega naroda v vojnem razdobju. Zbor odposlancev slovenskega naroda v Ko čevju (Foto: Božidar Jakac , MNZS) 369 GRADITEV LJUDSKE OBLASTI diti zborovanje, so odposlance pozdravili predstavniki jugoslovanskega (dr. Ivan Ribar , Sreten Žujovi ć , Milo- van Đilas in Vlada Ze čevi ć ), hrvaškega (dr. Pavle Grego- ri č ) in slovenskega osvobodilnega gibanja (Jaka Avši č , Tone Kova č , Mara Rupena , Stane Kav či č ) ter major Jo- nes . 839 Vendar pa je Kocbek zapisal, da so ga govorni- ki, predvsem “južni bratje”, razo čarali, saj niso govorili temperamentno in niso bili niti vsebinsko izvirni niti osebno prepri čljivi. Še najbolj zanimiv se mu je zdel ma- jor Jones , ki se je poklonil slovenskemu junaštvu in slo- venskim žrtvam ter ugotovil, da smo si Slovenci zaslužili častno mesto med narodi. Na koncu prve (slavnostne) seje so poslali pozdravno brzojavko predstavnikom treh velikih zavezniških držav (Stalinu , Churchillu in Roose- veltu ) Josipu Brozu - Titu , Avnoju, ZAVNOH-u ter Lju- bljani in Slovencem neosvobojene Slovenije. 840 Ko se je drugi dan ob 21. uri za čela druga (delov- na) seja, so zbor pozdravili delegati iz Slovenskega pri- morja (Jože Grahor ), Štajerske (Peter Stante ), Gorenj- ske (Jože Sluga ) in Ljubljane (Vlado Krivic ). Kot takra- tni delovni predsednik zbora odposlancev se Bogdan Osolnik spominja, da so po pozdravu predstavnika pri- morskih Slovencev z velikim navdušenjem sprejeli po- seben sklep o priklju čitvi Slovenskega Primorja in Istre k svobodni in združeni Sloveniji, s katerim so potrdili politi čno odlo čitev Vrhovnega plenuma OF, sprejeto 16. septembra 1943. Makso Šnuderl je teden dni kasneje na prvem kongresu slovenskih pravnikov na Suhorju v Beli krajini ozna čil to dejanje kot uzakonitev enega najpomembnejših aktov Vrhovnega plenuma OF. Tudi v sklepnem proglasu zbora odposlancev je bilo zapisa- no, da je “Osvobodilna fronta storila zgodovinski korak, ko je s slovenskim aktom pripojila Slovensko Primorje k mati čni zemlji”. Vendar pa sklep ni bil objavljen niti v poročilu o sprejetih dokumentih zbora v Slovenskem poro čevalcu niti v posebni brošuri Izvršnega odbora OF o zasedanju. Osolnik predvideva, da so objavo takrat zadržali po posredovanju Edvarda Kardelja , kar sklepa po pismu, v katerem je kritiziral odlo čitvi v Sloveniji in 839 Ferenc , Ljudska oblast na Slovenskem, knjiga 2, str. 74. 840 Kocbek , Listina, str. 323. 370 na Hrvaškem ter svetoval, naj se ti sklepi ne omenjajo v javnem delovanju. Kardelj je pri tem verjetno upošteval svarila iz Moskve, da se bodo vprašanja meja reševa- la po koncu vojne, pa tudi ob čutljive reakcije voditeljev italijanske komunisti čne stranke, s katerimi je vzdrže- val pomembne politi čne stike. Kljub temu sklep zbora odposlancev o priklju čitvi potrjuje tudi dejstvo, da so ga upoštevali na drugem zasedanju Avnoja, ko so s poseb- nim odlokom potrdili sklepe ko čevskega zbora in enake- ga hrvaškega organa, ZAVNOH-a, o priklju čitvi Istre in Slovenskega Primorja. 841 V nadaljevanju seje sta Boris Kidri č in Edvard Kar- delj prebrala svoji poro čili. Kidri č je najprej precej ob- širno govoril o vzrokih razpada stare Jugoslavije, njene vojske in politi čnih strank, o ustanovitvi Osvobodilne fronte, o prispevku in vlogi Komunisti čne partije Slo- venije in delavskega razreda v osvobodilni vojni. Nato je, kot v brošuri “Dve leti Osvobodilne fronte”, prikazal razvoj Osvobodilne fronte in raz členil posamezna obdo- bja, ki jih je do ko čevskega zbora naštel šest. Za prvo periodo, ki je trajala od za četka okupacije do nemškega napada na Sovjetsko zvezo, so bili zna čilni številni poli- ti čni sestanki, vzpostavljeni so bili osnovni centri osvo- bodilnega gibanja ter izvedene tehni čne in druge pripra- ve za bodo čo množi čno in oboroženo akcijo proti okupa- torju. Drugo obdobje je segalo do pomladi leta 1942, ko so partizani dobili del slovenskega ozemlja. V tem času je prišlo do množi čnega poleta osvobodilnega gibanja in nastopa slovenskih partizanov, ki so se s puško v roki borili proti tujemu okupatorju. Z napadom Nem čije na Sovjetsko zvezo se je namre č za čela oborožena vstaja, a Kidri č je o čitke protirevolucije, da je Osvobodilna fron- ta za čela s partizanskim gibanjem šele, ko je prenehal pakt Hitler-Stalin, zavrnil z izjavo, da je “Sovjetska zveza tisti činitelj, ki je omogo čil nastanek, rast in zmago naše narodnoosvobodilne vojske, ki nam bo omogo čil dokon- čen obra čun z našim najhujšim sovražnikom, z nem- škim fašisti čnim imperializmom”. V tretjem obdobju, obdobju “prvega slovenskega svobodnega ozemlja”, ki je segalo do italijanske ofenzive, je OF pokazala, kako si 841 Osolnik , Z ljubeznijo skozi surovi čas, str. 468, 469. 371 GRADITEV LJUDSKE OBLASTI predstavlja ljudsko demokracijo. Prve svobodne volitve in takojšnja razdelitev veleposestniške zemlje, ki je bila v rokah tujih okupatorskih posestnikov, so po Kidri če- vih besedah najboljši dokaz dosledne ljudske demokra- cije. Česar ni zmogla stara Jugoslavija v 23 letih, je OF izvedla v dveh tednih. Četrto periodo je Kidri č poime- noval periodo “belogardizma”, a pri tem je poudaril, da okupatorju in njegovim pomo čnikom ni uspelo uničiti vojske, organizacije in gibanja Osvobodilne fronte. Peto obdobje je bilo obdobje spomladanskega poleta 1943, v zadnjem, šestem obdobju pa je OF ponovno osvobodila skoraj polovico Slovenije. Na koncu je Kidri č v svojem referatu še poudaril, da je prvi in temeljni rezultat dve- letnega osvobodilnega boja slovenskega naroda njego- va narodnoosvobodilna vojska, druga pa je organizacija Osvobodilne fronte oziroma enotnost slovenskih ljud- skih množic, utelešena v Osvobodilni fronti. 842 Edvard Kardelj je v referatu “O politi čnem položaju in nalogah osvobodilne borbe” najprej ozna čil narodno- osvobodilni boj. Za njegovo prvo zna čilnost je navedel pripravljenost slovenskega naroda za boj ter ljudski zna čaj narodnoosvobodilnega gibanja. Druga zna čil- nost pa je bila v tem, da so znotraj slovenskega naro- da obstajali dejavniki, ki so znali spontano prebujene borbene sile slovenskega naroda zbrati in jih povesti v boj: prvi takšen dejavnik je bila Komunisti čna partija Slovenije, drugi pa skupine slovenskih demokratov in svobodoljubnih ljudi. Nato je Kardelj govoril o programu Osvobodilne fronte in povedal, da je Osvobodilna fronta v dveh letih izvedla vrsto ukrepov, ki naj bi pokazali slovenskemu narodu, kako OF v resnici izpolnjuje svoj program, ter pri tem omenil odlok o razlastitvi velepose- stnikov iz pomladi 1942. Glede programa za prihodnost je poudaril, da morajo ogromne žrtve, ki jih slovenski narod prispeva v boju z okupatorjem, prinesti social- ne koristi, da mora zmaga nacionalne svobode biti obe- nem zmaga demokrati čne ljudske oblasti ter da glede odnosov slovenskega naroda z drugimi jugoslovanskimi 842 ARS, AS 1547, t.e. 70, Slovenski poro čevalec, leto IV, št. 24, 17. oktober 1943, Iz govora tov. Borisa Kidri ča ; Zbor odposlancev slovenskega naroda v Ko čevju, str. 126–141. 372 narodi veljata na čelo pravice do samoodlo čbe in načelo enakopravnosti slovenskega naroda v skupni južnoslo- vanski domovini. Pri raz člembi politi čnih razmer v svetu je Kardelj poudaril predvsem dve zna čilnosti: prvo, da nih če ve č ne dvomi o Hitlerjevem zlomu, in drugo, da s tem v zvezi stopa v ospredje vprašanje povojne ureditve in povojnih odnosov med narodi in velesilami ter vprašanje raznih socialnih sprememb. Ustavil se je tudi pri raznih pro- cesih, razpravljal o razširjanju oborožene vstaje po vsej Evropi, vse mo čnejših zahtevah po drugi fronti itd. ter pokazal, kako ti procesi odmevajo tudi v Jugoslaviji. Proti koncu svojega poro čila je izpostavil nekaj najpomembnejših nalog: organizacijo obrambe osvobo- jenega ozemlja in razširjanje vojaških operacij na vso Slovenijo, mobilizacijo vseh za orožje sposobnih ljudi v narodnoosvobodilno vojsko, krepitev bojne pripravlje- nosti Osvobodilne fronte, krepitev ljudske oblasti, sis- temati čno organizacijo narodnega gospodarstva ter po- moč tistim delom Slovenije, kjer se osvobodilno gibanje iz lastnih sil še ni moglo dovolj široko razmahniti. Na koncu je Kardelj še označil pomen zbora od- poslancev, pri čemer je poudaril, da bo ta zbor ostal v osvobodilnem boju slovenskega naroda med najpo- membnejšimi mejniki. Pomemben bo za ves nadaljnji razvoj narodnoosvobodilnega boja predvsem iz dveh ra- zlogov: “ker živo potrjuje pravilnost dotedanjega boja” in “ker je položil najvažnejše temelje za svobodno in demo- krati čno prihodnost slovenskega naroda”. 843 V razpravi po obeh referatih je sodelovalo 31 odpo- slancev iz okrožij in vojaških enot, a najve čji vtis je na zborovalce naredila kmetica Marija Ivan či č iz Bara pri Ribnici, ki jim je zaupala svojo življenjsko zgodbo: “Ne morem si kaj, da tudi jaz ne bi povedala nekaj stavkov. Moža sem izgubila v prvi svetovni vojni. Pustil mi je de- vet nepreskrbljenih otrok. S trpljenjem in muko sem jih spravila, da so zrasli v zveste (dobre) državljane, v zve- ste podanike slovenske domovine. Tedaj pa se je izvršil nad njimi zlo čin. Okupatorji (Italijani) so mi pobili štiri 843 Ferenc , Ljudska oblast na Slovenskem, knjiga 2, str. 76–78; Zbor odposlancev slovenskega naroda v Ko čevju, str. 143–159. 373 GRADITEV LJUDSKE OBLASTI sinove. Tri na travniku, ko so kosili, četrtega pa doma. In ko bi jih bili vsaj samo ustrelili! Mu čili so jih, odrezali so jim roke, porezali so jim nosove, tako so jih izmu čili, da niso bili podobni ljudem. To so dokazi, kaj delajo izdajalci, kaj so storili okupatorji. Zanje ne predlagam smrti, temve č pečat za vse življenje, kajti smrt je predo- bra in prehitra! Razumeli me boste, s kakšno tugo sem spremljala štiri rakve. Razumeli me boste, da sem to prenesla zato, ker sem vedela, da sem dala svoje otro- ke v dar domovini, za osvoboditev slovenskega naroda. Svetu in vsem narodom povem, da za svobodo domovi- ne ni prevelika nobena žrtev. Sinovi in h čere Sloveni- je! Pojdite z veseljem na klic naše domovine! Ne pustite brez maš čevanja krvi, ki je bila po nedolžnem prelita! Vsi žrtvujmo do popolne svobode svoje mo či, da bo naša domovina postala čista! Krivci pa, kateri so tako dale č pripeljali, da je toliko žrtev, naj se kaznujejo! Slava tem, ki so prelili kri za našo svobodno slovensko domovino!” Kocbek je zapisal, da je po kon čanem govoru nastala sve čana ekstaza, ko je dvorana kot en mož vstala in viharno zaploskala, nekje notri pa so postali “plemenito zadoš čeni”, kakor da so “dosegli najve čjo zgodovinsko posvetitev”. 844 Skozi tovrstna pri čevanja se je namre č iz- kazovalo, da so se ljudje lahko množi čno identificirali z odporniškim gibanjem, ker so v njem razpoznavali mo- žnost u činkovitega boja za svobodo. Zbor je ta dan sprejel še sklep, da odreka begunski vladi pravico zakonitega predstavnika slovenskega na- roda, ter sprejel zaupnico in priznanje delu IOOF, nato pa potrdil IOOF oziroma predsedstvo Slovenskega na- rodnoosvobodilnega odbora v dotedanji sestavi desetih članov: Vidmar , Kardelj , Kidri č , Kocbek , Fajfar , Rus , Lubej , Leskošek , Brecelj in Poli č . 845 Na tretji (delovni) seji, ki se je za čela 3. oktobra ob 21. uri, je zbor odposlancev najprej sprejel sklep o splošni mobilizaciji vseh ljudskih in gmotnih sredstev slovenskega naroda, pooblastil Izvršni odbor OF, da jo izvaja, njen obseg in na čin pa prilagodi vsakokratnim potrebam. Nato so odposlanci poslušali poro čili Zora- 844 Kocbek , Listina, str. 328, 329. 845 Mikuž , Pregled zgodovine NOB, knjiga 3, str. 92. 374 na Poli ča o graditvi nove ljudske oblasti in dr. Marijana Breclja o gospodarstvu, financah in prehrani. Zoran Poli č je v za četku ugotovil, da je Vrhovni plenum OF postavil med Temeljne to čke Osvobodilne fronte tudi sklep, da prevzame po osvoboditvi vso oblast Osvobodilna fronta kot celota. Zato je Osvobodilna fron- ta v skladu s to temeljno to čko na osvobojeni polovici slovenskega ozemlja organizirala ljudsko oblast tako, da je v Ljubljanski pokrajini kot njen nosilec postavila že obstoje če odbore in organizirala Upravno komisijo za osvobojeno slovensko ozemlje, v Slovenskem primorju pa Narodnoosvobodilni svet, ki sta bila oba podrejena Izvršnemu odboru OF. Nato je navedel smernice za or- ganiziranje terenskih odborov OF kot osnovnih organov ljudske oblasti, npr. pritegovanje vsega prebivalstva k sodelovanju, organiziranju tajništev in odsekov kot iz- vršilnih organov odbora itd., razmejil pristojnosti med njimi in organi zaledne vojaške oblasti. Naštel je tudi nekaj najpomembnejših nalog, kot ustanavljanje Naro- dne zaš čite, skrb za zaš čito civilnega prebivalstva, skrb za propagando, preusmeritev industrije in obrti v vojne namene, boj proti peti koloni in izdajalcem itd. 846 Dr. Marijan Brecelj je najprej podal kratek pregled dotedanjega gospodarskega prizadevanja v okviru osvo- bodilnega gibanja. Govoril je o za četni skrbi Osvobodil- ne fronte, da zagotovi osvobodilnemu gibanju najpo- trebnejša gmotna sredstva, o njegovih uspešnih pozivih za vpisovanje posojila svobode, pla čevanje narodnega davka, dajanje denarnih in drugih prispevkov itd., kar ji je omogo čilo, da je krila vse vojaške in organizacijske potrebe in celo podpirala žrtve okupatorjevega nasilja. Nato je Brecelj orisal hierarhijo gospodarskih organov od terenskega gospodarskega odbora do osrednje go- spodarske komisije in prikazal gospodarske razmere, ki so nastale na osvobojenem ozemlju, ko je Osvobodilna fronta prevzela oblast, npr. prenehanje preskrbe, trgovi- ne, odrezanost od drugih pokrajin itd. Pojasnil je na čela za reševanje gospodarskih, finan čnih in prehrambenih vprašanj na osvobojenem ozemlju ter utemeljil nujnost 846 Ferenc , Ljudska oblast na Slovenskem, knjiga 2, str. 78, 79; Zbor odposlancev slovenskega naroda v Ko čevju, str. 177–184. 375 GRADITEV LJUDSKE OBLASTI najpotrebnejših gospodarskih ukrepov, npr. ustavitve prodaje vsega blaga, racioniranja živil, dolo čitve naj- višjih cen itd., da se zagotovi gospodarsko življenje na osvobojenem ozemlju. 847 Nato je besedo prevzel Boris Kidri č in prebral pre- dlog 120 članov za Vrhovni plenum OF oziroma Sloven- ski narodnoosvobodilni odbor in 42 članov delegacije za Avnoj. Predsednik zbora Bogdan Osolnik se spominja, da so na zboru izvolili le 40 delegatov, a ker so se kr- ščanski socialisti pritožili, da je iz njihovih vrst prema- lo delegatov, je Boris Kidri č odlo čil, naj se v delegacijo vklju čita še Jožko Zemljak in Jože Penca . Brošura, ki so jo izdali po zboru, ima imena 40 delegatov, obstaja pa Kidri čevo sporočilo, da sta omenjena delegata izpadla pri tiskanju brošure. 848 Po volitvah je zbor sprejel sklep o predstavništvu in vodstvu slovenskega narodnoosvobodilnega boja in o za časnih organih ljudske oblasti slovenskega naroda v vojnem obdobju. Sklep je poudaril, da se je OF “po nuj- nosti dogajanja ter v korist slovenskega naroda razvila hkrati v slovensko narodno oblast”. Temeljni organi te ljudske oblasti so “terenski in ostali odbori OF oziroma NOO, ki bodo izvoljeni po principu ljudske demokra- cije in vklju čeni v OF”. Sklep dalje pravi, da je OF na slovenskem ozemlju edini zakoniti predstavnik sloven- skega naroda in da izvaja njen na novo izvoljeni ple- num kot SNOO vrhovno ljudsko oblast slovenskega na- roda v okviru Jugoslavije kot državne celote z enotnim predstavništvom vseh narodov Jugoslavije ter enotnim vodstvom njihovega osvobodilnega gibanja in državne skupnosti. Zato izvršuje plenum OF kot SNOO v okviru Jugoslavije in splošnih sklepov Avnoja zakonodajno in izvršno oblast slovenskega naroda s pravico postavljati vse potrebne organe ljudske oblasti slovenskega naroda. Zasedanje plenuma OF sklicuje in vodi IOOF, ki je izvr- šni organ plenuma OF; kot izvršni organ SNOO pa nosi ime predsedstvo SNOO. V času med zasedanji plenuma 847 ARS, AS 1487, t.e. 43, Stenografski zapisniki o zasedanju Zbora odposlancev v Ko čevju, 1.–3. oktober 1943; Zbor odposlancev slovenskega naroda v Ko čevju, str. 184–194. 848 Ferenc , Ljudska oblast na Slovenskem, knjiga 2, str. 80, 81; Zbor odposlancev slovenskega naroda v Ko čevju, str. 199–201. 376 OF (SNOO) ima IOOF (predsedstvo SNOO) vse pravice plenuma oziroma SNOO. IOOF (predsedstvo SNOO) ima deset članov, med temi predsednika, tri podpredsednike in sekretarja. Edvard Kocbek je nato prebral razglas zbora, ki je poudaril, da je slovenski narod na varni in gotovi poti v svobodo in da je “danes kon čno veljavno vstopil v krog suverenih narodov”. Posebej je razglas poudaril, da je IOOF v imenu slovenskega naroda vstopil v Avnoj, ki druži vsa južnoslovanska narodnoosvobodilna gibanja v tesno politi čno skupnost z namenom graditi novo Ju- goslavijo. 849 Po razglasu so sprejeli še resolucijo, ki jo je prebral Kidri č . V njenem prvem delu so ugotavljali zgodovinske zasluge Osvobodilne fronte v organiziranju, vodenju in širjenju narodnoosvobodilnega boja, organiziranju ljud- ske oblasti in vklju čevanju slovenskega naroda v “ena- kopravno domovino jugoslovanskih narodov”. V drugem delu so obsodili “belo” in “plavo” gardo kot izdajalska pomo čnika okupatorja ter netilca državljanske vojne ter določili slovenski ljudski oblasti nalogo, da neusmiljeno zatira njune ostanke. V tretjem delu resolucije je zbor odposlancev potrdil vse dotedanje vojne, politi čne in upravne ukrepe Izvršnega odbora OF v boju proti zuna- njemu in notranjemu sovražniku slovenskega naroda ter v graditvi nove ljudske oblasti. V četrtem delu je izre- kel svojo hvaležnost ruskemu narodu, v petem pa ugo- tovil, da so narodi Jugoslavije s svojim bojem izpolnili in še izpolnjujejo svoje dolžnosti do skupnega zavezniške- ga tabora, in zato upravi čeno zahtevajo drugo fronto na zahodu, ki naj pomaga skrajšati vojno in omejiti žrtve malih narodov. 850 Na koncu sta spregovorila še dr. Ivan Ribar in Jo- sip Vidmar in ob 3. uri po polno či končala zbor odpo- slancev. Nato je partizanska igralska skupina uprizorila dramo Mileta Klop či ča Mati. 851 Zbor odposlancev slovenskega naroda v Ko čevju je bil manifestacija, ki je zaradi velikega števila odpo- 849 Mikuž , Pregled zgodovine NOB, knjiga 3, str. 93, 94. 850 Zbor odposlancev slovenskega naroda v Ko čevju, str. 210–212. 851 Ferenc , Ljudska oblast na Slovenskem, knjiga 2, str. 81. 377 GRADITEV LJUDSKE OBLASTI slancev, svoje vsebinske pomembnosti in navdušenja odposlancev marsikoga presenetil. Tako je predsednik IOOF Vidmar v svojem sklepnem govoru dejal: “Te tri dni je vladal v tej dvorani in v tem zboru duh, kakršen je osnovni pogoj za ustvaritev tistega, kar mi vsi ho čemo. Bil je to duh volje, energije, razuma in tvornega hotenja, tistega tvornega hotenja, ki ho če dokon čno urediti uso- do tega naroda.” 852 PRILOGA OSNOVNI ZAKON O ORGANIH LJUDSKE OBLASTI SLOVENSKEGA NARODA 853 VRHOVNI ORGANI LJUDSKE OBLASTI IN NJIH SESTAVA Čl. 1 Organi ljudske oblasti so: 1) Zbor odposlancev slovenskega naroda 2) Plenum Osvobodilne fronte slovenskega naroda, ki šteje za časno 120 članov Plenum je sestavljen iz predsedstva in zbora članov plenuma Čl. 2 Predsedstvo plenuma sestavljajo: 1) Predsednik Osvobodilne fronte, ki je hkrati pred- sednik Izvršnega odbora 2) Izvršni odbor (IO), to je devet članov IO kot zasto- pnikov ustanovnih skupin OF po trije za vsako od treh ustanovnih skupin 3) Iz po enega zastopnika skupin, ki so bile zasto- pane v dosedanjem plenumu OF Po potrebi ima predsedstvo pravico izmed izvoljenih članov plenuma pozvati nadaljne člane v predsedstvo. 852 Ferenc , Ljudska oblast na Slovenskem, knjiga 2, str. 81, 82. 853 ARS, AS 1670, t.e. 7, Osnovni zakon o organih ljudske oblasti slovenskega na- roda. 378 Čl. 3 Na čelu predsedstva plenuma je predsedništvo, ki ga sestavljajo 1) Predsednik IO 2) Dva namestnika predsednika 3) Tajnik, ki je hkrati tajnik IO Čl. 4 Izvršni odbor je sestavni del predsedstva Čl. 5 Vse nižje organe oblasti in druge potrebne ustano- ve ustanavljajo na podlagi svoje zakonodajne in izvršne oblasti s tem zakonom postavljeni vrhovni organi. PRISTOJNOST VRHOVNIH ORGANOV LJUDSKE OBLASTI I. Zbor odposlancev slovenskega naroda Čl. 6 Zbor odposlancev slovenskega naroda je ljudsko predstavništvo slovenskega naroda z nalogo, da 1) sprejme osnovni zakon o organih ljudske oblasti slovenskega naroda 2) da z izvolitvijo dopolni plenum z nadaljnjimi čla- ni na število 120. Iz ozemlja, ki se bo še osvobodilo, se člani plenuma dopolnijo po enakem postopku, kakor velja za to dopolnitev plenuma. II. Plenum Čl. 7 Plenum predstavlja vrhovno ljudsko oblast sloven- skega naroda dotlej, ko bo mogo če po popolni osvobo- ditvi slovenskega naroda svobodna narodna odlo čitev. Plenum je edini zakonodajni organ na slovenskem ozemlju. Zaseda redno dvakrat na leto in sprejema za- kone z ve čino glasov. Na redna in izredna zasedanja ga sklicuje predsedstvo. Predsedstvo ima pravico amnestije in pomilostitve III. Predsedstvo plenuma Čl. 8 Predsedstvo plenuma je vrhovni organ ljudske 379 GRADITEV LJUDSKE OBLASTI oblasti slovenskega naroda in ima v prvi vrsti slede če naloge: a) predstavlja vrhovno oblast slovenskega naroda na zunaj, b) v času, kadar plenum ne zaseda, vrši vso zako- nodajno oblast. Vse uredbe splošnega zna čaja pa mora dati ob prvem zasedanju plenuma v potrditev in uzako- nitev, c) vodi v smislu dolo čil tega zakona vse posle javne uprave in Narodne vojske, postavlja potrebne organe in izbere izmed članov predsedstva poro čevalce zanje. Za izvrševalce posameznih organov predsedstva, jih izbere izmed ostalih članov plenuma. č) vodi upravne posle plenuma samega in sklicuje seje predsedstva in plenuma. d) Sklepe sprejema z ve čino glasov. Sklep postane veljaven s podpisom predsedništva, pristojnega poro če- valca in IO ter obvezen z objavo v “Slovenskem poro če- valcu”. IV. Izvršni obor Čl. 9 Izvršni odbor a) vodi politiko in organizacijo slovenskega osvobo- dilnega gibanja OF. V to svrho si samostojno ustanavlja potrebne organe za razširjevanje idej OF, za vklju čenje slovenskega ljudstva v to gibanje, ter imenuje tudi sam poro čevalce za te organe. b) Sodeluje v predsedstvu plenuma kot sestavni del v celoti in s posameznimi člani IO c) Sopodpisuje vse ukrepe, izdane po predsedstvu plenuma ali po posameznih poro čevalcih. d) Vodi vse posle, združene s članstvom v AVNOJ-u in o njih stalno poro ča predsedstvu plenuma. Za vse od- lo čitve splošnega zna čaja zvezane s temi posli, pa mora predhodno poiskati sklepe predsedstva plenuma. e) Na enak na čin vodi vse posle združene z vojsko NOV in PO. V. Predsedstvo plenuma Čl. 10 Predsedništvo plenuma sestoji iz predsednika, 380 dveh namestnikov predsednika, iz tajnika in njegovega namestnika. Predsedništvo sklicuje seje plenuma ter jih vodi in zaključuje. Svojo notranjo ureditev si organizira samo. Na utemeljen predlog ene četrtine članov plenuma mora predsedništvo sklicati v teku enega meseca sejo plenuma. Predsedstvo plenuma sklicuje in vodi seje. VI. Slovenska Narodna osvobodilna vojska Čl. 11 Slovensko Narodno Osvobodilno vojsko vodi glavni štab NOV in POS po smernicah Vrhovnega štaba in v soglasju z IO. VII. Zaklju čna odredba Čl. 12 Ta osnovni zakon zadobi svojo mo č, ko ga sprejme Zbor odposlancev slovenskega naroda in postane ob- vezen, ko ga podpiše predsedstvo plenuma in objavi v “Slovenskem poro čevalcu”. 381 GRADITEV LJUDSKE OBLASTI Prvo zasedanje SNOS je potekalo 19. in 20. febru- arja 1944 v Črnomlju. Po drugem zasedanju Avnoja je bilo treba v duhu njegovih sklepov za četi graditi tudi slovensko državo v okviru federativne demokrati čne Jugoslavije. Kidri č je v brošuri “Prvo zasedanje sloven- skega narodnoosvobodilnega sveta”, ki jo je izdalo pred- sedstvo SNOS, napisal uvod, v katerem je poudaril, da je prvo zasedanje SNOS mejnik v razvoju slovenskega osvobodilnega gibanja, saj je zasedanje “neposredno in ustvarjalno razpravljalo zlasti o graditvi narodne oblasti in slovenske državnosti v okviru federativne Jugosla- vije”. Kidri č je nato analiziral troje dokumentov zase- danja, deklaracijo o postavitvi Nacionalnega komiteja osvoboditve Slovenije (vlade), deklaracijo o pravicah in dolžnostih slovenskega ljudstva ter odlok o razpisu voli- tev v NOO. Prvi odlok je bil po Kidri čevem mnenju jasen obris narodne oblasti in slovenske državnosti v okviru federativne Jugoslavije, ostala dva pa sta dajela osno- ve pristne ljudske demokracije, govorila o isto časnosti zakonodajne oziroma naredbodajne in izvršne oblasti, o samoupravi, o rasti višjih samoupravnih organov na temelju nižjih, o odgovornosti navzgor in navzdol ter o resni čnem jamstvu za ljudsko kontrolo nad delom ljud- skih predstavnikov in predstavništev. 854 Zasedanje je sklicalo predsedstvo SNOO z odlokom 5. februarja, in to “v kraju, ki bo članom posebej spo- 854 Mikuž , Pregled zgodovine NOB, knjiga 3, str. 215. Črnomaljsko zasedanje 382 ročen”. Predsednik Vidmar je prvo zasedanje, ki se ga je od 120 izvoljenih članov udeležilo 85, šest pa jih je medtem padlo v boju, odprl in objavil obširen, tride- set to čk obsegajo či dnevni red. 855 V verifikacijsko ko- misijo so bili izvoljeni dr. Darko Černej , Lidija Šentjurc in Jože Zemljak , za zapisnikarja zasedanja pa sta bila izvoljena Vladimir Krivic in Janez Stanovnik . Nato so sprejeli poslovnik za delo SNOO; po tem poslovniku naj bi SNOO zasedal dvakrat na leto, izredno pa v primeru potrebe oziroma na predlog četrtine članov SNOO. Za veljavno sklepanje je zadostovala navzo čnost nad polo- vico članov, predlog pa je bil sprejet, če je zanj glasova- lo nad polovico navzo čih članov. Na vsakem zasedanju je bilo treba tudi izvoliti najmanj dva zapisnikarja. O 855 ARS, AS 1487, t.e. 3, Depeša št. 266, Birk Dedu: O zasedanju SNOS-a, 26. februar 1944. Boris Kidri č med govorom v Črnomlju (Risba Božidarja Jakca , MNZS) 383 GRADITEV LJUDSKE OBLASTI vsaki to čki dnevnega reda se je razpravljalo in sklepa- lo posebej. SNOO je imel pravico izklju čiti člana, če je zagrešil kaznivo dejanje ali če je neopravi čeno izostajal od zasedanj in ni opravljal naloženih mu dolžnosti. Čla- ni SNOO pa po drugi strani niso mogli biti ne priprti, ne izro čeni sodiš ču brez predhodnega pristanka SNOO oziroma brez pristanka predsedstva SNOO v času za- sedanja. 856 Po Kardeljevem referatu o pomenu drugega zase- danja Avnoja za slovenski narod in Kidri čevem refera- tu o graditvi narodne oblasti in slovenske državnosti v okviru federativne Jugoslavije je bil sprejet sklep o pre- imenovanju SNOO “zaradi oblikovanja organov narodne oblasti” v Slovenski narodnoosvobodilni svet (SNOS). Kidri č je namre č v svojem referatu poudaril, da so vo- litve v ko čevski zbor in sam ko čevski zbor predstavljali velikanski korak naprej v razvoju slovenskega parla- menta, v razvoju iz parlamentarnega zarodka, vzposta- vljenega leta 1941, ko se je Vrhovni plenum OF konsti- tuiral v SNOO, v izvoljeni parlament. 857 Izraz “odbor” je torej po njegovem mnenju zadostoval za dobo, ko je imel Vrhovni plenum OF 18 članov in ko so se pojavljali šele prvi zarodki narodne oblasti, na ko čevskem zboru pa se je število članov dvignilo na 120 in na zasedanju v Čr- nomlju, kjer je bil sprejet tudi parlamentarni poslovnik in ustvarjena imuniteta delegatov, celo na 180 članov. Zaradi tega je po njegovih besedah narodno predstavni- štvo postalo ve č kot samo “odbor” in ga je bilo umestno preimenovati v “svet”. 858 V Črnomlju so torej sklenili, naj bi s šestdesetimi novimi člani ob priložnosti dopolnili SNOS, in dolo čili, s koliko člani s katerega obmo čja – s Štajerske in Prek- murja z 21 člani, s Primorske z 20 člani ter z Gorenjske in Koroške z 19 člani. Vendar se to ni zgodilo med vojno, saj naj bi njihovo izvolitev izvedle okrožne narodnoosvo- 856 Mikuž , Pregled zgodovine NOB, knjiga 3, str. 215, 216. 857 ARS, AS 1643, t.e. 1, Prvo zasedanje Slovenskega narodnega osvobodilnega sve- ta, Boris Kidri č : O graditvi narodne oblasti in slovenske državnosti v okviru federa- tivne Jugoslavije, 1944; Prvo in drugo zasedanje Slovenskega narodnoosvobodilne- ga sveta, str. 47–60. 858 ARS, AS 1643, t.e. 14, Spomenica o prvem zboru slovenskih pravnikov. 384 bodilne skupš čine “postopno z osvoboditvijo slovenske- ga ozemlja”. 859 Izven dnevnega reda je SNOS sprejel Deklaracijo o potrditvi dela slovenske delegacije na drugem zaseda- nju Avnoja, v kateri je poudaril, da se je slovenski narod združil z narodi Srbije, Hrvaške, Makedonije, Črne go- re ter Bosne in Hercegovine v federativno demokrati čno Jugoslavijo, “svobodno, po lastni volji, na temelju pravi- ce slehernega naroda do samoodlo čbe, vklju čno pravice do odcepitve pa tudi združitve z drugimi narodi”. 860 Nato je bil sprejet prvi ustavni dokument nove slo- venske države v okviru federativne demokrati čne Ju- goslavije, Izjava SNOS o pravicah in dolžnostih sloven- skega ljudstva, ki je med drugim poudarila, da se slo- vensko narodnoosvobodilno gibanje bori za zakonitost, enakopravnost (ne glede na spol, narodnost in raso), svobodo vesti, besede, tiska, zborovanja in združevanja, da je obramba domovine temeljna dolžnost vsakega dr- žavljana ter da je posledica narodnega izdajstva poleg drugih kazni tudi izguba državljanskih pravic. Pobudniki za sprejetje takšnega dokumenta so bili pravniki v vrstah Vrhovnega plenuma OF: Makso Šnu- derl , Lado Vavpeti č in Darko Černej , ki so pripravljali večino dokumentov za to zasedanje. Zapletlo pa se je pri naslovu in vsebini izjave. Izjava se je namre č spr- va imenovala Izjava SNOS o pravicah državljanov in je torej govorila o individualnih pravicah, vendar je bila spremenjena po Kardeljevem naro čilu. Sprememba je izražala Kardeljevo gledanje, ki je prišlo do izraza tudi v njegovem povojnem odnosu do vprašanja človekovih pravic, ko je dajal prednost kolektivnim pravicam pred individualnimi. 861 Čim je bilo formirano slovensko narodno predstav- ništvo, je nastalo tudi vprašanje slovenske vlade kot iz- vršnega organa. Te funkcije je do takrat izvrševal IOOF kot predsedstvo SNOS in pri tem uporabljal poseben strokovni organ, Upravno komisijo za osvobojeno slo- vensko ozemlje. Na črnomaljskem zasedanju pa je bila 859 Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem, str. 679. 860 Mikuž , Pregled zgodovine NOB, knjiga 3, str. 216. 861 Osolnik , Z ljubeznijo skozi surovi čas, str. 470. 385 GRADITEV LJUDSKE OBLASTI sprejeta Deklaracija SNOS o vzpostavitvi Nacionalnega komiteja osvoboditve Slovenije (NKOS – vlade), vendar naj bi bil NKOS vzpostavljen šele, ko bi bili dani za to potrebni pogoji. Do takrat naj bi njegove funkcije, to je funkcije vlade, opravljalo predsedstvo SNOS, katerega naloga je bila, da takoj preide k organizaciji in vodstvu svojih upravnih odsekov, ki bi bili spremenjeni v pover- jeništva, brž ko bi bil vzpostavljen NKOS. Tako so 12. marca ustanovili osem odsekov (za izgradnjo oblasti, za notranje zadeve, za prosveto, za gospodarstvo, za finan- ce, za obnovo, za zdravstvo, za informacije in propagan- do) in 17. maja še odsek za socialno skrbstvo. 862 Novem- bra 1944 pa je predsedstvo SNOS zaradi politi čnega in gospodarskega razvoja ter zaradi prilagajanja odsekov poverjeništvom NKOJ-a odlo čilo, da bodo v bodo če pri predsedstvu SNOS delovali naslednji odseki: personal- ni odsek, odsek za izgradnjo narodne oblasti, odsek za notranje zadeve, odsek za prosveto, odsek za kmetijstvo z oddelkom za veterino, odsek za obrt in industrijo, od- sek za trgovino, odsek za gozdarstvo, odsek za prehrano, odsek za finance, odsek za socialno skrbstvo, odsek za promet, odsek za gradnjo, odsek za sodstvo, odsek za obnovo. 863 Poleg tega so pri predsedstvu SNOS delova- le razne institucije in komisije (Študijska komisija, Ko- misija za upravljanje narodne imovine, Denarni zavod Slovenije, Znanstveni institut, Glavni javni tožilec, Urad za statistiko), na črnomaljskem zasedanju pa so sprejeli tudi sklep o ustanovitvi Zakonodajnega odbora SNOS, Komisije pri predsedstvu SNOS za ugotovitev zlo činov okupatorjev in njegovih pomaga čev (v smislu moskovske deklaracije oktobra 1943 in odloka predsedstva Avnoja 30. novembra 1943) ter Verske komisije pri SNOS. 864 Naloga Zakonodajnega odbora SNOS je bila sode- lovati pri izgraditvi pravnega reda, skrbeti za njegovo 862 ARS, AS 1643, t.e. 35, Poro čilo o organizaciji in sestavi, dosedanjem delu in na- črtih odsekov, komisij in institucij pri slovenskem narodnoosvobodilnem svetu ter njegovem predsedstvu; Prvo in drugo zasedanje Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta, str. 80, 81. 863 ARS, AS 1643, t.e. 29, Predsedstvo Slovenskega narodnega osvobodilnega sveta vsem pokrajinskim in okrožnim noo odborom ter pokrajinskim in okrožnim odbo- rom OF, 19. november 1944. 864 ARS, AS 1670, t.e. 9, dr. Marijan Brecelj : O izgradnji slovenske narodne oblasti, referat na II. zboru aktivistov OF, 5. september 1944. 386 skladnost z osnovnimi demokrati čnimi na čeli uredi- tve Slovenije in Jugoslavije ter varovati zakonitost in temeljne pravice državljanov. Zato je imel zakonodaj- ni odbor pravico do zakonodajne pobude, poleg tega je razpravljal o vsakem predlogu ter ugotavljal skladnost odlokov splošnega zna čaja, ki so jih izdajali organi ljud- ske oblasti, z uveljavljenimi zakoni. Verska komisija je bila edina komisija, ki je bila vezana direktno na SNOS (vse druge komisije so bile za- radi svoje pomembnosti vezane na predsedstvo SNOS). Črnomaljsko zasedanje še ni izvedlo lo čitve Cerkve od države, osnovna naloga Verske komisije pa je bila “za- varovati nemoteno bogo častje in da bi se brez težav ure- dili odnosi med slovensko narodno oblastjo in cerkvijo”. Seveda je bilo izvrševanje te naloge mo čno odvisno od osvobojenega ozemlja. Svoj prakti čni pomen je odlok imel le v Beli krajini, kjer je ljubljanski škof prav po pri- zadevanju Verske komisije imenoval enega od župnikov za generalnega vikarja za Belo krajino. 865 Med pomembnimi sklepi zasedanja je bila tudi od- prava Varnostno-obveš čevalne službe OF. Ukinitev je odlok utemeljil s prizadevanjem SNOS, da pospeši ter izgradi demokracijo na vseh podro čjih javnega življenja, in spri čo dejstva, da t. i. narodni izdajalci vse bolj iz- gubljajo tudi poslednje korenine med narodom. Njene dotedanje naloge je prevzel odsek za notranje zadeve. 866 Nato je SNOS sprejel odlok o razpisu volitev v kra- jevne, okrajne in okrožne NOO. Okrajni in okrožni NOO so imeli svoje skupš čine, te pa svoje izvršne odbore. NOO so bile samoupravne enote, ki so po na čelih slo- venske in jugoslovanske narodne oblasti imele so časno zakonodajno in izvršno oblast. Odlok je uvedel splošno, aktivno in pasivno volilno pravico za vse državljane od 18. leta starosti dalje. Volitve v krajevne NOO so bile neposredne in prav tako volitve v okrajne skupš čine, te pa so iz svoje srede izvolile svoje izvršne odbore. Okraj- ne skupš čine so volile iz svoje srede okrožno skupš či- no. Okrajni NOO so bili za svoje delo odgovorni svojim okrajnim skupš činam in okrožnemu NOO, ti pa svojim 865 Mikuž , Pregled zgodovine NOB, knjiga 3, str. 218, 219. 866 Ferenc , Organizacija partizanske oblasti, uprave in samouprave, str. 722. 387 GRADITEV LJUDSKE OBLASTI okrožnim skupš činam in predsedstvu SNOS. Vsak ne- posredno izvoljeni odbornik in član skupš čine je moral poro čati svojim volivcem o delu in je bil lahko vsak čas odpoklican, če je to sklenila ve čina volivcev po postop- ku, ki ga je dolo čilo predsedstvo SNOS. 867 Po referatih Marijana Breclja o gospodarskih, fi- nan čnih in zdravstvenih problemih in nalogah ter Fra- nja Lubeja o prosveti je SNOS sprejel nekaj odlokov o konkretnih ukrepih na gospodarskem in prosvetnem podro čju. 868 Na predlog okrožij Ljubljana in Gorica sta bila izvo- ljena še dva nova člana SNOS, nato pa je SNOS sprejel odlok o razpustitvi NOS za Slovensko Primorje z dne 13. januarja 1944, prenesel njegovo dotedanjo pristojnost na predsedstvo SNOS ter ga izpolnil z enim članom s Primorske. Tako je SNOS kot enajstega člana predsed- stva SNOS (IOOF) izvolil Franceta Bevka kot vidnega slovenskega kulturnega in politi čnega delavca. 869 867 Mikuž , Pregled zgodovine NOB, knjiga 3, str. 217, 218. 868 Prav tam, str. 219. 869 Brecelj , Pomen razširitve Izvršnega odbora Osvobodilne fronte v septembru 1944, str. 423, 427. Pogled v dvorano med prvim zasedanjem SNOS v Črnomlju (MNZS) 388 Na ko čevskem zboru je SNOO, razširjen na 120 članov, dobil zakonodajno in izvršilno oblast, ostal pa je identi čen z Vrhovnim plenumom OF, ki je opravljal dvojno funkcijo, dokler se ni na prvem zasedanju SNOO v Črnomlju spremenil v SNOS in se osamosvojil kot zakonodajna skupš čina. Po drugi strani je IOOF ostal hkrati predsedstvo SNOO tudi še po zasedanju SNOS v Črnomlju. Po črnomaljskem zasedanju SNOS-a je imelo namre č njegovo predsedstvo tri funkcije: bilo je pred- sedstvo zakonodajnega telesa SNOS-a; s svojimi odseki, komisijami in zavodi je bilo izvršilni upravni organ; kot Izvršni odbor OF je bilo hkrati izvršilni organ politi čne organizacije OF, in to vse do razširitve Izvršnega odbo- ra OF z 11 na 27 članov, ko sta mu ostali le še prva in druga funkcija. 870 V zvezi z razširitvijo IOOF 23. septembra 1944 pa sta bili na Bazi 20 na Rogu dve pomembni seji Izvršne- ga odbora OF. Na prvi so bili v izvršni odbor predlagani prvotni člani Vrhovnega plenuma OF iz leta 1941 in po- samezni že znani predvojni politi čni delavci, ki so se od ustanovitve Osvobodilne fronte vodstveno udeleževali politi čnega in vojaškega dela v osvobodilnem gibanju, na drugi seji pa je Boris Kidri č v imenu dotedanjega Izvršnega odbora OF predložil seznam novih članov ter ob tej priložnosti še posebej poudaril, da pomeni vstop v izvršni odbor za vsakega od novih članov, posebno za tiste, ki so sodelovali v vrhovnem plenumu kot pred- stavniki posameznih politi čnih skupin, soglasje za eno- tnost Osvobodilne fronte, in to ne samo glede splošne politi čne linije, ampak tudi v organizacijskem pogledu. Vsak, ki je vstopil v razširjeni izvršni odbor, se je tako moral odre či snovanju samostojnih politi čnih skupin in sprejeti Osvobodilno fronto kot bodo čo osnovo sloven- skega politi čnega in ekonomskega življenja. 871 V 15. številki Slovenskega poro čevalca oktobra 1944 je izšel sklep IOOF, da se glede na dejstvo do- vršenega razvoja Osvobodilne fronte v enotno politi čno vseljudsko osvobodilno gibanje slovenskega naroda in 870 Šnuderl , Osvobodilna fronta slovenskega naroda – država v državi, str. 383. 871 Brecelj , Pomen razširitve izvršnega odbora Osvobodilne fronte v septembru 1944, str. 429–430. 389 GRADITEV LJUDSKE OBLASTI glede na potrebo organizacijskega odvajanja politi čne- ga vodstva od organov narodne oblasti “Izvršni odbor Osvobodilne fronte razširi z naslednjimi, v Sloveniji ži- večimi, prisotnimi člani nekdanjega Vrhovnega plenu- ma Osvobodilne fronte in z naslednjimi za četnimi vidni- mi graditelji Osvobodilne fronte: dr. Aleksej Bebler , Julij Beltram , dr. Darko Černej , Josip Jeras , Stane Kova č , Boris Kraigher , Maks Krmelj , Ivan Ma ček , Miha Marin- ko , Angela Ocepek , Franc Svetek , dr. Makso Šnuderl , Tone Toman , Edmund Turnher , dr. Lado Vavpeti č in Jože Zemljak .” 872 V isti številki je Boris Kidri č razširitev izvršnega odbora ozna čil kot manifestacijo, da je Osvo- bodilna fronta popolnoma enotna in da je edina poli- ti čna sila na Slovenskem, ki ima pravico predstavljati slovensko politi čno življenje in govoriti v imenu sloven- skega naroda. 873 Razširitev izvršnega odbora v septembru 1944 je torej pomenila konec procesa, ki je dejansko potekal med samim osvobodilnim gibanjem, namre č proces spajanja vseh skupin v enotno Osvobodilno fronto kot vsenarodno politi čno organizacijo, ki ga je od vsega za- četka zagovarjala Komunisti čna partija Slovenije, in se je med ustanovnimi skupinami, se pravi v vrhu, kon čal že s podpisom Dolomitske izjave in potrditvijo na prvem zboru aktivistov na Pugledu. 874 Boris Kidri č pa je zapi- sal, da so že na prvem zasedanju SNOS napovedali, da bo nastopil čas, ko IOOF, izvoljen na ko čevskem Zboru odposlancev slovenskega naroda hkrati kot predsedstvo SNOS, ne bo mogel ve č opravljati vseh treh funkcij – funkcije politi čnega vodstva, funkcije parlamentarnega predsedstva in dejanske funkcije slovenske nacionalne vlade. Razširitev Izvršnega odbora OF je tako pomenila prvi korak v tehni čnem in organizacijskem odvajanju politi čnega vodstva od parlamentarnega predsedstva, medtem ko je o lo čitvi politi čnih organizacij in narodne oblasti na terenu jasno spregovoril tudi drugi zbor ak- tivistov. 875 872 Prav tam, str. 430. 873 ARS, AS 1487, t.e. 9, Razširitev Izvršnega odbora. 874 Brecelj , Pomen razširitve izvršnega odbora Osvobodilne fronte v septembru 1944, str. 431, 432. 875 ARS, AS 1487, t.e. 9, Razširitev Izvršnega odbora. 390 Tako kot na zboru odposlancev v Ko čevju oktobra 1943, ko je s sklepom o splošni mobilizaciji mobilizaci- ja postala obveza za vse, je tudi zasedanju v Črnomlju sledil poslednji poziv vsem vojnim obveznikom iz Lju- bljanske pokrajine in slovenske Istre, naj se vklju čijo v NOVJ. V tem pozivu, ki ga je februarja 1944 izdal štab 7. korpusa, je pisalo, da kdor se temu pozivu ne bi od- zval, bo kaznovan kot dezerter, proti vsem, ki bi vojne ubežnike skrivali ali k skrivanju nagovarjali, kar velja posebej za družine vojnih obveznikov, pa se bo ukre- palo najstrožje, se jih v posebnih primerih postavilo pred vojno sodišče in kaznovalo z zaplembo imovine ali izgonom s slovenskega ozemlja. Predsedstvo SNOS je 9. junija 1944 v okrožnici narodnoosvobodilnim odbo- rom ponovno poudarilo obveznost mobilizacije, ki da je dolžnost slehernega Slovenca. Utemeljevalo jo je s tem, da sta jugoslovanska in slovenska narodna oblast pred doma čo in svetovno javnostjo odgovorni za upor proti okupatorju. Okrožnica je tako opozorila, da so minili časi, ko je Osvobodilna fronta organizirala svojo vojsko s prepri čevanjem in politi čnim delom in pri tem vztra- jala pri prostovoljnem na čelu, zato je bila naloga vseh NOO, da se borijo proti skriva čem in dezerterjem ter da proti njim uporabijo vsa sredstva. Borili pa naj bi se tudi proti tistim, ki so take podpirali, ter jih opozarjali, da bodo tudi proti njim uporabili najstrožje ukrepe. 876 Vsako izmikanje je bilo torej enako dezerterstvu in kaznovano s smrtjo. Preraš čanje narodnoosvobodilne- ga gibanja v državo po drugem zasedanju Avnoja in v Sloveniji po črnomaljskem zasedanju je namre č dvigni- lo vse odloke in predpise na višjo raven – dalo jim je pomen zakonodaje nove države. Kot taki so vedno bolj postajali obvezni za vse prebivalstvo. Sankcije, ki so jih vsebovali, je nova državna oblast izvajala prek svojih organov. K njihovemu priznavanju kot nove zakonodaje je še dodatno pripomoglo priznanje narodnoosvobodil- nega gibanja, zlasti vojaške sile NOG, tj. NOV in POJ, ki jo je priznala velika trojica v Teheranu. To je po eni strani obvezovalo narodnoosvobodilno vojsko, ji je pa tudi omogočalo, da se vede kot redna oziroma enako- 876 Vodušek Stari č , Prevzem oblasti 1944–1946, str. 22. 391 GRADITEV LJUDSKE OBLASTI pravna zavezniška vojska. 877 A mobilizacija kljub temu ni dosegla želenega cilja niti po vseh teh pozivih in spre- mljajo čih ukrepih Narodne zaš čite, saj je Edvard Kar- delj v imenu CK KPJ in vrhovnega štaba 29. julija 1944 posebej opozoril slovenski CK, da v Sloveniji zaostajajo z mobilizacijo. 878 877 Prav tam, str. 21. 878 Prav tam, str. 23. Iz Osvobodilne fronte slovenskega naroda v Socialisti čno zvezo delovnega ljudstva Slovenije 395 IZ OSVOBODILNE FRONTE SLOVENSKEGA NARODA V SOCIALISTI ČNO ZVEZO DELOVNEGA ... Prvo zasedanje SNOS-a je, kot že re čeno, predvi- devalo, da se bo slej ko prej po zgledu NKOJ-a v Slove- niji izoblikoval Nacionalni komite osvoboditve Slovenije (NKOS), na katerega bi predsedstvo SNOS-a preneslo izvršilno funkcijo. Kaže, da so to nameravali storiti, ko bi zavezniki priznali NKOJ kot zakonito jugoslovansko vlado, vendar se to ni zgodilo. O sestavi slovenske fe- deralne vlade je bilo med Kardeljem v Beogradu in CK KPS izmenjanih več radijskih brzojavk o tem, koga pre- dlagati v vlado, kje jo ustanoviti in kdaj. Sprva so jo nameravali ustanoviti 27. aprila 1945 v Črnomlju (kar bi imelo tudi simboli čen pomen), vendar se je Kardelj odločil, da je potrebno po čakati na uspeh vojaških ope- racij, ki bi dal razglasitvi vlade še ve čji pomen. Potem so jo hoteli ustanoviti v Trstu, kon čno pa so jo – kot zadnjo federalno vlado v Jugoslaviji – ustanovili na zasedanju predsedstva SNOS-a v Ajdovščini 5. maja 1945. 879 Po- leg predsednika Borisa Kidri ča in podpredsednika dr. Marijana Breclja je imela Narodna vlada Slovenije, kot so jo tedaj poimenovali, dvanajst ministrov: minister za notranje zadeve Zoran Poli č , minister za pravosodje dr. Jože Pokorn , minister za prosveto dr. Ferdo Kozak , mi- nister za finance dr. Aleš Bebler , minister za industri- jo in rudarstvo Franc Leskošek , minister za trgovino in obrt dr. Lado Vavpeti č , minister za poljedelstvo Janez Hribar , minister za gozdarstvo Tone Fajfar , ministrica 879 Mikuž , Pregled zgodovine NOB, knjiga 5, str. 10–11. Narodna vlada Slovenije 396 za socialno politiko Vida Tomši č , minister za narodno zdravje dr. Marijan Ah čin , minister za gradnjo dr. Mi- ha Kambi č in minister za lokalni promet Franc Snoj . 880 Kidri č je imel na sve čani seji tudi svoj prvi predsedni- ški govor. Poudaril je štiri bistvene sestavine politi čnega trenutka: zmago narodnoosvobodilnih vojsk in na čela enakopravnosti narodov, poraz hitlerizma, zmago na- rodne demokracije in zgodovinski preobrat v zgodovini slovanstva pod vodstvom velikega ruskega naroda in še, da je slovenska vlada vlada enotne Osvobodilne fron- te. 881 Vlada in drugi osrednji upravni organi ter zavodi so se 10. maja 1945 preselili v Ljubljano. Ob tej prilo- žnosti je imel Kidri č govor, v katerem je poudaril, da je Osvobodilna fronta predstavljala osnovno vsebino in obliko združitve ter enotnosti ljudskih sil, brez katerih ne bi bilo zmage, zato je njihova glavna naloga varovati enotnost Osvobodilne fronte, varovati njen “ljudski de- mokratski značaj”. 882 Od prihoda slovenske vlade v Ljubljano je predsed- stvo SNOS-a samo še predsedovalo SNOS-u kot zako- nodajnemu organu, 883 le-ta pa je deloval do svojega dru- gega zasedanja in razpustitve 9. in 10. septembra 1946 oziroma je do izvolitve ustavodajne skupš čine Ljudske republike Slovenije 18. novembra 1946 v njegovem ime- nu deloval prezidij SNOS. 880 ARS, AS 1547, t.e. 72, Slovenski poro čevalec, št. 1, Ljubljana, Na dan osvobodi- tve, Zakon o ustanovitvi Narodne vlade Slovenije. 881 Vodušek Stari č , Prevzem oblasti, str. 214. 882 Govor Borisa Kidri ča v Ljubljani dne 10. maja 1945 ob prihodu prve slovenske vlade, str. 374. 883 Mikuž , Pregled zgodovine NOB, knjiga 5, str. 12 397 IZ OSVOBODILNE FRONTE SLOVENSKEGA NARODA V SOCIALISTI ČNO ZVEZO DELOVNEGA ... Predvojne meščanske stranke, ki so se, kot re čeno, med vojno ve činoma kompromitirale s sodelovanjem z okupatorji, po vojni niso imele prakti čno nobenega vpli- va niti možnosti, da se ponovno organizirajo, Osvobo- dilna fronta pa je svoj koalicijski zna čaj med vojno, še zlasti pa po Dolomitski izjavi, izgubila. V Sloveniji tudi ni bilo uglednejše politi čne osebnosti, ki bi lahko po- vezala manjše skupine, zato poskusi nekomunističnih politikov, da bi v Sloveniji oblikovali mo čnejši politi č- ni blok, niso obrodili nikakršnih sadov. Poleg tega so bili nekateri politiki, kar velja zlasti za voditelje Mlade JNS (Jože Rus , Branko Alujevi č , Branko Vr čon itd.), že v zaporih novega režima in so bili obsojeni na prvem velikem politi čnem procesu, t. i. boži čnem procesu 23. decembra 1945. 884 Vendar nih če ni pri čakoval, da bo komunistom uspelo popolnoma prevzeti oblast. Izvenfrontovski po- litiki so pri tem precej stavili tudi na povezovanje s po- membnejšimi nekomunisti v OF, kar pa ni prineslo za- želenih uspehov. Pogovor med Nagodetom in Francem Snojem 22. junija 1945 je sicer izzvenel v optimisti č- nem, a nerealnem duhu. Snoj je menil, da bo “KP po- pustila, ali pa bo šla v katastrofo”, saj naj bi od zunaj odločno pritisnili na Titovo Jugoslavijo. 885 Predvideval je, da bo Tito pod pritiskom zahodnih velesil prisiljen 884 Gabri č , Opozicija v Sloveniji po letu 1945, str. 103, 104. 885 Prav tam, str. 107. “Homogenost” slovenskega politi čnega prostora po drugi svetovni vojni 398 popuš čati, pri tem pa je o čitno ra čunal na uspešnost Šubaši ćevega posredovanja pri voditeljih velikih zma- govalk vojne. Tudi Juraj Koce , eden od treh Slovencev, ki so bili avgusta 1945 kot predvojni poslanci sprejeti v razširjeni Avnoj, je pri čakoval hiter zaton komunisti čne vladavine na Slovenskem, češ da je ve čina Slovencev prozahodno usmerjena. Toda vsa ta predvidevanja so se hitro izkazala za nerealna. V pripravah na volitve so se izvenfrontovski politiki v pri čakovanju enotne akci- je opozicije vse bolj obra čali k nekomunisti čnemu delu vladajo če OF in upali na odlo čno akcijo Franca Sno- ja , Edvarda Kocbeka in Lada Vavpeti ča , a Osvobodilna fronta je bila notranje enotna, te enotnosti pa omenjena trojica in drugi nekomunisti čni politiki v OF niso niti poskušali rušiti. 886 To se je pokazalo tudi na sestanku 6. septembra 1945, na katerem so se zbrali politiki, ki so hoteli pove- zati opozicijo. Vendar pa nekdanji sodelavci OF, ki jim sicer ni prijalo komunisti čno vodstvo fronte, niso hoteli sodelovati s tistimi politiki, ki so sodelovali z okupator- ji. Ti so bili kriti čni tako do novega režima kot tudi do politikov nasprotnega tabora in so zavrnili možnost so- delovanja s politi čnimi emigranti, saj “z zunanjo ‚vlado‘ no čejo imeti ni č skupnega”. 887 Dva meseca po koncu bojev v Sloveniji, 15. in 16. julija 1945, ko so pripravili prvi kongres Osvobodilne fronte Slovenije, kakor so na njem preimenovali Osvo- bodilno fronto slovenskega naroda, je v uvodnem govo- ru predsednik Izvršnega odbora OF Josip Vidmar pou- daril, da je ta organizacija sprva sestavljala “jako pestro družbo, sestavljeno iz pripadnikov 18 razli čnih strank, skupin, frakcij”, vendar je do prvega kongresa “ta pe- stra družba izginila”, sedaj pa so vsi ena sama družina pripadnikov Osvobodilne fronte. Zasluge za zlitje v eno- tno fronto pripadajo vsem skupinam, predvsem komu- nisti čni partiji, je dodal Vidmar . Boris Kidri č se je na omenjenem kongresu ozrl na prehojeno pot od koalicije do enotnega vseljudskega gibanja, 888 Edvard Kardelj pa 886 Gabri č , Nemo č opozicije, str. 850–851. 887 Gabri č , Opozicija v Sloveniji po letu 1945, str. 107. 888 Gabri č , Ljudska fronta, str. 847. 399 IZ OSVOBODILNE FRONTE SLOVENSKEGA NARODA V SOCIALISTI ČNO ZVEZO DELOVNEGA ... je v obširnem poro čilu poudaril, da se zopet pojavljajo stranke, ki so zakrivile katastrofo leta 1941. Sicer naj bi imele druga čna imena in drugačne vodilne garniture, vendar je bilo po njegovih besedah ravno zato potrebno nau čiti ljudi, da jih bodo znali hitro prepoznavati. Na koncu programa so še poudarili že v referatih izre čene misli, da v Sloveniji ne bodo trpeli politi čne konkurence: “Osvobodilna fronta kot ustvarjalka enotnosti ima edi- na moralno pravico, da predstavlja slovenski narod in njegovo ljudstvo.” Izrazito črno-belo slikanje politi čnih na čel, ki ni dovoljevalo srednje poti, je bila torej, kot že v času vojne, značilnost tudi povojnega časa. 889 Kongres je tako utrdil enotnost Osvobodilne fron- te, ki sta jo na samostojnih zborovanjih potrdili še dve ustanovni skupini OF; sokoli so se zbrali 8. julija, kul- turni delavci pa 2. avgusta 1945. Politi čno enotnost, kakršna je vladala v Sloveniji v OF, pa je bilo treba na jugoslovanski ravni šele ustvari- ti. Zaradi o čitne razlike med homogenostjo Osvobodilne 889 Gabri č , Opozicija v Sloveniji po letu 1945, str. 103. Prvi kongres Osvobodilne fronte Slovenije julija 1945. Člani vodstva od leve proti desni: Edvard Kocbek , Edvard Kardelj , Josip Vidmar , Josip Rus in Boris Kidri č (Foto: Viktor Kramar , MNZS) 400 fronte Slovenije in heterogenostjo Ljudske fronte Jugo- slavije (LFJ) so se slovenski predstavniki radi pohva- lili, da so v Sloveniji že davno dosegli enotnost, ki jo v Ljudski fronti šele gradijo. 890 Na konferenci sekretarjev okrajnih in rajonskih komitejev KPS, ki je potekala 14. decembra 1948, se je tako Boris Kraigher pohvalil, da ima Ljudska fronta v Sloveniji mnogo daljšo tradicijo kakor drugod ter da se je v Sloveniji pravzaprav pre- ko Osvobodilne fronte organizirala narodna vstaja in ni Osvobodilna fronta izšla iz narodne vstaje. “Obstoj Osvobodilne fronte v Sloveniji je omogo čil organiziranje narodne vstaje v Sloveniji. V skoro vseh drugih pokra- jinah, kot v Bosni, Srbiji, Hrvatski itd, pa se je Ljudska fronta razvijala iz narodne vstaje. Iz teh razlogov ima Osvobodilna fronta pri nas še mnogo ve čje tradicije, ki jih moramo vztrajno gojiti.” Poudaril je tudi, da se je potrebno zato odlo čno boriti proti praksi, da se Ljud- ska fronta zreducira na organizacijo za prirejanje mi- tingov, za izobešanje zastav ob praznikih, za mobilizi- ranje delovne sile in za prostovoljne akcije. “Absolutno moramo dose či, da bo OF organizacija, ki bo omogo čila 890 Gabri č , Ljudska fronta, str. 848. Simbol Osvobodilne fronte pred Univerzo v Ljubljani v času prvega kongresa Osvobodilne fronte Slovenije (Foto: Viktor Kramar, MNZS) 401 IZ OSVOBODILNE FRONTE SLOVENSKEGA NARODA V SOCIALISTI ČNO ZVEZO DELOVNEGA ... vztrajno politizacijo množic. (…) Če imamo tako OF, ki je birokratska organizacija, ne pa politi čna organizacija za politi čno mobilizacijo množic v naši razredni borbi, potem se nam bo razredna borba na vasi nujno izro- dila v administrativno akcijo, kar ima lahko zelo težke posledice.” 891 V monopolizaciji oblasti je slovenska KP torej že med vojno prehitela druge dele države, izgubila pa se je tudi vsaj navidezna pluralnost znotraj Osvobodilne fronte, tako da je bila poleg prave opozicije šibkejša tudi znotrajfrontovska. Potencialna opozicija pa ni bila para- lizirana le zaradi komunisti čnega terorja, temve č je pre- cej pripomogla k temu sama že v prejšnjih letih, ko se tedaj še vladajo če stranke niso znale ustrezno odzivati na politi čne in družbene izzive časa. Na dejstvo, da so bile stranke brez mo čnejših vodij in da so bila vodstva deloma v emigraciji že od leta 1941, komunisti namre č niso imeli vpliva. Politi čno delovanje Osvobodilne fronte med vojno, zlasti odpor okupatorju, je odtegnilo nekdaj najmočnejšim strankam precejšen del prebivalstva, ki jim je bil prej naklonjen. 892 To je bil po eni strani eden poglavitnih vzrokov za porast mo či in ugleda Osvobodilne fronte, po drugi stra- ni pa je oblast zato naletela na šibkejši odpor realne ali potencialne opozicije, kar je bilo čutiti tudi v izjavah ta- ko komunističnih kot nekomunisti čnih politikov v fron- ti, ki so se zavedali širine OF. Josip Vidmar je npr. na ustanovnem kongresu Ljudske fronte Jugoslavije 6. av- gusta 1945 poudaril, da se je na 1. kongresu v Ljubljani jasno pokazalo, “da je ljudstvo popolnoma edino, da v bodo čnosti ne želi nikoli ve č nobene stranke, temve č da želi samo enotno ljudsko voljo”. 893 Tudi slovenski poslanec Dušan Kveder je dejal, da so Slovenci, od komunistov do najbolj desnih elemen- tov, prepri čani, da v Sloveniji ni drugih strank razen Osvobodilne fronte (KPS je bila seveda izvzeta) in da jih tudi ni potrebno ustanavljati. Kveder je tudi ugovarjal 891 ARS, AS 1589/III, t.e. 3, Zapisnik konference okrajnih in rajonskih komitejev KPS, 14. december 1948, str. 3. 892 Gabri č , Opozicija v Sloveniji po letu 1945, str. 106. 893 Prav tam, str. 105. 402 Dragoljubu Jovanovi ću , ki se je kot predstavnik t. i. znotrajfrontovske opozicije zavzemal za ve čstrankarski pluralizem v Ljudski fronti na celotnem ozemlju Jugo- slavije in bil zato leta 1947 obsojen na deset let zapora. Jovanovi ć je 24. avgusta 1945 ob obravnavanju zakona o združevanjih in zborovanjih poudaril, da združevanje v LF ne sme obnavljati tradicije predvojnih režimov JNS in JRZ oziroma uvajati enopartijskega sistema, saj ta ne ustreza ljudstvu, navajenem ve čstrankarstva. Ob tem je poudaril posebnosti posameznih delov države: “Prav ta- ko v Sloveniji obstaja globoka tradicija in ne verjamem, da je premoš čena, čeprav Slovenci žive danes v zanosu združevanja, ker se bodo po tolikih stotinah let znašli vsi skupaj v svoji domovini. Oni se sedaj v pijanosti nav- dušujejo nad združevanjem in pozabljajo delitve, ki so jih prej delile. Toda vse to bo oživelo.” 894 Dušan Kveder je sicer Jovanovi ću priznal, da nje- gova stališ ča ustrezajo razmeram drugod po državi, da pa se moti, kar se ti če Slovenije. Razvoj OF naj bi po Kvedrovem mnenju pokazal, da je to že enotna fronta, ki združuje Slovence vseh politi čnih nazorov, in da se tudi znotraj fronte ne želijo deliti po skupinah: “Mi Slovenci v Ljudski skupš čini zagovarjamo stališ če, da vsi, za čenši od komunistov pa do najbolj desni čarskih elementov, menimo, da v Sloveniji ni drugih politi čnih partij razen Fronte in da jih ni niti potrebno ustvarjati.” 895 894 Prav tam, str. 105, 106. 895 Prav tam, str. 106. 403 IZ OSVOBODILNE FRONTE SLOVENSKEGA NARODA V SOCIALISTI ČNO ZVEZO DELOVNEGA ... Osmega julija je bil na Taboru zbor sokolskih dele- gatov. Sklicali so ga na pobudo Josipa Rusa , ki je Kidri- ča prosil, naj se “sokolska zadeva dokon ča na reden in formalen na čin”. Menil je namre č, da bi morali sokolsko organizacijo razpustiti, saj je v resnici že tako ni bilo več. Ker sta Poli č in Lubej kot člana partije dejansko od- govarjala njej, hkrati pa sta bila vsaj formalno še vedno tudi člana sokolskega vodstva, so bila notranja razmer- ja porušena ter onemogo čeno kakršnokoli odgovorno vodenje Sokola. 896 Tudi Lubej , ki je kot član partije razhod Sokolov si- cer videl nekoliko druga če, je zapisal, da so se borci, ki so prišli iz sokolskih vrst, ve činoma vrnili kot komuni- sti. Kot priznanje demokrati čnemu krilu sokolske orga- nizacije pa naj bi novo narodno vodstvo sklenilo, da ta organizacija po osvoboditvi ne izgine brez sledu, temve č se po opravljenem poslanstvu sama prostovoljno in “ ča- stno” razide. 897 Na zboru, ki ga je vodil Lubej , je sodelovalo 317 uradnih delegatov sokolskih društev iz vse Slovenije in 300 sokolskih nedelegatov iz vojske ter množi čnih or- ganizacij. Kot častni gostje so mu prisostvovali najvišji predstavniki državnih, politi čnih, družbenih in vojaških organov, med njimi predsednik Izvršnega odbora Osvo- bodilne fronte Josip Vidmar , predsednik narodne vlade 896 Rus , Zapiski iz življenja Josipa Rusa , str. 209. 897 Lubej , Odlo čitve, str. 328. Konec tovarišije 404 Boris Kidri č, osem članov vlade, organizacijski sekre- tar IOOF in podpredsednik slovenske vlade dr. Marijan Brecelj ter člani SNOS in IOOF. 898 V uvodnem govoru je Lubej poudaril, da je zbor “manifestacija dosežene enotnosti slovenskega naroda, h kateri je tudi slovensko Sokolstvo v okviru OF prispe- valo svoj delež”, ter izraz svobode, “v kateri ima vsak Slovenec in vsaka skupina, ki je do naroda in države izpolnila svojo dolžnost, pravico združevanja in zboro- vanja, sklepanja in soodlo čanja o vseh vprašanjih slo- venskega naroda”. 899 S tem je sokolski zbor kon čal svoje delo, Lubej pa je še zapisal, da je vse, “kar je bilo v njem resni čno vre- dnega in neminljivega, to je kulturnega, je ali pa še bo vsrkala nova družba pri gradnji boljšega, to je pravi čne- ga življenja za vse, socializma”. 900 Drugače kot sokoli, ki so ve činoma prestopili v par- tijo in razpustili svojo organizacijo, je Kocbek 22. sep- tembra 1945 v pogovoru s Kidri čem o značaju OF še ve- dno verjel, da bo mogo če iz OF ustvariti veliko koalicijo, veliko ljudsko gibanje z upoštevanjem pobud od spodaj, brez komandirja z vrha. Toda Kocbek se je vnovi č pustil “prepri čati” Kidri ču , ki je dejal, da se v na čelu strinja, da pa politi čni trenutek ni najugodnejši za uresni če- vanje zahtev, ki bi lahko na zunaj kazale neenotnost OF. 901 V resnici pa je bil Kidri č prepri čan, da so bili za- dnji ostanki koalicije v IOOF izbrisani že na plenumu OF septembra 1944 (teren naj bi bil enoten že prej), zato opozicija v Sloveniji ni bila možna. 902 Poleti 1946 je Kocbeka zmeraj bolj vznemirjalo do- gajanje v družbi. Na čenjal je intenzivne, tudi polemi čne politi čne razprave z vodilnimi ljudmi, zlasti s Kidri čem , ki ga je skušal prepri čati – seveda zaman –, da je treba prenehati z ekskluzivnim privilegiranjem komunistov in poniževanjem nepartijcev, da je partija dolžna, v skla- du s svojimi medvojnimi zagotovili, uresni čiti tisto “no- vo demokracijo”, kjer ne bo ve č “avtokrati čnega in po 898 Prav tam, str. 329. 899 Prav tam, str. 329. 900 Prav tam, str. 331. 901 Gabri č , Opozicija v Sloveniji po letu 1945, str. 109. 902 Repe , “Liberalizem” v Sloveniji, str. 688. 405 IZ OSVOBODILNE FRONTE SLOVENSKEGA NARODA V SOCIALISTI ČNO ZVEZO DELOVNEGA ... privilegirancih izvajanega dirigiranja od zgoraj navzdol”. Opozarjal ga je, da Osvobodilna fronta nevarno izgublja demokratično širino, da postaja “votla, prazna, mrtva organizacija, ki kot reprezentativni plaš č pokriva parti- jo, partiji pomeni torej le nekaj pomožnega, razvojno in takti čno potrebnega”. 903 Svoje misli oziroma nezadovolj- stvo je v imenu “raznih ljudi v Osvobodilni fronti, po- sebno kristjanov”, izrazil tudi na seji CK KPS 4. oktobra 1946, ki so jo sklicali na njegovo željo. 904 Kocbek je na seji partijsko vodstvo opozoril, da na Slovenskem obstaja množično nezadovoljstvo, ki ne iz- haja niti iz nostalgije po “starih politi čnih strankah in starem politi čnem redu” kot tudi ne iz gospodarskih razlogov, saj so v enem letu gospodarsko, finan čno in tehnično napredovali bolj kot kjer koli drugod v Jugo- slaviji, temve č iz življenjske negotovosti. Negotovost je imela po njegovih besedah vzroke v tem, da je pri “ či- š čenju terena” izginilo mnogo ljudi, da ni bila znana usoda vrnjenih domobrancev ter da je bila uvedena taj- na policija, ki je storila mnogo napak. Zaradi bojazni se je v ljudeh za čel pojavljati dualizem: na zunaj so pritr- jevali novi oblasti, na znotraj pa so postali dvomljivci in zanikovalci. Poleg tega se je razvijala nepristna in neumestna sociološka diferenciacija, ki pa je bila na- črtovana. Opozoril je na na čin podržavljenja privatne lastnine in izvedbo agrarne reforme ter še na vrsto dru- gih tedanjih napak v praksi, med drugim prenašanje sovjetske prakse in na zoževanje osebnih svoboš čin v javnem izražanju, tisku, svetovnonazorski sferi in kul- turnem podro čju. Bistveno za obravnavano temo pa je bilo njegovo opozorilo, da je OF sicer teoreti čno najviš- ja in najvažnejša politi čna organizacija, v resnici pa v imenu ljudstva vso oblast nosi in izvaja poseben krog ljudi, ki ga ljudstvo ne more kontrolirati. Poudarjajo se sicer splošni in delovnemu človeku skupni intere- si, vendar se v resnici daje prvenstvo ideološkim inte- resom, ki ljudi razdvajajo. Ker se ceni le delo najožje partijsko povezanih ljudi, medtem ko drugi za svoje de- 903 Inkret , In stoletje bo zardelo, str. 258, 259. 904 Repe , “Liberalizem” v Sloveniji, str. 688. 406 lo ne dobijo priznanja, se ljudje po njegovih besedah ljudske oblasti bojijo bolj kot katere koli druge oblasti. OF po njegovem mnenju tako ni postala tista skupna in osrednja narodna politi čna organizacija, kot je bila pojmovana od za četka narodnoosvobodilnega boja in kakršna bi zaradi svojstvenih pogledov in potreb mo- rala biti, zato imajo ljudje ob čutek, da so prevarani in ogoljufani. Kot vsakdanja resnica pa naj bi krožila tudi ugotovitev, da je OF le takti čna stavba, ki bo obstajala toliko časa, dokler bo prijala partiji. 905 Pri tem je Kocbek dodal: “Komunisti čna stranka ima v rokah vso državno oblast, zakonodajno in izvršilno, ima odlo čujoč vpliv na sodišča, vojsko, v njenih rokah je tajna politi čna po- licija, ona vodi oficielno politi čno organizacijo, posta- vlja sekretarje vseh OF odborov, ki dejansko odlo čajo v vseh krajih, okrajih in okrožjih. Partija ima v rokah vse množi čne organizacije, tako OF, AFŽ in ZMS. V rokah ima ves tisk, kar ga je. Uravnava sindikate, fizkulturo. S posebno vnemo se posve ča šolstvu in vzgoji. Partijci obvladujejo vse klju čne gospodarske postojanke, ki so prešle v državno last. Izven partije ne obstoja niti ena samostojna in od nje neodvisna organizacija. Oblast partije je torej totalna.” 906 V nadaljevanju se je Kocbek osredoto čil še na od- nos komunistov do Cerkve in pri tem pozval partijo, naj se izjasni, “ali je le proti reakciji v katoliški Cerkvi in proti izrabljanju vere v korist starega reda, ali pa je sploh proti verskemu pojavu in proti Cerkvi”. Na koncu pa je poudaril, da je pugleška izjava priznala krš čan- ske socialiste v OF kot nazorsko skupino, vendar je “po osvoboditvi nastal v partiji preokret, ki se je pokazal v tem, da partija ni hotela prakti čno priznati niti zna čaja skupine naprednim kristjanom niti nazorskega zna ča- ja take skupine in njenih nalog”. Ker so bili po njego- vih besedah krš čanski socialisti odrezani od vsega, je za svojo nazorsko skupino zahteval pravico soodloča- nja pri pomembnih družbenih zadevah ter najodlo čneje protestiral proti logiki, da ne samo politi čno, ampak ce- 905 Repe , “Liberalizem” v Sloveniji, str. 688–689. 906 Kocbek : Govor v CK KP Slovenije 4. oktobra 1946, str. 222. 407 IZ OSVOBODILNE FRONTE SLOVENSKEGA NARODA V SOCIALISTI ČNO ZVEZO DELOVNEGA ... lo duhovno samostojno nastopanje naprednih kristja- nov “po logiki stvari” neogibno vodi v reakcijo. 907 To je bil v štiridesetih in verjetno tudi petdesetih letih najbolj artikuliran “opozicijski” nastop, čeprav Ko- cbek vodilne vloge partije ni zanikal, temve č je zahteval le minimum pravic za svojo in druge nekdanje skupine v OF. Vendar pa je partija Kocbeka še potrebovala tako zaradi notranjepoliti čnih kot zunanjepoliti čnih razmer, zato je do popolnega razkola med njimi prišlo šele v letih 1951–1952. 908 Najprej je Kocbek na III. kongresu Osvo- bodilne fronte Slovenije, ki je potekal v veliki Union- ski dvorani od 26. do 28. aprila 1951, “pokvaril” dobro in skrbno organizirano predstavo o popolni enotnosti fronte, 909 ko je oktobra 1951 izšla še zbirka štirih novel z naslovom Strah in pogum, pa je slovenski partijski vrh dobil priložnost, da se Kocbeka reši. O čitali so mu, da v novelah s partizansko tematiko vsem – partizanom in domobrancem – priznava enak delež krivde, na kar je v pogovoru s partijskim sekretarjem Miho Marinkom 20. februarja 1952 odgovoril: “Ali ti smem povedati, kaj je osnovni, že pravzaprav podzavesti duh mojega pisanja: hotel sem pokazati na duševno dogajanje ljudi, ki so jih razmere nenadoma postavile pred težke, usodne naloge (…) Človekovo odlo čanje sem hotel osvetliti v razmerju do vzornega sveta člove čnosti, ki slehernika vznemirja kot zaukazani cilj, ne samo kristjana. Zato pri meni niti ni govora o kaki krivdi, ker nisem imel nikakega dru- gega namena, najmanj pa takšnega, s katerim bi hotel komu škodovati.” Politbiro je po tem sprožil val kritik in Kocbeka so prisilili, da se je odpovedal vsem politi čnim funkcijam, za ve č kot deset let pa se je moral umakniti tudi na kulturnem podro čju. 910 S tem obra čunom je že- lela partija “zlomiti” ostanke nekdanje krš čanskosocia- listi čne skupine, iz katere bi pod Kocbekovim vodstvom lahko zrasla nova stranka. 911 907 Repe , “Liberalizem” v Sloveniji, str. 689; Kocbek , Govor v CK KP Slovenije 4. oktobra 1946, str. 224–232. 908 Repe , “Liberalizem” v Sloveniji, str. 689. 909 Omerza , Edvard Kocbek , str. 48. 910 Inkret , Primer Kocbek , str. 281–306. 911 Repe , “Liberalizem” v Sloveniji, str. 690. 408 Po sporu z informbirojem so bili jugoslovanski vo- ditelji prisiljeni in odlo čeni, da bodo poiskali alternativo sovjetskemu modelu socializma, zato so v nasprotju s centralizmom sovjetskega tipa poudarjali decentraliza- cijo ter uvedbo samoupravljanja in družbene lastnine. Oblast je sklenila poenostaviti tudi orjaški državni apa- rat, ki se je po sporu z informbirojem neznansko razbo- hotil. V sozvo čju s kampanjo proti birokratizmu, ki je poleg tako imenovane reakcije veljal za najhujšega so- vražnika socializma, so bila leta 1951 ukinjena številna delovna mesta v zvezni administraciji, odpravljeni pa bi- li tudi nekateri privilegiji partijske elite, 912 saj je kritika stalinizma in sovjetskega modela socializma spodbudila tudi razmišljanja o lo čitvi partijske in državne oblasti. V skladu s takšno politiko je novembra 1952 prišlo najprej do preimenovanja Komunisti čne partije Jugoslavije (KPJ) v Zvezo komunistov Jugoslavije (ZKJ), kar naj bi uvedlo tudi nekaj sprememb v organiziranost partije. Njena te- meljna naloga je postalo politi čno in ideološko delo ozi- roma “vzgoja množic v duhu socializma”, ZKJ pa naj bi tudi izgubila vlogo avantgarde in vodilne sile ter posta- la zgolj progresivna in zavestna sila delavskega gibanja. S konkretnimi politi čnimi nalogami naj bi se namesto partije ukvarjala Socialisti čna zveza delovnega ljudstva (SZDL), kakor naj bi se po sklepu, ki je bil sprejet na VI. kongresu KPJ (ZKJ), preimenovala Ljudska fronta. 912 Režek , Politi čne spremembe v za četku petdesetih let, str. 940. Preraš čanje Ljudske fronte v Socialisti čno zvezo delovnega ljudstva 409 IZ OSVOBODILNE FRONTE SLOVENSKEGA NARODA V SOCIALISTI ČNO ZVEZO DELOVNEGA ... Ljudska fronta namreč po besedah Tita ni ve č opra- vi čevala svojega obstoja, saj so ljudje postali pasivni, in 16. decembra 1952 je v Smederevski Palanki dejal: “Po- prej so delali prostovoljno, zdaj že imamo sredstva, da delo lahko pla čamo. Zakaj naj bi ljudje delali zastonj? Vladalo je mnenje, da je vloga Ljudske fronte samo mo- bilizirati ljudi, da vzamejo v roke krampe in kopljejo. Njena vloga pa ni samo v tem. Iz velike politi čne orga- nizacije ho čemo narediti zavesten politi čni organizem, organizem zavednih državljanov naše države, ki gradijo socializem. Ni potrebno, da so komunisti. Pri tem ne delam velike razlike, če si prizadevajo za socializem. Po- vedal sem že, kaj je poglavitna vloga komunistov: nji- hova naloga je, da bo ta fronta idejno in politi čno na kar najvišji ravni. Ta naša nova ljudska fronta se torej spreminja zdaj v novo organizacijo, v velikansko druž- beno organizacijo s politi čnimi nalogami, v socialisti čno organizacijo, ki bo zajela poleg komunistov tudi druge ljudi in ki bo imela pomembno vlogo tako znotraj države kakor tudi zunaj nje.” 913 V skladu s spremembo organi- zacijske oblike pa bi morala dobiti tudi ustrezen naziv. Prav tako je tudi v Sloveniji Osvobodilna fronta Slo- venije po vojni postajala vse bolj pasivna, oziroma kot jo je ozna čil Josip Vidmar , je vse bolj za čela postajati tako imenovani privesek, ne pa samostojna ustvarjalna sila. Zato so bili nekateri politi čni voditelji mnenja, da se že predolgo uporablja ime Osvobodilna fronta, ki je že zdavnaj zastarelo za samo vsebino politi čnega dela in življenja. 914 Vloga Osvobodilne fronte je bila po besedah Edvar- da Kardelja med vojno bistveno druga čna, kakor je bila njena vloga po vojni. OF je bila namre č med vojno širo- ka množi čna organizacija delovnih ljudi, ki pa je ve čino- ma dobivala podporo in linijo, ki jo je dajala in gradila KP. Od leta 1946–47 naprej pa se je za čel menjati odnos med partijo in OF oziroma Ljudsko fronto v tem smislu, da je OF postajala vse bolj pasivna: “Vsi veste, da je na 913 Broz Tito : Nastanek in razvoj Ljudske fronte in Socialisti čne zveze delovnega ljudstva Jugoslavije, str. 481, 482. 914 ARS, AS 537, t.e. 25, Seja Izvršnega odbora OF Slovenije, 12. december 1952, str. 7. 410 terenu nastala neka pasivnost in da so bile že tudi mo č- ne tendence po likvidaciji OF. Mislim, da so te tendence šle paralelno z drugo tendenco, namre č z birokratizira- njem tudi državnega sistema, gospodarstva itd.” 915 Miha Marinko je na seji Izvršnega odbora Osvobo- dilne fronte Slovenije, ki je potekala 12. decembra 1952, poudaril: “Tudi če primerjamo to, da imajo v ostalih re- publikah Ljudsko fronto, tudi to samo po sebi ne odraža dovolj vse sedanje vsebine naše bitke na znotraj v raz- vijanju našega gospodarskega in celotnega družbenega življenja in se tu jasno postavlja, da mora ob tej stopnji biti dolo čen jasen kriterij, da gre za graditev socializma. Iz tega vidika je torej povsem utemeljena Socialisti čna zveza delovnih ljudi.” 916 Kljub temu so nekateri izrazili dvom o samem ime- nu. Ivan Regent se na primer ni strinjal s prilastkom “delovnih ljudi”. Zdelo se mu je namre č, da “prilastek ne spada poleg, zlasti pri nas v Jugoslaviji, če izvzame- mo majhno število ljudi, ki so špekulanti, so menda vsi delovni ljudje. Tako bi lahko bilo preprosto ime Socia- listi čna zveza Jugoslavije. Nekdaj sem nasprotoval tudi takim imenom kot so bila: social-demokratska delavska stranka ali pa samo delavska stranka.” 917 Vendar pa je Miha Marinko odvrnil, da v Socialisti čni zvezi ne bo- do samo delavci iz tovarn, ampak tudi drugi ljudje. “ Če gremo iz tega stališ ča, potem je tudi jasno, da ni pra- vilno, če imenujemo to Zvezo samo Socialisti čno zvezo. Če bi jo kakorkoli druga če imenovali, bi jo imenovali zvezo delovnega ljudstva ne pa Socialisti čno zvezo. So- cialisti čna zveza je politi čni termin in ima smisel, če ga postavimo proti buržoazni partiji. Buržoazne partije so kapitalisti čne organizacije, medtem ko je to socialisti č- na organizacija. One se bore za to in to, mi se pa borimo za socializem. Ta organizacija pa se ne bori za sociali- zem, ker je socializem že tu. Bori se seveda za napredek socializma, vendar pa je gibalo politi čnega življenja vse- 915 ARS, AS 537, t.e. 25, Seja Izvršnega odbora OF Slovenije, 2. februar 1953, str. 1–2. 916 ARS, AS 537, t.e. 25, Seja Izvršnega odbora OF Slovenije, 12. december 1952, str. 7. 917 ARS, AS 537, t.e. 25, Seja Izvršnega odbora OF Slovenije, 2. februar 1953, str. 11. 411 IZ OSVOBODILNE FRONTE SLOVENSKEGA NARODA V SOCIALISTI ČNO ZVEZO DELOVNEGA ... ga naroda. Če re čemo Socialisti čna zveza, ozna čujemo samo karakter, to se pravi, ljudje, ki so šli v to organi- zacijo, so se zavezali, da bodo dali vse sile za izgradnjo socializma.” 918 Vida Tomši č je v zvezi s spremembo ime- na OF naglasila, “da ime organizacije ne more biti stvar, ki bi motila. Če je organizacija pod starim imenom raz- vijala veliko aktivnost, je izprememba imena le potrditev dejstva, ki se je že izvršilo in bi npr. ime ‚socialisti čna fronta‘ pomenilo, da je organizacija prevzela v svoj pro- gram ve č socialisti čnih elementov kot pa OF.” Prav ta- ko je Miha Marinko poudaril, da ni važno ime, “ampak dejstvo, da je OF politi čno masovno gibanje, masovna politi čna stranka našega delovnega ljudstva”. 919 918 Prav tam, str. 35. 919 ARS, AS 1589/III, t.e. 4, Zapisnik konference OK oz. MK, 11. 10. 1952, str. 4. 412 Ljudska fronta Jugoslavije (LFJ) se je uradno pre- imenovala na svojem četrtem kongresu, ki je potekal med 22. in 25. februarjem 1953 v Beogradu. Novo ime naj bi tudi navzven poudarilo druga čnost in spreme- njeno vlogo najbolj množi čne organizacije v Jugoslaviji. Vloga Ljudske fronte je bila namre č omejena zgolj na uresni čevanje partijske politike, njeno podrejanje par- tijskim in državnim interesom pa se je nenehno sto- pnjevalo, saj je leta 1949 celo sprejela program KPJ za svojega. Ko so se komunisti na svojem šestem kongresu vsaj navidez odrekli neposredni oblasti in si zadali predvsem nalogo idejnega usmerjanja, so odlo čanje o konkretnih politi čnih zadevah nameravali prepustiti SZDL. 920 Tako naj bi Socialisti čna zveza delovnega ljudstva Jugoslavije po besedah vodilnih jugoslovanskih politikov predsta- vlja samostojno politi čno zvezo, ki se bori za socializem, zvezo, v kateri so vsi njeni člani popolnoma enakopravni in združeni na podlagi skupnega socialisti čnega smotra. Opredelili so jo kot “politi čno tribuno, na kateri prihaja- jo do izraza razli čna pojmovanja v boju za naš nadaljnji socialisti čni razvoj”, poglavitni na čeli njenega delovanja pa sta bila boj za socializem in demokracijo, neodvisnost Jugoslavije in enakopravnost jugoslovanskih narodov ter prizadevanje za mir in sodelovanje med narodi. 921 920 Režek , Med resni čnostjo in iluzijo, str. 55. 921 Socialisti čna zveza, str. 39–43. Preimenovanje Ljudske fronte v Socialisti čno zvezo delovnega ljudstva in kongres Socialisti čne zveze delovnega ljudstva Slovenije 413 IZ OSVOBODILNE FRONTE SLOVENSKEGA NARODA V SOCIALISTI ČNO ZVEZO DELOVNEGA ... Vendar partijski vrh o čitno ni bil pripravljen na novo razporeditev politi čne moči, saj je bil koncept delovanja SZDL precej nedore čen. Pristojnosti Socialisti čne zve- ze delovnega ljudstva in Zveze komunistov namre č niso bile natan čno razmejene, kar nenazadnje dokazuje tudi dejstvo, da so klju čne položaje v obeh organizacijah obi- čajno zasedali isti ljudje oziroma so vodstvo SZDLJ iz- volili iz vrst komunistov – predsednik je postal generalni sekretar CK ZKJ Josip Broz Tito , generalni sekretar pa sekretar Izvršnega komiteja CK ZKJ Edvard Kardelj . 922 Preimenovanje je vzbudilo pri ljudeh razli čne ob- čutke; kljub temu da je v tistem času prevladovalo mne- nje, da “ne more biti nekdo patriot in zaveden Slovenec, če ni obenem tudi socialist”, 923 so nekateri izjavili, da so proti SZDL, ker ima socialisti čen program, da pa so za OF. Po drugi strani pa so bili nekateri nad spremembo imena navdušeni, še posebej na Štajerskem, kjer je OF dobila prizvok “Kulturbunda”, ker se je “sprejemalo v organizacijo ljudi preve č široko in so bili med člani tudi taki, ki v OF sploh ne bi smeli biti”. Kar 97 odstotkov prebivalstva v Mariboru naj bi bilo v članjenega v OF, čeprav naj bi “procent socializmu predanih ljudi” v tem mestu ne dosegal te številke. “Ker je izprememba imena zelo dobro odjeknila med proletariatom, smatramo, da bo lažje utrjevati Soc. zvezo delovnih ljudi, kot se čuti iz obravnavanj na terenu.” 924 Kardelj pa je opozoril, da v zvezi s preimenovanjem Ljudske fronte pretita predvsem dve nevarnosti: “Prva nevarnost je, da bi samo spremenili ime, da bi pa sama Ljudska fronta ostala taka, kakršna je, in druga nevar- nost, da bi se iz te Ljudske fronte napravila nekakšna, poenostavljeno govore č, režimska organizacija, ki bi ve č ali manj agitirala za tisto, kar bi že v naprej sklenili. Na- men predloga, ki ga je dal tovariš Tito na VI. kongresu KPJ pa je popolnoma druga čen. Socialisti čna zveza je v formi, ki si jo danes zamišljamo nujno dopolnilo vsem spremembam, ki so pri nas že izvršene na podro čju go- 922 Režek , Politi čne spremembe v Sloveniji v za četku petdesetih let, str. 194. 923 ARS, AS 1589/III, t.e. 3, Zapisnik seje Organizacijskega sekretariata CK ZKS, 8. januar 1953, str. 7. 924 ARS, AS 1589/III, t.e. 4, Zapisnik seje Organizacijskega sekretariata CK ZKS, 27. januar 1953, str. 6. 414 spodarstva, na podro čju državne izgradnje in na podro- čju družbenih funkcij ali pa ki so sedaj v teku nove re- organizacije, postavljene na nove osnove.” 925 Odnos med komunisti in SZDL je bila pogosto tema diskusije. Boris Kraigher je na posvetovanju vodilnega aktiva komunistov na CK ZKS dne 5. junija 1953 dejal: “Mislim, da je tudi precej birokratska diskusija o od- nosih med Zvezo komunistov in SZDL. Tudi tu disku- sija kaže, da naši ljudje mislijo, da je glavno vprašanje vodstva in vprašanje razli čnih kompetenc, vprašanje drobnih organizacijskih vprašanj. Mislim, da je treba postaviti vprašanje dejanskega politi čnega vodstva in se pri tem zavedati tega, kar je bilo postavljeno na VI. kongresu, da mora ZK imeti vodstvo v borbi za soci- alizem. Če ho čejo komunisti imeti vodstvo v borbi za socializem, morajo razpravljati o vseh politi čnih vpra- šanjih in zavzeti svoje stališ če. Vsa politi čna borba se mora vršiti v Socialisti čni zvezi in nih če ne more ime- ti zaradi tega, ker je komunist, kakršnih koli privilegi- jev. Vso našo politi čno borbo mora voditi Socialisti čna zveza, naloga komunistov pa je, da v tej borbi odigrajo odločilno vlogo, vlogo borcev za enotnost in borcev za najširšo koncepcijo, da znajo gledati na vsa vprašanja z enotnega stališ ča.” 926 Dejal je še, da je potrebno So- cialisti čno zvezo delovnih ljudi postaviti kot politi čno organizacijo delovnega ljudstva ter prekiniti z miselno- stjo, da je fronta ena izmed množi čnih organizacij, ki je sicer najpomembnejša, a vendar ena izmed množi čnih organizacij, preko katere izvajajo sklepe partije. “Treba je zato s tem odlo čno prelomiti, da ni česar ne izvajamo preko Fronte, ampak nasprotno Fronta izvaja te stvari in da v Fronti diskutiramo in sklepamo o teh stvareh. Zato se mi zdi važno to, (…) da ni potrebe po tem, da bi imeli veliko prehodnih sestankov komunistov, kjer bi komunisti zavzemali dolo čeno stališ če.” 927 Čeprav je bil Franc Leskošek prepri čan, da v Slo- veniji ni ne enopartijskega ne ve čpartijskega sistema, 925 Prav tam. 926 ARS, AS 1589/III, t.e. 4, Zapisnik posvetovanja vodilnega aktiva komunistov na CK ZKS, 5. junij 1953, str. 17. 927 ARS, AS 537, t.e. 25, Seja Izvršnega odbora OF Slovenije, 12. decembra 1952, str. 15. 415 IZ OSVOBODILNE FRONTE SLOVENSKEGA NARODA V SOCIALISTI ČNO ZVEZO DELOVNEGA ... temve č “ve č-organizacijski sistem, ki se nekako povezu- je v Socialisti čni zvezi in kjer se ljudje na demokrati čni osnovi sporazumevajo”, 928 pa je ve čino članic zahodnega socialisti čnega gibanja oziroma Socialisti čne interna- cionale oblika vladavine v Jugoslaviji, tj. enostrankar- ski sistem, tako motila, da so nasprotovale vzpostavitvi uradnih stikov in ko je bilo novembra 1952 napoveda- no zbliževanje, nekatere članice zaradi jugoslovanskega odnosa do demokracije in politi čne opozicije niso hotele niti slišati o vklju čitvi SZDLJ v Socialisti čno internaci- onalo. 929 Četrtemu kongresu LFJ (SZDLJ) so sledili republi- ški kongresi. Vsi so bili determinirani z zveznim in v marsi čem le njegova ponovitev, čeprav naj bi natan č- neje opredelili naloge te organizacije. Na seji Izvršne- ga odbora OF Slovenije, ki je potekala 13. marca 1953, so razpravljali o pripravah na republiško konferenco SZDLS. Takrat se je še predvideval dvojen naslov kon- gresa – IV. kongres Osvobodilne fronte Slovenije – So- cialisti čne zveze delovnih ljudi Slovenije, ki bi poudaril preimenovanje Osvobodilne fronte Slovenije v Sociali- sti čno zvezo delovnih ljudi Slovenije, vendar so kasneje dvojen naslov opustili. Na seji so sklenili tudi, da bo kongres po tradiciji potekal ob obletnici ustanovitve OF, aprila 1953, in sicer v Unionski dvorani v Ljubljani. 930 Kongres je trajal tri dni – od 25. do 27. aprila. Prvi dan je dr. Marijan Brecelj v svojem referatu podal orga- nizacijsko politi čno poro čilo Osvobodilne fronte Sloveni- je med III. in IV. kongresom ter poudaril, da so sredi leta 1950 z zakonom o upravljanju podjetij po delovnih ko- lektivih za čeli novo dobo v povojnem politi čnem življe- nju, saj so prešli v borbo za ustvarjanje socialisti čnih odnosov na vseh podro čjih javnega udejstvovanja. Dve leti med III. in IV. kongresom sta bili po njegovih bese- dah velikega pomena za borbo proti birokratizmu, proti administrativnim in državno-kapitalisti čnim tenden- cam v gospodarskem in upravno-politi čnem življenju. 928 ARS, AS 537, t.e. 25, Seja Izvršnega odbora OF Slovenije, 2. februar 1953, str. 12. 929 Režek , Med resni čnostjo in iluzijo, str. 56, 57. 930 ARS, AS 537, t.e. 25, Seja Izvršnega odbora OF Slovenije, 13. marec 1953, str. 1.–2. 416 S tem pa sta bili odlo čilni tudi za razvoj in poglablja- nje socialisti čne demokracije. Poleg notranjepoliti čnega razvoja pa je bila ta doba pomembna tudi za utrditev Jugoslavije v mednarodnih odnosih. 931 Najpomembnejša naloga kongresa je bila, da na osnovi materiala IV. kongresa Socialisti čne zveze delov- nega ljudstva Jugoslavije in na podlagi enotnega statu- ta, sprejetega na tem kongresu, sprejme sklepe pred- vsem v slede čih sedmih vprašanjih: “1. Socialisti čna zveza delovnega ljudstva Sloveni- je mora ohraniti tradicionalno širino Osvobodilne fronte in jo razvijati. V njo spada vsak, ki priznava njen osnovni program in sicer: borbo za mir in soži- tje med narodi na osnovi priznanja enakopravnosti in pravice, svobodno odlo čati o družbenem in poli- ti čnem redu v svoji državi, in ki sprejema graditev socializma in utrjevanje socialisti čnih odnosov kot borbo za svobodo človeka v obrambi proti izkoriš ča- nju v kakršnikoli obliki. Zato je treba odlo čno zavr- niti tiste namere, ki ho čejo že v naprej zožiti Soci- alisti čno zvezo, češ da bo kriterij zanjo ostrejši kot je bil za Fronto. (…) Prejšnja pripadnost politi čnim strankam, svetovni nazor in versko prepri čanje ne morejo biti ovira za v članjenje v Socialisti čno zvezo, če je odnos človeka, ki ho če v njene vrste, do naše stvarnosti pozitiven. (…) 2. Socialisti čna zveza kot celota in vsaka od njenih or- ganizacij mora postati resni čno in konkretno sre- diš če politi čnega življenja. Njena osnovna naloga je graditev socializma in utrjevanje socialisti čnih odnosov na vseh podro čjih javnega udejstvovanja. To nalogo bo izvrševala tako, da bo svoje članstvo politi čno vzgajala, mu pomagala in ga kritizirala v njegovem delu na kakršnem koli podro čju ga bo pa č izvrševalo. (…) 3. Na čin dela v organizacijah Socialisti čne zveze mora biti v skladu z njeno funkcijo v politi čnem življenju. Potrebno je pospeševati svobodno razpravo in svo- bodno iznašanje mnenj ne samo o lokalnih vpraša- 931 ARS, AS 537, t.e. 6, IV. Kongres Socialisti čne zveze delovnega ljudstva Slovenije, 25.–27. april 1953, str. 10. 417 IZ OSVOBODILNE FRONTE SLOVENSKEGA NARODA V SOCIALISTI ČNO ZVEZO DELOVNEGA ... njih, ampak prav tako v zunanji politi čni, notranje politi čni, o gospodarski in o vsaki drugi problema- tiki. (…) 4. Podatki nam kažejo, da je aktivna udeležba delav- cev v organizacijah Osvobodilne fronte premajhna. Če naj ostanejo organizacije Socialisti čne zveze od- lo čujoč politi čni činitelj na svojem obmo čju, potem je razumljivo, da mora v njih ne samo sodelovati delavski razred, ampak da mora v njih predstavljati dejansko vodilno silo. (…) 5. Vzgoja mladine v politi čnem in moralnem pogledu spada med prve naloge Socialisti čne zveze. (…) 6. Z ozirom na bodo če naloge Socialisti čne zveze in z ozirom na nekatere spremembe v organizacijski strukturi dosedanje Osvobodilne fronte bo potreb- no takoj po izvršenem kongresu pristopiti k voli- tvam v osnovne, ob činske, okrajne in mestne od- bore Socialisti čne zveze. Funkcijo odborov ne bomo smeli podcenjevati. Dolžnost našega članstva bo, da v te odbore izvoli take ljudi, ki bodo iskreni pri- staši programa Socialisti čne zveze in resni čni pred- stavniki politi čnega življenja na njihovem obmo čju. (…) 7. Delovanje organizacij Socialisti čne zveze ne smemo utesnjevati s kakršnimi koli podrobnimi organiza- cijskimi in poslovnimi predpisi. Statut v celoti za- dostuje za organizacijo sleherne vaške, ob činske, okrajne in mestne organizacije Socialisti čne zveze. (…)” 932 Na kongresu so bile tudi volitve Glavnega in Nad- zornega odbora Socialisti čne zveze delovnih ljudi Slo- venije, ob koncu pa so za predsednika SZDLS izvolili slovenskega partijskega voditelja Miho Marinka , med- tem ko je sekretar postal član Izvršnega komiteja CK ZKS Boris Kraigher . Vodilne funkcije so tako zopet za- sedli partijski voditelji, kljub poudarjanju vloge SZDL v politi čnem življenju pa je Zveza komunistov Slovenije v svojih rokah obdržala vse vzvode oblasti, medtem ko je na čelo lo čitve partije od državnega aparata ostalo zgolj 932 ARS, AS 537, t.e. 6, IV. Kongres Socialisti čne zveze delovnega ljudstva Slovenije, 25.–27. april 1953, str. 22–26. 418 na papirju. 933 Tako se je nadaljeval proces, ki se je za čel že z Dolomitsko izjavo, namre č proces partijskega ize- na čevanja OF, za kar pa je Kocbek v že ve čkrat omenje- nem pogovoru z Borisom Pahorjem dejal: “Dejstvo je, da je partija s svojim ekskluzivizmom pokopala pomen in moč Osvobodilne fronte, saj je prevzela njen celotni ka- der. Vendar se je s tem izpostavila kvarnim posledicam monopola, ki siromaši ustvarjalnost in vodi v enostran- ska in nekontrolirana dejanja.” 934 Tudi France Perovšek , ki je bil med vojno v par- tizanih in je deloval v vodstvenih organih OF in KPS, je ob praznovanju 47-letnice ustanovitve Osvobodilne fronte zapisal, da je v Dolomitski izjavi poudarjena vloga Komunisti čne partije Slovenije sicer blokirala sektaše v lastnih vrstah in v Komunisti čni partiji Jugoslavije, vendar je bil kasnejši razvoj Osvobodilne fronte v tem smislu prekinjen. Vpliv Komunisti čne partije Jugosla- vije in Komunisti čne partije Slovenije je bil namre č toli- kšen, da je nastajanje enopartijskega politi čnega siste- ma tudi v Sloveniji dobilo krila v znanih povojnih letih, zato je Dolomitska izjava v tistem času lahko delovala kot prevara, nekomunisti v Osvobodilni fronti pa so se po čutili kot žrtve manipulacije. Čeprav je Zveza komu- nistov Slovenije po Perovškovem mnenju to razmero- ma zgodaj spoznala, pa iz tega spoznanja ni potegnila pravih sklepov. Namesto da bi odprla proces renesanse Osvobodilne fronte oziroma SZDL ter prispevala, da bi frontovska organizacija postala u činkovita in z uvelja- vljanjem resni čnega samoupravljanja avtoritativna, je zapadla v nedelavnost in v nekakšno iskateljstvo svoje- ga poslanstva. Nato je Perovšek še dodal, da “ če SZDL kot dedi č Osvobodilne fronte tega stanja ne bo kma- lu presegla, bomo lahko samo še govorili, da je plamen Osvobodilne fronte na Slovenskem dokon čno ugasnil”. Zato bi po njegovih besedah Zveza komunistov Slovenije morala dati pobudo, da se “SZDL Slovenije spet prei- menuje v Osvobodilno fronto, ki bi bila tako kot sedaj slovenska socialisti čna zveza sestavni del Socialisti čne zveze delovnega ljudstva Jugoslavije”. Zaklju čil je z na- 933 Režek , Med resni čnostjo in iluzijo, str. 59. 934 Kocbek , Svoboda in nujnost , str. 302. 419 IZ OSVOBODILNE FRONTE SLOVENSKEGA NARODA V SOCIALISTI ČNO ZVEZO DELOVNEGA ... slednjo mislijo: “Povratek k izvirnemu nazivu, k Osvo- bodilni fronti, v trenutku, ko bi zaživel spontan proces nestrankarskega politi čnega življenja, bi obenem pripe- ljal komuniste v položaj, ko jim popolnoma samostoj- na organiziranost ne bi bila ve č potrebna. Osvobodilna fronta bi doživela renesanso, ki ne bi bila pomembna samo za slovenski politi čni prostor.” 935 Seveda Osvobodilna fronta ni nikoli doživela rene- sanse, čeprav so bile težnje po pluralizmu v Sloveniji ves čas prisotne in je tudi med nekdanjimi zavezniki KPS v OF tlelo tiho nezadovoljstvo zaradi partijske uzurpacije oblasti. Vendar je do politi čne in družbene spremembe prišlo šele v osemdesetih letih, zlasti v letu 1988 je bila že opazna splošna volja po spremembah, dokler niso bile leta 1990 izvedene ve čstrankarske volitve, kar je omogo čilo nastanek strankarskega parlamentarizma in restavracije klasi čne demokracije. 935 Perovšek , Osvobodilna fronta in ve čstrankarski politi čni sistem, str. 3–12. Zaklju ček – odnos do Osvobodilne fronte v slovenskem zgodovinopisju, javnosti in politiki po padcu komunizma 422 423 ZAKLJU ČEK – ODNOS DO OSVOBODILNE FRONTE V SLOVENSKEM ZGODOVINOPISJU ... Zna čaj Osvobodilne fronte je od preloma s komu- nisti čnim režimom tako v slovenski strokovni kot tudi širši javnosti tesno povezan z vprašanjem t. i. narodne sprave, pojmom, ki od leta 1984, ko ga je Spomenka Hribar v eseju Krivda in greh prvi č vzpostavila, 936 pa do današnjih dni razburja in deli slovensko javnost. V od- nosu do tega vprašanja, ki se najtesneje povezuje s pro- blemom partizanstva in domobranstva, pa svojo iden- titeto do neke mere oblikujejo celo slovenske politi čne stranke. Leta 1990 se je razprava o narodni spravi najbolj razmahnila, saj je sprava spri čo zgodovinskih spre- memb, ki so se pripravljale in delno že potekale v Slo- veniji, postala pravi nacionalni program. Povezovali so jo z zahtevami po pluralisti čni družbi in ve čji liberaliza- ciji oziroma z uvedbo demokracije, kot nujnost pa so jo sprejele tako nove stranke kot tudi nekdanji komunisti. V ospredju tako ni bilo ve č vprašanje, ali je sprava po- membna, temve č kako jo dose či in kaj naj pomeni. France Bu čar je ob izvolitvi za predsednika nove skupš čine leta 1990 izrazil svoje upe, da bo demokrati č- na izvolitev parlamenta pomenila tudi konec državljan- ske vojne. A zgodilo so je ravno nasprotno od pri čako- vanega – odprla se je Pandorina skrinjica in razprave o spravi so postale nekakšen kanal za izražanje lastnih stisk in izkušenj, kar pa se je kmalu prelevilo v med- 936 Zaradi cenzure je bil članek objavljen šele tri leta kasneje. 424 sebojno obtoževanje in pravo besedno vojno na relaciji partizani–domobranci. Pri tem je vsaka stran navajala svoje argumente, zakaj je bila njena stran v vojni prava, druga pa ne, in je pri tem vse bolj napadalno in agre- sivno hotela vsiliti svojo resnico. Ob (pre)nizki kulturi dialoga se je namre č premalo poslušalo in poskušalo razumeti razloge, stališ ča in ob čutja navidezno naspro- tne politi čne opcije. Ponavljanje istih argumentov brez usklajevanja vrednot in brez iskanja skupne osnove za nadaljevanje dialoga je postalo samo sebi namen. Levo usmerjena smer je tako ve činoma zagovarjala mnenje, da je imela KPS ne glede na zlo čine, ki jih je po- čenjala (povojni poboji, politi čni procesi po koncu vojne …), zaslugo, da je za čela boj proti okupatorju in ga tudi zmagovito kon čala, medtem ko predvojna SLS kot naj- močnejša stranka v Sloveniji ni za čela boja proti okupa- torju. Poleg tega se je poudarjalo, da so bili domobranci narodni izdajalci, ker so sprejeli okupatorjevo orožje, z njim kolaborirali in mu prisegli. Čeprav se je Milan Ku- čan na zadnjem kongresu ZKS leta 1987 pred izidom 57. številke Nove revije, v kateri je izšel esej Spomenke Hribar Krivda in greh, v imenu komunistov opravi čil za storjene krivice v preteklosti, so nekateri likvidacije še vedno imeli za upravi čene. Franc Gaber , predsednik IO Združenja borcev in udeležencev NOB ob čine Škofja Lo- ka, jih je leta 1994 na primer opredelil tako: “Likvidacije niso bile nikakršno maš čevanje nad druga če misle čimi, marveč za tiste čase in razmere edino primeren in nujen ukrep proti tistim, ki so se udinjali okupatorju, ovajali privržence OF in imeli pomembno vlogo pri nastajanju kontrarevolucije, še zlasti oborožene.” 937 Na drugi strani pa so kot izklju čnega krivca za dr- žavljanski spopad izpostavljali KP (torej tudi OF, ki so jo ena čili s KP) in partizansko vojsko. O čitali so jim, da boj partizanov sploh ni bil narodnoosvobodilni, temve č le boj partije za oblast, OF pa je bila “instrumentalizi- rana za partijski prevzem oblasti”, kakor je v nedavnem intervjuju povedal Lojze Peterle . 938 Ko so se razprave o 937 Sedlaček , Slovenska narodna sprava v ogledalu časopisja, str. 431–446; Sedla- ček , Narodna sprava v slovenskih časopisih, str. 9–60. 938 Peterle , Intervjuji, str. 10–13. 425 ZAKLJU ČEK – ODNOS DO OSVOBODILNE FRONTE V SLOVENSKEM ZGODOVINOPISJU ... narodni spravi vse bolj zaostrovale, tudi niso ve č spreje- mali le opravi čil za storjene krivice, temve č so se za čele pojavljati vedno glasnejše zahteve po moralni rehabilita- ciji domobranstva, zaradi česar je ponovno posredovala Spomenka Hribar , ki je razpravo sprožila, in poudarila, da je treba pretiran pohod desnice, ki med drugim ogro- ža narodno spravo, ustaviti. Še najbolj spravljivi so bili tisti, ki so zagovarjali nekakšno “sredinsko” mnenje, namre č da prevzem oku- patorjevega orožja ni bilo častno dejanje, vendar pa je bilo do neke mere upravi čeno, saj so bila življenja na- sprotnikov komunizma resni čno ogrožena in je vsaka druga izbira – tudi če bi šli v gozdove – zanje pomenila smrt. Vendar partizani niso krivi za to, kar je v ime- nu revolucije delala KP, in je torej treba razlikovati med partizani in vodilnimi komunisti oziroma posamezniki, ki NOB v celoti niso dajali osnovnega zna čaja. Povojni poboj domobrancev je torej treba priznati, vendar to po njihovem mnenju ni č ne zmanjšuje pomembnosti NOB. Razpravljanja so se vrtela v za čaranem krogu in se ukvarjala predvsem s tem, kdo bi se še moral opravi čiti in kdo je pravzaprav moralni zmagovalec – ali je bil ve čji zlo čin sodelovanje z okupatorjem ali povojni poboji. Ve- dno ve č ljudi je ob tem opozarjalo, da so Slovenci še bolj sprti, kot so bili, in da se morajo sovražnosti nehati. No- vinar Dela Boris Jež , ki je takšno prepiranje ozna čil celo za nadaljevanje državljanske vojne, je izjavil, da je sicer prav, da se izve vsa resnica o naši zgodovini, vendar že dolgo ne gre ve č le za to, temve č se v imenu resnice le še seje sovraštvo. Menil je, da bi bilo bolj koristno, če bi za čeli razmišljati o sedanjosti in prihodnosti, namesto da se ves čas obra čamo v preteklost. Vendar se mnogi ne strinjajo niti s takšnim stališ čem, saj so prepri čani, da se rane iz minule vojne še niso zacelile, zato je treba stvari iz preteklosti pa č raz čistiti, ker bodo rane skelele, dokler bo živel še kateri teh, ki so bili prizadeti, na tej ali oni strani. 939 Po petinštiridesetih letih pisanja ene, pristranske zgodovine in črno-belega slikanja se je po ideološki 939 Sedlaček , Slovenska narodna sprava v ogledalu časopisja, str. 431–446; Sedla- ček , Narodna sprava v slovenskih časopisih, str. 9–60. 426 sprostitvi v marsi čem spremenilo tudi slovensko zgodo- vinopisje, ki je postalo bolj kompleksno in kriti čno. Ivo Žajdela je sicer leta 1998 o zgodovinopisju podal na- slednjo oceno: “Od preloma s komunisti čnim režimom je poteklo devet let. Ali je zgodovinopisje, ki je bilo toli- kokrat pozvano, naj opravi svoje delo, to tudi naredilo? Žal moramo ugotoviti, da ne. To tudi ni bil namen vseh tistih, ki so se zatekli po pomo č k ‚stroki‘. Ti so namre č dobro vedeli, kakšna je ta naša stroka. Vedeli so, da je bila velika ve čina zgodovinarjev izšolana in kadrovana v komunisti čnem režimu, pri čemer so se vršila razna preverjanja. Pove čini pa ta sploh niso bila potrebna, saj sta indoktrinacija in vpliv okolja (samoumevnost neke- ga politi čnega sistema oziroma razmišljanja) naredila svoje.” 940 Vendar pa so v tem času nastale številne kvalitetne raziskave, ki so podale sliko o t. i. protirevolucionarnem taboru ter načenjale v prejšnjem režimu prepovedane teme. Poleg tega so za čeli izhajati ponatisi del slovenske politi čne emigracije, v katerih je bilo obravnavano doga- janje med drugo svetovno vojno na Slovenskem in takoj po njej ter spomini domobrancev, vendar je pri tem po- trebno poudariti, da perspektiva “žrtve” prav tako pou- darja le en vidik in je zato prav tako pristranska kot per- spektiva “zmagovalca”. Da ocena Ive Žajdele ni povsem to čna, da ne gre za “indoktrinacijo”, temve č za osebno prepri čanje, dokazuje tudi dejstvo, da se je pogled na Osvobodilno fronto mo čno spremenil tudi pri posame- znih zgodovinarjih, ki so pisali že v času komunistične- ga režima. Tako je Prunk leta 1977 v svoji monografiji Pot krščanskih socialistov v Osvobodilno fronto sloven- skega naroda v zadnjem odstavku politi čno organiza- cijo ozna čil z naslednjimi besedami: “Kot je znano, se je krš čanskosocialisti čno delavstvo takoj odzvalo pozivu KPS in s svojim predstavnikom Tonetom Fajfarjem 27. aprila 1941 sodelovalo pri ustanovitvi Protiimperialisti č- ne fronte, ki je postala pod imenom Osvobodilna fronta (od junija dalje) najve čja politi čna stvaritev v zgodovini slovenskega naroda.” Krš čanski socialisti JSZ so torej ob “usodni narodni preizkušnji” našli “pot do najtesnej- 940 Žajdela , “Z zgodovino naj se ukvarjajo zgodovinarji”, str. 359. 427 ZAKLJU ČEK – ODNOS DO OSVOBODILNE FRONTE V SLOVENSKEM ZGODOVINOPISJU ... šega sodelovanja s partijo” v Osvobodilni fronti, ko se je poleti v Osvobodilno fronto vklju čila tudi skupina kr- ščanskih socialistov okoli revije Dejanje, pa se je s tem po njegovih besedah “celotno krš čanskosocialisti čno gi- banje znašlo v napredni politi čni organizaciji, ki se je borila za novo slovensko družbo in za novega slovenske- ga človeka”. 941 Na posvetu ob 60-letnici za četka vojne na Slovenskem leta 2001 pa je svojo oceno spremenil in v razpravi poudarjal predvsem komunisti čno revoluci- onarno plat ter uveljavitev komunizma prek OF: “Moja ocena je, da je pri nas v času okupacije od prvega dne potekala revolucija, da je bil projekt Protiimperialisti čne fronte, ki jo je zasnovala KP, revolucionaren in to socia- listi čno boljševiškega tipa in da se je ta zasnova potem dejansko nadaljevala tudi v Osvobodilni fronti. (…) So se pa slovenski komunisti v času okupacije Slovenije zavedali, da revolucije ne morejo uspešno izpeljati do zmage, dokler je Slovenija okupirana. Zato so se tudi odločili za protiokupatorski boj. Gre jim zasluga, da so kot prva slovenska politi čna sila opazili protiokupator- sko razpoloženje in pripravljenost slovenskega naroda na boj. Oni so ta boj organizirali in spodbujali. Seveda pa so svojo vlogo in simpatije, ki so jih zanjo pridobi- li med delom Slovencev (pripadnikov OF), izkoristili za izvedbo socialisti čne revolucije in vzpostavitev komu- nisti čnega režima.” 942 V nadaljevanju razprave pa je še omenil: “Mislim, da se je bilo okupatorju treba upreti in da je bilo za tak upor kar precej Slovencev. KP in OF sta to razpoloženje zaznali, ga spodbujali in organizirali, s tem pa oja čali svojo politi čno moč, ki sta jo izrabili za revolucijo.” 943 V tem kontekstu je tudi ime praznika, ki je bil prej znan kot dan Osvobodilne fronte ali dan OF in ga od leta 1992 naprej praznujemo pod imenom dan upora proti okupatorju, Prunk ozna čil kot dobro izbrano ime, saj leta 1941 ni bilo nikogar, ki bi bil za okupacijo, medtem ko naj bi bilo poimenovanje praznika po OF bolj pro- 941 Prunk , Pot krš čanskih socialistov v Osvobodilno fronto slovenskega naroda, str. 204 942 Prunk, Razpravljanja, str. 292. 943 Prav tam, str. 295. 428 blemati čno, saj je bila OF po njegovih besedah “orga- nizacija protiokupatorskega odpora”, kar je nedvomno pozitivno dejanje v zgodovini slovenskega naroda, ven- dar je bila OF tudi “spodbujevalec, za četnik in potem iz- vajalec socialisti čne revolucije in povzro čitelj državljan- ske vojne”. 944 Po drugi strani se Repetu novo ime ne zdi najbolj posre čeno, saj “takrat še ni bilo organiziranega odpora, ampak je bila ustanovljena fronta, ki pa je bila kasneje organizatorica upora”, vendar so pri prejšnjem imenu praznika prevladali politi čni zadržki. 945 Repe je namre č mnenja, da na slovenskem oze- mlju med drugo svetovno vojno sicer ni bil samo od- por, ampak je bila v nekaterih delih tudi državljanska vojna, vendar pa kljub temu pozitivne vloge Osvobodil- ne vloge ne zanika in poudari, da to dejstvo slovenske- ga upora in njegovega praznovanja ne zmanjšuje, saj je Osvobodilna fronta v osnovi delovala povezovalno za veliko ve čino Slovencev, stališ če, da je zgolj delila, pa po njegovih besedah ni upravičeno in nima zgodovinske osnove: “Fronta je povezovala razli čno misle če, čeprav ne smemo poveli čevati samo ene plati in zamol čevati druge. Odnosi v Osvobodilni fronti so se razvijali tako, da so na koncu prevladali komunisti. Vendar noben zgodovinski proces ni enozna čen: vsi imajo v sebi nekaj pozitivnega in nekaj negativnega. Vendar je za zrele na- rode zna čilno, da znajo poudarjati pozitivno, zlasti tisto, kar je pripeljalo do napredka, tudi do ustanovitve drža- ve. To velja oziroma bi moralo veljati tudi za Slovenijo. V Franciji, kjer se je med vojno dogajalo tudi marsikaj hudega, ne boste našli državnika, ki se ne bi udeležil proslave, povezane z odporom. Tudi če je druga čnega mnenja ali so bili njegovi sorodniki ali predniki na na- sprotni strani.” 946 Kljub takšnim pozivom Repeta pa slovenska po- litika pri praznovanju tega pomembnega praznika še vedno ne nastopa enotno, kar se je še zlasti pokazalo ob praznovanju 20. obletnice samostojnosti, ko so trije 944 27. april – dan upora proti okupatorju: http://www.rtvslo.si/slovenija/27-april- dan-upora-proti-okupatorju/228887 (28. 3. 2011). 945 Repe , Brez upora bi bili kve čjemu banovina v jugoslovanski kraljevini, str. 3. 946 Repe , Brez upora bi bili kve čjemu banovina v jugoslovanski kraljevini, str. 3. 429 ZAKLJU ČEK – ODNOS DO OSVOBODILNE FRONTE V SLOVENSKEM ZGODOVINOPISJU ... nekdanji predsedniki vlade, Lojze Peterle , Andrej Bajuk in Janez Janša, članstvo v častnem odboru za obeleži- tev obletnice odklonili zaradi projekta Stisni roko v pest, ki povezuje praznovanje 20-letnice samostojnosti s 70. obletnico ustanovitve OF. Povezovanje obeh obletnic namre č po mnenju enega izmed ustanovitvenih članov organizacije Veterani slovenske osamosvojitve Lojzeta Peterleta ni primerno zaradi “temne dimenzije” Osvobo- dilne fronte. Prav zaradi politiziranja Osvobodilne fronte pa je še vedno težko pisati ideološko neopredeljeno in so tudi še v mlajši (povojni in po Žajdelovi oceni “neindoktrinira- ni”) generaciji nagibanja v levo in desno smer in s tem tudi opredeljevanja za ali proti OF. Strinjala bi se z oceno Repeta , da pa č ni popolnega sistema. To bi bilo podcenjevanje kompleksnosti člove- ške narave in življenja nasploh. Zmeraj bodo obstajala protislovja in razli čni pogledi na njihovo reševanje, prav tako kot bodo v vsakem sistemu obstajali privilegira- ni in manj privilegirani ali celo zatirani. Vse to je del zgodovinskega procesa, ki se ga je treba spominjati in sprejemati ter ob ustrezni refleksiji korigirati smer in na čine delovanja. Nekateri Slovenci se tako sramujejo komunisti čnega režima, da bi ta del zgodovine najraje pometli pod preprogo, vendar pa zanikanje in obtože- vanje brez razumevanja ne more predstavljati zdrave osnove za prihodnost; če že sprava dolo čenih naspro- tnih strani (predvsem med partizanstvom in domobran- stvom) ni možna, saj se iz dveh razli čnih kolektivnih spominov ne da zvariti skupnega, kakor je poudaril Bernard Nežmah , 947 pa morajo v vsaki demokrati čni dr- žavi soobstajati prostori za razli čne kolektivne spomine. Ljudje se namre č lahko soo čijo in spravijo z bole činami svojih spominov v svojih osebnih zgodovinah le tako, da se jih spominjajo. Kolektivni spomin sicer ni objektivna slika o preteklosti, vendar pa je spominjanje v prosto- ru javnega izredno pomembno, saj edino lahko prinese večjo odprtost in demokrati čnost med ljudmi in na svoj na čin kaže tudi na razvitost neke družbe. 947 Nežmah , Maurice Habwachs : Kolektivni spomin, str. 66. 430 Ob poplavi razli čnih interpretacij glede vsakega ko- raka v razvoju Osvobodilne fronte, pri čemer je Ferenc na posvetu ob 60-letnici Osvobodilne fronte dejal, da je prepri čan, da bo prej umrl, preden bo prišlo do soglasja o zna čaju Dolomitske izjave, saj ga ni niti med takrat isto misle čimi, kaj šele med drugimi, se torej tudi pri splošni oceni te politi čne organizacije mnenja razhajajo, saj kljub iz črpni in obširni polemiki, ki se je razvila po padcu komunizma, Osvobodilna fronta oziroma odnos do nje še danes ostaja tema, ki lo čuje Slovence. Kljub temu se težko strinjam z oceno, ki se tudi pojavlja v slovenskem javnem prostoru, namre č da za konec vojne ni mogo če uporabiti oznako osvoboditev, ker da naj bi takrat eno represijo zamenjala druga. Če- prav je bila druga svetovna vojna obdobje mnogih proti- slovnih dogajanj in je imel slovenski narodnoosvobodil- ni boj tudi temne plati, je bila KPS ob za četku vojne le marginalna stranka. Slovensko ljudstvo pa se je zaradi svoje protifašisti čne usmerjenosti tako množi čno odzva- lo na njene pozive k odporniškemu gibanju, ker razen komunistične ni bilo nobene druge iniciative za upor. Osvobodilni boj je bil torej predvsem boj slovenskega ljudstva, združenega v Osvobodilni fronti, ki je bil edin- stven zaradi svojega obsega, saj je bilo eno najmo čnej- ših odporniških gibanj v tedaj okupirani Evropi. 431 POVZETEK Komunisti čna partija se je že po VII. kongresu Ko- minterne leta 1935 za čela v boju zoper fašizem povezo- vati ne le z drugimi delavskimi, temve č tudi z meš čan- skimi skupinami, vendar zaradi ilegalnosti komunisti č- ne partije in zaradi pakta Hitler -Stalin leta 1939, ko so komunisti opustili protifašisti čna gesla, ljudskofrontno gibanje v Sloveniji ni povsem zaživelo. Šele v času Dru- štva prijateljev Sovjetske zveze oziroma po 5. partijski konferenci jeseni 1940, na kateri so sklenili braniti Jugoslavijo ob morebitnem napadu nanjo, so komuni- sti sklenili akcijski sporazum s krš čanskosocialisti čno skupino in levim krilom Sokola, se pravi s skupinama, ki sta bili kasneje med ustanoviteljicami Osvobodilne fronte. Po kratki aprilski vojni, ko je Kraljevina Jugoslavija že 11 dni po napadu s strani sil osi, 17. aprila 1941, podpisala kapitulacijo, so se na pobudo Komunisti čne partije Slovenije (KPS) v Vidmarjevi hiši v Rožni dolini zbrali Boris Kidri č , Boris Ziherl in Aleš Bebler v imenu Komunisti čne partije Slovenije, Josip Rus v imenu leve- ga krila Sokolov, Tone Fajfar v imenu krš čanskosociali- sti čnega sindikata Jugoslovanske strokovne zveze (JSZ) in Ferdo Kozak , Franc Šturm in Josip Vidmar v imenu slovenskih kulturnih delavcev ter ustanovili novo poli- ti čno organizacijo. Vendar se udeleženci v tistem trenutku verjetno ni- so zavedali pomembnosti oziroma zgodovinskega pome- na tega sestanka, zato si takrat nih če ni pisal sklepov. Povzetek 432 Tako ne obstaja primarni vir, dokument ali listina, tem- več se moramo zanašati na sekundarne vire, na poznej- ša poro čila, pripovedi in spomine udeležencev sestanka. Zaradi tega pa so se pojavile tudi mnoge nejasnosti v zvezi s tem sestankom, med katerimi sta že datum usta- novitve in ime, s katerim so sklenili takrat poimenova- ti osvobodilno organizacijo. V času praznovanja druge obletnice so na podlagi nepopolnih ugotovitev sprejeli 27. april za ustanovni datum, ki je postal tradicionalen in ga danes praznujemo kot državni praznik, čeprav je že sredi 50. let prejšnjega stoletja dr. France Škerl na podlagi pri čevanj udeležencev dokazal, da je bila Osvo- bodilna fronta ustanovljena 26., in ne 27. aprila 1941. Po padcu komunizma je mnogo diskusij povzro čilo tudi prvotno ime organizacije, saj so mnogi protikomu- nisti čno usmerjeni pisci s samim imenom Protiimperia- listi čna fronta dokazovali, da ni šlo za narodnoosvobo- dilno organizacijo, temve č za transmisijo komunisti čne organizacije z razrednimi revolucionarnimi nameni. Ta- krat je namre č še veljal pakt med Hitlerjem in Stalinom in KPS je v skladu s politi čno linijo Kominterne sprejela oceno zna čaja svetovne vojne kot vojne dveh imperializ- mov, zahodne države pa razglasila za glavno nevarnost. A čeprav so mnogi ustanovitelji (z izjemo Josipa Rusa ) v kasnejših spominih zapisali, da so tisti dan, 26. aprila 1941, ustanovili Protiimperialisti čno fronto, so organi- zacijo imeli sprva namen imenovati osvobodilna fronta in so jo šele po kasnejšem posegu, verjetno Kardelje- vem , ki je bil tisti čas v Zagrebu, preimenovali v proti- imperialisti čno fronto. To ime je bilo sprejeto zlasti med komunisti, medtem ko med nekaterimi nekomunisti, še posebej v krogu, ki je sestavljal organizacijo, ni bilo niti omenjeno. Usklajevanje med organizacijami je bilo na- mre č vse težje, zato so se med seboj povezovali v glav- nem prek Kidri ča , IOOF in plenuma, sicer pa so delo- vale samostojno in tako tudi niso vedeli, kaj se dogaja v organizacijah drugih dveh ustanovnih skupin. Šele 22. junija 1941, ko je nacisti čna Nem čija napadla Sovjetsko zvezo, se je Protiimperialisti čna fronta brez posebnega akta preimenovala v Osvobodilno fronto slovenskega naroda (OF SN) ter pozvala ljudi k oboroženi vstaji. Z organiziranjem zgodnjega odpora, ki je temeljil na pre- 433 POVZETEK pri čanju, da bo vojna kratka, in na veri v mo č Rde če armade, pa so prehiteli tradicionalne politi čne stranke. Ob za četni kompromitiranosti predvojne politi čne elite s kolaboracijo z italijanskim okupatorjem in ob nje- ni pasivni drži pri organiziranju odporniške dejavnosti so torej razmere omogo čile do takrat marginalni stranki Komunisti čni partiji Slovenije, da je uspešno organizi- rala množi čno odporniško gibanje. Slovensko ljudstvo se je namre č zaradi svoje protifašisti čne usmerjenosti množi čno odzvalo na njene pozive k odporu, ki je imel tudi simboli čni pomen, saj so Slovenci z njim jasno po- kazali, da ho čejo živeti v svobodi in demokraciji. Orga- nizacija se je za čela hitro širiti in že jeseni 1941 je v Ljubljanski pokrajini postala “država v državi”, kakor jo je s sicer nekoliko pretiranimi besedami ozna čil Bo- ris Kidri č . Odporniško gibanje se je v Ljubljani razvilo do takega obsega, da predstavlja svojevrsten fenomen, saj je preseglo dotedanje politi čne in socialne lo čnice: vsaka ulica, tovarna in ustanova je dobila svoj odbor, v katerem so aktivisti treh osnovnih skupin skrbeli za neposredno, tako reko č osebno politi čno nagovarjanje svoje okolice, razpe čevali ilegalno literaturo, zlasti te- denskega Slovenskega poro čevalca, zbirali prispevke in narodni davek. Do pomladi 1942 je bilo v Ljubljani že skoraj 400 odborov Osvobodilne fronte. S tem pa je OF za čela odvzemati pozicije predvojne- mu politi čnemu vodstvu, ki je nasprotovalo takšnemu odporniškemu gibanju, predvsem zato, ker je naspro- tovalo vodstvu komunistov v njem. Po drugi strani so komunisti za poraz države v aprilski vojni krivili ura- dno politiko in zavra čali sodelovanje s tradicionalnimi meščanskimi strankami. Vrhovni plenum Osvobodilne fronte slovenskega naroda je na svojem tretjem zaseda- nju 16. septembra 1941, v navzo čnosti predstavnikov 15 skupin, sprejel sklep, da se konstituira v Sloven- ski narodnoosvobodilni odbor (SNOO). Glavni namen ustanovitve SNOO je bil predvsem omajati legitimnost predvojne politi čne elite in hkrati predstaviti OF kot novo silo, ki lahko predstavlja prave slovenske intere- se. V drugem členu sklepa je bilo namre č zapisano, da SNOO med osvobodilno borbo edini predstavlja, zasto- pa, organizira in vodi slovenski narod na vsem njego- 434 vem ozemlju. Vsako organiziranje izven okvira OF SN med tuj čevo okupacijo pa definira kot škodljivo borbi za narodno svobodo, kar je še zlasti potrdil eden izmed štirih odlokov, ki so jih sprejeli na zasedanju, in sicer odlok o zaščiti slovenskega naroda in njegovega gibanja za osvoboditev in združitev, v katerem so bile dolo čene smrtne kazni za narodno izdajo, denunciantstvo in ak- tivno podporo okupatorju. S tem se je za čelo vse ve čje obra čunavanje s politi čnimi nasprotniki in jeseni 1941 je za čela Varnostnoobveš čevalna služba (VOS) obra ču- navati z vsemi, ki so jih šteli za narodne izdajalce in nasprotnike OF. To je vplivalo na zaostrovanje razmer, ki je doseglo vrh jeseni 1942 z usmrtitvijo nekdanjega bana dr. Marka Natla čena . Zaradi povra čilnih ukrepov italijanske oblasti, ki je odgovorila z usmrtitvijo kar 24 talcev, in zaradi negativnega odmeva v javnosti, ko je marsikdo prenehal podpirati odporniško gibanje oziro- ma ga celo zapustil, pa so se v vodstvu KPS odlo čili, da VOS ne bo več izvajal takšnih dejanj. Svojo moč in upravi čenost prevzema oblasti je Osvobodilna fronta poskušala dokazati tudi s “plebisci- tnimi akcijami”, ki jih je organizirala 29. oktobra in 1. decembra 1941 ter 3. januarja 1942. Takrat so se ulice za eno uro povsem spraznile, aktivisti pa so trosili pro- pagandne letake in po zidovih risali simbol Osvobodilne fronte – Triglav z za četnicama imena organizacije O in F. Njihov uspeh naj bi dokazoval priljubljenost OF med ljudstvom, saj so podobne plebiscitne akcije poskuša- le organizirati tudi meš čanske stranke, vendar ljudstvo njihovim pozivom ni sledilo. Program in organizacijska struktura Osvobodilne fronte sta se torej razvijala postopoma in dozorela šele decembra 1941. Ve č mesecev trajajo či proces organiza- cijske izgradnje je potekal tako v vrhu organizacije kot tudi na terenu. Med skupinami Osvobodilne fronte so se razlikovale tiste, ki so aprila 1941 ustanovile fronto, in te, ki so se Osvobodilni fronti priklju čile kasneje. Pr- ve, med katerimi so bile Komunisti čna partija Sloveni- je, levo krilo Sokola, skupina krš čanskih socialistov in skupina kulturnih delavcev, so se na prvem plenumu fronte, ki je bil najverjetneje v nedeljo, 15. junija 1941, razglasile za temeljne, ustanovne ali osnovne skupine 435 POVZETEK osvobodilnega gibanja, medtem ko so predstavniki dru- gih skupin, ki se jih je do jeseni 1941 v Osvobodilni fronti zbralo že okoli 18 oziroma po nekaterih podatkih celo prek 20, sestavljali Vrhovni plenum novega giba- nja. Vrhovni plenum Osvobodilne fronte je za čel delo- vati kot vrhovno vodstvo gibanja, njegov izvršni organ pa je bil Izvršni odbor Osvobodilne fronte (IOOF), izbran na drugem zasedanju Vrhovnega plenuma OF 28. julija 1941, v katerem so bile prek svojih predstavnikov za- stopane le temeljne skupine. Njegovi člani so bili sprva Josip Vidmar za kulturniško skupino, Boris Kidri č in Edvard Kardelj za KPS, Tone Fajfar in Edvard Kocbek za krš čanske socialiste ter Josip Rus in Franjo Lubej za sokolsko skupino. Da bi osvobodilno gibanje zajelo kar najširši krog prebivalstva, pa so v okviru Osvobodilne fronte delova- le tudi množi čne organizacije – delavstvo v tovarnah je bilo združeno v Delavski enotnosti (DE), Antifašisti čna ženska zveza (AŽZ), imenovana tudi Slovenska protifa- šisti čna ženska zveza (SPŽZ), je združevala ženske in ostarele, Zveza slovenske mladine mladino (ZSM), med- tem ko je Slovenska narodna pomo č (SNP) skrbela za materialno pomo č žrtvam okupatorja in njihovim dru- žinam. V Ljubljani so ustanovili tudi Narodno zaš či- to (NZ), oboroženo silo, katere pripadniki so opravljali manjše sabotažne in napisne akcije ter zbirali in odvze- mali orožje. Deset ljubljanskih bataljonov je združevalo okoli tri tiso č zaš čitnikov, ki bi v skrajnem primeru lah- ko obvladali mesto. Osvobodilna fronta se je razširila po vsem sloven- skem ozemlju in nastala je razvejana organizacijska mreža, od terenskih prek rajonskih, okrožnih in pokra- jinskih odborov do vrhovnega plenuma in izvršnega od- bora. V Ljubljanski pokrajini, kjer je v za četnem obdobju imela poseben položaj zlasti Ljubljana oziroma ljubljan- sko okrožje, ki je bilo sprva središ če celotnega gibanja, saj je tam do maja 1942 bivalo vodstvo osvobodilnega gibanja, je blažji italijanski okupacijski režim v za če- tnem obdobju omogo čil, da se je organizacija OF jeseni 1941 že precej razširila. Uveljavila se je razdelitev po- krajine na okrožja OF, v njih pa so delovali tudi rajonski 436 odbori. S tem pa je bila ustvarjena podlaga za na črtno širjenje terenskih odborov, katerih vloga je bila zlasti pomembna pri ustvarjanju množi čnega zna čaja OF kot gibanja. Ob za četni visoki stopnji enotnosti in splošnem protiokupatorskem razpoloženju prebivalstva je ob ne- posredni vzpodbudi osrednjega vodstva OF in KPS mre- ža organizacij hitro zajela vse ve čje kraje in se širila na podeželje. Za celotno osvobodilno organizacijo pa sta bi- li pomembni predvsem dve prelomnici – obži čenje mesta februarja 1942 in vzpostavitev osvobojenega ozemlja, ki naj bi obsegalo kar dve tretjini Ljubljanske pokrajine oziroma celotno Dolenjsko in Notranjsko, razen mest in večjih trgov ter krajev ob železnici. Ko je vodenje osvo- bodilnega gibanja iz Ljubljane postajalo čedalje težav- nejše, se je vloga Ljubljane zaradi tega namre č za če- la zmanjševati, po drugi strani pa se je spomladi 1942 pove čal pomen osvobojenega ozemlja, ki je po prihodu večine vodstva in ve čjega števila aktivistov postalo sre- diš če celotnega osvobodilnega gibanja. Čeprav je bilo slovensko ozemlje razdeljeno med tri okupatorje – nemški okupator je zasedel Štajersko in Gorenjsko, Italijani Dolenjsko in Notranjsko, Prekmurje pa so zasedli Madžari – si je osrednje vodstvo OF od vse- ga začetka prizadevalo ustvariti enotno in enakomerno razširjeno mrežo organizacij OF po vseh pokrajinah, ne glede na razkosanost slovenskega ozemlja. Na organiza- cijski ravni trdno utemeljena organizacija naj bi bila po- membna podlaga za širše seznanjanje ljudi s cilji OF, to pa naj bi ji pomagalo prerasti v širše gibanje ter ji tako zagotovilo stabilnost. V vseh pokrajinah so organizacije OF sicer za čeli vzpostavljati približno so časno, vendar so se v posameznih pokrajinah zaradi razli čnih dejav- nikov, kot so bili ostrina okupacijskega režima, zgodo- vinske okoliš čine oziroma odsotnost KPS, razširjenost, u činkovitost ali porazi partizanskih enot, razvijale zelo razli čno, zaradi odhodov njenih članov v partizane pa so se pogosto tudi spreminjale. Tudi program se je izoblikoval postopoma. Štiri to č- ke razglasa, ki so ga na pobudo KPS sprejeli na usta- novnem sestanku, so predstavljale zametek programa razvijajo če se organizacije. Na prvem plenumu takrat še Protiimperialisti čne fronte 15. junija 1941 so bila verje- 437 POVZETEK tno sprejeta t. i. “Gesla našega osvobodilnega boja”, ki jih je sestavil Boris Kidri č in so bila objavljena v Sloven- skem poro čevalcu 22. junija 1941, se pravi na dan na- pada na SZ. Na četrtem zasedanju Vrhovnega plenuma OF, 1. novembra 1941, pa so formulirali tretji program OF, t. i. “Temeljne to čke OF”. Program je bil sprva izra- žen v sedmih to čkah, katerim so 21. decembra 1941, po kampanji proti Mihailovi ću in po razkolu s Staro prav- do ter Mlado JNS, ki sta zagovarjali jugoslovansko kon- tinuiteto, dodali še dve to čki. Takšen program je nato ostal nespremenjen do konca vojne. V programu so se skupine tudi obvezale, da bodo lojalne v medsebojnih odnosih, a čeprav je imela do Do- lomitske izjave Osvobodilna fronta nekaj koalicijskih zna čilnosti, ni nikoli bila koalicija enakovrednih par- tnerjev, saj je imela KPS od za četka organiziranja odpo- ra dejansko vodilno vlogo. V času bivanja vodstva OF v Ljubljani, v času vzpo- stavljanja organizacije, ko je bila lojalnost pogoj za tr- dnost OF in sta bili obe strani odvisni druga od dru- ge oziroma potrebni druga drugi, so bili odnosi med ustanovnimi skupinami v glavnem dobri. V sokolski in krš čanskosocialisti čni organizaciji so komunisti videli opozicijski skupini dveh tradicionalnih taborov oziroma sredstvo za pridobivanje množic teh taborov ter za so ča- sno osamitev vodstev tedanjih politi čnih strank. Do nove faze v medskupinskih odnosih je prišlo spo- mladi 1942, ko je jugoslovansko partijsko vodstvo pri- poro čalo slovenskemu t. i. drugo etapo revolucije, kar je v resnici pomenilo napotilo za vzpostavitev vodilnega, če ne kar monopolnega položaja partije v osvobodilnem gi- banju. S tem je na partizanskem ozemlju komunisti čna partija za čela najbolj odkrito vnašanje revolucionarnih prvin v odporniško gibanje v celotnem vojnem obdobju, za čel se je notranji boj v Osvobodilni fronti, pri čemer so bili najbolj na preizkušnji odnosi med partijo in kr- ščanskimi socialisti. Komunisti so namre č pri čakovali, da bodo t. i. zavezniki, kakor so za čeli ozna čevati vse nekomunisti čne pripadnike OF in s tem poudarjali nee- nakopravnost med skupinami, postopoma postali člani partije. Medtem ko pri sokolskih aktivistih za prestop v partijo ni bilo pomislekov, saj je ve čina to storila že 438 do konca leta 1942, so bili prestopi krš čanskih socia- listov veliko redkejši, kar je partiji zbujalo nezaupanje. Krš čanskim socialistom je njihov svetovni nazor prepre- čeval prestop v partijo, kar je še zlasti veljalo za inte- lektualni krog, zbran okrog Edvarda Kocbeka . Kocbek si je s svojimi stališ či do španske državljanske vojne in z revijo Dejanje med katoliškimi intelektualci pridobil velik ugled, zato je partija menila, da je s pridobitvijo Kocbeka , ko se je le-ta julija 1941 vklju čil v OF, dosegla velik uspeh, in mu priznala položaj idejnega voditelja, zanemarila pa nekoliko razredno usmerjenost krš čan- skosocialisti čnega delavstva s Tonetom Fajfarjem na čelu. V tem je prišlo do razlikovanj med samimi krš čan- skimi socialisti oziroma katoliško skupino v OF, kakor je v skladu s svojo vizijo skupino leta 1943 preimeno- val Edvard Kocbek , saj je za Kocbeka osvobodilni boj predstavljal edinstveno priložnost za to, da bi kristjani v OF iniciativno vplivali na reformo slovenske Cerkve in izoblikovali nov tip slovenskega kristjana, medtem ko je krš čanskosocialisti čno delavstvo hotelo socialno revolu- cijo in enotnost delavskega razreda. Šele z ustanovitvijo Glavnega odbora Delavske enotnosti 7. novembra 1942 je vidnejšo vlogo dobil Tone Fajfar . Kocbekova ideja, da razširi podro čje skupine od krš čanskih socialistov na vse slovensko krščansko ljudstvo, da prepelje slovenske katoli čane na napredne pozicije in navsezadnje obdr- ži to idejno vodstvo tudi v povojnem (porevolucionar- nem) obdobju, je ves čas osvobodilnega boja povzro čala mnoga trenja s komunisti, ki so se bali, da bo postala krš čanska skupina nova katoliška stranka. V zvezi s tem se spleta cela vrsta ugibanj okoli smrti krš čanskega socialista Aleša Stanovnika , zagovornika organiziranja krš čanskosocialisti čne skupine v samostojno politi čno stranko, ki je bil 2. junija 1942 ustreljen kot talec. Mno- gi protikomunisti čni pisci namre č s tem dokazujejo, da so komunisti v imenu revolucije in prevzema oblasti bili pripravljeni izdati tudi člane Osvobodilne fronte, saj je po Stanovnikovi smrti prevladalo stališ če zagovornikov nestrankarskega razvoja skupine. A trdni dokazi o tem, kdo ga je izdal, ostajajo skriti. Vsekakor je pri gradnji “ljudske oblasti” prihajala do izraza težnja komunisti čne partije, da znotraj giba- 439 POVZETEK nja obdrži nadzor in že med vojno pripravi izhodiš če za revolucionarni prevzem oblasti. Ob pri čakovanju konca vojne in možnosti revolucije, pa zaradi nevarnosti na- daljevanja in širjenja državljanskega spopada, je vod- stvo komunisti čne partije hotelo poenotiti OF in si jo podrediti. S tem so hoteli prepre čiti, da bi po vojni iz- gubili vodilni položaj. Z Dolomitsko izjavo, izjavo treh ustanovnih skupin Osvobodilne fronte (KPS, sokoli, kr- ščanski socialisti) o enotnosti OF, ki je bila sprejeta 28. februarja 1943, je bila tudi formalno priznana vodilna vloga KPS in odpravljene dolo čene prvine koalicijske narave OF, saj sta se morali ostali skupini na ra čun enotnosti odpovedati posebni organiziranosti, svojemu aktivisti čnemu kadru in nameri, da bi kdaj ustanovi- li svoji stranki. To je omogo čilo kasnejšo vpeljavo eno- partijskega sistema in absolutne partijske hegemonije. Po drugi svetovni vojni je KPS tako prevzela oblast ter uvedla diktaturo, kar je posledi čno pomenilo prepoved delovanja vseh politi čnih strank. Konec aprila so na prvem zboru aktivistov OF na Pugledu potrdili še enotnost na terenu. Kot enega iz- med dosežkov osvobodilnega boja so, napram oblasti v predaprilski Jugoslaviji, ki so jo ozna čevali za “proti- ljudsko”, ves čas poudarjali nov tip politi čnega delavca z “aktiviziranjem” oziroma politi čno vzgojo ljudskih mno- žic, vendar so bili do Dolomitske izjave pogosti spori zlasti med komunisti čnimi in krš čanskosocialisti čnimi aktivisti na terenu, saj je bil pri komunisti čnih aktivi- stih opazen vzvišen odnos do drugih skupin, krš čanske socialiste pa je to navdajalo z nekakšnim nezaupanjem. Čeprav naj bi bila Dolomitska izjava na prvem zbo- ru aktivistov sprejeta z navdušenjem, se je kljub ma- nifestativnemu pritrjevanju dogodil incident z Janezom Marnom - Črtomirom, krš čanskim socialistom in ka- snejšim organizatorjem t. i. Črne roke. Prav tako je Do- lomitska izjava naletela na neodobravanje pri krš čan- skih socialistih v Ljubljani kot tudi pri sokolih, zlasti Zoranu Poli ču , članu poverjeništva IOOF za Ljubljano, ki je bil zato poslan v partizane, frontno poverjeništvo pa so reorganizirali tako, da so mu dali manj veljave oziroma ga je partijsko poverjeništvo ve čkrat zaobšlo. Proces graditve ljudske oblasti je pospešeno stekel 440 zlasti po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943, ko je bil ponovno osvobojen ve čji del ozemlja. Že 11. septembra 1943 je Izvršni odbor OF razpisal volitve odposlancev slovenskega naroda, ki so potekale med 20. in 25. sep- tembrom. Na Zboru odposlancev slovenskega naroda, ki je potekal od 1. do 3. oktobra 1943 v Ko čevju, je bilo izvoljenih 120 članov za Vrhovni plenum OF oziroma SNOO. Odbor, ki je bil neke vrste konstituanta, je po- stal vrhovni predstavniški in zakonodajni organ sloven- skega naroda, njegov izvršni organ pa je bil IOOF oziro- ma predsedstvo SNOO, ki je imelo deset članov (Vidmar , Kardelj , Kidri č , Kocbek , Fajfar , Rus , Lubej , Leskošek , Brecelj in Poli č ), med temi predsednika, tri podpredse- dnike in sekretarja. Poleg tega so na zboru izvolili še 40 članov delegaci- je za Avnoj (dva delegata je še naknadno dolo čil IOOF). Na ko čevskem zboru je bilo sicer poudarjeno, da vstopa slovenski narod v novo Jugoslavijo, vendar na zborova- nju ni bil sprejet noben sklep, ki bi jasno dolo čal polo- žaj slovenskega naroda v novonastajajo či jugoslovanski skupnosti. Čeprav je bila Jugoslavija omenjena že v tretji to čki programa Osvobodilne fronte, so po razkolu z unitarni- mi liberalci in Staro pravdo, ki so zagovarjali jugoslo- vansko kontinuiteto, sprejeli še osmo to čko, ki je bila v delnem protislovju s tretjo in je poudarjala slovensko narodno individualnost. KPS sicer ni izrecno nasproto- vala jugoslovanski državi, vendar je vse do leta 1942, ko je po prvem zasedanju Protifašisti čnega sveta na- rodne osvoboditve Jugoslavije (Avnoj) v Biha ću 26. in 27. novembra 1942 Kardelj spoznal, da se bo Slovenija mednarodno najlaže utrdila prek jugoslovanske drža- ve, puščala to vprašanje odprto. Med Slovenci je bila izredno globoko občutena potreba po oblikovanju lastne državnosti, kakor je opazil celo Milovan Đilas na zboro- vanju v Ko čevju, vendar je od jeseni 1942 v osrednjem jugoslovanskem vodstvu vedno bolj naraš čala težnja po centralizaciji osvobodilnih gibanj iz posameznih ju- goslovanskih pokrajin. Na svojem drugem zasedanju v Jajcu 29. novembra 1943, katerega se je od 42 izvolje- nih delegatov udeležilo le 17 slovenskih odposlancev, se je Avnoj konstituiral v vrhovno zakonodajno in izvršno 441 POVZETEK predstavniško telo nove Jugoslavije. Razglašen je bil Nacionalni komite osvoboditve Jugoslavije (NKOJ) s po- oblastili narodne vlade, prek katere naj bi protifašisti čni svet opravljal svojo izvršno funkcijo. Na drugem zase- danju Avnoja je bil na podlagi pravice do samoodlo čbe narodov sprejet tudi odlok o federativni ureditvi nove države, vendar odlok ni bistveno spremenil potekajo če centralizacije in poenotenja posameznih gibanj, čemur ni mogla uiti niti slovenska OF, ki je bila posebnost v ju- goslovanskem prostoru, kjer je skoraj izklju čno prevla- doval tradicionalni vojaški vidik. Ta proces se je po vojni še stopnjeval, dokler se ni v za četku petdesetih let prej- šnjega stoletja, ko se je OF preimenovala v Socialisti č- no zvezo delovnega ljudstva (SZDL), z organizacijami iz ostalih jugoslovanskih pokrajin izena čila še po imenu. 19. februar 1944 je bil mejnik v razvoju slovenske državnosti v novi Jugoslaviji, ki so jo za čeli graditi v du- hu avnojskih sklepov. S sklicanjem v Ko čevju izvoljene- ga Slovenskega narodnoosvobodilnega odbora (SNOO) na prvo zasedanje v Črnomelj, na katerem se je preime- noval v Slovenski narodnoosvobodilni svet (SNOS), je ta namre č postal najvišji predstavniški organ slovenske državnosti v okviru Demokrati čne federativne Jugosla- vije (DFJ). Črnomaljsko zasedanje je imelo za razliko od ko čevskega zbora izrazito konstitutiven zna čaj, njegovi odloki pa so bili temelj narodne oblasti. Pri predsedstvu SNOS (pred tem IOOF) so ustano- vili odseke, ki jih je bilo sprva osem, kasneje pa zaradi politi čnega in gospodarskega razvoja ter zaradi prilaga- janja odsekov poverjeništvom NKOJ-a petnajst, Poleg tega so pri predsedstvu SNOS delovale razne institucije in komisije. Slovensko osvobodilno gibanje je obdržalo tako oblikovano sestavo in ni, tako kot so drugod po Ju- goslaviji, ustanovilo Nacionalnega komiteja osvoboditve Slovenije (NKOS). Narodno vlado je predsedstvo SNOS postavilo šele tik pred osvoboditvijo, 5. maja 1945, v Ajdovš čini. Slovenski politi čni prostor je bil takrat že precej ho- mogen, saj predvojne meš čanske stranke po vojni niso imele prakti čno nobenega vpliva niti možnosti, da se ponovno organizirajo, Osvobodilna fronta pa je svoj ko- alicijski zna čaj, še zlasti po Dolomitski izjavi, izgubila. 442 8. julija 1945 so razpustili sokolsko organizacijo, saj so njeni člani že med vojno ve činoma prestopili v partijo, v letih 1950–1952 pa je prišlo tudi do razkola z Edvardom Kocbekom , ki je sicer že leta 1946 izrazil nezadovoljstvo zaradi vse ve čje partijske uzurpacije oblasti in zahteval nekaj pravic za svojo in druge nekdanje skupine v OF, vendar je partija Kocbeka takrat še potrebovala tako za- radi notranjepoliti čnih kot zunanjepoliti čnih razmer. Vloga Osvobodilne fronte Slovenije, kakor so jo pre- imenovali julija 1945, je po vojni postajala vse bolj pa- sivna. Da bi ji povrnili nekaj pristojnosti, so jo leta 1953 preimenovali v Socialisti čno zvezo delovnega ljudstva (SZDL), ki naj bi se namesto partije ukvarjala s kon- kretnimi politi čnimi nalogami, vendar so komunisti v svojih rokah obdržali vse vzvode oblasti. Na čelo lo čitve partije od državnega aparata je tako ostalo zgolj na pa- pirju, SZDL pa je ostala transmisija partije. 443 SUMMARY Already after the VII Congress of the Comintern in 1935 the Communist Party, in the struggle against fas- cism, started establishing contacts not only with other labour groups, but also with bourgeois organisations. However, due to the illegality of the Communist Party and because of the 1939 HitlerStalin pact, when the communists denounced the antifascist mottos, the people’s front movement had not yet come to life com- pletely in Slovenia. Only in the time of the Association of Friends of the Soviet Union and after the 5 th Party Conference in the autumn of 1940, where a decision was reached to defend Yugoslavia from a possible at- tack, the communists concluded an action agreement with the Christian Socialist group and the left wing of the Sokoli organisation (a patriotic gymnastic society); namely, with the groups which later cofounded the Lib- eration Front. After the short war in April, when the Kingdom of Yugoslavia capitulated on 17 April 1941 – as soon as 11 days after the invasion by the Axis powers – at the ini- tiative of the Communist Party of Slovenia the following people gathered in the house of Josip Vidmar in Rožna dolina in Ljubljana and established the new liberation organisation: Boris Kidri č, Boris Ziherl and Aleš Bebler in the name of the Communist Party of Slovenia; Josip Rus in the name of the left wing of the Sokoli society; Tone Fajfar in the name of the Christian Socialist trade union, Yugoslav Labour Association; and Ferdo Kozak, Summary The Slovene Resistance Movement. The Liberation Front of the Slovene Nation from 1941 to 1945 444 Franc Šturm and Josip Vidmar in the name of the Slov- enian cultural workers. However, at that moment the participants were probably not aware of the importance or the historical significance of this meeting, so nobody wrote down the decisions. Thus no primary sources or documents exist with regard to this meeting and we have to rely on the secondary sources, subsequent reports, accounts and memories of the participants. Consequently many is- sues with regard to this meeting remain unclear, among them also the date of the establishment of the liberation organisation and the name given to it at that time. At the second anniversary 27 April was accepted as the date of establishment on the basis of incomplete findings. This date became traditional and is today celebrated as a state holiday, even though as early as in the 1950s Dr. France Škerl proved – on the basis of the testimonies of the participants – that the Liberation Front was estab- lished on 26 and not 27 April 1941. After the fall of communism the initial name of the organisation also gave rise to many discussions, since many anticommunist writers attempted to prove with the very name (Antiimperialist Front) that this was not a national liberation organisation, but an extension of the communist organisation with classoriented revolu- tionary intentions. Namely, at that time the pact be- tween Hitler and Stalin still held, so the Communist Party of Slovenia, in accordance with the policy of the Comintern, adopted the standpoint that the World War was a war between two imperialisms, and the Western powers were pronounced as the main culprit. Howev- er, even if many founders (with the exception of Josip Rus) later wrote in their memoirs that on that day, 26 April 1941, the Antiimperialist Front was founded, they initially wanted to name the organisation Libera- tion Front. Only after a subsequent intervention, prob- ably by Kardelj who was in Zagreb at the time, was it renamed as Antiimperialist Front. This name was ac- cepted especially among the communists, while it was not even mentioned among certain noncommunists, es- pecially in the circle which made up the organisation. Namely, the coordination between the organisations be- 445 SUMMARY came increasingly harder, so they mostly established connections through Kidri č, the Executive Committee of the Liberation Front and the Plenum. Otherwise they acted independently, hence the activities of the other two founding groups were unknown. On 22 June 1941, when the Nazi Germany invaded the Soviet Union, the Antiimperialist Front was renamed as Liberation Front of the Slovenian Nation without the adoption of a spe- cific act, and the people were called on to take part in the armed uprising. By organising an early resistance, based on the conviction that the war would be short and the belief in the power of the Red Army, it foreran any traditional political parties. The initial damage to the reputation of the prewar political elite, caused by its collaboration with the Italian occupier and its passive attitude towards the organisa- tion of the resistance, made it possible for the previous- ly marginal Communist Party of Slovenia to success- fully organise a mass resistance movement. Namely, due to their antifascist orientation the Slovenian peo- ple responded extensively to the calls of the resistance movement, which also had symbolic significance, since with it Slovenians showed clearly that they wished to live in freedom and democracy. The organisation spread quickly and in the Ljubljana Province already in the au- tumn of 1941 it became a kind of a „state within the state“ – that is how Boris Kidri č referred to it in a some- what exaggerated manner. In Ljubljana the resistance movement developed to such a degree as to represent a certain kind of a phenomenon, since it transcended all the previous political and social divisions. Every street, factory and institution had its committee, where the ac- tivists of at least three basic groups ensured the direct, virtually personal political addressing of their environ- ment. Illegal literature, especially the weekly Slovenski poro čevalec newspaper was disseminated, contribu- tions and national tax were collected. Until the spring of 1942 almost as many as 400 Liberation Front com- mittees operated in Ljubljana. Thus the Liberation Front started taking away the power of the prewar political leadership, which op- posed such resistance movement especially because it 446 opposed the leadership of the communists involved in it. On the other hand the communists blamed the of- ficial politics for the state‘s defeat in the April war and rejected any cooperation with the traditional bourgeois parties. At its third session on 16 September 1941, the Supreme Plenum of the Liberation Front of the Slov- enian Nation adopted a decision to constitute the Slov- enian National Liberation Committee. Representatives of 15 groups were present at this meeting. The main purpose of the establishment of the Slovenian National Liberation Committee was to diminish the legitimacy of the prewar political elite and simultaneously present the Liberation Front as a new force which could repre- sent the true Slovenian interests. Namely, Article 2 of the decision stated that during the liberation struggle the Slovenian National Liberation Committee was the only body to represent, organise and lead the Sloveni- an nation in all its territory. Any organisation outside the context of the Liberation Front of the Slovenian Na- tion was defined as detrimental to the struggle for the national freedom, which was specifically confirmed by one of the decrees adopted at the session, namely the decree on the protection of the Slovenian nation and its liberation and unification movement, setting out the death penalties for national treason, denunciation and provision of active support to the occupiers. Thus the increasingly serious retaliation against the political opponents began. In the autumn of 1941 the Security Intelligence Service started settling the score with eve- ryone seen as national traitors and opponents of the Liberation Front. That caused the situation to inten- sify and reach its peak in the autumn of 1942 with the execution of the former Ban, Dr. Marko Natla čen. Due to the reprisals of the Italian authorities involving the execution of as many as 24 hostages and because of the negative public impact, when many people stopped supporting the resistance movement or even left it, the leadership of the Communist Party of Slovenia decided that the Security Intelligence Service would no longer carry out such actions. The Liberation Front also wanted to prove its power and justify its takeover of power by organising „plebi- 447 SUMMARY scite actions“ on 29 October and 1 December 1941 and on 3 January 1942. On those occasions the streets emptied completely for a period of one hour, while the activists disseminated propaganda leaflets and drew the symbol of the Liberation Front on the walls – the Triglav mountain with the initials of the organisation (O and F). The success of these actions supposedly proved the popularity of the Liberation Front among the peo- ple, since the bourgeois parties tried to organise similar plebiscite actions which the people did not follow. The programme and the organisational structure of the Liberation Front developed gradually and only be- came finalised in December 1941. The process of the organisational development, lasting for several months, took place within the leadership of the organisation as well as in the field. Among the Liberation Front groups, those who established the Front in April 1941 distin- guished themselves from the ones which joined the Lib- eration Front subsequently. At the first plenum of the Liberation Front, which most likely took place on Sun- day, 15 June 1941, the first groups – the Communist Party of Slovenia, the democratic wing of the Sokoli or- ganisation, the Christian Socialist group and the group of progressive cultural workers – declared themselves as the fundamental, founding or basic groups of the liberation movement. The representatives of the other groups (until the autumn of 1941 as many as 18 or, according to other sources even more than 20) made up the Supreme Plenum of the new movement. The Su- preme Plenum of the Liberation Front started operating as the supreme leadership of the movement, and the Executive Committee of the Liberation Front, appointed at the 2 nd session of the Supreme Plenum of the Libera- tion Front on 28 July 1941, in which only the found- ing groups were represented, was its executive body. Its members were initially Josip Vidmar for the group of cultural workers, Boris Kidri č and Edvard Kardelj for the Communist Party of Slovenia, Tone Fajfar and Ed- vard Kocbek for the Christian Socialists, and Josip Rus and Franjo Lubej for the Sokoli group. In order for the liberation movement to include the widest population possible, mass organisations also op- 448 erated in the context of the Liberation Front – factory workers were brought together in the Worker‘s Unity organisation; the Antifascist Women‘s Association (also called the Slovenian Antifascist Women‘s Association) brought together women and the elderly; the Slovenian Youth Association included the youth; while the Slov- enian National Aid provided material assistance to the victims of the occupiers and their families. National Protection was also established in Ljubljana – this was an armed force whose members carried out smallscale sabotage and propaganda actions as well as collected and confiscated weapons. Ten Ljubljana battalions contained around three thousand National Protection members, who could take control of the city as a last resort. The Liberation Front spread throughout the Slov- enian territory and an intricate organisational network of field, regional, district and provincial committees as well as the Supreme Plenum and the Executive Com- mittee was established. The centre of the whole movement was initially in the Ljubljana Province, where the city of Ljubljana or the Ljubljana district had a special position. There the leadership of the resistance movement was located until May 1942, since the less strict Italian occupation re- gime in the first period made it possible for the organi- sation of the Liberation Front to spread significantly in the autumn of 1941. The division of the territory into Liberation Front districts was introduced, where the district committees also operated. Thus the grounds for the wellplanned expansion of the field committees, whose role was especially important in the creation of the mass character of the Liberation Front as a move- ment, were established. Due to the initial high level of unity and the general antioccupier sentiment of the population, the network of organisations quickly en- compassed all larger towns and also spread to the ru- ral areas. This was encouraged directly by the central leadership of the Liberation Front and the Communist Party of Slovenia. Two turning points were especially important for the whole liberation organisation: the surrounding of the city of Ljubljana with wire in 1942, 449 SUMMARY and the creation of the liberated territory, which was to include as much as two thirds of the Ljubljana Province or the whole Dolenjska and Notranjska regions, except for the cities, larger towns and towns which lied by the railroad. As the leadership of the liberation movement from Ljubljana became increasingly difficult, the role of Ljubljana started diminishing. On the other hand in the spring of 1942 the importance of the liberated territory increased, since after the arrival of the majority of the leadership and a large number of activists this territory became the centre of the whole liberation movement. Even though the Slovenian territory was divid- ed among three occupiers (the Germans occupied the Štajerska and Gorenjska regions, Italians Dolenjska and Notranjska, while the Prekmurje region was occu- pied by the Hungarians), the central Liberation Front leadership strived, from the very beginning, to create a single and equally distributed network of Liberation Front organisations throughout the Slovenian territory, regardless of the division. At the organisational level the wellfounded organisation was supposed to be an im- portant way of informing people about the goals of the Liberation Front, which would enable it to develop into a wider movement and ensure its stability. In all the provinces the Liberation Front organisations were es- tablished more or less simultaneously. However, in the individual regions they developed very differently due to various factors like the strictness of the occupation regime, historical circumstances or the absence of the Communist Party of Slovenia, extent, efficiency or de- feats of the partisan units, or due to its members join- ing the partisan units. The programme was also formed gradually. The four points adopted at the founding meeting at the ini- tiative of the Communist Party of Slovenia represented the basis for the programme of the developing organisa- tion. At the first plenum of what was at that time still the Antiimperialist Front on 15 June 1941, the „mottos of our liberation struggle“ were most probably adopted, written by Boris Kidri č and published in the Slovenski poro čevalec newspaper on 22 June 1941 (the day of the attack against the Soviet Union). At the fourth session 450 of the Supreme Plenum of the Liberation Front on 1 November 1941 the third programme of the Liberation Front was formed (the socalled „basic points of the Lib- eration Front“). The programme was initially expressed in seven points, to which two points were added on 21 December 1941, after the campaign against Mihailovi ć and the dispute with the Old Justice and the Young Yugoslav National Party which argued for the Yugoslav continuity. This programme remained unchanged until the end of the war. In this programme the groups also undertook that they would remain loyal in their mutual relations, but even though until the Dolomites Declaration the Lib- eration Front had certain characteristics of a coalition, it was never a coalition of equal partners – ever since the initial organisation of the resistance the Communist Party of Slovenia actually played a leading role in it. While the leadership of the Liberation Front was still located in Ljubljana (while the organisation was be- ing established, loyalty was the condition for the stabil- ity of the Liberation Front and both sides depended and needed each other), the relations between the founding groups were good. In the Sokoli and Christian Socialist organisations the communists saw opposing groups of two traditional camps or the means for acquiring the masses backing these camps, as well as the means for the simultaneous isolation of the other political parties‘ leaderships at that time. In the spring of 1942 a new stage of the relations between the groups took place, as the Yugoslav Party leadership recommended the socalled second stage of the revolution to the Slovenian leadership. In reality these were the instructions to establish the leading if not completely monopoly position of the Party in the context of the liberation movement. Thus, in the parti- sancontrolled territory, the Communist Party started in- troducing the revolutionary elements into the resistance movement most obviously in the entire wartime period. The internal struggle in the Liberation Front started, testing especially the relations between the Party and Christian Socialists. Namely, the communists expected that their socalled allies (as they referred to all noncom- 451 SUMMARY munist adherents of the Liberation Front, emphasising the nonequality among the groups) would gradually be- come members of the Party. While the Sokoli activists had no reservations with regard to joining the Party (most of them did that as soon as until the end of 1942), Christian Socialists joined the communists much more rarely, which made the Party suspicious. The Chris- tian Socialists were prevented from joining the Party because of their world view, which was especially true of the intellectuals gathered around Edvard Kocbek. With his views of the Spanish Civil War and the De- janje magazine Kocbek had acquired a great reputation among the Catholic intellectuals, so the Party consid- ered the alliance with Kocbek, who joined the Liberation Front in July of 1941, as a great success. The Party ac- knowledged Kocbek‘s position as an ideological leader, but neglected the somewhat classrelated orientation of the Christian Socialist workers headed by Tone Fajfar. Thus Christian Socialists themselves or the Catholic group within the Liberation Front (as Edvard Kocbek renamed the group in line with his vision in 1943) be- came divided. Namely, for Kocbek the liberation strug- gle represented a unique opportunity for the Christians within the Liberation Front to influence the reform of the Slovenian Church and form a new kind of Slovenian Christians, while the Christian Socialist workers strived for a social revolution and unity of the working class. Only after the establishment of the central committee of the Workers‘ Unity on 7 November 1942 did Tone Fajfar acquire a more prominent role. The Kocbek‘s idea to extend the scope of his group from the Christian Social- ists to all the Slovenian Christian people and put the Slovenian Catholics in the leading positions as well as keep the ideological leadership also in the postwar (and postrevolutionary) period, caused many conflicts with the communists throughout the liberation struggle. Namely, the communists were afraid that the Christian group would become a new Catholic party. In connec- tion to this a lot of suspicions exist about the death of the Christian Socialist Aleš Stanovnik, who argued for the organisation of the Christian Socialist group as an individual political party and was shot as a hostage on 452 2 June 1942. Namely, many anticommunist writers use this example to prove that the communists were also prepared to betray the members of the Liberation Front in the name of the revolution and the takeover of power, since after Stanovnik‘s death the standpoint of those who argued for the nonparty development of the Chris- tian Socialist group prevailed. However, evidence of who betrayed Aleš Stanovnik remains hidden. By all means, during the formation of the „people‘s authorities“ the aspiration of the Communist Party to preserve control within the movement and prepare the grounds for the revolutionary takeover of power already during the war was evident. As it expected the end of the war and the possibility for the revolution as well as due to the danger of the continued and spreading civ- il war, the leadership of the Communist Party wanted to unite and subordinate the Liberation Front. Thus it wanted to prevent losing the leading position after the war. With the Dolomites Declaration of the three found- ing groups of the Liberation front (Communist Party of Slovenia, Sokoli, Christian Socialists) about the unity of the Liberation Front, adopted on 28 February 1943, the leading role of the Communist Party of Slovenia was also acknowledged formally and the coalition nature of the Liberation Front was abolished. The other two groups had to give up their own organisation, activist staff and the intention of ever forming their own politi- cal parties. Later this allowed for the introduction of the singleparty system and the absolute Party hegemony. Thus the Communist Party of Slovenia took over the power after World War II and introduced a dictatorship, involving the outlawing of any other political parties. In the end of April the unity was also confirmed in the field, at the first gathering of the Liberation Front activists at the Pugled hill. The new type of the political worker with the „activation“ or political education of the masses kept being emphasised as one of the achieve- ments of the liberation struggle, unlike the authorities in the preApril Yugoslavia, which were deemed as „an- tipeople“. However, until the Dolomites Declaration the conflicts between the communist and the Christian So- cialist activists in the field were frequent, since the com- 453 SUMMARY munist activists felt superior to other groups, which caused mistrust among the Christian Socialists. Even though the Dolomites Declaration was adopt- ed with enthusiasm at the first gathering of the activ- ists, an incident with Janez Marn – Črtomir, a Christian Socialist and later the organiser of the socalled Black Hand, a Home Guard police force, took place despite the apparent agreement. Furthermore, the Dolomites Declaration was disap- proved by the Christian Socialists in Ljubljana as well as in the Sokoli organisation, especially by Zoran Poli č, a member of the commission of the Executive Commit- tee of the Liberation Front for the city of Ljubljana. Con- sequently Zoran Polič was sent to the partisans, while the Front commission was reorganised in such a way as to diminish its importance, and it was also bypassed by the Party commission frequently. The process of the establishment of the people‘s power especially accelerated after the Italian offensive and the capitulation of Italy on 8 September 1943, when a large part of the territory was liberated once again. Al- ready on 11 September 1943 the Executive Committee of the Liberation Front organised the elections of the deputies of the Slovenian nation, carried out between 20 and 25 September. At the Assembly of the Deputies of the Slovenian Nation, taking place from 1 to 3 October 1943 in Ko čevje, 120 members of the Supreme Plenum of the Liberation Front or the Slovenian National Lib- eration Committee were elected. The Committee, which was a kind of a Constituent Assembly, became the lead- ing representative and legislative body of the Slovenian nation. Its executive body was the Executive Committee of the Liberation Front or the presidency of the Slov- enian National Liberation Committee, which consisted of 10 members (Vidmar, Kardelj, Kidri č, Kocbek, Fajfar, Rus, Lubej, Leskošek, Brecelj in Poli č), including the president, three vicepresidents and the secretary. Furthermore, 40 members of the delegation for the AntiFascist Council of National Liberation of Yugoslavia were elected (2 additional delegates were subsequently appointed by the Executive Committee of the Libera- tion Front). At the Ko čevje meeting it was emphasised 454 that the Slovenian nation was entering a new Yugosla- via, but no decisions were adopted which would clearly specify the position of the Slovenian nation in the newly formed Yugoslav community. Even though Yugoslavia was already mentioned in point 3 of the Liberation Front programme, after the dispute with the unitarian liberals and the Old Justice, arguing for the Yugoslav continuity, point 8 was also adopted, which was partially in conflict with point 3 and emphasised the Slovenian national individuality. The Communist Party of Slovenia did not expressly op- pose the Yugoslav state. However, this issue remained open until as late as 1942, when at the first session of the AntiFascist Council of National Liberation of Yugo- slavia (AVNOJ) in Biha ć on 26 and 27 November Kardelj realised that it would be easier for Slovenia to affirm it- self internationally through the Yugoslav state. Sloveni- ans felt a very strong need to establish their own state- hood, which was even noted by Milovan Djilas at the meeting in Ko čevje. However, since the autumn of 1942 the central Yugoslav leadership developed an increas- ing inclination towards the centralisation of liberation movements from individual Yugoslav provinces. At the second session in Jajce on 29 November 1943, where only 17 Slovenian deputies were present out of 42 elect- ed delegates, AntiFascist Council of National Liberation of Yugoslavia constituted itself as the supreme legisla- tive and executive representative body of the new Yu- goslavia. The National Committee for the Liberation of Yugoslavia (NKOJ) was proclaimed with the mandate of the national government, through which the AntiFas- cist Council would carry out its executive function. At the second session of the AVNOJ the decree on the fed- eral system of the new state was adopted on the basis of the right to the selfdetermination of the nations. How- ever, this decree did not significantly influence the on- going centralisation and unification of individual move- ments, which even the Slovenian Liberation Front could not avoid. This was a specialty in the Yugoslav space, where the traditional military aspect prevailed almost exclusively. This process even intensified after the war, until in the beginning of the 1950s, when the Liberation 455 SUMMARY Front was renamed as the Socialist Alliance of Working People, it also got the same name as the organisations in the other Yugoslav provinces. 19 February 1944 was a new milestone in the devel- opment of the Slovenian statehood in the new Yugosla- via, built in the spirit of the AVNOJ decisions. By calling the Slovenian National Liberation Committee, elected in Ko čevje, to the first session in Črnomelj, when it was renamed as the Slovenian People‘s Liberation Council, this Council became the highest representative body of the Slovenian statehood in the context of the Democrat- ic Federal Yugoslavia. Unlike the Ko čevje gathering, the Črnomelj meeting had an evident constitutive character and its decisions represented the basis for the people‘s authority. Several sections – eight, initially – were established within the presidency of the Slovenian People‘s Liber- ation Council (previously Executive Committee of the Liberation Front). Later fifteen sections as well as vari- ous institutions and commissions existed due to the political and economic development and the adaptation of the sections to the commissions of the National Com- mittee for the Liberation of Yugoslavia. The Slovenian liberation movement retained such organisation and did not establish the National Committee for the Libera- tion of Slovenia as in the rest of Yugoslavia. The presi- dency of the Slovenian People‘s Liberation Council only appointed the national government shortly before the liberation: on 5 May 1945 in Ajdovš čina. At that time the Slovenian political space was al- ready quite homogenous, since after the war the prewar bourgeois parties had practically no influence or possi- bilities to reorganise, while the Liberation Front lost its coalition character, especially after the Dolomites Dec- laration. On 8 July 1945 the Sokoli organisation was abolished, since its members mostly joined the Com- munist Party already during the war. In the years be- tween 1950 and 1952 the dispute with Edvard Kocbek took place, who had otherwise expressed his dissatis- faction with the increasingly evident Party usurpation of power as early as in 1946 and demanded some rights for his and for other former groups within the Libera- 456 tion Front. However, at that time the Party still needed Kocbek due to the domestic as well as foreign political circumstances. The role of the Liberation Front of Slovenia, as it was renamed in July 1945, kept becoming increasingly passive after the war. In order to restore some of its competences, it was renamed as the Socialist Alliance of Working People in 1953. It was supposed to deal with concrete political tasks instead of the Party, but the communists held on to all the means of authority. The principle of the separation of the Party from the state apparatus thus only remained on paper, as the Social- ist Alliance of Working People remained an extension of the Party. 457 SEZNAM KRATIC AFŽ – Antifašisti čna fronta žena ARS – Arhiv Republike Slovenije AVNOJ – Antifašisti čko vije će narodnog oslobo đenja Ju- goslavije AŽZ – Antifašisti čna ženska zveza CK – Centralni komite CK VOS – Centralna komisija Varnostnoobveš čevalne službe CT – Centralna tehnika DE – Delavska enotnost DFJ – Demokrati čna federativna Jugoslavija DPSZ – Društvo prijateljev Sovjetske zveze IOOF – Izvršni odbor Osvobodilne fronte JNS – Jugoslovanska nacionalna stranka JRZ – Jugoslovanska radikalna zajednica JSZ – Jugoslovanska strokovna zveza KDG – Kme čko delavsko gibanje KI – Kominterna KPJ – Komunisti čna partija Jugoslavije KPS – Komunisti čna partija Slovenije KS – Krš čanski socialisti LFJ – Ljudska fronta Jugoslavije MNZS – Muzej novejše zgodovine Slovenije MVAC – Milizia volontaria anticomunista NKOJ – Nacionalni komite osvoboditve Jugoslavije NKOS – Nacionalni komite osvoboditve Slovenije NOB – Narodnoosvobodilni boj NOO – Narodnoosvobodilni odbor Seznam kratic 458 NOPOJ – Narodnoosvobodilni partizanski oddelki Ju- goslavije NOS – Narodnoosvobodilni svet NOV – Narodnoosvobodilna vojna NZ – Narodna zaš čita OF SN – Osvobodilna fronta slovenskega naroda OVRA – fašisti čna policija v Italiji (krati čno oznako za- njo so razvezovali razli čno – Opera di vigilanza e repressione antifascista; Opera volontaria di re- pressione antifascista; Organo di vigilanza dei reati antistatali) OZNA – Odelenje za zaštitu naroda (Oddelek za zaš čito ljudstva) PIF – Protiimperialisti čna fronta PK KPS – Pokrajinski komite Komunisti čne partije Slo- venije SKDS – Slovenska kme čko-delavska stranka SKOJ – Savez komunisti čke omladine Jugoslavije SLS – Slovenska ljudska stranka SNOO – Slovenski narodnoosvobodilni odbor SNOS – Slovenski narodnoosvobodilni svet SNP – Slovenska narodna pomo č SP Č – Slovenske partizanske čete SPŽZ – Slovenska protifašisti čna ženska zveza SZ – Sovjetska zveza SZDL – Socialisti čna zveza delovnega ljudstva TIGR – Trst, Istra, Gorica, Reka VOS – Varnostnoobveš čevalna služba VP – Vrhovno poveljstvo ZAVNO – Zemaljsko antifašisti čko vije će narodnog oslo- bo đenja ZDLS – Zveza delovnega ljudstva Slovenije ZKJ – Zveza komunistov Jugoslavije ZSM – Zveza slovenske mladine ZSSR – Zveza socialisti čnih sovjetskih republik ZZD – Zveza združenih delavcev 459 VIRI IN LITERATURA Arhivski viri Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana AS 537 – Republiška konferenca Socialisti čne zveze de- lovnega ljudstva Slovenije AS 1476 – Predsedstvo Slovenskega narodnoosvobodil- nega sveta AS 1483 – Centralna komisija Varnostno obveš čevalne službe AS 1487 – Centralni komite Komunisti čne partije Slo- venije AS 1502 – Izvršni odbor Osvobodilne fronte slovenskega naroda AS 1515 – Zbirka dokumentov o nasprotnikih partizan- stva AS 1547 – Slovenski poro čevalec, Ljudska pravica AS 1589/III – Centralni komite Zveze komunistov Slo- venije AS 1637 – Oblastni komite KPS za Koroško AS 1643 – Predsedstvo Slovenskega narodnoosvobodil- nega sveta AS 1670 – Izvršni odbor Osvobodilne fronte slovenskega naroda AS 1709 – Zbirka Okrožje Ljubljana 1941–1945 AS 1710 – Notranjsko okrožje AS 1712 – Okrožje Novo mesto AS 1721 – Okrožje Celje AS 1724 – Okrožje Ljutomer Viri in literatura 460 AS 1734 - Pokrajinski odbor OF za Slovensko primorje AS 1735 – Pokrajinski odbor OF za Štajersko AS 1736 – Pokrajinski odbor OF za Gorenjsko AS 1755 – Uredništvo Ljudske pravice AS 1887 – Zbirka tiska NOB – letaki Zasebni arhiv Jože Dolenca Muzej novejše zgodovine Slovenije MNZS, fototeka Časopisje Delo Ljudska pravica Slovenski poro čevalec Literatura Aha či č, Draga. Osvobodilna ali državljanska vojna? Lju- bljana: Cankarjeva založba, 1992. Ambrožič ml., Lado. Novljanovo stoletje: 1908–2004. Ljubljana: Modrijan, 2006. Ambrožič, Vlado. Politi čni profil Edvarda Kocbeka: Koc- bek kot akter, kot objekt, kot homo duplex, kot poli- tik. 2000: globoko zgoraj: zbornik o Edvardu Koc- beku, 2005, št. 174/176, str. 71–93. Arni č, Blaž. Delo med kulturniki. V: Čepe, Marica et. al. (ur.). Ljubljana v ilegali: knjiga 1: v odlo čilnih dneh. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1960, str. 262–266. Avšič, Jaka. Organizacija Osvobodilne fronte med oficir- ji. V: Čepe, Marica et. al. (ur.). Junaška Ljubljana 1941–1945: knjiga 1. Ljubljana: DZS, MK in CZ, 1985, str. 227–234. Bajt, Aleksander. Bermanov dosje. Ljubljana: MK, 1999. Bevc, Ladislav. Spomini. Ljubljana: Založništvo JUTRO, 2006. Brecelj, Marijan. Pomen razširitve izvršnega odbora Osvobodilne fronte v septembru 1944. Prispevki za zgodovino delavskega gibanja: zbornik razprav in obravnav znanstvenega posvetovanja o Osvobodilni 461 VIRI IN LITERATURA fronti slovenskega naroda ob njeni 25-letnici v Lju- bljani od 28. do 30. aprila 1966, letnik VI, 1966, št. 1–2, str. 427–433. Broz Tito, Josip. Nastanek in razvoj Ljudske fronte in Socialisti čne zveze delovnega ljudstva. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1982. Bu čar, France. Rojstvo države: izpred praga narodove smrti v lastno državnost. Radovljica: Didakta, 2007. Cesar, Emil. Kulturni molk. V: Naš zbornik. Ljubljana: Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije, 1996, str. 82–89. Cesar, Emil. Slovenska kultura v obdobju okupacije in narodnoosvobodilnega boja: od aprila 1941 do 8. septembra 1943. Ljubljana: Enotnost, 1996. Cesar, Emil. Slovenska kultura v obdobju okupacije in narodnoosvobodilnega boja: od 8. septembra 1943 do 9. maja 1945. Ljubljana: Svobodna misel, 2007. Čepe, Marica. Rde ča pomoč – Ljudska pomo č. V: Čepe, Marica. (ur.), Luštek, Miroslav (ur.). Ljubljana v ilegali: knjiga 2: država v državi. Ljubljana: DZS, 1961, str. 434–449. Čepi č, Zdenko. Nekaj stopinj revolucije v pluralni dobi Osvobodilne fronte. Prispevki za novejšo zgodovino, letnik XXXVIII, 1998, št. 1–2, str. 89–110. Čepi č, Zdenko. Revolucijsko v letu 1941. Prispevki za novejšo zgodovino: Slovenci in leto 1941: znanstve- ni posvet: šestdeset let od za četka druge svetov- ne vojne na Slovenskem, letnik XLI, 11. –12. april 2001, št. 2, str. 169–189. Čepi č, Zdenko, Guštin, Damijan, Ivani č, Martin. Podobe iz življenja Slovencev v drugi svetovni vojni. Ljublja- na: Mladinska knjiga, 2005. Črne bukve: o delu komunisti čne osvobodilne fronte proti slovenskemu narodu. Ljubljana: 1944. Delo: glasilo Centralnega komiteja Komunisti čne partije Slovenije 1941–1942: ponatis ilegalnih izdaj Dela iz let 1941–1942. Ljubljana: CZ, 1947. Deželak Bari č, Vida. Komunisti od ustanovitve KPS do vojne. V: Fischer, Jasna et. al (ur.). Slovenska no- vejša zgodovina: od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 462 1848–1992: knjiga 1. Ljubljana: Mladinska knjiga, INZ, 2005, str. 386–389. Deželak Bari č, Vida. Komunisti čna partija Slovenije in revolucionarno gibanje 1941–1943. Ljubljana: Inšti- tut za novejšo zgodovino, 2007. Deželak Bari č, Vida. Komunisti čna partija Slovenije v za četnem obdobju okupacije. V: Fischer, Jasna et. al (ur.). Slovenska novejša zgodovina: od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848–1992: knjiga 1. Ljublja- na: Mladinska, INZ, knjiga, 2005, str. 615–618. Deželak, Vida. Konferenca Komunisti čne partije Sloveni- je na Cinku julija 1942. Ljubljana: Komunist, 1982. Deželak Bari č, Vida. Obnavljanje in širjenje Osvobodilne fronte po pokrajinah. V: Fischer, Jasna et. al (ur.). Slovenska novejša zgodovina: od programa Zedi- njena Slovenija do mednarodnega priznanja Re- publike Slovenije 1848–1992: knjiga 1. Ljubljana: Mladinska knjiga, INZ, 2005, str. 674–676. Deželak Bari č, Vida. Odnos Komunisti čne partije Slo- venije do narodnorevolucionarne organizacije TIGR med drugo svetovno vojno. Prispevki za novejšo zgo- dovino, letnik XL, 2000, št. 1, str. 181–196. Deželak Bari č, Vida. Osvobodilna fronta in dr. Lambert Ehrlich. V: Škulj, Edo (ur.). Ehrlichov simpozij v Ri- mu. Celje: Mohorjeva družba, 2002, str. 343–354. Deželak Bari č, Vida. Osvobodilna fronta Slovenskega naroda in njen odnos do vere. V: Čepi č, Zdenko et. al. (ur.). Mikužev zbornik. Ljubljana: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete, 1999, str. 97–112. Deželak Bari č, Vida. Osvobodilna fronta, temelj ljudske oblasti. V: Fischer, Jasna et. al (ur.). Slovenska no- vejša zgodovina: od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848–1992: knjiga 1. Ljubljana: Mladinska knjiga, INZ, 2005, str. 743–750. Deželak Bari č, Vida. Plime in oseke v razvoju Osvobodil- ne fronte. V: Fischer, Jasna et. al (ur.). Slovenska novejša zgodovina: od programa Zedinjena Sloveni- ja do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848–1992: knjiga 1. Ljubljana: Mladinska knjiga, INZ, 2005, str. 643–647. 463 VIRI IN LITERATURA Deželak Bari č, Vida. Protiimperialisti čna in Osvobodilna fronta slovenskega naroda. V: Janez Stanovnik et. al. (ur.). Narodnoosvobodilni boj v slovenskem na- rodovem spominu: slovenski zbornik 2007. Ljublja- na: GO ZZB NOB Slovenije, 2007, str. 107–114. Deželak Bari č, Vida. Razmere po pokrajinah. V: Fischer, Jasna et. al (ur.). Slovenska novejša zgodovina: od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848–1992: knji- ga 1. Ljubljana: Mladinska knjiga, INZ, 2005, str. 745–750. Deželak Bari č, Vida. Širitev Osvobodilne fronte po po- krajinah. V: Fischer, Jasna et. al (ur.). Slovenska novejša zgodovina: od programa Zedinjena Sloveni- ja do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848–1992: knjiga 1. Ljubljana: Mladinska knjiga, INZ, 2005, str. 618–621. Deželak Bari č, Vida. Škof dr. Gregorij Rožman v lu či par- tizanske propagande. V: Škulj, Edo (ur.). Ehrlichov simpozij v Rimu. Celje: Mohorjeva družba, 2002, str. 355–366. Deželak Bari č, Vida. Vloga in zna čaj Komunisti čne par- tije Slovenije med drugo svetovno vojno. V: Čepi č, Zdenko (ur.). Preteklost sodobnosti: izbrana po- glavja slovenske novejše zgodovine. Ljubljana: In- štitut za novejšo zgodovino; Pijava Gorica: Aristote- les Žlahti č, 1999, str. 95–108. Deželak Bari č, Vida. Vloga in zna čaj Osvobodilne fron- te slovenskega naroda. Prispevki za novejšo zgo- dovino: Slovenci in leto 1941: znanstveni posvet: šestdeset let od za četka druge svetovne vojne na Slovenskem, letnik XLI, 11. –12. april 2001, št. 2, str. 157–169. Deželak Bari č, Vida. Vloga, metode in mesto Komuni- sti čne partije Slovenije v organiziranju oboroženega upora leta 1941. Prispevki za novejšo zgodovino, le- tnik XXXII, 1992, št. 1–2, str. 93–108. Deželak Bari č, Vida. Vloga žensk na Slovenskem v na- rodnoosvobodilnem boju in revoluciji 1941–1945. V: Antić, Milica G. (ur.). Naše žene volijo. Ljubljana: Urad za žensko politiko, 1999, str. 21–40. 464 Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji: knjiga I–VII. To- ne Fernec et. al. (ur.). Ljubljana: Inštitut za zgodo- vino delavskega gibanja, 1962–1989. Dokumenti organov in organizacij narodnoosvobodilnega gibanja v Sloveniji: knjiga VIII–X. Marjeta Adami č et. al. (ur.). Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2001–2005. Dokumenti o Varnostno-obveš čevalni službi OF, Naro- dni zaščiti in pravosodju 1941–1945. Čertali č, Jože (ur.), Novak, Jože (ur.). Ljubljana: Republiški se- kretariat za notranje zadeve Slovenije, 1976. Fajfar, Tone. Obravnave. Prispevki za zgodovino dela- vskega gibanja: zbornik razprav in obravnav znan- stvenega posvetovanja o Osvobodilni fronti sloven- skega naroda ob njeni 25-letnici v Ljubljani od 28. do 30. aprila 1966, letnik VI, 1966, št. 1–2, str. 259–263. Fajfar, Tone. Odlo čitev: spomini in partizanski dnevnik, Ljubljana: Založba Borec, 1981. Ferenc, Tone. Kratek pregled razvoja KPS in OF v Slo- venskem Primorju od decembra 1942 do septembra 1943. Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, letnik I, 1960, št. 1, str. 105–170. Ferenc, Tone. Ljudska oblast na Slovenskem 1941– 1945: knjiga 1: država v državi. Ljubljana: Borec, Partizanska knjiga, 1987. Ferenc, Tone. Ljudska oblast na Slovenskem 1941– 1945: knjiga 2: narod si bo pisal sodbo sam. Lju- bljana: Borec, Partizanska knjiga, 1985. Ferenc, Tone. Ljudska oblast na Slovenskem 1941–1945: knjiga 3: mi volimo. Ljubljana: Mladika, 1991. Ferenc, Tone. Narodnoosvobodilni svet za Primorsko Slovenijo in njegovo delo. Letopis Muzeja narodne osvoboditve LRS v Ljubljani, leto l, 1957, str. 7–39. Ferenc, Tone. Nekaj doneskov k problematiki zbora od- poslancev slovenskega naroda v Ko čevju. Prispevki za zgodovino delavskega gibanja: zbornik razprav in obravnav znanstvenega posvetovanja o Osvobo- dilni fronti slovenskega naroda ob njeni 25-letnici v Ljubljani od 28. do 30. aprila 1966, letnik VI, 1966, št. 1–2, str. 401–413. 465 VIRI IN LITERATURA Ferenc, Tone. Nekaj zna čilnosti narodnoosvobodilnega boja na Gorenjskem. Zgodovinski časopis, letnik 31, 1977, št. 1–2, str. 119–131. Ferenc, Tone. Oblikovanje slovenske (federalne) države 1941–1944. V: Grafenauer, Bogo et. al. (ur.). Slo- venci in država: zbornik prispevkov z znanstvenega posveta na SAZU: od 9. do 11. novembra 1994. Lju- bljana: SAZU, 1995, str. 213–223. Ferenc, Tone. Organizacija partizanske oblasti, uprave in samouprave. V: Fischer, Jasna et. al (ur.). Slo- venska novejša zgodovina: od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848–1992: knjiga 1. Ljubljana: Mladin- ska knjiga, INZ, 2005, str. 647–648. Ferenc, Tone. Partizanska uprava in samouprava na Dolenjskem in Notranjskem. V: Fischer, Jasna et. al (ur.). Slovenska novejša zgodovina: od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848–1992: knjiga 1. Ljublja- na: Mladinska knjiga, INZ, 2005, str. 647–648. Ferenc, Tone. Razmere v Sloveniji 1943. V: Fischer, Ja- sna et. al (ur.). Slovenska novejša zgodovina: od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848–1992: knji- ga 1. Ljubljana: Mladinska knjiga, INZ, 2005, str. 686–696. Ferenc, Tone. Razprava. V: Čepi č, Zdenko (ur.), Vela- gi č, Tanja (ur.). Odpor 1941: zbornik s posveta ob 60. obletnici Osvobodilne fronte slovenskega naro- da. Ljubljana: Društvo za preu čevanje zgodovine, literature in antropologije, GO ZZB NOB Slovenije, 2001, str. 312–313. Filipi č, France. Poglavja iz revolucionarnega boja jugo- slovanskih komunistov 1919–1939, knjiga 2. Lju- bljana: Borec, 1981. Filipi č, France. Politi čna usmeritev KPS od sredine 1940 do aprila 1941. V: Gestrin, Ferdo (ur.), Grafenau- er, Bogo (ur.), Pleterski, Janko (ur.). Slovenski upor 1941: Osvobodilna fronta slovenskega naroda pred pol stoletja: zbornik referatov na znanstvenem po- svetu v dneh 23. in 24. maja 1991 v Ljubljani. Lju- bljana: SAZU, 1991, str. 51–68. 466 Fischer, Ferdo. Organizacijske oblike in delovne metode slovenskih kulturnih delavcev v Osvobodilni fronti v okupirani Ljubljani. Prispevki za zgodovino dela- vskega gibanja: zbornik razprav in obravnav znan- stvenega posvetovanja o Osvobodilni fronti sloven- skega naroda ob njeni 25-letnici v Ljubljani od 28. do 30. aprila 1966, letnik VI, 1966, št. 1–2, str. 353–361. Fujs, Metka. Izhodišča madžarske okupacijske politike v Prekmurju. Prispevki za novejšo zgodovino: Feren- čev zbornik, letnik XXXVII, 1997, št. 2, str. 175– 186. Fujs, Metka. Osvoboditev ali okupacija, Madžari, Vendi ali Slovenci. V: Balaži č, Janez (ur.), Kerman, Bran- ko (ur.). Katalog stalne razstave. Murska Sobota: Pokrajinski muzej Murska Sobota, 1997, str. 297– 306. Gabri č, Aleš. Kulturni molk. Prispevki za novejšo zgodo- vino, letnik XXIX, 1989, št. 2, str. 385–413. Gabri č, Aleš. Ljudska fronta. V: Fischer, Jasna et. al (ur.). Slovenska novejša zgodovina: od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848–1992: knjiga 2. Ljublja- na: Mladinska knjiga, INZ, 2005, str. 847–849. Gabri č, Aleš. Na ostrem robu med pozicijo in opozicijo. V: Grafenauer, Bogo (ur.). Krogi navznoter, krogi navzven: Kocbekov zbornik. Ljubljana Nova revija, 2004, str. 146–159. Gabri č, Aleš. Opozicija v Sloveniji po letu 1945. Prispevki za novejšo zgodovino, letnik XLV, 2005, št. 2, str. 97–120. Gabri č, Aleš. Nemo č opozicije. V: Fischer, Jasna et. al (ur.). Slovenska novejša zgodovina: od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848–1992: knjiga 2. Ljublja- na: Mladinska knjiga, INZ, 2005, str. 848–852. Gašpari č, Jure. SLS ob za četku druge svetovne vojne. V: Fischer, Jasna et. al (ur.). Slovenska novejša zgodo- vina: od programa Zedinjena Slovenija do medna- rodnega priznanja Republike Slovenije 1848–1992: knjiga 1. Ljubljana: Mladinska knjiga, INZ, 2005, str. 412. 467 VIRI IN LITERATURA Godeša, Bojan. Delavska enotnost v narodnoosvobodil- nem boju na Slovenskem: magistrsko delo. Ljublja- na, 1989. Godeša, Bojan: Dileme glede državnopravnega položaja Slovenije med drugo svetovno vojno. V: Keber, Ka- tarina (ur.), Šter, Katarina (ur.). Histori čni seminar 6. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2008, str. 139–156. Godeša, Bojan. Kdor ni z nami, je proti nam: slovenski izobraženci med okupatorji, Osvobodilno fronto in protirevolucionarnim taborom. Ljubljana: Cankarje- va založba, 1995. Godeša, Bojan. Kocbekov in Fajfarjev pogled na vlogo krščanskih socialistov v OF. V: Grafenauer, Bogo (ur.). Krogi navznoter, krogi navzven: Kocbekov zbornik. Ljubljana Nova revija, 2004, str. 169–175. Godeša, Bojan. Krš čanski socialisti in ustanovitev eno- tnih sindikatov. Prispevki za novejšo zgodovino, le- tnik XXXVIII, 1998, št. 1–2, str. 75–87. Godeša, Bojan. Madžarski okupator v Prekmurju in slo- venski izobraženci. Prispevki za novejšo zgodovino, letnik XXXIV, 1994, št. 2, str. 193–202. Godeša, Bojan. Osvobodilna fronta slovenskega naro- da med posebnostjo in jugoslovanskim razvojem. V: Granda, Stane (ur.), Šatej, Barbara (ur.). Slovenija 1848–1998: iskanje lastne poti: mednarodni znan- stveni simpozij, (organizatorja) Univerza v Maribo- ru, Zveza zgodovinskih društev Slovenije. Ljublja- na: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1998, str. 320–326. Godeša, Bojan. Osvobodilna fronta v prvi polovici leta 1942. V: Fischer, Jasna et. al (ur.). Slovenska no- vejša zgodovina: od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848–1992: knjiga 1. Ljubljana: Mladinska knjiga, INZ, 2005, str. 635–638. Godeša, Bojan. Poskusi pomiritve med sovražnima tabo- roma. V: Fischer, Jasna et. al (ur.). Slovenska no- vejša zgodovina: od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848–1992: knjiga 1. Ljubljana: Mladinska knjiga, INZ, 2005, str. 680–683. 468 Godeša, Bojan. Priprave na revolucijo ali NOB? V: Ge- strin, Ferdo (ur.), Grafenauer, Bogo (ur.), Pleter- ski, Janko (ur.). Slovenski upor 1941: Osvobodil- na fronta slovenskega naroda pred pol stoletja: zbornik referatov na znanstvenem posvetu v dneh 23. in 24. maja 1991 v Ljubljani. Ljubljana: SAZU, 1991, str. 69–85. Godeša, Bojan. Slovensko nacionalno vprašanje med drugo svetovno vojno. Ljubljana: INZ, 2006. Godeša, Bojan. Ustanovitev SNOO in pomen njegovih od- lokov za nadaljnji razvoj v Sloveniji. V: Golob, Jan- vit et. al. (ur.). Žrtve vojne in revolucije: zbornik: referati in razprava s posveta v Državnem svetu 11. in 12. novembra 2004, ki sta ga pripravila Državni svet Republike Slovenije in Inštitut za novejšo zgo- dovino v Ljubljani. Ljubljana: Državni svet Republi- ke Slovenije, 2005, str. 29–34. Godeša, Bojan. Utrditev Osvobodilne fronte in odnos do nove Jugoslavije. V: Fischer, Jasna et. al (ur.). Slo- venska novejša zgodovina: od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848–1992: knjiga 1. Ljubljana: Mladin- ska knjiga, INZ, 2005, str. 666–674. Godeša, Bojan. Slovenci in drugo zasedanje Avnoja. V: Fischer, Jasna et. al (ur.). Slovenska novejša zgodo- vina: od programa Zedinjena Slovenija do medna- rodnega priznanja Republike Slovenije 1848–1992: knjiga 1. Ljubljana: Mladinska knjiga, INZ, 2005, str. 707–721. Godina, Ferdo. Prekmurje 1941–1945: prispevek k zgo- dovini NOB: Murska Sobota: Pomurska založba, 1980. Govor Borisa Kidri ča v Ljubljani dne 10. maja 1945 ob prihodu prve slovenske vlade. V: Čepe, Marica et. al. (ur.). Junaška Ljubljana 1941–1945: knjiga 2. Ljubljana: DZS, CZ in MK, 1985, str. 370–374. Grdina, Igor. Kocbek med ptolemajskimi in galilejevskimi krogi. V: Miheli č, Darja (ur.). Ad fontes: Otorep čev zbornik. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2005, str. 481–489. Griesser - Pe čar, Tamara. Razdvojeni narod: Sloveni- ja 1941–1945: okupacija, kolaboracija, državljan- 469 VIRI IN LITERATURA ska vojna, revolucija. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2004. Griesser Pe čar, Tamara; Dolinar, France Martin. Rož- manov proces. Ljubljana: Družina, 1996. Guštin, Damijan. Nasilje obeh nasprotujo čih si sloven- skih taborov. V: Fischer, Jasna et. al (ur.). Sloven- ska novejša zgodovina: od programa Zedinjena Slo- venija do mednarodnega priznanja Republike Slo- venije 1848–1992: knjiga 1. Ljubljana: Mladinska knjiga, INZ, 2005, str. 787–789. Hribar, Spomenka. Apologija politika Edvarda Kocbeka. V: Grafenauer, Bogo (ur.). Krogi navznoter, krogi navzven: Kocbekov zbornik. Ljubljana Nova revija, 2004, str. 176–191. Hribar, Spomenka. Dolomitska izjava. Ljubljana: Nova revija, 1991. Hribar, Spomenka. Posledice pokoritve krš čanskih soci- alistov. Nova revija, letnik 8, 1989, št. 87/88, str. 983–1005. Hribernik, Rudolf - Svarun. Dolomiti v NOB. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1974. Hvala, Franc - Peter. Organizacija in delo med NOB na Primorskem 1941–1945: prispevek k zgodovini Na- rodne zaš čite na Slovenskem. Ljubljana: Republiški sekretariat za notranje zadeve SRS: Odbor skupno- sti bork in borcev Narodne zaš čite za Primorsko, 1988. Inkret, Andrej. In stoletje bo zardelo, Kocbek, življenje in delo. Ljubljana: Modrijan, 2011. Inkret, Andrej. Primer Kocbek. V: Jan čar, Drago (ur.). Temna stran meseca: kratka zgodovina totalitariz- ma v Sloveniji 1945–1990: zbornik člankov in doku- mentov. Ljubljana: Nova revija, 1998, str. 281–306. Javoršek, Jože. Radio Osvobodilna fronta. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1979. Jeraj, Mateja. Slovenke na prehodu v socializem. Vloga in položaj ženske v Sloveniji 1945–1953. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2005. Jeršek, Davorin. Plebiscitne akcije Osvobodilne fronte v Ljubljani v letih 1941–1942. Kronika, letnik IX, 1961, 2. zvezek, str. 65–82. 470 Jesen 1942: korespondenca Edvarda Kardelja in Borisa Kidri ča. Tone Ferenc et al. (ur.). Ljubljana, Inštitut za zgodovino delavskega gibanja, 1963. Kardelj, Edvard. Pot nove Jugoslavije: članki in govori iz narodnoosvobodilne borbe 1941–1945. Ljubljana: DZS, 1946. Kidri č, Boris. Kratek obris razvoja Osvobodilne fronte in sedanja politi čna situacija v Sloveniji. Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, letnik I, 1960, št. 1, str. 7–51. Kidri č, Boris. Zbrano delo: članki in razprave 1933–1943: 1. knjiga. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1958. Kidri č, Boris. Zbrano delo: govori, članki in razprave 1944–1946: 2. knjiga. Ljubljana: Cankarjeva založ- ba, 1959. Klanjš ček, Zdravko. Osvobodilna fronta slovenskega na- roda in oboroženi boj v letih 1941-1942. V: Gestrin, Ferdo (ur.), Grafenauer, Bogo (ur.), Pleterski, Jan- ko (ur.). Slovenski upor 1941: Osvobodilna fronta slovenskega naroda pred pol stoletja: zbornik re- feratov na znanstvenem posvetu v dneh 23. in 24. maja 1991 v Ljubljani. Ljubljana: SAZU, 1991, str. 173–187. Kocbek, Edvard. Govor v CK KP Slovenije 4. oktobra 1946. Revija 2000, 1990, št. 50/51, str. 215–232. Kocbek, Edvard. Osvobodilni spisi I. Ljubljana: Društvo 2000, 1991. Kocbek, Edvard. Osvobodilni spisi II. Ljubljana: Društvo 2000, 1993. Kocbek, Edvard. Pred viharjem. Ljubljana: Slovenska matica, 1980. Kocbek, Edvard. Premišljevanje o Španiji. V: Dom in svet, 1937, št. 1–2, str. 90–105. Kocbek, Edvard. Svoboda in nujnost: pri čevanja. Celje: Mohorjeva družba, 1989. Kocbek, Edvard. Zbrano delo: knjiga 6. Ljubljana: DZS, 1996. Kocbek, Edvard. Zbrano delo: knjiga 7 (prvi del): listina, prve objave. Ljubljana: DZS, 2000. Kocbek, Edvard. Tovarišija: dnevniški zapiski od 17. maja 1942 do 1. maja 1943. Ljubljana: DZS, 2004. 471 VIRI IN LITERATURA Komunisti čka internacionala: stenogrami i dokumenti kongresa: knjiga 8–10. Bosi ć, Milovan et. al. (ur.). Gornji Milanovac: Kulturni centar, JUR “Privredna knjiga”, 1982. Komunisti čka internacionala: stenogrami i dokumenti kongresa: knjiga 11–12. Bosi ć, Milovan et. al. (ur.). Gornji Milanovac: Kulturni centar, JUR “Privredna knjiga”, 1983. Košmrlj, Drago. Pot v Osvobodilno fronto. V: Košmrlj, Drago (ur.), Liška, Janko (ur.). Pot kme čkega ljud- stva v OF. Ljubljana: ČZP Kme čki glas, 1986, str. 141–150 Kozak, Juš. Zbrano delo: knjiga 6: lesena žlica I. Ljublja- na: DZS, 1993. Krall, Jože. Partizanske tiskarne na Slovenskem: knjiga 1: osrednje tiskarne. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1972. Kresal, France, Nedog, Alenka, Prunk, Janko, Stiplov- šek, Mirko. Prou čevanje delavskega gibanja v Slo- veniji 1918–1941. Ljubljana: ČZP Komunist, 1975. Krivic, Vladimir. O nekaterih zna čilnostih in problemih ljubljanske organizacije OF v letu 1941. V: Čepe, Marica. (ur.), Luštek, Miroslav (ur.). Ljubljana v ilegali: knjiga 2: država v državi. Ljubljana: DZS, 1961, str. 30–71. Kriza revije “Dom in svet” leta 1937: zbornik dokumen- tov. Marjan Dolgan (ur.). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2001. Križnar, Ivan. Jeseniško okrožje med nacisti čno okupaci- jo in narodnoosvobodilnim bojem. Jesenice: Okrožni odbor aktivistov OF pri Podro čnem odboru Zdru- ženja borcev in udeležencev NOB ob čin Jesenice, Kranjska Gora in Žirovnica; Ljubljana: Društvo pi- scev zgodovine NOB Slovenije, 2000. Križnar, Ivan. Kranjsko okrožje med nemško okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem 1941–1945. Kranj: Obmo čno združenje borcev in udeležencev NOB; Trži č: Ob činski odbor ZB NOV, 2007. Križnar, Ivan. Škofjeloško okrožje v narodnoosvobodil- nem boju 1941–1945. Škofja Loka: Obmo čno zdru- ženje borcev in udeležencev NOB, 2003. 472 Lešnik, Avgust. Tretja internacionala – Kominterna. Lju- bljana: Komunist, 1988. Lešnik, Doroteja, Tomc, Gregor. Rde če in črno: sloven- sko partizanstvo in domobranstvo. Ljubljana: Znan- stveno in publicisti čno središče, 1995. Linasi, Marjan. Koroški partizani: protinacisti čni odpor na dvojezi čnem Koroškem v okviru Osvobodilne fronte. Celovec: Mohorjeva založba, 2010. Liška, Janko, Kova č, Irena. Dolomitska republika. Lju- bljana: Komunist, 1983. Lubej, France - Drej če. Odlo čitve: boj za demokratizacijo sokolstva na Slovenskem: ob 40-letnici procesa na Taboru. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1980. Luštek, Miroslav. Delavska enotnost in Osvobodilna fronta. Prispevki za zgodovino delavskega gibanja: zbornik razprav in obravnav znanstvenega posve- tovanja o Osvobodilni fronti slovenskega naroda ob njeni 25-letnici v Ljubljani od 28. do 30. aprila 1966, letnik VI, 1966, št. 1–2, str. 307–313. Maček, Ivan - Matija. Spomini. Zagreb: Globus, 1981. Mally, Eva. Matthew Cobb: The Resistance: The French Fight Against the Nazis. Prispevki za novejšo zgodo- vino, letnik XLVIX, 2009, št. 2, str. 254–257. Mikuž, Metod. Donesek k zgodovini Osvobodilne fronte. Zgodovinski časopis, letnik XXV, 1971, zvezek 1–2, str. 3–30. Mikuž, Metod. Oris zgodovine Slovencev v stari Jugosla- viji 1917–1941. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1965. Mikuž, Metod. Pregled zgodovine narodnoosvobodilne bor be v Sloveniji, knjiga I–V. Ljubljana: CZ, 1960– 1973. Mlakar, Boris. Goriška sredina. Prispevki za novejšo zgodovino: Feren čev zbornik, letnik XXXVII, 1997, št. 2, str. 325–337. Mlakar, Boris. Ilegalna odporniška dejavnost “meš čan- skega tabora”. V: Fischer, Jasna et. al (ur.). Slo- venska novejša zgodovina: od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848–1992: knjiga 1. Ljubljana: Mladin- ska knjiga, INZ, 2005, str. 607–608. 473 VIRI IN LITERATURA Mlakar, Boris. Nekaj splošnih razmišljanj ter vprašanj o pojavu kolaboracije. Teorija in praksa, letnik XXIII, 1986, št. 9–10, str. 995–1002. Mlakar, Boris. O politi čnih programih slovenske kontra- revolucije 1941–1945. Prispevki za zgodovino de- lavskega gibanja, letnik XXII, 1982, št. 1–2, str. 211–221. Mlakar, Boris. Oblike in razsežnosti nasilja v delovanju slovenskega protipartizanskega tabora med drugo svetovno vojno. V: Kokalj Ko čevar, Monika (ur.). Kolo nasilja. Ljubljana: Muzej novejše zgodovine, 2004, str. 77–82. Mlakar, Boris. Oblikovanje politi čne sredine. V: Fischer, Jasna et. al (ur.). Slovenska novejša zgodovina: od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848–1992: knji- ga 1. Ljubljana: Mladinska knjiga, INZ, 2005, str. 631–632. Mlakar, Boris. Slovenska protirevolucija s posebnim ozi- rom na konec vojne. Prispevki za novejšo zgodovino, letnik XXX, 1990, št. 1–2, str. 107–119. Mlakar, Boris. Slovensko domobranstvo. V: Fischer, Ja- sna et. al (ur.). Slovenska novejša zgodovina: od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848–1992: knji- ga 1. Ljubljana: Mladinska knjiga, INZ, 2005, str. 696–702. Mlakar, Boris. Slovensko domobranstvo 1943–1945: ustanovitev, organizacija, idejno ozadje. Ljubljana: Slovenska matica, 2003. Mlakar, Boris. Ustaši in slovenska protirevolucija. Bo- rec, letnik XXXVI, 1984, št. 5, str. 361–371. Mlakar, Boris. Vaške straže in prostovoljna protikomuni- sti čna milica. V: Kokalj Ko čevar, Monika (ur.). Mati, Domovina, Bog. Ljubljana: Muzej novejše zgodovi- ne, 1999, str. 8–10. Mlakar, Boris. Vzroki in oblike nasprotovanja Osvobo- dilni fronti v letu 1941/1942. Sodobnost, letnik XXXIX, 1991, št. 8/9, str. 868-873. Mlakar, Boris. Za četki oboroženih oddelkov protirevoluci- onarnega tabora v Ljubljanski pokrajini. V: Fischer, Jasna et. al (ur.). Slovenska novejša zgodovina: od 474 programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848–1992: knji- ga 1. Ljubljana: Mladinska knjiga, INZ, 2005, str. 656–661. Mlakar, Boris. Zaostrovanje odnosov med slovenskima politi čnima taboroma. V: Fischer, Jasna et. al (ur.). Slovenska novejša zgodovina: od programa Zedi- njena Slovenija do mednarodnega priznanja Re- publike Slovenije 1848–1992: knjiga 1. Ljubljana: Mladinska knjiga, INZ, 2005, str. 629–631. Mrvi č, Irena: Obveščevalno varnostna služba OF. V: Gestrin, Ferdo (ur.), Grafenauer, Bogo (ur.), Ple- terski, Janko (ur.). Slovenski upor 1941: Osvobo- dilna fronta slovenskega naroda pred pol stoletja: zbornik referatov na znanstvenem posvetu v dneh 23. in 24. maja 1991 v Ljubljani. Ljubljana: SAZU, 1991, str. 256–280 Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941–1945. Zdravko Klanjš ček (ur.). Ljubljana: Partizanska knjiga, 1976. Nedog, Alenka. Ljudskofrontno gibanje v Sloveniji: od le- ta 1935 do 1941. Ljubljana: Borec, 1978. Nedog, Alenka. Nekatera vprašanja iz ljudskofrontnega gibanja na Slovenskem v letih 1935–1937. Prispevki za zgodovino delavskega gibanja: zbornik razprav in obravnav znanstvenega posvetovanja o Osvobo- dilni fronti slovenskega naroda ob njeni 25-letnici v Ljubljani od 28. do 30. aprila 1966, letnik VI, 1966, št. 1–2, str. 77–85. Nežmah, Bernard. Maurice Habwachs: kolektivni spo- min. Mladina, 2. april 2001, št. 13, str. 66. Omerza, Igor. Edvard Kocbek: osebni dosje št. 584. Lju- bljana: Karantanija, 2010. Osolnik, Bogdan. Z ljubeznijo skozi surovi čas: dopolnje- na izdaja. Novo mesto: Založba GOGA, 2010. Pelikan, Egon. JSZ: ZZD. V: Marjan Drnovšek, Drago Bajt (ur.). Slovenska kronika XX. stoletja. knjiga 1: 1900–1941. Ljubljana: Nova revija, 1995, str. 400. Perovšek, France. Osvobodilna fronta in ve čstrankarski politi čni sistem. Borec, letnik XLI, 1989, št. 1, str. 3–12. 475 VIRI IN LITERATURA Perovšek, Jurij. Jugoslovanska nacionalna stranka in narodno vprašanje v letih 1935–1936. Prispevki za novejšo zgodovino, letnik XLIV, 2004, št. 1, str. 1–16. Perovšek, Jurij. Korošec in temeljna vprašanja jugoslo- vanske države. Časopis za zgodovino in narodopis- je, letnik 77 – nova vrsta 42, 2006, št. 2–3, str. 92–103. Perovšek, Jurij. Slovenska republikanska stranka, Zdru- ženje slovenskih avtonomistov. V: Fischer, Jasna et. al (ur.). Slovenska novejša zgodovina: od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848–1992: knjiga 1. Ljublja- na: Mladinska knjiga, INZ, 2005, str. 257–260. Peta zemaljska konferencija KPJ (19.–23. oktobar 1940). V: Damjanovi ć, Pero (ur.), Bosi ć, Milovan (ur.), La- zarevi ć, Dragica (ur.). Izvori za istoriju SKJ (Serija A: Dokumenti centralnih organa KPJ/SKJ; I: Kon- gresi, konferencije, plenumi CK KPJ/SKJ, knjiga 10). Beograd: Komunist, 1980. Peterle, Lojze. Intervjuji. Dnevnik: Dnevnikov Objektiv, letnik LX, 11. december 2010, št. 288, str. 10–13. Pirjevec, Jože. Jugoslavija 1918–1992: nastanek, razvoj ter razpad Karadjordjevi ćeve in Titove Jugoslavije. Koper: Lipa, 1995. Pirjevec, Jože. Sklep sekretariata Izvršnega komiteja Ko- munisti čne internacionale št. 688, z dne 15. septem- bra 1940. Prispevki za novejšo zgodovino: Feren čev zbornik, letnik XXXVII, 1997, št. 2, str. 117–122. Plahuta, Slavica. Srednjeprimorsko okrožje 1941–1945. Nova Gorica: Goriški muzej, 1981. Plahuta, Slavica. Za četki OF na Goriškem. V: Gestrin, Ferdo (ur.), Grafenauer, Bogo (ur.), Pleterski, Jan- ko (ur.). Slovenski upor 1941: Osvobodilna fronta slovenskega naroda pred pol stoletja: zbornik re- feratov na znanstvenem posvetu v dneh 23. in 24. maja 1991 v Ljubljani. Ljubljana: SAZU, 1991, str. 135–147. Pleterski, Janko. Narodi, Jugoslavija, revolucija. Lju- bljana: DZS, 1986. Pleterski, Janko. Osvobodilna fronta slovenskega na- roda in program Zedinjene Slovenije. Prispevki za 476 zgodovino delavskega gibanja: zbornik razprav in obravnav znanstvenega posvetovanja o Osvobodilni fronti slovenskega naroda ob njeni 25-letnici v Lju- bljani od 28. do 30. aprila 1966, letnik VI, 1966, št. 1–2, str. 233–253. Pleterski, Janko. Temelji jugoslovanske federacije. V: Grafenauer, Bogo (ur.). Osvoboditev Slovenije 1945: referati znanstvenega posvetovanja v Ljubljani 22. in 23. decembra 1975. Ljubljana: Založba Borec, 1977, str. 37–60. Poli č, Radko. Čudežna pomlad: knjiga 2: žita zorijo: zapis osvobodilnega boja v stiškem in ko čevskem okrožju 1942–1943. Ljubljana: Borec, 1960. Poli č, Radko. Čudežna pomlad: knjiga 3: sonce in ceste: zapis osvobodilnega boja 1943–1945. Ljubljana: Borec, 1961. Poli č, Zoran. Rešena je bila čast slovenskega naroda: utrinki o nastajanju in delovanju Osvobodilne fron- te. V: Naš zbornik. Ljubljana: Društvo piscev zgo- dovine NOB Slovenije, 1996, str. 7–16. Požun, Lojze. Trbovlje v NOB 1941–1942. Trbovlje: Ob- činski zbor ZZB NOV, 1986. Pregnanstvo in upor: ob 40. obletnici pregnanstva koro- ških Slovencev in njihove vklju čitve v boj proti naci- fašizmu. Domej, Teodor et. al. (ur.). Celovec: Zveza slovenskih izseljencev, 1982. Prunk, Janko. Boj za enotnost delavskega razreda (Pri- zadevanja komunistične partije v Sloveniji za dela- vsko enotnost v letih 1935–1941 in Titova vloga pri tem). Teorija in praksa, letnik 14, 1977, št. 5–6, str. 490–496. Prunk, Janko. Medskupinsko razmerje v OF v odnosu na strategijo in taktiko. V: Gestrin, Ferdo (ur.), Grafe- nauer, Bogo (ur.), Pleterski, Janko (ur.). Slovenski upor 1941: Osvobodilna fronta slovenskega naroda pred pol stoletja: zbornik referatov na znanstvenem posvetu v dneh 23. in 24. maja 1991 v Ljubljani. Ljubljana: SAZU, 1991, str. 249–254. Prunk, Janko. Pot krš čanskih socialistov v osvobodilno fronto slovenskega naroda. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1977. 477 VIRI IN LITERATURA Prunk, Janko. Razpravljanja. Prispevki za novejšo zgo- dovino: Slovenci in leto 1941, letnik XLI, 11. –12. april 2001, št. 2, str. 281–301. Prunk, Janko. Slovenski narodni vzpon: narodna politi- ka 1768–1992. Ljubljana: DZS, 1992. Prunk, Janko in Vidovi č-Miklav či č, Anka. Španska dr- žavljanska vojna kot dejavnik diferenciacije politi č- nega življenja. Prispevki za novejšo zgodovino, le- tnik XXVII, 1987, št. 1–2, str. 65–80. Prvo in drugo zasedanje Slovenskega narodnoosvobo- dilnega sveta: Črnomelj 19. in 20. februarja 1944, Ljubljana 9. in 10. septembra 1946. Megušar Borut, Milan (ur.). Ljubljana: 1993. Reisp, Sonja. Kri ča č: radio Osvobodilne fronte 1941– 1942. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1975. Repe, Božo. Brez upora bi bili kve čjemu banovina v jugo- slovanski kraljevini. Gorenjski glas, letnik LII, 23. april 1999, št. 32, str. 3. Repe, Božo. Društvo prijateljev Sovjetske zveze. Borec, letnik XLI, 1989, št. 9, str. 900–919. Repe, Božo. “Liberalizem” v Sloveniji. Ljubljana: RO ZZB NOV Slovenije, 1992. Repe, Božo. Liberation Front of the Slovene Nation. V: Pirjevec, Jože (ur.), Repe, Božo (ur.). Resistance, Suffering, Hope: The Slovene Partisan Movement 1941–1945. Ljubljana: ZZB NOB Slovenije; Trst: ZIT, 2008, str. 36–47. Režek, Mateja. Med resni čnostjo in iluzijo: slovenska in jugoslovanska politika v desetletju po sporu z Inform- birojem (1948–1958). Ljubljana: Modrijan, 2005. Režek, Mateja. Politi čne spremembe v Sloveniji v za četku petdesetih let. V: Čepi č, Zdenko (ur.). Preteklost so- dobnosti: izbrana poglavja slovenske novejše zgo- dovine. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino; Pi- java Gorica: Aristoteles Žlahti č, 1999, str. 189–198. Režek, Mateja. Politi čne spremembe v za četku petdese- tih let. V: Fischer, Jasna et. al (ur.). Slovenska no- vejša zgodovina: od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848–1992: knjiga 2. Ljubljana: Mladinska knjiga, INZ, 2005, str. 939–947. 478 Rus, Josip - Andrej. Pri čevanja in spomini: o sokolstvu, Osvobodilni fronti in novi Jugoslaviji. Ljubljana: Za- ložba Borec, 1989. Rus, Josip. Prispevek k obravnavi na znanstvenem po- svetovanju o Osvobodilni fronti slovenskega naroda ob njeni 25-letnici. V: Prispevki za zgodovino dela- vskega gibanja: zbornik razprav in obravnav znan- stvenega posvetovanja o Osvobodilni fronti sloven- skega naroda ob njeni 25-letnici v Ljubljani od 28. do 30. aprila 1966, letnik VI, 1966, št. 1–2, str. 269–276. Rus, Veljko. Pomen temeljnih to čk Osvobodilne fronte. V: Stanovnik, Janez et. al. (ur.). Narodnoosvobodilni boj v slovenskem narodovem spominu: slovenski zbornik 2007. Ljubljana: GO ZZB NOB Slovenije, 2007, str. 103–106 Rus, Veljko. Prispevek Josipa Rusa in slovenskega Soko- la k nastanku Osvobodilne fronte. V: Čepi č, Zdenko (ur.), Velagi č, Tanja (ur.). Odpor 1941. Zbornik s posveta ob 60. obletnici Osvobodilne fronte sloven- skega naroda. Ljubljana: Društvo za preu čevanje zgodovine, literature in antropologije, GO ZZB NOB Slovenije, 2001, str. 227–235. Rus, Veljko. Zapiski iz življenja Josipa Rusa. Ljubljana: Društvo piscev zgodovine NOB, 1992. Saje, Franček. Nastajanje enotnosti demokrati čnih sil slo- venskega naroda pred vojno. Prispevki za zgodovino delavskega gibanja: zbornik razprav in obravnav znanstvenega posvetovanja o Osvobodilni fronti slo- venskega naroda ob njeni 25-letnici v Ljubljani od 28. do 30. aprila 1966, letnik VI, 1966, str. 13–41. Sedla ček, Janja. Narodna sprava v slovenskih časopisih. Borec, letnik LVIII, 2006, št. 630–634, str. 9–60. Sedla ček, Janja. Slovenska narodna sprava v ogledalu časopisja (1984–1997). Prispevki za novejšo zgodo- vino: Kresalov zbornik, letnik XLVI, 2006, št. 1, str. 431–446. Sima, Valentin. Z odporom preživeti: Koroški Slovenci v konfrontaciji z nacizmom – o nekaterih aspektih par- tizanskega odpora na Koroškem. V: Domej, Theodor (ur.). Problemfelder der Geschichte und Geschi- chtsschreibung der Kärntner Slovenen: problem- 479 VIRI IN LITERATURA ska polja zgodovine in zgodovinopisja koroških Slo- vencev. Celovec: založba, 1995, str. 105–124. Sirc, Ljubo. Boris Furlan – moj profesor in soobsojenec. V: Vodopivec, Peter (ur.). Usoda slovenskih demo- krati čnih izobražencev: Angela Vode in Boris Fur- lan, žrtvi Nagodetovega procesa. Ljubljana: Sloven- ska matica, 2001, str. 99–109. Sirc, Ljubo. Med Hitlerjem in Titom. Ljubljana: DZS, 1992. Slovenke v Narodnoosvobodilnem boju: zbirka dokumen- tov, člankov in spominov: knjiga 1. Gerk, Stana et. al. (ur.). Ljubljana: zavod “Borec”, 1970. Slovenke v Narodnoosvobodilnem boju: zbirka dokumen- tov, člankov in spominov: knjiga 2/1. Gerk, Stana et. al. (ur.). Ljubljana: zavod “Borec”, 1970. Socialisti čna zveza: zbornik dokumentov 1945–1969. Boro, Vasilije (ur.). Beograd: Export – press, 1969. Stanovnik, Janez. Aleš Stanovnik in njegov čas. Lju- bljana: Zveza združenj borcev in udeležencev NOB, 2003. Stanovnik, Janez. Edvard Kocbek in Dolomitska izjava. 2000: globoko zgoraj: zbornik o Edvardu Kocbeku, 2005, št. 174/176, str. 94–106. Stanovnik, Janez. Razprava. V: Čepi č, Zdenko (ur.), Ve- lagi č, Tanja (ur.). Odpor 1941: zbornik s posveta ob 60. obletnici Osvobodilne fronte slovenskega naro- da. Ljubljana: Društvo za preu čevanje zgodovine, literature in antropologije, GO ZZB NOB Slovenije, 2001, str. 292–295. Strle, Franci. Tomši čeva brigada 1942–1943. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1986. Škerl, France. Jugoslovanska ideja pri Slovencih v dobi narodnoosvobodilnega boja do drugega zasedanja AVNOJ. Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, letnik XIV, 1974, št. 1–2, str. 203–239. Škerl, France. Kdaj je bila ustanovljena Osvobodilna fronta?. Borec, letnik IX, 1957, št. 4, str. 185–186. Škerl, France. Osvobodilna fronta in socialna preobraz- ba slovenskega naroda (1941–1943). Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, letnik XI-XII, 1971– 1972, št. 1–2, str. 7–28. 480 Škerl, France. Politi čni tokovi v Osvobodilni fronti v pr- vem letu njenega razvoja. Zgodovinski časopis, le- tnik V, 1951, št. 1–4, str. 7–86. Škerl, France. Vloga in pomen Osvobodilne fronte sloven- skega naroda (1941–1943). Prispevki za zgodovino delavskega gibanja: zbornik razprav in obravnav znanstvenega posvetovanja o Osvobodilni fronti slovenskega naroda ob njeni 25-letnici v Ljubljani od 28. do 30. aprila 1966, letnik VI, 1966, št. 1–2, str. 149–215. Šnuderl, Makso. Dnevnik 1941–1945: knjiga 1: v okupi- rani Ljubljani. Maribor: Založba obzorja, 1993. Šnuderl, Makso. Osvobodilna fronta slovenskega naroda – država v državi. Prispevki za zgodovino delavske- ga gibanja: zbornik razprav in obravnav znanstve- nega posvetovanja o Osvobodilni fronti slovenskega naroda ob njeni 25-letnici v Ljubljani od 28. do 30. aprila 1966, letnik VI, 1966, št. 1–2, str. 371–391. Šnuderl, Makso. Štajerski begunci v Ljubljani – ena od 18 skupin Vrhovnega plenuma OF od 1941 do 1943: po zapiskih iz «Dnevnika 1941–1945”. Časo- pis za zgodovino in narodopisje, letnik 53 – nova vrsta 18, 1982, št. 2, str. 35–42. Šnuderl, Makso. Zgodovina ljudske oblasti. Ljubljana: DZS, 1950. Šmicberger, Đuro. Partizanska sedma sila: tisk in no- vinarstvo v NOB. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1988. Tršan, Lojz. Izvajanje Dolomitske izjave v Ljubljani. V: Prispevki za novejšo zgodovino, letnik XXXI, 1991, št. 2, str. 217–227. Tršan, Lojze. OF in Dolomitska izjava: kaj se je v resnici zgodilo. Evropa, 9. V. 1991, št. 40–6. VI. 1991, št. 44. Tršan, Lojz. OF v Ljubljani: organiziranost v času itali- janske okupacije 1941–1943. Ljubljana: Arhiv Re- publike Slovenije, 1995. Tršan, Lojz. Razbitje OF in partije v Ljubljani v zadnjem obdobju nemške okupacije. V: Viri: št. 10. Ljublja- na: Arhivsko društvo Slovenije, 1996. Ude, Lojze. Moje mnenje o položaju, članki in pisma 1941–1944. Ljubljana: Slovenska matica, 1994. 481 VIRI IN LITERATURA Varnostna obveš čevalna služba – mo čna opora osvobo- dilnega gibanja. V: Čepe, Marica. (ur.), Luštek, Mi- roslav (ur.). Ljubljana v ilegali: knjiga 2: država v državi. Ljubljana: DZS, 1961, 276–293. Vidmar, Josip. Obrazi. Ljubljana, DZS, 1979. Vidmar, Josip. Sre čanje z zgodovino. Maribor: Obzorja, 1963. Vidmar, Josip. Ustanovitev OF. V: Liška, Janko (ur.). Zgodovinska vloga Osvobodilne fronte. Ljubljana: Komunist, 1981. Vidmar, Živa. Razprava. V: Čepi č, Zdenko (ur.), Vela- gi č, Tanja (ur.). Odpor 1941: zbornik s posveta ob 60. obletnici Osvobodilne fronte slovenskega naro- da. Ljubljana: Društvo za preu čevanje zgodovine, literature in antropologije, GO ZZB NOB Slovenije, 2001, str. 296–300. Vidovič-Miklav či č, Anka. Nekatere politi čne in idejne zna čilnosti na Slovenskem (1929–1941). V: Čepi č, Zdenko (ur.). Preteklost sodobnosti: izbrana po- glavja slovenske novejše zgodovine. Ljubljana: In- štitut za novejšo zgodovino; Pijava Gorica: Aristote- les Žlahti č, 1999, str. 75–84. Vidovič-Miklav či č, Anka. Slovenska politika v letih pred aprilskim zlomom. V: Naš zbornik. Ljubljana: Dru- štvo piscev zgodovine NOB Slovenije, 1996, str. 29–37. Vode, Angela. Skriti spomin. Ljubljana: Nova revija, 2004. Vodopivec, Peter. Angela Vode (1892–1985). V: Vodopi- vec, Peter (ur.). Usoda slovenskih demokrati čnih iz- obražencev: Angela Vode in Boris Furlan, žrtvi Na- godetovega procesa. Ljubljana: Slovenska matica, 2001, str. 9–16. Vodopivec, Peter. Mo č in nemo č ideje in politike ljudske fronte. Prispevki za novejšo zgodovino: Slovenci in leto 1941, letnik XLI, 11. –12. april 2001, št. 2, str. 31–42. Vodušek Stari č, Jera. Prevzem oblasti 1944–1946. Lju- bljana: Cankarjeva založba, 1992. Vodušek Stari č, Jerca. Vrtinec politi čnega spora. V: Go- lob, Janvit et. al. (ur.). Žrtve vojne in revolucije: zbornik: referati in razprava s posveta v Državnem 482 svetu 11. in 12. novembra 2004, ki sta ga pripra- vila Državni svet Republike Slovenije in Inštitut za novejšo zgodovino v Ljubljani. Ljubljana: Državni svet Republike Slovenije, 2005, str. 35–46. Vošnjak, Mitja. Od mladinske OF do Zveze slovenske mladine. V: Krivic, Vladimir (ur.). Ljubljana v ilega- li: knjiga 3: mesto v žici. Ljubljana: DZS, 1967, str. 389–399. Zbor odposlancev slovenskega naroda v Ko čevju, 1.–4. 10. 1943: dokumenti: ob šestdesetletnici. Tone Fe- renc (ur.). Ko čevje: Ob čina 2003. Zgodovina Zveze komunistov Jugoslavije. Ljubljana: Ko- munist, Državna založba Slovenije 1986. Zurc, Janez. Aleš Stanovnik: kdo ga je izdal? Svobodna misel, letnik XXXIII, 9. junij 1995, št. 11. Žajdela, Ivo. “Z zgodovino naj se ukvarjajo zgodovinarji”. V: Jan čar, Drago (ur.). Temna stran meseca: krat- ka zgodovina totalitarizma v Sloveniji 1945–1990: zbornik člankov in dokumentov. Ljubljana: Nova revija, 1998, str. 359–364. Ževart, Milan. Narodnoosvobodilni boj v Šaleški dolini. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1977. Ževart, Milan. Osvobodilna fronta in narodnoosvobodil- ni boj na slovenskem Štajerskem, v Mežiški dolini, na obmo čju Dravograda in v Prekmurju 1941 leta z orisom nadaljnjega razvoja. V: Gestrin, Ferdo (ur.), Grafenauer, Bogo (ur.), Pleterski, Janko (ur.). Slo- venski upor 1941: Osvobodilna fronta slovenskega naroda pred pol stoletja: zbornik referatov na znan- stvenem posvetu v dneh 23. in 24. maja 1991 v Ljubljani. Ljubljana: SAZU, 1991, str. 87–104. Žnidarič, Marjan. Nekatere posebnosti in razlike osvo- bodilnega boja po slovenskih regijah. V: Stanovnik, Janez et. al. (ur.). Narodnoosvobodilni boj v slo- venskem narodovem spominu: slovenski zbornik 2007. Ljubljana: GO ZZB NOB Slovenije, 2007, str. 121–133. 483 VIRI IN LITERATURA Internetna stran 27. april – dan upora proti okupatorju: http:// www.rtvslo.si/slovenija/27-april-dan-upora-proti-oku- patorju/228887 (28. 3. 2011). 485 IMENSKO KAZALO Imensko kazalo A Aha či č, Draga 43 Ah čin, Marijan 396 Alujevi č, Branko 397 Ambrožič, Lado 65 Ambrožič, Vlado 66, 147, 149, 151 Arni č, Blaž 97 Avsenek, Franc 106 Avšič, Jaka 78, 105–107, 369 B Babi č, Branko 231 Bagar, Mirko 244 Bajt, Aleksander 106 Bajuk, Andrej 429 Bakari ć, Vladimir 367 Bebler, Aleš 44, 51, 54, 72, 91, 92, 157, 209, 231, 235, 246, 309, 389, 395, 431 Beltram, Julij 389 Bertoncelj, Ivan 236, 237 Besednjak, Engelbert 320 Bevc, Ladislav 90, 91 Bevk, France 231, 387 Borc, Mavricij 150 Boži č, Socerb 76, 78, 105 Brajnik, Edo 176 Bratko, Ivan 99 Bravni čar, Dušan 192 486 Brecelj, Anton 29, 78, 104, 130 Brecelj, Marijan 78, 84, 114, 121, 147, 150, 160, 201, 202, 267, 268, 313, 314, 345, 353, 354, 361, 373, 374, 385, 387–389, 395, 404, 415, 440 Brejc, Jože 216, 352 Brejc, Tomo 229, 231 Brelih, Miloš 90, 92, 94 Broz, Josip - Tito 28, 64, 81, 82, 96, 100, 102, 104, 106, 109, 113, 137, 138, 140, 144, 151, 153–155, 176, 178, 217, 230, 233, 242, 261, 285, 294, 320, 331, 332, 340, 369, 397, 409, 413 Bu čar, France 311, 344, 345, 423 C Cankar, Ivan 261, 358, 368 Cerar, Franc 265 Cesar, Emil 96 Churchill, Winston 127, 369 Cobb, Matthew 11, 12 Colja, Pavla 231 Cvetkovi ć, Dragiša 33, 34, 44, 47, 51 Č Čamernik, Tone 147 Čepe, Marica 193 Čepi č, Zdenko 78, 137, 138, 140, 181, 304–306, 313, 347 Černej, Darko 78, 382, 384, 389 Červan, Olga 245 D Dedijer, Vladimir 367 Dermastja, Marjan 91 Deželak Bari č, Vida 13, 40, 47, 52, 62–64, 77, 79–81, 103, 110, 120, 135, 136, 146, 150, 156, 168, 176, 187, 190, 191, 198, 199, 203–206, 225, 228, 229, 233, 237, 239, 240, 246, 304, 306, 308, 310, 313, 321, 322, 324–326 Dimitrov, Georgi 20–22, 170 Dobovnišek, Rudolf 29 Dolenc, Jože 318 Dolinar, France Martin 326 487 IMENSKO KAZALO Dov č, Ivan 99 Draksler, Marija 189 Đ Đilas, Milovan 288, 367, 369, 440 E Ehrlich, Lambert 37, 178, 303, 304, 307, 308, 313 Emmer, Fanouš 177 Erjavec, Fran 104 F Fabijan, Janez 319 Fajfar, Tone 40–43, 46, 52, 54, 55, 57, 59, 65, 68, 78, 83–88, 96–98, 101, 102, 110, 113, 114, 116, 122, 143, 145, 147, 150, 151, 169, 170, 172, 173, 185, 186, 200, 209, 256, 262, 276, 290, 313, 318, 339, 345, 353, 361, 373, 395, 426, 431, 435, 438, 440 Ferenc, Mitja 15 Ferenc, Tone 12, 13, 114, 121, 131, 199, 200, 203, 204, 210, 211, 217, 230, 232, 261, 328, 348, 365–369, 372, 374–377, 386, 430 Filipi č, France 31, 39 Finžgar, Frane Saleški 318 Fischer, Ferdo 97 Fujs, Metka 243, 246 Furlan, Boris 102 Furlan, Tomaž 84 G Gaber, Franc 424 Gabri č, Aleš 15, 98, 161, 397–401, 404 Gašpari č, Jure 47 Godeša, Bojan 13, 25, 26, 45, 46, 63, 64, 68, 70, 77, 109, 110, 115, 122, 123, 135, 139, 151, 170–172, 174, 180, 198, 243, 271–273, 277, 279–281, 285–287, 290–292, 296, 297, 302, 304, 307, 315, 317–319, 321–323, 325, 326, 329, 330, 337–339, 340, 350 Godina, Ferdo 99, 244–246 Golouh, Rudolf 109 Gorjanc, Franc 121 488 Gosar, Andrej 316–319 Grahor, Jože 369 Grazioli, Emilio 223 Grdina, Igor 84 Gregori ć, Pavle 367, 369 Griesser – Pe čar, Tamara 306, 326 Guštin, Damijan 78, 328 H Habwachs, Maurice 429 Hacin, Lovro 177 Hafner, Tone 232, 235–237 Hebrang, Andrija 367 Hedžet, Jože 244 Hitler, Adolf 19, 22, 37, 39, 41, 44, 46, 51, 57, 66, 102, 372, 431, 432 Ho čevar, Franja 110 Horvati č, Rezika 99 Hribar, Ivan 43 Hribar, Janez 235, 395 Hribar, Spomenka 143, 145, 155, 312, 352, 353, 423–425 Hribernik, Rudolf 337, 338 I Inkret, Andrej 58, 103, 347, 352, 405, 407 Ivan či č 71 Ivan či č, Marija 372 Ivani č, Martin 78 J Jakac, Božidar 71, 227, 368, 382 Jakac, Tatjana 227 Jakhel, Adolf 209 Janša, Janez 429 Janžekovi č, Janez 318 Javoršek, Jože 143, 224 Jelačin, Stanislav 106 Jelenc, Celestin 109 Jenko, Marjan 78 Jeraj, Mateja 189 Jeras, Josip 78, 108, 130, 227, 389 489 IMENSKO KAZALO Jereb, Dušan 218 Jeršek, Davorin 123 Jerši č, Miro 116, 118, 148, 149 Jevti ć, Bogoljub 47 Jež, Boris 425 Jones, William 227, 367, 369 Jovanovi ć, Arso 157, 287 Jovanovi ć, Dragoljub 402 Juran či č, Jože 240, 245 K Kambi č, Miha 396 Kara đorđevi ć, Aleksander 123 Kara đorđevi ć, Peter II. 51, 123 Kardelj, Edvard 28–30, 41, 45, 61, 64, 65, 69–71, 77, 82, 92, 93, 96, 100, 104, 109, 113, 114, 121, 122, 130, 137–141, 144, 151, 153, 157, 160, 161, 170, 171, 176, 178–180, 186, 187, 200, 202, 203, 217, 221, 224, 233, 253, 261, 262, 265, 266, 272, 279, 280, 285, 286, 289, 292, 296, 304, 309, 311, 312, 326, 337–340, 347, 352, 355, 356, 361, 365, 369–373, 383, 384, 391, 395, 398, 399, 409, 413, 432, 435, 440 Kav či č, France 236 Kav či č, Ivan 261 Kav či č, Stane 369 Kazafura, Krsto 107 Kersnik, Stane 236 Kidri č, Boris 27, 43, 44, 46, 53–57, 59–62, 64, 66, 69,–71, 75, 76, 81, 92, 94, 99–109, 113, 114, 116, 119, 120, 122, 123, 128, 130, 131, 136, 140, 143– 147, 149, 151, 153–160, 169, 170, 172, 186–189, 193, 200, 201, 205, 206, 220, 221, 224–226, 230, 250–256, 260–262, 265–267, 276, 277, 282, 287, 288, 295, 303, 305, 307, 311, 314, 317, 318, 326, 328, 330–333, 339, 342, 343, 347, 349, 361, 365, 370, 371, 373, 375, 376, 381–383, 388, 389, 395, 396, 398, 399, 403, 404, 431–433, 435, 437, 440 Kidri č, France 42, 307 Kidri č, Zdenka 51, 149, 176, 177, 179, 218 Kiklelj, Jaroslav 178, 325 Klan čnik, Gregor 240 490 Klanjš ček, Zdravko 175 Klop či č, Mile 376 Kobe, Božo 119, 200, 201, 253, 254 Koblar, France 318 Kocbek, Edvard 36, 37, 43, 57, 63, 79, 80, 83–87, 90, 96, 97, 103, 113, 114, 127–129, 136, 143–147, 149, 150–153, 161–163, 169, 172, 173, 200, 220, 221, 223, 258, 261, 263, 289, 310–313, 318, 324– 326, 338, 339, 345–348, 352–355, 361, 369, 373, 376, 398, 399, 404–407, 418, 435, 438, 440, 442 Koce, Juraj 398 Koncilja, Janez 237 Koprivec, Ignac 97 Korošec, Anton 47, 91, 103 Košir, Mirko 30 Košmrlj, Drago 100 Kova č, Irena 337 Kova č, Stane 147, 148, 170, 353, 389 Kova č, Štefan 244, 245 Kova č, Tone 369 Kozak, Ferdo 42, 54, 96, 307, 395, 431 Kozak, Juš 146, 147, 307 Kraigher, Boris 45, 77, 216, 235, 261, 389, 400, 414, 417 Kraigher, Dušan 219 Kraigher, Sergej 240 Kraigher, Uroš 105 Kraigher, Vito 176 Krall, Jože 221 Kramar, Jože 245 Kramar, Viktor 399 Kremelj, Matija 237 Kresal, France 26 Krivic, Vladimir 216, 219, 318, 355, 356, 369, 382 Krivic, Vlado 314 Križnar, Ivan 232–236 Krmelj, Maks 235, 236, 389 Ku čan, Milan 424 Kuhar, Alojzij 333 Kuhar, Štefan 244 Kukovec, Vekoslav 28 Kulovec, Fran 47 491 IMENSKO KAZALO Kumbatovi č, Filip 97 Kumelj, Metod 108 Kuusinen, Otto Wille 20 Kveder, Dušan 401, 402 L Lampret, Jože 326 Lasič, Andrej 218 Leban, Mihael 231 Lenin, Vladimir Ilji č 63, 251 Leskošek, Franc 51, 68, 92, 114, 121, 157, 170, 200, 226, 267, 312, 340, 341, 361, 373, 395, 414, 440 Lešnik, Avgust 22, 23 Lešnik, Doroteja 51, 79, 90 Letonja, Ela 245 Levstik, Vladimir 43 Linasi, Marjan 240–243 Liška, Janko 337 Lokar, Danilo 231 Lon čar, Dragotin 28, 29, 32, 34, 40, 289 Lubej, Franjo 43, 44, 52, 79, 90–92, 94, 113, 114, 139, 186, 200, 216, 217, 263, 353, 361, 373, 387, 403, 404, 435, 440 Lubej, Lojze 90, 91, 94, 216, 313 Luki ć 308 Luštek, Miroslav 169, 170 M Maček, Ivan 121, 138, 169, 254, 312, 389 Maček, Vladimir 28, 32, 34, 51, 100 Magovac, Božidar 367 Mahni č, Angela 190, 235–237 Mahni č, Rudi 232 Majcen, Franček 355 Majcen, Ivo 130 Majcen, Milan 99 Majhen, Vlado 78, 109, 245 Mally, Eva 12 Manuilski, Dimitri 20 Marin ček, Tone 43, 84 Marinko, Miha 64, 68, 92, 160, 192, 389, 407, 410, 411, 417 492 Marn, Janez 353, 439 Marn, Jože 241 Maruši č, Darko 232 Maruši č, Drago 78, 103, 105, 106, 127 Megla, Vinko 244 Mencej, Martin 192 Mihailovi ć, Draža 102, 106, 126, 128, 282, 310, 318, 319, 331, 437 Mikuž, Metod 13, 27, 43, 52, 59, 61, 65, 91, 106, 118, 121, 123, 124, 128–130, 138, 217, 239, 243, 306, 307, 325–327, 333, 373, 376, 381, 383, 384, 386, 387, 395, 396 Mišigoj, Dana 189 Mlakar, Boris 15, 301–303, 306–311, 316–318, 320, 329–332 Möderndorfer, Vinko 122 Mohori č, Jaka 104 Moškri č, Jože 218 Moulin, Jean 11 Mrhar, Stane 241 Mrvi č, Irena 176 N Nagode, Črtomir 43, 44, 75, 101–103, 108, 110, 160, 279, 308, 309, 397 Nahlik, Maks 91 Nartnik, Tone 236 Natla čen, Marko 43, 47, 123, 130, 178–181, 302, 305, 312, 313, 317, 434 Ne ćak, Dušan 15 Nedog, Alenka 20, 22–24, 26, 28–31, 33, 35, 37, 38, 40, 43 Nemec, Ivan 75, 99, 200, 217, 240 Nežmah, Bernard 429 Nova čan, Anton 289 Novak, Fran 78, 103 Novak, Ivan 143, 158 Novak, Karel 105, 106, 310 O Ocepek, Angela 189, 389 Omerza, Igor 407 493 IMENSKO KAZALO Opači ć, Čanica 367 Osolnik, Bogdan 204, 234, 235, 237, 368–370, 375, 384 P Pahor, Boris 63, 152, 311, 347, 348, 418 Pasterk, Jurij 241 Pavli č, Jernej 106 Pavšič, Vladimir -Bor, Matej 221 Peha ček, Rado 158 Pelikan, Egon 26, 29 Penca, Jože 352, 375 Perovšek, France 235, 237, 418, 419 Perovšek, Jurij 47, 91, 93, 289 Pestotnik, Pavel 90 Petain, Henri-Philippe 12 Petejan, Josip 109 Peterle, Lojze 424, 429 Peternel, Minka 236 Pijade, Moša 295 Pij XI (papež) 324 Pirjevec, Jože 70, 180 Plahuta, Slavica 229 Pleterski, Janko 118, 271–273, 275, 276, 279, 288, 289, 291, 293, 295–297 Podgornik, Dušan 90, 91, 94, 313 Pokorn, Jože 84, 395 Poli č, Radko 220, 225, 226, 340, 341, 367 Poli č, Zoran 67, 90, 91, 94, 95, 108, 114, 130, 154, 155, 170, 200, 218, 249, 250, 355, 356, 373, 374, 395, 403, 439, 440 Popit, Franc 158 Popivoda, Pero 261 Popovi ć, Vladimir 309 Porenta, Janez 90, 92, 313 Poto čnik, Miha 150, 237 Požun, Lojze 239 Praprotnik, Avgust 178 Praprotnik, Cvetka 245 Prelovec, Rado 92 Prepeluh, Albin 289 Prešeren, France 223, 261 494 Prevojnik 233 Prunk, Janko 26, 27, 32, 34–37, 39, 40, 61, 84, 137, 142, 146, 147, 149, 153, 162, 172, 181, 426, 427 Prušnik, Karl 241, 242 Puc, Dinko 319 Pucelj, Ivan 99, 123 Puhar, Helena 189 R Ravnikar, Jože 91 Regent, Ivan 131, 410 Reisp, Sonja 224 Repe, Božo 15, 42, 45, 102, 226, 404–407, 428, 429 Repi č, Viktor 90, 92, 94, 122, 192, 356 Režek, Mateja 408, 412, 413, 415, 418 Ribar, Ivan 295, 367, 369, 376 Ribar, Ivo-Lola 140, 287, 340 Ribi či č, Josip 119, 126, 127 Robotti, Mario 308 Ro čnik, Dana 244 Roosevelt, Franklin 127, 369 Rožman, Gregorij 321, 324–326, 386 Rupena, Mara 189, 261, 369 Rupnik, Leon 177, 329, 330 Rus, Ciril 78, 105 Rus, Josip 43, 44, 46, 52, 54, 57, 60, 61, 65, 66, 68– 70, 75, 78, 91–94, 97, 102, 105, 109, 113–115, 121, 122, 127, 136, 145, 147, 153, 156–158, 160, 162, 163, 176, 200, 209, 346, 361, 373, 399, 403, 431, 432, 435, 440 Rus, Jože 397 Rus, Veljko 44, 56, 60, 65, 67, 69, 70, 75, 78, 92, 94, 97, 105, 109, 113–115, 122, 127, 136, 147, 157, 158, 160, 163, 176, 209, 346, 403 S Sedla ček, Janja 424, 425 Selan 232 Sernec, Dušan 78, 103, 105, 130, 227 Sima, Valentin 241 Sirc, Ljubo 75, 101, 102 Slokar, Ludvik 231 495 IMENSKO KAZALO Sluga, Jože 369 Smersu, Rudolf 147 Snoj, Franc 333, 396–398 Srebrni č, Jože 232 Stalin, Josif Visarionovi č 37, 39, 41, 46, 57, 63, 65, 66, 118, 127, 251, 261, 304, 334, 369, 431, 432 Stanovnik, Aleš 37, 70, 84, 127, 146, 147, 148, 149, 160, 218, 313, 438 Stanovnik, Ivan 29, 78, 104 Stanovnik, Janez 37, 63, 70, 87, 148–150, 160, 261, 382 Stante, Peter 369 Stegnar, Andrej 237 Stegnar, Anton 236 Stiplovšek, Mirko 26 Stojadinovi ć, Milan 57, 104 Stopar, Viktor 186 Strle, Franci 138, 139 Svetek, France 40, 77, 109, 110, 170, 227, 389 Svetina, Mira 330, 342, 349 Š Šentjurc, Lidija 185, 186, 235, 355, 356, 382 Šercer, Ljubo 221 Škerl, France 13, 59, 60–62, 65, 71, 75, 89, 94, 95, 138, 171, 220, 271–273, 275–279, 281, 282, 284, 285, 287–291, 294, 297, 305, 329, 341, 346, 432 Škodlar, Črtomir 85 Šlander, Mica 189 Šlander, Slavko 244 Šlandrer, Slavko 221 Šmajd, Albin 315 Šnuderl, Makso 78, 107, 108, 119, 120, 130, 131, 159, 160, 182, 206, 227, 369, 384, 388, 389 Šober, Francka 189 Šolar, Jakob 316, 317, 319 Špacapan, Miro 231 Štebi, Anton 31, 122 Štrukelj, Jože 231 Štucin, Jaka 231, 235–237 Šturm, France 42, 43, 54, 96, 130, 431 Šubaši ć, Ivan 332, 398 496 Šumenjak, Dane 245 Švegel, Ivan Krizostom 104 T Tanaskovi ć, Rajko 261 Tav čar, Franja 110 Tav čar, Ivan 110 Tejkal, Jože 231, 232 Tit, Vidmar 60 Togliatti, Palmiro 22, 23 Toman, Jožica 353 Toman, Tone 169, 170, 192, 353, 389 Tomc, Gregor 51, 79, 90 Tomši č, Mira 130 Tomši č, Tone 51, 64, 72, 139, 177, 209, 219–221, 251 Tomši č, Vida 51, 396, 411 Trampuž, Boris- Čož 78, 104, 105 Trstenjak, Anton 318 Tršan, Lojz 64, 68, 95, 96, 114, 146, 184, 188–190, 193, 216, 218, 219, 224, 318, 340, 355, 356 Turnher, Edo 261, 389 Tyrš, Miroslav 90, 91 U Ude, Lojze 140, 313–315, 324, 326, 327 Umek 148, 149 V Vauhnik, Miloš 107 Vavpeti č, Lado 75, 100, 384, 389, 395, 398 Veluš ček, Anton 231 Verbi č, Andrej 99 Vidmar, Ciril 122, 218 Vidmar, Josip 42, 43, 53–55, 57, 60, 64, 68, 80, 96– 98, 113–115, 209, 226, 261, 266, 277, 317, 352, 368, 373, 376, 377, 382, 398, 399, 401, 403, 409, 431, 435, 440 Vidmar, Stane 122 Vidmar, Živa 60 Vidovič-Miklav či č, Anka 27, 35, 37, 42 Vilfan, Jože 231 Vilfan, Marija 220 497 IMENSKO KAZALO Vilko Pitako 216 Vode, Angela 78, 110, 148, 309, 344 Vodopivec, Peter 19, 20, 22, 31, 40, 43, 46, 110, 147 Vodušek Stari č, Jerca 333, 334, 390, 396 Voranc, Prežihov 97, 107, 108, 318 Vošnjak, Mitja 187 Vr čon, Branko 397 Vrš čaj Holy, Zima 189 Vuja či ć, Marko 295 Z Zalar, Alojz 261, 340, 341 Ze čevi ć, Vlada 367, 369 Zemljak, Jože 43, 61, 84, 147, 186, 375, 382, 389 Zibelnik, Pavle 233 Ziherl, Ana 192 Ziherl, Boris 54, 65, 108, 220, 221, 318, 431 Zlatnar, Milan 232 Zurc, Janez 146 Ž Žajdela, Ivo 426, 429 Žebot, Ciril 43, 307 Ževart, Milan 238, 240, 242, 244, 245 Žnidarič, Marjan 228, 238, 240 Žnidarši č 169, 170 Žujović, Sretan 367, 369 Županc, Ivan 241 Župcec, Franc 178, 325 499 Eva Mally, rojena 19. julija 1978 v Ljubljani, je na Filozofski fakulteti Uni- verze v Ljubljani študira- la zgodovino in sinologijo. Zanimala jo je kitajska zgodovina, zato je svoje znanje poglabljala na Taj- vanu in Kitajskem. V štu- dijskem letu 1999/2000 ji je štipendija omogo čila enoletno izobraževanje na tajvanski univerzi (Nati- onal Taiwan normal uni- versity: Center of chine- se language and culture: Mandarin training center), leta 2004 pa je na Kitajskem na Univerzi v Kunmingu (Yunnan overseas culture and education center) zbirala literaturo za diplomsko nalo- go z naslovom Boksarska vstaja: s posebnim ozirom na moderno kitajsko zgodovinopisje. Leta 2005 je diplomi- rala in se naslednje leto zaposlila kot mlada raziskoval- ka na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani, kjer se je raziskovalno poglabljala v delovanje Osvobodilne fronte slovenskega naroda. Svoje raziskave je objavljala v znanstvenih člankih, najve č v inštitutski reviji Prispev- ki za novejšo zgodovino. Leta 2011 je doktorirala na lju- bljanski Filozofski fakulteti. O avtorici 500 501 V zbirki RAZPOZNAVANJA / RECOGNITIONES so doslej izšle naslednje knjige: 1. Jurij Perovšek: Na poti v moderno : poglavja iz zgodo- vine evropskega in slovenskega liberalizma 19. in 20. stoletja. Ljubljana 2005. 2. Bojan Godeša: Slovensko nacionalno vprašanje med drugo svetovno vojno. Ljubljana 2006. 3. Aleš Gabri č: Šolska reforma 1953-1963. Ljubljana 2006. 4. Damijan Guštin: Za zapahi : prebivalstvo Slovenije v okupatorjevih zaporih 1941-1945. Ljubljana 2006. 5. Peter Vodopivec: O gospodarskih in socialnih nazorih na Slovenskem v 19. stoletju. Ljubljana 2006. 6. Mojca Šorn: Življenje Ljubljan čanov med drugo sve- tovno vojno. Ljubljana 2007. 7. Vida Deželak-Bari č: Komunisti čna partija Slovenije in revolucionarno gibanje 1941-1943. Ljubljana 2007. 8. Žarko Lazarevi ć, Aleksander Loren či č (ur.): Podobe modernizacije : poglavja iz gospodarske in socialne modernizacije Slovenije v 19. in 20. stoletju. Lju- bljana 2009. 9. Jurij Perovšek: »V zaželjeni deželi« : slovenska izku- šnja s Kraljevino SHS/Jugoslavijo 1918-1941. Lju- bljana 2009. 10. Žarko Lazarević: Plasti prostora in časa : iz gospo- darske zgodovine Slovenije prve polovice 20. stole- tja. Ljubljana 2009. 502 11. Ervin Dolenc: Med kulturo in politiko : kulturnopo- liti čna razhajanja v Sloveniji med svetovnima voj- nama. Ljubljana 2010. 12. Jurij Hadalin: Boj za Albanijo : propad jugoslovan- ske širitve na Balkan. Ljubljana 2011. 13. Maja Gomba č: “Modni pêle mêle” slovenske družbe med svetovnima vojnama. Ljubljana 2011. Ve č o publikacijah Inštituta za novejšo zgodovino na: http://www.inz.si/razpoznavanja.php