Miissolinl Ii©_c lofnrikc v ziinanfi polifihi. V notranji politiki italijanski fašizem ni izpolnil nid, ki so jih stavili v njega široki krogi italijanskega ljudst,va. Ni rešil ne kmetskega ne delavskega vprašanja. Ker je zatrta vsa zasebxia podvzetnost ter je vse stisnjeno v .ozke okvire fašistovskih prisilnih organizacij, manjka povsod tista aktivnost (dejavnost), brez katere se danes široko razpredeno in globoko zamreženo socialno vprašanje ne da rešiti. Na iVse stanove in vse sloje pritiska gospodarska in finančna kriza z vso silo. Nevšečne so take notranje prilike. Da bi odvrnil ljudstvu pogled od teh neugodnih razmer, je Mussolini zadnji čas zopet z večjo podvzetnostjo zajahal zunanje-političnega konjička. Pretekli mesec se je izvršila preosnova italijanske vlade. Mussolini je iz vladine ladje izkrcal kar 5 ministrov in nekaj firžavnih podtajnikov. Ivled izkrcanci je tudi zunanji minister Grandi. Mussolini si je sam pridržal zunanje ministrstvo. Iz tega je sklepati, da se hoče bolj udejstvovati v mednarodni politiki. K temu ga je nagnilo dejstvo, da se je zadnji čas Anglija vedno bolj približala Franciji. Angleško-francosko sodelovanje je rodilo dobre uspehe v rešitvi vprašanja nemške vojne odškodnine in tudi v razorožitvenem vprašanju. Mussolini tega sodelovanja ne vidi rad. Čim dalje ga gleda, tem bolj mu gre na živce. Izolacija = osamljenost Francije bi fašistovski zunanji politiki bila veliko bolj po godu. In vprav v tem pravcu bo usmerjena fašistov.ka pomnožena dejavnost v mednarodni politiki. Za svoje cilje se bo Mussolini posluževal Nemčije. Že pri lozanskih in ženevskih pogajanjih letošnjega leta je fašizem z vnemo in vsiljivostjo koketiral (ljubimkoval) z nezadovoljno Germanijo ter izjavljal, da ji je na uslugo. Hitlerjeva zmaga pri državnozborskih volitvah na Nemškem je Mussolinijevo pri.akovanje podprla in podkrepila. Zvcze italijanskega fašizma z nemškim niso od včeraj, marveč so se navezale že pred par leti. Hitler se je odpovedal južnotirolskim Nemcem in zato dobil od Mussolinija obljubo, da ga bo podpiral v njegovih nemško-nacionalnih prizadevanjih v mednarodni politiki. Ako bode zadonela iz hitlerjevih trobil pesem o reviziji mirovnih pogodb, o preureditvi nemških državnih mej napram Poljski in drugim državam, ali bo Mussolini od svoje strani podprl in pojačil te zvoke? To bi bila nevarna pesem. In .e bi se zapela ta pesem, bi vprašanje razorožitve, ki s taJko silo trka na vrata posameznih evropskih držav, prišlo v nevarnost, da se ne reši tako, kakor to zahteva gospodarski blagor ljudstva. In ravno vprašanje razorožitve je tisto, kojega rešitev hoče Italija poZuriti. Vsi poznalci Italije dobro vedo, da ta država ne more dolgo vzdrževati oboroženostnega tekmovanja, ker je večalimanj siromašna dežela. Iz tega razloga je Italija že večkrat predlagala omejitev oboroževanja. Kajpada omejitev v okviru italijansko-francoske enakosti. Francija naj bi ne imela več oboroženih sil ne na suhem ne na morju ne v zraku nego Italija. To pa je za Francosko nesprejemljiva zahteva. Tem manj bodo Francozi na to pristali, čim bolj se bo Italija bližala Nemčiji ter jo podpirala v njeni zantevi po enakopravnosti z drugimi državami v vprašanju oboroženosti. Ako pa se ne bo rešilo vprašanje cvrop&ke razorožitve, ne bo Amerika tako lahko pristopna za črtanje ali znižanje mednarodnih vojnih dolgov. In to je tudi točka, katera je za Italijo jako mikavna. V tem vprašanju je Italija zelo zainteresirana. Ima veiike dolgove v Zedinjenih državah, pa tudi neizplačane dolgove, ki jih dolguje Angliji in Franeiji. Potemtakem bi črtanje vojnih dolgov pomenjalo z_«Ita- lijo velik dobiček. Ako je torej Mu9solini vzel vodstvo italijan.ke zunanje politike popolnoma v svoje roke, bo moral premagati še veliko težkoč, predno bo prišel vsaj do delne Izpolnitve italijanskih teženj in zahtev. Na polju zunanje politike je danes težko žeti lovorike. Na njivi mednarodne po< litlke namre. bohotno raste trnje ln osat.