ČASOPIS S PODOBAMI ZA SLOVENSKO MLADINO.
Štev. 4.
V Ljubljani 1. aprila 1832.
Leto m
Velikonočna.
Skalovje 6C lin grob» unije, V potresu pečat odleti; Vzveličar naš od smrti Vstaje, TrepétSe straža in strmi. Odprl ae mu je skalni strop, Iz sebe spet ga ddl je grob : Alelujä, alelujà !
In angel božij zl&tokrüi Tolaži rod Adamov tàin, Da sužnji dnévi so minili. In da je prazen groba hrani. Ker je Gospod premogel smrt, Clovóku spet je Vaj odprt : Alelujà. alelujri!
Kristjanu smrti nij se b&ti, In groba ga ne bodi stràb, Ker spét nam je veselo vstàti,
V	nesmrtuOBt premeniti pràh j Zatorej se radnj srcé,
In üstnica prepevaj lé: Alelujä, aleLujä!
Ostavi, človek! grob mrzköte, Od zmót se loči in pregreh. Ljubezni poln ter poln strahòte»
V	uebó ozrt na zémskih tléb! VzveliČar-Bog nas vabi zdaj, Da z njim vzemimo s vóti ràj :
A lei ujà, alelujàl
Poslušaj glas vesti.
ubožen drvar. Zdaj stanuje v tej koči stara vdova s svojim užž odraslim sinom. V malej, tesnej, nizkej iii priprostoj sobici je odbilo n» starej, lesenej uri ravno jedeuajst pred pčluilne, a gospodinja pripravlja kosilo,
priprost« kosilo, kajti danes je véliki petek, najostrejši post v celem letn za vsacega pravega kristjana. Zdajci se odpró vrata, in na pragu se prikaže čvrst mladenič v lovskej obleki, s puško in lovsko torbico v roci. Po vnaujej podobi je bil zelò oduren ; dolgi lasjé mu so pokrivali čelo in črne oči so mu piamele kakor živ ogenj izpod ujega.
„Bodi Bogu hvala, da si uže tukaj, ljubi moj sin," pozdravila je skrbna mati svojega sina in pristopila k njemu, da mu odvzame breme. „Kadarkoli te ni domi pri meni," nadaljevala je mati. „vselej mi je nekako težko pri srci zaradi tebe."
Sin nekaj zagodrnja, kakor da bi mater pozdravljal, a mati mu spravi puäko in torbo v kot. Ko pa sin sname suknjo s sebe, zavpije mati na ves glas:
„Bodi Bog z nami in sveti križ božji, kaj se je zgodilo s teboj, dragi moj Ivan?" Mati je ugledala krvavo srajco na telesu svojega sina.
„Nu, kaj se je zgodilo?" odgovori jej sin osorno, . kaj neki druzega nego li to, da mi so prišli na sléd in me ranili v roko."
„O moj Bog!" vzdihnila je mati, „ali ti ne pravim vsaki dan, da Bi se poprijel nepoštenega dela, da si vsaki dan v nevarnosti in te vsaki dan lebko smrt zadene!" A tukaj vam moram povedati, da je bil Ivan lovski tat in je po tujih gozdih divjačino streljal.
„Vsacemu človeku je jedenkrat umreti," odvrne jej hladnokrvno sin, „bodi si, da kdo poprej umrè ali pozneje, to je pač vse jedno."
„Joj si ga meni, kako to govoriš, ljubi moj sin! Bog nam ni dal življenja, da ga lehkoumno zapravljamo, nego dal nam ga je v svojo čast in slavo. Piziti nam je torej našega življenja, da si ga kolikor d I j è ohranimo."
„Za svoj lastni užitek, hoteli ste morda reči, ter v svojo slast in veselje, pa za nič druzega; v to svrho živim tudi jaz in kdor koli mi to veselja krati, ta je moj sovražnik."
„Nu, pa mi vsaj povédi, kaj se je zgodilo, da imaš krvavo srajco," vpraša ga mati drugič, ogledovaje mu rauo, katera ui bila ravno nevarna.
„Dobro znale, da je ta čas najugodnejši za lov na divje peteline in zato sem šel na lov. Ali kaj se zgodi? Na kroglo iz moje puške prileti tudi druga krogla, ki me pa ni zadela takč hudo, da bi ne bil mogel bežati za ubitim petelinom. Zdajci zavpije name gozdär, katerega do zdaj nisem niti opazil bil, ter mi reče, da naj obstojim, ako hočem, da mi krvi v žilah ne obustavi, ali jaz se nisem mnogo brigal za njegovo grožnjo, mnogo bolj sem se brigal za lepega divjega petelina. Zdaj poči drugič gozdarjeva puška, krogla me zadene v roko, in tako je lepi petelin prišel drugemu v roke. O jaz neumnež! Bit sem namreč pozabil, da je tudi druga cev moje dvocevke bila nabita,"
„Mčlči," ti nesrečno moje dete; ali ti je morda žal, da nisi svojega bližnjega na življenji poškodoval.
„Glava za glävo, življenje za življenje, to je in bode vedno moje načelo!"
„In ravno to je, česar se jaz, uboga mati, toliko bojim, kajti dobro vem, da se nečega dnè ali domóv vež ne povrneš, ali pa, če se povrneš, vrneš se kot ubijalec."
„In temu ne boto vi krivi, mati: kajti to, kar se navadno ubojstvo imenuje, v tacem slučaji je treba obrambe, in moj prijatelj Andrejec mi je užć toli-
kokrati pripovedoval, kako bi njega u U davno ne bilo, ako bi se ne bil držal tega načela ter bi se ga ne bil tudi poslužil nad pokojnim gozdarjem."
O da bi mi bilo vsaj mogoče te iztrgati iz rok tega hudobnega in pregrešnega človeka Andrejca, kateri ne pozna v celem letu nobenega praznika, temveč vsak dan opravlja svoje vsakdanje pregrešno rokodelstvo! — In ali si pozabil, da je danes veliki petek? Mar nisi vsaj danes mogel pustiti puške v miru?"
„Nikar mi mati ne govorite taki na srce, vsaj znate, da uisem več otrok; lovcu je dan in noč, svetek in petek, vse jednako."
„Krščanskemu lovcu ne, temveč brezbožnemu loven," odvrne mu mati s solzami v očeh. „in ravno zato ga Bog zapušča, kakor je tudi tebe zapustil, moj grešni sin."
„Mati, vi tako govorite, ker še verujete v bodoče življenje; naj vam bode ta prazna vera, nu jaz v to ne verujem, ter se ne bojim nikakeršnega nevidnega gospodarja, niti Bogi samoga; jaz se bojim le tega, da bi me ne dobil v svojo pest gozdar, katerega vidim, a nevidnega sodnika mi niti mar ni!"
„O nezaslišane brezbožnosti !" zavpije, mati s tresočim glasom, „ali te je kaj tacega učil tvoj rajnki oče, ali mar jaz, tvoja nesrečna mati? Gotovo da ne; marveč čni zloglasni Andrej ee. ima na svojej vésti propad tvoje duše. On, ki je v grehih osivel in se postiral. ou in noben drug te je takč pokvaril, da se zdaj po noči klatiš po tujih gozdih ter pobijaš divjačino, hodeč po stézi svoje lastne pogube. Pošten človek z molitvijo začenja in okončuje svoje delo, a ti si zadušil v svojem srci poslednjo iskro do bogoljubnega življenja, do vere in postav božjih, in jaz slabotna žena moram s prekrižanima rokama gMtò, kako se mi sin, uwje jedino 4ete, 'i vsarim inevom gWboteje i» globokeje potiplja v globočioo prokletstva in hudobije." To rekli, začne uboga uiati britko jokati.
„Mati, ulolnžite se!" reče siu z nekoliko bolj nežnim glasom, „naj me stoji, kar koli hoče, pozneje hočem pametnejši biti, ali pa konec storiti svojemu življenju. Za zdaj mi je pa še vedno glavna skrb, da veselo živim, ker mi Ijudjé živimo na tej zemlji samo jedenkrat, in zakaj bi se tudi povoljno ne naužili tega življenja ! V bodoče življenje nimam nobene vere, in kdo mi je tudi porok, da bode ondu lepäo in boljše ?"
„Jezus Kristus, sin božji, ki je za nas na svetem križi umrl in tretji dan slavno od mrtvih vstal" — odvrne mu za sveto stvar zavzeta mati s krepkim glasom ; „njegovo vstajenje nam je porok za naše prihodnje življenje, in tudi mi bodeino, kakor bilka iz semena, kakor dan iz temue noči, kakor vzpčmlad iz zimskega spanja in mrtvil« zopet k novemu življenju vstali."
Ivan migne z ramami, rekoč; „Vse to sem tudi jaz uže slišal v šoli, ali da bi vse to tudi verjel, k temu mi manjka notranjega glasu, ki bi mi bil porok, da je človeška duša nenmrjoča."
„Vsemogočni Bog naj se te usmili, nesrečni človek! Njegova milost naj obsije tvoj um, da bi se prepričal in spoznal, česar nočeš verovati," to rekši, otide žalostna mati za svojimi opravki, a Ivan si v tem izmije in obveže rano.
n.
Ko je mati skuhala in na mizo prinesla kosilo : prežgano juho in hlebec kruha, potegne Ivan iz lorske torbe velik kos pečenke in bokal vina, ter oboje postavi na mizo.
„Vìi zopet si pozabil, da je danes veliki petek," opominja ga skrbna mati; „dober kristjan na to dan ne j<5 nobenega mesi, a zdrav in krepek mladenič, kakeršen si ti, zdrži se tudi lehko vina, katero se na takoäen dan samo bolnikom v okrepilo dopušča."
„Kaj vam pade na um," odvrne jej Ivan, „mi živimo tukaj v samoti, in nihče nas ne vidi."
„Oe nas ne vidijo ljudjé, vidi nas Bog," odgovori pobožna žena, „in to je vender zelò majhena žrtva, ki jo darujemo predobremu Bogn s tem, da svoje grešno telò nekoliko pokorimo — v resnici ■ majhena žrtva proti óniin neizmernim bolečinam, ki jih je njegov jedini sin na lesu svetega križa za nas prestal. Zakaj bi tedaj na ta dan tudi mi vsaj nekoliko ne zatajili samega sebe in ž njim čutili njegovih bolečin na sv. križi ?"
„Jaz ne želim vaših naukov, mati, pa pustite tudi vi meni, da dela®, kakor si jaz mislim po svojej zdravej pameti." To rekši vsede se za mizo ter prav po junaško obira mrzlo pečenko in pije vino, a uboga mati v tem srka prežgano juho, v katero si je skorjico suhega kruha udrobila. Malo sta se med kosilom razgovarjala. Ko pa odjésta, reče Ivan :
„Mati, ali imate popòlndne kak opravek?"
„Sla bom v faro, da obiščem grob našega izveličarja," odgovori mu mati.
„Ravno prav, toliko laže bodete uslišali mojo prošnjo."
„Rada, samo povedi, kaj želiš."
„Andrejec je ustrelil danes velicega jelena, a nisva ga mogla odnesti, ker je naju ugledal gospodir ter je za nama pognal tudi svoje ljudi ; zatorej sva jelena skrila, da ga popòludne odneseva in si ga razdeliva. Jelen leži za veliko pečino blizu ònega kamenitega križa, užč veste kje. Pojdite torej s | košaro tja, in vzemite za dom dobro pečenko; kar ostane, bomo nžč na drug kraj oddali."
Mati je uslišala sinovo prošnjo, da-si nerada ; nu bala se je še večjega zli, posebno tega, da bi si njen hudobni sin ne najel tujih rok v svojo lastno škodo.
Ivan popivši cel bokal vina, postane zaspin in len, zatorej se potegne v bližnjej čumnati na postelj, naročivši še poprej materi, da ga naj za nekoliko časa zbudi, ako bi znabiti zaspal. — Mati mn to obljubi in otide po svojem opravku.
Za dobre pol ure zasliši se v čumnati ječanje in britko vzdihovanje. To je slišala mati ter je jela poslušati. Zopet vse omolkne. Mati vzame košaro ter se napravi na pot. Ali čnj l zopet òno čuduo ječanje s kratkimi presledki. — Veliko vpitje, in potem globoki, težki vzdihljeji prizvali so mater v čumnato.
Ivau je trdo spal, ali na licu se mu je brala bolečina, krčevito so mu se napele žile in mrzel pOt ga je oblival.
„Ivan, Ivau, kaj ti je ? zbudi se!" vpila je skrbna mati čvrsto ga rnkajoč.
Ivan se hitro vzdigne, vprè svoje odi v mater, pogleda na okno, ter vpraša : „Ali se je zopet zjasnilo?4
Ves čas za tvojega spanja ni bilo niti najmanjšega oblačka na nebn, a ti si težko ječal in glasno si vpil, ter sem mislila jaz uboga mati, da te kaj bob' ali muči."
Ivan teróè si pčt z obraza stresel je z glavo. „Mati," reče naposled, „vi s svojimi nauki in krčmar s svojim ponarejenim vinom zmedli ste mi možgane v glavi takó, da sem imel zelò bude in težke sanje. Kri mi še zdaj po žilah blodi. Oujte tedaj ! Zdelo se mi je, da stojim na visocem hribu v popolnoma neznanej mi deželi. Z visoke gore sem gledal v lepo pokrajino, razprostirajočo se v gorekem znožji — v krasno in divno okolico, kakeršne še nikoli nisem, in je tudi gotovo nikoli videl ne bodem. Ali nisem se dolgo radoval te krasote. Solnce, katero je iz začetka prekrasno sijalo, zakrili so črni oblaki in grobna tišina je nastala. Meni je bilo takó tesno pri srci, da vam tega popisati ne morem. Oči se mi ustavijo na nekej prekrasnoj ogradi, okoli katere je vrvela velika množica ljudi. Naposled se je jelo ljudstvo pomikati in sprevod se je začel, h kateremu se je pridružilo še več ljudi, in šli so skozi velika mestna vrata vèn na prosto polje. — Sprevod se pomika na hrib. Ko so bili užč vsi izvan mesta, ugledam v sredi ljudstva ubozega človeka, pritisnenega pod težo velicega križa, zelò utrujenega in od vseh strani zasramovanega."
„Vsemogočni Bog!" zavpije mati, „to je bil naš odrešenik, Jezus Kristus sam. katerega so peljali iz Jeruzalema na goro Kalvarijo."
„Ko sem ugledal ta meni se približajoči sprevod," nadaljuje sin, „hotel sem pobéguiti, ali — zamän! bil sem kakor pribit na zemljo ter se nisem mogel z mesta ganiti. — To je naredilo vino, ki mi je v glavo udarilo, ter sem si v sanjah vse živo predstvavljal, kar sem nekdaj bral v sv. evangelji. — liavno pod menoj, kakor da bi se ta žalostna predstava zaradi mene vršila, slekli so Jezusa in ga na križ položili. — Vsak udarec klidiva, s katerim so. Kristusa na križ pribijali, segel mi je globoko v srcé ter sem tudi jaz čutil bolečine. Ali strašnejši od vseh teh muk je bil pogled razpetega. Oči — še nikoli nisem videl tak6 govorečih oči — bile so v mene uprte, kakor da bi mi očitale, da sem tudi jaz kriv tega strašnega Kristusovega trpljenja. — A trinogi, kateri ga so tako grozovito mučili, zrli so s posmehom in zadovoljnostjo v mene, kakor da bi mi hoteli reči: „Tvojo voljo izpolnn-jemo!" — Mati, to so bile strašne sanje."
„O moj sin ! Bog daje večkrat ljudčm sanje, da bi je od greha rešil ; dobrim in takim Ijudém, ki imajo čisto vest, daje ugoden počitek s prijetnimi sanjami, a hudobne ljudi Bog tudi v spanji kaznuje in preganja."
Matere niti pogledavši nadaljuje Ivan : „Ko so povzdignili križ, začelo se je novo trpljenje za mene. Ok<5 razpetega odrešenika je bilo zopet obrneno v mene; ta ostri pogléd mi je sušil mozeg v kostéh in srcé me je peklo kakor živ ogenj ; kakor podnevni solnčui žarki prodiral mi je bolj in bolj v globočino srca ter mi je delal tako tesnobo, da sem začel vzdihovati. Zdajci nastane nenadoma strašna tmina, silni grom prekine grobno tišino in zdelo se mi je, kakor da hi slišal glas : „Ti si ga razpel na križ !"
Ul>oga mati se je tresla po vsem telesu, in po licih so se jej vdrle debele solzé. Prijela je sina za roto in mu rekla: „Daj Bog, da bi poslušal ta glas svoje vesti. Lastna vest ti je naredila te sanje. Ti si razpel našega izveličarja na križ s svojim brezbožnim življenjem, in ker tega nočeš pripo-znati, očita ti tvoj notranji glas tvoje grehe. O daj, poslušaj ta glas, ti nesrečno moje dete !"
„Vi to dobro znate, mati," reče jej sin, „da s tacimi rečmi še nikoli niste nič opravili pri meni"
„Neumneži so, ki verujejo v take čenčarije in se bojé svoje vesti. Vsak človek si izbere svoj stan po svojej volji in naravi. Ako li kdo to, kar sem si jaz izbral hvali ali graja, to mi je malo mar ; jaz grem svoj naravni pot in malo me briga, ali storim sebi kaj dobrega ali slabega."
„Nn sam si priznal, da so te tvoje sanje zelò ganile!"
„In kakč bi me ne ? — V sanjah Bem se tudi jaz bal, ali zdaj sem zbujen. ter ne poznam nobenega strahi — Ako bi ne bil izpil toliko vina, in da bi mi vi ne bili dajali toliko nepotrebnih naukov pri kosilu, gotovo bi bil ravno tak<5 dobro spal, kakor drugekrati. — Nu bodi si temu, kakor mu drago, ne govoriva dalje več o tem."
To rekši, vstane, obleče suknjo in otide. A mati s solznimi očmi, mo-lijoč se k Bógu, poišče košaro in otide za njim.
in.
Nesrečna mati vdova si tolšži revno srce na grobu našega odrešenika, ter iskreno moli, da bi se neskončno dobri Bog po zasluženji svojega danes na križi razpetega in umršega sina usmilil njenega izgubljenega sina.
Žalostno je stopala s košaro v roci proti čnern kraji, katerega jej je sin Ivan povedal, ter je pretekla sina in Andrej ca Vsedši se poleg kamenitega križa, vzame evangelje, da bi še jedenkrat prebrala trpljenje Gospodovo.
Gromovit pok iz puške in težko zajéfanje ustrašijo ubogo ženo, da vstane in se trese kakor šiba na rodi. Neka črna slutnja se polasti njene duše.
„O Bog ! morda je mojega sina zadela ta krogla," bila jej je prva misel ter pohiti proti <lnem kraji, od koder je slišala ječanje.
Komaj je nekoliko korakov storila, ugledala je človeka, ki je s težkimi koraki skozi gosto grmovje proti njej stopal.
Vznemirjeno srcé jej je silno bilo in poprejšnja slutnja se je še bolj polasti, da se je v obližji nesreča prigodila. — Hitro stopa dalje.
Koraki se jej bolj in bolj približujejo, in zdajci stopi iz goščave Ivan noseč na ramah svojega tovariša Andrejca, starega grešnika, ki se je ves bled in prepaden čvrsto držal okoli vratu močnega mladeniča.
„Mati, idite hitro v vas po duhovna, a jaz hočem v tem ranjencu obvezati rano."
Prestrašena žena je takčj viđela, kaj se je dogodilo, ker tacega dogodka se je vedno bala. Niti besedice ne izpregovorivši hitela je po duhovnega gospoda.
Ivan položi svojega starega tovariša na zemljo, položivši suknjo pod njega. Nu, naj povemo, kaj seje zgodilo. Gozd&r jima je prišel na sled,
ravno ko sta hotela zjutraj ubitega jelena na vdrnejši kraj odnesti. Bazdra-ieni Andrejec se takoj posluži svojega orožja, ali ta pot brez vsega uspelih tiozdiir, ne brineč se za nikogar, sproži puško vanj, ter ga smrtno rani. Da-si je gozdär sam bil, in Ivanova puška dobro nabita. vender ni Ivan mislil v tem trenotku na nič druzega nego na to, kako bi svojega starega tovariša spravil v varno zavetje in mu, ako mogoče, pomagal. Ker sta lia take dogodke bil a reduo pripravljena, zato sta imela v priprari rse potrebne stvari za obvezovanje ran, in Ivau je bil zdaj ranocelnik.
„Čudiš se temu, kaj ne, Ivan," reče Andrejec, „da želim duhovnega gospoda? Ali življenje moje je na konci, to jaz dobro čutim."
Ivan je ves osupel stal in poslušal.
„Kadar človeka življenje zapušča, zapuščajo ga tudi zulöte in strasti,'' nadaljuje starec, „a v smrti je resnica; zato pa želim popraviti, kar še po' praviti morem.
„Pusti take sanjarije zdaj na strau," tolažil ga je Ivan. „ter glédi rajšć na to, da si z nepotrebnim natezanjem duhä äe bolj ne pokvariš svojeg;! zdravja."
„Jaz ne ozdravim nikoli več, ter želim samo to, da bi mi bila vest zdrava, želim, da bi vsaj jedno dobro delo storil v svojem življenji, in da bi mi bil večni sodnik milostiv."
Osupnen ga je gledal Ivan nekoliko časa, potem ga je vprašal: „Mar ti veruješ v nenmrjočnost človeške duše in na večno življenje?"
„Verujem," odvrne mu Audrejec s ponosom in z nekacim vzvišenim glasom, „verujem vse, odkar mi je krogla zadala smrtno rano. Ali veš, kaj me najbolj prepričuje o neumrjočnosti človeške duše ? Moja vest ! Ali ma>' misliš, ako bi duša ne bila neumrjoča, da bi se mi kesali svojih grehov iu hudobnih del ? Naša vest je oua tesna zveza, katera se od uas nikoli 110 loči, niti v večnosti ne ; pa naj bi tudi spala. kakor moja. ves čas našega življenja, prebuditi se mora, ako poprej ne, vsaj ob času naše smrti. kadar prehajamo iz tega življenja v večnost. Takrat najbolje čutimo, kako se boji stopiti na čili svet zaradi težkega bremena naših grehov. Moji grehi me bolj peki! in mučijo nego skeleča rana 11a mojem telesu I"
Ivan nehoté sklene roki in nagne težko glavo na prsi.
„Ne žaluj po meal, mladi prijatelj moj I Ti imaš še dosti časa preživeti, in ravno ta najina ločitev je začetek tvoje sreče in tvojega dušnega blagostanja. — Ali da to dosežeš, treba je, da veruješ vse to, kar ti v tem zadnjem trenotku svojega življenja povem. — Jeden je vsemogočni Bog, katerega pravična roka me je danes zadela, mene nevórnika, kateri sem njegov sveti dan danes takč grdo oskrunil ; ali trdno upam, da me bode sodil po svojej ve-likej milosti, ker sem prepričan, da si je ravno mene izbral, da tvojo odpadlo in propadlo dušo zopet k njemu pripeljem. In jaz to tudi storim s tem, da te opozarjam na čnega, katerega sem jaz še nedavno tajil."
Ivan je vedno bolj poslušal. V prsih ga je nekaj tiščalo, ter ni mogel niti besedice izpregovoiiti.
„Deset svojih življenj bi rad dal za čno jedno samo, katero sem v svojej mladosti uničil; kakor vroča žrjavica, kakor strnpena kača muči me vest za to hudodelstvo zdaj v poslednjih trenotkih mojega življenja. „Daj
zdaj odgovor," kliče mi vest, ker na <5nem svetu se deli zasluženo plačilo." Zato, zato, ljubi moj prijatelj, duša bode, duša mora na véke živeti!"
V tem pride duhovnik, ravno Se o pravem času, da se je spokornik Andrejec Še mogel izpovedati svojih grehov in prejeti sv. režnje telo kot popotnico v večnost. Komaj da je vse to opravil, pade v popolno nezavednost. Še jedenkrat vprè svoje umirajoče oči v podobo križanega izveličarja, potem globoko vzdahne ter — izdihne svojo duäo.
Zdaj se raztopi led v Ivanovem srci. Z debelimi solzami v oččh in na veliko veselje svoje matere, stori obljubo, da se hoče pokoriti in zapustiti svoje grešno življenje. Cestiti gospod duhovnik, kateremu je Ivan pod milim nebom svoje grehe z največjim obžalovanjem obstal, vzdigne klečečega spo-kornika, ter mu ponavlja <5ne tolažiine besede Kristusove, katere je Ivan tolikokrat už0 poprej slišal v šoli in cerkvi, namreč besede: „Večje je veselje v nebesih nad jednim grešnikom, ki se spokorf, nego nad devet in devetdeset pravičnimi, kateri pokore ne potrebujejo."	* * »
Vigred se budi.
S priródo se radüj ; Pozabi vse trpénje! Zdaj vrača sc iivénjo Ker vigred se budi.
Čuj, vigred se budi! Cvetó, lepó diše
O srce! poskakuj.
Cvetlice vrh zemlje. Cvetlice, le cvetite, Z menój se veselite, Ker vigred se budi.
Čuj, vigred se budi! Igrà se pòtok spet,
Poprej zakovan v lud. In leder je kàj grmičku. Oznanja drobna ptička. Da vigred se budi.
Čuj vigred se budi ! Zelen je vrt in log, Zeleno vse okróg ; Na véji kós prepéva, Skorjànec žvrgolćva, Da vigred se budi.
Čuj, vigred se budi! Izgini vsa bridkost.
Kraljuj povsod radost. Ki méne je v zdramila, To p&<m mi vdehaUa, Ker vigred se budi.
T. B.
1
Ošabno dekletce.
atarinka in Ljudmila ste skupaj hodile v Solo, bili ste si tovarišici celih dosest let. Ali zdaj je nžč mesec dni, od kar ste šolo zapustile. Katarinka % je bila hči ubožnega vrtaija, a Ljudmila hči bogatega trgovca. Jiati so ( Katarinko domd imeli, da jim pomaga v kuhinji in pri šivanji, in res je bila Katarinka vrla in pridna deklica, ki je bila materi pri vsacem delu na pomoč. Vsa drugačna v tej zadevi je bila trgovčeva Ljudmila. Njej ni bilo obstanka domà ; po ves dan se je sprehajala s solnčnikom v roci ter je prav
očitno kazala svojo ošab-nost s tem, da je z zaničevanjem
svoje nekdanje tovari-Sice, ki so bile ubožnega stami.
dne se je še-tala po trgu, kakor da bi bila užč odrasla gospodična. Takó po cesti idoč, ugleda na vežnem pragu vrtar-jevo Katarinko. Katarinka jo prijazno pozdravi, rekoč:
„Ljudmila, kakó si? IM dolgo te nisem videla." - Nató Ljudmila: „Veš kaj, Katarinka ? To bi te prosila, da me drugič nikoli več ne nagovoriš , kadar bi me pot mimo tebe nanesel. Saj znaš, da si ti ubozega vrtarja hči, a jaz imam bogate roditelje in mojemu stann bi zelò škodovalo, ako bi me videli ljudjč s teboj
govoriti. To je, da sve sknpaj v šolo hodile, in sve se poznale, ker sve morale skupaj v jednej klopi sedéti. To mi je bilo pač večkrat zelò liudó, ali zdaj — zdaj je vse drugače ; učiteljica nima zdaj nič več z menoj opraviti in jaz sem sama svoja. Zatorej prosim te, ne pozdravljaj me, kadar grem mimo tebe, saj znaä, da je velik razloček med siromakom in bogatinom."
Katarinka: „Dobro znaš Ljudmila, da te imam rada, rajše nego li samo sebe; tvojo željo ti tedaj rada izpolnim in ti želim, da bi srečna bila, srečna ves čas svojega življenja!"
Kdo vam se bolj dopade, otroci ? Priprosta Katarinka ali ošabna Ljudmila ?	_ t.
Grožnja.
Jyimnu oče niso dali novcev, da bi ran bilo moči iti na somen]. „Kuje iS doma ostani in delaj; denarja nemam na preostajanje, da bi ga ti trosil
^ po svetn," rekli mu so.
Te besede silno razkačijo jeznaritega Šimna. Očetu daje najgrše psovke, premetàva stole, Ioputa z vrati a zraven se roti, preklinja in grozi, da se bode ustrelil.
Vedno 8e jezno godrnjajoč obstane v hišnih vratih. Vaški lovec, stanujoč Simnovej hiši nasproti, obišče ga s puško na rami ter ga prijazno s seboj na lov povabi, rekoč: „Po večkrat si uže dejal, da bi rad streljal, ker Se nikdar nisi, hajdi danes z metto} !u
Šimen vesel sprejme ponudbo. Med pogovori o navadnih rečeh dospčta v gozd. Blagodejni hlad, dehteč od jelševja, ohladi Šimnu kri. Kar ga naglo ustavi lovec, s prstom pokazavši na veverico, čepečo na drevesu tik debla. Podi mu puško, rekoč : „Ob muhi dobro pomčri na žival, iiàpiii petelina in — ustreli."
Počasno prime Šimen za puško. Podržavši jo v roci, pravi: „Ali kaj hudo strese?"
„Skoraj nič," odvrne mu lovec, „kar sproži, če ne, uide veverica."
„Pa puška bi se znala raznesti," reče Šimen obotavljajoč se.
„Brez strahtì bodi," daje mu lovec pogum.
Šimen drži puško. Zdaj jo pomèri, zdaj jo zopet opusti. Koka mu se trese, srce mu močno bije.
Nato pravi, od sramotp povesivši oči v tla: „Ne bom streljal, ne. Ni ti puško !"
Tli vzame lovec puško. Pogleda tovirišu bistro v okrf ter mu reče : „Šimen, pred kratkim si se grozil, da ustreliš samega sebe, a zdaj se bojiš izprožiti puško, pomérjeuo na ono skočno živnlico. Koka se ti trese, ko puškino kopito upiraš ob ramo. Kaj bi še le bilo, da se železna cevka tišči tvojih prsi? Tvoja kletev in grćžnja pač nema druzega narnéna. nego da ž njo jeziš očeta, žališ mater in sebi grdiš lice pred svetom. Lehko spoznaš, kako neosnovano, uepodprto in nepremišljeno je vse tvoje govoričenje in grožčnje, kadar ti od jeze vrč kri po žilah. S tacila védenjem in govorjenjem samega sebe smešiš in grdiš ter se nepriljubljenega delaš Bogu in Ijlldém."	Jot. Bradiitm.
Pomazana suknjica.
fijl^iučku so oče na somnji kupili dvoje krtač. „To bodeš imel. da si suažiš in likaš ž njo oblivalo ; čno da si izprašivaš obleko," dejali so ¥ oče prišedši iz mesta. A Tinček jih ni ubogal. S krtačo, ki so mu jo kupili za snaženje obleke, prepogostoma si je likal črevlje, ker so se rajše posvetili, nego li, da bi jih drgnil s črevljarico.
Prišel je dan, ko je imel Tinče iti k birmi. Oče so v ta namen nalašč kupili pri mestnem prodajalci lepe, belkaste tkanine. Taka obleka se je našemu Tinčku kaj lepo podajala.
TTSé stoji ves opravljen. „Le malo počakaj," pravijo oče, „pojdem po kuma. Tačas si pa suknjico osn&ži: glédi. tu se je drži pajčevina." Oče otidejo, a Tinček v naglici prime za krtačo in oddrgne prah in smeti.
Jfato pridejo oče s kumom. Stopivši k dečkn, zagledajo, da je suknjica počrnjena. „S čim si pa obrisal pajčevino 't" vprašajo ga osupeli oče.
„Z 6no le krtačo, ki ste mi jo kupili za znaženje obleke," pravi Tinče. Oče primejo za krtačo ter zapazijo, da je mokra ođ črnega Tikàla. „Saj sem te opominjal," dejč oče, „da s to ne smeš drgniti obiitali, a ti me nisi ubogal. in zdaj imaš oblačilo pomazano."
Tu stopijo mati v sobo. Skušajo izdrgniti črne pege iz bele suknjice, a ne gre. „Glédi Tinče, dostavili so slednjič, „danes si z nepokorščino um»zal si oblačilo; pàzi, da si v prihodnje, očetovih opominov ne slušajoč, ne po-črniš svoje dušne čistčte !"	jot. GmdAian.
Zgodovinsko - mestopisni obrazci.
(Spisuje P. F. H.) III. Loka.
IJySfeake dve uri hodi proti jugozahodnej strani od Kranja ob vznožji po-
¥ gorja, katerega delate seijska in poljanska dolina, razprostira se prijazno mestice Loka. Od tod se popotniku odprè prekrasen razgled po ravnini tjl do sinjih gor, ki se vlečejo ob Koroškej in Štajerskej meji. Pri mestu sprejme Sora Poljanščico ter hiti dalje po prijaznej okolici do Medvod, kjer se združi z bistro sestro Savo.
Svoie imé je dobilo mesto po kraji ; loka namreč znači ravnico ob kftkej reki ali potoku. Ker so si prebivalci postavili selišča na loki, zvali so kraj „Loka." Leta 973. pa je podari! rimsko-nemški ce.sar Oton IL ta kraj in okolico frižinskemu školu in mejnemu grofu koroškemu Abrahamu, ki je bil po rodu Slovenec. Vsled tega je kraj dobil ime Skofja Loka.
Ostala je Loka frižinskim škofom do začetka 19. stoletja Po Liinevillskem miru pa je prišlo posestvo frižinskih škofov po Kranjskem kot državno imetje pod avstrijsko cesarsko hišo.
Omenjeni frižinski škof Abraham (957—9911 j« za slovensko slovstvo jako znamenit mož. Kot višji dušni pastir je obiskoval svojo podložne du-bovnije ter ljudstvo učil v materinem jeziku po Korotanu in Kranjskem, ter jo potrebne molitve zapisaval v knjižico. Takč nam je zapustil najstarejše spomenike slovenskega jezika. — Ko so bili 1803. leta na Bavarskem odpravili samostane in odnesli njih dragocenosti v Monakovo, jeli so preiskovati tudi književne zaklade. Pri tej priliki so se našli med knjigami frižinske knjižnice trije slovenski spomeniki v knjigi „vademecum" škofa Abrahama. Vsebina prvemu in tretjemu je očitna izpoved, kakor se moli pred izpovedjo iu po izpóvedi, a drugi je kratko opominovanje za pripravljanje k izpčvedi. Ti frižinski spomeniki škofa Abrahama nam izpričujejo, da je bil slovenski jezik že v onih časih naobražen.
^•ai VOHAMO ynj«. -vfsa ^Hswaf. s» si&^ajwsisa V&tarcti "stoyi ^SSÄ. katerega so sezidali frižinski školje. Tu so stanovali njih namestniki, ki so

oskrbovali škofijska posestva. Morali so biti le domačini, a v 17. stoletji in pozneje so pošiljali navadno le Bavarce za namestnike v Loko. A često-krat so tn ostajali tudi frižinski škofje sami. To nam svedoči slučaj, da sU, tukaj umrla dva škofa nesrečne smrti. Leopold pl. Saumburg, ki je bil 37. frižinski škof, postavil je preko Sore umeten most. A nesreča je hotela, daje 5. avgusta 1381. leta jezdeč na izprehod, padel raz most v Soro in utonil. Njegovi ostanki počivajo v nunskej cerkvi. — Nekaj let pozneje se je zgodilo strašno zločinstvo v gradu. Ko je bil namreč mesto škofa Degen-harda izvolil papež Krškega škofa Konrada pl. Hebenstreita frižinskim škofom, bival je ta na svojem posestvu v Loki. Imel je 5000 zlatov imovine pri sebi. Njegovi grajski služabniki, hlepni po novcih, zakoljejo z nožem nesrečnega moža 1412. leta ; njegovo mrtvo truplo pa zagrebó na vrtu. Pozneje je njegov naslednik škof Nikodem zaukazal izkopati truplo nesrečnega na vrtu ter ga pokopati v rakvo v farnej starološkej cerkvi 1430. leta kakor kaže spomenik in nadgrobni napis.
Leta 1317. je frižinski škof Konrad III. utrdil mesto; a koncem 14. stoletja ga je škof Bertold pi. Wehingen obdal z miičnim obzidjem. Popolne mestne pravice s svojim sodništvom je Loka dobila še le koncem 15. stoletja. Leta 1497. je namreč cesar Maksimilijan I. iz Hala dovolil mejnemu grofu in frižinskemu škofu Rupertu, da sme imeti v Loki za svoje podložnike lastnega sodnika. S tem privoljenjem so postali Loka in podložniki frižinskih škofov neodvisni od cesarske sodnije v Ljubljani. Imeli so škofje neomejeno sodniško oblast nad svojimi podložniki. Pod njih sodniško oblast je pripadala Loka, Železniki in okoli ležeče vasi z nad 25.000 prebivalci. — V dau 2ö. marca 1511. leta je hud potres razrušil grad. Eupertov brat in naslednik Filip je na razvalinah starega gtadii v letih 1511—1527. sozidal sedanji grad ; vender se je tekom časa v gradu muogo prezidalo. Leta 1723. je bila blagoslovljena kapelica v gradu. Dandanes so v njem cesarski uradi.
V	silno davnih časih je stal tudi v pogorji, ki se za mestom razprostira, grad Loka. V sredi lì. stoletja je bilo še videti z grmovjem in drevjem zaraščene razvaline ónega gradii. Tu so gospodarili v 13., 14., in 15. stoletji mogočni loški gospodje, katerih imena se čitajo po raznih starih letopisih in listinah. Okoli 1260. leta se nahaja Bertold Loški ; njegova hči Adelajda se je omožila ónega leta s Friderikom Ortenburškim ; 12(55. leta je bil Konrad Loški kranjski vicedom. Slednji iz te plemenite rodovine se je zval Gal; bil je 1446. leta gvardijan minoritov v Ljubljani.
V	mestu je ustanovil 1358.1. kamniški župnik Otaker pl. Glogovič žeuski samostan sv. Klare, ki pa je bil 1782. 1. odpravljen. Potem se je izročil nunam sv. Uršule, ki se pečajo z odgojo ženske mladine. L. 1458. je požar samostan vpepelil ; samostanska cerkev je bila blagoslovljena in posvečena 1669. lota.
Začetkom 16. stoletja je bil v mestu ustanovljen tudi vikarijat : 1804.1. pa je bil vikarijat povzdignen v faro. Farna, gotiška cerkev sv. Jakopa je bila sezidana 1532. leta; — a že davno poprej — že 1293. leta se omenja cerkev sv. Jakopa v Loki.
Tudi razno katere nezgodo so zadele mest«. L. 1458. ali kakor nekateri ménijo 1451. je J. Vitovic, vojskovodja Celjske grofinje, ki je bila vdova, napadel Loko ter jo obvladal. Oropal je mesto ter dobil v roke mnogo blagi in
norcev; potem je mesto zažgal. da ni ostalo drnzega nego knp razvalin. — Mnogo kvare je mestu napravil požar 1660. 1. v dan sv. Jan. Krstnika in pa 1698. 1., ko je pogorelo nad 60 hiš. — Knga je mnogo ljudi pomorila 1582.1.
Kapucinski samostan je bil sezidan 1706. leta. Pred tem časom so hodili očetje kapucini nad <iO let iz Kranja v Loko izpovedovat in oznauovat božjo besedo vzlasti o postnem času. Mestnim očetom se kapucini takó prikupijo, da sklenejo jim v mestu samostan postavili. Ko iščejo primernega prostora, domisli se neki star mestni sovetovalec in bivši sodnik Matija Ćere, da je v svojih mladih letih slišal o oporoki 1647. leta umrlega Sebastiana Lu-kančiča, ki je bil zapustil vse svoje imetje v ta namen, ko bi se kdaj zidal samostan. A do tega časa je imel nunski samostan sv. Klare njegova posestva. Po dolgem iskanji se je našla oporoka v mestnem arhivu. Vsled tega je nastal prepir med mestnimi svetovalci in nunskim samostanom. Slednjič se pobotajo takč, da samostan izroči le posestvo „pauragarten" za zidanje. V dan 13. avgusta 1706. leta je izročil omenjeni prostor Jože Anton Evzebij pl. Halden, stotnik in namestnik frižinskih škofov, očetom kapucinom. Zidanje je tako vrlo napredovalo, da so se že 7. septembra čnega leta preselili v samostan iz hišice poleg cerkvice presv. Trojice, kjer so bivali do tega časa. Leta 1707. v dan 28. aprila pa se je vložil temeljni kamen za cerkev v pričo brezštevilne množice pobožnega ljudstva, kateremu je pridigoval loški župnik Andrej Hudačut. Radodarno ljudstvo je donašalo potrebne tvarine za zidanje in pomagalo, „da je kar mrgolelo delavcev, kakor mravelj na mravljišči, ki ga razkoplje!," pravi dotično poročilo. Leta 1710. je arbidijakon Janez pl. Flachenfeld blagoslovil cerkev. 1713. leta pa ljubljanski škof pl. Kaunic posvétil.
Takäj poleg mesta je „Stara I.oka" ali „pri fari." Ta je brez dvoma najstarejša fara na Kranjskem. Kakor pripoveduje ustno izročilo, oznanoval je na kraji, kjer stoji zdaj farna cerkev, že v sredi prvega stoletja krščansko vero sv. Hermngora. Sv. Marka ga je poslal na te kraje oznauovat sv. evan-gelje. To ustno izročilo nam potrjuje tudi starodavna kapelica sv. Lavrencija, ki je pred sto leti še stala na sedanjem pokopališči. Ker je pa bila že zeli razpadla, podrli so jo 1784. leta. — Že 1074. leta je Sighard grof Plain, oglejski patrijarh, podaril Elenbardu, 19. frižiuskemu škofu, več posestev po Kranjskem ter mu potrdil patrouatsko pravico staroloJke fare, katero je 1355. leta papež Klement VI. združil s stolno frižinsko cerkvijo matere božje. Staroločanski farani so si 1863. leta postavili mesto stare, razpadle cerkve krasno novo hišo božjo v bizantinskem zlogu, ki je bila slovesno posvečena 18H5. leta na roženkransko nedeljo.
V davnih časih so frižinski škofje po okolici naselili podložnibov iz Nemčije. Mejni grof in frižinski škof Emibo je poslal okoli 1283. leta svojih podložuikov iz pustrske doline v Tirolih v te kraje, da bi temne smrekove gozde iztrebili in tla obdelali. Naselili so se v Bitnjah (velikej visi med Loko in Kranjem) in pa v Sorici. V Sorici so si po nekaterih vaséli Se ohranili svoj jezik. Do denašnjega dné se je pri njih ohranil običaj, da pošiljajo darov proštijskej cerkvi v Iuhenu.
Mesto ima sedaj kacih 2300 prebivalcev, ki se živč ob obrtu, trgovini pa tudi s poljedelstvom. Vzlasti cvetè po okolici platnarija. Za promet skrbi Rudolfov! železnica, ki veže Loko z Ljubljano.
Prirodopisno -natoroznansko polje.
Bobe r.
Matite se. otroci, ako mislite, da je bilo v našej domovini vedno taM. kakor je danes. Ondo, kjer vidite zdaj lepa iu bogata mesta, prijazne vasi, obdane z zelenimi trainici in plodovitim poljem, ondu. koder se pasč denes črede ovac in koder drdrajo parili vozovi po svojem železnem ti™, ondu so se razprostirali nekdaj velikanski gozdi in barji (mo-čirja), po katerih so
domovali deroči medvedi in volkovi,
sove in jeleni, divji prasci in lisice, kune in bobri. Težek je bil boj, ki so ga imeli ljndjti z divjimi živalmi, ali premagali so jih reader, in živali s o se pomaknile polagoma v taka kraje, koder se nahajajo gozdi, v katerih Se ni človeška roka rabila sekire. Ž njimi jo je poteguil tudi bober po nekaterih krajih pi ber imenovan. Ta glodalec je nekdaj prebival povsod v Evropi kraj vseh večjih rek in jezer, ali danes je po srednjej Evropi — toraj tudi pri nas — malo ne povsod že iztrebljen in zatrt. Posamezni pari se sini ter tja še dobč lam po Nemškem okoli Dunava, Odre, Labe in Vezere, koder jim prizanašajo. Največ bobrov prebiva še zdaj na Iiuskein, Švedskem in Norveškem, vilasti pa v Sibiriji. A najbolje mu ugajajo voduate puščave po severnej Ameriki, posebno ob včletoku sv. Lavroncija si zida najrajše svoja stanovanja, katera so res najznamenitejša dela, ki jih more kaka žival storiti. Stanovanje si postavijo najrajše blizu mehkega brega, kjer ul skalovja, ali pa sredi vode pri kacem otoku. Poslušajte, kako si zidajo te umne živali svoje stanovanje, Najpred začnč izpod bre^a kopati ze/nljo, med izkopano prst vtikajo debelejše veje, med veje namočijo šib, in daje stanovanje trdnejše, vdelajo tudi trstovja, peska iu kamenja. Neutrudljivo kopljejo prst in blato, donašajo veje in šibe ter nagromadijo veliko okroglasto kopico. Pri dolu so jako previdni iu oprezni ter si postavijo tudi posebno stražo, ki na zadnjici sedeča skrbno pazi in posluša. Kadar koli sluti najmanjšo nevarnost, takčj zabrlizga in vsa zidarska družba izgiue v vodo.
Kopica je po 2 metra visoka, na dnu blizu do 4 metre dolga in do S metre široka. Znotraj je otla in velikej krušnej peči podobna ; njene stene so po 00 centimetrov t. j. preko pol metra debele in tla so toliko nad vodo, da jih voda ne more poplaviti. Iz hiše bo izpeljane dve ali tri poti pod vodo, od zunaj pa ni nikjer nobenih vrat. Zunaj pod hišo ima vsaka družina pod vodo svoje hrame, v katerih si hrani korenstvo, oguljeno skorjo in šibe za dolgo zimo. Te šare je časi toliko, da bi je na vozu ne mogel odpeljati.
Voda mora nad vrati stati za dober meter visoko, drugače bi jim po zimi vrata zamrznila, bobri bi ne mogli v svoje hrame in morali bi lakote poginiti. Pa tildi tej nesreči se znajo bobri izogniti. Takisto, kakor so poprej zidali hišo, zidajo si zadej za hišo jčz. ki vodo nstavlja, da se nabira pred hišo. Tudi ti jezovi so iz kolov, med katere so prepletene šibe in vse je z d račjem, trstovjem in z ilovico zadelano in zamazano, da voda nikjer skozi ne more. Ti jezovi so večkrat po 31 metrov dolgi, od spodaj blizu do 4 metre široki a od zgoraj se vedno bolj zožujejo ter niso nad vodo širji od štirih metrov. Jezovi so tako trdni, da človek po njih lehko hodi, kakor po brvi.
Bober žrč vsakovrstne korenine vodnih rastlin, a najrajše glodi skorjo vrbovo, jelšovo in topolovo. Ali iz stoječega debla ue more glodati, kakor zajec in drugi glodalci, zato mu je treba drevo najpred posekati. Za prst debelo šibo z jednim grizom odstriže, kakor bi jo z najostrejšim nožem odrezal. A loti se tudi debelih dreves, posebno tacili, ki stojé blizu vode; to se zna, da mu tako drevo daje več dela. Najpred si drevo dobro ogleda, potlej se vseds k njemu in ga zaénè glodati in dolbsti od vseh strani. Med delom večkrat preneha in hodi gledat, kam drevo visi in na katero stran bi ga bilo najbolje podreti. Najrajše ga podere takö, da pade v vodo ali vsaj blizu
Vu viti Wifeemvi »Vie-iesu »irske	"i'àe
jih razreže skoraj na meter dolge palice in porungeljne. Skorjo na mestu ogloje in pojé, ali pa jo le oguli in nese spravit za zimo. Jedoč se vsede na zadnji nogi, prime vejo s prednjima kakor z rokama in jo silno hitro vrti pod zobmi pridno glodajoč. Lesi ne jé, a oglodane šibe in porungeljne porabi v zidanje svojo hiše.
Oglejmo si zdaj še žival samo. Debelega in okornega trupla je, visocega hrbta in kratkih nog : zato se mu ohlapna potrebuščina v hoji vlači po tleh. Gobec ima hrkast in luskav, in ploščat rep. Glavo ima kratko z majhenimi, črnimi očmi ; ušesi ima lakč skriti, da se mu skoraj ne vidijo iz dlake. Na prednjih nogah ima ostre krempeljce, a na zadnjih mu so prsti zvezani s plavno kožico, kar nam kaže, da je bober povodna žival. Med bedri ima dve žlezi, v katerih se nabira neka rumeukasta, jako dišeča in zdravilna uiast grenkega okusa, ki se bobrovi na imenuje.
Zaradi dragocene kože in zdravilne, bobrovine to žival hudo preganjajo, kar je krivo, da jih je vedno manj. Največji izvoz bobrovih kož je hil 1S23. leta; v tem letu se je preko poldrugi milijon kož samo iz Amerike na Angleško izvozilo. Mesä, pravijo, da je po letu prav okusno, a rep je mnogočislan oblizek, katerega so nekdaj s cekini plačevali.
Bazne
Kratkočasnici.
*	Trpinka je imela dečka, za katerega bi bila vse storila. Po letu je delala na polji, a po zimi je s košem na hrbtu hodila po hišah ljudi nad-legovat, da sta potem s sinčkom dobro živela. Ljudem seje kazala jako ultožno in jim pripovedovala, da le ovseni močnik jesta in pa krompirček. Necega dne pride stara Možinka k njej v kočo, rekoč, naj jo splete. Niste bili Se dobro pri delu. ko póniglavec Grogee ves razmazan v hišo stopi, pa mater jedi poprosi. rKod sise klatil?" zavrne ga Trpinka navidezno nejevoljna ; črez nekaj časa pa pristavi : „Tam v kotu pod uro je v lončku nekaj hruškove rode in pa maio krhijev ; druzega nimam, pa tudi ne zaslužiš, póniglavec !u Ne zmenivši se preveč za to zmirjanje stopi póniglavec v kot in potegne leseno pokrivalce raz lonček. Prijeten duh od zabeljenih žgancev mu udari v u os in veselo izuenadjen zakliče: „Mati, saj ai vodka, saj so žgančki!" Trpinka je v zadregi premočno potegnila Možinko za kito, a Možinki je smeh zaigral okoli ust in črez lice prešel v male, sive oči. V nekoliko dneh so znali to lepo stvar uže vsi vaščani in še do danes je niso pozabili.
*	Gospti, vračajoča se iz trga, kamor je šla zelenjave kupit, sreča na poti proti domu sina svoje sosede. Prijazno ga pogladi po glavi in mu pravi: „O kako črne oči imaš!" A deček je naglo izginil od gospé in do-móv prišedši se je razjokal ter rekel : „Vode mi dajte, da si umijem oči; črne so," dejala je gospä. J. g.
st^rari-
Uganke.
1)	Katera roda je na lem svetu največja?
2)	Kaj je sv. Trojici v primeri podobno ?
3)	Na jedna vrata desetero bratov; vsi ua vrsta prineaó. a jeden sam odnese. Kaj je to?
4)	Kaj je draže in milejše od zlata io srebra ?
5)	Kdo vse sliši, kar cesar govori, a samo nikoli nič ne govori?
6)	Kateri človek na tem svetu §e ni nmrl?
7)	Katerim cvetlicam mraz najmanj iko-duje ?
8)	Dve ccsarifini v carskem dvoru sedè, vsacega vidijo, a same sebe ne vidijo ?
9)	Lesen jezdi ua lesenem konji z leseno kapo. Kdo je to ?
10)	Katere majice so brez glave iu nog ?
(Odgonetko ngannk v prihodnjem listu.)
Odgonetke uganek v 3. „ Vrtčevem" listu.
1. Nobena, ker vsaka gori krajše; 2. Zemljevid; 3. Cas ; 4. Glista deževnica ; Lažnika — nihče mu ne veruje.
Slovstvene stvari.
* Truplo s v. Agapita mučenika v Novicerkvi. Spisal Jernej Voh. kaplan pri Novicerkvi. V Mariboru 1882. Založil pisatelj. — Tiskal Jan. Leon. — Takó je naslov najnovejšej knjižici, ki opisuje na 24 straneh truplo sv. Ag pita inučeuika v Novicerkvi. Ker je knjižica zgodovinske vrednosti, zatorej jo priporočamo posebno farnim knjižnicam iu vsem, kateri se za zgodovino posameznih krajev zanimajo. Tacih knjižic bi nam bilo zelo potreba, ker je zgodovina naših domaćih krajev še zelò zanemarjena. Knjižica stoji 10 kr. s poštnino vred in se dobiva pri pisatelju v Novicerkvi \V. Cilii).
I.lMtnlra. Z n» tran 111. zrezka -K nj I in Ice za slovensko mladino," bodi poredano, da imo izdnjo te(* zreiW& odlof.ltl do meseca julija. Več o tem » prihodnjem lUtu — Gg. : Ir. K. v LJ. — 8. M. v tj. Ifl Jo«. Fr r Sr— : SkuSali bomo, da priobčimo ran, kar jo dobrega srna. llvala na poslanem I
„Vrtec" izhaja 1. dn<5 rsacega meseca, in stoji sa vse leto a gl. 60 kr.) aa pol leta 1 gl. 30 kr. Napis: Uredniitvo „Vrtéero," mestni trg, Iter. 9 t LJnblJanl (Lalbacb).
Izdatelj, založnik iu urednik Ivan Tomšič. — Natisnila Klein iu Kovač v Ljubljani.