ČASOPIS S PODOBAMI ZA SLOVENSKO MLADINO. Štev. 4. V Ljubljani 1. aprila 1832. Leto m Velikonočna. Skalovje 6C lin grob» unije, V potresu pečat odleti; Vzveličar naš od smrti Vstaje, TrepétSe straža in strmi. Odprl ae mu je skalni strop, Iz sebe spet ga ddl je grob : Alelujä, alelujà ! In angel božij zl&tokrüi Tolaži rod Adamov tàin, Da sužnji dnévi so minili. In da je prazen groba hrani. Ker je Gospod premogel smrt, Clovóku spet je Vaj odprt : Alelujà. alelujri! Kristjanu smrti nij se b&ti, In groba ga ne bodi stràb, Ker spét nam je veselo vstàti, V nesmrtuOBt premeniti pràh j Zatorej se radnj srcé, In üstnica prepevaj lé: Alelujä, aleLujä! Ostavi, človek! grob mrzköte, Od zmót se loči in pregreh. Ljubezni poln ter poln strahòte» V uebó ozrt na zémskih tléb! VzveliČar-Bog nas vabi zdaj, Da z njim vzemimo s vóti ràj : A lei ujà, alelujàl Poslušaj glas vesti. ubožen drvar. Zdaj stanuje v tej koči stara vdova s svojim užž odraslim sinom. V malej, tesnej, nizkej iii priprostoj sobici je odbilo n» starej, lesenej uri ravno jedeuajst pred pčluilne, a gospodinja pripravlja kosilo, priprost« kosilo, kajti danes je véliki petek, najostrejši post v celem letn za vsacega pravega kristjana. Zdajci se odpró vrata, in na pragu se prikaže čvrst mladenič v lovskej obleki, s puško in lovsko torbico v roci. Po vnaujej podobi je bil zelò oduren ; dolgi lasjé mu so pokrivali čelo in črne oči so mu piamele kakor živ ogenj izpod ujega. „Bodi Bogu hvala, da si uže tukaj, ljubi moj sin," pozdravila je skrbna mati svojega sina in pristopila k njemu, da mu odvzame breme. „Kadarkoli te ni domi pri meni," nadaljevala je mati. „vselej mi je nekako težko pri srci zaradi tebe." Sin nekaj zagodrnja, kakor da bi mater pozdravljal, a mati mu spravi puäko in torbo v kot. Ko pa sin sname suknjo s sebe, zavpije mati na ves glas: „Bodi Bog z nami in sveti križ božji, kaj se je zgodilo s teboj, dragi moj Ivan?" Mati je ugledala krvavo srajco na telesu svojega sina. „Nu, kaj se je zgodilo?" odgovori jej sin osorno, . kaj neki druzega nego li to, da mi so prišli na sléd in me ranili v roko." „O moj Bog!" vzdihnila je mati, „ali ti ne pravim vsaki dan, da Bi se poprijel nepoštenega dela, da si vsaki dan v nevarnosti in te vsaki dan lebko smrt zadene!" A tukaj vam moram povedati, da je bil Ivan lovski tat in je po tujih gozdih divjačino streljal. „Vsacemu človeku je jedenkrat umreti," odvrne jej hladnokrvno sin, „bodi si, da kdo poprej umrè ali pozneje, to je pač vse jedno." „Joj si ga meni, kako to govoriš, ljubi moj sin! Bog nam ni dal življenja, da ga lehkoumno zapravljamo, nego dal nam ga je v svojo čast in slavo. Piziti nam je torej našega življenja, da si ga kolikor d I j è ohranimo." „Za svoj lastni užitek, hoteli ste morda reči, ter v svojo slast in veselje, pa za nič druzega; v to svrho živim tudi jaz in kdor koli mi to veselja krati, ta je moj sovražnik." „Nu, pa mi vsaj povédi, kaj se je zgodilo, da imaš krvavo srajco," vpraša ga mati drugič, ogledovaje mu rauo, katera ui bila ravno nevarna. „Dobro znale, da je ta čas najugodnejši za lov na divje peteline in zato sem šel na lov. Ali kaj se zgodi? Na kroglo iz moje puške prileti tudi druga krogla, ki me pa ni zadela takč hudo, da bi ne bil mogel bežati za ubitim petelinom. Zdajci zavpije name gozdär, katerega do zdaj nisem niti opazil bil, ter mi reče, da naj obstojim, ako hočem, da mi krvi v žilah ne obustavi, ali jaz se nisem mnogo brigal za njegovo grožnjo, mnogo bolj sem se brigal za lepega divjega petelina. Zdaj poči drugič gozdarjeva puška, krogla me zadene v roko, in tako je lepi petelin prišel drugemu v roke. O jaz neumnež! Bit sem namreč pozabil, da je tudi druga cev moje dvocevke bila nabita," „Mčlči," ti nesrečno moje dete; ali ti je morda žal, da nisi svojega bližnjega na življenji poškodoval. „Glava za glävo, življenje za življenje, to je in bode vedno moje načelo!" „In ravno to je, česar se jaz, uboga mati, toliko bojim, kajti dobro vem, da se nečega dnè ali domóv vež ne povrneš, ali pa, če se povrneš, vrneš se kot ubijalec." „In temu ne boto vi krivi, mati: kajti to, kar se navadno ubojstvo imenuje, v tacem slučaji je treba obrambe, in moj prijatelj Andrejec mi je užć toli- kokrati pripovedoval, kako bi njega u U davno ne bilo, ako bi se ne bil držal tega načela ter bi se ga ne bil tudi poslužil nad pokojnim gozdarjem." O da bi mi bilo vsaj mogoče te iztrgati iz rok tega hudobnega in pregrešnega človeka Andrejca, kateri ne pozna v celem letu nobenega praznika, temveč vsak dan opravlja svoje vsakdanje pregrešno rokodelstvo! — In ali si pozabil, da je danes veliki petek? Mar nisi vsaj danes mogel pustiti puške v miru?" „Nikar mi mati ne govorite taki na srce, vsaj znate, da uisem več otrok; lovcu je dan in noč, svetek in petek, vse jednako." „Krščanskemu lovcu ne, temveč brezbožnemu loven," odvrne mu mati s solzami v očeh. „in ravno zato ga Bog zapušča, kakor je tudi tebe zapustil, moj grešni sin." „Mati, vi tako govorite, ker še verujete v bodoče življenje; naj vam bode ta prazna vera, nu jaz v to ne verujem, ter se ne bojim nikakeršnega nevidnega gospodarja, niti Bogi samoga; jaz se bojim le tega, da bi me ne dobil v svojo pest gozdar, katerega vidim, a nevidnega sodnika mi niti mar ni!" „O nezaslišane brezbožnosti !" zavpije, mati s tresočim glasom, „ali te je kaj tacega učil tvoj rajnki oče, ali mar jaz, tvoja nesrečna mati? Gotovo da ne; marveč čni zloglasni Andrej ee. ima na svojej vésti propad tvoje duše. On, ki je v grehih osivel in se postiral. ou in noben drug te je takč pokvaril, da se zdaj po noči klatiš po tujih gozdih ter pobijaš divjačino, hodeč po stézi svoje lastne pogube. Pošten človek z molitvijo začenja in okončuje svoje delo, a ti si zadušil v svojem srci poslednjo iskro do bogoljubnega življenja, do vere in postav božjih, in jaz slabotna žena moram s prekrižanima rokama gMtò, kako se mi sin, uwje jedino 4ete, 'i vsarim inevom gWboteje i» globokeje potiplja v globočioo prokletstva in hudobije." To rekli, začne uboga uiati britko jokati. „Mati, ulolnžite se!" reče siu z nekoliko bolj nežnim glasom, „naj me stoji, kar koli hoče, pozneje hočem pametnejši biti, ali pa konec storiti svojemu življenju. Za zdaj mi je pa še vedno glavna skrb, da veselo živim, ker mi Ijudjé živimo na tej zemlji samo jedenkrat, in zakaj bi se tudi povoljno ne naužili tega življenja ! V bodoče življenje nimam nobene vere, in kdo mi je tudi porok, da bode ondu lepäo in boljše ?" „Jezus Kristus, sin božji, ki je za nas na svetem križi umrl in tretji dan slavno od mrtvih vstal" — odvrne mu za sveto stvar zavzeta mati s krepkim glasom ; „njegovo vstajenje nam je porok za naše prihodnje življenje, in tudi mi bodeino, kakor bilka iz semena, kakor dan iz temue noči, kakor vzpčmlad iz zimskega spanja in mrtvil« zopet k novemu življenju vstali." Ivan migne z ramami, rekoč; „Vse to sem tudi jaz uže slišal v šoli, ali da bi vse to tudi verjel, k temu mi manjka notranjega glasu, ki bi mi bil porok, da je človeška duša nenmrjoča." „Vsemogočni Bog naj se te usmili, nesrečni človek! Njegova milost naj obsije tvoj um, da bi se prepričal in spoznal, česar nočeš verovati," to rekši, otide žalostna mati za svojimi opravki, a Ivan si v tem izmije in obveže rano. n. Ko je mati skuhala in na mizo prinesla kosilo : prežgano juho in hlebec kruha, potegne Ivan iz lorske torbe velik kos pečenke in bokal vina, ter oboje postavi na mizo. „Vìi zopet si pozabil, da je danes veliki petek," opominja ga skrbna mati; „dober kristjan na to dan ne j<5 nobenega mesi, a zdrav in krepek mladenič, kakeršen si ti, zdrži se tudi lehko vina, katero se na takoäen dan samo bolnikom v okrepilo dopušča." „Kaj vam pade na um," odvrne jej Ivan, „mi živimo tukaj v samoti, in nihče nas ne vidi." „Oe nas ne vidijo ljudjé, vidi nas Bog," odgovori pobožna žena, „in to je vender zelò majhena žrtva, ki jo darujemo predobremu Bogn s tem, da svoje grešno telò nekoliko pokorimo — v resnici ■ majhena žrtva proti óniin neizmernim bolečinam, ki jih je njegov jedini sin na lesu svetega križa za nas prestal. Zakaj bi tedaj na ta dan tudi mi vsaj nekoliko ne zatajili samega sebe in ž njim čutili njegovih bolečin na sv. križi ?" „Jaz ne želim vaših naukov, mati, pa pustite tudi vi meni, da dela®, kakor si jaz mislim po svojej zdravej pameti." To rekši vsede se za mizo ter prav po junaško obira mrzlo pečenko in pije vino, a uboga mati v tem srka prežgano juho, v katero si je skorjico suhega kruha udrobila. Malo sta se med kosilom razgovarjala. Ko pa odjésta, reče Ivan : „Mati, ali imate popòlndne kak opravek?" „Sla bom v faro, da obiščem grob našega izveličarja," odgovori mu mati. „Ravno prav, toliko laže bodete uslišali mojo prošnjo." „Rada, samo povedi, kaj želiš." „Andrejec je ustrelil danes velicega jelena, a nisva ga mogla odnesti, ker je naju ugledal gospodir ter je za nama pognal tudi svoje ljudi ; zatorej sva jelena skrila, da ga popòludne odneseva in si ga razdeliva. Jelen leži za veliko pečino blizu ònega kamenitega križa, užč veste kje. Pojdite torej s | košaro tja, in vzemite za dom dobro pečenko; kar ostane, bomo nžč na drug kraj oddali." Mati je uslišala sinovo prošnjo, da-si nerada ; nu bala se je še večjega zli, posebno tega, da bi si njen hudobni sin ne najel tujih rok v svojo lastno škodo. Ivan popivši cel bokal vina, postane zaspin in len, zatorej se potegne v bližnjej čumnati na postelj, naročivši še poprej materi, da ga naj za nekoliko časa zbudi, ako bi znabiti zaspal. — Mati mn to obljubi in otide po svojem opravku. Za dobre pol ure zasliši se v čumnati ječanje in britko vzdihovanje. To je slišala mati ter je jela poslušati. Zopet vse omolkne. Mati vzame košaro ter se napravi na pot. Ali čnj l zopet òno čuduo ječanje s kratkimi presledki. — Veliko vpitje, in potem globoki, težki vzdihljeji prizvali so mater v čumnato. Ivau je trdo spal, ali na licu se mu je brala bolečina, krčevito so mu se napele žile in mrzel pOt ga je oblival. „Ivan, Ivau, kaj ti je ? zbudi se!" vpila je skrbna mati čvrsto ga rnkajoč. Ivan se hitro vzdigne, vprè svoje odi v mater, pogleda na okno, ter vpraša : „Ali se je zopet zjasnilo?4 Ves čas za tvojega spanja ni bilo niti najmanjšega oblačka na nebn, a ti si težko ječal in glasno si vpil, ter sem mislila jaz uboga mati, da te kaj bob' ali muči." Ivan teróè si pčt z obraza stresel je z glavo. „Mati," reče naposled, „vi s svojimi nauki in krčmar s svojim ponarejenim vinom zmedli ste mi možgane v glavi takó, da sem imel zelò bude in težke sanje. Kri mi še zdaj po žilah blodi. Oujte tedaj ! Zdelo se mi je, da stojim na visocem hribu v popolnoma neznanej mi deželi. Z visoke gore sem gledal v lepo pokrajino, razprostirajočo se v gorekem znožji — v krasno in divno okolico, kakeršne še nikoli nisem, in je tudi gotovo nikoli videl ne bodem. Ali nisem se dolgo radoval te krasote. Solnce, katero je iz začetka prekrasno sijalo, zakrili so črni oblaki in grobna tišina je nastala. Meni je bilo takó tesno pri srci, da vam tega popisati ne morem. Oči se mi ustavijo na nekej prekrasnoj ogradi, okoli katere je vrvela velika množica ljudi. Naposled se je jelo ljudstvo pomikati in sprevod se je začel, h kateremu se je pridružilo še več ljudi, in šli so skozi velika mestna vrata vèn na prosto polje. — Sprevod se pomika na hrib. Ko so bili užč vsi izvan mesta, ugledam v sredi ljudstva ubozega človeka, pritisnenega pod težo velicega križa, zelò utrujenega in od vseh strani zasramovanega." „Vsemogočni Bog!" zavpije mati, „to je bil naš odrešenik, Jezus Kristus sam. katerega so peljali iz Jeruzalema na goro Kalvarijo." „Ko sem ugledal ta meni se približajoči sprevod," nadaljuje sin, „hotel sem pobéguiti, ali — zamän! bil sem kakor pribit na zemljo ter se nisem mogel z mesta ganiti. — To je naredilo vino, ki mi je v glavo udarilo, ter sem si v sanjah vse živo predstvavljal, kar sem nekdaj bral v sv. evangelji. — liavno pod menoj, kakor da bi se ta žalostna predstava zaradi mene vršila, slekli so Jezusa in ga na križ položili. — Vsak udarec klidiva, s katerim so. Kristusa na križ pribijali, segel mi je globoko v srcé ter sem tudi jaz čutil bolečine. Ali strašnejši od vseh teh muk je bil pogled razpetega. Oči — še nikoli nisem videl tak6 govorečih oči — bile so v mene uprte, kakor da bi mi očitale, da sem tudi jaz kriv tega strašnega Kristusovega trpljenja. — A trinogi, kateri ga so tako grozovito mučili, zrli so s posmehom in zadovoljnostjo v mene, kakor da bi mi hoteli reči: „Tvojo voljo izpolnn-jemo!" — Mati, to so bile strašne sanje." „O moj sin ! Bog daje večkrat ljudčm sanje, da bi je od greha rešil ; dobrim in takim Ijudém, ki imajo čisto vest, daje ugoden počitek s prijetnimi sanjami, a hudobne ljudi Bog tudi v spanji kaznuje in preganja." Matere niti pogledavši nadaljuje Ivan : „Ko so povzdignili križ, začelo se je novo trpljenje za mene. Ok<5 razpetega odrešenika je bilo zopet obrneno v mene; ta ostri pogléd mi je sušil mozeg v kostéh in srcé me je peklo kakor živ ogenj ; kakor podnevni solnčui žarki prodiral mi je bolj in bolj v globočino srca ter mi je delal tako tesnobo, da sem začel vzdihovati. Zdajci nastane nenadoma strašna tmina, silni grom prekine grobno tišino in zdelo se mi je, kakor da hi slišal glas : „Ti si ga razpel na križ !" Ul>oga mati se je tresla po vsem telesu, in po licih so se jej vdrle debele solzé. Prijela je sina za roto in mu rekla: „Daj Bog, da bi poslušal ta glas svoje vesti. Lastna vest ti je naredila te sanje. Ti si razpel našega izveličarja na križ s svojim brezbožnim življenjem, in ker tega nočeš pripo-znati, očita ti tvoj notranji glas tvoje grehe. O daj, poslušaj ta glas, ti nesrečno moje dete !" „Vi to dobro znate, mati," reče jej sin, „da s tacimi rečmi še nikoli niste nič opravili pri meni" „Neumneži so, ki verujejo v take čenčarije in se bojé svoje vesti. Vsak človek si izbere svoj stan po svojej volji in naravi. Ako li kdo to, kar sem si jaz izbral hvali ali graja, to mi je malo mar ; jaz grem svoj naravni pot in malo me briga, ali storim sebi kaj dobrega ali slabega." „Nn sam si priznal, da so te tvoje sanje zelò ganile!" „In kakč bi me ne ? — V sanjah Bem se tudi jaz bal, ali zdaj sem zbujen. ter ne poznam nobenega strahi — Ako bi ne bil izpil toliko vina, in da bi mi vi ne bili dajali toliko nepotrebnih naukov pri kosilu, gotovo bi bil ravno tak<5 dobro spal, kakor drugekrati. — Nu bodi si temu, kakor mu drago, ne govoriva dalje več o tem." To rekši, vstane, obleče suknjo in otide. A mati s solznimi očmi, mo-lijoč se k Bógu, poišče košaro in otide za njim. in. Nesrečna mati vdova si tolšži revno srce na grobu našega odrešenika, ter iskreno moli, da bi se neskončno dobri Bog po zasluženji svojega danes na križi razpetega in umršega sina usmilil njenega izgubljenega sina. Žalostno je stopala s košaro v roci proti čnern kraji, katerega jej je sin Ivan povedal, ter je pretekla sina in Andrej ca Vsedši se poleg kamenitega križa, vzame evangelje, da bi še jedenkrat prebrala trpljenje Gospodovo. Gromovit pok iz puške in težko zajéfanje ustrašijo ubogo ženo, da vstane in se trese kakor šiba na rodi. Neka črna slutnja se polasti njene duše. „O Bog ! morda je mojega sina zadela ta krogla," bila jej je prva misel ter pohiti proti ' misliš, ako bi duša ne bila neumrjoča, da bi se mi kesali svojih grehov iu hudobnih del ? Naša vest je oua tesna zveza, katera se od uas nikoli 110 loči, niti v večnosti ne ; pa naj bi tudi spala. kakor moja. ves čas našega življenja, prebuditi se mora, ako poprej ne, vsaj ob času naše smrti. kadar prehajamo iz tega življenja v večnost. Takrat najbolje čutimo, kako se boji stopiti na čili svet zaradi težkega bremena naših grehov. Moji grehi me bolj peki! in mučijo nego skeleča rana 11a mojem telesu I" Ivan nehoté sklene roki in nagne težko glavo na prsi. „Ne žaluj po meal, mladi prijatelj moj I Ti imaš še dosti časa preživeti, in ravno ta najina ločitev je začetek tvoje sreče in tvojega dušnega blagostanja. — Ali da to dosežeš, treba je, da veruješ vse to, kar ti v tem zadnjem trenotku svojega življenja povem. — Jeden je vsemogočni Bog, katerega pravična roka me je danes zadela, mene nevórnika, kateri sem njegov sveti dan danes takč grdo oskrunil ; ali trdno upam, da me bode sodil po svojej ve-likej milosti, ker sem prepričan, da si je ravno mene izbral, da tvojo odpadlo in propadlo dušo zopet k njemu pripeljem. In jaz to tudi storim s tem, da te opozarjam na čnega, katerega sem jaz še nedavno tajil." Ivan je vedno bolj poslušal. V prsih ga je nekaj tiščalo, ter ni mogel niti besedice izpregovoiiti. „Deset svojih življenj bi rad dal za čno jedno samo, katero sem v svojej mladosti uničil; kakor vroča žrjavica, kakor strnpena kača muči me vest za to hudodelstvo zdaj v poslednjih trenotkih mojega življenja. „Daj zdaj odgovor," kliče mi vest, ker na <5nem svetu se deli zasluženo plačilo." Zato, zato, ljubi moj prijatelj, duša bode, duša mora na véke živeti!" V tem pride duhovnik, ravno Se o pravem času, da se je spokornik Andrejec Še mogel izpovedati svojih grehov in prejeti sv. režnje telo kot popotnico v večnost. Komaj da je vse to opravil, pade v popolno nezavednost. Še jedenkrat vprè svoje umirajoče oči v podobo križanega izveličarja, potem globoko vzdahne ter — izdihne svojo duäo. Zdaj se raztopi led v Ivanovem srci. Z debelimi solzami v oččh in na veliko veselje svoje matere, stori obljubo, da se hoče pokoriti in zapustiti svoje grešno življenje. Cestiti gospod duhovnik, kateremu je Ivan pod milim nebom svoje grehe z največjim obžalovanjem obstal, vzdigne klečečega spo-kornika, ter mu ponavlja <5ne tolažiine besede Kristusove, katere je Ivan tolikokrat už0 poprej slišal v šoli in cerkvi, namreč besede: „Večje je veselje v nebesih nad jednim grešnikom, ki se spokorf, nego nad devet in devetdeset pravičnimi, kateri pokore ne potrebujejo." * * » Vigred se budi. S priródo se radüj ; Pozabi vse trpénje! Zdaj vrača sc iivénjo Ker vigred se budi. Čuj, vigred se budi! Cvetó, lepó diše O srce! poskakuj. Cvetlice vrh zemlje. Cvetlice, le cvetite, Z menój se veselite, Ker vigred se budi. Čuj, vigred se budi! Igrà se pòtok spet, Poprej zakovan v lud. In leder je kàj grmičku. Oznanja drobna ptička. Da vigred se budi. Čuj vigred se budi ! Zelen je vrt in log, Zeleno vse okróg ; Na véji kós prepéva, Skorjànec žvrgolćva, Da vigred se budi. Čuj, vigred se budi! Izgini vsa bridkost. Kraljuj povsod radost. Ki méne je v zdramila, To p&