Poštnina plačana v gotovini. i Speti, in abb. pos. 2. Gr. IPVEHKKSgfgIttOgK UREDNIŠTVO in UPRAVA v Gorici v ulici Orzoni štev. 38 — Cena oglasom po dogovoru. Odprto vsak delavnik od 10. - 12. ure KATOLIŠKI TEDNIK IZIDE VSAK ČETRTEK Poštni čekovni račun it. 1115092 Leto II. Štev. 42 GORICA DNE 17. OKTOBRA 1946. Cena L. 5,- Osvoj KATOLIČANI, ZDRAMITE SE! Uti moramo svet Kristusu! 2/3 ČLOVEŠTVA V SENCI POGANSTVA! Čeprav je Jezus Kristus svojo predragoceno kri prelil na križu za zveličanje vseh ljudi in čeprav je njegova poslednja in največja želja bila: »Pojdite in učite vse narode!« — je danes po preteku devetnajstih stoletij še zmerom 2/3 človeštva v senci poganstva. Tako ogromna množica ljudi še vedno ne ve, da je Bog ta svet toliko ljubil, da je svojega edinorojenega Sir.a že davno poslal na svet zavolje odrešenja vseh duš. Naša dolžnost Premnogo so katoličani v zgodovini zamudili in zanemarili. Eles pa je tudi, da njihova obveznost idk-dar še ni bila tako velika, kot je danes, ker še nikoli ni bil ves svet tako odprt in lahko dostopen, kot jv v sedanjih časih hitrih in udobnih prevoznih sredstev. Poleg tega so tudi druge okoliščine take, da menda že vsakdo čuti, kako se prav sedaj razvija usodni boj, ali bodo pc gansko množice osvojene za Kristusa ali pa bodo zajete od protikr-šeanskih struj. Hvala Bogu, misijonskih poklicev niti ni take malo, kakor bi kdo pričakoval radi ukoreninjene čloire-ške težnje po udobnosti in izredno težkih žrtev, ki jih misijonski stan zahteva, (Zlasti nizozemski katoličani vzorno prednjačijo, dočim so slovanski katoličani na zadnjih mestih.) Bolj nerazumljivo in zelo žalostno in sramotno pa je to, da katoličani v zaledju svoje požrtvovalne bori-telje v prvih vrstah tako neznatno in neučinkovito podpirajo. Ta brezbrižna nemarnost povzroča- v misijonskem delu težave in ovire, zastoj, a tudi pohujšanje. Neki indijski vseučiliški profesor je izrecno p( udaril, da bi že pristopil h kršit nstvu, a se ne more odločiti med kr.toličanstvom in protestantizmom, kajti, sodeč po misijonarjih, bi i-mel za pravo prvo, dočim se mu verniki zde pri protestantih bolj kiščanski, ker tako bogato podpirajo svoje misijonske ustanove, medtem ko je katoličanom menda vseeno, ali Indijci spoznajo pravo vero, ali ostanejo v zablodi. To je dokaz, da nimajo' prave ljubezni do bližnjega, ki bi v krščanstvu morala biti nekaj osnovnega. Zato je namen tega članka, spomniti naše katoličane v zaledju, kaj je njihova dolžnost. Tudi pri nas naj noben vernik več ne spada k »zaspani Cerkvi«, marveč vsakdo naj po svojih močth sodeluje. Kako je mogoče? Kako je sploh mogoče, da ljudje, ki niso katoličani zgolj po krstnem listu, marveč žele biti živi udje Kristusove Cerkve, s tako topo in malomarno brezbrižnostjo opazujejo svetovno tragedijo, da 2/3 ljudi živi in umira v temi verskega neznanja, brez najdragocenejšega, kar mere človek na tem svetu imeti, brez prave vere... Njihovi površni izgovori so v glavnem sledeči: I. Saj pogani ne občutijo svoje bede. II. Saj se oni tudi v svoji veri mo- rejo zveličati. III. Vsakdo ni za misijonarja; jaz tudi ne; naj torej skrbe za razširjanje vere tisti, ki jih je Bog za to posebej poklical. IV. Kako bi mogel jaz uspešno pomagati misijonom, ko še sebe iu uvoje koma; preživljam? — Vse te domneve so popolnoma krive m l.eutomeljene ter zasluži vsaka svoj posebni odgovor. I. Pogani občutiio svojo duhovno bedo Stara resnica, da siti lačnemu ne verjame, so žal kaže tudi v duhov-i em oziru. Mnogi verniki se prav nič ne menijo, da bi kako dnbtini-eo s svoje preobložene mize privoščili bednim poganom, ki duhovno stradajo. Taki katoličani smatrajo kot nekaj samo ob sebi umevnega da so bili krščeni iu ^birmani, da morajo biti postreženi v spovednici in pri obhajilni mizi, da imajo pravico, v smrtni nevarnosti kadar koli in kamor koli poklicati duhov nika s tolažili sv vere. Prav nič jih ne skrbi, kako izhajajo oni, ki teh tako dragocenih sredstev milosti n.majo. Mislijo si, da so (ni na svojo bedo itak navajeni in jo zato le malo občutijo. Bes je, da pogani i J majo pojma o vrednosti duhovnih dobrin, ki jih mi uživamo; vendar vzlic temu grenko čutijo svojo duhovno stisko. Pomisliti je samo treba, kako se toliko ljudi, zlasti v Indiji, neprizanesljivo trpinči, le da bi vsaj nekoliko zadostili za svojo grehe in si izprosili božjega od-puščenja, glede katerega pa nikoli niso gotovi, ali so ga dosegli ali ne. Zamisliti se je treba tudi, odkod izvira ona bolestna tožba v pismu zamorskega poglavarja, ki je naj-tližjemu misijonarju pisal: »Prihajajo trgovci, ki iščejo kavčuk; prihajajo uradniki, da poberejo davke; prihajajo vojaki in še mnogi drugi; samo tebe, oče, tebe ni k nam, da bi nas poučil, kako bomo n.-'šli pravega Boga in kako mu bemo služili!« — Imejmo torej sočutje do duhovno sestradanih, do najbolj revnih in nesrečnih, ki ne vedo, čemu so na svetu; ki se pehajo in trudijo vse svoje dni od rejstva do smrti brez jasnega smotra, pač pa z živim občutkom, da to življenje ni vredno življenja. Bodimo srečni in Bogu hvaležni, da smo se brez svoje zasluge rodili mod katoličani sredi preobilice duhovnih dobrot, toda varujmo se, da ne bomo ogabni duhovni sebičneži! II. Niso vse poti v nebesa enake V nebeško pristanišče, h kateremu smo vsi namenjeni, se more prispeti na sigurnem in udobnem parniku, na kakršnem se vozimo katoličani; v mauj varnih in revnejših ladjah posameznih pravoslavnih cerkva; v majhnih nezanesljivih čolničkih protestantskih sekt; a tudi na splaveh in posameznih deskah. Gotovo, da z vsemi temi sredstvi ni potovanje enako lahko in varno, zlasti kadar nastanejo nevihte. In ali ni nadvse okrutno in nekrščansko, ako se gospoda s parnika prav nič ne zmeni za usodo bednikov, ki se ne morejo oprijeti ničesar bolj trdnega, nego strohnele deske svojega poganskega praznoverja, meneč, da nemara tudi tako marsikdo utegne priplavati do cilja. Le nekaj požrtvovalnih mor-narjev-misijonarjev do onemoglosti neutrudljivo meče rešilne vrvi tun revežem. Ostali katoličani pa se po večini niti toliko ne zmenijo, da bi reševalcem malo pomagali, ali da bi jih vsaj bodrili. Brezbrižno dremajo v svojih naslonjačih na krovu ladje, kjer se prijetno solnči-jo, postreženi z vsem, kar rabijo. Ba pri tem niti ne omenimo onih brezunmikev, ki se mečejo iz ladje, ker da bodo sami in svobodni laže ar plavali - ali pa onih, ki se v svoji nespameti utapljajo v bazenu same ladje. — Zdramimo so torej tisti, ki smo še katoličani, iz mrtvila brezbrižnosti sitih bogatašev' ter pomagajmo brodolomcem na nezlomljivo ladjo katoliške Cerkve, ki jo Zveličar ni ustanovil samo za nas, marveč za vse ljudi vseh ča-sov, III. Fronta in zaledje V vsaki osvajalni vojni je zadržanje ozadje prav tako pomembno, kot pogum in požrtvovalnost borcev v prvih vrstah. Še tako nadčloveški napori misijonarjev ostanejo marsikdaj brez uspeha, ker iz ozadja ne prihaja vselej pravočasno zadostna podpora. Nobena država ne IV. Tudi ti moreš pomagati! Izg'ovor. da Ivo ja skromna pomoč ne more priti v poštev, ne drži. Predvsem je treba poudariti, da kadar govorimo o pomoči misijonom, ne mislimo .samo na denar, marveč celo prvenstieno na molitveno podpore. Ko bi odločal samo denar, bi protestantski misijoni morali imeti neprimerno večje uspehe kot naši, a v. resnici je nasprotno. Razen tega pa se ponekod tudi katoliški misijonski delavci trudijo in mučijo brez uspeha, drugod pa se nenadoma primeri tako obilen ribolov, da misijonarji omagujejo ii na vse stram prosijo za pomoč. Tako Sv. Duh izliva zadnja leta posebno izredne milosti tredi zamor tke Afrike. kjer *o v Ugandi, U-rundi, Ruandi in Belgijskem Kongu množična spreobrnjenja postala nekaj vsakdanjega. Milosti božje .so pa ne kupi z denarjem, marveč jo je treba izprositi z molitvami iu žrtvami. Seveda so pa potrebna tudi denarna sredstva. Tu zopet siromašni posameznik prav znatno lahko prispeva. Treba je samo pomisliti, da je nas katoličanov 400 milijonov, ter uporabiti načelo: »Zrno do zrna ■- pogača; kamen do kamna — palača!« — Najbolj enostavno in praktično je, če se vsakdo vpiše v Družbo za širjenje vere. Obveze niso težke. Izmoliti mora vsak dan »Oče naš. Zdravo Marijo in Čast bodi« s pristavkom- »Sv. Frančišek Ksavtrij, prosi za nas!« — MISIJONAR PRIHAJA tei mesečno prispevati neko malenkost. Podobna ustanova za otroke dc 12. leta je Dejauje sv. Detinstva. Na ta način se doseže velika molitvena ofenziva, ki mora doseči uspeli ker ni mogoče, da bi On, ki je obljubil uslišati, kjer se dva združita v molitvi, ostal gluh na dnevne prošnje milijonske množice, če ga prosi za tako plemenito zadevo. Pa tudi mesečna vsota od 400 milijonov lir bi nekaj zalegla, če bi vsak katoličan daroval mesečno samo eno liro za svojo predragoceno vero, katero je zastonj prejel. Pomoč je nujna ! Ves svet je v današnji dobi odprt in različne duhovne struje skušajo \ njem zavladati. Ne smemo zamuditi usodne priložnosti m leno čakati, kako in kaj se bo samo od sebe razvilo. Tudi uspehi nas ne smejo zaslepiti in zazibati v brezbrižnost; kajti med zamorce no prodira le krščanstvo, temveč se hitreje mo-hr.medanstvo (a kjer to zagospoduje, preneha skoro vsaka misijonska mida); a še z večjo naglico prodira mod ogromne množice azijskih narodov komunizem. Namesto da dobri ljudje le zabavljajo erez komuniste, bi so rajši od njih učili neutrudljive delavnosti in požrtvovalnosti. Žal je že od začetka bilo podobno. Na Oljski gori so apostoli kljub Jezusovim opominom spali, medtem kc je Judež bdel in se trudil — za tako pogubno podjetje. Tako tudi danes večina katoličanov tvori »spečo Cerkev«, a nasprotniki delajo in napredujejo — in rušijo vse dobro. Katoličani, predramite se! Gre za to, ali bomo osvojili svet za Kristusa in rešili mnogo duš, ali pa pre-] ustili žetev hudobnemu duhu. Kdor resnično ceni svojo vero in ima obenem le trohico ljubezni do bližnjega, ne inore mlačno gledati, kako tolike množice še vedno tavajo v temi poganstva. Pa tudi nagrada nam ne bo izostala: kajti če ju Jezus za kozarec vode, ki ga iz ljubezni do njega damo bližnjemu, obljubil plačilo, kako velika bo šele nagrada tistih, kateri bodo vse, kar ji v njih močeh, storili, da bi napojili žejne, ki hrepenijo po resnici, milosti, zveličanju! zapušča svojih vojakov na fronti brez hrane in orožja, dokler le more kaj iztisniti iz ostalega prebivalstva. Le Cerkev mora večkrat dopustiti, da morajo njeni najboljši borci izhirati radi pomanjkanja, ali opustiti z žrtvam' osvojene postojanke zavoljo nedostatka sredstev. Kako žalostna so taka poročila. Tu smo prekinili zidavo cerkve, tam smo opustili boinišmco; tu smo zaprli šolo, tam smo odklonili, odslovili otroke iz sirotišča i t. d. vso zaradi pomanjkanja najnujnejših sredstev... Medtem pa se v krščanskem svelu 'toliko zapravi, pokadi, zapije — da idti no pomi-slimo na. strahovite izdatke za vojno klanje. Ko bi krščanski narodi za razširjenje vere letno žrtvovali toliko, kolikor jih je stalo brezum no in okrutno uničevanje v enem samem dnevu vojne, koliko plemenitih misijonskih ustanov bi bilo lesenih in koliko na novo postavljenih. In ko bi verniki ne bili pogostokrat zgolj »lokalni katoličani« (kar je nesmisel in protislovje, ker katoliški pomeni vesoljni), bi marsikaj, kar je njihova cerkev ali župnija izgubila v vojni, bilo na var-rem in dobro izkoriščeno v misijonih. Pa so ponekod krčevito tiščali t'< ali ono mrtvo dragocenost, dokler ni propadla ali prišla v tuje roke, dočim misijonarji niso imeli najnujnejše oprave za spodobno službo božjo v čast istemu Zveličarju. SLOVENCI IN MISIJONI 'f.v. i. ^ cin ■ t '< < . • ■ • • _ _________ . m*m jiiip /P'1 ** ; ' ‘ ,yf: 'V f Slovenci smo do nedavna veljali za enega najbolj katoliških narodov. Bistvena poteza vsakega dobrega katoličana pa je skrb in delo za misijone. Kot ud svete Cerkve, skrivnostnega telesa Kristusovega, te mora vsak prizadevati za njeno rast. Kakor posamezne celice v telesu opravljajo manj vidno delo, udje pa večje in vidnejše, tako mo* ra tudi narod kot velik ud na skrivnostnem telesu Kristusovem opraviti večje in vidnejše delo kot posameznik, Če pogledamo v našo zgodovino, bomo videli, da imamo za rast mističnegn telesa Kristusovega le malo zaslug. Ali je potem naše katolištvo le navidezno? Morda. Saj ram je prav današnji vihar odkril n.nogo gnilobe. Vendar so še drugi vzroki. Že takoj ob pričetku pokristjanjevanja so naši predniki morali braniti narod in vero pred poganskimi Obri, kasneje pa pred muslimanskimi Turki. Istočasno kot Turkom pa se je bilo treba u~ pirati tudi vplivu protestantizma. Borba za obstoj Cerkve v lastni deželi je vezala skoraj vse sile doma. Sicer so pa takrat sploh bili misijoni v nekem zastoju. Severozapad je bil protestariski. Vzhod jravo-slaven, Sredozemlje v islamskih P* rokah. Muslimani pa so misijonarje večinoma pobili in zapirali pot k milijonom poganov v Vzhodni A-ziji iu v Afriki. Ko pa so dr/ni raziskovalci odkrili do poganskih dežel nova pota, smo tudi Slovenci poslali tja svoje zastopnike, misijonarje, med katerimi jo najbolj znan jezuit JANEZ MESAR, doma iz Gorice. Vendar se bili tedaj naši misijonarji le osamljeni primeri. Močaeje je zaživelo misijenstvo iri nas v 19. stoletju za časa FRIDERIKA BARAGA m IGNACIJA KNOBLEHAR.TA. Prvi je deloval 37 let med Indijanci v Severni A-meriki, kjer je ustanovil Marquet-sko škofijo in poslal sam njen prvi škof. Na njegovo prigovarjanje so se dvignili številni Slovenci in odšli v misijone gradit Cerkev božjo. Ignacija Knobleharja, ki ga je Baraga vžgal za misijone, jo Propaganda poslala v Sudan, Ljer je postal predstojnik ne mnogo manj še misijonske pokrajine, Kot je pol Evrope. Tudi on je priklical precej Slovencev na afriško misijonsko polje. Ko pa sta umrla Baraga in Knoblehar, je smisel za misijone med Slovenci zopet zamrl. Vzrok jo ta, da je Baragov misijon kmalu po njegovi smrti izgubil značaj misijonskega polja, ker so se belci v vedno večjem številu naseljevali, Indijanci pa izumirali; Knoblehar-jev misijon, ki se je že prej boril z raznimi silno velikimi težavami, pa je uničila Mahdijeva vstaja. Polet' tega pa tudi misijonsko zaledje * v domovini ni bilo dcvolj organizirano. Med prvo svetovno vojno pa se jt misijonska misel pri nas spet poživila. In po vojni so nastale šlevilne misijonske ustanovo, kot n. pr. Misijomšče v Grobljah, Knob-leharjev zavod, začela je s svojim delom tudi pri nas papeška misijonska Družba za širjenje vere. ki organizira najmanjše sodelovanje vieh vernikov za vesoljno misijonsko delo, in pa Duhovniška misijonska zveza, ki vodi duhovnike pri njih misijonski akciji. Poživila st jo že davno prej ustanovljena Družba Svetega Detinstva za otroke. Zlasti pa je bil močan misijon ?ki tisk. Omeniti je še posebej ak c’jo slovenskih jezuitov za Bengalski misijon, v katerega so poslali več misijonarjev in misijonark. Pa tudi drugi redovi so začeli pošiljati misijonarje in misijonarke, tako da se je njih število približalo številki 100. V zaledju so za razširjanje misijonske misli in za pomoč misijonarjem največ naredili pokojni DR. LAMBERT EHRLICH IN SLOVENSKI LAZARISTI Nova vojna je presekala vezi med domovino in misijonarji, tako da so oni morali zaradi pomanjkanja sredstev svoje delovanje precej omejiti. V domovini so Nemci izropali Groblje z misijonsko tiskarno vred, partizani pa so uničili m požgali še to, kar je ostalo. Misijonsko delo se je vršilo v glavnem v Ljubljani. In tu so se misijonski de lovci, ko ni bilo toliko prilike za zunanje misijonsko dejstvovanje, poglobili v notranje delo, v študij misijonskih vprašanj in v izčišče-venje ter poglabljanje misijonskega mišljenja v vernikih, zlasti med izobraženstvom. Poleg raznih drugih ustanov se je ustanovila tudi Misijonska dijaška zveza, škofijski misijonski svet, župnijski misijonski odseki ter se poživile papeške misijonske družbe. Upati je bilo, da ho po vojni misijonski plamen v domovini še lepše vzplamtel. Toda v današnji Jugoslaviji na misijonsko delo ni misliti, čeprav je tam c stalo mnogo misijonsko gorečih duš, ki v sebi in drugih skušajo tudi to potezo sodobnega katolicizma za vsako ceno ohraniti in okrepiti. Zato pa leži toliko večja misijonska odgovornost na vseh onih Slovencih, ki žive v svobodi izven meja Jugoslavije, zlasti na Primorcih in enih v Združenih državah ameriških. Ti bodo morali biti rešitelji naše misijonske sedanjosti in gra-.1 ske bodočnosti. ditelji cvetoče slovenske misijon- Misijonsko zaledje Kaj storimo, kaj hi mogli -n kaj bi morali storiti Kadar premišljujem vprašanje misijonskega zaledja, se ne morem znebiti občutka, da nam pogled na katoliško misijonsko zaledje nudi lep primer, kako se včasih rešujejo velike zadeve iia malenkosten način; seveda tudi z malenkostnimi uspehi, sadovi. In kar ustrašim se to naše usodne maleukostnosti. Na nekem misijonskem tečaju je padla beseda, naj bi bil cilj slovenskega misijonskega dela v zaledju v pogledu gmotne pomoči misijonom —- 1 din na leto povprečno na vsakega slovenskega katoličana! Bog se nas usmili! Ali se hočemo norčevati iz božjega kraljestva na zemlji?! 1 Din...?! Za vsako drugo malovredno zadevo — stotaki in tisočaki, za božje kraljestvo, za našo katoliško stvar pa 1 din na leto... Ali se je potem čuditi, če Bog že ne ve več, kaj z nami, evropskimi, tudi slovenskimi katoličani početi! Ali ni to znak naše katoliške degeneriranosti,, znak strašnega razkristjanjenja! In tako j a z nami v tem današnjem času, ko druge sile naravnost kupujejo in z zlatom usužnjujejo svet! Pa ne le z zlatom! Vsa sredstva in inoči vržejo v osvojitev sveta. Ves dižavni aparat boljševiške Rusije '.n vsa svetovna kominterna n. pr. sta usmerjeni v cilj: osvojiti svet za boljševizem. In mi se navdušujemo ob letnem dinarju posameznega katoličana! In hočemo tekmovati s silami teme! Na ta način bomo tekmo prav gotovo izgubili1 Ves katoliški svet mora. stopiti na noge in storiti vse, kar je potrebno za uspešno tekmo ob enajsti uri. Stvoriti moramo tako misijonsko zaledje, ki bo krilo najrazličnejše in še tako visoke potrebe razširjenja božjega kraljestva Bog je ves svet ustvaril zase, ves svet mora služiti božjemu kraljestvu. Cerkev moro vse, kar je dobrega v svetu, uporabiti in usmeriti v moč in rast božjega kraljestva na zemlji. Stokrat več! Ako hočemo, da bomo kos sodobnim misijonskim nalogam in da nas sile teme ne prehite, potem meramo našo misijonsko akcijo postoteriti! To, kar danes delamo, je vse le malenkost, s katero ne bomo v bodeče mogli nikamor več naprej. Proč s tistim tako zgrešenim prikaze vanjem misijonskega položaja, ko se predavatelj ali člankar divi in čudi, ves vzhičen nad ogromnostjo misijonskega delovnega aparata — in v to zavaja še poslušalce ali bralce, češ: misijonarjev duhovnikov. mislite si, je po vsem svetu že >2()(Hj: sester je kar cela armada, ki preplavlja dežele: 50 CdO; cerkva in kapelic je 90.000, tako da tudi tu velja: »in kamor se oko ozre, povsod se cerkev ti odpre...«; vsako leto je doseženih 800.000 spreobrnjenj, joj, skoraj en milijon!.. Ljudje, ki to poslušajo ali berejo, si kar oddahnejo, češ, hvala Bogu, da gre tako dobro, in odhajajo domov, A’ življenje -- uspavani, potolaženi nad čudovitimi uspehi misijonskega dela, namesto da bi odhajali vzbujeni, globoko pretreseni nad u-sedno neznatnostjo misijonske akcije in v zavesti odgovornosti, ki je na njih, ter s trdnim sklepom, takoj začeli z delom, z izdatnim sodelovanjem - po geslu: Ne le, kar mora, kar more, je mož storili dolžan. Poglejmo malo pobliže, v koliko lu bilo ireba misijonsko akcijo pomnožiti, in ali bi to pomnožitev katoličani, še posebej Slovenci zmogli ali ne. Velika dela Treba je zgraditi Cerkev med 1700 milijoni ljudi nekatoliškega sveta. Vsem tem naj bo Cerkev vidna, med vsemi temi mora biti tako na gosto in na tak način razširjena, da bo lahko zajemala vase vse. Po čem je Cerkev v misijonih vidna? Kot pr: rias: po svetiščih, duhovnikih, samostanih, redovnikih in redovnicah, po verskih organizacijah, po kulturnih, socialnih, karitativnih ustanovah, po tisku, po radiu, po šolah, znanstvenih ustanovah, po bolnišnicah, sirotišnicah itd. — po sto različnih vidnih akcijah, pojavih življenja m seveda po vernikih. Poznavalci razmer v misijonskem svetu menijo, da bi bile ogromno misijonske dežele dovolj odporne proti silam teme, ako bi bilo na vsakih 10.000 prebivalcev v misijonih 5 misijonarjev-duhovnikcv, 5 misijon, bratov, 10 redovnic, 20 ka-tehistov, 30 učiteljev ozir. profesorjev, dalje 5 cerkva, 5 katehumena tov, 10 ljudskih, 1 srednja, 1 gospodarska in ena gospodinjska šola, dalje 1 bolnišnica, 1 sirotišnica in ena hiralnica, pa 10 dispanzerjev, 3 zadruge ali podobne socialne ustanove itd., na vsak milijon prebivalcev pa še ena univerza ozir. podobna vrhunska kulturna ustanova. Astronomske številke Po tem takem bi morali (po preprostem računu) imeti na vsem misijonskem svetu 850.000 duhovnikov - danes jih je 22.000 - treba jih je 40Xveč 850.000 mis. bratov - danes jih je 12.000 - treba jih je 70Xveč 1.700.000 mis. sester - danes jih je 60000 - treba jih je 30Xveč 3.400000 katehistov - danes jih je 90.000 - treba jih je 4QXveč 5.100.000 učit in prof. - danes jih je 5C.000 - treba jih je 100Xveč 850.000 mis. cerkva ; danes jih je večina kap. 90.000 - treba jih je 10 X več 850.000 katehumenatov 1.700.00(i ljudskih šol - danes skupaj 50.000 šol - treba 50Xveč 170.000 gimnazij 340.000 gospodinjskih šol 1.700 univerz - danes jih je 17 -treba jih je 10OXveč 170.000 bolnišnic - danes jih je 1000 - treba jih je 170X več 1.700.000 dispanzerjev - danes jih je 4000 - treba jih je 425Xveč 170.000 sirotišnic 170.000 hiralnic itd. itd. itd. 510.000 zadrug. Ali so te številke pretirane? Ali so sploh dosegljive? Bi jih zmogli katoličani, ki nas je 400 milijonov? Na 40 Slovencev 1 misijonar! Bi mogli žrtvovoti in postaviti ta misijonsko polje 10 milijonov celokupnega osebja, ki je potrebno za idealno stanje Cerkve? Vsak štirideseti katoličan naj bi šel potem takem v misijone! Ali je to tako nemogoče? Vzemimo za primer nas Slovence. Vseh skupaj nas je v Evropi recimo kakih 1.230.000. Ce bi šel vsak štirideseti Slovenec v misijone, bi imeli 30.000 misijonarjev, torej od 1.230 000 bi jih ostalo v slovenski skupnosti še 1,200.000. Aa bi c to res tako strašno poznalo na šomu narodnemu telesu? Pravijo, da smo v zadnjih 4 letih izgubili ,-koro za prazen nič, po človeško gledano, 80.000 slovenskih ljudi. V misijone pa naj bi jih šlo le 30.000 ir. ti niti ne bi bili izgubljeni, ampak kakor zlatniki, vrženi na svetovni trg božjega kraljestva, bi tl nesli zelo bogate obresti — božji blagoslov nad domovino. — Slo- venci bi zmogli to, čeprav ,se nam v naši inalenkostnosti danes zdi tako nezaslišano. In če bi zmogli mi, akaj ne bi zmogli tudi drugi katoličani?! Namesto 0.44 Din - 44 Din In misijonske ustanove, ki jih je potrebno po našem računu postoteriti? Ali bi katoliški svet zmogel nositi stokrat večje žrtve za njih c stvaritev in vzdrževanje? Spet vzemimo za primer našo slovensko zmogljivost, kaj bi zrn ogel naš narod. Ali bi mogli mi naše dosedanje misijonske dajatve postoteriti? Vsak naj bi daroval v de i.arju 100 krat več, lcot je daroval doslej?! No, tisti, ki je bil doslej njegov letni misijonski prispevek enak ničli, tudi če to ničlo 10C krat pomnoži, ne bo dal dosti več. Toda poglejmo, kaj bi dobrohoteči posamezniki zmogli, na podlagi zadnje statistike prispekov za DŠV (Družba za širjenje vere) 1. 1939. Tega leta je daroval povprečno vsak posamezni vernik ljubljanske škofije za DŠV 0.44 Din. No, če bi zdaj vsak posameznik to dajatev stokrat pomnožil, bi dal za vesoljno papeško družbo — 44 din na leto. Alj je to res tako strašna vsota? Ali bi jo mogel vsak letno progre- šati? No, nekateri reveži je morda res ne bi zmogli. Toda, ali jih pa ne bi bilo prav lahko najti še veliko več, ki bi lahko prispevali letno ne le 44, ampak 100 Din in s tem krili primanjkljaj od strani revežev? Torej povprečno naj bi vsak Slovenec žrtvoval letno 50 Din misijonske dajatve, davka, ki bi ga prostovoljno plačeval Cerkvi za njeno rast. Ali bi slovensko narodno gospodarstvo radi tega trpelo kako upoštevanja vredno škodo, gledano zgolj naravno? Pomislimo, da vsak kadilce pokadi na dan recimo za 5 Din cigaret, letno torej za 1800 D. Ni to tako velika vsota in delavnemu človeku prav iz srca privoščimo ta užitek božje fraviee. Toda ob tem se nam v vsej jasnosti pokaže, kako neumestni so razni u-govori proti možnosti pomnožitve misijonskih darov. Kdor zmore na leto žrtvovati 1800 Din za travo, ki zgori in se razblini v zrak, bo menda vendar zmogel letno še borih 50 Din izdatkov za misijone, za rast Cerkve, katere ud je, torej za rast svojega Skrivnostnega telesa Kri stusovega. Toliko laže bodo to vsoto pogrešali nekadilci — Vsekakor, Slovenci bi zmogli postoteriti naše misijonske dajatve. In če bi zmo- gli to mi, narod revežev, kako ne bi zmogli tega gospodarsko bolje stoječi katoliški narodi?! Pomnožiti tudi molitve Toda — Bog je, ki rast daje... Ako Gospod ne zida hiše, zaman se trudijo (misijonarji), ki jo zidajo.. pravi sv. pismo. Vsa ta pomnožena armada misije nekih delavcev in vsa ta na novo pletena, po vsem mis. svetu na gosto razpredena mreža misij, u-stanov bi ne rodila pravih sadov brez izdatnega božjega blagoslova. Božji blagoslov pa je treba izmoliti in izžrtvovati. Zato je nujno potrebno, tudi molitve pomnožili stokratno v dvojnem smislu: več duš naj bi molilo in se žrtvovalo in več naj bi molile in žrtvovale. Ali bi zmogli katoličani več molitve, več žrtve za misijone? Spot vzemimo za primer sebe, svoj narod. Ali bi mogli mi danes kaj več moliti za misijone? Moli človek toliko laže, čim bolj se zaveda, da mu je Bog edino m vse In kdaj smo se mi Slovenci tega mogli bolj zavedati kot danes, ko nimamo drugega prijatelja kot Boga in se edine: nanj moremo zanesti in opreti?! In če pomislimo še na mnoge najboljše izmed nas. ki žive po begunskih taboriščih, ali nam ni jasno, da morajo in morejo ti v neprestani molitvenosU tem bolj iskati božjega kraljestva in njegove pravice, čim manj jim je možna in potrobila skrb za to, kaj bodo jedli ali s čim se bodo oblekli? — Ali bi zmogli Slovenci več žrtve za misijone? Kdaj, kdaj nam je bil od Boga ponujen večji kelih trpljenja, da ga pijemo, kot danes? Pijmo iz njega vsi — pro nostra et totius munui saluto — za naše in vsega sveta zveličanje, vdano srkajmo kapljico za kapljico in ne naveličajmo se, v zavesti, da je to naše vdano prenašanje trpljenja velesila, ki premaga svet — tudi velesila, ki premaga vse težave delavcev misijonskega sveta. L. L. C. M. Naši Misijonarji Misijonar Franc Marcola Šele zdaj smo z gotovostjo zvedeli, da je bil pred dvema letoma naš rtjak iz Breginja Franc Marcola v Ameriki posvečen za duhovnika. Po končani ljudski šoli je šel v Ukve na Koroško za pastirja. Na paši je prebiral misijonske spise ter zahrepenel po misijonskem poklicu, zlasti ko je zvedel, da je go-riški rojak, salezijanec Karel Mle-kuž_ odšel kot misijonar v Indijo (Assam). Zaprosil je za sprejem pri salezijancih v Turinu, kjer se je najprej priučil italijanščini iri nato obiskoval njihove srednje šole. Dasi bolj trde glave, je z marljivostjo in božjo pomočjo le napredoval. Res. z božjo pomočjo, ker bi kaj takega prej v Breginju od njega nihče ne pričakoval. Leta 1934. so ga poslali v Osrednjo Ameriko v republiko Sv. Odrešenika ali San Salvador, kjer je nadaljeval učenje in obenem poučeval druge ter napravil tudi državni iz-pit za učitelja. Nekaj let je nato poučeval v Kostariki. Bogoslovje pa je spet dovršil v mestu San Salvador in bd dne 23. septembra 1944., r.a kvatrno soboto in god sv. Tekle, posvečen v duhovnika. Naslednji elan je v okraju S. Tecla daroval prvo slovesno sv. mašo. Kot zalezijanec se je izučil in je poučeval tudi razne obrti: bil je mizar, krojač, nehanik in črkosta-vee^ Tako si je mogel sam natisniti tudi slovenske novomašne spomine. — Zdaj je ravnatelj salezijanskih šol v Masaji v državi Nikaragua. Iz vseh njegovih pisem iz Piemonta in Amerike .ie vedno odsevala pristna salezijanska veselost in zadovoljnost: »Tako, veste, sem vesel, da Vam ne morem povedati.« Breginjci so torej veseli in skoraj ponosni, da imajo zdaj 4 živeče duhovnike: 3 v domači nadškofiji in 1 v Ameriki. Misijonar Jakob Erat Kmalu za Marcolom je odšel v Turin iz Ukev tudi tamkajšnji strežnik Jakob Erat. Nekaj časa sta st učila oba skupaj v salezijanskih misijonskih zavodih v Piemontu. Nato so poslali Erata v Južno A-meriko v državo Peru, da se privadi tamkajšnjemu podnebju in razmeram. Bogoslovja se je učil v državi Čile v salezijanskem semenišču blizu glavnega mesta Santia-go. Tudi sam se zdaj imenuje San-tiago (Jakob) Erat. Skoraj obenem / Marcolom je prejel tudi on sv. mašniško posvečenje in deluje zdaj koit šolski asistent v glavnem mestu Bolivije La Paz. Tako smo dobili Slovenci med vojno 2 nova slovenska duhovnika misijonarja ali vsaj napol — misijonarja. Prebivalci dežel, v katerih delujeta, so sicer kristjani, a so v veri slabo poučeni. Zato se misijonarji prizadevajo, vzgojiti jih v res dobre kristjane predvsem z dobrimi šolami. Med počitnicami pa večkrat zajašejo konja in hajdi v pustinje iskat in učit preproste napol -divje domačine! Mi goriški Slovenci smo pa lahko veseli, da hodijo tudi naši idealni mladeniči širom sveta utrjevat božje kraljestvo. Dasi je Jakob Erat iz Ukev na Koroškem, ga smemo vendarle nekoliko šteti med naše, ker je bila trbiška dekanija po prejšnji vojni pod upravo goriškega nadškofa in je bilo gori več naših duhovnikov. Vpiši se y kako misijonsko družbo! Družba za .širjenje vere Cerkev želi in vabi vse katoličane, da se na misijonsko nedeljo vpišejo v eno od teh dveh papeških misijonskih družb ali, če so že nje člani, da svoje članstvo obnove. Kaj je Družba za širjenje vere ali DŠV, kakor se s kraticami navadno slovensko označuje? Ustanovila jo je 1. 1819. v Lyonu na Francoskem dekle odlične družine Pavlina Jaricot (Žariko) z namenom, da v njej organizira vsaj t.ajmanjše molitveno m gmotno sodelovanje vseh vernikov pri vesoljnem misijonskem delu. Ob stoletnici formalne ustanovitve 1. 1923. je dražbo sv. oče Pij NI. postavil za najvišjo papeško pomožno misijonsko organizacijo s sedežem v Rimu in jo ukazal vsem škofom vsega sveta, celo onim v misijonskih deželah, da jo morajo organizirati med vsemi verniki. To se je tudi že zgodilo v bolj ali manj I opolni meri povsod, tudi med Slovenci. Organizira se tako, da vsak r.rvi član skuša pridobiti še devet dugih in z njimi tvori eno desotni-jt ter skrbi, da vsa ta misijonska desetka lepo izpolnjuje članske dclžnosti. Kakšne dolžnosti? Vsak dan mora vsak zmoliti očenaš, zdra-ve matijo in čast bodi ter vzdihljaj: Sveti Frančišek Ksaverij, prosi za nas! Letno pa prispeva, če količkaj mere, pet lir za misijone. .Ali ne bi mogel biti vsak katoličan član DŠV?! Papež pravi: Noben vernik se ne more odtegniti tej misijonski dolžnosti! Družba Svetega Detinstva In Družba Svetega Detinstva Jezusovega? Podobna dražba s splošnim misijonskim namenom, ustanovljena nekaj desetletij kasneje lcot DŠV, katere člani pa naj bi bili le otroci do 12. leta. To je nekak pcdmladek, naraščaj DŠV. Celo dojenčki morejo postati nje člani, samo da so krščeni in da kdo drag namesto njih opravlja dolžnosti, dokler sami ne pridejo k zavesti. In dolžnosti? Vsak dan zdravamarija in vzdih: Sveta Devica Marija, 1 rosi za nas in za uboge poganske c-irokel Letni prispevek za misijone, ki ge, dajo otroci DSD je najmanj 1 L. Cerkev želi, da krščanski starši že ob krstu vpišejo svoje otroke v DSD ter s tem pokažejo, kako so ▼ imenu otrok hvaležni za milost sv. ■sere, katere naj bi postale deležne tudi nepregledne vrste pogmskih otrok, ki se neprestano rodijo in umirajo ali pa rastejo brez zveličavnih milosti svetega krsta. Koliko je krščanskih staršev, ki za to željo Cerkve vedo in jo tudi izpolnjujejo? Vi, ki to berete, zdaj veste Ali se boste po tem tudi ravnali? Vsi verniki za vse nevernike! Če b: se to geslo papeških misijonskih družb v resnici izpolnjevalo, kako drugačno hi bilo sedaj m v bodočnosti obličje zemlje. Bila bi res slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem...!« Družba sv Petra ap. za vzgojo domačih duhovnikov To je tretja papeška misijonska družba, ki jo sv Cerkev zelo priporoča vernikom. Iz naslova je razviden njen namen. Člani plačujejo letno L 5 za semeniščnike v poganjkih deželah. ŽUPNIK IZIDOR ZAVADLAV V torek so Vrtojbenci pokopali svojega zglednega rojaka in Gore-njepoljci so izgubili svojega vzornega dušnega pastirja, ki je bil velik zato, ker je živel po načelu, ki si ga je izbral kot novomašnik: »Daritev bodi ti življenje celo.« Duhovnik je postal pok. g. Izidor Zavadlav zato, ker se mu je množica smilila. Tako je zapisal na spominske podobice nove maše: »Množica se mi smili.« Smililo se mu je njegovo ljudstvo tista leta, ko je bilo tako samo in zapuščeno. Da bi mu mogel najbolje pomagati, je pustil druge poklice in si izbral tistega, ki ga je najbolj približal ljudstvu. Poslal je duhovnik. Ko so mu federali očitali, da ui pravi duhovnik, češ da ue skrbi za vse ovce enako, je sebi v zagovor zapisal: »Jaz sem katoliški duhovnik in se zato ne bojim žrtfev.« Kot je njegova smrt pokazala, se jih v resnici ni bal. Njegova zadnja žrtev, zadnja daritev je bilo njegovo se mlado življenje, ki ga je daroval za svoje ljudstvo po rokah domačih zločincev dne 15 sept. 1946. Bilo mu je komaj 37 let. Osebnost g. Zavadlava Pokojni gospod je imel veiiko lepih čednosti, toda ena ga je odlikovala: ljubezen do resnice in sovraži vo do hinavščine in krivice. Za zmago resnice in pravice nad lažjo in krivico se je boril vse življenje. Boril se je zoper tiste, ki so pri nas delali krivico in se zavijali v laž in hinavščino. Borba s fašisti To so bili najprej fašisti. Zato so prva leta duhovniške službe g. Zavadlava potekla v znamenju bojev s tedanjimi oblastmi za obrambo pravic njegovih vernikov v grrenje-poljski fari. Vedeti namreč moramo, da je dobil eno najtežjih župnij v naši škofiji. Takoj po novi maši leta 1935 je prišel na Gorenje polje. To je bila njegova prva in zadnja služba. Tu je ostal enajst let. Gorenjepoljska fara je tako težka zato, ker bivajo v njej najrazličnejši ljudje. Cement-li.a tovarna v Saloni je priklicala veliko število delavcev in uradnikov iz vseh rrovinc Italije. Kaj je pomenilo imeti v fari močno italijansko kolonijo, sestavljeno iz delavcev in uradnikov, v tistih časih, ko je bil fašizem na višku tvoje moči in ko je najbolj nasilno vršil svoje raznarodovalno delo, ve s-.mo tisti, ki je to sam okusil. Pokojni gospod župnik je to okusil v največji meri. Kot neizkušen novomašnik je začel upravljati to težko župnijo in mi, njegovi prijatelji, smo vedeli za njegove trude in boje. Tekom osmih let. se je o njegovih bojih z oblastmi nabral lep kupček dokumentov, ki so sedaj najbolj verna priča, kako velikansko laž in krivico je storilo GFarsko časopisje, ko je pok. g. oklevetalo, da je bil fašist Če bi tisti ljudje imeli v rokah material, ki ga imamo mi, bi jih kljub vsej nesramnosti vendar bilo sram, da so kaj takega o g. Zavadlavu pisali in ponovno potrdili. Rekli smo, da je bila gorenjepolj- f.ka fara narodno mešana in je deloma še danes. Tista leta pa je mešana župnija pomenila toliko kot župnijo, ki bo v kratkem italijanska. Zato so oblasti v Saloni delale na to, da bi se polagoma odpravila slovenščina iz cerkve, kakor se je iz šole, in da bi se ljudstvo v mešanem okraju poitalijančilo. To je bil jasen namen in cilj vseh federalov, tajnikov in brigadirjev okrog Salone in tudi dobrega dela uradnikov in nameščencev v tovarni, čeprav se danes delajo tako navdušene narodnjake. G. Izidor je te naklepe kmalu spregledal in zato se je vrgel v boj z vso dušo, da reši ljudem vero in jezik. Tovarniško osebje versko ni bilo na višku., posebno tuje ne. Zato je že 21. sept. 1936 pisal prevzvi-šenemu nadškofu takole: »Imel hi Vam povedati še toliko drugih reči, ki grenijo srce meni, mlademu duhovniku, toda za sedaj naj bo dovolj, kar sem povedal, da no "bom skladal romana nečednosti, hudobije in zlobe, ki se vsak dan bolj razlivajo po duhovniji iz tovarne »Cementi Isonzo«, pohujšane in po-hujšljivke, ter prinašajo tako kugo tudi med čredo, ki je meni zaupana in ki je do danes bila še polna vere in lepega življenja.« Delo za mladino Kako sc je še potem vedno naprej boril zoper nemoralnost, ki je prihajala iz tovarne, vedo vsi njegovi sobratje, katerim je večkrat potožil o tem; vedo tudi ljudje, ki morajo brez izjeme priznati, da tako požrt vovalnega gospoda niso še imeli. Vedo pa še najbolj otroci in mladina, kateri je pokojni posvetil svoje najboljše moči. Spominjam se, kakr sem ga obiskal drugo leto njegove lužbe na Gorenjem polju in kako mi je pripovedoval o svojih načrtih za poučevanje krščanskega nauka v zakristiji in kako se je potrudil za prvo sv. obhajilo, katero je imel prvikrat leta 1936. In pozneje vsa ieta je bil krščanski nauk njegova prva skrb do letošnjega prvega sv. ihhajila. Za otroki je prišla mladina. Ko je prispel v faro, ni našel ničesar. Fantje in dekleta so bila duhovniku tuja in se držala daleč vstran. Da bi se jim približal, je začel z romanji na Sv. goro in drugam. Kako so se tedaj čudili, ko so ga videli med sabo prijaznega, domačega, veselega, zabavnega in, kar je bilo glavno, dobrega. Tedaj so se mu začela odpirati mlada srca fantov in deklet. Poživil je v ta namen pevski zbor in kupil harmonij, da je lahko učil petje 'tudi doma. Ustanovil je Marijino družbo za dekleta, ki je nekaj časa izvrstno uspevala. Svo- o hvaležnost je gorenjepoljska mladina pokazala s tem, da se je v polnem številu udeležila njegovega pogreba, mu poklonila cvetje na grob in zapela žalostinke na pokopališču, pri domači hiši in v cerkvi. Njegov odnos do tujerodcev Da je bil res katoliški duhovnik, kakor je o sebi zatrdil, priča njegova pravičnost do vseh. V fari je imel precejšnje število prebivalcev italijanskega porekla. Tudi tem je bil vedno dober pastir, čeprav je od njihove strani do leta 1943 imel naj večje sitnosti in nevšečnosti. Že leta 1936 so ga zatožili pri po litični oblasti, da noče imeti pridig za italijansko govoreče vernike. V zagovoru je g. Zavadlav pisal g. nadškofu, da on ob nedeljah ne bere samo evangelija, temveč celo berilo, kar se ne vrši v nobeni cerkvi v vsej Italiji. Sicer pa je potožil, da hodijo tako malo v cerkev, da včasih ni. nobenega v cerkvi, ki bi bil pristen Italijan. »Naj le pridejo v cerkev in jaz, katoliški duhovnik, sem pripravljen, jim pridigati tudi dve uri, ker vem, v kako žalostnem verskem stanju so tisti, ki prihajajo iz starih provinc Italije « Zaradi svojega odkritega značaja, ki je sovražil krivico in nasilje, jo meral veliko prestati od strani kra jevnih političnih oblasti in vernikov, ki so ga ovajali neprenehoma do zloma fašizma, češ da je prevelik narodnjak, ki prezira Italijane. Leta 1940. na primer so ga že v drugo ovadili federalnemu tajniku, dn noče pridigati v italijanščini in ctrok učiti krščanskega nauka. Kmalu nalo pa je romala v Gorico i. progresivne demokracije.« MIROVNA KONFERENCA ima od 5. do 15. oktobra svoje plenarne soje in s pospešeno hitrostjo obravnava in potrjuje predloge raznih komisij. Do 15. X. mora biti vseh 5 mirovnih pogodb rešenih. Nato jih bodo še enkrat pregledali štirje »Veliki«, ki najbrž ne bodo mnogo spreminjali določil plenarne konference. Ko bodo še »Veliki« odobrili besedilo pogodb, bo to zrelo za podpis od strani držav. Zadnjo besedo bodo seveda imeli razni državni zbori, ki morajo pogodbe ratificirati (potrditi). Kardelj je že ponovno uradno izjavil, da jugoslovanska zbornica ne bo odobrila ne francoske črie ne tržaškega statuta. Na ta način bi mir med Italijo in Jugoslavijo ne bil sklenjen, dočim bi med Francijo in Italijo preneha- lo vojno stanje. — Tudi Molotov je izjavil, da ni zadovoljen z rešitvijo tržaškega vprašanja in da ga bo zneva načel ob sestanku 4 »Velikih«. Zato je še vse, kar se tiče naših meja in svobodnega ozemlja Trsta, nekako v zraku in nihče na more reči, kakšen bo končni sklep mirovne konference Ameriška delegacija je €. X. terjala, naj bo v mirovno pogodbo /. Italijo vpisana zaveza vseh prizadetih držav, da bodo zagotovile vse temeljne svoboščine državljanom v pokrajinah, ki jih odstopi Italija drugim državam. Takoj se je oglasil zastopnik Bele Rusije Kisselev in je izjavil, da i francoska L jugoslovanska - ustava zagotavljajta vsem državljanom temeljne svoboščine in da je ta predlog ZDA »krivičen, žaljiv za zmagovite države, ker jim ne zaupa.« Zakaj pa se je oglasil beloruski zastopnik namesto jugoslovanskega? Iz njegovih ust bi radi slišali to izjavo. — Koliko veljajo te obljube in zagotovila, bomo vedeli, ko bo podpisana mirovna pogodba in izvršena priključitev. V zadnji številki 41 smo jasno povedal), kaj terjamo n. pr. mi na Primorskem kot temeljne svoboščine za Cerkev. Predsednik jugoslovanske delegacije je govoril ob sklepu mirovne I o godbo z Italijo o krivicah, ki so se v zadnjem stoletju godile jugoslovanskim narodom, ki tako hrepenijo po svobodi in so zanjo toliko storili. Zato jugoslovanski narodi po pravici pričakujejo predvsem od vlade, ki jo g. Kardelj zastopa, da jim zagotovi svobodo, za katero so se tako žilavo borili. V SEVERNI GRČIJI divjajo že pravi boji proti partizanom, ki bi hoteli državo tudi po povratku kralja spraviti v zmede. Ministrski predsednik Tsaldaris je izjavil, da bo sedaj ustanovila vlada »vaške straže«, ki bodo branile kmete. Zgode vina se torej ponavlja. Samopo meč proti komunističnim partizanom je postala potrebna tudi v Grčiji. Sčasoma bodo tudi zavezniki spoznali, kako jo bila taka samopomoč razumljiva tudi v Jugoslaviji. Žal, da tam ni bilo nobene prave vlade. JUGOSLAVIJA se je obvezala plačati 150 tisoč dolarjev odškodnine sorodnikom ameriških državljanov, ki so prišli ob življenje pri sestrelitvi ameriškega letr.la na ju goslovanskem ozemlju (na Gorenj skem). Zdaj terja vlada ZDA odškodnino tudi za razbito letalo, čemur se pa Jugoslavija proti vi. S Tihega oceana je ameriška ve-letrdnjava preletela severni tečaj in dospela v enem poletu v egiptovski Cairo. Strogo ji je bilo naročeno, naj nikar ne leta-črez Jugoslavijo in zato je raje letela črez Italijo. NORNBERG. Dne 16. oktobra bodo usmrtili obsojene nemške vojne zločince. Zanimivo je, da je ge leral Raeder, ki je bil obsojen na dosmrtno ječo, prosil zaveznike, naj ga raje ustrelijo, ker smatra to ?a manjšo kazen. NA PORTU GALSKEM so skušali nekateri častniki in vojaki napraviti vstajo, ki pa je bila takoj zadušena. mo pohvaliti udeležbo gorenjepolj-kih faranov, ki so tako od daleč prišli, da se poslove cd svojega do-Irega dušnega pastirja. Gorenje-piljski pevski zbor je tudi zapel prisrčne žalo>tinke na pokopališču, pred domačo hišo in v cerkvi. Vsa hvala mladini pevcem, da so ostali zvesti svojemu pastirju in se mu na tako lep način oddolžili za trud, ki ga je pokojni gospod imel z Mimi. V vrtojbenski župni cerkvi je bila pogrebna naša, katero je daroval g. dekan iz Kanala. Pri maši je pel zbor iz stolne cerkve v Gorici. Tu nas je vse prijetno iznenadila pričujočnost g. nadškofa, ki je hotel osebno počastiti blagega pokojnika, ki je bil med prvimi goriški-mi mašniki, ki jih je mons. Margot-ti posvetil leta 1935. v Ogleju na inučeniških tleh. Prevzvišeni je tudi opravil pogrebne obrede v cerkvi. Kot je navada ob pogrebih duhovnikov, je lil v cerkvi tudi primeren nagovor. Mladi duhovnik domačin se je spomnil svojega šoto jaka m očrtal njegovo osebnost. Potem je poudaril, da je to posebno huda kazen božja za slovensko ljudstvo, ker Bog dopusti., da padajo njegovi maziljenci. Pokazal pa je tudi ua žalostni konec, ki čaka take, ki duhovnike morijo. Zato je I-ovval vso, naj molijo za take nesrečneže, da bi Se vsaj spreobrnili in se zveličali. Vsi obredi so bili zelo ganljivi. Le enega ne moremo razumeti, kako da se Vrtojbenei niso bolj zavze- li za pogreb tako velikega soroja-ka. Vsi udeleženci pogreba so imeli občutek mrzlote in namernega preziranja pogreba od strani domačinov. ki jih je bilo sorazmerno najmanj pri pogrebu. Naknadno smo izvedeli, da so gotovi ljudje grozili tistim, ki bi se udeležili pogreba. — Ob takih poročilih strmimo nad drznostjo sovražnikov Cerkve — in nad nečastno plahostjo poštenih ljudi. To ni več previdnost, ampak sramotna sužnost. ALI VEŠ ZA KAKO PREDRZNOST, kot je ta, da kdo govori na vsa usta o svobodi in spoštovanju do vere, pa istočasno z duševnim in telesnim nasiljem preganja edami katoliški list v deželi in vse, ki ga podpirajo in berejo! Take drznosti so zmožni samo rdeči nasilneži. Zaslepljenci pa te drznosti ne vidijo in ne obsojajo. Domače novice GORICA Goriško občinstvo je spet razveselila dekliška Marijina družba z dobro uspelo prireditvijo, ki je bila v nedeljo popoldne pri eč. ss. notr-tiamkah. Marijin vrtec je lepo predvajal spevoigro »Rade rajamo.« Ta točka bi gotovo žela še večjo pohvalo, ako bi bile deklice za oder primerno oblečene. Ni vsaka obleka za veako priliko. Sicer pa je bila igra prav srčkana. Pevski zbor nam je podal tri lepe ženske zbore in krasni dvospev *Spomin na Planico,« ki ga je zložil p. Hugolin Sattner. Istega skladatelja samospev »Ribička« je pa tako ugajal, da ga jo morala gč. Mira Brajnik ponoviti. Prizor s petjem »Pomladna pesem v jeseni« so podale dijakinje prav dostojno in je zlasti izobražencem, ki so razumeli njegov smisel, zelo ugajal. Šaloigra »Pri gospodi« ge izzvala prave viharje smeha. Mica — Mico-na — ali Mari je bila neprekoslji-va. Gospa Julka je imela prav aristokratski nastop in tudi 03tale l-gralke so se res vživele v svoje vi ege. Med odmorom je bila loterija s številnimi dobitki v prid kat, misijonom. Občinstvo je bilo radodarno in vodstvo misijonskih družb se mu prav toplo zahvaljuje. v ALI ZE VESTE? da je na Japonskem popolnoma porušenih 50 cerkva, 30 dispanzerjev, 30 samostanov, centrala katoliškega tiska, šola sv. Mavra, težko poškodovana katoliška univerza v 'ukiu. itd., lako da znaša celotna škoda katoliškega misijonu nad 10 milijonov dolarjev... da je misijon Družbe božje Besede na Novi Gvineji tako rekoč u-ničen: ubita sta dva škofa, 23 duhovnikov, 38 bratov, 65 sester; oct 700 mis. poslopij pa sta osiali le dve celi... da je v vseh deželah živo zanimanje za katoliško vero.. da šteje Cerkev v Črni Afriki že 11 milijonov vernikov... da je abesinski cesar naprosil kanadske jezuite, naj pridejo vzgajat mladino višjih slojev... da so črnci v Afriki dobili svojo prvo katoliško univerzo... da je dejal kitajski general Čang Kaj Šek: Potrebujemo misijonar- jev. Misijonarji so tovariši, ki delajo z nami za rešitev ljudstva in zgraditev nove narodne celote... da je zato kitajski nadškof Yupin Pavel izdal proglas ua izobražence Zfipada ter jih pozval, naj pridejo v masah obnavljal Kitajsko, da pa zahteva od vseh, ki bi prišli, tudi močno vero in duha modernega a-postolata, kajti nova Kitajska brez duhovne obnove v Kristusu ne bo srečna... da je med prvimi misijonarji, ki sc po vojni prišli na Kitajsko, bil slovenski lazarist .Janez Kopač, kjer so ga z veseljem sprejeli 4 slovenski sobralje duhovniki in 3 slo venske usmiljenke. Pripravljajo so za odhod novi in nove... da je po nad 40 lelnem nepretr ganem mišijonarjenju odšel k Bogu po plačilo starosta slovenskih misijonarjev p. Baptist Turk, fran-č-škan... da je danes na Japonskem meseč no toliko krstov, kot pred leti vse leto... da je prvič v zgodovini Japonske katoličan postal prosvetni mi-t.ister in da je prav isti prvi V de želi vzhajajočega sonca razlagal svojemu cesarju katoliški nauk, ki je po ministrovih hesedah edini zmožen duhovno preroditi japonski narod.. da še marsikaj misijonsko zanimivega in pomembnega ne veste, pa bi morali vedeti kot dobri katoličani... da nas bo vseh Slovencev Boj? vedno bolj vesel, čim bolj in čim več bomo imeli razumevanja in srca za širjenje njegovega kralje stva... ali že veste, da je povest Marjetica, ki izhaja v našem listu kot podlistek, misijonska povest? Prireditev našo ženske mladine je počastil s svojo pričujočnostjo tudi g. predsednik cone dr. Guido ITugues. Poklonil je tudi velikodušen dar za katoliške misijone. Bog mu povrni! Takih prireditev, pri katerih človek za nekaj ur pozabi na strasti, ki dandanes razburjajo morje čl o veškega življenja, in se more nje govo upokojeno srce predati čistemu veselju in se zamisliti v kraljestvo lepote in dobrote, ni nikdar preveč. Igralke in vsi drugi, ki so se trudili, da so nam nudili te lepe urice, naj se ne strašijo žrtev, ampak naj delajo še nadalje s takimi prireditvami za požlahtenje naše mladine. VRTOJBA Pogreb č. g. Izidorja Zavadlava V torek 8. oktobra dopoldne smo pokopali na našem pokopališču našega sorojaka č. g. Izidorja Zavadlava. Kot znano, je bil pokojni umorjen v svoji fari na Gorenjem polju. Na željo njegovih domačih pa smo ga položili k večnemu počitku na vrtojbenskem pokopališču poleg njegove matere in očeta. Pogreb je bil zelo slovesen in je šel ob 9.30 iz mrtvašnice gori-škega pokopališča v Vrtojbo. Vodil ga je g. dekan iz Mirna, udeležilo pa se ga je do 40 duhovnikov in lepo število ljudstva Posebno mora- V vojski proti Gotom je premagan zbešal v neko kočo, kjer je s kočo vred živ zgorel (378. leta). Hunerik, vendalski kralj (474-484), ja divje preganjal katoliške duhovnike, kruto jih je mučil in moril. Prišla je kazen. Neka čudna bolezen ga je napadla. Zdravniki mu niso mogli prav nič pomagati. Po vsem telesu je otekel, bil je ves bolečih čirih, iz katerih so lezli Črvi. Končno so mu začeli odpadati posamezni deli telesa. Vsled groznih golečm jo- znorel in s kletvijo ua ustnicah izdihnil svojo dušo. Henrik IV., nemški cesar, je napovedal vojsko papežu Gregoriju VII. Papež je moral bežati in je umrl kot begunec. Toda kmalu potem se je lastni sin vojskoval zoper cesarja in ga je prisilil, da se je odpovedal cesarstvu. Umrl je zapuščen v Litihu (1106), potem ko ga je vest neprestano mučila in grizla. Filip IV., kralj francoski, je ujel papeža Bonifacija VIII. Z njim je tako slabo ravnal, da je papež mrl (1303). Toda kralj je I. 1314. tr.ko nesrečno padel s konja, da se e pri priči ubil. Imel je šele 47 let Pa to so kronane glave. Ali s& ■(■kronanim preganjalcem duhovnikov nič ne zgodi? Sam imaš zglede iz te ali one župnije, kako se je povračalo kakim zlobnim nasprotnikom ali o-brekovalcem duhovnikov. Treba Je le oči imeti odprte in malo poznati preteklost, pa hitreje razumeš, zakaj je ta družina, zakaj ona tako nesrečna. 1870. leta so začeli v Nemčiji preganjati vero. Neverneži, mlačneži in brezbožneži so potegnili s to viadno »politiko« celo v zunanjem vetu. Tako je v tovarni Mae Com-iich-a v Chicagu neki dclavec, Nemec, govoril: »Ne želim si nazaj v Nemčijo, vendar bi pa rad sedaj bil tam, da bi vsem duhovnikom porezal vratove«. ‘Še tisti dan, ne dol go potem, se je približal stroju neprevidno: stroj mu je prerezal vrat, glava je padla od Telesa, mrtev so je zgrudil na tla. Ni imel več prilike, iti rezat vratove duhovnikom na Nemško? O Lenin-u piše Pereival Philips, da je ta tako malikovani komunistični vladar Rusije, ki je hladnokrvno nad dva milijona Rusov dal pomoriti (ki je preganjal tudi katoliške duhovnike in jih pošiljal > ječo, na Slolovecke otoke' in v smrt), zapadel zavratni bolezni, ki je bila zanj zelo poniževalna. Razum mu je opešal. Na dan smrti so ga videli, kako se je plazil po vseh štirih kot žival po svoji sobi od predmeta do predmeta, proseč te mrtve stvari odpuščanja, ker ga je vest silno grizla. Kot zver je nastopal, kot .ver je umrl da je na svetu 2053 milijonov ljudi in da je med temi le 375 milijonov katoličanov... da odide v večnost vsak dan 150 tisoč duš in da jih je od teh le 25 tis oč zaznamovanih z neizbrisnim znamenjem sv. krsta in v naročju zveličavne Cerkve... da pride na Japonskem na enega c'.uhovnika 175.000 poganov in 260 katoličanov, na Kitajskem 120.000 poganov :n 630 katoličanov, v In diji 100.000 nekatoličanov in 1230 vernikov, na Suridskih otokih 10O tisoč nekatoličanov in 980 vernikov, v Oceaniji 8500 poganov »n 800 katoličanov, v Afriki 30.000 poganov in 1400 vernikov... da n. pr. šteje škofija Patna v Indiji 15.000 vernikov, ki so raztreseni med 17000.000 poganov in da je za tolikšno množico le 17 duhovnikov, tako da pride na enega duhovnika 1 milijon poganov... da je po dosedanjih poročilih v misijonih, kjer je divjala vojna, bilo ubitih sedem škofov, 188 misijonarjev in 113. misijonark, in da padajo zlasti v krajih, kjer gospodarijo komunisti, še vedn> nove žrtve... da je atomska bomba v Nagasakiju ubila 10.000 vernikov, potomcev op‘h kristjanov, ki so kljub preganjanju sredi poganstva ohranili pravo vero, čeprav so bili nad 200 let brez duhovnikov... Nesrečna smrt )F POZOR! V soboto 26. X, ne bo v nadškofijski kapeli v Gorici birme. Mnogi ljudje se iz zgodovine prav ničesar ne naučijo. Zaverovani v svojo hipno oblast in zanašajoč se le na surovo silo, se znašajo nad duhovniki in slepo drvijo v svojo pogubo. Tu imaš nekaj svarilnih zgledov, kako taki preganjalci -ali morilci končajo. Valerian, rimski cesar (253-260), je bil eden najhujših preganjalcev duhovnikov. Pod njim je prestal mučeniško smrt papež Sikst II. in ijjegovega diakona Lavreneija so pekli na ražnju, dokler ni izdihnil svojo svetniško dušo. — Kako je končal cesar Valerijan? ‘ V bojih s Perzijci je bil premagan in ujet. Kralj Sapor ga je dal pripeljati v Perzijo. Tam je moral Valerian, o-blečen v cesarska oblačila, vklenjen v verige, služiti kralju kleče ob konju za podnožje, da je Sapor stopil na njegovo ramo, kadar je hotel zajahati konja. — Nadalje ga je kralj vodil od mesta do mesta, kjer sc ga zasramovali. Končno so cesarju potegnili kožo s telesa, jo posušili in razobesili ljudom na ogled. — Muke, ki jih jo cesar trpel, spominjajo na muke sv. Lavrencija. Cesar Valent (364-378) je iz sovraštva do katoliške Cerkve dal 80 duhovnikov na neki ladji na odpr iem morju z ladjo vred žive sežga- Vsem slovenskim beguncem, L..’, so bili med vojno kazensko v nemških zaporih, internaciji, kon-finaciji ali taboriščih, naj se prijavijo na: »Assistenza Pontificia, Roma, via Piave 23 (nelle mani di dott. Saruga Mattia)« — in prosijo zpomoč, če so sedaj v težavah. Treba je priložiti dokument o o-kolnostih. Kdor dokumenta nima, naj tako naslovljeno prošnjo pošlje na naše uredništvo. V spremnem l>ismu naj navede vse podatke in c-kolnosti, ki izkažejo njegove navedbe vsaj kot verjetne. Prošnje je treba vložiti čimprej,. ker so sredstva slučajna in omejena Polde Kemperle 60-letnik Novinar Lgopold Kemperle, ki se je rodil 15 X. 188G v Hudajužm, je dopolnil pretekli torek 60 let. Gospod Polde je novinar bistrega uma in veselega srca in še danes hodi med nami kot mladenič poln sidravega optimizma, čeprav je bit ket zaveden Slovenec radi zlobe in respameti tega sveta že tolikokrat po ječah Želimo mu, da bi dočakal take čase, ko bo mogel kot vsak p<šten Slovenec svobodno hoditi po vsej slovenski zemlji in zbirati dopise za svobodne slovenske časopise. Odgovorni urednik msgr. ALOJZIJ NOVAK Tiskano z dovoljenjem A. I. Tisk. G. Iucchi - Gorica S,