Izhaja po dvakrat na mesec v Ljubljani, in to 10. in 25. dne, ko ga prebere in ne konfiseira policija.
Vrednik Jakob Alešovec.
Posamezne številke se dobivajo, če jih kaj ostane, po 15 kr. v administraciji, Ključarske ulice (pod mestnim trgom) št. 3 v II. nadstropji.
Velja
celo leto 3gld., pol leta lgld. 50 kr. in četrt leta 80 kr. za
vsaeega brez ozira na stan, narodnost in vero.
Kdor ga bere In ga ni kupil, se bo, ako se zasači, ostro kaznoval.
Nemškutarji po cesarjevem odhodu.
Ravno tako nam je v želodcu, kakor da bi bili ves čas, kar je bil cesar na Kranjskem, žaganje jedli in pili vodo, v kateri so se kopali Slovenci, ali pa požirali svoj lastni žolč. Kar iz kože bi človek skočil, če bi potlej mogel zopet va-njo nazaj.
Ti Slovenci! Da bi jih koklja brcnila in jih vzel tisti, ki otroke je! Prav tako so se obnašali, kakor da bi bila dežela njihova, ne pa naša, kakor de bi bilo 95 več ko 5 in 20 več ko 4. Kdo je kdaj kaj tacega slišal! Vsak izmed nas, če je v šolo hodil le do Ivanetiča ali pa iz Nemškega prišel s komaj za pol šole vednosti, bo razsodil, da je 5 veliko več ko 95, in 4 veliko več ko 20. Kaj hočejo toraj te slovenske muhe, kterih je v deželi borih 95 odstodkov, proti nam, kterih nas je s Hočevarji vred ponosnih 5 odstodkov! Kaj hočejo posebno ljubljanski Slovenci, kterih je samo nekaj več ko 20.000, proti nam, ki nas je malo manj ko 4000! Ali ni toraj narobe svet, da se skušajo z nami in nas celo preupijejo ? To je tako predrzno, da se mora zatožiti cesarju samemu.
Pa res! Toliko tistih slovenskih zastav so razobesili, da človek naše vrste ni mogel ganiti se, da bi ne bila ga zbodla ktera v oko. Nam pa niso pustili razobesiti svoje, češ, da črno-rudeča-rumena je pruska; dovoljeno nam je bilo pač razobesiti „proklete grablje11, našo pravo zastavo, pa te so že večkrat zlomljene in v tako slabem stanu, da jih ne moremo nikomur več pokazati; popraviti se pa tudi več ne dajo in tako smo bili mi o cesarjevem prihodu čisto brez vse zastave.
Postaviti smo se toraj hoteli v Ljubljani in tudi na Bledu s tem, da smo upili „hoch“ in najeli še druge,
da bi z nami vred kričali. Na kazinski zid smo nabili celo dober seženj dolge črke „HOCH“, pa vse ni nič pomagalo ; čeravno smo se napenjali ko žabe, vendar smo bili povsod v „lebetu“ m videlo se je, kakor da bi nas ne bilo ne v Ljubljani, še manj pa drugje kaj.
In ta strašni vrisk „živijo!“ To gre kar skoz ušesa kakor ukanje kmetiških fantov o žegnanji. Še zdaj ga imamo v ušesih toliko, da ga bo menda za zmiraj dosti in še preveč. Ubogi cesar, ki je moral poslušati to rujo-venje in pa še slovenske ogovore! Stavim, da nobeden izmed nas bi ne hotel biti cesar, če bi moral poslušati tako tulenje, slovenske ogovore in pesmi, nemškega pa toliko ko nič.
Pa je čudno ali marveč žalostno tudi to, da naši nimajo pravih grl, ker drugače bi bilo 5 odstodkov „ho-chovcev" moralo preupiti 95 odstodkov „živjevcev“, to je jasno kakor „šmir“. Kaj bo neki cesar mislil o nas, ki smo prej kričali in po vsem svetu trobili, da je Ljubljana naša in Nackova, to je: nemška in nemškutarska, da pa tudi po vsi deželi vladajo „proklete grablje11! Kaj bo neki rekel, ko je zdaj našel vse ravno narobe! Ali ne bo mislil, da smo samo „Brenceljni“ v laž nji vi obleki? Nikjer ni bilo nobenih „prokletih grabelj", naš „hoch“ se je pa tudi tako spekedral nam, da se je slišalo le bolj „oh“, in to pomeni zdihovanje, žalost, ne pa veselja. Res, ta pot smo se zopet vsedli, ostali smo na rešetu.
Sploh se nam nič kaj prida ne godi, kar je padel Auersperg z ministerskega stola in vsedel se na-nj Taaffe. Godi se nam, kakor se je godilo nekdaj Egipčanom; imeli smo prej sedem in še veliko več mastnih let, zdaj so pa prišla na vrsto slaba, ki nam bodo požrla vse, kar smo si v dobrih letih pridobili in hranili. Kupčijsko zbor-
nico in mestno starešinstvo so nam že prej snedle slovenske miši, zdaj so nam pa podgane snedle še deželni zbor in odbor. Kaj imamo še po vsem tem? Šraja in Dežmana, za ktera nam pa še branjevec nič ne da, ker sta v preslabi koži.
Zato bi bilo najbolje, če bi poskakali iz kože in odslej namestu „HOCH!“ — zapisali na kazino: „OH!“
Pirker ist noch Landcsschul inšpektor!
ir ev • ir »v	• v
Krispin Krispovic.
Danes, gospoda moja, zagovarjati mi je tista nemškutarske strelce ali „šice“, zavoljo kterih je bil na raz-veseljevališči na travniku pod Turnom tak ropot, da bi se bilo lahko kaj hudega zgodilo, ako bi ne bili Slovenci takrat tako trezni. Zato so moji kli-jenti zatoženi nepotrebnega draženja ljudstva z namenom, da bi bili s tem provzročili kak škandal in bi se bilo potlej po svetu govorilo in pisalo, kako surovi so Slovenci in kako preganjajo „nemce“.
Pa morda marsikteri izmed vas ne ve še, kako je bilo v tisti turški lopi na travniku pod Turnom, zato bodi tu v kratkem povedano, da bote vedeli, gospoda, kako soditi tako nepričakovano reč — nepričakovano vsaj, kar se tiče slovenskega tam zbranega ljudstva.
Na travniku ob potu nastavil je bil trgovec A. Krišpar lopo, nekako turškim ali kitajskim podobno, in tam točil šampanjec po 20 kr. kozarec, kar je lahko bral vsak, kdor nemški zna. Da pa za take ljudi, ki ne znajo nemški ali, če znajo, vendar niso nemškutarji, šampanjec ni, to, gospoda, mi bote vendar pritrdili; za take je le prav kisel cviček ali kako zastalo pivo.
V tej lopi naselilo se je več nemškutarjev, med njimi tudi neki „nemški“ mladeneč B . . . . rojen in doma v Ljubljani, toraj trd nemec. Šampanjec, posebno če je dober in imajo pivci drobiža, pa vname kri in stori, da pivec postane srborit. Pri naših šicih je storil to, da so jeli dražiti okoli stoječe ljudi s „hoch" in hoteli peti nemške pesmi. To pa je vzbudilo nevoljo in jezo, na zbadljivi „hoch“ za\Trišalo je »živijo" tako mogočno, da je moralo iti kar skozi ušesa. To je trajalo tako dolgo, da so nemškutarčki, ki so kaj iskali, pobrali kopita. Tako se tudi grilji izganjajo z dimom iz svojih lukenj in jazbeci iz brlogov. Vriskanja „živijo“ namreč nemčur-sko uho ravno tako težko prenaša, kakor gad tobakovo žlindro, kar krč ga prime, pa se mora pobrati.
Glejte, to je bila dogodba, zavoljo ktere so zatoženi moji klijenti.
No, gospoda moja, če se da sploh kaka reč zagovarjati, je to gotovo ta. Prvič je znano iz zgodovine, da je Slovenec neverjetno potrpežljiv, da ga smeš dražiti in stopati mu celo na vrat; trpel bo vse, dokler bo le mogel, vdaril bo še le, ko si drugače ne bo mogel ni-kamer pomagati. To je znano tudi nemškutarjem, zato vedo, da, naj kriče še tako na vse grlo svoj „hoch“ in s tem zabavljajo ljudstvu, se to ljudstvo vendar ne bo razjezilo tako, da bi začelo mahati po zabavljalcih. Nevarnosti toraj pri tem ni bilo nobene, po tem takem odpade tudi zatožba. Kdor pozna potrpežljivi in pohlevni značaj Slovenca, lahko veliko stori, predno ga bo zdražil do silovitosti.
Po tem povedanem odpade drugi del zatožbe, namreč, da so moji klijenti hoteli provzročiti škandal posebno zato, da bi bili Slovence pred svetom spravili v slabo ime. Kogar ne moreš razdražiti tako, da bi prijel kol in te vdaril, takega tudi ne moreš potem razkričati za ubijalca ali vsaj siloviteža. Moji nemškutarji so pa naprej vedeli, da jim Slovenci ne bodo nič storili, naj jim nagajajo in dražijo jih do krvi, kakor sem že rekel. Zato moram ostati pri trditvi, da bi bili moji klijenti še lahko vso noč nagajali s hripavimi „hoch", predno bi bili spravili s tem tam zbrano ljudstvo in po njem vse Slovence pred svetom v slabo ime.
In, gospoda moja, razložil Vam bom še nekaj, na kar Vi skoro gotovo niste mislili. Po čim se je Ljubljana tako sijajno pokazala slovensko? Ali ne ravno po „ži-vijo“-gromu? Po odhodu cesarjevem s travnika pod Turnom so pa vtihnili ti gromoviti živijo, postalo je vse nekako tiho. To so zapazili moji klijenti „š!ci“ in da bi zopet oživili ljudstva domači vrisk, jeli so ga dražiti s „hocli“, kakor se pri uri sproži pero, da bije, če sama ob sebi noče. Ako bi moji klijenti ne bili začeli dregati s svojimi „hoch" ali „oh“, nikdar bi se ne bilo slišalo toliko „živijo“-vriska, kakor se ga je slišalo po tej sprožitvi, to je bilo tako, kakor če vržeš ščuko med lene kline.
S tem — vsaj mislim — dokazal sem, da moji klijenti ne zaslužijo ne le nobene kazni, marveč še pohvalo, ker so naredili, da se je slišalo veliko tisuč več „živijo“, kakor bi se bilo slišalo brez njihovega nagajanja. Zato jih s prav lahko vestjo prepustim Vaši sodbi, gospoda.
Govoril sem, gospoda moja, zdaj pa sodite!
Trtna uš je res huda.
V „S1. Narodu" bilo je brati, da je šlo v Brežice več vojakov „branit komisijo zoper trtno uš." Kako huda mora biti ta uš, da mora cela četa vojakov iti branit komisijo zoper njo! Radoveden je človek le, kako so delali vojaki: ali so uši streljali ali pa jih nabadali?
Radovednež.
Preklic.
V „Slov. Narodu" je stalo, da sem jaz pri šlcovskem škandalu pod Turnom dal nekemu zaušnico. To ni res, ker nisem dal sploh nikdar nikomur še zaušnice. Jaz imam le dolge in urne noge.	Dormež.
Priloga „Brenceljna“ k št. 14.
Prav lepa povest.
Tukaj je natisnjena povest, ki je bila po zadržaji, obliki in jeziku spisana najbrže za „Brenceljna“, pa je zašla v „Ljubljanski Zvon". Ker pa „Brencelj“ ve, da se mora taka povest v lepoznanskem listu čutiti jako osamljeno, šel je po-njo in jo pripeljal nazaj, da jo pokaže svojim bralcem. Tu je toraj, le berite jo in sodite, če ni za „Brenceljna" kakor nalašč.
Cmokavzar in Ušperna.
Izviren roman.
Iz kanibalšeine poslovenil Sivo r.
Ak rovtarske vezati znaš otrobi,
Nov Orfej k sebi vlekel boš Slovene.
Prešire n.
I.
Lep dan je bila sobota 5. majnika 1883. Solnce se je že nastavljalo zlesti za loške hribe na Gorenjskem, pa tudi za tiste dolenjske hribe, katerim je na jutranji strani prislonjeno posestvo imovitega kmetavsa Preklezna.
Lep dan je bil tedaj na Prekleznovih dvorih. Pred vrati volovskega hleva je pak stal Prekleznov jedini hlapec, petdesetletni očitno grbavi Cmokavzar, naslonjen na gnojne vile, ker je baš gnoj kidal. Kaplje znoja, kakor piškavi lešniki debele, lezle so mu iz kuštravih las in od zabuhlega obraza na hodnično o svetem Nikoli zadnjič oprano srajco, katera pod vratom ni bila zapeta. Mož pa sune vile v kot, obriše si nagrbančeno čelo, svoje tri bradavice na potlačenem nosu in svoja zijava usta nekoliko z rokavom hodnične srajce, nekoliko pa z žu-Ijavo umazano dlanjo; potem se debelo odhrka, oblastno pljune, svoja usta še jedenkrat z vso dlanjo obriše in čez škrbine redkih zob in skozi nosnice na široko odprte se mu izdere lepa, dozdaj še nenatisnena pesen:
„Visoka je gora,
Pa kozel smrdi;
Moja Urša je krevlja,
Pa se plesat’ uči “
To petje pa se je obračalo na davi zorano njivo pred hlevom. Na tisti njivi pak je Prekleznova štiridesetletna dekla Ušperna jamice kopala in pokladala vanje gnoj in krompirjeve obrezke. Petega majnika je namreč že skrajni čas krompir saditi.
Ko hlapčevi, skozi hripavi nos potegnem glasovi dekli udarijo na kosmata ušesa, raztegne, tudi ona svoja že od prirode dokaj raztegnena, zijava usta, ki so bila z rudečimi kocinicami obrobljena, na robat smeh, da se je pokazal obžalovanja vredni nedostatek nekaterih sprednjih zob; pogleda ognjevito proti hlapcu in sicer z levim očesom na desno in z desnim očesom na levo plat, ter s hripavim, vender krotkim glasom od sebe spusti naslednjo, tudi še ne natisneno pesen:
Kljusa sem sinja /
Nihče ne maja Staj ih kostij.
Povedati moram, da je ona namesti r vedno j izgovarjala, kar se je drobni suhi babnici posebno lepo podalo. —
Potem se pa Ušperna razkorači, da smo mogli opazovati, da ima desno nogo za spoznanje krajšo nego levo, pogleda hlapca osorno izpod zarastlih obrvij ter bruhne: Ti konjski lišaj ščetinasti, da bi te dihur pokadil! Ali so ti m ari podgane snedle vse možgane, in se je merčes zaredil v tvoji črepinji, da poješ tako abotne pesni, ko imaš že pet križev na svoji visoki grbi ? Naj sem krev-ljasta ali kljukasta ali šantava rogovila, kaj morem zato ? Pa bi bil, pa bi bil si drugo dobil! Pa saj nisi — za nič, robida ti oglojena! Plesati se pa ne učim ne; in zate mi tudi ne bo treba, da bi znala. Kadar bo tebi plesati, boš plesal po biriških goslih, ko ti bodo hrbtišče strojili, kocina ti plesniva!
Na te besede je Cmokavzar svoj zabuhli obraz tako skremžil, in široki nosnici svojega potlačenega nosa tako raztegnil, kakor moj pes Gripo, kadar mu namesti pričakovane mesene klobase iz zaske glavico česna pod nos pomolim.
S poparjenimi očmi je pogledoval v Ušperno in držal se je, kakor bi ga vilo in ščipalo po trebuhu. Ko se pa naposled Ušperna namuzne in prijazna obrača svoj levi pogled na desno in desnega na levo stran, ter se jej za-zdeha, kakor lačni zajki po rudeči detelji na neluteranski njivi, takrat se ohrabri tudi Cmokavzar in zareži z vso svojo ljubeznivostjo Ušperni v obraz:
— Kašica poštengana in z ocvirki potresena, kaj si tako zagrmela, kakor bi se bila boba v otročji postelji preobjedla, sakramiš! Ali ne veš, da se to vse samo tako pravi. Pesen je prazna slama; jaz pa nisem nobena bledost študirana in pojem, kakor slišim. Naj me dihur pokadi, če zraven kaj mislim. Saj še tisti, ki pesni kujejo, često nič ne mislijo zraven. Pa copernice naj me odneso na Klek in krokarji naj mi možgane izkljujejo, ako še za katero drugo kolovratim, kakor za teboj, griva ti zaljubljena. Pa saj me imaš rada, ko si tako sladka, kakor pečena hruška, dokler je še gorka, in tako krotka, kakor kravjek, ki vsaksebi gre, če nanj stopiš .... Pa kaj bi šale izbijal in dovtipe lovil ? Ali si danes že kaj prigospodinjila? Ogoljena griva lisičja, naš ječavi skopuh, goljuf in gospodar je davi prinesel dokaj srebernih kebrov domov. Po obedu se je zaril v klet, da je tiste kebre na plesnovo dejal; zdaj pa tam zadaj v rasji za smerekovim gajem na trebuhu leži in tobak kadi. Ponarejeni ključ ti je kovač naredil; pošteno in previdno ga rabi! Danes se lahko precej okoristiva, saj ne bode nič zapazila ta smrt oslovska in konjska. Koliko imava že kaj dote, ljubi srček iz krompirja?
Ušperna se ljubko vzpne proti Cmokavzarju, kakor bi ga hotela objeti in poljubiti, Cmokavzar jo pa popraska po pegastem in lišajevem obrazu, kakor petelin po gnojišči, če črva diši. Ušperni se je tako prijetno zdelo, kakor bi črešnje zobala, in tedaj na hlapčevo vprašanje z glasom sočutja polnim šepetne: Breznos nama hrani že šeststo .......
— Šeststo . . . šeststo . . . tristo jezer hudičev! zarujovejo hripava usta jeznoritega gospodarja Preklezna, in debel krajnik trešči med Cmokavzarjem in Ušperno na tla, ne glede, kje in kako je zaljubljeno dvojico oplazil.
Jeza je Prekleznu bliskala iz očij, da je bilo nevarno za hlevovo slamnato streho, sapa mu je silila iz prsij kakor kipeča zavrelka iz zabitega soda, in mož se je tresel po vsem životu, da so mu kratke prtene hlačnice kar sem ter tja mahale nad kvedrastimi nezavezanimi čevlji. Najprej zarohni nad Ušperno: Čakaj ti pasjedla-kasta sraka tatinska, jaz ti bom dal vetra, da ti bo po črevih piskalo, griva zaljubljena! Ubral te bom za ušivo kodeljo na tvoji bučasti čepinji in te zalučal, da boš tri dni po zraku frčala, preduo tvoje zrahljane kosti cepnejo na tla! Ti avša, brljavka, cafuta, čompa, drpajsa, e . . . frtamuza, garempret, hamlja, iblajtarica, junterfat, kuč-mevlja, vlačuga . . .
Možu je sapa pošla, ko je pa zopet do nje prišel, jel je jezno pihati v Cmokavzarja, kakor gad, ki mu z boso nogo na rep stopiš, in zadrl se je vanj: Tristo kopit, pa tvoja garjeva glava! Jaz ti pokažem, kaj se pravi mene okrasti! Ti moliavt, navžar, ocepek, pompež, robavs, sova, šleva, tajfelj, uš, vampež, zgaga, žvirca!
Zdajci pa zavihti na hlapca konec krajnika, ki mu je v dlanili ostal, in bil bi nezvestega Cmokavzarja tako loputnil po buči, da bi se bila razbila kakor ribniški lončeni bas, če ga s polenom potiplješ; pa Cmokavzar ni bil j are gospode cvet. Ne čakaje udarca, zakadi se Prekleznu pod rogovile, katera hipoma zavije, kakor naš kovač svoje klešče, kadar komu zob dere, ter podere zrahljane kosti starega moža na gnojna tla, kakor prosen otep. Zdajci hlapec zleze gospodarju na trebuh, in ga srdito obdelava z žuljavimi pestmi. Ušperna pa tudi ni rok na skrižem držala. Njeni ostri, jazbečevim krempljem podobni nohtovi so jako urno in izdatno orali po Prekle-znovi glavi, da je bila, — namreč Prekleznova glava — kakor bi jo bili s češminovo metlo česali. Moramo pa povedati, da se je Preklezen pošteno branil in na vse strani mahal, suval, trgal in pljuval. —
Živa kopica teh prepirnili gadov se je že na gnojišče pregarempretnila in šest nemirnih nog se je umivalo v gosti gnojnici, ko je ravs in kavs privabil sajastega kovača Breznosa iz svoje sosedne kolibe. Orjaški možakar priskoči in rekši ne mev ne bev, potegne Cmokavzarja za hlačni rob in ga kvišku vzdigne, kakor mlado mačko, da je vse štiri od sebe molil, in da se je cedila mastna gnojnica od njegovih premočenih hlačnic na obličje Pre-klezna in Ušperne.
Ko je nehal boj, bilo je videti na pretepališči, kakor bi se bila dva medveda iz Mežaklje ravsala za panj koroških bučel. Cmokavzar je izgubil desno uho, Ušperna pa sprednje zobe — bili so samo trije. Prtkleznove desne roke mazinec se tudi ni mogel najti. Gotovo je, da ga je odgriznil Cmokavzar, in zelo verjetno, da je mazinec in uho pohrustala svinja, ki je med pretepovan-jem v nirvanski mirnodušnosti rila po trati in gnojišči. Daje bilo dokaj obleke raztrgane, veliko las izpuljenih in da je trojica prav pohlevno ali pognojno smrdela, omenjam zato, da občinstvo pripozna mojo natančnost in resnicoljubnost.
(Dalje prihodnjič.)
Jezična Žefa.
To je bil lom, k’ smo te dni cesarja imel’ med seboj! Jest bi bla prav rada šla v njih kulinjo, pa so imel’ seboj le kuharje, ženske so le pomivale, pa še tiste so mogle bit’ vdove, kar pa jest še nisem, hvala Bogu, in tud’ ne maram bit’; b’ že sko-rej raj vidla, de b’ bil moj mož — če b’ ga imela — vdove, kakor de b’ bla jest vdova, posebno zdej o teh slabih časih. No, pa te vdove, kakor sem slišala, se niso nič posebno obnesle, so ble bolj take, kakor goved, k’ pride v deteljo in hoče vse požret’, pa še kej seboj vzet’. Sploh: dobro je, de jest nisem vdova in de nisem bla med tistmi, k’ so v cesarski kuhnji pomivale.
Jest sem bla med tem pri imenitnem ibljanskem dohtarji, k’ imajo povsod velko besedo, pa so zdej vender tako na nič prišli, de nikjer nič več ne veljajo, kakor le še v kazili’ in pri svojih kanclijskih ldeli. Dokler so Ko-reljnove grablje imele moč, so bli pa strašno mogočni in nosil’ se kakor purman al pav, k’ ima sila veliko perja v svojem repu in ga tud’ rad kaže. Jest sem šla k tem dohtarji le zato, ker so me že večkrat prosil’, pa se m’ ni ravno vredno zdel’ iti za par dni, ker sem vedla, de dolg’ tako ne bova ostala skup jest in on.
K’ sem torej prišla, so koj rekli:
„No, to je prav, de s’ prišla. Veš, jest sem te vzel le bolj zavolj tvojga jezika, kakor zavolj kuhnje, ker mi zdej tako nobena kuharca ne more prav kuhat’, k’ sem ves prehlajen, posebno na politični stran’. Zdej sem v nevarnost’, de b’ me ldje čist’ ne pozabil in b’ bil potlej samo jezičen dohtar, nič druzga, pa še kakšen! Ti imaš pa jezik, me boš spet spravla med svet, ker vedit’ moreš, de je desetkrat bolje, če ldje za človekam pljujejo, kakor če ga nobeden ne pogleda."
„Tako?“ — sem rekla jest — »torej bi vi imel’ rajš’ politično kakor kuhinjsko kuharco ?“
„To je, vidiš" — reko na to gospod — Jest b’ rad imel, da b’ se od mene govorilo, če prav le med kršen-cam’ na trg’ al pa pekovskmi fanti. De b’ se pa o men’ čist’ molčal’, kakor de b’ me ne blo več na svet’, tega pa ne prenesem, moj greben b’ mi kmal vpadel."
„Je že prav, že," — odgovorim jest vsa vesela — „to m’ je že velik’ ljubše, k’ mi ne bo treba prikrivat’ pred drugmi, kaj se v hiš godi."
„Stor’, kar češ," — odgovore na to — „de bom le spet na kakšen političen stol prišel, pa dobiš ckin. Samo „živijo" ne smeš upiti, ker ta žali naše cesarsko uho. . ."
To je bil najin pogovor pred cesarjevim prihodom.
Kdo je bil bolj vesel kot jest, če prav še nisem nič slabga pa tud’ nič dobrega vedla o tem dohtarji.
Z dej je pa tako. Naš gospod in gospa, k’ so tud’ strašno nobelj, imata oba skup nekej otrok in ti niso ne ravno veliki in tud’ mejhni ne — tako, de ima že vsak svojo pamet, — otročjo ali drugačno, je tukej vse eno. Oče je hud človk, na sloveiršno tako nasajen, de je clo vsem poslom prepovedal govorit’ z otroci drugač kot po nemški, Bog ne daj pa še po slovenski!
Zdej bom pa povedala nekej, kar se je zgodlo k’ so bli cesar tukej. Naš’ otroc’ so šli z drugmi vred pod Tiboli al pod Turn in k’ so tamkej slišal’, kako drug’ „živijo“ vriskajo, so pa še oni začel’ to upit’. Gospoda ni blo ž njimi, drugač b’ se bli otroc’ morebit’ bal’ tako upit’ al pa bi bli njavkal’ tist „6h“. Zvečer pridejo otroc’ dam in sedejo k večerji, kar pribuče gospod, vdarjo s palco ob tla in zaroline:
„Nič ne bodo večerjal’ krempeljni, le kar proč od mize!“
„Zakaj pa ne?“ — prašajo gospa.
„A1’ veš, kaj so naredli?" — buče gospod.
„Pa ne, de b’ bli kej pokradli al pa koga ubil’ ?“
<— poprašujejo gospa.
„Ej ne, vse huje je“ — ropotajo gospod, stopijo pred trepetajoče otroke in se zadero: „Kaj ste pa dons upil’ pod Tibolam? Al ne: živijo — he?“
„Kaj ?“ — se oglasjo zdej tud’ gospa — „živijo so upil’ ? A, to je pa že nejveča sramota za nas. Le proč od mize, bote šli lačni spat.“
„Naš’ otroc’ in pa — živijo“ — se togote gospod — „to je, kakor da bi h ... . molil al pa Bog klel. No, le čakajte. Necoj ne dobote nič večerje, juter bote pa doma zaprti vsi, pa še postil’ se bote. Vas bom že učil živijo upit!“
„Jest pa mislim, de so tega krivi posli" — se oglasjo gospa — „tem bo treba prav zatajčat’, de ne bodo Z otroci slo ven sk’ govori’. Od teh so se naučli, od naj ne.“
„Prav imaš" — reko gospod — Jim bom že glave zmil, le počakej!"
Jest sem vse to poslušala pri vratih, k’ so tako hudo upil'; k’ so pa tako rekli, sem brž smuknila v kuhnjo, kjer je bla še kršenca in hišna.
„Zdej se pa le pripravta"—jima rečem — „toča bo.“
Komej izgovorim to, kar se odpro vrata in not pridrvita oba, gospod in gospa. To sta bla obraza! Kakor pur man in pura. In kako se je vsula toča! „Ktera je bla z otroci zunej? Al nisem rekel, da more z mojmi otroci se le nemšk’ govorit’ ? Če ne bo to, pa kar marš od hiše! Mi kratko malo ne trpimo, de b’ se otroc’ navadil tistga kmečkega jezika. Kakšno sramoto so nam dons naredli! Vse se nam bo posmehval’."
Tako je šlo naprej, dokler se ni men’ dost’ zdel’. K’ imam pa enkrat polne ušesa, se podprem pod ledje, vzdignem kuhavnico in rečem:
„Zdej je pa že dost. Če uni dve to poslušate in trpite, jest pa ne. Bom pa jest eno rekla. Jezite se kar čte, postavte se lahko še na glavo, vse vam nič ne pomaga. Vaš’otroc’ se bodo tako al tako kmal’ poslovenli, ako ne gredo med Nemce kam, je že tako in vi ne bote nič vbranil’, če se napenjate prav tako, kakor žaba ,k’je počla, al se pa jezite, de bote jeze višnjev’ in zelen’. Scer pa se mi le brž spravte s kulinje, ker dokler sem jest tukej, sem tud’ gospodinja v kuhnji. Ob enem pa tud’ kar odpovem službo, ker takim ne bom kuhala, k’ bi nejraj vse Slovence žive požrli in še svoje otroke kaznujejo zato, k so živjo kričal’."
Obema so se kar pene iz ust cedile, tako sta se spustla v me, de je mogla kuhavnica zapet’. Šla sta pa iz kuhnje, jest pa drug dan iz službe. Bote že drug pot zvedli, kje bom in kako se mi bo godil’. Zdrav’ ostanite!
Pirkar je še deželni šolski nadzornik!
Turnarska.
(Poje se najbolje pod Turnom.)
Zabavljivo.
	—	—•——		C	i	•—	*	»	i _	
Pin		—!	j_ taj-čer	-i	 ih	tur- ner, For		-L—-			4 — Lajpoh do-	
—•—i—*		#		c	# ■ 1	1		P			0		m	-
ma; Majn		fo - ter	4— pa	tajč še Po -		hrusten ne	
• > *	T~^=]		.. #	f t ■		—1—	
zna. Majn fo - ter pa tajč še Po - hrusten ne zna.
Štir „efe“ *) za vratom, Am kopfe den hut Mit feder des šnajdes,
Dan liajle ih gut. **)
Kolegen sind majne Vse sorte ljudje,
Domači in tujci Pri nas se dobe.
Das turnen ist šmarn mir, To vse mi je buršt,
Le rad bi nagajal,
Po tem imam duršt.
Nas malo število,
A faust fol nur lajt, Pomagat si znamo,
Ko pride tak cajt.
Če gre za parado,
Pa dromlamo cam Vse, fante, lerpube,
Da gredo za nam.
Das klajd molit den turner, Me Žnidar nardi,
Kaj pravi se turnat’,
Še mar mi nič ni.
Pasovi aus Kilah,
Fon Čili der hut,
S Celovca pa rekelc — Dos past doh gonz gut.
Zo zeen rekruten Fon uns takrat avs,
Če nimamo dosti Monture cu havs.
*) F F F F. **) „Gut heil! “
V cesarskih teh dnevih Smo bli fest na konj,
Vaji file gekriget Monturo zastonj.
Naš sprehbort je bok er, *) Po rodu je Prajs,
On zna narediti Sokolcem prav hajs.
Če Sokolea vidim,
Ferget apetit,
Če pir prav zastonj je,
Ne morem ga pit!
Če kdo mi kaj stuhta Sokolcem na špot,
Mu rufam jest „boker“,
Če prav je falot.
Gor v švajcarskem havzi — Bor dos fir a liec’! —
Smo zadnjič imeli Med sabo bigec.
Smo fest zabavljali Sokolcem na truc,
In da še vse drugo Je bengelj — niks nuc.
Pa se je oglasil Ta štatkomisar,
Je tudi Slovenec, Sokolec zogar.
Nam špraho je zmešal, Bir boren ganz paf, Zijali smo, kakor A junger noh laf.
Bir heten in gerne Gefresen auf kravt,
Pa mož se nam zdel je Bi ajner, der liavt.
Mi bolj le z jezikom Se turnamo raj,
S pestjo če kdo pride: Curuk! — le nazaj!
Zato sem jest turnar, Da tacega ni,
Sem Edel-tajčkrajner, A gor rares F . .
Za posnemanje.
Kmetič iz ljubljanske okolice zve, da se nekje v Ljubljani dobivajo za okinčanje o cesarjevem prihodu zastave zastonj; pride toraj in popraša po njih. Gospod, znan nemškutar ali „tajčkrajner“, mu jih pokaže. „Kake pa so te zastave, ki so višnjevo rumene?11 — praša kmetič. „To so prave kranjske11 — odgovori trgovec. „Meni se pa zdi11 — reče kmetič, da prave kranjske zastave so tudi slovenske, namreč belo-višnjevo-rudeče." — „To ni res11 — reče trgovec — „tiste so puntarske, le te vzemite." — ,,A tako!11 — pravi kmetič, — „no, mi jih pa dajte kaj.11 — Nemškutar (ker to je bil trgovec) mu na to da več zastav višnjevo-rumenih ter mu naroči „Jih pa še sosedom dajte!“ Kmetič prikima in odide.
O slavnostnih dnevih gre nemškutar gledat v vas, a čuda! ne ene njegovih zastav ni razobešene. Ves ljut leti nad kmetiča in se zadere nad njim; „Kje pa imate moje zastave?11 — „Doma,“ — odgovori kmetič — „ne-kaj sem jih pa sosedom razdelil.11 — „Zakaj jih pa niste razobesili?11 „Ej, gospod, saj mi tega niste rekli; vi ste mi rekli samo, naj jih vzamem, kaj pa naj storim ž njimi, tega mi niste povedali. Tam na skednji so in če jih hočete imeti, damo vam jih nazaj.11 — „Kako pa, da ste jih po vsem tem vzeli?11 — „Veste, gospod, zato, da jih ni dobil kak nevednež, ki bi jih bil ne mara razobesil,11 — odgovori kmetič, ter pristavi: „0 nismo ne tako neumni na kmetih, kakor vi mislite.
*) waeker.
Na prodaj
je za vsako ceno zopet nekaj vizitnic (Visitkarten), ki so po zadnjih deželnih volitvah nerabljive postale, namreč te-le:
Aleksander Dreo,	Dr. Eduard Deu,
Landtagsabgeordneter.	Landtagsabgeordneter.
Dr. Dolfi Schaffer,	Ritt. Friinzl - Vesteneck,
Landtagsabgeordneter.	Lan d tagsabgeordn eter.
Ritter v. Kaltenegger,	Johann Kecel,
Landtagsabgeordneter.	Landtagsabgeordneter.
Anton R. v. Gariboldi,	Dr. Ledenigg,
Landtagsabgeordneter.	Landtagsabgeordneter.
Martin Hočevar,	Anton Laschan,
Landtagsabgeordneter.	Landtagsabgeordneter.
Dollhof,	Dr. Ritt. v. Savinschegg,
Lan d ta gsabgeordneter.	Landtagsabgeordneter.
Drobnica,
* Bolna postelja. Pred sodnijo prašajo poškodovanega: „Vi ste ležali 14 dni na bolni postelji?11 — „Ne gospod11 — odgovori vprašani — „to že ni res." — „Saj stoji tu zapisano, kako je pa to ?“ — se jezi sodnik — „ste se pa legali.11 — „Kaj še, gospod" — reče priča — „to je napak zapisano. Postelja ni bila bolna, ampak jaz, ki sem na nji ležal."
S tem listom razposlana je 12. pola povesti „Ne v Ameriko!“ Zadnji čas smo razposlali vsem, ki so z naročnino še na dolgu, prijazne opomine, da bi nam poslali zaostalo naročnino, česar se tudi nadjamo, ker imamo plačati tiskovni račun. Naj bi vendar dotičniki spoznali, da „Brencelj“ brez naročnine ne more brenčati in cel6 veselo ne. — Sem ter tje se je pri opominjevanji zgodila tudi kaka pomota, zavoljo Jctere prosimo zamere. — Prihodnji list pride svoj dan, današnji se je zavoljo neke zapreke zakasnil. — Popraševalcem bo „ Brencelj11 odgovarjal prihodnjič.
»Ljubljanske slike"
in pa
»Petelinov Janez"
se dobivajo še; slike po 60 in 70 kr., povest »Petelinov Janez11 pa po 40 in 50 kr., ravno tako je še nekaj »Koledarja11, »Ričeta iz Žabjeka11 in pa »Povesti iz sod-nijskega življenja11 po 20 kr.; vse to pri
opravništvu „Brenceljna“.