Stran 54.
Poučni in zabavni del.
Gasi, dokler tli!
Spisal L. N. Tolstoj.
V mali ruski vasi je živel kmet Ivan Ščerbakov v jako dobrih razmerah. Imel je tri sinove, od katerih je bil najstarejši oženjen, srednji že odrastel, najmlajši pa je bil tudi že tako velik, da je znal sam voditi konje in plug. Vender je bil Ivan še močan in krepak in tudi oče mu je še živel; a ta je ležal na protinu bolan že sedmo leto za pečjo. Ivanova žena je bila pametna in varčna gospodinja, sinaha pa tiha in delavna. V hlevu so imeli Ščerbakovi 3 konje in 1 žrebe, kravo s teletom in 15 ovac,
Ženske so gospodinjile, šivale in delale na polju, možje pa so opravljali druga kmetska dela. Ko je bilo v jeseni novo žito spravljeno, ni jim bilo treba tega takoj, kajti imeli so še starega. S tem, kar je Ivan skupil za oves, je poplačal davke in si kupil druge potrebščine.
Ivanov sosed je bil šepavi Gavril Gardejevič. Dokler je živel stari Gardej in gospodaril Ivanov oče, sta živela soseda v lepi slogi. Karkoli je jeden potreboval, dal mu je drugi, če je le imel. Prepirala se nista nikdar, še manj, da bi se tožila pred sodnikom. Tako je bilo, dokler sta gospodarila stara.
Po Gardejevi smrti je prišlo drugače.
Mej poprej složno živečima sosedoma se je razvnel radi malenkostne stvari prepir in sovraštvo.
Pri Ščerbakovih so imeli kokoš, ki je znesla jajce vsaki dan v skednju, in sicer v omari pri telegi. Mlada sinaha, ki je spravljala jajca za bližajoče se praznike, je šla vsaki dan prej. Nekega dne pa so otroci prepodili kokoš. Ta je zletela na sosedovo dvorišče in je znesla jajce tamkaj. Sinaha je slišala kokoš kokodakati, a imela je preveč dela, zato si je mislila, pojdem po jajce pozneje.
Na večer je šla v skedenj — a jajca ni bilo nikjer. Vprašala je taščo in svaka, sta li onadva vzela jajce, Taraska najmlajši svak pa ji je rekel:
Stran 55.
„Kokoš je znesla na sosedovem dvorišču; tamkaj je kokodakala in od tam je priletela".
Mlada žena je pogledala svojo kokoš, ki je se dela poleg petelina in dremala. O. kako rada bi jo bila vprašala, kje da je znesla, a kaj, saj je brezumna žival, in ne more povedati.
Sinaha je šla naravnost k sosedu.
Stara ji je prišla ravno nasproti.
„ Mlada, kaj bi radaa ?
„Mamica, moja kokoš je danes k vam zletela — ali ni znesla jajce pri vas" ?
„0 nisem videla prav nič. Hvala Bogu, naše kokoši že dolgo nesejo, imam dovolj domačih jajc, ni nam treba jemati tujih1 Draga moja, mi ne hodimo pobirati jajca na druga dvorišča".
Te besede so užalile mlado ženo. Molčati ni mogla. Beseda je dala besedo in tako se je pričel prepir. Ivanova žena, ki je nesla mimo vrč vode, pomagala je svoji sinahi. Prihitela je še Gavrilova žena, ki je kričala, da se je slišalo daleč na okolu. Omenila je to, kar je bilo in pristavila marsikaj česar ni bilo.
To je bil vrišč in ropot. Ena je kričala čez drugo. Ti si taka in taka ... ti si tatica ... ti si zanikerna ... ti hočeš tvojega starega končati s strupom ... ti si beračica . . . pokvarila si naše sito, tudi vrč, v katerem neseš vodo, je naš. Sem ga daj, le hitro. Gavrilka potegne Ščerbakovi vrč z ramena tako, da je razlila vso vodo.
Gavril, ki je prišel ravno s polja domov, zavzel se je takoj za svojo ženo. Prihitel je tudi Ivan z najstarejšim sinom svojim ženskam na pomoč. Zdaj še le se je pričel krik in vik. Drug drugega so suvali in pretepali. Ivan, močan mož, se je preril do Gavrila in mu izrul iz brade šop las. Vsa vas je vrela skupaj, in le s težavo so spravili prepirajoče narazen To je bil začetek.
Gavril je zavil šop las, katere mu je izruval Ivan iz brade v papir in se peljal na sodišče. »Nisem si pustil brado rasti zato, da bi mi jo izruval ta hudobnež", dejal je; in njegova žena je govorila po vasi, da bode moral Ivan pred sodnika in da bode obsojen v Sibirijo.
Že takoj prvi dan je prigovarjal stari Ščerbakov svojemu sinu, naj se z lepa poravnajo. „Bog zna, kaj še pride iz tega", je dejal. „Pomislite otroci, da se je pričel prepir radi jednega samega jajca. Kaj je to jedno jajce, če so ga tudi vzeli sosedovi. Bog jim ga blagoslovi! Pač nepotrebno je bilo, da ste se prepirali, še celo tepli ste se, a tudi to se poravna. Ljudje so pač polni greha. Pojdite torej takoj k sosedovim, odpustite drug drugemu in vse bo zopet dobro. Ako pa mislite storiti hudo, zapomnite si, vam samim bo hudo".
A mladi niso slišali očetovih besed. Mislili so si, oče govori, kakor imajo navado vsi stari ljudje.
„Brado si je Gavril sam izpulil", zatrjeval je Ivan; a njegov sin je raztrgal meni srajco — tu le glejte jo".
Radi srajce je vložil Ivan tožbo.
Med to tožbo se je pri Gavrilovih izgubil žrebelj od telege. Ženske so dolžile Ivanovega sina, da ga je on ukradel. Dejale so, da so ga videle po noči, kako je lazil okolo telege in stara je pravila, da ga je nekdo videl, ko ga je ponudil v gostilni krčmarju na prodaj.
Zopet se je pričela tožba
Na dvoriščih je bil vsak dan prepir, čestokrat celo pretep. Upili in zmerjali so tudi otroci, kajti naučili so se od svojih starišev. Kadar so imele ženske perilo in so prišle na vodi skupaj, opletale niso toliko s perilom, kakor s svojimi dolgimi jeziki.
Tudi kradli so drug drugemu, kar so mogli. Zdaj je zmanjkalo pri Gavrilovih reš^to, zdaj pri Ščerbakovih vile ali kaj drugega
Gospodarja pa sta tožila jeden drugega pri skupščinah in pri sodišču, tako da so bili že sodniki siti njunih tožb. Zdaj je plačal Ivan ali pa bil zaprt, zdaj zopet Gavril Čimbolj sta se tožila, tembolj je rastlo njuno sovraštvo, tem neznosnejše je bilo njuno življenje.
To je'trajalo 6 let.
Stari Ščerbakov je za pečjo sedeč prigovarjal sleharni dan svojemu sinu, naj pusti tožbe, ki mu prinašajo le škodo in naj se sprijazni zopet s sosedom. A kdo je slušal starega?
Nekega dne je bilo v vasi ženitovanje. Pred vsemi ljudmi je začela Ivanova sinaha zmerjati Gavrila. Očitala mu je, da je bil zasačen, ko je kradel konje. Gavril, ki je bil pijan, se ni mogel več zadr-žavati. Udaril je ženo tako, da je ležala cel teden v postelji. Ivan je bil zelo vesel, kajti mislil si je, tožil bodem soseda in Sibirija mu je gotova.
Kopet je vložil tožbo. Ko je sodišče ukazalo ženo preiskati, bila je že zdrava in ker ni imel udarec zanjo nobenih posledic, je bila tožba odklonjena.
A Ivan ni odjenjal. Trudil se je na vso moč, da bi pripravil soseda v nesrečo. Peljal se je k sodniku, ki je vso stvar izročil okrajnemu sodišču. Pogostil je starosto in pisarja s pol vedrom sladkega žganja, in res je prišlo tako daleč, da je bil Gavril obsojen.
Oba sta bila zopet poklicana na sodišče.
Pisar je vzel v roko polo in je čital:
^Sodišče je spoznalo kmeta Gavrila Gardejevega krivim. Obsodilo ga je in sicer je sklenilo, da jih dobi 20 s palico na hrbet".
Ivan pogleda Gavrila. Ta je bled kakor zid. Obrnil se je v stran in šel iz sobe. Tudi Ivan je zapustil sodno sobo. Šel je vun, da bi vedel, kaj delajo konji. Tu je slišal Gavrila, ki je dejal:
„Po hrbtu me bodo pretepali radi njega. Mene bo žgalo in gorelo, a pri njem bo gorelo še preje".
Stran 56.
Ko je Ivan slišal te besede, je šel v sobo k sodnikom in pravil:
„ Pravični sodniki! Čujte in sodite 1 Pretil je, da mi zažge hišo. Pred pričami je izrekel toa.
Poklicali so zopet Gavrila.
BJaz nisem rekel ničesar0, dejal je ta, „le bičajte me, ako imate pravico. On, ki je tudi kriv, je prost, a jaz moram pretrpeti vse".
Hotel je govoriti dalje, a ni mogel. Ustni sta mu trepetali in obraz mu je bil smrtno bled. Še sodniki so se prestrašili, ko so ga videli tako razjarjenega.
Zdajci je vstal star, sivolas sodnik in pričel govoriti:
„ Poslušajte me! Pozabita, kar je bilo med vama, odpustita drug drugemu in vse bo dobro. Ti Gavril, si sedaj storil krivico, ker si ženo tako udaril, da je morala ležati cel teden. Lahko bi jo bil ubil, a Bog jo je čuval, da se ji ni pripetilo nič hudega. Spoznaj svojo krivdo, prosi Ivana odpuščanja, on ti odpusti in mi vzamemo to na znanje".
„Po paragrafu 117. se to ne sme zgoditi", se je oglasil pisar. „Do prijaznega sporazumljenja med njima ni prišlo, pač je izdalo sodišče odlok in ta se se mora izvršiti.
Zopet se je oglasil prejšnji sodnik, ne meneč se za pisarjev ugovor:
„Pusti paragrafe, bratec! Prvi paragraf je ta, da se misli na Boga, in Bog vama je  ponujal  spravo".
Prigovarjal jima je še nekoliko, a Gavril ga ni slušal.
„Malo mi še manjka do 50 let in še nikdar nisem bil kaznovan; a zdaj naj bi jih dobil s palico 20 na hrbet, vrhu tega naj bi še prosil Ivana, ki mi storil že toliko hudega, odpuščanja — ne, to je preveč . . . Vanja, mislil bodeš še na mene.
Obraz mu je bil zopet bled, glas se mu je tresel vstal je, in šel vun.
Od sodišča do doma je bilo kakih 10 kilometrov. Pozno je prišel Ivan domov. Na dvorišče prišedši, je izpregel konje, spravil voz in šel v hišo, V sobi ni našel nikogar, kajti ženske so bile šle po živino, a sinovi so bili še na polju. Vsedel se je na klop in razmišljal. V duhu je videl pred seboj Gavrilov bledi obraz. Srce se mu jame krčiti. Kako bi bilo njemu, ko bi ga tako obsodili, kakor Gavrila, je mislil in Gavril se mu je začel smiliti.                 (Dalje sledi.)
Stran 65.
Poučni in zabavni del.
Gasi, dokler tli!
Spisal L. N. Tolstoj. (Konec).
Iz globoke zamišljenosti ga je zbudil kašelj starega očeta, ki je sedel za pečjo. Stari se je počasi obrnil, zlezel izza peči, ter se privlekel do klopi. Tu se je odkašljal, se naslonil na mizo in vprašal:
„Kaj je — ali so ga obsodili" ?
„Dvajset palic dobi na hrbet".
Stari je zmajal z glavo.
„0 slabo ravnaš, Ivan! — slabo! Hudo ne delaš samo njemu, ampak tudi sebi. Je li tebi bolje, ako njega tepejo po hrbtu" ?
„Si vsaj zapomni in prihodnjič kaj takega ne stori*4.
„Kaj si zapomni? Kaj ne stori? Ali ravnaš ti kaj boljše od njega"?
Ivana je to jezilo.
„Sinaho bi bil lahko ubil", je dejal, „in sedaj mi preti, da mi zažge hišo. Ali naj se mu zato zahvalim in se pred njim priklanjam" ?
Stari je globoko vzdihnil, ter pravil:
„ Sovraštvo te je tako zaslepilo, da ne vidiš bruna v svojem očesu, a izdreti hočeš pezdir iz očesa tvojega bližnjega. Vedno trdiš, da je le on hudoben. Veruj mi. da hudo ne pride nikdar od jednega samega človeka. Ko bi bil samo on hudoben, a ti dober, ne bi bilo nobene tožbe. Kdo mu je izruval brado, kdo ga je tožil? Ali ne ti? In vso krivdo vališ nanj, in za vse bode moral trpeti samo on. O, Ivan, to ni prav! Bog je pravičen; prej ali slej pride kazen tudi na tebe. — Jaz nisem nikdar tako ravnal in tudi tebe nisem tako učil. Ali sem jaz tako živel z njegovim očetom? Kako sva živela midva? Lepo — prijateljsko.   Kadar je  njemu  pošla  moka, je prišla
njegova žena k nam rekoč: „Stric Frol moke potrebujemo44. »Pojdi v shrambo", dejal sem jaz „in vzemi, kolikor potrebuješ". In kadar je pri meni kaj zmanjkalo, šel sem tja in stari Gardej mi je rad dal, če je le imel. Tako je bilo nekdaj, in tako bi bilo lahko tudi sedaj.
Ti si gospodar v hiši, moral bi dajati vsem lep zgled. A kak vzgled jim daješ? Kaj jih učiš? Prepirati se, drugega ne. Zadnjič je Taraska, to malo otroče, zmerjalo staro Arino. Mati pa, ki ga je slišala, se mu je smejala. Ali je to prav? Za vse to bodeš ti nekdaj odgovor dajal Misli vender malo na svojo dušo! — Ali nas je Izveličar. ko je hodil po tem grešnem svetu, tako učil: ti meni jedno besedo, a jaz tebi dve; ti meni jedno zaušnico, a jaz tebi dve. Ne, ne dragi moj! Krist je dejal: Ako ti kdo po krivici očita hudo, molči in tvojega bližnjega bo pekla vest Ako te je udaril na jedno lice, nastavi mu še drugo rekoč: Tu udari, če sem zaslužil, in jaz ti pravim tvojemu bližnjemu se zbudi vest, spozna svojo krivdo in te bo prosil odpuščanja. Tako nas je učil naš odrešenik.
Ali, kaj molčiš, ali ne govorim resnice?
Ivan ni odgovoril ničesar.
Stari se je nekoliko odkašljal, ter nadaljeval:
0 Pomisli malo, koliko si na škodi, odkar se to-žuješ! Le preračunaj, koliko si že izdal sodnikom, koliko si zavozil in koliko si zapravil na potu. Tvoje premoženje je vedno manjše; in zakaj? Ker sam ne delaš. Namesto, da bi šel s svojimi sinovi na polje, te goni hudi duh v mesto k sodniku, ali pa h kakemu drugemu sleparju, li ne bodeš oral in sejal v pravem času, ti ne bode dala mati zemlja svojega blagoslova. Zakaj sedaj oves ni obrodil? Kdaj si ga sejal? Ko si prišel z mesta. Ej, mladi, skrbi raje za svojo hišo! Delaj s svojimi sinovi na polju in drugod, sosedu pa odpusti, ako te je razžalil in imel bodeš zopet čisto in mirno vest".
Ivan je molčal.
Stari je nadaljeval: »Vanja, poslušaj mene izkušenega starca; vpreži lisca, pelji se k sodniku in naredi tožbe konec, potem pojdi k Gavrilu in spravi se ž njim. Jutri je praznik Male Gospojnice in naredi obed, pripravi žganja in samovar s čajem in povabi Gavrila k nam, da se bpdemo zopet jedenkrat veselili in obhajali skupno dan sprave".
Ivan je globoko vzdihnil: Mislil si je: Starec prav si povedal! V srcu ni občutil nobenega sovraštva več; bil je pripravljen, sprijazniti se s sosedom, a vedel ni, kako bi pričel.
Stari je uganil njegove misli, zato je nadaljeval;
nVanja, nikar ne odlašaj! Pojdi takoj. Ogenj se mora pogasiti dokler tli, kadar bo vsplamtel, ga ne boš mogel več zadržavati.
Stari bi bil govoril še, ko bi ne bile prišle ženske v hišo.   To so vpile   in   kričale, kakor srake.
Stran 66.
Prišle so s pašnika, kjer^ so zvedele, da je Gavril obsojen in da je zapretil zažgati njihovo hišo.
Na poti so se prepirale s staro Gavrilko, ki je dejala, da sodnik sedaj vso stvar obrne, ter da je vaški učitelj odposlal tožbo zoper Ivana naravnost do carja. Ko je Ivan Cul to govorjenje, je staro sovraštvo z nova vsplamtelo in sklenil je, Gavrilu ne odpustiti.
Vstal je in šel vun, ne da bi spregovoril z ženskami jedno besedo. Šel je v skedenj in na pod, kjer je pregledal, je lf vse v redu.
Solnce je jemalo slovo in pošiljalo zadnje žarke na širno zemljo, ko so prišli sinovi s polja domov. Ko jih je Ivan zagledal, jim je šel nasproti, ter jim pomagal zapreči konje. Jeden komat, ki je bil raztrgan je vrgel v stran, da bi ga vzel v hišo in zašil, drugo opravo pa je ukazal spravil na svoj prostor.
Kmalu je bilo popolnoma temno. Ivan je vzel komat in je šel v hišo. Ko je stopil v vežo, je Cul, kako je govoril sosed proti neki osebi s hripavim glasom te le besede :
„Hudoba naj ga vzame! Umreti mora"! Ivan je postal za trenutek, zmajal z glavo, potem pa stopil v hišo.
V sobi je bila prižgana luč Vse je bilo tiho. Vsak je bil pri svojem delu. Sinaha je sedela v kotu pri kolovratu in je predla, tašča je pripravljala večerjo, starejši sin je pletel iz bičevja čevlje, mlajši je imel pred seboj knjigo, Taraska pa se je odpravljal, da bi s konji prenočil na polju.
Ivan je stopil v sobo. Jezno je pahnil mačko s klopi in začel kričati nad ženskami, češ, da ni nobena reč na svojem prostoru; potem se je vsedel, nagu-bančil Čelo in z 3 čel krpati raztrgani komat. Gavrilova pretnja pred sodiščem in besede, katere je ravnokar čul — „umreti mora" — mu niso šle iz misli.
Po večerji je vstal Taraska, ogrnil si je kožuh in kaftan, vzel je kruh in šel k konjim.
Najstarejši brat ga je hotel spremiti, a Ivan je vstal in šel sam s svojim sinom.
Na dvorišču je bilo pcjpolnoma temno Niti jedna zvezda ni razsvetljevala temne noči, kajti nebo je bilo prepreženo s črnimi oblaki, katere je podil veter sem in tja.
Ivan je pomagal Tarasku na konja, je pognal žrebe; potem je postal in zrl za mladim, dokler ni izginil ta v temno noč. Nekoliko časa se je culo peket konjskih kopit in krik Taraskovih tovarišev, ki so se sešli na konci vasi, a slednjič je utihnilo tudi to.
Dolgo je še stal Ivan na dvorišču in besede: Da bi le pri njem ne gorelo preje — mu nočejo iz spomina.
Sam s seboj ne bo imel usmiljenja . . . sedaj je suša . . . veter je močan ... Priplazil se bode kje od zadaj . . . zažgal poslopje . . . in . . . zbežal.
Moje premoženje bo upepeljeno . . . sam bode ušel brez kazni ... O, da bi mogel presenetiti! Ne da bi ga spustil iz rok.
Hotel je stopiti v hišo, a notranji glas mu je velel, naj gre okolu poslopja. Kdo ve, kaj ima ta Gavril v mislih Tiho se plazi ob zidu. Ko zavije okolo prvega ogla, zdi se mu, da je na drugem oglu nekaj skočilo in se zopet skrilo. Postoji. Vse tiho. Le tamkaj v slami je nekaj šumelo. Najprej ni vedel ničesar, a počasi so se oči navadile temote in dobro je razločil brano in plug. Ostro zre tjakaj. Ne vidi ničesar — vse mirno.
Samo dozdevalo se mi je — vender je bolje, da grem naokolo. Tiho je stopal dalje. Že je bil na drugem koncu. Blizu ogla se je nekaj zasvetilo, a hipoma zopet ugasnilo. Srce se mu je začelo krčiti, korak mu je zastal. Zdajci je vsplamtelo ravno na istem mestu. Ob žarečem svitu je zapazil človeka s čepico na glavi, ki je čepel na tleh, tako, da mu je kazal hrbet. V roki je držal snop slame in jo zažigal. Od strahu zavzet je strmel Ivan nekoliko časa na ono mesto, potem pa je hitel z velikimi koraki poži-galcu nasproti. Ne uide mi, — takoj ga zgrabim. — O groza! zdaj je vsplamtelo tudi na drugem oglu. Vsa slama je že v plamenu — in tu stoji Gavril — dobro ga vidi!
Kakor jastreb na goloba tako se je spustil Ivan na Gavrila. Zvežem ga, ne uide mi. A Gavril je čul njegove korake, obrnil se je in zbežal kakor zajec.
„Ne uide mia, je kričal Ivan, in hitel  za  njim.
Že ga je prijel za vrat, a Gavril se mu je iz muznil iz rok, podrl ga na tla in bežal dalje. Ta se je hitro pobral, kričal na pomoč in hitel za begunom. Zopet ga je držal za vrat, a zdajci je začutil po glavi udareci stemnilo se mu je pred očmi in zvrnil se je na tla.
Ko se je zopet zavedel, ni videl Gavrila nikjer. Pogledal je proti svoji hiši. Gorje, tamkaj je svetlo, kakor po dnevi. Ves skeden je v ognju, kmalu objame uničujoči plamen tudi hišo. A zdaj j# začel pihati še veter. Iskre lete kakor pušice po zraku in padajo na streho.
„Kaj je? bratje"! je kričal Ivan, ter dvigal in sklepal roke. „Samo goreči snop bi bil moral potegniti izpod strehe, ga poteptati, in vse bi bilo dobro".
V strahu ni mogel niti dalje. Noge so se mu zapletale, le s težavo je naredil par korakov.
Ko je prišel do svoje hiše, je ogenj že na vseh oglih švigal iz nje Rešili so se le ljudje, vse drugo so morali prepustiti uničujočemu plamenu. Pogorela je živina, kokoši, plug, brana, telega, omara kjer so bile spravljene obleke, žito — sploh vse. Edino premoženje Ščerbakovo so bili konji, katere je Taraska že preje gnal od doma. Zdaj je začelo goreti tudi pri Gavrilu; odtod je raznesel veter iskre tudi na sosedne strehe. Kmalu je bilo pol vasi v plamenu.   Gorelo je
Stran 67.
vso noč. Pri Gavrilu so rešili vsaj živali in nekaj orodja.
Ivan je stal na svojem dvorišču, zrl v plamen in vedno ponavljal:
„Kaj je? bratje! Samo goreči snop bi bil moral potegniti izpod strehe, ga poteptati in vse bi bilo dobro".
Ko se je udrla streha, je zlezel Ivan v hišo, zgrabil tram in ga vlekel venkaj. Ženske so ga hotele zadržavati, a on jih ni slušal. Drugič je plezal v hišo; a zdaj se mu je zvrtelo in on je padel v ogenj. Najstarejši sin je skočil sa njim in ga privlekel vsega osmojenega venkaj; tudi jedno roko je imel ranjeno.
Polagoma je ugasnil ogenj. Ivan je stal še vedno na pogorišču in govoril pred se:
„Kaj je? bratje! Samo goreči snop bi bil moral potegniti izpod strehe, ga poteptati in vse bi bilo dobro".
Kdorkoli ga je videl je dejal: „od žalosti je izgubil pamet".
Ivanovega očeta, ki ni mogel hoditi, so prenesli iz goreče hiše k županu sosedne vasi. Tamkaj je ležal do jutra.
Zjutraj je prišel županov sin k Ivanu na pogorišče, ter mu pravi:
„ Stric Ivan, tvoj oče umira, on te hoče videti in vzeti od tebe slovo".
Ivan ni mogel takoj razumeti, kar mu je pravil mladenič. Pozabil je na očeta. Pozabil je na vse.
„Kateri oče ? Kdo kliče" ?
„Tvoj oče te kliče. Pojdi k njemu; on umira. V naši hiši leži. Stric Ivan, pojdi hitro".
Le s težavo je razumel Ivan mladeničeve besede ter šel za njim.
Pri županu je bila samo žena z otroci doma, vsi drugi so bili na pogorišču. Ivanov oče je ležal v sobi na klopi, držal gorečo luč v roki in zrl k vratom. Ivan je vstopil. Ko ga je stari zagledal, sklonil se je nekoliko ter dejal:
»Ivič, ali ti nisem pravil, kdo je požigalec" ?
„On, oče on. Jaz sem ga videl, ko je zažigal slamo. Jaz bi bil moral samo goreči snop potegniti izpod strehe, ga poteptati in vse bi bilo dobro".
»Moja zadnja ura je prišla. — Ivan tudi ti bodeš moral enkrat umreti. Povej mi sedaj, kdo je vsega kriv?"
Ivan je zrl srpo pred se in molčal. »Pri Bogu te rotim, da mi poveš, čegava je krivda".
Ivan se je zavel, spoznal svojo krivico, padel pred očeta na kolena, ter je jokaje: »Moj oče, odpusti mi; zavoljo Boga mi odpusti. Kriv sem jaz pred teboj in pred Bogom"
Starec je vzel luč v levo roko, z desno se je hotel prekrižati, a ni dosegel čela. »Hvaljen bodi Bog! Hvaljen bodi Bog!"je mrmral  in gledal  svojega sina.
»Ivič, ah Ivič"!
»Kaj je oče? Kaj naj storim? Kako se preži vimo sedaj"?
Starec je zbral poslednje moči, pogledal svojega sina, ter dejal:
BAko živite v Bogu, se lahko preživite. Poslušaj me Ivič. Ne povej nikomur, kdo je zažgal. Odpusti Gavrilu, in Bog tudi tebi odpusti."
Ko je rekel te besede je zgrabil luč z obema rokama, zdihnil, zatisnil trudne oči ter zaspal na veke.
Ivan ni tožil soseda, in nihče ni zvedel, kdo je zanetil ogenj.
Gavril se ni mogel dovolj načuditi, da je molčal Ivan. S prva se ga je bal, a kmalu se je privadil nanj. Ko so drugi videli, da sta si gospodarja dobra, sprijaznili so se tudi ti. Sezidala sta novi hiši in prijateljsko kakor sta živela prej stara dva, živela sta sedaj tudi ona dva.
Čestokrat se je spominjal Ivan besed svojega očeta: »Ogenj se mora pogasiti dokler tli"!