Kristijan Muck
682
Kristijan Muck SPEV TELESU
BLISK
Lune jezik, plazma prsi, bel brlog v drobu orje, zibljejo se črni trsi, kri brstečo obliva morje.
Iskre oko, kremena zrklo, se odpira, os pronica, zrak se trga, rob tre mrtvo, plamen iz prsti, zenica.
Grom zasajen je v teme, goli zrak, v vodi grlo, krikov potopljeno seme, popka okostje se je odprlo.
PRVI KRAJ: Judeja
Zavreli stolpi v koži zemlje prhnijo, beli od hrepenenja, da bi zajeli znoj zorenja, temno blestijo v strmem zrenju, ki se v grudah skorjastih drobi.
Gluhote stoki, vez nevidna, se v razpoki do dna požene, v temelj nihanj, ki nemo diha, s tihoto rezana jedrena niša, kleše v opnah kamna stene.
683                                                                                           SPEV TELESU
Skladje meseno, zavrelo v mraku, vrvenje zraka, vročica gore, raza žareča v podobi more, brez konca nedra v beli sobi, razkrehnjen spev, privid neba.
Kot jok razbeljena črnina dna, strien samote, postava, krog, puščava judovska in mrtvo morje, svetlobe kraj, božanski vznik, rešeto tal, zid in obzorje.
PREIZKUS
Skoz štirideset dni je črv, ko očeta išče s postom sin, izvrtal v glavi pesek, brv jezika zgrizel v vonj tropin.
Za hip je osvojen bel krč, ki okroglo večnost črpa, dno ognjenih vrelcev zlije v vrč telesa, kot kristal, nebo.
Krvava glina poči, bič tekoči vseka seme, dvom, iz grla teme šine nič, izgine v vozel misli lom.
Nozdrvi sinje, božji obraz, zazrto v srhu lastno zlo, v zlatu angel, brezno, plaz, ki veže skupaj drob, oko.
Odpre se skrinja, končnost ved, za obzorji mest zaklad in smisel, golob nad reko, krsta sled, križpot raztrga čar v risu.
Kristijan Muck                                                                                            684
KONJENIK
Oglje škriplje v srebru, zvezdi, grize oko daljav lupine, noč v drevju božjem gnezdi, ogenj korenin ne mine.
Zvon je sinji ključ do zemlje vkopan je konj skoz sebe, morje rdi od zarje temne, mrk rezget nebo izgrebe.
Dan je, kembelj, jek semenja zlit v vrt je, kres ugaša, dim se vije, svet spočenja smrt, preskoči mejo časa.
DRUGO MESTO: Pompeji
Bolj se gosti tema z lučjo,
več je krvi v prsti dneva,
razlitega v jasnini,
z milino preoranega,
ki v barvah morja in neba pokrajino preseva.
Noči glasbila trepetajo obnemela pod sinjim prahom zgodbe, nje obrisi, izrezana obala, vzpotegnjen lok oči, leskeče se, vzrok, od strune večnosti napet, poslednje sodbe.
Zvok trombe, skrknjeni bazalt,
v rdeče strdke utrti dihi,
izluščen krik, razlik izbranost, mozaik,
v žilah pompejanskih grobi stihi,
črnih sopranov okrasti tenor, bel alt.
Rovi odprti v vojevanju angelov,
ubrani v utrip srca, v prizore umiranja razdani,
zob stisnjenih, izliva jezik vrel se,
izdavljen gib ubog, v veri uzrt,
začetni pok prekriva gluh pepel.
685                                                                                           SPEV TELESU
KRIŽANI
Naslika rojstvo skoz srce kopjanik, sklene v svojo pest otrplo seme, drog odpre jeklenih listov knjigo, vest.
Oplakne sinji čopič kri iz belih prsi, trnjev čas kaplja iz osteklelih oči, umakne vase svoj obraz.
Spočetje božje kot telo počiva v križu, večnost spet, ko skloni glavo, je nebo, v materinsko luč pogled.
Iz nedrij kamna zvezan dom, se odpira davna noč in skrit oznanja dan, ko ulit bo zvon, v bitjih rešnji sel, ubit.
Vstane umrli, iz jasli vzet, zaklad prosojno je blago, ki vanj je človek bil zavit, odtisnjeno besed slovo.
KRAJINA
Sončna žrd predira čare, svojih brezen strašno zibel, v telesu nize tare, slike govora iz dimelj.
Vas na gori je iz tkiva, križ, razpotje, ris obraza, sol pogačic duh razriva, hoja ujeta, v kruhu raza.
Zvoki mesta, kraj izdolben znamenj je drget, miline, voda širna, barka, stolbe. zvon globoko spi, zven gline.
Kristijan Mnck
686
TRETJI PROSTOR: Nekropola
Izteklo je vesolje,
telo neznanih katedral,
se v ladjo belih sanj,
v zlatih stikih sinje steklo,
se v polje omrtvelo, kamnitih kotov val.
Prod čisti, nekropola, vtis žal,
dva pola, magnet neba in smrti,
v stebrišče večnosti razpet,
drevo in kamen, mejnika rek,
se v piramidi ujemata, da oko je božji izrek.
Neznanih potov angelskih je ples, kot um oblik v končnosti prevzet, naključij red, razklenjenih je lestev sen, prehod iz mer v utrip zelenih vonjev, rob teže v zenici utopljen, zaklet.
Bitje iz čipkastih kapel otrok je nem,
v veži duše spomin na snov duha,
odkrhne rog se vojnih trum,
iz strun odpre se izvotljen kip,
alt in tenor zvona se usujeta, poslednje trombe utrip.
OBISK
Nad čelom jezik plameni, lebdeč, zrcalno je srce, uprto v nebes, da oči, v vekah sklenjene, molče.
V zobovju prstov hip je zmlet, z dlanmi zajeta bela prst, kot jagnje božja noč in svet, zvestoba smrtna sklep je čvrst.
Presunjen je obstoj, telo, da govor, vir dolga, otip poljubi zarjo, da uho v duhu sliši likov hlip.
Stoji podoba rešnja, tli dvanajst obrazov, krošnja žil, ki črpajo iz magme, sli so zbrani skupaj, izven sil.
Pet čutov z ranami neba, s kostmi svetlobe, z lučjo spet, kot žrtev nema, soj žena, je z bratsko grozo vase vzet.