170                              Fran Albrecht: V spominsko knjigo.
ki priča in zveni
o njem, poln harmonij
pojočih sfer-:
— V začetku bil je duh in duh postal je kruh in vino živih src.
Kdor od vsega objet sluša ta spev zavzet, zanj smrti ni.
In ti, ki vstvarjajoč še toneš v svojo noč, pol v radost, pol v bolest
glej: blato kreatur . . . In kak je čist azur, soj večnih cest!
Q
Fran  Rlbrecht:                            ^o f^J^*^    'j^^^A
Ui_        |^°^*. *%*> /^&*4f* *Jt .      <L'rtt.
spominsko Knjigo. ^e ^€a</^mcc
F\adar se ti razmaknejo obzorja                            /  ¦
čez vse vesoljstvo, preko vseh reči in se odpro neslutena ti morja, postaneš tih in tujec med ljudmi.
In ko tedaj do sebe boš dozorel
in izpregledal ničnost vso, vso laž —
začutiš v duši, če peroti imaš
in če leteti znaš nad vsem kot orel.