—•*< 53 >¦— Gospod Filaj vam povem dve tri o gospodu Filaju. — Bilo je nekako prva leta mojega bivanja v glavnem mestu. Ko sem zvršil svoja opravila, šel sem navadno nekoliko na izprehod iz mesta. Bila je baš jesen. V zraku se je čulo frfotanje ptieic, katere so se selile na jug, veterje popihaval in se poigraval z listjem, katerega je bilo vže vse polhno po eesti in bilo je nekako hladno, da-si je solnce še precej visoko stalo na nekoliko naoblačenem nebu. Stopil sem v bližnjo gostilnico, da si malo odpofijem. Nisem sedel dolgo sam. Za menoj je vstopil v sobo novo gost. Bil je vže precej star, a vender se je držal še preeej ravno in po konci. Brado je imel onako kozlovsko, kakor jo nosijo Francozi in Lahi. Lasje, ki še niso bili sivi, bili so mu skrbno počesani, a lice rau je bilo zagorelo, da-si ni bilo ravno ne vem kako nagubančeno. Bilo je nekaj prijaznega in prikupljivega na tem lici, da-si ne vem kaj. Gospod me je prijazno pozdravil in vprašal, ako sme prisesti k moji mizi. Jaz sem bil tega seveda zelo vesel, ker me je gospod jako zanimal. Bil je, kakor mi je pripovedoval, uradnik pri rudokopih in sedaj je se svojo pokojnino mirno užival dobro zasluženi počitek starih Iet. Pripovedoval mi je lep košček svojega življenja. Marsikdaj mu je vže šla zelo trda, ali zaupanje v pomoč božjo in pa trdna volja sta preraagali vse. In kaj ne bi! Postala sva prijatelja z gospodom precej onega popoludne, ko sva se sešla v gostilnici. Od zdaj sva se večkrat sliajala in se obiskavala v najiuih stanovanjih. Bilo ini je tako uekako ngodno občevati s tera starekom, kateri je tako počasi in resno govoril. Večkrat, kadar mi je hotel povedati kaj važnega, prijel rae je za roko. sklonil se k meni in rai povedal v debelem, počasnera glasu, a potlej se zadovoljno pogladil po oni svoji šilasti bradi. Oko mu je pri takih prilikah, rekel bi, sijalo nekako Ijubeznivo. Moram vam povedati dogodbico iz njegovih mladih let, katera bodi za vzgled vsem onini nagajivcem, kateri se šole tako boje in povsod raje gredo nego li v šolo. Pripovedoval mi jo je pri neki priliki gospod Filaj sam. — Moji roditelji — dejal je — stanovali so v glavnem mestu. Naša hišica je stala ne daleč od onega velikega poslopja, karaor hodijo oni dijaki, ki se uče vže latinsko, grško in druge take modre stvari. Jaz sein se kot mal deček mnogokrat igral pred hišo in videl vse one odrasle gospode, kateri so hodili vsakega dne po veekrat onod mimo naše Iiiše s eelim bremenom debelih in drobnih knjig pod pazduho. Imel sem mnogo veselja z onimi gospodi. Poznal sem vže po lici malo ne vse in večkrat me je kateri izmej njih prijel za lase ali pa za brado, nasmijal se mi in dejal: — Nu,'si li kaj priden, ti mali poniglavec, ti? — Jaz sem vselej povesil glavo ter molčal, ker na tako vprašanje vender nisem mogel dati primernega odgovora. Ce sem priden ali ne, to bi mogla povedati najbolje le moja dobra raati. Nekoč sem se pa vender ojunačil in prosil one gospode, rekoe: ,,Vzemite me vender jedenkrat se seboj v ono veliko hišo, kanior hodite vi. videli bodete, da bodem prav prav priden!" — Le poeakaj. jedenkrat te vže rzamemo! — dejali so oni gospodje. Vender ta jedenkrat je trajal predolgo. Gospodje so hodili mimo naše liiše kakor po navadi ¦----»¦< 5i >¦*---- in jaz sem jih prosil, da bi me vzeli se seboj, ali zaman! ker me sč seboj vender le niso vzeli. Meni je bilo tega vže preveč, pa sem si mislil: dobro, ee me neče nobeden odpeljati tja, pojdem pa sam, saj sera vže dosti velik in v žolo bi tudi vže rad hodil. Kakor sem skleuil, tako sem tudi storil. V nasi hiši je stanovala stara teta, sestra mojo dobre matere. Ljubili smo jo vsi, ker je znala pripovedovati lepe pripovedke in ranogo drugih mienih stvarij. A bila je tudi jako pobožna. Kadar je le utegnila — nu in utegnila je vselej, ker < je bila za delo vže prestara — vzela je iz svoje omare debelo, lepo vezano molitveno knjigo, v kateri so bile tiskane vsakovrstne molitve z velikimi, razločnimi črkami. Jaz sem razločeval vsako erko vže od peči, a stara teta si je morala oei vender oborožiti z naočniki. BNe čudite se," dejala nam je ,,starost je slabost." Kadar pa ni čitala na knjigo, preinikala je pri peči debele jagode na molku in pobožno šepetala. Taka je bila moja teta. Ona DJena molitvena knjiga me je kaj mikala. Ko bi le ono knjigo imel, mislil sera si, potera bi pa vže smel v šolo, tja, karaor hodijo oni gospodje. Vender, kako dobiti knjigo, — teta jo je čuvalo kakor največji zaklad. Nekega popoludne se mi je pa vender sreča pokazala Teta je odšla obiskat staro znanko a ključek je ostal slučajno v omari, in jaz — smuk v sobo, obrni ključek in molitvena knjiga, katera je lcžala veduo v posebnem predalčku, bila je v mojih rokah. Gasa nisem smel izgubljevati, ker bi utegnila videti mati in potlej, kdo ve, kaj bi bilo. Nego hajd! hitro klobuček na glavo, srauk v vežo, iz veže na ulieo proti onemu veli-kemu poslopju. To je bilo veselje, to je bil ponos; ko sem korakal po uliei s tetino molitevno knjigo. Irael sera je kaj nositi, ker je bila res obila in okrašena z velikimi želez-nimi in pozlačenimi zaponami, katere so se tako lepo podale krvavo rdeei obrezi. Do šole ni bilo daleč. Res, da me je malo zazeblo pri srei, ko sem stopil na šolski prag in ngledal ona velikanska vrata, a potolažil sem se zopet. hitro in hajdi po kamenitih stolbah, gori, gori, dokler ne pridera tako visoko, da se ni več moglo dalje. Bil sem pri vratih. Poslusal sem malo in slišal notri govoriti. Alm, mislil sem si, tukaj-le bode ta šola! Trk, trk, — potrkal sem; notri se je nekdo oglasil. Odprl sem vrata in ponosno stopil v sobo. Nisem se motil, ker ondu so sedeli v dolgih klopoh ravno tisti gospodje, kateri so hodili vsakega dne mimo naše hiše, a spredaj je bil še nekak starejši gospod, modrega, rešnega lica z naoeniki na očeh. Vseh oči so se obrnile v mene in mojo molitevno knjigo ter občna veselost je zavladala v šoli. Oni stari gospod z naoeniki se je oglasil prvi: — Nu, kaj bi pa ti rad, maliček? Kaj bi rad, govori! — Zdaj le bode kar bode, mislil sem si, le junaško se odrezi. — V šolo bi rad hodil, v šolo. Gospodje tam-li; v klopeh so mi veekrat obljubili, da me bodo se seboj vzeli in jaz sem jih prosil in prosil, ali vender vse zaman. Ker me oni nečejo se seboj vzeti, pojdem pa sam, raislil sera si, vzel knjigo in evo me zdaj tukaj, da se tudi jaz kaj naueim. — Gospodje v klopeh so se glasuo smijali in gospod z naočniki pa tudi, potem je pa dejal: — Nu, nii, maliček, vidiš to je lepo od tebe, da bi rad liodil v šolo, vidim, da si priden olrok. Veuder vidiš, zdaj si še majhen, premajhon za to šolo. Le ¦—•¦< oo >¦•—- poglej one gospode tam, kako so veliki! Oni so bili tudi nekoč taki, kakeršen si ti zdaj, pa so potem liodili v šole od leta do leta, dokler niso prišli senikaj v osmo šolo. Tako prideš tudi ti, le priden bodi, kakor si zdaj. To mi je rekel gospod z naočniki, potem je pa segel v žep in mi dal nekaj novega, okroglega. Bila je nova desetica; a jeden od onih gospodov v klopch me je prijel za roko in rae odpeljal zopet doli po stolbah na ulico. Jaz sem prav ponosno stopal domov in pripovedoval, da sem bil v šoli. Teta je sicer nekaj godrnjala zaradi svojpga lnolitvenika, vender, ko je videla. da ga jej nisem prar nič pokvaril, odpustila mi je zopet. 0 jaz sem pa počakal še nekaj let, dokler nisem naposled tudi jaz liodil v šolo, kakor so hodili oni gospodje in tudi jaz nosil knjige pod pazduho. Tako je pripovedoval gospod Filaj a vi otroci si to pripovedčieo dobro zapomnite in radi hodite v žolo, ker se ondii učite mnogo lepih in prekoristnih stvarij, katere vam bodo v poznejšem življenji mnogo mnogo koristile. Vidite, tak je bil ta go.spod Filaj. Da-si star, bil je vender redno vesel in zadovoljen. Po večkrat je prišel k meni in ko sem jaz zaigral na harmonij bodi ¦ si katero koli naših lepih narodnih pesen, takrat je postal stareek zopet mlad in je pel z raouoj, da-si ne več z onirn lnladinskim glasom kakor nekdaj, vender krepko, da se je razlegalo po vsi sobi. Vidite, otroci, stiri in sedemdeset let nosi vže gospod Filaj na svojem hrbtu a vender je še vedno vesel in za kaj bi ne bil, ker iraa dobro vest. DoLier je mogel, delal je in si služil pošteno svoj vsakdanji kruhek, a zdaj ko več ne more, pa mirno uživa sad svojega delovanja. Zna se, dolgo več ne bode a vender mu želim še mnogo mnogo veselih in zadovoljnih dnij. j Bog ga živi! - Janko Barle I