26 ■ Proteus 85/1 • September 2022 27Franc Unger, prvorojenec Mariborčanke, odkrije globalno segrevanje • Iz zgodovine slovenskega naravoslovjaIz zgodovine slovenskega naravoslovja • Franc Unger, prvorojenec Mariborčanke Franc Unger, prvorojenec Mariborčanke, odkrije globalno segrevanje Ob dvestoletnici rojstva njegovega najboljšega študenta Gregorja Mendla Stanislav Južnič Predstavljamo vodilno vlogo habsburških Slovencev pri raziskovanju podnebnih spre- memb. Mariborske matere niso rodile zgolj slovitega Hermana Potočnika Noordunga (1892-1929), temveč tudi začetnika raziskav toplogrednih pojavov Franca Ungerja (1800- 1870). Vnuk mariborskega mestnega moj- stra peka Franc Unger je preučeval globalno segrevanje. Njegove ideje o antropogenih spremembah ozračja zaradi industrijskih to- plogrednih plinov veljajo še danes. Nevidne grožnje globalnih podnebnih spre- memb so v 19. stoletju vstopile v vsakdanje življenje skupaj z drugimi skritimi in sprva tudi nemerljivimi pojavi, kot so atomi, bacili in kmalu celo virusi. Slovenci smo pri tem imeli odločilno vlogo. Francoska povezava za globalno segrevanje Zamisel tople grede je zasnoval opat Edme Mariotte (1620-1684) – med drugim si je dopisoval s filozofom Gottriedom Wilhel- mom Leibnizem (1646-1716) - več kot sto- letje pred drugimi znanimi Evropejci. Da- nes Mariotta poznamo predvsem po zakonu Ungerjev rod. Narisal Stanislav Južnič. idealnega plina. Sončeva svetloba in toplota sta zlahka prehajali skozi Mariottovo stekle- no ploščo in druge prozorne snovi, šibkejša toplota iz sveč in drugih umetnih virov pa ne: zato se topla greda greje, si je mislil vrli Mariotte. Seveda ni povsem uganil, v ka- terem grmu leži zajec, saj so komaj stoletje pozneje zahodnjaki začeli meriti infrardeče žarke: steklo jih namreč stežka prepusti, za- to se pod njim osvetljeno telo segreje, ker ogreto telo seva prav te žarke, ki pa trmasto nočejo iz tople grede. Idejam ogrevanja s Sončevimi žarki je sledil Mariottov sočlan Francoske akademije zna- nosti Ehrenfried Walther von Tschirnhaus (1651-1708), ki si je med študijem prav tako dopisoval z Leibnizem. Za svojega gospo- darja, poljskega kralja, je Tschirnhaus vlil velike leče s premerom 76 centimetrov, da je v glinastem loncu lahko zavrel vodo, kot prvi Evropejec pa je izdelal tudi porcelan. Toplo gredo kot segreto škatlo so upora- bljali kot opremo za kuhanje in sušenje, veliko preden so zahodnjaki tovrstno idejo industrializirali. Švicar Horace Bénédict de Saussure (1740-1799) je zelo dobro izolirano leseno škatlo znotraj pobarval črno, s tre- mi plastmi stekla v pokrovu pa je preprečil toplotno sevanje navzven. Na Mont Blancu mu je Sonce segrelo notranjost prve zaho- dnjaške sončne pečice do 110 stopinj Cel- zija. Steklo prepušča Sončeve žarke, vendar upočasni hitrost uhajanja toplote. Saussurjev sodobnik, francoski meteorolog in geograf Marcellin Ducarla-Bonifas (1738-1816), je tovrstnim napravam dodal zrcala in poročal o uspešnem enournem kuhanju mesa. Joseph Fourier (1768-1830) ni uspel anali- tično pravilno opisati toplotnega ravnovesja med površino Zemlje in njenim ozračjem tudi zato, ker je napačno domneval, da je nizka temperatura na tečajih enaka zuna- njim temperaturam v oddaljenih kozmičnih prostorih, ki pa so v resnici veliko nižje. Sklepal je, da bi morala biti Zemlja veliko hladnejša, kot je, če ne bi v ozračju obstajala neka snov, ki jo segreva, pravzaprav izoli- ra. Fourier je Zemljo opisal kot elipsoid iz železa. Menil je, da se od obdobja Ptole- majskega kraljestva v Egiptu (trajalo je od leta 305 pred našim štetjem do leta 30 pred našim štetjem) temperatura Zemljinega po- vršja ni zmanjšala niti za tri stotinke stopi- nje: torej dve tisočletji nista prinesli večjih 26 ■ Proteus 85/1 • September 2022 27Franc Unger, prvorojenec Mariborčanke, odkrije globalno segrevanje • Iz zgodovine slovenskega naravoslovjaIz zgodovine slovenskega naravoslovja • Franc Unger, prvorojenec Mariborčanke Franc Unger, prvorojenec Mariborčanke, odkrije globalno segrevanje Ob dvestoletnici rojstva njegovega najboljšega študenta Gregorja Mendla Stanislav Južnič Predstavljamo vodilno vlogo habsburških Slovencev pri raziskovanju podnebnih spre- memb. Mariborske matere niso rodile zgolj slovitega Hermana Potočnika Noordunga (1892-1929), temveč tudi začetnika raziskav toplogrednih pojavov Franca Ungerja (1800- 1870). Vnuk mariborskega mestnega moj- stra peka Franc Unger je preučeval globalno segrevanje. Njegove ideje o antropogenih spremembah ozračja zaradi industrijskih to- plogrednih plinov veljajo še danes. Nevidne grožnje globalnih podnebnih spre- memb so v 19. stoletju vstopile v vsakdanje življenje skupaj z drugimi skritimi in sprva tudi nemerljivimi pojavi, kot so atomi, bacili in kmalu celo virusi. Slovenci smo pri tem imeli odločilno vlogo. Francoska povezava za globalno segrevanje Zamisel tople grede je zasnoval opat Edme Mariotte (1620-1684) – med drugim si je dopisoval s filozofom Gottriedom Wilhel- mom Leibnizem (1646-1716) - več kot sto- letje pred drugimi znanimi Evropejci. Da- nes Mariotta poznamo predvsem po zakonu Ungerjev rod. Narisal Stanislav Južnič. idealnega plina. Sončeva svetloba in toplota sta zlahka prehajali skozi Mariottovo stekle- no ploščo in druge prozorne snovi, šibkejša toplota iz sveč in drugih umetnih virov pa ne: zato se topla greda greje, si je mislil vrli Mariotte. Seveda ni povsem uganil, v ka- terem grmu leži zajec, saj so komaj stoletje pozneje zahodnjaki začeli meriti infrardeče žarke: steklo jih namreč stežka prepusti, za- to se pod njim osvetljeno telo segreje, ker ogreto telo seva prav te žarke, ki pa trmasto nočejo iz tople grede. Idejam ogrevanja s Sončevimi žarki je sledil Mariottov sočlan Francoske akademije zna- nosti Ehrenfried Walther von Tschirnhaus (1651-1708), ki si je med študijem prav tako dopisoval z Leibnizem. Za svojega gospo- darja, poljskega kralja, je Tschirnhaus vlil velike leče s premerom 76 centimetrov, da je v glinastem loncu lahko zavrel vodo, kot prvi Evropejec pa je izdelal tudi porcelan. Toplo gredo kot segreto škatlo so upora- bljali kot opremo za kuhanje in sušenje, veliko preden so zahodnjaki tovrstno idejo industrializirali. Švicar Horace Bénédict de Saussure (1740-1799) je zelo dobro izolirano leseno škatlo znotraj pobarval črno, s tre- mi plastmi stekla v pokrovu pa je preprečil toplotno sevanje navzven. Na Mont Blancu mu je Sonce segrelo notranjost prve zaho- dnjaške sončne pečice do 110 stopinj Cel- zija. Steklo prepušča Sončeve žarke, vendar upočasni hitrost uhajanja toplote. Saussurjev sodobnik, francoski meteorolog in geograf Marcellin Ducarla-Bonifas (1738-1816), je tovrstnim napravam dodal zrcala in poročal o uspešnem enournem kuhanju mesa. Joseph Fourier (1768-1830) ni uspel anali- tično pravilno opisati toplotnega ravnovesja med površino Zemlje in njenim ozračjem tudi zato, ker je napačno domneval, da je nizka temperatura na tečajih enaka zuna- njim temperaturam v oddaljenih kozmičnih prostorih, ki pa so v resnici veliko nižje. Sklepal je, da bi morala biti Zemlja veliko hladnejša, kot je, če ne bi v ozračju obstajala neka snov, ki jo segreva, pravzaprav izoli- ra. Fourier je Zemljo opisal kot elipsoid iz železa. Menil je, da se od obdobja Ptole- majskega kraljestva v Egiptu (trajalo je od leta 305 pred našim štetjem do leta 30 pred našim štetjem) temperatura Zemljinega po- vršja ni zmanjšala niti za tri stotinke stopi- nje: torej dve tisočletji nista prinesli večjih 28 ■ Proteus 85/1 • September 2022 29Franc Unger, prvorojenec Mariborčanke, odkrije globalno segrevanje • Iz zgodovine slovenskega naravoslovjaIz zgodovine slovenskega naravoslovja • Franc Unger, prvorojenec Mariborčanke sprememb. Med prvimi je potrdil podnebne učinke industrijskega onesnaževanja z vsemi tedanjimi pariškimi zakajenimi tovarnami vred, ki so rastle kot gobe po dežju. Augustin Mouchot (1825-1912) je prvi združil koncepte zahodnjaške tople grede in zrcal, da je lahko sestavil pečico, greto s Sončevimi žarki, za francoske vojake med njihovimi kolonialnimi zlorabami v Alžiriji. Sestavil je celo prvi parni stroj, ki ga je po- ganjala energija Sonca. Zgodnje anglosaško globalno segrevanje Med najpametnejšimi eksperimentalnimi privrženci Fourierjeve teorije toplote je bi- la ameriška borka za pravice žensk Eunice Newton Foote (1819-1888). Kot kmečka hči se je izobrazila v dekliški ustanovi v mestu Troy, edini tedanji ameriški šoli za dekle- ta, ki je ponujala znanstveni pouk z lastnim kemijskim laboratorijem vred. Njen mož je bil meteorolog v bližini Velikih Jezer, po- zneje pa je načeloval ameriškemu patentne- mu uradu. Foote je uporabila Sončevo svetlobo za se- grevanje plinov: zaprla jih je v dva steklena kozarca enake velikosti. Izbrala je priroč- na kozarca, ki sta merila štiri centimetre v premeru in trideset centimetrov v višino. V enem je pline zgostila, v drugem jih je redčila z zračno črpalko. Vlažni plini so bolje absorbirali toploto od suhega zraka. Na Soncu in v senci je merila petkrat v pre- sledkih po dve, tri minute. Gosti plini so dosegli 100 stopinj Fahrenheita na Soncu, razredčeni plini le 88 stopinj, vlažni zrak pa celo 120 stopinj Fahrenheita. Plin ogljikove kisline je dosegel 125 stopinj, medtem ko se je navadni zrak segrel le do 106 stopinj Fahrenheita. Celo steklo okoli plina oglji- kove kisline je postalo vroče, vendar gospa ni znala meriti stopnje redčenja, saj ni imela na voljo primernih barometrov. Dokazala je, da lahko ogljikov dioksid absorbira veliko več toplote kot drugi plini. Zato je pribila: »Atmosfera tega plina bi naši Zemlji dala visoko temperaturo; in če se je, kot domne- vajo nekateri, v nekem obdobju zgodovine Zemlje zrak pomešal z njim v večjem de- ležu kot zdaj, je moral nujno povečati tem- peraturo površja Zemlje s svojim lastnim delovanje kot tudi zaradi svoje večje teže.« Besede »domnevajo nekateri« so se seveda nanašale na knjigo našega Franca Ungerja. Njena vidna Sončeva svetloba je na videz segrevala pline, čeprav je v resnici ogljikov dioksid absorbiral toploto v obliki nevidnega infrardečega sevanja. Ideje Eunice Foote o ogljikovem dioksidu so se pokazale za najgloblje, čeravno ni ome- nila raziskav nevidnih žarkov, s katerimi je Macedonio Melloni (1798-1854) nadaljeval odkritje Williama Herschla (1738-1822). Zato so ideje gospe Foote lebdele v zraku že nekaj let, čakajoč na brhko odkriteljico. Tudi Britanci so se lotili zgodnje francoske uganke o globalnem segrevanju. Irec John Tyndall (1820-1893) je eksperimentiral z učinkom tople grede. Uporabil je različne pline, tudi ogljikov dioksid in vodno paro: ti so zlahka absorbirali toploto. Njegov vir toplote ni bilo Sonce tako kot pri Eunice Foote, ampak sevanje iz njegove laboratorij- ske bakrene kocke, v kateri je neprenehoma vrel vodo: tako je imel na razpolago stalno temperaturo 100 stopinj Celzija. Vsekakor je Tyndall uporabljal svoj profesionalni labora- torij, ki je bil veliko naprednejši kot skoraj gospodinjsko orodje gospe Foote. Tyndall si je namreč eksperimentalne pripomočke de- lil s slovitim Michaelom Faradayem (1791- 1867) v londonski Kraljevi ustanovi. Tyndallov poskus s toplo gredo. Vir: Tyndall,  John, 31 December 1860, VII. Note on the transmission of radiant heat through gaseous bodies. Proceedings of the Royal Society of London, The Royal Society, 10: 37–39. Received 26 May 1859. Tyndallov prikaz tople grede pred londonsko Kraljevo ustanovo. Vir: Tyndall,  John, 31 December 1860, VII. Note on the transmission of radiant heat through gaseous bodies. Proceedings of the Royal Society of London, The Royal Society, 10: 37–39. Received 26 May 1859. Shematski prikaz delovanja toplogrednih plinov. Vir: Stanislav Južnič in internet. 28 ■ Proteus 85/1 • September 2022 29Franc Unger, prvorojenec Mariborčanke, odkrije globalno segrevanje • Iz zgodovine slovenskega naravoslovjaIz zgodovine slovenskega naravoslovja • Franc Unger, prvorojenec Mariborčanke sprememb. Med prvimi je potrdil podnebne učinke industrijskega onesnaževanja z vsemi tedanjimi pariškimi zakajenimi tovarnami vred, ki so rastle kot gobe po dežju. Augustin Mouchot (1825-1912) je prvi združil koncepte zahodnjaške tople grede in zrcal, da je lahko sestavil pečico, greto s Sončevimi žarki, za francoske vojake med njihovimi kolonialnimi zlorabami v Alžiriji. Sestavil je celo prvi parni stroj, ki ga je po- ganjala energija Sonca. Zgodnje anglosaško globalno segrevanje Med najpametnejšimi eksperimentalnimi privrženci Fourierjeve teorije toplote je bi- la ameriška borka za pravice žensk Eunice Newton Foote (1819-1888). Kot kmečka hči se je izobrazila v dekliški ustanovi v mestu Troy, edini tedanji ameriški šoli za dekle- ta, ki je ponujala znanstveni pouk z lastnim kemijskim laboratorijem vred. Njen mož je bil meteorolog v bližini Velikih Jezer, po- zneje pa je načeloval ameriškemu patentne- mu uradu. Foote je uporabila Sončevo svetlobo za se- grevanje plinov: zaprla jih je v dva steklena kozarca enake velikosti. Izbrala je priroč- na kozarca, ki sta merila štiri centimetre v premeru in trideset centimetrov v višino. V enem je pline zgostila, v drugem jih je redčila z zračno črpalko. Vlažni plini so bolje absorbirali toploto od suhega zraka. Na Soncu in v senci je merila petkrat v pre- sledkih po dve, tri minute. Gosti plini so dosegli 100 stopinj Fahrenheita na Soncu, razredčeni plini le 88 stopinj, vlažni zrak pa celo 120 stopinj Fahrenheita. Plin ogljikove kisline je dosegel 125 stopinj, medtem ko se je navadni zrak segrel le do 106 stopinj Fahrenheita. Celo steklo okoli plina oglji- kove kisline je postalo vroče, vendar gospa ni znala meriti stopnje redčenja, saj ni imela na voljo primernih barometrov. Dokazala je, da lahko ogljikov dioksid absorbira veliko več toplote kot drugi plini. Zato je pribila: »Atmosfera tega plina bi naši Zemlji dala visoko temperaturo; in če se je, kot domne- vajo nekateri, v nekem obdobju zgodovine Zemlje zrak pomešal z njim v večjem de- ležu kot zdaj, je moral nujno povečati tem- peraturo površja Zemlje s svojim lastnim delovanje kot tudi zaradi svoje večje teže.« Besede »domnevajo nekateri« so se seveda nanašale na knjigo našega Franca Ungerja. Njena vidna Sončeva svetloba je na videz segrevala pline, čeprav je v resnici ogljikov dioksid absorbiral toploto v obliki nevidnega infrardečega sevanja. Ideje Eunice Foote o ogljikovem dioksidu so se pokazale za najgloblje, čeravno ni ome- nila raziskav nevidnih žarkov, s katerimi je Macedonio Melloni (1798-1854) nadaljeval odkritje Williama Herschla (1738-1822). Zato so ideje gospe Foote lebdele v zraku že nekaj let, čakajoč na brhko odkriteljico. Tudi Britanci so se lotili zgodnje francoske uganke o globalnem segrevanju. Irec John Tyndall (1820-1893) je eksperimentiral z učinkom tople grede. Uporabil je različne pline, tudi ogljikov dioksid in vodno paro: ti so zlahka absorbirali toploto. Njegov vir toplote ni bilo Sonce tako kot pri Eunice Foote, ampak sevanje iz njegove laboratorij- ske bakrene kocke, v kateri je neprenehoma vrel vodo: tako je imel na razpolago stalno temperaturo 100 stopinj Celzija. Vsekakor je Tyndall uporabljal svoj profesionalni labora- torij, ki je bil veliko naprednejši kot skoraj gospodinjsko orodje gospe Foote. Tyndall si je namreč eksperimentalne pripomočke de- lil s slovitim Michaelom Faradayem (1791- 1867) v londonski Kraljevi ustanovi. Tyndallov poskus s toplo gredo. Vir: Tyndall,  John, 31 December 1860, VII. Note on the transmission of radiant heat through gaseous bodies. Proceedings of the Royal Society of London, The Royal Society, 10: 37–39. Received 26 May 1859. Tyndallov prikaz tople grede pred londonsko Kraljevo ustanovo. Vir: Tyndall,  John, 31 December 1860, VII. Note on the transmission of radiant heat through gaseous bodies. Proceedings of the Royal Society of London, The Royal Society, 10: 37–39. Received 26 May 1859. Shematski prikaz delovanja toplogrednih plinov. Vir: Stanislav Južnič in internet. 30 ■ Proteus 85/1 • September 2022 31Franc Unger, prvorojenec Mariborčanke, odkrije globalno segrevanje • Iz zgodovine slovenskega naravoslovjaIz zgodovine slovenskega naravoslovja • Franc Unger, prvorojenec Mariborčanke Habsburške slovenske povezave Tyndallove publikacije so imele velik vpliv na habsburške literate, ki so večinoma upo- rabljali njihove nemške prevode. Mariborske matere niso povile zgolj slovitega Hermana Potočnika Noordunga, temveč tudi zače- tnika raziskav toplogrednih pojavov Franca Ungerja. Dunajski akademik Franc Unger je bil ro- jen v pretežno slovenskem okolju Gradišča. Njegova mati se je pred poroko pisala Bre- gar. Njegov ded, lectar in pek Jožef Bregar, je prišel v Maribor iz kranjske Dobrave tri kilometre vzhodno od Višnje Gore. Svo- je družinsko ime so na Kranjskem pisali v slovenski obliki Bregar, v ponemčenem Ma- riboru, kjer je pekovski mojster Jožef dobil meščanske pravice, pa so se raje podpisova- li Wreger. Bregarji so kot mestni pekovski mojstri izdelovali slastni lect in pekli kruh. Premoženje so si postopoma prislužili v svoji pekarni v Mariboru št. 78 (danes Gosposki ulici št. 9). Med najbolj znanimi mlinarji in peki v Mariboru je bil sin mestnega rokavi- čarja Karl Scherbaum, ki je imel pekarno na Mestni tržnici (Grajski trg), svoj parni mlin pa je upravljal na današnji Svetozarevski uli- ci. Vsekakor je bilo dobičkonosno biti pek v njega dni hitro rastočem mestu Mariboru. Seveda so peki med svojim nočnim delom v ekstremni vročini zagotovo izvedeli vse o Ungerjevem globalnem segrevanju. Družina Unger je sodila med najstarejše meščane poznega srednjega veka tako v Ma- riboru kot v koroškem Volšperku: cerkvene zapise o Ungerjih je v obeh krajih mogoče zasledovati daleč v srednji vek. Ko sta starša Franca Ungerja iz Volšperka obiskovala 70 kilometrov oddaljeni Maribor kot botra svo- jih nečakov in nečakinj iz mariborske druži- ne Bregar, sta se prisrčno srečevala s svojim sorodstvom iz domače mariborske družine Unger: obe veji rodu Unger sta sodelovali in se med seboj povezovali mnoga stoletja. Predniki Frančevega očeta Jožefa so bi- li pivovarji in lectarji, ki so trgovali tudi z domačim in štajerskim vinom v Volšperku. Pri svojih poslih so se dobro spoznali z ma- riborskimi peki Bregarji, kar je pripomoglo k poroki Jožefa Ungerja z Mariborčanko Ano Bregar. Tradicionalni lectarji izdelujejo pecivo, ki ga pečejo predvsem v adventnem in božičnem času kot medenjake, lect ali tradicionalne pekovske izdelke s sladicami. Doma so na Hrvaškem, v Sloveniji in v Juž- ni Avstriji. Vročina peke medenjakov, lecta in navadnega kruha v domačih hišah obeh dedov Franca Ungerja je močno vplivala na njegove (in naše) predstave o podnebnih spremembah. V župnijski cerkvi Lučane in v domačem Gradišču št. 57 je Jožef Albert Unger pra- znoval poroko z Mariborčanko Ano Marijo Bregar. Oče Franca Ungerja, Jožef Albert Unger, je študiral teologijo, a se je name- sto duhovniškega poklica odločil za poklic javnega uslužbenca v komisiji za jožefinsko davčno ureditev. V njihovem Gradišču se je tisti čas govorilo predvsem slovensko. Franc Unger je v Gradcu obiskoval botanična predavanja, kjer se je seznanil z drugimi na- ravoslovci. Po končanem prvem letniku pra- va je Franz Unger med počitniškim obiskom ovdovelega očeta prepričal, da je smel študij prava zamenjati s študijem medicine, saj se je dotlej že več let vneto ukvarjal z nabiranjem rastlin: takrat je bila medicinska fakulteta najboljša pot v botaniko, ki njega dni v habs- burški monarhiji ni bila samostojni študij. Mladenič se je odpravil na prvo dolgo po- tovanje po Nemčiji: preko Leipziga, Halleja, Jene, Hamburga, Berlina, Rostocka, Stral- sunda do otoka Rügen. Na Goethejevi uni- verzi v Jeni je srečal tudi botanika Lorenza Okena (1779-1851). Mladi Unger je sprva vestno sledil Okenovim rahlo okultnim ide- jam pod gesloma »vse v vsem« in »vse v- -vseh-delih«. Brownovo gibanje Franc Unger je doktoriral na dunajski me- dicinski fakulteti z disertacijo o ribniških školjkah. Medtem ko je čakal na primerno uradno učiteljsko mesto, je bil dve leti za- sebni učitelj grofovskih otrok, ki jih je pou- čeval tudi takrat moderno gimnastiko. Ka- sneje je postal okrožni zdravnik v tirolskem Kitzbühlu. Tam je razmišljal o Robertu Brownu (1773-1858) in njegovem gibanju, ki je ostalo nepojasnjeno vse do Einsteino- vih izračunov skoraj osemdeset let pozneje. Brownovo gibanje, ki ga povzroča toplota, je bilo velika novost tedaj mlade generaci- je raziskovalcev. Brown je bil paleobotanik kot Unger. Opazoval je zrna podolgova- tih delcev cvetnega prahu rastline Clarkia pulchella: razpršil jih je v vodi. Rastlino so prinesli v Združeno kraljestvo le leto dni pred Brownovimi poskusi. Brown je pod mikroskopom sledil drobnim delcem. Unger pa je uporabil cvetni prah sleza: delci so se premikali kot majhne živalce, kar je spelja- lo vodo na mlin Ungerjevi drzni domnevi o spreminjanju rastlin v živali, ki sicer ne drži in jo je moral sčasoma opustiti. Unger in njegov sodelavec Andreas Ettingshausen (1796-1878) sta cvetni prah na stekelcu mal- ce navlažila z vodo: pustila sta ga nepokri- tega nekaj minut. Z rahlim pritiskom sta ga stiskala ob stekleno ploščo, ki sta jo posta- vila na vzorec. Vsebina pelodnih zrn se je pomešala z vodo, tu in tam pa sta opazila cevke, podobne mehurjem. Svoj vzorec sta opazovala pod mikroskopom: povečala sta ga za 1.500-krat in nato celo za 2.000-krat. V obeh primerih sta med prvimi na evrop- ski celini videla množico večjih in manjših okroglih ali podolgovato ovalnih objektov. Pred oči jima je stopila paleta ostro razme- jenih teles nekoliko zelenkasto rdeče barve (gre za prelivanje zelenkaste barve v rdečo), brez notranjih in zunanjih organov. Delci so se vneto premikali drug proti drugemu. Po- samezni telesi sta se približevali drugo dru- gemu, nakar je gibanje postalo silovitejše. In tako je ta čudovita, a osupljiva majhna igra spominjala na vojsko, ki se vali v vsej svoji živahnosti. Unger je opozoril: »Ni mi treba posebej navajati, da sva upoštevala vse zaznane premike in drugotne okolišči- ne, ki sva jih povezala s podobnimi učin- ki.« Preučevala sta gibanje med tresenjem, ob izhlapevanju vode, med segrevanjem različni plasti. Unger je z mikrometrskimi meritvami določil velikost delcev. Nameril je desettisoči del dunajske črte, ki je bila dolga 2,195 milimetra: zato naj bi bila veli- kost delcev 219,5 nanometra še vedno veliko večja od katerega koli danes poznanega ato- ma. Vsekakor so nekoč mislili, da so ti delci molekule. Ungerjev sodelavec Johann Josef Loschmidt (1821-1895) je šele tri desetletja pozneje na Dunaju dokazal, da so molekule veliko manjše. Unger je te in številne druge raziskave ob- javil v botanični reviji Flora. Urejeval jo je pri Kraljevi bavarski botanični družbi v Regensburgu: med njenimi uglednimi čla- ni so blesteli Johann Wolfgang von Goethe (1749-1832), Justus von Liebig (1803-1873) in Alexander von Humboldt (1769-1859). Graški profesor Po teh uspehih je bil Franc Unger imenovan za profesorja botanike in zoologije v Grad- cu. Veliki met se je posrečil na zahtevo sa- mega nadvojvode Janeza. Po tej veliki sreči je Unger prevzel tudi dolžnosti kustosa in profesorja botanike v deželnem muzeju Jo- anneum v Gradcu, ki ga je ustanovil nad- vojvoda Janez. Pozneje je prevzel celo mesto profesorja kmetijstva v Gradcu. Dunajski učenjak za podnebne spremembe Po pomladi narodov je Unger znova pre- jel poziv, naj prevzame novo ustanovljeno profesorsko mesto za anatomijo in fiziolo- gijo rastlin na Dunajski univerzi: tokrat je Unger sprejel ponudbo. Vmes je Ungerjev tržaški prijatelj Josef Kuwasseg (1802-1877) ilustriral Ungerjevo knjigo Primitivni svet z najzgodnejšimi risbami prazgodovinskih živali. Unger je bil tudi sam priznan sli- kar, zato ni skoparil z navodili. Kuwasseg je vključil Ungerjeve informacije o fosilnih rastlinah, ki jih je Unger našel na različnih mestih, predvsem v okolici Celja in Vojnika. Po zgodnji smrti očeta trgovca je Kuwasseg 30 ■ Proteus 85/1 • September 2022 31Franc Unger, prvorojenec Mariborčanke, odkrije globalno segrevanje • Iz zgodovine slovenskega naravoslovjaIz zgodovine slovenskega naravoslovja • Franc Unger, prvorojenec Mariborčanke Habsburške slovenske povezave Tyndallove publikacije so imele velik vpliv na habsburške literate, ki so večinoma upo- rabljali njihove nemške prevode. Mariborske matere niso povile zgolj slovitega Hermana Potočnika Noordunga, temveč tudi zače- tnika raziskav toplogrednih pojavov Franca Ungerja. Dunajski akademik Franc Unger je bil ro- jen v pretežno slovenskem okolju Gradišča. Njegova mati se je pred poroko pisala Bre- gar. Njegov ded, lectar in pek Jožef Bregar, je prišel v Maribor iz kranjske Dobrave tri kilometre vzhodno od Višnje Gore. Svo- je družinsko ime so na Kranjskem pisali v slovenski obliki Bregar, v ponemčenem Ma- riboru, kjer je pekovski mojster Jožef dobil meščanske pravice, pa so se raje podpisova- li Wreger. Bregarji so kot mestni pekovski mojstri izdelovali slastni lect in pekli kruh. Premoženje so si postopoma prislužili v svoji pekarni v Mariboru št. 78 (danes Gosposki ulici št. 9). Med najbolj znanimi mlinarji in peki v Mariboru je bil sin mestnega rokavi- čarja Karl Scherbaum, ki je imel pekarno na Mestni tržnici (Grajski trg), svoj parni mlin pa je upravljal na današnji Svetozarevski uli- ci. Vsekakor je bilo dobičkonosno biti pek v njega dni hitro rastočem mestu Mariboru. Seveda so peki med svojim nočnim delom v ekstremni vročini zagotovo izvedeli vse o Ungerjevem globalnem segrevanju. Družina Unger je sodila med najstarejše meščane poznega srednjega veka tako v Ma- riboru kot v koroškem Volšperku: cerkvene zapise o Ungerjih je v obeh krajih mogoče zasledovati daleč v srednji vek. Ko sta starša Franca Ungerja iz Volšperka obiskovala 70 kilometrov oddaljeni Maribor kot botra svo- jih nečakov in nečakinj iz mariborske druži- ne Bregar, sta se prisrčno srečevala s svojim sorodstvom iz domače mariborske družine Unger: obe veji rodu Unger sta sodelovali in se med seboj povezovali mnoga stoletja. Predniki Frančevega očeta Jožefa so bi- li pivovarji in lectarji, ki so trgovali tudi z domačim in štajerskim vinom v Volšperku. Pri svojih poslih so se dobro spoznali z ma- riborskimi peki Bregarji, kar je pripomoglo k poroki Jožefa Ungerja z Mariborčanko Ano Bregar. Tradicionalni lectarji izdelujejo pecivo, ki ga pečejo predvsem v adventnem in božičnem času kot medenjake, lect ali tradicionalne pekovske izdelke s sladicami. Doma so na Hrvaškem, v Sloveniji in v Juž- ni Avstriji. Vročina peke medenjakov, lecta in navadnega kruha v domačih hišah obeh dedov Franca Ungerja je močno vplivala na njegove (in naše) predstave o podnebnih spremembah. V župnijski cerkvi Lučane in v domačem Gradišču št. 57 je Jožef Albert Unger pra- znoval poroko z Mariborčanko Ano Marijo Bregar. Oče Franca Ungerja, Jožef Albert Unger, je študiral teologijo, a se je name- sto duhovniškega poklica odločil za poklic javnega uslužbenca v komisiji za jožefinsko davčno ureditev. V njihovem Gradišču se je tisti čas govorilo predvsem slovensko. Franc Unger je v Gradcu obiskoval botanična predavanja, kjer se je seznanil z drugimi na- ravoslovci. Po končanem prvem letniku pra- va je Franz Unger med počitniškim obiskom ovdovelega očeta prepričal, da je smel študij prava zamenjati s študijem medicine, saj se je dotlej že več let vneto ukvarjal z nabiranjem rastlin: takrat je bila medicinska fakulteta najboljša pot v botaniko, ki njega dni v habs- burški monarhiji ni bila samostojni študij. Mladenič se je odpravil na prvo dolgo po- tovanje po Nemčiji: preko Leipziga, Halleja, Jene, Hamburga, Berlina, Rostocka, Stral- sunda do otoka Rügen. Na Goethejevi uni- verzi v Jeni je srečal tudi botanika Lorenza Okena (1779-1851). Mladi Unger je sprva vestno sledil Okenovim rahlo okultnim ide- jam pod gesloma »vse v vsem« in »vse v- -vseh-delih«. Brownovo gibanje Franc Unger je doktoriral na dunajski me- dicinski fakulteti z disertacijo o ribniških školjkah. Medtem ko je čakal na primerno uradno učiteljsko mesto, je bil dve leti za- sebni učitelj grofovskih otrok, ki jih je pou- čeval tudi takrat moderno gimnastiko. Ka- sneje je postal okrožni zdravnik v tirolskem Kitzbühlu. Tam je razmišljal o Robertu Brownu (1773-1858) in njegovem gibanju, ki je ostalo nepojasnjeno vse do Einsteino- vih izračunov skoraj osemdeset let pozneje. Brownovo gibanje, ki ga povzroča toplota, je bilo velika novost tedaj mlade generaci- je raziskovalcev. Brown je bil paleobotanik kot Unger. Opazoval je zrna podolgova- tih delcev cvetnega prahu rastline Clarkia pulchella: razpršil jih je v vodi. Rastlino so prinesli v Združeno kraljestvo le leto dni pred Brownovimi poskusi. Brown je pod mikroskopom sledil drobnim delcem. Unger pa je uporabil cvetni prah sleza: delci so se premikali kot majhne živalce, kar je spelja- lo vodo na mlin Ungerjevi drzni domnevi o spreminjanju rastlin v živali, ki sicer ne drži in jo je moral sčasoma opustiti. Unger in njegov sodelavec Andreas Ettingshausen (1796-1878) sta cvetni prah na stekelcu mal- ce navlažila z vodo: pustila sta ga nepokri- tega nekaj minut. Z rahlim pritiskom sta ga stiskala ob stekleno ploščo, ki sta jo posta- vila na vzorec. Vsebina pelodnih zrn se je pomešala z vodo, tu in tam pa sta opazila cevke, podobne mehurjem. Svoj vzorec sta opazovala pod mikroskopom: povečala sta ga za 1.500-krat in nato celo za 2.000-krat. V obeh primerih sta med prvimi na evrop- ski celini videla množico večjih in manjših okroglih ali podolgovato ovalnih objektov. Pred oči jima je stopila paleta ostro razme- jenih teles nekoliko zelenkasto rdeče barve (gre za prelivanje zelenkaste barve v rdečo), brez notranjih in zunanjih organov. Delci so se vneto premikali drug proti drugemu. Po- samezni telesi sta se približevali drugo dru- gemu, nakar je gibanje postalo silovitejše. In tako je ta čudovita, a osupljiva majhna igra spominjala na vojsko, ki se vali v vsej svoji živahnosti. Unger je opozoril: »Ni mi treba posebej navajati, da sva upoštevala vse zaznane premike in drugotne okolišči- ne, ki sva jih povezala s podobnimi učin- ki.« Preučevala sta gibanje med tresenjem, ob izhlapevanju vode, med segrevanjem različni plasti. Unger je z mikrometrskimi meritvami določil velikost delcev. Nameril je desettisoči del dunajske črte, ki je bila dolga 2,195 milimetra: zato naj bi bila veli- kost delcev 219,5 nanometra še vedno veliko večja od katerega koli danes poznanega ato- ma. Vsekakor so nekoč mislili, da so ti delci molekule. Ungerjev sodelavec Johann Josef Loschmidt (1821-1895) je šele tri desetletja pozneje na Dunaju dokazal, da so molekule veliko manjše. Unger je te in številne druge raziskave ob- javil v botanični reviji Flora. Urejeval jo je pri Kraljevi bavarski botanični družbi v Regensburgu: med njenimi uglednimi čla- ni so blesteli Johann Wolfgang von Goethe (1749-1832), Justus von Liebig (1803-1873) in Alexander von Humboldt (1769-1859). Graški profesor Po teh uspehih je bil Franc Unger imenovan za profesorja botanike in zoologije v Grad- cu. Veliki met se je posrečil na zahtevo sa- mega nadvojvode Janeza. Po tej veliki sreči je Unger prevzel tudi dolžnosti kustosa in profesorja botanike v deželnem muzeju Jo- anneum v Gradcu, ki ga je ustanovil nad- vojvoda Janez. Pozneje je prevzel celo mesto profesorja kmetijstva v Gradcu. Dunajski učenjak za podnebne spremembe Po pomladi narodov je Unger znova pre- jel poziv, naj prevzame novo ustanovljeno profesorsko mesto za anatomijo in fiziolo- gijo rastlin na Dunajski univerzi: tokrat je Unger sprejel ponudbo. Vmes je Ungerjev tržaški prijatelj Josef Kuwasseg (1802-1877) ilustriral Ungerjevo knjigo Primitivni svet z najzgodnejšimi risbami prazgodovinskih živali. Unger je bil tudi sam priznan sli- kar, zato ni skoparil z navodili. Kuwasseg je vključil Ungerjeve informacije o fosilnih rastlinah, ki jih je Unger našel na različnih mestih, predvsem v okolici Celja in Vojnika. Po zgodnji smrti očeta trgovca je Kuwasseg 32 ■ Proteus 85/1 • September 2022 33Franc Unger, prvorojenec Mariborčanke, odkrije globalno segrevanje • Iz zgodovine slovenskega naravoslovjaIz zgodovine slovenskega naravoslovja • Franc Unger, prvorojenec Mariborčanke skupaj z bratoma slikarjema odraščal pri stricu v Ljutomeru, kjer se je pokazala nje- gova nadarjenost za risanje, čeprav je moral pasti krave na domači kmetiji. Ob podpo- ri sponzorjev je lahko obiskoval Državno risarsko akademijo v Gradcu: izobrazba je bila nujna, da je uspel v poklicu. Postal je znameniti slikar, litograf in pisatelj. Za knjigo, polno Kuwassegovih slik, je Un- ger napisal spremno besedilo, utemeljeno na tedanjem znanstvenem razumevanju. Do- mneval je, da vulkanski izbruhi oddajajo vlažne hlape in ogljikovo kislino: ti so dajali Zemlji toplejše razmere in »hrano« v obliki ogljikovega dioksida, potrebno za uspevanje starodavnih rastlin, dinozavrov in drugih pradavnih živali. Takšno Ungerjevo geološko preteklost je gospa Foote sprejela in skušala dokazati s svojimi poskusi, potem ko je pre- brala Ungerjev zapis: »Majhni, vlažni otoki, pokriti z gozdovi, v katerih živijo največje in najbolj grozne pošasti starodavnega sveta. Takšni so prizori, ki jih, sodeč po že opra- vljenih znanstvenih raziskavah, ta čas ponu- ja umetniku. Ozračje, napolnjeno z vlažnimi hlapi in izparinami ogljikove kisline, je bilo zelo ugodno za to neverjetno razmnoževanje dvoživk, prav tako pa za razvoj praprotnic, cikad, iglavcev in nekaterih enokaličnic.« Unger in mnogi drugi so menili, da je bila vodna para v ozračju glavni vzrok za prazgo- dovinsko toploto, medtem ko je ogljikov di- oksid zagotavljal hrano za bujno vegetacijo, ki je pozneje povzročila ogromna nahajališča premoga, nastala v karbonskem obdobju. Po svoji strani je gospa Foote dokazala, da bi bil ogljikov dioksid morda boljši vzrok za te starodavne povišane temperature. Atmosfer- skih toplogrednih učinkov, ki jih povzroča metan, takrat še niso jemali resno, saj je izjemno vnetljivi metan šele malo pred Un- gerjevo smrtjo poimenoval Liebigov študent August Wilhelm von Hofmann (1818-1892). Franc Unger je rad potoval: kmalu se je napotil v Švico. Obiskal je Dansko, Nor- veško in Švedsko. V začetku leta 1858 je Franc Unger zapustil Dunaj. Na parnik se je vkrcal v Trstu in se domov vrnil šele po petmesečnem potepanju po Egiptu in Siri- ji. Ob naslednji priložnosti je bil v Grčiji in na Jonskih otokih, kjer si je ogledal tudi Odisejevo Itako. Nato je obiskal Ciper. Več- krat je šel v Dalmacijo in skupaj z domači- ni organiziral še danes cvetoči turizem na Hvaru. Botanično je preiskal območja okoli Vojnika pri Celju. Iz teh krajev je Unger zbral več tisoč fosilnih vrst za paleontološki kabinet Joanneuma in za rudarski muzej na Dunaju. Po njem se imenuje Banksia Ungeri (Proteaceae) iz Socke pri Vojniku. Med tem Druga ilustracija Josepha Kuwassega kaže prizor iz srednjega dela triasa v mezozoiku. Vir: Slike Josepha Kuwassega v knjigi: Unger, Franc: Die Urwelt, Gradec, 1846. Ponatis: Die Urwelt in ihren verscheidenen Bildungs-perioden. 14 landschaftlichen Darstellungen mit erlauternden Text = Tableaux physionomiques de la végétation des diverses périodes du monde primitif: 14 tableaux de paysages (Primitive World explained by 14 Kuwasseg’s coloured illustrations, Le monde primitif à ses different époques de formation 14 paysages avec text explicative). München: Franz / Dunaj: Beck, 1851. Ponatisi: 1857, Leipzig: T. O. Weigel; 3. izdaja: 1862/1864 (z dodatnima slikama), Leipzig: T. O. Weigel. Prevod: 1863. Ideal views of the primitive world in its geological and palæontological phases. ... Edited by Samuel Highley, illustrated by seventeen (sic!) photographic plates. London: Taylor and Francis. Četrta ilustracija Josepha Kuwassega. Vir: Slike Josepha Kuwassega v knjigi: Unger, Franc: Die Urwelt, Gradec, 1846. Ponatis: Die Urwelt in ihren verscheidenen Bildungs-perioden. 14 landschaftlichen Darstellungen mit erlauternden Text = Tableaux physionomiques de la végétation des diverses périodes du monde primitif: 14 tableaux de paysages (Primitive World explained by 14 Kuwasseg’s coloured illustrations, Le monde primitif à ses different époques de formation 14 paysages avec text explicative). München: Franz / Dunaj: Beck, 1851. Ponatisi: 1857, Leipzig: T. O. Weigel; 3. izdaja: 1862/1864 (z dodatnima slikama), Leipzig: T. O. Weigel. Prevod: 1863. Ideal views of the primitive world in its geological and palæontological phases. ... Edited by Samuel Highley, illustrated by seventeen (sic!) photographic plates. London: Taylor and Francis. 32 ■ Proteus 85/1 • September 2022 33Franc Unger, prvorojenec Mariborčanke, odkrije globalno segrevanje • Iz zgodovine slovenskega naravoslovjaIz zgodovine slovenskega naravoslovja • Franc Unger, prvorojenec Mariborčanke skupaj z bratoma slikarjema odraščal pri stricu v Ljutomeru, kjer se je pokazala nje- gova nadarjenost za risanje, čeprav je moral pasti krave na domači kmetiji. Ob podpo- ri sponzorjev je lahko obiskoval Državno risarsko akademijo v Gradcu: izobrazba je bila nujna, da je uspel v poklicu. Postal je znameniti slikar, litograf in pisatelj. Za knjigo, polno Kuwassegovih slik, je Un- ger napisal spremno besedilo, utemeljeno na tedanjem znanstvenem razumevanju. Do- mneval je, da vulkanski izbruhi oddajajo vlažne hlape in ogljikovo kislino: ti so dajali Zemlji toplejše razmere in »hrano« v obliki ogljikovega dioksida, potrebno za uspevanje starodavnih rastlin, dinozavrov in drugih pradavnih živali. Takšno Ungerjevo geološko preteklost je gospa Foote sprejela in skušala dokazati s svojimi poskusi, potem ko je pre- brala Ungerjev zapis: »Majhni, vlažni otoki, pokriti z gozdovi, v katerih živijo največje in najbolj grozne pošasti starodavnega sveta. Takšni so prizori, ki jih, sodeč po že opra- vljenih znanstvenih raziskavah, ta čas ponu- ja umetniku. Ozračje, napolnjeno z vlažnimi hlapi in izparinami ogljikove kisline, je bilo zelo ugodno za to neverjetno razmnoževanje dvoživk, prav tako pa za razvoj praprotnic, cikad, iglavcev in nekaterih enokaličnic.« Unger in mnogi drugi so menili, da je bila vodna para v ozračju glavni vzrok za prazgo- dovinsko toploto, medtem ko je ogljikov di- oksid zagotavljal hrano za bujno vegetacijo, ki je pozneje povzročila ogromna nahajališča premoga, nastala v karbonskem obdobju. Po svoji strani je gospa Foote dokazala, da bi bil ogljikov dioksid morda boljši vzrok za te starodavne povišane temperature. Atmosfer- skih toplogrednih učinkov, ki jih povzroča metan, takrat še niso jemali resno, saj je izjemno vnetljivi metan šele malo pred Un- gerjevo smrtjo poimenoval Liebigov študent August Wilhelm von Hofmann (1818-1892). Franc Unger je rad potoval: kmalu se je napotil v Švico. Obiskal je Dansko, Nor- veško in Švedsko. V začetku leta 1858 je Franc Unger zapustil Dunaj. Na parnik se je vkrcal v Trstu in se domov vrnil šele po petmesečnem potepanju po Egiptu in Siri- ji. Ob naslednji priložnosti je bil v Grčiji in na Jonskih otokih, kjer si je ogledal tudi Odisejevo Itako. Nato je obiskal Ciper. Več- krat je šel v Dalmacijo in skupaj z domači- ni organiziral še danes cvetoči turizem na Hvaru. Botanično je preiskal območja okoli Vojnika pri Celju. Iz teh krajev je Unger zbral več tisoč fosilnih vrst za paleontološki kabinet Joanneuma in za rudarski muzej na Dunaju. Po njem se imenuje Banksia Ungeri (Proteaceae) iz Socke pri Vojniku. Med tem Druga ilustracija Josepha Kuwassega kaže prizor iz srednjega dela triasa v mezozoiku. Vir: Slike Josepha Kuwassega v knjigi: Unger, Franc: Die Urwelt, Gradec, 1846. Ponatis: Die Urwelt in ihren verscheidenen Bildungs-perioden. 14 landschaftlichen Darstellungen mit erlauternden Text = Tableaux physionomiques de la végétation des diverses périodes du monde primitif: 14 tableaux de paysages (Primitive World explained by 14 Kuwasseg’s coloured illustrations, Le monde primitif à ses different époques de formation 14 paysages avec text explicative). München: Franz / Dunaj: Beck, 1851. Ponatisi: 1857, Leipzig: T. O. Weigel; 3. izdaja: 1862/1864 (z dodatnima slikama), Leipzig: T. O. Weigel. Prevod: 1863. Ideal views of the primitive world in its geological and palæontological phases. ... Edited by Samuel Highley, illustrated by seventeen (sic!) photographic plates. London: Taylor and Francis. Četrta ilustracija Josepha Kuwassega. Vir: Slike Josepha Kuwassega v knjigi: Unger, Franc: Die Urwelt, Gradec, 1846. Ponatis: Die Urwelt in ihren verscheidenen Bildungs-perioden. 14 landschaftlichen Darstellungen mit erlauternden Text = Tableaux physionomiques de la végétation des diverses périodes du monde primitif: 14 tableaux de paysages (Primitive World explained by 14 Kuwasseg’s coloured illustrations, Le monde primitif à ses different époques de formation 14 paysages avec text explicative). München: Franz / Dunaj: Beck, 1851. Ponatisi: 1857, Leipzig: T. O. Weigel; 3. izdaja: 1862/1864 (z dodatnima slikama), Leipzig: T. O. Weigel. Prevod: 1863. Ideal views of the primitive world in its geological and palæontological phases. ... Edited by Samuel Highley, illustrated by seventeen (sic!) photographic plates. London: Taylor and Francis. 34 ■ Proteus 85/1 • September 2022 35Franc Unger, prvorojenec Mariborčanke, odkrije globalno segrevanje • Iz zgodovine slovenskega naravoslovjaIz zgodovine slovenskega naravoslovja • Franc Unger, prvorojenec Mariborčanke Ungerjevi kranjski in mariborski predniki, ki dokazujejo njegov slovenski rod. Narisal Stanislav Južnič. 34 ■ Proteus 85/1 • September 2022 35Franc Unger, prvorojenec Mariborčanke, odkrije globalno segrevanje • Iz zgodovine slovenskega naravoslovjaIz zgodovine slovenskega naravoslovja • Franc Unger, prvorojenec Mariborčanke Ungerjevi kranjski in mariborski predniki, ki dokazujejo njegov slovenski rod. Narisal Stanislav Južnič. 36 ■ Proteus 85/1 • September 2022 37Franc Unger, prvorojenec Mariborčanke, odkrije globalno segrevanje • Iz zgodovine slovenskega naravoslovjaIz zgodovine slovenskega naravoslovja • Franc Unger, prvorojenec Mariborčanke raziskovanjem v svoji rodni Štajerski je Un- ger ravno zapuščal Gradec, saj se je odločil, da bo prevzel novo predavateljsko mesto na dunajski univerzi. Mendlov darvinistični učitelj Unger je bil botanik, geolog, paleontolog: briljiral je kot Mendlov darvinistični pro- fesor botanike in citologije. Posebej vne- to se je posvečal strukturi celic kot glavni predhodnik darvinizma. Njegov Zakon rasti rastlin kaže nekaj presenetljivo temeljnih skladnosti z Mendlovim matematičnim raz- mišljanjem v botaniki in uporabi številčnih razmerij v bioloških raziskavah. Nekoliko živčni Gregor Mendel (1822-1884) je padel na dunajskem profesorskem izpitu pred- vsem zato, ker ga je izpraševal njegov pro- fesor morfologije in sistematike rastlin in ne mnogo dovzetnejši Mendlov dunajski učitelj f iziologije rastlin Franc Unger. Unger je Mendla naučil pitagorejskih matematičnih statističnih idej. V tistih časih so bile Un- gerjeve biogeografske darvinistične zamisli o skupnem evolucijskem predniku kritizira- ne v dunajskem tisku kljub podpori Mendla, ki je zagovarjal svojega učitelja Ungerja in nato Ungerju in drugim poslal svojo slo- vito razpravo o hibridizaciji. Tako Unger kot Mendel sta bila člana dunajskega zoo- loško-botaničnega društva in brnskega na- ravoslovnega društva. Pridružila sta se tudi habsburškim meteorološkim statistično-te- legrafskim projektom Mariana Wolfganga Kollerja (1792-1866). Mendel je prav tako rad potoval, med drugim s slovitim dunaj- skim drugim »vlakom zadovoljstva« v Pariz, na ogled londonske mednarodne razstave, ter v Stuttgart. Pozneje je prepotoval Italijo z Rimom vred. Udeležil se je srečanja čebe- larjev v Kielu ter si v družbi svojih nečakov ogledal mednarodno dunajsko razstavo. Nasprotniki so zavračali trditve Ungerja in Mendla: moža sta bila prepričana, da je oploditev kombinacija moških in ženskih celic, kar je šlo marsikomu v nos. Njuno združitev spolnih celic (gamet) je podpirala Ungerjeva celična teorija. Te inovativne do- mislice je poganjala novost tedanjega vrenja pomladi narodov: zato so učenjaki kmalu ovrgli Goethejeve faustovske trditve o ho- munkulusu v prid dobri stari Aristotelovi epigenezi. Biološke celice in geni so sledili analogiji na novo oživljene atomske teorije: vse je bilo podrejeno modernizirani dehu- manizirani neosebni statistiki. Peta ilustracija Josepha Kuwassega kaže gozd karbonske dobe v paleozoiku. Vir: Slike Josepha Kuwassega v knjigi: Unger, Franc: Die Urwelt, Gradec, 1846. Ponatis: Die Urwelt in ihren verscheidenen Bildungs-perioden. 14 landschaftlichen Darstellungen mit erlauternden Text = Tableaux physionomiques de la végétation des diverses périodes du monde primitif: 14 tableaux de paysages (Primitive World explained by 14 Kuwasseg’s coloured illustrations, Le monde primitif à ses different époques de formation 14 paysages avec text explicative). München: Franz / Dunaj: Beck, 1851. Ponatisi: 1857, Leipzig: T. O. Weigel; 3. izdaja: 1862/1864 (z dodatnima slikama), Leipzig: T. O. Weigel. Prevod: 1863. Ideal views of the primitive world in its geological and palæontological phases. ... Edited by Samuel Highley, illustrated by seventeen (sic!) photographic plates. London: Taylor and Francis. Zadnja, štirinajsta ilustracija Josepha Kuwassega kaže začetke človeštva. Vir: Slike Josepha Kuwassega v knjigi: Unger, Franc: Die Urwelt, Gradec, 1846. Ponatis: Die Urwelt in ihren verscheidenen Bildungs-perioden. 14 landschaftlichen Darstellungen mit erlauternden Text = Tableaux physionomiques de la végétation des diverses périodes du monde primitif: 14 tableaux de paysages (Primitive World explained by 14 Kuwasseg’s coloured illustrations, Le monde primitif à ses different époques de formation 14 paysages avec text explicative). München: Franz / Dunaj: Beck, 1851. Ponatisi: 1857, Leipzig: T. O. Weigel; 3. izdaja: 1862/1864 (z dodatnima slikama), Leipzig: T. O. Weigel. Prevod: 1863. Ideal views of the primitive world in its geological and palæontological phases. ... Edited by Samuel Highley, illustrated by seventeen (sic!) photographic plates. London: Taylor and Francis. 36 ■ Proteus 85/1 • September 2022 37Franc Unger, prvorojenec Mariborčanke, odkrije globalno segrevanje • Iz zgodovine slovenskega naravoslovjaIz zgodovine slovenskega naravoslovja • Franc Unger, prvorojenec Mariborčanke raziskovanjem v svoji rodni Štajerski je Un- ger ravno zapuščal Gradec, saj se je odločil, da bo prevzel novo predavateljsko mesto na dunajski univerzi. Mendlov darvinistični učitelj Unger je bil botanik, geolog, paleontolog: briljiral je kot Mendlov darvinistični pro- fesor botanike in citologije. Posebej vne- to se je posvečal strukturi celic kot glavni predhodnik darvinizma. Njegov Zakon rasti rastlin kaže nekaj presenetljivo temeljnih skladnosti z Mendlovim matematičnim raz- mišljanjem v botaniki in uporabi številčnih razmerij v bioloških raziskavah. Nekoliko živčni Gregor Mendel (1822-1884) je padel na dunajskem profesorskem izpitu pred- vsem zato, ker ga je izpraševal njegov pro- fesor morfologije in sistematike rastlin in ne mnogo dovzetnejši Mendlov dunajski učitelj f iziologije rastlin Franc Unger. Unger je Mendla naučil pitagorejskih matematičnih statističnih idej. V tistih časih so bile Un- gerjeve biogeografske darvinistične zamisli o skupnem evolucijskem predniku kritizira- ne v dunajskem tisku kljub podpori Mendla, ki je zagovarjal svojega učitelja Ungerja in nato Ungerju in drugim poslal svojo slo- vito razpravo o hibridizaciji. Tako Unger kot Mendel sta bila člana dunajskega zoo- loško-botaničnega društva in brnskega na- ravoslovnega društva. Pridružila sta se tudi habsburškim meteorološkim statistično-te- legrafskim projektom Mariana Wolfganga Kollerja (1792-1866). Mendel je prav tako rad potoval, med drugim s slovitim dunaj- skim drugim »vlakom zadovoljstva« v Pariz, na ogled londonske mednarodne razstave, ter v Stuttgart. Pozneje je prepotoval Italijo z Rimom vred. Udeležil se je srečanja čebe- larjev v Kielu ter si v družbi svojih nečakov ogledal mednarodno dunajsko razstavo. Nasprotniki so zavračali trditve Ungerja in Mendla: moža sta bila prepričana, da je oploditev kombinacija moških in ženskih celic, kar je šlo marsikomu v nos. Njuno združitev spolnih celic (gamet) je podpirala Ungerjeva celična teorija. Te inovativne do- mislice je poganjala novost tedanjega vrenja pomladi narodov: zato so učenjaki kmalu ovrgli Goethejeve faustovske trditve o ho- munkulusu v prid dobri stari Aristotelovi epigenezi. Biološke celice in geni so sledili analogiji na novo oživljene atomske teorije: vse je bilo podrejeno modernizirani dehu- manizirani neosebni statistiki. Peta ilustracija Josepha Kuwassega kaže gozd karbonske dobe v paleozoiku. Vir: Slike Josepha Kuwassega v knjigi: Unger, Franc: Die Urwelt, Gradec, 1846. Ponatis: Die Urwelt in ihren verscheidenen Bildungs-perioden. 14 landschaftlichen Darstellungen mit erlauternden Text = Tableaux physionomiques de la végétation des diverses périodes du monde primitif: 14 tableaux de paysages (Primitive World explained by 14 Kuwasseg’s coloured illustrations, Le monde primitif à ses different époques de formation 14 paysages avec text explicative). München: Franz / Dunaj: Beck, 1851. Ponatisi: 1857, Leipzig: T. O. Weigel; 3. izdaja: 1862/1864 (z dodatnima slikama), Leipzig: T. O. Weigel. Prevod: 1863. Ideal views of the primitive world in its geological and palæontological phases. ... Edited by Samuel Highley, illustrated by seventeen (sic!) photographic plates. London: Taylor and Francis. Zadnja, štirinajsta ilustracija Josepha Kuwassega kaže začetke človeštva. Vir: Slike Josepha Kuwassega v knjigi: Unger, Franc: Die Urwelt, Gradec, 1846. Ponatis: Die Urwelt in ihren verscheidenen Bildungs-perioden. 14 landschaftlichen Darstellungen mit erlauternden Text = Tableaux physionomiques de la végétation des diverses périodes du monde primitif: 14 tableaux de paysages (Primitive World explained by 14 Kuwasseg’s coloured illustrations, Le monde primitif à ses different époques de formation 14 paysages avec text explicative). München: Franz / Dunaj: Beck, 1851. Ponatisi: 1857, Leipzig: T. O. Weigel; 3. izdaja: 1862/1864 (z dodatnima slikama), Leipzig: T. O. Weigel. Prevod: 1863. Ideal views of the primitive world in its geological and palæontological phases. ... Edited by Samuel Highley, illustrated by seventeen (sic!) photographic plates. London: Taylor and Francis. 38 ■ Proteus 85/1 • September 2022 39Iz zgodovine slovenskega naravoslovja • Franc Unger, prvorojenec Mariborčanke Rdeči naprstec. Tristo let zdravilne rastline • Medicina in botanika Unger je po dveh desetletjih priljubljenih predavanj odstopil s svoje katedre na dunaj- ski univerzi, domnevno zaradi zdravstvenih razlogov. Pravzaprav je bil pod pritiskom oblasti zaradi svobodomiselnega darvi- nizma, saj ga je posredno citiral celo sam Darwin (1809-1882) kot »slovitega paleon- tologa in botanika, ki verjame v razvoj in modifikacijo vrst«. Potovanja v tople južne kraje so Ungerju zagotovo poglobile ideje o globalnem segre- vanju, tako kot je na Josepha Fourierja vpli- vala toplota Egipta šest desetletij prej. Poleg rastlin je Unger raziskoval tudi arheološke, kulturne in etnografske okoliščine ter o njih predaval. Njegova navdušena numizmatična zanimanja je podedoval sin Theodor Un- ger (1840-1896), ki je neporočen poučeval na drugi gimnaziji v Gradcu. Vsekakor sta se gorenjski meteorolog Marian Wolfgang Koller in Franz Unger kot ustanovna člana Dunajske akademije trudila s pionirskimi prispevki k zgodnjim idejam globalnega se- grevanja. Mlajši brat Franza Ungerja je bil vojaški kirurg Ferdinand vitez Unger, ki je vodil Zavod za regeneracijo in cepljenje St. Florian in je veliko prispeval k sistemu ce- pljenja v Notranji Avstriji. Tako sta štajerska brata Unger prispevala k obema glavnima sodobnima problemoma: cepljenju in pod- nebnim spremembam. Zaključek Da bi dodobra utemeljil svoje pojasnjeva- nje podnebnih sprememb, je Franc Unger vestno sledil novim načinom merjenja tem- perature in toplotnega ravnovesja: enako sta počela njegova sočlana Dunajske akademije Jožef Stefan (1835-1893) in Marian Wol- gang Koller. Darvinistični raziskovalec celic in mikro- skopskega Brownovega gibanja Unger je odkril spreminjanje podnebja; s tem je po- stavil spomenik slovenskemu prispevku k ekologiji. Unger je bil po materini strani povsem slo- venskega rodu in je mladost preživel v slo- venskem okolju. Slovenski rod ga je zazna- moval vsaj toliko kot njegovega kolega na dunajski univerzi Jožefa Stefana. Seveda no- beden od njiju svojih tehnoloških in znan- stvenih dognanj ni objavljal v slovenskem jeziku, saj tedaj ni bilo primernih časopisov, izjema je bilo glasilo Jugoslovanske akade- mije znanosti v Zagrebu, tiskano pod ime- nom Rad. Slovenstvo morda ni imelo tako opazen vpliv na Ungerja v kasnejših življenj- skih obdobjih in se je le malo kazalo v nje- govem svetovljanskem delu, ki je bilo pove- zano predvsem s segrevanjem spremenljivega ozračja kot dela vsesplošnih darvinističnih evolucijskih sprememb v naravi. Morda se bo komu zdelo, da sta znanost in tehnika tako mednarodni reči, da njunega sloven- skega deleža ne kaže pretirano izpostavljati? Ne drži! Prav zasluge preteklih slovenskih učenjakov so tiste, ki na stežaj odpirajo ta velika vrata našemu sodobnemu dostopu do sredstev Evropske unije. Naša slavna znan- stvena preteklost je prava pot k dobičkono- sni prihodnosti. Kdor ne hvali svojih zaslug, postane podlaga tujčevi peti. Branje s spleta: https://www.lindahall.org/franz-unger/. https://woostergeologists.scotblogs.wooster. edu/2016/12/16/woosters-fossils-of-the-week-geological- magic-lantern-slides-from-the-19th-century-part-iii/. Rdeči naprstec Tristo let zdravilne rastline Jurij Kurillo V angleški ljudski medicini je bila že sto- letja v veljavi neka mešanica zdravilnih ra- stlin, ki so jo domači zdravilci uporabljali tudi pri pogosti »vodeničnosti«. Šele splošni zdravnik dr. William Withering je sredi 18. stoletja odkril, da je glavna učinkovina te mešanice rdeči naprstec. William Withering se je rodil leta 1741 v Welligtonu, mestecu v osrednjeangleški gro- fiji Shropshire. Svojo medicinsko izobrazbo je začel kot pomočnik pri očetu lekarnarju, po štirih letih pa se je vpisal na univerzo v Edinbourghu. Tu je bil leta 1766 promo- viran za doktorja medicine, nato pa je na- redil nekaj študijskih potovanj po zahodni Evropi. Kot zdravnik je začel delati najprej v mestu Stafford. Tu se je poročil s svojo bivšo bolnico Heleno Cookes, ki je bila nadarjena risarka, kar naj bi ga tudi spod- budilo k zanimanju za botaniko. To pa je bila zanj kar resna dejavnost, saj je kmalu objavil kompendij o britanskih rastlinah z naslovom A Botanical Arrangement of All the Vegetables Growing in Great Britain Accor- ding to the System of the Celebrated Linnaeus; with an easy Introduction to the Study of Bo- tany (Botanični razpored vseh rastlin, rastočih v Veliki Britaniji, po sistemu slovitega Lin- néja; s preprostim uvodom v študij botanike). Kot je videti iz naslova, je v svojem delu že upošteval takrat novo Linnéjevo sistemati- ko rastlin. Njegovo botanično znanje mu je pozneje zagotovo pomagalo pri raziskova- nju naprstca. Kot mnogi takratni zdravniki je bil sicer vsestranski naravoslovec, saj sta ga poleg botanike zanimali tudi kemija in geologija. Za analizo tamkajšnjih termalnih izvirov je Withering postal na Portugalskem član Kraljeve znanstvene akademije. Pri ge- ološkem raziskovanju je odkril doslej nezna- ni mineral, za katerega se je kasneje poka- zalo, da je barijev karbonat. Tega je nemški geolog Abraham Gottlob Werner pozneje krstil v njegovo čast kot witherit. Po posredovanju dr. Erasmusa Darwina, starega očeta pozneje znamenitega naravo- slovca Charlesa Darwina, se je Withering preselil v Birmingham, kjer mu je zdravni- ška praksa vscvetela. Postal je »najbolj pri- ljubljeni, najbolj poučeni in zaposleni zdrav- nik v podeželski Angliji«. Bil je tako znan, da je dobival pismena vprašanja o boleznih celo iz tujine in tako se je nekoč nanj obr- William Withering. Vir: Wikipedia.