Štev. 11. in 12.             V Ljubljani, 1. grudna 1917.               Leto XVIII.
o_____„                                                           __           .                                         i,      —o
f^=—                      =                " ^
Na sveti večer.
Povest v  uerzih-                                                  \
,,Zdaj, dečko, glej,dapridešven.'    Kje danes delajo? Nikjer!"
Saj nisi v prid mi tu noben,        Brezsrčna zena se zasmeje.        I
kar starsi so umrli tvo/i,               vIn vendar iti moraš", de/e,
ti breme si v skrbi moji! . . .      nin prej ne hodi mi domoo,
Porabnega se skaži kaj,                dabodešzdelommigotov !" —
nabirat drv se v gozd podaj!       In deček gre in milo joka,
In naf v obraz ti sapa brije,        pritiska mraz, da drevje poka,
naj sneg in led prirodo krije;       siroto muči silen glad,
kaj bi se mehkužil ti?                  vsrcemu lega mrak injad; —
Brez dela tudi jela ni! —             obleka strgana, prozorna,
Zatorej v gozdl A se ne cmeri,    obutev luknjasta, uborna . . .
suhljadi dokaj mi naberi,              Kako bi žil sirotek v nji?
pa ročno jo prinesi sem,               Prehitro pešajo moči;
če ne, bo šiba pela, dem! . ."      naposled otrpno mu udi,
Tako je Mina govorila,                  pod hojovgozdutamsezgrudi.
ki je hudobna žena bila                 —    —    —    —    —    —    —
moža, tatu zverinskega,                 Tedaj pod hojo siromak
brezbožnega in vinskega. —          zaziblje v sen se mi sladak . .
Otrok drhteč odgovori:                 Zazdi se mu kot bi krilati
„0, glejte ven, kako sneži,           ga angelci v kočiji zlati
to vreme (e, da Bog se smili,      peljali o sveto ga nebo . . .
nihče na plan mi v nfem ne sili.    Kaho je bilo tam lepo!
!i     In danes Sveti je večer . . .         Tam mati rajna ga pozdravi,
I
a deček presenečen praui:              Ko drug pa Bozič je prišel,           III
„0, ko bi tu šejatek bil,                spet starše\deček je imel.               |i|
kako bi jaz se veselil!"                  Za sina svojega sprejeli       ¦          III
In^glej, odpro^se zdajci vrata,       gozdarjevi so ga veselž;                 111
in ijubkcTga poboža ata,                to misel vdahnil jim je Bog,
zedinjeni spet vsi trije                   ker svojih ni bilo otrok ...         |
veselja'Jočijo solze . . .                  Gozdar sekiro vzame svojo            I
„0, sreče, nepopisne sreče!*          ter v gozd gre sekat  isto hojo,
krileč z rokami deček reče ...     ki (e pod njo pred letom dni
Alzdajci razprši se san,                 zatisnil deček v sen oči ...
stopinj začuje šum lehan,              Doma drevesce, to božično
Z zeno gozdar prihaja cenjen,       bogato okrasi in mično
k polnočnici je v vas namenjen;    ter luči in slaščic nebrof                 II
vzre proa dečka mi gospa,             na veje pritrdi takoj.
izraz začudi svoji da:                    A tja pod drevce mi veselo
„ Olej tukaf,_ Ijubi moj soprog,       prav toplo položi odelo,           .      J|
leži otrok polnag, ubog!               pa mnogo lepih še stvari —
zadel ga je udar usode,                 vse to naj deček v dar dobl . .
opešal je, tu zmrznillbode,             Začudi deček se na glas,
če ga ne rešiva takoj,                    ko vzre drevesca tega kras.
domov nesiva ga s seboj!"------     Hvaležno pade na koleni,
Gozdarju deček se zasmili             v molitvi vzdihne preiskreni:
in sklene, mu pomoči v sili,          n0j, hvala Ti, dobrotni Bog,
do njega shloni se možak,             da rešil si me iz nadlog,
v plašč zavije ga gorak;                da meni dal si starše druge,
domov ga nese na ležišče,             daprostsem zdaj skrbi in tuge!" -
primerne hrane mu poišče             Gozdarjevi pa zapojo
in neutrudoma z zeno                   bozično pesem prelepo,
bolniku streie prav skrbno,           in dečkov glas odmeva vmes:
dokler sirota ne ozdraui,                »Naj glas odmeoa do nebes,
na noge zopet se postavi.              slavi naj Tebe naš Gospod,
ki daješ toliko dobrot!
*   *    *                        Pozdravljen, blaženi in  mični,       I
presrčni, mili čas božični!"'