ali
pomenki o slovenskem pisanji.
Spisal
JB Miri
V. Leto.
W Ljubljani.
Natisnil in založil J. Rudolf Milic.
Jezlcniku.
^Bilo je o slovanski tisučnici, da sva jela pomenkovati se o rircv-v slovenskem pisanji, in nasnovala sva Ti v petih letih pet-JHK	petdeset razgovorov ali pomenkov. Ravnala sva po
Tvojem pravilu ter — spreminjevaje tvarino — govorila o raznih oblikah, besedah, občnih in posebnih imenih, pa tudi o drugih rečeh slovenskih in slovanskih. Razlika mika tudi naji. Pa se zborniki, ki so lani vmes imeli svoj svet, dogovorijo in do konca presodijo svojo osodno knjigo, skliči jih, kadar se Ti zdi. Očital si nama predlanskim, da sva Ti naklonila posebno pravdo. Poprijemali so Te res veljavni jezikoslovci, toda — nič ne maraj! Cigale sam, ki je v novoslovenščini skoro to, kar nam je Miklošič v stari, temu nasprot poprašuje konec svojega spisa: Ktero je pravo? In prav to je bilo vzrok, da so Novice, naravne zmage revčeka samca prej popolnoma si sveste, naposled 1. 1865 spoznale: Ker pa vemo, da niti Jezičnik niti Novice ne bojo razsodile pravde te, prepuščamo to prihodnosti, ki je marsiktero slovstveno pravdo djala „ad acta" itd. Milko, kaj hočeš več? Razumna svoboda naj tedaj vlada, da se spiše le kaj dobrega. V potrebnih rečeh edinost, v dvomljivih prostost, v vseh ljubezen — to bodi naše stanovitno glasilo. — Ako si nama oponašal lani, da sva tudi midva dokaj plev Ti nakopičila , letos nama tega vendar očital ne boš. Marno sva delala in svesta sva si, da ostaneš brez graje sploh in tudi do naju brez jeze — Jezičnik. Sicer pa — jezikaj za nama, kakor Ti drago; počitnic sva, ako ne še vredna, vsaj že potrebna, in za leto in dan hočeva imeti slovo. Ker se človek vedno uči, dokler živi, se snidemo prej ali slej na književnem polji, ako Bog da in sreča junaška. Dotlej pa: Z Bogom za narod!
Tvoja
poredna
V Ljubljani, 1867.	Učenec in Tovars.
o
slovenskem pisanji.^
i.
Napuha duh jezike razdeljuje, Nebeški duh v ljubezni jih združuje.
Tovars. Pervi človek — zemljak—je bil slovak, in nasledniki so mu bili slovenci, dokler so se prikazali nemci, ki se niso več umeli, v deželi, kteri bi djal jaz Kolobocija.
Učenec. Pa ne, da bi kdo mislil na sedanje Slovence in Nemce.
T. Kaj še! Napuha duh je bil vzrok, da je zmedel Gospod ljudem govorico; tako se je pervi jezik razdelil v mnoge jezike, in po njih so se razdelili narodi ter razposelili po svetu.
(J. Koliko jezikov je pač nastalo tedaj, in koliko se jih neki govori sedaj?
T. Kolikor glav — toliko misli, pravi pregovor; jaz bi rekel: Kolikor glav — toliko obrazov, toliko jezikov, in kolikor človekov — toliko vekov. Koliko človekov je na svetu, ali govorita dva celo enako, in ali sta po obrazu dva si popolnoma enaka?
U. Sej bi tudi lepo ne bilo, ko bi ljudje govorili vsi enako in bili si skozi in skozi podobni. Sej si še perje na ilrevji ni. Misli si velikansko lipo, koliko ima perja; ali nisem še našel doslej dveh peres, kteri bi se v vsem popolnoma vjemale.
T. Ker si omenil drevesa, naj ti povem, da so učenjaki ravno po njem jezikom dali priliko. Kakor iz korenine priraste deblo, in to se razraste v veje in vejice z mnogim in raznim
perjem; tako, si mislijo, so vsi jeziki prirasli iz enega pervotnega ter se razrasli po tem mnogotero, kakor veje in vejice na drevesu
U. Ali jih niso popisovali tudi po človeku?
T. Kakor iz posamnih rodovin nastanejo rodovi, in teh postanejo narodi, ki so spet raznih plemen; tako, menijo se zedinvajo tudi jeziki v posebne rodovine in razne plemena £7. Kdo pa jih je združil tako? Odklej je znana ta zveza in vzajemnost med jeziki?
T. Kar je Babel bil pokazil, to je Salem vse popravil. Gospod je kazen narodom obernil v milost, in mavrica nebeška je prisijala nad njimi. To pa se je zgodilo takrat, kedar je sveti Duh posvetil vse jezike in v ljubezni združil narode, da se pri vseh in v vsakem jeziku glasi slava vsemogočnega Očeta.
Kar zvezd tedaj na nebu je razlika,
Kar brezštevilnih verst in barv cvetlice,
Kar pevcev v logn razna je oblika,
Kar glas Ijndi ves razni in razno lice:
Glej to jeziške raznosti je dika,
To čndotvor Očetove pravice. —
Toraj previdnost v prahn zdaj molimo
Ter jezik, um, serce ji poklonimo!	(Maruiie.)
II.
V. Kolikor glav — toliko obrazov, in kolikor človekov — toliko vekov. To je sicer res; vendar so si ljudje, da so razni po licu in po glasu, med seboj podobni tim bolj, čim bliže so si v rodu. Ali je to tudi med jeziki?
T. I tudi, in pa še tako, da učenjaci vse jezike, kar se iih govori na svetu, po vzajemni podobnosti devajo zdaj v štiri (Safarik), zdaj v tri (Schleicher) rede; in med temi so spet znamnja, ktere kažejo, da so tudi ti iz enega in ravno tistega vira.
U. Kteri so pač tisti trije redi, v kterih se vjemajo vsi drugi?
T. Pervi ima v sebi jezike enozložne (die einsilbigen), drugi prilepne (die agglutinierenden), tretji pa pregibne (die flectierenden). Kar se v tretjem redu s skloni in spre-gami, to se v drugem zaznamnja z raznimi nastavki in pridevki ali prilepki. Vsak red ima se ve mnogo razredov.
U. Slovani sklanjamo in spregamo, tedaj smo po jeziku iz tretjega reda.
T. Kar nas je indogermanskega ali indoevropskega plemena, smo sploh iz tega reda; iz drugega so v Evropi le ma-djarski, turški in nekteri mongolski rodovi.
U. Kaj če reči to: indogermanskega ali indoevropskega plemena?
T. S to besedo hočejo zaznamnjati sorodne narode po Aziji in Evropi po dveh naj slavniših, po Indih in po Germanih.
U. Ko bi že djali: v indogermanskega, bi ne oporekal, da bi Vindi t. j. Slovani bili pred Germani!
T. Imenujejo jih torej raji: indoevropsko, ali tudi ariško vzhodnje in zahodnje pleme.
U. In koliko razredov šteje naš red?
T. Osem, in po versti so tako-le: 1) indiški, 2) iranski, 3) gerški, 4) latinski, 5J litvanski, 6) slovanski, 7) c e 11 i š k i, in 8) germanski razred. V pervem slovi zlasti jezik staroindiški ali sanskritski; v drugem staroperziški alizenda: starogerški, latinski in celtiški so le knjižni jeziki; germanskim ali nemškim na čelu je nekdanji gotiski; slovanski so pa najbliže litevskim ali litvanskim, in po tem, pravijo, sans-kri takemu.
m.
U. Govoriti je nama le o razredu slovanskem; vendar, ker ime „sanskrit" nekteri vedno svalkajo po ustih, povej mi, kaj da pomeni.
1\ „Sanskrit" je stari, Indom sveti jezik, ki se je zlasti po braminih zgodaj olikal, kar že beseda kaže: samskrta ali sanskrta (iz sam cum s'in krta s, krta, krtam factus-a-um, iz korenike kr ali karj t. j. samskrtabhaša, lingua perfecta, doveršen ali popolnoma jezik (vid. A. Weber, ind. Litg. str. 168, in Knjiž. II, 4), da se razloči od prostih ljudskih narečij.
V. S tim popolnoma jezikom je v rodu tedaj tudi slovanski?
T. Zdi se mi, daje razred slovanski sam košata lipa z mnogimi verhovi in vejami, z živim zelenim perjem in •epim belim cvetjem, po kterem šumijo marljive bučelice iskaje sladkega jezikoslovnega medu. Zdi se mi, da je razred slo-
vanski sam velika zadruga, v kteri živijo veiilo napredovaje mnoge krepke družine slovanske.
U. Pa so vendar vse družine le ena zadruga, kakor vse veje s svojimi verhovi le ena lipa? Ali nismo Slovani vsi le en narod, ali nimamo vsi le enega jezika?
1\ Smo en narod smo, in sicer velikansk narod, ki ima v sebi več narodovskih družin ali rodov, kteri se ločijo spet med seboj po jeziku in po slovstvu. — Doslej, žali Bog! skupnega ali vzajemnega jezika Slovani nimamo.
U. Ali ga pa nismo že imeli ? Ali ni pervi književni jezik ravno staroslovenščina, mati vsem sedanjim narečjem slovanskim? Ali ne pravi v tem smislu „Jezičnik" v glasovitem pismu svojem, da ima novoslovenščina perva pravico do svoje matere in da se potem ima likati po bl'žnjih narečjih slovanskih, z ved-nim ozirom na staroslovenščino? Ali nama ni govoriti le o jeziku slovanskem in njegovih narečjih? Mar imamo Slovani celo več jezikov? Koliko jih torej šteje razred slovanski, in kako se vjemajo med seboj?
T. To je vprašanje silo imenitno, o kterem se hočeva tedaj letos prijazno razgovarjati tako, da spolnujeva nalogo, ktero je dal nama „Jezičniku, da pa vendar ne bo mogel očitati nama Znojemski, kar poje od Slovencev:
Da čerka le mori, In duh duha živi,
To kliče celi svet; Slovenec za duha Pa boljšega kaj zna, Za čerko le je vnet!
IV.
U. Mislil bi človek, da velikanski narod slovanski ima svoj jezik, posamni rodovi pa govorijo svoje narečja, ktere se razvijajo in razlagajo iz občnega jezika.
T. Naj bolje bi to bilo, se ve; toda — Slovani sedaj še takega občnega jezika nimamo.
U. Ali ga nismo imeli nekdaj?
T. Mnogi mislijo, da so Slovani nekdaj imeli svoj vzajemni jezik, iz kterega so se poznej olikale sedanje narečja.
17. Mar to ni res?

T. Verjetno in skorej gotovo je, da so govorili kdaj enako; ali knjiga slovanska nima jezika, kteri bi bil oče vsem sedanjim. Knjižno se taki jezik skazati ne da; torej tudi v tem pomenu ne moremo govoriti o staroslovans kem jeziku.
U. Odklej se razlikujejo Slovani v jeziku?
T. Kar so se prikazali na pozorišču zgodovinskem, so bili razdeljeni v več rodov, in v njihovih pervih bukvah so znati že mnogotere razlike; vendar so tim manje, čim starjeso knjige.
U. Koliko rodov ima v sebi narodna zadruga slovanska ?
T. O tem sva govorila nekoliko predlanskim (vid. Je-zičn. III, 32—50."), in tedaj sem ti povedal, da Sloveni ali Slovani smo Slovenci in Slovaci, Rusi in Rusini, Serbi in Sorbi, Poljaki in Bulgari, Cehi in Hrovatje.
U. To nas je, kot lislja in trave! Prav poje pesnik, da ^Slovanom solnce nikdar ne z ajde". Zahaja nam pač, in sicer vedno; toda ne zajde nam nikdar. Kedar nam tu zahaja, vzhaja bratom unstran morja. — Vendar, predlanskim sva se pomenkovala samo o imenih, občnih in posebnih, domačih in tujih, ki jih imajo slovanski rodovi, in o njihovem raznem pisanji.
T. Letos pa se pomeniva o njihovih jezikih!
V.
U. Kolikor rodov — toliko jezikov šteje morebiti razred slovanski?
T. Brez ozira na to, da jih imenujejo zdaj jezike — velike in male književne, zdaj narečja — velike ali glavne in navadne, jih igraje na XIV priženeva. Ako se o nekterih ime-nitniših poznej pogovoriva, dejva!
(7. Kakor govorimo o narodu slovanskem sploh, da si ni ne deržavno ne cerkveno edin; tako smemo menda vsaj vzorno govoriti tudi le o enem jeziku slovanskem.
T. Se ve da; vendar ločijo slovanske govore večidel na dvoje, v dva reda, v dve versti ali veji, jugovzhodnjo in se-verozahodnjo ali zapadno (Dobrovsky, Šafafik itd.), pa tudi samo vzhodnjo in zahodnjo (Viktorin}, severno in južno, zgornjo in spodnjo.
U. Po kranjski bi djal jaz govore slovanske na troje da bi se zvali: gorenski, dolenski pa notranjski. Slovenci, Slo-vaci pa Rusini smo tedaj Notranjci; Rusi, Poljci, Cehi in Lužičani bi bili Gorenci; Dolenci pa Hrovatje, Serbi in Bulgari.
1\ Nekteri ločijo le štiri glavne narečja: jugoslovensko rusko, poljsko in češko.
U. Ako se tem pridene staroslovensko, jih je pet.
T. Sest jih štejejo tisti, kteri ob jugu imenujejo Slovence, Serbe in Bulgare, ob severu pa Ruse, Poljce in Čehe (Grimm); ali zgorej Lužičane, Čehe in Poljake, spodej pa Ruse, Sloveno — Serbe, Slovence (Kopitar).
U. Ako se ne motim, sta oba ta dva o drugi priliki jih redila tudi drugač (Kop. Grammat.).
T. Sedem reči ali jezikov slovanskih loči Safafik (Na-rodopis, 1842) in po njem so se ravnali premnogi, če tudi so jih verdevali časi po svoje (Jungmann, Schleicher, Hattala, Viktorin itd.) — Osem pa jih našteva naš Majar Ziljski, ki pravi, da govorimo sedaj Slovani štiri glavne in štiri manje književne jezike.
V. Ako prišteješ še pervi knjižni jezik, ki so ga nekdaj rabili Sloveni, jih je po tem takem devet.
T. Po deset jih kaže Dobrovsky v dveh redih, Miklošič (Sembera itd.) pa v sorodnosti s staroslovenščino v eni versti, s tim razločkom, da jih uni imenuje narečja, ta pa jezike.
U. Kteri slovaški jezik loči od češkega, bi po Miklošiču štel jih tedaj enaj s t.
T. Viktorin loči reči ali jezikov slovanskih sedem (staro-slaviančina ali kyrillčina, ruština, illyrčina, slovenčina, čeština, polština, in lusatska sorabština), narečij bi pa imel po tem d v a-najst(veI'koruština, rusinčina, bieloruština; srbština, horvatšti-na, slovinčina, bulharčina itd. prim. Gramm. der slovak. Spr. Pest 1860.), kolikor jih je v začetku štel Grimm, ki je Do-brovskega razdeljo hotel pomnožiti še z bulgarskim in rusin-skim narečjem.
V. Trinajst jih imajo po tem tisti, kteri rusovski jezik devajo na troje, na tri glavne narečja.
T. Verh vseh teh razločujejo nekteri še polabsko, in štejejo tedaj dvakrat sedem t. j. š tir naj s t slovanskih narečij, menda dosti in dovolj!
V. Ktere razredbe slovanskih govorov so tedaj posebno imenitne?
T. Imenitna za nas Slovence je na priliko tista, ki jo ima pervi slovničar naš, Adam Bohorič, v slovnici 1. 1584.
V. Kaj je že Bohorič poznal vzajemnost slovansko?
T. Po naslovu in predgovoru bi se njegova slovnica smela skorej vseslovanska imenovati. V samem naslovu loči osmero slovanskih jezikov: kranjski ali slovenski, ruski ali moževitski, rusinski, poljski, pernski ali češki, Iužiški, dalmatinski (serbski) in hrovaški, in petero pisav: latinsko-kranjsko, cirilsko, glago-liško, rusinsko pa rusko.
V. Ali jih v slovnici tudi kaj razlaga?
T. V posebnih zgledih kaže najprej cirilico, po tem rusinsko in rusko pisatev, na to glagolico, in naposled latinsko-kranjsko, ktero je on vredil in ktera se po njem še zdaj „Bo-horičica^ imenuje. ,,Gospodnjo molitev" primerja v šesterih jezikih, in v petem kazalu pravi, da je po njem sorodnost in so-virnost teh šesterih ali osmerih narečij prav očitna (Tab. 5., quae Cyrillicae, Croaticae — cum quibus ut plurimum Rutenica et Moshovitica conveniunt — Boemicae, Lusaticae seu vandalicae et Carniolanae linguae collationem continet: unde horum s e x vel, si vis, octo idiomatum, omnium cognatio, atque adeo cadem origo, vel oculis ipsis deprehenditur facillime).
U. Res imenitne so te opombe, ker so silo stare ter nam kažejo, da je Bohorič v 16. veku poznal razne slovanske pisave.
T. Poslednji izmed Slovencev je pa pisal o tem največ Iskreni Matija Maj ar, ki se sme zvati pervi slovenski Slovan aH slovanski Slovenec. Pisal je že 1. 1848, kako izobraževati tudi v obče slovanski jezik. „Slavenski jezik, pravi, se običrio deli (ne gledeč na staroslavenščinu) na četiri narečja, namreč: češko i polsko, ilirsko i rusko; narečja se dele na pod-narečja, ova opet na raznorečja. Sada pišemo u 14 do 16 književnih jezikih i jezikičih". (Vid. Pravila 5.)
U. Ali ni dal v kratkem vseslovanske slovnice na svetlo?
T. Da, in sicer v Pragi I. 1863, o tisučnici slovanski. Naslov ji je: „Uzajemni pravopis slavjanski, to je: uzajemna slovnica ali mluvnica slavjanska". Ondi kaže, da imamo Slovani štiri glavne, pa štiri manje književne jezike, ktere zove jezikiče!

U. Štiri glavne jezike pa štiri neglavne jezičke, najbidjal! — Kako jih je razredil?
T. Pervi so mu: I) ruski, II) h o r v a t o s e r b s k i III) češki, IV) poljski; drugi pa: i) bolgarski, 2) g0-rotansko slovenski, 3) ugerskoslo venski, in 4) lu_ žičkoserbski.
U. Jeli djanjska ta jezikovska razstava? Ali se vjema v nji Majar z drugimi slovanskimi jezičniki?
T. Kar vem, slovijo izmed vseh najbolj razredbe, ki so jih o slovanskih govorih postavili Dobrovsky, Safafik, Miklošič.
vn.
T. Dobrovsky, pervi dobri slovanski jezikoslovec, je večkrat pisal o slovanskih govorih, zlasti v češki slovnici (I. 1809 in 1819) in v staroslovanski (Instit. ling. slavic. dial. vet. 1822).
17. Kako jih pa imenuje?
T. Imenuje jih narečja (^idiomata, Mundarten) ter pravi, da se po gotovih znakih (characteres, Kennzeichen) dajo vre-diti v dve versti. Koj v 1. poslednje knjige piše: Sermo Slavenicus, rectius Slovanicus aut Slovenicus, sensu latissimo sumptus in duo genera idiomatum dispescitur: in Idioma ordinis primi (A); et in Idioma ordinis secundi (B).
U. Kteri so tisti znaki?
T. Horum idiomatum characteres sunt:
A.	B.
1.	raz: razum.	roz: rozum
2. 3.	iz: izdati, l epentheticum.	v' (vy): v'dati
	korabl'	korab'
	zemlja	zemia, zemie.
	postavlen	postaven.
4.		d epentheticum.
	salo, krilo, pravilo	sadlo , kridlo,
		pravidlo.
	moliti se.	modliti se.
5.	pešti, mošti.	peci, moči.
	pešt, mošt.	pec, moc.
	peci, moči.	
	peč, moč.	
6.	zvezda, cvet.	gvezda, kvet.
1.	t', (toj).	ten.
8.	pepel.	popel.

9.	ptica.	p tak.
studenec.	studnica.
10.	desnica.	pravioa.
U. In kako je razredil ali razverstil narečja?
T. Secundum hos characteres si dialectorura species, qua-rum Grammaticae prostant, examinentur, quinque earum sub A, aliae quinque sub B comprehendentur, et quidem, Sub A.	Sub B.
1.	Russica	1. Slovacica.
2.	Slavica vetus.	2. Bohemioa.
3.	Illyrica seu Serbica.	3. Sorabica seu Vendica in
Lusatia superiori.
4.	Croatica.	4. Sorabica in Lusatia inferiori.
5.	Slovenica s. Vindica in Carniolia, 5. Polonica.
Stiria, et Carinthia.
DifFerunt autem dialecti, etiam ejusdem ordinis, non solum vocabulis, sed maxime formis et flexionibus. (Institutiones ling. slav. IV. gl. Metelko, XVIII.)
T. Kaj Dobrovsky! Šafarik — ta jih je še le razdrobil ta, — porečeš.
vin.
T. Šafafik, slavni slovanski jezikoslovec in zgodovinar je tudi pisalo mnogih prilikah o tej reči; tako p. v slovstveni povestnici (1. 1826), v slovanskih starožitnostih (1. 1837) in v slovanskem narodopisu (1. 1842).
U. Kako pa on imenuje govore slovanske, in po kterih znakih jih je razpostavil?
T. Jezik (jazyk) slovanski, pravi, ima več narečij. Loči se pa v njem dvojni govor ali dvojna mluva (čes. mluva t. j. govor, die Rede, Sprache), po nekterih znamnjih, n. pr. v A) salo, kadilo, moliti se; pal, kral, cvel; zemZa, lovZen; motriti, — v B) pa, sarflo, kadidlo, modliti se; padi, krarfZ, kvefl; zem-ja, zeme, loven; patriti itd.
U. Te znamnja se vjemajo s poprejšnjimi.
T. Slovak M. Hodža je popisal Safarikovo razredbo slovanskih narečij slovaški v berilu za nižje gimnazije, ktero je sostavil E. Černy, in na svitlo dala Matica slovaška. Ker je lehko umeti, lože od češkega, beriva ta spis po slovaški, ali kakor Slovaki sami pravijo, po slovenski:
Šafafik vo svojom spise „Slovansky narodopis v Praze 1842" rozličuje každy jazyk, a tak osobitne slaviansky, namlu-
vy, mluvy na reči, reči na narečia, n&rečia na podrečia, podrečia na roznorečia. Toho je takato sposoba:
A.	Mluva vychodno-južn&:
I.	Reč ruski, jej nirečia:
1.	vel'koruskč,
2.	maloruske,
3.	beloruske.
II.	Reč bulharski, jej nirečia:
1.	staroslovančina (cyrillske narečie, oirkevne, starobulharske),
2.	novobulharske.
III.	Reč ilyrski, jej narečia :
1.	srbske,
2.	chorvatske,
3.	korutansko — slovinske.
B.	Mluvazapadna:
I.	Reč le skd, jej nirečia:
1. pol'ske, a tohoto podrečie kašubske.
II.	Reč češki, jej nirečia:
1.	češke (a moravski),
2.	uliorsko — slovenske (slovenčina).
III.	Lužicko — srbski reč, jej nirečia:
1.	hornolužicke,
2.	dolnolužicke.
IV.	Reč polabski, užuž vymierajrica; joj narečie je jedno : drevian-ske, už temer vyhasle.
A tak ved'la toho, jako to Šafarik vystavil, su v Slavian-čine mluvy dve, reči sedem, nareči š trn as t', podrečia dve. (Vid. Slovan. Narodopis str. 5. 6. in Slovenska Čitanka. II.)
IZ.
T. M i k 1 o s i c h, preslavni slovanski zlasti staroslovenski jezikoslovec, piše vzajemno ali primerjajočo slovnico slovanskih jezikov (Vergleichende grammatik der slavischen sprachen). Spisal je 1. del (die lautlehre) že 1. 1852 in III. del (die fur-menlehre) I. 1856; II. dela (die vvortbildungslehre) pa in IV. (die vvortfiigungslehre) doslej še ni spravil na svetlo. U. Kako pravi slovanskim govorom? T. Iz naslova vidiš, da jim pravi „Sprachen" t. j. jeziki. V predgovoru piše tudi o narečji (dialect) slovaškem, o hro-vaškem itd.
17. Po kterem pravilu jih je on razverstil? T. Po sorodnosti ali bližnji podobnosti z nekdanjim cerkvenim pismenjim jezikom, ki ga Miklošič imenuje starosloven-ščino.
V. In kako se glasi njegova razredba?
T. Posebne razredbe, kakor Dobrovsky in Šafarik, Miklošič ni postavil; razlaga jih le v sorodnosti s starosloven-ščino, in nasledvajo si v glasoslovji, pa tudi v oblikoslovji njegovem po tem-le redu:
1.	Staro slovenski.
2.	Novoslovenski.
3.	Bulgarski.
4.	Seibski.
5.	Maloruski.
6.	Ruski ali Velikoruski.
T.	Češki.
8.	Poljski'.
9.	Gornjeserbski.
10. Dolnjeserbski.
U. To so tedaj razredbe, ktere izmed vseh najbolj slovijo. Ali so pa tudi izmed vseh najbolje? Kaj se ti zdi, kaj meniš, kako sodiš ti, stric! o teh razstavah slovanskih narečij in jezikov?
T. Soditi jih ali celo ktero obsoditi, — tega si ne upam; le nektere derzne misli bi ti kratko razodel, ako te res mika ta reč.
X.
U. Kaj se ti zdi torej, kako je razverstil Dobrovsky slovanske narečja?
T. Da jim pravi narečja, to mi je všeč; vendar jih je po moji misli nekoliko preveč razdrobil.
U. Tudi meni ni bil kej všeč glagol „dispescitur".
T. Da je staroslavonsko — slavica vetus — djal na drugo mesto, to se mi ne zdi prav, sej se je prej pisalo kot rusov-sko. Sicer si pa v imenovanji tega narečja ni bil dosleden. Bulgarskega tedaj še ni mogel poznati , in sploh ni imel toliko pomočkov, kolikor jih imajo učenjaki lehko zdaj. — Da je na koncu pervega reda djal slovensko, in na pervem mestu dru-zega slovaško narečje, nekterim sicer ni prav; meni pa se to silo važno zdi. Slovenci in Slovaci, ki se sami zovejo tudi Slovence, smo med vsemi v sredi, torej po pregovoru — v zlati skledi, in sklepamo tako oba reda. To naj bi jezikoslovci sploh bolje čislali. — Da se peščica slovanskih Lužičanov tako zelo loči v govorjenji in v pisanji, tega skorej ne morem verjeti.
V. Kaj pa meniš o razstavi Safačikovi?

T. Preučena je, kakor je bil preučen Safarik sam. Te stresati si ne derznem, da ne bodo moje misli prederzne. Da ima ruska reč tri narečja, premnogi pišejo; vendar se v knjigi že lepo zedinvajo. — Da mu je staroslovanščina, kteri pravi tudi cirilsko ali cerkveno narečje, starobulgarščina, o tem se ' hočeva še pomenkvati. — Hrovatje in Serbi so se, ni davno, zedinvali v tem , da zovejo svoj jezik hrovaško-serbski. — 0 besedah: reč ilirska pa leska (!eh), slovinsko pa slovensko narečje , kakor tudi o razdelitvi slovanskega govora v vzhodnje-južno in zapadno versto ali vejo itd., sva se tu in tam že raz-govarjala. (cf. Jezičn. III, 33. 40. 49.)
(J. In kaj praviš o Miklošičevi razlagi vzajemnega jezikoslovja slovanskega? Da molčim o polabskem, kje ima narečje hrovaško, kje slovaško? Zakaj loči gornje-in dolnjeserbsko celo na dva jezika, sej po njem celo Rus velikan govori le dva?
1\ Knjižna hrovaščina se od serbščine loči po pravopisu, in razklada je nekaj v serbščini, nekaj pa v slovenščini. Slovaško narečje sklepa s češkim jezikom, ter ga z njim vred po-jasnuje. I jaz mislim, da se bota gornje- in dolnjeserbski kmali stopila v en sam jezik, zlasti zdaj, kar so jeli popri-jemati enakega pravopisa latinsko-slovanskega.
U. Tega pa res ne urnem, zakaj slovanske govore Miklošič imenuje j e z i k e, sej vendar niso tako različni, da bi to imenovanje moglo obveljati.
T. I jaz sem tvojega mnenja, svest si, da si Slovani v djanji, v govorjenji nismo tako daleč, kakor se kaže to v pisanji ali v književnosti. Vendar jih imenuje sedaj jezike menda a) zato, ker se ne dajo iz nobenega doslej znanega izpeljevati kakor narečja iz svojega maternega jezika, in b) zato, ker ima zdaj vsak posebej že svoje slovstvo. Slovani doslej občnega jezika, kakor Nemci ali Talijani, še nimamo; prej ali slej ga dobimo, in tedaj padejo sedanji jeziki ter postanejo narečja; dotlej nam pa res kaže zvati jih jezike, kakor jih zove Miklošič. — Razun tega mi je v njegovi jezikoslovni razstavi jako všeč, da pervi knjižni jezik slovanski imenuje staroslo-venščino, in da je perva pristna hčerka njena ravno naša slovenščina, da si mu v teh rečeh oporekajo še mnogi jezičniki slovanski.
I r— U. Pervi knj iž evni j ezi k slo vanski je tisti, v ktere ca stav 9. veku učila in pisala ss. Ciril in Metod, v kterem So govorili in pisali nju učenci in nasledniki, v kterem so pisane najslarje cerkvene knjige slovanske, ki so se nam ohranile v starodavnih prepisih. — Kako se prav za prav imenuje ?
T. Imenuje se v starih slovanskih in neslovanskih knjigah jako različno; o tem sem pisal drugej. Poglavitne imena pa sem ti povedal v doslej razkazanih razredbah slovanskih govorov. Dobrovsky p. mu pravi „slavica vetus", Safarik „sta-roslovančina, cirilsko, cerkveno ali starobulgar-sko narečje", in Miklošič mu veli ^staroslovenščina ali jezik staroslovenski".
U. Kaj mi je misliti o teh naslovih?
T. „Oirilsko" narečje bi ga jaz ne imenoval zato, ker ga ni samo Ciril govoril in pisal, ampak tudi Metod in mnogi nasledniki.
U. Morebiti se prav zove ^slovansko cerkveno" narečje, kakor mu pravi tudi Safarik?
T. Glede na to mi je všeč, kar svetuje Miklošič. Pervi knjižni jezik slovanski se je pozneje po bulgarskem, serbskem, ruskem mnogotero spremenil, in ta tako spremenjeni jezik, ki je v rabi sedaj še v vzhodnji cerkvi, naj se imenuje cerkveni jezik slovanski.
U. Dasestaroslovanski jezik ne more zvati, si že omenil, ker bi sicer utegnil marsikdo misliti, da je oče vsem sedanjim slovanskim narečjem ali govorom. — Safarik mu veli tudi starobulgarsko narečje; jeli to imenovanje pravo?
T. Da je pervi knjižni jezik slovanski v tesni zvezi s starobulgarskim, to je res in to se da lehko pojasniti iz njegove zgodovine. Vendar se meti seboj tudi razločita. Razun tega je ime „Bulgar" tuje, ni domače, ni slovansko.
U. Po tem takem ostane le imenovanje Miklošičevo: sta-roslovenščina, in perva hčerka njena je naša ali nova slovenščina. Toda v tem, si djal unkrat, mu oporekajo še mnogi učenjaki.
XII.
U. Ta tako uči, drugi drugač! Komu čem tedaj verjeti, kaj si sedaj misliti o imenu in o razmeri pervega knjižnega
jezika slovanskega? Godi se mi kakor človeku, ki gre skozi les, pa ne vidi dreves!
T. Jasno ti bode pervo, ako se spomniš tega, kar sem ti pripovedoval v pomenkih o splošnjem ali občnem imenu našem (Jezič. III, 40.), ki se v naj starših in naj boljših knjigah glasi Slo veni. Bili pa so Sloveni poseben rod, v 9. veku krog Donave; k njim sta prišla sv. Ciril in Metod, in njihov jezik, ki se mu je slovenski reklo, se je povzdignil tedaj v knjižni jezik, in tako je tudi njih posebno ime postalo vsem občno. Prešlo je na ves narod z nekterimi premembami n. pr. Slovan pri Cehih, Slavjan pri Rusih, Slaven pri Serbih in Hrovatih itd.; in potem se kliče tudi jezik tu slovanski, tam slavjanski ali slavenski. Pervotna oblika je tudi pravilna; torej se sedanji slovanski jezičniki že skorej sploh strinjajo v tem, da pervi naš knjižni jezik imenujejo slovenski ali slovenščino.
U. Pervotno pa pravilno imensko obliko imamo ravno Slovenci jugozahodnji pa severovzhodnji t. j. Slovenci pa Slovaci; in kaj velja, da smo ravno mi tudi po jeziku pravi nasledniki tedanjih Slovenov.
T. Šafafik piše (Urspr. und Heimath des Glagolit. 1858) in po njem hrovaški jezikoslovec Jagič, da glede na brizinske spominke mi Slovenci nismo neposredni potemci ali nasledniki panonskih Slovenov, kakor bi si po imenu utegnil kdo domiš-Ijevati (vid. Tisučnica slovj. apost. ss. Cir. i Met.).
U. Če nismo neposredni, smo pa posredni! Po brizin-skih spominkih soditi, tudi ni varno. Ime ni prazno. Česar nima naš jezik, kakor mu po Šafafiku pravi tudi Majar, goro-tansko-slovenski sam, i to ima ugersko-slovenski!
T. Stanovali so tedaj Sloveni po Panonskem, Bulgarskem in Moravskem, kakor stanujemo p. sedaj Slovenci po Kranjskem, Stajarskem, Koroškem; in kakor se naš jezik ne imenuje kranjski, koroški ali štajarski, ampak slovenski, tako se mi zdi prav in primerno, da se pervi knjižni jezik ne zove panonski, bulgarski ali moravski, ampak slovenski — po narodu, ki ga je govoril.
U. Dobro, verlo dobro! Tako je prav; zdaj vsaj vem, kako mi je imenovati.
f/. Pojasni mi sedaj še razmero, v kteri je nekdanji jezik slovenski proti sedanjim slovanskim.
T. Ime S loven se ima razlagati v dvojnem pomena — v občnem in posebnem; tako, bi djal, se sme razločiti tudi razmera.
Posebej kaže p. Miklošič itd., da je nekdanja slovenščina mati sedanji ali novi slovenščini pa bulgarščini; Srez-njevskij itd. pa terdi, da je tedanje slovensko narečje sicer pervo po starosti, toda le brat med brati.
U. Torej mi je bila tolikanj všeč primera tvoja, da je jezikov razred slovanski sam velika zadruga, v kteri živijo muoge družine; in kakor ima vsaka zadruga svojega starosta ali starešina, tako ga imajo tudi jeziki slovanski.
T. V tem oziru se mu gotovo spodobi pridevek stari t. j. staroslovenski jezik ali staroslovenščina. Sicer imenujejo slovanske govore le—ti sploh narečja, in govorijo tako tudi le o staroslovenskem narečji. Vendar ima vsako sedanjih že svojo staro književnost, in tdrej je brati sim ter tje o narečji staro-hrovaškem in serbskem, o staro- in »orobulgarskem, staro-in novoruskem, češkem itd.
U. In v kteri občni razmeri so si med seboj?
T. Vsem sedanjim slovanskim jezikom, pravi Miklošič, hrani staroslovenščina v sebi prestare oblike in gotove pravila ter se sme imenovati serce ali središče slovanskega jeziko-slovstva. Ne le sreda, začetek in sveršetek se sme zvati, pravijo Sreznjevskij, Jagič itd. V njej se vjeinajo več ali menj vse sedanje narečja, zlasti po svojih starejih oblikah; čim dalje se nazaj slede, tim bliže so ji.
17. Na njo se sme opirati, po nji se ima ravnati tedaj i naša mila slovenščina, kakor veleva Jezičnik v svojem glaso-vitem pismu.
XIV.
U. Kakor so se naši učenostniki večidel že sklenili v i-menovanji pervega knjižnega jezika slovanskega; tako se bodo morebiti kmali zedinili tudi v popisovanji razmere, v kteri je do sedanjih sploh in posebej do slovenskega. Razun imena je sorodnost med njima pač velika.
T. Te pa tisti ne čislajo, kteri nove slovenščine do dobrega ne poznajo; ko bi jo bolje poznali, bi jo mnogi tudi dru-gač sodili. Sicer pa mislim, da premnogi knjižniki le preveč v deblo in korenine vertajo, in da se vse premalo ozirajo na veje in mlade verhove, ki jih krepko poganja sedaj lipa slovanska.
U. Verhovi in veje so v tesni zvezi z deblom in s koreninami.
T. Res je, — pa vendar sedanji svet raji gleda na to, kte-ra veja bolje raste, kteri verh lepše cvete, po kterem več marljivih bučelic išče sladkega medu! I nama se je tedaj bolj ozirati na novo slovenščino ter pomenkovati, kako naj se spreminja, kako množi in olikuje.
U. O tem govori Jezičnik v svojem prej omenjenem pismu, kjer pravi, da ^novoslovenščina —prava hčerka sta-roslovenščine — ima perva pravico do premoženja svoje matere".
T. Kako so umeti te besede, ti je iz dosedanjih pomen-kov menda jasno.
U. „Toda vsaka stara, če prav materna, se pomladiti ne more, mertva vselej poživiti ne da", — piše ravno ondi, in kaže, kako naj se mika in razcvita v duhu slovenskem nova slovenščina.
T. Beri, kar poje o tej reči Znojemski v „Novicah" 1. 1856 pod naslovom:
Stara in nova slovenšina.
U. Poleg Donave so stali Kdaj Slovenci, pritikvali Tu se Italii prezali, Tam se v Carjigrad stegvali.
Vender deblu rast ne inine, Terdne le so korenine; Vcepljene so mu novine, Da njegovo ime ne zgine.
Učeniki od zahoda So prišli, in od izhoda, Razjasnili um naroda Z znanjem večnega Gospoda.
Save, Drave so bregovi, Kjer se mladi cep gotovi; V mesto starih so glasovi Zdaj prišli slovenski novi.
Še je ljudstvo vere vneto Sreče bilo vredno šteto, Da je bilo kdaj sprejeto
Lepi veji rast pustite, Ptuje kali ji trebite, Sočne vejice redite, Suhih prazno ne cepite!
V njega jezik pismo sveto.
Res po tem viharjev sile Močno deblo so zdrobile, In med ljudom so utihnile Stare govorice mile.
Ljud sedanji ni starina, Bil je, bode le novina;
Manj je množna rodovina. Močna je, če je edina.
t/. Poleg Donave so stali kdaj Slovenci, —kdaj neki? 0d kod so tje prišli? kje je bila njihova perva domovina?
T. Perva domovina je bila Slo v eno m in tudi Slovencem Azija, in v Aziji, pravijo, lepa Indija.
17. Oho! Zakaj neki ravno Indija?
T. Ker na to meri, pravijo, a) jezik ali jezikovanje, b) malikovanje, c) imenovanje (Indi — Vindi), in d) narodsko po-pevanje ! — Celo slovenska narodna pesem poje:
Na svet' lepši ni dežele,	Pa li vimder vsako jutro
Ko dežela India;	Dosti hladne je rose . . .
Nikol zemlje ne kopajo	Pa tudi notri ne najdeš
In tndi ne orjejo,	Nikjer hudobniga serca;
Pa vunder slednje leto	K' se duh od telesa loči .
Po trikrat žanjejo . . .	Gre koj v sveto nebi.
Nikol toča ne pobije,	„ .	. ,n,
r 1 '	(Vid. Pesm. krajn. nar. I, 70.)
In nikoli dež ne gre ,
Pa je težko verjeti, da bi Sloveni najprej bili šli proti solnčnemu vzhodu, potlej pa se vernili ter podali tako deleč proti zahodu! Kar imajo Vindi pa Indi vzajemnega, se pač lehko razlaga iz pervotnega stanu, v kterem so bili ljudje, dokler se niso razšli po svetu. Vsi Adamovi smo tudi vsi Adamovci. Tii in tam se skorej enako razvija človekova pa tudi človeška narava. —
U. To je res, da so Sloveni v Evropo prišli iz A z i j e, — toda kdaj?
T. V tem se povestničarji ne vjemajo. Eni menijo, da so Sloveni prišli v Evropo že v starodavnih časih, drugi mislijo, da še le ob času splošnjega preseljevanja narodov-skega, .spet drugi pa terdijo, da jih je nekaj dospelo prej nekaj pa tedaj. Za Germani so se pomikali v novo selišča, in zdaj so z Romani in Germani tretji veliki narod evropski — Slovani.
XVI.
U. Kdaj so pa Slovenci dobili svoje sedanje domovje?
K,,	Od pervega tukaj
Stanuje moj rrid, Če ve kdo t.a druj'ga, Naj reče, odkod ?
J«irnik. V.	2
Tako pdje Vodnik, nas pervi pesnik; in res je težko povedati, kdaj in odkod so prišli Slovenci v svoje sedanje bivališča. Tudi o Slovencih se ne vjemajo povestničarji, ker eni kažejo, da so pervotni stanovavci v teh krajih, drugi učijo, da so prišli še le v šeste in stoletji, spet drugi pa terdijo, da večina pervotni h stanovavcev je bila slovanskega rodii, pozneje ob času občnega preseljevanja pa so prišli novi slovenski naselniki ter se sklenili s starimi Slovenci med Donavo in Jadro, kar je jako jako verjetno (cf. Šembera, Rački, Terstenjak, Hicinger itd.).
U. Ktera pa je bila vsaj njihova pervotna domovina v Evropi?
T. V starodavnih časih so Slovenci stanovali v severozahodni Rusiji, ob ilmerskem jezeru in o virih Dnjepra, Dvi-ne in Volge; v četertem stoletji so stali poleg černega morja in v Po do na v j i; s koncem petega stoletja pa so začeli siliti čez Donavo proti gerškim in ilirskim deželam. V pervi polovici šestega stoletja so se skorej vseskozi bojevali z Gerki tako, da se je tresel pred njimi Carjigrad, in da so naruervali pridobiti si tedaj mogočni Solun (Tesaloniko). Da so se mnogi po gerških krajih tudi stanovitno naselili, ni dvomiti. Stegvali so se torej Slovani ne le do Carjigrad a, ampak celo do Soluna ^Stritter v Schlozer. Nord. Gesch.) V drugi polovici šestega stoletja so prišli pod jarin silovitih Avarov ali Obrov, ki so jih hudo stiskali in pred seboj dalje proti zahodu tiščali. V Panoniji so se Slovenci vselili že z Avari vred I. 568; po vsem \oriku, po mejah Istrije in Venecije pa so se vstanovili še le pozneje ko 1. 591; pervi boj z Bavarci, ki so prebivali unstran noriških mej, so imeli 1. 595, in po Islriji so razsajali z Avari in Longobardi 1. 598. (prim. Hicinger. Zlati Vek. str. 13.)
U. V drugi polovici šestega stoletja torej so bili Slovenci že v svojih sedanjih stanovih, kaj ne?
T. Gkoli 553. 1. posedejo Slovenci, ki so med čemim in hvalinskim (kaspiškim) morjem popotovali in se na Ruskem pod verhoturško višino vselili, ob času narodnega preseljevanja pa se umaknili Hiinom proti černemu morju in potem ob Donavi se pomikovali proti jugu in zapadu , dežele ob Savi, Kolpi in Dravi, to je sedanje Kranjsko, Goriško - Istrijansko, Teržaško, Hrovaško , vse Koroško in veči del Štajerskega i'.<
dolnjega Ogerskega in veliko krajev na Laškem, v Avstriji, Solnograškem in Tirolskem (cf. Zgod. slov. naroda, sp. J. Terdina).
U. Doklej so neki segli na Laško?
T. Na jugu so Sloveni se preseljevali združeni z Germani. Tako je sledila velika truma Slovenov 1. 568 iz Pano-nije, današnjega Ogerskega, za kraljem Longobardov Albojnom na zgornjo italijansko deželo; zmagali so z združenimi močmi carigradsko vojsko in si lepo deželo laško med seboj razdelili. Longobardi, kterih je bilo več po številu, so posedli lepši del pridobljene laške zemlje od genoveškega morja semkaj do reke Nadiže; Sloveni pakotslabeji del, in pa še za to, da bi bližej bili bratom svojim, posedli so sedanjo benečansko deželo. Od teh Slovenov se je prihranila do današnjega dne le mala peščica okoli 40000; ti so današnji benečanski Slovenci, ki stanujejo v gorah med Vidmom in Čedadom na strani reke Dera do Rezije ob bregih reke Nadiže in na desni strani Soče. Drugi pa, ki so se bili razširili po lepi Furlanii, ti so se vsi pofnrlanili. Na te so se opirali drugi Slovenci, ki so bivali v sedanjem Primorskem, na Koroškem in v sosednjih krajih Ti-rola, na Kranjskem, celem Štajerskem, na obrh straneh Donave v sedanji nadvojvodini avstrijski in na zahodnjem Oger-skem. (vid. dr. Tonkli v Nov. 1863.)
XVII.
U. Iz lega, kar si mi doslej popisal, mi je razvidno, kdaj so stali Slovenci poleg Donave, kako so se tu pritikvali Italiji, tam pa stegvali v Carjigrad in celo v Solun. Rili so tedaj silo množni, ker so se raztezali po tolikem prostoru. — Preden so sprejeli kerščanstvo, so bili pogani ali malikovavci. Ali mi češ vsaj nekoliko povedati o njihovem in al i ko v a v-stvu?
T. Res je, da se na nekdanje malikovavstvo velikrat o-zirajo naši pisatelji, zlasti pesniki, govorniki in sploh umetniki; ali vendar je težko kaj gotovega povedati o njem. Kakor občnega ali vzajemnega jezika, tako tudi vzajemnega bas-n o slovstva Slovani doslej še nimamo. Skorej bi djal, da tako, kakor se ločijo slovanski rodovi in govori, se ločijo tudi njihove verstva, ker vsak rod ima kaj svojega.
£7. Kako je bilo sploh njih poganstvo? Ali si je res podobno basnoslovstvo slovansko pa indijansko ?
T. Duša človeška je sama na sebi kristjana (anima humana naturaliter christiana), je djal nekdaj sloveč pisatelj; to bi se smelo reči tudi o basnoslovslvu slovanskem. Njihovo malikovavstvo ima nekaj kerščanskega v sebi (Helmold), in ruski Sloveni so malikovavci, toda nimajo ne gerškega kerščanstva ne brezbožnega poganstva (Focij). (»Die slavische Mj thologie isl ein eigenthiimlich entvvickel-ter Theismus, welcher zwar Gott als den hochsten und alleinigen Urheber alles Daseins anerkannte, nebenbei auch der Natur eine untergeordnete Verehrung ervvies". cf. Stan. Zaranski.)
U. Berž ko ne so ohranili Slovani marsikaj iz pervotnega razodenja, kakor tudi drugi pogani?
T. Prosti um že pravi človeku, da Bog, Gospod vsega sveta, more le eden biti. Te misli so bili tudi Slovani, da mora biti mogočno bistvo, kteremu so podložne vse stvari. Toda lastnosti in volje njegove po svoji otemneli pameti niso spoznali, in imenovali so tega m a lik a ve rh ovca razno razni rodovi slovanski.
U. Brai sem časi o indijanskih in sicer jutrovskih narodih, da so verhnjemu bogu rekli Para brani a, iz klerega je izhajal neki Trimurti: Brama, Višnu in Živa. Ali ni to slovanski Prabog in naš Triglav, ki gospoduje po nebu, na zemlji in pod zemljo?
'/'. Različno so klicali pervega malika ali verhovnika; eni so mu djali S v ar o g (Jireček, K. J. Erben), eni S ve to vid ali S w i a t o v i d (universum intuens, Helmold), eni Je s se (Dlugosz, cf. madj. Isten, ali Jassen, vid. Guagnini). Češkim pa ruskim Slovenom je bil verhovec Perun (Perkun, Parom pri Slovacih, indj. Brama, cf. Prokop.); zelo so čestili tudi Ra-degosta, in druge bogove in boginje.
U. Bral sem tudi, da so imeli dobre in hude malike, kakor jutrovci svojega Orni uzda in A lir i m a na.
T. Mislili so si Slovani svoje malike dobre in hude, ki so jih zvali po tem bele pa čeme. Unim na čelu je bil Belibog ali Belin, začetnik vsega dobrega, tem pa Černi bog ali Čer t, začetnik vsega zlega ali hudega. —Nekaj spominkov in starega basnoslovja slovenskega se je ohranilo še tu
in tam po Slovenskem, zlasti v pravljicah in pripovedkah, v narodnih pesmih, v starih šegah, v mnogih lastnih imenih in
primkih itd.
T. To kaže tedaj pridno nabirati in pripravljati tako učenjakom gradiva za doveršeno basnoslovje slovansko.
V. Naj več sta v tem oziru storila naš Davorin, pa naš Kračman, in ne bilo bi napak, ako bi dala skupaj na svetlo staro basnoslovstvo slovansko ali vsaj slovensko!
XVIII.
T. Pervo in pravo slovstvo so dobili Sloveni po ker-ščanstvu, in o tem poje Znojemski v drugem razstavku, kjer pravi, da so slovenskemu narodu um razjasnili učeniki, ki so prišli od zahoda in od izhoda. To velja o Slovenih, ki so stali poleg Donave od sinjega (jadranskega) pa do černega morja.
V. Silo imenitno je tedaj tudi za slovstvo vprašanje, kdaj in kako so se pokristjanili Sloveni ali posebej Slovenci.
T. Prihajali so k našim prednikom bogovestniki ud treh strani: 1 ) od juga, iz Rima čez Akvilejo, Salono in Sirmijo , 2) od zahoda, zlasti iz Solnograda, in 3) od vzhoda, iz Carigrada.
{/. Kdaj se je to godilo ?
T. Ako so bili Slovenci pervotni stanovniki po teh krajih, so sprejeli kerščanstvo zgodaj, že v sredi pervega stoletja, krog 1. 63, po ss. Hermagoru in F o r t u n a t u posebno. V hvalni spomin sta onadva še zdaj zavetnika ljubljanske vladikovine, in je bila pred nekaj leti v Celovcu vstanovljena družba sv. Mohorja v ta namen, da bi prava duhovna olika širila se po nji med narodom slovenskim.
U. Kakor se družba sv. Mohorja lepo širi in množi med nami, tako bi bilo želeti, da bi se oponovil in povzdignil tudi spomin teh blagih dveh zavetnikov med Slovenci !
T. Ako so pa prišli Slovenci še le v 6. stoletji, so ti novi naselniki kmali po svojem prihodu se soznanili s pravo vero in kerščansko cerkvijo. Prihajali so k njim verski poslanci v naslednjih stoletjih nekaj od laške nekaj od bavarske strani; frankovski in nemški učeniki so si mnogo prizadevali,
da bi zginilo med njimi neverstvo in malikovavstvo ter vstano-vilo se kerščanstvo. Sredi devetega stoletja se je to med Slo-veni ob Savi, Dravi in Donavi sploh doseglo. — Ker pa laški in nemški poslanci večidel niso umeli slovenskega jezika, so želeli Slovenci tacih učenikov, kteri bi znali slovenski ter jim po domače razlagali svete resnice. In glej, po višjem sklepu prideta 1. 863 blagovestnika, ss. Ciril in Metod, solunska brata iz Carigrada, ki sta najprej učila bulgarske, potem panonske in moravske Slovene, in kolikor toliko so pridobili po njih tudi noriški ali karantanski Slovenci. In
Bili so radostni Slovani, Zašli šavši presladki glas: Beseda materna naznani Nebeških čudežev jim kras.
XIX.
T. Poleg Donave — malo da ne od virja pa do ustja njenega — so stali nekdaj Slo veni, se ve z različnimi imeni: Xa zahodu so bili noriški pa karantanski, v sredi panonski, zgorej moravski, spodej ilirski, na vzhodu pa bulgarski.
f . Kako so neki govorili?
T. Imeli so sicer enake običaje, enako govorico, da si nekterenarečja. Smelo bi se zlasti ločiti noriško, panonsko in bulgarsko narečje.
U. Kakor ločimo v novoslovenščini koroško, kranjsko pa štajarsko ?
T. In kakor se je tu kranjsko narečje povzdignilo v knjižni jezik; tako se je tam panonsko-slovensko po Cirilu in Metodu, po kterih je došlo Slovanom vzajemno slovstvo.
U. Kerščanstvo so dobivali Slovenci že prej po latinskih ali laških blagovestnikih; ali so dobili s kerščanstvom po njih tudi svoje pervo slovstvo?
T. Kolikor se doslej ve, nam pervi — z laške strani — niso dali nobenega pismenega spominka, vsaj v novoslovenščini ne. More biti, da so spisali kaj v glagolici, kar pa ni gotovo. Da jih je težko stalo, verske resnice razlagati Slovencem, si lehko mislimo. Z latinsko službo božjo so razširjali tod latinsko besedo, ktere je tedaj polna naša cerkvena slovenščina.

U. Kaj pa so nam dali bogovestniki z druge — z nemške strani?
T. Cerkveni jezik so mnogotero spremenili, da imamo v njem še zdaj skoraj brez števila latinskih besedi v nemški obliki in navadi. Sicer so pa nam Slovencem dali res pervo slovstvo s karantanskimi ali brizinskimi spominki, o kterih hočeva poznej nekoliko spregovoriti.
t/. Jaz sem že mislil, da imamo od unod le tiste preklicane fronke pa tisto neslano nemškutarijo!! — Pravi blago-vestniki pa so bili Slovenom vendar le tisti učeniki, ki so prišli od vzhoda — z gerške strani ter so s slovensko službo božjo razširjali slovensko besedo in vstanovili s t a r o-slovensko književnost.
T. Res je, da so poprijemali se Sloveni na zapadu laške in nemške, na jutru pa gerške omike; vendar je tudi res, da so tu in tam verski poslanci innogo si prizadevali, da so razjasnili jim um z znanjem večnega Gospoda.
XX.
U. Bilo je slovensko ljudstvo vere vneto, kakor pravi Znojemski.
T. Bere se, da so se terdo deržali poganski Sloveni svojih malikov in njih češčenja; ali ravno tako resno so se popri-jeli potem prave sv. vere ter seje deržijo terdo Slovenci še zdaj.
U. Jeli kdo naših popisal, kdaj in kako so se pokrist-janili Sloveni?
T. Godilo se je to od šestega do devetega stoletja. Kaže nam cerkvena zgodovina; vendar popisuje se tudi v narodnih pesmih, v starih pripovedkah in pravljicah, kaže v nekterih starih šegah in navadah. — Posebej je popisal boj med poganstvom in kerščanstvom v naših krajih Valvazor, Pre-šern (vid. Kerst pri Savici) itd.
U.	»Valjliun, sin Kajtimara, boj kervavi
Že dolgo bije za keršansko vero . .«
Čertomir pa bojuje se
»Za vero staršev, lepo Bog'njo Živo, Za Čer te, za Bogove nad oblaki«.
T. Kakor na jugu, se je godilo Slovanom tedaj tudi na severji, in bere se n. pr. o čeških v Kraljedvorskem rokopisu:

Lej in pride ptujec šiloma v deželo,
V ptujem glasu jim zapoveduje,
In kar šega je na ptujem,
Od jutra na večer,
To počet' je tukaj, detetom, ženam ;
Družo nam je eno le imeti
Po vsej poti z Vesne do Morane itd.
(vid. Zaboj, Slavoj, Ljudek.)
U. Po tem takem je lehko razumeti, da so radostni sprejeli in veseli poslušali poslance, kteri so v njihovem jeziku jim razlagali verske nauke in obhajali službo božjo. Domača beseda je storila, da je bilo slovensko ljudstvo vneto za sveto vero. Godilo se je to v d e v e te m s t o 1 e tj i, in tedaj so bili Sloveni tolikanj srečni, da se je vstanovilojim slovstvo in je v njihov jezik bilo sprejeto celo sveto pismo.
T. Deveto stoletje je bilo slovansko; kakor bode, ako Bog da in sreča junaška, tudi devetnajsto!
XXI.
U. Jeli res tolika sreča, daje ko j sveto pismo bilo sprejeto v slovenski jezik?
T. Prašaš! Mar ni sveto pismo pervo in božje pismo, na ktero se opirajo vse druge človeške pisanja? „Deus primus H Adami et post etiam Mosis vocalis (si tamen sic dicere li-cet) Magister et Grammaticus extitit" — piše naš Adam Bohorič.
U. Da so bili bogovestniki v starem in novem zavetu pervi vestniki, pervi govorniki in knjižniki, to vem; vendar o-čitajo nam, da se vseskozi oziramo na sveto pismo in cerkvene ali svete knjige!
T. In to se tebi kadi?! Ali ne veš, da so celo pogani imeli pregovor: „A Jove principium", kar se reče po slovenski :
Z Bogom začni vsako delo, Da bo dober tek imelo.
U. Slovenec tudi pravi:
Z Bogom začni, z Bogom tudi končaj, Srečno boš živel, in prišel v večni raj.
T. Kar je, se ve, še bolje. — Z Bogom se je začelo naše slovstvo, ktero je cerkev osnovala, vodila in pospeševala. Prav iz tega vzroka in v ta namen je sostavil sv. Ciril

I	25
slovensko pisavo, da bi se prava sv. vera vterdila med Sloveni. gaj čuda, da so perve slovenske knjige bile svete knjige, in daje v tem duhu napredovalo slovensko slovstvo?
U. In cerkev sama je vodila na&e slovstvo ?
T. Ne le vodila, tudi branila gaje. Bili so že tedaj nekteri, ki so grajali slovenske knjige, češ, da se ne spodobi nobenemu drugemu narodu imeti bukev svojih razun Hebrejev, Gerkov in Latinov, po Pilatovem pisanji, ktero je napisal na križu Gospodnjem. Ali rimski papež, to slišati, posvari te, ki zabavljajo čez knjige slovenske, rekši, naj se spolni slovo sv. pisma, da hvalijo Boga vsi jeziki, in da razglasujejo veličija Božje (magnalia Dei) z različnimi jeziki, kakor jim da sv. Duh govoriti. Ako kdo graja slovensko knjigo, da bode odločen od cerkve, dokler se spravi ali poboljša; to namreč so volci, a ne ovce, ktere je treba po sadu poznati, da se jih varujemo, (cf. Nestor XX.)
U. Koliko tacih volkov bi se zadnje leta in celo dan danes moglo ločiti iz cerkve, ko bi ta Nestorjeva veljaia! — Sreča je bila to zlasti za ljudstvo, kakor piše Znojemski.
T. Za ves narod, se sme reči, ker prav po tej poti, bi djal, je dobil slovenski narod svojo dobro nravno postavo. Povsod kaže slovanski rod nekaj posebno pobožnega, ktero ga vodi v vsem njegovem djanji. In tega naj bi pisatelji njegovi nikar nikjer in nikdar ne prezirali. Tako se je potre-bilo med Sloveni staro poganstvo in se vkoreninilo novo ker-ščanstvo. Po njem se je vstanovilo naše slovstvo in razširjati jela prava olika, in po njem se nam je doslej ohranila narodnost slovanska (vid. Bily Cyrill a Method st. 78 — 82).
U. Po tem takem je to sreča za vse, tudi za jezič-nike?
T. In še kolika? Kaj bi bilo naše staro slovstvo brez sv. pisma in brez cerkvenih knjig? Koliko bi vedili brez njih o slovenskem jeziku v devetem, desetem stoletji itd.? To spozna tudi preučeni Šafafik, da ravno po svetem pismu se je pričelo vzajemno jezikoslovje. Kaj bi bila, pravi, povestnica našega slovanskega jezika, kaj bi bilo naše globše in izvirniše jeziko-slovstvo brez stare slovenske prestave svetih pisem in poglavitnih knjig bogoslužbinih od Cirila in Metoda in brez postav sv. Očakov od družili učenih mož, učencev in njih neposrednjih naslopnikov? — Te knjige iz IX. in X. stoletja so neusahljiv
studenec za slovanskega jezikoslovca, kteri se prav in popol. noma soznaniti hoče z lastnijo svojega maternega jezika. (Saf, čes. Mus. 1848. I.)
XXII.
V. I)a bi Slovani bili tako stari in celo po svojem slovstvu tako slavni, tega premnogi še zdaj ne spoznajo.
T. Zgodovinsko je gotovo, da so se krog I. 500 razprostirali Slovani od sinjega do bledega morja, zlasti ob Lahi. Za Karla velikega pa so se prikazali peteri slovanski rodovi na zgodovinskem pozorišču: karantanski, hrovaški, morav-s k i, češki in p o I a b s k i.
U. In vsi ti so imeli z njim dosti opraviti, kaj ne?
T. Opraviti so imeli Slovani na zapadu s Franki in potem sosebno z Nemci.
U. Kako so živeli tedaj še Slovani ?
T. Živeli so nekdaj slovanski rodovi prosto in vladali se svobodno. Imeli so svoje kneze, vladike in vojvode. Posamne deržine so se polagoma razširile v deržave. Perva taka der-žava, ktere spominja povestnica, je bila na zahodu češko-slovenska (Samo I. 623 — 658). Na jugu ste se bile zgodaj vstanovile hrovaška pa serbska (med I. 620 — 640), in še tisto stoletje se na spodnji Donavi naselijo (I. 678) tuji Bulgari, kteri se poslovenijo in s Slovenci vred zaslovijo v devetem stoletji.
V. Djal si prej, daje deveto stoletje bilo slovansko; zakaj in kako moreš to reči?
T. Ker so se takrat vstanovile mnoge slovanske deržave in deržavice, ki so rasti jele po kerščanstvu in domačem slovstvu tako, da prej in poznej dolgo ni bilo tolike vzajemne delavnosti med Sloveni, kakor ravno v devetem veku. Tedaj na priliko so se prosteje jeli gibati Slovenci in bližnji Hrovatje (Ljudevit, Zdeslav), vsi že kristijani. Moravske Slovane je vladal Mojmir (do I. 846), kteri je pervi osnoval si svobodno slovansko deržavo, ktero je vterdil si-novec njegov Rastislav (ali Rastic, do 1. 870), prav povzdignil pa jo je Rastislavov sinovec ali stričnik Svatopluk (ali Sve-topolk, do I. 894). Rastislav je povabil k sebi na Velehrad solunska blagovestnika Cirila in Metoda, ktera sta že prej pridobila bulgarskega kneza Bogorisa (Boris, I. 861) za sv.
r
ver0, in na Velehradu se je bil dal poznej kerstiti tudi češki vojvoda Bofivoj (871). Poljsko deržavo si je postavil (1.860) Ziemovit, sin Piastov, in rusko na vzhodu Rurik (I. 862). S Češkega in iz Moravije je prišlo kerščanstvo na Poljsko (I. 966) pod Mečislavom, na Rusko pa iz Bulgarske s pisavo vred pod Vladimirom (1. 988).
U. To se je zgodilo sicer nekoliko pozneje, ali z ozirom na tiste Slovane, ki so bivali v deželah našega sedanjega cesarstva, se sme deveto stoletje imenovati slovansko.
T. Pač res! Velika Moravija je bila tedaj središče slovanske vzajemnosti. Poleg Donave so stali Slovenci, in tu je krepko poganjalo že močno deblo, iz kterega bi se bila v kratkem razrasla mogočna lipa slovanska, ko bi je viharjev sile ne bile zdrobile!
XXXIX.
IJ. Kake in ktere so pa bile viharjev sile, ki so že močno deblo slovanske lipe razdrobile?
T. Bile so 1) notranje pa 2) v na nje, in oboje ali a) deržavne, ali b) cerkvene, ali c) književne. Govoriti nama je o poslednjih. Ker se vendar književne snujejo in spreminjajo po pervih dveh, bodi nama tudi o teh besedica!
U. Velika Moravija, si djal, je bila tedaj središče slovanske vzajemnosti.
T. Lahko bi bila tudi ostala, ko bi se sama hudo hudo ne bila pregrešila!
U. Kako to?
T. Mojmira je odstavil Nemec, toda — Rastislava je Nemcem izdal Svatopluk sam. Sedel je tako na stričev prestol, ali v hvali in pokorščini do Nemcev. Pozneje se je sicer oprostil, deržavo svojo razširil in povzdignil; kar so vladali prej vsi trije: Ras tis lav, Svatopluk in Kocelj, je dobil sam v svojo oblast. Bil je tedaj za Karlom velikim na zahodu skorej pervi veljak. Slovel je krog in krog; krotil Nemce in Madjare, dokler je bil živ; deržava njegova vendar blagoslova ni imela.
U. To je menda sam čutil, ker je zbral svoje tri sinove pred smertjo krog sebe ter jih opominjal k edinosti in ljubezni. Rekel si je prinesti veliko šib. V butaro zvezane je velel svo-
jim sinovom zaporedoma jih prelomiti, ali nobeden jih ni mogel-posamesne pa so potem lahko podrobili. Vsaj tako se bere in kaže v raznih slikah.
1\ Ko bi tudi Svatopluk tega res storil ne bil, je vendar pomenljivo zanj in za njegove sinove. Imel je dva, ali kakor nekteri terdijo, tri sinove. Reklo se jim je Moj mir, Svatopluk in Svatoboj (ali Svatobog). In kakor je oče izdal bil strica, tako sta brata popustila Mojmira. Od vsih strani pritiskajo nanj sovražniki, Mojmir se hrabro bori, toda v bitvi pri Požunu — I. 907 — izgine iz zgodovine. Moravska je padla. Kjer so bivali prej Slovani, tam se vselijo Madjari tedaj še pogani, v vseh rečeh tolikanj podobni nekdanjim Hunom in 0-brom ali Avarom!
U. Žalostna jim majka!
T. „Raz ten, piše Šafafik, uhodil do srdce Slovanstva. Drevni obyvatelstvo, co ho smrti neb poroby zbylo, rozutikalo se do Tater, Bulhar, Chorvat a jinam; na zemi pak potem a krvi Slovanfl vzdelane, duhem sv. Konstantina a Melhoda o-svicene, zarazila uralska surovost mocny svdj trftn. Z rozbitin velike Moravy kofistili, mimo Mad'ary, i Nemci, Čechove a Polaci". (Slov. starožitn. 41, 5.)
XXIV.
U. Iz razvalin velike Moravije so mimo Madjarov in Nemcev tudi pridobili si Cehi in Poljaki?
T. Madjare je najprej na spodnjo Donavo poklical cesar Leon VI. na pomoč zoper Bulgare, Arnulf pa 1. 892 zoper Svatopluka. Knez bulgarski Simeon jih je pognal z dolnjega v gornje Podonavje in vPotisje. Ker jim je ondi pretesno, posedejo kmali spodnjo Panonijo, in vstanovili so se na poder-tinah Moravske v sredi Slovanov. Mnogo so dali opraviti i Nemcem; ali do živega tepeni 1. 955 se umaknejo v svoje meje, si osnujejo svojo lastno deržavo, v kteri gospodarijo še zdaj. — Nemci so si pridobili v slovanskih deželah nekaj že prej, nekaj posebno zdaj, kar so bili vgnali Madjare. Nemčarili so ob mejah na vse strani, in kakor so nekdaj šli od jutra proti večeru pred Slovani, tako silijo sedaj — obernivši se — od večera na julro med Slovane nazaj. Manjši rodove ob mejah so si več ali menj po svoje obdelali. Tako polabske Slovane, lu-
žiške Serbe, noriške, karantanske in panonske Slovence, nekoliko tudi češke in moravske Slovane itd. |v U. Kako se je godilo Čehom ?
T. I Čehi so pridobili nekaj moravske deržave; postavili so si svojo, in v vednih borbah ohranili jo tako, da je na priliko za Otakarja II. Ceska v 13. veku cvetla in rastla, potem v 14. in 15. jako slovela, do 1. 1620. V preteklem stoletji sije spet opomogla in še sedaj kipi na kviško, svesta si svoje nekdanje slave.
U. Kako so napredovali Poljaki?
T. Tudi Poljska (ali Poljša) se je nekoliko okoristila i/, nioravskih razvalin; močno se je povzdignila pod Boleslavom Hrabrim; rasla in cvetla je, kakor Češka, v 14.— 16. stoletji, in (I. 1622) padla, kakor Češka, ter razpadla (I. 1792 itd.).
U. Kako so moževali Rusi, in kako osodo je imela Ruska ?
T. V ravnal je bil Rusko nekaj Vladimir, nekaj Jaroslav (do 1054); lepo se je množila in krepila, kar prihrumijo divji Mongoli ali Tartari in celih dve sto let vzdihuje pod njihovim gospostvom (1238 — 1480); reši jo Ivan veliki, preosnuje in vterdi pa Peter veliki (1689 — 1725).
U. Obrala sva na kratko slovanske deržave ob severji; kako so se ravnali Slovani ob jugu?
T. Za Moravsko je vstala Bulgarska, in da sije mnogo terpela zgorej od Madjarov, spodej od Gerkov, in na strani tudi s Serbi; je vendar cvela za Simeona do 927 in celo do 1018. Otela se je Gerkom spet I. 1186 in pomagala si do 1372, kadar so jo vklenili Turki, ki je še doslej niso razklenili iz svojega jarma.
U. Pa Serbska in Hrovaška?
T. Serbska je terpela z Bulgarsko, gibala se zdaj bolj zdaj menj, rasla in cvetla; ali padla — je na Kosovem polji I. 1389 in Turkom v oblast. Sedanje stoletje se je jela dvigati in to leto (1867) se je Beligrad znebil poslednjega Turka. — Z obema pa je terpela Hrovaška. Imela je zgodej lastne župane in kralje, borila se s Franki in z Gerki, s Turki, pa z Madjari, s kterimi se pogaja še sedaj!
U. In Slovenska?
T. Borili so se Slovani med seboj, borili so se z vragi svojimi, za Huni z Obri ali Avari, s Franki, z .Nemci, Madjari
in Vlahi, severci posebej s Tartari ali Mongoli, jugovci s Turki ali Mahomedani: borila se je Slovenska skorej •/. vsemi, Ako hočeš slišati njeno zgodovino, dvigni se s pesnikom na višavo in čuj, kar poje na planini, gledaje na dom, Kjer stanuje in slovi Miroljubni rod slovenski, Skor bi djal, kar svet stoji.
Karkoli vidi, vse ga z veseljem navdaja. Ozre se pa tudi v preteklost, in pri spominu na osodo svojega naroda in svoje domovine — poje :
Al' — ko misliti začnem. Koliko kervi prelite Bilo je po teh straneh, Se mi serce v persih trese, Vtrinja solza mi v očeh.
Tu, kot se vali neurnik Ploh kipeč za terdni jez, Ga preterga in zalije Nizko polje čez in čez : Vr<5 osvete željne ljudstva Od izhoda, severja Proti jugu in zapadu Tje prek gor nad Rimljana.
Kolpa tri sto let kervava Včisti se polagoma; Ali kmalo stresa sila Novih bojev nase tla. Kakor bljuje morje ljuto Val za valom na brege, Se dervijo od zahoda Les sovražnih čet verste.
Tam, kot plaz z višine sterme, Kedar topli jug pihlja, Dere bojevavni Rimljan Sem skoz gozde prek gora; Zmaga, kar se v bran mu stavi In prededov naših svet Je odslej stan trum njegovih Sedemkrat stotero let.
Rim omaga, vrenje neha. Save breg pokrije noč, Ptujec vrine se v deželo. Se košati v nji na moč: Zida grade po pečinah, In strahuje od ondod, Kakor sokol drobne ptice. Po koteh ostali rod.
Boj končan je, mir kraljuje; Jasne zopet so oči, In po sercu joka trudnem Mi veseli glas doni: Zvest Bogu in domu bil je, In bo vedno Slave sin , Dokler solnce bo zlatilo Verhe plešastih planin.
(Fr. SvetliUč.)
XXV.
Zvest Bogu in domu bil je, In bo vedno Slave sin . . .
T. Da bi res bilo! —sem vzdihnil iz dna svojega serca pri teh pesnikovih besedah, ker vse drugačno bi bilo potem naše slovstvo. Toda še o Slovenije sinu se to reči ne more, nikar že o sinu Slave.
Zdaj preplava tiho Kolpo Divjih Turkov grozni roj. Se zažene nad Slovence, Jih posili v strašen boj ; Ropa po kmeteh in tergih. Pali sela in vasi, Ino vleče trope vjetili V ječo britke sužnosti.
U. Da domu ni bil vedno zvest Slave sin, to vem; mar tudi Bogu ne?
T. I tudi ne. Verskih ali cerkvenih viharjev sile s0 bile še žalostniše mimo deržavnih.
U. Govorila sva prej o deržavnih notranjih in vnanjih; pomeniva se zdaj o cerkovnih.
T. Ko so prispeli Slovani v svoje sedanje domovje, so bili še terdi pogani. Sprejela jih je kerščanska cerkev. Prizadevali so si v ta namen mnogo gerški, laški, nemški verski u-čitelji. Bilje tedaj pervi boj med kerščanstvom in poganstvom. — In kedar so bili Sloveni že kristjani, so pri-hruli med nje poganski Madjari ter so za nekaj časa poterli kerščanstvo, dokler se niso sami spreobernili.
17. Vstanovila sta bila kerščanstvo med Sloveni sv. Ciril in Metod.
T. Radostni so poslušali Sloveni v svojem jeziku verske nauke, in kazalo je, da bode seme, ktero sta sveta blagovest-nika sejala, njih sere se prijelo ter rodilo obilno sadii; ali — „sovražin človek, zavidljiv tako bogati setvi, zaseje ljuljke vanjo". (Terumtamen tam copiosae frugi invidens inimicus horno interseruit zizania. Propr. dioec. Labac.)
17. In kdo je bil tisti sovražni človek?
T. Cerkvena povestnica kaže, da so nemški duhovski vladniki razširjali ondod kerščanstvo (er imeli med Sloveni svoje poslance, ki pa njihovega jezika niso znali. Ko tedaj solunska brata jameta učiti po slovenski in po slovenski obhajata službo božjo, se ju Slovenci koj poprimejo ter popustijo nemške učitelje, kteri vernivši se domu vse potožijo svojim vikšim pastirjem. Le-ti tožijo v Rimu, češ, da jim kratita njihove pravice in da slovenski ne učita morebiti prave vere. Toda v Rimu se popolnoma opravičita, in papež rad poterdi Metoda ler mu da posebne oblasti vkljub nemškim tožnikom.
(7. Jeli mogoče? Kako je to, da so v Rimu milostno sprejeli slovenska učenika in da so po smerti Cirilovi podpirali Metoda zoper Nemce?
T. Nekaj za to, ker sta učila a) pravo sv. vero in so upali tako b) Slovene ovarovati Focijeve razkolnije, nekaj pa ker so jim bili c) nemški škofje — sami nekteri deželski in vojaški vladarji — premogočni in preposvetni. — Skušali sn sicer še drugič in tretjič počerniti Metoda, ali — nič niso o-pravili. Mogli so tedaj mirovati, dokler je živel Metod.

T. Po smerti Metodovi pa, ker z duhovsko močjo in rimsko oblastjo niso smeli, so z vojaško silo njune učence pregnali čez Donavo v Bulgarijo itd. — Slovenska liturgija je tod sicer jenjala, ali tudi večina Slovanov je bila zapletena v razkolnijo, ki je tedaj nastala v Carigradu in se razširila poznej po vzhodnji Evropi.
U. Ali je pa to res ?
T. Res je, da sta sv. Ciril in Metod na Moravskem katoliški cerkvi vrata odperla proti jutru ali vzhodu, in derznemo se terditi, da brez žalostne osode, ktera je zadela bila slovanska blagovestnika in njune učence in potem moravsko deržavo samo, bi toliko in toliko vzhodnjih Slovanov ne bilo palo v ne-srečno razkolu i štvo (cf. Kopitar, Ginzel, Bily, Štepan i. t. d.)!
U. Kako in kdaj je pa razkolnija Slovane dobila v svojo
pest?
T. Očitno sprožil jo je Focij 891), doveršil pa Ceru-larij 1. 1054 v Carigradu. To je gerška razkolnija. Slovanska pa je nastala poznej; po Rusovskem, bi djal, v 12. stoletji (Nicefor -J- 1121), in prav carska cerkev je ruska še le od I. 1720 (Peter L), rimski še vedno gorka! — Po jugu so zgodaj molile Slovane nektere krivoverske stranke (Bogomili itd.), in Bulgari, Serbi, celo Hrovatje so bili zdaj pod Rim zdaj pod Carigrad. Poslednji so večidel katoličani, tudi unih nekteri z latinsko nekteri s slovensko liturgijo ali službo božjo.
U. Rusje imajo sploh slovensko liturgijo, kaj ne?
T. Sprejeli so kerščanstvo s slovensko liturgijo tedaj še brez gerških zmotnjav, in upati smemo, da so bili dolgo in so mnogi še sedaj po nji v zvezi s pravo cerkvijo in da vsaj pri nekterih utegne ona biti spet most, po kterem se snidejo bratje po duhu in rodu — tudi v veri.
IJ. Bral sem že časi, da sta sv. Ciril in Metod v čislih tu in tam, pri vzhodnjih kakor pri zahodnjih Slovanih.
T. Bes je to. Kakor sta bila že na zemlji blagovestnika slovanskim rodovom sploh, tako sta nam gotovo tudi zdaj zavetnika pri Bogu, ter neprenehoma prosita, da bi pala n e-srečna stena, ktera loči Slovane v pravi veri in sveti cerkvi. — In kakor se lepo razvija nam v prid Mohorjeva družba,
j
ta]jo naj raste in dela Slovanom v blagor med nami bratovščina sv. Cirila in Metoda, ktero je 1. 152 vstanovil Slomšek, Slovencem drugi Metod!
XXVII.
T. L. 1453 so dobili Turki Carigrad, dobili so si pa tudi že prej in poznej mnogo Slovanov, in dokaj se jih je eelo poturčilo.
U. V hudem spominu so še zdaj pri nas Slovencih; kako so mogli stiskati še le vzhodnje Slovane, zlasti ob jugu!
T. Samo po Slovenskem so silovito gospodarili skorej 200 let (1418 — 1596), in v Carigradu životarijo še dan danes. — Razun Turkov je med Slovani, zlasti med češkimi in poljskimi, tudi precej Judov.
U. Mar so med zahodnjimi Slovani razgrajali tudi kaki verski viharji?
T. Pa še kaki! Kar je spodej Focij, to je zgorej sprožil Hus (f 1415). Umeri je na germadi, kakor bogomilski Bazilij. Gerki v tej reči Latinom nimajo nič očitati. V lepi češki besedi je sejal Hus krivoversko seme med češkim narodom in Hus je kriv, da je vdanost do Rima v mnogih sercih zaspala in da spava v premnozih še sedaj!
U. Posnemal je tedaj sv. Cirila in Metoda le v narodnosti , ne pa v pravovernosti in sinovski vdanosti do Rima in poglavarja vesoljne cerkve.
T. Naslednik mu je bil med Nemci, in — žalostna nam majka! tudi med Slovani Luter (f 1546), kteremu se ni zastonj reklo Davorin! Kod in kako naglo in kako silno se je razširjalo njegovo in njegovih tov-aršev verstvo, je sploh znano; sej ima celo na Slovenskem svojo dobo (1530 — 1598). In koliko se šteje husovih Lutrovcev in lutrovih Hu-sovcev med severnimi Serbi (Lužičani), Cehi, posebno med Slovaki! Razširjali so nekdaj neprijazno od zapada proti vzhodu sv. vero, sedaj pa razširjajo neko olikano svobodo in svobodno oliko, svobodno, zdi se mi, prave vere!
17. Toda z brezversko oliko slovanskim narodom oljke miru in sprave dali ne bodo.
Jezičnlk, V.	®
T. Dokler pa te ni, se prava edinost, in srečna vzajemnost doseči ne more. Za Cirila in Metoda je vzraslo Slove-nom močno deblo vesele vzajemnosti, ker so se strinjali v veri,*) v besedi in v pisanji. Berž pa, ko je zginil med njimi Salem (mir), se jim je prikazal Babel (zmešnjava). —
In med ljudom eo utihnile Stare govorice mile.
XXVIII.
1\ Da so mile govorice staroslovenske, kakor nam jih kažejo pervi pismeni spominki, doma med ljudstvom tako naglo utihnile, k temu so pripomogle razne viharne sile, zlasti a) 1. 886, ko so po Metodovi smerti umakniti se mogli njegovi učenci, b) I. 892, ko so vsedli se med Slovene siloviti Madjari, in c) I. 907, kedar je padla bila Moravska in z njo tudi Slovenska.
U. O poslednji pripoveduje Šafafik, da je na vse strani razgnala prejšnje bivatelje, kar jih je ušlo smerti ali sužnosti. Nekaj jih je pobegnilo do Ta ter (pod Karpate), nekaj k Bulgarom, Hrovatom in drugam.
T. Naj važniše, piše Ladislav (Zl. Vek. str. 10), je preseljevanje 1. 892, ko so divji Magjari pritisnili na oserčje Slovanov. Lahko si je misliti, da so premagani Slovani obernili se od premagovavcev proč, ter se podali proti jugu in za-toku za drugimi sorodniki.
U. I jaz bi mislil, da se je takrat mnogo Slovencev naselilo po naših krajih, in da se tako naj bolje razjasnuje Šafa-fikov „drugani".
T. Nekaj Slovanov je ostalo, piše Ladislav dalje, doma v Panoniji ter so se podvergli premagovavcu, nekaj se jih je umaknilo proti severju v ta trans k e gore, nekaj pa jih je šlo po sedanjem Stajarskem in Kranjskem in ob jadranskem morji, in so se pomešali med prejšnje stanovnike sorodne. Naravno je, da so vzeli seboj naj dražji zaklad, namreč svojo govorico.
*) L. 1843, kedar je štel Šafafik samo 78,691.000 Slovanov, jih je razredi) po naboženstvu ali verstvu tako le: Gerškega spoznanja 54,011.000, gerško - katoliškega 3,990.000, katolikov 19,359.000, protestantov 1,531.000, mohamedanov 800.000. Sedaj jih štejejo 80.000.000, Rusje celo 88,000.000, in po tem se spreminjajo nne številke, žali Bog! ne vselej v radost katoliški cerkvi.
(J. Ohranili so tudi Slovenci svojo govorico toliko ložeje, ker so prišli k sorodnim bratom; se ve, da se je sčasoma marsikaj premenilo.
T. Vendar se je tod preminjala naj tnenj, ker se je z narodnim jezikom skor popolnoma vjemala, in naravno bi se bila lehko razvijala, ako bi ji vnanje okoliščine ne bile tako nevgodne. Te pa ji niso bile prijazne, in "torej se je zgodilo, da so nas Slovence pri tej de do vi ni mogli prezreti drugi Slovani in nas nekteri še sedaj prezirajo.
U. Slišal sem že velikral, da se govorica tedanjih Slovanov ni še tolikanj razločila, kakor se loči sedaj.
T. Sčasoma se je marsikaj spremenilo. Jezik, dokler živi in se govori, se spreminja a) sam po sebi, b) po raznih rodovih, c) po daljavi krajev, d) po gorkejem ali merzlejem podnebji (zakaj tudi to ima vpliv na omehčenje ali kerhkobo jezika), in pa kakor so prišli e) v dotičje z raznimi mejaši
£7. To je bila mešanica, ktero so govorili slovanski rodovi med seboj in s tujimi narodi! Strah, pravijo, je v sredi votel, okrog ga nič ni. Slovani pa imamo tujih mejašev — v sredi in okrog — kot listja in trave! Tu so mešali slovenščino /- gerščino in laško latinščino, tam z nemščino ; tu z madjar-ščino, in tam spet s turško in tatarsko besedo.
T. Razun vnanje dotike so imeli nekteri narodi po veri omiki, vladi itd. še posebno moč do posamesnih slovanskih rodov. V tem oziru prav odgovarja Prešernov slovenski učcnec novemu pisarju, ki pravi, da po nobeni ceni ne sme na posodo jemati gerških pa latinskih besedi:
»Sej tudi drugi to store Sloveni; Sej vemo, de turčuje Serp, de Rusi
Tatarijo, Poljak de francozuje, De včasih verli Čeli nemškvati musi«.
XXIX.
T. Prav to je tudi vzrok, da smo nekteri rodovi slovanski zastali v omiki. Reve so graničarji, kjerkoli so že; Slovani so bili razun tega i j a ni carji zapadnim narodom, ki so jih tolikrat varovali sirovih napadov od jutra.
U. Med tem pak so zapadni evropejski narodi se dušno razvijali in švignili do velike izobraženosti; jeli njim tedaj do-

stoji, poprašuje J. Macun (vid. Cvetje str. 149.), nizko stanje izobraženosti našega naroda nam očitati?
T. Slovan verh tega, piše ravno ondi, kjer govori o dramatiki, ni bil nikdar za mestjansko življenje; malo da ne povsod po mestih slovanskih krajev so se tuji narodi naselili-zibelka višega izobraženja pak so mesta; kjer tedaj ni mest narodnih, tam tudi ni in ne bo dramatiškega življenja.
U. V kterem narodu pa ni narodnega kazališča, tam se ljudje obernejo k drugim narodom, pravi naposled.
T. Imenitne, preimenitne so te besede, in žalostna skušnja spričuje, da so resnične med Slovani, ker tu so se jim nektere mesta p onem čile, tam pomadjarile, tam spet po tur čile itd. Iz mest se je mogla slovenščina umakniti na kmete, v kočo priprostega slovenskega deželana.
U. Kakor so se Metodovi učenci mogli umakniti iz Pa-nonije, svoje pervotne domovine. „Po preganjanji slovenskega obreda in oziroma tudi slovstva, je bilo naše slovstveno polje skor do 16. stoletja popolnoma zapuščeno. Duhovni so se skoz in skoz latinskega bogočastja poprijeli, in slovenski jezik je zginil iz svetišč in na mesti njega je prišel posebno latinski kakor tudi nemški v navado. Čedalje bolj se je širila nemščina po uredih in šolah v javnem in semtertje tudi v domačem življenji. Pa, hvala Bogu! še se je ohranil naš jezik saj v pripostej koči slovenskega deželana, da si je bil ravno iz poslopij gospode že davno pregnan itd". (Prim. Janežič. Pregled slov. slovstva.)
XXX.
U. Skor bi djal po tem takem, da med ljudom so se ohranile še stare govorice mile, le po mestih, med gospodo, so utihnile.
T. Rad priterdim, da je različna bila osoda slovenščini a) po govorici in b) po knjigi. Govorila se je le med narodom slovenskim; po knjigah pa so jo bili raznesli med Bulgare, Hrovate, Serbe, Ruse, nekoliko tudi med Poljce in Čehe.
V. Kaži mi toraj, kako se je godilo staroslovenščini pri Bulgarih.
T. Srečno, zlasti do smerti Simeonove; napredovala je dobro in sicer tako, da se čas od I. 863—927 imenuje celo njena

zlata doba. Vladala je po knjigi v cerkvi in deržavi in nekoliko po šolah. Zgodaj sicer se sledi jezik narodov, toda vzmaga si še le v sedanjem veku, posebno od I. 1830 — 1840. Čim bolj se dviga ljudska govorica tudi v knjigi, tim bolj peša staroslovenščina (po nekterih starobulgarščina).
17. Kako osodo je imela med Hrovati?
T. Dvomiti se ne da, da je Slovencev mnogo pobegnilo tedaj med Hrovate, kteri imajo nekaj svojega narodnega slovstva v glagoliški, nekaj pa v cirilski in latinski pisavi; vendar se nahajajo med njimi spominki staroslovenski, in slovenščina vlada mnogotero v starem hrovaškem slovstvu 12— 14 stoletja. Odslej pa je prevladal narodni jezik, in slovenščina se čita le v njihovih liturgijskih knjigah, da si brez izvirne čistote.
17. InnaSerbskem?
T. Kakor na Bulgarskem in Hrovaškem, je tudi na Serb-skem slovenščina vladala v cerkvenih obredih in deržavnih zakonih, in tudi po učiliščih. Narodov jezik se glasi sim ter tje, ali večo čast si je dobil še le konec preteklega stoletja, kar je Dositej Obradovie (1772—1811) svetu jel kazati njegovo lepoto, ktero mu je zgotovil Vuk Štepanovie (1814 — 1864).
V. Tudi na Rusko je prišla staroslovenščina po cerkvenih knjigah, in se rabi pri službi božji še sedaj.
T. Res je, in ondi je vladala skorej v vsem slovstvu do Petra velikega. Tedaj še le se je povzdignil narodski jezik ruski, kteremu je v pisavi oče Lomonosov (1711—1766), v pesništvu Deržavin C1743 — 1816)5 Karamzin (1765 — 1826), Puškin (1799 — 1838) in drugi so ga vstanovili in povišali dotlej, da bode v kratkem samoderžec po Rusovskem.
Sledi se staroslovenščina tudi na Poljskem; v Krakovem, kakor piše Šafafik, ni bila neznana.
Na Ceskem se je slovenski obhajala liturgija za Prokopa v Sazavi (do 1097) in za Karla IV. v Emavsu (od 1. 1347); in spominki, ki se ondi nahajajo, spričujejo, da je tod slovela nekdaj slovenščina (vid. Prag. Fragm.) ali da je vsaj tudi tje pribežala iz Panonije, svoje pervotne domovine.
XXXI.
U. V knjigah tedaj je begala sirota stara slovenščina pri druzih Slovanih okrog — od kraja do kraja — prava de-setnica ali deseta sestra, dasiperva po rodu; na Slovenskem

pa je živela in životarila po govorici, se starala in res tudi postarala, da je bila že komaj poznati.
T. Brez vladarstva v cerkvi, deržavi in šoli je pešala na zahodu, dokler je vladala na vzhodu. Berž pa, ko je giniti jela njena slava na jutru, se je gibati jela na večeru.
U. Kako je to razumeti?
T. Iz tega, kar sem ti povedal, je razviditi, da so po-samesni slovanski rodovi likati jeli svoje narečja ter jih pisati, in tako so se njihove narečja povzdignile v knj ižne jezike nektere prej nektere slej. Čim bolj pa so se živi jeziki pisali in razvijali, tim bolj je pešala staroslovenščina, ktere narodi celo niso poznali. Poznali pa so jo učenjaki slovanski, kteri so se jeli z njo pečati, in spoznali so tudi, kako terdne ima še korenine, kako močno je bilo nekdaj in biva še sedaj njeno deblo, da mu rast ne mine, ako vcepijo se mu novine. Sprevi-dili so, da ravno po tej stari govorici se utegnejo Slovani spet spoznati, in razklani in razmetani rodovi se skleniti vzajemno, da ime njihovo ne zgine in ne mine nekdanja njihova slava. Iz tega nagiba in v ta namen so jeli preiskovati in prebirati stare knjige slovenske ter dajati jih na svetlobo, da posvetijo bratom Slovanom in jim pokažejo pot do prave vzajemne omike.
U. In kteri so bili v tem pervaki?
T. Očak ali starosta jim je J. Dobrovsky (1753 — 1829); V. Hanka (1791 - 1861), P. J. Šafarik (1795 - 1861); izmed Slovencev V. Vodnik (1758 — 1819), J. Kopitar (1780 — 1844), V. Jarnik (1784— 1844), Fr. Miklošič (roj. 1813), v tem oziru sedaj pervak, kterim nasledvajo po slovanskem svetu premnogi bistri učenci. Na vzhodu je verlo posnemal omenjene vzore A. Vostokov (f 1864), kteri ima sedaj med vztočnimi Slovani naslednikov brez števila.
U. In kakošni so spominki, ki so jih že spravili na dan med slovanski svet?
T. Kolikor starši, toliko lepši so in boljši. Prepisovali so pervotne pozneje in spreminjali vsak po svoje. Toraj se nahajajo v tacih prepisih tu hrovaške in bulgarske, tam ruske in češke besede in oblike. Vse spominke (knjige, listine itd.) staroslovenske — pisane in tiskane — pa deva Miklošič v 4 rede.:
1. Slovenske, in sicer a) slovenske xar' sŠotfv, in b) bulgarske;
2.	Serbske;
3.	Hrovaške;
4.	Ruske.
Rački pa, Jagič in Ljubic jib delijo v 1. a) panonsko-slovenske in b) bulgarsko - slovenske; 2. a) hervaško-slovenske in b) s e rbsko - slovenske; 3. rusko - slovenske a) starše in b) mlajše ali novejše. — Vsi ti pa so pisani ali v glagolici, ali v cirilici, ali tudi v latinici.
XXXII.
U. Spominki staroslovenski so pisani nekaj v glagolici, nekaj v cirilici, in nekaj v latinici.
T. Sloveni imajo tedaj troje pismo: 1) čisto-slovensko ali glagolico; 2) gerško-slovensko ali cirilico; 3) latinsko-slovensko ali latinico. Posnemali so nekdaj Sloveni svoje sosede ter pisali nekaj tudi z nemškimi čerkami; ali sedaj jih popuščajo in jih v kratkem popustijo vsi.
U. Ktera pisava je glagolica in ktera je cirilica, to vem; le-to mi povej, kaj da pomeni ime glagolica.
T. Nektere razlage so mi znane. Tako n. pr. da je glagolica a) iz glagol t. j. čerka, pisme (littera), in glagolica, zborno ime, kakor deca, družina, gospoda, tedaj čer kop is (Jitteratura); ali b) iz glagol t. j. četerto pisme v azbuki; ali iz c) glagol t. j. beseda, govor (verbum); ali d) iz glagol t. j. slovo, in glagolske pismena so torej slovenske pismena; e) iz glagolati t. j. zveneti, glasiti se (sonare); ali naposled f) iz glagolati t. j. govoriti (stsl. loqui, dicere, nunciare), s posebnim pridevkom.
U. Ktera se ti zdi verjetna, da bi se je smel jaz poprijeti?
T. O pervi kažejo,da se glagol v pomenu čerka (lit-tera) nikjer in nikdar ne rabi, torej ne velja. — Da bi kar po če ter t i pismenki (po Miki. glagoli) se zvala vsa azbuka ali abeceda (Šafarik), tudi ni verjetno. — Po tretji razlagi bi glagol i ca bila pisava, v kteri se čerke izgovarjajo, ali ima vsako znamnje svoj glas, nasprot slikam in podobam, s kterimi so prej pisarili (Dobrovsky). — S to se vjema četerta v pomenu, po kterem smo Slovenci dobili ime (Safarik), in tudi naslednja , po kteri so g 1 a g o 1 c e jeli imenovati cerkvene pevce, njihovo petje in pisanje pa glagolico (Ginzel.
cf. glagolati ser. gr. sonare cum guna gutturali addita, galgal gallus, glas itd.) — Poslednjič, piše Kopitar (cf. Metelko itd.)' je beseda glagolati na jugu nenavadna med ljudstvom; ker je pa slišalo duhovnike vseskozi ponavljati besedo »glagola" (y ono vreme glagola Isus —in illo tempore dixit Jesus), jih je začelo imenovati glagolce (glagoljaše, glagolite), in po njih je dobilo i pismo dotično ime „glago!ica". Latinska oblika „gla-golita" bi bila, pravi, po zgledu Israelita, Lechita, Silesita itd.
U; Slovenski primek pa bi bil enak onem: Kajkavci, Ča-kavci, Stokavci itd.!
T. „A ovo neodgovara ni svetosti stvari, ni štovanju o-sobe, našemu narodu mile", piše Rački. — Ker se glagol stsl. sklepa z jerom, pišem ga brez j: glagol, glagolica, dasi nekteri Hrovatje rabijo sedaj „glagoIj, glagoljica".
U. Ako se ne motim, pravi Marko naš dragi, je »glagole" (glagol) Hohe Schule, Universitas, Academia; glago-litske in glagolske —i, a, o von der hohen Schule, aca-demicus (cf. Besediše). — Bavno prav, da vedo vsaj naši bratje Hrovatje, kako naj se po našem Markoviču zove njihova „academia!"
xxxi n.
U. V sredi je v zlati skledi, pravi pregovor, in res mi je srednja razlaga najbolj všeč.
T. Pisarili so nekdaj Sloveni s slikami in podobami, po-znej z znamnji, kterih vsako je dobilo svoj glas, in to glasno ali glasovito (fonetično) pisavo svojo so jeli zvati glagolico nasprot prejšnji slikovni (figurativni in symbolični). Imenuje se v nekterih knjigah glagolica tudi Bukvi ca.
(7. In kako so pojasnovali to ime?
T. Eni pravijo, da je Bukvi ca a) namesti a z bukvi ca, po pervih treh pismenih slovenske abecede ali azbuke (az, buki in vidi ali vedi), sklicevaje se i na to, da se pogo-stoma bere v starih spisih „azbukovnak", »azbukividnjak6 (Le-vakovič), „azbukividarium" (Dobrovsky Glagol.); eni menijo, daje b) iz buka, buky, bukev-va-vi (ed. št. littera, mn. liber), da sega v poganske čase med čerte in reze, in od tod „bukar, bukvar, bukovnjak", in „Bukvica" (litteratura, Buchstabenschrift); in neki slovanski Markovič misli celo, da
je Bukvica c) to, kar bogviedza t. j. božje ali sveto pismo, ker se rabi zlasti pri službi božji, in se pri nji razglasuje božja veda, nasprot poganskim čertam ali posvetni pisavi (cf. Suro-viecky).
U. Spet se mi srednja zdi naj bolja.
T. Razun tega ima glagolica še več družili imenovanj ^ kakor tudi cirilica.
U. Da se cirilica tako imenuje po Cirilu, začetniku svojem, se ve. Časih se bere tudi Kyrillica itd.
T. V tem oziru beri, kar sem pisal o drugi priliki od imen slovenskih blagovestnikov in o njuni pisavi.
U. »Kyrillos, Kiril, Cyrillus, Ciril (Čarha, p. Marcus), in Me-thodios, Methudius (Strahota, a metus non a methodo! p. Marcus), Methodius, Metodij, Metudi, Metud, Metod, rod. Metod«/«, Metodj«, Metoda itd. se različno sem ter tje bere. Ker sta pa oba a) svetnika katoliške (latinske) cerkve in b) svetnika slovanska, torej smo se nekako sploh poprijeli pisanja Ciril in Metod — po latinski obliki in domači navadi — kakor p. Anton, rod. Antona. Tako pravimo tudi Cirilica, ne pa Kirilica ali Kyrullica itd. Sicer pa primeri Kyrillos in Dominicus (cf. Zlat. Vek).
T. Dasi razlaga otec naš Marko Kyrillus iz gr. xvqios (mogočen, gospod, Bog), Kvgtllog (parvus dominus), vendar pravi tudi, daje morda iz lllyrus, cyrillicus nam. illyricus, in po tem takem, ongavi, bi cirilske čerke utegnile biti ilirske!! — Znane ste mu bile tudi imeni Čarha (nam. čarka, čerka p. Marcus) in Strahota, kise berete v čeških knjigah za Ciril in Metod (ustf-otfos-, methodus, methode), ktere je tedaj po svoje razlagal!
L. Pa ne, da bi bili Metodu zato po slovenski rekli Strahota, ker je bil nekterim gospodom in oblastnikom dolgo velik strah ali prava strahota?!
XXXIV.
U. Kako se je glagolica razun tega še imenovala?
T. Po času, po kterem je glagolsko pismo poleg starih spominkov dobivalo razne imena, se je zvalo: pismo slovensko in bukvica, bulgarsko, hrovaško ali ilirsko, jerolimsko ali jero-nimsko, glagolica; cirilica pa se je zvala najprej: pismo slovensko, rusko, cirilsko, serbsko, redkeje hrovaško, in glagolsko.
U. Jeli to res? Kdo mi je porok?
T. Verli dr. Rački v knjigi „Pismo slovjensko" (str. 67.).
U. Večidel kažejo te imena, kteri narodi so se poprijel; te in une pisave, morebiti tudi, po kteri versti so se je popri-jemali. Pomenljive so vse, zlasti „jeronimsko in cirilsko", ker iz tega se bere, da je perva „Jeronimova" (hrov. Jerolim slov. Jerom, Hieronim), druga pa „Cirilova".
T. Bere se, pa ni res, pravijo sedanji bistroumni slovanski učenjaci.
U. Kaj pa še! Kako ponosno se mi je zdelo, da imamo Slovani dve pisavi, in dva tolika svetnika sta njuna začetnika.
T. Slovani imajo že od starodavnih časov dve pisavi, Glagolico in Cirilico. — Kakor ste dve pisavi, tako govori sporočilo tudi od dveh početnikov, ali prav za prav od treh.
U. In kteri so ti trije ?
T. Sv. Jeronim (f 420.), sv. Ciril (f 868.) in sv. Klemen (f 916.), učenec Metodov in poznej vladika v Velici na Bulgarskem. — Ustmeno sporočilo med južnimi Slovani je glagolico pripisovalo sv. Jeronimu, cirilico pa sv. Cirilu, in premnogi so bili doslej te misli; ali zgodovinske preiskovanja poslednje dobe kažejo, da je ta reč drugače!
U. Jaz vsaj sem bil vseskozi te misli, da je glagolica iz 4. ali 5. veka in se vjema tako z gotico ali gotiško pisavo, cirilica pa iz 9. stoletja, v kterem so zapadni Sloveni, zbujeni po svojih sosedih (za Karla vel. 742. —814.), imeli že nektere pismene spominke, toda po cirilici se je še le prav pričelo njihovo slovstvo, o kterem sva govorila.
XXXV.
U. Da sta sv. Ciril in sv. Klemen početnika dveh tolikanj raznih pisav slovanskih, tega moja glava še ne verjame, ker pravopisne iznajdbe niso tako pogostne. Abeceda ne nastane na enkrat, in ni izmišljava enega samega moža, ampak razvije se po poskušnjah in popravah več stoletij in ostane na zadnje na imenu takih mož, ki jo posrednje ali neposrednje vpeljejo v splošnjo porabo; in taki možje se imenujejo njeni stvarniki ali pričetniki.
T. Zakaj bi ne bila tedaj i ss. Ciril in Klemen taka dva stvarnika omenjenih pisav?
U. Ker sta si preblizo, učenec pa učenik, in ker je glagolica vendar prerazlična mimo cirilice. Kdo bi verjel, da
so Sloveni skorej ob enem imeli dvojno pisavo? Po svoji slabi pameti si tega misliti ne morem, naj skazujejo učenjaki kar in kakorkoli.
T. Ker pa učene glave razkazujejo to reč iz notranjih razlogov in vnanjih dokazov, kako jim smeš oporekati ti, pri-prosti učenec!
U. Kolikrat so se zmotile že prav učene glave, in česar bister um ne vidi, čuti in spolnuje velikrat priprosto serce.
T. Razločiti moraš vendar tudi ti med tem, kar pripoveduje sporočilo in kar kaže ter spričuje zgodovina. Sporočilo samo pravi, daje pričetnik perve slovanske pisave sv. Jeronim, druge pa sv. Ciril. — Da je sv. Ciril zložil neko pisavo za Slovene, to priča zgodovina že tisuč let, in sicer učeni so bili dolgo dolgo te misli, da je sedanja Cirilica njegova iznajdba. Pozneje so prišli na dan spisi, kteri pričajo tudi o sv. Klemenu, »da je izmislil druge oblike pismenk, ki bi bile bolj določne, kot jih je iznašel modri Ciril". (Vita Clem. 14.)
U. I jaz razločim prav rad med tem, kar pripoveduje sporočilo in kar kaže ter spričuje zgodovina, da bi le učeniki naši razločevali vselej med pravljico in povestnico, ali vsaj med pravljico in zgodovino! Stare poročila, dragi moj! če tudi pobožne, niso tako prazne, kakor bi si kdo mislil. — Ako Cirilica ni res Cirilova iznajdba, kakor so po tvojih besedah učeni dolgo mislili, kaže, da se učeni lahko motijo in še dolgo motijo. — Vse sporočila in zgodovinske knjige slavijo Cirila za modro-slovca ali filozofa, in učenec njegov bi bil koj bolj določne pis-menke iznajdel, kako se to vjema?
T. Ako se pa opira to, kar učijo sedaj zgodovinarji, na vnanje spričevanja in na notranje vzroke, kako bi se derznil ti jim ugovarjati? Po tem, kar se bere v življenji sv. Klemena, se da to obračati bolj na vnanjo popravo, na bolj določno obliko, in modroslovje Cirilovo se kaže lahko v notranji vredbi perve pisave slovanske. Cirilica je bolj doveršena po obliki, glagolica pa po pomenu in pervotni skladbi, in se neki prav na tanko vjema z lastnijo slovenskega jezika.
XXXVI.
17. Ali je že gola zgodovinska resnica, kar se bere v življenji sv. Klemena, ne vem; vendar pustiva to, in povej mi,
ktera slovanskih pisav je stareja po letnicah? Let-niče pričajo, številke — te veljajo.
T. V Iverskem samostanu na Atoški gori imajo gerško pismo, ki mu je gotova letnica 982, in v tem pismu je ime duhovna „Juri iz Hierisa" glagoliški podpisano. — Leta 1047 je prepisal v Novgorodu duhovnik Upir Lichyj za vladika Vladimira Jaroslaviča bukve „prerokov" v sedanji Cirilici, in konec spisa pove razločno, da ga je prepisal iz nekega starega rokopisa, kije bil pisan s Kjurilico —iz Kurilovice t. j. glagolice. — Drugo zgodovinsko spričevanje za Cirilico po gotovi letnici pa je Ostromirov spominek, ki ga je tudi v Novgorodu in tudi iz starejega spisa prepisal diakon Gregorij in kakor konec bukev sam pove, pisal od dne 21. oktobra 1056 do maja 1057.
(7. Za glagolico bi bila tedaj, ako je resnična ta povest, gotova letnica 982, za cirilico pa 1047. To kaže, daje glagol i ca stareja, in to, milko moj! ti verjamem brez vseh dokazovanj na pervi pogled.
T. Mnogi vendar so terdili, da je glagolica noveja ali bolj mlada. — Bili so taki, ki so djali, da je glagolica prestara, stareja od sv. Jeronima; Dobrovsky pa in njegovi nasledniki so si prizadevali dokazati, da je iz 11. ali celo iz 13. veka.
U. In eni, kaj ne, so kazali, kako seje cirilica naravno razvila in olikala iz glagolice; eni pa nasprot, kako so nalašč spremenili in popačili cirilico, da je iz cirilice postala gerda in okorna glagolica! Kdo bi pač za lahko in zložno cirilico sprejeti hotel težavno glagolico?
T. V tem se vjemajo zdaj učeni razlagavci slovanskih pisav, da je glagolica stareja; večidel tudi v tem, da glagolico prilagajo kar Cirilu, cirilico pa Klemenu, učencu njegovemu.
£7. Ne morem se spuščati v prepir ali v kako pravdo zastran začetnika te ali une pisave; to pa povem, da je nauk ta zoper moje čutilo.
T. Čutilo se v tacih rečeh slušati ne sme, tu ima razsodbo le razum po gotovih virih in svedočbah.
U. To je res; jaz le povem, kar čutim. Ciril, tako zveden in učen mož, modroznanec ali filozof, znajden Gerk, pa bi bil v 9. veku tako zavite in nerodne čerke, prave pošasti, k nova delal, in s tem si toliko slavo dosegel? Učen Gerk, bi si
l	46
človek mislil, je gerško abecedo umetno pomnožil in vravnal za slovensko besedo, in morebiti je Klemen razširjal nekoliko lič-iiiše njegovo pisavo po jugu in vzhodu, da je zaslovel ondi in da so njemu jeli pripisovati, kar je sam imenoval po učitelju svojem. Drugač si tega imenovanja tudi ne vem razjasniti.
T. Imeni »glagolica" in ^cirilica" ste poznejega vira. pervo je menda še le iz protestantovske dobe. In kakor kaže Rački, je imela ime „Hieronimova pisava" že predno se je zvala „glago!ica". Ko so slovansko lifurgijo preganjali, so jeli domačini preiskovati slovensko svetopisemsko prestavo ter so našli, da je dobra in da se vjema s »Septuaginto'"'. Ker je pa vendar Septuaginta na več krajih različna od „Vulgate" ali Hieronimove prestave, bilo je ukazano, da se ima slovenska prestava popraviti po Vulgati. To popravljeno prestavo so imenovali „Hieronimovo", in pozneje se je ia pomota razprosterla tudi m slovensko pisavo. — Skorej enako zgodbo ima zaznamek cirilica".
O tem, k ter a slovenska pisava je stareja in kdo je ktere začetnik, se je mnogo premnogo že pisarilo. Naštel bi ti jih lehko 20 — 30 prav imenitnih, n. pr. Dobner, Dobrov-sky, Kopitar, Šafafik, Vostokov, Grigorovič, Bodjanski, Miklošič, Hattala, Rački itd. Sploh pripisujejo zdaj glagolico Cirilu, cirilico pa Klemenu. Ljubic pravi tej že kar „Klimentica" uni pa „Cirilica". — Ker imam zdaj vendar premalo pomočkov pri rokah, in ker sva že v dosedanjih pogovorih nektero nepotrebno rekla, ti le še svetujem, ako češ, beri že omenjeno knjigo i,Pismo slovjensko, sp. dr. Fr. Rački 1861", ali »Književnik" itd. (Cf. Zlati Vek).
(J. Veseli me, da je med vsemi imeni, kar jih ima bodisi glagolica bodisi cirilica, naj stareje ime: pismo slovensko. Sicer pa mislim, da ta pravda o izvirnosti in vzajemnosti med glagolico in cirilico še teče, in naj teče, dokler hoče, midva je dognala ne bova.
XXXVII.
T. Pretresovala sva doslej mnenja nekterih učenjakov o začetku in začetnikih glagolice in cirilice. Miklošič kaže, da je Ciril pri Slovenih že našel neko pisavo, ktero je porabil, iz gerške doveršil in za slovenski jezik prav modro vravnal, in ta je tedaj glagolica.
U. Cirilica je pa skor vsa gerška; tudi po vnanje bolj doveršena in razločna od glagoliee, ktero bode, ako se sklenejo kdaj Slovani v pisanji, menda popolnoma pregnala.
T. Kakor se cirilska pisava ravna po gerški, tako se vjema staroslovenski jezik tudi z gerški m, kteri mu je bil rojak, podlaga in izgled v olikovanji in obrazo-vanji.
U. Kako mi je to razumeti?
T. Oba sta iz tistega razreda, sta si torej v rodu, rojaka. — Podlaga je bil gerški slovenskemu, ker so pervi njegovi pisatelji ravnali se po gerških virnikih, po kterih so spisali perve slovenske obredne in sicer cerkvene knjige. — Izgled mu je bil, ker so slovenski pisatelji posnemali, kar so mogli, gerški jezik v njegovih oblikah in mnogoverstnih izrazih.
(7. In gerški jezik je lep in bogat!
T. 1 slovenski je bogat, prav bogat v koreninah in končnicah , ter silo gibčen, in tedaj prav zmožen sprejemati v se lepoto in bogastvo gerškega jezika.
(J. Torej piše učeni Schlozer o staroslovenskih prestavah: „Ko sem bral legende in prestave cerkvenih očakov v slovenskem jeziku, stermel sem nad bogastvom, krasoto in krep-kostjo njegovo v glasu in izrazih".
T. To je tudi vzrok, da je staroslovenski jezik dobil tako močno deblo, da mu po toliko in tolikih viharjih rast ni minila, temuč da so mu vcepljeue bile nove mladike, iz kterih so se razrastle krepke veje na lipi slovanski, kakor poje zdaj že ranjki — da bi bil res v raju! — ranjki Znojemski:
Vender deblu rast ne mine, Terdne le so korenine; Vcepljene so mu novine, Da njegovo ime ne zgine.
XXXVIII.
U. O imenu, ktero je imelo najprej deblo, krepko vzraslo na terdnih z gerškimi vzajemnih koreninah, sva se že dokaj pomenkovala; kaži mi sedaj nekoliko, ktere in kakošne novine so mu bile vcepljene pri raznih slovanskih rodovih, ali vsaj pri nas Slovencih!
r
T. Ime kaže ime nje. Pervo ime je tudi pravo. To pa so pozno spoznavati jeli mnogotero razklani slovanski rodovi, in spoznali so ga prav še le v sedanjem veku. Po imenu so jeli spoznavati staro svoje imenje, ktero si zdaj razni razno lastijo.
V. Sej imajo do tega tudi razne pravice, kolikor je raz-viditi iz dosedanjih pomenkov.
T. Krepko je bilo deblo samo na sebi, terdne korenine je imelo, in pomagalo mu je v rasti tudi to, da ga niso nagloma pustili vsi, temuč polagoma, in tako se ga poprijetnajo sedaj spet polagoma, dokler se ga poprimejo na zadnje vsi, se ve da vsak po svoje.
V. In tako cepijo tudi, kaj ne, vsak po svoje? Eni v sklad ali precep, eni v za kožo, eni v zarezo, drugi s popkom ali z očesom, spet drugi z nakladom! Kako cepijo pač Slo-venci, kdaj so pričeli, in kako se jim kej delo speši?
T.	Save, Drave so bregovi,
Kjer se mladi cep gotovi, V mesto starih so glasovi Zdaj prišli slovenski novi.
U. Mladi cep je mlada ali nova slovenščina.
T. Kodar bivajo Slovenci, ondod se gotovi mladi cep, in dokler jezik živi, se spreminja. Starajo in zgubljajo se mu besede, zginjajo in spreminjajo se njih oblike in premembe, celo na mesto starih glasov prihajajo novi. Da o družili ne govorim, omenim le staroslovenskih nos ni ko v in p o Igla s ni-kov, kterih nima vsih nova slovenščina, in jih še zaznamnjati ne more v svoji sedanji pisavi.
U. Očitajo nam, da se je res zelo spremenila, in da ji ni znali, da je bila v tako tesni zvezi z nekdanjo.
T. Kdor ve in zna, koliko uim je preterpela naša slovenščina od spočetja do svojega sedanjega stanu: se temu ne čudi. Čudi pa se, da ni umerla popolnoma, marveč da se je dobro prijela, lepo pomladila, da krepko poganja, cvete in obeta dokaj blazega sadu. Stara je vez, ki nas veže nerazrušljivo že od starodavnih časov, in ta je — naša govorica. „Kaj moremo posebno kranjski Slovenci zato", piše O. Ladislav, „da smo mejaši ali Krajnci, da so nas na kraj potisnili, od naroda — slovenskega — se zato vendar ločili nismo. Le nerazruš-'jivemu jedru slovenščine gre hvala, da je mnoge
uime ni so zaterle. Kranjska dežela je cesta v Italijo-pred so derli Rimljani po njej v podonavske okrajine, potem pa drugi narodi v Italijo in teptali po njej. Kaj čuda, da se je marsikaj spremenilo, ali jezik in narod je ostal slovenski kot „monumentum perenne".
XXXIX.
T. Save, Drave so bregovi, kjer se je gotoviti jel mladi cep, ki se mu pravi nova slovenščina. In pervi cvet, ki ga je pognal, se imenuje „Karantanski spiski" ali »Frizinški spominki" (die Karantanischen Aufsatze o. die Freisinger Denkmaler).
U. Čudno je, da imajo tak naslov. Zakaj se zovejo »spiski karantanski"?
T. V srednjem veku so zlasti gornje kraje, kodar so stanovali Slovenci, radi imenovali „Carantania"; posebno rad je latinski pisal to ime Kopitar. Berž ko tedaj spozn&, da so oni spisi slovenski, jim da ta naslov, in po njem so jih tako klicali i drugi učenjaki.
f/. Zdaj bi jim torej rekli „spisi slovenski". — Zakaj jim pravijo „spominki frizinški?"
T. Ker so doma iz mesta „Freising-a" (ali Brizna, bri-zinski) na Bavarskem. Našli pa so jih 1. 1807 v Monakovem ali Mnihovem (Miinchen) med knjigami frizinške bukvarnice, v nekih duhovnih bukvah (Vademecum) škofa Abrahama.
U. K d a j so bili neki pisani?
T. Kedar so jih bili našli, so se jih jako oveselili, in Dobrovsky je koj pisal Kopitarju: „GratuIor vobis Krajnciis, quia antiquissimum manuscriptmrt habetis".
U. Mar to ni res?
T. Res so prav dolgo menili, da so ti spisi naj starji spominki slovanski, da so celo iz predcirilove dobe. Čuditi se bi ne bilo, ko bi ravno Slovenci imeli pervi književni spominek, sej so bili na jugu in na zahodu z obraženimi narodi v dotiki, in sej so k njim najprej prihajali verovestniki kerščanski.
U. To bi bili mi Slovenci ponosni!
T. V tem je pač malo ponosa, da so po času nekteri spredej v omikovanji svojem, nekteri zadej. To le hvalo da, kako, s koliko pridnostjo in koristjo, s kakim vspehom se po-
n8ša kteri narod na zgodovinskem pozorišču. Po sadu se hvali drevo; malopridno drevo pa se poseka.
U. Da zgine, kakor so zginili mnogi narodi, celo veči 0d slovenskega.
T. Sploh se misli, da so le-ti spominki iz 10. stoletja. Kopitar celo sodi, da sta pervi in tretji iz 8., tedaj iz pred-cirilovih časov, drugi pa iz 10. veka (Glag. Cloz. Metelko, Mitth. d. hist. V. 1856). — Nemški učenjak A. Schmeller o tem dvomi, češ, da so morebiti nekako še le iz 12. stoletja (Miki. Glag.). Pomniti je vendar, da so dobro ločiti spisi od prepisov.
XL
U. Kdo je sostavil omenjene spise? Morebiti se iz tega da pojasniti in bolje določiti čas njihovega začetka.
T. Spisali so jih bi a go v es tni k i, ki so od une strani koroškim pa tudi drugim Slovencem oznanovali sveto vero zlasti med 1. 769—1000.
U. Kaj se nobeden po imenu ne ve?
T. O drugem se terdi, da je delo Abrahamovo; una dva bi bil samo prepisal. Dobili pa so se vsi trije v njegovih duhovnih bukvah. V ravno tisti knjigi je neka naprava bavarskega kneza Henrika o poslih (Constitutio venera-bilis ducis Henrici), ki velja tudi za Slovence; pisava naprave in omenjenih spominkov je taka, da izvira od ene osebe, ali vsaj iz enega veka. Ker pa je resnično, da je pisal Abraham tisto „Constitutio", sklepajo, da so tudi li spominki njegova pisava, ali vsaj kterega njegovih učencev.
U. Kdaj pa je bil ondi vladika, in ali je znal slovenski?
T. Abraham je bil škof ali vladika v Frizingu I. 957—994. Bilje neki po rodu (ali stslov. rodom) Slovenec. V Glag. Cloz. se imenuje enkrat Carniolus, sicer pa le Caran-tanus. L. 974 je prejel od cesarja Otona D. v dar Loko, ki se še zdaj veh' „Škofja Loka", z okolico vred , kar nam spri-čuje ondod tolikanj tujih imen (Vid. Hicinger. Slov. cerk. čas. 1848). Tudi pozneje so imeli frizinški škofje posestva na Kranjskem, tako na pr. Klevevž (Klingenfels še 1. 1483). Brik-senski p. so dobili od cesarja Henrika 1. 1004 grajščino Bled (Bles-Veldes, Grad).
Jezičnik.	4
U. To nain kaže, da so mogli posebne zasluge imeti za naše kraje, ker brez vzroka bi jim tod cesarji posestev dajali ne bili. Iz tega se pa tudi vsaj nekoliko razvidi, da je težave imel med Slovenci sv. Ciril in zlasti pozneje sv. Metod.
T. Bere se, da je Abraham sam tudi bil v Loci, in ondi govoril, morebiti koj ta govor, ki sc mu pripisuje (Glag. Cloz.), Mogoče, da sta una dva spisa še poprej bila sostavljena , jn da ji je le prepisal v svojo knjigo.
ZLI.
T. „Iz desetega veka imamo Slovenci tri kratke spiske svojih pravih prededov. Cesar Karol Veliki je bil ukazal, da treba nektere cerkvene reči njegovim narodom v in a ter ni jezik prevesti; t;iko so nastali tudi spisi, ki jim pravimo spomeniki b r i z i 11 s k i (zato ker so bili najdeni v zavodu brizinskem na Parskem), ter jili ne moremo prečislati, zato ker nam svedočijo očitno, kako si je bila naša slovenščina v rodu z jezikom Slovencov panonskih in moravskih". (Ber. gimnaz.
vin.)
U. Cerkvena reč pa narodna reč — kako se je lepo v-jemala tedaj, zakaj bi se ne tudi sedaj ?
T. Dobrovsky je pisal 1. 1826 Kopitarju, da je po starosti najpred tretji, potem pervi, in naposled drugi spominek, in tega je spisal morebiti škof Merseburški Boson I. 970, za Čehe prenaredil sv. Vojteh (Adalbertus), Slovencem poslovenil pa škof brizinski I. 1020. Una dva spominka sta bila po njegovi misli spisana 1. 950 ali pa že 1. 900. (Glag. Cloz. str. 41.)
U. Tedaj jih ni spisal Abraham ?
T. Kopitar je dobil popis in zvest prepis teh spominkov, in iz vnanje oblike pa tudi iz notranje skaže nasprot, da je vse tri spominke pisal ali škof Abraham sam, ali kak učenec ali pa učitelj njegov, posebno meni, da je pisala, nemara po Abrahamovem narekovanju (Abrahamo dictante) 2. in 3. spominek ravno tista roka njegovega (nemškega) učenca, ktera je pisala neke druge latinske pisma Abrahamove, zato ker se zamenjuje v le teh (latinskih) spisih soglasnik b pogostoma s soglasnikoni p ravno tako, kakor na več mestih 2. in 3. spominka.
U. Kako da je l)obrovsky mislil, da je drugi spis p« češkem poslovenjen?
p
T. Ker so v njem nektere československe oblike; ali Kopitar je zlasti po Jarniku skazal, da so vse te navadne Slovencem posebno koroškim.
U. Tedaj se tudi v brizinskih spominkih razodeva slo-venskočeska vzajemnost, kakor se je bila prikazala že v 7. stoletji, kedar je československi narod vladal Samo!
T. Po samih teh spiskih se pač slovenski jezik sploh soditi ne more in ne sme.
U. Kakošna pa je beseda?
T. Dosti lepa, in prav čuditi se je, da se nemški vpliv v njih skorej celo nič ne kaže; vidi pa se novoslovenski očitno v premnogih besedah in oblikah. Sploh se vjemajo s staro-slovenščino, in to mora znati, kdor hoče razumeti omenjene spominke.
XLII.
U. Kako so pisani pervi slovenski spominki? Kaka je p. njihova v n a n j a oblika?
T. Pisani so, bi djal, laško-latinski, nekako čudno z latinico, in kažejo nam, kako nespretna je bila perva poskušnja z latinskimi čerkami, ker latinski pravopis nima dosti pismen za vse glasove slovenskega jezika. Posebno težavo so delali pervemu pisatelju sičniki in šumniki, nosniki in polglasniki.
U. Vsak začetek je težak, že rojaku, kaj še le tujcu, zlasti v jeziku, dokler se še ni ustanovil!
T. Ako pomislimo, kako nevgodna in okorna je latinščica za slovenski jezik, kakor so nam priča brizinski spominki, lahko razvidimo, kako moder je bil Ciril, daje berž spoznal narodni značaj in njegov jezik, ter vpeljal posebno pisavo (vid. Zlati Vek str. 284).
£7. Kaj imajo pa v sebi, ali kaka je njihova notranja oblika?
T. Zapopadek pervemu spisku je očitna spoved, ktero naj moli ljudstvo za duhovnom, v kteri človek naposled prosi Gospoda, naj ga otme, in se mu ves daruje v ta namen, da bi bil kdej med izvoljenimi.
Zapopadek drugemu je ogovor ali opominovanje pred spovedjo. Govori o grehu pervega človeka in njegovih nasledkih, pa o rešen ji in njegovi dobroti. Posnemati so nam °ni, ktere sedaj čestimo, kteri so se Bogu približali zlasti z
4*
dobrimi deli telesne milosti. Stati nam je vsem kdej pred sod njim stolom, in ker Bogu se prikriti ali mu ubežati ne moremo nam je bolje se sedaj spovedovati, zlasti ker s pravo vero in dobro spovedjo sedaj dosežemo, kar so predniki naši t. j. pervj kristijani mogli le z velikim terpljenjem.
Zapopadek tretjemu je spet spovedna molitev, v kteri spoznava svojo vero ter prosi svetnike, da mu pomagajo-spominja se sodnjega dne, in da bi bil takrat brez sramote, se zdaj izroča milostivemu Bogu zavolj njegovega Sina.
U. Tedaj so vsi trije spominki verskega in cerkvenega
duha.
T. Z lučjo svete vere nam je prisijala tudi luč prave omike, perve književnosti. Kolike pomeni be so nam torej ti spominki ne le v jezikovem, temuč tudi v verskem obziru — nam Slovencem katoliškim!
xliii.
U. Ker so le-ti spisi za nas tolike pomembe, so se gotovo mnogi z njimi pečali ter jih razlagovali. Povej mi še* kteri so ti, ali popiši mi nekoliko njihovo slovstveno oso-do ali zgodovino!
T. Razglasili so brizinske spise najpred i. 1807 (Neucr Literar. Anzeiger Nro. 12). — Drugi jih je oznanil Dobrov-sky 1. 1814 (Slovanka str. 249—251), kteri jih je sam v Mni-hovem vidil, prepis,!I, in prepis je poslal Kopitarju, češ, naj ga ta učeni kranjski Slovenec prevdari in primerno razloži. Razodel mu je poznej tudi svoje misli o teh rečeh, kakor sem že prej omenil. — L. 1825 je dal Metelko v slovnici svoji (Vorr. XIII. .) ponatisniti pervi spominek (po W. Jahrb. d. Lit. 1822) ter ga je prepisal po svoje z nekterimi opombami in pridjal je latinsko prestavo. Toda Dobrovsky in Jarnik sta mu koj popravila nektere reči n. pr. da izpovuede ni pismeni pogrešek, ampak prav po staroslovenski; da ima zinistve svoj pomen in ni namesti ne čist ve; daje nedela pravi rodivnik iz imen. nedel (m. sp. nedev, nedieu der Feyertag, ne pa nedelja der Sonntag); da se vuez prav bere ves, po stsl. ves i in poštenih, ne pa postnih (contra jejunium, cf. Met. Vorr. XIV — XVII).
U. Ali jih ni dal na svetlo Kopitar sam?
T. Prehitela sta ga rusovska učenjaka P. Kfippen in Vostokov, ktera sta med pametniki ali spominki slovanskimi priobčila, nekoliko popisala in razložila tudi brizinske slovenske 1. 1827 v Petrogradu (str. 54 itd.). Vendar Vostokov jih je prepisal tedaj eirilski in — slovenščini ne dokaj všeč — zasukal nekoliko po Ostromirovo, kar je dobro pomniti pri njihovem razlaganji po njegovi pisavi.
L. 1836 jih je dal na svetlobo Kopitar v svojem gla-sovitem Glag. Cloz. str. 33 — 45. (Specimen dialecti caran-tanicae sec. X.), kjer jih je zgodovinsko in jezikoslovno razložil. Dobil je zvest prepis vsega frizinškega spominka iz Monakovega. Ker je izvirni spis teže umeti, gaje prepisal nekoliko bolj slovanski t. j. v latinski abecedi s privzetimi ci-rilskimi čerkami po lastniji slovenskega jezika. Razun teh je dal natisniti tudi Vostokovov prepis in latinsko prestavo vseh treh spominkov. Sam učen Slovenec je dobro pojasnil nektere reči, kterih drugi Slovani lehko umeti ne morejo.
U. Ali se jih je lotil sicer kteri Slovenec?
T. L. 1848 je spisal Metelko pristavek k predgovoru, ki ga ima v svoji slovnici (Anhang der Vorr. des Lehrgebfiud. der Slov. Spr.), v kterem je podal svojim rojakom razun bla-govestvovanija sv. Joana (Iskoni beše slovo t. j. V začetku je bila beseda itd.) še drugi in tretji spominek v svoji pocirilici (Metelčici) in latinski prestavi. Oba ta spisa nekolilo slovniško razklada ter ji je prepisal v sedaj navadni besedi. Hvale vredno je to delo, ker Glag. Cloz. so le malokteri brali, in spominki so bili celo Slovencem premalo znani.
L. 1854 je sostavil Janežič dobro slovensko slovnico s kratkim pregledom slovenskega slovstva ■/, malim cirilskim in glagoliškim berilom za Slovence, v kterem se berejo tudi bri-zinski spomeniki (str. 160— 168) v pervotni iu eirilski pisavi.
L. 1854 in 1861 jih je dal v izvirni obliki natisniti Mi-klosich v svoji staroslovenski čitanki (Chrestomathia palaeo-slovenica pg. 51 — 55 „Specimen linguae slovenicae dialecti carantanicae". — Monumenta Frisingensia.), in D. spisek je sprejel tudi v „Sloven. Berilo za 8. gimnaz. razred 1. 1865, str. 19 — 22". Dal ga je pa tu natisniti le v pervotni latinici in svoji lastni polatinici. Zal mi je, da ni sprejel v imenovano berilo vseh treh za Slovence tolikanj imenitnih spominkov, in da nam jih ni prepisal po eirilski, ker gotovo je, da se v ci-
rilski pisavi veliko bolje razodeva njihov slovenski značaj in kaže se s tem lepše, kako se strinja nova slovenščina s staro slavno preslavno svojo materjo!
XLIV.
V. Po brizinskih spominkih se veže stara in nova slovenščina, kaj ne?
T. „Še starejši ali saj toliko star je slovenski napis na vojvodskem stolu, ki na Gospesvetskem polji blizo poldrugo uro od Celovca na desnej strani ceste stoji. Kakor sploh zgodovinarji terdijo, je ti stol in napis iz dobe Ingua, posled-njega vojvoda Slovencov proti koncu osmega stoletja. Se dan današnji so sledeče besede brati:
VERI MA SVETI VERI PRAVDO RraNI VDOVE.
Da so se Gorotanski vladarji do 12. stoletja v slovenskem (vvindischen) jeziku vstanavljali, nam priča naj starejši Gorotanski letopisec Janez, opat v Vetrinju (Tiktring) blizo Celovca, ki je okoli leta 1280 živel" (cf. Janežič Pregl. sloven. slovst. 1857).
V. Kako so se vstanavljali gorotanski vojvodi, o tem je brati sim ter tje, poslednjič menda v Cvetniku I., str. 112—113. Pomenljive so bile dotične šege, in vprašanja, ki jih je kmet dajal novemu vojvodu.
T. Ob kratkem jih je dobro zaznamnjal pesnik tako le: Kmet:
Ali je za deželo skerben oče ? Ali pravičen sodnik? varuje blagost In svobodo svojih deželanov? Ima »sveti veri«, ali jo brani? Brani pravdo vdove?
Knez:
Zarotim se Bogu vsevedočem': Bramba, var in oče svojem' ljudstvu Biti, zvest ostati sveti veri, Pravdo branit' vdove, zdaj obljubim; S'rotam pomagati, če hitijo K men' od vseh strani; jaz knez in skala Biti hočem ljudstvu gorotanskem'.

Za resnico se na to zarotim, Tak' mi Bog pomagaj!
Narod:
Amen, oče!
H er de rje to povest z naslovom „Fiirstenstein" popeval prištevaje jo nemškim pravljicam. Da je pa izvirno slovenska bila, in še le po oblasti nemških vojvodov in po razvadi nemška postala, očitno kaže zgodovina in slovenski napis na kamenem prestolu gosposvetskega polja (vid. Nov. 1860. 1. 38).
V. Kako slavna je bila tedaj stara Karantanija!
T. Znamenito je tudi to, kar piše Enej Silvij v svoji knjigi (Descriptio Asiae et Europae. Cap. 20): „Fuit autein Dux Carinthiae venator imperii, ad quem lites venatorum om-nium deferebanlur, vocatus in judicio coram linperatore quaeru-lantibus non nisi Schlavonica (i. e. Sloveni ca) lingua res-pondere tenebatur".
17. Pa tudi Kranjska je sldvela že nekdaj, da si majhna fCarniola, Carniolia).
T. Slovela je pa terpela! Bilo bi za mnogo knjig tvari-ne, pravi Schoenleben (Carniolia antiqua et nova 1. 1681), „si majores nostri calamos aeque tractassent ac ferrum".
U. Kako so se bojevali v starih časih, o tem sva govorila, in to se popeva v nekterih narodnih pesmih in pripoveduje v domačih povestih.
T. In nektere segajo v prav stare čase, da se reči sme, da tudi po narodni pesni j i se veže nekoliko stara in nova slovenščina.
XLV.
U. V novoverskem 16. veku seje n o vo s I o v enščina pervič jela pisati (cf. Kop. Gram. 29.; Janež. Pregl. 130).
T. To pa ni res. Sej so že brizinski spominki lastina novoslovenskega jezika, ki so, ako ne iz 8., vsaj gotovo iz 10. stoletja. In sej je Miklošič ravno v ljubljanski knjižnici bil našel slovstven novoslovenski spominek iz 15. veka, ki ga je razglasil v Slav. Bibliothek (II. 1858; cf. SI. Berilo VIII. gimn.) Na koncu te „generalis confessio" se bere molitev:
»Czestjena body kralewa, mati te mylosti, zywota, sladkosti, yno nass trost, czestyena sy, my k tebe vpyeme, tuge sabne otroczy te Ewe my k tebe zdechvgeme glagogicze yno placzecz te dolynye tech slss, ob to ty nasse odwetnycze ty k nam obrny ty mylostywe oczzy, ino Jessysse segnanega sadv twega telessa ty nam prykassy po tom tv ystv o czestyta o mylostywa mati Marya«. (str. 172.)
U. Iz tega se vidi pomanjkljiva pisava latinska v slovenskem jeziku. — Govorila sva o slovanskih pisavah, o gla-golici in cirilici. Ali v teh novoslovenščina nima nobenih spisov, nobenih književnih spominkov ?
T. „Kranjci so pisali svoj jezik glagoliški še v šestnajstem veku; cirilski nikdar", piše Linhart (Ters. ein. Gesch. v. Krain, II. pg, 357.), in v opombi pravi, da se taki rokopisi še nahajajo.
U. To je pa silo znamenito. Jeli tudi res? Kaj praviš ti na to?
T. Kopitar mu oporeka, češ, da to ni verjetno. Jaz bi pa skorej djal, da je, in sicer iz naslednjih vzrokov:
1)	L. 1560 so Jugoslovani za svoje rojake napravili na Nemškem glagoliške in 1. 1561 cirilske čerke, in knjige, ki so jih tedaj slovenski pisali Truber, Juri Dalmatin, Bohorič itd. sta hrovaški in serbski prepisovala zlasti Anton Dalmatin in Stepan Konsul Istrijan. Ta je bil s Truberjevim novim zakonom, ki ga je prepisal v glagolico, že 1559 v Metliki, kjer se je posvetoval z nekterimi, ki so ga hvalili, da bode to pismo umevno in koristno Slovanom od Jadre do Carigrada, in uni je šel 1561 iz Ljubljane na Nemško (vid. Šaf. Gesch. d. siidslaw. Lit. I. 1864.)
2)	Perva novoslovenska slovnica, ki jo je spisal A. Bohorič (1584), ima obe pisavi: glagolico in cirilico. Razlaga ji, in kaže se, da je dobro poznal obe. V predgovoru pripoveduje, daje imel sostaviti latinsko kranjski pravopis, da bi z latinskimi čerkami se pisalo narečje, ki se govori po vsem Kranjskem in po večem delu Štajerskega in Koroškega, ter pravi: »latino charactere — quandoquidem iam usus illius antiquae literaturae, Cyrilicae et Glagoliticae, in Carniola nostra fere inter-cidisset«. —
3)	Obeh pisav spominjajo naslednji slovničarji novoslo-venski pa tudi nekteri drugi pisatelji, in P. Marko ima v svoji slovnici 1. 1768 glagolico s cirilico vred v posebni prikladi.
F
4)	Linhart pravi, razun tega, da so Kranjci glagoliški pisali še v 16. veku, in da se glagoliški rokopisi še nahajajo, da je v sredi tistega stoletja Truber namesti glagoliških nesrečno jel rabiti čerke latinske, in daje takrat Ljubljana prišla ob glagoliško tiskarno, kar dokažem v nadaljevanji te zgodovine. Tega sicer ni dokazal, ker ga je smert prehitela.
5)	Ku mer dej pripoveduje (krog. 1. 1780), da nedavno so bile pri podružnici v Lancovem na Gorenskem glagoliški pisane mašne bukve.
6)	Kriška duhovnija pri Teržiču je, kakor se bere v starih listinah, tožila nekoga „Presbyter Glagol i ta", kteri je ondi iz glagoliških bukev bral sv. mašo, in na to mu je 1. 1617 ljubljanski vladika Tomislav (Tomaž Hren) to reč ustavil (cf. Kop. Grainm. 30.).
U. Toda Kopitar misli, Linhartu nasprot, da Kranjci prej niso pisali svojega jezika, ter pravi, da so vsi listi glagoliški rokopisi le dva od starih knjig odlepljena, z glagolskimi čerkami popisana lista na belani, ki sta zdaj v Zoisovi buk-varnici. Sta le kosca kacih mašnih ali molitvenih bukev (mis-sale ali breviarium). Jezik v njih ni kranjski, ampak tako imenovani književni slovanski, ki je po vseh druzih slovanskih misalib. Linhart je menil, da je glagoliška azbuka kacih 500 let stareja, kot utegne res biti; od tod njegova narodna pomota.
T. Zoper to se da omeniti: a) da je sedaj gotovo, da se je slovenski jezik (morebiti celo kranjsko narečje, cf. ge-ner. conf. XV.) pisal že pred 16. stoletjem; b) da v imenovanih spominkih, če tudi ni jezik kranjski, pa je slovenski; c) da imamo glagoliški pisanih listov že več, — nista le dva — ki so se dobili na Slovenskem, in celo na gorenjem Kranjskem, d) da je Žiga Zois nabral precej spisov in knjig glagolskih in cirilskih, ki so sedaj v ljubljanski knjižnici; e)daje glagoliška azbuka res stareja, kakor je Kopitar sam kesneje spoznal. Prav je morebiti mislil o tem ravno Linhart, in narodno se je motil Kopitar. Sicer pa pravi Linhart naravnost, da takih glagolskih rokopisov ne smemo iskati v očitnih pisanjih ali listih, ki izhajajo od nemških gospodov. Česar niso poznali, tudi niso čislali. In opombe zastran ljubljanske glagoliške tiskarne menda tudi ni kar na cesti pobral. Svoji po nesreči nedoveršeni zgodovini
je pridjal slovansko azbuko, kjer jo z gerško primerja ter kaže kako je glagolica pa cirilica nastala in se olikala.
V. Ravno tako nam še ni dokaz to, kar pripoveduje Ku-merdej, in isti „Presbyter Glagolita" je bil pred ko ne iz Istre ali Hrovaškega pregnan pop, ki je tu, kakor pravijo, na mašah živel. Kaj more pač skazati en glagoliški misal ali en glago-liški pop v deželi, meni Kopitar!
T. Sedaj bi Kopitar govoril drugač. Dobilo se je p0 Slovenskem že več tacih spominkov.
Tako so n. pr. :
7)	V Dolini pri Te rs tu v župnijski knjižnici glagoliški zapisniki (kvadirne ali legištri) od I. 1605 do 1610. Ti zapisniki so nam v dokaz, kako so tačas čislali in njegovali naši praočetje svoj jezik, in kako marljivo ga rabili duhovni v cerkvenih opravilih in uni morebiti celo tudi v djanskein življenji (vid. Zg. Danica 1867 I. 23).
8)	Tako ima Černiška cerkev poleg Gorice v starem misalu glagoliški napis, ki spričuje, da seje v Kamenah (Kamnji) pri Cerničah še 1. 1580 vetsi exceptionaliter" slovenska maša pela in to vpričo videmskega škofa in vseh tistih, ki so bili ž njim (vid. Slov. Prijatel 1. 1863, Novice I. 1864). In tako je upati, da se jih dobi vprihodnje še več takih dokazov, in se naposled spozna pravi stan slovenske glagolice.
U. Želeti bi bilo temveč, ker že bližnji sosedje naši is-transki rabijo glagolico pri službi božji. Vzajemnost narodovska je zdaj vsa druga memo nekdaj. Slovenski mladenči zahajajo tje radi službe bolj pogostoma, in koliko bi jim koristilo, ko bi vsaj nekoliko poznali glagolico!
T. Janežič jo ima v svojem staroslovenskem Berilu, in prav žal mi je, da Miklošič še azbuke ni dal natisniti v VIII. gimnaz. Berilu. — Kar jezik zadene, v kterem so župnijske knjige v Dolini pisane, je slovenski, ki vleče precej na hervaško narečje; poznati je pa treba dobo, v kteri se je v te zapisnike vpisovalo in prevdariti, da istrijski Slovenci se bližajo Herva-tom v naglasu in nekaj tudi v posamnih izrekih, kar je pri mejakih naravno . . . Nastopil je potem jezik italijanski, kteri se pa ne more meriti z glagolico ne v lepopisji ne v pravopisji. Tako piše domoljub, ki je naznanil omenjene zapisnike v Danici.
V. Tedaj se je godilo slovenščini na zahodu, kakor sta-roslovenščini medHrovati, Serbi, Bulgari, Rusi in tudi med Čehi.
T. Prav res. Povsod so stari jezik spreminjali po svojem živem narečji, zlasti pa na zahodu. Slovenci so skorej popolnoma pozabili, da so Slovani; celo med seboj so se jeli ločiti v Kranjce, Korošce, Štajarce itd. Namesti nekdanje slovenščine je prevladala latinščina v cerkvi in šoli, in še ta se je umikati in umakniti mogla tu nemščini, tam talijanščini, spet tam hrovaško-serbskemu jeziku. Kdor ve, kako osodo so imeli Slovenci in kolike spremembe so se godile po njih deželah, vč tudi, koliko se je moral spremeniti njihov jezik, in ne čudi se temu, da jim je glagolica celo tuja. Sej je pešala glagolica celo po deželah, kjer so jo obderžali v liturgiji; sedanji čas jo spet dvigajo, se je učijo in poprijemajo, in upati je, da dobi spet svoje pravice ter se pojasni njen stan zlasti po spominkih, ki se dobivajo vseskozi po starih knjižnicah duhovnijskih in sodnijskih. Pisala se je cirilica na vzhodu, glagolica na zahodu, in nahajajo se v obeh pisavah spominki skor iz vseh stoletij. Tako se najdejo sčasoma morebiti še kteri spisi, ki nam ska-žejo, kdaj in kako se je jela pisati novoslovenščina, kako je napredovala in se likala ter se obrazuje še sedaj.
XLVI.
U. O tem, kako naj se lika novoslovenščina, poje Znojemski v predzadnjem razstavku, ki se glasi:
Lepi veji rast pustite, Ptuje kali ji trebite, Sočne vejice redite, Suhih prazno ne cepite.
T. S tim kaže, da je jezik stvar, ktera raste, kali, rodi, kteri je pa treba streči, jo trebiti in rediti, da se ne posuši.
U. Da drevo rodi, je treba veliko moči. Tako p. a) dobre, rahle zemlje; P) vgodne moče ali vlage od spodej in od zgorej, iz tal in spod neba; y) zdravega zraka ali hlipa; S) primerne solnčne toplote, in s) pred vsim tvorne moči v drevesu samem.
T. Vsega tega je treba jeziku, da se prav olika in izobrazi. Tvorne moči ima slovenski jezik v sebi dokaj; tega sva se doslej prepričala oba. Ali ga pa je solnce primerno obsevalo in ogrevalo, kak zrak ga opihuje, kak veter mu vleče, koliko vgodne moče mu prihaja od zgorej ali od spodej, kako
razna je zemlja, na kteri se redi in razrašča, o tem bi se pomenkovala lahko celo leto. Toda — čas teče.
U. Pa nič ne reče, pravi pregovor.
T. Veliko, neskončno veliko reče temu, ki ima zanj uho in serce. Da naju toraj novo leto ne prehiti, pomeniva se ob kratkem, kako naj se razvija in lika jezik slovenski.
U. Kako naj se spreminja, kako množi in oliktije slovenščina, to je povedal že Jezičnik v glasovitem pismu svojem, kjer tudi pravi, da prava hčerka staroslovenščine ima perva pravico do premoženja svoje matere.
T. Lepi veji rast pustite, pravi pesnik. Lepa veja res je novoslovenščina na lipi slovanski, veja le, ne pa verh; vendar krepko poganja, krasno se razprostira, prosto se razvija. So pak taki, kteri menijo, naj se vseskozi ravna po staroslo-venščini. Tem kliče pesnik: Suhih prazno ne cepite! So tudi taki, kterim ni prav, da poganja, z novimi besedami in oblikami se množi in okrepljuje. Tem kliče pesnik: Sočne vejice redite! So spet taki, kteri hočejo, naj se slovenščina skloni, pripogne ter kar v hrovaščino, serbščino, ali neko jugoslovenščino povije. Tem kliče pesnik: Lepi veji rast pustite!
U. Ptuje kali ji trebite. To velja o tujih besedah: nemških, laških, madjarskih; ali tudi o gerških in latinskih?
T. Brez sile ali posebne koristi, mislim jaz, ni treba na posodo jemati nikdar. Sploh naj velja, da tujih besedi se Slovenec ogibaj. Kedar pa je potreba ali ti kaže posebna korist, poterkaj najprej pri bratih, bližnjih in daljnih rojakih, in ako ti le - ti pomagati ne morejo, oberni se do omikanih jezikov nekdanjih, do gerščine in latinščine. Le kadar ne pomaga razred, tedaj naj pomore red — vindoger-manski! Najbolje bi bilo, se ve, da si pomaga jezik sam; prepada bi ne bilo med narodom in učenjaki njegovimi. Vendar -t olika je obče blago, in ravnati je tako, da se obče doseže. To pa se v živem jeziku ne more brez tujih besedi, toraj veleva pesnik samo: Ptuje kali ji trebite.
xi. vii.
U. Naj bolje bi bilo, si djal, da si pomaga jezik sam. To misli menda tudi Jezičnik, ki pravi: Jemati je tedaj treba
iz narodovega govora, kar se ga knjižno skazati da, in potem iz bližnjih narečij slovanskih, z vednim ozirom na sta-roslovenščino.
T. Jemati je treba a) iz govora, kar ga ima narod slovenski ne le po Kranjskem, temuč tudi po Stajarskein, Koroškem. Koliko dobrih pa lepih besedi n. pr.: imajo še o-gerski, hrovaški, isterski, celo beneški Slovenci, ktere kranjskim niso navadne; vendar dokler so čisto slovenske, zakaj bi jih ne rabil pisatelj slovenski ?
L'. Koliko jih ima narod samo po Kranjskem, kterih še ni v nobeni knjigi. I teh je treba iskali ter v knjige devati. Se ve, da mnogi koj tožijo, da je pisava tuja, če le ktero menj znano besedo dobijo.
T. Od tega je pisal že Ravnikar (I. 1815 Zgodb. sv. pis. I.), kjer uči, kako naj se a) čisti naš jezik po vnanje in po notranje, pa tudi, kako naj se P) množi in bogati. Prav umetni ste obe te opombi. Najprej so slovenski pisatelji pervo jeli spolnovati (Metelko itd.); sedaj se spolnuje že tudi druga. Res je zabavljal zoper une pisatelje Prešern (cf.Nova pisarija); v nekterih zlasti pesniških rečeh po pravici, v nekterih ga je djanski prehitil jezik sam. — Ravno tedaj je pol Jak. Zupan, da hrovatenja dolžijo koj kranjskega pisatelja, kteri rabi besede, ki jih nima ravno njegova stran. Pravi pa tudi, da se mu tak zdi »polž v lupino zakopan" ter kliče svoje rojake, naj izlezejo iz lupin (vid. kranjska Čbel. II.), naj pobirajo slovenske besede najprej doma, potem pa tudi pri Slovanih, sedanjih in nekdanjih.
Treba stresene slediti Po vaseh, veliko let:
Vse mogoče nam dobiti Knjigam povsoditi spet.
Bukve glagolic berimo! Dedov kremlja bister vir!
Zraven krajnskih poišimo Lep Cirilovi psaltir.
U. Tudi temu je menda oporekal Prešern?
T. Ali po krivici! Očital je ptujobesedarjem, da nas „uzniati" učijo od bogmejev na meji Otomanov, in da vkup nosimo, ko srake gnjezdo, besede ptuje. — Toda tega nihče ni velel. Ni nam treba tujih besed, kadar domačih, slovenskih
ali vsaj slovanskih lahko dobimo. Teh, teh iščimo, in z njimi množimo in bogatimo jezik svoj.
U. Sej tudi tu velja: Slovan sem, in kar je slovanskega je moje, ni tuje.
T. Kadar mi graja kranjski pisavec dobre slovenske spise, mislim vselej na povestico: „Jurček gre na ptuje!" — Človek, ki zmiraj donui tiči, ne ve, kaj se pri sosedu godi-toraj o tem tudi govoriti ne more. Treba je sedaj res vsakemu olikanemu človeku ogledati se nekoliko po svetu, sicer je pre-okoren in pretežak v vsem svojem djaoji in uehanji. — Tako se godi i pisatelju, kteri bi sedanji čas hotel pisariti le svojo domačo govorico, na pr. le kranjsko narečje! — Res je slovelo doslej kranjsko narečje in ima svoje prednosti, pa ima p. štajarsko tudi svoje. Sloga jači. Iz vseh kotov mile Slovenije naj sprejema slovenski pisatelj besede, da so le dobre in prave.
U. In kako lahko je zdaj to slovenskim pisateljem, kar knjige in časopisi ne izhajajo le v središču predrage Slovenije, marveč krog in krog, celo ob granici njeni po mestih, kodar se zbuja svest slovenske vzajemnosti.
T. Po tem takem prihajajo vseskozi nove t. j. nekterim neznane besede in oblike v knjigo, po knjigi pa med Slovence, kteri naj jih pridno pobirajo, in kar je čverstih in dobrih, ohranijo ter razširjajo, da postanejo naposled obče blago. Tako množijo in likajo jezik slovenski. Tako delajmo vsi ter radi spolnujmo, kar nam veleva slavni Ko seski:
Jezik očistite peg, opilite gladko mu rujo, Kar je najetega v njem, dajte sosedu nazaj; Kincite ga iz lastne moči, iz lastnega vira, Jasno ko struna bo pel, zvonu enako donel, Pričal vašo modrost na desno, na levo narodom.
xiiviii.
T. Jezičnik pa je zaznamnjal še drug vir, iz kterega nam je zajemati, da množimo in olikujemo jezik slovenski, rekši: „iz narodovega govora, kar se ga knjižno skazati da". Narod slovenski ima že sedaj lastno knjigo (književnost); lastno slovstvo. Ce tudi ni veliko, in se s slovstvi velikih narodov meriti ne more; vendar je pošteno blago v domačem hramu, je premoženje, do kterega imajo pravico sedanji pisatelji.
U. Prebirati so nam tedaj stare slovenske knjige ter pobirati po njih dobre slovenske besede. Pa so mnoge se postarale in niso več za rabo.
T. O teh velja, kar poje Znojemski: Suhih prazno ne cepite!
U. Ako ne dobim pripravne besede ne med živim narodom, ne v knjigi njegovi, tedaj je smem poiskati v kterem bližnjem slovanskem narečji, pravi Jezičnik ; ti pa si rekel, da sinem poterkati pri bližnjih iu daljnih rojakih.
T. Govoril sem to iz lastne skušnje. Sam sem se namreč prepričal, da se dobi časi pri Serbu, Cehu ali Rusu prav lepa slovenščini prikladna beseda, ktere bi v taki obliki zastonj iskal pri sosedu Hrovatu. Iz ravno tistega vzroka sem djal, da jih smemo pobirati pri Slovanih celo nekdanjih, in z ozirom na slovansko književno vzajemnost — se ve da — najprej in največ v veličastni staroslovenščini.
U. Kadar pa je ni dobre ne tii ne tam, takrat pa le v kovačnico, in si jo skujem sam !
T. V tem Slovenci slovijo. Res je slovenščina — čver-sto železo, pa so tudi Slovenci — čili, umetni kovači. Imamo uektere prave rogače ! Iz žive koreuike prav skovana — koj je narodna. In „narodno naj se mika in razcvita slovenščina v duhu slovenskem, po lastnih pravilih, po velevali lepoglasja iu besedne razlage", nama je pisal Jezičnik.
U. Kaj če reči s tim: „v duhu slovenskem, po lastnih pravilih?"
T. Kakor vsak narod, tako ima vsak jezik kaj svojega, kaj posebnega, kar se imenuje njegov duh, njegovo svojstvo ali lastnija njegova, in na to je paziti tudi pri jezikovem oli-kovanji. Drugač na pr. se lika jezik latinski, drugač nemški; in med slovanskimi drugač poljski, drugač serbski, ruski ali slovenski.
U. Kteri toraj slovenščino zavijajo po nemški, tistim pravimo nemškutarji, kteri po laški, so laškutarji itd.!
T. Dolgo so pisarili slovenščino po nemški t. j. v tujem, nemškem duhu. V sedanjem veku še le je to napako poravnal
—	Ravnikar, slovenščino djal na pravo kopito— Kopitar, vsem svojim uaslednikom o slovenski pisavi dal gotove vodila
—	Vodnik. In sram ga bodi zdaj vsacega, kteri slovenski
piše tako, da mora človek misliti po nemški, ako ga hoče razumeti po slovenski!
V. Pridno učiti in močno vaditi se je pisatelju jezika da ga likati zna tudi po velevali lepoglasja in besedne razlage.
T. Pervo, zdi se mi, je vendar besedno t. j. koreninsko razlaganje ali pravoslovje (etymologia), in drugo še le leposlovno ali blagoglasje (euphonia). Nekteri p. Serbljani so se potem preveč ravnali, ali sedaj se ozirajo že bolj tudi na jezično pravoslovje. Najbolje bi bilo — se ve da -—, ko bi strinjalo se oboje, kar se da, v slovanskih jezikih. Sloga, sloga — ta jači'
U. In ravno o tej poje Znojemski v poslednjem ali zadnjem razstavku.
XLIX.
Ljud sedanji ni starina, Bil je, bode le no vina.
T. Stara vera, staro vino, stari prijatli, stari denarji — to je dobro, pravi pregovor. Toda ljud sedanji, poje pesnik, ni več starina tudi glede jezika in slovstva svojega. Bil je in bode le novina.
IJ. Prav je, sej novina — mladina je naša nad a. Narod slovenski živi, jezik slovenski živi, se lika in spreminja, in kako lepo, in kako naglo!
T. Naglo in neprenehoma se verti časovo kolo, in narodi vstajajo na zgodovinskem pozorišču, cveto, precvitajo, zginjajo in nekteri tudi — zginejo. Star je narod slovanski, vendar ni še cvetel. Zgodaj si je osnoval slovstvo, toda ni dospel zlate dobe; prikazala se mu je bila samo zlata jutranja zarja v devetem veku, in kaže se mu spet v devetnajstem?! — Množ-na, silo množna je rodovina slovanska, ali — razklana v toliko rodov, in kolikor rodov, toliko skorej jezikov in slovstev. Kteri silni viharji da so slovansko književnost tako razcepili in razdrobili, o tem sva govorila letos dokaj.
U. Razvaline so velikrat življenja novine. Ali niso tudi Slovani, književno tako razklani, skušali pozneje se zedi-niti ter stvar it i si po zgledu druzih velikih narodov jezik t vseslovanski?
T. So, so — in nikdar tako, kakor v sedanjem veku. Čim bolj se spoznavajo, tim bolj težijo po vzajemnem pismenem jeziku. Slovenci v tej reči niso bili zadnji. L. 1851 je vnovič sprožila to „llirska Matica" v Zagrebu, in vsi slovenski časniki so bili polni spisov v zadevah občnega književnega jezika, in Slovenec je bil, ki je napovedal tudi občno slovanski ali celo vesoljni ali celosvetni alfabet!
U. Kdo je pač v tem Slovencem kos? Morebiti je na-svetoval kdo tudi novoslovenščino za jezik vseslovanski ?
T. Le eden je bil, ki se je prederznil do tega nasveta, pa še le pozneje (cf. Zl. Vek.), iz preljubezni do svoje mile slovenščine, pevši:
Če mar vam vseslovanskega jezika, Le pot naj krajo in glajo nastopite: Novoslovenščino — v latinici — sprejmite!
Sicer so pa eni svetovali češčino zavoljo učenosti, serbščino sbog lepoglasnosti, ruščino radi mogočnosti in veličastnosti; eni so menili, naj se stvari popolnoma nov jezik iz vseh narečij sedanjih, drugi pa so volili starino — slovenščino, ki je bila že pred tisuč leti Slovenom književni jezik (cf. Novice, ljublj. Časnik, Sloven. Bčela L 1851).
U. Krasno, prekrasno bi bilo, ko bi zedinili se Slovani v književnem jeziku staroslovenskem vsaj devetnajsto stoletje, ker se niso mogli skleniti v devetem!
T. Se ve, pa — ljud sedanji slovanski sploh in slovenski posebej ni starina; bil je, slovenski že v 15. veku, in bode le novina, kar nam spričuje vse novo slovstvo. Vendar tedaj dani nasveti niso bili brez vspeha. Slovenci likajo kar je prav svoj jezik z ozirom na star osio-venščino, in zavoljo tesne sorodnosti z njim hitro napred-vajo. Tako delajo i drugi Slovani. Vsak rod mika in vzobrazuje svoj jezik; slovanske slovstva rasejo in se med seboj vedno približujejo, dasi polagoma. Se pa smo si prerazločni, da bi mogli nadjati se skorej književnega zedinjenja.
U. Če tudi v knjigi; v besedi ali v govorjenji si pa vendar nismo tako razločni. Sej precej lahko ume že Slovan Slovana.
1\ Ker so se jeli učiti slovanskih jezikov. In to se mi zdi naj pametniše zdaj, dokler nimamo občnega ali vzajemnega.
5
Vsak rod likaj svoj jezik po gotovih pravilih ustmeno in pismeno, mlada naša nada naj se jih pa uči marljivo, kar se da. —Kakor slovenščina naj vsaka veja naravno se razvija in razrašča, in vidili bote, kako krasna bo stala čez leta in leta lipa slovanske omike. Vsaka družina naj skerbi, da napreduje zmirom v vedah in umetnijah, nabiraje si raznega književnega blaga, in — veselo bode živela velika zadruga slovanska vsa.
U. Lepe sanje! Ali se bodo kdej vresničile, kdo ve? Kako more lepo napredovati in veselo živeti zadruga vsa, dokler posamesne družine niso složne, nikar že edine!
T. Edinost, edinost — kliče torej najin pesnik Slovanom in posebno — Slovencem, ker smo manj množna rodo-vina slovanska.
L.
Manj je množna rodovina, Močna je , če je edina.
T. Slovanov nas je mnogo, premnogo (vid. str. 34); Slovencev nas je malo, premalo. Bilo nas je nekdaj več. Sedaj pa malo štejemo v dvojnem oziru: a) malo nas je vseh *) na število, in b) malo imamo blagajev ali peneznikov, kteri bi šteti hotli in mogli za narodno reč, za domačo stvar, za slovensko knjigo.
U. Toraj nam prerokujejo nekteri „vidici", da Slovenci nimamo nobene prihodnosti, in da se zastonj vpiramo za povz-digo svojega slovstva in za omiko slovenskega naroda. Sam učenec — poznam nekaj tovaršev, mladih učencev, kteri vsi
*) Vseh Slovencev šteje 1) Šafafik (1842): 1,151.000, 2) Majar; 1,187.000, 3) Czornig: 1,183.533, 4) Haeufler (1846): 1,212.056, 5) Kozler: 1,242.000, 6) Klun: 1,274.307, 7) Vošnjak (1867): 1,460.000, 8) Oesterr. Vaterlandskunde (Wien, 1854): 1,700.000. Ktero je pravo? Safarik šteje Slovencev na Štajarskem 378.000; po duhovski štetvi jih je zdaj, pravi Vošnjak, 420.000. Na Kranjskem jih ima Šaf. Slovencev 398.000; po duhovski štetvi pa je bilo 1. 1867 v ljubljanski vladikovini t. j. na Kranjskem stanovnikov vseh: 522.382 (cf. Cat. cler. dioec. Labac.) Koliko je tedaj na Kranjskem Slovencev, koliko Nemcev, nem-škutarjev itd. ?
goreči za slovenščino primejo za pero ter orjejo in orjejo slovansko književno polje, sejejo in sadijo, svesti si bogate žetve; ali — ko na zadnje malo ali celo nič ne žanjejo, — ni žvenka ni cvenka, ni hvale ni slave, — tedaj jim vpade serce, roka omaga in pero gre — pod klop!
T. Res je, Slovenci nimamo tolikanj knjig, ker ni kupcev, nimamo pisateljev, ker ni čitateljev. Vendar — sedaj imamo družbo sv. Mohorja, imamo družbo Matico, ki obe dobro napredovaje ponujate „cvenka in slave", da čversti pisatelji nimajo nobenega izgovora, češ, da svojih spisov ne morejo spečati, ali da se premalo razširjajo med slovenskim svetom.
U. Da bi Slovenci ne bili na lipi slovanski veja jugo-zapadna! Na jugu smo, kjer se topijo, na zapadu, kjer za-in odpadajo Slovenci. Bilo nas je nekdaj več; koliko jih je sedaj pravih rodo- in domoljubov, kteri vselej in povsod pospešujejo narodno reč? In še ti, kolikor jih je pisateljev, so li složni, so mar edini?
T. Da se smili Bogu! Popisoval jih je slovenske strice iz ravno tega vzroka najin Znojemski n. pr. že 1. 1854:
Slovenski stric bi pisal rad, Ne ve, kako da bi naredil; Vse, kar oblik in čerk je zvedil, Slovenski stric bi pisal rad. Med stolov pet pa v sredo sedil, In kmalo skor bi šel v prepad. Slovenski stric bi pisal rad, Ne ve, kako da bi naredil!
Ta triolet, pravi, je mehek pušičar, po šegi romanskih narodov; ali huji je koj tisti, ki ga izpusti v opombi, kjer piše: Po navadi pravijo, da se kdo med dva stola na tla vsede; pa — greški stari bogovi so iineli le en obraz, latinski Jan je imel dva, slovenski bogovi pa so imeli po več obrazov, in — ravno taka je še sedaj s slovensko slovnico in s slovenskim pravopisom. Res, da naša naj večja moč je — v praznem prepiru in razderu!
U. To je „ A d am o v a d e d š i n a", da se kranjski Slovenci od nekdaj radi grizemo zarad oblik, so djali ranjki Slomšek.
T. Res je, pa ravno to kaže, da smo slovenci; da mislimo razumno, da nam ni koj vsaka reč po volji; da hočemo
5*
in zahtevamo, daje slovesnost naša lično, pražnje blago, ki se po tem hvali samo. Kdor že na vnanje tolikanj bistro gleda, kolikanj pazi še le na notranje, na reč samo. To mi je porok, da bode naše slovstvo, če tudi ne veliko in slavno, pa čversto in hvalno. Razun tega so take pravde — na videz neči-merne — v resnici dostikrat prav koristne, dokler ne segajo do živega, do osebnostnega, dokler se pravdarji res ne grizejo"! Koliko reči pojasnijo, poravnajo, zboljšajo, do-veršijo, dogotovijo! Tako so ravnali vsi taki, ki so doseči želeli višo stopnjo v človeški omiki, svesti si, da nobena človeška reč ni popolnoma. In če se tudi pravdarji časih nekoKko po-primejo, vendar — ako se še v prerazvpiti abecedni vojski res niso — olika sedaj nikakor ne dopusti, da bi se jeli na zadnje s kopiti in cepci, ali celo z istim: Hoc scio pro certo, quoties cum stercore certo itd.!
U. Take vnanje vojske nam tedaj niso tolikanj v grajo, če smo le edini v poglavitnih rečeh. V teh pa nam je edinost živa potreba. Edinost slabim stvarem moč daje. Sloga jači, nesloga tlači. Zerno do zerna pogača, — Kamen do kamna palača. Z zedinjenimi močmi se veliko stori. Da — „vse se može, ako se sile bratsko slože", pravi mi brat Hro-vat.
T. Edinosti, sloge je želel Slovanom ranjki Slomšek, naš drugi Metod, in vstanovii je v ta namen (I. 1852) bratovščino ss. Cirila in Metoda, slavnih blagovestnikov slovanskih.
Vremena bodo Krajncam se zjasnile,
Jim milši zvezde, kakor zdej sijale, Jim pesmi bolj sloveče se glasile.
Tako napoveduje pesnik (Preš. str. 134) svojim rojakom. Toda — kdaj se bode to spolnilo? Kedar bode vladala med nami Slovenci v potrebnih rečeh edinost, v dvomljivih prostost, v vseh ljubezen. Tedaj bode močna ro-dovina slovenska, dasi je manj množna, kakor so druge slovanske.
Ker smo pa Slovenci tudi Slovani, ker smo, kakor opominja slavni pesnik „Glasov domorodnih^ (L. Toman 1. 1849), tudi sinovi velike matere Slave, hočemo in moramo tedaj v odmerji lastnega polja, lastne moči Slovenijo snažiti,

lepšati do enakega bleska deržavnih sestric, da vredna, mogočna stopi pred mater svojo veliko, kadar pokliče z nebroj-nimi otroci vse hčerice zale. Svest si, da
Jezikov množtvo kazen Božja ni le, Tud' — žark prelep nebeške je svitlobe —
in dobro vede, da Slovani še v potrebnih, edino potrebnih rečeh nismo edini, naj potočim o pogledu na njihov sedanji pa prihodnji stan k sklepu svojih razgovorov z našim Svitoslavom (Zg. Danica 1. 1865) tri solzice, potočim naj
Tri solze kralja Rastislava.
Svatopolk, mi v rodu stričnik, Kam zabredel si v osodi?
Zdavši strica, ti krivičnik, Zdal svoj narod si nezgodi!
Oh, zastonj so tvoje zmage: Vse razdere ti delitev !
Kal nesloge pa neblage Svete nrave je keršitev!
Duh moj gleda v pozne čase: Še pregreha se mašuje!
Nove greh rodi modrase:
• Boj se v duhu ponavljuje!
Brat na bratu cepi dlako, Brez ljubezni rane seka, .Brusi meč za reso vsako — Vse od veka pa do veka!
Ko da dosti ni pošasti, V bogočastji se spertijo:
Slave sini s hude strasti Svojo mater zapustijo!
Kje edinost je, otroci? —
Svatopolk zato li proti Vam je zročil v oporoci,
Da se švigate v grenkoti?! Teci, teci bistra Sava,
Naj neso solze valovi, Ki jih joka mati Slava
Nad prešernimi sinovi. — Ena zvezda le se znani
'z davnotemnega mi groba: »Ko vsi v veri bote zbrani, Vam zacvete boljši doba«. Popustite vse prepire
Vsi med sabo se ljubite; Vsi v zavetje prave vere, Vsi k resnici pritecite! Tolažilo to naj veče,
To je pravi vir ljubezni, To je solnce vaše sreče, Konec vaše to bolezni.
i A\ Z i IL E I.
Razgovor.	Stran
I. Jezik — jeziki, Babel — Salem...........j
II. Jezikov 3 redi, indoevropskega 8 razredov ....._ .	g
III.	Sanskrit; razred slovanski — lipa ali zadruga......3
IV.	Narod — jezik slovanski, rodovi — narečja.......4
V.	Jezikov ali narečij slovanskih od 1 do 14 .......5
VI.	Slovanske govore razredil Bohorič, Majar........7
VII. Dobrovsky po znakih v dve versti..........8
VIII. Safarik na dve mluvy, sedem reči..........9
IX.	Miklošič po staroslovenščini 10 jezikov ........10
X.	O zadnjih 3 razstavah; jeziki — ne narečja.......11
XI.	Pervi književni jezik slovanski ...........13
XII. O pravem imenu njegovem.............13
XIII.	0 njegovi razmeri proti sedanjim slovanskim.......15
XIV.	Stara in nova slovenščina — pesem..........15
XV.	Slovenom perva domovina; v Evropo kdaj........17
XVI. Slovenci v sedanjo domovino kdaj, kod, doklej......17
XVII.	Malikovavstvo ali basnoslovstvo slovansko........19
XVIII.	Kdaj in kako so se pokristjanili Slovenci........21
XIX. S kerščanstvom pervo slovstvo — kako.........23
XX. Boj med poganstvom in kerščanstvom na zahodu .....23
XXI. Slovensko sv. pismo — sreča za narod in jezičnike ....	24
XXII.	Slovani stari, slavni v devetem stoletji.........26
XXIII.	Deržavnih viharjev sile; Moravska pade ........27
XXIV.	Madjari pa Nemci; slovanske deržave, zlasti slovenska ...	28
XXV.	Cerkvenih viharjev sile za Cirila in Metoda.......30
XXVI.	Razkolnija gerška pa slovanska — liturgija.......32
XXVII. Med Slovani Turki, Judje, Hus, Luter.........33
XXVIII. Književnih viharjev sile, jezik se spreminja.......34
Stran.
XXIX. Slovani zaostali v omiki — zakaj ..........35
XXX. Osoda staroslovenščini med slovanskimi rodovi......36
XXXI. Po knjigi, učenjaki — pervaki, stsl. spominki ......37
XXXII.	Troje pismo slovensko; glagolica — ime........39
XXXIII.	Glagolica — bukvica, Kyrilliea, Carha — Strahota.....40
XXXIV.	Slovenski pisavi, počctniki po sporočilu.........41
XXXV.	Sv. Ciril in sv. Klemen — početnika sloven. pisav.....42
XXXVI.	Ktera stareja po letnicah; pravda med glag. in cir......43
XXXVII.	Cirilica gerška, staroslovenski pa gerški jezik......45
XXXVIII. Staremu deblu mladi cepovi, novi glasovi, uime......46
XXXIX. Spiski karantanski — brizinski, kdaj pisani.......48
XL. Kdo sostavil, nekaj o Abrahamu brizinskem . . . . . . .	49
XLI. Po starosti, československe oblike, beseda........50
XLII. Kako so pisani, kaj imajo v sebi, njih pomemba......51
XLIII. Kteri popisovali ali njih slovstvena osoda........53
XLIV. Kako se še veže stara pa nova slovenščina.......54
XLV. Kdaj se jela pisati novoslovenščina, ali tudi v glagolici ...	55
XLVI. Kako naj se lika novoslovenščina, o tujih besedah.....59
XLVII. Iz narodovega govora, slovenski pa slovanski.......61
XLVIII. Po knjigi, na novo, po lastnih pravilih, pravoslovje, Iepoglasje .	62
XLIX. Slovani v 19. veku po knjigi in besedi; jezik vseslovanski . .	64
h. Slovenci pa Slovani — oj da složni v potrebnih rečeh ...	66 Tri solze kralja Rastislava.