(jiospodarske stvari. Trsuzitanstvo.(Dalje.) Vse obrtnije, umetnije in znanosti so se le počasuo in teško na sndnjno menj ali bolj popolno stopnjo povzdiguole, ravno tako je tudi trto- in vinoreja še le komaj ]>o tisoč iu tisoč letih na sadanjo, sicer še vedno neponolno stopnjo dospela. Kakor so si že Nojetovt otroci in vnuki po bogatib azijatskib doliuah grozdje nabirali in ga v listju, v kožab, v votlih deblih in teranih razpokanih pečinali pred solncem samo za živež si hraDJevali, tako še candanašnji Tartari, Beduini celo leto ali presno ali subo grozdje kakor vsakdanjo brano vživajo iu le po naklučbi so mogli prebivalci vročega podnebja v starodavuib časib, če ne Nojc sam, mošt in vino iznajti, ker so si grozdje za bladivno pitje mečkali, in tako je niorda sok, ker že v nekterib dueh vre, mošt ali vino postal, in ee se potcra prav ne brani, sc skisa in pogubi. Dolgo so grozdje sarno tlačili in mečkali in mošt v usnjatih vrečab, nepodobnib štorib, kamnib. in prstenih vrčih shranjevali, pred kakor so stiskavnice (preše) s zagojzdami ali vreteni in pučele ali sode iznašli. Malo znano je sicer, kako posodbo so sicer sturi Gali narejali; tudi stekla niso zavolj prečislane cene dolgo rabili, čeravno je že, kakor Plinij piše, bilo pred Mozesom 700 let po občneni potopu od Feničanov pri kurilu na morskein robu iznajdeno, še le komaj v štrtem stoletju so se šipena oknih rabile, steklenice (flaše), pa so 070 1. ua Francosko prišle. Naše, skoraj pozabljene inajolke, so pa 13. stoletija začeli na Laškem delati in malati. Najlepše pisane so 16. stoletija bile, potem pa so se opuščale in celo pogubile. Hvala našemu g. dru. Prelogu, ki je v spomin čitavnice v Mariboru 1863 spet nektere nove prav lične na dan spravil. Kleti spadajo tudi v starodavni vek.Natorne jame, kamnate s lesovijem obvarovane votline, vzemljo skopane luknje so posebno v nevarnih časih preganjanja služile za hrambo žila, vina, sadja in druge robotije, dokler so začeli umetno kleti zidati, ktere se zdaj velikanske s čudno velikimi sodi nahajajo. Tako je nekdi na Moravskem največi pučel v Avstriji, in na Kraljevem bregu (Konigstem) na Saksonskem je sod, kterega so 3 leta do (1725) iz 157 dog, 54 podnov de- lali. Eu poden irna 77, en obroč 7 stotov (centov), drži pa blizo 3700 veder. Morebiti ga ni več, drugač bi ga bili lani Prusi že pili. Vino piti je že od nekdaj al zelo hvaljeno, al zelo grajano bilo. Brovnijazi so vinopitje posebno ljubili, ker so telo dražiti za zdravilo imeli, med tem, ko je Šekšpir izkliknol: „0 ti nevidljiva vinska moč, če še nimaš imena, da te spoznanio, bodi — budič. — Po zakonu Solonovem je vsak sodnik (drugi stauovi menj), bil z smertjo kaznovan, če se je enkrat opijanil. Žalibože, da jc dan danes mnogo sodnikov, kteri radi vino pijo, in še brcz kazni ne priznajo, da je vino slovensko. — Po zakonu Likurgovem je bil pijaneciz dežele spoden. Stari Mavri in Kartagi vina niso pili, rimskim ženam pa je celo prepovedauo I>iio vino piti. Egejat in Mecen sta svoje žene brez kazni zavolj vinopitja ubila, in Katon, našemu mnenju celo naproti, priporoča žene samo zavolj tega poljubovati, da sc izve, ali so vino pile. Resnicaje sicer : da pijanost možkega onečasti. ali žensko naredi ongavne in gnjusne —! Največ krega in prepira naredi v zakonu, če je mož, še več pa, če je žena rada pijana! Naj bo zadosti, to ve.mo, da je trta že od starodavnib časov zavolj zobanja in zavolj vina imenitna. Tndi ni tako koristne rastline, kakor trta. Čeravno iz vroče Azije doma, vender obstane še v mrzlem poduebju, prenese 10 stopiuj po Romiru, in čc prav zmrzue, še spet požene. llaste in je plodna v mastui kakor rodi, niokri kakor suhi zemlji, na suhi goli pečini ali v muži, in še 100 let stara postane. Se ve, da prinierua je njoj le dobra, topla zemlja, le tamo prinaša grozdje sladko, prijetno zdravemn, razveselivuo bogatinu kakor siroruaku, bolneniu krepčalu, uunrajočemii zaduji povživek. Največo polivalo najdenio s kratkinii besedami v Sirah. pogl..3>., 31.: ,,Kaj je življenjo, kder ni viua?" (i)alje prihodnjič.) Ptiči naši dobrotniki. Naši ljubi nedolžni tički, naj so že preselivni ali drugi bolj doniači, so najboljši branivci naših sadovnikov, našega polja in naših gozdov, zato je nesrečna misel tote naše dobrotuike zatirati. Pa glejte! kaj se godi? — Po celi dolgi zavili cesti, od sv. Trojice v slov. Goricah blizo do Maribora ni zapaziti ptičelovcev, tistib bedastih fantalinov s kletkarai, kteri uboge seuice (_Maisen) lovijo in terpinčijo. Kakor bitro pa mimo cestuinske hiše prideš, jib vidiš na vsaki strani pri nekterih hišah pred Graškim prcdmestjeni. Žalostno da tamošni Iastniki vincarskih biš in bajt, kakor tudi prijazni usmiljeni nemškoinikani Mariborčani to dopustijo. To je trinoštvo nied mladino, še lovci niniajo pravice ptičev streljati razun^prave pernate divjačiue zavolj mesa. Ce bi ne bilo mrčesojednih ptičev, — bi neimeli dolgo listka na drevju, sadja na vejah, bilko na polju, še človek bi ne ruogel obstati. Tako postavini zaleže beliu (Baunnveisling) na drevjudo 100 jajc, vrtavec do 1000, mravlja do SiiOO, drevae uši in rnušice še veliko več. Sova lovi miši, ali kmer ni tedaj bedast, ee jo na gumnina vrata razpinja? Jakopic.