Kajetan Gantar 
Filozofska fakulteta 
Ljubljana 
VPRAŠANJA KLASIČNE IN TRADICIONALNE IZGOVARJA VE 
LATINŠČINE' 
Precej vznemirjenja in vroče krvi je v zadnjih desetletjih povzročila zahteva po 
uvedbi klasične izgovarjave latinščine, t.j. zahteva, naj se latinščina izgovarja tako, 
kot so jo izgovarjali Rimljani v najvišjem vzponu svoje politične moči in kulturnega 
razvoja, v obdobju tako imenovane zlate in srebrne latinščine. Ker je zadeva precej 
aktualna in še zmerom vzburja duhove, je treba o njej spregovoriti nekoliko izčrpneje. 
Zahteva je z jezikovnega stališča povsem upravičena, razumljiva in logična: 
latinščina, kakršne se učimo v naših šolah, ja latinščina iz tako imenovanega zlatega in 
srebrnega obdobja, t.j. iz obdobja ok. 100 pr. Kr. do 100 po Kr. To je latinščina 
Cezarjeve in Ciceronove proze, latinščina avgustejske poezije. Latinski besedni 
zaklad, ki se ga učimo, je besedišče tega obdobja, zato se npr. učimo, da je konj = 
equus (in ne caballus, kot v poznejši latinščini in kot je nato prevladalo v modemih 
romanskih jezikih). Oblikoslovje, ki se ga učimo, je oblikoslovje tega obdobja, s 
šestimi skloni in petimi sklanjatvami itd. Sintaksa, ki se je učimo, je sintaksa klasično 
izklesanih ciceronskih period, z železno logiko pravil o sosledici časov, o 
gerundivnem skladu, o absolutnem ablativu, akuzativu z infinitivom in drugimi 
zahtevnimi stavčnimi konstrukcijami. Ker temelji torej celotna zgradba našega 
poučevanja latinščine na jezikovni strukturi tega obdobja, je povsem naravno, da se 
morajo v to vključiti tudi pravila fonetike, pravorečja in izgovarjave. V nasprotnem 
primeru bi zašli v groteskno situacijo, podobno kot če bi se npr. kak tujec učil 
sodobne slovenščine in pri tem povsem sodobne stavke z današnjim besediščem in z 
upoštevanjem danes veljavnih slovničnih pravil izgovarjal po načelih, kakršna so 
veljala v Trubarjevem in Dalmatinovem obdobju. 
1 Članek, ki je tukaj na željo uredništva objavljen v prvi številki novega glasila, je povzet po zadnjem 
poglavju iz vrste razmišljanj, ki so pod naslovom Nekaj misli o pisavi antičnih imen in strokovnih 
izrazov izhajala v dveh nadaljevanjih v Arheološkem vestniku 25(1976), 539-549 in 30(1979), 548-
558. 
Besedilo je ponatisnjeno brez vsebinskih sprememb in dopolnil, vanj so vnešeni le najnujnejši 
jezikovni in formalni popravki. Pisec članka se seveda prav dobro zaveda, da je medtem izšlo več 
pomembnih študij o avtentični izgovarjavi klasične latinščine, ki so naše znanje o teh vprašanjih 
obogatile z dodatnimi argumenti in osvetlile probleme z novih zornih kotov. Pomembno vlogo je v 
prizadevanjih za uveljavitev avtentične izgovarjave odigrala zlasti revija Vox Latina, ki je o teh 
vprašanjih objavila vrsto tehtnih prispevkov. 
Poleg čedalje obsežnejše znanstvene literature se medtem pojavljajo tudi fonokasete, ki 
skušajo - opirajoč se na izsledke sodobnih lingvističnih, zlasti fonetičnih raziskav - rekonstruirati in 
ponazoriti avtentično obliko latinske klasične izgovarjave (in hkrati opozoriti na absurdne situacije, do 
katerih vodi vztrajanje pri raznih tradicionalnih, nacionalnih izgovarjavah latinščine). Takšna je npr. 
fonokaseta, katere avtor je M. Mangold, profesor fonetike na univerzi v SaarbrOckenu (De pronuntiatu 
Latina, 1986). 
4 Knp1a.. 1999, 111-2 -Znanstveni in strok<JVni članki 
Kakor vsak jezik, tako se je seveda tudi latinščina v dolgih stoletjih svojega 
obstoja razvijala, razvijala se je tudi njena fonetika in izgovarjava. Nekateri 
pomembni premiki v primerjavi z izgovarjavo ciceronske latinščine so nastopili že v 
drugem stoletju po Kristusu, najpomembnejša in najočitnejša sprememba v 
izgovarjavi, mehčanje črke c ( =k) pred svetlimi vokali ( e, i, y, ae, oe ) pa se je 
izvršila šele ob zatonu antike. Toda proces spreminjanja latinske izgovarjave se je 
nadaljeval še dolgo potem, ko latinščina ni bila več pogovorni jezik ljudskih množic, 
ampak samo še občevalno sredstvo elite evropskih izobražencev. Ti so izgovarjavo 
latinskih črk prilagajali izgovarjavi svojega materinskega jezika. Tako so npr. besedo 
Caesar, ki se je v avgustejskem obdobju izgovajala kot Kajsar, Italijani izgovarjali 
kot Čezar, Francozi kot Sezar, Nemci kot Cezar, Angleži kot Sizr; glagolsko obliko 
cecini, katere avtentična izgovarjava je kekini, so Italijani spremenili v čečini, 
Francozi v sesini, Nemci v cecini, itd. Tako je namesto ene latinščine, ki naj bi 
narode povezovala in jim bila most k boljšemu medsebojnemu razumevanju, nastala 
vrsta nacionalnih latinščin: "francoska", "italijanska", "nemška'', "angleška", 
"španska" latinščina in podobno. Pri nas se je - pač pod vplivom avstro-ogrske 
tradicije - zakoreninila predvsem nemška varianta latinske izgovarjave, ponekod v 
primorskih mestih se je uveljavila tudi njena italijanska inačica. 
Ugledni latinisti vseh narodov so si že dolgo prizadevali, da bi naredili konec 
anarhiji na področju latinske izgovarjave in da bi vrnili latinščini njeno prvotno, 
avtentično zvočno podobo, kakršno je imela v najlepših letih svojega razcveta. 
Radikalen prelom in vrnitev k prvotni izgovarjavi je predlagal že znameniti humanist 
. Erazem v svojem "Dialogu o pravilni izgovarjavi latinščine in grščine" ( Dialogus de 
recta /afini graecique sermonis pronuntiatione, 1528 ). V tem spisu je nastopil tako 
proti itacistični izgovarjavi grščine, ki se je tedaj razširila po Evropi zlasti pod 
vplivom grških izobražencev, ki so pred Turki emigrirali iz Bizanca, kakor tudi proti 
izgovarjavi latinščine, kakršna je bila razširjena v cerkvi in po evropskih šolah in 
univerzah. Glede klasične grščine je bila zadeva sorazmerno z lahkoto rešena in 
poenotena, čeprav so se posamezni privrženci itacistične izgovarjave2 trdovratno 
upirali še do 19. stoletja.3 
Z latinščino je bila zadeva težavnejša, nad zakoreninjeno latinsko izgovarjavo 
je ležala peza stoletij, moč tradicije, avtoriteta vplivnih cerkvenih krogov, vraščenost 
latinskih tujk v modeme jezike, vsakdanji strokovni jezik zdravnikov in farmacevtov 
itd. itd. Le redki posamezmiki so sledili Erazmu in si prizadevali za avtentično 
izgovarjavo latinskih imen. Eden izmed teh je bil npr. nemški učeni filolog A. J. 
Penzel ( 1749-1819 ), ki je znan tudi iz naše kulturne zgodovine, saj je nekaj časa 
2 Poglavitna značilnost te izgovarjave je, da se vrsta dolgih vokalov in diftongov (ai, ei, oi, h, V) 
izgovarja kot!, npr. Athini nam. Athenai. - Pri nas je o tem pisal V.P„ O izreki grškega jezika (Mentor 
1, 1908/9, 277-279 ). 
3 Vnet privrženec itacistične (ali tudi Reuschlinske) izgovarjave grščine je bil npr. Hermann Neidlinger, 
profesor gimnazije v Melku, proti kateremu je polemiziral Jernej Kopitar v obsežnem spisu Uber alt-
und neugriechisch ( JahrbUcher der Literatur 6, 1918, 123-153 ), ponatisnjeno pri R. Nahtigalu, Jerneja 
Kopitarja Spisi II, 1, Ljubljana 1944, 106-137). 
Kajetan Gantar: Vprašanja klasične in tradicionalne izgovarjave.„ 5 
služboval v naših krajih in zahajal v Zoisov krog.4 Penzel je dosledno pisal Julius 
Kaisar, Kikeron, Lukius Domitius, ipd. 5 
V dvajsetem stoletju so postale zahteve po vrnitvi k avtentični klasični 
izgovarjavi čedalje glasnejše in odločnejše. Toda čim glasnejše so postajale te 
zahteve, tem silovitejši so bili tudi odpori privržencev tradicije. Tako je npr. francoski 
prosvetni minister leta 1923 zavrnil predloge za uvedbo avtentične latinske 
izgovarjave s kategorično izjavo: "11 faut prononcer le latin a fram;aise, non 
autrement." Skoraj istočasno je bilo v Parizu ustanovljeno posebno Društvo prijateljev 
francoske izgovarjave latinščine (Societe des amis de la prononciation fran~aise du 
/atin).6 
Toda ideja o avtentični klasični izgovarjavi je kljub tem odporom nezadržno 
prodirala in še posebno po drugi svetovni vojni so jo sprejeli domala vsi pomembnejši 
latinistični centri. Mednarodni kongresi so sprejeli celo uradne resolucije, v katerih so 
zahtevali dokončen prelom z zgrešeno tradicijo.7 Zlasti univerze so se skoraj v celoti 
vrnile k prvotni izgovarjavi, medtem ko je na gimnazijah in v cerkvenih šolah 
marsikje še močno zakoreninjena tradicionalna izgovarjava. 
Tudi pri nas nismo zaostajali za tem razvojem. Že Stanislav Škrabec je leta 
1904 razpravljal o raznih vidikih izgovarjave latinščine - seveda za ponazoritev 
podobnih dilem ob izgovarjavi slovenščine. Svoja razpravljanja je sklenil z besedami: 
"Najpametniše bi bilo v resnici, da bi obveljala stara izreka Ciceronovega in še 
Hijeronimovega časa in to ne le glede navedenih soglasnikov, temveč tudi glede 
samoglasnikov in njih kvantitete; saj bo mladina v latinskih šolah šele potem lepoto 
Horacijevih in Vergilijevih verzov mogla prav čutiti in vživati. Taki v vsakem oziru 
popolni izreki na ljubo bi mogli pač vsi razni kulturni narodi brez obžalovanja ali 
zavidanja popustiti svoj dosedanji način, in ker gre tu le za mrtev jezik in so prizadeti 
le možje učeno izobraženi, ki ga potrebujejo tudi skoraj samo v višje namene, bi se 
moralo pač brez posebne težave dognati zedinjenje."8 
V času med obema vojnama je uvedbo klasične izgovarjave predlagal Albin 
Vilhar, po rodu Slovenec, sicer vse življenje profesor na srbskih gimnazijah in 
prevajalec antičnih del v srbščino.9 Že leta 1934 je objavil članek z·bogato znanstveno 
argumentacijo, v katerem se je odločno zavzel za uvedbo klasične izgovarjave, 
medtem ko je tradicionalno izgovarjavo označil kot "papirni" izgovor. 10 Za takšno 
4 Prim. Fr. Kidrič, Slovenski biografski leksikon II ( 1933-1952 ), 300-303. 
5 Prim. Penzlov prevod Tifus Dio Kassius Kokkejanus, Jahrbiicher Romischer Geschichte (Leipzig 
1786-1818 ). Prim. NUK pod signaturo P 532. 
6 Prim. J. Marouzeau, Introduction au /atin ( Paris 19542), 14-26, zlasti 25-26. 
7 Zlasti odločne resolucije in priporočila v tem pogledu so sprejeli tako imenovani Mednarodni 
kongresi za živo latinščino ( Omnium gentium ac nationum conventus Latinis /itteris linguaeque 
fovendis ), katerih prvi je bil v Avignonu 1956, naslednji pa v Rimu 1966, v Bukarešti 1970, na Malti 
1973, v Dakarju 1977. 
8 St. Škrabec, Cvetje z vrtov sv. Frančiška 21 ( 1904), 2. 
9 Izčrpen nekrolog o tem zaslužnem prevajalcu in odličnem profesorju (1902-1975) je objavila Darinka 
Nevenic-Grabovac v časopisu Mostovi (Beograd 1975), 285-290. 
10 A. Vilhar, O izgovoru latinskog jezika (Glasnik jugoslovanskog profesorskog društva 15, 1934/35, 
123-129). Zanimivo pa je, da Vilhar sam pozneje kot avtor latinskih učbenikov tega načela ni praktično 
uveljavil; tako je npr. zapisal v svoji Latinski čitanki za V.razred realnih gimnazija (Beograd 19383), 
185: "c su Rimljani izgovarali uvek kao k, a sada c izgovaramo kao k samo ispred a, o, u; inače kao c." 
6 K11p\.cx. 1999. 111-2 -Znanstveni in strokovni članki 
izgovarjavo se je dosledno zavzemal tudi Anton Sovre. 11 Tehten in solidno 
argumentiran prispevek o tem vprašanju je nadalje objavil vodilni zagrebški latinist 
Veljko Gortan. 12 Zanimiva in prepričljiva je tudi argumentacija, ki jo o tem vprašanju 
podajata Milan Budimir in Miron Flašar na uvodnih Straneh svojega Pregleda rimske 
književnosti in kjer zlasti upoštevata specifične pogoje Balkanskega polotoka. 13 
Nekoliko bolj zadržana je v tem pogledu Ana Šašel v svojem - sicer po zelo 
modemih metodičnih načelih zasnovanem - učbeniku latinščine, ki najprej navaja 
pravila tradicionalne izgovarjave, nato pa dodaja kratko opombo: "V zadnjem času se 
tudi pri nas uvaja izgovarjava, ki se je po svetu večinoma že povsod uveljavila, da 
namreč črko c vedno izgovarjamo kot k, t in s vedno tako kot pišemo„.". 14 Še bolj 
zadržan je Silvo Kopriva, avtor obsežne in izčrpne latinske slovnice, saj navaja 
vseskozi vzporedno klasično in poklasično izgovarjavo in le v drobni opombi pod črto 
omenja, da "zavoljo enotnosti in zaradi različne izgovarjave pod vplivom modemih 
jezikov priporočajo (sic!) klasično izgovarjavo". 15 
* 
Ker je poglavitni predstavnik klasične latinščine rimski državnik, mislec in 
govornik Cicero in ker je v njegovem imenu kar dvakrat navzoč soglasnik c/k, ki je 
osrednje jabolko spora, se ta izgovarjava označuje tudi kot izgovarjava "kikero": tako 
je namreč znameniti govornik sam izgovarjal svoje ime. Njej nasprotni tip 
tradicionalne izgovarjave pa se označuje kot izgovarjava "cicero". 
Vprašanje je, kdaj se je začel c, ki so ga prvotno v vseh položajih izgovarjali 
kot k, pred svetlimi samoglasniki mehčati v c. Hieronim (ok. 347-420) je verjetno 
črko c še povsod izgovarjal kot k, saj dru~ače ne bi bil zapisal, daje K poleg C v 
latinščini odvečna črka (littera superjlua).1 Toda v grški transkripciji latinskih imen 
na egipčanskih papirusih srečamo že v četrtem stoletju znamenja, da se je začel C pred 
svetlimi samoglasniki mehčati, tj. izgovarjati kot kj ali celo kot č; tako je npr. latinski 
samostalnik lancearius na nekem papirusu iz tega obdobja transkribiran kot 
A.cxyx1apo<;. 17 Seveda se ta glasovni premik ni izvršil na vsem ogromnem ozemlju 
11 Ta težnja je razvidna že iz njegovega učbenika elementarne latinščine, kjer piše med drugim: "c so 
izgovarjali Rimci kakor k: carus=karus, cista=kista."ln šele na drugem mestu dodaja: "Ponekod (sic!) 
se uči sedaj na poznolatinski način pred e, i, y, ae, oe izgovarjava c = slovenski c. Tudi izgovarjava ti 
pred vokalom ci je poznolatinska (A. Sovre-E. Tomec. Latinska vadnica in slovnica za prvi razred 
klasičnih in peti razred realnih gimnazij, Ljubljana 1935, 76). Tudi pri svojih akademskih predavanjih 
je Sovre latinske citate vedno navajal v skladu z načeli klasične izgovarjave. 
12 V. Gortan, Tradicionalni i klasični izgovor /atinskag jezika (Živa antika 2, 1952, 98-102). -
Zanimivo je, da tudi pri V. Gortanu - podobno kot pri A. Vilharju - lahko ugotovimo razkorak med 
proklamiranimi načeli in uveljavljeno šolsko prakso. V latinski vadnici Elementa /atina (Zagreb 1961 \ 
katere soavtor je tudi V. Gortan, beremo namreč tole normativno navodilo: "c prede-glasom i predi-
glasom izgovaraj kao naše c, inače uvijek kao k" (str. 91 ). V nadaljevanju pa sledi zgolj historična 
ugotovitev: "Navedeni izgovor ne podudara se potpuno s izgovorom Rimljana u klasično, tj. u 
Ciceronovo i Augustovo doba. Oni su izgovarali: a) u diftonzima ae, oe oba glasa; b) c it uvijek kao ki 
t; c) s uvijek kao s„." (str. 92). 
13 M. Budimir - M.Flašar, Pregled rimske književnosti (Beograd 1963), 1-4. 
14 A. Šaše!. Fundamenta Latina 1 (Ljubljana 1972),7. 
15 S. Kopriva, Latinska slovnica (Ljubljana 1976), 13, op.4. 
16 Hieronim, Nom. Hebr. p.22, 28 
17 Prim. J. Kramer, Živa aritik<! 26, 1976, 116. 
Kajetan Gantar: Vprašanja klasične in tradicionalne izgovarjave„. 7 
rimskega imperija istočasno. Stari Germani so prevzeli številne latinske besede še v 
. prvotni obliki, tako npr. besedo Caesar, iz katere je nastal nemški Kaiser, ali besedo 
cellarium, iz katere izvira današnja nemška beseda Keller (klet). Toda nemški menihi 
so pozneje isto besedo prevzeli tudi v palatalizirani obliki; na kar kaže današnja 
nemška beseda za meniško celico Zelle. Slovani so ob svojem prihodu besedo Caesar 
prevzeli že v palatalizirani obliki, zato naša današnja beseda cesar. Toda po drugi 
strani lahko sklepamo, da je prvi val Slovanov našel na današnjem ozemlju ponekod 
še izgovarjavo prvotnega k, na kar kaže npr. današnje ime mesta Sisak, ki je lahko 
nastalo le iz oblike Siskia. Verjetno je prav ob času, ko so Slovani prodirali na 
Balkanski polotok, tu potekal proces palatalizacije, zato se npr. mesto · Muciani 
castellum (v bližini današnjega Niša) pri Prokopiju že transkribira kot 
Moutzianiktistellon (Mom~tavtx:dcr'teA.A.ov), medtem ko se npr. nekatera druga mesta v 
isti pokrajini in pri istem pisatelju transkribirajo še s k (Koj3eyx:tA.ei;, Mapx:eA.A.tava, 
MtpKtnE'tpa.). 18 
Vendar pa črka c/k ni edini razloček med obema tipoma izgovarjave. Druge 
pomembne razlike so: 
- izgovarjava diftongov ae in oe, ki sta pozneje prešla ve; ta premik se je prej 
izvršil v ljudskem jeziku, pozneje v mestnem jeziku izobražencev, ki so dlje vztrajali 
pri prvotni izgovarjavi; 1.., 
- črka s se je prvotno v vseh položajih izgovarjala kot s, pozneje je med 
samoglanikoma in v skupini -ns- prešla v z; 
- skupina - ti - se je v klasičnem obdobju v vseh položajih izgovarjala kot ti, 
šele v 2. stoletju po Kr. se je pred vol;rnli omehčala v -ci-. 19 
Posebno poglavje je izgovarjava črke h, kjer so se mnenja razhajala že v 
klasičnem obdobju. V podeželskem jeziku (sermo rusticus) je ta glas že zgodaj izginil, 
medtem ko so ga v kultiviranem mestnem jeziku (sermo urbanus) zlasti izobraženci 
umetno vzdrževali pri življenju in ga uvajali celo tja, kjer ni imel kaj iskati ( tako 
imenovani hiperkorektizmi ).O tem pričajo razne besedne igre in namigovanja, ki jih 
srečamo pri pesniku Katulu.20 S tem si lahko tudi pojasnimo številna oklevanja med 
dvema inačicama, zlasti pri besedah iz kmečkega okolja npr. anser - hanser (gos), 
olus - holus (zelje), edera - hedera (bršljan), arena - harena (pesek), erus - herus 
(gospodar). Primere različnih pisav srečujemo tudi na napisih, npr. ORATIA (CIL I2 
1124) namesto HORATIA. Prav tako srečujemo na napisih zgovorne primere raznih 
hiperkorektizmov, npr. nedoločnik HIRE (CIL IV 1227) namesto pravilnega IRE. 
Verjetno je bila črka H v latinščini že dolgo samo nekak pridih, zato se npr. Avguštin 
v svojih Izpovedih norčuje iz tistih izobražencev, ki jim je veliko do tega, da pravilno 
18 Prokopij, Aed. 4, 4, 3. - Sploh bi celoten katalog imen v tem poglavju, ki obsega skoraj 400 
krajevnih imen, zaslužil podrobno fonetično obravnavo, zlasti imena kot T~l.µei;, ' EOE't~tW, 
Bn~tµal.ai;, Bp<i't~tcrm, T~Ep't~evouvmi;. 
19 Prvi otipljivi dokaz za ta glasovni premik srečamo na nekem napisu iz leta 140 po Kr„ kjer je 
zapisano ime CRESCENTSIANUS (CIL XIV, 264). 
0 
20 Prim. Katul 84, 1-2: Chommoda dicebat, si quando commoda vellet / dicere, et insidias Arrius 
hinsidias ... O tem pojavu poročata tudi Cicero (Orator 160) in K vintilijan ( 1, 5, 20). 
8 K11ptcx., 1999, I/1-2 - Znanstveni in strokovni članki 
izgovarjajo homines namesto omines (ljudje), pri tem pa jim niti malo ni mar ljubezni 
do homines. 21 
Izgovarjava tako imenovanih aspiriranih soglasnikov (eh, th, ph, rh), ki jih 
srečujemo samo v tujkah in izposojenkah iz grščine, se je razlikovala od izgovarjave, 
kakršne smo navajeni danes v šolah: ph se je v resnici izgovarjal kot p s pridihom, ne 
pa kot naš f Šele od 4. stoletja dalje sta se oba glasova zlila v eno, o čemer pričajo 
številne zamenjave med ph in f na napisih. 
In naposled je tu še vprašanje glasov U in V. Klasična latinščina med njima ni 
delala razlike in je zanju poznala samo eno črko. Razločevanje med obema črkama je 
uvedel šele francoski humanist Petrus Ramus (Pierre de La Ramee 1515-1572), zato 
se obe črki večkrat označujeta kot "rarnisti". V soglasniških položajih je bila 
izgovarjava črke V bližja našemu dvoustničnemu u kot pa našemu soglasniku v. Zato 
npr. grški avtorji transkribirajo latinsko ime VALERIUS z začetnim soglasnikom 
(torej O'l>cx.A.eptoi;;). Tako nam postane tudi razumljiva poanta besedne igre, ki jo 
omenja Cicero (De div. 2, 84): Neki branjevec iz Kavna (Caunus) je v pristanišču v 
Brundiziju kričal, da prodaja smokve iz Kavna (Cauneas). To kričanje je po naključju 
slišal vojskovodja Kras in si ga razlagal kot ominozno znamenje v smislu besed 
Cav(e) ne eas (= "Nikar ne hodi!"). Takšna besedna igra je bila mogoča samo, če 
upoštevamo tesno medsebojno povezovanje besed in pa okoliščino, da se je skupina -
av- v besedi Cave v resnici izgovarjala kot diftong -au-. 
* 
Ob problemu, ki smo ga tu načeli, se zastavlja se vrsta drugih vprašanj, kot 
npr.: Ali sploh imamo zanesljive dokaze za klasično latinsko izgovarjavo? Ali je 
smiselno in potrebno s takšno vehementnostjo uvajati klasično izgovarjavo? Kakšna 
je sploh neposredna korist od tega? Ali ne bi bilo bolje, pustiti stvari tako, kot so, po 
znanem načelu: Quieta non movere? Ali ni celo res, da s tem povzročamo le še večjo 
škodo, ko v pouk latinščine, ki se mora že tako otepati z raznovrstnimi težavami in 
nasprotovanji, vnašamo nepotreben nemir, negotovost in razdvojenost glede 
izgovarjave? In če že dosledno uvajamo klasično izgovarjavo, kako tedaj brati 
poznolatinske, kako krščanske, kako srednjeveške tekste, ki se že ob svojem nastanku 
niso klasično izgovarjali? In navsezadnje: kakšna načela sledijo iz vsega navedenega 
za pisavo tujk, strokovnih izrazov in antičnih imen v slovenščini? 
V nadaljevanju bomo skušali po vrsti poiskati odgovor na vsako od 
zastavljenih vprašanj. 
Dejanskega stanja izgovarjave posameznih latinskih glasov v klasičnem 
obdobju seveda ne moremo ugotoviti s takšno natančnostjo kot v fonetikah sodobnih 
jezikov. Vendar je historična gramatika nanizala dovolj prepričljivih argumentov, s 
21 Prim. Avguštin, Conf. 1, 18; 29: ... cum homo eloquentiaefamam quaeritans ante hominem iudicem 
circumstante hominum multitudine inimicum suum odio inmanissimo insectans vigilantissime cavet, ne 
per /inguae errorem dicat: inter omines, et ne per mentis furorem hominem auferat ex hominibus non 
cavet. 
Kajetan Gantar: Vpra§anja klasične in tradicionalne izgovarjave. .. 9 
katerimi lahko vsaj v glavnih obrisih začrtamo značilnosti latinske izgovarjave.22 
Med takšne argumente lahko štejemo: 
- neposredna pričevanja antičnih slovničarjev in drugih piscev (Priscijan, 
Terencijan, Marij Viktorin, Velij Longus, Avlus Gelij, Kvintilijan, Svetonij); 
- transkripcija latinskih imen in izrazov pri sodobnih grških avtorjih (npr. 
Ka.'icra.p, Ku<eprov, x:vficrrop, npa.\:trop); 
- transkripcija grških imen in besed v klasični latinščini (npr. KtpK1J - Circe, 
x:fii:oc;; - cetus); 
- napake na napisih;23 
- primerjava z razvojem konzonantizma in vokalizma v drugih indoevropskih 
jezikih in primerjava s historičnim razvojem v sami latinščini; 
- upoštevanje poznejšega fonetičnega razvoja v romanskih jezikih;24 
- prevzemanje latinskih besed v germanskih jezikih;25 
- prevzemanje latinskih besed v slovanskihjezikih;26 
- anekdote pri antičnih piscih, ki včasih postanejo razumljive šele, če 
upoštevamo posebnosti izgovarjave;27 
- besedne igre; 
- aliteracije, ki ostanejo aliteracije le, če se držimo klasične izgovarjave: 
Iz vsega povedanega se sam po sebi ponuja odgovor tudi na drugo zastavljeno 
vprašanje. Izgovarjava v latinščini, ki jo pogosto označujejo kot "mrtev jezik", seveda 
ne igra tako pomembne vloge kot v modemih jezikih. Verjetno bo kljub težnji po 
poenotenju izgovarjave vsaka nacionalna izgovarjava latinščine obdržala nekaj 
"nacionalnega kolorita": Nemec bo tudi v latinščino nehote vnašal nekaj svoje trdote, 
Italijan nekaj svoje mehkobe, Francoz svoj apikalni r itd.Vendar se podobno dogaja 
tudi v priučenih sodobnih jezikih, kijih skoraj vsakdo izgovarja "z akcentom". 
Toda osnovne piačilnosti izgovarjave morajo kljub temu ostati enotne, saj 
samo v tem primeru lahko latinščina omogoča in olajša sporazunievanje med narodi. 
Poleg tega ob neavtentični izgovarjavi številne besedne igre izgubijo svojo poanto, 
aliteracije izgubijo svojo melodijo, in ker je aliteracija najstarejša in najbolj avtentična 
22 Strokovna literatura o tem vprašanju je zelo obsežna, iz nje so zajeti tudi številni konkretni primeri, 
navedeni v tem članku. Poleg že omenjenih domačih avtorjev in poleg standardnih priročnikov latinske 
historične slovnice (F. Sommer, M. Niedermann, R.G. Kent) naj navedem samo nekaj pomembnejših 
monografij o tem vprašanju: E. Seelmann, Die Aussprache des Lateins (Heilbronn, 1885); Meunier, La 
prononciation du latin classique (Paris 1903); A. Mace, La prononciation du latin (Paris 1911); R. 
Waltz, Manuel e/ementaire et pratique de prononciation du latin (Paris 1913); E.H. Strurtevant, The 
Pronunciation ofGreek and Latin (Chicago 19201, Philadelphia 19402); M. Schlossarek, Die richtige 
Aussprache des Lateinischen und ihre schulpraktische Bedeutung (Darmstadt 19533); J. Marouzeau, La 
prononciation du latin (Paris 1931 1, 19552); A. Traina, L' alfabeto e la pronunzia del latino (Bologna 
19571, 19732); M. Bognoli, La pronunzia del latino nelle scuole dali' antichita a/ Rinascimento 1 
(Torino 1962); W.S. Allen, Vox latina (Cambridge 1965). - Za podroben pregled strokovne literature 
~lej J. Cousin, Bibliographie de la langue !afine 1880-1948 (Paris 1951), 34-37. 
3 Prim. zgoraj str. 000 in op. 17. 
24 Tako se je npr. v sardinskem dialektu do danes ohranila izgovarjava kentu za centum. 
25 Npr. lat. cista - nem. Kiste, lat. cerasus - nem. Kirsche, lat. corticem - nem. Kork, lat. calicem - nem. 
Kelch. 
26 številne primere za to navajata Budimir in Flašar v svojem že omenjenem predgovoru: lat. basilicum 
- srbsko bosi/jak, lat. asellus - slov. osel, lat. Jgnatius - srbsko lgnatije, lat. Vincentius - srbsko 
Vikentije, lat. circulus - srbsko krklo. 
27 Zlasti pri Geliju, pa tudi pri Svetoniju in drugih piscih. 
10 Knp\.a, 1999, 111-2 -Znanstveni in strokovni članki 
izrazna prvina stare latinske poezije,28 izgubi tudi ta poezija kot celota ob tem velik 
del svojega čara. Tudi v antični retoriki je igrala aliteracija izredno pomembno 
vlogo,29 ki ob tem prav tako lahko zbledi. Slovito Katonovo reklo Ceterum censeo 
Carthaginem esse delendam ima čisto drugačno udarno moč, če ga izgovorimo s tremi 
zaporednimi K. Znamenite so Hieronimove sanje, ko se mu je prikazal Kristus in mu 
očital: Ciceronianus es, non Christianust30 Očitek izgubi svojo plastično sugestivno 
silo, če začetnih črk ne izgovarjamo tako, kot je treba. 
In navsezadnje je klasična izgovarjava lažja tudi z didaktičnega vidika. 
Učencem si je treba zapomniti eno samo pravilo: latinske črke se vedno izgovarjajo 
tako, kot se pišejo; pri tem je treba vedeti samo, da je črka C prvotno znak za K. To 
pravilo lahko kvečjemu olajša in poenostavi pouk latinščine, potrebno je le, da se ga 
vsi učitelji dosledno držijo. 
Kar zadeva. branje raznih poznoantičnih, cerkvenih, srednjeveških besedil, si 
bo strokovnjak seveda prizadeval, da jih bo bral v skladu z dejansko izgovarjavo 
stoletja, v katerem so ta besedila nastala. Epigrafiku bodo lahko morebitna razhajanja 
med pisavo in izgovarjavo v pomoč pri približnem datiranju napisa. Od dijakov v 
srednji šoli pa seveda ne moremo zahtevati, da bodo spričo majhnega števila učnih ur, 
ki so latinščini na voljo, zasledovali še posamezne etape glasovnih premikov, zato se 
bodo pač omejevali na učenje klasične latinščine. 
* 
Ostaja še zadnje vprašanje, ki nas v tem okviru najbolj zanima: Kakšna načela 
sledijo iz vsega povedanega za pisavo tujk latinskega izvora, za pisavo antičnih imen 
in strokovnih izrazov v slovenščini? · 
Pred podobnim vprašanjem stoje tudi vsi drugi jeziki, ne samo slovenščina. 
Omenil sem primer nemškega učenjaka Penzla, ki je že pred dvema stoletjema v 
nemščino uvajal pisavo Kaisar, Kikeron in podobno. Podobnega poskusa sta se v 
novejšem času v srbščini lotila Budimir in Flašar v svojem Pregledu rimske 
književnosti: že sam predgovor, ki sta ga napisala k tej knjigi, je en sam polemičen 
izziv takratnemu Pravopisu srpsko-hrvatskoga književnog jezika, ki pri pisavi 
latinskih imen v srbščini predpisuje upoštevanje tradicionalnega latinskega izgovora. 
Budimir in Flašar se postavljata na nasprotno stališče in dosledno pišeta Ajneida, 
Akije, Horatije, Kikeron, Lukretije, Propertije, Taki/, itd. · 
Vendar so takšni in podobni posegi očitno šli predaleč, zato tudi niso rodili 
pričakovanega uspeha. Eno je zahtevati, naj se v šoli latinska besedila zares latinsko 
izgovarjajo, drugo pa, naj živ jezik spremeni svoje besede, ki jih je prevzel iz tujega 
jezika in jih v toku stoletij prilagodil svojemu jezikovnemu ustroju. Tudi od besed, ki 
28 Prim. W.J.Evans, Alliteratio /atina (London 1921 ); P. Ferrarino, L' al/iterazione (= P. Ferrarino, 
Scrilli scelti, Firenze 1986, 66-117). 
29 Prim. Ed. Norden, Die antike Kunstprosa 1 (Leipzig-Berlin 19092), 59, op. 1. Prim. tudi izčrpen 
pregled literature o tem vprašanju pri J. Cousinu, Bibliographie de la /angue latine (Paris 1951), 215-
216. 
30 Hieronim, ep. 22, 30. Bleščečo interpretacijo tega mesta, ki je ključnega pomena za presojo odnosov 
med antično kulturo in zgodnjim krščanstvom, daje T. Zielinski, Cicero im Wandel der Jahrhunderte 
(Leipzig-Berlin 19123), 91-94. Prim. tudi B. Feichtinger. 
Kajetan Gantar: Vpraša11ja klasič11e i11 tradicio11al11e iwovarfave„. 11 
smo jih prevzeli iz nemščine ali italijanščine, ne zahtevamo kaj takega - zakaj bi torej 
pri latinskih tujkah postavljali bolj rigorozne kriterije? Besede kot so akcija, ambicija, 
cista, civilist, nacionalizem, precizen, socializem, univerza, itd. se že desetletja in 
stoletja vraščajo v slovensko besedišče in vsako nasilno prekrščevanje v akija, 
ambikija, kivilist in podobno bi izzvenelo v pravo grotesko. Zato česa podobnega ne 
zahteva nihče - ne v nemščini ne v srbščini in tudi ne v slovenščini. Kar zadeva same 
tujke, njihova pisava torej sploh ni vprašljiva in tudi ni v ničemer odvisna od klasične 
ali tradicionalne izgovarjave. 
Pa tudi v pisavi latinskih lastnih imen v tem pogledu ne kaže pretiravati. 
Navsezadnje imamo od teh imen izpeljane razne tujke, in nemogoče bi bilo zahtevati, 
naj se npr. po eni strani piše Kajsar, Kikero, Majkenat, po drugi strani pa 
cezaropapizem, ciceronščina, mecenski. Vsako pretiravanje v tem pogledu lahko 
privede do raZI1ih nedoslednosti in do nepotrebnih dublet.31 Poleg tega so številna od 
teh imen postala sestavni del naše kulturne zakladnice, omenja jih npr. že Prešeren v 
svojih verzih (Horacij, Cintija, Eo/, Ezop itd.), in če bi hoteli biti po vsej sili dosledni, 
bi morali spreminjati njegovo pesniško besedilo, kar je seveda nesprejemljivo. 
Pač pa bi lahko v tistih primerih, kjer raba okleva, dajali prednost avtentični 
klasični dvojnici. To velja predvsem za razna imena in besede grškega izvora, ki pa 
smo jih deloma prevzemali po posredovanju latinščine ali drugih jezikov. V mislih 
imam pisavo besed kot npr. Dakija, Kerber, Kiklop, Kilikija, Kint, Kir, Kitera, 
Makedonija, Skifa, epinikij, epikedij, kikličen kar je vsekakor bolje kot pa Dacija, 
Cerber, Ciklop, Cilicija, Cint, Cir, Citera, Macedonija, Scila, Sciti, epinicij, cikličen 
itd. 
Nujno je seveda treba obdržati avtentično zvočno podobo pri tistih literarnih 
imenih, ki so onomatopoetskega izvora. Tako se npr. neki junak Horacijevih satir 
imenuje Cicirrus, ker s svojo bojevitostjo spominja na petelina (Sat. I 5). Ime je treba 
posloveniti kot Kikir; če ga pišemo kar Cicir (kar sem že zasledil), se vsa poanta 
izgubi, saj nikjer na svetu petelini ne pojejo cicirici, ampak kikiriki... 
Prav tako si strokovnjak, ki prvič prevaja ali uvaja kako še neznano ali manj 
znano latinsko ime v slovenščino (npr. z nekega napisa), lahko prizadeva, da bi ga 
zapisal čim bolj v smislu avtentične izgovarjave, saj ni razloga, da bi ga moral najprej 
prečrkovati v izgovarjavo tipa "cicero". Tako se bo avtentična izgovarjava, če se bodo 
vsi strokovnjaki držali tega načela, ob vzporedni pomoči šole vendarle sčasoma 
uveljavljala in postala tudi za tisto uho, ki je navajeno drugačne latinščine, nekaj 
povsem naravnega in vsakdanjega. 
31 Tako je npr. Sovreta kot doslednega privrženca klasične izgovarjave večkrat zaneslo, da je ustrezno 
transkribiral tudi nekatera antična imena v slovenščini, vendar je pri tem ostal na pol poti: ohranil je 
izvirni s in ti, medtem ko je k vedno predrugačil v c, in tako srečamo Martiala poleg Tacita, Ambrosia 
in Eusebia poleg Terenca in Horaca v istem tekstu. Prim. zlasti uvod h Gaju Svetoniju Trankvilu, 
Dvanajst rimskih cesarjev (Ljubljana 1960, 7-13). 
12 KTip\.a, 1999. 1/1-2 - Znanstveni in strokovni članki 
ZUSAMMENFASSUNG 
Probleme der lateinischen klassichen und traditionellen Aussprache 
Der Aufsatz behandelt die Fragen im Zusammenhang mit der klassichen und 
traditionellen Aussprache <les· Lateins. Dabei werden Argumente flir eine konsequente 
Anwendung der klassichen lateinischen Aussprache im lateinischen Schulunterricht 
angeftihrt .. Was jedoch die Schreibweise der antiken Namen und Ausdriicke in der 
slowenischen Alltagssprache betrifft, solite die althergebrachte Aussprache und die 
Einbiirgerung dieser Worter in der kulturellen Tradition beri.icksichtig werden; dasWegen 
wird vor Ubertreibungen und willki.irlichen Veriinderungen der mytologischen und anderen 
antiken Namen, die in traditioneller Form schon bei <len slowenischen Dichtem und 
Schriftstellem des 18. und 19. Jahrhunderts vorkommen, abgeraten. In <len Fallenjedoch, wo 
der Sprachgebrauch schwankt (es handelt sich vor allem um die griechisch-lateinisch 
Dubletten des Typu.s Kerber/Cerber), solite die autentische griechische Form bevorzugt 
werden. Auch bei den Namen, die zum ersten Mal vorkommen (z.B. aus dem neu entdeckten 
epigraphisch.en Material) bzw. die in der slowenischen Fachsprache noch nicht bezeugt sind, 
ist die autentische Form zu empfehlen; bei <len Namen mit einer onomatopoetischen Funktion 
(Wie z.B. der Horazische Held von Sat. 1 S Cicirrus = Kikir) ist dies sogar notwendig.