P.&.b kulturno - politično glasilo svetovnih in domačih dogodkov Poštni urad Celovec 2 - Verlagapostamt Klagenfurt 2. Izhaja v Celovcu — Erscheinungsort Klagenfui' LETO XVI./ŠTEVILKA 10 CELOVEC, DNE 5. MARCA 1964 CENA 2.— ŠILINGA Grško ladjevje v Egejskem morju Istočasno tudi turško-ameriške vaje v Egejskem morju. — Ciprska rešitev na vidiku? Po občinskih volitvah V nedeljo, dne 1. marca, so bile na Koroškem občinske volitve. Zanje je vladalo povsod v državi veliko zanimamje, saj so bile letos prve volitve v kaki zvezni deželi, po katerih bi se dalo sklepati, ali veljajo trenutno večje simpatije OeVP ali SPOe, in kako daleč sega vpliv stranke neodvisnih-PPOe, da ne govorimo o KPOe, ki je tudi pri teh volitvah dokazala v občinskem merilu svojo brezpomembnost, saj je odnesla v deželi le 14 mandatov, v južnem predelu Koroške od iteh samo 2, in sicer enega v Svetni vesi, en mandat pa v Št. Jakobu v Rožu. Za Avstrijsko ljudsko stranko je bilo oddanih 53.531 glasov, torej 10.778 več kot pri občinskih volitvah leta 1958. Tedaj se je namreč OeVP povezala v mnogih občinah z FPOe v takozvane domovinske liste, kar se je pri teh občinskih volitvah pripetilo le v redkih občinah. Tako OeVP kot FPOe sta stremeli za čim več samostojnimi listami. Le tako je možno videti, koliko zaupanja dejansko uživa kaka stranka med prebivalstvom, kar je posebno važno vedeti zaradi deželnozborskih volitev, ki bodo na Koroškem najkasneje v enem letu, morda pa celo že prej. Vsekakor pa jasni računi in številke za posamezne stranke niso zanimive zgolj v zvezi z deželnozborskimi, ampak tudi v zvezi z državnozborskimi volitvami. Sicer so bile zadnje državnozborske volitve šele 18. novembra 1962 in bi morale biti naslednje leta 1966. Vendar vedno pogosteje beremo v avstrijskem časopisju o možnosti predčasnih državnozborskih volitev. Ne zaradi tega, ker bi bile že spet potrebne, ampak zato, ker socialisti ne morejo dočakati trenutka, ko bi postali vodilna stranka v državi ter bi jim pripadlo s tem mesto zveznega kanclerja. Vse izgleda, da so se jim grožnje z malo koalicijo SPOe-FPOe izjalovile, vsekakor za tako 'koalicijo med avstrijskim prebivalstvom ne vlada preveč navdušenja. Zato je treba iskati druge možnosti >n poti, priti do zaželenega cilja. Edino realen izhod bi bile volitve, na katerih bi spregovoril „gospod državljan“ sam. Vendar kaže izsiliti volitve le, če bi bil zagotovljen izid, ki bi pripomogel stranki do vodstva v državi. Kljub temu, da občinske volitve na splošno ne morejo služiti kot merilo številčne moči posameznih strank, pa se da v gotovih primerih vendar v precejšnji meri sklepati na to, kakšno vzdušje vlada med volivci, na Koroškem konkretno: kako so vplivale poneverbe mestnega svetnika Mayerhoferja in Asenbauerja ter samovoljni ukrepi notranjega ministra Olaha na volivce? Vsekakor moremo na podlagi nedeljskih volitev na Koroškem sklepati, da ti dogodki niso ostali v naši deželi brez posledic. Akoravno ni prišlo pri občinskih volitvah do velikih sprememb, pa je moral vendar celo predsednik socialistične stranke na Koroškem priznati, da bo izgubila socalistična stranka na podlagi nedeljskih volitev nekaj županov. Kljub 101.684 glasovom, napredovala je za 3050 glasov, je zgubila SPOe 59 mandatov, medtem ko jih je pridobila OeVP 45, FPOe pa 21 več kot pri volitvah 1. 1958. kri 25.677 glasovih je napredovala za 3.975 Slasov. Na ostale stranke, pretežno drugo-•menske liste, je odpadlo 29.636 glasov. Na podlagi volilnih izidov je dobila SPOe Koroškem 1.119 mandatov, OeVP 640, t'POe 279, komunisti 14 mandatov, za dru-§e liste pa je bilo oddanih še 332 mandatov. Koroški Slovenci smo vložili v 21 obči-nah lastne liste, in sicer v Bekštajnu, Le-dincah, Rožeku, Št. Jakobu v Rožu, na Bistrici v Rožu, v Svetni vesi, v Slovenjem Hajberku, v Selah, v šmarjeti v Rožu, v Lo-8i vesi, v Škofičah, v Hodišah, v Kotmari Kakor poročajo iz Aten je grška vojna mornarica sestavljena iz: rušilcev, transportnih ladij in čolnov za izkrcavanje, odplula na pomorske vaje v Egejskem morju ne daleč od Cipra. Istočasno pa je pričelo skupine vaje v Egejskem morju tudi turško-ameriško ladjevje. Prvotno bi se morale vršiti skupne pomorske vaje: Grčije, Turčije in ZDA, v okviru NATO. Ko pa so Grki videli, da Združene države očitno podpirajo Turčijo v ciprskem vprašanju, so Grki odpovedali sodelovanje. Resolucija petih nestalnih članov VS Medtem pa je pet nestalnih članic Varnostnega sveta — Brazilija, Bolivija, Maroko, Norveška, Slonokoščena obala — izdelalo resolucijo, ki bi naj bila sprejemljiva za vse v ciprskem sporu udeležene dežele: Ciper, Grčijo, Turčijo in Anglijo. Turčija ugovarja Zgoraj omenjene države: Ciper, Grčija, Turčija in Anglija so bile prvotno v glavnem za sprejem osnove skupnega predloga resolucije (5 nestalnih članov VS). Toda naenkrat je začela Turčija ugovarjati, češ da je zanjo predlog o nameščenju vojaških vesi, v Dobrli vesi, v Galiciji, v Škocijanu, v Žitari vesi, v Globasnici, v Pliberku, v Bistrici nad Pliberkom in na Suhi. Libuče, Blato, Bela in Medborovnica, kjer smo kandidirali Slovenci 1. 1958 še na samostojnih listah, so bile kot občine ob koncu preteklega leta razpuščene. Zato je bilo pri teh občinskih volitvah toliko list manj vloženih. Da v občini Železna Kapla s tako močnim slovenskim zaledjem ni bilo slovenske liste, se je tam bridko maščevalo s tem, da so odnesli komunisti 103 glasove. To da misliti! Za naše liste je bilo oddanih pri teh volitvah 3.361 glasov ter je nanje odpadlo 37 občinskih odborniških mest, tri manj kot leta 1958, kar je razumeti vsled razpustitve že omenjenih občin. Seveda pa bo sloven- enot Združenih narodov za dobo 3 mesecev nesprejemljiv. Turčija si pridržuje pravico v slučaju, če bi se razbila diplomatska pogajanja, tudi z vojaško silo posredovati na Cipru. Odločitev o ciprski resoluciji preložena Medtem pa javljajo iz New Yorka, da je Varnostni svet preložil včeraj odločitev o ciprski resoluciji. Tako bi imeli diplomati čas, se natančno seznaniti z osnovami skupnega predloga resolucije. Demonstracije v Atenah V torek je prišlo v Atenah do hudih demonstracij študentov, ki so zahtevali združitev Cipra z Grčijo. Študentje so vpili med drugim: „Bravo, Rusija, yankee (izg. jenki), nazaj v Teksas!" Resno stanje grškega kralja Zdravstveno stanje grškega kralja Pavla, ki so ga pred 14 dnevi operirali na želodcu, se je poslabšalo. Nastopile so nove bolezni: strjevina krvi v desni nogi in v levem pljučnem krilu. Kljub močnim bolečinam je kralj pri polni zavesti in je celo včeraj bodril družino: „Ne vznemirjajte se!“ Zdravniki pravijo, da bo v naslednjih 48. urah posebno nevarno za kralja. skih odbornikov v občinah dvojezičnega ozemlja mnogo več, ker so kandidirali Slovenci pri volitvah tudi na listah večinskih strank, če pomislimo n. pr. Železno Kaplo ali posebne prilike v Bilčovsu, na Radišah in drugod. Vsekakor smemo biti koroški Slovenci z izidom volitev tudi tokrat zadovoljni, saj smo v številnih občinah, kot v Bekštajnu, Rožeku, na Bistrici v Rožu, v Svetni vesi, v Selah, v Hodišah, v Globasnici, v Bistrici nad Pliberkom celo napredovali, častno pa odrezali v Škocijanu in še marsikje drugod, kar končno ni brezpomembno za nadaljnje politične odločitve v deželi, za katere smo si ustvarili s tem brezdvomno ugodno izhodišče. Našim volivcem, mandatarjem in zaupnikom Narodni svet koroških Slovencev izreka -vsem slovenskim volivcem in volivkam ter volilnim zaupnikom iskreno zahvalo za njihovo zvestobo pri občinskih volitvah. Zagotavljamo vam v imenu izvoljenih mandatarjev, da bomo vaše zaupanje opravičili s požrtvovalnim delom. Zvestoba za zvestobo! Narodni svet koroških Slovencev -KRATKE VESTI - ® Na praznik svetega Jožefa, zavetnika delavcev bo slovesno odprt velikanski predor pod Velikim svetim Bernardom, ki veže Italijo s Švico. Svečanosti se bodo pričele s štafeto bersaljerov, ki bodo prvi dirkali s fanfaro spredaj na motornih kolesih skozi predor. Vsa proga bo razsvetljena z dnevno lučjo. ® Polet „Rangera VI." na Luno je ustvaril v Washingtonu, kljub temu, da ni bil dosežen glavni uspeh — fotografiranje Lune, optimistično razpoloženje glede prihodnjih ameriških vesoljskih poletov. Satelit, ki je pred dnevi treščil na Luno na področje, ki ga imenujejo „morje tišine", ni le povzročil prvi hrušč na skrivnostnem Zemljinem spremljevalcu, ampak je tudi vzbudil v Američanih upanje, da bodo v vesoljskem tekmovanju kmalu — vsaj ujeli svoje tekmece Sovjete. e Peterčki —štiri deklice in deček — so se rodili v zahodni Nigeriji. Po prvih poročilih je vse zdravo, tako mati kakor pet novorojenčkov. d Japonska ribiška ladja in manjši tanker sta se potopila med dvodnevnim viharjem na morju blizu Hokaida. Na petrolejski ladji je bilo sedem, na ribiški pa osem članov posadke. Reševalci niso našli sledov. e Na Japonskem se naglo širi epidemija tako imenovane azijske gripe. Po nepopolnih podatkih zboli dnevno 20 do 25 tisoč ljudi. Oddaljevanje od naHrtnegi gospodarstva v Sovjetski zvezi Sovjetski načrtni gospodarstveniki so bili pozvani, da v bodoče upoštevajo zakon o ponudbi in povpraševanju pri produkciji. To navodilo stoji v velikem na vidnem mestu v strankinem organu „Pravda“. To pomeni, da se načrtno gospodarstvo oddaljuje od svojega prvotnega cilja in da se vrača k svobodnemu trgovanju zapada. Pravda celo trdi, da sta že Marks in Lenin polagala veliko važnost na zakone, ki slonijo na ponudbi in povpraševanju. Šele Stalin se je s svojim premočnim poudarkom težke industrije oddaljil od teh zakonov. ,.Kleine Zeitung“ komentira Pod naslovom „Slovenci jeziček na tehtnici" je objavil koroški neodvisni dnevnik analizo volilnih izidov na dvojezičnem ozemlju. Ko komentira list uspešen potek volitev tudi za Slovence, dostavlja, da pomenijo slovenski glasovi za izvolitev županov v Rožeku, Svetni vesi, Šmarjeti v Rožu, Hodišah, Globasnici in Pliberku „jeziček na tehtnici". V okviru članka „Preokret deželne politike" pa je rečeno, da je uspešen nastop Slovencev z lastnimi listami poleg nazadovanja socialistov „nadaljnja značilnost nedeljskih volitev" ter bi socialisti, v slučaju, da bi bile sedaj deželnozborske volitve, zgubili svoj 18. mandat, ki so ga pri zadnjih volitvah le s težavo pridobili. Torej je socialistična večina v deželi močno ogrožena! Za naše liste oddani glasovi V 21 občinah dvojezičnega ozemlja smo vložili koroški Slovenci lastne liste. Zanje je bilo v posameznih občinah oddano sledeče število glasov: Slovenska lista Razne 1964 1958 OeVP SPOe FPOe liste Bekštajn 256 (1) 244 (1) 886 (5) 1720 (11) 124 (0) 96 (0) Ledince 103 (1) — 494 (8)* 161 ( 2) — — Rožek: 105 (2) — 230 (4) > 267 ( 5) — — št. Jakob v Rožu 368 (3) 383 (3) 602 (4) 1097 ( 9) — 210 (1) Bistrica v Rožu 155 (1) 85 (0) 311 (3)* 619 ( 7) — — Svetna ves 105 (2) 92 (2) 120 (2) 150 ( 3) 40 (1) 51 (1) Slovenji Plajberk 56 (2) 84 (3) 39 (1) 108 ( 4) — 53 (2) Sele 177 (3) 162 (4) 58 (1) 237 ( 5) — — Šmarjeta v Rožu 56 (1) 69 (1) 253 (5) 261 ( 5) — 37 (0) Loga ves 162 (2) 224 (2) 231 (2) 502 ( 6) 315 (3) — Škofiče 105 (1) 122 (2) 173 (2) 627 ( 8) — 20 (0) Hodiše 125 (2) 88 (1) 192 (3) 366 ( 5) 72 (1) — Kotmara ves 93 (1) 136 (1) 250 (2) 683 ( 7) 47 (0) 97 (1) Dobrla ves 122 (0) 151 (1) 958 (7) 1411 (10) 93 (0) — Galicija 76 (1) 84 (1) 156 (2) 441 ( 7) 47 (0) 115 (1) Škocijan 201 (2) 208 (1) 619 (6) 873 ( 9) 96 (0) — Žitara ves 111 (1) 165 (1) 287 (3) 682 ( 9) — — Globasnica 242 (4) 247 (3) 317 (5) 168 ( 2) — — Pliberk 415 (3) 54 (1) 699 (6) 849 ( 7) 159 (1) — Blato 347 (5) Bistrica Libuče 107 (2) nad Pliberkom 281 (4) 254 (3) 184 (2) 540 ( 7) 58 (0) — Suha 47 (0) 84 (1) 265 (5) 358 ( 6) 29 (0) — Opomba: Zvezda (*) pri številkah pomeni, da je bila OeW povezana z FPOe. Politični teden Po svetu linčanom za njihov 'božični obisk". V neki veliki tovarni je komunistični funkcionar na orski sam. Likovna razstava V galeriji Valentine Cezaretti, v rimski slikarski četrti Margutta, je bila odprta razstava Franceta Slane, ki nastopa pred rimskim občinstvom s 30 akvareli in olji. Stritarjeva razstava V Narodni in univerzitetni knjižnici so, kot vsako leto pred kulturnim praznikom, odprli razstavo iz svoje knjižne in rokopisne zbirke. Za letošnji Prešernov dan so pripravili pregled obdobja 1870—1880, v katerem je bil najpomembnejši literarni ustvarjalec Josip Stritar. Zato so mimo splošnega gradiva iz te dobe prikazali predvsem celotno literarno delo ter dokumente iz osebnega življenja tega pred 40 leti umrlega slovenskega pesnika in pisatelja. Nekatere eksponate sta prispevala tudi Narodni muzej in Narodna galerija v Ljubljani. Razstavo sta pripravila Branko Berčič in Janez Logar; le ta je tudi dokaj obširno orisal pred gosti ob otvoritvi razstave podobo dobe 70 let preteklega stoletja, ki sc je med drugim odlikovala tudi po nekaterih pomembnih uveljavitvah slovenske znanosti. Samo razstavo je ob udeležbi številnega občinstva odprl univ. prof. Valter Bohinec, ki je po smrti upravnika knjižnice dr. Mirka Rupla vodil ustanovo. Nastop slovenske grafike Na Dunaju bodo tretjega marca v Domu umetnikov odprli razstavo slovenske grafike. Ta razstava pomeni prvo večjo manifestacijo slovenske likovne umetnosti na Dunaju v tem letu. Proteus Februarska številka Proteusa, ilustriranega časopisa za poljudno prirodoznanstvo, objavlja zelo zanimiv članek Zmaga Bufona Ob stoletnici prvih slovenskih naravoslovnih učbenikov. Slovenci pod Avstrijo slovenske srednje šole sploh niso imeli, toda po vsej Avstriji so se uporabljali matematični in zemljepisni učbeniki Slovencev Franca Močnika in Blaža Kocena. L. 1864 sta izšli knjigi Rastlinstvo in Živalstvo, ki jih je v nemščini napisal moravski Čeh dr. Alois Pokorny, prevedla pa sta jih Ivan Tušek in Fran Erjavec. Oba prevajalca sta bila sicer sama strokovnjaka, toda za šolske učbenike jc bilo potrebno potrdilo ministrstva. Tako potrdi!« sta prevedeni knjigi že imeli, veliko vprašanje pa jc bilo, če bi ga dobili učlreniki, napisani v slovenskem jeziku. Premiera Cankarjevih „Hlapcev“ Po „Kralju na Betajnovi” so zdaj „Hlai>ci” drugo Cankarjevo delo, izvedeno v Sarajevu po osvoboditvi. Premiera jc bila v dramskem gledališču-Kot gost je „Hlapce” zrežiral Slavko Jan. Pomemben koncert v Novi Gorici Minuli |>etek je koncentiral v novogoriški kino dvorani argentinski klavirski virtuoz Anton Solcr-Biljanski. Rojen jc bil v Biljah pri Gorici, kjer j« tudi preživel svoja mladostna leta. V spomin na rojstni kraj je imenu dodal pridevek Biljanski. Naša poezija v romunščini Bukare.štanska „Tribuna” je v svoji predzadnji številki objavila prevode iz slovenske poezije. Predstavljena sta med drugimi Mile Klopčič >n Oton Župančič. Prevajalec ni podpisan. Biserno poroko sta praznovala zakonca Barbara (roj. 1887) in Jožef (roj-1879) Zagat i iz Ivancev pri Radgoni. Poročila sh* sc leta 1904 v Bogojini in vseh 60 let skupnega živ 1 jen ja preživela zdrava. Še danes sta vedra in veselega značaja. Največje veselje na stara leta p3 jima je prvi pravnuk. Opera iz Ljubljane bo gostovala v Celovcu Opera SNG iz Ljubljane bo gostovala v Celovcu z dvema operama: 7. marca bo uprizorila Verdijevo opero „Macbeth“, dne 8. marca pa bo dala Amilcare Ponchielli-jevo opero „La Gioconda“. Z opero ,,iMacbeth“ proslavljamo pravzaprav dvojni jubilej: 150-letnico rojstva Giu-seppa Verdija, ki je bila 10. oktobra 1963, lin pa 400-ietmico rojstva največjega angle- škega pesnika in dramatika Williama Shakespeara, M se je spominja 'letos ves kulturni svet. Za nas je to delo še neznano, zato je prav in razveseljivo, da nam prinašajo Ljubljančani v Celovec opero, ki je še celo večje operne hiše ne uprizarjajo. Morda še manj znana nam je Amilcare Ponchlellijeva opera „La Gioconda". Saj je na nemških opernih odrih ne uprizarjajo. »Macbeth" VVilliama Shakespeara To bi bila povsem normalna snov za zgodovinsko dramo. In Shakespearova zamisel? Shakespeare je v tej kroniki videl več kot to. Njega je predvsem zanimala osebnost Macbetha, zanimali so ga motivi, ki so ju- eddnstvena drama med Shakespearovimi dramami. In kot je »Romeo in Julija" pesem ljubezni, tako je Macbeth večna tema o oblasti, ki je zrasla iz zločina in krvi. Macbeth je tudi tragedija strahu, ki je prikazan v možu in ženi. Kajti oba sta častihlepna, in to ju vodi v strašne zfločine. Pri tem pa se pri obeh pojavi strah, ki vodi pri možu v besneči obup, pri ženi pa v samouničenje. Vsebina opere: »Macbeth" (izg. Mekbet). Prvo dejanje 1. slika: Med gromom in bliskom se pojavijo vešče, ki čakajo na Macbetha (kraljevi poveljnik), da bi mu prerokovale. Z Macbethom je tudi iBanquo. Vešče prerokujejo Macbethu, da bo prejel od kralja Duncana častni naslov sira (izg. s5ra) Cawdorskega im da bo postal za nekaj časa tudi kralj. Pozneje pa 'bodo vladali kot kralji Banquovi potomci. Vešče izginejo in prva prerokba se mu je izpolnila. Postal je sir Cawdorski. 2. slika: Lady (izg. Ledi) Macbeth izve za prerokbo. 2e je načrt, da umorijo kralja Duncana, ki prihaja v Macbethovo hišo — pripravljen. Kralja naj umori sam Macbeth. Lady ga podžge k zločinu. Umor sam pa Lady napilti pijanim stražnikom. Drugo dejanje 3. sli k a : Druga prerokba vešč se je uresničila. Macbeth je postal kralj. Toda še živi Banquo in njegov slin. Zato sklene oba umoriti. 4. slika: Plačani Macbethovi morilci res ubijejo Banqua, a sinu se posreči zbežati. 5. s 1 i k a : Ko Macbeth izve za Banquov umor, in hoče zasesti njegovo mesto, se pojavi Banquov duh. Macbeth skuša v strahu krivdo za umor odvrniti od sebe. Vendar plemiči le sumijo, da je on storilec. Tretje dejanje 6. slika: Macbeth gre ponovno k veščam. Vešče ga svare pred Macduffom, obenem mu izdajo skrivnost, da bo premagan šele, ko se bo premaknil birnamski gozd. 7. .slika: Proti tiranu Macbethu se bojujeta škotska vojska pod Macduffovim poveljstvom in angleška vojska pod poveljstvom Malcokna, slina umorjenega kralja Duncana. 8. slika: Nora tava Lady Macbeth po gradu. V strašnih prividih noči zaman poskuša izbrisati kri s svojih omadeževanih rbk. 9. slika: Angleški vojaki so se z gostim vejevjem pred sabo nepozabno približali Macbethovi vojski. S tem je bila izpolnjena prerokba vešč, da bo Macbeth premagan, ko se bo premaknil birnamski gozd. Ubil pa ga je Macduff. Malcoim, sin umorjenega kralja Duncana, pa zasede prestol. Anekdote o Ponchielliju Ponchielli je imel srečo, da sta ga javnost in krog prijateljev tako ljubila in da so iz njegovih čudaštev in izgovorov spletali legende. Tudi njegova odsotnost duha ni naletela na zasmehovanje, temveč na razumevanje. • Cesto so ga videli, kako je v nalivu hodil po ulicah s skrbno zvitim dežnikom pod roko. 9 Ob neki priliki ga je videl prijatelj, kako hiti po cesti in ga je vprašal, kam se mu tako mudi: »Na kolodvor", mu je odgovoril Ponchielli. »Toda mojster, kolodvor je ravno na nasprotni strani!" 9 Drugič je srečal neko mlado ženo, ki jo je poznal. Pozdravila sta se in Ponchielli jo je vprašal po zdravju. »Odlično, mojster!" In vaši starši?" — »Izvrstno se počutita," je odgovorila žena. — ».Pozdravite ju, prosim", je odgovoril skladatelj. — »Hvala, bom", je rekla in odhitela. — Ponchielli je zaklical za njo: '»Pravzaprav, kdo pa ste, tnlada dama?" 9 Ko je cfemonski župan prišel v Milano, da bi obiskal skladatelja, sta obujala spomine na pretekla leta, ko je bil Ponchielli še v službi pri starem možu. Končno je župan dejal: »Gotovo imate veliko dela, mojster." — »Da, mnogo, seveda", je odgovoril Ponchielli. »Toda kljub temu bi želel, da bi mi dali nekaj dni dopusta." — »Kaj?“ je dejal začudeni župan. »Jaz! Kako naj vam jaz dam dopust." — »Oh! oprostite," je zamrmral Ponchielli. »Mislil sem, da sem še vedno v Cremoni." Giuseppe Verdi — operni velikan iz Busseta Karkoli bi napisali ali rekli o geniju G. Verdiju, največjem opernem komponistu, je v primerjavi z rijegovim delom, njegovo ustvarjalno silo, malo pomembno. On je v glasbi več izrazil dn povedal človeštvu, kot pa to zmore napisana beseda. Nastopil je v času, ko je začela glasbena drama v Italiji zastajati. Verdi ji je dal zopet tisto mesto, ki ji je pripadalo in vtisnil tako močan in originalen glasbeni izraz, da ga lahko označimo za verdijanskega. Brez Verdija operni repertoar nepopoln Verdijeva glasba je jasna in tako živa, da nam že sama posreduje scensko predstavo. Nikdar se ni zadovoljil s tem, kar je že ustvaril, temveč je želel zmerom izpopolnije-vati svoj glasbeni izraz in dosegel kljub visoki starosti v svoji zadnlji operi Falstaff višek svoje umetniške izpovedi. Ne samo, da njegova dela danes izpopolnjujejo repertoarje vseh opernih hiš po svetu, brez njegovih del .so repertoarji nepopolni in brez tiste osi, okoli katere se nizajo dela drugih opernih komponistov. Verdi glasnik zedinjenje Italije Bi! je človek širokega obzorja in velike srčne kulture ter izredno dobrotljiv in pravičen. Cerav po značaju tih in čemeren je hotel vsakemu samo dobro. Neskončno je ljubil domovino in je ljubezen do nje najmočneje izražal v svojih prvih operah, in sicer v zborovskih speVih, bodisi kot tožbo za izgubljeno domovino ali pa ohrabrujočo pesem bodoče svobode. Ti zbori so postali kmalu last naroda in klic po združitvi italijanskega naroda — od opere Nabucca do ErnanLja, od Macbetha do Bitke pri Legnanu. Verdi je bil glasnik zedinjene Italije. V čem je veličina in moč Verdijevih oper? Prav gotovo v preprostosti in neposrednosti ter enostavnosti njegova glasbenega dejanja in nehanja. Njegovi odrski glasbeni liki so jasno očrtani, kot bi bili iz kamna izklesani, obenem pa globoko občuteni in doživeti v neskončni skali psihološko utemeljenih in dognanih občutij. Vse to dokazuje, da je Verdi natanko poznal vse človeške vrline in slabosti, prijateljstva in sovraštva, strasti in ljubosumja ter brezmejno in predano ljubezen. Zato je lahko ustvaril dela, ki bodo zmerom navduševala in plemenitila vse človeštvo z mislijo in prepričanjem, da glasba zares združuje in pomaga spoznavati narode med seboj in ustvarjati pogoje za medsebojno 'razumevanje in spoštovanje. »Macbeth" Giuseppa Verdija Število opernih komponistov, ki so v svojem ustvarjanju težili Shakespearovi dramatiki, ni majhno. Vitalna sila njegovih dram in neka z njimi tesno povezana težnja prodreti do najglobljih izvorov človeškega čustvovanja, so do danes močno u-Činkovala na (ustvarjalnost opernih skladateljev. Težavo takega preliva dramskega 'izraza v muzikalno formo so občutili vsi, ki so se spoprijeli s tem problemom. Običajna krajšava teksta ter predelava scen v smislu operne forme namreč ne more prinesti zadovoljive rešitve. Shakespearova duhovna potenca je tako silna, da jo je treba predelati in pregnesti v nekaj novega in pri tem je seveda nujno razbiti staro, da bi se lahko rodilo novo delo. Ravno pri tem se je zlomilo pero sposobnega opernega skladatelja in tudi Verdi je šele pozneje, v pariški predelavi uspel dati svojemu delu dokončno formo, čeprav is moral, kolt vsi drugi skladatelji svojega časa napraviti koncesijo okusu pariške publike, iki pa ni bila v prid operi o Macbethu: vstaviti je moral namreč balet, ki je na mnogih mestih očitno otopil dramsko °strino celotne muzikalne koncepcije. »Macbeth" po kroniki Raphaela Holinsheda Shakespeare je svojo dramo Macbeth zasnoval po kroniki Raphaela Holinsheda, ki je izšla v letu 1577. Kronika pripoveduje o častihlepnem siru Cawdorskem (ta naziv je dobil Macbeth od škotskega kralja), ki je v letu 1040. umoril kralja Duncana, potem, ko so mu čarovnice prerokovale, da bo postal škotski kralj. Kronika pripoveduje, da je Macbeth kot kralj dal umoriti Banqua, ki ga je imel za nevarnega tekmeca. O Macbethovi ženi pa pripoveduje kronika, da je bila ošabna in častihlepna žena, ki je živela v želji, da bi se polastila kraljevega prestola. Po Banquo-vem umoru se je Macbeth iz strahu pred vidnimi in nevidnimi sovražniki zapletel še v druga krvava dajanja, dokler ni padel pod mečem Macduffa. Macbeth je vladal vsega 17 let in kolikor nam je znano iz zgodovinskih virov, je bil odločen vladar. Njegova žena, ki je v drami označena kot Lady Macbeth, je bila kra-(ijevega rodu dn je Macbeth že po ženi imel nekakšno pravico do prestola. Zgodovina nadalje pravi, da je Macbeth 1. 1050 romal v Rim, da bi dobil odvezo za svoj zločin. Taki so podatki kronista Holinsheda in zgodovinarjev, ki so pisali zgodovino škotske. ...nicht nur ein TASCHENTUCH! naškega kraljevega poveljnika prignali na pot zločina. Zato nam je želel prikazati junaka, ki je kriv in ki zaradi svoje krivde trpi grozne muke, ker ga razjeda strah, ki se stopnjuje iz zločina v zločin. Macbeth je v vsem tragedija nezdravega častihlepja in je po svoji antični veličini Italijanski skladatelj Amilcare Ponchielli Ponchlellijeva neizpolnjena obljuba. Verdi in Ponchielli (izg. Ponkieli) 24 km jugovzhodno od Cremone (Italija) se je leta 1813 ubogemu vaškemu kramarju rodil sin — Giuseppe Verdi (izg. Džuzepe). 15 km severovzhodno od Cremone, v vasici Pademo Tasolaro, se je leta 1834 rodil Amilcare Ponchielli. Tudi on je bil sin ubogega kramarja, vendar je bil nekaj na boljšem od Verdija. Njegov oče je bil namreč tudi cerkveni organist in učitelj in ga je zato že v zgodnji mladosti učil glasbe. Z dvanajstimi leti je naredil sprejemne izpite na milanskem konservatoriju (kar devetnajstletnemu Verdiju ni uspelo) in podelili so mu štipendijo. Bo končanem študiju so pričakovali, da bo postal »maestro" svoje generacije v italijanski glasbi. Po nadobudnem prvencu (uvertura k operi „11 Sindaco Babbeo), ki so ga glasbeniki imenovali »odkritje", je res kazalo, la bo »maestro". Toda v teku njegovega življenja se je mnogo spremenilo. Premehak za življenje Ponchiellijevo ustvarjanje je postalo neizpolnjena Obljuba. Tudi skladateljev značaj ga je oviral na začrtani poti. Neroden dn plah, je bil često cilj raznovrstnih šal bolj izkušenih sovrstnikov v mlado strtih letih. Mehkobo njegovega značaja je spremljalo pomanjkanje gonilne sile; četudi je upal in si je želel velike kariere, mu je primanjkovalo drznosti in podjetnosti, ki sta potrebni za uspeh. »Sprejel sem vse, kar je usoda prihranila zame", je pojasnjeval pozneje. Značilne za PonChiellijev značaj so tele besede, ohranjene v njegovi korespondenci: »Ne zapišem note, dokler nisem prepričan, da je prava. V instrumentiranju kakor v vsem, česar se lotim, sem negotov, nikdar nisem prepričan 'v pravilnost tistega, kar napišem. Zaradi tega potrebujem več časa, kakor bi ga sicer potreboval. Začetek slave z »I promessi sposi" Njegove prve stvaritve niso imele bogve kako velikega uspeha. Slava ga je bila doletela šele, ko mu je bilo 38 let, z opero »I promessi sposi", ki jo je Verdi doživel pri devetnajstih letih. Toda Verdija je čakalo še 59 let življenja, Ponchielltja pa le še 14. V 'svojih pripombah k Ponchiellijevemu uspehu je Verdi pisal prijatelju: »Od vseh opernih Skladateljev, kar jih poznam, je Ponchielli najboljši. Vendar rti več mlad. Mislim, da mu je okrog 40 let in da je že vse preveč slišal. Saj poznate moje mnenje o »preveč slišanem". Ponchlellijeva »La Gioconda" Njegova najboljša stvaritev je brez dvoma oipera »Gioconda", ki je ostala še do danes najbolj priljubljena in ki je preživela vsa ostala skladateljeva dela. Vsebina opere: Čas: Pod konec 17. stoletja. Kraj: Benetke. Prvo dejanje Na dvorišču knežje palače slavi ljudstvo karnevalski praznik. Med njim je tudi potujoči pevec Barnaba, ki je v resnici ovaduh državne inkvizicije. Barnaba ljubi pevko »Giocondo", Iki ga pa odklanja. Pevka 'ljubi Enza, genovskega kneza, ki ga je pa Alvise Badoero, eden izmed poglavarjev inkvizicije, pregnal, da se je tako znebil tekmeca pri lepi Lauri Adorno, ki je medtem postala njegova žena. Da bi Barnaba čimprej dosegel svoj cilj, se v zlobni nakani posluži Giocondine slepe matere (iki je v spremstvu svoje hčerke prispela do cerkve), kot uspešnega orodja. Posreči se mu, da nahujska množico zoper slepo starko s tem, da jo označi kot čaro-dejko. Drhal jo zgrabi in jo hoče odvleči na grmado, ko nastopi Alvise v spremstvu svoje žene Laure in zahteva pojasnilo za to. Obupana Gioconda, ki se je medtem vrnila z mornarsko preoblečenim Enzom, v solzah roti Alvisa za milost. Njeni prošnji se pridruži tudi Laura, češ da starka ne 'bo čarovnica, ker nosi rožni venec. Daši je Laura maskirana, Enzo spozna svojo izgubljeno zaročenko. Alvise ukaže, da starko izpuste. Rešena startka v zahvalo pokloni Lauri svoj rožni venec z besedami: »Ta sveti rožni venec, mojo priprošnjo svečo, vzemi v spomin iz moljih rok: prinesel ti bo srečo!" Potem odidejo vsi v cerkev. Enzo ostane sam. Približa se mu Barnaba in mu ponudi pomoč in sicer tako, da mu bo še to noč pripeljal Lauro, s katero bosta lahko pobegnila. Enzo, čeprav nerad, pristane na ponudbo. Takoj po Enzovem odhodu pa podli Barnaba že pisarju narekuje ovadbe o Alvisu. (Dalje na 7. strani) Nase prireditve === Slovensko kulturno društvo v Celovcu priredi v sredo, dne 11. marca 1964, ob pol 8. uri zvečer v Mohorjevem domu v Celovcu, Viktringer Ring 26 PROSVETNI VEČER. Ob 550. obletnici zadnjega slovenskega ustoličenja koroških vojvod. Predaval bo g. prof. A. Wute. Po predavanju družaben sestanek. K udeležbi vabi odbor „ODER MLADJE14 uprizori v nedeljo, dne 8. marca, ob pol 3. uri popoldne pri Voglu v Št. Primožu in ob pol 8. url zvečer pri Š o š t a r j u v Globasnici zanimivo igro iz južnoameriškega pragozda IN POTEM BO NOČ. Prisrčno vabljeni! LEDINCE (Občinske volitve) Občinske volitve so tudi pri nas za nami. In lahko rečemo, da smo z izidom še kar zadovoljni, posebno po tako ostrem volilnem boju, kot ga še nismo zlahka doživeli. Zaradi tega se volilni odbor ..Slovenske volilne skupnosti44 prav prisrčno zahvaljuje vsem našim zvestim volivcem za zaupanje. Saj ste s tem pokazali, da je pri nas še dosti ljudi, ki ljubijo svoj materin jezik ter še častijo po pradedih nam izročene šege in navade. Obenem pa ste tudi rešili čast naše občine. Od 758 veljavnih glasov je torej odpadlo na ,,Slovensko volilno skupnost44 103 (1), na listo Arneitz 494 (8, OeVP 4, FPOe 4) in na listo SPOe 161 (2 mandata). ŠT. JAKOB — GORINČIČE Velikokrat v veliki šentjakobski fari zapoje mrtvaški zvon. Rodijo se pa tudi novi farani, tako se stanje prebivalstva izravna. Vendar smrt povzroča veliko žalosti, ker iz neke skupnosti — družine iztrga najdražje. Tako je prenehalo biti srce blage matere Uršule Egartner, pd. Kranjčinje iz Gorin-čič. ©bigo je bila rajna priklenjena na bolniško posteljo. Celih 10 let jo je mučila sladkorna bolezen. Radi so ji domači stregli, z veseljem so prihajale na obisk hčere z družinami. Po dolgih letih dela na kmetiji, po stiskah dveh vojn bi rajna, po človeško gledano, zaslužila miren življenjski večer. Bog pa ji je poslal hudo preizkušnjo, težki križ bolezni. V veliko uteho so ji bile knjige in časopisi. Rada in zvesto je prebirala Nedeljo, Tednik in Mohorjeve knjige. Pa je izgubila še vid. Ostal ji je križ in rožni venec. To dvoje jo je spremljalo do smrti. Rajna je bila skrbna gospodinja in ljubeča mati. Lepo je vzgojila svoje otroke v domačem in krščanskem duhu. Dobra je bila z vsemi, ki so prišli v Kranjčevo hišo. Izredno lep pogreb je pričal, kako je bila rajna spoštovana in priljubljena. Pokojno mater so pokopali 20. februarja na šentjakobskem pokopališču. Naj blagi materi Bog bogato poplača vse trpljenje, žalujočim svojcem pa iskreno sožalje. NONČA VES Tik pred lanskim našim žegnanjem je celovški radio med deželnimi novicami sporočil svojim poslušalcem, da je starodavna cerkev v Nonči vesi renovirana in da so odkrili vrsto lepih fresk. Spričo te pozornosti s strani „Urada za spomeniško varstvo44 (Denkmalamt) smo postali seveda precej ponosni na našo cerkev. Pa so gospodje pri omenjenem uradu pokazali razumevanje za naše starinske vrednote tudi v tem, da so priskočili na pomoč tudi gmotno. Vsa popravila so stala okrog 200.000 šilingov. Pomagali so vsi in vsak po svojih močeh. Bog povrni vsem znanim in tudi neznanim dobrotnikom prav obilno. V sklopu regulacije 'Bistrice je že kazalo, da bomo ostali brez glavnega mostu, čez katerega pridemo prav do cerkve. Pa tudi tukaj se je našla rešitev, četudi ni mogla zadovoljiti obojih interesov, namreč privatnih in cerkvenih. Naj velja iz tega mesta najlepša zahvala „Uradu za vodne gradnje44 (Wasserbauamt) za razumevanje. Popraviti bi morali sedaj še zunanjost cerkve, posebno pa streho pokopališkega obzidja. Kakor vidite, se skušamo modernizirati, ali bi bili vsaj radi moderni. Posebno zdaj nosimo visoko nos, odkar smo postali „purgarji“. Pomislite, kako veličastno se to čuje „Stadtgemeinde“. V torek, dne 18. februarja 1964 je doživela župnija Sv. Miklavža ob Dravi izredno cerkveno slovesnost. Iz domače hiše v Krožičah, pd. pri Kranjcu, smo nesli na farno pokopališče gospoda župnika Kat-nika. Pokojni se je rodil v Krožičah, dne 25. nov. 1900. Tukaj je bil tudi krščen. Dobra mati mu je zgodaj umrla. C. gospod Lojze, tedanji dušni pastir v Smiklavžu je spoznal, posebno še v domači šoli, veliko nadarjenost doraščajočega mladeniča. Prigovarjal je očetu, naj da sina študirat. Družina je doprinašala žrtve in Francelj je pridno študiral. Začel je z gimnazijskim študijem v Celovcu in ga nadaljeval v Kranju. Po maturi se je odločil za duhovniški poklic. 2e takrat bolehen, je vstopil v celovško semenišče. 5. julija 1925 je bil v Celovcu posvečen v mašnika. V domači fari je daroval prvo najsvetejšo daritev. Po novi maši je takoj nastopil dušnopastirsko službo. Kaplanova! je najprej v Žvabeku, nato v Tinjah, a že konec leta 1926 mu je škof zaupal samostojno dušnopastirsko službo in ga nastavil za župnijskega upravitelja na Golšovem pri Zihpoljah. Še danes se s hvaležnostjo spominjajo farani iz Golšove-ga svojega dobrega dušnega pastirja. Sredi marca 1927 pa mu je nadpastir poveril dušno pastirstvo v Gorjah v Ziljski dolini. Tam je pastiroval najprej kot provizor in potem kot župnik, kjer je goreče pastiroval skozi 26 let. Skušal je ostati vsem vse, da bi vse pridobil za Kristusa. Trudil se je za mladino, za odrasle in posebno še za bolnike. Skrbel je po svojih močeh za lepoto božje hiše in lepo Okrasil častitljivo Marijino cerkev v Gorjah, tam, kjer je pred leti pastiroval koroški rojak, pesnik in pisatelj Matija Majer Ziljski. Med pastirova-njem v Gorjah je tudi več let sooskrboval župnijo v Vratih. Zaradi bolezni pa so njegove moči pešale in tako si je izbral drug delokrog. Odšel je v Vovbre pri Velikovcu in je bil tam župnik od 1. 1953 do jeseni 1962. Za časa svojega župnikovanja v Vov-brah, je sooskrboval tudi župnijo svetega Štefana pri Velikovcu. Vse svoje moči je posvetil dušnemu pastirstvu teh župnij. Nato je težko zbolel. Iskal je zdravniške pomoči na kliniki v Gradcu, v bolnicah v Celovcu. Ko se mu je zdravje nekoliko zboljšalo, je zopet 'Stopil v dušnopastirsko službo in je bil še nekaj časa dušni pastir v Blačah v Ziljski dolini. Dobri pastir se je izčrpal do 'poslednjih moči v brezmejni skrbi za neumrjoče duše. Že težko bolan je prišel na svoj domači dom, kjer so mu domači požrtvovalno stregli. Sorodniki, prijatelji in znanci, posebno pa še njegovi duhovni sobratje, so ga radi obiskovali, ga tolažili in s tem lajšali njegovo težko bolezen. Zadnje mesece svojega življenja je preživel pri čč. šolskih sestrah, v samostanu v Št. Jakobu v Rožu, kjer so mu ča- Pa še nekaj imamo kar je še lepo vsa po starem v naši vasi. Kot kralj čuva naš očak Bošta — kot nekdaj očak Jakob — čredo ovc in je dobre volje, bolj kot marsikateri moderni meščan. Prav po šegi naših očetov si zapoje, da se razlega tja v deveto vas. Pred dobrim mesecem je godoval in praznoval svoj rojstni dan. Sicer ne vemo koliko vigredi je že dočakal. Pa to je vseeno, mi mu želimo, da bi še dolgo let zdrav im vesel prepeval med nami. POLANA Domovina, mili kraj, kjer sem ležal v zibelki, mili mam’ci v oko gledal, kjer sem prve vence spletal, kjer sem užival zlate dni! Gotovo si je tako mislil neki slovenski begunec v svoji novi domovini, ko ga je prijelo neznosno domotožje. V začetku tega meseca pride mlad tujec v gostilno na Bistrici v Rožu in govorj samo francosko. Toda kmalu se je izkazalo, da je begunec iz Jugoslavije. Že pred drugo svetovno vojno je kot mlad fant s svojimi starši zapustil domovino in so se naselili v Franciji. Ko je izbruhnila stite sestre požrtvovalno stregle. V domači kapelici šolskih sester je še daroval, čeprav z veliko težavo, vsak dan sveto mašo. Do zadnjega tedna pred smrtjo je še opravljal daritev sv. maše. Dobro pripravljen je odšel iz solzne doline v večno domovino. Svoje trpljenje in hude bolečine je daroval v velike namene sv. Cerkve in rešitev neumr-jočih duš. Zopet so ga pripeljali na njegov domači dom, kjer je ležal na mrtvaškem odru. Tam so se zbrali pogrebci: duhovniki in verniki iz domače in sosednjih far, posebno še iz Gorij, Vovber in Št. Štefana pri Velikovcu. Domači pevci so mu zapeli kakor je on sam naročil v slovo od doma: „Oj hišica očetova44. Nato se je pomikal dolgi sprevod med gorečo molitvijo pod vodstvom pokojnikovega sošolca, milostljivega gospoda kanonika Aleša Zechnerja. Več kakor 700-glava množica, 52 pokojnikovih duhovnih sobratov, čč. šolske sestre iz Št. Jakoba v Rožu, šolska mladina iz domače fare pod vodstvom šol. ravnatelja g. KraRnitzer-ja Franca, občinski možje domače občine, pod vodstvom g. župana Jobsta, gospoda župana iz Gorij in Vovber, g. advokat dr. Franci Zvvitter, g. šolski ravnatelj Millonig iz Gorij, cerkveni svetovalci, gasilci in orožniki so spremljali pokojnika k farni cerkvi. V farni cerkvi, kjer je pokojnik pred 38 leti daroval svojo prvo sveto mašo, se je darovala zanj pogrebna sv. maša. Med sv. mašo je stopil na prižnico mil. g. kanonik Aleš Zechner, ki je v izbranih besedah, v obeh deželnih jezikih, popisal življenje, delovanje in trpljenje pokojnega g. župnika. Na pokojnikovo lastno željo so v cerkvi združeni pevski zbori zapeli njemu tako ljubi pesmi: „Kraljevo znamnje, križ stoji44 in Marijino: „Večerni zvon, o mili zvon44. Po sv. maši smo ga položili v blagoslovljeno zemljo, v grobišče pokojnikovih rodnih staršev. G. dekan, msgr. dr. Janko Hornbock se je poslovil od sobrata in se vsem zahvalil. Od pokojnika sta se še poslovila oba gospoda župana iz Gorij in Vovber in se mu s toplimi besedami zahvalila za zgledno dušnopastirsko delo. Tudi g. šolski ravnatelj iz Gorij, ki je govoril v obeh deželnih jezikih, se je prisrčno poslovil od pokojnika in se mu zahvalil za njegovo zgledno vzgojno delo. Po skoro triurni pogrebni slovesnosti so se še enkrat strnili pevski zbori iz Pečnice, Gorij in iz domače fare in zapeli po eno nagrobno pesem pokojnemu v poslednje slovo. Že se je nagibal mrak na zemljo, ko smo odhajali s pokopališča ob grenki misli: Zopet je odpoklical gospod Bog enega izmed svojih duhovnikov, ki bi bil še tako zelo potreben sveti Cerkvi in svojemu trpečemu slovenskemu narodu. Gospod, daj mu večni pokoj in večna luč naj mu sveti. Naj počiva v miru! Ob pridki izgubi preč. g. župnika Katnika izrekamo vsem svojcem iskreno sožalje. P. V. druga svetovna vojna, so ga poklicali v francosko armado, bil je ujet in prišel kot ujetnik na Bistrico v Rožu. Bil je do konca vojne v tukajšnji tovarni zaposlen. Ko se je zopet vrnil v Francijo se je javil v legijo in služil v njej 6 let v različnih krajih Afrike. V neki bitki, ki se je je udeležilo okrog 300 legionarjev, je ostalo komaj 28 živih, med njimi je bil tudi on, a ranjen. Ko so ga poslali po odsluženem roku v Francijo, so mu starši kmalu umrli, zaradi tega je dobil tako domotožje. Drugače mu baje gre zelo dobro, je zadovoljen, toda pojavilo se je neznosno- domotožje po domovini. Da prežene ali vsaj olajša to bolezen, si vzame dopust in dospe na Bistrico v Rožu, ker je vedel, da tukaj ljudje še govorijo slovensko in pojo slovenske pesmi. Najel si je avtotaksi, da ga pelje na Ljubelj. Toda vozna cesta je samo do predora, šla sta torej peš na vrh Ljubelja. In ko je gledal tamošnji krasni gorski svet dn mali košček svoje bivše domovine, ga je premagalo. Začele so mu teči debele solze po licih. Ko si je zopet opomogel, je še napravil s fotoaparatom nekaj posnetkov in se od tam poslovil. V Borovljah je kupil aparat za snemanje in se vrnil na Bistrico v Rožu, „Oder mladje" pred novim gostovanjem Že dalj časa ni bilo ničesar slišati o “odru mladje44 in marsikdo si je morda že mislil: „Pa so se spet zaleteli in zaspali, ali pa je mogoče krivdo nenadne neaktivnosti iskati v pustnem času. Vendar je bila ta neaktivnost samo navidezna, kajti v tem času so se odrovci pripravljali na novo uprizoritev zanimive igre iz južnoameriškega pragozda: „In potem bo noč!44 Nove, zložljive kulise, ki bodo omogočile primemo sceno in neodvisnost od omejenih možnosti posameznih odrov, bodo poleg uvoda s skioptičnimi slikami in originalno glasbo iz južne Amerike, posebnost te prireditve. Sploh pa je bil „odmor“ med gostovanji posvečen tehnični izpopolnitvi skupine, ki pa ji je zastavila meje žal prezgodaj izpraznjena blagajna. Vendar upajo odrovci na razumevanje in podporo rojakov, da jim bodo pomagali tudi iz teh težav. Le z njihovo podporo bodo mogli izgraditi in dograditi sodobno urejeno in organizirano gledališko skupino. Mimo gostovanj pa bodo skušali „odrov-ci4< tudi z novim gledališkim listom najti in utrditi vez s svojo publiko in z vsemi, ki se zanimajo za koroško in širše slovensko ter za avstrijsko gledališko dejavnost. Gledališki list bo namreč prinašal pestro ilustrirana gledališka poročila iz Celovca, Ljubljane, Gradca in celo z Dunaja. Tako pripravljeni, upajo odrovci na u-speh in obilen obisk pri novih gostovanjih po vsej Koroški. P. s. Gledališki list naročite lahko na naslov: „Oder mladje44, Celovec - Klagenfurt, Post-fach 325, ali ga dobite pri vseh članih odra. kjer je izrazil željo, da bi rad slišal tudi slovensko petje. Bistriški delavski zbor pa ne goji slovenske pesmi, ker mu, kakor tudi drugim zborom na mešanem ozemlju pevska zveza tega ne dovoli, akoravno je povsod 90 odst. pevcev slovenskega porekla. Pa so povabili stare pevce, kateri so že v svojih mladih letih prepevali slovenske pesmi in še niso izgubili čuta, da jih je rodila slovenska mati. Vabilu so se radi odzvali. Peli so po delopustu v gostilni in begunec je snemal vse pesmi na trak. Prav tako tudi domače govorjenje gostov in žensk. Zadnje so kmalu slišale, kaj so klepetale, kar je pa povzročilo dosti smeha. Seveda je tujec pevce dobro pogostil, ker so mu napravili to uslugo in se bo tudi v Franciji spominjal nanje, ko bo slišal slovenske pesmi. Po nekaj dneh se je slovenski begunec gostoljubni gostilni zahvalil in zopet odpotoval v novo domovino z namenom, da se vrne. IZPOD BOŽJEGA GROBA (Kulturne novice) Lepe navade so naši predniki vpletli v življenjske prilike človeka. Olepšavah so mu z njimi mladost, posebno vstop v zakonski stan. Prav tako so, če dobro pregledamo, umetniško prepletli vse leto s preprostimi, a krepkimi navadami. Običaji, s katerimi so olepšali Božič, Novo leto, Tri kralje, pust in iše celo vrsto drugih, so zrastli iz ljudstva. Nihče jih ni iznašel za denar, kakor to delajo zdaj filmski koncerni in slično. Mehanizacija in materializem pa sta pokopala že skoroda vse kulturne dobrine naših dedov. Pred leti, ko smo se veselili še lepe mladosti, so nas očanci in sosedje še nagovarjali: „Puobi, Sviečnco še zapete44. In so pravili, kako je bilo včasih lepo, ko so na večer praznika peli fantje od hiše do hiše ,,Sviečnco44. Da je kaj takega mogoče še tudi danes, so nam lani dokazali Vogrjani in nam dali misliti, da bi poskusili tudi sami. Seveda malo v skrbeh, kako bi okolica sprejela staro navado, ki je šla v pozabo. Pa smo se okorajžili z mislijo, da so tudi olimpijske igre ležale celo poldrugo tisočletje v grobu pozabe. Zdaj pa, ko so nanovo zaživele so navdušile ves svet. Pa smo poizkusili melodijo in besedilo naših dedov in sklenili: iZ" peljimo! Treba je bilo še rešiti zadevo, kam z morebitno 'napitnino, če bi jo dobili od kakega ljubitelja naše pesmi. Padel je predlog, češ: cerkev v Nonči vesi je potrebna pa tudi vredna podpore. Da ne bi bilo treba na dolgo razlagati kako in kaj, smo napravili nekako miniaturo cerkve in pustili v strehi (Nadaljevanje na naslednji strani) V Avstriji imamo društvo vilmega prebivalstva. Program društva Civilna zaščita vsebuje obrambo celotnega prebivalstva pred vsako nevarnostjo, ki jo lahko vsak dan povzročajo nesreče. Dalje preti Avstriji kljub nevtralnosti nevarnost vojne, če bodo zapletene vanjo sosednje države. Zaščita naj bi s pripravljenostjo vsakega za pomoč učinkovala takoj in na mestu. K temu je treba pozvati vse ljudstvo, ga zajeti in ga usposobiti na podlagi samoobrambe s pojasnili, s sistematičnim šolanjem in s praktičnimi vajami. Prebivalstvo mora biti stalno pripravljeno. Vsak ima brezplačno pravico do te o-brambe, 'pomoči 'in do 'sodelovanja občestva, vsak pa je na drugi strani tudi dolžan pomagati pri izpolnitvi teh nalog za blagor občestva. Naravne nesreče Vsem so znani potresi, usadi, vrtinčasti viharji, neurja, poplave, plazovi itd. Proti tem silam skoraj ni pomoči. Pa kljub temu bi se dalo preprečiti več nezgod (plazovi pozimi!), če bi se 'uvedla stalna in dobra svarilna služba po radiu in tisku, kakor je pozimi za smučarje (Lawinenwarndienšt). 2e iz ljubezni do bližnjega smo dolžni, podpirati z blagom ali denarjem one, ki jih je zadela katastrofa. Znane so akcije: „Brat v stlski“ ali „Boj proti lakoti". Eksplozija atomske bombe Kakšna panika bi nastala, če bi eksplodirala nekega dne atomska bomba? Kdor preživi eksplozijo, še vedno postane lahko žrtev vročine in radioaktivnega sevanja po eksploziji, če ne ve, kako se mora in more varovati. Učinki eksplozije atomske bombe niso omejeni samo na mesto eksplozije, ampak uničijo vse življenje (tudi rastlinsko) v bližnji okolici in okužijo okolico še v večjem obsegu. Pred tem se pa lahko zaščitimo. Tozadevno se mestno prebivalstvo lahko pravočasno informira. Na deželi naletimo na večje težave zaradi močnejše konservativnosti. Največja nevarnost je v tem, da si tisti, ki so že vse prestali, nakopljejo z za-uživanjem okuženih jedil (voda je posebno nevarna) težke bolezni. V mestu se hrana lahlko kontrolira, če ni mogoče radioaktivna, še preden pride na trg. Zato so skladišča hrane zčlo priporočljiva na mestih, ki so varna pred radioaktivnimi žarki. Različne nesreče Večkrat imamo priložnost, da pomagamo pri nesreči na cesti ali pri delu, pri srčni in sončni kapi, sončarici, zastrupitvi, zadušitvi, utopitvi itd. Kako se zadržimo v takšnih slučajih, če ne vemo, kako moramo pomagati, potem je bolje, da se ranjenca spdoh ne dotaknemo, ker bi mu morda s tem samo škodovali. Pri vsaki nesreči moramo poklicati takoj zdravnika, policijo in duhovnika, tega na vsak način tedaj, če najdemo plaketo „SOS“ na vozilu, čim več ljudi nudi prvo pomoč, tem hitreje pride pomoč in tem manj bo smrtnih nesreč. Prva pomoč odloča dejansko. Temelj civilne zaščite Iz navedenih vzrokov tvorita samoobramba in samopomoč temelj civilne zaščite. Kako potrebna je ta zaščita, se je pokazalo v zadnji vojni. Koliko ljudi bi zasule bombe pri napadih, če bi ne bilo letalskih o-bramb v kleteh ali bunkarjih. Zelo žalosten in poučljiv dokaz sta nemški mesti Stuttgart in Pforzheim. V Stuttgartu je bila dobra obramba, ki jo pa Pforzheim ni imel. Zato so števila tako pretresljiva. Na Japonskem (Hiroshima in Nagasaki) je število še precej višje, ker mesti sploh nista bili pripravljeni na kak napad, na atomsko bombo pa sploh ne. Se en dokaz priča, kako važna je civilna zaščita, število mrtvih pri vojski se je skoraj potrojilo, število civilnih žrtev pa povečalo skoraj za 50-krat. Sedaj razumemo, da bo v tretji svetovni vojni prizadeto civilno prebivalstvo še mnogo huje. Delo v okviru civilne zaščite je delo za m‘ir in za skrb, biti kos vsaki nevarnosti, ki preti uničiti človeku premoženje in življenje. Kdor obvlada samoobrambo in se je navadil pomagati v stiski ne samo sebi, ampak tudi drugim, ta se bo tudi izkazal kot pomočnik in rešitelj, če bo kdaj resnica. Razdalja med drevesi Zaščita civilnega prebivalstva za zaščito ci- Samoobramba pri požarih in na cestah Kako važna je samoobramba in kako odločilno more poseči vmes, vidimo pri požarni hrambi. Povsod tam, kjer je ta na mestu, lahko razširjenje ognja preprečimo in s tern tudi večjo škodo. Vzrok teh požarov iso malomarnost zaradi pomanjkljivih naprav in požigi. Nova nevarnost za po edinca je nastala zaradi ogromnega napredka tehnike in motorizacije. Novi tipi vozil, vedno novi rekordi višin in zmeraj gostejša cestna omrežja so njene posledice. Človekov um je sicer zmogel stopnjevati moč strojev, obvladovanje vozil pri takšnih blaznih brzinah in disciplina v prometu pa zaostajata. Zato je število 'mrtvih In ponesrečenih zmerom večje. Neka angleška statistika pravi, da je motorizacija povzročila že več ranjenih in mrtvih kot pa obe svetovni vojni skupaj (ca. 60 milijonov). Policija se trudi v mestih z markacijami in svarilnimi znaki za vozače in pešce, da bi promet gladko tekel. Zaveda se tudi, da je treba pravočasno pričeti s šolanjem šoloobveznih otrok. Znane so nam kolesarske vaje v Stadtgrabnu pod vodstvom policajev. Nato so še kolesarski izpiti. Težje je seveda izobraziti starejše generacije, ki je ne morejo več zajeti, prav posebno ne prebivalstva na deželi. Ravno ono pa bi najbolj potrebovalo navedenega šolanja. Dti MS M HocoŠU&n (Nadaljevanje s prešnje strani) primerno ..špranjo", Skozi katero bi šiling brez težave mogel zdrsniti v notranjščino. Ko je mrak legel na vasi od Drave do Libiča, se je začela glasiti ona starodavna, kako je Marija „gori po cierkvi in okoli šva >n ofrova golobčka dva" in tako naprej. In začutili so gospodarji in mamice, staro in mlado: to je pa nekaj lepega, nekaj našega, nekaj, kar človeka dvigne iz vsakdanjih skrbi. Veselo presenečenje in zadovoljstvo so začutili tudi pevci, ko so zaznali, da niso bili nikjer nezaželeni. Nasprotno, povsod pozdravljeni in prijateljsko sprejeti. Četudi „luknja“ v strehi ceikvice ni bil prvi m glavni namen koledovanja, vendar je Pevce prav v srce veselilo, ko so videli, kako so jo .ljudje rade volje ,,mašili". In ko so koledniki po končani akciji slovesno ..vlomili" v tisto malo svetišče in šteli vsoto. se niso mogli načuditi radodarnosti darovalcev. Še enkrat vsem skupaj prisrčen ..Buohvonej". Včasih so še radi pristavili: ..Da bi vas nikol’ r’ka kne boleva!" Najlepša hvala tudi obema „Martama“, ki sta nas pogostili. Da bi imeli zmiraj polne lonce! Mislimo, da ne pretiravamo, če trdimo, da je zapuščina naših očetov vredna imena kultura. Ta pa ohranja svojo vrednost kot zlato ali kruh, katerega speče mati. Zato pa naj živi, posebno naša pesem na vas:. Preden 'naredimo sadovnjak, moramo razmisliti, kakšno bo drevje v času polne rod nosti in na osnovi tega določimo razdaljo. Pri tem upoštevamo, da mora imeti drevje dovolj svetlobe tudi, ko se bo popolnoma razrastlo. Poleg tega mora biti med vrstami še dovolj prostora za prevoz škropilnice in ostalih delovnih strojev. Zato ne smemo saditi v premajhnih razdaljah. Prevelike razdalje pa niso gospodarne, ker pride na enoto površine premalo dreves in s tem nižji pridelek. Kakšne razdalje bomo izbrali, zavisi od sadne vrste, bujnosti sorte in podlage ter način vzgoje. Pri tem pa se moramo ozirati tudi na kakovost zemlje. Če delamo nasade z delovnimi potmi na hribovitih zemljiščih, tedaj -sadimo tam jablane, manj zahtevne sorte hrušk, češnje, višnje, marelice, češplje, oreh in lešnik. Jablane sadimo v takšne sadovnjake le, če je podnebje jako ugodno in lega tako zdrava, da ostane sadje zdravo tudi pri manjšem številu škropljenj. Najprimernejša podlaga v takšnih nasadih je sejanec. Drevesa na se-jancu sadimo v večji razdalji, kot je to potrebno za nekatere vegetativno razmnoževane podlage. V intenzivnih nasadih, ki jih delamo na položnih zemljiščih ali pa na terasah, vzgajamo sadno drevje v špalirnih oblikah, kot je na primer poševna pahneta. Pri teh oblikah je krona ploščata in drevje sajeno v majhnih razdaljah. Jablane s ploščato krono sadimo na primer v razdalji 4x5 do 5x6 metrov. V pOlintenzivniih nasadih na hribovitem zemljišču pa ustrezajo oblaste oblike krošnje. Med temi je najprimernejša izboljšana piramidalna krona. Drevo s takšno o-bliko krone se bolj razraste, zato ga moramo saditi na večjo razdaljo. Bujnost sorte Sadna vrsta . Podlaga bujna srednja šibka jablana sejanec 10 X8 9 X7 8 X6 hruška sejanec 10 X8 9 X7 8 X6 češnja sejanec 9,5X8 8,5X7 7,5X6 višnja sejanec češnje 8 X6,5 7 X5,5 6 X4,5 marelice koreninski poga- 8 X6 7,5X5,5 7 X5 češplje njek ali sejanec 7,5X6 orehi necepljeni 14 X12 lešniki cepljeni 12 X10 5 X4 Razdalja v tabeli je, na primer, označena z 10x8. Prva številka nam pove, kakšna naj bo razdalja med vrstami, druga pa, koliko KAZAZE Po dolgi, mučni bolezni (vodenici) je umrla Pižovnikova Micka Lipnik, stara 37 let. Zdravili so jo mnogi zdravniki, a vse zaman. Umrla je v bolnici v Celovcu, 22. februarja. Pokopali smo jo 26. februarja ob veliki udeležbi pogrebcev. Pogrebne svečanosti sta opravila g. dekan Srienc in g. kaplan Kasl, ki je imel tudi lep nagrobni govor. Pevci so se od rajne poslovili z lepimi, v srce segajočimi žalostinkami. Potem so jo položili v grob, kjer počivajo Pižovnikovi predniki. Rajna Micka je z veliko vdanostjo v voljo božjo prenašala svojo težko bolezen in vedno rekla: „iKakor bo božja volja." Rajna je bila tudi vzor deklet v fari. Vse jo je rado imelo .in spoštovalo. Šla je v nebesa kot neomadeževana rožica, kjer bo v svoji nedolžni obleki pela rajske pesmice z angelci v bližini nebeškega ženina Jezusa. Počivaj, draga Micka, v božjem miru. Mami, bratom, sestram in tetam pa izrekamo naše iskreno sožalje in želimo, da bi ji privoščili večni pokoj. M. S. ŠT. VID v PODJUNI V zadnjem dopisu se nam je pripetila neljuba pomota. Nevesta Micka Kimovec je seveda iz Dvora pri Mokrijah dn ne iz onega pri Šmihelu. metrov naj bodo drevesa med seboj oddaljena v vrsti. Razdalje, ki jih priporočamo, so dovolj velike, da se lahko drevesa primerno razrastejo in se potem v vrsti strnejo. Medvrstna razdalja pa za 1,5 do 2 metra presega širino 'krošnje razraščenega dre • vesa. To je potrebno zavoljo boljše osvetlitve krošnje dn da je med vrstami dovolj prostora za delovno pot, po kateri bomo vozili s škropilnico, vozom ali traktorjem. ČEBELE Prehod iz zime v pomlad je v življenju čebeljih družin najnevarnejše obdobje, ki se je s trebljenjem šele pričelo. Po dolgotrajni zimi so za čebelarje prvi toplejši dnevi zelo zaželeni. Včasih nas je takšen dan presenetil že v januarju ali februarju. Tople dneve izkoristimo in spustimo čebele na trebljenje. Paziti pa moramo na to, da je dovolj toplo. Letos takšnih toplih dni še nismo imeli. Panj odpirajmo le, če se je zunanja toplota dvignila nad 10 stopinj v senci. Trebljenje v toplem sončnem dnevu je najboljše zdravilo za čebeljo gručo. Ce pa so družine v redu in nismo opazili nobenih sumljivih znamenj, tedaj opustimo. Vendar pa lepenke, ki smo jih jeseni vložili na dno panjev, ne smemo predolgo pustiti nepregledane in neočiščene. Iz odpadkov na lepenki lahko sklepamo, v kakšnem stanju je čebelja družina. — Bela kristalna zrnca med drobirjem so znak neprimerne zimske hrane in razodevajo pomanjkanje vode oziroma žejo v družini. Jaj- O kašlju Kašelj sam ni posebna bolezen, ampak znak različnih bolezni. Vendar je za bolnike močno nadležen, da mora zdravnik često poskusiti vse, da odstrani ta mučen znak bolezni, v veliko moralno in dejansko olajšanje bolnika. Tako piše v časopisu ameriškega zdravniškega društva dr. Andrej Ba-nyai iz Milwaukeeja, specialist za bolezni prsnega koša. Kot znano je kašelj navadno refleksne narave, to se pravi, da človek kašlja neprostovoljno, zaradi draženja dihalnih organov, čeprav se lahko seveda kašelj 'izzove tudi namenoma. Fiziološki namen kašlja je izločitev katarja, sluza ali kakega tujega telesa, ki ovira dihalne poti. Do kašljanja pride zaradi nasilnega in hitrega potiskanja zraka iz pljuč. Včasih, tako na primer pri pljučnici, bronhitisu itd., je kašelj blagodejen *in potreben, ker obdrži bolnik na ta način za prehod zraka prosto pot, ki bi jo sicer oviral katar. Vendar se često dogodi, da kašelj sam ne more opraviti te svoje važne naloge. V teh primerih gre večinoma za dražilni kašelj, (ki ga povzroča na primer vdihavanje dražilnih plinov) ali za suh in trgajoč kašelj (kot pri nekaterih oblikah vnetja rebrne mrene). Vedeti pa moramo, da je kašelj zelo škodljiv bolnikovemu organizmu, če ga povzroča rak glavnih dihalnih poti. Isto velja za določene oblike bronhitisa, kjer močni kašelj ni v nobenem razmerju z malo množino izločenega sluza. Kašelj bo tudi bolj škodil kot koristil pri tistih primerih vnetja pljučnih vršičkov im pljuč, za katere je značilen zvezan im trdovraten sluz, ki ga kašelj ne more zrahljati. Do istega pojava pride, kadar se nabere preveč potu v pljučnih ce- MOTORNE VERIŽNE ŽAGE (Motorkettensagen) znamk Stihi, Jonsereds, Pioneer in Solo naročite najceneje pri domači tvrdki Johan Lomšek TIHOJA 2, P. DOBRLA VES - Eberndorf Telefon 01237 246 Ugodni plačilni pogoji — tudi na obroke, — Priložnostni nakup že rabljenih žag. licab, kar je posledica oslabelosti srca. Tudi v tem primeru kalšelj ne more opraviti svoje naloge in je zato kašelj za bolnika bolj škodljiv kot koristen. So še drugi primeri ..nekoristnega kašlja", vendar velja vse, kar smo navedli glede nekoristnega kašlja, tudi za primere, v katerih je kašelj preslaboten, če je kašelj preslab, da bi opravil svoje delo čiščenja bronhijev 'itd.,* povzroči to hitro hude in ponovne 'napade kašlja; ti napadi se često ponavljajo ravno zato, ker ne uspejo opraviti svojo nalogo. Za take primere ..nezadostnosti kašlja" velja sedaj kot splošno priznani Jek jemanje olajševalnih sredstev, večinoma opijevih sestavin, ki lahko ustavijo trdovratne napade kašlja. Menda je prvi ta način zdravljenja priporočil dr. Banyai, ki je nasvetoval tudi izkašljevalna sredstva, kot so razna hlapljiva olja, kalijeva oljna spojina itd. Tudi vdihavanje vodne pare je lahko zelo (Nadaljevanje na 8. strani) POZIMI čeca, ki jih včasih najdemo med drobirjem, in pa voščene luskinice, nam povedo, da matica zalega in čebele „potijo“ vosek, torej, da je v družini vse v redu. Rjavi sledovi čebeljih iztrebkov na lepenki dokazujejo, da je bilo trebljenje že nujno, kaplje vode pa, da je v panju zatohlo, da je družinam primanjkovalo svežega zraka. Večje število kožic čebeljih ličink kaže, da so čebele izpile zalego, da so torej lačne. Mrtve čebelice so žrtve vešč, medtem ko so mrtve ličinke voščene vešče dokaz odpornosti in moči družine. Trotje ličinke na lepenki v tem času pomenijo, da z matico ni vse v redu. Po pregledu lepenko očistimo in jo vrnemo v panj. če so stene mokre, jih obrišemo. Žejni družini nalijemo v prazen sat ob gnezdu nekoliko mlačne vode. Družini, ki ji živež pohaja, dodamo sat ali dva medu. Potem panje spet skrbno založimo z blazinami iz časopisnega papirja, ker topla odeja je sedaj za dobro uspevanje zalege nujno potrebna. ~Lb MLADINO IN PROSVETO Himna žrtve ZA DEKLETA: Elegantna skromnost Jamez ije že odslužil vojake. Tudi mojstrski izpit je že opravil in v soseski je poznan kod soliden rokodelec — mizar. Uživa spoštovanje in ugled kljub svoji mladosti; saj Ije izšel iz vrst Ikatolišlke mladine, pa tudi družinska vzgoja je bila zares dobra. In ta Janez naj bi sanjal? Da, saj je nastopil čas, ko si bo moral sam ustvariti dom in družino. Poiskati si bo moral družico za skupno življenje. Zato večkrat razmišlja, ko v duhu išče med poznanimi dekleti, katera bi najbolj odgovarjala njegovim željam. In ob tem pridejo njegove misli v prave sanje. V njih si slika bodočo ženo, ki mu bo dobra, zvesta, ljubeča. Ko se pa nekoliko zdrami, še resno doda: pa tudi preprosta in skromna mora biti! Ta skromnost se najlepše odraža v vsem dekliškem zadržanju in zlasti v obleki. Težko je točno določiti meje ženske skromnosti v obleki. Te meje morajo biti enako oddaljene od zanemarjenosti in od prevelike Skrbi za obleko. Zato dekle nikakor ne sme biti kot kakšno strašilo ali čarovnica, a zopet ne „vsa udarjena“ na najnovejšo modo. Ne eno, ne drugo! Po sredi je najbolj varno! Če bi kak pisatelj hotel spisati knjigo o nesrečah, ki zadenejo družino z ženo ali materjo, ki jo je napadla „bolezen“ razkošja v obleki in drugih osebnih potratah, bi moral v knjigo vključiti sledeča in podobna poglavja: velike skrbi, medsebojna trenja, ogromni izdatki, pomanjkanje denarja za najnujnejše stvari, škrivno izmikanje denarja, zavidanja, mržnje, hlastanje po veseljačenju, zanemarjeni in napol zapuščeni o-troci... Svojemu prijatelju je Janez nekoč odkrival svoja mnertja o dekletih, pa je pristavil: „Kadar pa vidim kakšno dekle, ki s svojim 'izzivalnim oblačenjem ne išče drugega kot to, da bi jo ljudje gledali..., takrat se me polasti taka jeza, da bi ji kar zabrusil... Živo nasprotje takih — je dekle ali žena, ki se zna skromno, a obenem okusno oblačiti. In kako je prikupna je lahko v svoji preprosti obleki! Vsa njena obleka in ves njen umirjen nastop sta kot obrambni zid njene poštenosti. Poleg teh „moralnih“ prednosti ima taka „elegantna skromnost" tudi dobrodošle materialne učinke v družinski blagajni, kar prav gotovo pripomore, da ni treba vsak mesec beležiti hudih finančnih kriz in družinskih pretresljajev ... • • V kratkem bo izšel v Rimu duhovni dnevnik pokojnega papeža Janeza XXIII. Knjiga bo imela naslov „Giornale di un’ani-ma“ (Dnevnik duše). Vsebovala bo celoten dnevnik, ki ga je začel pisati Angelo Giuseppe Roncalli že v svojih mladih letih in vse do nekaj dni pred svojo smrtjo. Dnevnik je uredil in opremili z opombami msgr. Loris Capovilla, bivši posebni tajnik papeža Janeza XXIII. Henrik Sienkiewicz: 10 OBLEGANJE Cjinue (/6i'e ------V službi Najsvefejše Zgodovinska slika iz švedsko-poljske vojne Iz Velunja v čenstohovo je kratka pot Dne 28. novembra se je imelo početi obleganje. Toda švedski general je računal, da ne bo trajalo več kot par dni in da zajame trdnjavo s pogajanji. Medtem je o. Kordecki pripravljal človeške duše. Vršile so se pobožnosti kakor ob velikih in radostnih praznikih in če bi ne bilo na nekaterih bledih obrazih nemira, bi lahko mislili, da se bliža vesela dn sve-čanostna „aleluja“. Sam prior je služil sv. mašo; oglasili so se tudi zvonovi. Po maši pobožnosti še ni bilo konec, zakaj vršil se je svečanosten obhod po obzidju. O. Kordeckega, ki je nosil Najsvetejše, sta vodila pod pazduho mečnik sieradski in gospod Peter Čarnecki. Spredaj so šli služabniki v mašnih srajcah, s kadilnicami na verižicah, z jantarom in miro. Pred nebom in za njim so stopale vrste belih redovnikov s povzdignjenimi glavami in očmi, ljudje različne starosti, počenši od nagubanih starcev do mladeničev, ki so komaj stopili v noviciat. Rumeni plameni sveč so se tresli v vetru, oni pa so šli in prepevali zatopljeni popolnoma v Boga, kakor da se ne brigajo za nič več na tem svetu. Za njimi si Današnjemu človeku nič ni tako tuje kot beseda „žrtev“. Pač znamenje, da je materializem preplavil svet. Za žrtev, odpoved, post ima človek iz vsakdanjosti le še pomilovalen ali posmehljiv pogled. Toda neovrgljiva resnica še vedno drži, da je Kristus s križem svet odrešil. Že dva tisoč let se ta resnica ponavlja v najrazličnejših odtenkih. Saj vse drugo premine, trajno veljavo pa imajo stvari, ki gredo preko žrtve in križa! Križ je tisto nedoumljivo orodje, s katerim je mogoče doseči najvišje ideale. Če torej hočemo služiti velikim idealom človeštva in sodelovati pri prerojenju druž- Paul Claudel - Minulo stoletje ije veljalo kot stoletje nevere, ko je silen razvoj naravnih ved napovedoval konec veri. Fizikalni zakoni in človeški razum bosta človeštvu odkrila vse skrivnosti narave iin življenja, je veljalo za moderno geslo tedanjega časa. Toda konec prejšnjega stoletja je že kazal nove smeri. Materialistični racionalizem zdaleč ni več zadovoljeval bistroumnejših in samostojnejših duhov. Cela vrsta intelektualcev je začela novo pot, pot iskanja in razglabljanja. Kar prava revolucija je nastala, ko so prvi „upomeži“ izrekli kritiko o absolutni veljavi izsledkov tedanje znanosti. Paul Claudel (1886—1955) je bil eden največjiih revolucionarjev v tej laiški šoli. Bil je pisatelj, diplomat, poslanik v ZDA videl ostrižene glave žlahte, objokane, pa pod solzami mirne ženske obraze, navdah-rtjane z vero in upanjem. Sli so tudi kmetje, dolgolasi, podobni prvim kristjanom; otroci, deklice in dečki, pomešani v trumi, so družili svoje angelske tanke glasove s splošnim koralom. In iBog je poslušal te pesmi, te srčne izlive, ta beg pred zemeljskimi stiskami pod edino obrambo božjih kril. Veter je potihnil, ozračje se je pomirilo, nebo se je zjasnilo in jesensko sonce je razlilo svoje nežne, bledozlate, a še vedno tople žarke na zemljo. Procesija je obšla obzidje, a se ni vračala, se ni razpršila — šla je dalje. Bleski od monštrance so padali na priorjev obraz in ta obraz se je zdel, kakor bi bil zlat in žareč. O. Kordecki je imel oči zaprte, a na ustih je imel skoraj nadzemeljski smehljaj sreče, sladkosti, opojnosti; duša mu je bila v nebesih, v 'svetlobi, v večnem veselju, v neskaljenem miru. Toda kakor bi od zgoraj dobival ukaze, da naj ne pozabi tega zemeljskega svetišča, ljudi, trdnjave in ure, ki je imela priti, je včasih obstal, odpiral oči, dvigal monštranco in blagoslavljal. Blagoslovil je torej ljudstvo, vojsko, pra-poire, cvetoče kakor cvetje in migotajoče kakor mavrica; potem je blagoslovil zidove in griče, zroče na okolico, potem je blagoslovil topove, manjše in večje, krogle, svinčene, železne, posode s smodnikom, stojala pri topovih ter skladišča orožja, služečega za odbijanje naskoka; potem je blagoslovil daljne vasice, blagoslovil sever, be po načelih postave iz gore Sinaj, se ne smemo odreči križu — žrtvam. Svojim delovnim tovarišem bomo s tem dali močnejši dokaz krščanske resničnosti kot veliki skladi teoloških knjig. To sodelovanje pa je v sledečem: darovati trud, trpljenje in težave, ki spremljajo naše življenje; darovati odpovedi, katere doprinašamo prostovoljno; darovati nasprotovanja in boje za dobro, plemenito; darovati tudi junaštva, ki zahtevajo nadčloveških moči. V tem je božji „recept“ za ozdravljenje človeštva! veren Francoz in drugod. V laiški šoli je zašel pod vpliv brezbožnega Renana in zapadel njegovemu nauku, da vse življenje vladajo neki večni zakoni. Toda .njegov nemirni duh se ni mogel podvreči teoriji neizprosne zakonitosti, Iki odvzema življenju ves polet in prostost. Nekoč je brezverni in nemirni Claudel stopil v cerkev Notre Dame v Parizu, da bi kott umetnik dobil kak" estetski motiv za svoje delo. Prav takrat so korarji peli Ma-gnifiicat. O doživetju tega piše sam: „V hipu je bilo moje srce ganjeno — veroval sem. Pa s tako močjo, da mi od tedaj vse brezverske knjige, vse neprilike burnega življenja niso mogle vzeti vere. Bog je ranil moje srce." Vendar Claudel še ni veroval katoliško, jug, vzhod in zahod, kakor bi hotel razprostreti božjo moč nad vso to zemljo. Bila je druga ura popoldne. Procesija je še bila na obzidju. In v tem se je na obzorju, kjer se je zdelo, da se nebo dotika zemlje in kjer so se vlačile sivkaste megle, baš v teh meglah nekaj zamajalo in se začelo pomikati. Pokazale so se nekake postave, izpočetka motne, ki pa so stopnje-ma (postajale vedno razločnejše. Nenadoma se je zaslišal na koncu procesije krik: ,,Švedje! Švedje gredo!" Nato je nastala tišina, kakor bi srca in jeziki odpovedali; le zvonovi so zvonili dalje. Toda v tišini je zagrmel glas o. Kordeckega, močan a miren: „Bratje, radujmo se, ura zmage in čudežev se bliža!" In trenutek pozneje: „Pod tvoje varstvo pribežimo, o Mati, Gospa in Kraljica naša!" Medtem se je švedski oblak izpremenil v velikansko kačo, ki se je plazila vedno bliže. Videlo se je že njeno strašno žrelo. Zvijala in razvijala se je, včasih so se zasvetile na svetlobi njene bleščeče jeklene luskine, včasih je potemnela in se plazila, plazila in se dvigala od daleč ... Kmalu so oči, ki so gledale z obzidja, lahko razločile vse natanko. Spredaj je šla konjenica, za njo pehota v četverostopih. Vsak polk je tvoril dolg pravokot, nad katerim se je dvigal manjši, ki so ga tvorile štrleče sulice. Za pehoto so se vlekli topovi z nazaj odprtimi in proti zemlji nagnjenimi žreli. Lenobna njih trupla, črna ali rumena, so se zlovražje lesketala na soncu. Še za njimi so se tresli po neravni poti sodi s smod- meneč da je nespametno, kajti žrtvovati bi moral toliko tega, kar se mu je zdelo lepo in prijetno. Bral je sveto pismo. Tu je našel, da vsaika njegova vrsta pobija trditve Renana in njegove šole, ki je hotela Kristusa prikazati kot zelo spretnega „ča-rodeja". Študiral je bogoslovna vprašanja; pri tem je vedno bolj spoznaval v kakih verskih predsodkih in v kakem verskem neznanju je živel. Poglabljal se je v filozofijo Aristotela in v novejše katol. mislece, ki so prav takrat v Franciji nastopali. Tedaj je vzdihnil: ..Mladeniči, ki tako lahkomiselno zapravljajo vero, pač ne vedo, koliko stane, pridobiti jo spet!" Začel je hoditi tudi v cerkev... Po štirih letih notranljih bojev, iskanja in odpovedi se je leta 1909 spreobrnil. V drugič v svojem življenju je sprejel sveto obhajilo ... c?£ {ilmsketja VDfta .MHiiiiBMHnHnHaBffiBnBa&MMa OZKI FILM SE UVELJAVLJA Poleg navadno-širokega filmskega traku, ki ga uporabljajo vsa javna kino-podjetja, se vedno bolj uveljavlja tudi ozek filmski trak, ki je doslej bil navadno v širini 16 mm ali 18 mm. Ti ozki filmi imajo namreč to veliko prednost, da jih je mogoče uporabljati tudi v dvoranah, ki niso ognjevarno urejene. Poleg tega so mnogo priročnejši in tudi precej cenejši. Najnovejši čas pa se uveljavlja še širok trak v 70 mm širine. To novost propagirajo ameriška filmska podjetja in najnovejši ameriški film „My fai lady“. VPLIVI TELEVIZIJE Razvoj televizije prinaša vse polno vprašanj in ugibanj s seboj, izmed katerih temeljijo nekatera le na neupravičenih predsodkih, druga pa imajo tudi resno osnovo. Zlasti zdravniški pomisleki so še do pred nedavnim strašili lastnike televizorjev, pa se je izkazalo, da nima televizija prav nl-kakih neugodnih posledic v zdravstvenem oziru, če seveda umerjeno uporabljamo to iznajdbo. Pri nas še posebno ne pomeni v tem oziru televizija .nobene nevarnosti, ker je naš televizijski program še zelo omejen na nekaj večernih ur. Pač pa more televizija imeti slabe vplive na družinsfco-zakonsko skupnost, Ko namreč prihaja mož iz službe na večer, se rado zgodi, da ga vse bolj vleče televizijski program, kakor pa žena ali otroci. Zanje ni več časa ... Ko so preiskovali, kakšen vpliv ima televizija na otroke, so ugotovili, da so takšni otroci vse bolj inteligentni in mnogo prej dozoreli. To pa vsekakor moti naraven razvoj in sorazmernost med telesnim ter duhovnim razvojem. Zaradi tega naj bi starši pazili, da se otroci preveč ne navežejo na televizijo in jim znajo pravočasno reči: dovolj! nikom in brezkončna vrsta s šotori in vsakovrstnimi vojnimi pripravami. Grozen, a lep je bil pogled na ta pohod redne vojske, ki se je kazala kakor strašilo pred očmi Jasnogorcev. Naposled se je odtrgala od celote konjenica in dirjala, zibajoč se kakor od vetra razgibani valovi. Nekateri oddelki so se bližali trdnjavi, drugi pa so se, kakor bi mignil, razlili po okoliških vaseh iskat plena, zopet drugi so končno začeli jezditi okoli trdnjave, ogledovati zidove, preiskovati prostore, zajemati bližnja poslopja. Topot in rezgetanje konj, klici, šum tisočerih glasov in gluhi ropot topov so razločno bili ob ušesa oblegancev, ki so do tedaj mirno stali na zidovih kakor ob kaki prikazni .in gledali iz začudenimi očmi na to veliko gibanje in kretanje sovražnikove vojske. Končno ;so dospeli tudi polki pehote in se začeli gibati okoli trdnjave, iskaje mest, ki bi bila najpripravnejša za utrditev za nasipi. V tem so udarili na neko samostanu pripadajočo pristavo, v kateri ni bilo vojakov, temveč .samo po točah zaprti kmetje. Poilk Fincev, ki je prvi prišel tja, je udaril na neoborožene kmete. Vlekli so jih za lase iz koč in uporneže naravnost razmesarili. Ostanek ljudi so spodili s pristave in konjenica je udarila nanje in jih razpršila na vse Štiri vetrove. Miillerjev poslanec, ki je pozival, naj se podajo, je zatrobil še pred samostanskimi vrati, toda obleganci so, videč klanje in vojaške surovosti na pristavi, odgovorili z ognjem iz topov. Dve uspeli prireditvi v Št. Janžu V letošnjem predpustu sicer ni naša mladina 'pripravila nobene vesele prireditve, kajti nedolgo prej je pripravila igro „2up-nik 'iz cvetočega viinograda", katero bo naj-brže ponovila prihodnji teden v Št. Jakobu. Dogovorjeno je namreč bilo, da si drug drugemu pomagamo in delo olajšamo. V ta namen bi naj prišli iz Št. Jalkoba z igro „Ma-la pevka" k nam gostovat. To se je tudi zgodilo dne 23. februarja, ko smo v polni Tišlarjevi dvorani videli to lepo in dobro podano igro, ki nas je prav globoko ganila in tudi navdušila. Zlasti naše matere so bile globoko ganjene in žepni robčki so prišli močno do svoje osuševalne naloge. K temu uspehu so mnogo pripomogli pridni igralci, ki so lepi vsebini dali tudi dobro podan okvir. Zlasti menih in zapuščena mati s hčerko-pevko so odlično podali svoje vloge. Pri tem je treba pohvaliti še posebej korajžnega režiserja, ki se je z veliko požrtvovalnostjo lotil tega lepega — a nehvaležnega dela. Na prvo postno nedeljo pa nas je po dolgem času zopet obiskal gospod Zaletel s svojimi krasnimi slikami. Tokrat nas je povedel v daljno 'Brazilijo, deželo kave in kač. Velika udeležba je pokazala, kako so nam njegova predavanja s slikami všeč. Sicer je pa tudi res, kar je nekdo rekel, da toliko lepega in podučljivega nam ne more dati noben film, kajti predavanja g. Zaletela so zato tako razumljiva in zanimiva, ker jih on zna pripraviti prav za nas in naše razmere. Ob slovesu so mu vaščani še rekli: „Kmalu na svidenje". p * | * /\ * fsl * O * B * R * /\ ^ N * J ^ E MATEV2 RAINER: (18) MOJI SPOMINI Našim ženinom v svarilo Kripnjakov Zepej Nad Dravco na hribu hišica sitoji, a žal, da v njej še zmerom mlade gospodinje ni! Pri Kripnjaku v 'Dobu, kakih 80 metrov nad Dravo, živita mirno in složno zakonca Ravš. Imata lle enega sina Zepija, ki se je rodil leta 1859. Ril ije bister fanlt in imel posebno dober spomin. Vedel je veliko povedati, kako je bilo na taboru leta 1870 pri Wirtu na Žopračah. Citiral je marsikateri stavek govornikov. Pomagal je doma očetu pri delu in zraven hodil h kmetom v dnino. Pozimi, ko ni bilo pravega zaslužka, je ribaril in napravljal smoMoo, katero je rabil pri ribolovu. Imel je čoln, katerega je potreboval za prevoz čez Dravo, ko so hodili posebno ob nedeljah v bližnji Rožek k sv. maši. Čoln je pa služil Zepeju ob zimskih večerih za ribolov. Pri tem težkem, nevarnem poslu v mrzli zimi so mu pomagalli: Piklč-njakov Jozej, Goričnik (Šiman) Užnjakov Tone ali pa Nemcev Hanjž. Vsak pomočnik je moral znati dobro veslati, kar ni bilo lahko, ko so bile lopate in drogovi večkrat vsi ledeni. Eden je pa imel za to pripravljene posebne vile v rokah. Ta je gledal In čakal, kdaj bo prišel rot (sulec nemško Huchen) k ladji. Ribe je privabil k čolnu ogenj z velikim plamenom, ki je gorel v železni posodi. Zanj so rabili veliko smol-nico, ki ne ugasne, tudi v vetru ne, in daje veliko luč. Vile je imel navadno Zepej v rokah, ker je imel pri tem že precejšnjo izkušnjo. Ujeli so včasih prav lepe ribe, celo do 30 kg težke. Meso te ribe je zelo okusno. Po težkem poslu in trudu — morali so vleči 2 km daleč čoln nazaj — so šli grede v Ohačevo gostilno, kjer so se okrepčali in segreli. Tu so včasih namesto enega ali dva glažka celo tri ali še več zaužili. To je dalo veselo 'razpoloženje, da so začeli peti. Zepej je zapel s Piklčnjakovim Jozejam največkrat tisto ,,Na onem kraju grabenča sem vidov stati jazbeca, oj jazbeca .. . Pri tem poslu se je navadil naš Zepej precej na žganje in je začel pogosteje zahajati v 'gostilno. To Ije pa bilo njemu za ženitev usodno. Posebno skrbna mati — bila je doma v Co-brci (Afritz) in se je šele tukaj morala slovensko naučiti — je bila v skrbeh, kaj bo iz „pueba“, če bo začel popivati. Mati se je našega jezika še dokaj hitro in še precej dobro naučila. Bila je namreč prisiljena, ker je tedaj le malokdo lomil nemško. Le moškega in ženskega spola ni prav razločevala in tudi z in ž je izgovarjala kot s in š. Na tem spoznaš brž vsakega Nemca. Kot vsa- ko mater je skrbel Kripnico njen 'ljubi edini otrok. To je potožila svoji sosedi, ko je rekla: „Naša Sepej ibi tavšend rajniš več biva vredna, da bi ne piva ga.“ Ko so začele očetu in .tudi materi moči pešati, pravi oče sinu: „Pueb, oženi se, saj veš, da midva že pešava, ti pa tudi greš že proti štiradim“. Zepej je ta ukaz sicer rad slišal, pa vendar ni mogel tega takoj izvršiti. Hotel je pogledati bodočo ženo od vseh strani. Prvič bi morala biti iz poštene družine, verna, zdrava, lepe postave, pridna, Sledljiva in še kaj znati. Za take je vedel in šel najprej vprašat Vištrovo deklo. Tu je večkrat kalj delal in je dobro poznal Nane-jo. To bom vprašal, je sklenil. Da bi Nanej le ne vedela, da je bil preteklo nedeljo tako pijan, da je pred hlevom v gnojnico padel in so ga morali mama oprati. To so menda pa mama že sosedi potožili. Ta pa, kot ženske sploh, to mojo nesrečo ni ohranila za sebe in se je razneslo po okolici kot blisk. Pa jo bo vendar vprašal. In to je res storil. Na to vprašanje pa Nanej odvrne: „Ze-pej, res bi te rada vzela za moža, da bi mi ne bilo treba celo življenje služiti, tega pa vendar, žal, ne morem, ker se večkrat opi- janiš lin zadnjič si se celo v gnojnici pijan valjal. Torej z Nanijo ni imel sreče, ta je rajši vzela pridnega, treznega vdovca, pd. Uiština, in zakon je bil srečen. Starši pa vedno le silijo na Zepeja: „Pueb, oženi ise!“ Sedaj se poda Zepej k pošteni družiini k Filiju v Loče in tam vpraša hči Čilo, ki bi bila njemu zelo po volji, če bi bila voljna njega vzeti. Ta pa odgovori: „Ze-pej, vse bi bilo prav, dko bi ti ne bil pijanec in tak, da si se celo po gnojnici valjal. Dalje pa ne rečem več. Sam se kažeš okrog, kadar si pijan. Tudi Gila se je potem poročila in vzela pridnega .in zelo razsodnega kmeta, pd. Ko-binčiča v Deščicah. Ta se je pisal ravno tako kot Čila in sicer Ropač. Bil je svojčas pri vojakih računski podčastnik. Ko so pa domačemu župniku Janezu Sablatndku vsled starosti moči pojemale in se mu je tresla roka, je 'bil ta naš brihtni Joža župnikov zasebni tajnik in je pisal vsako nedeljo popoldan v župnišču in reševal razne uradne spise. Seveda po diktatu g. župnika. Po tem času je pa hodil v okolico Beljaka, kjer se je srečal z neko pol mestno in na pol kmečko žensko. Ta bi pa bila takoj volje vzeti Zepeja, akoravno ga ni poznala, od kod in kaj je. To pripelje staršem kazat. Tudi Zepej mi vedel, od kod in kaj je ta ženska. Dobil jo je pač na cesti. (Dalje prihodnjič) Italijanski skladatelj Amilcare Ponchielli (Nadaljevanje s 3. strani) Ta diktat je slišala tudi Gioconda in izve tako vso resnico, da Enzo ljubi Lauro in ne njo. Drugo dejanje Ponoči, na obali zapuščenega otoka, v laguni. Pred Enzovo ladjo se zabavajo mornarji lin dekleta. Med njimi je tudi vohun Barnaba, ki je prišel zato, da si pridobi podatkov o moči Enzove posadke. Ko. Enzo pošlje vse k počitku, pripelje Barnaba res Lauro. Medtem ko Enzo pripravlja vse potrebno za pobeg, moli Laura pred kipom Marije. Tedaj pa se nenadoma pojavi iz teme Gioconda in hoče umoriti Lauro. V smrtni stiski dvigne Laura rožni venec, ki ga Gioconda takoj prepozna (rožni venec njene matere). V trenutku se Obvlada, bliskovito strga s svojega obraza krinko in jo namesti na Laurino glavo in jo hitro odvede na svojo barko, s katero se jima posreči pobeg. Ko se vrne Enzo in sprašuje po Lauri, mu razkačena Gioconda zaluča, da mu je Laura ušla, da ga ona, ki je tukaj ostala, bolj ljubi lin da je skrajni čas, da se reši, ker ga je nekdo ovadil. In res se Alvisove ladje že bližajo. Enzo se odloči in vrže gorečo baklo na svojo ladjo, sam pa se zažene v obrambo in napad. Tretje dejanje Večer je. V dvorani Ca d’Ora v Canalu Grande. Alrvise je sklenil maščevati svojo čast s tem, da bo svojo soprogo kaznoval s smrtjo. Lauri razodene, da ve za njeno izdajstvo in da mora zato umreti. Ko bodo povabljeni gostje v sosedni sobi odpeli pozdravno pesem, mora ona izpiti pripravljeni strup in leči na mrtvaško ležišče. Alviise odide iin Laura se pripravi, da izpije strup. Tedaj pa nastopi Gioconda, ki se je ivtihotapila v knežje sobane. Gioconda ročno pretoči strup v drugo cevko, Lauri pa da cevko s tekočino, ki jo bo samo začasno uspavala. Po pogrebu pa jo bodo njeni, t. j. Giocondini ljudje iz groba dvignili in privedli k Enzu. Ko se Alvise vrne, z zadoščenjem ugotovi: „Smrt je svoj prt razprla ...“ Sprememba Alvise sprejema v dvorani svoje goste. Med njimi je tudi v maski Enzo. Ko je zabava na višku, privedejo slepo Giocondino Amilcare Ponchielli gioconda ARIJA EN ZA (Prevod: Smiljan Samec) Morje! Nebo! širno obzorje kot da isc igra z nočjo! Bo5 prišla čez morje, vila? Boš obzorje razklenila? Tu te čakam; toplo me boža mehka sapa živih sanj. Tu je mož, ki tvoja roža ni odprla še vonja, ah vonja zanj! Tu je mož, ki tvoja roža ni še vonja, ah vonja [odprla zanj. Žalostno morje kot da spet obzorje snubi. O, poljubi, val, obzorje! In obzor, poljubi morje! Buden čakam, da noč odstre mi tajnost pravljično neba. Pridi, o vila, pridi in vzemi, kar ti nudim, kar ti nudim od srca! Pridi, vila, Ibuden čakam, da boš radostna prišla. Pridi, viti! Kar nudim, vzemi! Pridi, pridi, pridi in vzemi, kar iti nudim odprte duše .in srca! Pridi, oh, daj! mater, ki ijo je Barnaba zasačil stikajočo po hodnikih. Slepica odgovarja, da je molila za nekoga, ki je „tod umrl“. V tem se oglasi mrtvaški zvon. Enzo vpraša Barnabo, za koga zvoni, mu ta po-išapne: „Za mrtvo Lauro.“ Enzo se razkrije in napade AlviSa. Premagajo ga in vržejo v ječo. Alviise pa stopi k zavesi sobe — jo odgrne in osuplim igostom pokaže mrtvo Lauro. Četrto dejanje Ponoči v veži stare palače na samotnem otoku. Giocondina moža sta skrivaj ugrabila Lauro iz grobnice in jo prinesla v njeno bivališče. Oba še zaprosi, naj ji pomagata iskati izgubljeno Slepo mater. Vsa razdvojena se Gioconda muči z mislimi o samomoru ali o umoru Laure. Tedaj nastopi Enzo, ki ga je Gioconda s pomočjo Barnabe za ceno svojega telesa rešila iz ječe. V prepiru med inljo in Enzom, se zasliši glas Laure, ki se je medtem prebudila, vstala in se pojavila pred Enzom. V srečni združitvi se zahvalita Giocondi za njeno odpoved in velikodušno žrtev. Gioconda se iz strahu pred Barnabo odloči za beg. Prepozno je, kajti lopov ji je preprečil odhod. Hipoma se Gioconda zabode z bodalom im 'izdihne. Še nad mrtvo se skloni Barnaba in krikne: „Tvoja mati me je užalila! Jaz sem jo utopil!" Sedaj pa, ko so bili domačini pregnani iz vseh bližnjih poslopij in so se v njih nastanili švedje, jih je bilo treba čimprej uničiti, da ne bi izza njih mogel sovražnik škodovati samostanu. Samostanske Židove je objel dim kakor ladjo, obkoljeno od burje in razbojnikov. Grom topov je pretresal o-zračje, da so zadrgetali samostanski zidovi In zažvenketale šipe v cerkvi in v poslopjih. Ognjene krogle so v obliki belih oblakov, opisujoč zlovražje loke, padale na švedska skrivališča, lomili lemeze, strehe, stene :in takoj so se stebri dima dvignili z mest, kamor so padale krogle. Požar je zajel poslopja. Komaj nastavljeni švedski polki so bežali na vso sapo iz poslopij in se razkropili na razne strani. Med njimi je zavladal nered. Odstranili so še nepo,stavljene topove, da so jih zavarovali pred streli. Miiller je ostrmel; ni se nadejal takega sprejema niti takih strelcev na Jasni gori. V tem je nastopila noč im ker je potreboval miru, da je spravil vojsko v red, je poslal trobentača s prošnjo za premirje. Očetje so radi dovolili. Vendar so ponoči zažgali velikansko žitnico z veliko zalogo živeža, kjer je stal vestlandski polk. Požar je zajel poslopje tako naglo, streli so padali drug za drugim tako ugodno, da niso utegnili Vestlandoi odnesti ne pušk ne nabojev, ki so se razpočili v ognju in raznašali daleč naokoli goreče glavnje. Švedje ponoči niso spali. Delali so priprave, kopali nasipe pod topovi, polnili koše z zemljo, urejevali tabor. Vojaki, dasi po tolikih letih vojne In v tolikih bitkah utrje- ni in po naravi hrabri in vztrajni, niso radostno čakali drugega dne. Prvi dan jim je prinese1! poraz. Samostanski topovi so povzročili med ljudmi tako znatno škodo, da so najstarejšd vojaki zmajevali, češ da jo je treba pripisovati neprevidnemu obkrožanju trdnjave in prevelikemu približanju k obzidju. Toda tudi če bi to jutro prineslo zmago, ni obetalo slave, zakaj kaj naj pomeni pridobitev neznatne trdnjave in samostana za one, ki so vzeli že toliko znamenitih mest in stokrat večjih trdnjav. Le poželenje po bogatem plenu je vzdrževalo njihovo voljo; a zato se je polastil Švedov tudi oni sveti strah, s katerim so stopile poljske zavezne čete pod preslavno Jasno goro. Razlika je bila ta, da so se eni tresli pred mislijo sve-tokraje, drugi pa so se bali nečesa nejasnega, česar si sami niso bili v svesti, kar so imenovali s splošnim imenom „čari“. Če je verjel vanje sam Burhard Muller, kako bi ne verjeli vojaki? Opazili so, da se je Mullerjev konj, ko se je približal cerkvi svete Barbare, takoj ustavil pod njim, silil nazaj, razširil nozdrvi, povesil ušesa in žalostno prskajoč ni hotel stopiti naprej. Stari general ni kazal strahu, vendar je že drugi dan odkazal to postojanko knezu Heskemu, sam pa se je pomaknil z večjimi topovi proti severni strani samostana. Tam je ponoči delal nasipe, da bi z njih udaril drugi dan. Komaj se je torej začelo svitati, se je začela topovska bitka; šele sedaj so se prvič oglasili švedski topovi. Sovražnik ni hotel takoj napraviti v zidu preloma, da bi planil v naskoku skozi; hotel je le plašiti, zasipati cerkev in samostan s kroglami, vneti požare, zdrobiti topove, pobiti ljudi, razširiti strah. Na samostansko obzidje je zopet prišla procesija, zakaj nič ni tako krepilo borilcev kakor pogled na Najsvetejše in na mirno z njim idoče redovnike. Samostanski topovi iso odgovarjali, kolikor so mogli, kolikor Ije bilo ljudem sil in sape v prsih. Zdelo se je, da se zemlja trese v svojih tečajih. Morje dima se je razgrinjalo nad samostanom in cerkvijo. Kakšni trenutki, kakšni pogledi za ljudi — a koliko jih je bilo v trdnjavi, ki še nikdar niso gledali v krvavo obličje vojne! Ta neprestani grom, blisk, dim, žvižganje krogel, razdirajočih ozračje, strašno sikanje granat, treskanje izstrelkov na tlak, gluhi udarci ob stene, žvenket razbitih šip, razlet pokaijočih ognjenih krogel, polom in tresk desk, uničevanje, peklo! ... Ves ta čas pa niti hip počitka in oddiha za napol od dima zadušene prsi, vedno nova toča krogel, a sredi zmešnjave presunljivi glasovi na raznih straneh trdnjave, cerkve in samostana. „Gori! Vode! Vode!“ „Na strehe s kavlji!... Več plaht!" Na ^idovih pa klici od hoja razgretih vojakov: „Viiše top! .. . Više!... Med poslopja!... Ognja! ... Okoli poldineva se je delo smrti še ojačilo. Zdelo se je, da zagledajo švedske oči, ko upade dim, le še kup krogel in granat na mestu, kjer je bil samostan. Prah od apna, ki iso ga zbile krogle s sten, se je dvigal in mešal z dimom ter zaslanjal razgled. Duhovniki so prišli s svetinjami, da bi odgnali te oblake, da ne bi škodovali o-brambi. Grom topov je prenehal. Zdajci so na stolpu, na novo isazidanem po lanskem požaru, trombe zaigrale veličastno harmonijo pobožne pesmi. Donela je ta pesem z gore in slišati jo je bilo naokoli, slišati povsod, celo 'na švedskih nasipih. Glasovom tromb so se v kratkem pridružili ljudski glasovi in sredi groma, krikov, prasketanja, ropotanja mušket so se razlegale besede Marijine pesmi. Tu se je razpočilo nekoliko granat; tresk lemezov in opeke in potem se je zaslišal presunljiv krik: „Vode!“ in ... pesem je zopet donela dalje. Kmitic je stoječ pri topu na obzidju nasproti vasi, kjer je imel stan Muller in odkoder je prihajal najhujši ogenj, odrinil manj izurjenega topničarja in začel sam delati. A delal je tako dobro, da je v kratkem, dasi je bil november in hladen dan, vrgel s sebe lisičji kožuh, vrgel suknjo in stal le v hlačah in v srajci. Ljudem, ki niso poznali vojne, je raslo srce ob pogledu na tega vojaka iz krvi in kosti, kateremu ise je zdelo vse to, kar se je godilo, grom topov, toča krogel, uničevanje, smrt — nekaj (potrebnega. Obrvi je imel namršene, v očeh ogenj, na lioih rdečico in na obrazu neko divjo radost. (Dalje prihodnjič) l^ta 3 Je Komunizem /&AHNH0F- BLEIBURS"\ imi * k,. ,1 Mio Mua y z Niet . Hudi 70/. Kočavka demagoga franka J M rfrakndd Kumnhiično partija Qreg0rjp črnega klobuka. Pikalo S takim letakom so grozili Slovencem, ki so nastopili v Globasnici s ^Krščansko demokratsko stranko" pri občinskih volitvah. Globašani so dali na to s pridobitvijo četrtega mandata edino pravilen odgovor. Za tiskovni sklad so darovali: Gospa Marija Breznik, Pliberk, namesto venca za pokojnega Biceljnovega očeta 100.— šil.; cerkveni ključarji iz Škocijana, 100.—; zlatomašnik p. Fl. Ramšak, Št. Andraž, 40.—; č. g. Fatur Jakob, Zeltschach, 70.—; č. g. Karicelj Andrej, Št. Jakob, 70.—; č. g. Mohor Picej, Schernberg, 60.—; TriB-nig Simon, Loče, 50.—; dr. Jožef Grafenauer, Leobendorf, 50.—; č. g. Grdblacher Ignac, Blače, 50.—; Angela Wornig, Pečni-ca, 40.—; Kuchling Anton, Bistrica na Zilji, 40.—. Po 30.— šil. so darovali: Karner Niko, Celovec; Stare Franc, Lienz; Uranschek Rozalija, Globasnica; č. g. Tomaž Ulbing, Sko-čidol; Schellander Ana, Trabenče; Lesnik Janez, Bela. Tazol Jožefa, Miklavčevo, 25.— šil. Po 20.— šil.: neimenovani; Ojcl Franc, Breg; Schelander Avgust, čahorče; Angela Stingel, Muškova; Eberhard Terezija, GroB-edling; Kruschitz Franc, Velinja ves 9; č. g. Komar Ferdinand, St. Martin na Dholici; Trechtar Barbara, Dob 20, Pliberk; Wedenig Jožef, Apače; Pasterk Ana, Kokinja, Dobrla ves; č. g. Nadrag Alojz, Škofiče; Matevž Koman, Brnca; dr. Joško Tischler, Celovec; Zupanc Marija, Koflach; Stingler Marija, Greifenburg; Rupitz Apolonija, Grabalja ves; Gril Anton, Plaznica; Katz Johana, Gamlitz; Perne Alojz, Št. Vid/Glina; č. g. Vodnik Franc, Preitenegg/Lav.; Boštjančič Oswald, Beljak; Hafner Filip, št. Janž; Waldhauser Helena, Podsinja ves; Zerzer Melanija, Sveče; Krištof Florijan, Dragoži-če; dr. Hoja Simon, št. Jakob; č. g. Markič Janez, Pečnica; Waldhauser Valentin, Slovenji Plajberk; Potisk Marija, Ljubelj; Mak O kašlju (Nadaljevanje s 5. strani) uspešno, ker zmehča sluz. Tudi vdihavanje hlapov raznih »antibiotičnih" solnih sestavin (kot sta na primer penicilin in strepto-micin), vpliva lahko zelo koristno kot zdravilo ali razkužilo. Dr. Banyai poroča tudi, da je uporabil kot izkašljevalno sredstvo posebno mešanico ogljikovega oksida (ki je znan kot močno dražilo dihalnih centrov) s 95 odst. kisika. To plinsko mešanico podaja zdravnik bolniku s posebno krinko, ki omogoča porabo petih 'litrov na minuto in ponovi to zdravljenje trikrat ali še večkrat na dan. Tako se preprečijo napadi krčevitega in trdovratnega kašlja, ki škodujejo bolniku in slabijo pljuča. Razen tega se spremeni tako imenovani »nekoristni napad kašlja" v koristen napad, ki izloči sluz iz dihalne poti. Uporaba tega vdihalnega aparata zmanjšuje ali celo sploh odpravi potrebo raznih zdravil in drog, ki so kot na primer kodein in morfin škodljive, ker se bolnik na nje navadi. Ne moremo pa reči, da bi bil ta način zdravljenja za vsak primer. Vsakega posameznega bolnika je treba zdraviti po raznih znakih bolezni in po metodi, ki najbolj odgovarja njegovemu posebnemu stanju. Gotovo se pa ne more zanikati, da se z olajšanjem izkaštjanja doseže naglo izboljšanje znakov vnetja, če se seveda isto-časm korenito zdravi tudi glavno bolezen, za katerero je kot že rečeno kašelj samo zelo mučen »simptom", spremljajoči znak. Georg, Sele-Srednji kot; Užnik Marija, Borovnica; Mihor Jožko, Šmarjeta; neimenovana, Šmartin pri Vovbrah; Wurzer Ivana, Drevlje; neimenovana, Žitara ves; Genovefa Partl, Sveče; č. g. Mihael Laura, Krčanje; Waldhauser Marija, Sveče; dr. Pavel Za-blatnik, Celovec; Wertschnig Ljudmila, Škofiče; Pipp Mihael, Bistrica/Zilja; Smole Peter, Malošče; Korenjak Janez, Trebljenje; č. g. Maks Mihor, št. Štefan/Zilja; Angela Pleschgolternig, Globasnica; Obiltschnig Marija, Podgora; Portsch Ludovik, Št. Šte-fan/Šmih.; Klampferer Anton, Malošče; Valentin Plantev, Velikovec; Blaschitz Aleš, Sp. Krčanje; Rohm Marija, Št. Jakob; Gašper Truppe, Rikarja ves; č. g. Vilfan Janez, Zvvickenberg; č. g. Štrekelj Jakob, Gorenče; Golautschnig Jožef, Dobrla ves; Samonig Dora, Št. Jakob; Gomernik Terezija, Grabalja ves; Krapfitsch Valentin, Velinja ves; Hobel Marija, Vogle; Scheinig Janez, Glinje; Mat. Zeppitz, Škocjan; ReBmann Kati, Le-dince; Valentin Kašelj, Zg. Trušnje; Mohor Peter, Dobrla ves; Marija Dovjak, št. Martin/Rožek; Koffler Filip, Mlinare; Wrantschurnig Marta, Pliberk; č. g. Srienc Kristo, Šmihel; Kustec Franc, Dobrla ves; Lipusch Roza, Sinča ves; Župančič Maks, Labot; Pinkitz Marija, Tinje; Ivančič Franc, Podravlje; Katnik Franc, Št. Peter; Blaž Sturm, Lipa; Pavel Ražun, Št. Vid v Podj.; Marija Mlinar, Bistrica na Zilji; Marija Wankmuller, Bistrica/Rož; Pristovnik Katarina, Sele-Cerkev; č. g. Moschitz Jakob, Brdo Zilja; Tischler Ana, Tinje; Randev Janez, Dob; Riedl Jožef, Drveša ves; Matija Fritz, Vognje polje; Potisk Marija, Brodi; č. g. dr. Zeichen, Št. Rupert/Vel.; Hribar Feliks, Obirsko; Hribar Andrej, Korte; Štern Peter, Korte; Roš Ana, Železna Kapla; neimenovani, Reberca; Pegrin Terezija, Mlin-če; č. g. Jože Kunstelj, št. Vid v Podj.; Mi-čej Andrej, Št. Vid v Podj.; Kordež Blaž, Podjuna; Grubelnik Janez, Korte. Po 15.— šil.: dr. Ferdinand Kolednik, Podgorje; neimenovana iz Žvabeka; A. Popek, Podkrnos, 11.—. Po 10.— šil.: Kuttin Oskar, Reifersdorf 2; Tomaž Miki, Malošče; Markun Anton, Korte; Pasterk Marija, Železna Kapla; Hobel Ferdinand, Miklavčevo; Plantev Avgust, Dule pri žitari vesi; Gregom Jožef, Dule pri Žitari vesi; Skrutl Neža, Goriče pri Žitari vesi; Huzar Jožko, Podkraj, Rebrca; Kožlak Štefan, Proboj; Starc Franc, Proboj; Ožmalc Anton, Malčape; Rupitz Štefan, Po-grče; Karničar Karl, Št. Vid v Podj.; neimenovana, Žitara ves; Smrtnik Marija, Boja ves; Golavčnik Ana, Boja ves; Jan Helena, Št. Lipš; Linče Uršula, Zagorje; neimenovana, Podjuna; Pečnik Mihael, Kapla/Dravi; neimenovana, Gonovece; Lobnik Marija, Vovbre; Klemenjak Primož, Št. Ožbolt; Wrolich Franc, Rute; Ottovvitz Jožef, Rute; Krištof Jožef, Velika ves; dr. Pušnik Kristijan, Št. Jakob; Nagele Jožef, Št. Jakob; Lederer Janez, Reka pri Št. Jakobu; Fugger Franc, Breznica; Janežič Janko, Leše; Male Janez, Sele-Zg. kot; Wernig Maks, Šmarjeta; Lampichler Andrej, Radiše; Menig Ana, Jeriše; Terezija Knaflič, Loče; Volk Marija, Goselna ves; Magdalena Savec, Pliberk; Tomasch Franc, Št. Lipš; Hutter Peter, Večna ves; Hafner Ana, Klopiče; Antonič Katarina, Podljubelj; Klemenc Valentin, Mlinare. Presenefljivi uspehi selskih smučarjev SmarjeSko smučarsko društvo, ki je kot stisko vključeno v zve/o katoliške mladine Koroške, je priredilo 16. februarja tekmovanje - veleslalom v Šmarjeti v Rožu. Udeleženci iz Borovelj, št. Janža, šmarjete in Sel so bili zelo zadovoljni z odlično organizacijo. Za brezhiben potek tekmovanja gre vsa hvala šašlu, šmarješkemu predsedniku društva, nadalje selskima funkcionarjema: predsedniku F. Ogrisu in Hriberniku ter še predsedniku Ogrisu iz Borovelj, kakor tudi vsem ostalim šmarješkim članom, ki so se potrudili, da je tudi proga bila prav lepo pripravljena. Kot smo pričakovali, so selski smučarji poželi najlepše uspehe: 1. je bil že znani Pristovnik Maksi; 2. je bil na splošno presenečenje vseh Roblek Tomi, ki letos od tekme do tekme bolj stopnju je svojo zmogljivost. To je doslej njegov najlepši uspeh; 3. mesto je zasedel Hermi Užnik. Med mla dino je zmagal šentjanžan Gabriel štefi pred Selanom Ogrisom Hubertom. Talentirani šentjanški smučar Mešnik, ki je letos že večkrat imel lepe uspehe, je tokrat padel, kakor tudi večina ostalih selskih smučarjev. Pri šolarjih je zmagal Travnik Erih tik pred šmarječanom Oraže Hemanom. Tekmovalci kot tudi številni gledalci, ki so na|>eto zasledovali smučanje domačinov - med katerimi je bilo videti mnogo odličnih smučarjev, še prav posebno med mladino — so odnesli lepe vtise domov, želimo, da bi prišlo še večkrat do takih srečanj! Medtem ko se je v šmarjeti moral Anton Oraže zadovoljiti s šestim mestom, je naslednjo nedeljo, dne 23. februarja, slavil svoj brezdvomno najlepši uspeh v Rutah. Nad 60 članov zveze Kolpingovih domov iz vse Koroške je tekmovalo v 2 spustih veleslaloma za prvo mesto. Mnogo znanih smučarjev je sodelovalo v njihovih vrstah, tako da Oraže ni upal na kakšno zmago. A ravno zaradi tega je vozil z vsem elanom in uspelo mu je, da je zmagal v splošni skupini; pri prvem teku je bil v splošnem zaporedju drugi, v drugem pa z večjim presledkom celo najboljši. Tvoril je skupno z obema Lausegerjema iz Slovenjega Plajberka moštvo, ki je zmagalo. Tako so že drugo leto odnesli skupinski pokal in če jim uspe še tretje, bo ta dragocenost njihova last. FILMSKA OCENA_______________________ št. Jakob v Rožu. — Sobota, 7. marca: Dic Rote (IVb). — Neka žena hoče pozabiti svojega lju Iziimca, a je ves trud zaman. Ponesrečen film Helmuta Krautnerja, poln neverjetnosti in brezupnosti. Za odrasle z resnim premislekomi — Nedelja, 8. marca: Wenn die Musiik spielt am W6rther See (III) . — Povprečen film, posnet ob Vrbskem jezeru, z mnogimi popevkami. Za odrasle im mladino! Borovlje. — Sobota, 7. marca: Die Rache des Ali Baba (III). — Napet pustolovski film k Orienta, ki je poln skrivnostnih zank. Za odrasle in zrelejšo mladino! — Nedelja, 8. marca: Cbermut im Salz-kammegut (III). — Živahen film z mnogimi popevkami. 1 orek, 10. marca: Der Gefamgene von Alcatratz (IV). — Film prikazuje življenjsko zgodbo nekega morilca. Za odrasle z resnim premislekom! — Četrtek, 12. marca: Der Mbrder (IVa). — Tragedija dveh moških, ki se zaljubita v isto ženo. Za odrasle in zrelejšo mladino! Bistrica v Rožu. - Sobota, 7. marca: Das Nctz (IV) . — Povprečen kriminalni film, ki ima za vsebino pripravo in izpeljavo ropa na neko vojaško taborišče. Za odrasle! — Nedelja, 8. marca: Dic Fdrsterohristl (II). — Barvni film po znani opereti Georga Jarno. Prijetna zabava za vsakogar! Dobrla ves. — Sobota, 7. in nedelja, 8. marca: Dic lustige Witwe (III). Film po znani opereti Fr. Lebarja. Za odrasle in zrelejšo mladino! — Sreda, 11. marca: Reif fttr dem Calgcn (IVa). Malovreden film iz divjega zapada. Za odrasle! MALI OGLASI Predpasnike, navadne in ,;kazak”, krasne nove vzorce, dobite v trgovini SATTLER, Klagenfurt-Celovec, Heuplarz. Vežna vrata, dvokriina, 214x135 cm, k macesna, lična izdelava, skoraj nova, ugodno prodamo. Ravno tako tudi glinaste peči, razne velikosti. Poizve se pri upravi Mohorjeve hiše, Celovec - Klagenfurt, Viktringer Ring 26. Topla volna — za zgodnjo Veliko noč. Čedne pomladanske barve nudi WOLL- und STRICKBAR, Klagenfurt - Celovec (nasproti kapucinske cerkve). Vlma zdcauHiška peedtsa DR. STANKO SMOLNIG, kirurg, obvešča, da začne svojo kirurgično prakso 1. februarja 1964 v Celovcu, St. Veiter Ring 39, tel. 70-5-58 in v sanatoriju MARIA HILF. Še večje presenečenje pa nam je pripravil Trav-nig Tomi pri srednješolskih prvenstvih na Golici. Izmed 150 resnih konkurentov si jc Tomi priboril odlično 2. mesto. Ta njegov naj lepši uspeh dose-daj je bil kronan z dragocenim darilom - srebrnim krožnikom. Želimo mu tudi pri avstrijskih prvenstvih v Hans Enns, kakor tudi Gabrielu štefiju, ki sc je kvalificiral na 5. mesto, obilo sreče! 28., 29. februarja in 1. marca pa je us]>cšno zastopal koroški Union mladi Erih Travnik pri avstrijskih prvenstvih šolarjev v Kaprunu. V prvem spustu veleslaloma je zasedel za nekim Tirolcem in .Salzburžanom nepričakovano tretje mesto, pri drugem pa je imel nekoliko smole. A kljub temu se jc vrinil na častno četrto mesto v kombinaciji. S tem mestom je bil obenem tudi najboljši izmed Korošcev. Že pri tradicionalnem šolskem tekmovanju v Selah, ki sta ga vodila g. nadučitelj Hans Jaklitsch in g. Anton Hribernik, jc Erih zanesljivo zmagal in bil najboljši dneva pred Dolfijcm Užnigom; pri mlajših je bil najboljši Pavel Olip, ki jc kot Erih prejel tudi lep pokal za nagrado. Knjigarna Mohorjeve družbe vam priporoča: JANEZ XXIII., krasna knjiga za darilo, 37 fotografij, 132 strani, 36,— šil. ZBORNIK svobodne Slovenije 1964 iz Argentine 340 strani, 120.— šil. JEZUSOVO ŽIVLJENJE, svetovno znano delo zgodovinarja Ricciottija, ki je sedaj umrl, 680 strani, 120.— šil. Na razpolago je' še nekaj Družinskih pratik 1964. Kupimo: Šematizem (personalni) krške škofije od 1920—1960 po primerni ceni. Družba sv. Mohorja v Celovcu, Viktringer Ring 26. SLOVENSKE ODDAJE V RADIU PONEDELJEK, 9. 3.: 14.15 Poročila, objave. Pregled sporeda. — žena in dom. — 10 minut za športnike. Manuskript: Minko Bogataj. — 18.00 športni obzornik. — TOREK, 10. 3.: 14.15 Poročila, objave. Iz ljudstva za ljudstvo... Valentin Polanšek razpravlja s tkalcem Lužnikom iz Polane. (2. del — Igrajo češki ansambli. - SREDA, 11. 3.: 14.15 Poročila, objave. — Kar želite, zaigramo. — ČETRTEK, 12. 3.: 14.15 Poročila, objave. — Intermezzo saxophonico.. . Igrata: Srečko Dražil in Danilo Švara. — Koroški kulturni pregled, piše in govori gospa Marija Inzko. - PETEK, 13. 3.: 14.15 Poročila, objave. — Od petka do petka po naših krajih in pri naših ljudeh, zbira in zapisuje novice Blaž Singer. — »Mladje” (3.) Mladjevci berejo iz svojih del. — SOBOTA, 1.4. 3.: 9.00 Od pesmi do pesmi — od srca do srca ... Voščila. — NEDELJA, 15. 3.: 7.30 Duhovini nagovor. Govori župnik Maksimilijan štimdl. — S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo. C/LEDALISČE V CELOVCU Petek, 6. marca, ob 19.30: Ballettabcnd: Franzo-sische Suite: Der Feuervogel in opera Cavalleria Rusticana, z Al o is Pernerstorfer (Volks-oper-Dunaj) kot gost — premiera. — Sobota7. marca, ob 19.30: „ M a c b e t h ”, Opera Slovenskega narodnega gledališča iz Ljubljane. — Nedelja, 9. marca, ob 15. uri: „La Gioconda”, Opera Slovenskega narodnega gledališča iz Ljubljane. — Cene od 16,— do 80.— šil.; tudi abonmti z doplačilom. — Ponedeljek, 9. marca, ob 10. uri: Zar und Zimmermann; zaključena predstava za šole. — Torek, 10. marca, ob 19.30: Olivia. — Sreda, 11. marca, ob 19.30: Ballettabcnd: Franzdsische Suite; Der Feuenvogel in opera Cavalleria Rusticana; 13. predst. za B-abonma in GWF-sreda; 9. predst. za GWF-sreda; 8. predst. za podeželski sredin abonma. — Četrtek, 12. marca, ob 19.30: Ballettabcnd: Eran-zdsische Suite, Der Feuervogel in opera Cavalleria Rusticana z Alois Pernerstorfer kot gost; 13. predst. za aboninui C in GVVF-čotrtek, 9. predst. za CWA-četrtek; 8. predst. za podeželski četrtkov abonmi. Televizijske aparate in radijske aparate vseh znamk PODJUNSKA TRGOVSKA DRUŽBA Bratje RUTAR & Co. Dobrla ves-Eberndort tel. 04236-281 List izhaja vsak četrtek. Naroča se pod naslovom: „Naš tednik - Kronika”, Celovec, Viktringer Ring 26. — Telefonska številka uprave in oglasnega oddelka 26-69. — sil., letno 80. sil., za inozemstvo 6 dolarjev letno. — Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. — Odgovorni urednik: Janko Tolmajer, Radiše. p. Žrclec. — 43-58. — Tisk: Tiskarna Družbe sv. Mohorja, Celovec, Viktringer Ring 26. Naročnina stane mesečno 7.— Telefonska številka uredništva