Nina Lovrenčič                                                          m
Palček                             I
Finska pravljica — Orig. lesoreza O. Gasparija                                    ¦
Nekoč je živel star kmet, ki je imel tri sinove: Petra, Pavla in Ivana.         fl
Peter je bil velik, debel, rdečega obraza in preprostega srca.                        I
.   Pavel je bil dolg, suh, rumen v obraz in hudoben.                                         fl
Ivan je bil bel kot kakšna gospodična in bistre glave, toda tako majhen,          H
tako zelo' majhen, da bi se bil mogel skriti v očetov  škorenj. Zato so ga          fl
klicali Palček.                                                                                                         ¦
Kmet je bil reven; ped zemlje, ki jo je imel, je pridno obdeloval, a         4
mu ni dajala več kot kak mernik rži. S tem seveda ni mogel preživljati          ¦
svojih sinov,  zato jim je prigovarjal, naj zapuste dom in gredo po svetu.         jM
Ne dalec od koče ubogega  kmeta  je stala kraljeva palača, mogočno          ¦
leseno poslopje z dvanajstimi izrezljanimi balkončki in s šestimi steklenimi          fl
okni. Prav pred palačo je pred  kratkim zrastel mogočen hrast, ki je bil         .1
tako košat, da je zasenčeval grad.                                                                          ¦
Zaman so skušali posekati nadležno drevo: ob deblu so se zlomile še          B
tako močae sekire, a za vsako odsekano vejo in korenino sta zrastli dve          M
veji in dve korenini. Tako se je hrast orjaško razrastel in v kraljevski          I
palači so morali poslej prižigati luči že  sredi dneva.                                          9
In še neko slabo stran je imela kraljeva palača. Od dneva, ko je bila          ^ zgrajena, ni bilo mogoče najti kaplje stuclenčnice niti izkopati vodnjaka, kjer   bi   se   nabirala   deževnica.   Še tako močne rovače so se zlamljale ob granitni skali, na kateri je stal grad. Tako se je dvor med velikimi polet-nimi  sušarni umival s pivom in z jabolčnikom.
^ Kralj  bi si  mogel  zgraditi  kje drugje drugo palačo,  toda  čeprav je kraljeval majlini deželi, je bil svojeglav kot kitajski cesar.
Zato je dal.nabiti po vsem kraljestvu velike, z grbom okrašene raz-glase, ki so oznanjali, da bi tisti, kateremu bi uspelo posekati hrast in izkopati vodnjak, dobil za nagrado pol kraljestva in kraljično za ženo. Nagrada je bila vredna truda. S Švedskega in z Norveškega, iz Rusije in Danske, z otokov in s peline so prihajali v nmožicali krepki delavci z rovačami v roki ia s sekiro na rami.
To so iineli opraviti s sekiraini in rovačami! Les je postajal vedno trši in vedno manj meliak je bil granit. Zaman so se trudili pridni delavci.
Tedaj so bratje Peter, Pa-vel in Ivan, ki so ga- klicali Paleek, bili že na poti in so zvedeli o kraljevem razglasu že v prvi vasi. Zakaj ne bi tudi oni paskusili? Sreča je tako mu-hasta! Če bi se jim v kraljevi palači ne nasmehnila, bi se jim pa kdaj drugič in drugje. Mno-go je poti k sreči. Odpravili so se torej proti kraljevi palači.
Medtem ko so tako hodili, je Palček tekal naprej in nazaj ko lovski pes, brskajoč po grmov-ju, jarkih in živih raejah, vse opazujoč in povsod prisluškujoč. Žuželke, travnate bilke, kamenč-ki, nič ni ušlo njegovim podla-sičjim očem, a njegova zajčja ušesa niso preslišala ne prvega diha zore, ne šumota vode in ne glasov živali.
In    vsak    trenutek    se    je obrnil k bratoma, da bi ju vpra-šal  po tem in onem vzroku. »Zakaj čebele vstopajo v cvetne kelihe?« »Zakaj se lastovice dotikajo med poletom površja valov?« »Zakaj letajo metulji cikcakasto?«
Na visa ta vprašanja je dobri Peter odgovarjal z globokim odgovorom preproste duše:   »Zato.«
Hudobni Pavel je stresal zdolgočaseno z  rameni:
»Daj mi že mir s svojimi zakaj!«
Ko so tako hodili, so prišli do velikega bukovega gozda, ki se je iazprostiral po pobočju nekega hriba. Z vrlia se je slišalo ob udarcih sekire hreščanje padajočili vej.
»Čudno, da podirajo drevje tam zgoraj!« je rekel Palček.
»In jaz bi se čudil, če se ti ne bi zdelo čudno,« se je odrezal Pavel. »Nevedneži se vsemu čudijo.«
Dobri Peter pa je tlesknil s prsti Palčka po licu in dostavil:
»Bratec, morda še živ dan nisi videl drvarja?«
»Zato pa bi ga rad šel gledat,« je rekel Palček.
In že je odbrzel po gozdu navzgor kot jelenček.
Ko je dospel na vrh  griča, kaj je videl?
Zacarano sekiro, ki se je čisto sama zabavala s tem, da je podirala drevesa, kot bi bila za to plačana.
-                                58
»Dober dan, gospa Sekira!« jo piijazno pozdravi Palček. »Ali se ne dolgočasite delati  tako sami?«
»Seveda se dolgočasim, fantek, že nekaj časa te čakam!«
»No dobro, zdaj sem pa tu!«
In Palček vzame sekiro, jo vtakne v svojo veliko usnjeno vrečo in se vesel in zadovoljen vrne k bratoma.
»No, kaj pa si videl?« ga je vprašal Peter.
»Sekiro,« je odgovoril Palček z brezbrižnim obrazom.
Nekoliko dalje je šla cesta med \isokirni skalami, iznad katerih se je slišalo, kakor bi se oglašala rovača.
»Čudno, da tam zgoraj nekdo drobi kamenje!« je rekel Palček.
Pavel je jezno skomiguil z rameni:
»Krempljač štokavec bo,  ki  s  kljunom udarja po drevesnem lubju!«
»Štokavec je,« je pritrdil Peter. »Ne ©ddaljuj se, bratec!«
s>Pa bi ga le rad videl!«
Palček je odplezal po skalah ko maček in ko je prišel na vrh, je zagledal čarobno rovaoo, ki se je sama zabavala s tem, da je kopala skalo, kot bi bila puhlica.                                                                                                 t
»Dober dan, gospa Rovača!« je pozdravil Palček. »Ali se ne dolgo-časite delati tako sami?«
»Seveda   se dolgočasim,  fantek,   ki   te   že  dolgo  pričakujem!«
»No prav, sem že tu!«
In Palček je vzel rovačo, jo vtaknil v svojo usnjeno vrečo in se veselo spustil navzdol.
»No, kaj pa je bilo?« je vprašal Pavel.
»Krempljač štokavec,«  je ogovoril Palček z brezbrižnim obrazom.
Nekoliko naprej so naši popotniki našli studenček bistre in sveže vode, in ker so bili žejni, &o se sklonili, da bi jo zajeli v prgišče in pili.
»Čudno, da je voda v tej tako malo globoki dolinici!« je rekel Palček. »Bog ve, od kod pride?«
Pavel je zgubil potrpljenje.
»Ta fant bi spravil v zadrego še saniega gospoda Boga! Ali res ne veš, da voda izvira iz zemlje?«
»Rad bi šel gledat, da bi videl, kako izvira.«
In Palček je kljub Pavlovim grožnjam in Petrovim opominom odšel ob potoku, ki je postajal manjši in manjši, in končno odkril, da vre iz orehove lnpine.
»Dober dan, goispod Potok!« je pozdravil Palček. »Ali se ne dolgo-časite izvirafti tako sami?«
»Seveda se dolgočasimv fantek! Že nekaj časa čakam prav tebe.«
»No prav, tukaj sem!«
In Palček je pobral orehovo lupino, jo dobro zavil v mah, da ne bi voda  ušla, jo  spravil  na  dno svoje  usnjene  vreče in se  je veselo vrnil.
»No, torej si  videl, kje izvira studenec?« je vprašal Peter.
»Da, iz majhne jamice prihaja,« je odgovoril Palček raztreseno.
»Nikdar ne bo nič iz tega fanta!« je godrnjal Pavel.
Toda Palček si je vesel mel roke.
>ln vendar sem zvedel, kar sem hotel vedeti.«
Bratje so dospeli do kraljeve palače.
Hrast je bil bolj košat kot kdaj koli in na dvorišču je bilo temno kakor v kakem vodnjaku. Na pročelju je še vedno visel nabit velik razglas, obljubljajoč polovico kraljestva in roko kraljeve hčere onemu plemiču, meščaiiti ali kmetu, ki bi se mu posrečilo posekati hrast in izkopati vodnjak.
59
Toda pod razglasom je bil dostavek, ki je naznanjal, da bo onemu — plemiču, meščanu ali kmetu, ki bi poskusil in ne nspel, kraljeva straža odrezala ušesa.
Ta dostavek je bil pripisan, ker je kralj, ki je bil utrujen od praznih poskusov toliko predstavljenih, hotel opozoriti tekmece, da je prva.izmed čednosti poznati samega sebe.
Kakih trideset ušes, nabitili okrog razglasa, je dokazovalo, da je ta krepost ined ljudmi redka.
Tudi dobri Peter se je pregrešil z  domišljavostjo.
Navil si je brke, zavilial rokave, pogledal s ponosom svoje roke, ki so se zdele ko dva svežnja vrvi; toliko mišic in ls.it se je pokazalo, ko je skrčil roko, nato je dvignil sekiro in jo zavihtel dvakrat nad glavo, da bi tako pokazal svojo moč, in z enim udarcem je odsekal najdebelejšo hrastovo vejo.
Toda gorje, takoj sta pognali na is-tem mestu dve drugi, ki sta bili še debelejši in še bolj košati.
Kraljeva straža je bila že pripravljena in je zgrabila ubogega mladeniča ter mu odsekala ušesa.
>Tepec,« mu je rekel Pavel,« treba je sekati po koreninah!« In z enim zamahom sekire je presekal eno izmed prepletenih korenin, ki so poganjale iz zemlje kakor kače.
Toda gorje, namesto odsekane korenine sta pognali dve še bolj debeli in žilavi.
Tn tudi Pavlu je kraljeva straža odrezala ušesa.
Ne da bi si kaj preveč gnal k srcu to domačo nesrečo, se je Palček predstavil, da bi še on poskusil.
»Spravite mi spod nog to pokveko!« je kralj jezno izbruhnil, roisleč, da se norcujejo iz njega.  —  »Ne, bolje bo,  takoj mu odrežite ušesa, da
iie bomo izgubljali časa.«
»Veličanstvo,«   je   re-kel Palček z dostojanstve-no   skromnastjo,   »kraljev-ska   beseda   se   ne   izbriše. Pravico    imam   poskusiti.« Kralj se je vgriznil v ustnico od  jeze,  da   si   je možiček  drznil  ugovarjati. »No dobro, pa poskusi! Toda vedi, da ti bodo ra-zen ušes   odrezali še nos!« Ne da  bi   ga  grožnja prestrašila,   je   Palček   iz-vlekel iz vreče čarobno se-kiro, visoko ko on sam.
»Sekaj, moja dobra se-kira, sekaj!«
In glej, dobra sekira seka, cepi, kolje ln udarja na levo in desno.
In v četrt ure so bile korenine, deblo, rogovile in veje vse sesekane in na dvorišču je bila taka skladanica lesa, da bi zadostovala deset let za vse peči  v kraljevi palači.
60
i
Palček se je s svojo skronuio Ijubkostjo obrnil h kralju:
»Ali je Vaše Veličanstvo zadovoljno z mojim delorn?«
»Ni slabo!« se je uklonil kralj s kraljevsko popustljivostjo. »Eno uho je rešeno. Zdaj pa vodnjak!«
»Ali bi Vaše Veličanstvo blagovolilo natančno pokazati prostor?« je rekel Palček.
Ko so mu pokazali prostor, je kralj sedel, da bi prisostvoval delu. Poleg njega je sedla  kraljična,  ki je pričela presojati  z nekim nemirom         ^j
svojega majcenega snubača, ki ni bil tak, po katerem je lirepenela v svojib.         ™
dekliških sanjah.
Palček je medtem, ne da bi se zbegal, potegnil iz vreče svojo rovačo in jo je postavil na naznačeno mesto.
»Rovača, moja dobra rovača, koplji!«
In glej, dobra rovača tolče in tolče, a granit se lomi in kosoma krha.
V dobri polovici ure je bil izkopan štirideset čevljev globok vodnjak.
»illi je Vaše Veličanstvo zadovoljno?« je vprašal Palček.
>/Ni slabo,« je odgovoril kralj. »Drugo uho je rešeno. Toda kje je voda?«
»Ta ni bila v pogodbi, toda priskrbeli jo bomo,« je velikodušno dejal Palček.
Tam na dvorišču je bil bazen, ki je že dolgo zaman čakal vode. Palček je na njegovo dno položil orehovo lupino.
»Privri, moj dobri studenček, privri!«
In že je dobri potoček zaklokotal, zašumel, iskreč se in pršeč privrel na dan ter se v penečem slapu lil v vodnjak, tako živ in svež, da so se vsi naokrog, ljudje in stvari, zdeli kot prerojeni. In glej, v vodnjaku je začel potoček grgrajoč rasti in rasti in je dosegel rob in šel čez, da so niorali izkopati strugo, po kateri je zapuščal dvorišče.
»Ali je Vaše Veličanstvo zadovoljno?« je ponižno vprašal Palček.
»Ni slabo, res ni slabo, gospod grof pl. Palček!« je rekel kralj. »Polo-vica kraljestva je tvojega, razen če nimaš rajši enake vrednosti v denarju. Naložil bom nov davek in moje dobro ljudstvo ne bo zinilo.«
»Veličafflstvo,  in kraljična?«
Kralj si je neodločno gladil dolgo brado, kakor bi se zavedel, da je preveč obljubil.
»Kar se tega tiče ... je potrebna tudi njena privolitev.«'
»In kaj mi je storiti, da jo dobim?« je nestrpno vprašal Palček, gle-dajoč kraljično v oči.
Kraljična je povesila pogled in molčala. Oče ji je priskočil na pomoč.
»Jutri boš zvedel. Za zdaj si moj gost.«
In ukazal je komorniku, naj se ravna s Palčkom z vsemi častmi.
Ko je kralj odšel, se je Palček približal bratoma, ki sta se zdela s svojimi odrezanimi ušesi kot dva mišja psa.
»Ali je bilo prav, da sem iskal vzrokov stvari?«
»Srečo si imel, to je vse!« je rekel Pavel, zelen od zavisti. »Sreča je slepa!«
Dobri Peter pa se je nasmehnil:
»Naj ti je pomagal vzrok ali sreča, zadovoljen sem, bratec. Želel bi samo še to, da bi bil naš oče tu.«
Palček je izrabil kraljevo milost in je priporočil komorniku svoja brata z odsekanimi ušesi. In komornik ju je imenoval za sodnika kraljev-skega sodišča.
Kralj je prebil noč brez spanja, premišljujoč, na kakšen način bi prelomil besedo, kar  ni lahka  stvar  za poštenjaka, ne da bi bilo vidno.
61
*Kot dober poznavalec ljudi je takoj opazil zeleni Pavlov obraz in je bral zavist v njegovem srcu. Tako ga je dal, ko je napočil dan, poklicati in mu je namignil, da bi mu bil zelo hvaležen, če bi povedal, kako bi se na lep način odkrižal Palčka.
»Veličanstvo,« je odgovoril po kratkem razmišljanju hudobni brat, »kakor morda veste, živi tu blizu v gorah močan Trol*, šiba božja za kmete, katerim krade krave in ovce. No in Palček, domišljav kot je, je večkrat razlagal, da bi lahko, če bi hotel, premagal velikana in si ga vzel za služabnika. Primite ga za besedo. Ne verjamem, da se bi mogel kako izmotati.«
Kralju je bil nasvet všeč, zato je dal takoj poklicati Palčka, ki je prišel čist kot lilija, svež kot vrtnica in žareč kot jutro.
»Zet moj,« ga je pozdravil kralj, »sijajen gospod, kot ste, ne poroči princeze, ne da bi ji poklonil dar, vreden obeh. Veste, v teh našili gozdovih. živi orjak Trol, ki je viisok dvajset čevljev. V lepi obleki, okrašeni z našivi, s klobukom na tri roglje, z zlatimi naramniki in s petnajst čevljev visoko Lelebardo bi bil sijajen vratar. Moja liči vas prosi, da bi ji ga privedli v dar.«
»Ni lahko, Veličanstvo,« je resno odvrnil Palček, »toda, da zadovoljim princeso, bom poskusil.«
Vzel je svojo usnjeno vreoo, vrgel vanjo kos kruha in čarabno sekiro
in se napotil v gozd.                           ,                             _           .,,..., _________                                                                                             (Konec pnhodnjic.)
* Finski bajeslovni orjak, kot pri Grkih Kiklopi.