LETO XV., ŠT. 6 ŽALEC, 1. VI. 1960
IZDAJA KMETIJSKA PROIZVAJALNA POSLOVNA ZVEZA V ŽALCU
Delo
hmeljarjev
v
OBDELAVA
1.	PREGLEJMO NAPELJANE RASTLINE IN NAPELJIMO ŠE NENA-PELJANE! POPRAVIMO NAPELJANA VODILA IN RASTLINE! VRŠIČKI SPODNJIH TRT NE SMEJO BITI ZATAKNJENI MED ŽICO IN ZGORNJO TRTO!
2.	POŠKODOVANE TRTE ODVIJMO Z OPORE IN NAPELJIMO NAMESTO TEH TISTE, KI SMO JIH NAMENILI ZA REZERVO!
ČE TEH NI, PA NAPELJIMO ZA NOVI VRH PRVI ZALISTNIK POŠKODOVANE TRTE, A OSTALE ZALISTNIKE TE TRTE ODSTRANIMO!
3.	KO JE RASTLINA VISOKA 2 DO 3 METRE, JO SREDNJE VISOKO OBSUJMO! SE PREJ POTROSIMO DRUGI OBROK GNOJIL!
ZA OSIPANJE MORA BITI ZEMLJA RAHLA.
NE SMEMO POVZROČATI GRUD, KI NAM LAHKO TRGAJO NAPELJANE TRTE. ČE JE TREBA, ZEMLJO PRED OSIPANJEM PRE-RAHLJAJMO!
Z OSIPANJEM POSPEŠIMO RAZVOJ ENOLETNIH KORENIN IN ZATIRAMO PLEVEL.
4.	Z REDNIM RAHLJANJEM SKRBIMO, DA JE ZEMLJA RAHLA IN ZRAČNA. ZA RAHLJANJE UPORABIMO PRAVO ORODJE OB PRAVEM ČASU!
5.	RASTLINE, KI JIH ŠE NISMO NAPELJALI, OČISTIMO ODVEČNIH POGANJKOV!
IZBRANE POGANJKE Z ROKO OBSUJMO IN RAHLO NAGNIMO PROTI OPORI!
6.	DOSAJENCE OSUJMO Z MOTIKO!
ZAŠČITA
Ce se razvije peronospora na stranskih poganjkih še preden cveto, ostanejo Ie-ti gluhi
1.	PAZIMO NA OPOZORILA IN NA NAVODILA PROGNOSTIČNE SLUŽBE, DA BOMO PRAVOČASNO IN PRAVILNO POŠKROPILI HMELJ PROTI LISTNIM UŠEM, RDEČEMU PAJKU, STENICAM IN PERONOSPORI, ČE IN KJER BO POTREBNO!
2.	ŽIVO SODELUJMO Z ZAŠČITNIM REFERENTOM V ZADRUGI IN INŠTITUTOM ZA HMELJARSTVO V ŽALCU IN TAKOJ JAVLJAJMO VSAK POJAV ŠKODLJIVCEV IN BOLEZNI!
3.	PREVERIMO ŠE ENKRAT ŠKROPILNICE, ČE DELAJO V REDU IN PREGLEJMO SKLADIŠČA KEMIČNIH SREDSTEV ZA VARSTVO RASTLIN, ČE IMAMO DOVOLJ POTREBNIH PRIPRAVKOV NA RAZPOLAGO, DA BOMO OB NAPOVEDIH LAHKO TAKOJ ŠKROPILI!
4.	PROTI UŠEM BOMO UPORABLJALI METASYSTOX (0,1 °/o) ALI EKATIN (0,1 °lo) ALI TERRA SYTAM (1 °lo) ZA ZALIVANJE.
5.	PROTI PERONOSPORI BOMO ŠKROPILI Z DITANOM (0,3 °/o) ALI BAKRENIM APNOM 50 (0,5 °/o).
6.	PROTI STENICAM BOMO UPORABLJALI LIND AN OLJE (0,2 °lo).
7.	ZA UNIČEVANJE DIVJEGA HMELJA IMEJMO NA ZALOGI RE-GULEX (0,75 %)!
8.	NAJVAŽNEJŠA ZAŠČITNA AKCIJA V JUNIJU JE ZATIRANJE DIVJEGA HMELJA.
BODIMO PRI DELU NATANČNI IN DOSLEDNI, DA BOMO IMELI V JESENI DOBRO KVALITETO. PRI ŠKROPLJENJU S HERBICIDI PAZIMO DA NE POŠKODUJEMO POSEVKOV, NASADOV IN GOZDOV.
Rahljanje zemlje
Hmeljišča so, v primerjavi z drugimi, trajni nasadi. Rastlina je večletna. Na naših področjih traja pri zadovoljivem pridelku povprečno 10 let.
Na tleh, ki tej rastlini ne ustrezajo, predvsem so to hladna, težka tla, z visoko talno vodo, pa nasadi shirajo že prej.
Hmelj je zelo zahtevna rastlina. Zavoljo tega ji nudimo le najboljša tla, ki so propustna, vendar ne pretežka, tla, ki so humozna in založena z rastlinsko hrano.
Že pri napravi nasada taka tla ustrezno obdelamo in pognojimo!
Vsako leto nasade znova obdelujmo v jeseni in med rastjo hmelja!
V jeseni zemljo med vrstami temeljito pre-rahljajmo in preorjimo, da jo tako izpostavimo delovanju mraza, ki nam zemljo amr-viči.
Mimo tega pa zemljo obdelujmo tudi mied rastjo. Med rastjo zemljo v hmeljiščih rahljajmo! Za rahljanje uporabljamo traktorski ali vprežni rahljalnik ( = kultivator). Zadnja leta smo dobili tudi posebne traktorske brnelj-
Delovne priprave so nogače, ki so različnih oblik in različnih pritrditev. Po odporu proti zemlji razločujemo toge in prožne nogače. Toge nogače imajo sklep z ogrodjem trden ( = tog), medtem, ko imajo prožne spoj nad prožnimi peresi.
Delovanje togih in prožnih nogač je različno. Prožne nogače delujejo v neenakomerni globini, ker se izogibajo s peresi ovir v zemlji.
Toge nogače delujejo v enaki globini in ne mečejo vlažne zemlje na površino.
Z rahljalnikom zemljo prerahljamo, .zdrobimo, skorjo in uničimo plevel. Zemljo smo pri tem premešali. To je zelo važno, zlasti, če smo prej uporabili gnojila!
Prerahljana zemlja bolje sprejme in zadržuje vlago! Pri rahljanju zemljo tudi prezračimo, ker omogoča boljšo tvorbo rastlin dostopnih snovi in boljši razvoj korenin!
Kot za vsako delo moramo tudi za rahljanje izbrati pravi čas! Zemlja mora biti za rahljanje ustrezno vlažna. Za obdelavo je zemlja ustrezno vlažna, če se gruda zemlje, ki jo oblikujemo in vržemo na tla, razleti.
Peščena zemlja ima manj glinastih delcev kot težka. Čim več je gline v zemlji, tem teže je tako zemljo obdelovati, teže je najti ustrezno vlažnost v tleh za obdelavo.
Če rahljamo zemljo, ko je preveč vlažna, se nam tvorijo »svaljki«, ki jih nogače izvlečejo iz zemlje.
Taki »svaljki« na površini otrdijo kot beton, nakar jih le'stežka obdelamo.
Tudi, če je težka zemlja suha, je ne moremo zadovoljivo obdelati. Nogače nikakor nočejo delati v pravi globini. Ali nam drsijo skoraj po površini ter zemljo le krušijo ali pa se zarijejo v 'globino, kjer so tla vlažna, zavoljo česar povzročajo nastanek grud.
Za tako rahljanje porabimo preveč truda, mimo tega pa še delo ni v redu opravljeno!
Zemlja se nam lomi v velike kose, trgajo nam pa Se tudi korenine.
Lahke zemlje ne smemo rahljati, če je izsušena, saj jo s tem drobimo v prah in izrivamo vlago, ki jo lahki zemlji že tako primanjkuje.
Če jeseni temeljito obdelamo zemljo ob nepravem času, ob nepravi vlagi, je to velika napaka. Vendar te napake, če niso prehude, popravi mraz.
Zemljo.pustimo v surovih brazdah in mraz nam jih zmrviči ter ustvari drobne grude.
Bolje je, da smo obdelali zemljo jeseni, pa čeprav le stežka, kot pa da je sploh nismo obdelali. Drugače pa je z rahljanjem zemlje med rastjo.
Če nima zemlja ustrezne vlage za obdelavo, je bolje, da z obdelavo počakamo. Važno
ske ogrodnike, ki jih uporabljamo za obdelavo hmeljišča.
Tak hmeljski ogrodnik sestoji iz ogrodja s podpornimi kolesi, delavnih priprav, ki so nogače aii plugi, in priključnih ter naravnalnih naprav.
Ogrodje je jeklen okvir s podpornimi kolesi,' ki z njimi naravnamo globino učinkovanja delovnih priprav.
Razporeditev delovnih naprav, ki so pri rahljanju toge nogače, je taka. da.ima vsaka nogača svojo sled. Rezila nogač so puščičaste oblike in so izmenljiva.
Rezila moramo redno brusiti, ker morejo le taka v redu delovati!
Za strojno kultiviranje mora biti razdalja med vrstami sadik velika najmanj 155 cm zaradi širine traktorja! V primerih manjših razdalj obdelujemo zemljo z vprežnimi rah-ljalniki! Vprežni rahljalniki imajo leseno-ali jekleno ogrodje. Njih delovna storilnost in pritisk na zemljo je manjša kot pa traktorskih.
je, da je zemlja v vsej globini, ki jo obdelujemo, ustrezno vlažna!
Če zerrilja ustreza za obdelavo le na površini, se nam v globini, kjer delajo nogače, in kjer je bolj vlažna, zemlja maže! Tvorijo se »svaljki«, ki jih prožne nogače izvlečejo na površino, pri togih pa s tem nastaja v globini delovanja zamazana plast!
Tako zemljo samo kvarimo, ne da hi svojo napako précej na površini zapazili.
Zaznavno ogledalo rodnosti zemlje in obdelave je njena struktura! Prava struktura je grudičasta, mrvičasta, kjer so delci zemlje' združeni v drobne skupke — grudice.
Če zemljo prečesto ali pa v nepravem stanju obdelujemo, se nam ta struktura kvari, nastaja kepasta struktura, ki sestoji iz večjih in manjših grud in grudic z ostrimi robovi!
Pod površino pa se pojavlja listnata ali lamelama struktura, kjer se zemlja lomi v ploščice kot lapor!
Grudičasta in listnata struktura sta nepravilni in neoporečni dokaz nepravilne obdelave in slabega delovanja drobnoživk v tleh.
Obstojna mrvičasta struktura pa je enak dokaz obdelave in je posledica delovanja drobnoživk, ki obdržujejo strukturne skupke, da se ne razmažejo.
Mimo drobnoživk so važni tvorci obstojne strukture še: apno, organska snov in glineni delci. Tam, kjer je življenje v tleh slabo, je slaba obstojna struktura in se nam zemlja
prej zaliže, zavoljo tega moramo še bolj paziti. da jo z obdelavo ne pokvarimo!
Zadnja leta uporabljamo čedalje več traktorsko vlečno silo za obdelavo hmeljišč.
To nam omogoča večji učinek! S traktorjem obdelamo mnogo prej kot z vprego! Vendar pa nam večja vlečna sila dela tudi večji pritisk na zemljo.
Zavoljo tega za dobro obdelavo s traktorjem ni dovolj le dobro poznavanje stroja, temveč tudi dobro poznavanje zemlje in ustreznosti za obdelavo!
S traktorjem moremo zagrešiti med obdelavo, če nimamo dovolj znanja, dosti več napak, kot pa z vprego!
Zlasti se te napake in kvarjenje zemlje pojavljajo kaj hitro tam, kjer je struktura manj obstojna.
Zemlja se zbije in zaliže.
Tudi česta obdelava zemlje nam kvari strukturo! Res je, v mnogih primerih moramo zaradi uničevanja plevela zemljo češče rahljati. Vendar pa nam v nasprotnem primeru lahko nastaja škoda pri kvarjenju strukture.
Tak pojav smo ugotovili preteklo leto, ko smo kljub neugodnim vremenskim razmeram zemljo rahljali.
Zaradi močne vlage je bilo treba večkrat škropiti proti boleznim in to seveda ne glede na . vlažnost zemlje! Zemlja v kolesnicah se je pretirano stisnila, struktura se je kvarila. Za vsakim škropljenjem bi bilo treba (zlasti v vlažnih letih!) za kolesi traktorja, da dela nogača, ki zbito kolesnico rahlja! Ne pa, da zaradi tega, kot še marsikje, za škropljenjem zemljo rahljamo s traktorskim rahljalnikom. Tako zemljo po nepotrebnem ponovno tlačijo in rahljajo.
KATERA NAČELA MORAMO UPOŠTEVATI PRI LETNEM RAHLJANJEM ZEMLJE V HMELJIŠČIH?
1.	POVRŠINA NAJ BO NEZAPLEVLJE-NA! ZEMLJA PA RAHLE IN GRUDIČASTE STRUKTURE!
2.	RAHLJAJMO TOLIKOKRAT, KOLIKOR TO ZAHTEVAJO IN DOPUŠČAJO VREMENSKE RAZMERE, STANJE VLAŽNOSTI ZEMLJE TER VRSTA ZEMLJE, RAZVOJ PLEVELA IN HMELJNE RASTLINE!
3.	PAZIMO NA STRUKTURNO STANJE IN NE RAHLJAJMO ZEMLJE, CE TO NI ZARES NEOGIBNO!
SPENJAJMO PRIKLJUČKE!
KO ŠKROPIMO, HKRATI TUDI RAHLJAJMO KOLESNICE!
5.	NAUČIMO SE PRAVILNO RAHLJATI ZEMLJO IN IMEJMO DELOVNE STROJE V DOBREM STANJU!
CELJE — MARIBOR BEOGRAD
IMPORT — EXPORT
je zadružno trgovsko podjetje, čigar naloga je oskrbovanje kmetijske proizvodnje.
Kmetijskim proizvajalnim organizacijam posreduje vse vrste kmetijskih strojev, od kombajnov do drobnega orodja ter vsa umetna gnojila in ■sredstva za zaščito rastlin. Posebno skrb posveča slovenskemu hmeljarskemu področju. Poleg tega ima na zalogi veliko izbiro rezervnih delov za kmetijske stroje in gume vseh dimenzij.
Dobavlja tudi gradbeni material in močna krmila.
Svojo dejavnost usmerja poleg uvoza in oskrbovanja kmetijske proizvodnje tudi na strokovno-tehnično službo.
S svojim delom prispeva k našim skupnim naporom za dvig kmetijske proizvodnje.
Oglejmo si delovne priprave rahljalnikovl
Kaj pa gnojenje?
Hmeljaka rastlina potrebuje za svojo rast mnogo več hrane kot ostale kmetijske rastline!
V	razmeroma kratkem času napravi veliko rastlinske mase, za kar pa potrebuje tudi dovolj hranilnih snovi! Te črpa iz zemlje in jih vgrajuje v zamotanih procesih, v svoja tkiva.
Medtem rastlina raste, veča se rastlinska masa in se razvija — prehaja iz ene razvojne stopnje v drugo, to je od začetka rasti pa do zorenja.
Namen Slehernega hmeljarja je, da doseže čim večji in čim boljši pridelek!
Da to dosežemo, pa moramo, mimo ugodnih vremenskih in talnih razmerah, tudi pravilno oskrbovati in zaščititi rastlino pred boleznimi in škodljivci ter ji nuditi dovolj hrane! Hranilne snovi, ki jih rastlina potrebuje, trosimo kot mineralna gnojila! dušik, fosfor in kalij.
Dušik je osnovni element v rastlinskem tkivu! Ce ga je dovolj, se rastlina bujno razraste, je temnozelene barve ter ima zdravo in že na oko kleno zunanjost. Če pa ima rastlina preveč dušika, postane preveč bujna, dozoreva počasi in neenakomerno! Storžki so neenaki, rastlina je bolj občutljiva za napad bolezni. Storžki so kot razmrščeni in redki, ker so skriti med listjem. Pojavljajo se tudi »preraščen ci«.
Če pa dušika primanjkuje, je rastlina slaba, svetlozelene barve, trte so taoke in listi so slabo razviti. Storžki so majhni. Pridelek je vsekakor večji in boljši, če ima rastlina dovolj dušika!
Fosfor je tudi gradbeni element v rastlinskem tkivu. Sodeluje pri tvorbi klorofila. Vpliva na cvetni nastavek, na enakomernost storžkov ter njih težnost.
Če pa je fosfora preveč, rastlina prehitro dozori. In narobe! Če je fosfora premalo, je cvetni nastavek .slab, storžki niso idobri glede na kakovost. Fosfor je nujno potreben za razvoj rastline in pridelek, vendar pa ga rastlina porabi manj kot dušika in kalija.
Kalija hmelj porabi precej. Kalij vpliva na trdnost in odpornost rastlinskega tkiva. Storžki lepše doraščajo ter se bolje oblikujejo. Pri tvorbi lupulina in vonja je kalij tudi zelo važen.
Mimo fosfora, dušika in kalija sta važna še kalcij (apno) in magnezij.
Kalcij nevtralizira nastale kisline in daje trdnost -rastlinskim tkivom in izboljšuje strukturo zemlje.
Magnezij ima enake naloge, mimo tega pa je gradbeni element listnega zelenila — klorofila! Poleg teh so za rast potrebni tudi mikroelementi: bor, mangan, cink, baker itd., ki jih rastlina porablja v manjših količinah. Resda so potrebni, vendar jih rastlina dobi v zemlji ali kot -primes v organskih in mineralnih gnojilih.
V	novejšem času kažejo raziskave tudi po-
trebo po gnojenju z gnojili, ki vsebujejo mikroelemente!
Za pravilen razvoj mora imeti rastlina -dovolj rastlinskih hranilnih snovi, ki morajo biti v pravem sorazmerju, sicer more pri prehrani hranilni element -ovirati drugega.
Prav tako tudi ne more en hranilni element nadomestiti drugega. Rast in razvoj rastline ovira element, ki je relativno v manjši količini. (Zakon minimuma!) Tudi enostransko gnojenje, to je preveč enega elementa, je škodljivo, saj more zaznavno zmanjšati pridelek in poslabšati kakovost.
P-rve tri hranilne snovi, dušik, fosfor in kalij imamo v mineralnih gnojilih, ki jih poznamo kat dušična, fosforna in kalijeva gnojila.
V hmeljiščih uporabljamo tale mineralna gnojila:
A.	Dušična:
1.	Amonsulfat, ki vsebuje 20 do 21 % amo-niakalnega dušika. Je belkast prah. Uporabljamo ga spomladi po rezi, oziroma po napeljavi hmelja in deluje počasi vso dobo rasti. Priporočamo ga za področja, kjer je v tleh dov-olj apna, ker je kislo -gnojilo. Ko ga potrosimo, ga zmešamo z zemljo, da amoniak, ki se sprošča, ne uhaja v zrak, temveč se veže z zemljo.
2.	Apneni amon soliter (Kalkamonsalpeter, Nitromonkal) vsebuje 20 do 21 % dušika v obliki amoniaka in nitrata. Je granuliran (je v zrnih) in različne barve. Lahko ga uporabljamo na vseh tleh in med vso vegetacijo (rastjo). Trosimo ga v treh obrokih. Ko ga potrosimo, ga zmešamo z zemlj-o, ker vsebuje tudi amoniakalni dušik, ki se nam sicer sprošča in uhaja v zrak.
3.	Apneni soliter vsebuje 15,5 do 16 % nitratnega -dušika. Je lahko topljiv in zavoljo tega ga trosimo v obrokih. Je zelo higrosko-pen, to s-e pravi, da privlačuje, vs-rkuje vlago.
4.	Čilski soliter vsebuje 16 % nitratnega dušika. Je lahko topljiv ter privlačuje, vsrku-je vlago. Učinkuje hitro -in se lahko izpira, zavoljo tega ga -raje trosimo večkrat, in v manjših količinah, kot pa naenkrat v večji količini.
5.	Apneni dušik je kaloijev oianamid in vsebuje 20 do 21 % dušika. Uporabljamo ga le v jeseni, iko ga potrosimo in s temeljito obdelavo zmešamo z zemljo. Spomladi in poleti ga ne smemo uporabljati, ker škoduje rastlini. Prav tak-o ne smemo uporabljati med rastjo gnojil, ki vsebujejo apneni dušik.
B.	Fosforna gnojila:
1. Superfosfat vsebuje 16 % fosforne kisline, ki je topljiva v vodi in zaradi tega jo lahko vpija rastlina. Lahko ga uporabljamo v tleh, ki imajo mnogo apna, oziroma nevtralne reakcije, medtem ko se na kislih tleh veže z žele-
zom in aluminijem. Zavoljo tega ga rastlina ne more izrabiti. Uporabljamo ga spomladi.
2.	Thomasova žlindra vsebuje 16 do 18 %
fosforne kisline. Vsebuje tudi apno i,n magnezij. Z njo gnojimo jeseni ali zgodaj spomladi. Primerna je tudi za lahka in kisla tla, Ibolj kot superfosfat.
3.	Hyperfosfat vsebuje 30 % fosforne kisline. Ustreza zelo kislim tlom, kjer iga uporabljamo lahko v večjih količinah.
C.	Kalijeva gnojila:
1.	Kalijeva sol vsebuje 38 do 42 % kalija v obliki klorida. Uporabljamo jo spomladi.
2.	Kalijev sulfat vsebuje 50.% kalija v obliki sulfata. Uporabljamo ga tam, kjer zemlja ne vsebuje klora. Kalijev sulfat bolje učinkuje na barvo hrnélja.
Kako bomo uporabljali gnojila, je odvisno od zemlje, vremena in siceršnjih pogojev nasada; jeseni ali zgodaj spomladi pognojimo običajno s Thomasov© žJiin-dro. Lhko 's-mo vso količino fosforne kisline dali v obliki Thoma-sove žlindre. Če pa gnojimo s superfosfatom, kar je umestno le na tleh, ki niso zaikdsana, ga trosimo med rastjo. Pa tudi na nevtralnih tleh je umestna uporaba Thomais-ove žlindre, ki jo 'trosimo v enem obroku in se počasneje izpira kot superfosfat.
Od dušičnih -gnojil -bomo izbrali am-onsul-fat, le za prvi obrok -spomladi na nezakisanih lahkih tleh, medtem ko bomo na -splošno uporabljali apneni amonso-liter, za zadnji obrok pa čilski -soliter ali apneni soliter. Če bomo gno-jili le s salitri, moramo vso količino -obvezno razdeliti na 3 o-brake.
Mimo zemlje pa more tudi vreme precej vplivati na uporabo gnojil. Rast hmelja nam lahko zaradi pomanjkanja 'toplote in deževja zastaja. V tem primeru mu moramo s hitro delujočimi gnojili pomagati.
Nasprotno temu pa je lahko zaradi toplega vremena in dovolj vlage izkoriščanje gn-ojil nadpovprečno. Tedaj nam uporaba velikih količin gnojil prav zlahka povzroči prebujno rast in slabo izenačenost pridelka. To se je v preteklem letu marsikje tudi -zgodilo. Seveda -pa vremen-ske in prehrambene razmere vplivajo in se poznajo na zunanjosti rastline in jih tako tudi ugotavljamo. Po zunanjosti rastline moremo 'takoj zaključiti, kaj je in kaj je potrebno ukreniti, da bomo pridelali z veliko verjetnostjo velik hektarski pridelek odlične kakovosti (I. in II. vrste), kar dandanes — zlasti letos, 1960, zahteva svetovni trg. Zahtevam svetovnega trga se moramo prilagoditi, kajti, kaj nam koristi pridelek, ki -ga ni moč prodati na svetovnem trgu za tako ceno, ki nam bo povrnila vse proizvodne stroške, mimo njih pa še kaj več. Brez ustvarjenega dobička je sleherna proizvodnja vsestransko škodljiva. Za vso našo družbo in znotraj nje za slehernega, ki je tako ali drugače vključen v pridelovanje hmelja.
““ Kakšna je naloga varstva rastlin v juniju?
Zaradi hladnega vremena, konec aprila in v prvi dekadi maja, so se rastline v nasadih in -na polju počasi razvijale. Tudi škodljivci so se zaradi nizke temperature in dosti dežja kazali -le tu in tam v večjem obsegu. Ni pa hladno in vlažno vreme zaviralo razvoja rastlinskih bolezni. Tako so se na hruškah in jablanah že v prvi polovici maja pokazale prve pege škrlupa. V marsikaterem nasadu, posebno na občutljivejših sortah, se je močno razvila jabolčna plesen, na breskvah pa kodra. Pa tudi v hmeljiščih smo zlasti na težjih zemljah opazili -precej številen pojav »ku-štravcev«.
Zaradi počasnega razvoja rastlin in škodljivcev, bo marsikatero škropljenje, ki smo ga predvideli za maj, prišlo šele v juniju na vrsto. Tako bo potrebno v nekaterih nasadih šele v juniju škropiti prvič proti ušem; in -kot*
vse kaže, bomo tudi zatiranje divjega hmelja prenesli v prvo polovico junija.
Junij je odločilen mesec za zatiranje nekaterih škodljivcev (jabolčni zavijač, ameriški kapar, rdeči pajek) pa tudi bolezni (fitoftora). Ker moramo v juniju škropiti precej posevkov, vinograde, sadovnjake in hmeljišča, se prav ta mesec -postavlja pred strojni park kmetijske zadruge in pred zaščitnega referenta velike zahteve. Samo v zadrugah, kjer je organizacija dela res dobra, bodo utegnili pravočasno poškropiti vse posevke in nasade v rokih, kot jih bo zahtevala prognostična služba. Lahko rečemo, da so naloge varstvene službe v zadrugah in na posestvu v juniju najobširnejše, ali pa vsaj najraznovrstnejše.
Poglejmo torej kakšna škropljenja bomo morali opraviti v juniju.
Najprej v hmeljarstvu!
Ena najvažnejših nalog kmetijskih zadrug v prvi polovici junija bo brez dvoma zatiranje divjega hmelja. Navodila o uničevanju divjega in podivjanega hmelja si prečitajte v majski številki »Hmeljarja«. Pazite -posebno na to, da bo do roka pokošena trava ob potokih in po gmajnah, kjer zatiramo divji hmelj, da ne bodo iskalci in škropilci brez potrebe tlačili trave in da bo olajšano iskanje divjega hmelja. Drugo, na kar je še posebej potrebno opozoriti je, da ne bodo škropilci z malomarnostjo in površnostjo poškodovali razen divjega hmelja še druge nasade ali grmovje in drevje ob -potokih.
Prav tako bo potrebno v juniju škropiti hmeljišča proti listnim ušem, kjer se bodo pojavile v večjem številu. Razvoj uši se je letos
zakasnil in do srede maja ni bilo moč videti še nobene krilate uši na hmelju. Opazovanja števila zimskih jajčec in razvoj uši na koščičastem sadju kažejo, da letos ne bomo imeli v hmeljiščih toliko listnih uši, kot smo jih imeli v lanskem letu. Prav verjetno ne bo potrebno proti ušem škropiti vse nasade, tako kot smo morali lani, ampak bo zadostovalo, da poškropimo hmelj samo v Obrobnih hme-
Odrasla samica rdečega pajka.
Približno 100 krat povečano.
ljanskih predelih, kjer je kot vemo nalet uši vedno močnejši kot v dolini.
Sveda pa o tem, ali škropimo, tudi če se pokažejo maloštevilne uši, odloča pojav ostalih škodljivcev, oziroma bolezni. Kjer se bo v izačetku junija pokazal tudi rdeči pajek, bomo škropili hmelj s sistemičnimi sredstvi in uničili hkrati uši in pajka. Ce z enkratnim škropljenjem uničimo rdečega pajka in listne uši, se nam to škropljenje izplača, čeprav bi v primeru, da bi se v enaki množini pojavil samo eden izmed škodljivcev premišljali ali je potrebno škropljenje ali ne.
O tem, ali bomo proti ušem v hmeljiščih škropiti v večjem ali manjšem obsegu, bo odločalo tudi dejstvo, če bo v začetku junija potrebno škropiti proti peronospori. Vlaga za razvoj peronospore je bila v prvi polovici maja optimalna, medtem iko jo je hladno vreme le nekoliko zaviralo. Pojav kuštravcev v maju je hil v hmeljiščih precejšen. Ce bo v začetku junija deževno, bo brezpogojno potrebno škropiti hmeljišča proti peronospori še preden se bodo oblikovale stranske panoge. Škropljenje proti peronospori v vlažnem vremenu bo tem važnejše, ker je hmelj v rasti nekoliko zaostal in bo treba hitro odstraniti vse ovire, ki bi ga utegnile še zadrževati v razvoju. Ce bo torej potrebno že v začetku junija škropiti proti peronospori, bomo škropivu dodali tudi sredstvo proti ušem, četudi pojav le-teh ne bo mnogoštevilen. Saj vemo, da znašajo stroški škropiva navadno le eno tretjino ali celo eno četrtino celokupnih stroškov škropljenja. V takem primeru je torej škropljenje ekonomsko upravičeno tudi tedaj, če je pojav škodljivcev slabši.
Kot smo omenili, se bomo prvemu škropljenju proti peronospori v začetku junija v suhem vremenu lahko izognili. Manj verjetnosti pa je, da se bomo lahko izognili škropljenju proti peronospori, ki ga navadno izvajamo konec junija, ko začno odganjati stranske panoge. Ce bo v tem času vreme za razvoj peronospore ugodno, tega škropljenja nikakor ne smemo opustiti, ker nam na ta način lahko zmanjša pridelek za nekaj odstotkov. Ce namreč napade nežne panoge peronospora, nam zlasti spodnje ostanejo gluhe in ne nosijo pridelka.
Za škropljenje proti ušem bomo uporabljali sistemična sredstva in sicer metasystox ali ekatin v 0,1 % koncentraciji. To isto sredstvo bo učinkovalo tudi proti rdečemu pajku,
če se bo v juniju pojavil v hmeljiščih. Ce bo potrebno škropiti samo proti pajku in ne istočasno tudi proti ušem, lahko uporabimo tedi-on, ki ima pred ostalimi sredstvi to prednost, da je nestrupen. Tedion — moči j iv prašek — uporabljamo v 0,15 % koncentraciji, v obliki emulzije pa v 0,1 % koncentraciji.
Do dvajsetega junija bo potrebno tudi zaliti hmeljišča s terra sytamom proti rdečemu pajku in proti listnim ušem v tistih predelih, kjer se bomo odločili za zalivanje. Lansko leto smo že vnaprej določili rajone, kjer bomo hmelj zalivali, letos se bomo odločili šele tedaj, ko se bo rdeči pajek že pojavil. Dejstvo, da se lani ta nevaren škodljivec sploh ni pokazal, nam narekuje, da s sredstvi za zalivanje varčno ravnamo. Predele v merilu Savinjske doline in vsake posamezne zadruge posebej, kjer bo potrebno Zalivati s terra sytamom bomo določili šele tedaj, ko bomo videli, kolikšen bo pojav rdečega pajka. O tem, ali bomo hmelj škropili ali zalivali, pa ne bo odločala samo številnost rdečega pajka, ampak tudi dejstvo, če smo lansko leto tu hmeljišča zalivali ali škropili.
Ob tej priliki opozarjamo zadruge, naj ne delajo istih napak, katere'so zagrešile lansko leto in naj ne uporabljajo proti rdečemu pajku sredstva za zalivanje in sredstva za-škrap-ljenje, ampak naj se točno drže navodHa inštituta in naj hmelj samo škrape s sistemičnimi sredstvi ali pa samo zalivajo.
Ne bo odveč, če tudi letos opozorimo na izredno strupenost terra sytama. To sredstvo je tako strupeno (fO krat bolj od systoxa, ki se smatra že za izredno nevarno sredstvo), da se ne sme v nobenem primeru uporabljati brez strokovnega nadzorstva. Vsaka, tudi najmanjša malomarnost je lahko smrtno nevarna. Zavedati se moramo, da terra sytam ne prodre v itelo samo skozi usta ali skozi dihalne organe, ampak zelo hitro tudi skozi kožo. Zato se ne smemo pri zalivanju z brozgo politi. Ce se nam to kljub pazljivosti primeri, se moramo takoj umiti z milom ali sodo. Ce nam postane pri delu slabo, se moramo takoj odstraniti iz delovnega mesta in poklicati zdravnika.
Proti peronospori bomo v juniju škropili z ditanom ali bakrenim apnom 50. Ditan uporabljamo v 0,3 % koncentraciji, bakreno apno 50 pa v 0,5 % koncentraciji. V juniju dajemo prednost organskim pripravkom, zato ker stimulativno vplavajo na rastlino, zaradi hitre rasti hmelja pa ne iščemo dolgega delovanja sredstva. Če ibi torej ostale iste cene, kot lansko leto za bakrena sredstva in za organske pripravke, bi v juniju škropili samo z organskimi pripravki. Ker pa se je z ukinitvijo regresa ditanu cena zvišala, bo marsikatera zadruga nadomestila ditan tudi v juniju z bakrenim apnom. Opozarjamo, da je bakreno apno 50 cenejše od bakrenega apna 25, -kot smo ga uporabljali do sedaj. Opozarjamo pa traktoriste in zaščitne referente, da pazijo na pravilno koncentracijo, da ne bo primerov kot lansko leto, ko so s koncentriranim bakrenim apnom škropili v enaki koncentraciji kot z bakrenim apnom 25.
Letos pride v poštev za škropljenje hmelja proti peronospori še eno organsko sredstvo, ki do sedaj zaradi visoke cene ni bilo konkurentno. To je orthocide 50. Orthocide 50 je zelo dober organski fungicid, ki ga v hmelju preizkušamo že več let in je pokazal lepe rezultate. BU pa je izmed vseh sredstev najdražji. Letos se je v ceni izenačil z ditanom. Tiste zadruge, ki nameravajo škropljenja proti peronospori v juniju izvršiti z organskimi sredstvi in morajo sredstva še nabaviti, lahko sežejo tudi po orthocidu, ki vpliva stimula-
tivno na hmelj in ima dobro fungicidno delovanje. Orthocide uporabljamo v 0,25 % koncentraciji.
V	juniju se včasih pojavijo posebno v nekaterih hmeljiščih v večji meri stenice. V Savinjski dolini se pokažejo stenice največkrat na predelu med Braslovčami, Gomilskim in Vranskim in nam utegnejo v posameznih nasadih povzročiti veliko škode. Stenice spoznamo na hmelju po značilnih izjedah na listju. Te izjede so mnogo večje kot bolhačeve, nepravilne oblike in z navzgor obrnjenim robom. Če opazimo, da so se pojavile v hmeljišču, ga poškropimo z lindan oljem v 0,2 % koncentraciji.
V poljedelstvu
V	juniju je najvažnejša naloga zaščitne službe na polju, da zavarujemo krompir pred plesnijo in koloradskim hroščem in sladkorno peso pred ušmi ter cerkosporo.
Pri krompirju je najvažnejše, da zadenemo pravi čas za škropljenje proti krompirjevi plesni. Najbolje je, da zgodnje proti fitoftori občutljive sorte (bintje, cvetnik) poškropimo prvič proti fitoftori čim se vrste sklenejo. V letošnjem letu smo po vseh zadrugah, kjer je važna proizvodnja krompirja zlasti semenskega, posadili na posebno izpostavljenih mestih za fitoftoro obučljive sorte krompirja. Zaščitni referent bo z vestnim in natančnim vsakodnevnim opazovanjem odkril na teh parcelicah prve pege fitoftore, kar bo znak, da je potrebno krompirišča v tistem predelu takoj poškropiti.
Proti fitoftori bomo škropili krompir z bakrenim apnom in sicer v 0,5 % koncentraciji, če pa bomo imeli bakreno apno 50, pa v 0,75 % koncentraciji. Ce bomo kje uporabljali ditan, bomo jemali 0,4 % koncentracijo. Opozarjamo, da so navedene koncentracije veljavne le v primeru, če ni poraba vode na hektar manjša kot 600 litrov. Na hektar mora namreč priti vsaj 10 kg bakrenega apna 25 ali vsaj 2,5 kg ditana. Če škropimo z manjšo količino vode, moramo temu ustrezno zvišati koncentracijo.
Drugič bomo škropili proti fitoftori 10 do 15 dni po prvem škropljenju. Ce bo vreme deževno, bomo občutljivejše zgodnje sorte poškropili takoj po 10 dneh, če pa bo bolj suho vreme, bomo drugič škropBi šele po dveh tednih. Na pravilne roke nas bo itak opozarjala prognostična služba preko radija in dnevnega časopisja.
Krompir bo potrebno v juniju škropiti tudi proti koloradskemu hrošču. Pravd termin za škropljenje proti koloradskemu hrošču je, ko se pojavijo na listju ličinke. Letos kaže, da se bodo ličinke pojavile nekoliko kasneje kot običajno. Najcenejše škropimo proti koloradskemu hrošču, če lahko kombiniramo s škropljenjem proti krompirjevi plesni. Tedaj uporabljamo za zatiranje koloradskega hrošča lindan olje v 0,15 % koncentraciji, lindapin v 0,05 % koncentraciji, pantakan E-16 v 1 % koncentraciji, svinčeni arzenat v 1 % koncentraciji ali dieldrin olje v 0,3 % koncentraciji. Ce krompirišča prašimo proti koloradskemu hrošču, potem bomo uporabljali lindan prah ali diliden, ali pantakan prah Bili dieldrin prah in sicer 20 kg na hektar. Ponovno opozarjamo, da so hrošči proti sredstvom precej odporni in da se lahko zgodi, da pri svetovanih koncentracijah najdemo še tu in tam živega hrošča. Nič ne de. Važno je, da s škropivom ali prašivom uničimo vse ličinke.
Upajmo, da letos ne bo več primera, da bi uporabljali v krompiriščih neočiščena lindan-ska sredstva, ki puščajo na gomoljih ogaben
Če škropimo s sistemičnimi sredstvi, ščitimo naravne sovražnike uši
duh po plesni. Bentox in gamadin ne smemo
nikakor uporabljati na krompirju!
V juniju bomo škropili sladkorno peso proti listnim ušem s sistemičnimi sredstvi in to metasystoxom v 0,1 % ali ekatinom v 0,1 % koncentraciji. Če bo potrebno škropiti že tudi proti listni pegavosti, bomo škropivu dodali bakreno apno ali bordoško brozgo v 1 % koncentraciji ali tiozin A v 0,5 % koncentraciji. Tiozin A je specialno sredstvo za škropljenje pese proti listni pegavosti na bazi bakrenega in organskega sredstva.
V sadjarstva
Zaradi hladnega vremena v začetku maja, je pečkasto sadje silno počasi odcvitalo. Ker je bilo zaradi deževnega vremena precej možnosti za razvoj škrlupa, smo tudi v času cvetenja škropili jablane proti škrlupu. V začetku junija bo potrebno škropiti še enkrat proti škrlupu in kjer imamo za plesen občutljivejše sorte, tudi proti plesni. Proti škrlupu škropimo v juniju z organskimi sredstvi ali s koloidnim žveplom. Bakrena sredstva ne pridejo več v poštev, ker povzročajo hude poškodbe. Od organskih sredstev priporočamo orthocide v 0,25 % koncentraciji ali ditan v 0,30 % koncentraciji. Če nasad ogroža tudi plesen je najbolje, da škropimo s koloidnim žveplom (oo-san, thiovdt ali sumporol) v 0,2 % koncentraciji. Večje koncentracije koloidnega žvepla v juniju ne smemo uporabljati, ker nam lahko požgo listje in plodove. Če se bojimo, da bomo z žveplom poškodovali plodiče, vzemimo proti jabolčni plesni karatan v 0,1 % koncentraciji, seveda pa moramo istočasno škropivu dodati še ditan ali orthocide proti škrlupu.
Če bo vreme toplo, se bo v marsikaterem nasadu pokazal tudi rdeči pajek. V takem primeru bomo škropivu dodali še metasystox ali ekatin v 0,1 % koncentraciji ali pa tedion v 0,15 % koncentraciji. Če bo potrebno škropiti proti ušem in bolšicam, se bomo prav tako poslužili sistemičnih sredstev ali pa parationa 20 v 0,1 % koncentraciji ali diazinon 20 v 0,15 % koncentraciji.
V	drugi polovici junija bo potrebno škropiti proti jabolčnemu zavijaču in ameriškemu kaparju. Če se bosta oba škodljivca pokazala istočasno, bomo uporabljali za škropljenje proti njim paration 20 v 0,15 % koncentraciji ali diazinon 20 v 0,2 % koncentraciji. Če pa bomo z ameriškim kaparjem opravili že pri prvem škropljenju in bomo škropili samo proti zavijaču, bomo uporabljali svinčeni arze-nat v 0,4 % koncentraciji. V vsakem primeru bomo dodali škropivu orthocide ali ditan v običajni koncentraciji proti škrlupu.
Opozarjamo vse sadjarje, naj dobro pazijo na napovedi, ko bo potrebno škropiti proti ameriškemu kaparju, da ne bodo zamudili pravi rok. Kapar resno ogroža nasade in brez poletnega škropljenja proti kaparju ne bo moč pridelati zdravega sadja.
V	mladih, še nerodnih nasadih bo verjetno potrebno v juniju škropiti proti ušem in tu in tam proti rdečemu pajku. Če se še ne bo pojavila prva generacija ameriškega kaparja, bomo proti ušem uporabljali sistemična sredstva metasystox ali ekatin v 0,1 % koncentra-cji. Če pa bomo morali istočasno škropiti tudi proti ameriškemu kaparju, bomo vzeli paration 20 v 0,15 ali diazinon 20 v 0,20 % kon-
centraciji. V obeh primerih bomo škropivu dodali tudi ditan, da očuvamo listje pred škrlupom.
V	juniju bo potrebno škropiti tudi breskve in sicer proti 'kodravosti in luknjičavosti. Uporabljali bomo orthocide v 0,2 % ali ditan v 0,3 % koncentraciji ali pa koloidna žvepla v 0,2 % koncentraciji. Koloidna žvepla uporabljamo povsod, kjer nam nasade ogroža tudi plesen. Za pajka in listne uši bomo škropivu dodali paration 20 v 0,1 % koncentraciji, ali diazinon 20 v 0,15 % koncentraciji.
Tudi slive škropimo v juniju in sicer proti. češpljevemu zavijaču, z diazinonom 20 v 0,2 % koncentraciji, s parationom v 0,15 % koncentraciji ali s pantakanom S 25 v 0,5 % koncentraciji. Če se v nasadih pojavi rdeči pajek, pantakan ne uporabljamo. Da očuvamo slive še pred luknjičavostjo in monilijo, dodamo škropivu ditan v 0,3 % koncentraciji.
Če hočemo obvarovati češnje pred češnjevo muho, jih v juniju navadno že drugič škropimo (14 dni po predhodnem škropljenju) s pantakanom S 25 v 0,4 % koncentraciji ali z diazinonom 20 v 0,2 % koncentraciji. Brozgi dodamo še orthocide v 0,25 % koncentraciji proti luknjičavosti in moniliji.
V	juniju bo potrebno škropiti vinograde proti peronospori, oidiju in nemara še grozdnemu sukaču. Škropili bomo po napovedih prognostične službe. Uporabljali pa bomo proti peronospori ditan v 0,3 % koncentraciji ali bordoško brozgo v 1 % koncentraciji. Proti oidiju bomo dodali brozgi koloidno žveplo (cosan, ithiovit ali sumporol) v 0,2 % koncentraciji, proti grozdnemu sukaču pa pantakan S 25 v 0,5 % koncentraciji.
Kako ravnamo s kemičnimi sredstvi za varstvo rastlin?
V skladišču
Število škropiv .in prašiv, ki jih uporabljamo proti boleznim in škodljivcem se iz leta v leto veča. Kmetijske zadruge so varstveno službo krepko prijele v svoje roke in se ne zadovolje več z zatiranjem karantenskih škodljivcev, ampak streme za tem, da izvedejo na svojem področju vsa tista škropljenja in praženja, !ki so ekonomsko upravičena, zlasti na površinah v kooperacijski proizvodnji.
Tako so skladišča za zaščitna sredstva po zadrugah vedno bolj polna z najrazličnejšimi pripravki, s katerimi pa je potrebno pravilno ravnati, da ohranijo učinkovitost in da ne ogrožajo zdravja ljudi in domačih živali.
Samo po sebi se razume, da mora biti skladišče zaščitnih sredstev, med katerimi je večina strupenih, zaklenjeno in pod nadzorstvom. Nikdar ne smemo zaščitnih sredstev, tudi takih, ki niso posebej označena kot strupena, vskladiščiti v stanovanjih, hlevih ali shrambah, kjer imamo jestvine ali posodo.
Skladišča za zaščitna sredstva morajo biti primerna: ne prehladna, ne pretopla, ne pre-vlažna, morajo se dati primemo čistiti in zračiti.
V	skladiščih, kjer pozimi pade temperatura pod ničlo, nam sredstva zmrznejo in tako nekatera lahko izgube svojo učinkovitost, nekatera pa topljivost. Najobčutljivejše za mraz so oljne emulzije, žvepleno apnena brozga in DNC 'pripravki. Oljne emulzije, ki so zmrznile v vodi več ne emulgirajo, to je, se po njej ne razdele pravilno, povzročajo požige ali pa je brozga neučinkovita. Žvepleno apnena brozga zgubi na učinkovitosti, zmrznjeni DNC pripravki pa se zelo neradi tope. Če se nam je v skladišču pokvarilo večje količine oljnih emulzij, ne zavrzimo takoj sredstev, ampak vprašajmo tovarno, če nam z dodatkom emul-gatorja lahko pripravek popravi Če nam je zmrznila žvepleno apnena brozga, jo pošljimo v analizo. Analiza bo pokazala, koliko še vsebuje aktivnih polisulfidov in če jo še lahko uporabljamo, seveda zaradi zmanjšane aktivnosti v zvišani koncentraciji.
V	pretoplih skladiščih, se nam prehitro
kvarijo ali bolje rečeno zgubljajo na učinkovitosti, razni organski pripravki (ditan, orthocide in podobno). Večina organskih kemičnih sredstev za varstvo rastlin se na zraku ob primerni temperaturi dekomponira in tako izgublja n£ aktivni materiji. Zato je v starih organskih pripravkih iz leta v leto manj aktivne substance. Hitreje teče ta proces v toplih skladiščih. Zarto v pretoplem skladišču organska sredstva bolj naglo postanejo manj učinkovita in zato manjvredna.
Skladišče pa tudi ne sme biti prevlažno. V vlažnem zraku se nam nekatere suspenzije (na primer ditan) zelo hitro navzamejo vlage in sprimejo v grude. Delo s sredstvi v grudah je otežkočeno, razen tega pa je potrebno pri sredstvih, ki so se navzela vlage zvišati koncentracijo tako, da pride dovolj aktivnega sredstva na hektar. V vlažnih skladiščih se tudi hitro kvari papirnata in pločevinasta embalaža. Če je torej skladišče prevlažno, ga moramo sušiti s čestim zračenjem in žganim apnom.
V vsakem skladišču za zaščitna sredstva mora vladati vzoren red. Vsa zaščitna sredstva morajo biti pravilno 'Zložena in etiketirana. Skladišče je potrebno stalno čistiti, smeti pa zakopavati v zemljo. Nikdar ne smemo smeti iz skladišča za zaščitna sredstva metati v vodo ali na smetišča. Zavedati se moramo, da so nekatera med sredstvi tako strupena, da tudi najmanjše količine lahko povzroče smrt. Dosti poznamo takih primerov, 'kjer je prišlo zaradi malomarnosti skladiščnika do težkih nesreč. Če je prišla živina do smeti, med katerimi so bili tudi neznatni ostanki strupenih sredstev, je obolela ali celo poginila.
Skladišče je potrebno tudi redno zračiti, da odstranimo strupene hlape sredstev, ki so se polila ali raztresla. Raztreseno sredstvo je potrebno takoj odstraniti, skladišče pa prezračiti, posebno če pripravek vpliva slabo na dihalne organe (vse vrste fosfornih estrov, cymag ipd.).
Rekli smo že, da večina sredstev za varstvo rastlin sčasoma izgublja na učinkovitosti. Zato moramo vedno skrbeti, da izdajamo sredstva po vrstnem redu, kakor so v skladišče prišla:
najprej najstarejša in nato kasneje nabavljena. Da pri tem ne bo prišlo do zamenjave, kar je v skladiščih zelo čest primer, se navadimo, da na vsak sod, zaboj ali vrečo takoj oto sprejemu napišemo datum prispetja. Ne samo po skladiščih kmetijsikih zadrug, ampak tudi v skladiščih naših grosističnih trgovin se zelo pogosto zgodi, da stara sredstva zaostajajo, nova, komaj prispela pa se sproti porabljajo.
Kljuib vsem pozivom, še vedno najdemo v skladiščih sredstva, za katera dvomimo o njihovi učinkovitosti, bodisi zavoljo starosti ali slabega vskladiščenja ali pa za katera niti ne vemo, kaj so. Taka sredstva pošiljamo v analizo in takoj, ko dobimo odgovor se odločimo, kaj bomo z njim naredili. Če je sredstvo neuporabno ga uničimo; če pa je sredstvo še dobro, ga opremimo z novo etiketo, na kateri so vsi potrebni podatki in čimprej uporabimo. Neuporabljivo sredstvo zakopljimo in posujmo s klorovim apnom. Seveda ga ne smemo zakopati na takem mestu, kjer bi lahko prišlo v dotik s pitno vodo.
Marsikje imamo po skladiščih še sredstva, ki jih iz raznih razlogov ne priporočamo več. Tako sredstvo je na primer nikotinol, ali pa pantakan olje za hmeljišča ah pa sadno drevje. Nespametno je ta sredstva dalje držati v skladišču in jih iz leta v leto prekladati iz prostora na prostor. Posvetujmo se s strokovnjakom za varstvo rastlin, kje bi se dala ta sredstva še koristno uporabiti in to tudi ob prvi priliiki storimo. Strokovnjak bo presodil, če lahko damo sredstvu, ki ga imamo na zalogi kljub slabšim lastnostim prednost pred boljšim sredstvom, ki bi ga morali nabaviti. Pri tem bo igrala glavno vlogo ekonomičnost. Če se bolj izplača nabaviti novo učinkovitejše sredstvo, bomo starega zavrgli, odnosno ga prodali v zadrugo, kjer ga je mogoče na drugih posevkih še uporabiti.
Vsa strupena sredstva se morajo prodajati ali pa razdeljevati traktoristom v originalnih zavitkih, 'kjer je jasno označena njihova strupenost. V nobenem primeru se ne sme uporabljati prazne kante strupenih sredstev ali pa prelivati odnosno presipati strupena sredstva v druge posode. Embalaža z označbo
strupenosti je pripravljena samo za sredstvo, katero je označeno na etiketi. Obrabljeno embalažo, kante strupenih sredstev, posebno parationskih in sistemičnih zakopljemo v zemljo, še prej pa jih posujemo s klorovim apnom.
Škropiva nikdar ne pripravljamo v skladišču ali na dvorišču, pač pa vedno v bližini njive, ki jo bomo škropili.
V neposredni bližini ali v skladišču samem, mora biti tudi čista voda, da se skladiščnik lahko redno umiva, posebno roke. Brezpogojno pa se mora umiti pred jedjo, ali pa če je pri delu prišel v dotik s sredstvom.
Pri škropljenju
Posebno previdni moramo biti pri delu s strupenimi sredstvi. Našteli vam bomo najbolj strupena sredstva, s katerimi dnevno rokujemo po zadrugah. Posebno strupeni pripravki so: parationska sredstva (paration, fos-femo), sistemična sredstva (terra sytam, sy-stox, pestox, metasystox, ekatin), arzemati (svinčeni arzenat), nekateri klorirani ogljikovodiki (andrin, dieldrin), điazinonska sredstva (điaizinon), DNC pripravki (rumesan, ru-mesan -olje, kneosan, žuto ulje) in pripravki na bazi cianovodikove kisline za zaplinjanje (cymag, kalcijev cianid). S tem pa seveda nočemo reči, da so samo našteti pripravki strupeni, pač pa lahko trdimo, da so vsa kemična sredstva za varstvo rastlin več ali manj zdravju škodljiva. Tako na primer je znano več primerov, pri katerih je prišlo do zastrupitve pri govedu ali perutnini z bakrenim apnom ali z modro galico. Če smo vam posebej našteli najbolj strupene pripravke, potem smo storili to zato, da boste pri teh še posebej pazljivi. Zavedati pa se morate, da je treba biti previden prav pri vseh zaščitnih sredstvih.
Ko škropimo ne pripravljamo več škropiva, kot ga potrebujemo, škropivo napravimo vedno tik pred škropljenjem in sicer kot smo že rekli na planem in ne v zaprtem prostoru. Posebno strupena sredstva vlijemo v škropilnice tik preden začnemo škropiti in
brozgo temeljito premešamo. Pri vlivanju sredstev bodimo zelo previdni in oblečeni tako, kot pri škropljenju. Vlivajmo počasi in držimo posodo čim dalje od sebe, da nam sredstvo ne zmoči kože na rokah ali pa brizgne v obraz ali celo v oči. Roke moramo imeti zavarovane z gumijastimi rokavicami, oči pa z očali. Če se kljub temu zgodi, da nam je kanilo na kožo nerazredčeno sredstvo, se moramo takoj umiti z milom ali sodo.
Pri škropljenju moramo biti primerno oblečeni. Zavedati se moramo, da ne sme priti škropivo v usta, niti v dihalne organe, pa tudi ne na kožo, s katero prav tako dihamo. Zato imejmo okoli vratu in rok tesno zapeto in nepremočljivo olbldko (gumirano platno, polivinil), obujmo gumijaste škornje in varujmo roke z gumijastimi rakovicami. Če je sredstvo hud dihalni strup, (paration, systox) imejmo na obrazu masko ah vsaj respirator. V vsakem primeru je prav, da imamo obraz in oči zavarovane s celuloidnim ali polivinil-nim ščitom, ali pa vsaj oči z gumijastimi očali. Če se kljub varovalni obleki zmočimo s škropivom, se je seveda potrebno talkoj umiti z milom.
Pri delu s strupenimi sredstvi bodimo vedno trezni, da ohranimo razsodnost. Med delom nikar ne pijmo, ne jejmo in ne kadimo. Pred jedjo in seveda po delu se moramo temeljito umiti. Pri škropljenju moramo imeti vedno pripravljeno čisto vodo in milo, da se lahko vsak hip umijemo.
S strupenimi sredstvi, posebno močno hlapljivimi (paration, metasystox) ne škropimo v hudi vročini ali sončni pripeki.
Pri škropljenju pazimo tudi na to, da škropimo vedno v smeri proti vetru in da nam škropivo ne zanaša na mimoidoče ljudi ali živali ali na sosednje njive, zlasti če so zasajene z zelenjavo.
Če škropimo ročno, uporabljamo pri strupenih sredstvih le motorke z enim razpršilcem na dolgi cevi. Pazimo, da bomo imeli dobre visokotlačne cevi in zatesnjene razpršilce. Če se nam pršilec zamaši, nikar ne pihajmo vanj z usti.
Kadar škropimo s škropilnim drevesom, zavarujmo traktorista s streho nad sedežem, da mu ne bo škropivo padalo po hrbtu in za vrat.
Pripravljena škropiva in sredstva, ki jih uporabljamo, ne smemo pustiti na njivi nenadzorovana, da ne pridejo do njih otroci ali živina. Neuporabljena škropiva zlijemo v novo izkopano jamo na mestih, kjer ni nevarnosti, da bi se zastrupili ljudje ali živali. Če vlijemo v jamo parationska in sistemična sredstva, jih posipljemo s klorovim apnom, preden jamo zasujemo.
Poškropljene njive zaznamujemo z znamenji:	»POZOR, STRUPENO ZAŠČITNO
SREDSTVO! SMRTNA NEVARNOST!«
Po škropljenju moramo vedno zamenjati obleko in perilo. Obleko in perilo, ki smo ga rabili med škropljenjem, dobro operimo s sodo in posušimo, nakar ju lahko ponovno uporabljamo.
Z njive, poškropljene s strupenimi sredstvi ne smemo 4 tedne po škropljenju trgati plodov ali kositi krme. Prav tako ne smemo s sosedne njivske ali travniške parcele, kamor je škropivo zanašal veter, najmanj 14 dni uporabljati plodov ali trave za prehrane ljudi ali živali.
Pri škropljenju s strupenimi sistemičnimi sredstvi ne smemo biti zaposleni nikdar dalje kot 3—5 ur na dan in še to isamo 3 dni zapovrstjo. Če se pri delu ne počutimo dobro, če nam postaja slabo, nas boli glava ali pa smo omotični, se takoj odstranimo z delovnega mesta, slecimo obleko v kaki smo delali, se dobro umijmo in odpočijmo. Če nam ne odleže, pokličimo zdravnika in mu pokažimo prospekt za sredstvo ali etiketirano posodo, v kateri je bilo sredstvo, s katerim smo škropili.
V težjih primerih prepeljimo bolnika takoj, ko smo ga preoblekli in umili v bolnišnico. S seboj vzemimo prospekt ali etiketirano posodo sredstva, s katerim se je zastrupil.
Kmetijska inšpekcija OLO Celje
staneMarovt: ČEBELARSTVO PRIHODNOSTI
»glih za glih«, največ 3 leta pa so bila pasivna, kio so morali dodati za prehrano čebeljih družin od 5 do 10 kg sladkorja na panj letno.
Če izračunamo povprečje, je bil pridelek v donosnih letih okrog 30 kg na panj, skupno z obema izenačenima letoma nad 26 kg in s pasivnimi leti še vedno nad 20 kg na panj.
Ta surovi izračun potrjuje upravičenost osnovanja obrata, saj vemo, da je čebelarjenje rentabilno že pri pridelku 10 do 15 kg medu na panj. Pri tem moramo poudariti, da so čebelarji tako uspešno čebelarili na mestu in v AZ panju.
Specializiran čebelarski obrat pa lahko bolje koristi pašo s prevozom čebeljih družin in zmogljivost nakladnega panja je večja od AŽ panja.
S tega vidika predvidevamo ob enakih ali vsaj enakih pašnih pogojih večje povprečne pridelke na leto.
N. pr., v lanskem letu je smreka izdatno medila le na nekaterih, omejenih predelih. V Novi Štifti je medila toliko, da so čebelarji točili 2 do 3 krat, nekaj kilometrov niže, proti Gornjem gradu pa so bili pridelki že zelo skromni.
Obrat bo lahko polno koristil s prevozi tudi lokalizirane paše, saj vemo, da, kadar gozd zamedi, je dovolj paše za skoraj neomejeno število družin.
Enake podatke smo zbrali iz pohorskih predelov, čeprav niso bile pašne razmere tako skrbno registrirane.
Mimo teh bogatih virov gozdne paše imamo ugodne pogoje za čebelarjenje tudi v Šaleški dolini, ob obronkih Savinjske doline, pa tudi vzhodno od Celja, v šmarskem in obso-teljskem predelu.
Sicer pa poslušajmo še inž. Riharja, znanstvenega delavca na Kmetijskem inštitutu iz Ljubljane, ki se je nedavno vrnil s študijskega potovanja po Franciji.
(Nadaljevanje in konec)
Lepo
se razvijajo družine v nakladnih panjih!
S tem sestavkom bomo za tokrat zaključili našo »razpravo« o čebelarstvu in podkrepili upravičenost osnovanja sodobnega čebeljega obrata še z nekaterimi argumenti ter ilustrirali začetke obrata z nekaj posnetki.
2e v uvodu smo omenili, da je bilo vodilo za organizacijo čebeljega obrata ne samo strokovna plat — opraševanje sadnega drevja — temveč da bi skušali v večji meri izkoristiti bogate prirodne paše, v prvi vrsti gozdno pašo. Pridelovanje medu mora opravičiti obstoj obrata z gospodarske, ekonomske plati.
Preden smo osnovali čebelarski obrat, smo analizirali pašne razmere in povprečne donose
v Zgornji Savinjski dolini ter v pohorskih predelih, kjer so glavne gozdne paše.
Pregledali smo rezultate čebelarjenja od leta 1930, ko so tamkajšnji čebelarji prešli od »Kranjiča« na AŽ sistem panja.
Oslonili smo se na delne zapiske in ustna zagotovila tistih čebelarjev, ki njih podatke lahko smatramo za resnične.
V Zgornji Savinjski dolini so bili pridelki medu približno naslednji:
Čebelarji soglašajo, da je na vsakih 15 let bilo 5 let prav dobrih in odličnih s pridelki, od 30 do 40 kg medu na AZ panj, 5 let dobrih s pridelki 20 do 25 kg medu, 2 leti so čebelarili
Sadno drevje na plantažah KG Vrbje — obrat Žovnek so že letos opraševale čebele Čebelarskega obrata KPPZ Žalec
Na vprašanje, kako in kaj Obetajo naši na novo ustanovljeni čebelarski Obrati glede na pašne razmere, je hitro odgovoril, »da mnogo bolje kot v Franoiji«.
Znano pa je, da so francoski čebelarji vodilni v Evropi, ne samo po znanju, temveč tudi po rentabilnosti, inž. Rihar pa pripominja, da v Franciji čebelarijo le v nakladnih panjih Langstroth — roothovega in Dadant sistema. Najmanjši čebelar ima vsaj 250 čebeljih družin!
Novo potrdilo za naš nov sistem panja in ustanovitev večjega specializiranega obrata!
Navedeni razlogi predstavljajo trdne temelje tudi za naš čebelarski obrat, ki je začel s »polno paro« uresničevati program za leto 1960. Na nesrečo so nam (kakor vsem čebelarjem) silno slabe spomladanske vremenske razmere, nekoliko zavrle načrte, vendar bomo uspeli že letos postaviti vsaj osnovo novemu obratu.
Po realnih kalkulacijah bo obrat imel že sredi leta okrog 700 čebelljih družin, katerih del bomo koristili že za pašo, v kolikor se bo paša pojavila. Sicer pa bo letošnja najvažnej-
ša haloga, da omenjeno število družin okrepimo in razvijemo.
Obrat bo v svojem razvoju v prvi vrsti upošteval gospodarski račun in bo moral na-pram pogojem ukrepati in prilagajati svoj program tako elastično, da bo zagotovljen varen razvoj obrata.
Že po začetnih rezultatih sklepamo, da bo to možno, ker prav ta sistem panja dovoljuje mnogo kombinacij, načinov in možnosti prilagajanja. V največji meri zavoljo tega, ker je delo silno poenostavljeno, tako, da bo v normalnih pogojih neogibna dela opravljal pri 500 čebeljih družinah le en čebelar.
Posledica tega bodo tudi majhni režijski stroški, tako, da bo obrat že rentabilno gospodaril pri povprečno 10 do 12 kg medu pridelka na panj.
Inž. Ilešič, direktor čebelarskega obrata »Rog«, ki čebeiari že s 3.000 panji, celo trdi, da bo rentabilnost zagotovljena tudi pri manjšem povprečnem pridelku (odštevši le vsakoletno jesensko dodavanje skladkorja za ozim-1 j en je družin).
Toliko še o perspektivi našega obrata, ker prav v njegov obstoj in rentabilnost mnogi čebelarji dvomijo. Dvomijo pa zavoljo tega, ker vidijo le svoje majhno nepremakljivo čebelarjenje v že zastarelem in neracionalnem A2 panju.
Čebelarski obrat Poslovne zveze Žalec je torej dejstvo, s čvrsto začrtanim programom in namenom.
Ne zanikamo, da se bodo porajale težave, morda bo tudi kak spodrsljaj, vendar pa so nam primeri doma in na tujem poroštvo, da bo obrat svojo ustanovitev opravičil in prevzeto nalogo izpolnil.
Prestavljanje čebeljih družin iz AŽ v LR panj, kakor tudi opravljanje z njimi, je hitro in enostavno! Dela opravlja preizkušen čebelar, Ivan Brglez
IZVLEČEK
iz zapisnika seje razširjenega odbora za izdajo posebne (jubilejne) številke »HMELJAR« (1. VII. I960) za 50. obletnico 1. številke »SLOVENSKEGA HMELJARJA«, 9. maja 1950, ki je bila v Žalcu, 20. V. 1960.
Naglica našega razvoja terja časovno enakovredno soočenje, obrazložitev, občasna opozarjanja na trenutne probleme ter presojanje teh vprašanj, kar more in mora imeti svojo učinkovitost na našem terenu, v in tudi izven meja naše Savinjske doline, OLO Celja, FLRJ. Še celo več! Izven naših državnih meja, kajti nesporno je dejstvo, da prejemajo in tudi prebirajo »Hmeljar«-ja v Sovjetski zvezi, Poljski, Madžarski in (od 1. I. 1960 dalje!) tudi v Bolgariji: Žitomirskaja isledovatel j skaja stanica, ŽITOMIR SSSR; PKWZ »Ruch« O/N 7325/58, Al. Jerozalimskie 19 WARSZA-WA/POLSKA; Leon ZUB, PULAWY, Institut Rolniczy; Wagyar Orszagos Soripari Val-lalat, BUDAPEST X, Maglodi ut 17; Bulgar-ska Akademija na Nauki te, Biblioteka — Periodika, ul. 7 Noemvri 1, SOFIA/BULGARIA; = Orbis, Zeiitungsvertrieb PRAHA XII/CSR, Stalinova 46; Odbomy časopis Chmelarstvi, Redakce v Zatci, ŽATEC/ČSR, Chmelarstvi nam. št. 1612; Degryck Paul, STEONVOORDE, Nord France;
S tako ali drugače prizadetimi v hmeljarstvu pa izmenjujemo naš list »Hmeljar« že zdavnaj s Čehi in z Zahodno Nemčijo, Španijo (lani med IX. kongresom EHB po tov. Jelovšku, itd.).
V temeljih že imamo očrtan koncept o vlogi in mestu »Hmeljarja« v našem tisku s sklepi ustreznih forumov, oziroma z ustmeno izmenjavo gledišč in napotkov, ki smo jih zadnja tri leta sprejemali na terenu neposredno od proizvajalcev hmelja, v Celju in Ljubljani (s pristojnimi organi itd.).
Povsod tod (vključno temeljne proizvajalce hmelja po vsej Sloveniji, celo v Vojvodini) smo med osebnim kontaktom prejeli potrditev, da je »Hmeljar« na pravi poti, in da naj na njej tudi ostane v prihodnosti!
Pisanje, prispevanje v »Hmeljarja« je tudi publicistika! In ne le pravica, celo dolžnost ljudi, ki so tako ali drugače povezani s proizvodnjo hmelja jè, da aktivno sodelu-
jejo, ne pa da (na srečo le nekateri!) primitivno ocenjujejo in vrednotijo sodelovanje v »Hmeljarju«.
»... Stežka je najti področje dela, kjer njegovi nosilci dandanes večji del ne nastopajo tudi kot družbeni delavci v celovitem sistemu socialistične demokracije, ki v svojem razvoju nudi vse širše možnosti za pozoren odnos do mnenja vsakogar ...«
»... Enako stežka pa bi tudi rekli, da je na vseh področjih v Sloveniji, kjer pridelujemo hmelj, enako močno prodrla zavest, da je sodelovanje v našem tisku, torej tudi v listu »Hmeljar«, obravnavanje, razpravljanje, pa tudi ostra borba mnenj o »širokih« in »ozkih«, o »velikih« in tudi »neznatnih« problemih naše stvarnosti, zares tudi družbeno udejstvovanje z močnim, učinkovitim vplivanjem na javno mnenje!« ...
Sodelavci in bralci so nosilci miselnih sprememb!
Materialna modernizacija družbe terja tudi duhovno modernizacijo!
To velja vsekakor tudi in morda še zlasti za Savinjsko dolino, kjer podružbljanje kmetijske proizvodnje po prehodnem pojavu oblike sodelovanja »Zadruga-kmet« ni več le
prihodnost, šele pripravljanje pogojev, marveč je skoraj že dejstvo, mimo katerega ne more in ne sme iti tudi »Hmeljar«!
Nove možnosti posameznika — neposredno upravljanje proizvajalnih sredstev ob demokratizaciji družbe kot celote in še zlasti vzgojnega sistema — omogočajo čedalje večji krog sodelavcev in bralcev!
Tako doživlja nekdanji pojem »intelektualca« tudi na našem področju močan in zaznaven preporod! (spremembo).
Ljudje, ki so — kakor koli — povezani s proizvodnjo hmelja, morajo uveljaviti svojo nalogo dandanes!
Razlike med Žalcem, kot »metropolo« Savinjskega goldinga, ter med novimi področji hmelja v Sloveniji zlagoma izginevajo!
Upravljavci našega glasila »Hmeljar« — predvsem uredniški odbor — ne more in ne sme mimo dejstva, da sodelavci, to je tisti, ki dejansko oblikujejo vsebino, niso nekakšna konstanta, to pomeni, stalno eni in isti »pišoči« v »Hmeljar«, marveč mi vsi se moramo zavedati, da se število teh sodelavcev mora prilagajati splošnemu razvoju vse naše nove družbene ureditve!
Zgodovina hmeljarstva po svetu
Preden karkoli zapišemo o hmeljarstvu po svetu in doma, je treba poudariti, da je pridelovanje hmelja samo ena od več kmetijskih panog, da ni nastalo samo od sebe, in da tudi ni samemu sebi namen.
Pridelovanje hmelja je torej treba obravnavati znotraj splošne kmetijske proizvodnje, oziroma znotraj splošnega družbenega gospodarjenja, zlasti v naši, Novi Jugoslaviji, ki pripravlja temelje za podružbitev vse proizvodnje, torej industrije, obrti lin kmetijstva!
Če prelistavamo zgodovinske, več ali manj neoporečne listine o načrtnem pridelovanju hmelja kot kmetijske panoge, se moramo najprej ukvarjati z ljudskimi pijačami, ki so jih bili pili ljudje že od nekdaj!
V zgodovini skorajda ni bilo naroda (plemen in rodov), ki ne hi imeli različnih receptov za pripravljanje teh pijač.
O »prvi domovini« hmelja je toliko mnenj, kolikor je piscev, kajti sleherni le-teh je pisal v določenem razdobju in pogojih, najčešće subjektivno!
Po vsej verjetnosti so prenesla v Evropo pridelovanje hmelja azijska ljudstva med preseljevanjem narodov, to pomeni okoli V. stoletja naše ere.
Prof. inž. Vinko Sadar piše v svoji knjigi »Hmeljarstvo« (1928, na strani 1.), da so poznali pivo že stari Babilonci v letih'4000 pred našo ero. To pijačo so imenovali »sikaru«.
Taisti pisec navaja na isti strani omenjene knjige, da so »prva domovina« hmelja obširna področja dandanašnje Sovjetske zveze, kar je zelo verjetno, kajti evropska in azijska Rusija zavzemata približno šestino vse zemeljske celine! Vsem Slovanom je po zatrjevanju prof. inž. Vinka Sadarja na istem mestu bil skupni naziv za hmelj izvedenka iz naj starejše besede »shumlani«, kar naj pomeni »izprepleten, šopast (humač = šop, kosem), humel« !
Tudi Grki so poznali hmelj, Rimljani pa so ga po Pliniju imenovali »humulus lupulus«, oziroma »humulus salictarius«.
Vsekakor so hmelj v tistih davnih časih uporabljali naj večji del v zdravilstvu, mladice pa za solato, kar je običaj dandanes mimo mnogih krajev po vsem svetu tudi še na Primorskem (v okolici Trsta).
Česta so tudi mnenja, da so uporabljali prebivalci današnje Sovjetske zveze za divji hmelj izraz humel. Kaže, da so pivo »hme-ljila« čudska in finska plemena, od njih pa naj bi Germani prenesli pridelovanje hmelja Slovanom.
Od tod je po vsej verjetnosti tudi trditev priznanega slovenskega jezikoslovca dr. Antona Bajca v brošuri »Rast slovenskega knjižnega jezika« (str. 7.), da je slovenska beseda »hmelj« finskega porekla.
Babilonca, so »hmeljili« pivo že okoli IV. tisočletja pred našo ero! Glede na to smemo sklepati, da so od njih, od Babiloncev, ki so nosilci ene med najstarejšimi kulturami, prenesla razna ljudstva hkrati z njihovo kulturo v Evropo tudi veščino varenja in hmelj en j a piva.
Staroslovansko ime za hmelj je še do dan-
UGODNO PRODAM
1.	dobro ohranjeno SUŠILNICO za hmelj s tremi stenami in
2.	POLTEZAK VOZ (»parizar«) s trugo, prav tako v zelo dobrem stanju!
Natančnejši podatki se dobe v Uredništvu »Hmeljarja« v Žalcu.
danes ohranilo več pokrajin v slovanskih državah. Germani so se naučili pripravljati pivo od Slovanov! To smemo upravičeno zatrjevati. Pripravljanje piva je bilo starim Slovanom nekaj vsakdanjega, medtem ko pri Germanih samo tam, kjer so se sešli s Slovani. Slovanska ljudstva še dandanes uporabljajo pri svatbah med obredi hmelj in ga prikazujejo kot simbol plodnosti!
Tudi na Slovenskem imamo grad Hmeljnik na Dolenjskem, mimo tega pa še precej krajevnih (geografskih) ozinak, ki korentaijo v besedi »hmelj«.
Tudi v Ljubljani je ulica Med hmeljniki (blizu Žal).
Pivo so Germani imenovali: das Bier-, Lattaci: cerevisia; Franoozi: la bière; Spanci: cerveza. Sovjetska ljudstva pa imajo največ besed, ki imajo koren v »hmelju«, saj pomeni n. pr. opijaniti se: »ohmeljiti se«.
Po srednji Evropi so hmelj že na splošno uporabljali v zdravilne namene od IX. stoletja
naše ere. Ker je v teh stoletjih imela domala na vsem področju Srednje in Zahodne Evrope odločujočo besedo Rimska cerkev, je razumljivo, da so pridobili pravico za pridelovanje In prodajo hmelja najprej samostani, ki so jih šele pred nekaj stoletji izrinili graščaki in tudi meščani.
Prve zgodovinske listine o pridelovanju hmelja na področju sedanje Slovenije govore, da so ga gojili na posestvu Brižinskih škofov v Škofji Loki že v XII. stoletju (Urbar Notitia bonorum de Lonca — 1156.).
Vse kaže, da sleherni pisec tvega s trditvijo o »prvi domovini« hmelja!
Za nas naj velja dejstvo, da se je hmelj pojavil po vsem svetu hkrati z rastlinstvom že od vseh začetkov, zavoljo tega se ni moč opredeliti za trditev, da je »prva domovina« hmelja ta ali ona dežela, kajti možno je vse!
(Uvod iz maturitetne naloge, J. S., absolventa Srednje ekonomske šole v Ljubljani.)
RAZGLAS
OD 7. MAJA I960 DALJE JE V ZDRAVSTVENEM DOMU V ŽALCU OB NEDELJAH IN PRAZNIKIH REDNA CENTRALNA ZDRAVNIŠKA DEŽURNA SLUŽBA ZA CELOTNO PODROČJE OBČINE ŽALEC.
DEŽURNA SLUŽBA TRAJA OD SOBOTE, OZIROMA DNEVA PRED PRAZNIKOM OD 14. URE DO PONEDELJKA OZIROMA DNEVA PO PRAZNIKU DO 6. URE ZJUTRAJ!
NAROČNIKI ZDRAVNIŠKE POMOČI LAHKO MED DEŽURANJEM KLIČEJO ZDRAVSTVENI DOM ŽALEC, TELEFONSKA ŠTEVILKA 13 IZ NASLEDNJIH PODJETIJ ODNOSNO POSTAJ LJUDSKE MILICE:
V	BRASLOVČAH IN NA VRANSKEM S POSTAJ LJUDSKE MILICE;
NA POLZELI IZ TOVARNE NOGAVIC POLZELA;
V	PREBOLDU IZ TEKSTILNE TOVARNE PREBOLD ;
V	ŠEMPETRU IZ TEKSTILNE TOVARNE ŠEMPETER;
V	ZABUKOVCI IZ RUDNIKA;
V	LIBOJAH IZ RUDNIKA ALI KERAMIČNE INDUSTRIJE.
TELEFONSKI POGOVOR MORA PLACATI NAROČNIK SAM.
ObLO ŽALEC Svet za zdravstvo
Hmeljar izhaja mesečno — Upravlja UO KPPZ Žalec — Urejuje in zanj odgovarja Jaka Slokan — Tiska Časopisno podjetje »Celjski tisk<
— Številka 50 din — Za hmeljarje brezplačno — Poštnina plačana v gotovini