Revija SRP /Svoboda, Resnica, Pogum/ Letnik 15, junij 2007 shtevilka 79-80 Izdajatelj revije Naslovnica Izbor likovnih del Tisk Urednishtvo Urednishki odbor Narochila, prodaja Izposoja na dom Antikvarni izvodi Izdajo omogochajo ISSN 1318-1912 Revija SRP /Svoboda, Resnica, Pogum/ zavod za zalozhnishtvo na podrochju kulture in umetnosti, Ljubljana m.sh.1339427, d.sh.71461965, b.r. 10100-0038333910 e.m. urednishtvo@revijasrp.si i.a. http://www.revijasrp.si Shtefka Petrich: Organska rast, 2005 Damir Globochnik VED d.o.o., Ljubljana Revija SRP, Prazhakova 13, 1000 Ljubljana Rajko Shushtarshich - odg. urednik, Ivo Antich - lektor in korektor, Lev Detela (Dunaj) - neprevedene knjige, Damir Globochnik - likovna priloga, Franko Bushich (Split), Matjazh Jarc Jolka Milich, Bogdan Novak, Just Rugel (Moskva), Iztok Vrhovec Knjigarna KONZORCIJ, Zalozhba Mladinska knjiga, Slovenska 29, 1000 Ljubljana Slovanska knjizhnica, Einspielerjeva 1, p.p. 2670, 1001 Ljubljana Antikvariat Cunjak, Gallusovo nabrezhje 21, 1000 Ljubljana sodelavci v reviji Vsebina Dushan Marolt Dozhivetja naseljenosti 4 Karel Turner Napletanja 7 Iztok Vrhovec Minevanja 13 Sonja Votolen Blizhine odkrhnjenosti 18 Mihael Lajlar Pogovori 22 Matej Krajnc Rohnecha zhetev 25 Adam Shuligoj Shest miniatur 30 Franko Bushich Ker sem zhrec 33 Mario Benedetti Chloveshka slava 35 Rajko Shushtarshich Glas vpijochega v pushchavi /gnostichni evangelij/ 48 Iztok Vrhovec Mrtvi in zhivi 59 Bogdan Novak Ruski ovratnik 62 Lev Detela Tri zvezde, XVI 66 Damir Globochnik Shtefka in Mario Petrich 85 Shtefka Petrich Mario Petrich Likovna dela /reprodukcije slik/ 88 Damir Globochnik Satirichni list Petelinchek 97 Ivo Antich Pionir stripa in »pogumna trojka« /A. Mavec/ 102 Aco Mavec Prigode Davida Balfourja /iz stripa/ 103 Ivo Antich Janez & Jovan/strip - karikatura/ 104 Milan Fridauer - Fredi Aforizmi 105 Ivo Antich Epigramizmi: Anti(ch)kronika 106 Ivo Antich Popare 110 Ivo Antich Mnozhichnomedijske belezhke 113 Chlovekov razvoj Andrej Lenarchich Slovenci - zhrtve nacifashistichnega ekspanzionizma sosedov Za zgodovinski spomin Lucijan Vuga Divje babe, III Jolka Milich Literarni pomisleki /Ob simpoziju o istrskem shovinistu Gambiniju v Kopru/ Iz zgodovinskega spomina Lucijan Vuga Veneti v Troji, I Branko J. Hribovshek O imenu Slovani, I Neprevedene knjige Lev Detela Chitalnica Ivo Antich Ivo Antich Lev Detela Lev Detela Vprashalnica Matjazh Jarc Bogdan Novak Jolka Milich Uchne ure ljubezni /Bontempelli/ (Samo)prevare ali drama zorenja /Vrhovec/ Chudezhno rojstvo prevoda /Kocbek - Milich/ Subtilno izrazheni razpolozhenjski obchutki /Kokot/ Dunajski aprilski kulturni dogodki Drzhavni Umetnik? Je nestrpnost bistvena znachilnost slovenskega znachaja? O prevajanju in poeziji, VI Dokumenti, prichevanja Dokument 1 Rajko Shushtarshich Odprto pismo Vasku Simonitiju, MzK, XI /Kaj se dogaja? - chetrto nadaljevanje/ Dokument 2 Ivo Antich Pritozhba na Vishje delovno in socialno sodishche v Ljubljani 129 142 146 150 162 178 180 185 187 190 192 196 199 202 Dushan Marolt DOZHIVETJA NASELJENOSTI NA DAN nadan, ko sem rashelzhivljoije, so seprem eshali planeti. v srzhi m ladostnihokonchin me jeganilskom ig. chutim vibracije, skozikozhorozh, kizasajene v mo jrn skeletu, prinashajopristno resnico. vsako oko je barvno. nisem navadenv svojem labirintu -str^TaoTergi.j m i vrzhev objem zvezdo, v podobi zhenske. POGOVARJAM pogovarjam ses sdboj, pogovarjam se s tabo. podozhivriva svet, ustvarjenzanajul dvoranapredstav se rushi. poglej]! opeka pada vletu, ustavi sevnarochjublazin. prem lada sva, da bi m inila. ni potrebno, da m ineva. zazhiviva, kot hocheva- pogovarjajvase shenaprej. PESHACHIM peshachim na mestu mesta. razlichnost epruvet, v vseh dimenzijah. velike, okrushene, prelomljene. nekaterih sploh ni. ostale so sledi viharnishkih debat. nekdaj zelen zvon, zdaj v gnilem robcu hrani nohte in odsluzheno perilo. to bi lahko bila hvalnica - prepozno je za trkanje na steklo, pozabiti je treba. ljubim te in roko polozhim nate. NJEN njen darezhljiv objem -nezhen oklep, ki mi da vedeti, da pojem blizhine ni le zrachna beseda, ki bi odplavala s prvim vetrom, ob jutru mrzlega napeva. ZALJUBLJENCA naseliva se v trenutek tishine. objeta z orhidejami neke zime, pozhirava hlape nochi. ko naju zazebe, se spet zazhgeva. najina svetloba je ochesni lesk, ki ga oddajava, ko nama zmanjka barv. ORANZHNA oranzhna je zashchitnica tvojega platna in iluzije s te strani so resnichne. izumljam povechavo, da zachutim povrshino ljubezni. chvrsto telo blage rose reshuje podobe dovrshene romantike. VESOLJE RUMENEGA ob ponovnem rojstvu se bova nauchila nabirati sonchnice. skozi globoke vdihe lesa bova zaspala na stolu in postala absolut. PRIPADNOST kri ponujam ob razdajanju tebi. intravenozno te rad obchutim in barvam lepoto. kot kipa adrenalina in razprav loviva najin beg. she v sanjah slishim globoke vzdihe svojega hotenja zhil. slechena v vechnosti, tlakujeva zgodbo. ODHOD nekoch, skoraj zagotovo, naju bo sonce povedlo s sabo in prezharchilo v blagi pish vetra. nekje v prizmi bova lezhala, se spominjala plishastega zajca, z narochjem polnim pomaranch, in v vodnjaku shtela kroge na vodi, ki jih bodo oblikovale race. Karel Turner NAPLETANJA KOBILICE Dogoreli smo v plamenici bratstva in se razshli z nozhi razmejeni z bodecho zhico in minskimi polji bil je vlak v sopihanju sinjega kita in galeb s kljunom ujede ki je krmaril nashe misli in srecho in namerno zatiskanje ochi pred zublji ki so tleli v besedah izbranih Zenica v zenici in grdi - shvaba -v strahovladi enoumja zdaj smo zajezili pogled vrtichkarji chasa poneumljena jata gosi na zhivalski farmi neshtetih mozhnosti ki je jecha in zobamo hibridne sanje zlatouste svobode ki je ujetnishtvo dobrikajoch se velikemu bratu multinacionalk izkorishchani v izkorishchanju razchlovecheni v razchlovechanju kot ceneno blago na polici stvarstva kot globalizatorji egoizma in tlom odnashamo prst in besedam pomen in zraku sapo OBLIKA Poznam te po shtevilu chrk ki so jih polozhili vame in silijo na jezik kot besede poznam kot struno ki izvabi zvok iz trde teme kot veter ki bolest ga zhene vrtet kolesa mlinov poznam te po shtevilu rok ki so se nagnetle v meni in tipajo v globini s prsti da lahko objemam svet okoli tebe poznam mogoche bolj kot bom spoznal kdaj sebe NAPLETANJE Kje s kom ugasha in ujchka pletilko z okornimi prsti kakshno nedeljo s samoto v narochju dve levo dve desno imeti in biti dve levo tri desno s pochasnimi gibi dve levo dve desno v objemu tishine dve levo tri desno da traja ko mine in diha pochasi sam s spomini v tihoti trenutka obraz v chrnini TISTA Z VISHAVJA Naj kar vzame slike ne odrezhe dobro vem kako minevajo dnevi v objemu nochi na navidezni polovici v odsevu shipe v smeri urnega kazalca in pasjega lajezha ko zaklichem labodu tam v ribniku: tvoja vesla so stara in kljun ti cheljusti plochnik naj kar vzame, hisham njihove vegaste strehe soncu rumeno oko zapushchenemu parku klopi ki bozhajo lica ljubimcem naj kar vzame tista z vishavja Tebe ne odrezhe TRPNOST Tedaj najine ochi postanejo eno pred razcvetelimi grmi strme negibno in tozhijo vase v vrocho tezho zamrle strasti hladne navzven in kipeche navznoter tedaj najine ustnice postanejo eno priprtih vek prisluhneva upu in chakava nase v ugaslem uporu zapushchenosti premrla navzven in zharecha navznoter tedaj najino telo postane eno hladen nemir ohlaja vrochino bil je trenutek chemu ta minljivost? VEST Kako lahko rechesh da ne stojim za svojo pesmijo in da prepisujem od drugih ko pa so drugi pisali vame ob krstu s prvo chrko imena ob smrti z zadnjo chrko priimka kako lahko trdish da sem slishal preslishano da je nevidnost navidezna v otrplem prostoru duha v ponavljanju ponavljanja in da sem izpis brez tehtanja listek s prazno vsebino prilepljen na vrata vechnosti kako lahko rechesh v nedorechenosti v tezhi breztozhja prashnim delcem novica iznad videnja srcu zhe videno? ZATON Morda modra skoraj posinjela v olivni barvi starega shinjela koraka misel strumno na paradi v pozdrav v slovo pomladi morda chrna v slutnje potemnjena morda bela v sanje zasnezhena koraka misel skrita v podkapi da v vechnosti smo le vojshchaki in dihamo vsi v isti sapi morda siva davno osivela koraka misel brzhchas brez pomena v brezbarvne chrke danega imena ZNOVA Bogatejshi za novo izkushnjo in staro pijanost revnejshi za spoznanja pognojena z obchutki da noch ne shteje zvezd in da so zapiski v dnevnik med pulzarji in kvazarji izpisani do podrobnosti z dementno natanchnostjo pozabljanja ostajam pri poeziji svetega Martina in gosjih peresih arheolog prihodnosti ujetnik preteklosti in nakljuchja niso izjeme osem in deset je ura chas za cigareto in izprashevanja izprashenega v sholi vrtnarjenja v korito besed spet mesham jabolka in hrushke naravnost iz srca brez razmishljanja kot zhe tolikokrat samemu sebi v chasu ki je odvech in v chrkah ki so obstale v zraku hvala za Besedo Iztok Vrhovec MINEVANJA DECHEK IN DEKLICA Zhivela je deklica, ki vse svoje dni stopala je po stezah samotnih, in nikogar razen dreves in ptichev in zvezd na nebu ni poznala; potem pa nekoch je srechala dechka, in mislila je, da je fantich njen brat. Pozdravljen dechek, moj brat! zaklicala veselo je deklica. Fantich jo gledal je, a rekel ni nich. Pozdravljen dechek, moj brat! she glasneje zaklicala je deklica. Dolgo sem te chakala, dolgo jokala, ker bila tako strashno sem sama; zdaj sem vesela in srechna, ker konchno nashla sem brata, ki sem si ga vedno tako srchno zhelela. Jaz nisem tvoj brat,, zdaj dechek je tiho dejal, jaz sem ... jaz ne vem, ne kdo sem ne kaj, jaz ne vem,, ne kam grem ne zakaj in ne pochemu, dechek je tiho dejal. Moj brat si, moj brat! klicala je deklica, kaj bi drugega bil! Dve roki imash in glavo imash in prste in usta . in v prsih ti bije srce! Kaj bi drugega bil? Jaz nisem tvoj brat,, deklica,, she tishe je fantich dejal, jaz nisem nikogarshnji brat. Da - imam roki kot ti, in glavo in prste in usta ... a v meni ne bije srce, deklica; da v meni teche kri, to se le tako zdi... a v meni ni ne krvi ne srca, deklica, rekel she tishe je dechek. Ne govori takih besed, ljubi moj brat, vsa v solzah dejala je deklica. To so strashne besede, to so besede obupa in zmede, ne govori takih besed, ljubi moj brat. Ne klichi za brata me vech nikdar in nikoli, deklica, zdaj rekel odlochno je fant. Za hip le sta se krizhala najina pota, zdaj ostala zopet bosh sama, kajti jaz moram drugam. Deklica je zajokala, se skljuchila v grbo in negibno obstala. Fant za trenutek she je tiho postal, potem se od deklice obrnil je stran, in vse, kar she ostalo za njim je, bila je kosti glodajocha, ledena zmrzal. Deklica je od zhalosti strashne, od grozeche samote okamenela. Zdaj vchasih na skalo samotno usede se utrujen ptich; zazre se naokoli, pokljunchka po mahu, in potem odleti; kaj drugega pa ne zgodi se nikdar in nikoli vech nich. ZAPRI OCHI Zapri ochi, dete malo, zapri ochi, sanjaj o beli cesti, ki je vech ni, zapri ochi - Zapri ochi, nihche vech ne hodi po njej -to kar si bil, zdaj nisi vech ti - Okamenela je nekdanja resnica, odreveneli so ostanki njenih sanj - vem - strashecha je ta resnica, da te je z vsakim dihom manj in manj in manj in manj - Zapri ochi, dete sladko, zapri ochi, sanjaj o shiroki, beli cesti, taki, ki je she ni - Naj ne zaustavi te drget slabosti, ki krichi, da prav je, da je ni - Zapri ochi, zapri ochi, dete chloveshko -sezi v roko svoje chloveshke dlani, ne hlapchuj bichu zasuzhnjujochih chudi - Zapri, zapri ochi, dete junashko - Ustvari svet, ki ga ne bodo uzrle moreche ochi - ZASPI Zaspi, zaspi, naj ponikne tvoj chrni drget - Zaspi, zaspi, naj vznikne novi shepet - Posadi beli brest, naj iz njega vznikne nov poganjek tvojih sanj - Naj vklije kot jutranja rosa, gola in bosa - Zaspi, zaspi, zaspi. MINEVANJA Roka, ki je nekoch plesala po zvedavih licih njegovega obraza, minila je. Minile so ochi, ki so takrat ga ljubovale z upanjem in vero. Minile kaplje so dezhevne, ki bozhale so njeno in njegovo jezdila svojih lice, ko diroma sta po skrivnih izbah src. Le spomin ostaja - Dokler tudi ta ne bo preshel. Potem kolesje se obrne znova. Drug smeh in druga verovanja - Ostaja le nenehni shum drdranja teh nenasitnih valptovih kolesij minevanja. Sonja Votolen BLIZHINE ODKRHNJENOSTI *** Hochem vedeti kaj te zaboli Ko zaprem vrata za seboj Hochem vedeti zakaj je chas prekratek Ko te prvi hip zachutim In zakaj si bil danes kot polmrak Ko sem brezbarvno dejala ne vem kdaj bom imela chas *** Chutim vrochino zraka med nama Ob pochasnem rechnem ovinku poslusham tvojo proshnjo naj ti brishem sol s trepalnic naj neham imeti roko ves chas na kljuki tvojih vrat naj pozhrem vrochino zraka med nama na vseh naslednjih rechnih ovinkih Ampak jaz ne znam drugache Umaknem se preden se iz sopare ves priblizhash *** Ko narava rojeva jutro Ko sonce rezhe popkovino nochi Ko ptice zapojejo prvi chiv Ko meglice odgrinjajo zacharanost nochi Se me dotakne pomisel da bo Z rojstvom jutra umrl najin Neshteti dotik *** V snezhnem zametu se vrochi Strah z lica smeje V snezhni zamet sem se raje zabubila In sem iz njega krizhemkrazh zamezhikala Sonchni zahod je bil leden *** Odlomil si se od mene Pred vrati sedim na pragu tehtam V dlaneh zibljem najine besede Ki so bile skrhane zhe ob spochetju Na pragu sem s seboj v narochju Odkrhnjena zlomljenost neblizhin *** Pod kapuco skrivam brazde Nanosil jih je chas bezhanja iz Tvojih pushchav kjer nisem bila le Ena beduinska popotnica Na lesenih kolesih me je premetavalo Kljub mehkemu oranzhnemu pesku *** Samo she s pajchevinasto nitko Sem vstran od tebe Samo she rahla gluhota ne Slishi tvojega ovitega sopenja Samo she ena zora mora biti Da ne bom omotichna padala V temne rjuhe brez tebe Samo she enkrat okno zaprem do Jutra Potlej si bom priznala Da sem zadeta s tvojo svetlobo *** Imam tvoj glas v sebi in tvoj dih mi lase grebe Imam tvoje roke tik ob sebi Zavetrje telesa vkopanega kot zaspala senca nad menoj Imam she smeh ki se ni odkotalil iz mojih ushes Potresash me kot beg zveri *** Gledala sem tvoj hrbet ko si se vzpenjal na hrib Bil bi oltar za moje sushne molitve In bil bi deblo ki bi ga roke trepetaje za vselej ovile Bil bi hisha za moje razpadle dni ki so bili in she bodo ko bo tvoj hrbet zatonil kot svetleche sonce in bo prishla she ena ena ena noch Splaknem si obraz z mrzlo vodo *** Rahel dezh preteklega dne mi dishi po tebi Lubje in listje in prst in trava pravi da zhivish v mojih oceanih ko rastocha luna zaobli griche kjer hodish In mislish name, vem *** Brezchasen je bil chas na licu ki so ga lepshale kapilare gubic ko si se smehljal in hkrati resno hodil v mojo dusho ne da bi vedela da sem zhe zasekana Zachudeno sem se ozirala vate ki si bil poln sochutja Ker sem bila ukanjena brez ukane *** Poznam tvoje srce globoko in obsezhno in prosila ga bom naj se napolni s solzami da bi mi bilo odpushcheno ker sem del tebe Zajela te bom v dlani in pustila da lezheva skupaj na hrbet Chez chas me bosh odnesel v kocho Poznam tvoje srce *** Kakshne barve je veter Mi reci In kje je konec mojih vej In kam je shel ogenj Ko je dogorel Pa zakaj se ne morem dotakniti Tvojih misli Mi reci *** Hodim od chloveka do chloveka po Kakshno dushno besedo Za zares dushno in Ne hladno stekleno ponaretost kmaluodkritost Ki se zakotali vame s strtimi koshchki Da zarinjeni v moje odprto meso tam ostanejo she Dolgo predolgo Hodim od chloveka do chloveka po Kakshno brezmasheljnasto gesto Kot nezaveden Iz dushe pobegel dotik Spontan beg roke k moji roki Vmes pa tishina ki ji je verjeti In nich vech Ker to je vse *** Naj ti prishepnem Vchasih si izberem zhalost Da grem v majcen klobchich In sem she bolj sama v sebi In lahko notri glasno hlipam In che te tedaj v mislih srecham Te ne poslusham Ker sem tisti Hip majhna in mochna in Ker ne bi rada zapustila tistega trenutka *** Bila sem s klobukom ko Sem te zaznala Kaj Gledash ta moj klobuk sem bila Ochitajocha Resno si zdeklamiral To je ljubezen na prvi klobuk Bolj sebi kot meni si to rekel Zhe dolgo se nisem tako smejala Zhe dolgo nisem videla tako Zmedenega zagleda Mihael Lajlar POGOVORI POGOVORI Usta so zlizana, od sape in vina je svetloba prostrana, postarana zima me znova spreminja. Nebo je vse tishje in tezhko, ko skupaj vedriva pod kozho, ki diha, in ptice praznujejo temno selitev. Beseda med nama je vcheraj in danes pochasna, globoka in sinja, spet jutri slovesna, skrivnostna kot skrinja. LE MIDVA SI DELIVA ISTI JEZIK Zdaj svet zgodaj sleche svetlobo; obesi jo, sushi in greje na drugem koncu chasa. Pod oknom otrdijo veje in koraki in vlaki so zhe ogrevani, postaje spet ledene ob vecherih, ko zamujajo otroci v postelje in so odrasli zhe nekoliko pijani in filmi spet krajshi in druzhinski, pesmi tihe in skesane, ko se prizhigajo kamini, dolgo dogorevajo, konchno dogorijo in je spet vse tiho. Takrat se najin jezik raztelesi na urejeno zmedo dotikov, ki jih podarjava drug drugemu in nikomur drugemu. CHELO se lushchi v plasteh, sledeh mrezh, ki so jih stkala bezhna usta in jih danes ne znam vech imenovati s pravo barvo. MESTO se ponochi zaklene; do jutra, ko se ponuja korakom, da ga odprejo, umazhejo in odvrzhejo na rob istega dne in drugachnega vechera. Nocoj je spet zaklenjeno in v njem prevech prostora. LAVA Tishina brishe posteljo in stol, zavese, okno, stene, strop in sobo -vrtinchi se chista; kakor val in mrezha, ki jo razpenjava od rok do rok v neslishno razdejanje, ki ni ne padanje podob ne sanjsko tkanje, le na kozhi prebujen ugriz, obsojen na skeleche, sladko vrachanje. VSAK DAN SE OBNAVLJAVA Radio se ohladi in skuhava vecherjo, ki jo jeva prepochasi in pojeva hladno. Ogreta postelja se zjutraj izmuchena ohlaja, medtem skuhava vrocho kavo, ki jo hladiva na oknu in pijeva, zunaj segrejeva avto, da se odpeljeva in nekje komaj parkirava. Blizhina se shladi neslishna, s slovesom, do vechera, ko se spet obnoviva. Matej Krajnc ROHNECHA ZHETEV Nad Starim gradom si podajajo oblake izvidnice mraka in stolp molchi, v daljave gleda -morda Veroniko chaka. In skoz nizko travo nekaj v smeri zahodnega obzidja bezhi; morda je duh kakshnega grofa, kdo vedel bi! Savinja pod gradom se odeva v chrnino blizhnje nochi in kot bi sama s seboj govorila, polglasno shumi. Kdo ve, kaj skriva, kaj vse se v njenih shirokih globinah koti, morda je vecher vanjo umaknjen, kdo vedel bi. Na Nabrezhju na klopi za I. gimnazijo senca sedi. Tu pa tam kamen vrzhe v Savinjo in chudno mezhika z ochmi. Naenkrat se she ena senca pojavi, a takoj nato izgubi, morda kdo stare rachune plachuje -kdo vedel bi. Vstanem in se odpravim skoz temo po Nabrezhju naprej. In slep sem od tezhe dolgih spominov in zdavnaj zachrtanih mej. Nemirno pobozham Splavarjevo nogo in chas se spet zavrti -se je vse to res kdaj zgodilo, kdo vedel bi! Nad Starim gradom se dviga jutro in vstaja dan. Zbudim se v postelji, moker in samemu sebi neznan. Okrog sebe pogledam, a vidim le znane obrise namizne luchi, nekaj shumi v meni, morda Savinja - kdo vedel bi. SEDMINA, 1983 Spominjam se dolge mize v dnevni sobi in mnogih lic, ki niso nikdar vech prishla povprashat mamo in mene, ali kaj potrebujeva morda ... Spominjam se dolge mize v dnevni sobi, chrnih oblek in raznih objokanih ochi, ki so na krozhnike nalagale sir, kruh in te stvari . Spominjam se dolge mize v dnevni sobi in pokroviteljskih nasmeshkov sestrichen in bratrancev in pleshastih lobanj sorodnikov in znancev . Spominjam se dolge mize v dnevni sobi in maminega tezhkega zabuhlega pogleda in vseh korakov, ki so shli . za vedno shli, seveda . Spominjam se dolge mize v dnevni sobi in junijskega popoldneva, ko so se avtomobili pogrebcev kot ochetov glas v nedeljski mrak izgubili . MIKLAVSHKA CERKEV, marec 1983 Sediva, tati, na klopco pred cerkev, popoldne je ravnokar vstalo. Doma se gotovo zhe spet vsi jezijo, kam naju je tokrat pregnalo. Sediva, tati . Zdaj she ne vem, da te bom kmalu izgubil. Naj te pogledam, da vedno bom vedel, kak bil si, ko bil si she zhiv. Sediva, tati, semle pred cerkev, pot gor je bila precej strma. No, pa povej, zakaj si peljal me tam, mimo tistega grma? Je to mar zato, ker v sebi zhe slutish, da zadnjich postopava tod? A ni to chudno: popoldne je mlado, a tema zhe leze na pot? Sediva, tati, semle pred cerkev, daj roko mi, kakor ti znash, in reci, da to, da ostal bom brez tebe, je grda, napihnjena lazh. Saj zdaj she ne vem, da bom moral prav kmalu sam v mestu tu spodaj zhivet in da do takrat, ko spet bom tod hodil, minilo veliko bo let. Sediva, tati, na klopco pred cerkev, popoldne je ravnokar vstalo. Doma se gotovo zhe spet vsi jezijo, kam naju je tokrat pregnalo. Sediva, tati ... Zdaj she ne vem,, da te bom kmalu izgubil. Naj te pogledam, da vedno bom vedel, kak bil si, ko bil si she zhiv. TOLSTI VRH, maj 1983 Drzhal si me, da ne bi padel. A mi je spodrsnilo. In bi zgrmel. Cel teden pred teboj bi me zagrebli, che bi ne pohitel in me prijel. Drzhal si me, da ne bi padel. A mi je spodrsnilo. In bi zgrmel. Hranim she dva utrinka od takrat. Fotografiji, ki sva ju na vrhu naredila. V mojih ocheh je strah. V tvojih ljubezen. V mojih ocheh je groza. V tvojih sila. Hranim she dva utrinka od takrat. Fotografiji, ki sva ju na vrhu naredila. Lahko bi bil odshel she pred teboj. Pa nisem. Ti si shel, jaz pa ostal. Ostal sem, da bi dvajset let pozneje lahko v spomin nekaj vrstic skracal. Lahko bi bil odshel she pred teboj. Pa nisem. Ti si shel, jaz pa ostal. Drzhal si me, da ne bi padel. A mi je spodrsnilo. In bi zgrmel. In mama bi najprej izgubila mene, potem pa tebe. Svet bi ponorel. Drzhal si me, da ne bi padel. A mi je spodrsnilo. In bi zgrmel. DA BOSH POTRKAL, junij 2003 She vedno se mi zdi, da bosh potrkal, da bosh prishel in rekel: spet doma. Da bosh povedal, da prishel si z gore in dvajset let drugje miril duha. Da bosh prishel in si izmislil zgodbo in z mamo ti bova verjela vse: ni vazhno, kje si dvajset let pohajal -vedno sem rad poslushal pravljice. Glavno, da tu je zopet tvoj nahrbtnik, da vidim spet to piko sred nosu, da gojzarje bosh dal pochit v garazho, naj zgnijejo v omari kje na dnu! Glavno, da me bosh spet zvecher pozdravil, morda, kot vchasih, malce posedel, in ko bosh videl, da me spanec daje, chisto potiho nekam v mrak zapel: Aba heidschi bumbeidschi bum bum Aba heidschi bumbeidschi bum bum She vedno se mi zdi, da bosh potrkal, a zdaj zhe dolgo vem, da te ne bo. Zjutraj si shel in v zgodnjem popoldnevu pred dvajsetimi leti vzel slovo. Vedno prishel si skoz garazhna vrata in z nogami pocepetal po tleh. Ko danes jaz garazhna vrata odklepam, vidim pri mami staro upanje v ocheh. NAGOVOR MOJIM Kmalu boste vsi shli; in vam, po vrsti, bom nosil svechice pred spomenik. Opazoval bom vdelana imena in konchno padel na zhe znani trik. Objokoval vas bom pred kupom zemlje in kamnom, pod katerim bo pepel, in se preprichal, da sem na obisku, in she mogoche vrtnice oplel. Prihajal bom pogosto, vas pozdravljal: hej, ata, tati, mama, teta, stric ... Shepetajoch vam bom povedal vse novice, che bo seveda vmes sploh kaj novic. In vsako leto bom dajal za mashe in si denarnico natlachil s fotkami in z njimi govoril ob temnih dnevih, ko sam bom in sovrazhen do ljudi. Kmalu boste vsi shli; z bratrancem bova imela dneve: v torek on, jaz v sredo. Obletnice pa bova pretopila, ker to pach znava, v vezano besedo. Kmalu boste vsi shli; nekoch nestrpen in odklonilen do pokopalishch, bom sam vsak teden taval med grobovi in se spotikal skoz jutranji blishch. Objokoval vas bom pred kupom zemlje, kjer vas ne bo; a bom vseeno stal in s topo bolechino se spominjal in vzdrzhevanje groba placheval. Adam Shuligoj SHEST MINIATUR Mrk Legam mrzel in bolan v mrak v vecher v noch zastrt brez zvezd in sanj v orehovi lupini plamen kot da dogoreva nepredushno izoliran v zvok brez krika in brez odmeva in v zraku v zraku kakor chrn lug razdrtega telesa v njem razprta votla sled Nichesa. Oktober, 2005 Manifest Pesem je ritem. Pesem je tok magnetizma besed. Misel obtezhena s chrno simetrijo v belo sled. Nezavedno, ki uglasha Noch v Dan. Neubesedljivo ubesedeno ... Dlan. December, 2005 Chas Chas ni rabelj. Chas je samo beg prostora v vse smeri. Ker Chas, nikogar ne preganja, ampak ga lovimo mi. A che bi za hip obstali, se umirili, bi nas Chas pochakal sam: kot neznatno spreminjajoch se prostor -nich vech, nich manj. Januar, 2006 Ideal Drobci sonca tavajo po sobi. Na polici okna sije oranzhen, pikchast sneg. Budijo se pochasi v mehke kaplje spanja zavarjena vneta pregrinjala vek. Mozhgani so prizhgani plinski kandelabri; v plamenu koruznih storzhev - bolechina, zalizana v globoke, rdeche rjuhe vonjev ukrajink in terpentina ... Razpadel na prafaktorje telesa, lezhim v vlakninah posrebrenih ogledal; na dnu belochnice, v kotichku zrkla, kakor chrna pika prestreljeni ideal. Januar, 2006 Svit Sipka se v razpoke med dlanmi pretaka tezha suhih las; v lezhajih, kakor kotalech spomin: neodpisan chas. Njegova senchna zhila she naprej utripa v jutranjem brezsnu: kot sedemprstno topotanje po dushevnem dnu. In za zaveso mraka - rdecha silhueta svita plava po ochesu kot lokvanj in Feniks vstaja iz pepela nemogochih sanj. Marec, 2006 Tvoj objem, tvoj poljub ... Tvoj objem iz cvetnega prahu! iz zlatih vej! in kroshenj! Tvoj poljub! iz mokrih vlaken! ust in svile! She danes ju vidim, kako se sprehajata z drugim. August, 2006 Franko Bushich KER SEM ZHREC PODZAVESTNA zmeraj je bilo dramatichno polezhavanje na zmechkani posteljnini s strdki krvi v nosu in nekogarshnjo prezhagano roko v zobeh zmeraj si zhvechil kosti prednikov skoz okno poglej kamilico pravkar vzniklo vdihni vonj pomiritve in konchaj konchaj primitivne obrede konchaj naracijo z negacijo reci ne nagonu zmeraj si zhelel biti teletabis tinki-vinki ali kdo drug kdor koli ki se mu sonce-dojenchek nenehno smehlja v zadoshchenje njegovi notranji infantilnosti zmeraj si zhelel biti brezbrizhen biti brez obveznosti biti svoboden konchaj primitivne obrede reci ne nagonu Split, 18. 11. 2006 NAMEN zajokal sem v pushchavi in s solzami namochil zaplojeno seme skrivaj sem se nasmehnil svojemu namenu oploditi nekaj izgubljenega? mar je v tem vse? Split, 18. 11. 2006 ANTONIJI Nocoj me je spet objela vila - deklica. Drobne rochice so mi stisnile kosti, shle skoznje in obtichale v mozgu. A v mozgu je od nekdaj tudi bila deklica - vila. Split, nov. 2006 KER SEM ZHREC hiram pochasi vzpon sem dosegel a zhelja po smrti ne mine ochi prevarantov vse bolj rdeche ne nehajo strmeti vame ali je to zato ker sem zhrec pa me ob njihovih praznikih duhovi razpetega boga vznemirjajo koga le sem onechastil da me prekletstvo zmrznjenega meseca zasleduje Split, 26. 12. 2006 Iz hrvashchine prevedel Ivo Antich Mario Benedetti CHLOVESHKA SLAVA * Zapustijo chas in jih gledamo, kako spijo, trohnijo in nebo in zemlja jih razkrajata. Nismo verjeli, da bo tako: vsaka stvar in njeno mesto, pleshavost na lobanjah, hujshanje, obolenje, zazhiva vedno eno mesto. Nikakor ne to razpadanje, in pustiti bridkost na vsaki stvari, ki smo jo gledali, se je dotaknili. Tukaj trajajo knjige. Tu imam pogled, ki ljubi katerikoli obraz, trave, morja in mesta. Samo tu sem, v nakazanem chasu, da se zgubim. OB NEDELJAH Grushch, soseski v vednost, da je hisha lepa. Moshki in dekle, sklonjena nad koruznimi storzhi. Mi smo stopili z ochetom med dvema pogozdenima pobochjema z nizko pokosheno travo, da smo gojili cvetje. Gozd. Drevje. Koruzno listje. Poberi vse malo po malem v gube krila, listi, ki bi lahko bili obleke. Resnichno, che bi me bila pogledala, bi ti rekel: »Lahko bi bili tvoje obleke.« Priblizham se. Hisha je v senci, kjer se stopnice vzpenjajo po travi, in na cheshnjah, se zdi, tam zadaj je ponedeljek in vsi drugi dnevi. Priblizhajo se ogromne klade, stopnice, obrochi sodov, kot da gredo drugam. Morda so dajali vino, kruh in sir: hchi, ki se gleda, on sam, velika senca njegove hishe, prav taki, kot so bili narejeni. »Le kaj pochenjash,« mi stoje dopovedujete. Od tam ni mogoche videti med vejami dol, da se pogovarjajo. Drzhi se svojih ochi grlo potoka. Povzpne se visoko in se preusmeri, polagoma se mi zazdi, da sem stopil na vrt. Zemlja je obvisela v zraku, po cele njive, jezerski slap med vrhovi. Morda so bili srechni. SLOVENSKA BENECHIJA Nadvse navzoche matere, potem ko so zhe tolikokrat umrle: krichanje na vratih, izkljuchno cokle, leta. Dedje, ki obdelujejo tujo zemljo in govorijo slovensko narechje - njive njihovega zhivljenja, trava in drevoredi njihovega zhivljenja - Bili smo chisto majhni in morali smo nabirati praprot za uchitelja Dialma nekega avgustovskega jutra. Praprot kot obraz, ki se ga nauchimo za vashkim zidom nekega jutra vsi skupaj z uchiteljem Dialmom. Dol je popadalo kamenje, struga, je povedala teta, je imela na sredi debelo skalo. Zbezhali smo izpred ochi, z vetrom v glavi. Vsak dan sem mislil le na to, kako zdrzhati brez pogleda - stvari izrechene od suknjichev, od chevljev, od hlach -proti zemlji in kamnom, brez konca in kraja. * Zima prihaja, ob misli, da smo jedli otrobe s krvjo iz klavnic. Drugachni chasi, nekje v meni. »Kje so? in kje sem jaz?« Danes je oblachen dan in vech kot eno nebo me od vsepovsod obkrozha, /ne da bi imelo eno samo mesto ... Stara, dolzhno byt, stala ... Da, stara.* O znachajih. Neka stara mati, da, stara ... Moshke, ki sem jih videl in sem ponesel povsod zrak, ki so ga razgibali med hojo. »Imela je svoje kolo, prihajala je s kremnimi rezinami, jedli smo testenine s konzervo. Pila je in se smejala, teta Giulia.« * Glej opombo v lanski oktobrski shtev. SRPa (75/76 - 2006) na strani 196 v zvezi s stihoma v kurzivu, tako sta napisana tudi v italijanskem izvirniku. * Daljni koraki, kodrolasi otroci v ostrem zraku, malce prezeble roke, ki se drzhe blizu, da bi se prijele. Oh zima. V mrazu, Vannijeva cigara, bela in trda trava, igranje. Nauchili smo se doma, kako je treba jesti. Strehe, tiste strehe so mi pravile, da sem jaz moje ochi, ne pa drugi. V mrazu zdaj, imam malo vrochine in tukaj chisto sam. Nekoch so prishle luchi pred spanjem in bila je stara mama. Drva je bilo treba pripraviti za oglje in Ernesta je morala stopiti do gostishcha in tam kupiti toskansko cigaro. La jarbe jenfri i claps sul or de strade.* Trava med kamenjem na robu ceste. Mala ograja iz letev. Mi ne moremo vech sestopati tako. Bilo bi koristno gledati od dalech, misliti, da gledamo. Rad bi prezhivel celo popoldne v polsnu. Bil z negibnimi oblaki kot z nekakshno belo gorsko stvarjo. Na nekem oknu spomin na veter med listjem. »Mi rechesh, da ne pridesh, in tako mislim, da tudi che bosh prishla, ti ne bom rekel nich, ampak che ne bom govoril, bosh razumela, da te ne maram.« Bila je ena, ki je postala katerakoli. Oh zima. * V furlanshchini v izvirniku. Pomeni, kar je napisano v naslednjem verzu. * V oknih dnevi. Razzhivi se le nekaj obrazov, ki so prishli, ne da bi vprashali, zakaj jih potrebujem. Kjer tudi sam zachenjam. Kjer me je konec, je dolga luna in velika chrnina gora. Zdela se mi je nekakshna noch s snegom danes z drobnimi nakupi, malo denarja, tvoja mala srecha. In tudi jaz sem videl gore, mama, ne vedno, vendar sem videl tvoje gore. Kamenchki se kotalijo v dolino, dovolj je, da ne krichimo. NASELJE Z GOSTISHCHEM Kot da bi prifrlel, mi je avtobus dal trg s procheljem. Bilo je lepo, hlache, ki so shiroko padale na gojzarje, stati med listjem tu in tam. Jutra, ko niti ne vesh, da si v dolochenem kraju in v zhivljenju, ki je zmerom tam, in ima tovarno za aluminij, polja. Shank se premika, ko govorijo, okna z lonchnicami, nadrobno vezene zavese. Zunaj dvorishcha techejo pochasi, listje gre pochasi pod krave. Nebo se obracha proti Chedadu, krozhi mila svetloba na rochicah, ki smo jih imeli, saj je bilo zhivljenje biti zhivi tako. * Prihajajo pesh kot bogovi, tam stojijo. Biti od nekoga med hishami in jaz z roko spredaj izbrishem pajkca na listu papirja, nich ne pomeni, che jochem. Mesec, bel hodnik, kako sem tekel!, in sem she vedno v vetru, ki me nosish, roka, veja v temi, ki se premika. Kako techem, kako se voda smeje in ti me gledash kot nekoga, sem mar nekdo? Techem v vzvalovani vodi, kaj je v tej godbi, oblichja, harmonike in zhelja po hoji, in nato veliko ihtenje, tako lep glas, vesh, reche, pridi, vsa sem v sanjah, in ti? Jaz, moji chevlji smeh tramovi kje? so mrtvi tukaj? so tukaj? SLOVENIJA * Elles étaient voisines dans l'abîme du temps, la mort tournait autour de cette memoire nomade /.../ elles déposèrent la nuit, les souvenirs et les rêves dans une chambre vide Tahar Ben Jelloun, Non identifés Prishel je s koraki v travi, to je veter, ki misli in je imel tam travnik, in gre dol, takole, in se dvignejo v mumijo sena njegove vile. Tule gor, Silvano Berra se spomni Franca, ki je vcheraj obrezoval gabre. Jaz s tezhavo povem, kdo sem, ker trava, na katero naletimo, /ni vech nich - Chakam na zidu, zid, na katerega bi sedel, in bi lahko gledal pred sabo veter, ki je bil nekoch, minule dni, ki so bili tudi zame topli dnevi. Bolna stara mama, cheprav je bila vedno suha, bolna, chisto potrta zavoljo stroshkov pogreba. »Le kako boste zmogli,« je ponavljala mami. Odpeljali so jo z vozom v bolnishnico, in potem, ko je prishla med oni dve okni, se je ustavil. Nekdo, pijan, jo je zavihtel kot vrecho na ramo. Umrla je tako, polozhili so jo na tla, ampak je bila mrtva. Oblezhala je tam, v svoji obleki, tisti, v kateri smo jo /vedno videvali. Bila je dobra, bila je dobra zhenska. Zjokaj se tu, naselje brez nikogar, oglje teles in krav, sezhgana oblachila, chrni obrazi, dim mesa in teles in vlazhnega sena. * Naslov Slovenija je v izvirniku pisan po slovensko. * S soncem na velikem hishnem zidu, in z dvorishchem, ki se rahlo svetlika na konicah trav, jutro je. In bi rad imel besede, da bi spregovoril o ocheh, zazrtih v zajtrk, povedal, da je kruh bolj nekaj, kar me hrani od vseh drugih dni veselja. Kot je miza tedaj kozarci, ki jih nosi, steklenice in kozarci. Kako nismo sposobni, da ne mislimo, da si ne predstavljamo, in le v tem so rozhe na dvorishchu, ali grushch na primer, pa hishni kamni konchali v pesmih. Stare ceste so shle naproti oblakom razkazat svoje travnate robove ali v presojnosti dolochenih dni do sonchnih zahodov, ki jih ozhivlja najlepshi prah, najbolj barvit. Hortenzije so cvetocha senca, vecher je naslikan vzdolzh zidu. Bomo svetel vecher, skoraj pomladanski, nad vazami disheche mete, glinastimi posodami in z gozdnim listjem za namechek. * Bil je velik sen zhiveti in vedno resnichen, bolech in radosten. Prihajali so zaradi nashega smeha, zaradi jokanja ob mizi in ob delu na polju. Prihajali so, da nas vidijo, to je presenetljivo: oni tam je chlovek, oni so vsi ljudje. Jasno oko je bilo igla za slamnate cekarje, koleno, ki je teptalo travo na grafiki z razlochno narisanim otrokom nekega lepega dne, mrtvi ochka, gladek in svetal kot chista ploshchica, kot jabolko na pladnju. Prishel je siromak z gozdnega obrobja in z onkraj neba, z zgodbami revezhev, ki so posedali po klopeh, in jaz sem ga gledal, kakshne bi lahko bile te palache z raztrganimi zidovi hish, ki jih ni, na sebi. * Kaj je samota? Vzel sem s seboj neke stare stvari, da bi gledal drevje: zimo, redko listje na vejah, prazno klopco. Zebe me, a je tako, kot da ne bi bil jaz. Prinesel sem knjigo, rechem si, da sem se mislil v knjigi kot chlovek s knjigo, naivno. Danashnji dan se je zdel daven, zamishljen. Zdelo se mi je, da so vsi videli park na slikah, bozhich v pripovedkah, grafike o tem parku kot njegovo raznolikost. Kaj je samota? Zhenska je razgrnila odejo na tla, da jih ne bi umazala, zleknila se je in vzela shkarje, da bi si zabodla prsi, kladivo, ker ni imela dovolj mochi, skrajno nespodobno. To sem prebral na neki chasopisni strani. Ne zamerite mi vsi. FIGURE 1 Zgodilo se je nekega dne, a je, kot da bi se zdaj, ker je tudi zdaj neki dan. 2 Stoletja pomladi so tu okrog. Mi smo tam. Najbrzh so rekla: »Ta vecherni veter.« Jaz sem vesel, kot nekoch. 3 Vchasih pomislim, kako se je spreminjal chas v srednjem veku z novimi deli, in nekaj teme vech se druzhi s tisto, ki jo imam ponochi. 4 Obrishem ti kri, kolikor se le da, moj beli zhivi otrochichek, potem so bolnishnice. * Neolitski napisi so bili na moji roki. Videli so me nekdanji ljudje in sem jokal, ker ni bilo mogoche. Kar naprej sem se prikazoval v razgibanih chrtah med ochmi in tem, da ne vidim vech. O NEKI JESENINOVI PESMI Moj glas se je ustavil, kamor je shla moja pesem, jaz pa gledam konja in moshkega, ki ima med obrazom in rzhjo plavice. Ni posejan, je samo razsezhen na obeh straneh, jaz pa gledam, kar sem bral o zemlji, ki je zdaj obubozhana. TRUDNA MATI Gledam, tik ob vodi, vodo. Ko rechesh »trava«, jokam, kot v tvojih besedah smo mi in je vse, kar smo zacheli chisto majhni, tu na tej zemlji, rechesh, na tej nashi zemlji. SLIKE Rjavina debla in nadih modre na ovratniku drzhita skupaj vodo za pitje in umivanje, les za kurjavo /in da dela senco. Pride in ga opozori, da je juha topla, da je prinesla dom na mizo. S soncem, ki drzhi grablje na dvorishchu, klet v temi, zachnejo jesti z otroki. Kot shkrjanchek zleti med zobe vilic v zmes grizhljajev, tam so lepa mesta, vidimo griche in vsepovsod veselje. Imamo se tako, kot smo mislili, da bi se lahko imeli. * Stare zhenske iz nashega bloka z dolgimi balkoni so pomrle druga za drugo. Ti si mi povedala, da je bilo ime Madella tisti, ki je imela kokosh v stanovanju in zatecheno nogo, lice pa kot kakshna nebeshka in travnishka mati. Ona gre s pastirji in pastiricami pesmi, ki jih pravkar prebiram, kot da bi se moje oblichje povechalo na tistih mestih, ki jih prehodijo. In prikazhe se shkripec na nitki, ki jo je otrok gugal med igranjem, da bi se postavil in bil kdove kaj. Jaz lahko govorim o bliskih, o razbitem oblaku. Rad bi imel veliko barv, rad bi izsanjal praznik, o nas pa bi rad pisal le pravljice. TRIGLAVSKI PARK Radosti, ki jih poznamo, so se ustavile ob tej reki z oblekami, ki smo jih odlozhili na kamenje, in nekega daljnega dne ostanemo s turkizno vodo. Chevlji blizu prepushchajo stopala vodi in lahnemu vetrcu in trenutkom za nevestin pajcholan in drugo drobno cvetje. Mi tu she vedno mislimo na zhivljenje, rahlo kot bedenje. Most iz visechih desk gre v sliko z redkimi hishami. Log, Log pod Mangartom: stare skrle kot pod znotraj vrat, s prochelji, polnimi rozh, ki jih stiskajo k sebi. In kdove kod, po travniku, ki se shiri v planoto pred navpichnimi grebeni, se vracha petje: »Nekoch smo si ogledovali morje, prav globoko v sebi, zato je njegovo mesto med gorami.« In mi gremo z vodo, ki jo chlovek vsakich zagleda, ko nanjo pomisli, z mislijo, da gre za tukajshnji dom in ponavljajoche se igranje harmonike, ki se ne zdi resnichna. GIACOMO SLIKAR Stanovali so v sobi za otepavanje jechmena in tolchenje polenovke. Ogenj so imeli kar na tleh. Ona dva, Giacomo in Maria, sta imela tudi sestro, ki je umrla med lopatami mlinskega kolesa. On ni nikoli hodil v sholo. Pri dvanajstih letih je odshel s tistimi od marionet, s karavano lutkarjev. Prihajal je domov le za nekaj dni. Nekoch je prinesel s sabo opichko, Minute. Znal je veliko pesmi. Imel je polne zaboje knjig in tudi Bozhansko komedijo. Potem je vse zgorelo. Tudi slike. Na stropu je naslikal ogromno oko, ki je gledalo vsepovsod. Umival se je v mlinskem zhlebu, namazal si je roke in brado in potem /se je pochesal. Nikoli ga ni zeblo. Prizhgal si je ogenj na prostem in nanj polozhil piskerchek. Zdravnik Mazzocca ga je prihajal gledat, kako je. Nichesar se ni dotikal. Che je imel kakshen fichnik, je kupil otrokom /melisnice in oni so mu dali travnishko cvetje. Ko je tekal za golobi, je eden od mojih otrok padel v mlinski /zhleb in je umrl. Ko je prishel, se ni mogel s tem sprijazniti. Ko je bil majhen, so Giacomu rekli Giacomino, takrat in she zdaj nam rechejo »tisti od Giacomina«, »tam pri Giacominu«. NEGIBNO ZHIVLJENJE Govorili so zhalostne stvari, ti jih nisi slishal. Naredili so hodnike bolj sive, sobe bolj same, to, kar kdo vidi. A ne bosh smel trpeti. Karkoli bosh videl, vsakich te bo razum veselo sprejel, na svoj nachin. Trpele bodo ceste, reka, vse to, kar bosh ti zhelel, da trpi. In bolj od blizu bo nekdo zaznal korist, leto za letom, od tistega, kar je bilo do tega novega doma. NA VECHERJI PRI NOVI DRUZHINI Bil je chas kot tale, z oblaki, z otroki, kot si ti, pa vendar drugachen, kot da bi bile noge drugachne, ne noge, ki se jih lahko odtrga in zamenja, ki jih ima tvoja igracha, marvech z rokami in ochmi, ki so polne zhlebov. Jaz sem dospel z zvezdami, malo po malem v dneh, ko je snezhilo. Kako neki toliko beline, chlovek o tem lahko reche, kar hoche?, saj ne gre za ta sneg, ni ta sneg, ki je velik za nas? In oblaki, jaz sem jih gledal, drevesa, kako so mi bila vshech, debla, kroshnje, ugajalo mi je, da moji starshi zhivijo s svojimi vilicami, s krozhniki, ki so jih imeli na mizi ... PROTI NOVI HISHI Macesni in samo jaz. Mravlje imajo drugachen korak. Kot trave, dih, ki zmanjka. Ko bi obdrzhal ta polja po dezhju, ki se pochasi kotalijo, zrushijo na njivah kot mrtvi v vojni, videti jih, se ponovno z njimi vzpeti. Tudi zame ista stvar, ista vasha stvar, silovita bolechina, kaj se dogaja? kaj me je doletelo? Hisha v svojem trudu in ochi v krogu klopc in sanj: revezhi, ki so videli vse to, pravljice, chudezhi, kot raj na zemlji, ki ga ni vech. * Oblak brez ene same oblike. Lastovka ponavlja videlo uchiteljice v zvezku sholarchkov. Moja mati pa mora zamenjati shkoljko in umivalnik v kopalnici in nekaj dni premleva le te misli. Vse to prihaja od ekonomske propagande ali iz notranjosti njenih ochi, kjer nihche nich ne vidi, ker so v njih samo mrlichi. Vprasham jo: kaj jesh? Ima rogljiche iz supermarketa, jogurt, roke, usta pokojnikov. * Roke na jabolku, sonce z zeleno barvo, prsti oviti z olupki. Podarjene gajbice, ki jih Rina prinasha z dela, tiste, ki so padle na trato, mama, kaj jesh? In sok na ustih njene vechnosti, kjer je bil svet enkraten in zelo majhen. Uboga chloveshka slava, kakshne besede nam she preostajajo? O AVTORJU Italijanski pesnik in prevajalec Mario Benedetti se je rodil leta 1955 v Vidmu (Udine). Zhivi in dela v Milanu. Doslej je objavil pet pesnishkih zbirk: IsecolidellaPrimavera (Stoletja Pomladi), 1992; Unaterra che non sembra vera (Zemlja, ki se ne zdi resnichna - nagrada San Vito al Tagliamento), 1997; IlParco del Triglav (Triglavski park), 1999; Borgo con locanda (Naselje z gostishchem), 2000, in Umana gloria (Chloveshka slava - nagradi Napoli in San Pellegrino Terme), 2004. Ustanovil je revijo sodobne poezije Scartominimo (Minimalni odmik), ki je izhajala od leta 1986 do 1990. Iz francoshchine je prevedel izbor pesmi (Poesie sceltU) Michela Deguyja, zbirka je izshla pri zalozhniku Sossella v Rimu. Sodeluje pri literarnih revijah Almanacco dello Specchio in Nuovi argomenti, ki ju izdaja znana zalozhba Mondadori. Navzoch je v antologiji Poeti italiani del secondo Novecento (Italijanski pesniki druge polovice 20. stoletja), ki sta jo uredila Maurizio Cucchi in Stefano Giovanardi leta 1996 za isto milansko zalozhbo. Prav tako pri Mondadoriju bo izshla prihodnje leto njegova shesta pesnishka zbirka Pitture nere su carta (Chrna slikarska dela na papirju). Prevedene pesmi so iz dvakratno nagrajene zbirke Chloveshka slava. Prevod in belezhka o avtorju Jolka Milich Rajko Shushtarshich GLAS VPIJOCHEGA V PUSHCHAVI (gnostichni evangelij Janeza Glasnika) Zgodba o Janezu Glasniku, kot jo je videl njegov uchenec, ki ga je zapustil. Ob reki Jordan Tezhko je prichati resnico o Janezu Glasniku, a uchenec, ki ga je Jezus ljubil, jo je vendarle prichal. To se je zgodilo v Betaniji, onkraj Jordana, reke ochishchenja, kjer je Janez krshcheval. 1.1 V zachetku je bila beseda, in Beseda je bila pri Bogu, in Bog je bila Beseda. V zachetku je bilo vse, in vse je bilo v vsem, in vse je bilo samo Vse. Vse je bilo v zachetku samo v sebi. V zachetku je bil Absolutum, in ves Um je bil v njem. In Umu je bila to beseda: za vse in nich. Vse in Nich je bilo v zachetku v Njem.. V zachetku je bil Bog, in Bog ni bil le beseda, ker je bila beseda she vsa v Njem. 3 Vse je po njej postalo, in Nich ni brez nje postalo, kar je postalo. 4 V njej je bilo zhivljenje, in zhivljenje je bilo luch ljudem. 5 In luch sveti v temi, in tema se je ni polastila. Sedaj luch sveti v temi, in tema se je nje polastila. In Nich pravi: luch je zaradi teme, in tema se je polastila luchi, in tej temi se pravi chlovek. In pravi on: na zachetku je bil Nich, in da je On prva beseda, da ta je bila v zachetku, v Nichu. 1 Nastopil je chlovek, 3 prishel je na prichevanje, da pricha za Luch, da bi verovali po njem. 8 On ni bil Luch, on prishel je, da pricha za Luch. 9 Luch razsvetljuje vsakega chloveka; tako je pricheval Janez; je zhe prihajala na svet, a svet je ni spoznal. 10 Svet je postal po njej, a svet je ni spoznal, spoznal je ni chlovek. 11 V svoj dom je prishel, a svojci ga niso sprejeli vase: v sebi ga niso spoznali. 12 Ti pa, ki so ga sprejeli, so spoznali, da oni so to, kar so iskali, Iskra bozhanska, otroci Boga; sprejeli so ime njegovo; 13 ti, ki se ne vidijo rojene iz krvi in mesa, po volji duha mochi; ti vidijo, da so le: utrinek bezhen, njega iskra, iskra Boga. 14 In Beseda je postala simbol iz mesa, in je bivala med nami, dokler nismo videli slave njene, polne milosti resnice po Njem, ki poslal ga je Oche. In Bog je postal le beseda, simbol; polnimo jo s pomeni praznine, vseeno je, katera beseda je to, pomen njen - ostaja isti. In beseda je postala posoda, posoda je prazna, prazni smo mi; globoko v praspominu prichevanje ostane. 15 Janez prichuje zanj, kliche, govori; zaman. 15 Boga ni nikoli nihche videl, edinorojeni Sin ga je oznanil, On je v narochju milosti Njega; ga je On videl? 17 Beseda je zopet postala polna po Njem, polna milosti in resnice; po Mojzesu je bila dana postava, postala je zakon; milost njegove ljubezni pa je postala resnichna po Njem,, po Jezusu Kristusu. 16 In od polnosti Besede njegove smo mi vsi sprejeli nje milost za milost, ljubezen za ljubezen. 19 V Betanijo onkraj Jordana, kjer je Janez krshcheval in pricheval, so poslali Judje iz Jeruzalema duhovne in levite, naj vprashajo ga: Kdo si ti? 20 On: Jaz nisem Kristus. 21 Judje: Kaj si ti? Si prerok ti? On: Nisem. Judje: Zakaj si prishel? Si prishel, da bi prerokoval? On: Ne. Nisem zato prishel. Judje: Kako si prishel? Si prishel, kot je Elija odshel? On: Nisem. Nisem tako prishel. 22 Reko mu torej Judje: Povej, kdo si, kaj pravish sam o sebi, da damo odgovor tem, ki so nas poslali. 23 On: Jaz sem,, ki sem; a vi niste. Jaz sem "glas vpijochega v pushchavi: Poravnajte pot Gospodovo" v sebi, kakor napovedal vam je Izaija prerok. 24 Judje farizeji mu ochitajo tako: 25 Krshchujesh, prichujesh, prerokujesh; a nisi Kristus, ne Elija, ne prerok. 26 On: Jaz krshchujem z vodo, moj jaz krshchuje z vodo; sredi vas pa je ta, ki ga vi ne poznate, 27 On, ki gre za menoj, sem jaz le senca njegova, On krshchuje z Duhom svetim. 28 To se je zgodilo v Betaniji, onkraj Jordana, reke ochishchenja, kjer je Janez pricheval sebi: Na vprashanje njih jasno: Kdo si? nisem odgovoril. Rekel sem: Jaz nisem Kristus, in kako se mi je mudilo, zakaj sem moral rechi tako? Saj ne bi razumeli, che bi jim rekel resnico, vendar razlog to ni, da bi jo utajil. Saj me niso vprashali: kdo jaz nisem? In kdo sploh tako vprashuje? Vedel sem, kaj so hoteli vprashati, vprashanja so oni postavljali pravilno, pravilneje bi ne mogli. In potem sem she rekel: Med vami je, sredi vas je, ki ga vi ne poznate. Che to sem lahko rekel, in che so to razumeli, bi lahko povedal vso resnico, resnica je bila poslanstvo moje. Njega nisem utajil, a v sebi sem ga utajil, in to ni bila resnica; resnica je vsa, ali pa ni resnica. Jaz krshchujem z vodo; voda je tako mehka in chista; ona valovi drugache kot misel, ona ochisti za pot, na kateri vidi duhovno oko: svoje oko, kot oko tujca, ki ne vidi. On pa je krstil z vodo zhivo zhivljenja, s studencem, ki teche v vechno zhivljenje; in z ognjem, in z zemljo, z vetrom,, in z etrom. 30 On je bil tu dalech pred menoj, in je oznanil pot, in resnico, in milost ljubezni, ki prejeli smo jo vsi po njem. In On je oznanil: che verujesh po Bogu v sebi, si ga videl? Si videl iskro njegovo v sebi? Che verujesh po drugem, ga je videl on? In ti mu verujesh, ti je tako lazhje verjeti? Bosh lahko kdaj videl sam? Chemu se chudish, chlovek, le chudezhem? Kako lepi so chudezhi, che jih vidish v sebi, po sebi si chudezh. Che Boga nihche ni videl, a vseeno verujesh, je chudezh. Odkod tvoja vera, che ni preprichanost tebe, preprichevanje sebe, je nekaj vech; je slutnja v tebi? Kaj ni bistvo vere chudezh, che sam verujesh sebi, v sebi, globoko iz sebe, iz vednosti svoje, vednosti praspomina? A mishljenje je chudno, samo po sebi je chudezh, in umiranje vednosti je, in zgodba je le njen okvir, okvir senc, simbolni prikaz nje je. In jaz sem le senca Njega. On je bil prej, kakor sem jaz bil, On je bil tu, ko jaz nisem bil. Tako je pricheval Janez resnico o sebi prvi dan; in vedel je, da se bodo sestali Avatarji na gori. Tezhko je prichati resnico Janezu, a uchenec, ki ga je Jezus ljubil, jo je vendarle prichal. 28 To se je zgodilo v Betaniji, onkraj Jordana, reke ochishchenja, kjer je Janez krshcheval. 29 Drugi dan je chakal Njega, in ko ga je ugledal, da gre k njemu, je vzkliknil: O, glej, Jagnje Bozhje, ki gre, da prevzame grehe tega sveta! Prishel si, da mi odvzamesh greh moj, sveta. 31 Prishel si, ti, ki sem te utajil, jaz te nisem priznal. In rekel sem, da prihajash za menoj, da ti prihajash drugi. To rekel sem jaz, ki sem prishel prichevat resnico, ochishchevati jo, jo z vodo izmiti, da se ona razodene chista Izraelu; sem zato prishel, da bi jo zatajil? 32 In pricheval je Janez uchencema svojima: "Videl sem Duha njegovega, da prihaja, ko golob z neba, 33 a jaz ga nisem poznal, nisem ga hotel poznati. On pa, ki je mene poslal, mi rekel je: To tvoje je poslanstvo: Na komer bosh videl, da njegov Duh je ozharjen z Njim, on ves je z Duhom prezhet; ta krstil bo z duhom svetlim, posvechal bo s svetim; ta je; On je." 34 To videl sem; in prichujem, da je On Sin Boga; in On me je krstil z duhom svojim, in jaz sem njega posvetil v resnico mojo. 35 Tretji dan je bil Janez poslednjich z uchencema svojima, ko ugledal je Njega. 36 Pogledal ga je, pogled njegov bil je prosech in otozhen, govoril je, a uchenca tega nista she slishala. On pa je shel mimo. Slishala sta le, kako jima je rekel: Glejta, On je Jagnje Bozhje, On vama bo pastiroval. Ta dan se je Janez odrekel dveh uchencev svojih, ki bila sta mu najbolj ljuba. Zhaloval pa je Janez za njima, in zhaloval je Janez, ker On je shel mimo njega. 37 Eden od uchencev pa je slishal vse, in prichal je: Stali smo ob slovesu, Janez Krstnik, in midva, uchenca njemu ljuba; midva sva slishala vse, in trgalo nama je srce, a odshla sva, za Njim. 38 Ugledal ju je, preden se je obrnil; videl ju je, videl je njuno senco, videl je njuno srce; vprashal ju je: Kaj ishcheta? Onadva odgovorita: Dom tvoj, kjer stanujesh, ishcheva. 39 On: Pridita in poglejta. Prishla sta in videla, dom njegov v narochju Boga, in tisti dan sta bila pri Njem, potem sta pozabila. Bilo je to okoli desete ure tistega dne. In tako je bilo z vsemi uchenci njegovimi, razen z enim; vedno je tako, da je z enim drugache. 40 Drugi od uchencev, ki sta shla za Njim, ko sta videla to, o chemer je pricheval Janez, je bil Andrej, brat Simona Petra. 41 Ko odshla sta uchenca za njim, je zhalost v njiju preshla v radost prichevanja, da nashla sta Mesija; kajti onadva sta iskala uchitelja najvechjega, Mesija sta iskala zhe, ko tega she nista vedela. Vendar eden od njiju Janeza, uchitelja svojega do tega dne, ni tako zlahka pozabil kot drugi, ki hitel je k svojemu bratu, da sporochi mu 42 vse in pa to, da nashli so Mesijo. Njega pripelje k Jezusu. Ko ga Jezus pogleda, mu reche: Trd si kot Skalnik, Simon, sin Jonov, ime ti bo Kefa (po nashe Peter). 43 Ko je hotel Jezus zhe oditi v Galilejo, najde she Filipa 44 iz Betsaide; in reche mu: Pojdi z menoj! Tudi Filip je shel, ne da bi se obotavljal, tudi Filip ni mislil na Janeza, svojega uchitelja do tega dne. 45 In tako so Janeza zapushchali njemu zvesti uchenci, ker oni so hoteli uchitelja najvechjega, a tako je to moralo biti. Malo se je le zataknilo pri Natanaelu. Ko Filip najde Natanaela, mu pove: Nashli smo ga, Njega, ki o njem je pisal Mojzes, ki o njem so govorili preroki; Jezus je iz Nazareta. 46 Natanael pa: More iz Nazareta priti kaj dobrega? Filip: Pridi, poglej! 47 Ko je Natanael prihajal k Njemu, ga je Jezus videl, in vanj je videl, in pozdravil ga je tako: Glej, prvi Izraelec, v katerem ni zvijache, izdaje tihe, zagnanosti stremushke. 48 Natanael: Odkod me poznash, mar vidish vame? Jezus hudomushno: Ko si bil pod smokvo, sem te videl; potem pa resneje: Bilo je to, preden te je Filip poklical. 49 Natanael: O, Rabi, ti Sin Bozhji, ti si kralj Izraelov. 50 Jezus: Ker sem ti dejal, da sem te videl pod smokvo, verujesh; in ko bosh zopet videl nebo odprto, in angele Bozhje, ki se dvigajo in padajo, spushchajo do sina chlovekovega, kaj bosh takrat rekel? Resnichno, resnichno, dvakrat resnichno vam pravim: glejte z duhom svojim, z ochmi duha, z duhovnimi ochmi; in videli boste. In tako je bilo z videnjem vseh uchencev Njegovih, za hip so videli, potem so pozabili, she sebi niso mogli verjeti, da videli so. Hoteli so pa videti chudezhev veliko, chudezhe neverjetne, da bi verjeli. Z enim pa ni bilo tako, vedno je tako, da je z enim drugache. In mnogo chudezhev je storil, da bi videli, a omenil bo uchenec, ki ga je On ljubil, samo nekatere. V Enonu 3.23 Ko je Janez opravljal poslanstvo svoje, povsod tam, kjer je bilo veliko vode, in ochishchene, izmite z njo resnice, se mu je drugich krizhala pot z Njim, v Enonu. blizu Salima. Ljudje so bili zhejni resnice, trumoma so prihajali, se dali posvetiti. 22 Tudi Jezus je prishel in uchenci njegovi v Judejo. Prebival je tu, in krstil z Duhom; po duhu uchencev svojih, ker duha je bilo v ljudeh teh res veliko, in zheje duhovne veliko. 24 Kmalu bo Janez vrzhen v jecho, a sedaj bil je she tu. 25 Nastal je prepir med uchenci Janezovimi in nekim Judom, o ochishchevanju, zhe drugi. 26 Uchenci gredo k Janezu in tozhijo tako: Rabi, ta, ki je bil s teboj onkraj Jordana, velike vode ochishchenja, glej, vsi gredo zdaj k njemu, a ti si prichal zanj. 27 Samo opomnil jih je Janez na prichevanje svoje, in dodal she: 30 On mora rasti, jaz pa se manjshati. Njemu Bog ne daje Duha na mero; Njega Bog ljubi, vse mu je dal v roke: vodo, zemljo, ogenj, veter in eter, v Duhu ima On vse, in vechno zhivljenje vidi; in Njemu nevernim bo vzel vse. Ne bodo videli zhivljenja vechnega, ogenj jih zhge in vechna zheja po njem; naj ostane v njih vechno jeza Boga? 31 Kdor prihaja od zgoraj, ta je nad vsemi. Kdor je iz zemlje, prizemljen je, in govori zemske rechi; le kdor je prishel iz neba, ta je nad vsemi. 32 On pricha, kar je videl in slishal, le to pricha; pa njegovega prichevanja nihche ne sprejema. 33 Le kdor je resnichno sprejel prichevanje Njegovo, je potrdil resnichnost Boga v sebi. 34 Kajti ta, ki ima bozhansko poslanstvo Boga, govori besede Bozhje, njega Duh je bozhanski. 35 Oche ljubi Sina in vse mu je dal v roke, ker njega Bog ljubi, ker njemu je Bog vse. 36 Le kdor veruje v Sina Boga, vidi vechno zhivljenje, vechno ljubezen; kdor ne veruje Sinu Boga, veruje v vechno trpljenje sebe, v vechno jezo Boga v sebi. Naj ostane ta vechno na njem? 4.1 In ko se je to zgodilo, je Jezus odshel iz Judeje. Opombe: - Oznacheno besedilo je iz knjige Janezovo razodetje ali O treh vrednotah (v primeri s tekstom iz knjige v izdajah iz leta 1986, 1990, 1994 so spremembe minimalne). [Celotna knjiga je kompleksno sovisno sporochilo. Alegorije so v bistvu shifrirano dozhivetje, ni jih lahko deshifrirati; sporochilo, razdeljeno na posamezne zgodbe, pa je nekoliko lazhje.] - Sporochilo Janezovega evangelija je po bistvu gnostichni tekst. Pisal (ali prepisal) ga je gnostik. Evangelij po Janezu je gnostichni evangelij. Tudi pri prepisovanju ali redakciji sv. Ireneja (Irenaeus, shkof iz Lugdunuma, Galija, c. 130-202; zdaj Lyon, Francija) je bistvo tega sporochila nedvoumno: spoznavanje boga - gnoza. Posebej pa to velja za prvo poglavje. - Janez Krstnik ni bil le krstitelj z vodo, bil je Glasnik - uchitelj gnoze. Zgodba o Janezu Glasniku (Krstniku) - prvo poglavje Janezovega evangelija (uchenca, ki ga je Jezus ljubil) - je gnostichni evangelij Janeza Glasnika. V njem je zapisano bistvo gnoze tako, kot ga je uchil Janez Glasnik, prvi Janezov uchitelj. Za prvo poglavje Janezovega evangelija lahko torej rechemo, da je evangelij Janeza Glasnika. - Avatarji na gori - (glej: Dopolnitev spremne besede za tretjo izdajo knjige Janezovo razodetje; Sporochilo Avatarjev na gori) Morda nepotrebna opomba: Gnostichna sporochila nam sama govore, v prispodobi recheno, govore nam trikrat resnichno: prvich, kot zgodba, che jo beremo neobremenjeno; drugich, v duhu - ko gledamo z duhovnimi ochmi, lahko bi tudi rekli - z intuicijo, ker zgodba je le okvir za vrednote - neposredna dejstva zavesti; tretjich, s srcem chistim, nekateri bi rekli - s chistim umom. Vera v gnostichnem tekstu (navadno ali vechinoma) pomeni gotovost iz spoznanja, je gotovost intuicije uma, drugache recheno: intuitivna gotovost je vednost, gotovost, ki govori sama zase. Tezhko bi zase dejal, da sem veren, prej, da sem rojen skeptik, da nichesar ne verjamem, she sebi samemu ne. »Najtezhje je verjeti sebi - samemu.« Svoji intuiciji, che hochete. Metafiziko imam raje kot filozofijo; hermenevtika je chudovita metoda; gnoza pa je skrivnostna, skoraj nedoumljiva. Bistvo gnoze je vednost iz spoznavanja (ne vere), ta vednost je chudezh. Sam se venomer znova chudim temu, kar presega chlovekov razum, in daje spoznanju posebno gotovost. (Op. avt.) Glej: Jn 1.26; 1.28; 1.30; 3.2; 21.14; 21.25; 21.26; Iz 11.2 (Jn 1.33); 40.3 (Jn 1.23). Iztok Vrhovec MRTVI IN ZHIVI Vchasih se mrtvi pogovarjajo z zhivimi in vchasih se zhivi pogovarjajo z mrtvimi, pravijo. Zakaj je tako in zakaj se o tem ne ve vech, ima skoraj vsak svojo razlago in marsikdo jo je zhe zapisal v prenekatero knjigo. Jaz pa vam bom povedal zgodbo, ki mi jo je nekoch pripovedoval moj ded. Mojega deda zhe nekaj chasa ni vech na tem svetu, njegova zgodba pa mi she vedno odzvanja v ushesih, kot da mi jo je bil povedal ravnokar ... Nekoch sta zhivela brat in sestra. Hodila sta v vrtec, se igrala z drugimi otroki in na sploh pochela vse tiste rechi, ki jih ponavadi uganjajo otroci njunih let. Anja je bila leto in pol starejsha od Jana in je, kadar sta bila sama, pazila nanj - kot je to bila videla pocheti svoja mamo in ocheta. Poleti sta se pogosto igrala ob Ljubljanici, tam, kjer je danes Fuzhinski most - takrat ga she ni bilo - pa tudi Fuzhin, kot jih poznamo danes, she ne. Le trava, drevesa in reka. Nekoch je mali Jan po nesrechi zabredel v reko in ker ni znal plavati, ga je pograbil neznanski strah, ko je mrzla voda objela njegovo majceno telo. Prestrasheno je zakrichal in ko je Anja videla, kaj se mu je zgodilo, je stekla proti njemu, da bi mu pomagala. In ko je Janu zmanjkalo tal pod nogami, je Anja kot ponorela bredla za njim, dokler ni videla le she njegovih vihrajochih las in drobno rochico, kako ishche pomoch, ki pa je ni bilo ... In potem ga je zagrnila voda. »Jan, Jan, Jan!« je zbegano klicala Anja in poskushala dosechi svojega malega brata. Zagledala ga je nekaj metrov nizhe - njegova drobna glava se je za hip dvignila iznad gladine in Anjo je stisnilo v prsih - morda ga she lahko reshi, je pomislila. Da tudi sama ne zna plavati, ji ni padlo na um, kaj shele to, da bi se lahko kaj hudega pripetilo tudi njej. Njena edina misel je bila le ta, da bi pomagala svojemu bratu. In to je bilo poslednje, kar so videle ochi majhne deklice. Kajti tudi njo je objela vrtinchasta voda in je ni vech izpustila iz svojega ledenega objema, prav tako kot njenega malega brata ne. Otroci, s katerimi sta se she malo prej igrala, so pozneje pripovedovali, da se je vse skupaj dogodilo tako hitro, da sploh niso videli, kaj tochno se je v resnici zgodilo. She malo prej so bili skupaj, zhe naslednji hip pa je Jan izginil v vodi in potem she Anja ... Nashli so ju nekaj kilometrov nizhe, na plitvini, kjer reka ostro zavije. Ded je pripovedoval, da tisto noch in veliko naslednjih nochi pri hishi skoraj nihche ni spal. Jana in Anjo so polozhili v majhni krsti in nihche ni mogel prav verjeti, da ju ni vech med njimi. Drobne rochice, s katerimi sta se she vcheraj oklepala njegovega vratu, je pripovedoval ded, ga shchipale v lica, tista prisrchna, nasmejana obraza, ki sta razsvetlila she tako turoben in zhalosten dan - nichesar od tega ni bilo vech. In ko sta tako lezhala v tistih svojih majhnih lesenih posteljah, se je zdelo, kot da spita . »A se nista nikoli vech prebudila,« je nadaljeval. In shele ko so ju pokopali, je pochasi doumel, da je to zdaj chisto zares in za vedno. Da ju ne bo nikoli vech videl - vsaj tako ne, kot ju je videval prej - in da ne bo nikoli vech slishal njunih chebljajochih, angelskih glasov. Orosile so se mu ochi in glas se mu je narahlo zatresel. Babica mi je pozneje povedala, da so mu takrat v eni sami nochi posiveli lasje. Nedolgo zatem pa so postali popolnoma beli. »In potem se je zachelo,« je dejal ded, ko se je malce odkashljal. »Kaj se je zachelo?« sem vprashal. »Zachela sta naju obiskovati - naju z babico.« »Kako obiskovati?« me je zanimalo. »Dejala sta, da je bilo za trenutek zelo hudo . v tisti vodi,« je nadaljeval ded, »potem pa je vse minilo, in zdaj se imata v redu, cheprav naju vchasih pogreshata in jima je hudo, ko vidita, kako zhalostna sva. Takrat sva z babico sklenila, da ne bova vech zhalostna. Vsaj ne tako zelo - mislim, na tak nachin, kot sva bila dotlej.« »In - kako sta vaju obiskovala?« »V sanjah,« je dejal ded. »Vsak vecher sta prishla k nama, v najino posteljo, in sta ostala vse do jutra. Vchasih sta bila z nama she nekaj minut po tistem, ko sva se zbudila . potem ju ponavadi nisva videla do vechera, cheprav sta nama ponochi pripovedovala, da sta tudi chez dan pogosto v hishi ali nekje v blizhini . tam, kjer sta se prej ponavadi igrala. Rekla sta, da bosta z nama toliko chasa, dokler nama bo tako zelo hudo.« »In koliko chasa je to potem bilo, deda?« »Uf, » je dejal ded in se popraskal po glavi, »kar dolgo . dobrih deset let, se mi zdi. Potem sta zachela prihajati redkeje in tudi z babico ju nisva vech tako zelo pogreshala. Dejala sta nama tudi, da mislita, da je zdaj prishel chas, ko bi lahko imela druge otroke ... in kot vesh, sva jih res. Najprej tvojo mamo in kmalu zatem she tvojega strica. Razlika v njuni starosti je prav tolikshna, kot je bila med Anjo in Janom ... In potem sta prihajala vse bolj in bolj poredko. In tudi z babico sva imela toliko dela z dojenchkoma. Pa she vojna je prishla ... A kljub temu vchasih she vedno prideta na obisk. Zdaj smo si zhe bolj kot stari prijatelji, cheprav sta bila najina otroka. Povedala sta nama tudi, da se bomo -che bova to seveda zhelela - videli, potem ko .« »Ko bosta vidva z babico .« tudi jaz nisem dokonchal stavka. »Ja, ko bova z babico tudi odshla na drugo stran,« je dejal ded. »Che prav razumem,« sem nadaljeval, »mene sploh ne bi bilo, che se Anji in Janu ne bi zgodilo to, kar se jima je?« »Morda .« je nekam zamishljeno odvrnil ded. »Morda .« Cheprav je minilo zhe toliko let, odkar je odshel tudi on, in kmalu za njim tudi babica, zdaj njegovo zgodbo bolje razumem, saj me je obiskoval tudi on. Zelo dolgo skoraj vsak dan, potem pa malce bolj poredkoma - prav tako kot njega in babico njuna Anja in Jan. In vchasih me she vedno obishche ... In takrat v meni znova zazhivijo vsi tisti trenutki, ko je bil z mano tu. Ko je sedel na svojem razmajanem stolu in vsak dan po kosilu zadremal za kuhinjsko mizo, se vsak vecher prerekal z voditeljem TV dnevnika ali pa ugibal, kako to, da mu tako hitro zmanjkujejo cigarete, ko pa je vendarle shele vcheraj odprl nov pakelc . In takrat me prevzame nekakshno prijetno vznemirjenje, ki me vedno znova preprichuje, da se bomo nekoch spet srechali. In v meni zachnejo odmevati njegove tihe in pomirjujoche besede, ki sem jih bil tolikokrat slishal iz njegovih zagonetno smehljajochih se ust: »Vse ob svojem chasu, vnuk moj, vse ob svojem chasu. Chasa, ki je le uchni pripomochek razuma, da se chlovechek lazhje sem in tja po svetu podi, pa tako ali tako ni, zato se vse, kar se pripeti, v natanko pravem trenutku zgodi.« In takrat se mi zazdi, da razumem, kaj je hotel s temi besedami povedati in da je imel prav. Bogdan Novak RUSKI OVRATNIK Hochem vech! Gledam oljke in velike strnade v njih, kako pikirajo v travo po zhuzhelke, ki jih potem nabadajo na trne v drevesu. Slavchki zafrfotajo po svoj plen, a ga pogoltnejo takoj, nato v kroshnji zapojejo hvalnico zhivljenju. Lastovke jadrajo po zraku, obrnejo se z enim samim gibom in z zevajochim kljunom prestrezajo muhe in mushice. Galebi visoko v zraku brez trepljaja krila plavajo s trupi, ki so podobni cholnom in vmes krakajoch opozarjajo nase. O, kako vesel sem, da se ta hip zavedam zhivljenja in sem ga vesel. Libanonske cedre obrachajo svoje zelene storzhe navzgor kot sveche v zhidovskem svechniku, veverice glodajo storzhe borovcev in pinij. Zavedam se, da nisem nich drugega, kot samo delchek tega zhivljenja, dogajanja pred hotelom v Valkaneli, trenutek velikega nicha. Toda hochem vech! Hochem imeti vech! O, zvezde nad mano, ve ste videle dosti vech - povejte mi, kaj me chaka! Molk mi odgovarja, utrujen sem po ljubezni, ne vem, ali sploh je kje kaj vech. Pach! Grlici na drevesu mi pojeta o ljubezni. In dekle poleg mene me prime za dlan ter mi jo rahlo stisne. Morda je to odgovor. Mogoche je zares kaj vech. Gledam turiste, ki se gnetejo pri zajtrku. Premishljeno si nalagajo na krozhnike, izbirajo hrano in se posedajo za mizo z ocvrtimi jajci, s hrenovkami, klobasami, gorchico, salamami, siri, sladicami, s kavo, sokom, chajem, z vilicami, zhlicami, nozhi in zhlichkami. Zamishljeno zhvechijo in se pogovarjajo o kopanju, o temperaturi morja, o oblekah in o navadah sosedov. O Bog! Kako prav je imel Leonardo, ko je z levo roko zapisal v zrcalni pisavi, da za vechino ljudi ne ostane nich drugega kot polna latrina. Tu smo, pa vechina nas bo samo za razplod chloveshke vrste, za nadaljevanje primatov. Le redkim bo uspelo kaj vech. Kaj vech? Samo vechji kup v latrini? Nietzsche je imel prav, da so ljudje, ki niso vredni pochenega grosha, in so ljudje, ki se zavedajo samega sebe in skushajo iz sebe narediti kaj vech. Ljubi Jezus! Vsi sanjamo o tem vech. Sosed bi rad boljshi avto, drugi vech denarja, tretji vech zhensk. Eden bi rad rolke z utripajochimi luchkami, drugi vsaj prijazen pogled od sosednjega bitja. Od kateregakoli bitja. Jaz bi rad veliko vech. Che je to sploh kaj vech? Galebi sedijo na strehi hotela v Funtani, Valkaneli. Tu je njihov pristan, pod dimniki iz kamna, na korcih opechnate strehe. Grem mimo in sanjarim o svojem zhivljenju. Galebi pa se oglashajo s svojim vechnim ha ha ha. Hodim nad brezni svojih sanj in se podajam v vrtoglave vishine, ki jim morda sploh nisem kos. Galebi pa se smejejo na strehi sveta. Saj! Oni lahko vedno odskochijo in razprejo krila in odjadrajo, kamor jih vleche srce. Jaz, jaz pa sploh ne vem, ali znam leteti. Vendar ti verjamesh vame in to mi daje moch in pogum, da drzno razpenjam krila. Ruski ovratnik Bila sta chisto povprechen par. On ga je rad spil, ona tudi. Vchasih se jima pa ni izshlo. Takrat sta trchila skupaj. »Glej,« je zinil in pomignil z glavo proti televizorju, »napovedovalka ima kitajski ovratnik.« »Ruski ovratnik,« si hotel rechi, ga je popravila. »Ne, kitajski,« je zanikal. »Vem, kaj je ruski ovratnik in kakshen je kitajski. Ruski ima dva do tri centimetre visok rob, evropski ovratnik ima zavihek navzdol, kitajski ovratnik pa je preprosto odrezana srajca brez ovratnika.« »Ti bosh meni govoril!« je vzkipela. »Pojma nimash o stvareh.« »O stvareh morda ne, a o kitajskem ovratniku ga imam,« je pribil. »Ne, imela je ruski ovratnik!« »Poslushaj, imela je kitajski ovratnik.« »Ruski!« »No, prav. Che ti tako pravish, je pach imela ruski ovratnik. Ti zhe vesh! Vse na tem svetu vesh najbolje.« »Ne, ne bosh me zajebaval. Bil je ruski ovratnik.« »Okej. Ruski. Ti zhe vesh! Verjetno si ji ga celo ti seshila, zato si tako preprichana.« »Prekleti zapitezh! Pijanec! Vse mi morash pokvariti, vse v zhivljenju si mi zajebal!« »Poslushaj, ljuba. Nichesar drugega nisem trdil, kot to, da je imela zhenska kitajski ovratnik.« »Samo, da jaz ne bi imela prav. Samo, da me zajebavash, da si dash prav v svojih od pijache skisanih mozhganih!« »Ne, ljubica, che je kitajski ovratnik, je pach kitajski. Ti si ruskega videla v svojih skisanih mozhganih. Nichesar zhalega ti nisem hotel, pa me zmerjash, ker bi rada, da potvarjam resnico. A ne bom priznal: Rusija je Rusija, Kitajska pa Kitajska. Pri ovratniku je nekaj centimetrov vmes, a so ti pomembni kot Tajvan, Afganistan, Mandzhurija ali karkoli.« Televizijski dnevnik je spet pokazal napovedovalko. Jasno se je videlo, da ima kitajski ovratnik. »No? Si videla? She vedno trdish, da je ruski ovratnik?« jo je zmagoslavno vprashal. »Nikoli nisem trdila, da je ruski ovratnik,« je zasopihala. »Trdila sem le, da je razlika med ruskim in kitajskim ovratnikom, ti pa mi tega nisi hotel priznati.« »Ohoho!« je zavpil. »Tudi razlike med prejshnjo in zdajshnjo trditvijo ti ne bom priznal! Razlika je eno, lazh je chisto nekaj drugega.« »Prekleti pijanec!« je siknila proti njemu. »Vse v zhivljenju sprevrachash. Med v strup, ljubezen v sovrashtvo, ruski ovratnik v kitajskega!« »Saj res,« je mirno rekel. »Vse v zhivljenju sem sprevrgel.« Dvignil se je in odshel. Hisha je bila prostorna, nichesar ni bilo slishati. Ona je gledala dnevnik do konca, potem ga je shla poiskat, kajti imela mu je she marsikaj povedati o ruskem ovratniku. Nashla ga je v garazhi. Bil je obeshen na kljuko v stropu, ki jo je uporabljal za dviganje motorja iz avtomobila. Na prsih je imel karton, na katerega je v naglici nachechkal: »To je tvoj ovratnik. Nekam tesen mi je.« Zadnja skrb Srechal sem ga na pokopalishchu. Shel sem si ogledat materin in ochetov grob. Nich se ni spremenilo od zadnjega obiska. She vedno sta bila tam, che sem lahko verjel nagrobnemu napisu. Ni bilo chisto zanesljivo, to sem vedel iz lastne izkushnje. Ko je umrla mama, je dal oche izklesati nagrobni kamen, v katerega je klesar vtolkel mamino rojstno letnico in letnico smrti 1995. Ochetovo ime, rojstno letnico, pomishljaj in 199 . »Samo she leto smrti boste dopisali,« je rekel oche in zadovoljno gledal svoje ime na nagrobniku. »Tako torej je videti takshna rech.« »Ti si nas le zafrknil,« sem mu rekel. »Umrl bosh v naslednjem tisochletju in potem bomo morali mastno plachevati klesarju, da bo iztolkel 199 in vtolkel 200 in she eno cifro na koncu, kot bi rekel tvoj prijatelj Toporishich. On ima cifro za shtevilko, mi pa smo tako imenovali shekasto kravo v Prekmurju.« »Tebi ni nich svetega, ker gledash na zhivljenje skozi ochi izkrivljenega humorista,« mi je rekel oche. Ob smrti mi je dal prav, kajti vklesati smo morali letnico 2003. Bilo je precej drago. A konchno je bilo vredno svojega denarja. Oche je bil varno pospravljen poleg mame in mir je bil na svetu. Nich vech godrnjanja, obtozhevanja socialne delavke, da mu je ukradla denar, ne stokanja zaradi tega, ker so v domu upokojencev okoli njega same stare babe, ne uhajanja z doma, ne tarnanja zaradi neusmiljenih usmiljenih sester, h katerim se je zatekel na koncu. Mir, samo mir. Hvalezhno sem se ozrl po pokopalishchu. Ne rechejo mu zaman sveto polje. Campo santo. Zagledal sem godrnjavsa, ki je prihajal po poti med grobovi in si nekaj godel v brado. Ko je prishel do mene, me je oshvrknil s pogledom in rekel: »Saj pravim! Tako je. In to je slabo.« »Recimo,« sem mu napol pritrdil. Kar poskochil je. »Prosim?« je hlipnil. »Kaj pravite? Zakaj recimo?« »No, rekli ste, da je tako in da je po vashem mnenju to slabo.« »Saj res,« je prikimal. »Nochejo mi napeljati elektrike.« »V tem chasu, ko lahko kupite drzhavni svet ali pa vlado?« sem se iskreno zachudil. »Ja, natanko v tem chasu,« je jezno stisnil ustnice. Izvlekel je iz zhepa zhepnega matichka, ga nagnil in potem ponudil she meni. Obrisal sem njegov vrat in potegnil dolg pozhirek, potem sem mu matichka vrnil, che je bilo sploh she vredno. »Veste,« mi je rekel, ko me je premeril s pogledom od vrha do tal in ocenil, da sem vreden njegovega zaupanja, pri chemer je do konca izpraznil matichka, ga skrbno zamashil, se obliznil in ga spravil v notranji zhep suknjicha. »Veste, nochejo mi napeljati elektrike do groba.« »Do vashega groba?« sem se zachudil. »Bi radi elektrichno svecho.« Zhalostno je odkimal. »Nak! Neumnost. Kaj bi z elektrichno svecho? Samo vtichnico potrebujem.« »Aha, za grelno odejo,« sem uganil. »Nikakor. Ko si mrzel, si mrzel. Za polnilec.« »Polnilec? Akumulator? Radio? Teve?« sem ugibal. »Nikakor. Za mobi. Poslovnezh sem in po smrti me bo she marsikdo poklical. Morda bo vmes kakshen nujen klic. Ne morem vendar mirno spati, ne da bi imel napolnjen mobi!« »Saj res. Chisto prav imate,« sem mu pokimal. Odshel je naprej, sam pa sem zmajal z glavo in rekel proti nagrobniku: »Saj si bil she chisto normalen, oche.« Ko sem odhajal, sem pomislil, da mu moram prihodnjich prinesti rozhe. Iz she neobjavljene knjige Zhivljenje na Marsu Lev Detela TRI ZVEZDE XVI (Odlomki iz nastajajochega romana o celjskih grofih in Veroniki Desenishki)* V redkih svetlih trenutkih stopi Friderik v duhu iz temnega stolpa na zelene travnike. Hodi ob parobku gozda, zre v bele oblachke na nebu. Se sprehaja med valujochim zhitom. Drsi z dlanjo chez zrelo klasje, gologlav, v soncu, napolnjen z novim notranjim ognjem, ki plamti do zadnje notranjosti njegove dushe. Svetloba in toplota mu bozhata telo, ga shchegetata pod ochmi, se med igro svetlobe in senc v koshatih glavah blizhnjih dreves v kratkih pramenih poganjata chez njegov rahlo ukrivljeni nos. Vzadaj, pod goro, shumi veliki gozd. Nenadoma se mu zazdi, da se je znashel neznansko dalech v najvechji goshchavi. Izredno dalech. Izven vsega. Toda s svojo lepo Veroniko. Spet sta skupaj. Konchno na varnem. Pravkar ga je objela nad trebuhom. Zhe si izmishljata nove ljubezenske polozhaje. Drevesa nad njima se pozibavajo v razposajenem razpolozhenju. Ah, ti silovito, nenavadno zhivljenje! Ah, ah! Friderikove ochi bi se she svetile od zadovoljstva, ko ga ne bi sredi najvechje sreche zadelo v glavo. Uzhitek na mah ugasne, srecha pade na tla, se razleti na tisoch chrepinj. Njegovo zhivljenje je razbit lonec. Friderik dvigne glavo, veriga jezno zarozhlja. Vrch s postano vodo se prevrne med seno ob njegovih nogah. Kako se mu je zhivljenje sfizhilo. Ta oche. Ta grozni oche. Ti ochetje, ki poshiljajo svoje sinove, ne da bi trenili z ochmi, v jeche in v smrt. Ti ochetje, zaradi katerih si morajo sinovi v chudnih bitkah in nespametnih vojnah razbijati glave. Zaradi katerih morajo ubijati svoje prijatelje, zapushchati zhene in muchiti ljubice. Le zakaj vse to? Shele sedaj se pochasi zave, da je zhe od nekdaj samo igracha v rokah oblastizheljnih starcev. Ti si od svojih sinov, ki jih poshiljajo v vojne za oblast in posest, in hchera, ki jih oddajajo v postelje uveljavljenih podrepnikov in izrochajo v zakone grabezhljivih oblastnikov, obetajo sebichno korist. Ja. Samo ubijanje in ropanje. Razcefrano meso sredi bojnega polja na koncu bitke. Umirajochi in mrtvi mladenichi. Sinovi baronov in grofov, ki jim bodo vrani ob prvi zori izkljuvali ochi. Da o ubitih iz vrst podlozhnishke gmajne niti ne govorimo. Ta, ki s svojim delom in uslugami omogocha celotno dogajanje, itak ne shteje nich! Veriga she bolj neznosno zarozhlja. Friderik zhalostno zakrichi. Jechar na hodniku se neprijetno zdrzne. Nori krik ujetega Hermanovega sina rezhe do srca. Friderik ponovno zakrichi. Povesi glavo, udari z nogo po loncu na stari slami. Chez chrepinje se razliva umazana voda. Tema v jechi je neizprosna. Jecha nima ochi, ki bi videle, kako njen ujetnik trpi. *** Sigismund namrshchi obrvi. Usoda Friderika, ki ga ima tast Herman she vedno priklenjenega na verigi v celjski temnici, ga vedno bolj vznemirja, cheprav je tudi svak sam kriv za marsikaj, kar se je zgodilo. Zaveda se, da mora kot ogrski kralj, she bolj pa kot nosilec nemshko - rimske vladarske chasti, chimprej posechi v dogajanje. Tako ne gre vech naprej. Z odlochno besedo mora umiriti neprijetne celjske strasti, ki vedno bolj motijo mirno urejanje drzhavnih poslov, zastrupljajo ozrachje in razburjajo prebivalstvo. Tastovo vedenje ga v zadnjem chasu spravlja v obup. Sicer ve, da mu dolguje zhivljenje, saj ga je grof reshil smrti pod turshkim bodalom v nesrechni bitki pri Nikopolju. Hermanu je dolzhan prijazno naklonjenost. A nich vech. Vse ima namrech neke meje. Toda ali Herman sploh pozna in uposhteva te meje? Na ushesa mu je namrech prishlo, da so si tastovi podrepniki v Slavoniji celo dovolili napasti tam povsod sposhtovane kneze Blagajske. Dobro ve, da zheli stari Celjan na vsak nachin tudi sam postati knez, cheprav je de jure she vedno pravzaprav le grof. In to bo ostal, che bo njegov najstarejshi sin moral do konca dni trohneti v jechi. Za njega, Sigismunda, kot kralja v dezhelah Svete Shtefanove krone, je namrech njegov tast she vedno, kot je zapisal v pred kratkim izdano listino, samo spectabilis et magnificus Hermannus, torej sijajni in mogochni Herman, in nich drugega, pa naj se sam imenuje, kakor se hoche. Kako bo pri Celjskih s knezhjo chastjo, bo dolochil shele tedaj, ko bo ugotovil, ali so se strasti dovolj in pravilno umirile. Na primer, ko bo celjski grof nehal nasilno grabiti tuja zemljishcha. Ko se s svojimi sosedi in duhovno gosposko ne bo kar naprej in neprestano prichkal in pravdal o pristojnosti pobiranja desetine na podrochjih, ki sploh ne pripadajo celjski posesti. Ni chudno, da se baje celo sveta Cerkev, kakrshna koli zhe je, zachenja ukvarjati z nekaterimi nepravilnostmi, ki jih je po vsej verjetnosti zakrivil nesrechni stari Herman. Od tajnika prechastitega gospoda kardinala je prejel pismo, v katerem ga ta ostro opozarja, da so Celjski visoki duhovni gospodi prizadejali crudeles et inhumanas iniurias, torej okrutne in nechloveshke krivice. Zakaj je vse to potrebno? Si je te skrbi, grozote in nevshechnosti res zasluzhil? Saj je zhe samo vladanje v neurejeni Ogrski pa tudi po vsej razlomljeni poniglavi osrednji Evropi dovolj naporno in skrajno nehvalezhno. Ob tej grenki misli skremzhi ustnice in se neprijetno zasmeje. Ja, le zakaj vse to? Cui bono? Dvigne glavo. Zre nekam pod strop. Zadeva je neprijetna, ker Celjske zares potrebuje. Zhe zaradi nasilnih Habsburzhanov. Poleg tega, che prav premisli, je Friderik njegov prijatelj. Zhe na koncilu v Konstanci, kjer so v letu Gospodovem 1415 morda preostro obsodili in po nepotrebnem na grmadi sezhgali krivoverskega Husa, mu je mladi celjski grof posodil veliko denarja. Zato je bilo lepo. Bil je pach she dovolj pri mocheh. She dovolj mlad za vsakovrstne nesramnosti. Je znal uzhivati zhivljenje. Kako so skupaj z Barbaro in Friderikovimi prilezhnicami uganjali vsakovrstne norchije in dozhivljali skrajno razvratne nochi. A kaj! Jezno zamahne z roko. Skodelica na mizici se neprijetno zatrese. Kje je zdaj vse to? Minilo, minilo, splavalo po Donavi v temo ob chrnem Pontu. Starost je prishla prehitro. Zdaj pach rabi denar in vojake. Dejansko pomoch. Zato bo prisiljen podeliti knezhje pravice Frideriku in njegovemu sinu Ulriku. Torej samo moshkim potomcem po Hermanu ... per cum heredibus et posteritatibus masculini sexus dumtaxat universis ... in nobenim zhenskim naslednicam, s katerimi Celjski itak ne znajo ravnati, kot bi se spodobilo ... Naj se zadushijo v svoji moshki krvi in izumrejo, che si ne bodo znali zaploditi pravih moshkih naslednikov. *** V Ulriku zhe nekaj chasa tli nevaren ogenj. Ne najde miru. Zakaj ga nenadoma zachenjajo vznemirjati zhenske? Zhenske vseh vrst. She posebno tiste z mochnimi zadnjicami in debelimi bedri. Chrnolaske. Rdechelaske. Dekleta s sinjemodrimi ochmi. Plavolaske. Polne, mochne mlade babnice s chvrstimi boki in stegni. Tudi mlade kmechke matere, sedeche po delu na robu njive z razkritimi dojkami, polnimi mleka, ki ga iz izzivalno izbochenih seskov brez sramu vsem na ocheh ponujajo svojim lachnim dojenchkom. Ve, da greshi. A se ne more premagati. Kolikokrat mu je pater Romuald tam v nemshko strogem Frisigu, ko je zaslutil njegov notranji nemir, skushal dopovedati, naj pusti dekleta pri miru in se naj raje ozira k Bogu na vishavah. Naj postane sluzhabnik bozhji ali pa plemeniti vitez, ki se z ognjem in mechem bori za bozhjo resnico in seka glave nesramnih brezbozhcev in krivovercev. Toda kaj more zdaj zato, da je v zadnjem chasu odrasel v mladega mozha? Da mu pod nosom poganja nezhen teman puh. Kmalu si bo lahko pustil rasti shiroke brke. Kot njegov veliki ded. Zakaj je ravno zdaj moral zasachiti eno od dekel na pol nago pri umivanju ob koritu, da je vse narobe? Neprestano mu pred ochmi migotajo njene med curki vode rozhnato se lesketajoche, na velika zrela jabolka spominjajoche prsi, chez katera polze drobne kaplje bistre studenchnice. Skoraj vsako noch nemirno sanja, kako se mu dekle priblizhuje z vidno privzdignjenimi dojkami in ga zachne ljubkovati. Tudi zdaj na obisku pri teti Barbari v Budi se zjutraj prebudi popolnoma prepoten s sladko napetostjo v telesu. Vse je postalo noro. Neobvladljivo. Zakaj je teta ob pogledu nanj tako razgreta? Je zaslutila njegovo skrivnost? Njegovo hrepenenje? Potrebo po zhenski? Ve, da ga s chudno naslado opazuje od nog do glave. »Ja, zdaj si pa zhe pravi fant od fare!« Te njene sladke besede. Ta opojni vonj njenega bujnega telesa, ki si ga je samo na pol zakrila z rozhnato tanchico. Zakaj je taka? Kaj hoche? Ulrik nekoliko zardi, ko se iz stranskega prostora prismeje mlada sluzhabnica. Na skrivaj pogleduje proti postavni chrnolaski v shelestechem oblachilu. »Ti je moja prijateljica vshech?« zagostoli Barbara z zvenechim glasom. »Zhenski chari ti ne smejo vech biti tuji.« »Ah ne, ja, ja,« zashepeta in povesi glavo. »Ah, tako je to. Tvoja teta ve, kaj si zheli mlado telo.« Navihano se obrne proti spletichni. »Kaj ne, Genovefa. Mladi celjski gospod niso od muh ... A naj chaka. Tu naj chaka ... Ker mi bosh zdaj lepo namazilila razgreto suho kozho ... « »Kakor zhelijo.« Sluzhabnica se zvonko zasmeje. Takoj razpne rozhnato tanchico, ki se kot privlachno pomladansko cvetje ovija okoli cesarichinega telesa. Skloni glavo in potisne tezhke, nabito polne in zdaj popolnoma razgaljene vladarichine dojke med svoje lepe dlani. Ulriku se ob pogledu na to razkoshje potresujochega se mesa od vzburjenja zamegli pred ochmi. Barbara zdrsi na posteljo in nasloni glavo na blazine. Sluzhabnica ji privzdigne levo dojko in pograbi posodico na mizi. Nabreklo meso okrog shirokega, na sredi rahlo razbrazdanega rjavega seska drgeta pod mladenkinimi prsti. Takoj zachne z lepotichenjem. Ulrik vidi, kako sluzhabnica dvigne pokrovchek na posodici in si na roko nanese opojno disheche mazilo iz brina, rozhmarina in timijana. Z nezhnimi kretnjami, ki so bolj bozhanje kot drgnjenje, drsi chez strmo navzgor zasukano dojko. Konica sluzhabnichinega prsta spolzi chez trdi vrshichek navzgor zavihane bradavice. Cesarichina napeta kozha, pod katero se bochi tolsta strast, zhari, kot da bi bila poloshchena. Barbara zapre ochi in vznemirjeno zavzdihne. Razkrechi stegna. Spletichna na hitro odstrani vse spodnje tkanine in se skloni nad cesarichino krepko mednozhje. Z narahlo iztegnjenimi prsti desne roke se zaguga chez temni trikotnik navzgor shtrlechega gostega puha. Zadihano nanasha opojno mazilo na zaradi stalnih premikov in potiskov vedno bolj kot vabljiv cvet na shiroko se razpirajocho nozhnico z zamolklimi temnordechimi pregubami, ki ochitno komaj chakajo, da pouzhijejo odlichno poslastico. Ulrik z na pol priprtimi ochmi pritajeno opazuje razposajeno vedenje obeh zhensk. Njegova mlada moshkost se vedno bolj neobvladljivo bochi, kot da bi hotela chimprej dosechi sladki cilj. Barbari ne ostane nich prikrito. Ga nagajivo pogleda. »Ja, Ulrik, ali je kaj narobe?« se vrochekrvno zasmeje. Tezhke, opojno disheche, zhe dobro namaziljene dojke se ji nevarno zatresejo. Mladi Celjan zardi do ushes in skloni glavo. »Pravzaprav ne bi shkodilo, che tudi tebe Genovefa nekoliko premazhe po krivem in pochez!« zapove cesarica s sladkim glasom. »Ne, tega pa prosim ne!« »Ah, zakaj ne ... Nich se ne sramuj. Vse je mnogo bolj enostavno, kot si mislish ... « She preden se prav zave, zachuti topli dotik spletichinih rok na najbolj obchutljivih predelih svojega telesa. Od sramu in istochasne notranje razdrazhenosti zapre ochi in se prepusti sladki usodi. Genovefa mu razpre obleko. S konicami svojih dolgih ljubkih prstov zdrsi po gladki beli kozhi naravnost pod mladenichev trebuh. Otipa razdrazheno spolovilo. »Kaj pa je zdaj to! In tako veliko!« zagostoli Genovefa kot vesel ptichek. Obrne se proti cesarici in jo z rahlim nasmehom pogleda naravnost v ochi. Barbara zardi in na rahlo pokima, kot da izdaja dovoljenje za nadaljnji nujni spolni postopek. Genofeva skloni glavo tik nad Ulrikov ud in si ga pozheljivo ogleda. »Ja, kaj naj naredimo s tem tvojim dolgim korenchkom, ljubki fantek,« se zasmeje in si ga, ne da bi chakala na odgovor, vtakne v usta. Takoj se prisesa na razdrazheno mlado moshkost in jo zachne priganjati do opojnega vrha. Ulrik divje zastoka. Genovefine premikajoche se ustnice na njegovem zdaj ostro navzgor zasukanem spolovilu so neizprosne. Naslada je naravnost neznosna. Zhge in drazhi ga v zadnjo celico telesa. Trenutek zatem se dekletova srajca popolnoma razpne. Dva tezhka, mlechnobela grozda z bohotnima chrnima seskoma podrsata po mladenichevi razgaljenosti. Cesarica postane skrajno nemirna. Z nenavadno predrznostjo opazuje opolzko dogajanje med mladim nechakom in sluzhabnico. Obraz se ji sveti v tezhki rdechici. Ochi se ji neznosno ostro lepijo na Ulrikov dolgi, mokri ud, ki pod Genovefinimi neizprosnimi poljubi narashcha v nevarno napetost. Ah, zhe zdaj vidi, da bo mladenich kaj kmalu postal odlichen plemenski bik, morda she boljshi, kot sta njegov oche in ded, ki sicer slovita zaradi svoje moshkosti po vsej dezheli! Roka ji nehote zdrsi med stegna, ki se potresajo v predrznem pozhelenju. Ali sme? Ali ga sme tudi sama pobozhati? Ali sme she kaj vech? Kaj bo rekel oche Herman, che izve za to nedovoljeno ljubimkanje? Ulrik je vendar njen nechak! Pa kaj! Saj govorijo, da si celo papezhi privoshchijo tako vrochekrvno zabavo! Ulrika je treba zdaj, ko je zhe dovolj zrel za take stvari, pach navaditi na zhenske! Prsti se ji kot odsekano zaustavijo tik pod trebuhom. Ko Ulrik nenavadno mochno zatrza pod Genovefinimi vedno hitrejshimi poljubi, jo strast prebode do dna. Rezko zakrichi. Obmiruje. Potem jezno dvigne glavo. Si pritisne obleko na razgaljeni trebuh in prsi. Se ga naj kar zdaj polasti? Zdaj, ko je z njim zhe opravila nemarna Genovefa! Ne, ne! Mogoche kdaj drugich, ko bo s fantom na samem. Mlado meso. Takrat ga lahko dodobra obdela. In to brez prich. Z vrochichnim, zelo ljubosumnim izrazom v ocheh shvigne pod ozkim grajskim obokom iz zacharanega kroga nesramnega ljubimkanja na stranski hodnik. *** »Zakaj pishe take stvari, kaj? Nesramne stvari ... To ni dobro, kaj ... Ali ve, da zhali prevzvisheno gospodo, kaj?« Spet ta neumni debeli sodnik v chrni suknji in z velikim klobukom. Z bedastimi vprashanji. Tokrat ga muchi na poseben nachin. Pred njim, ki ni dobil zhe vech kot teden dni nichesar za pod zob, se masti s pecheno pishko. Zhvechi in golta, da je veselje. Pravi prasec. Ali bo res moral zgniti v vojvodovi temnici, ko bi lahko she pisal, pisal, pesnil? Dangeroz zhalostno pogleda svojega muchitelja. Nesrechno chloveshtvo! Nikoli ni znalo najti na pravo pot k ljubezni do sochloveka. Nobenega ravnovesja med samovshechno strastjo po nadvladi nad drugimi in drugachnimi ter zheljo po miru. Ja, tisti Jezus iz Nazareta, ki si je zhelel svet brez sovrashtva, se je trudil zastonj. Ostal bo vechni osamljenec in izobchenec. She tisochkrat ga bodo krizhali. »Ali res ne ve, da je uzhalil premilostljivega gospoda vojvodo, kaj?« »Nich ne ve ... « »Seveda ve, kaj ... Ve, da se tako delati ne sme ... « »Zakaj se ne sme, kaj, kaj?« »Ali ne ve, da so njegove pesmice grde pesmice, kaj? Pa to se ja ne sme, kaj ... Ljudi pohujshuje ... Gospodje shkof, prosht in vikar so se pritozhili ... Zelo so jezni, kaj ... Saj se tako res ne sme ... « »Zakaj ne?« »Ker se ne sme!« Bedak ga zares muchi. V kamrici, kjer ga zaslishuje, si je pustil pod krizh na mizi prinesti pecheno pishko, medtem ko mora sam, cheprav je pomemben pesnik, omedlevati od lakote. Kako ta zloba boli! A ne bo popustil! »Zakaj je zapisal, da je knez bedak, kaj?« »Ne ve, da je to napisal.« »Ali lahko prekliche, kar je napisal, kaj?« »Kaj naj prekliche, kaj?« »Da je knez bedak!« »Saj ne ve, da je napisal kaj!« »Se bo zhe spomnil, da je to napisal, ko mu bomo zabili zhebelj v koleno, kaj! Potem bo zhe vedel, da je napisal ... « »Pa res ne ve!« »Zakaj ne ve?« »Ker se ne spomni, da je kaj takega napisal.« »Kako more o njegovi milosti, presvetlem knezu in veleblagorodnem gospodu vojvodi napisati, da je bedak, kaj?« »Saj ne ve, da bi kaj takega napisal, kaj, kaj.« »Naj se ne dela norca. Tu je napisano.Chrno na belem. Littera scripta manet. Kar je napisano, se ne da spraviti s sveta, kaj. In to tu je tako napisano, kaj. Na teh papirjih je napisano, kaj.« »Res ne ve ... « Sodnik se zlovoljno rezhi in obracha svezhenj papirjev. »In ali ni napisal, da so sodni sklepi strahovanje? Kaj je s tem mislil, kaj?« »Nich ni mislil ... Pa kaj! Ali ni ljudstva strah pred sodno oblastjo?« »Tako mora biti! Oblast je bila in bo! Drugache ljudje ponorijo, kaj!« Sodnik ga grdo gleda. »No, saj je zdaj sam povedal!« reche Dangeroz. »Nich nisem povedal, kaj ... Zato pa je on, nebodigatreba pesnik, povedal same hudobije o knezu in cesarju ... A se tako dela, kaj? Se tako pishe, kaj? Zaradi tega bo ob glavo, che se ne spokori ... « »Ah, blagorodnemu vojvodi zheli vse dobro ... Veliko zdravja ... In ve, da je blagorodna milost bolj zdrava kot on sam ... « »Spametuje se naj vendar, che mu ni dobro.« »Te kosti ... Te stare kosti ... Vse ga boli,«zastoka Dangeroz. V trenutku se zasmili samemu sebi. »No, zdaj zhe bolj pametno govori, kaj ... Saj ga bo she bolj bolelo, che se ne spametuje ... Samo che bo pameten, se lahko izmazhe iz kashe ... Che prizna krivdo in se opravichi ... Potem bodo gospodje morda milostni, kaj ... « »Ja, ja! Pa kaj!« Dangeroz skloni pasjo glavo. Premishljuje. Morda bi bilo pametno, da popusti. Zakaj bi se pustil ubiti. Bolje je zhiveti, kot umreti. Cheprav je svet slab. Sodnik se she vedno noro masti. Kar pred njim. Zanalashch. Grize tisto svojo kokosh. Zhre, prekleti prasec, riga in miga z zadnjico. Mast se mu cedi chez brado. Ne, pred takim sodstvom ne more popustiti! V imenu pesnishtva ne more preklicati resnice! Svojega muchitelja pogleda ostro v ochi. Sodnik zardi, za trenutek povesi pogled, toda takoj zatem oshabno dvigne glavo. »Tudi ti bi lahko jedel pecheno pishko, kaj! Kot jaz. Le kaj imash od tega svojega pisanja? Nich, kaj ... Vidish, tako se godi nespametnim pesnikom!« Lomasti z besedami, se zadovoljno rezhi in si v usta vtika nov kos mastnega mesa. Dangeroz se prizadeto strese. Onemi od groze. V njem se nabira silna bolechina. »Mi dash koshchek mesa, che preklichem, kaj, kaj?« zavpije in udari s pestjo po mizi. »No, to ti je beseda, kaj!« se zmagoslavno zakrohota sodnik in milostno dostavi: »Bomo videli!« *** Nekega jutra se Johana sredi mrachin tezhko dostopnega gozda dokonchno zave, da je vse izgubljeno. Veronike se ne da reshiti. Naj zaradi nje izgubi lastno zhivljenje? Ves dan premishljuje, kako bi se izmotala iz zagate. Sedi na jasi pod trdozhivim hrastom. Razmishlja. Si sega z roko k ustom. Ima slabo vest. A se she bolj boji preganjanja in smrti. Si vedno znova gladi tezhke temne lase. Sklanja glavo. Bi bila raje nekje drugje. V drugachnem chasu. V mirnem chasu. Na varnem prostoru. Nenadoma jo preplavi nestrpna zhelja, da se iznebi svoje prijateljice in ljubice. Nestrpno pogleduje proti Veroniki, ki chepi pri grmu ob potoku in si pere perilo. Zavida ji, ker je imela vse zhivljenje uspeh pri moshkih in v druzhbi. Ker jo je zmeraj zasenchila s svojo lepoto in ljubkostjo. Che sporochi, kje se nahaja Friderikova charovnishka zhena, se ji morda posrechi pridobiti naklonjenost gospodov, ki upravljajo z zhivljenjem in smrtjo. Samo kako? Naj zares izda Veroniko? S katero jo vezhe kljub vsemu toliko lepih spominov? Sedi, skrchena, na travi in se v mislih vedno bolj oddaljuje nekam drugam, v drug chas, dalech na Ogrsko, nekam v gozdove v dezheli Sedmih gradov, kjer je preganjalci ne bodo nikoli izsledili. Ves popoldan igra dobro prijateljico, a se zhe poslavlja od svoje nekdanje ljubice, ki jo bo chim prej izdala. Med plivkanjem spominov chaka na vecher in na noch, ko se bo Veronika ulegla na skromno lezhishche v kotanjasti polvotlini in konchno zaspala. Tedaj bo zagrabila prilozhnost za roge in se z obema spletichnama odpravila naravnost h gozdarju vzadaj za hribom. Ga bo poprosila za pomoch. Naj ji da konja in voz kot nagrado, da mu je zaupala, kje se nahaja nevarna coprnica, ki jo veliki Herman zhe prevech dolgo brez uspeha ishche po vseh globachah in goshchavah. Tudi njo je prekleta coprnica skushala dobiti v pesti, a ji je s prijateljicama v zadnjem trenutku pobegnila iz njenega skrivalishcha v jami vzadaj v bukovem gozdu. Zdaj gospod torej ve, kje se nahaja nevarna zhenska. Johana se spomni, da mora pri teh besedah ljubko dvigniti glavo, se z roko kot po pomoti na rahlo dotakniti nemirno napetih prsi in sladko nasmehniti. In mu rechi, naj ji pomaga v tej stiski in nevarnosti. Naj bo velikodushen. Naj jo pusti oditi neznano kam, kjer bo lahko mirno zhivela brez strahu pred charovnico. Zvecher zhdi za grmom in prislushkuje vetru, ki shumi v drevesih. Ve, da mora ukrepati. Mora si reshiti zhivljenje. Zgoraj, na nebu, sije polna luna. To bi lahko bil charoben vecher. To bi lahko bil prijazen vecher prijateljstva in zaljubljenosti. To bi lahko bil zasanjan vecher radostnih prichakovanj in uzhitkov. Vecher pod zharechimi zvezdami, med nochnimi veshchami in rezkimi kriki sove, med temnimi obrisi drzno pod nebo se poganjajochih prijetno dishechih dreves in rastlin, vecher, z nezhno pesmijo na ustnicah in s svetlobo v srcih. Veronika, pokrita z odejo, med shopi trave, nedolzhno pochivajocha kot dojenchek, ne vidi treh zverizhenih senc, ki se sredi nochi plazijo skozi goshcho nekam proti zatemnjenim obzorjem, drugachnemu svetu naproti ... V sanjah sicer slishi nekakshne zvoke, poslusha chudno, lepo pesem in she ne ve, da bo vsak chas chez vse te lepe slike legla neizprosna tema ... *** Josht Soteshki plane iz nemirnega spanja. Nekaj se mu prashi chez hlache. Seno ali kaj. Stelja mu kot sitna zhival rine v na pol razpeto srajco. S tezhavo odpira ochi. A nichesar ne vidi. Saj je v bajti, ki je podobna kurniku, temno kot v zavitem rogu. »Kaj je?« Pred njim migota nekakshna postava. Debeli oproda ali nekaj podobnega. »Veroniko Desenishko so zasachili!« Soteshkega vrzhe vrocha novica v zrak. Krili z rokami. »Kje?« »Vzadaj, za Dravo. Na hrvashki strani. Gozdar Leopold jo je izdal.« »Ja. Zelo dobro.« Si krtachi hlache. Seno pod srajco je vedno bolj napadalno. »Prekleto. Tej kmechki travi nisi kos.« Si she vedno otepa smeti z obleke. Izbulji volovske ochi. »Kdo je zdaj tam?« »Ja, trije ali shtirje lovci. Skriti v goshchavi. Je ne izpustijo z ochi ...« »Dobro ... Zberite takoj hlapce. Da nam spet ne uide.« »Ja, blagorodni gospod.« Vitez Josht Soteshki poskakuje z razburjenim obrazom chez seno. *** Neizprosno ostro trkanje na vrata zaslishi le na pol, v zares nemogochem trenutku, ker se pravkar pohotno prekopicuje chez svojo mlado ljubico. Chuti, kako se Rozinino meso zaradi njegovega slastnega otipavanja, drgnjenja in razdrazhljivega bozhanja vedno bolj sladko in ostro bochi in napenja. Veliki grof divje sope, ko odstranja v potu svojega obraza vse spodnje trakove svoje kmechke kraljice. Besno dvigne glavo, ker ga prav v trenutku, ko Rozina na shiroko razpre svoja mochna stegna, spet prebodejo neprijetni udarci na vrata. »Kaj je?« zarenchi in se skloni chez Rozinin razgreti trebuh. Vzadaj za vrati se oglasha nekakshno mevzhasto sprenevedanje. »Njihova milost naj oprostijo! Vazhno. Zelo vazhno!« »Kaj je zdaj to? Zakaj me motijo!« Noche, da ga prekinjajo. Nichesar noche slishati. Z enim samim zamahom potisne ljubico na trebuh. Jo bozha po lepo napeti zadnjici. Tipa proti ozki ljubki vdolbini med obema ritnicama. Rozina se zdrzne. Zardeva od sramu. »Ne, tega pa ne ... Zdaj ne ... « Starec jezno zadrgeta. »Daj no ... Nehaj onegaviti ... « »Ne ... Samo od spredaj.« Nejevoljno jo vrzhe nazaj na hrbet. Chuti, da je tokrat, cheprav zhal po zares dolgem chasu, verjetno dovolj pri mocheh. To mora izkoristiti, pa chetudi se tisti pri vratih, ki ne morejo chakati, razpochijo. »Gospod grof ... Coprnico so ujeli!« Herman ne slishi nichesar vech. V njem razsaja zmagoslavje spolnosti. Kot da hoche vsemu svetu povedati, da je glavni celjski grof vedno in povsod pravi fant od fare pa tudi mozh z dolgim ostrim nozhem, ki she vedno zmore tezhashko delo in je odlichno opravil zastavljeno nalogo v zanj pripravljeni nozhnici. Shele potem se zave, da se za vrati nekaj dogaja. Da ga ochitno nujno potrebujejo. Kolovrati proti skrinji z obleko, si natika haljo, onegavi proti vratom. Nejevoljno odrine zapah. »Ja, in kaj je zdaj to?« Zagleda zvestega viteza Joshta Soteshkega, ki se ponizhno priklanja in maha z rokami. »Konchno smo jo ujeli!« zadrgeta z rdechico na obrazu. »Kaj?« »Veronika Desenishka je v nashih rokah!« Hermanu se zamajejo tla pod nogami. Prebledi. Hlipa. Naredi dva ali tri opotekajoche se korake proti svojemu vazalu. »Neverjetno ... Aj, jaj jajaj! Bog nas je uslishal ...« Se zaziba proti Joshtu Soteshkemu. Ga ganjeno, s solzami v ocheh, objema. *** Shele potem, ko ji spet nadenejo verige in jo pahnejo v mrachno celico, se Veronika prebudi iz chudne, grozne omrtvichenosti, v kateri je lebdela zadnje dni, ko so jo gnali iz gozda proti sivim naseljem in mrzlim gradovom. Zave se, da je nastopil trenutek neizprosne resnice. Da je dokonchno v pasti. Saj je zhe takoj potem, ko je Johana z obema spletichnama izginila iz gozdnega skrivalishcha, zachutila praznino in zaslutila, da se nekaj pripravlja. Vendar je upala, da jo bo globina in nedostopnost gozda zavarovala pred najhujshim. Zgrozi se, ko se spomni na strashni trenutek, ko je pred seboj zagledala oborozhene grofove hlapce. Skloni glavo in joka. Spet vidi, kako jo prebadajo na shiroko izbuljene ochi ponorelega Joshta Soteshkega. Divje, kosmate roke grabijo po njej, medtem ko ji prepoteni hlapci na prsi, trebuh in noge potiskajo vrvi, jermene in konopce, da jo kot klado suhih polen, pripravljenih za netenje hitrega ognja, prevezhejo v dokonchno ujetost in prostashko stisnejo do zadnjega. Kako to ponizhanje boli! Ko jo pehajo skozi goshchavo proti jasam, kjer se svet odpre in se spredaj med drevjem zalesketa cerkveni zvonik v oddaljeni vasi, se ji stemni pred ochmi. Zdi se ji, da pada v nekakshen rov, v temo, v nekaj neizprosno gostega in zoprnega. Chuti sicer, da se nekaj dogaja, da je obkrozhena z mozhmi, ki jo prebadajo z divjimi pogledi. Toda sveta, po katerem je do sedaj hodila, ni vech. Pogreznil se je v temo, v mochvirje. V glavi ji zamolklo shumi. Obdaja jo neprizanesljivo gosta groza. Zato ne slishi razbrzdanega krohota grofovih hlapcev in ne razume spolzkih opazk in namigov, s katerimi bruhajo nanjo svoje zadovoljstvo, da so jo konchno ujeli. Na kolovozu pod ostro strmino jo pahnejo na voz, v katerega sta vprezhena mlada vranca. S sklonjeno glavo zhdi na trdem lesu, prevezana z jermeni in pasovi, ki jo rezhejo do kosti, medtem ko voz poskakuje chez kamenje in kotanje. Zdi se ji, da je mrtva. Hoche biti mrtva. Zato sploh ne chuti kratkih sunkov pod rebra in nesramnih dotikov pod prsi, ki si jih dovolijo jeznoriti in zhe na pol pijani hlapci, medtem ko se voz maje po slabi kotanjasti gozdni poti. *** Veliki grof uslochi vrat. Mishice na njegovi roki se izzivalno napnejo. Presneta coprnica! Toda zdaj jo bo potrebno ugonobiti. Samo kako, che jo je nespametno sodishche oprostilo vseh obtozhb? Strmi nekam pod oboke in v pochrnelo leseno tramovje na desni strani shirokega prostora. Potem ga razburjenost premetava sem in tja proti hodniku. Njegovi jezni koraki neprijetno odmevajo. Za trenutek ga preshine slaba vest. Ali sme? Ali sme unichiti zhensko, ki je vendarle bila zhena njegovega sina? Ah, kakshna zhena! Vse to je le privid. Zacharala ga je. Nas vse je zacharala! Zdi se mu, da visi celotno gospostvo dezhele treh zlatih zvezd na tanki niti. Che ne bo ukrepal, se lahko zgodi nekaj najhujshega. Na noben nachin ne bo svoje posesti predal v nesramno narochje te lakomne, moshke pozhirajoche zhenske. Kaj ni dovolj, da so habsburshki hlapci vdrli preko Drave na njegovo slavno ozemlje in mu pokradli vech chred goveje zhivine? In sploh. Noche pomisliti, koliko sezhnjev in oralov plodnih njiv je izgubil zaradi nepotrebnega prichkanja z neposhtenimi sosedi. Ve, da bi ga ti, samo che bi mogli, slekli do golega, toda svoje zadnje srajce jim ne bo nikoli dal. Raje se pusti ubiti. A ne od te preklete charovnice! Njegovo premishljevanje na mah zadobi zarotnishki znachaj. Josht Soteshki bo zhe znal poskrbeti, da konopec, bodalo, sekira, strup in okovano konjsko kopito naredijo svoje. Majhna nesrecha, neumen prepir, samomor ali kaj podobnega. Kdo bo sprasheval o podrobnostih, ki so skrite globoko v molchechem zidovju nedostopnih gradov in jech. Stari grof, oblechen v vijolichasto oblachilo, prepleteno s chrnimi in belimi progami, nenadoma zachuti premik zgodovine. Se zave temnega dogajanja. V njem se odpro chudne razpoke in nedorechenosti, vendar je treba iti naprej. Treba je iti strumno naprej do svetlega konca, pa cheprav pokajo kosti in gorijo grmade z na smrt obsojenimi. Vse to je pach neprijetni del vladarskega podjetja, ki ne dopushcha shibkosti. Igro je treba igrati do konca. Do zadnjega. Z dvignjenim mechem in s ponosno zravnano glavo, pa chetudi grozi, da ti jo bodo zarotnishki zoprniki odsekali na prvem ovinku. Jezno mezhika z ochmi. Ja, zakaj se mu sin ni podredil, ko je bil she chas. Vse bi bilo enostavno. Tako pa bo Friderik zdaj propadel skupaj s to svojo Veroniko. Ni bil vreden, da bi postal chlan ponosnega celjskega rodu. She pozno v noch rita po sobi in hodniku sem in tja in preklinja, naj vzame vse charovnishtvo chim prej hudich, ker bo drugache propadel celotni svet. Iz ochi mu sijeta obup in bes. V mislih brusi nozhe, nateza vrv na vislicah, poganja na levo in desno muchilno kolo oblastnishtva, na katerem bo obvisela pogubna charovnica. Samo tako je mogoche obvladati poshastnost zhivljenja in preprechiti, da se izgubish v njegovih temnih blodnjakih. Treba je reshiti svet pred potopom v noch in temo. Ja, pogumen in jeklen mozh morash biti, ko gre za chast in slavo, she posebej pa za posest rodu treh slavnih zlatih zvezd! *** Veronika se sprehaja po mrachni chumnati sem in tja. Ne razume, da so ji odpeli verige in jermene ter odvezali vrvi. Vsi udi jo she vedno bolijo, vendar se nekoliko sprosti. Strmi skozi reshetke ozke line ven, v nebo, kjer se po sinjemodrem obodu vozita dva bela oblachka. Ah, kako rada bi poletela tja, v prostost, k angelchkom v nebesih, a se ne more dvigniti s tal in povzpeti v svobodne vishave. Nenadoma jo obide neznanska zhalost. Kratka ocharanost od neznanega nebeshkega sijaja se prevesi v obup. Zazdi se ji, da bo izgubila razum. Zaleti se proti tezhkim, z zhelezom okovanim vratom, krichi na pomoch, tolche s pestmi po trdem lesu, toda ta je brez dushe in vrata, ki so ochitno zaprta s sedmimi zapahi in dvanajstimi tezhkimi verigami, se ne odpro. Kje je? Kam so jo zaprli? Ve le, da so jo nedavno ujeli v gozdu, toda vse okrog nje je ovito v gosto meglo. Vedno bolj jo prebada gorecha zhelja v njeni notranjosti, da bi zdaj dokonchno sama konchala nekaj, kar se je zhe zdavnaj zachelo. Ah, tista nesrechna zaljubljenost v Friderika, z vsemi strastmi in pustolovshchinami, ki so potem sledile. Toda kako naj naredi vsemu temu konec? Kako se naj ubije? Ponochi zelo nemirno spi. *** Spet sanja neprizanesljive sanje. V starem gradu ji s slabim namenom dvori deset vitezov v rdechih plashchih in zelenih perjanicah. Ves svet se trese v zamolkli grozi. Perjanice frfotajo v vetru. Ubijalne sablje se iskrijo v zahajochem soncu. Vitezi se vrochekrvno rezhijo. Zamahnejo s sabljami proti nebu. Nekatere so rdeche od zarje, druge od krvi. *** Vrch s kislim vinom presherno krozhi od mozha do mozha. Na sredi, med pijano drushchino, se razgreto rezhi Josht Soteshki. »Te charovnice ... V zadnjem chasu so se tako samopashno razpasle po vsem svetu, da jih je zdaj pri nas zhe vech kot poleti komarjev ob Savi ...« »Ja ... In kako znajo pichiti ... Potem si izgubljen do konca dni ...« Veliki hlapec s pijanskim nosom, ki spominja na dolg rdech koren, se jeznorito zahihita. »Ampak che te imajo v rokah, ne moresh vech dolgo zhiveti ... Tisti ostri pik pomeni tvojo hitro smrt,« reche drugi hlapec in jezno dvigne glavo. »Ja, ti piki so od hudicha ... Sam peklenshchek je tisti, ki coprnice nauchi skuhati strup ...« Glavni hlapec zahrka in dvigne roko. »To bi povedal ... Moja stara mati mi je nekoch pravila, da je srechala charovnico kar pri farni cerkvi ... Ampak vzadaj, ob zakristiji, kjer je pokopalishche ... Coprnica je s suho roko butala ob nagrobni krizh pred kratkim umrlega ... She isti dan zvecher je potem umrla zhena pokojnega, cheprav je bila zdrava kot riba ...« »Ha, ampak Veroniko smo pa le ujeli ...« Soteshki se glasno zasmeje. Skloni se proti slokemu mladenichu s kozjo bradico, ki sedi tik ob njem, in ga velikodushno potreplja po rami. »Kaj pravish k vsemu temu, kovach?« »Boga mi, vse skupaj ni od muh ... Zdaj jo imamo v pesteh ...« Mozhje dvignejo vrche in mezhikajo z ochmi. Po prostoru meketata mashchevalnost in shkodozheljna pozheljivost. »Aj, zdaj jo bomo nategnili, pregreshno prasico, da bo chutila, kdo je v tej dezheli gospodar!« »Ja, ja,« miri Rok Soteshki, a se zloveshche zasmeje. »Ampak pochakati moramo, da nam milostljivi gospod Herman dovolijo takshno zabavo.« »Ha, ha, potrpljenje je bozhja mast!« zarezgeta eden od hlapcev. »A che milostljivega gospoda prav poznam, je v teh zadevah velikodushen ... « »Zhe, zhe,« reche Soteshki. »A pochakati moramo ... Kolikor vem, mora veliki grof she sam poravnati neke rachune z nespametno coprnico ... « Z obema rokama nastavi vrch z vinom k ustom in cmokaje loka kislo pijacho. Se dela, kot da premishljuje. »Saj jo dobite! Ko pride chas!« zaropota in jih srepo pogleda. *** Blagorodna gospoda ne moreta odnehati. Uzhitek je to razbijashko popivanje. Vrcha v njunih rokah se majeta sem in tja. Vino se jima cedi po bradah in se razliva po mizi. Strezhnik, s sklonjeno glavo, tik ob gorechi trski v umetelno skovanem zheleznem stojalu, se ob ob vsakem novem namigu velikega grofa ponizhno prikloni. Poslushno doliva vino. »Ja, piti je treba, brate,« krichi Herman in treplja prijatelja Roka Podkrshkega s svojo veliko tezhko shapo po ramenih. »Pij, ti stara sablja!« »Vesh, zdaj jo imam, coprnico,« krichi stari grof in se pridusheno smeji. »Moja je. Moja bo.« »Ni she tvoja,« reche Podkrshki. »Najprej jo morash dobiti v posteljo.« »Ah,« grmi grof. »To ne bo tezhko. Moja je. In amen. Pa magari s silo.« »Pa kaj s silo,« krichi Podkrshki. »Bodi pameten. Zhenske je treba pridobiti s sladkimi besedami ... Se spomnish, kako sva pochela te stvari na tistem dolgem vojnem pohodu ... « Veliki grof premakne glavo in presenecheno pogleda prijatelja. »Ja, saj res ... Imash prav. Ah, in mlada sva bila ...« »Che si coprnico konchno ujel, jo mochno zastrazhi, da ti ne zbezhi,« reche Podkrshki in si z rutico brishe prepoteno chelo. »Daj ji dobro jesti in piti, da si opomore od hudih naporov ... Lepo jo obleci ... Uspavaj jo z nezhnimi, opojnimi besedami ... Naj sanja in postane pozheljiva, kot je bila prej, kot pravijo ...« »Ja, ja!« godrnja stari grof in se kremzhi. »Samo kako? Bo to shlo?« »Vse gre, che si spreten,« se zarezhi Podkrshki. »Res?« se zamisli grof. Miga z glavo. Golta vino. Je vedno bolj pijan. «Bosh videl ... Che jo bosh krmil z dobro picho in sladkimi besedami, ti bo sama prilezla v posteljo,« reche Podkrshki. »In potem jo lahko nasadish po vseh pravilih na tvoj rog, kot se za starega kavlja spodobi ...« Rok Podkrshki se divje zasmeje in razbijashko udari s pestjo po mizi. *** Friderikov obraz se pogreza v mochvirje brez dna. Sanja. Te temne ochi! Ta zloveshchi pogled! Blato! Chez pokrajino se vali umazana voda. Nekaj tolche po vratih. Chuti, da mu zabijajo zheblje v glavo. Oche vihti tezhko kladivo in pri tem zvedavo shkili skozi ozko jetnishko lino pod nebo, kjer so se pravkar prizhgale tri zlate zvezde. Celjske zvezde. »O jej! Sin se mi je izpridil!« Nima chasa, da bi premishljeval o tem, zakaj je oche tako chuden. Zakaj je oblechen v shiroke rdeche hlache. Hlache dopetache kot turshki pasha. Kot harambasha. In zakaj se ves chas neumno smeje. Oche je pravkar pograbil zelo dolg zhebelj. Vsak trenutek mu ga bo spet zabil v glavo. »Ta zhebelj je za kipec device Marije, ki sem ga podaril pleterskemu samostanu!« reche oche in se prostashko zasmeje. »In ta zhebelj je za krsto coprnice Veronike, ki jo bom, preden nam umre, pretipal do obisti!« Zdaj oche zavihti kot sablja dolg zhebelj, s katerega v curkih lije kri. Veronikina kri. »Prekleta coprnica! Pogubila mi je sina!« Nekaj ropota po temachnem rovu. Voda se vali od vzadaj naprej. Oche Herman dviga kladivo. »Ta zhebelj ti bom zabil naravnost v glavo!« Nekaj poskakuje skozi temo. Verjetno neverjetno velika podgana, debela kot pitan vol. Podgana, ki bo s svojimi tacami pomendrala celotni svet s celjskim kraljestvom vred. Oche je nenadoma velik kot gora. V desnici trdosrchno vihti kladivo. Ko trikrat zamahne, se kladivo spremeni v velikansko sekiro. »Zdaj bom drobil glave ... Pa she sinu jo bom odsekal ... « Friderik ne razume, zakaj je oche ves chas oblechen v turshke hlache korenjache. Je postal mohamedanski sultan? Le zakaj je tako rdech? Morda od razburjenosti, morda od krvi, ki kaplja z ostro nabrushene sekire. Veronikine krvi. »Danes sem v rdechih turshkih hlachah, da me bosh bolj ubogal! Jutri pa si nataknem kratke hlache!« reche oche. »Veronika pa bo moja. In konec. To je kazen za tvoje pregrehe, prekleti sin!« Oche se zvija od smeha. Kot nor se valja po tleh. Ves je krvav. Valja se po mlakah krvi, zato sin krichi. Ne ve, da mu od groze poka glava. *** Veliki grof se nagne proti odprtemu oknu. Nemo strmi ven, med zelenje pod gradom. Sonchna svetloba je to jutro naravnost neizprosna. Veselo ptichje petje ga hitro zvabi s hladnega hodnika na vrt, med skrbno negovano cvetje. Pomlad blago puhti iz razgrete zemlje. Zapre ochi. Premishljuje. Morda mora biti bolj previden. Lahko se zgodi, da bo charovnica na prijazno prigovarjanje sama od sebe priznala svoje hudobije. Da je zacharala njegovega Friderika. Potem jo lahko ponovno preda sodishchu, da jo dokonchno obsodijo. In sploh. Stari prijatelj ima prav. Che hoche to zhensko res bolje spoznati in z njo kaj lepega dozhiveti, ji mora ponuditi nekaj udobja. Coprnica se mora odpochiti od prestanih naporov, ki jih je prestala med neprestanim tavanjem po gozdu. Misliti mora, da se je staremu grofu omehchalo srce in ji je odpustil vse pregrehe, pa cheprav je to le zvijacha, s katero jo bo zazibal v sproshcheno razpolozhenje in ji ob ugodni prilozhnosti ugrabil vse njene chare ... Potem pa se naj, che je treba, zgodi tisto, kar se mora zgoditi. Ta svet ni raj in mi, ljudje, smo le ubogi greshniki! Pogleda navzgor pod nebo. Se v zadregi prekrizha. Vsemogochni mu naj spregleda to nenavadno mochno pozhelenje do te zhenske. Gotovo bo imel usmiljenje z njim, starim grofom. Pleterski samostan pa dobi, che se mu vrocha zhelja uresnichi, posebno nagrado, ker je dobri Bog zamizhal na eno oko in mu odpustil njegova poredna dejanja. Dvigne glavo in v trenutku sklene, da bo Veroniko Desenishko dal prepeljati v udobne sobane gradu Veliki Tabor v staroslavnem hrvashkem Zagorju. Tam ji bodo nudili vse ugodje in dolocheno mero svobode, cheprav bo istochasno skrbno zastrazhena. Na ta nachin se bo lahko hitro okrepila in ponovno zacvetela ... .zanj, za velikega Hermana Celjskega ... *** Pater Konrad ne najde miru. Blodi po grajskem vrtu. Nasloni glavo na mogochno hrastovo deblo. Prislushkuje bitju srca v svoji neurejeni notranjosti. Kaj je vendar narobe s temi celjskimi grofi? Zhe dolgo niso vech na pravi poti. Toda pravzaprav vsi na tem trdem svetu premalo romamo za tistim, ki je umrl za nas, da bi skupaj z njim v dobroti in lepoti vstali v vechno zhivljenje. Tu na zemlji bi morali vendar biti zato, da izpolnimo Odreshenikovo voljo. Saj so se mu, ko je she v chloveshki podobi hodil po svetu, zaupljivo priblizhevali celo povsem zanichevani potepuhi, dninarji in nebodigatrebe. A kaj! Tudi sam ni brez greha! Tu, v sluzhbi pri trinogih! Je sploh na pravi poti? Boga mora najponizhneje prositi, da se ga kljub vsemu usmili post tot discrimina rerum - po tolikih nezgodah in nevshechnostih. Se zateche v grajsko kapelo. Moli. Dviga roke pred majhnim, devici Mariji posvechenim oltarjem. Najponizhneje prosi Boga, naj razsvetli celjski rod z dobroto nebeshke milosti. Grofje morajo konchno spremeniti zhivljenje in najti dushni mir v srchni kreposti in dobroti. Moli tudi za mladega grofa v jechi. Naj mu Bog odpusti vse pregrehe. Tava pod hladnim cerkvenim obokom. Zmoli tri ochenashe. Se zateche v svojo skromno grajsko celico. Shele kozarec vina ga pogreje. A je vseeno prevech razburjen. Misli na Friderikovo novo mlado zheno, ki je baje nora coprnica. Vendar ne ve, ali je kriva za smrt vsega sposhtovanja vredne gospe Elizabete. Ne more pomagati, da se mu uboga mlada zhenska smili. Kaj namerava narediti veliki grof? Nekaj prepovedanega? Nemogochega? Proti vsem zakonom. Proti krshchanski zapovedi: Ne ubijaj! Le kaj she prichakuje od tega sveta? Hojo v ljubezni in usmiljenju za Kristusom? Saj se lahko samo smeje samemu sebi in svoji otroshki veri v dobroto chlovekove dushe. Ljubi Bog, le zakaj je postal duhovnik? *** Chudi se, da so jo prepeljali na veliki grad med prijetnimi zelenimi grichi in temnimi gozdovi in jo namestili v chedni sobici z mehko posteljo. Z mizico in stolom. Kaj zdaj hochejo od nje? Vedno znova jo obiskuje visoka, sloka chrnolasa zhenska. Zhe vcheraj ji je prinesla lepo zelenkasto obleko iz prave svile. Prijazno jo je prijela za roko in na posteljo polozhila s chipkami pretkano belo srajco in chisto perilo z rdechimi podvezami. »Nova obleka bo gospo Veroniko spet naredila lepo,« je zagostolela s hinavskim glasom in sklonila glavo. Na mizi stojijo krozhniki s kruhom, prekajenim mesom in sirom, na pladnju je svezhe sadje, vzadaj tudi vrch z vinom. Na polici v kotu se bohotijo izbrane jedi, obrnjenik, tolsti grumpi, sirek, masovnik, svinjski zhelodec, govnach, mesna godlja, ajdovi krapi. Ko ne bi bila ujeta v to chudno sobo z vrati, od vzunaj zaprtimi s tezhkimi zapahi, bi bila srechna ... .Tako pa ... Vse zaman ... Prevech negotovo se pochuti ... Ne more se umiriti ... Ko bi bil tu Friderik, o katerem pa ji na njena vprashanja ne povedo niti besedice, temvech kot neumni kimajo in majejo z glavami ... Kaj je to? In zakaj? To chudno sprenevedanje strezhnega osebja ... Ta nerazumljiva sprememba ... Zaradi katere bi lahko bila vesela in razigrana, cheprav verjetno ne napoveduje nich dobrega. *** Veronika sanja, da po poltemi plahutajo sence brez pravih obrisov. Netopirji ali kaj? Nekaj leti po zraku, golo, na metli. Charovnice? Zaslishi zasoplo dihanje. Ob njej lezhita dve goli poljubljajochi se zhenski. Z rokami globoko med stegni. Ena od obeh, z razdrazhenimi poskoki v odprto meso pod njo lezheche prijateljice, jo prebode s temnim pogledom: »Daj... Uzhivaj tudi ti! Sleci se, da ti bo lepo! Samo enkrat imash to zhivljenje in to telo!« Prime se za mochno napete prsi in se prostashko zasmeje. Zapiha vroch chrn veter. Ves svet izgine v dimu in temi... *** Barbara zasachi nechaka na hodniku pred njegovo spalnico. »Ali smem k tebi?« na kratko vprasha. Ne da bi chakala na odgovor, prime Ulrika za roko. Skupaj se zazheneta v sobo in zapreta vrata. »Pridi sem,« reche in se mu zagnano priblizha. Hitro diha. »Vsedi se k meni na posteljo,« reche in ga vroche pogleda. »Daj, objemi me ... In pobozhaj po prsih ... « Tezhko rdeche blago rezko zashumi, ko ga razpne. »Daj, bozhaj!« S strahom tipa pod vedno bolj razpeti barzhun na zgornjem delu Barbarinega oblachila. Prsti mu nemirno spolzijo pod shiroko prsno gubo in narahlo pobozhajo nabreklo gmoto toplega mesa. »Bolj mochno ... Ja, mochno ... « Cesarica se nemirno zravna ... Potisne razgaljeni dojki proti Ulrikovim ustnicam. »Poljubi ju ... Obe ... Tu na vrshichkih ... Ja ... Tu ... Mochno ... Lizhi me!« Z roko zdrsi proti Ulrikovemu trebuhu. »In kaj imash tu, moj zlati mali dechek?« Shari med nechakovimi nogami. »Ne, teta, ne tako mochno ... To, boli ... « »Ah, kaj boli ... Daj, pokazhi, kaj znash ... « Se skloni proti razgretemu udu in ga poljubi. »Ah, saj je zhe velik!« Obraz ji zaliva nevarna rdechica. Hrza od ugodja, ko si izpodreca dolgo rdeche oblachilo ... Razshiri noge ... »Daj me zdaj ... Ja ... Zdaj!« »Ja, teta! Ja, ja.« V njem se prebudi divji nagon. Strast. »Ja, vso ... Ja, zdaj!« Zazdi se ji, da se je konchno priblizhal zlati chas. Petelin je znesel zlata jajca, chez vse cesarstvo dezhuje chisto zlato. Prepoteni hlapci ga v vrechah nosijo v drzhavne zakladnice. Vse blagajne so nabito polne od denarja in strasti. Ostro zasope. Zdaj konchno ve, da je Ulrik tisti zlati neznanec, na katerega je chakala vse zhivljenje. Zazdi se ji, da jo prebada s skrajno napetim zlatim nozhem. Ja, strashno jo muchi s svojim zlatim udom, iz katerega brizga na dno njenega zaklada dragoceno sladko zlato. Divje zatrza, ker se ji mednozhje zavozla v silovit izbruh strasti. »Ah, zlat dechek si,« zasope, ko se nekoliko umiri. Vstane z lezhishcha in obstoji popolnoma naga sredi prostora. Oznojeno telo se ji zadovoljno sveti. Ulrikov pogled se she enkrat razburjeno zaustavi na napetem vladarichinem mesu. Nabrekla seska na razdrazhenih dojkah se izzivalno preveshata navzdol, toda s puhom na gosto poraslo mednozhje si je zhenska zdaj zakrila z roko. »Vesh, ne muchi se s sprashevanjem vesti ... Kar se nama je dogodilo, je popolnoma naravno ... Mlada kri, ki se spoji z zrelo krvjo, je dobra kri ... A vse to je najina skrivnost ... Nikomur ne povej ... Drugih se te stvari ne tichejo ... Saj niso nich posebnega ...« Ulrik jo zmedeno pogleda, vendar Barbara, ne da bi ga imela za mar, nadaljuje: »V mnogih druzhinah se kaj podobnega pripeti skoraj vsak dan ... Meso je pach meso in se zheli spojiti z mesom svojega blizhnjega ... Ja, tako enostavno je to ... Na svetu smo pach zato, da uzhivamo, da se ljubimo, da spoznavamo drug drugega ... Da prefukamo ta dolgochasni chas, v katerem moramo zhiveti.« *** Danes ji dovolijo kratek sprehod v naravo. Spremlja jo Josht Soteshki z dvema vitezoma. She mlada zala gospoda. Sploh ne razume, od kod ta sprememba! Ta dobrota! Se je staremu grofu Hermanu vendarle omechilo srce? Se mu je zasmilil ubogi sin? Ah, ko bi Friderika chimprej izpustil iz jeche! Ochi se ji zasvetijo od radosti, ko na prostranem travniku pod gradom uzre pestro drushchino najrazlichnejshih cvetlic. Z veselim vzklikom se zazhene med rahlo disheche marjetice in modre plavice. Ustavi se shele na sredi travnika, kjer se iz svetlozelene trave zasvetijo bele kresnice in drobne spominchice. Skloni se med poljsko cvetje z zasanjanim izrazom na obrazu. Nenadoma se ji zazdi, da bo kmalu vse dobro, lepo in prav. Spet se bo lahko privila k svojemu Frideriku. Vendar ne bosta vech nespametno razbrzdana, saj sta v teh tezhkih mesecih trdih preizkushenj spoznala, da je najvechja srecha njuna ljubezen in zakonska zveza. Z dlanjo zdrsi chez rumene, bele, modre in rdeche vrshichke cvetochega travnika in zachne nabirati vse to cvetje, iz katerega si bo spletla venchek iz pisanih barv in si ga polozhila na glavo. Sanja, da bo postala lepa poljska kraljica. Med metulji in cvetjem na livadi bo zarajala opojni ples na novo pridobljene svobode. Zazdi se ji, da jo celo strogi Josht Soteshki dobrotljivo motri, ko sproshcheno in veselo teka po travniku. Ah ti prekrasni, veliki, dobri svet! *** * ( Glej tudi prejshnje objave v Reviji SRP 49/50 - 2002; 51/52 - 2002; 53/54 - 2003; 55/56 - 2003; 57/58 - 2003; 59/60 - 2004; 61/62 - 2004; 63/64 - 2004; 65/66 - 2005; 67/68 - 2005; 69/70 - 2005; 71/72 - 2006; 73/74 - 2006; 75/76 - 2006; 77/78 - 2007) Damir Globochnik SHTEFKA IN MARIO PETRICH Kiparski opus Shtefke Petrich po motivni plati sega od portreta prek chloveshke figure do fantazijske rastlinske plastike. V shirokem ikonografskem razponu se skriva trdna razvojna logika, ki jo pogojuje ena temeljnih umetnichinih opredelitev za kiparsko delovanje kot intimen dialog s samim seboj, kot nachin razkrivanja odnosa do chasa in okolja, torej opredelitev za kiparski opus, stkan iz osebnih odzivanj na svet in bivanje. Osrednji motiv kiparskega oblikovanja Shtefke Petrich je sprva predstavljala chloveshka figura. Kiparka je z vrsto realistichnih portretov in celopostavnih chloveshkih figur potrdila svoje kiparsko znanje. Doslednemu realistichnemu pogledu zlasti na zhenski portret je sledilo svobodnejshe komponiranje chloveshkega telesa, narashchala je tezhnja k stilizaciji, igri svetlobe in senc, k prikazu dinamike gibanja, izstopal je obchutek za izchishchenost kompozicij. Zato figuralne plastike Shtefke Petrich kljub komornim formatom marsikdaj delujejo monumentalno. Tezhnji po motiviki z univerzalnim pomenom je Shtefka Petrich sledila pri kiparskih delih, ki so nastala na podlagi motivnih vzpodbud iz rastlinskega sveta. Kiparka je chloveshki lik uspela postopoma, na povsem logichen nachin, preliti v slikovito, vsebinsko izpovedno rastlinsko motiviko. V glini je oblikovala pestro paleto oblik, ki nas spominjajo na rastlinske dele, cvetove, plodove, grme, gobe, cvetlichne shopke, portret in torzo. Kot je ob kiparkini razstavi leta 1988 zapisal dr. Cene Avgushtin, »ti motivi iz narave niso vezani na to ali ono izbrano realistichno predlogo, so zopet plod tezhenj k iskanju chim bolj plastichnih oblik v svetu rastlin«. Prevladujejo fantastichne sestavine, ki jih pogojuje voluminoznost dolochenega motiva, povezana s tezhnjo po izgrajevanju prostorskih elementov v kompoziciji kiparskega dela. »Oblikovanje prostora ima namrech pomembno vlogo v umetnichinem kiparskem snovanju. Sklenjene ploskve rastlinskih listov in plodov skushajo zajeti kar najvech obdajajochega ambienta, zaradi chesar nastajajo svojevrstne oblikovne reshitve, odmaknjene od obichajnega izkustva. Prav to daje tem malim plastikam iz terakote posebno privlachnost, obchutek trdnosti in sklenjene telesnosti« (dr. C. Avgushtin, spremno besedilo v katalogu razstave v Likovnem razstavishchu Domzhale, 1988). Odlochitev za motivni sklop, navezan na kiparsko ponazarjanje in ustvarjalno preoblikovanje plastichnih, smiselno stiliziranih oblik, vzetih iz rastlinskega sveta, ni nakljuchna. Kiparka je v napete vegetativne forme, ovite v mehko zaobljene linije, ki jih obliva in ozhivlja svetloba, vtisnila nekatera novodobna razmishljanja o neprekinjeni povezavi med chlovekom in naravo. Zato pri nekaterih rastlinskih plastikah lahko odkrijemo asociativne povezave s chloveshkim telesom. Vchasih zlahka prepoznavna, pogosto pa prikrita ali zastrta simbolika kiparskih kompozicij Shtefke Petrich se dotika tudi razmishljanj o venomer znova obnavljajochi se zhivljenjski mochi narave (npr. plodovi, ki nosijo v sebi kal nadaljnjega razvoja). Shtefka Petrich poudarja, da je kiparska forma izrazno sredstvo chustev. Estetske, chiste, usklajene oblike, ki niso kompozicijsko raztrgane ali umetno statichne, morajo vsebovati ritem, nuditi morajo obchutek rasti, dihanja in zhivljenja. Samo harmonichne oblike so tudi stabilne in chvrste. Tovrstno ravnotezhje, ki ga najdemo v naravi kot neposrednem odrazu lepote stvarstva, mora biti prisotno tudi v likovni umetnosti. V naravi prevladujejo vertikalne oblike, ki kot simboli zhivljenja rastejo proti soncu in svetlobi. Harmonichne, na kompozicijsko vertikalnost vezane oblike so tudi osnova za kiparsko pripoved Shtefke Petrich. Njene rastlinske plastike imajo fantazijski znachaj, vendar so vselej oblikovane po nachelih naravne zgradbe. Tako kot je v naravi vse obdano, pravochasno zashchiteno, je tudi v plastikah Shtefke Petrich zhivljenje skrito pod zunanjo formo. Zhivljenje se porodi iz notranjosti. Kot je mogoche ljubezen najti v nasprotnem polu, je v kiparskih oblikah vse povezano, zaobjeto v enotno celoto (iz pogovora s Sh. Petrich, november 2006). Srechujemo se s simbolichnim in metaforichnim kiparskim jezikom. Posamezno se spreminja v obche, osebna simbolika postaja asociativna, slehernemu namenjena posvechena govorica simbolov. Tovrstna izhodishcha opredeljujejo tudi ciklus Neveste, s katerim se je Shtefka Petrich ponovno navezala na figuralni motiv. Z obchutkom za mero in proporce predstavljene neveste (kipi in pasteli) so tudi deklice, zhene in matere. Zhenske postave, zajete v svojem duhovnem bistvu, krhke in lirichne, a obenem zhivljenjsko stvarne, so dobile v kiparskem opusu Shtefke Petrich zanimivo likovno podobo in svojevrsten spomenik. Mario Petrich je bil kot pripadnik druge generacije shtudentov Akademije upodabljajochih umetnosti v Ljubljani delezhen likovne izobrazbe pri profesorjih, ki sodijo v vrh slovenskega slikarstva sredine 20. stoletja. Shtudijski program ljubljanske likovne akademije, ki je temeljil na predvojnem barvnem realizmu in zajemal iz aktualnih, vendar zmernejshih vsebinskih in formalnih likovnih inovacij, je za Maria Petricha predstavljal soliden temelj, na podlagi katerega je v sedemdesetih letih preteklega stoletja zachel oblikovati samosvoj, premishljen in zrel slikarski opus z izrazito koherentnim znachajem. V ospredju slikarjevih prizadevanj sta bila namrech vselej odnos do narave in odnos do zhivljenja, prehodi iz enega slikarskega obdobja oziroma iz enega ciklusa v drugega pa so bili logichno zastavljeni, vsaka serija slik je nastala na podlagi prejshnje. Sprehod skozi slikarsko ustvarjanje Maria Petricha nam razkrije, da ga dosledno realistichne ali konkretne odslikave krajine, figure in drugih motivov nikoli niso zanimale. Bolj ga je pritegnilo podajanje vizualnega spomina oziroma vtisov na neki motiv ali dozhivetje. Zato je pri oblikovanju kompozicij lahko posegal po postopkih stilizacije, likovnega prevrednotenja in opushchanja nebistvenega. Posamezne motivne elemente pogosto lahko samo slutimo v osnovnih obrisih, drobnih fragmentih in aluzijah. Slikarjeva nagnjenost do sproshchene gradnje podob je motive raztopila in povezala v malone abstraktno likovno polje. Tudi barvna skala se je uklonila slikarjevim hotenjem. Podobe pejsazhev (rechne in obmorske krajine), pri katerih je Maria Petricha namesto realistichnega upodabljanja pritegnila razpolozhenjska odslikava krajinskega ambienta, imamo lahko tudi za likovne odraze slikarjevega razumevanja krajine kot zhivega likovnega organizma. Naslikani pejsazhi, ki jih opredeljujejo razlichni, sistematichni in analitichni likovni pristopi, sproshcheno slikanje z nizanjem potez chopicha ali kontrolirano sestavljanje kompozicij iz ostro obrisanih likov, kontrastne ali zadrzhano ubrane barvne kombinacije - vse to je slikar vselej zasnoval kot sozhitje igrivih in harmonichno prelivajochih likovnih elementov. Pogosto se srechujemo s tipizirano krajino, preudarno sestavljeno iz oblik, ki zhivijo v slikarjevem spominu na porechje Kolpe. Na platnu so zazhiveli bistveni deli fiziognomije krajine, ki jo je Mario Petrich razumel tako v neoromantichnem kot v arhetipskem smislu. Cheprav je pogosto posegal po skrajnih stilizacijah, je zhelel izpovedati predvsem obchutek za enotnost z naravo, o chemer nas med drugim lahko preprichajo slike, pri katerih se sredi krajinskih detajlov, sredi premishljene arhitekture likovnih ploskev in oblik, sredi skrbnega, na krajino vezanega kompozicijskega in barvnega ustroja, zachne postopoma porajati chloveshka figura. Tudi pri ciklusu najnovejshih del sta znova prisotni obe osrednji problemski podrochji in ustvarjalni spodbudi slikarskega nagovora Maria Petricha: narava in zhivljenje. Vendar se zdi, da je umetnik prestopil meje konkretnega krajinskega izhodishcha, tezhishche njegovega slikarskega zanimanja se je premaknilo v drug sklop: narava ni samo krajinsko ali vsako konkretno okolje, v katerem se je zadrzheval slikar, temvech je postala predvsem njegova in nasploh chloveshka narava (tj. skupek chlovekovih lastnosti, ki pogojuje nashe ravnanje), zhivljenje pa se je iz fizichnega, zemeljskega bivanja zachelo prelivati v duhovni obstoj. Delchki krajinskega ambienta so se spremenili v sestavne dele kozmichnega prostora, nekoch na krajino vezane likovne elemente pa so nadomestile asociativne simbolne oblike. Med njimi izstopajo krilati figuralni liki, krizhi, krog, sidro, niz linij in barvnih polj, ki je povezan v nezakljucheno zaporedje, ceste, ki se prepletajo in vijugajo ... V prividnih krilatih figurah, ki se pomikajo po neskonchnem, s simbolno in poduhovljeno modro barvo prezhetem prostoru, bi lahko videli likovne prispodobe za chloveshko usodo in usojenost. Zhivljenje ima svoj konec, a je hkrati tudi neskonchno potovanje k spoznanju, materialni svet si prizadeva, da bi se povzdignil do duhovnega razodetja . Slikarski izraz Maria Petricha je sproshchen, mestoma celo vehementen, njegova poteza s chopichem pa je intuitivno vzpodbujena, vendar vselej natanchno premishljena. Vsi sestavni deli kompozicij so povezani med seboj in tvorijo harmonichno celoto. Sleherni element na njih ima formalno in pomensko tochno dolocheno mesto. Ker so slikarske kompozicije postale dozhivljajska in izpovedna okna ter avtor v njih vidi metafore chlovekove usode, se - kot je ob razstavi Maria Petricha leta 1988 zapisal Marijan Trshar - srechujemo s slikarstvom, ki ni vech »lepo«, marvech je resnichno. Shtefka Petrich Mario Petrich LIKOVNA DELA /REPRODUKCIJE/ 1 Shtefka Petrich, iz cikla Organska rast, 2001, bron, 24x22x20 cm 2 Shtefka Petrich, Objem, 1999, bron, 20x14 cm 3 Shtefka Petrich, iz cikla Organska rast, 2001, bron, 15x22 cm 4 Mario Petrich, Brez naslova, 2005, olje na platnu, 100x90 cm 5 Mario Petrich, Brez naslova, 2005, olje na platnu, 100x90 cm 6 Mario Petrich, Brez naslova, 2005, olje na platnu, 100x90 cm 7 Mario Petrich, Brez naslova, 2005, olje na platnu, 100x90 cm 8 Shtefka Petrich, iz cikla Neveste, 2005, pastel na papirju, 30x40 cm Naslovnica 9 Shtefka Petrich, iz cikla Organska rast, 2005, patinirana zhgana glina, 31x22 cm Fotografije del Shtefke in Maria Petricha: Janez Praprotnik, Igor Pustovrh in drugi Shtefka Koshir Petrich se je rodila 5. decembra 1926 v Domzhalah. Po konchani srednji sholi je shtudirala kiparstvo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Njeni profesorji so bili kiparji Peter Loboda, Franchishek Smerdu in Zdenko Kalin, pri slednjem je leta 1954 diplomirala. Posvetila se je pedagoshkemu delu in pouchevala na osemletkah v Sisku in Domzhalah ter na Srednji usnjarsko-galanterijski sholi Domzhale. Je chlanica ZDSLU. Po upokojitvi se je v celoti posvetila kiparstvu in risbi. Samostojno razstavlja od leta 1981. Mario Petrich je bil rojen 24. julija 1925 v Sisku. Leta 1951 je diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Leta 1953 je konchal specialko za slikarstvo pri prof. Gabrijelu Stupici. Po konchani akademiji se je posvetil pedagoshkemu poklicu ter poucheval likovno vzgojo v Sisku in v Mengshu do upokojitve leta 1986. Je chlan ZDSLU. Predstavil se je na vech kot 30 samostojnih in vech kot 50 skupinskih razstavah. Shtefka in Mario Petrich zhivita in ustvarjata v Domzhalah. Dela Maria Petricha z razstave ob avtorjevi 80-letnici v Galeriji Domzhale (december 2005) / Dela Shtefke Petrich z razstave ob avtorichini 80-letnici v Galeriji Domzhale (december 2006) Damir Globochnik SATIRICHNI LIST PETELINCHEK IZ LETA 1870 Gashpar H. Martelanec se je v anale slovenskega chasnikarstva zapisal kot »marljivi izdajatelj« in urednik politichnega lista Jadranska zarja (september 1869-julij 1870) in satirichnega lista Juri s pusho (februar 1869-konec leta 1870), ki sta izhajala v Trstu. Manj znano je, da je Martelanec aprila 1870 zachel izdajati »ilustriran list za kratek chas« Petelinchek. Morda je na izbiro naslova »zabavljivega lista«, ki je izhajal v istem chasu kot Levstikov Pavliha, vplivala tedaj popularna shaloigra v enem dejanju Servus Petelinchek. Shaloigro je 1865 iz nemshchine poslovenil zavedni primorski Slovenec, pesnik, eden prvih piscev in prevajalcev burk za chitalnishke odre, ustanovitelj slovenskega politichnega chasnika Naprej, Miroslav Vilhar (1818-1871). Mozhna bi bila tudi povezava s trzhashkim satirichnim listom Il Kikeriki iz leta 1869 ali z njegovim vzornikom, dunajskim satirichnim listom Kikeriki (1861-1933). V »Vabilu na narochbo« je Gashpar H. Martelanec zapisal, da se »ilustriran list za kratek chas« Petelinchek (za razliko od Jurija s pusho) ne namerava posvechati politichnim zadevam. »Da ustrezhem mnogim tukajshnjim in zunanjim rodoljubom, ki si nochejo glave beliti z berilom politichnih listov, in torej se ve da ne morejo vsega umeti, kar prinasha moj humoristichni list "Juri s pusho", namenil sem si meseca aprila t. l. pochenshi izdajati poleg "Jurija s pusho" in "Jadr. Zarje", poseben zabavljiv list pod naslovom: Petelinchek, ki bode donashal za vse stanove razumljivo berilo vechidel smeshnega zadrzhaja s primernimi ilustracijami. S tem mislim zadovoljiti mnogoshtevilnim zheljam prostih Slovencev, kteri se hochejo za svoje krvavo zasluzhene novce smijati, slovensko ljudstvo pa - ki se za chitanje sploh she premalo briga - spodbujati v zabavljivi obliki k zhivejshemu gibanju, ter po mogochnosti pospeshevati njegov dushevni razvoj. Slovenci! Moja dva lista "Juri s pusho" in "Jadr. Zarja" sta zhivi prichi, da najbolj na to gledam, da svoje chastite narochnike zadovoljujem, nego na materijalni dobichek. Nadejam se tedaj, da se - enako kakor imenovana dva lista - tudi moj novi list "Petelinchek" Slovencu kmalu prikupi, i da bode vsak rodoljub za razshirjanje lista po mogochnosti skrbel. "Petelinchek" zapoje drugo nedeljo v vsakem mesecu, obsegal bo osem velikih strani in veljal: za tri mesece 30, za devet mesecev 90 kr. - Narochnina naj se meni poshilja. V TRSTU, na praznik sv. Jozhefa 1870 G. H. Martelnac, vrednik v Trstu. Kikeriki! - "Petelinchka" vsi! - Kikeriki!« ("Vabilo na narochbo«, Juri s pusho, 1869) Izid prve shtevilke Petelinchka je bil napovedan za datum 1. aprila. V resnici je bila bralcem na voljo 27. aprila. Narochnina za tri mesece je znashala 30 krajcarjev, za devet mesecev pa 90 krajcarjev. 0 novem slovenskem »zabavljivem listu za svaki stalish« je pisal tudi hrvashki list Zatochnik (1869-1871): »U Trstu izashao je 1 br. najavljena vech shaljiva lista "Petelinchek", uredjivana gosp. Martelancem, koji je ujedno urednik "Juri s pusho". Prvi ovaj broj je bogat raznovrstnimi ilustracijami shaljivimi predmeti, a pisan na chistom Slovenshtinom, da ga 1 nash sviet posve razumije. Izlazi jedanput na mjesec, a ciena mu za cielu godinu 1 for. 20 novch., za 3 mjeseca 30 novch. Predplatu prima izkljuchivo g. H. Martelanec, urednik u Trstu. /./ Ovaku Slovenci imaju sada chetri pet li shaljivih listovah sa malom cienom koje turaju med narod da ga zabavom drzhe budna u narodnoj sviesti, i u shali ga pouchavaju o dnevnih pitanjih i tezhnjah narodnih.« (»Knjizhevnost«, Zatochnik, 1870, sht. 103) Leta 1870 so bili bralcem na voljo kar shtirje slovenski satirichni listi (Brencelj, Juri s pusho, Pavliha in Petelinchek), ki so se zgledovali po dunajskih, trzhashkih, cheshkih in drugih satirichnih listih. Petelinchek naj bi izhajal vsako zadnjo nedeljo v mesecu ter »vesele in tuzhne prepeval slovenskemu ljudstvu, nalik temu, kakor mu je kljun izrastel« (Jadranska zarja, 1870, sht. 8). »Kdor si misli "Petelinchek" narochiti, naj brzo poshlje narochnino (za tri mesece 30 kr., za celo leto 1 f. 20) vredniku G. H. Martelancu v Trst, kjer se bo prihodnjich tiskalo le toliko listov, kolikor bo narochnikov« (»Petelinchek«, Jadranska zarja, 1870, sht. 9). Martelanec je v naznanilu satirichnega lista prosil »vrle« Slovence, naj »novega nashega tovarisha z izvrstnim zrnjem obilo podpirajo, ter ga vsem svojim bratom in znancem obojega spola krepko priporochajo, da postane v kratkem ponos nam, slovenskemu narodu pa veselje in radost.« (Jadranska zarja, 1870, sht. 8) »Zatorej gospodarji se ganite In vsi si Petelinchka narochite! Budil vam posle on zaspane. Pa tudi gospodinje sposhtovane Za gorko suho si ga zamenite Potrdil vam hcherk bo zalezuhe skrite, Da! nochne tiche bo podil neslane. Oj, Petelinchka, fantje in dekleta! Si narochite vsi mi vsega sveta! Zadost bo smeha, dosti vam zabave. Ker v Trstu se njih vojska je izlegla, Njih polovica bi ves svet oblegla; Danashnja doba koklja je zmeshnjave.« (Petelinchek, 1870, sht. 1) Martelanchevi listi Jadranska zarja, Juri s pusho in Petelinchek spadajo poleg Ilirskega Primorjana oziroma Slovenskega Primorca (1866-1867), Trzhashkega ljudomila (1866), Slovenskega Primorca (1868) in Pod lipo (1869) med prve slovenske chasnike v Trstu po obnovitvi ustavnega zhivljenja. Martelanchev »politichen, poduchiven i kratkochasen list« Jadranska zarja je izhajal dvakrat mesechno, Juri s pusho je nekaj chasa izhajal dvakrat mesechno in nekaj chasa vsako zadnjo nedeljo v mesecu. Oba lista sta bila mladoslovensko usmerjena. Opozarjala sta na protislovensko politiko italijanskih nacionalistov, zagovarjala sta program slovenskega politichnega gibanja in tabore. Jadranska zarja, ki je objavljala tudi dopise z Gorishkega, je bila v letu 1870 edini politichni list Slovencev na Primorskem (po: Branko Marushich, »O nekaterih poskusih za skupni list primorskih Slovencev v sedemdesetih letih preteklega stoletja«, Primorski chas pretekli / Prispevki za zgodovino Primorske, Koper, 1985, str. 96). Gashpar H. Martelenac je Petelinchka zhelel nameniti »onemu oddelku slovenskega ljudstva, ki nima volje beliti si glave s politiko«. »Po zheljah vechine nashih narochnikov, politike nismo vzeli v program, list bode tedaj samo poduchiven in kratkochasen.« Martelenac je obljubljal, da bo Petelinchek »v gladkem, lahko umevnem jeziku« bralcem ponujal mikavne spise; »kmet in sploh delavec, ki s potnim chelom prebije skoraj ves chas pri tezhavnem delu, najde v Petelinchku prijetnega berila; trudili se bomo, da se prikupi vsem Slovencem obojega spola. / Nij skoraj ene hishe na Slovenskem, v kteri ne bi znal eden domachinov chitati, - z nizko ceno se torej Petelinchek lahko ugnezdi pri vseh rodovinah, ktere ga bodo s chasom gotovo prav vesele.« Petelinchek bo vselej imel pred ochmi dushevni napredek slovenskega ljudstva - »speche Slovence bode Petelinchek s svojim petjem dramil.« Zatorej naj rodoljubi podpirajo list in skrbijo, da se bo razshiril med slovenskim ljudstvom, ki ga bo Petelinchek budil »na rano delo« (po: »Petelinchek«, Jadranska zarja, 1870, sht. 9, in Petelinchek, 1870, sht. 1) Morda je urednikovi tezhnji, naj se Petelinchek izogiba politichnim temam in »donasha razumljivo berilo vechidel smeshnega zadrzhaja s primernimi ilustracijami« (»Petelinchek«, Slovenski narod, 1870, sht. 35), botrovalo dejstvo, da sta bila sredi leta 1869 zaplenjena Juri s pusho in posebna shtevilka z naslovom Juri s pusho na taboru (izshla je dan pred taborom pri gradu Kalec - posestvu Miroslava Vilharja). Na razpravah pred porotnim sodishchem decembra 1869 je bil Gashpar H. Martelenac oproshchen obtozhb o shirjenju sovrashtva proti nemshki narodnosti in povzrochanju sovrashtva med Slovenci in Italijani. Vendar je Martelanec 22. maja 1870 javil oblastem, da bi imel Petelinchek tudi politichno vsebino. 24. maja je postal politichen list tudi Juri s pusho (po: Janez Kramar, »Narodno gibanje in slovenski tisk«, Prvi tabor v Istri, Koper 1970, str. 19 in 20). Martelanec je v Petelinchku. pripravil literarni natechaj. 10 srebrnih goldinarjev je bilo namenjeno pisatelju, ki bi do konca maja 1870 poslal najboljsho izvirno humoristichno oziroma kmechko novelo, ki bo objavljena v Petelinchku. »Zadrzhaj naj se posname iz kmechkega zhivljenja. Brzh po tisku se poshlje za najboljsho noveleto omenjeno darilo.« (po: »Darilo 20 goldinarjev v srebru«, Slovenski narod, 1870, sht. 41) Satirichni list je izhajal na osmih straneh, na katerih je bilo objavljenih tudi nekaj ilustracij. Naslovno vinjeto in ilustracije so najbrzh pripravili za tisk v tiskarni Avstrijskega Lloyda, v kateri je delal urednik Martelanec. Vinjeta na naslovnici poleg naslova, izpisanega z velikimi chrkami in dekorativno inicalko, prikazuje personifikacijo satirichnega lista. »Petelinchek« v oblachilih dvornega norca stoji za govornishkim odrom, na katerega je pritrjen bich, in nagovarja poslushalstvo. Izshle so samo tri shtevilke Petelinchka. List si najbrzh ni uspel pridobiti dovolj narochnikov, cheprav se je nanj narochilo 55 dijakov mariborske gimnazije, a zgolj shtirje dijaki iz vseh ostalih gimnazij na slovenskem ozemlju (po: »Listnica urednishtva«, Petelinchek, 1870, sht. 1). Zaradi tezhav, v katere je zabredel Martelanec, je julija 1870 prenehala izhajati Jadranska zarja in konec leta tudi Juri s pusho. Gashpar Henrik Martelanec je bil rojen 5. januarja 1829 na Opchinah pri Trstu. Umrl je 4. oktobra 1884 v Trstu. Zaposlen je bil kot stavec v tiskarni Avstrijskega Lloyda v Trstu. Kot »vrednishki pomochnik« in pisec prispevkov je sodeloval pri listu Trzhashki ljudomil, ki ga je leta 1866 zachel izdajati Josip Godina Vrdelski (biografski podatki po: Martin Jevnikar, »Martelanec, Gashpar Henrik«, Primorski slovenski biografski leksikon, 10. snopich, Gorica 1984, str. 369). Leta 1871 je z »Jurijevim manifestom« napovedoval ponovni izid Jurija s pusho in pripravljal satirichni list Der Blitz, ki naj bi bil pisan v nemshchini. Vendar za lista ni dobil dovolj narochnikov (po: »Iz Trsta 10. junija«, Novice, 1872, sht. 25). Leta 1872 je napisal in izdal Razlichne burke (Zlato knjigo za veselo slovensko ljudstvo). Martelanec je v sedemdesetih in osemdesetih letih 19. stoletja izdajal liste, pisane v trzhashkem italijanskem dialektu: ElZavatin oziroma ElZavatin de Trieste (1872, it. copatar, tisti, ki dela copate, chevljar), »ljudski chasnik« El Triestin (1875-1876), humoristichni list L 'Oca (1875, samo 1. sht.), ElDindio (1875, it. puran, poskusna in 2 redni sht.), »univerzalen chasopis« Sandro (1875-1887, po letu 1884 ga vodi Luigi L. V. Martellanz), El Zurlo (1876-1877, zurla: pri nekaterih jugoslovanskih narodih pihalni instrument), »polresni ljudski list« Tramway (1877-1881), Il Gallo di Trieste (1884-1886, naslov v slovenshchini pomeni Trzhashki petelinchek). V slovenskih listih se je podpisoval tudi kot Martelanc oziroma Martelanz, v italijanskih Gaspar (Gasparo) E. Martellanz. Cheprav so Martelancu ochitali, da si z listom E1 Zavatin, v katerem je objavil tudi nekaj podob iz Jurija spusho, »zhep polni in Slovence grdi« (»Frickov Janez«, »Iz Trsta«, Novice, 1872, sht. 199), je vselej ostal zaveden Slovenec. E1 Zavatin je zagovarjal slovanofilsko, prodrzhavno politiko in federalistichno ureditev monarhije, branil je interese slovenske skupnosti in delavcev ter se zavzemal za slovensko gimnazijo (po: Silvana Monti Orel, I giornali triestini dal 1863 al 1902, Trst 1976, str. 193). Ivo Antich PIONIR STRIPA IN »POGUMNA TROJKA« (akad. slikar Aco Mavec) Aco Mavec (Ljubljana, 8. 12. 1929 - 17. 8. 1982) je eden pionirjev slovenskega stripa, karikature in knjizhne ilustracije na zachetku vzpona zlasti slednje med evropske vrhove. Na ALU v Ljubljani je shtudiral slikarstvo in diplomiral (1954) pri Mariju Preglju. Do leta 1960 je uchil na gimnaziji v Trbovljah, potem pa je bil urednik mladinske ilustracije v zalozhbi MK v Ljubljani. Enciklopediji Slovenije se ni zdel vreden omembe, Menashejev Svetovni biografski leksikon (1994) pa v zgoshcheni notici navaja njegov samomor v 52. letu. Cheprav sholan slikar, se je povsem posvetil risbi in zhe kot shtudent zachel graditi svoj obsezhni risarsko-oblikovalski opus. Z urednikovanjem je mlajshim ilustratorjem ostal v spominu kot dragocen mentor. Ilustriral je shtevilne mladinske knjige, za klasichna dosezhka veljata Stevensonov Otok zakladov (Levstikova nagrada 1966) in Pod svobodnim soncem F. S. Finzhgarja. Pisca nekrologov (I. Sedej, Delo; M. Trshar, Dnevnik) izrazhata presenechenje ob nenadni smrti vedrega, duhovitega umetnika, toda M. Sattler je zhe deset let prej v pogovoru v Ned. dnev. (2. 1. 1972) nakazal temachnejsho plat njegovega znachaja, ki jo je kot izkushen poznavalec ljudi zaslutil, a se ji ni mogel »priblizhati«. (Sattler je dobil vtis prizadetega chloveka, ki je vchasih take volje, da bi vsej okolici prisolil klofuto; morebitno prikrajshanost glede slikarstva je A. M. zanikal, priznal pa je prizadetost zaradi krivic v druzhbi.) Tukaj velja pozornost Mavcu predvsem kot karikaturistu (npr. Shircljev Zhepni bonton) ter avtorju stripov in »stripskih slikanic« (pasice slik s tiskanim podtekstom). V pogovoru s Sattlerjem je Mavec sicer izrazil pridrzhek do stripa kot osiromashenja besedil, toda dejstvo je, da je v prvi shtevilki tednika PPP (11. 7. 1952) zachel objavljati »pravi strip« z gostobesednim tekstom znotraj slik Prigode D. Balfourja (po Stevensonu »I. Sh.« - Igor Shentjurc?); v isti shtevilki PPP je na zadnji strani zachel izhajati tudi Mustrov Zvitorepec. (Odg. urednik PPP je bil legendarni Igor Shentjurc, ki se je pozneje uveljavil v ZRN kot romanopisec; populistichni list z vech stripi v zgodnjem chasu domachega »stalinizma« je njegova spomina vredna zasluga v zgodovini slov. chasnikarstva.) Kasneje, ko je slovensko dnevno chasopisje (le trzhashki Primorski dn. se ni izogibal stripu) desetletja skushalo »prevzgojiti« okus publike s stripskimi slikanicami kot »izvirnim nadomestkom« za strip, je Mavec vech let risal take slikanice v sholskem Pionirskem listu. Sredi 70. let so tudi kot posebne knjizhne publikacije izshle Prigode lazhnivega Kljukca, Vike Viking in Mary Poppins z imenitno karikaturno risbo in s tehnichno manjvrednimi barvami, ki dajejo za strip odbijajoch »nachechkan« vtis. Najvishji dosezhek (mojstrske karikature z rastrom) Mavcheve stripske slikanice je satirichno-patriotska Pogumna trojka in fashist Pepe (tekst: Milka Kovich; Pionirski list, sept. 1958 - jan. 1959), med tedanjo mladino priljubljena skoraj kot »Zvitorepcheva trojka«. Aco Mavec PRIGODE DAVIDA BALFOURJA /iz stripa/ PPP (Poletove podobe in povesti), sht. 1; Ljubljana, 11.7.1952 Ivo Antich JANEZ & JOVAN /strip - karikatura/ Milan Fridauer - Fredi AFORIZMI Grem se slepe mishi, che so machke dobro vidne. Elektrogospodarstvo tudi shibki tok jako zarachunava. Bog si je bozhje voleke najprej naredil. Najbolj chrvivi so tisti, ki jih nikoli ne gloda chrv dvoma. Neverjetno, kako globoko se da pogledati zhe v 0,3 decilitrski kozarec. Oche naroda, zakaj je tolikshen del naroda nezakonski?! Kakor ti bodo nastlali, tako te bodo zaklali. Med osli je zhe vsako kljuse paradni konj. Bil bi priden kot chebela, che ne bi bilo chebelarjev. Nikar ne uchi lachnega loviti rib z dinamitom. Chisti rachuni, revni prijatelji. Naredite mi to dezhelo zopet chloveshko! Bog je najprej sebi podbradek naredil. Obljuba dela dolg - nos. Z zelenimi od jeze je tezhko sesti za zeleno mizo. Nikoli se ne zanashaj na tiste, ki jih zanasha. Krona stvarstva ga prevech krona. Kdor uboga, ga tepe ubozhnost. Kdor v vojni drugemu jamo koplje, sam brez zaklona ostane. Velja tudi za Parnas rek: Gora ni nora, tisti je nor, ki gre gor? Trditev, da gre osel le enkrat na led, je navadna oslarija. Nashe ceste so resda dalech od evropskih, zato pa za evropskimi prav nich ne zaostajajo nashe pocestnice. Ne verjemite tistemu, ki se posipa s pepelom iz krematorija. Slabi zgledi vlechejo, slabi izgledi odbijajo. Motiti se je chloveshko le, dokler je chlovechno. Tistim, ki so pogosto v rozhicah, ni z rozhicami postlano. Che osel leta dovolj visoko, ga marsikdo zamenja za Pegaza. Che je chas zlato, potem je dolgchas zlata rezerva. Samo osel gre le enkrat na sladoled. Za ropotanje sta potrebni dve prazni zhlici. (22.01. 2007) Ivo Antich EPIGRAMIZMI: ANTI(CH)KRONIKA SLOVENIZMI MITROPSKO VREME Vsak dan chisto drugache prehodno vreme skache. Sredi zime je vroche, poleti zebsti hoche. NA SMETISHCHU ZGODOVINE? Ni chudno, da se ni slovenska liberalna stranka obdrzhala, saj je beseda »liberalizem« zhe globalna psovka postala. EVRO V BLATNI VASI (po Zhupanchichu) Prishli trgovci z novci za shalo v Blatno vas zares: »Ta puta kokodajca bo nesla zlata jajca!« VMES ZARES BREZ PERES Ko se je Matkurja utrdila, se je liberalnih kur znebila. Se je spet k zaostritvi delitve stare levo-desne namenila? VOLITVE ZA LEVITVE Tisti, ki so volili liberalne sredince, so zares izvolili »ta rdeche« (ne)manjshince. MAREC KOT UDAREC (LDS: razpad; SD: pomlad) Socialni demokrati so zhe stranka pomladna, kmalu pa bodo hkrati, po vsem sodech, she paradna. (POST)LIBERALNI STRES Slovenski liberalizem prehaja v fatalizem. Predvsem, se zdi, gre tu zares za stres po padcu z nebes. (PRISL)UHARICA Budna sova je kot prenova: stara udba -nova ponudba. LIBERALEC UBER ALLES Liberalci v stari postavi so liberalizma talci: ne morejo biti pravi populistichni radikalci. VIHAR ZA ARHIV Pomeni, da so stari chasi she v vasi na alpski jasi, che sovji novi vohuni sharijo s starimi rachuni? KRANJSKA ISTRA Je mogoche stari mag Valvasor she za Istro vzor? Zanj je peti del dezhele Kranjske, ne Kroatanske. TRANZICIZMI NOVA PRENOVA Nebotichna prenovitev na valovih tranzicije je le pritlichna vrnitev na (pra)stare pozicije. NAPOLITANKE ZA ZAPLANKE (nove pozicije lashke tranzicije) Prav nich sladke napolitanke gospoda Napolitana vljudno pogoltne Ljubljana, skrita za diplomatske planke. ZAPLANKARJI (Jozha Vovk: Zaplankarji, 1941) Po preroku iz Zaplane ima sleherni Zaplankar (chetudi je le zapljunkar) mozhnost, da blazhen postane. LJUBLJANSKI FAST FOOD Kakshen je ljubljanski fast food? Chisto vseeno, chigave ptice cmarijo burek, kebab in pice -v glavnem postan, nezhvechljiv stud. PODGRAD Podgrad imeti za normalno evropsko prestolnico pomeni biti kapitalno zrel za umobolnico. PARAZITI (Pogovor dveh upokojencev) - Doktor Rugelj pravi, da smo zmerom upokojenci paraziti. - Zhe Pol Pot je svojim Rdechim Khmerom ukazal - zdravnike pobiti. PENA POST-NIH LET Mimo so zhe mnoga »postna« leta, starke so zdaj »svobodna« dekleta, slavilci idejnega obeta so chastilci zlatega teleta. LEVITEV Kacha se v kacho preobracha: z mastno placho obrat si placha. (META)KONTINUITETA Bistvo tranzicije ni brez tradicije: edine spremembe so nove zaplembe. ZMEDOKRACIJA Nekateri svobodnjashtvo razumejo kot divjashtvo in novo demokracijo kot staro zmedokracijo. SLOVANSKA KVADRATURA KROGA Poljska in Ukrajina - slovanski sestri v senci ruskega Brata. Dva Viktorja in poljska dvojchka -dvojnishtvo v vechnem krogu kvadrata. JUSHCHENKO - JANUKOVICH (pomlad 2007) Zmago proti Zmagu, Viktor proti Viktorju -poraz Ukrajine v boju proti terorju. SVETLA PRIHODNOST Zahodna prihodnost -usodna brezplodnost? PREKALJENI BOJEVNIK TRAVE (Günter - pomen: prekaljeni bojevnik) V SS vojak je bil Grass ... Je mladcu padlo v glavo, da z dvema S bo okras za nacistichno travo? PRENASELJENOST SVETA (stroj narave - stroj uprave) Kjer stroj ne daje dovolj otrok, bo premalo delovnih rok. Treba se bo s kloniranjem reshiti pred izumiranjem. GLOBALIZMI LE TEMPS O KARNEVALU NA (TV) KANALU (Canal Grande) Predvaja Veliki kanal svoj neprestani karneval: iz kanalov globalni bal maskiranih podgan, kanalj ... RAZVOJ KOT STROJ V tehnoloshki srechi sle razvoja je chlovek vse vechji suzhenj stroja. SUSPENSUS Civilizacija se s stresom zachela je pod drevesom, konchala pa na drevesu se bo v samoobesnem besu. Kdor ne mara o vremenu besed, premalo uposhteva, da je chlovek od vremena (kot od chasa) odvisna reva. POPULI POPULIZEM! »Sociala je le shkodljiv, protirazvojni populizem, zato kot plevel jo populi!« uchi butnkapitalizem. IRASHKA BOSNA Irak - povechana Bosna? Reshitev: bosanski model. Kurdom, shiitom, sunitom vsaki etniji svoj predel . BALKANIZMI JOGURTNA REVOLUCIJA OD KOSA DO SOVE Srbija naj bi v eni drzhavi (od Kosa do Kosove) pod Vozhdom vse Srbe zdruzhevala. Ko se ji je »jogurt« razlil po glavi, Razsulu ni bil kos je she brez kosovskih Srbov ostala. jugoslovanski Kos. Je varna vas nova, JAMA BREZ DNA che jo chuva Sova? Kosovo je usoda Srbov. JUGOMINA Che ga v drzhavi obdrzhijo, na vso Srbijo razshirjeno Kosovo - pr(a)va mina, Kosovo naposled dobijo . na njej je Jugovina postala rushevina. RIVALI S POKRIVALI Vse drugo - pritiklina ... Chas se obracha: SRBOSTOLETJE prej shajkacha, (po kosih do Kosova) zdaj pa chulah udarec vracha. Bilo je dvajseto stoletje - pozno srbsko mladoletje: DRZHAVNOST PO ANALOGIJI? od juzhnoslavnega vzpona vse do kosovnega zatona. Kosovo bodo Albanci imeli za depandanso. PTICHJE STRASHILO Bodo francoski islamci (kos - alb. kislo mleko, jogurt) kdaj zahtevali Provanso? Za Srbe je kos ptica, za Albance zhivilo. Kosovo - kosov strashilo ali mogoche zdravilo . (jan. - apr. 2007) Ivo Antich POPARE (Posthistorichne parabole) APOKALIPTO (Mel Gibson, 2006) Kaj se v tem filmu dogaja? Zlom civilizacije Maja. In kaj se v svetu dogaja? Zlom civilizacije Raja. Kultura in zgodovina -zgodbe krvavega vina kot vampirska zapushchina. Slepilni ples senchnih membran, lazhni oblizh prek stvarnih ran. V kolutih (z)versko nasilje pobesnelih bojnih pijancev. Od Indijcev do Indijancev Majinih tanchic (o)bilje. GLOBALNI SHKART (A Christmas Carol 2006 / 2007) Vishek verske svobode: vse zhejne vodi prek vode amerikanski »bozhichek«, shkratast rdechi hudichek, ki ga poganja dobichek. »Brain-washingu« Washington zhe sam dirigira ton s pesmicami o miru v globalnem bojnem diru in v medverskem prepiru. SHIRITVE IN LEVITVE EU (1. 1. 2007) Che se zhe vse meri po istem kopitu, naj bodo tudi ti primeri vzrok za vprashanje o profitu: Romunija in Bolgarija sta zhe del evropskega obraza, pa kmalu she Otomanija in kurniki Kavkaza. Dovolj je ochitno, da je tudi to profitno: chim vech naj vsaka faza izvleche iz sovjetskega poraza. Chimvech nekdanjih ruskih satelitov zvlechi v evropski banji v evroatlantsko korito. A toliko novih drzhav pomeni ravno toliko novih tezhav. Ves evropski vzhod v EU spada? Morda je ravno v tem kal razpada. Namesto da bi se EU globalizirala, se bo kot papirnat lev bolgarizirala. NEPRIJETNA RESNICA (Al Gore) Ali gori ali doli, naravnost ali okoli, koder koli, kakor koli, ali zlepa ali s koli -che je resnica kompletna, je pach zmeraj neprijetna, pa cheprav je neverjetna. V zraku so strupeni plini, v vsaki chloveshki druzhini se dogajajo zlochini; nespodbitna je resnica, da je lazh gospodarica, da je strup zhe vsaka zhlica, celo praznichna potica. SI S TEMI SISTEMI? I V kapitalizmu sanje o socializmu, v socializmu sanje o kapitalizmu - vse pa je vsakdanje uresnichevanje globalne kampanje o novem fevdalizmu. II Ali zverski kapitalizem ali zverski socializem, prvi prozhen, drugi povozhen -kateri je bolj brezbozhen? Che ruski imperializem prebarval se je in skrchil, je s tem ves socializem zhe ob svoj zadnji rob trchil? Che je komunizem zavozhen, je res dokonchno povozhen? Ali je morda she zmozhen biti po kitajsko prozhen? III Kitajski socializem uresnichuje korporativizem: harmonijo med razredi, ki vsi sluzhijo enodushni chredi. Umestno se zdi vprashanje: Koliko chasa bodo trajale v rdechi sobi bele sanje? Bodo she prek meja razsajale? Ivo Antich MNOZHICHNOMEDIJSKE BELEZHKE: MITOLOGIJA IDENTITETE (IX) ZADNJI KITAJSKI CESAR (The Last Emperor; koprodukcija IT-KIT; 1987; TVS 2 -1. 1. 2006). Film svojevrstnega italijanskega mojstra Bernarda Bertoluccija. Od znamenitega Zadnjega tanga v Parizu (1972) se zdi rdecha nit njegovega opusa problem bizarnega bivanja (demonichno zaznamovanega) izbranca v zadushljivi »zlati kletki«. V Tangu je to tujec v parishkem stanovanju: depresivno-agresiven, avtodestruktiven, vsega navelichan Americhan (ig. Marlon Brando) v ljubezenskem odnosu z mlado, nezrelo, lahkozhivo Parizhanko. Zadnji kitajski cesar Pu Yi je svojevrstna lutka v novih okolishchinah 20. stoletja z vrtinci modernizacije: Mandzhurec med pravimi Kitajci, pod Japonci ustanovi »neodvisno drzhavo« Mandzhukuo (kako je z etnosi v kitajski »enotni naciji«?); ko pridejo komunisti, postane najprej jetnik in po izpustitvi vrtnar. Film je enkraten, monumentalen predvsem kot scenografsko-kostumografska dokumentaristichna shpektakelska pasha za ochi. Cheprav je John Lone odlichno odigral naslovno vlogo nemochnega povprechnezha v neznosno izjemnih razmerah, je film shibkejshi v podajanju dramatichno razvojne analize oseb. Podobno tematsko slikovit (eksotichen) in dramatichno-problemsko manj uchinkovit je tudi Bertoluccijev film Mali Buddha (1993), kjer gre prav tako za individuum v okolju »zlate kletke« s prerashchanjem otroshtva v »bozhanstvo«. VOJNI DETEKTIVI - RUANDA (Izrochi nas zlu; The War Detectives: Deliever Us to Devil; VB; TVS 1 - 24. 1. 2006). Chetrti del izvrstne angleshke dokumentarne serije o raziskovalcih najbolj nevralgichnih pojavov sodobne zgodovine je posvechen genocidu v Ruandi, sochasnemu s podobnim dogajanjem na Balkanu, zlasti v BIH (tako so Balkanci ob elementih »bantustanizacije« Balkana lahko spet asociativno odkrivali svoje »afrishke obraze«; prim. knjigo J. Volfanda Nashi obrazi v Afriki iz leta 1982, ki govori o poskusih socialistichnega »jugo-neo-kolonializma« v Afriki, npr. Gorenje Nigeria Ltd., Slovenia Bois ...). Leta 1994 so Hutujci (sprozhilno geslo: »Posekali bomo vsa visoka drevesa«) v stotih dneh ali v treh mesecih pobili milijon Tutsijev. Na eni od lokacij so v nekaj urah od devete dopoldne do chetrte popoldne pobili 65000 ljudi: najbolj primitiven masaker je dobil »industrijske« razsezhnosti. Posebna »poslastica« je obtozhba dveh katolishkih redovnic - benediktink za sodelovanje pri genocidu, ker naj bi poklicali klavce, ko so se begunci zatekli v njun samostan, in potem sta mirno gledali, kako so vse poklali pred vrati samostana ... Proces proti nunama je bil v Belgiji, ki je bila do leta 1959 kolonialni gospodar Ruande in je v smislu znanega gesla »deli in vladaj« protezhirala manjshinske Tutsije na rachun vechinskih Hutujcev; tako je poglobila in utemeljila medplemensko sovrashtvo, ki je v devetdesetih izbruhnilo do »fenomenalnih« razsezhnosti. Hutujci in Tutsiji govorijo isti jezik, formalno so se lochevali po oznaki pripadnosti v osebnih izkaznicah, skupen pa jim je tudi vedenjski normativ nekazanja chustev (to mnenje o nedostojnosti chustev kot tudi klavsko vampirstvo se ne skladata kaj dosti z razshirjenimi kvazinaivnimi predstavami o chrnih Africhanih kot revnih, a prisrchno in odprto chustvujochih »dobrih divjakih« z neunichljivim smehljajem na obrazih). Chustev v glavnem ne kazhejo ne prezhivele zhrtve pokolov, ko pripovedujejo o dozhivetjih, ne tisti s strani rabljev; s povsem kamnitima obrazoma sta bili na procesu tudi obe obtozheni benediktinki. Veq'etno je zadaj temeljno in univerzalno »notranje opravichilo« vseh izvajalcev genocidov in njihovih kakrshnih koli sodelavcev: branili smo svoj zhivljenjski prostor; che ne bi mi njih, bi oni nas; nich niso boljshi od nas, le prehiteli smo jih, ker smo v dolochenem trenutku in v dolochenih okolishchinah imeli vech mochi ... DEVETI DAN Der neunte Tag;, Nemchija, 2004; TVS 2 - 31. 1. 2006). Profesionalno zanesljiva, v vsakem pogledu preprichljiva rezhija Volkerja Schlöndorffa z odlichnimi igralci. Tehten komorni film, posnet po resnichnih dogodkih, o odnosu luksemburshke katolishke cerkve do nemshkega okupatorja med drugo svetovno vojno in o katolishkem duhovniku, ki se znajde v precepu med obema velikima inshtitucijama, obremenjen tudi z osebno moralno dilemo. V sredishchu je spopad duhovnika, konclagerskega zapornika na trenutnem dopustu, s kapetanom Gebhardom, ki je pred odlochitvijo za vojashki poklic tudi nekaj chasa shtudiral teologijo in se v tem smislu chuti nekako povezanega z duhovnikom ter ga skusha pridobiti za povezovalno sodelovanje med okupatorjem in domacho cerkvijo. Zlasti se zdi vredno pozornosti, kako nemshki oficir izrazito intelektualno-ideoloshko preprichuje duhovnika o izjemnem poslanstvu nemshkega nacizma v boju proti komunizmu in judovstvu. Katolishkemu duhovniku poskusha sechi »do strzhena« s kljuchno izjavo: »Vsi se moramo boriti proti judovstvu znotraj nas samih. Tudi Jezus se je bojeval proti judovstvu v sebi ...« S to tezo se film dotakne temeljne aporije krshchanstva, ki jo ponazarja znamenita kratica INRI (Iesus Nazarenus Rex Iudaeorum). HRI-BAR (TVS 1 - 4. 2. 2006). Hribarjeva zabavna pogovorna oddaja si je tokrat privoshchila posebno zajeten in zanimiv zalogaj, tako rekoch »cukanje tigra za brke«: namrech predsednika drzhave dr. Janeza Drnovshka. Ta se je na vabilo verjetno moral pozitivno odzvati (kolikor iniciativa ne prihaja iz kakshnega PR vira »z njegove strani«), pach v sedanji fazi uveljavljanja svojega novega, popularnejshega »imagea«. Presenetljiva sprememba: doslej je Drnovshek pred mediji in publiko nastopal kot zadrzhan, hladno pretehtan, celo mencajoch, »ziherashki« tehnokrat, zdaj se je nenadoma »razkril« kot populist, newagejevski meditativec in nepredvidljiv ljubimec, ki je »neobremenjeno« priznal tudi njemu dotlej neznano odraslo hcher itd.; bil je predsednik drzhave v stilu »le roi reigne et ne gouverne pas«, po novem skusha biti aktiven predsednik, neposredno posegajoch tudi v prve linije politichne fronte. Nekateri se iz tega norchujejo, drugi odobravajo v smislu, da pri njem ni nich nakljuchno in »kar tako«, da zmeraj meri na najvishje, da nachrtuje Nobelovo za mir ipd. Vsekakor po svoje zanimiv fenomen v obzorju raziskovanja slovenske mitologije kot etnotipologije. Vendar je Hribarjev bar zdrsljivo »zhanrsko« podrochje, kjer ne gre le za obichajno televizijsko (p)olikanost, ampak v marsichem tudi za bolj provokativen, oshtarijski populizem. Drnovshek se pogovoru z voditeljem ni prepustil pasivno nevtralno, temvech je skushal vzdrzhevati svoje »trdo jedro« in vechkrat prehajal tudi »v napad«. Nastal je ne ravno lahek polozhaj, brez preprichljive sproshchenosti pri obeh sogovornikih kot po svoje tudi pri publiki na sceni. V kontekstu »sploshne humornosti« oddaje je bilo vse skupaj nekako speljano do konca, ko je tako rekoch odleglo vsem navzochim. Spominsko tezho pa je ohranila Drnovshkova »kontra-diagnoza« o Hribarjevem prevelikem, neobvladanem, »bozhanskem egu«, ki naj bi bil potreben posebne zdravilne obdelave. Ni povsem jasno, kaj sploh pomenijo razlichna, najvechkrat kvazistrokovna opletanja s t. i. prevelikim egom (posebna alergichnost na »prevelike jaze« ima priokus diktature poskusno dominirajochega jaza, ki bi rad zasenchil vse ostale, ali pa gre za tezhnjo po nivelaciji zaradi kompleksa manjvrednosti); da imajo igralci in razlichni medijski voditelji »mochan jaz«, je pravzaprav samoumevno in v skladu z naravo poklica. V chasu vsakrshnega modnega chvekanja o evropejstvu kazhe tudi uposhtevati, da je Evropa utemeljena ravno na »jazu«; vodilno geslo v Delfih je bilo: Spoznavaj samega sebe! (z »dodatkom«: Nichesar prevech!). Na ta nasvet, ki je pravzaprav ukaz k negovanju individualnega jaza, se navezuje utemeljevanje individualnosti na vesti in Kristusu v krshchanstvu, v okviru katerega je Pascal kot katolishki vernik, nevshechen katolishki cerkvi, in kot matematik, ki je presegel matematiko, prishel do svojega (paradoksalnega?) »osovrazhenega jaza«. Evropski »jaz« ochitno ni isto kot »jaz« posameznika sredi nepreglednih azijskih mnozhic; tudi zato je prava dramatika esencialno dinamichen (antichno)evropski fenomen, ki vkljuchuje tudi radikalen (»prometejski«) spor v »dialogu« s t. i. usodo in/ali absolutom. Ta notranji spor/upor kot racionalistichna in razsvetljenska »konfliktna prekinitev« je hrbtenichna specifichnost v obzorju krshchanske religioznosti (celo sama beseda religija je dolochena evokacija »kratkega stika« in nato obnavljanja; prim. lat. re-ligo, re-lego) in evropske zavesti, dragocenost s konsekvencami paradoksalne usodnosti, ker vodi v civilizacijski paroksizem individualizma, ki pripadajoche druzhbe danes zhe povsem ochitno od znotraj ogrozha z elementi moralne in bioloshko-natalitetne dekadence; v kontekstih drugih velikih religij tega ni v tolikshni meri, s tako pomembnostjo in karakterizacijo. Ne nazadnje: zabavljashkemu voditelju je »prevelik ego« ochital politik, ki je naredil ne le za slovenske razmere vrtoglavo kariero (predsednik dveh drzhav!) in ki v aktualnem chasu samozavestno, brez sicer povsem naravne zadrege predstavnika obskurne drzhavice, nastopa po vsem svetu z odreshilnimi, zhe kar rokohitrsko »instantnimi« predlogi za najrazlichnejshe probleme. Da je kaj takega mogoche z »minimalnim egom«, se zdi dovolj vprashljivo. Vsekakor nastopanje »novega Drnovshka« na ozadju njegovega »preobrata« uchinkuje nenavadno, shizoidno, deljene odzive dozhivlja tudi pri drzhavljanih Slovenije. Po eni strani je videti kot nekakshna svezha, nekonvencionalna dinamika, ki anonimno drzhavico vpisuje na svetovni zemljevid aktualnega dogajanja, po drugi pa kot neprofesionalna diplomatska nevrotichnost s simptomi narcisoidne megalomanije. Za konchno oceno bodo seveda odlochilni konkretni rezultati Drnovshkovega »globalnega misijonarstva« (v chasu prichujochega zapisovanja so praktichno nichni, prim. Kosovo, Hrvashka, Sudan, Izrael, vechala pa naj bi se Drnovshkova priljubljenost med ljudstvom doma; morda bo korist od vseh teh bizarnosti v izvolitvi za she en predsednishki mandat). LILI NOVY - PESNICA DVEH SVETOV {Dichterin zweiter Welten; Slovenija; TVS 2 -7. 2. 2006). Scenarij Denis Ponizh, rezhija Iztok Tory. Tik pred prenosom proslave na predvecher »Preshernovega dne« na prvem kanalu je TVS na drugem predvajala v vsakem pogledu soliden in korektno uravnotezhen dokumentarno-igrani portret Preshernovega zhenskega »pendanta« - najvechje slovenske pesnice Lili Novy, dvojezichne kakor najvechji pesnik (nemshchina, slovenshchina); oba je nadvse cenil tudi »gromovnik« Vidmar, pesnichin osebni prijatelj. Rojena v Gradcu 1885, umrla v Ljubljani 1958. Po materi iz premozhne slovenske rodbine Ahachich, oche pa je bil Guido von Haumeder, avstrijski polkovnik s plemishkim naslovom (v ponos) in z »oficirsko boleznijo« (v sramoto), ki je naredil samomor, ko je bila stara tri leta, zato je prishla v Ljubljano, k materinim sorodnikom, v chastitljivo podgrajsko palacho. Njen mozh, s katerim je imela dve hcheri, je bil »ochetovega kalibra«: avstrijski polkovnik (cheshkega porekla) s plemishkim naslovom in z zamolchano »oficirsko boleznijo«. Ko ga je spregledala, mu je Lili pokazala - vrata. Simbol vrat ima tudi v njeni poeziji posebno mesto in vrednost (asociacije na slikovita vhodna vrata njene palache). Prav tako njen opus kot celota z nemshko in slovensko stranjo »podboja« asociira podobo vrat. V oddaji so bile recitirane njene oblikovno in vsebinsko-izpovedno markantne pesmi v slovenshchini in nemshchini (pri slednji se je kljub korektnosti malce poznalo, da recitira slovenska igralka). Kot kuriozum: v celoti bi se ime najvechje slovenske pesnice glasilo: Lili von Haumeder von Novy y Ahachich (s »shpanskim« dodatkom materinega priimka). PRENOS PRESHERNOVE PROSLAVE (TVS 1 - 7. 2. 2006). Osmi februar kot nekdanji drzhavni (republishki) samoupravno realsocialistichni »Preshernov dan«, nanashajoch se na datum pesnikove smrti, se zdi, po vsem sodech, samopopravno tranzicijsko presezhen termin, med drugim najbrzh zato, ker je »Njegov dan« tudi decembrski dan rojstva. Tako gre zdaj uradno za (she vedno kontinuitetno osmofebruarski) »slovenski kulturni praznik«, se pravi, da je Preshernova identiteta tega praznika »postavljena v oklepaj«. Na proslavi, ki je v Delo-Vikendovem pregledu tv programa sicer she vedno Preshernova, Presheren praktichno ni bil niti omenjen, verjetno v smislu nekakshne moderne »sproshchenosti«, ki seveda ne more biti drugachna kot bistveno nasprotna »neizogibno zatezheni« temeljni funkciji vsakega nacionalno-drzhavnega, tj. institucionalno-hierarhichno zavezujochega slavnostnega rituala (zrele druzhbe so si glede tega bolj ali manj na jasnem). Takoj ko je to jasno, se namrech tudi letoshnje rezhiserske manipulacije z nekakshno »optichno megakroglo«, s sredishchnim odrom in s promenadno-infantilnimi popevkami (Ne chakaj na maj, Kekec) razkrijejo kot variacije zhe obichajnih »shpektakelskih igrachkanj« brez pomembnejshega uchinka na zadrege (s kulturo), ki se nenehno, leto za letom, ponavljajo ob zadevni »ce-de-jevski« slavnosti. Vnashanje »nekonvencionalnosti« v imanentno konvencijo pach najvechkrat ostaja ujeto v entropijo problematichnih poskusov, kot je npr. intoniranje neslane Kekcheve »dobre volje«, izvirajoche iz konteksta realsocialistichne vsiljivosti, na dan smrti slavnostno zatajenega Presherna. Po vsem sodech, Presheren kot nacionalno identitetni pesnik ob tako imenovani dozorelosti naroda v drzhavno nacijo postaja »dokonchno odvech«, nekaj, s chimer nacija-drzhava ne ve chisto tochno, kaj pocheti, po svoje podobno kot v chasu njegovega zhivljenja in narodove predzgodovinske nezrelosti, se pravi tedaj, ko Presheren she ni bil »zhivo uteleshenje« derridajevskega obrata (ob)robnega v sredishchno. S tem se znova nakazuje Kosovelova misel o »slovenski kulturni lazhi« in se ponuja vprashanje, kdo je danashnji »Koseski«; vrh tega pa se v smislu chiste dekonstrukcijske »diferance« razpira tudi problem, ali ni s samo nacionalno-drzhavno identiteto in njenimi etnomitologiziranimi razsezhnostmi »nekaj narobe«, che je »tako narobe« z osebnostjo, ki naj bi bila njen poglavitni identifikacijski simbol (prim. tudi jubilejne televizijsko-filmske »zadrege« s Preshernom). V letu 150-letnice Ashkerchevega in 250-letnice Linhartovega rojstva je potemtakem s parafrazo mogoche rechi: »Joj, kam bi del? I, kjer si vzel.« (vrniti Presherna iz politike v »zgolj kulturo«?) - ali pa dan Preshernove smrti spremeniti v »Veseli dan ali Matichek se zheni« ... Iskalci nekonvencionalnosti vsekakor niso tvegali, da bi npr. za zhivljenjsko delo nagradili 80-letnega jubilanta Mikija Mustra, legendarnega briljantnega »populista« s fenomenalnim opusom in glavnega zvezdnika v slovenskem umetnostnem dogajanju leta 2005. Za zadevno drzhavno-kulturno proslavo bi bil morda edini resneje »sproshchujoch« ukrep, da se vsak nagrajenec, ne le eden ali dva glavna, predstavi s krajsho lastno besedo, saj molchechi prejemniki nagrad ne glede na »prisrchnost s poljubljanjem« uchinkujejo kot »obsojenci«. Sicer pa se mogoche obeta res efektivna inovacija: po predlogu neobalkanskega katedrskega menedzherstva naj bi si umetniki sami plachevali nagrade (najbrzh si jih mnogi plachajo zhe s potenjem »krvavega« ustvarjalnega potu). To je to: treba je biti »koristen ud« druzhbe. In se spomniti na Cankarja, ki je ne najbolj vzgojno zapisal: »Kar napravi chlovek plemenitega in velikega, ne napravi kot ""koristen ud"" druzhbe, temvech izven druzhbe in proti nji. Uchi zgodovina in zhivljenje.« PESNIKOV PORTRET Z DVOJNIKOM (Slovenija, 2003; TVS 1 - 8. 2. 2006). Na »Preshernov dan« filmski »povzetek« tv nadaljevanke Presheren - z dodatkom dogodkov iz pesnikovega otroshtva. Scenarij: dr. Matjazh Kmecl, Branko Shomen, svetovalka pri scenariju Doriaan Deu. Rezhija: Franci Slak. Pesnikov vsezhivljenjski »dvojnik« naj bi bil »mitichni« potepuh Pacnjek, demonichno inteligentni prijatelj iz otroshtva, nekakshen Preshernov mrachni »drugi jaz« in zrcalni (notranji) sogovornik, ki s pomenljivostjo, kot mu je dana v filmu, prerashcha bolj znana prijatelja Chopa in Smoleta. Filmska varianta je vsekakor uspeshnejshi projekt; odpadel je balast tv nadaljevanke, vsi elementi so funkcionalno in profesionalno preprichljivo povezani v solidno celoto, vredno ogleda. SOLZICE (Slovenija; TVS 1 - 8. 2. 2006). Slakovemu celovechercu o Preshernu je sledil kratkometrazhnik po znani Voranchevi mladinski chrtici v rezhiji Aiken Veronike Prosenc. Na prvi pogled nepretenciozen »filmchek«, toda v vsakem pogledu korekten, z natanchno in funkcionalno tempiranimi kadri ob dobro izbranih igralcih, z inventivno prestavitvijo v danashnji chas. Simpatichna miniatura. JARA GOSPODA (Slovenija, 1953; TVS - 12. 2. 2006). Po Kersnikovi povesti scenarij in rezhija Bojan Stupica, ki je odigral tudi glavno moshko vlogo, njegova zhena, srbska igralka Mira Stupica pa »juzhnjashko, cigansko« intonirano tochajko Ano. Med osrednjimi liki sta she Stane Sever kot sodnik Pavle in Vladimir Skrbinshek kot zapiti plemich Mali. Seveda ne gre le za dokumentacijo teh legendarnih igralcev, med katerimi je vodilna izvrstna Mira, ki je filmu dala mochan lastni pechat s preprichljivo igro tudi v rezhijsko najbolj okornih polozhajih. Jara gospoda, posneta globoko v jugorealsocializmu, ima »simptomalno« veljavo, saj pomeni resnichni zachetek slovenskega filma. V preteklih desetletjih je bila razmeroma odrinjena, skoraj pozabljena, danes ji kljub vrsti trdot in gledalishko patetichnih nerodnosti, deplasiranih zhe za tisti chas, narashcha vrednost in kontekstualna pomenljivost do markantnosti osupljivega fenomena. Celota je dobro postavljena v zaokrozhenost kavarnishkih spominov treh prijateljev na mladost, dramska intriga je solidna in profiliranost glavnih oseb ustrezno slikovita. Nekaj sekvenc, vrednih posebne pozornosti: odhod razlashchenih starih grashchakov iz gradu, ki ga prevzame »jari gospod« odvetnik s soprogo, gostilnishko tochajko, pa neposredno izrechena karakterizacija nove gospode, ki da si je vedno zhelela le priti iz teme na svetlobo, lahko pa se ji zgodi, da se spet izgubi v temo ... V kontekstu tedaj aktualnega komunistichnega razlashchanja je bilo take »provokacije« mogoche plasirati kot metaforichne podobe davne avstro-ogrske preteklosti, toda morda je po svoje zgovorno tudi dejstvo, da Stupica ni nadaljeval s tem filmom kljub vsemu sijajno zastavljene kariere filmskega rezhiserja. Film Jara gospoda je dragocen dokument dolochenega chasa in njegovih ustvarjalnih (z)mozhnosti; v njegovi senci ostajajo nekateri bolj razvpiti, a neprimerno manj seriozni »pionirski konkurenti«. Da ima »jarogosposka metafora« danes, v tranzicijsko-novoevropskem kontekstu (skupaj s Preshernovo Gloso), tudi svojo aktualno vrednost, pa je razumljivo samo po sebi. FILM PRED OLTARJEM (Slovenija, 2005; TVS 1 - 14. 2. 2006). Dokumentarni film z nenavadnim naslovom Film pred oltarjem, predvajan na nacionalni TV na novodobno modni dan svetega Valentina, ki naj bi bil nekakshen »dan ljubezni« ali »prvi dih pomladi«, govori o polstoletnem zaledenelem, nich kaj ljubezenskem razmerju med slovenskim filmom in cerkvijo. Profesionalno korekten dokumentarec (scenarij in rezhija Metod Pevec) je bil po vechletnem raziskovanju in urejanju gradiva dokonchan ob stoletnici slovenskega filma in je tudi v tem smislu vreden posebne, dolgorochnejshe pozornosti kot dragocen prispevek k zavesti o dejstvu, da se je glavnina dosedanje zgodovine slovenskega filma dogajala v specifichnih razmerah (domachega, samoupravnega) realsocializma pod znamenjem slikovito »simbolichnega« fenomena: pod markantnim zvonikom ljubljanske cerkve svetega Jozhefa. Kot v filmu omeni eden od soudelezhenih prichevalcev te zgodovine, se je menda ideja o postavitvi slovenskega filmskega studia (Viba film) v prostorih najbolj monumentalne ljubljanske cerkve s sledovi Plechnikovega genija porodila v glavi oznovca Omahna, vshech pa je bila enemu od glavnih komunistichnih voditeljev Ivanu Machku-Matiji. Tako se je profano ali banalno naselilo v sakralnem kot parazit v chasu, ko je v javnosti krozhilo geslo: »Samostane iz Ljubljane, jezuiti so paraziti ...« V luchi dokumentarca je ta naselitev oznachena kot blasfemija, oskrunitev, ki je postala slovenska »specifichnost« v chasu, ko so v drugih republishkih centrih Jugoslavije v normalnejshih okolishchinah zgradili velike, mednarodno pomembne filmske studie, vse verjetno v luchi Leninovega poudarjanja zlasti propagandnega pomena filma za socializem (pozneje so vsi ti filmski studii propadli she pred propadom socializma; po mnenju nekaterih zaradi megalomanije, po drugih podatkih pa »preprosto« zaradi neplachanih rachunov koproducentov iz kapitalistichnih drzhav). Znachilna je izjava rezhiserja Boshtjana Hladnika, ki je v tem »cerkvenem studiu« snemal svoj legendarni Ples v dezhju, da se mu takrat to filmsko delovanje ni zdelo nich posebno problematichnega, saj so umetniki nekako nadaljevali sakralnost objekta, ker so pach v svetishchu umetnosti sluzhili svojemu »bogu filmu«. Tudi nich manj legendarni Galetov mladinski film Kekec je bil s svojo »nachelno vedrino« v pravljichno mitologiziranem ozrachju alpskoslovenske »avtentichne tipichnosti« posnet v Jozhefovi cerkvi pred »napredno« zazidanim oltarjem; natanchnejshi naslov Pevchevega dokumentarca bi torej bil: Film pred zazidanim oltarjem ... Mnozhichne protestne procesije okoli cerkve, ponovni cerkveni (jezuitski) prevzem celotnega objekta leta 1996 in rushenje opechne maskirne predoltarne pregrade je »dramatichni vrh« filma, dosegajoch skorajda vrednost ljubljanskega podiranja »berlinskega zidu«. Matija Barl, prvi filmski Kekec, v dokumentarcu pove, da je nekoch neka nemshka filmska maskerka zavrnila sodelovanje z Vibo v oskrunjenem sakralnem objektu. Ob tem se zdi »slikovito«, da danes v Nemchiji ni malo cerkev, ki jih zaradi pomanjkanja vernikov zapirajo in namenjajo drugim (npr. galerijskim) vlogam, in to brez posebnega zgrazhanja katere koli javnosti (verjetno je sluzhenje »bogovom« drugih umetnosti manj blasfemichno kot »glumashka ciganija«, ki nekoch niti po smrti ni imela mesta v posvecheni zemlji, cheprav je bilo pasijonsko glumashtvo uveljavljena oblika shirshega religijskega obredja in pomeni celo zachetek slovenskega gledalishcha kot »zakonitega« predhodnika filma). Vse to avtentichno slovensko »proletarsko Vibino filmarstvo« v sakralnem objektu se je dogajalo na ulici, ki se je v chasu Avstro-Ogrske imenovala »Elizabetna cesta« (po zheni cesarja Franca Jozhefa), v Drzhavi SHS in Jugoslaviji od leta 1919 po hrvashkem fevdalcu »Zrinjskega cesta« (pravilno: Zrinskega; Petar Zrinski, grof in ban, protihabsburshki zarotnik, tudi knjizhevnik, 1671 obglavljen na Dunaju), v samostojni Sloveniji pa je kljub nasprotovanju nekaterih njenih stanovalcev (she vedno dvojna tabelska oznaka) poimenovana po »medijskem papezhu« Janezu Pavlu II. (najvechji »igralec« med papezhi, edini papezh med igralci). Tako se je na tej sicer spokojni predmestni ulici z vilami, otroshko bolnishnico in domom ostarelih »dogajala zgodovina« naroda in njegovega filma, po svoje tudi zgodovina filma kot zgodovina naroda. Che je bil film po Leninu eminentna socialistichna umetnost, bi za socializem veljalo geslo »kolikor socializma, toliko filma in obratno«; danes znana parafraza »kolikor nacije, toliko filma in obratno« se kazhe kot podpora dejstvu, da slovenski film kot eminentni proizvajalec nacionalne mitologije vanjo vkljuchuje tudi vse pitoreskne zaplete z »zaplankanim« oltarjem (duhovnik in pisatelj Jozha Vovk je leta 1941 objavil knjigo Zaplankarji, literarno skromnejsho »varianto« Butalcev, z mojstrskimi karikaturistichnimi ilustracijami Hinka Smrekarja). Torej je »metaforichno« mogoche rechi, da je slovenski film otrok socializma, ki se je za pol stoletja naselil v cerkvi kot »(anti)cerkveni komunizem«. POLITICHNA KARIKATURA ZA »DZHIHAD«? Sochasno, ko je bil na TVS predvajan Film pred oltarjem, slovenski dokumentarec o slovenskem filmu, kot slikovita »ilustracija« soochenja med medijsko kulturo in religijo v chasovno-prostorskem kontekstu »rdeche religije«, je po medijih »globalne vasi« odmeval (tempiran?) silovit protest pripadnikov »zelene religije« zaradi karikature preroka Mohameda, ki jo je skoraj pol leta prej objavil neki chasopis na Danskem. Komentar iz Izraela: v arabskih chasopisih nenehno izhaja toliko karikatur, ki se brezobzirno norchujejo iz judovstva in ga izenachujejo tudi s hitlerjanstvom, da tega sploh ni mogoche sproti registrirati. Pri fenomenu odmevnosti karikature kot »likovne blasfemije« Slovenija premore »izviren prispevek«: italijanski okupator je med vojno ustrelil kot talca Hinka Smrekarja, najvechjega slovenskega karikaturista, zaradi karikature Mussolinija kot kanibala. Karikaturistom so torej lahko zgodi, da so obravnavani kot hudodelci . HUDODELCI (Slovenija, 1987; TVS 2 - 19. 2. 2006). V kontekstu serije Slovenska filmska fabula (znova odkrita strzhenska vrednost filmske zgodbe?). Po romanu Marjana Rozhanca, pisatelja, ki je zapustil izjemno sled v slovenskem filmu, rezhija Franci Slak. Dragocena, atraktivna tema: prva leta jugokomunizma, odstranjevanje »stalinistov« v jechah »titoistov«, italijanski komunisti kot emigranti v Ljubljani, med njimi trzhashki Slovenec kot glavni lik. Blizu Wajdovemu Pepelu in diamantu, le da so Poljaki naredili eno od legend svetovnega filma, Hudodelci pa so, cheprav na prvi pogled obrtno solidni, v svoji konchni podobi tako rekoch obichajna slovenska »zadushena drama« (pravzaprav zgreshena), dramaturshko nedomishljeni, v akcijskih prizorih dokaj okorni, brez zanimiveje in preprichljiveje izdelanih osrednjih likov in njihovih medsebojnih razmerij, brez razvidnejshe eksistencialno-idejne motivacije v njihovem delovanju (obchutno zlasti pri treh glavnih likih, nekakshnih »freigeistovskih huliganih«, dva mladenicha in »njuno« dekle). Skoraj »hudodelsko« nedodelana »prilozhnost« . SPET DOMA (Razvedrilna oddaja; TVS 1 - 26. 2. 2006). Refleksija slovenske masmedijske mitologije ne more povsem mimo te (nekoch) paradne oddaje TVS z zhe legendarnim voditeljem Mariom Galunichem. Po dvomesechnem premoru »nov« zachetek kot potrditev najhujshe skepse. Sceno »razvedrilne oddaje« obvladuje »mrtvashka« modra barva (sploh znana kot najbolj problematichna barva za tv ekrane). Publika v studiu postavljena v mrak in s tem v popolno anonimnost. Ustvarjanje »napetosti« s tekmovanjem plesnih parov in terenskim »iskanjem robchkov«. Nadaljevanje ljudskega »zhenskega humorja« z novo igralko (Zvezdana Mlakar) na najnizhji tochki doslej, v popolni brezveznosti (menda naj bi bilo shtajersko narechje zhe samo po sebi humor?). Skratka: »spet doma« - v slepi ulici. MILOSHEVICH (11. 3. 2006). Na ozadju bizantinsko-balkanske paternalistichne tradicije despotizma simptom srbskega gazde ali vozhda (»conducator« v romunshchini - prim. Ceausecu). Smrt v haashkem zaporu sredi sojenja pred mednarodnim sodishchem za vojne zlochine. Z uposhtevanjem okolishchin, brez slobofilije ali slobofobije, je mogoche rechi, da v danih razmerah ni deloval po nasvetih medijsko komentatorskih in katedrskih modrijanov, ki zmeraj vse najbolje vedo, temvech je deloval, kot pach je. Izhodishche je nashel podobno kot Ceausescu v prepletu komunizma in nacionalizma v smislu aksioma: ko gre rdechemu internacionalizmu za nohte, ne more drugega kot zaigrati na nacionalistichne note. Vzdrzheval je bolj ali manj kamuflirane paravojashke aktivnosti na vech straneh, od BiH do Kosova; s tem je Srbijo spravil na berashko palico, a je skushal vsaj v dolocheni meri ohranjati najbolj nujna srbska interesna podrochja. V tem geostrateshkem smislu se zdi (tako rekoch z njegovega, srbskega vidika) poglaviten »dosezhek«, da BiH ni postala islamska drzhava niti je niso zasedli Hrvati vsaj v smislu banovine 1939, ki je bila nekak Tudjmanov »zasilni ideal«. Che se bo odcepila Chrna gora, to za Srbijo ne bo katastrofa, v trenutku Miloshevicheve smrti pa je vprashanje Kosova she povsem odprto, cheprav nekakshni avtoritarni glasovi zhe govorijo o »dejanski« samostojnosti (Drnovshek, Straw), vendar she vedno ni jasno, v chigavem interesu -poleg albanskega - bi bilo to »znamenje dovoljenja« za nastanek prve vechinsko islamske drzhave (v chasu svetovne eskalacije islamskega fundamentalizma) na tleh Evrope, ki naj bi bila, po vsej verjetnosti, le zachetna etapa do »Velike Albanije«. Po kosovskem modelu bi sledila osamosvojitev zhe samooklicane t. i. »Iliride« v zahodni Makedoniji, pozneje morda she del Chrne gore ter severnogrshki Epir (legendarna pradomovina Albancev), odvech pa ne bi bila niti juzhna Srbija, kjer so Srbi v chasu po drugi vojni v evforiji komunistichne industrializacije spraznili cele vasi in odhajali v Beograd in druga mesta, medtem ko so Albanci od njih poceni kupovali hishe in zemljo; to je bila zadnja faza novoveshkega premikanja balkanskih etnosov pred turshkim pritiskom proti severu (pri tem vechstoletnem procesu so zhe prej »za Srbe« Madzhari spraznili Vojvodino, Hrvati predele na Hrvashkem ter v BiH, del Hrvatov je zaneslo tudi v tedaj avstrijsko Vojvodino, tj. v Bachko in Banat, pa na avstrijsko Gradishchansko, na Slovashko, na Madzharsko, na podrochje Slovenije so prishli »uskoki« ipd.) SHAH MAT (TVS 1 - 21. 3. 2006). Na prvi pomladni dan (po zoprni in dolgi zimi) predvajan nemshki dokumentarec o Romuniji leta 1989, tj. o romunski »pomladni« (tranzicijski) sprostitvi. Istega dne so mediji polni vesti o »demokratichnih volitvah« v Belorusiji, na katerih je z veliko vechino zmagal zhe dolgo vladajochi »zadnji evropski diktator« Lukashenko (kar so Romuni opravili hkrati s padcem berlinskega zidu, Belorusi z zamudo morda shele pripravljajo). Film je soliden in izchrpen, vendar dokaj ekstenziven, brez prave dinamike, s povsem brezpredmetno shahovsko metaforiko, saj gre za veliko bolj zapletene, usodne in vsestransko prepletene zadeve, kot pa je shahovska igra. 25. dec. 1989 »conducator« Ceausescu in njegova zhena (menda »doktorica fizike«) v enem dnevu aretirana, postavljena pred sodishche, obsojena in usmrchena. Ekspresno so opravili z »vampirjem«, z Drakulovo reinkarnacijo (ki naj bi se po romunski legendi ponavljala vsakih petsto let, od Drakulove smrti 1476 je skoraj natanko toliko) in njegovim specifichnim kombiniranjem nacionalizma in najbolj primitivnega komunizma. Posebna vrednost dokumentarca: soudelezhenci govorijo o vpletenosti CIA, kako je spremljala, spodbujala (prek transilvanske madzharske manjshine in njenega voditelja - kalvinistichnega duhovnika) in pravzaprav vodila dogajanje v razmerah, ki so sicer dozorele, toda lahko bi se vse skupaj zavleklo, ZDA pa se je mudilo chim prej razbiti podrochje varshavskega pakta, dokler je bil na oblasti v SSSR she Gorbachov, sicer vsak dan shibkejshi. Ruski imperij je razpadel ali se je vsaj obchutno skrchil, »logika« pa je v tem, da se je Rusija v novem chasu, ko je ideologija socializma izhlapela in je spet nastal »chas religij«, znebila balasta vechinsko islamskih republik, na drugi strani v Evropi pa tudi vechinoma katolishkih »zaveznic« ali podlozhnic s Poljsko na chelu; vsega tega gospodarsko povsem zablokirana »supersila« chisto fizichno ni mogla vech obvladovati. Znachilno: po osvoboditvi od Sovjetije je v islamskih republikah v modi modifikacija nekdanjih partijskih aparatchikov v »novoislamske« nacionalistichne diktatorje. Vprashanje sukcesije: v dokumentarcu o Romuniji so agenti CIA poudarjali, da ni tezhko vrechi nekega rezhima, glavni problem je nasledstvo - komu izrochiti oblast, kako stvar izpeljati funkcionalno in vsaj za silo demokratichno. Islamski kontekst je glede tega ochitno nekaj posebnega; pri tem je vprashanje balkanstva in Albanije po svoje zastavil najvechji albanski pisatelj Ismail Kadare v romanu Naslednik. ZELENA MILJA (The Green Mile, ZDA, 1999; POP TV - 24. 3. 2006). Da film z deli proizvajalca knjizhnih horror-megabestsellerjev Stephena Kinga nima posebne sreche, je sploshno znano; izjeme bi bile Carrie, Misery, Jetnishnica odreshitve in (s pridrzhki) Kubrickovo Sijanje, ostalo ne presega standardnega spekulativnega »pofla«. Zelena milja (scenarij in rezhija Frank Darabont) je tematsko blizu Jetnishnice, z obetavno zasnovo (chas gospodarske krize v 30. letih in starinskih elektrichnih stolov za usmrtitev; tovrstna tematika zlahka najde stik z gledalcem, ki je tudi sam bivanjsko obsojen na vsakdanji boj za prezhivetje in na smrt), a se kljub zanimivo profiliranim glavnim osebam pochasi razvodeni v zasilno preprichljivo kvazipravljichnost in ceneno potencirani sentiment chudezhev alternativnega zdravljenja. Ne nazadnje je film tudi odlochno predolg; kakor zmeraj je tudi tu tretja ura komaj she znosna preizkushnja gledalchevega potrpljenja. (Recheno po Hitchcocku: kdor ne zna bistvenega povedati priblizhno v uri in pol, mu to obichajno ne uspe niti v treh urah.) KO JAGENJCHKI OBMOLKNEJO (The Silence ofthe Lambs; ZDA, 1991; POP TV -24. 3. 2006). Razvpiti triler z ochitno ambicijo po vishji, nadzhanrski kategoriji v rezhiji Jonathana Demma. Eden tistih »problematichnih« filmov, ki s ponovnimi ogledi po malem izgubljajo, ne pridobivajo pri tehtnosti. Adaptacija po romanu Thomasa Harrisa; zanimiva, seriozno zastavljena, a tudi senzacionalistichno »preforsirana« tema o bizarnem kanibalskem morilcu dr. Hannibalu Lecteiju (ig. Anthony Hopkins), ki so mu chloveshka jetra najljubsha poslastica. Imenska asociacija »kanibal uchitelj« je vsebinsko utemeljena, ker morilec kot zapornik postane s svojimi »kirurshko-gastronomskimi« izkushnjami psihopatsko hiperintelektualni vodnik agentki FBI (ig. Jodie Foster) na sledi drugega podobnega zlochinca. Odprti konec s Hannibalom na svobodi nakazuje nadaljnjo »degradacijo« od serioznosti v smeri serialnosti. HANIBAL (Hannibal; ZDA, 2001; POP TV - 25. 3. 2006). Chisto trilerski (brez ambicij predhodnika, v tem je tokrat prednost) podaljshek oskarjevskega »fenomena« Ko umolknejo jagenjchki toda v profesionalno briljnatni rezhiji Ridleya Scotta, z brezhibno preprichljivo igro Anthonyja Hopkinsa v vlogi »nemogoche«, intelektualno superiorne kirurshko-kanibalske poshasti in s prefinjeno glasbeno spremljavo presenetljivo presega zhanrsko povprechje ter v sijajno dizajnirani okoljski atmosferi ustvari nekaj enkratnih vrhuncev demonizma (zlasti uzhivanje pechenih mozhganov iz lastne odprte lobanje, pa pozhrtije divjih svinj itd.). Posebno vrednost ima tudi she naprej odprti zakljuchek, ko si suvereno neujemljivi kanibalski kirurg odseka levo zapestje, da se reshi lisic. POGOVORI (TVS 1 - 26. 3. 2006). Pogovorna oddaja (vodi Zhiva Emershich) o aktualni temi medijskega prostora - o t. i. ikonografiji zhenske podobe v javnosti: v oglasih, tisku, tv, literaturi, gledalishchu ... Od takih bolj ali manj poljudno druzhabnih pogovorov na tv seveda ni mogoche prichakovati kakshnih posebnih odkritij ali »udarov«, dovolj je, che se obchasno prebije kakshen izrazitejshi in spomina vrednejshi utrinek. Tokrat se taka zdi npr. misel pisatelja in rezhiserja Vinka Moederndorferja, da vendarle obstajajo dolochene znachilne razlike med literaturo zhensk in moshkih, cheprav se obichajno poudarja, da literature ni mogoche deliti po spolnosti avtorjev, temvech le po kvaliteti. Slishati je bilo tudi tehtno misel, da mediji producirajo bolj ali manj zazheleno, mistificirano podobo zhenske, druzhine in sploh medspolnih odnosov, da pa resnichna vloga in podoba zhenske ostaja nekje v neznanem ozadju, kjer gre za vse kaj drugega kot za kakrshno koli idilo, ter da so zhenske kljub vsemu napredku in feministichnim naporom she vedno povsod v svetu zunaj resnichno odlochilnih funkcij, ker gre, po vsem sodech, za neko globljo in tako rekoch nespremenljivo bivanjsko dolochenost . Shtirje voditeljichini sogovorniki so bili, kot je pri takih oddajah v glavnem obichajno, predstavniki solidnega establishmenta, zanimivo pa bi bilo zraven videti in slishati kakshno zhensko iz »asociacije« najbolj ponizhanih in razzhaljenih, pretepanih in muchenih z alkoholom, ali pa kakshno predstavnico slovenskih muslimanov, ki tako po shtevilu kot po aktualnosti niso vech zanemarljiva manjshina (zahodna medijsko-demokratichna civilizacija je zhensko slekla do golega v reklamerski seksistichni objekt zunaj minimalnega okusa, muslimani pa trdijo, da je zhenska ohranila svoje dostojanstvo le v islamu.). ZAKLETA HISHA NA GRICHU (House on Haunted Hill; ZDA, 1959; TVS 2 - 6. 4. 2006). Zhe kinotechno patiniran primerek klasichnega B-horrorja (grozljivke), obrtno soliden (scenarij Robb White, rezhija William Castle, orig. priimek Schloss, leta 1914 v New Yorku rojeni mojster grozljivega filmskega trika, nekakshen »Hitchcock« B-horrorja), z obchasno izvrstnimi chrnohumornimi dialogi, z vrsto stereotipnih, pomalem dolgochasnih polozhajev in tudi z nekaj uchinkovitimi »triki«, ki ostajajo v spominu bolj kot pa danashnji tehnichno veliko popolnejshi. V glavnem vredno omembe kot prilozhnost za osvezhitev spomina na klasichno briljantnega »poshastnika« Vincenta Pricea (19111993, amer. igralec, vechstranski umetnik, tudi pisatelj, v filmsko zgodovino zapisan zlasti kot princ Prospero v priredbi Poejeve Maske rdeche smrti 1964) v tako rekoch tipichni, elegantno sarkastichni vlogi bogatasha Fredericka Lorena, ki vsakemu od petih gostov ponudi deset tisoch dolarjev, che si upajo prezhiveti noch v njegovi »hishi strahov«, v kateri sta z zheno pripravila »fantastichni party«, da bi se v dvostransko nachrtovanem »zlochinu brez napake« chisto praktichno znebila drug drugega, oba enako morbidno privlachna, pohlepna, zahrbtna in domiselna ekscentrika (njej pri izvedbi zarote pomaga tudi ljubimec, eden od gostov, po poklicu psihiater). Film je slaven tudi po kljuchnem stavku, ki ga Lorenu reche zhena: »Darling, the only ghoul in the house is you!« (Morda je imela prav, zmaga je njegova ...) Velikoekranski dodatek NEBESHKO KRALJESTVO Kingdom of Heaven; ZDA, 2005). Rezhija Ridley Scott (1937), izvorno angleshki rezhiser, avtor vech megahitov (Alien), film o Kolumbu (1492: Conquest of Paradise; v vlogi Kolumba G. Depardieu) ter zlasti "kultni" SF Iztrebljevalec (Blade Runner ; ZDA, 1982; »predelava« 1991), po anketnem vechinskem mnenju slovenskih filmskih kritikov za Wellesovim Drzhavljanom Kanom drugo najboljshe delo v prvem stoletju filma (Ekran, 20-1995); razmeroma uchinkovit je tudi njegov Gladiator (2000), s katerim se je zachela obnova historichno-shpektakelskega zhanra. Za nekatere je Scott »God of filmmaking«, za druge »just a movie maker«. Vsekakor ves njegov opus vzbuja nemalo skepse, zhe pri Iztrebljevalcu, zlasti prva verzija (zhe dejstvo dveh verzij kazhe, da rezhiser sam ni imel povsem izchishchenega odnosa do tega filma; z drugo verzijo naj bi ga seveda »izboljshal«, vendar vprashanje, katera verzija je bolj avtorsko avtentichna, ostaja). Gladiator je sicer nedvomno profesionalno markanten, a po tehtnosti vsebine (mashchevanje rimljanskega »generala-gladiatorja«?) in preprichljivosti igre (Russell Crowe) ne presega tematsko sorodnega in veliko starejshega (1960) Kubrickovega Spartaka (Kirk Douglas), gotovo pa presega Nebeshko kraljestvo. V slednjem je sicer »zakuhana« aktualna tema blizhnjevzhodnih nasprotij, precejena skozi zmanipulirano historichno metaforiko: t. i. »nebeshko kraljestvo« naj bi bil Jeruzalem, ki so ga zasedli evropski vitezi - krizharji in pri tem izvedli klavsko chishchenje muslimanov (»klasichno« mitoloshko westeast razmerje: severozahodni »arijci« - jugovzhodni semiti). V povrachilu vodja muslimanov Saladin ni uprizoril enakega klanja, ampak je dopustil odhod prebivalcev, potem ko so se predali (po zgodovinskih podatkih Saladin ni bil Arabec, temvech »arijec«, namrech Kurd, tj. Indoevropejec). Nebeshko kraljestvo obvladuje nesporna visoka obrtna suverenost, ki pa niti za hip »ne ogreje«. »Androidna« (recheno po Iztrebljevalcu) mashinerija iz scenografije, kostumografije, »silovitih« bitk in mnozhichnih prizorov z »impresivno« glasbo; osrednji liki papirnati, z anemichnim Orlandom Bloomom na chelu (infantilni Paris v Troji), brez preprichljive dramske intrige in brez pristnejshega rezhiserskega navdiha; nekaj rogovilastih teznih »aktualizacij«, ki igrajo na danashnje modne strune, a nimajo zanesljive podlage v chasu dogajanja. V celoti vsaj za uro predolgo; torej she ena triurna shpektakelska tortura dolgochasja. ZBOGOM, DRAGON INN (Bu san / Goodbye, Dragon Inn; Tajvan, 2003). Rezhija Tsai Ming-liang (rojen 1957 v Kuchingu na Borneu, malezijski Sarawak, od 1977 zhivi na Tajvanu). Sochasnost predvajanja dopushcha »primerjavo« med Scottovim Nebeshkim kraljestvom in Tsajevim Zbogom, Dragon Inn: v ozadju obeh je mitoloshki militarizem (krizharji - muslimani pri prvem, dobri - zli starokitajski mechevalci pri drugem), ki se pri prvem izgublja kot stalna navzochnost v hrupu, chvekanju, mnozhici, pri drugem kot stalna odsotnost v tishini, molku, samoti. V obeh primerih je film »charobno kraljestvo« ali »umetni raj« (po slov. filmu Umetni raj, 1990, rezhija Karpo Godina). Magija gibljivih slik, utemeljena na dolocheni nostalgiji: pri Scottu na otroshkem obchudovanju viteshtva (v »nebesa« privzdignjenega mitologiziranega herojstva), pri Tsaiu na poglobljeno utishanem spominu na predmestni kino, ki ga je obiskoval v otroshtvu in tako spoznaval kung-fujevsko filmsko klasiko (intimistichna ponotranjenost poudarjena v naslovu: ime kina »Dragon Inn« nakazuje »Zmajevo gostishche«, notranjost kot »inner« medijskega »Zmaja«). Cheprav primerjava obeh filmov torej v glavnem poteka po opoziciji, je vendarle obchuten tudi izrazit »skupni imenovalec«: dolgochasje. Praznina Scottove mnozhichne, »globalistichne«, ekstravertirane shpektakelsko-akcijske zgodovinske retrospektive in praznina Tsajeve samotarske, »orientalske«, letargichne, introvertirano statichne spominske retrospektive si »podajata roko« v psihoterorizmu dolgochasja, spricho katerega ostaja v ozadju »bistvo« filma kot zvrsti dramatike, ki po svoji »arhetipski paradigmi« zahteva avtentichno dinamiko profiliranih likov v usodnem medsebojnem soochenju. S pomembno razliko: pri Scottu gledalchevo potrpljenje ni poplachano niti z minimumom umetnishkega presezhka, pri Tsaiu pa je kljub »neskonchnim« statichnim kadrom mogoche odkrivati tehtno asociativno upomenjenost (film znotraj filma, kino znotraj kina, fantastika skrajne mimetichnosti kot konkretistichnega minimalizma, film kot »kraljestvo duhov« ob kljuchnih stavkih: »Zdaj nihche vech ne hodi v kino ... V tem kinu zhivijo duhovi«). Se pravi: kot v primeru Kitano - Eastwood tudi tu »mali Aziat« po tochkah premaga Americhana . MESTO GREHA (Sin City, ZDA, 2005; predv. junij 2005). »Triumf« stripa v filmu ob njuni 110-letnici (njun skupni imenovalec: slikovni tekochi trak). Rezhija Robert Rodriguez, Frank Miller, Quentin Tarantino. Zdi se bolj enkratna stilistichna ekshibicija, na kakrshni verjetno ni mogoche graditi shirshe veljavne filmografije, vendar uchinkuje dovolj markantno v svojem specifichnem vizualnem manirizmu. Narejen na osnovi enega od najpomembnejshih dosezhkov na podrochju stripa, na t. i. grafichnem romanu (graphic novel) Franka Millerja; njegova risba z ostro chrno-belo opozicijo je poseben likovni izum (bel tush na chrni podlagi), ravno tako njegov strip kot celota sodi med »top ten« najboljshih stripov v zgodovini medija (Fosterjev Valiant, Hogarthov Tarzan, Popaj itd.). Zvesto posneto po stripu z obilno pomochjo digitalne animacije. Rezhiral je Tarantinov uchenec Rodriguez (avtor »nadrealistichnega« horrorja Od mraka do zore, za katerega je scenarij napisal Tarantino po noveli Roberta Kurtzmana) ob uchiteljevi asistenci - filmu se pozna Tarantinova fanovska obsedenost s popularno umetnostjo in tudi njegova surova, bolj ali manj odshtekana, chrnohumorna »logoreja« (»prepotentne« filozofacije malih gangsteijev), ki je bila resnichno uchinkovita samo enkrat, pach v Pulp fiction, kjer je Tarantino s svojo »graphic violence« postavil spomenik literarno-filmski shundovski klasiki, medtem ko Mesto greha she bolj neposredno postavlja spomenik stripu (strip noir - film noir). V Mestu greha je chvekanja vech kot dovolj, tudi v patiniranem »razlagalnem« monoloshkem offu; zaradi enolichne navelichano-zloslutne intonacije to chez chas uchinkuje prav moteche, a treba je pach vzeti v zakup, kajti stripski izvirnik sodi med gostobesedne, »literarne« stripe. Infantilno-machistichna obsesija z nasiljem, vsestranska prepojenost vsega zhivljenja z nasiljem v fikcijskem velemestu Basin City (»metafora« za New York?); mrakobna, na mejo med realnim in fantastichnim premaknjena »urbanistichna vizija«. Film se zdi nekoliko predolg, proti sredini zachne delovati obchutno entropichno, pa se spet »pobere« z Willisovo prebuditvijo iz nezavesti, do konca se potem odvije kar solidno, konec je uchinkovit, pokrije se z zachetkom, gibi in besede se ponovijo - ponudba cigarete, s katero se je zachel zachetni umor, nakazan »izhod« kot brezizhodnost (policist si pozhene kroglo v glavo). Labirintno, postmodernistichno prepletanje treh zgodb treh vodilnih likov (podobno Pulp fiction): policist tik pred upokojitvijo Hartigan (Bruce Wilis), »grdi mashchevalec« Marv (z masko iznakazheni Mickey Rourke) in »lepi mashchevalec« Dwight (Clive Owen). Tudi ostale vloge so zasedene z markantnimi igralskimi imeni: Rutger Hauer kot izprijeni kardinal Roark, Powers Booth kot njegov brat senator itd. Igralci so kljub specifichnemu nachinu snemanja preprichljivi, kolikor je to pach bilo mogoche v danem zhanrovskem kontekstu stiliziranega plakatnega postavljashtva. V celoti vzeto, skrajno drzen, nenavaden, po svoje zanimiv dosezhek, ki ponuja zlasti vrsto v bistvu precioznih »grafichnih« vizualnih senzacij z nerazchishcheno dilemo med filmom in »animiranim stripom« ter kljub temu ves chas po malem navzocho nevarnostjo dolgochasja (dolgochasenje je pach ena »temeljnih demokratichnih pravic« slehernega gledalca razlichnih spektakelskih ritualov). Strip Golo mesto filma ni posebno obogatil, istoimenski film k zadevnemu stripu v »art smislu« ni prispeval nich, ga je pa vsekakor dodatno proslavil. Sicer pa izvirnost filma Mesto greha niti ni tako enkratna, kot je morda videti po reklamah; tematsko-medijsko spominja na film Dick Tracy (r. in gl. vl. W. Beatty, 1990), ravno tako z vrsto slavnih imen uspeshno prirejen po klasichnem stripu o gangsterskem Chikagu tridesetih let, ter na manj znano, a znachilno in zanimivo Mesto nasilja (Violent City; Charles Bronson v vlogi prevaranega plachanega morilca, ki se mashchuje; rezhija Sergio Sollima, ital. - fr. kopr., 1970), po svoje pa tudi na znamenito Golo mesto (The Naked City, r. Jules Dassin, 1948). HOTEL RUANDA (Hotel Rwanda; koprodukcija, 2004; predv. junij 2005). Svetovno odmeven film o eni najhujshih afrishkih klavnic (rezhija Terry George). Tema je vsekakor medijsko fascinantna, aktualna in globalno pomembna: pripadniki ruandskega plemena Hutu so v stotih dneh pobili milijon sodrzhavljanov iz plemena Tutsi. (Vchasih je zaslediti razlage, kot da gre za nekakshne iracionalne izbruhe med popolnoma enakima plemenoma, toda ozadja so globoko socioloshko-zgodovinska: Tutsiji so potomci hamitskih osvajalcev, pred stoletji so vdrli iz Etiopije in osvojili in podredili avtohtone Hutujce, rezultat: 85 odstotkov Hutujcev povsem podrejenih aristokratskim Tutsijem, ki jih je 15 odstotkov; beli kolonizatorji so to delitev she podpirali; upori in pokoli s strani Hutujcev so se dogajali zhe prej, ko sta bili obe zadevni drzhavi Ruanda in Burundi kraljevini). Formalno-tehnichno zelo dobro (odlichni igralci, tekocha rezhija, nekaj prav mojstrskih, preprichljivih sekvenc mnozhichnega divjanja), toda filmu »zmanjkuje sape« z vidika chisto dramske intrige in njenih globljih individualno psiholoshkih razsezhnosti. Njegovo zrelishche na ruandsko medetnichno klavsko katastrofo je ustvarjeno s pozicije elitistichne »notranje distance vmesnih« in nedolzhnih »nakljuchno vpletenih«. Gre za izbranca, upravnika hotela, izobrazhenca, Hutujca z zheno Tutsijevko, njuna ljubezenska zveza je v bistvu idealna, kar je nedvomno v danih razmerah zhe samo po sebi izjemnost. Film gre enosmerno in razmeroma povrshinsko (plemenskega klanja ne prikazuje neposredno; ne reflektira belskega »prispevka« k medetnichnim problemom z manipulativnim spodbujanjem naseljevanja na drugotnih ozemljih) od zachetka do konca: kako poshteno in humano chutech in mislech posameznik skusha obvarovati sebe in blizhnje med kaosom nedoumljivega genocidnega tornada. Nazadnje se druzhina kot redki izbranci reshi v tujino, danes zhivijo v Belgiji; tako se je v tujino seveda lahko zatekla le razmeroma srechnejsha manjshina - na begu pred »materjo domovino«. (Marsikje na svetu morajo mnogi pobegniti chim dlje od svojih "mater domovin", che hochejo reshiti golo kozho.) BLUEBERRY (Francija, 2004). Rezhija Jan Kounen, gl. vl. Vincent Cassel. »Postvestern« ali psihotichni vestern kot mozhna (spet evropska) »nova prenova« vesterna? Indijanci Chirikava so v sredishchu pozornosti, njihov »castanedovski« shamanizem kot posebna narkotichna avtorefleksija je predstavljen z obilnimi dialogi v izvirnem jeziku (reminiscence na Kostnerjev Pleshez volkovi). Dokaj svobodna priredba po znamenitem francoskem stripu, ki pa mu kostumografja sledi precej zvesto. Osnovna fabula je dokaj zanimiva in dinamichna kljub nenavadno okornim igralcem (na invalidskem vozichku nastopi celo veteran Ernest Borgnine), shirokopotezna panoramska scenografija v monumentalnih eksterierjih Arizone z uchinkovito glasbeno spremljavo, na koncu pa se vse skupaj izgubi v vse tezhe gledljivi digitalno animirani hipertrofiji, ki naj bi »predstavila« notranji psihichni demonizem slehernika. Konchni obrachun med glavnima nasprotnikoma povsem obvisi v zraku, z neizrabljeno »provokativno poanto«, da je pozitivec (Blueberry) dejansko ubil ljubico, ne pa negativec. ZGODBA O DVEH SESTRAH (A Tale of Two Sisters, J. Koreja, 2003). Film rezhiserja Kim Ji-woona je bil na Zahodu (zlasti v ZDA) v zadnjih dveh letih "senzacionalno odkritje" korejskega prispevka v zhanr horrorja. Gre za poskus "premaknjene" druzhinsko-dednostne psihogrozljivke z dolochenimi izhodishchi tudi v tradiciji korejskih ljudskih pripovedi. Gotovo pomemben dosezhek za korejsko kinematografijo, v shirshem smislu pa razen nekaj "eksotike" praktichno ne prinasha nichesar, kar ne bi bilo zhe tako ali drugache variirano v obzorju zhanra. Zdi se kakor nesporno v vseh pogledih korektna "odlichnjakarska" maturitetna naloga, ki dokazuje predvsem briljantno izvedeno zgledovanje po kanonih zahodnega zhanra. Zanimivejsha bi bila geohistorichna asociacija (dve sestri - S. in J. Koreja), a to bi bila zhe druga zgodba. (Gornji zapiski zajemajo tv oddaje v prvih shtirih mesecih, tj. v tistih brez "r", leta 2006; velikoekranski dodatek pa belezhi filme, predvajane v Ljubljani do konca leta 2005. - Op. avt.) Chlovekov razvoj Andrej Lenarchich SLOVENCI - ZHRTVE NACIFASHISTICHNEGA EKSPANZIONIZMA SOSEDOV (s posebnim ozirom na jugovzhodno sosedstvo) Nacifashistichno1 nasilje nad Slovenci je bilo totalno in stalno. Zajema tako geopolitichni kot duhovni vidik. Izvajale so ga oblastne, drzhavne in cerkvene strukture, ki so bile -dejansko absurdno - od nekdaj slovenske, trdno vcepljene v dusho ljudi vzhodnoalpskega obmochja med Donavo in Jadranom, ti pa so med seboj obchevali v brizhinski slovenshchini in izvajali svojo unikatno ljudsko demokracijo, odkar zgodovina pomni in she dalech tja na prag novega veka, chetudi v zhe sprevrzheni formi in s tujimi glavnimi igralci. Da bi odstranili vsak sum o objektivnosti, ponovimo, kar je trdila najkompetentnejsha nemshka stroka konec 19. stoletja, ko je bil nemshki nacionalistichni ekspanzionizem na vrhuncu: Spochetka je bilo prebivalstvo vzhodnoalpskega prostora najvechji del retijskega porekla. V chasu rimske vladavine je bilo delno romanizirano. Nekako od 5. stoletja naprej so od vzhoda zacheli prodirati Slovani (Slovenci), ki so se razshirili vse do okolice Innsbrucka. Nekaj pozneje so s severa prishli Nemci (Bavarci),2 ki so germanizirali velik del romaniziranega prebivalstva in Slovencev. V novejshem chasu so se z juga razshirili Italijani. Ocenjuje se, da je v vzhodnoalpskem prostoru 77% Nemcev, 16% Slovencev, 6% Italijanov in Retoromanov/Ladinov. Od protireformacije naprej je prebivalstvo strogo katolishko. Velika etnichna raznolikost prebivalstva je posledica izoliranosti posameznih dezhel zaradi geografskih razlogov, zapletenega reliefa in visokogorja.3 Duhovno nasilje O intenzivnosti in uchinkih duhovnega nacifashistichnega ekspanzionizma pricha zhe podrobnost, da celo nacionalistichno razpolozhenemu Nemcu konec 19. stol. niti na misel ni prishlo, da bi na vzhodnoalpskem prostoru omenil katerokoli drugo »slovansko« ljudstvo razen Slovencev. Danes pa je intelektualni nacifashizem zhe povsem prezhel celo slovensko prorachunsko »znanost«. Obsedenost z naselitvenimi pravljicami je kulminirala v popolno izlochitev pojma »Slovenec«, ki ga nadomeshcha s smeshnico, nevredno vsake strokovnosti, »Alpski Slovani«, potem v odrekanje slovenstva Karantaniji in za povrh she vpletanje Hrvatov. Kako globoko do dna dantejevskega pekla sovrashtva do lastne etnije more pasti etablirana »znanost«, pricha uvodnik znanega slovenskega zgodovinarja, ki je v uvodu tujcem namenjene reprezentativne in razkoshne publikacije zapisal, da s(m)o Slovenci pridrli v te kraje v krdelih.4 Duhovni nacifashizem se je razodeval tudi v vlogi Cerkve na Slovenskem kot institucije, ki se ji pripisuje zashchitnishtvo nad Slovenci. S tem slovesom je sicer tezhko uskladiti nekatera dejstva. Zacheli bi lahko zhe pred letom 1000, ko cerkvena oblast v sufraganskih karantanskih shkofijah ni dovolila semenishch na obmochjih, poseljenih s Slovenci, ker »bi na ta nachin duhovshchina bila prevech vindisharska«.5 Che se omejimo na novejshe chase, je tu znano unichenje slovenske knjizhevnosti, ki je vzniknila sochasno z nastankom drugih nacionalnih literatur v Evropi, po zaslugi cerkvene skrbi za Slovence pa potem potonila za skoraj dvesto let. Postaviti velja tudi vprashanje, kako to, da se pri nas nikakor ni mogla izoblikovati dovolj mochna plast »civilne« - laichne inteligence. Vsekakor je res, da je bilo »kandidatov« v izobilju,6 le do kruha so tezhko prishli drugache, kot da so pokleknili. Vsak, ki se mu je uspelo zavihteti v drzhavno sluzhbo, je zasvetil kot supernova - pa che ostanemo le pri Vegi. Po protireformacijskem deslovenizacijskem dosezhku ni dolgo trajalo, da je Cerkev razoblichila »zahtevo« za Zedinjeno Slovenijo v medlo »proshnjo« dunajskemu dvoru, pobudnika, svojega duhovnika, pa najprej izgnala na svetohelenske Visharje, potem pa, ker se ji ni zdelo dovolj varno, she v daljno Prago, kjer je umrl kot pes za vogalom.7 Posebnost tega cerkvenega »narodnega zashchitnishtva« nad Slovenci je prishla najbolj do izraza na prelomu stoletij, ko so shla v klasje narodnobuditeljska prizadevanja mnogih evropskih etnij. Slovenci smo se takrat znashli goli in bosi, brez vsake najmanjshe drzhavotvorne misli in pobude. Nacionalni naboj, kolikor ga je she ostalo izven etnichnih in religioznih, kvazi »kulturnih« sprostitvenih ejakulacij, se je manifestiral kvechjemu v poniglavem medsebojnem spotikanju, obtozhevanju in zmerjanju dveh nasprotujochih si polov - neprimerljivo mochnejshega, klerikalnega, in shibkejshega, pretezhno laichnega, svobodnjashkega. Najvech, chesar so bili bolj ali manj samozvani »narodni voditelji« sposobni v trenutku, usodnem za Slovence, ob koncu prve vojne, je bilo panichno iskanje novega tutoija namesto chez noch izginulega dunajskega. Katastrofa Slovencev pri koncu prve vojne je bila zato popolna in mnogo hujsha od tiste, ki je zadela porazhene zachetnike svetovne morije. Razblinila se je nacionalna skupnost, izgubili smo dve tretjini nacionalnega bogastva, polovico prebivalstva in skoraj toliko ozemlja, che na shtiri drzhave razkosane krpice sploh moremo poimenovati ozemlje. Nenadoma smo bili izpostavljeni unichujochmu prepihu. Iz zgodovinsko priznane etnije smo padli na polozhaj manjshin. Che namrech privzamemo, da je manjshina etnija, ki se proti svoji volji znajde v neki drzhavni skupnosti, ki je ne obchuti kot svojo, potem s(m)o Slovenci leta 1918 postali manjshina tako v Italiji, na Madzharskem kot tudi v Jugoslaviji (!).8 V smislu definicije manjshine edino Koroshci niso bili manjshina - ostali so v »svoji« drzhavi, in to po svoji volji, pa naj se slishi she tako groteskno ali shizofreno.9 Kot v resnici shizofreno se je namrech izkazalo slovito cerkveno tutorstvo/zashchitnishtvo tudi tokrat. Konec 19. stoletja je mimo jozhefinskega cerkvenega intervencionizma v gospodarski sferi na Slovenskem pochasi, a vendarle nastajala plast delavstva. Selitev zhelezarstva z Jesenic na Trzhashko - in gospodarski razvoj Trsta nasploh - je pripeljala tja nove delavce, od tega veliko Slovencev. Trst je postal najvechje slovensko mesto. Svobodnjashke struje med Slovenci so zahtevale slovensko univerzo. Slovenci so bili prisotni v javnem zhivljenju. Nastale so mnoge pomembne nacionalne institucije, financhne, gospodarske, prosvetne, kulturne, politichne. Politichne okolishchine konec 19. stoletja so bile Slovencem na obmochju »Küstenländer« naklonjene, saj je na jugozahodu monarhije pritiskal italijanski iredentizem. Verjetno ni bilo nakljuchje, da je polozhaj trzhashkega guvernerja pripadel Slovencu.10 Tudi denar za ustanovitev univerze je bilo mogoche pricheti zbirati pod pokroviteljstvom »presvitlega« cesarja. Ochitno je na dvoru za trenutek prevladala ideja z mochnimi Slovenci ustaviti italijansko ekspanzijo. Zato so podprli slovenski nacionalni potencial. Kako je potem dejansko potekala diverzija, ki je zrushila nabirko in pobudo, namesto tega pa ustanovila zasebno shkofijsko srednjo sholo v Shentvidu nad Ljubljano, je mogoche le slutiti.11 Ochiten pa je vsakomur vzrok in uchinek te Jeglicheve diverzije. »Vsezaverodomcesarjevsko« cerkveno zashchitnishtvo je s chasom vech kot ochitno prishlo v navado in v zanimivo maniro. Narodna prebuja je postala zlasti v 19. stoletju vsesploshna. V bolj ali manj ekstremni obliki je zajela vso Evropo. Nashe dezhele so posebej mochno chutile nemshki nacionalistichni sunek. Dunajska oblast je postala povsem nemshka in sporadichni pojavi slovenskega nacionalnega (samo)zavedanja so bili motnja. Jozhef II. je z nasilnim poizkusom uvedbe popolnoma nemshkega uradovanja v slovenskih dezhelah povzrochil odpor, in je moral odnehati. Ponemchevanje uradnega in javnega zhivljenja se je nato uveljavljalo po korakih. Tu je nashla svojo nisho Cerkev, ki je narodnozavedno potenco ljudstva usmerila v religiozno obmochje. Pobozhnosti, cerkev, romanja in zakristija so postali nadomestki, kjer se je sproshchala slovenska etnichna potenca in koder so sproti trebili narodnopolitichne nastavke. Nacionalizem, politika, oblast in denar so vse bolj postajale grdobije, s katerimi naj se ukvarjajo oni drugi, blago in ponizhno slovensko ljudstvo pa se je vzneseno zgrinjalo okoli narodovih verskih svetinj.12 Nemshka dunajska oblast je zaznala to zanjo pozitivno dimenzijo dogajanja in je bila pripravljena Cerkev ustrezno nagrajevati.13 Slovenske molitve in pobozhne pesmi nemshkemu nacionalistichnemu ekspanzionizmu pach niso bile v napoto pri njegovem pohodu na Jadran in v smeri Bizanca. A zavzetost visokega klera je bila brezmejna. Znan je primer ljubljanskega shkofa, Slovenca Jakoba Missie, ki je cesarjevi pobudi, da se v slovenskih dezhelah uvede obvezna pridiga v slovenskem jeziku, ugovarjal, chesh da tako ali tako vsi znajo nemshko. Plachilo - nagrada - je prishlo kmalu: postal je kardinal.14 Kulminacijo duhovnega nacifashistichnega nasilja nad Slovenci je tako mogoche videti prav v likvidaciji libertarnih prizadevanj za slovensko univerzo in v kraji zanjo zhe zbranega denarja.15 Namesto univerze je potem zrasla slovenska zasebna cerkvena srednja shola, ki kljub vztrajnemu frazarjenju ni bila niti prva niti edina16 - je pa bila odlochilen dejavnik, ki je zaustavil razvoj zhe tako skromnih poganjkov slovenske moderne drzhavotvorne ideje. Dotlej so namrech slovenski maturanti, ki so popolnoma obvladali nemshki in tudi druge jezike, lahko svobodno nadaljevali shtudij na mnogih evropskih univerzah. Tudi mnogi izmed tistih, ki so jih pri shtudiju podpirali domachi zhupniki, so se uspeli izmakniti cerkvenemu objemu in so doshtudirali »civilne« stroke, za razvoj nacionalne politichne misli, znanosti in tehnike she kako pomembne. Samo slovenska srednja shola, in she ta popolnoma pod cerkvenim vplivom, pa je otezhila vsako drugachno nadaljnjo shtudentovo pot, razen bogoslovja. Tudi vsak drugachen nadaljnji shtudij maturantov cerkvene gimnazije je bil izkljuchno v znamenju cerkvenih potreb in nadzora. Sam pobudnik te slovenske srednje shole je zapisal, da je bil glavni vzgib za njegovo prizadevanje dejstvo, da tuje univerze slovensko mladino kvarijo. Ne nazadnje o namenih in ciljih dovolj pove v ochi bijochi napis na prochelju: Kristusu, zvelicharju sveta.17 O vzgojnih principih in metodah uprave in vodstva zavoda pa so veliko povedali nekateri slushatelji. Pravzaprav o tem najvech pove dejstvo, da je prichevanj malo, tako velik je bil strah vse do konca. Prichevanja dajo slutiti, kako okvarjene znachaje je zavod produciral. Nasilje pooblashchencev nad sosholci v posameznih »divizijah«, kakor so imenovali skupine dijakov v velikanskih, kasarnishkih oddelkih, je bilo mochno problematichno. Prenapetost posameznikov iz vodstva je vse do konca povzrochala trenja celo v samem vodstvu. Jeglichev favorit Gnidovec, kasnejshi shkof v Skopju, je s svojim izzhivljanjem nad she otroki povzrochil revolt med profesorji in je moral oditi.18 Bilo bi zanimivo analizirati, kolikshen je bil delezh tako vzgojenih prenapetezhev pri kasnejshem trku dveh ideologij v razmerah okupacijskega kaosa. Je pa she ena skrajno problematichna posledica cerkvenega skrbnishtva nad nacionalnimi rechmi. Po sami logiki stvari se je Cerkev vse bolj ukvarjala z gospodarskimi dejavnostmi. Je seveda resnica, da je veliko duhovnikov nesebichno delalo za gmotno korist svojih zhupljanov, da so mnogim reshevali usodna eksistenchna vprashanja. Je pa tudi res, da so zhupnikova gostilna, trgovina in marsikje she mesnica in roka nad zadruzhnishtvom in prosveto hochesh nochesh ustvarjale monopolna razmerja in marsikje, kljub nespornim dobrodelnim uchinkom, rodile trajne zamere, sovrashtvo, »lochitev duhov« tudi na tem podrochju. Neizogibno je tudi naneslo, da tisti, ki se ni vkljuchil v cerkveno/versko okolje, ni imel skoraj nobene mozhnosti za gospodarsko uspeshnost, razen v nemshkem okolju. Vse »slovensko« je bilo trdno v rokah Cerkve. Ker pach niso bili vsi slovensko zavedni ljudje tudi cerkveno razpolozheni, je iskanje boljshe prihodnosti v tujini, namesto vdinjanja osovrazhenemu tujcu doma, zavzelo izjemen obseg. Emigrantstvo, umikanje, tudi beg iz domovine je she ena zlochesta posledica pojava, ki ga drugod v civiliziranem svetu ne belezhimo. Sprevrzhenost te vrste se she dandanashnji kazhe v skoraj obozhevanju izseljenstva, namesto priznanja onim, ki se doma spoprijemajo s tezhavami in ohranjajo domovino in slovenstvo. Ali pa v nekritichnem sprejemanju dezerterstva cele vojske, ki se je sama hvalila s svojim domobranstvom, kot nekaj povsem normalnega. Celo priznanemu pisatelju se she pred dobrim desetletjem ni zdelo zavrzhno odvrachati rojake od prizadevanj za suvereno lastno drzhavo, ker da jih tako ali tako chaka ona druga, vechna, nebeshka Slovenija ...19 Privoshchljivo muzanje kakega navdushenca iz nasprotnega tabora seveda nikakor ni utemeljeno. Pochetje boljshevistichnih zanesenjakov je povsem, do detajla, primerljivo. Tako po metodi kot po uchinkih. Partijsko bicikliranje, elitizem in sektashtvo je konec koncev she presegalo dosezhke klerikalizma. Pach skladno z maksimo o dobrem uchitelju, chigar kvaliteta se kazhe tako, da ga uchenec prekosi.20 Brez ozira na moralne in politichne vzgibe delovanja cerkvenega vrha je bila posledica tega sto let trajajochega delovanja ne le popolna »lochitev duhov« in ekstremni verski shovinizem, ochiten v znanem geslu: »Samo katolichan je lahko Slovenec«,21 marvech in predvsem popolna odsotnost slovenske drzhavotvorne misli. V usodnih trenutkih na zachetku dvajsetega stoletja, ko so drugi evropski narodi z dosti mlajsho drzhavnostno tradicijo od nashe slovenske - karantanske - vzpostavljali svoje moderne nacionalne drzhave, s(m)o Slovenci berachili po Balkanu in cerkveni dostojanstveniki so panichno iskali novi »Dunaj« - novega gospodarja, kateremu bi prodajali ukrocheno slovensko chredo. Politichna smetana drugih narodov chrno-zholte monarhije je zhe desetletja prej gradila svojo moderno drzhavnostno identiteto. Obiski pri voditeljih sil Antante zhe davno pred koncem vojne so prinesli trdno zavezo najvplivnejshega izmed voditeljev, Wilsona, da za vsako ceno uresnichi samoodlochbo narodov. Cheshki Masaryk je imel ob koncu vojne zaradi svojega »minulega promocijskega truda« kaj lahko delo pri vzpostavljanju suverene Cheshke republike. Ker so bili sosednji Slovaki (nomen!), podobno kot Slovenci, politichno bosi oz. obuti v cerkvene strukture, je dobil za povrh she Slovashko.22 Za kako sprevrzhena dejstva gre v slovenski zadevi, postane ochitno, ko opazimo, da je v chasu, ko ni bilo nikjer nobenega ekumenizma, ampak je med Vatikanom in pravoslavjem vladalo pravo sovrashtvo, slovenska katolishka cerkvena elita naravnost drvela v objem balkanskega pravoslavnega monarha. Zagotovo je bil strah pred izgubo njenih stoletja trajajochih »vsezaverodomcesarjevskih« pridobitev in privilegijev vech kot brezmejen. Da so s svojega (pridobitnega) stalishcha ravnali prav, se je izkazalo tik preden je slovenstvo (tudi) po njihovi zaslugi utonilo v novo katastrofo druge vojne in revolucije. Kot poplachilo za »trud«, ko so s prizhnic svojim podanikom »pojasnjevali« sporazum Cvetkovich-Machek med Srbi in Hrvati, so od Beograda v rezhiji Antona Koroshca dobili celo tisto premozhenje, ki jim ga je poprejshnji dunajski gospodar odrekel: freisinshke in briksenshke fevdalne posesti, ki nikoli v zgodovini niso bile last Cerkve.23 Bile so drzhavni fevd, zhe pred stoletjem in pol sekulariziran - uprava je bila odvzeta cerkvenim knezom. Ker so bile na zemljishke posesti/fevde zhe od nekdaj vezane patronatske pravice in dolzhnosti, je dunajska vlada iz sekulariziranega premozhenja oblikovala »verske sklade« in del dohodkov namenjala verskim potrebam. Povrshna »stroka« pa ima ochitno vtis, da gre za cerkveno lastnino ... Koliko je omenjeno druzhbeno naci(klero)fashistichno nasilje imelo zraven pri razrastu revolucionarnega nasilja in pri grozovitostih v nashi dezheli med vojno in po njej, bo razkril chas. Duhovno nacifashistichno nasilje nad Slovenci je torej glavni vzrok in razlog, da smo, chetudi znamenita drzhavotvorna etnija v Evropi, s prvimi zapisanimi besedili v jeziku, ki ni latinski ali grshki, s prvo dokumentirano in izprichano svatensko drzhavno prakso, z epohalnimi deli na prvem vlaku, ki je evropske nacije odpeljal v kulturno sodobnost, zakrneli, obstali osamljeni v podalpskem zakotju, zdesetkani in razkosani prebivakirali polovico zadnjega stoletja, padli v brezno okupacije in revolucije ter komaj obstali na pozhganem, razrushenem, s trupli posejanem preostanku svoje domovine. Morebiti bi s svojo osamosvojitvijo po tej stoletni kalvariji lahko veljali za eklatanten dokaz smotrnosti Stvarstva, ki navsezadnje vendarle vzpostavi pravichno stanje stvari. Geopolitichno nacifashistichno nasilje Tudi geopolitichno nacifashistichno nasilje kot ekspanzionizem sosedov je besnelo nad Slovenci skoz vso znano zgodovino. Vsem svechenikom in apostolom ideoloshko in politichno kontaminirane zgodovinske misli velja najprej povedati, da je beseda »Slovenci« v tem kontekstu terminus technicus, ki pomeni ljudi slovenskega jezika, ki so od zachetkov naseljevali dezhele vzhodnih Alp in obrobja. Tujci in domachini so tako ali drugache poimenovali te prebivalce, njih znachilnosti - govorice in drzhavotvornega svatenskega duha - pa niso mogli ne zatajiti ne skriti niti ju ni dokonchno zadushila nacifashistichna manipulacija. Jezika ni povozila niti dobro plachana akademska svojat, ki si je prisvojila oblast nad narodovo govorico, niti ni drzhavotvornega karantanskega instinkta izvotlila jata zmedenih ali prodanih narodnih voditeljev. Kjer so ljudje obmolknili, so vpila dejstva, je prichala kulturna krajina in so zveneli toponimi.24 Kljub vsemu se je preprosto slovensko ljudstvo ob pravem trenutku, vech kot pol tisochletja potem, ko so izzvenele slovenske drzhavne prisege na Svatnah, znalo odzvati in ujeli smo zadnji - ter morebiti edini - vlak v moderno drzhavno samostojnost. Pogled na ostanek ostanka nekdanje slovenske resnichnosti, na ozemlje danashnje Republike Slovenije, pricha o nenasitnem geopolitichnem nacifashistichnem nasilju vseh sosedov. Posebnost Slovenije, njenega ozemlja in ljudi je, da je ves znani zgodovinski chas samo izgubljala ozemlje in prebivalce, ki bi se she upali imenovati Slovenci, lakomni nacifashizem sosedov pa je pridobival oboje - ozemlje in prebivalstvo. Le geografskim znachilnostim, zaprtosti, tezhji prehodnosti nekdanje vojvodine Kranjske gre zahvala, da je ostala od vseh slovenskih dezhel do najnovejshih chasov skoraj popolnoma slovenska. Celo osrednje obmochje nekdanje Karantanije, vojvodina Koroshka, ki je bila she sredi 19. stoletja srchika slovenskega narodnega zhivljenja, je zhe pred prvo vojno podlegla raznarodovalnemu pritisku. Odtlej pa je tam vedno manj tistih, ki si she upajo povedati, kaj so. Prav farsichno je, da so si lakomni sosedje morali prisvajati celo nasho slovensko dedishchino, saj svoje ali sploh niso imeli ali ni bila dosti vredna. Skladno z naravnimi zakonitostmi pa so imeli tolikanj vech fizichne mochi in primitivnega gona po nasilju. She bolj neverjetno, a tudi tragichno pa je, da s(m)o se celo sami Slovenci rade volje in lahkomiselno odpovedovali lastnim koreninam, svoji lastni zgodovinski dedishchini, drzhavnostni tradiciji, prichevanjem. Podlo odrekanje slovenskosti zgodovinskim dejstvom, kar pospesheno zganja celo sodobna zgodovinska »znanost« pri nas, presega vse meje. »Stroka« sistematichno taji notorichne resnice. Iz javne zavesti je povsem izrinila delezhe Slovencev in slovenskih dezhel zlasti pri kulturnem in politichnem razvoju v shirshem okolju. Malokomu je she znano, v javnosti pa sploh ni, da so celo slavni Dunajski dechki slovensko delo. Njihov ustanovitelj je Ljubljanchan, Jurij Slatkonja, ki je bil tudi prvi shkof novoustanovljene dunajske shkofije. Delezh slovenskih diplomatov in emisarjev na dvorih od Shpanije prek Rusije do Carigrada je skoraj popolnoma zamolchan. Nekoliko bolj - a vechjidel omejeno na ljubiteljsko prizadevanje - je obdelan le Herberstein in njegovi Moskovski zapiski, pa she to verjetno le iz razloga, ker mu »stroka« podtika nemshko poreklo. Imamo torej opravka s popolno zaroto. Po eni strani zamolchevanje delezha Slovencev in slovenskih dezhel, po drugi strani pa rasistichno samoodpovedovanje delezhu vseh, ki jih morejo razglasiti za tujce, cheprav so se rodili tukaj in so njihove rodovine zhivele v nashih dezhelah stoletja. Pochetje slovenske zgodovinske stroke bi veljalo preuchiti z vidika blutundbodenskih rasitichnih kriterijev. Kaj drugega je odrekanje »domovinske pravice« pomembnim ljudem le zato, ker so imeli priimek ali ime nemshko zapisano? 25 Povedanemu velja dodati povsem istovrstno shkodljivo ravnanje (ne le) na Koroshkem, kjer se Slovenci brez razmisleka (samo)razglashajo za manjshino. Kakor bi nekdo svojo hisho odprl na stezhaj tujcu, sam pa bi se stiskal v kaki ropotarnici. Ni mogoche odobravati zamolchevanja za Koroshce tako silno pomembnega dejstva, da je sedanja Avstrija dobila pravico do obstoja zaradi protinacistichnega boja Koroshcev, koroshkih Slovencev, ki so se nasilju uprli z orozhjem. Ta oborozheni boj je bil argument Dunaja, ko je uveljavljal pravico do suverenosti Avstrije, kakor je dolochala Moskovska deklaracija.26 Nikjer drugje na ozemlju danashnje Republike Avstrije namrech ni bilo uchinkovitega oborozhenega odpora, razen slovenskega partizanskega na Koroshkem. Vsa preverznost ideoloshke zakrknjenosti se kazhe v ignoranci tega dejstva, ki si ga - verjeli ali ne - privoshchi prav prizadeta »manjshina« sama. Nikoli se ne sklicuje na to dejstvo. Raje zhdi v svojem »manjshinskem« kotu in moleduje za krajevne table ... Ne pomaga niti poshtena, drzhavnishka poteza Dunaja. Nagovor druge predsednice avstrijskega parlamenta ob proslavi na Ljubelju (2006) je ostal popolnoma brez odmeva.27 Shirshi javnosti ni znan she eden, posebej perfiden poseg v slovensko koroshko dedishchino. Che komu, je Slovencem jasno, da Koroshka odmeva od slovenskih pesmi, prastarih besedil in she starejshih melodij. Sploshno je tudi znano, da je vechglasno ljudsko petje zelo redka posebnost, ki pa je med Slovenci nekaj obichajnega, tipichnega. Dejstvo, da je zborovsko ljudsko petje med nemshko govorechimi ljudmi mochno razvito le na Koroshkem, mora prav gotovo zbuditi pozornost. Zelo hitro je mogoche tudi priti do odgovora. Sredi 19. stoletja je namrech Koroshec Thomas Koschat (Tomazh Koshat!) iz Vetrinja28 slovenskim pesmim podlozhil nemshka besedila in z drzhavno podporo organiziral intenzivno kampanjo z gostovanji pevskih zborov doma in po svetu. Tako je nemshka linija preprichala svet o nemshkosti Koroshke. Seveda je zhe povprechno glasbeno razgledan poslushalec opazil nenavadno mrmranje, kadar je zaradi slovenskemu jeziku ustrezne melodije besedilu v nemshchini zmanjkal kak zlog ... Shirno obmochje slovenskih krajin, ki je, kakor povedo viri in klichejo toponimi ter kulturna krajina, segalo tja do Podonavja na severu, v Panonijo na vzhodu, dalech v Posavino na jugovzhodu in v Benechijo na zahodu, je pohlep geopolitichnega nacifashizma v nekaj stoletjih zreduciral na trikotnik, stisnjen med obronke jugovzhodnih Alp, skrajni zahodni rob Panonije in trzhashko zaledje. Prav za toliko, kot so nam ukradli, so sosedje nabreknili.29 In naj je she tako shokantno za treznega prebivalca zelenomodrega Planeta, she vedno niso siti. Med seboj se lochijo le po metodi. Eni bolj, drugi manj zviti, spretno prevarantski, nekateri bedasto primitivni, oshabni ali shtorasti, vsi po vrsti pa dosledni in uchinkoviti. Ker torej niso kaj dosti med seboj razlichni, zadoshcha poblizhe pogledati »uspeshno« prizadevanje soseda na jugovzhodu. Znova pride prav geografski dosezhek - veliki atlas, ki je nastal leta 1900 sredi najmanj Slovencem naklonjenega novokolonialnega nemshkega imperija, v Berlinu. Nemshka natanchnost in doslednost prikazhe prav vse relevantne podrobnosti dalech v preteklost. Presek ozemeljskih pridobitev jugovzhodne sosede razodeva, koliko je nabreknila v zadnjih stoletjih. Danes uveljavljeno njeno skupno ime je bilo prvotno neznatna krajina med »hrvatskim« (sic!) Zagorjem30 in Gorskim Kotarjem.31 Slavonija in Dalmacija, ki sta danes integrirani v skupnost, sta bili ves chas kronovini zase, kolikor je mogoche tako imenovati vse do konca prve vojne madzharskim kraljem podrejeni dezhelici. Poleg tega je zelo pouchen pogled na karto, ki kazhe razprostranjenost posameznih verstev. Vsa dezhela od vkljuchno Dalmatinske Zagore prek Kninske krajine mimo Karlovca do Save je oznachena kot grshko ortodoksna. Prav tako velika obmochja Posavine med Pozhego in Donavo.32 Le odkod nenadoma ta nabrekla antemuralekristjanska novota, ki si je po prvi vojni prilastila nikdar njen Chakovski okraj do zliva Mure in Drave, po drugi vojni pa she Istro, ki ne le, da nikdar ni bila njen del, temvech sploh nikoli v zgodovini ni bila z njo v stiku? 33 Reshki okraj je dobila izkljuchno zahvaljujoch potrebi, da Dunaj potolazhi Budimpeshto, in je zato Madzharska dobila Reko kot svoje svobodno pristanishche. Vse od tod proti severu in jugu je bilo avstrijsko - Küstenländer. Za danashnjo rabo je zelo pomembna celo podrobnost, kako je potekala meja od Reke do Karlobaga: Sosednji mednarodnopravni strokovnjaki in strokovnjaki pomorskega prava (tako se sami postavljajo) v zvezi s stanjem v Piranskem zalivu v en glas trobijo, kako ni bilo nikoli nikjer primera, da bi bilo morje v eni drzhavi, obala pa v drugi.34 Naj izvolijo pogledati karto podvelebitske obale iz leta 1900, pa bodo morebiti opazili, da meja med Avstrijo in Ogrsko poteka po obalni chrti od Sushaka do Karlobaga, kjer se shele dvigne na grebene Velebita. Tako se na njihovem domachem zelniku sesuje v prah fama, s katero poskushajo briljirati pred neukimi, ki ne opazijo popolnoma enako potekajoche mejne chrte med Hong Kongom in Kitajsko, ki je bila stoletna meja med dvema drzhavama in je to she vedno na svoj nachin. Ni potemtakem presenechenje, che si lakomnost po vsem stoletnem zhretju tujega privoshchi she naprej lomastiti po slovenskem Piranskem zalivu, po snezhnishkih bregovih, po Gorjancih ter po lokah in tokavah ob Muri. Ravnanje, ki v celoti razlozhi na prvi pogled sicer presenetljivo nacistoidno obnashanje sosede v obdobju nacifashistichne strahovlade med drugo svetovno vojno. Pravzaprav vsak pogled v minule chase odkrije nova dejstva, ki povedo, da obnashanje juzhne sosede ni nikakrshno nakljuchje, marvech je logichno nadaljevanje obichajne prakse na zgodovinskim okolishchinam ustrezen nachin. Le sobivanje v skupni jugoslovanski drzhavi, kjer charshija ni dovolila nobenih vojashkih in drzhavnih premislekov, kaj shele razprav, o chemerkoli vojashkem ali drzhavnostnem mimo srbskih epopej, je utishalo med Slovenci zhiv spomin na stoletja, ko so prek Kolpe in Sotle leto za letom vdirale tolpe roparjev in morilcev. Ti nenadni napadi iz gozdov na nich hudega sluteche kmete na polju, mirne vasi in naselja, so osiromashili dezhelo in zdesetkali prebivalstvo. Tolpe so se pritajeno premikale skozi gozdove in brez opozorila napadale tudi dalech v notranjosti - na Gorishkem, Koroshkem, Kranjskem in Shtajerskem. To niso bile redne vojashke enote. Zato je poimenovanje »turshki vpadi« napachno. Odseva posledice politichno vsiljene »bratovske ljubezni« z juzhnimi sosedi. Tolpe so bile namrech sestavljene iz ljudi zelo podobne govorice, blizhnjih sosedov z onega brega. Marsikdaj je bilo celo tako, da so isti ljudje, ki so podnevi ali prek tedna sluzhili krajnskim vojashkim poveljnikom v protiturshkih mejnih utrdbah Karlovcu ali Bihachu in drugod, ponochi ali za vikend zganjali morilsko, pozhigalsko obrt na Slovenskem. Tudi v mejashkih, krajinskih utrdbah in med tamkajshnjimi vojnimi pohodi so radi skrajshali za glavo ali ugrabili kar svojega slovenskega poveljnika.35 Ugrabljanje ljudi, ki je dandanashnji posebnost blizhnjevzhodnih muslimanskih okolij, je bilo v nashih krajih za chasa »turshkih vpadov« vsakdanjost. Tolpe »Turkov« so pobijale vse starejshe, otroke, zlasti moshke pa so odvlekli s seboj, da so jih prodali za janicharje, za suzhnje ali - dekleta - za hareme. Posel je bil cvetoch she zlasti zaradi posebej zvite domislice. Najraje so namrech ugrabili kakega vplivnega veljaka, vojshchaka, plemicha, potem pa so nastopili dubrovnishki trgovci kot posredniki. Ponudili so Krajncem mozhnost odkupa. Seveda so slovenski sorodniki radi segli globoko v zhep/skrinjo, da bi dobili nazaj svojega chloveka - resnici na ljubo dostikrat skoraj zhe mrtvega. Za cekine iz te odvratne trgovine so rasle dzhamije36 in dubrovnishki Stradun bi lahko bil tlakovan s slovenskim zlatom. V zvezi s »turshkimi« vpadi je treba povedati tudi tole: nenadni napadi na popolnoma neprichakovanih krajih - ta znachilnost je dokaz, da napadalci nikoli niso bile redne turshke vojashke enote, ampak tolpe »honorarcev« iz soseshchine. Le ti so se mogli in znali pritajeno priblizhati naseljem dalech v notranjosti. Tudi niso nikoli napadli vechjih utrjenih krajev. Torej ochitno »niso imeli chasa«, za redne vojashke enote to ne bi bila posebna tezhava. A redne vojske so bile vedno pravochasno na ocheh, ogleduhi in kurirji so lahko pravochasno opozorili na premike, in slovenske redne chete so vedno zmagovale - zhe pred znamenito bitko pri Sisku, ki she zdalech ni bila edina slovenska zmaga nad Turki. Tolpe pa so bile problem, ker redne chete niso mogle biti pravi chas na kraju napada. »Partizanski« nachin vojevanja je bil torej zhe takrat uspeshen oz. je jasno, odkod je prishel v nashe kraje med zadnjo svetovno vojno. So pa Slovenci izumili sijajen obveshchevalni sistem, ki je bil popolnoma uchinkovit in edinstven (poleg enako unikatnih in uchinkovitih obrambnih naprav - taborov). To so bile grmade na dalech vidnih vrhovih. Ni odvech spomniti na she eden zelo zanimiv vidik. Iz zgodovine slovensko-hrvashkih odnosov ni znan le pojem »zemljokradice«. Enako, che ne bolj, je znano, kako so slovenski »voditelji« ves chas nekam lezli tamoshnjim. Vchasih prav neokusno. Obozhevanje »hrvashkega drzhavnega prava« je mejilo na aboto. In je tudi bilo abotno. Che namrech znana dejstva pogledamo natanchneje in brez predsodkov, se prikazhe sila zanimiva podoba. Namesto obozhevane hrvashke »drzhavnosti« in podjarmljenih »Krajncev« ugledamo Slovence, ki vladajo Hrvatom. Dejstvo je namrech, da so bili Hrvati ves chas podrejeni Madzharom - ne konstitutivni element madzharske kraljevine, marvech podjarmljena dezhela. Madzhari so jim dolochali upravnike, ki so nosili madzharsko ime ban. Prav tako so Madzhari ustanovili svojo shkofjo v Zagrebu in zgradili stolnico, posvecheno Shtefanu, madzharskemu kralju. Popolnoma druga situacija kot pri nas. Habsburzhani so se sicer res z bojem polastili velikokarantanskega Otokarjevega vojvodstva. Koliko jim je pomenilo biti vojvoda v karantanski dedovini, se pokazhe v tem, da cesarju Rudolfu Habsburshkemu ni bilo dovolj premagati Otokarja, ampak ga je ukazal celo zahrbtno, neviteshko, po konchanih bojih, umoriti (1278). Umazano delo so sicer zanj opravili ukrajinski Polovci (morebiti so bili zraven tudi Madzhari), a ga je ta zlochin vseeno stal cesarske krone: papezh je ni hotel polozhiti na glavo morilcu kralja ... Vendar je bilo za vojvodstvo v dezhelah slovenske Karantanije, ki bo prinashalo potomcem krono rimskih cesarjev, vredno veliko tvegati. Habsburzhani so vedno gledali (in se zhenili) dalech naprej. In tako se je tudi zgodilo, da je legitimni, do 16. stoletja tudi dejansko obredno v slovenshchini ustolichevani slovenski knez, in od leta 1806, po ukinitvi Svetega rimskega cesarstva, avstrijski cesar, do konca prve vojne vladal kot kralj tudi Madzharom in njim podrejenim Hrvatom. To pomeni, da od znamenitega hrvashkega drzhavnega prava ne ostane veliko. Slovenski vojvoda - torej Slovenci smo jim vladali ... Pogled na zverizheno preteklost slovenskih dezhel in ljudi ni spodbuden. She zadnje nastavke optimizma odpihnejo obnashanje, govorjenje in dejanja slovenskih politikov, polit-diplomatov in uradnikov. Tezhko bi nashli v zgodovini primer tako poniglavega ravnanja. Drugache si tega nenavadnega pojava ni mogoche razlozhiti, kot da se spomnimo prej obravnavanega druzhbenega nacifashistichnega nasilja nad Slovenci. Kako dalech so lahko padli vodilni slovenski kleriki v svojem hlapchevanju tujcem in ideologiji, dovolj ilustrira zapis najbolj cenjenega slovenskega cerkvenega filozofa, doktorja Alesha Ushenichnika, v agitki za Jugoslavijo: »Pa zakaj se Slovenci tako upirajo zdruzhenju s Hrvati? Saj bi izgubili le jezik, sveto vero bi pa ohranili.« Karkoli pripomniti k temu dosezhku bi bilo perverzno bolj, kot je perverzna zhe sama zapisana misel. Pa se tudi ni treba zamujati s pripombami. Na izbiro je she brez shtevila dosezhkov te vrste. Od zhe prej omenjenega dobrih sto let starega klerikalnega gesla, da ni Slovenec, kdor ni katolik, do dosezhka ljubljanskega nadshkofa iz zadnje chetrtine dvajsetega stoletja, da je Jugoslavija edina prihodnost za Slovence.37 Kakor je po eni strani povsem razumljivo, da sta narodnozavedni chut in drzhavotvorna misel ljudstva, ki stoletja jechi pod tako poshastno sprevrzheno indoktrinacijo, obsojena na izginotje, je po drugi strani dokaz njegove neverjetne potence, prav genetske naravnanosti v drzhavnost in zakonitost, to, da se je skoraj do konca zatolcheno vzpelo v obnebje suverenih nacij na Planetu, in da s svojo uspeshno, zgledno drzhavo kljub vsem spotikanjem in lastnim slabostim pricha, da pradavna ustolichevalska demokratichna praksa in slovenska karantanska drzhavnost nista bili nikakrshno nakljuchje. Vse je trdno vsajeno v nravi slovenskega ljudstva. Te danosti so Slovenci ohranili v domachi dezheli, posejali pa so jo sami ali obchudujochi tuji prichevalci she dalech naokoli. Andrej Lenarchich, poslanec prvega sklica Opombe: 1 Mozhen bi bil tudi izraz »klerofashistichno«, a bi bil manj vsepoveden, che uposhtevamo, da »nacifashizem« dejansko pomeni vsako nacionalno/drzhavno podprto nasilje zaprtih klik/korporacij nad svobodnim ljudstvom; torej avtomatichno zajema tudi cerkveno nasilje, saj se je cerkvena posvetna moch utelesila v drzhavi sui generis - tj. v Vatikanu. 2 Nachin opisovanja pove, da gre izkljuchno za Slovence in Bavarce. »Slovani« in »Nemci« sta le pomozhna, nova, pavshalna »strokovna«, nacionalistichna pojma, ki sta se pojavila mnogo kasneje. »Nemci« pred 14. stoletjem sploh niso obstajali, »Slovani« so pa berlinska izmishljija s sredine 19. stoletja. 3 Spamers Hand-Atlas, Leipzig 1900. 4 Peter Vodopivec: »... zhe v tistem zgodnjem jutru nashe lastne zgodovine (torej gre definitivno za nas!), ko so morda nekaj deset ljudi obsegajocha (»morda« se tiche shtevila - ne ali je ali ni res!) slovanska (!) krdela (!) prvich pridrla (!) v Alpe in zachela naseljevati ozemlje, na katerem zhivimo she danes...«. Dokumenti slovenstva, Cankarjeva zalozhba, Ljubljana 1994. krdelo - neurejena, navadno manjsha skupina zhivali: krdelo konj, psov / volkovi se druzhijo, zbirajo v krdela / ovce so prihajale v krdelih / star. krdelo ptic jata // nav. slabsh., s prilastkom skupina ljudi: pred hisho se je podilo krdelo otrok; na cesti stoji krdelo zhensk / sovrazhna krdela / ekspr. celo krdelo obchudovalcev je stalo okrog nje (SSKJ). 5 Vzemi in beri: Katolishka prenova in protireformacija v notranjeavstrijskih dezhelah 1564-1628, Hermagoras/Mohorjeva, Styria, Graz-Wien-Koln 1994. 6 Shtevilo »krajnskih« in drugih slovenskih shtudentov zlasti na dunajski in padovanski univerzi je bilo vedno enormno visoko, brez cerkvene podpore pa niti do tja niti od tam ni bilo lahko priti. (Dunaj in Slovenci, Ljubljana 1994; Slovenski Dunaj, Mohorjeva, Celovec-Ljubljana-Dunaj 1995). 7 Matija Majar-Ziljski (Goriche, 1809 - Praga, 1892). 8 Nobenega preizkusa ljudske volje ni bilo. 9 Referendum bi se brez delezha Slovencev izshel neugodno za Nemce. 10 Brat arhitekta Maksa Fabianija, visok funkcionar tajnih sluzhb. Oba sta bila dobro zapisana na dvoru. 11 Razumljivo je, da povsem cerkvi in klerikalnim strankam podrejeni mediji in stroka po prvi vojni o tem niso pisali. Iz razlichnih virov pa je vseeno mogoche povzeti dogajanja, she zlasti na podlagi »negativa« - odsotnosti podatkov. Tako je npr. dovolj zapisanega o tem, kako je Tavchar nagajal Jeglichu, da ni mogel zidati shole na cerkvenem zemljishchu v Ljubljani, ampak je moral iti dalech v Shentvid. Nihche pa se ne vprasha, kako to, da tako nesporno zavedni Slovenec pisatelj Tavchar nasprotuje shkofovi »slovenski« pobudi. Stvar postane razumljiva, che se spomnimo, kaj je pomenila slovenska srednja shola namesto slovenske univerze, za katero so si prizadevali Tavchar, Cankar in ostali necerkveni domoljubi. 12 She dandanashnji se slovenska drzhava/demokracija spotika ob posledice te rushilne dejavnosti. Jasno, da pendant klerikalizma, pol stoletja vladajochi boljshevizem, ni ravnal nich drugache kot njegov uchitelj. Na popolnoma enak nachin si je prisvajal vse drzhavno, plebs pa z omenjenimi gesli odvrachal od udelezhbe v politiki. Boljsheviki so seveda uporabili druge ventile za sprotno sproshchanje drzhavnostnega, politichnega, soupravljalskega naboja pri ljudeh. Namesto pobozhnjakarstva, romanj in pobozhnosti je negoval SZDL, mnozhichno karikaturo strankarskega udejstvovanja, »delovne akcije« in chashchenje »voditeljev«. 13 Duhovniki spet prevzamejo vodenje matichnih knjig (1814). Odnose med Cerkvijo in drzhavo poslej ureja drzhavno ochetovsko pokroviteljstvo, ki zagotavlja drzhavi velik vpliv pri reshevanju cerkvenih zadev. Milejshe nastopanje Leopolda II. in Franca I. ne more prikriti dejstva, da so she vedno v veljavi jozhefinska nachela, po katerih naj Cerkev sluzhi drzhavi in da naj se duhovnik chuti »v cerkvi uradnika«. Zato morajo po cerkvah she vedno razglashati in ljudem pojasnjevati vladne odloke, duhovniki morajo porochati vladi, kako se ljudje odzivajo na vazhnejshe gospodarske in politichne ukrepe. Po drugi strani pa se je drzhava she vedno vtikala v cerkvene notranje zadeve, zahtevala odobritev vazhnejshih cerkvenih odredb, bdela nad cerkvenim premozhenjem, budno spremljala pastoralno delovanje duhovnikov in nadzirala njihovo zasebno zhivljenje. Istovetenje Cerkve z drzhavno oblastjo (zveza »trona z oltarjem«) je bilo v ocheh ljudstva kamen spotike, ker se je zdelo, da sta vera in Cerkev le policijsko orodje. Drzhava je seveda taki duhovshchini rada priskochila na pomoch v materialnih stiskah z dopolnili kongrualne plache (Zgodovina Cerkve na Slovenskem, Mohorjeva, Ljubljana 1991). 14 Te vrste imenovanja so bila v Avstro-Ogrski domena cesarja. 15 Na pobudo zhupana Hribarja, njegove skupine in s podporo ministra za uk in bogochastje, viteza Hartla, so ustanovili »Cesarja Franca Josipa vseuchilishki fond«. Zarota s cerkveno privatno srednjo sholo je pripeljala tudi do kraje tega denarja. Potroshila ga je klerikalna Vseslovenska ljudska stranka. Njen in shkofov eksponent Krek si je v ta namen privoshchil nesramen, zaradi umazanosti in podlosti dalech naokoli odmevajoch nastop/napad na Hribarja in njegove v dezhelnem zboru (Slovenska kronika 1900-1941, Nova revija, Ljubljana 1995, str. 30-31). 16 Idrija, Gradec ... 17 Poleg shkofovih pisanih utemeljitev za gradnjo Zavodov, v katerih odkrito pove, da so namenjeni edinemu cilju, da se slovenska mladina ne bi (moralno-versko!) kvarila na tujih visokih sholah, je veliko povedala tudi vsedrzhavna proslava stoletnice »prve slovenske gimnazije« v Cankarjevem domu leta 2005. Od vse »slovenskosti« zavodov se je na proslavi pojavila le ena sama samcata slovenska tochka - ena pesem, pa she ta protestantska (sic!). 18 Prepovedal je otrokom deliti svezh kruh, da bi jih obvaroval »greshnih misli« ... (prim.: A. Gerzinich, Bozhji sluzhabnik Janez Gnidovec, Buenos Aires 1972). 19 Alojz Rebula: Smer - Nova Zemlja (1972; 1995). 20 Prvaki ene in druge strani so bili iz iste kuhinje, tako glede na poreklo kot na sholsko-vzgojno pot. Nemalo je imen vodilnih komunistov (celo v Rusiji, kaj shele pri nas), ki so se oblikovali v verskih sholah, semenishchih in redovnih skupnostih. 21 Vech mdr. tudi v: Jozhko Pirc, Alesh Ushenichnik in znamenja chasov, Ljubljana 1986. 22 Kako zelo slovenskim podobne okolishchine so vladale na Slovashkem, pove usoda Slovashke med okupacijo. Tudi tam je bila nosilec kolaboracije in vazalne drzhavnosti Cerkev. 23 Nemalo je znamenj, da »posel« ni bil opravljen pravno korektno. Ne nazadnje je tudi razlog zanj umanjkal: puchistichna Simovicheva vlada je odlochno zavrnila sporazum Cvetkovich-Machek. Tudi vse naslednje emigranstke jugoslovanske vlade so ravnale enako. 24 Prek vsake meje dostojnosti gre psevdoznanstveno manipulativno trmoglavljenje z razlichnimi poimenovanji, ki so se pri razlichnih virih ob razlichnih prilozhnostih in v razlichnem chasu uveljavila. Takim poljubnim poimenovanjem, ki ne pomenijo nobene dejanske populacijske spremembe, marvech so izkljuchno pomozhno delovno sredstvo, pritikajo kvazi strokovnjaki razlichne, vsakokrat druge etnije. Pa je povsem jasno, da so Vendi, Vindisharji, Slavi - po vsej verjetnosti tudi Kelti in podobni »izumi«, chisto navadni prebivalci teh krajev, ki se danes imenujejo Slovenci. Che bi sledili njih logiki, bi opis prebivalstva Slovenije v zadnjih sto letih izgledal nekako takole: Med Krajnce, Shtajerce, Koroshce in Primorce so ob koncu prve vojne vdrli shtevilni Jugoslovani. V dobrih dveh desetletjih je prishlo do intenzivnega preseljevanja in vojnega stanja. Nekaj chasa so obmochje naseljevali Italijani, Nemci in Madzhari, po koncu druge svetovne vojne pa so z juga prihrumeli komunisti. Konec drugega tisochletja so se v Sloveniji od nekod znashli Slovenci. 25 Zhe Janez Puch je nekoliko na stranskem tiru, Mariborchan Tegetthoff, zmagovalec najznamenitejshe pomorske bitke na Jadranu vseh chasov, pri Visu, je pa popolnoma zamolchan in njegov spomenik v Mariboru odstranjen. Enako so odgovorni ravnali v Ljubljani z marshalom Radetzkym, znamenitim vojskovodjem, ki je s svojimi Kranjskimi Janezi zmagal nad Beogradom. Ljubljana mu je zato podarila pochitnishki dvorec grad Tivoli, od njegovega spomenika pa stoji danes le she podstavek. (Kip lezhi v depojih Mestnega muzeja). In she bi bilo mogoche nashtevati, brez konca. 26 »Austria is reminded, however that she has a responsibility, which she cannot evade, for participation in the war at the side of Hitlerite Germany, and that in the final settlement account will inevitably be taken of her own contribution to her liberation.« (Moscow Declaration 1943; tochka 3). 27 Magistra Barbara Prammer je povedala: "Prinasham vam pozdrave s spominske svechanosti Avstrijskega Mauthausen komiteja s severne strani Ljubelja, kjer sem pravkar govorila v spomin zhrtvam. Kot Druga predsednica Drzhavnega zbora Avstrijskega parlamenta se vam hochem tudi osebno zahvaliti, da zhe toliko let skrbite za to, da tukajshnje podruzhnichno taborishche Mauthausna ne tone v pozabo, da neutrudno spominjate na tiste, ki so se uprli nacizmu, ki so se borili proti nacistichnemu barbarstvu in se borili za svobodo. Antifashistkam in antifashistom, partizankam in partizanom hochem izraziti svoje sposhtovanje. Tem pogumnim zhenskam in moshkim bi se na tem mestu rada zahvalila. Ko je bilo v Avstriji treba dokazati lastni prispevek k osvoboditvi, so uveljavili vasho borbo, saj je bila skorajda edini oborozheni boj. Da se mora slovenska manjshina na Koroshkem she danes boriti za svoje v ustavi zagotovljene pravice, kot to ochitno prikazuje prepir okrog postavitve dvojezichnih krajevnih napisov, je znachilen izraz avstrijske pozabljivosti, che gre za posledice iz nacistichne zgodovine. Vendar zgodovinska odgovornost ne sme nikdar pretechi, obdelava nacistichnih zlochinov pa she sploh ne. Pod to preteklost nikdar ne smemo potegniti chrte. Zahvaljujem se vam za pozornost." 28 Thomas Koschat (Vetrinj 1845 - Dunaj 1914); za zasluge je dobil ulico na Dunaju (Potzleinsdorf). 29 Sosedje, ki so tako ali tako vechinoma slovenskega porekla ... 30 Od Celjanov so ga osvojili Madzhari. 31 Padel je v frankopansko-zrinsko bisago. Ni bilo brez razloga proceduralno skrajshanje Frankopana in Zrinskega za glavo na Dunaju. 32 Marsikaj iz komaj minule vojne v obeh Krajinah postane razumljivo ob pogledu skozi to optiko. 33 Na Kastavu je bila ustanovljena prva slovenska chitalnica na Slovenskem! Z odlokom dne 26. aprila 1922 je Chakovski okraj (Medjimurje) politichno sodil pod Mariborsko oblast, cerkveno pa pod zagrebshko shkofijo. 34 Ne nazadnje je popolnoma identichno stanje, kakrshno bi bilo ob izlivu Dragonje, she vedno na meji med Hong Kongom in Kitajsko: tudi tam se meja, ki poteka po reki, nadaljuje nekaj deset km naprej po morskem bregu. 35 Npr. Herbert Turjashki, general, poveljnik Vojne Krajine. Ubili so ga njegovi Krajishniki na pohodu proti Turkom blizu Bihacha (o tem shtevilni viri). 36 Najbolj je (bila) znana banjalushka Ferhadija, danes zbrisana z oblichja Zemlje - posledica zadnje vojne v Bosni med Srbi in Muslimani. 37 Nadshkof Pogachnik v intervjuju za Delovo Sobotno prilogo; 12. 3. 1977, str. 22; naslov: »Verni ljudjenochemobitinergachi...«(cit. »Dobro se zavedamo, da Slovencem izven Jugoslavije ni zhivljenja. To konstruktivno stalishche do Jugoslavije verni s pogumom izpovedujemo.«) Za zgodovinski spomin Lucijan Vuga DIVJE BABE (III) PRAZGODOVINSKO KOLO Z LJUBLJANSKEGA BARJA Ljubljansko barje sodi med kljuchne tochke kultur srednje Evrope. Mario Alinei, tvorec teorije kontinuitete, pravi (ALI II, str. 748-749): »Danes vemo, da je najstarejshe evropsko zharishche metalurgije predstavljal Balkan, natanchneje sta to vinchanska kultura (danes Srbija, Makedonija, Banat in Madzharska) in kultura iz doline Marice (danes Bolgarija, Grchija in Turchija), datirani v 5. in 4. tisochletje pr.n.sht. V okviru teh dveh balkanskih kultur so odkrili najstarejshe evropske rudnike v srbski Rudni glavi in bolgarskem Ali Bunarju. Izjemno starost balkanske metalurgije v primeri z alpsko in na drugih evropskih prostorih lahko pripishemo dvema dejavnikoma. Prvi je ta, da je brez vsakega dvoma zachetek metalurgije v Mezopotamiji in Anatoliji, od koder do Balkana ni dalech... Gorati Balkan je imel s svojimi izjemno bogatimi rudnimi lezhishchi srecho, da se je znashel v neposredni soseshchini z metalurshkimi sredishchi Male Azije. Posledichno se je zachela bakrena doba na Balkanu veliko pred ostalo Evropo. Ko se je v Padski nizhini in po dolinah centralnih in centralno-vzhodnih Alp she iztekalo zhivljenje poznega neolitika, je bila bakrena doba na Balkanskem polotoku zhe v polnem razcvetu. Eno poglavitnih sredishch tega najzgodnejshega evropskega halkolitika je bilo npr. Ljubljansko barje v Sloveniji, nedalech od severovzhodne Italije ... Meja med halkolitikom in neolitikom je tekla prav med Slovenijo in Julijsko Benechijo.« (podchrtal L.V.) Alinei nato nadaljuje: »... migracijska dinamika te kulture dovoljuje sklep [na vprashanje, ki je bilo zastavljeno na str. 748: »... kdo so bili, kakshen jezik so govorili selechi se metalurgi, ki so dali zhivljenje centralnoalpski bronasti kulturi...«]: da so jezikovne spremembe tega podrochja posledica prihoda metalurgov z Balkana prek Slovenije. Predvidoma so ti izvedenci iskali baker po juzhnih alpskih dolinah vse do Grigione, obenem pa so s seboj gnali chrede na ondotno pasho. In kakshen jezik so govorili? Po teoriji kontinuitete, v njeni minimalni razlichici z 'mikenskega vidika', na Balkanskem polotoku v 3. in 2. tisochletju pr.n.sht. lahko projiciramo, vzporedno z mikenskimi Grki v Grchiji in Italidi v Italiji, tudi Slovane na podrochju bivshe Jugoslavije in Ilire v Albaniji. Od tod sledi, da doshli metalurgi iz Slovenije v juzhne alpske doline in Grigione niso bili nihche drug kot juzhni Slovani, ob svojem chasu genetsko pod vplivom Ilirov, Grkov in vzhodnih skupin, od katerih so prevzeli metalurgijo in kakshno tisochletje pred tem tudi poljedelstvo. Ti juzhni Slovani -verjetno Slovenci - so se pridruzhili italidskemu ljudstvu na juzhni strani centralno-vzhodnih in centralnih Alp ter prispevali s svojim jezikovnim sistemom tisto posebnost, ki jo imenujem faktor L, ki je tipichen za ladinshchino in je rezultat slovanskega superstratuma (seveda starejshega od rimske latinshchine) na italidsko [op. L.V.: ne italsko! opozarja Alinei] osnovo, ki je zhe bila pod keltskim vplivom.« Skratka, Alinei z obsezhno argumentacijo zagovarja prisotnost Slovanov-Slovencev na podrochju, kjer zhive danes Furlani oz. Ladinci po vseh vzhodnih Alpah do Shvice, zhe najmanj dve to tri tisochletja pr.n.sht.; on misli, da celo she pred tem. Che to Alineijevo teorijo povezhemo z Oshtirjevimi raziskavami o prajezikih, ki jih imenuje praevropske ali predindoevropske ali megalitske, potem je ochitno, da obstaja dolochena koherenca, in lahko rechemo, da je bila med tistimi prajeziki tudi slovanshchina ali pred-oziroma pra-slovenshchina, che povzamemo Alineija. Ta prostor je bil kasneje, v chasu rimskega imperija romaniziran. Po teoriji kontinuite je shlo pri tem zgolj za manjshe migracije in predvsem za kulturne vplive, pri chemer, tako pravi, so Slovani prinesli na prostor vzhodnih Alp in juzhni del podalpskega prostora poleg neolitske revolucije, poljedelstva in tehnologije brona tudi svoj jezik, to pa se she danes po tolikih tisochletjih kazhe v posameznih lingvistichnih elementih furlanshchine in ladinshchine. Zato tudi v zadnjem delu te knjige obravnavam relikte, ki bi lahko potrjevali to pradavno stanje na nashem ozemlju. Toda izrednega pomena je postavljanje Ljubljanskega barja v sredishche tega dogajanja, pri katerem je imelo Posochje s shirsho okolico nedvomno znatno vlogo v procesih akulturacije v vzhodnih Alpah in na juzhni strani podalpskega ozemlja. Ljubljansko barje lezhi v osredju Slovenije na juzhni strani Ljubljanske kotline, pri njegovem nastanku je imela pomembno vlogo reka Ljubljanica, ki je naplavljala glineno blato, to se je nabiralo na dnu vsakokratnega jezera; zadnje jezero, ki je znano iz chasa kolishch, predstavlja poslednjo ojezeritev, ki je postopoma uplahnila. Najstarejshe najdbe so iz ledene dobe; ali je tod zhivel chlovek zhe prej, ni dognano. Prvo znano naselje (stalno ali le lovska postaja, ni ugotovljeno) je iz srednje kamene dobe okoli 5000 pr.n.sht. Njegovi prebivalci so bili lovci na jelene, merjasce, srnjad in medvede, imeli so zhe udomachenega psa, in nabiralci, svoja domovanja pa so postavljali na kopnem barjanskih osamelcev. Njihovo orodje ali orozhje so bila majhna kamnita praskala, klini in koshchene osti. Tako smemo shele konec kamene dobe okoli 3900 pr.n.sht. shteti za chas gradnje kolishcharskih naselij na jezerskem bregu ali delno zamochvirjenem zemljishchu, ko je nash prednik zhe obvladal zhivinorejo in poljedelstvo ter tudi zaradi njega krchil gozd. Pravih razlogov za kolishcharstvo ne poznamo, obstaja vech teorij, ki izhajajo bodisi iz varnostnih razlogov bodisi iz praktichnosti zaradi ribolova ali kar zaradi prometnih prednosti in varnosti vodnih poti, ki so jih s pridom uporabljali, o chemer nam pricha obilica cholnov, ki so jih odkrili arheologi. Posebno pa presenecha dejstvo, da se je kolishcharski nachin zhivljenja obdrzhal celih dva tisoch let ob obilici tehnoloshkih izboljshav tako v gradnji kakor v drugih zhivljenjskih potrebah, nastajali so valobrani, pomoli ipd. Z nastopom bakra in brona so se oprijeli tudi kovinarstva, tako pri proizvodnji kakor v trgovanju, to je trajalo nekako do okoli leta 1800, potem pa je ta dejavnost zamrla, dasi naselja niso opustela in je Barje ohranilo v shirshem prostoru poseben pomen, kot je videti po mnozhici najdragocenejshih predmetov, odkritega orozhja in orodja v barjanskem in rechnem blatu. Kontinuiteta barjanske kulture se je nadaljevala vse do chasov rimskega imperija, ko so Barje kultivirali in utrdili po njem poti. Raziskovanja na Barju datirajo v leto 1875-1877, cheprav so nakljuchno zhe leta 1854 nashli prve sledove, odkopali so pet kolishch z bogatimi najdbami. Razen manjshih raziskav bolj sistematichnih do let 1970-77 ni bilo. Po svoje so barjanska tla dober konzervator tudi za les, ki sicer sprhni; ohranil se je npr. lesen lok. A dalech najsenzacionalnejshe je odkritje lesenega kolesa s pripadajocho osjo zgodaj spomladi leta 2002, ko so nadaljevali izkopavanja leta 1992 odkritega kolishcharskega naselja Stare gmajne na jugozahodnem delu Barja pri Verdu/Vrhniki iz eneolitskega-bakrenodobnega chasa. Dobro leto kasneje so z dunajskega inshtituta VERA potrdili radiokarbonsko datacijo 3350-3100 pr.n.sht., kar naj bi pomenilo, da je to najstarejshe leseno kolo na svetu. Podobna kolesa s kolishch v Shvici in jugozahodni Nemchiji so datirana samo po kulturnih plasteh. Pri zemeljskih delih poshkodovano 72 centimetrsko polno kolo je ohranjeno do dveh tretjin, v sredini je 5 cm debelo in se proti obodu tanjsha; dvoje ploshch povezujejo shtiri letve, in pesti shtirikotnega preseka 124 cm dolge osi z zagozdama se lepo ujemata v sredishchno shtirikotno odprtino kolesa, torej se je os vrtela skupaj s kolesom. Sklepajo, da je shlo za dvokolesni voz z govejo vprego, primeren za tezhavnejshe, hribovito zemljishche, kakrshno je osrednja Slovenija - to je zelo pomembna domneva, saj kazhe na promet v shirshem prostoru in ne le lokalno na Ljubljanskem barju ter obenem potrjuje, da so bile zhe v tistem chasu razpredene za voz primerne poti shirom po Sloveniji. Seveda to niso bile ceste v danashnjem pomenu besede, vendar pa je shlo za dovolj utrjene in po shirini ustrezne smeri, ki jih je lahko premagovala volovska dvovprega in so jo vzdrzhala tako zgrajena lesena kolesa s tovorom. Zgodovina tehnike shteje izum kolesa za enega najpomembnejshih za razvoj civilizacije. Nekateri domnevajo, da je zachetek kolesa v loncharstvu, saj je loncharstvo dozhivelo kakovostni preskok prav z uporabo vretena pred 5000 leti v Mezopotamiji, kar naj bi se kasneje preneslo she na konstrukcijo voz. Toda najdba z Ljubljanskega barja nakazuje, da so taka kolesa poznali tod v istem chasu ali she prej. Kasnejsha kolesa z naperami so znana shele okrog leta 2000 in so rabila za gradnjo bojnih voz, ker so precej lazhja. (RAU) Ni brez pomena, da lezhe Stare gmajne blizu izvira Ljubljanice, saj je to na tistem robu Barja, kjer se zhe zachnejo vzpenjati poti proti Logatcu in od tam naprej prek Postojne na Razdrto, kjer je razcep na Kras in v Vipavsko dolino kakor proti Colu ali Idriji in v Soshko dolino. Torej je voz s tem kolesom, primeren za hribovitejshe predele, morebiti res prihajal do Ljubljanice oziroma takratnega jezera kot vodne poti s tamkajshnjega zahodnega goratega podrochja. Na drugi strani gora je tekla Vipava, ki je po izlivu v Socho dosegla Jadransko morje (o chemer baja legenda o argonavtih), ali pa Idrijca, po Povzeto po Arheoloshkem vestniku, 53, 2002 - dr. A. Velushchek kateri se prav tako pripluje do Soche in spet v morje. Ne smemo zanemarjati pomembnosti vodnih poti, ki so bile v davnini she najhitrejshe in tudi varnejshe v primeri s kopnimi; te pogosto niso bile vzdrzhevane ali jih je odnashalo neurje, pa tudi najrazlichnejshi nepridipravi so prezhali ob njih na bogate popotnike, ki so morebiti celo tovorili dragocenosti... Jolka Milich LITERARNI POMISLEKI Ob simpoziju o istrskem shovinistu Gambiniju na Fakulteti za humanistichne shtudije v Kopru 22. 2. 2007 V Primorskih novicah z dne 23. februarja 2007 je na kulturni strani izshlo zanimivo porochilo Roberta Shkrlja o znanstvenem posvetu o Pier Antoniu Quarantottiju Gambiniju z naslovom Bilje she nekaj vech, kjer je zhe na zachetku izrecheno silno obzhalovanje, da je ... »v kolektivni zavesti slovenske literarne kulturne in tudi shirshe javnosti ... skoraj neznano ime . Pa cheprav je zachel pisati le kakshno desetletje ali dve pred veliko bolj znanim Fulviom Tomizzo.« Nato je naravnost tozheche recheno, da nobeno delo tega istrskega pisatelja ni bilo she prevedeno v slovenshchino. Ni mi zelo jasno, kaj smo Slovenci tako vazhnega in dragocenega zgubili, da smo tega -ne sprenevedajmo se - v bistvu (neo)iredentistichnega, nacionalistichnega in tudi shovinistichnega pisca, pa cheprav je bil menda antifashist, precej pozabljenega celo v Italiji, doslej kar preskochili. Morda pa ga bo tekochi in modni revizionizem le uspel tukaj in tam obuditi. Che mi kdo pove en sam tehten razlog, zakaj bi moral biti za istrske in primorske . »Slovane« (beri za Slovence in Hrvate) privlachen, mu placham slastno vecherjo ali ga nesem desetkrat gor pa dol po Sezhani shtuporamo. Che ga istrski Italijani, tisti od Unije, vzamejo za enega od svojih glasnikov, mi Slovenci pa ga zachnemo prevajati, nam preti nevarnost, da si totalno zapravimo najvechjo iluzijo, ki smo jo doslej bolj ali manj skoraj vsi, che ne ravno razglashali, pa vsaj pobozhno gojili kot vrednoto brez primere ali rozho mogoto, ki raste bohotno in se razcvita predvsem v nashih krajih. Adijo prelepi mit - ki ga najrajshi oznanja Milan Rakovac v Primorskem dnevniku in, upam, she kje drugje, recimo v kakshnem italijanskem ali hrvashkem dnevniku, saj se taka naravnost zgledna vzajemnost tudi nashih sosedov tiche, oz. she zlasti njih, ker jim ochitno manj lezhi kot nam, in z njim she marsikdo, vsi drugi pa vzhicheno ploskamo - zlasti o Istranih, a tudi o nas Primorcih, ki smo tako rekoch zhe od pamtiveka le eno tretjino Slovenci, eno tretjino Hrvati in eno tretjino Italijani, lepo zmiksani skupaj in tako homogeni(zirani), da iz nas nobena etnija niti za nohtek ven ne shtrli. Quarantotti Gambini pa je bil, zhal, samo Italijan najbolj nepopustljive in neizprosne vrste, ki ni drugachnosti trpel ob sebi, kratkomalo jo je zanikal in ignoriral ali, she hujshe, glasno preziral. In njegovo samo in izkljuchno italijanstvo mu je zlasti zadnja leta skakalo ven iz vseh por, pa vidno vrelo iz ust in prav curkoma lilo iz njegovega vech kot zgovornega in nedvoumnega peresa. Dovolj je vzeti v roke njegovo postumno izdano pesnishko zbirchico Al sole e al vento (Na soncu in v vetru) in Pomlad v Trstu. Ni, skratka, priznaval nobene druge lokalne zmesi, chisto slep za drugachne linije, barve, zvoke in vonjave. Italianissimo e basta. In enak status je terjal za vso Istro en bloc e annessi e connessi. Meni vsaj je ostal tak v spominu, ozko zagledan le v svoj prav, nedostopen za vsako drugachno politichno razmishljanje in druzhbeni pristop. Dandanes bi rekli - nesposoben za najosnovnejsho medetnichno sodelovanje in multikulturno miselnost. Zhe pavshalna in povsem zgreshena raba izraza slavi - Slovani, she dandanes v modi pri tistih, ki se radi sprenevedajo in vechkrat, implicitno ali eksplicitno, naglashujejo le italijanstvo teh vechnarodnostnih ali povsem tujih dezhel, je dovolj dober razlog, da vesh precej tochno, kam pes taco moli in kam kdo sodi. Med tendenciozne pisce, ki o zemljepisju in zgodovini vedo bolj malo ali nich in se ju namerno niti nochejo nauchiti. Ker sodijo v svet idej, ki jih je zhe davno povozil chas, in che jih she ni, bi jih moral in jih prej ali slej tudi bo. Che je gospod odbornik za kulturo dezhele Furlanije-Julijske krajine Roberto Antonaz to mislil z besedami, da je bil pazinski pisatelj »she nekaj vech«, se z njim popolnoma strinjam. Fakulteti za humanistichne shtudije v Kopru pa polagam na srce: ni dovolj organizirati znanstvene posvete zasluzhnim ali manj zasluzhnim sinovom Istre ali komursibodi. Treba jih je najprej vsaj poglobljeno prebrati in preshtudirati in pretehtati ... Ker che bi to najpoprej storili, in shele nato se shli posvet, se chisto nikomur ne bi bilo sploh treba sprashevati, zakaj ni (bil) tak pisec zanimiv za Slovence in niti za nekdanje italijanske manjshince, ki so takrat brenkali - she pomnite, tovarishi? - na precej drugachne strune, kot jih radi ubirajo danadanes, kar je res, je res ... Le resnica nas bo osvobodila. To bi moralo biti organizatorjem povsem jasno. Kvechjemu bi bil zanimiv za Istrane, ki so optirali in odshli, saj je bil pravzaprav njihov "portavoce" in tudi nekakshen pobudnik, da zapustijo domove in odidejo. Skratka, ko bi tega ne prvorazrednega pisatelja pozorno brali, se ne bi mogli in niti smeli sploh sprashevati, zakaj ni kot Tomizza budil zanimanja pri Slovencih, saj ga ni niti pri italijanskih manjshincih, in pri mnogih Italijanih v sosedni drzhavi, ker bi tochno vedeli, zakaj. In svoje pomisleke na njegov rachun celo izpostavili. Sodech po chlanku, se zdi, da je Milan Rakovac edini, ki je kdaj vtaknil nos v njegove knjige, to pa je za res studiozen posvet odlochno premalo. Ko sem si pred vech kot tridesetimi leti pri italijanski prijateljici sposodila nekaj njegovih knjig, me je chuteche opozorila: Glej, ta pisec vas ni imel kdove kako rad. Opishe vas vchasih kot ... pokveke (mostriciattoli). Da ne bosh razocharana. Nich novega, sem ji shegavo odvrnila, to je precej tipichno za tako imenovano in narodnostno precej domishljavo trzhashko leposlovje (lettere triestine). Brat pa, ki me je vedno prichakal s kakshno smeshnico, ko sem prishla k njim, mi je tokrat, preden sem odshla, ves nasmejan nalashch povedal vic o nekem Apachu, ki se je zatekel po pomoch k psihoanalitiku, ker je zapadel v hudo depresijo in ga je obenem zachel muchiti strashen manjvrednostni kompleks. Zleknil se je na divan in med drugim povedal doktorju, da zelo rad hodi v prostem chasu v blizhnji kino, kjer pa zelo pogosto vrtijo tudi vesterne. Alt, je rekel zdravnik. Vem dovolj. V kino le hodite naprej, vesternov pa ne glejte vech, che se hochete znebiti depresije in manjvrednostnih obchutkov. Si razumela, Jolka? je dodal: Che nochesh zabresti tudi ti v kakshno depresijo, beri vse italijanske pisce in pesnike, trzhashke pa rajshi preskochi ali po zhlichkah enkrat na mesec. S Quarantottijem Gambinijem pa kar podlozhi kakshen majav stol ali mizo. Tako ti bo samo v korist. Dodatek: V 7. valu Primorskih novic z dne 2. marca 2007 sem z enakim zanimanjem - kot pred dnevi porochilo o gornjem znanstvenem posvetu - prebrala tudi pogovor koprskega novinarja Roberta Shkrlja z namestnico predstojnika oddelka za uporabno jezikoslovje na Fakulteti za humanistichne shtudije v Kopru prof. Nives Zudich Antonich o istrskem pisatelju, ki ni ljubil Slovanov, in vsaj eden od njiju se v naslovu sprashuje Res sporni Quarantotti Gambini? Zdi se, da sta o spornosti tega pisatelja oba bolj ali manj preprichana, a ker gre po mnenju profesorice za ... velikega literata (o tem bi se dalo diskutirati, a ker je obche znano, da se o merilih in she zlasti o okusih ... ni vredno prepirati, se v tem dodatku ne bom spushchala na to podrochje, kakor komu pach!), bi kvechjemu pristala na njeno mnenje, da je morda res koristno, da o njem razpravljamo, che nam je sploh do razprave in che se nam ne smili chas. Pri tolikih bolj razsvetljenih in boljshih in naravnost krasnih italijanskih, francoskih, slovenskih, shpanskih, ruskih, poljskih - itd. itn. - knjigah, si le moramo postaviti tudi to modro ali vsaj svarilno vprashanje: se nam zares splacha zgubljati chas z branjem in s premlevanjem Gambinija? Ne bi bilo bolj pametno investirati tiste urice v kaj bolj perspektivnega ali vsaj bolj zabavnega? S prizadevno profesorico pa nikakor ne morem obzhalovati, da ga nobena nasha zalozhba she ni prevedla in dala na svoje police. Meni osebno bi se smilil vsak evro, ki bi shel iz zhepa slovenskih davkoplachevalcev, kot radi pravimo dandanes, torej tudi iz moje plitve denarnice, da bi ga vlozhili ali zabili vanj. Che pa zhelijo nashi sosedi zanj plachati slovenskega prevajalca in kakshno njegovo knjigo tudi tiskati pri nas na svoje stroshke, nimam seveda nich proti, nasprotno, tak kulturni podvig bi prav pozdravila. Saj je za nashe, doslej pretezhno trzhashke knjizhevnike, a tudi za one matichne, ki smo jih izvozili ali jih nameravamo »lansirati« v svet, ta samozalozhnishka (beri samoplachnishka) procedura malodane edini in zhe ustaljeni obichaj. Zadnje chase je veliko govora o zbirki novel Draga Jancharja, sicer zhe mochno uveljavljenega v Nemchiji in menda she kje drugje, ki pa je shele nedavno prishel do svoje knjige chrtic v Italiji. Zhe omenjena zbirka (z naslovom Joyceov uchenec) v prevodu prof. Veronike Brecelj je izshla sicer pri italijanski zalozhbi Ibiskos iz Empolija (FI) v koprodukciji z ZTTjem, finansirana pa v celoti od nas. Ali tako ali nich, aut aut. Tudi jaz sem rajshi za tak nachin objave kot za nich, pa cheprav nas veliko stane. Chula sem celo, da Janchar ... osvaja italijanski trg. Strashno vesela bi bila, che bi bilo res, a prav vsaki lepi chenchi in rozhnati govorici zhe davno ne verjamem vech. Tudi zalozhba, ki so si jo nashi izbrali, je vse prej kot trzhno osvajalne sorte. Oh, kaj bi dala, da bi se motila. Naj me kdo pri prichi demantira, a brez trdnih argumentov naj ne hodi k meni. Ker sem mnenja, da je skrajni chas, da se nehamo obnashati nojevsko s tem, da si pripovedujemo pravljice, marvech da se sprijaznimo s trdo resnichnostjo, ki je, mimogrede recheno, precej sploshna danost za literature . vzhodno - pa juzhno in severno - od raja, ve se katerega. In sicer, da se neusmiljeno soochimo z nasho, literarno vzeto, skoraj kolonialno (beri podlozhnishko) pozicijo, ker le od tu dalje lahko kaj tvornega nachrtujemo, nato kam shtartamo in kaj malega ali velikega tudi dosezhemo. Isto pravilo velja - da vseh prejshnjih tiskov niti ne omenjam - tudi za pred poldrugim letom izdano knjigo Mirana Koshute Slovenica - Peripli letterari italo-sloveni, ki je izshla pri slovenskem Zalozhnishtvu trzhashkega tiska EST in pri italijanski zalozhbi Diabasis iz Reggio Emilie, denar pa smo v celoti sami - cvenk, cvenk, cvenk - vlozhili v ta vech kot obetavni, upam tudi trzhno uspeshni projekt. Sodim, da ne gre le za dve koristni investiciji, marvech za nekaj nujnega in prepotrebnega, le shkoda, da smo se tako pozno zbudili. Che pa bi objavljali za svoje sholde Gambinija, smo prav . nepoboljshljivi tepci in poshtenih batin vredni, ker nepremishljeno za drugorazredno robo, natolcevalske narave celo, zapravljamo tezhko prisluzheni denar, namesto da bi kupovali le najboljshe, kar nam bogati italijanski trg ponuja. Che pa imamo toliko denarja, da ne vemo, kam z njim, potem pa rajshi prevedimo in tiskajmo v Italiji ali kjerkoli po svetu - pri kakshni njihovi boljshi zalozhbi seveda - kakshno nashe dobro pero, pa cheprav na lastne stroshke! Saj drugachni cekini, zhal, stiskashko spravljeni v tujih prtoshljih, sploh ne kanejo onkraj mej! Mislim na kakshnega nashega zamejskega ali istrskega avtorja. Recimo, kakshno drugo delo tudi v Italiji zhe poznanega Vladimirja Bartola, kaj super bralnega o njegovi mladosti v Trstu. Saj je nekaj nedavno izshlo v Ljubljani pri zalozhbi Sanje. Recimo, roman Nozh in jabolko koroshke pripovednice in esejistke Ivanke Hergold, ki zhe nekaj desetletij zhivi v Trstu. Recimo, prikupno knjigo Kratki chasi Marka Kravosa. Ali Pene majskega vala Marija Chuka. Recimo, Sneg na zlati veji Igorja Shkamperla. Ali zbirko chrtic Dokler marelice zorijo Brune Marije Pertot. Navajam po spominu in nesistematichno. Recimo, zadnjo knjigo Tito, amor mijo Marka Sosicha. Ali Mandrijo in druge zgodbe Eveline Umek. Tezhke kalibre sem kar preskochila, naj kdo drug predlaga katerega izmed njih, magari samega sebe. Ali, che se zapeljemo v Istro, katerokoli delo Marjana Tomshicha. In tako naprej. She kdo naj kaj pametnega predlaga. Dovolj je, da je dober! Ali vsaj malo boljshi - zdaj se shalim, saj se smem - od Pier Antonia. Za nash denar lahko tudi tiskamo odlichni esej na 200 straneh izpod peresa zagrebshkega pisatelja in italijanista Nedjeljka Fabria Trshchanska knjizhevnost i slavenski jug, ki je izshel leta 1977 pri zalozhbi Znanje v Zagrebu v zbirki esejev in sintez Shtavljenje shtiva. V prevodu mariborske pisateljice Nade Gaborovich je kmalu po izidu esej izhajal v nadaljevanjih v reviji Dialogi. Ne spominjam se, ali je izshel v celoti ali samo nekaj poglavij. V njem teche tudi beseda o Quarantottiju Gambiniju in o vseh vidnejshih italijanskih piscih, ki spadajo v nash miselni in podnebni areal. Veglianija - tudi o njem je koprska profesorica v pogovoru govorila - pa Fabrio ne omenja. A morda je medtem to zhe trideset let staro delo razshiril in izpopolnil in tudi njega vkljuchil in predstavil, vrh tega pa se dokopal she o kom drugem tudi do novih pogledov in ugotovitev ter obsezhno shtudijo pred kratkim ali pred leti na novo izdal. Kazalo bi se pozanimati pri avtorju. Gre za delo, vredno nashe pozornosti, poglobljenega branja in premishljevanja o skupnih stvareh. Pier Antonio Quarantotti Gambini, italijanski pisatelj, pesnik in publicist (Pazin v Istri 1910 -Benetke 1965), po shtudiju pravnik, najbolj znan kot avtor romanov (Rdecha vrtnica, Toplo zhivljenje), potopisov (Pod nebom Rusije) in spominov (Pomlad v Trstu - o letu 1945). Po Rdechi vrtnici posneti film so na dan simpozija predvajali v Izoli. (Op. ur.) Iz zgodovinskega spomina Lucijan Vuga VENETI V TROJI (I) SO HOMERJEVI VENETI - HETITI? Zhgoche vprashanje: Chemu je Homer poimenoval svoj monumentalni ep Iliada in ne Troiada? »Vse je bilo novo, tako da je lahko podiplomski shtudent spoznaval mozhnosti, za kakrshne bolj ustaljeni delavci (podchrtal in naslednja pripomba L. V.: med temi je tudi Reesov in Hawkingov mentor, univerzitetni profesor) niso imeli dovolj miselne prozhnosti. Pomembno dejstvo je, da je polozhaj, z eno ali dvema izjemama, she vedno tak.« (Iz spremne besede Stephena Hawkinga h knjigi Martina Reesa Pred zachetkom - Nashe in druga vesolja, Didakta, 2003) »Ne moremo govoriti o pravi in niti ne o pochezni bilanci. Nasprotno, za konec moramo postaviti vprashanja o problemih, s katerimi se bomo morali spopasti: to je ochitno znamenje nedokonchanosti te, kakor je nasploh z vsemi raziskavami. Kar se tiche venetshchine, bo treba revidirati njen jezikovni in zemljepisni polozhaj, potem ko je bil opushchen ilirski koncept: v prvi vrsti gre za problem, da Norik in Panonija nista bili galski.« (A. L. Prosdocimi v La lingua venetica - PEL, str. 258) Homerjeva navedba (V)enetov v Iliadi: »Bil Paflagoncem mozhem je Pilaimenes vodja mozhati, tam iz enetske zemlje, kjer divji mezgi se plodijo: ti so Kitoros imeli, zhiveli so v Sesamu mestu, kraj Partenaia reke prebivali v krasnih domovih, v Kromni, Aigalu, da, na strmih skalah eritinskih.« (Iliada B-II, 851, prevod A. Sovre, HOM S) V Iliadi gre za spopad Grkov s Hetiti: »... da se iz bogazkojskih klinopisov z gotovostjo sklepati na mochno ahajsko drzhavo v evropski Grchiji, katere kralji so skushali razshiriti svojo oblast tudi preko Male Azije in so tako prishli v konflikt s Hetiti - okoli 1200 pr.n.sht. - in sluzhi za oporo izrochilu o vojnem pohodu Ahajcev zoper Trojo. « (Forrer, v predgovoru A. Sovreta, Iliada, HOM S str. 13) Trojansko vojno lahko gledamo kot enega zadnjih spopadov pred koncem hetitskega imperija. »Antenor, ime heroja, ki se je s sinovi in z delom (V)enetov [po padcu Troje] naselil severno od deltastega izliva reke Pad v Jadransko morje in ustanovil Padovo, Patavium, je sinonim za (V)eneta...« (Giuseppe Semerano, Le origini della cultura europea, Edit. L. S. Olschki, Firenze, 1984, str.810) Troja ali Ilion je hetitsko Vilusa, Vilios/Wilusiya = Wilusa= (W)ilios = (W)ilion = Ilion - Taruisa = Troia. (J. Latacz in F. Starke, v J. Makkay, MAK str. 68 in drugi) SPREMNA BESEDA Davno, zhe predhomersko izrochilo sporocha, da so Trojancem prihiteli na pomoch tudi (V)eneti iz Paflagonije, to je dezhele ob Chrnem morju na severni obali Male Azije. Trojo so Grki po zavzetju pozhgali in s Trojanci niso bili milostni; med tistimi, ki jim je uspelo zbezhati, je bil preostanek Venetov, ti so pod vodstvom Antenorja prishli do obale severnega Jadrana in tam ustanovili svoja mesta, med katerimi je najbolj znana Padova. Ne glede na mitichnost tega sporochila je zgodovinsko izprichan obstoj jadranskih Venetov. So res prishli iz Male Azije, Anatolije? Veneti so nedvomno Indoevropejci, torej naj bi ti Indoevropejci prishli iz Anatolije! Tam pa so bili Indoevropejci tudi Hetiti in druga ljudstva. Ali so Veneti prishli v Benechijo na slepo, po nakljuchju, ali so zhe od prej vedeli za to dezhelo? Obstaja vrsta indicev in dokazov, da so chrnomorska in anatolska ljudstva imela zhe v davnini tesne stike s srednjo Evropo, Panonijo in Vzhodnimi Alpami po kopnem, po morju ter po Donavi in pritokih (temu naj bi pritrjevala tudi legenda o Argonavtih). Torej bi morali paflagonski Veneti zhe od prej poznati nashe kraje in bi se odpravili v zhe vnaprej znano smer in z dolochenim ciljem - v Benechijo, videti je da zato, ker so zhe od prej tod zhiveli Veneti, njihovi sorodniki ali celo prapredniki. Resne raziskave nakazujejo, da Veneti izvirajo iz Panonije (o tem Devoto, Oshtir in drugi). Che naj bi paflagonski Veneti osvojili Benechijo ob zgornjem Jadranu in jo trajno poselili, koga so izrinili in koliko jih je moralo priti, da bi jim kaj takega uspelo - nekaj sto, tisoch, deset tisoch ali neverjetnih sto tisoch.?! Nobena obravnava Venetov ne more mimo dejstva, da je obstajal niz zgodovinskih ljudstev z imenom Veneti (ali ljudstev s podobnimi imeni, pri chemer eni zagovarjajo, da gre v takih primerih zgolj za razlichne pisave ene in iste osnovne oblike, drugi se s tem ne strinjajo in menijo, da so to poimenovanja za skupnosti povsem razlichnih ljudstev) na dalech narazen lezhechih koncih evrazijskega prostora. Naj jih zgolj nashtejemo po zgodovinskih virih, saj lahko bralec zve vech o tem she v mojih knjigah Jantarska pot, Davnina govori in Megalitski jeziki, ali pa v drugi, bogati literaturi. (1) Nam najblizhji in najbolj znani so bili jadranski Venet, ki naj bi prishli pod vodstvom Antenorja, kot beremo pri antichnih piscih, potem ko jim je kot zaveznikom Trojancev uspelo pobegniti pred pokolom po grshkem zavzetju mesta, in so zhiveli na zgornjem koncu Jadranskega morja, nekako med reko Pad in Alpami, v notranjost pa tja do severno-italijanskih jezer, pri chemer ne smemo izpustiti niti obmochja zahodne Slovenije. Ti naj bi se postopoma asimilirali potem, ko jih je preplavil Rimski imperij. (2) Nich manj znani niso baltishki Veneti, ki so jih tako imenovali she dolgo v srednji vek in jih praviloma enachili s Slovani. Od tod naj bi izvirala she dandanashnja nemshka, avstrijska, skandinavska in madzharska oznaka Vend, Vindish ipd. za Slovana, Slovenca. (3) V antichnih virih so omenjeni tudi balkanski Veneti. (4) Manj razvpiti so Veneti iz Armorike, to je bila v antiki pokrajina ob Biskajskem zalivu; med drugimi jih omenja tudi Julij Cezar v svojih spisih o osvajanju zahodne Evrope. (5) Dalje poznamo panonske Venete; prav ti, ne pa oni iz Troje, naj bi se po mnenju drugih zgodovinarjev in jezikoslovcev menda (delno?) preselili na Jadran zhe v drugem tisochletju pr.n.sht. (Devoto in drugi) (6) Obstaja nekaj znamenj o Venetih, Venetulanih, ki naj bi zhiveli v okolici Rima, (7) pa Veneti na obmochju Kavkaza in seveda ne smemo pozabiti (8) zhe najprej omenjenih zaveznikov Trojancev - Homerjevih Venetov iz Paflagonije, dezhele na obalah Chrnega moija v Mali Aziji, danashnji Turchiji. Marsikaj o tem in bolj podrobno sem zhe obravnaval v svojih dosedanjih knjigah in ne bi ponavljal drugega, kot le to, da do danashnjega dne potekajo ostre polemike, od kod so Veneti ter o njihovem izvoru, jeziku, sorodnosti z drugimi indoevropskimi skupinami itd. V luchi sodobne zgodovinske teorije kontinuitete, ki izhaja iz tozadevne predpostavke, so danashnji evropski narodi zhe najkasneje v neolitiku (mlajshi kameni dobi) zhiveli na svojih sedanjih ozemljih, kar seveda velja tudi za Slovence, ki naj bi takrat naseljevali celotne Vzhodne Alpe do Shvice, Donave in onkraj nje, pri chemer naj bi bili Ladinci v predrimskem obdobju Italidi slavizzati, kot se izrazha Mario Alinei, eden od tvorcev teorije kontinuitete (TK). Zato ne sme nikogar presenetiti, che sem pritegnil temu mnenju in obravnaval Venete kot neposredne prednike Slovencev. Toda pri vsem tem ostajajo odprta mnoga temeljna in nerazreshena vprashanja, med katerimi je poglavitno, od kod sploh prihajajo Indoevropejci, che naj ne bi veljala teorija kontinuitete. Obstaja nad ducat znanstvenih teorij o njihovem izvoru, med katerimi TK gradi na kontinuteti, torej postavlja njihov izvor prav v Evropo, medtem ko so s podrochjem »plodnega polmeseca«, tj. z Mezopotamijo, obstajali tesni dvosmerni trgovski in kulturni stiki, pri chemer je seveda lahko prihajalo do migracij manjshega obsega, kakor se she danes selijo ljudje, ne da bi to pomenilo selitev celih ljudstev, ki jo TK -teorija kontinuitete odlochno zavracha. Prav v zadnjem chasu so razburkala strokovno in shirsho javnost senzacionalna odkritja, ki nujno terjajo novo interpretacijo naseljevanja Evrope in zlasti vloge Balkana ter centralne Evrope (predvsem shirshega obmochja Panonske nizhine). Najprej velja omeniti »megalitski observatorij Kokino« v Makedoniji, ki so ga odkrili v letu 2003 in ga uvrshchajo po starosti na chetrto mesto, takoj za Abu Simblom v Egiptu, Stonehengeom v Britaniji ter Angkor Watom v Kambodzhi. Zgrajen naj bi bil v neolitiku, mlajshi kameni dobi, na nadmorski vishini 1030 m na vrhu Tativec Kamena v blizhini Kumanova, kar je okoli 30 km severovzhodno od Skopja. Arheoloshke in astronomske analize so pokazale, da je bila ta tochka vechkrat ponovno naseljena, a zhe v zasnovi predstavlja megalitsko strukturo. Posebej vznemirja, da so na kamnih nashli posebne oznake, s katerimi so davni zvezdogledi spremljali premikanje Sonca in Lune, zlasti she ob solsticiju in enakonochju, ter celo Plejad. Na tem mestu so ob zhetvi in drugih pomembnih dogodkih opravljali daritve. Drugo najnovejshe odkritje, spet na Balkanu, je iz vasice Dabeno, vzhodno od Sofije, kjer so izkopali vech grobnic she neznane, a zelo bogate civilizacije, stare nad 4000 let. Do zdaj so spravili na dan vech kakor 15000 dragocenih grobnih pridatkov. Tako bogati pokopi iz zgodnje bronaste dobe niso neznanka, vendar so jih tokrat prvich odkrili na Balkanu, to uvrshcha najdbo med svetovna arheoloshka najdishcha. Ker gre za nedavna izkopavanja, she niso bile opravljene vse analize in chakajo arheologe she lepa presenechenja. Tretja senzacija je prishla na dan poleti 2005, cheprav so arheologi na vzhodu Nemchije [to je na podrochju Luzhishkih Srbov, v blizhini Leipziga (Lipsko) ter Dresdna (Drazhdani)], na Cheshkem, Slovashkem in na severu Avstrije kopali zhe tri leta in nashli najstarejsho znano civilizacijo v Evropi (arheologi ji she niso dali imena), ki jo datirajo v 5. tisochletje pr.n.sht. (s tem bi bila za 2000 let starejsha od egipchanske), in je bila sposobna velikih gradbenih del. Gre za obmochje t.i. luzhishke kulture, ki jo nekateri znanstveniki pripisujejo Slovanom (gl. mojo knjigo Megalitski jeziki), z okoli 150 velikih templjev (nashli so nemalo glinenih figuric, iz katerih je mogoche sklepati na njihov kultni pomen) iz lesa in zemlje, s premerom do 150 m, ki so bili zgrajeni med leti 4800 in 4600 pr.n.sht. v sklopu takratnih naselbin; so torej starejshi od Stonehengea za okoli 2000 let! Po najdbah sodech, so prebivalci zhiveli v dolgih hishah in se prezhivljali predvsem z zhivinorejo. Dosedanje raziskave pa kazhejo, da so ljudje prishli sem s podrochja Srbije na severnem Balkanu oziroma iz jugovzhodne Panonije ter se (tako je videti?) po dveh stoletji vrnili na svoja prvotna selishcha, to pa pomeni veliko uganko. Razburjenje med strokovnjaki je veliko, saj kazhe, da bo treba radikalno spremeniti mnenje, da je izvor kulture v Mezopotamiji. S temi odkritji se Balkan in centralna Evropa, po mojem mnenju, upravicheno uvrshchata med resne kandidate za pradomovino Indoevropejcev in, kot bomo videli, tudi Slovanov ter ne nazadnje Venetov, saj po dosedanjih teorijah ni negotov le izvor Indoevropejcev, marvech se negotovost logichno tako ali drugache raztegne na druge indoevropske narode, she posebej na Slovane in nich manj na Grke - od kod in kdaj so prishli na Balkan? Ker je Anatolija eno od torishch za iskanje izvora Indoevropejcev in obstajajo verodostojni dokumenti o tamkajshnjih indoevropskih Hetitih, za katere se prav tako ne ve zanesljivo od kod in kdaj so prishli v Malo Azijo (che niso bili tam od nekdaj, kot meni Colin Renfrew), je povsem na mestu vprashanje, v kakshnem odnosu so bili Homerjevi (V)eneti iz Paflagonije s Hetiti, ki so tam vzpostavili svoj imperij, pri chemer kazhe, da prav trojanska vojna pomeni odlochilni spopad med Hetiti in Grki za maloazijska ozemlja. Ker so Veneti iz Paflagonije prihiteli na pomoch Trojancem v vojni proti Grkom, postane vznemirljivo preuchiti odnos med Hetiti in njihovimi neposrednimi sosedi paflagonskimi Veneti, zlasti she zato, ker naj bi po porazu in grshkem unichenju Troje zbezhali prezhiveli Veneti pod vodstvom Antenorja na severni Jadran. Ali so indoevropski Veneti kot Hetiti prishli v Anatolijo z Balkana? O tem govori ta knjiga. 1. O chem pripoveduje Iliada in navedek o paflagonskih (V)enetih v Troji Zakaj zachenjamo z Iliado? Prvo omembo Enetov, ali paflagonskih Venetov, kakor so jih razpoznali skoraj vsi antichni pisci in sodobni raziskovalci, je najti prav v Homerjevi Iliadi, ki ne glede na vse kritichne obravnave le predstavlja dokaj bogat vir podatkov o svetu in dogajanjih pred vech kakor tremi tisochletji. Trojanska vojna, ki je predmet obravnave v Iliadi, naj bi se odvijala okoli leta 1200 pr.n.sht. A Homer naj bi svoje delo po vsej verjetnosti ustvaril, po najzgodnejshi razlichici, kakshnih shtiristo let po vojni, morda pa she kasneje; torej po 9. st.pr.n.sht. Poskusi, da bi Homerja imeli kar za sodobnika usodnih dogajanj v Troji-Ilionu-Vilusi (ta imena najdemo v starih dokumentih), nimajo vech skoraj nikakrshne podpore v sodobnem zgodovinopisju. Pomemben prichevalec iz antike je oche zgodovinopisja Herodot, kije zhivel v 5. st.pr.n.sht.; tudi tega so skozi stoletja skrbno preuchevali in kritichno obdelovali njegove knjige, tako da danes obstajajo dobre kritichne izdaje njegovih spisov ter je mogoche z dokajshnjo zanesljivostjo lochiti »zrnje od plev«, zato pomeni Herodotova zapushchina vazhno osnovo za spoznavanje starega sveta. Kakshna shtiri stoletja po Herodotu je pisal Strabon, ki ga lahko jemljemo kot nekakshen nadaljnji mejnik v zgodovinopisju; zhivel je na prehodu iz dobe pred nashim shtetjem v chas po nashem shtetju. Vsi ti mozhje so bili rojeni v Mali Aziji, kamor lahko pogojno vkljuchimo tudi Homerja, za katerega se ne ve, kje je bil rojen; nekateri mislijo, da je bil celo Trojanec. Seveda poleg teh znamenitih mozh obstaja she vrsta drugih slovechih imen, vsi skupaj se dopolnjujejo, potrjujejo, popravljajo ali si tudi oporekajo, nihche pa ne more mimo Homerjeve Iliade in Odiseje. * Homerjeva Iliada sodi med najvechje umotvore chloveshtva, podobno kakor Sveto pismo, Vede, Mahabharata, Kodeks zakonov Manu, Paranasova knjiga, Ramajana, Jataka, Panchatantra, Zend-Avesta, Knjiga kraljev, kumranski zvitki, egipchanski hieroglifski napisi ipd. predstavlja vir vedenja o najstarejshih chasih. Mimo vsega pa ima Iliada poleg zgodovinske tudi veliko umetnishko vrednost; njena skladna in smotrna zgradba naj bi dokazovala, da jo je res napisal en sam chlovek - genij, kakrshen se rodi na vsakih nekaj stoletji - cheprav se je pri tem oslanjal na starejshe vzore, kajti dvomov, ali je Homer v resnici zhivel, she do dandanes ni bilo mogoche povsem odpraviti; toda o tem v posebnem poglavju. Obstaja na stotine razprav o Iliadi in Homerju, toda tukaj bo dovolj, che povzamem tisto, kar potrebujemo za nash namen, obshirneje pa se lahko bralec seznani bodisi v slovenski izdaji v prevodu Antona Sovreta (HOM S) ali v italijanskem prevodu Vincenza Montija (HOM M) - oboje navedeno v bibliografiji - ki sem ju uporabljal v dokajshnji meri; pa seveda tudi v katerem drugem od shtevilnih mednarodnih natisov. Glede izvora »Grkov« (o tem poimenovanju bo she tekla beseda) je treba takoj opozoriti, da je she vedno veliko nejasnosti. Na primer sholska zgodovina popreproshcheno in zhe zaradi tega sporno uchi, da naj bi »Grki« prishli na Balkanski polotok okoli leta 1500 pr.n.sht. in se naselili v pokrajinah danashnje Grchije, na otokih v Egejskem in Jonskem morju ter na obrezhjih Male Azije. Prav tako lahko preberemo neustrezno navajanje, da je najstarejsha kultura, katere nosilci so bili »Grki«, znana pod imenom mikenska (1400 -1100 pr.n.sht.). To kulturo naj bi unichili Dorci, ki so prishli v Grchijo okoli leta 1100 pr.n.sht.. Mikenski dobi sledi homerska ali herojska doba (1100 - 500 pr.n.sht.), ki jo poznamo samo iz legend in mitov: Iliada in Odiseja, mit o argonavtih, razne pripovedke o herojih. Vse to je she vedno podvrzheno zelo poglobljenim raziskavam in ostrim polemikam, razhajanja pa she razpihujejo najnovejshe arheoloshke najdbe v sami Grchiji in v shirshem evro-azijskem prostoru, spricho chesar prihaja do reinterpretacij in novih temeljnih teorij. Za obdobje po letu 500 pr.n.sht. je zhe manj nesoglasij, obstaja chedalje vech podatkov in pisnih virov, dokumentov, tedaj so razpadle rodovne skupnosti starih »Grkov«, nastajala je razredna suzhnjeposestnishka druzhba in pojavijo se shtevilne drzhave-mesta, ki so se postopoma okrepila: Atene, Shparta, Tebe, Korint idr. Prav nich ni gotovo, da so prishli okoli leta 1500 in she najmanj, da bi to bili »Grki«. Tudi ni soglasja, od kod so prishli niti kdo in v kakshnem zaporedju naj bi se priselil. Nich manj razprtij ni okoli vprashanja, kdo naj bi zhivel pred »Grki« na Balkanu, na Egejskih otokih in v Mali Aziji. Kako gleda sodobna kritichna znanost na vse to, torej na pojav Grkov? V najnovejshi italijanski zgodovini v shestnajstih knjigah La storia izdani leta 2004 (STO 2, str. 54) omenjajo prastari mit, ki skusha razlozhiti etnichno enotnost grshkih ljudstev, izhajajoch od ochaka Helena, ki naj bi imel troje sinov: Ajola/Eola (Aiolos), prednika Eolcev, Dora, zachetnika Dorcev, in Ksuta (Xouthos) s sinovoma Ionom, njegovi potomci so Jonci, in Ahajem (Achaios), predhodnikom Ahajcev. V legendi je resnichno le to, da prazgodovina pozna shtiri plemena, v ostalem pa dejstva govore drugache. Zhe antichni pisci so shtiri dialekte skrchili na tri skupine: ajolsko, jonsko in dorsko, medtem ko so Ahajce stisnili v manjshe razprshene etnichne otochke na severnem Peloponezu in v juzhni Tesaliji. V nadaljevanju she preberemo, da naj bi Jonci med prvimi prishli na Balkanski polotok in Peloponez zhe v zachetku 2. tisochletja pr.n.sht., ko naj bi ga preplavili in se delno pomeshali z dotedanjimi prebivalci, te so imenovali Pelazgi. Za nekaj stoletij kasneje arehologija odkriva, da so se v chasu med 1600-1580 pr.n.sht. dogajale globoke spremembe, ki jih povezujejo s prihodom Ahajcev in za njimi she Eolcev, ko so potekali procesi asimilacije in preobrazhanja, iz chesar se je rodila mikenska civilizacija, za katero so znachilna utrjena mesta, znotraj katerih je bil kraljev (vanax - kralj) dvorec. V tem obdobju se tudi zhe zachne grshka ekspanzija v Sredozemlje. Zadnja etnichna skupina, ki je prishla na grshko ozemlje med 13.-12. st.pr.n.sht., so bili, tako je videti, Dorci, v okviru obsezhnih gibanj ljudstev na vzhodnem Sredozemlju. Ob koncu 2. tisochletja pr.n.sht. so bili Jonci, kot kazhe, naseljeni v Atiki, Evboji, na Kikladih ter na jugozahodnih obalah Male Azije. Eolci so zasedli Tesalijo, Boiotijo in osrednji del Peloponeza, Arkadijo, se utrdili na otokih in na Lesbosu, od koder so tudi oni dosegli severozahodno nabrezhje Male Azije. Dorci so si prisvojili Epir, Ajtolijo, Fokido, pretezhni del Peloponeza in prodrli vse do Krete ter tudi oni do juzhnih obal Male Azije. Ta scenarij je narejen v skladu z veljano teorijo preseljevanj. Colin Renfrew (REN/A, str. 69 in naprej) drugache povzema razvoj zhgochega vprashanja: Kdo so bili Grki? Antichni pisci so omenjali gibanja plemen na Grshkem, kar je zaznati tudi v narechjih. Med temi domnevnimi selitvami so na prvem mestu Dorci, ki so se prebili na jug, kasneje se Jonci razshirijo na otoke. Take so bile v preteklosti sploshne sheme, ki so obravnavale Grke kot indoevropsko skupino ljudstev, priseljeno na Balkan malo pred letom 1000 pr.n.sht. Zhe Schliemannova odkritja (ne glede na to, da nekateri she vedno namigujejo, da gre za »nameshcheno« najdbo) v Troji in Mikenah so razburkala zgodovinarsko srenjo, saj se datacije niso ujemale, shlo je za dokaj starejshe najdbe od predvidenih, izvirale so iz chasa okoli leta 1600 pr.n.sht. Zato se je takoj postavilo vprashanje o izvoru te civilizacije ter kako jo povezati z Grki, ki so nastopili po t.i. »mrachni dobi«. Kmalu se je pokazala Kreta kot kljuch za razvozlavanje uganke, za to ima neminljive zasluge Arthur Evans, ki se je lotil izkopavanj in je dolga leta preucheval skrivnostne (pretezhno kratke) napise iz chasa pred klasichnim grshkim alfabetom, ki jih je bilo mogoche najti na pechatih s Krete, a tudi s celine. Potem ko je Evans 1895 objavil svoje delo o kretskih piktogramih in predfenichanski pisavi, se je leta 1901 lotil she izkopavanj. Kmalu je naletel na dvorni arhiv glinastih ploshchic; podobne kraljevske arhive so zhe pred tem nashli v Mezopotamiji. Vendar pa so bile pisave povsem razlichne; da je bila stvar she bolj zapletena, so se na Evansovih kretskih ploshchicah pojavljale najmanj tri pisave. Postalo je ochitno, da se je kmalu po letu 2000 pr.n.sht. razvila pisava z znaki ali piktogrami, ki so jo poimenovali kretska hieroglifska pisava. Kasneje, okoli leta 1600 pr.n.sht., je bila postopoma nadomeshchena z drugo pisavo, ki so ji nadeli oznako linearna-A. Dasi dokaj podobna prejshnji pisavi, je tudi to doletela podobna usoda; nekako okoli leta 1450 pr.n.sht. je nastala linearna-B in prav v tej so bili dokumenti, ki jih je izgrebel zhe na zachetku izkopavanj. Evans je ob spominu na legende o kralju Minosu, vladarju Krete, in njegovi palachi v Knososu, poimenoval to predzgodovinsko kretsko civilizacijo - minojska. Med kasnejshimi izkopavanji na celini so tudi v Mikenah nashli napise v minojski linearni-B pisavi, toda najobsezhnejsha najdba je prishla na dan v Pilosu v zahodni Grchiji in izvira iz chasa okoli leta 1200 pr.n.sht. Pisava je vsebovala sedeminosemdeset znakov, torej ni bila alfabetska, niti ni bila pisava, v kateri ima vsaka beseda svoj znak, kot je najti v kitajskih pismenkah. Vse je kazalo, da imamo opraviti s silabichno, zlogovno pisavo. Mnozhici preuchevalcev nikakor ni uspelo razvozlati teh zapisov, shele arhitektu in ljubitelju starih kultur Anglezhu Michaelu Ventrisu je uspel bleshchech podvig: razbral je linearno-B pisavo. Toda presenechenje je shele sledilo. Ventrisu se je posrechilo, ker se je namenil brati neznane zapise na osnovi grshchine, in izkazalo se je, da gre res za neko obliko arhaichne grshchine, chemur so nekateri sprva silovito oporekali, drugi pa so to navdusheno pograbili in nadaljevali z delom; tako je Evansu stopil ob bok znani prazgodovinar John Chadwick. Od tod sledi, da je bila mikenska civilizacija zgolj celinska razlichica minojske civilizacije s Krete. Toda kako je mogoche, da so Minojci in Mikenci uporabljali grshki jezik? Odgovor je morda v napisih v linearni-A pisavi, ki so jo uporabljali v najstarejshi palachi na Kreti vse do leta 1450 pr.n.sht., le v manjshi meri tudi na kopnem. Linearne-A pisave niso uspeli prebrati na osnovi grshchine in vse do danashnjega dne je ostala nerazvozlana, kljub temu, da so znaki silabarija precej podobni linearni-B pisavi, le toliko, da je mogoche ugibati, za katere glasove gre. Vendar kljub temu napisi, deshifrirani na ta nachin, niso razlozhljivi z nobenim znanim jezikom. Nekateri uchenjaki, med temi je treba posebej omeniti Cyrusa Gordona, so domnevali, da kretski minojski jezik, to je tisti, ki naj bi bil napisan z linearno-B pisavo, sodi med semitske jezike, a tudi to do danes ni obrodilo sadov. Med razlichnimi hipotezami je za nekatere dokaj verjetna tista, ki pravi, da so okoli 1450 pr.n.sht. zasedli Kreto Mikenci s celine, zavladali iz palache v Knososu in si prilagodili linearno-A pisavo za svojo mikensko grshchino v linearno-B pisavo, kar se je potem razshirilo tudi na kontinent in zato tudi najdbe v Pilosu. Vse to ima pomembne posledice za indoevropejske shtudije; Mikenci so zhe okoli leta 1400 pr.n.sht. govorili arhaichno grshchino, torej je to bil zhe poseben, izoblikovan jezik, izdvojen iz skupne indoevropejshchine. Seveda s tem she vedno ni razresheno vprashanje, kakshen jezik - zapisan linearni-A pisavi - so govorili na Kreti pred prihodom grshkih Mikencev. In prav tako she nimamo odgovora, kakshen jezik so govorili skrivnostni Pelazgi, za katere so sami Grki trdili, da so zhiveli na tistem ozemlju pred njimi. O Herodotu, ochetu zgodovinopisja, je treba rechi, da se je prvi lotil zgodovinskih, etnografskih in geografskih raziskovanj in vpeljal metodo avtopsije ali neposrednega opazovanja krajev, mest, spomenikov in dogodkov; to je dopolnjeval z obvestili od drugih izobrazhencev, popotnikov in prich pomembnih dogodkov, ki jih je preverjal, cheprav se she ni mogel povsem izogniti napakam in povzemanju starih mitov in pripovedk, hkrati pa je rad pretiraval, zlasti ko je shlo za Grke in grshke vojashke uspehe. Kljub svojemu inovativnemu pristopu pa je ostal otrok svojega chasa, dogodke razlaga she vedno z voljo bogov, vendar lochuje med tistim, kar je osebno videl in dozhivel, od onega, kar je zvedel od drugih, in she med temi razlikuje neposredne priche dogajanj od onih, ki so kaj zvedeli od tretjih oseb. Rodil se je v drugem desetletju 5. st.pr.n.sht. (npr. v Mali sploshni enciklopediji najdemo letnico ok. 484 pr.n.sht.) v Halikarnasu, mestu na jugozahodni obali Male Azije, takrat pod perzijsko nadvlado. Domovino je zapustil po propadli vstaji, ki je izbruhnila v mestu. Sprva se je zatekel na otok Samos, a se je vrnil v Halikarnas in se udelezhil izgona tirana Ligdamija - torej je bil politichno zelo dejaven. V naslednjih letih je veliko potoval in si pridobil obsezhno znanje; zdi se, da je zachel nastopati kot recitator svojih logoi. Tako ga je zhe slavnega zanesla pot v Atene, kjer je bil na oblasti Periklej; tu se je spoprijateljil s Sofoklejem, ki mu je posvetil elegijo. Nemirni duh ga je nato gnal v atensko kolonijo Turi, mesto v Kalabriji na jugu Italije, ki jo je Periklej osnoval leta 444 pr.n.sht., in Herodot je postal njen meshchan. Od tam se je vrnil v Atene ravno pravi chas, da je bil pricha peloponeshke vojne in je lahko napisal svoje zhivljenjsko delo Zgodovina grshko-perzijskih vojn ali Historiai, ki je ostalo nedokonchano. Umrl je verjetno kmalu po letu 430 pr.n.sht., cheprav je najti tudi natanchnejshi podatek, da je to bilo shele 425 pr.n.sht. (npr. Mala sploshna enciklopedija). Herodotove Historiai (zgodovina, zgodbe) so aleksandrijski gramatiki razdelili na devet knjig, ki so jih poimenovali po muzah. Delo se zachne s proemijem, ki orishe smotre raziskovanja in pripoveduje stare mite o sovrazhnosti med Grki in Barbari; nadaljuje se s sploshno zgodovino, zachenshi z najstarejshimi prigodami v kraljevini Lidiji, zatem predela veliko ekspanzijo perzijskega imperija in dospe do poraza Perzijcev v Mikalah ter grshke zasedbe Seksta v Helespontu leta 478 (ali 479) pr.n.sht. In prav tu, v opombah k Sovretovemu prevodu Herodotovih Zgodb (HER I, 56, opomba), preberemo: »Kajti Atenci so bili Pelasgi, kot porocha Herodot (HER VIII, 44), s tem so se radi ponashali, zlasti pred Shpartanci.« Kdo so bili Pelazgi, da so se Atenci z njimi hvalili? To ni nepomembno vprashanje. Poskusov odgovoriti nanj je dokaj veliko. Na sploshno recheno, naj bi to bili praprebivalci Helade na severovzhodu Tesalije. O Pelazgih, Pelasgoi, pravi Strabon (XII, III, 5): »Na obali, ki sledi oni, poseljeni z Mariandyni, vse do reke Parthenios, tod stoji mesto Tieiona, pravijo, da je naseljeno s Kaukoni, drugi jih imenujejo Skiti, spet tretji jih prishtevajo k Makedoncem ali celo k Pelazgom; o tem ljudstvu Kaukonov smo zhe govorili.« Kalisten je v Pravilih bojevanja za stihom: »Kromna z Aigalosom in z vzpetinami Erithini,« vstavil naslednje: »vzorni sin Poliklesa je vodil Kaukone, s slovitimi domovanji v dezheli reke Parthenios« (povzeto po Iliadi II, 855 a-b). In Strabon she komentira: »Dejansko se razprostirajo od Herakleje in od Mariandynov vse do Leukozirov (Leukosyroi), ki jih imenujem Kapadokijci: rod Kaukonov na podrochju Tieiona pa do reke Parthenios in Eneti, ki imajo v lasti Kytoron na sosednjem ozemlju za Partheniosom; na podrochju Partheniosa so she Kaukoniti.« In spet Strabon (XII, VIII, 4): »Zlasti v chasu trojanske vojne in po njej je zaznati vdore in selitve, saj je barbare, pa tudi Grke, mikalo zasesti tuja ozemlja; toda to se je dogajalo tudi pred trojansko vojno: gre za plemena Pelazgov, Kaukonov in Lelegov. Govori se, da so nekdaj ti rodovi krizharili po mnogih krajih Evrope. Homer jih predstavlja kot zaveznike Trojancev, ne da bi povedal, da prihajajo z drugega brega, to je iz Evrope.« Po mnenju Strabona so torej prishli Pelazgi z evropske strani na pomoch Trojancem in so bili predgrshko ljudstvo na egejskem obmochju. Che bi strnili najrazlichnejshe domneve, bi lahko skepali, da so bili Pelazgi zelo staro, neindoevropsko ljudstvo na precejshnjem delu ozemlja okoli Mediterana in mogoche celo na dobrshnem delu Evrope. A ni povsem tako. Za ponazoritev naj navedem Giuseppa Sergija, ki je menil, da so Evropo naselili sodobni ljudje iz Afrike v treh vejah: Iberci prek severne Afrike na Iberski polotok, chez morje v Italijo Ligurci ter prek Blizhnjega vzhoda in Anatolije na Balkan Pelazgi; na slednje naj bi spominjalo tudi ime pokrajine Pelagonije (tako Semerano); takrat je tod zhe zhivel neandertalec... Tak scenarij davnih dogodkov vsaj v sploshnih okvirih potrjuje tudi genetik Bryan Sykes (Sedem Evinih hchera, The seven daughters of Eve, 2001); z uporabo genetske tehnike mitohondrijev, ki omogocha slediti chloveshkemu razvoju po zhenski liniji, je nashtel »sedem skupin ljudi«, simbolichno poimenovanih z zhenskimi imeni, to naj bi bile hipotetichno naslednice »prve zhenske« - Eve. Ob koncu paleolitika (pred nekako 45.000 - 40.000 leti) so bile na severu Iberskega polotoka v Baskiji skupina »Velda«, na jugozahodnem delu Francije ob Sredozemskem morju skupina »Helena«, v Liguriji »Tara«, na obmochju zahodne Slovenije »Katrine«, na jugu Grchije »Ursula«, na severni strani Kavkaza »Xenia« in ob zgornjem toku Evfrata »Jasmine«. Che bi s Pelazgi pogojno poimenovali vse te pra-Evropejce, potem bi obveljalo mnenje, da so bili Pelazgi po vsej Evropi, che pa naj bi zhe tvorili neko zaokrozheno skupino ljudi, potem so bili Pelazgi nasledniki »Ursule« v Grchiji. Za nashe tokratno razmishljanje je velikega pomena, da je na podrochju jadranskih Venetov, v zahodni Sloveniji, obstajala samostojna skupina »Katrine«. V tistem chasu Jadranskega morja ni bilo; zaradi poledenitve je bila morska gladina tako nizka, da se je morje zajedalo le v manjshi del danashnjega juzhnega Jadrana, zato so imeli takratni ljudje skupine »Katrine« na voljo za lov in nabiranje obsezhno kotlino, iz katere so shtrlele vzpetine, ki so danashnji jadranski otoki. Sledila so desettisochletja relativno pochasnega razvoja in sobivanja z neandertalci, dokler ni nastopil konec ledene dobe z otoplitvijo nekako 10.000 let pr.n.sht., ko so se zhivljenjski pogoji tako izboljshali, da se je zachel hiter kulturni razvoj. Dogajanja she zdalech niso razjasnjena, to velja tudi za bronasto in zhelezno dobo. Zgodovina Grchije je posebej zanimiva tudi zato, ker se je sorazmerno zgodaj razvila pisava in imamo na voljo zgodnje dokumente. * Kot pravi Sovre, so tako Ahajci (Eolci) kakor Jonci zhe pred doselitvijo Dorcev poznali poseben sloj aojdov (aedov), pesnikov in obenem pevcev, ki so si v sluzhbi Muze sluzhili kruh, njihova zlata doba naj bi bila v 12. st.pr.n.sht., torej okoli trojanske vojne, kakorkoli jo pojmujemo, ali kot enkratni spopada ali dalj chasa trajajoche bitke za prevlado nad zahodno Malo Azijo. Takratna dogajanja so jim dajala obilo snovi za junashke balade, ki so jih prepevali na sprejemih in pojedinah velikashev, torej so to aristokratske zadeve. Kralji in plemenitashi so radi poslushali o junashkih dejanjih svojih prednikov in nich manj o svojih lastnih herojstvih, resnichnih ali namishljenih; to so znali pesniki lepo zaokrozhiti v svojih stihih ob spremljavi godala, da je bilo imenitnim poslushalcem chim prijetneje za uho, za kar so potem aojda tem bolje nagradili. Zato je mnenje dobrshnega dela raziskovalcev, da te pesmi niso prihajale iz naroda, ustvarjali so jih posamezniki, posebej izucheni mozhje, torej je to umetna stvaritev. Schasoma pa se je nashel »inovator« in stopil pred poslushalce brez forminge, to so nemara gusle, namesto njih pa je drzhal v rokah palico, kot je bil obichaj pri javnih govornikih. Posihmal so jih imenovali rapsode (v prvem delu besede je glagol rhaptein - seshivati; rapsod je bil torej mozh, ki je umel iz dane snovi »seshiti« pesem). S tem so se odprla vrata do epa; iz razgibanega, odsekanega in zgoshchenega pevchevega sloga, pogojenega z glasbeno spremljavo, se je mogel razviti mogochen, lagodno tekoch epski slog. Kakor so se ob Iliadi in po njej razvili ciklichni epi, tako je mogoche, da so bili krajshi epi zhe pred njo. Nihche ne more zatrdno vedeti, ali niso bili obsezhnejshi poskusi zhe pred Homerjem, saj se je v stoletjih marsikaj izgubilo, zlasti che uposhtevamo tedanje stanje zapisovanja in prepisovanja ter stoletja vmesnih nemirnih chasov. Homerski preuchevalci domnevajo vsaj dva taka mala epa, ki naj bi rabila kot osnova za Iliado in Odisejo: »pesem o srdu Ahila« in »pesem o vrnitvi Odiseja«; po mnenju H. Rutej in vech angleshkih homerologov sta nastali zhe v 12. ali 11. st.pr.n.sht. pod vplivom trojanske vojne. Ko je dorski val preplavil Helado ter napravil konec ahajskemu gospostvu, so epa prenesli izseljenci v Malo Azijo kot dragocen zaklad, ki ga ni mogel ugrabiti noben sovrazhnik, ker je bil varno spravljen v spominu pevcev. Iliada stoji na zachetku grshkega slovstva, vendar ni njegov zachetek. Iz starejshe dobe grshkega pesnishtva, nekako iz chasa, ko je Odiseja dobila svojo dokonchno obliko, se je ohranil sloviti himnus delskemu Apolonu, ki so ga stari pripisovali celo Homerju. V njem beremo o slepem mozhu, ki je prebival v skalnem Hiosu in chigar spevi so in ostajajo najlepshi. Na teh stihih sloni izrochilo, da je bil Homer slep, che zgodba ni nemara zgolj refleks slepote pevca Demodoka v Odiseji. Vsekakor pa ostaja eno od osrednjih in kljuchnih vprashanj, ali ima Iliada zgodovinsko jedro. Po Schliemannovih in Dorpfeldovih arheoloshkih odkritjih imamo dolocheno podlago, da ahajsko junashko pripovedko dojemamo tako, kakor jo je razumeval ves stari svet do Herodota in Tukidida, namrech kot izrochilo o resnichnih zgodovinskih dogodkih. Ker smo zhe omenili Tukidida, je treba dodati, da che imenujejo Herodota »ocheta zgodovinopisja«, potem je shele Tukidid dvignil zgodovino na najvishjo stopnjo, po njem je shlo spet samo navzdol. Okoli leta 950 je bizantinski leksikograf Suidas prvi opozoril na Tukidida in navedel nekaj zhivljenjepisnih podatkov o njem; da je bil rojen v atishki vasi Halimunt, kakshno poldrugo uro hoda od Aten okoli leta 460 pr.n.sht. Njegov oche Olor naj bi bil potomec trashkega kralja Olora, mati pa sorodnica vojskovodje Miltiada, torej je bil povezan z atensko aristokracijo in s kralji Trakije, kjer je imel rudnike zlata. Kot Antifonov uchenec je bil izsholan v kulturi Periklejeve dobe, sofistika pa ga je nauchila skeptichnega gledanja na religiozno-mitoloshko razumevanje sveta, kakrshnemu je podlegel Herodot, ter kritichnosti do tradicije in avtoritet. Kot dechek je poslushal Herodotova predavanja v Olimpiji, ki so ga tako prevzela, da se je odlochil iti po poti velikega misleca. Svoj najvechji dosezhek je dozhivel med 87. olimpiado; opisal je peloponeshko vojno med Peloponezhani in Atenci leta 424 pr.n.sht., med katero je poveljeval atenskemu brodovju ob obalah Trakije. Vendar ni bil uspeshen, Atenci so ga obdolzhili slabega poveljevanja ter ga v odsotnosti obsodili na smrt; temu se je izognil z dvajsetletnim izgnanstvom, ki ga je izkoristil za pripravljanje svojega najpomembnejshega dela, ki ga je uvrstilo za vselej v zakladnico chloveshke kulture: spisal je delo Peloponeshka vojna, ki ga imamo tudi v slovenshchini v prevodu Janeza Fashaleka. Shele ko so Lakedajmonci-Shpartanci leta 404 pr.n.sht. zavzeli Atene, se je vrnil domov in leta 411 umrl, ne da bi svoje veliko delo dokonchal. Kljub temu, da je bil Atenec, je objektivno in uravnotezheno opisoval tudi nasprotno stran, in prav po tem je izjemen v svojem chasu. V nadaljevanju bomo uporabljali tudi njegove podatke, da nam bodo pomagali osvetliti dogajanja, ki nas zanimajo. * Med pomembne vire sodijo tudi egipchanske listine in she posebej hetitske klinopisne ploshche, odkrite v Bogazkoju, ki so osvetlile zgodovino ljudstev v 14. in 12. st.pr.n.sht. na obalah Egejskega morja. Prebiranje teh ploshchic je vse prej kot lahko delo. Tako je le za nekatere nedvomno, da naj bi hetitska imenska oblika Ahhijawa pomenila Ahajce, Aharissijas pa naj bi ne bil nihche drug kakor Agamemnonov oche Atreus, v istih klinopisnih sporochilih imenovan kot neodvisni vladar poleg kraljev Egipta, Babilonije in Asirije. Kasneje bomo videli, koliko nejasnosti in pomislekov je she okoli tega. Zagovorniki se pri tem opirajo na to, da je bil Atrejev chastni naslov kuri-wanas, ki je mochno podoben epskemu kotanos »gospod, vladar«. Ker je vladal tudi nad otokoma Kosom in Rodosom, sta tadva, kakor nam porocha Iliada, pozneje Agamemnonu prispevala ladje in moshtvo za pohod zoper Trojo. Orientalist Forrer meni, da se da iz bogazkojskih hetitskih klinopisov z gotovostjo sklepati na mochno ahajsko drzhavo v evropski Grchiji, katere kralji so skushali razshiriti svojo oblast tudi prek Male Azije in so tako prishli v spor s Hetiti. To se je dogajalo v chasu okoli 1200 pr.n.sht., ko so bili dnevi hetitske drzhave zhe shteti; vse pa je bilo namenjeno izrochilu o vojnem pohodu Ahajcev proti Troji. Branko J. Hribovshek O IMENU SLOVANI »Najvech sveta otrokom slishi Slave ...« Presheren Kateri Slovenec ne pozna te vrstice iz Uvoda h Krstu pri Savici! France Presheren je s podobnim izrazom tudi v Zdravljici prispeval, da je to najbolj znana razlaga imena Slovani. Oglejmo si she ostale . Veda o zgodovini besed, posebno njihovega izvora in pomena, tj. etimologija [1], bi morala biti samo akademska, znanstvena zadeva. Vendar pa ni tako. Nastanek in razvoj plemena, ljudstva, naroda in skupine narodov, tj. etnogeneza 111 je nelochljivo povezana z etimologijo njihovih imen. Etnogeneza je zgodovinski proces, ki je najtesneje povezan tudi s politiko, v preteklosti, sedanjosti in v prihodnosti. To odseva tudi navedeni Preshernov verz. Ta politichna stran je posebej znachilna za etimoloshke raziskave o imenu Slovanov. Pri tem niso toliko spolitizirane slovanske razlage imena, kolikor so spolitizirane tuje. Lahko celo trdimo, da je slovanska stran te zadeve bolj obramba in odgovor na tuje razlage. Te segajo od mogoche resnichno le znanstvenih poizkusov prek razlag, ki so popolnoma nesmiselne, pa do takih, ki jih lahko oznachimo le kot povsem politichno propagandne ali celo namenoma zhaljive. Ostali, tudi nekateri nashi avtorji, jih posnemajo - nekoch morda iz samoobrambe in politichnega pritiska - danes pa iz „politichne uvidevnosti". Zaradi tega je tudi vech zadevnih tujih del, kakor pa tistih s slovanske strani. Ne pozabimo, da so bile te tuje razlage in z njimi povezana psevdoetnogeneza Slovanov glavna vsebina fashistichnega in nacistichnega propagandnega stroja v drugi svetovni vojni. V chasu hladne vojne so bile te razlage dobrodoshla politichna protislovanska (tj. protikomunistichna) propaganda, ki jo danes nekateri krogi nadaljujejo malo bolj prikrito. To je razvidno iz dnevnega tiska. V uglednih knjizhnicah zahodnoevropskih visokosholskih zavodov najdemo tudi najbolj nesmiselna dela v tej smeri, che so le izpod zahodnega peresa ali tipke. Slovanska dela, tista politichno konformna, najdemo samo v slavistiki posvechenih oddelkih ali pa sploh ni najti nichesar. Viri, ki jih navaja vechina zahodnih del, se v glavnem zachnejo in konchajo pri Šafa0iku [2]. To stanje lahko spodbudi vsakogar, ki se hoche seznaniti z dejstvi, da se poglobi v dotichne vire. Ti so sposhtovanje vzbujajoche debele knjige, polne podrobnosti, in dajejo vtis, da zaradi dreves ni videti gozda. Kot povsod v znanosti pa velja - che so o nekem problemu napisane debele knjige, potem je ta problem she zelo dalech od reshitve. Drugo, kar nepoklicnega - pustimo izraz amater ob strani, saj vsebuje prevech chustven zven -(ne)zgodovinarja ali pa (ne)jezikoslovca naravnost izziva, so navajanja istih zgodovinskih virov, letopisov, potopisov ipd., ki jih ihtavi strokovnjaki uporabljajo vsak po svoje, da bi svojim kolegom dokazali ravno nasprotno, kot so bili ti zhe prej „dokazali". Pri tem pade v ochi prav neverjetno shtevilo sklepov pri kljuchnih zgodovinskih „ugotovitvah", oblikovanih z besedami - drugache to ni sprejemljivo, je lahko samo tako, je bolj ali manj verjetno in podobno, pa cheprav za svoje trditve ne morejo navesti nikakrshnih dejanskih dokazov. Naravoslovno izobrazhen chlovek, tuda tak z najbolj povrshno izobrazbo, tega ne more sprejeti. Bolje bi bilo rechi - tako je bilo, ker nam je tako bolj vshech ali pa tako ustreza nashim gospodarjem. To je posebno znachilno za nemshko zgodovinopisje in jezikoslovje. Le redki so iz tega kroga, ki to priznavajo [3]. Seveda to ne pomeni, da na nashi strani ni tudi takih del. So pa veliko bolj nedolzhna. V naslednjem bomo pregledali dosedanje razlage o imenu Slovani. Pregled nikakor ni popoln, vendar pa vsebuje razlage, ki jih vechina najpogosteje navaja ali pa so pomembne za oceno sodobnega politichnega stanja. Mogoche bo bralcu tudi kaj prevech dolgochasno, saj moramo zaradi nepristranosti in popolnosti vchasih ponoviti zhe znano. S spremno kritichno besedo pa bomo verjetno povedali tudi kaj novega. Na sploshno bolj ali manj velja mnenje, da se pri vsaki razlagi imena Slovanov pojavljajo etimoloshka, semantichna kakor tudi zgodovinska protislovja. Ta bomo poskusili na kratko obrazlozhiti. Smisel tega celotnega spisa je tudi podati novo razlago imena Slovani. Tu in tam si bomo prav tako ogledali razlago kakshne druge besede, da bi zaokrozhili nashe trditve ali pa odstranili stare „klisheje". Jezikoslovna orodja - predvsem uporaba pravil o glasovnih spremembah - so privedla do ugotovitev, ki so bolj ali manj sploshno sprejete, vendar pa prevladuje mnenje, da razlage she vedno niso povsem zadovoljive. Zaradi tega bomo uporabili iste metode, kot sem jih uporabil v [4]. Naj ponovim - glasovni premik je bil zelo uspeshen pri raziskavi razvoja indoevropskih korenov, vendar pa je lahko tudi zmoten zaradi neprilagodljivih shem. Besedne korene na ta nachin le sami zgradimo in so zaradi tega umetni. Temu se bomo pri novih razlagah izogibali. Za nas ne bo imel posebne veljave pojem razlike med besedo in besednim korenom. Sanskrt in slovenshchina sta naravno nastala, obstajajocha jezika. Sanskrt je star nekaj tisochletij in je zaradi tega najbolj podoben domnevnemu indoevropskemu jeziku ali prajezikom. Slovenshchina je dokazano zelo stara 15,61 in vsebuje pogosto v skoraj isti ali rahlo spremenjeni obliki veliko besed (odvisno od vira do 30% |71) s skoraj istim ali podobnim pomenom kot v sanskrtu. Iskali bomo besedne korene in ustrezne pomene kakor tudi pomen njihovih zlozhenk v sanskrtu ter slovenskih sorodnic v pomenskih zvezah. Tako nam bosta oba jezika orodje za oceno razvoja, ki ga lahko jemljemo, da je najblizhji dejanskemu. Med besedami katerega koli jezika se najdlje ohranijo lastna imena v prvotni ali tej podobni obliki 141 - to dejstvo bomo uposhtevali tudi tukaj. Ime Slovani Pregled oblike imena in njegovih sorodnic v najbolj znanih slovanskih jezikih 181 kakor tudi razvojno pomembnih vzporednic v nekaj drugih jezikih je podan v razpredelnici. Prazna polja ne pomenijo povsod, da ustreznica ne obstaja, marvech le, da ni pomembna za nashe nadaljnje razpravljanje. Troje glavnih postavk izvaja ime Slovani iz besede slovo, iz besede slava in iz latinske besede sclavus (suzhenj). Zato sta v razpredelnici besedi slovo in slava kakor tudi nekaj njunih sorodnic. K njima in k besedi sclavus pa se bomo vrnili kasneje. Najstarejshi ohranjeni starocerkvenoslovanski zapisi so iz 10. in 11. stoletja. Zapustili so nam jih slovanska apostola Ciril in Metod 191 ter njuni uchenci. Njuno misijonarsko poslanstvo je bilo v letih 862/863 na Moravskem pri knezu Rastislavu. Jezik in pisavo glagolico sta uchila na velikomoravski akademiji (Vel'komoravske uchilishte). Oboje so uporabljali za vladne in verske zadeve med letoma 863 in 865, nakar so akademijo unichili Germani. Svoje delo sta apostola nadaljevala pri knezu Spodnje Panonije Koclju; njuni uchenci pa kasneje she v Preslavu in Ohridu, kjer so uvedli cirilico. Tako so najstarejshi ohranjeni zapisi imena Slovani v danashnji obliki v starocerkvenoslovanshchini in iz te dobe. Sploshno mnenje je, da so takrat govorili precej enoten slovanski jezik in da so posamezni slovanski jeziki nastali shele po 9. stoletju. Cirilica je zelo natanchna pisava, zato sta zven in izgovor strocerkvenoslovanshchine jasna [10]. Bor meni, da apostola tega slovanskega jezika nista priredila, marvech da je jezik vechinoma vech stoletij starejshi |n|. Potemtakem bi to she posebej veljalo za ime etnije. Brez dvoma pa sta „potujcheno", sedanjemu imenu najblizhjo obliko zabelezhila zhe Armenec Mojses iz Chorene (l. 407-433) in Jordanes (l. 552), pa tudi Ptolomej (2. stol.), seveda precej spremenjeno. Sporno je, ali je pomen besede cluveni v etrushchanskem napisu na pyrgijskih zlatih ploshchicah (6. ali 5. st. pr. n. sht.) ime, ki naj bi bilo povezano s Slovani. Vprashljivo je tudi, ali ime vasi v Noriku Solvense, ki jo omenja Plinij (1. st. p. n. sht.), izvira iz imena Slovenci, tj. Slovani|12]. Ime samo pa je veliko starejshe; to bomo tudi dokazali. Njegova starost in navzochnost v vseh slovanskih jezikih prichata, da je samooznaka. slovensko: slovan slovenec slovak beseda chrka pisnernka slovo slava hrvashko: slaven sloverac [slavanac] slovak rje slovo oproštaij slava srbsko: sloven sloverac slovak ree slovo oproštaij slava makedonsko: neiaai neiaaiao neiaae jai5 aoeaa Safaaeaa neaaa bolgarsko: ceiaai neiaaiei neiaaiao neiaae neiai (aaneaa) aoeaa 5a5ayea neaaa poLjsko: s3owianin s3cw^ s3owak s3owo czciorika poiegnHnie s3awa (taesiacki) luzhishko: s3owo pismik boženje s3awa polabsko: sluovenske sluvu dheshko: slovan slo/inec slovak slovo litaa rozchod slava slovashko: slovan slo/inec slovak slovo litaa roziuegnje slava st. rusko: neiaela neiai neaaa neiayla rusko: neaaylel neiaalao neiaae ceiai aceaa lSiualea neaaa Sa^u ukrajinsko: neia'ylel neiaalaou neiaae neiai aceaa iSiually neaaa (aaniaa) belorusko: neiai aiceaaaa auaae neaaa ^3cača gaaSii st. cerkveno ceiaula aeaaieu aiceuaa neaaa slovansko: neiai (aanuaa) protoslovansko: sloveninu slovo litvansko: žodis raicte šlave latvij^D: vards burts slava prcto-fcalto- slovansko: slouo (rekonstrukcija) st. gpstko: Ceeaaglifi eyalo eesio st.ird.: zravas avssta: sravah- st. irsko: clu incbevr. krnan: *slauos kleu(H)-o (rekonstrukcija) (kleu-Ife-??) Protoslovanska kakor tudi indoevropska rekostrukcija |13, 141 sta umetni in sta prav klasichen primer jezikoslovne zagate. Beseda beseda pa samo she dodatno kazhe razliko v razvoju slovanskih jezikov, saj v vsakem pomeni nekaj drugega, vendar sorodnega. Tudi chrka in slovo sta pomensko precej razlichni besedi v posameznih slovanskih jezikih. Izraz za slavo pa nas ne more presenetiti - je zelo star in prav neverjetno dobro ohranjen v skoraj isti obliki v vseh slovanskih jezikih. Vidimo, da sta v vseh razlichicah imena Slovenec nespremenljivo navzocha soglasnika sl in soglasnik v, nato pa soglasnik n. Slednjega ni le v imenu Slovak. Samoglasniki pa so precej spremenljivi. Spremembe o v a ali pa obratno, kakor tudi med drugimi samoglasniki, so znachilne za razlike med slovanskimi jeziki in njihovimi dialekti. Tako je tudi z imenom Slavonac, seveda ime za slavonske Hrvate, ki ga zaradi zelo ozke sorodnosti ne omenjamo posebej. Konchnice pa so si seveda podobne ter so znachilne za vsak jezik posebej. Ime Slovenec je pravzaprav jezikovno "tezhje" kot Slovan. Vsebuje vech chrk in je zato tudi boljshe merilo. Kolikor je beseda krajsha, toliko je manj veljavna za oceno nekega razvoja, saj je kratka chrkovna vrsta statistichno bolj verjetna kot pa dolga. Ime Slovenec najdemo izkljuchno na meji slovanskega z neslovanskim svetom. Tako je to tudi veliko bolj verjetno ime, ki je vplivalo na tuje poimenovanje Slovanov. Pripona -ec je obichajna pri izpeljavi samostalnikov iz glagolov; npr. gledalec, poslushalec, pevec itd. V tem primeru je sloviti - Slovenec ravno tako kot peti - pevec. To ni posebnost slovenskega jezika, saj je na primer slovenski Jugoslovan v rushchini - Jugoslavec (&oaineaauao). Torej lahko napishemo medjezikovno nespremenljivko iz imena Slovenec kot sl-v-n-(c,k), kjer pomishljaji pomenijo spremenljive samoglasnike ali pa dvoglasnike. Tako nam bo ime Slovenec merilo za oceno med razlichicami imena Slovani. Zgodovinske razlichice poimenovanj Slovanov Samo nashteli jih bomo. Podrobnosti - seznam dokumentov, kronik in njihovih avtorjev - bralec lahko najde v |7, 15, 16, 17, 18]. Razlichice imen za Slovane v grshkih virih do leta 1025 (razen tistih o Venetih) po „abecednem" redu in s priblizhnim shtevilom letopisov, v katerih so ta imena zabelezhena, so |17]: ČeeUaie 1, Uoeeaagli 1, afiSeaaEiaoia 1, Yoeaa^egl 1,Y6eeaa£egi 1, YoeeaauiYlio 1, eeaaeeuD 1, eeaaeiuo 1, eea-yelie 1, Eaaflaoia 1, ČaaMie 1, CeeaagliS 1, 6eeaagiiS2, Čeeaag6eUliS 5, CeeaaeaiiS 1, 6eeaaeeuD 3, ČeeaaelEae 1, 6eeaaEieeid 1, 6eeaaeiSeid 1, 6eeaaeieeuD 2, Čeeaaulie 15, 6eeaaeiuD 1, ČeeUaie 7, ČeeUaiD 2, 6eeaaaleeuD 3, Čeeiaalifi 1, 6eaaeeuD 1, ČeeaaUfi^ilčao 1, ČeeaaglEa 4, ČeeaaglEae 7, 6eeaaaleeuD 1, Čeeaagle6o 1, ČeeaaM6e 7, Čeeaagl6S 51, 6eeaagluD 10, Čeeaag6eUlie 1, Čeeaag6ealiS 1, 6eeaaeeud 5, oeeaaelaneio 1, ČeeaaelBa 2, ČeeaaBleae 1, ČeeaaelBae 9, 6eeaaeleeanei6 1, oeeaaBleeiD 1, o^aa^eeuD 1, Če^aEleie 3, ČBeaaeleoeiD 1, ČBeaael^jeeiD 1, 6eeaaelecoE> 1, oe^elecčB 1, ČeeaaElie 32, Čeeaaulie 13, oeeaaulifi 1, oeeaaEliD 2, 6eeaauli6 2, ČeeaaeluD Čeeaaelifi 7, Čeeaaecfia 1, ČeeaaeČBUlle 1, Čeeaaeoealifi 1, Čeeaaiaallo 1, ČeeUaie 64, Čeeaaifi 4, Čeeaauie 1, ČeeUaio 8, Čeeaaicaifi 1, ČeeaaialiD 1, 6eeaaf^íie 1, oeeagliS 1, , ČeeaoglBa 2, ČeeUcglie 1, Čeeacgíifi 20, ČieaogluD 1, Če^celBa 1, Čgeao^Bae 4, ČeSacClie 1, Čeeaceíifi14, Čieao^uD 3, Čeaeae ČeeUaie 1, ČeeaaMie 1, ČeeaaElač^ia 1. Prav tako v latinskih virih do leta 900 po abecednem redu s priblizhnim shtevilom letopisov |18] : claui 1, esclaui 1, esclavi 1, exclaveni1, flavi 1, isclaui1, scaui 2, scavani 1, scavi 2, scavii 1, schlavi 1, sclabi 2, sclabus (?)1, sclafi 1, sclauani 2, sclauanii 1, sclaucrus 1, sclaueni 1, sclaui 32, sclauiani 1, sclauin...1, sclauini 2, sclauinienses 1, sclauinus*1, sclauis 1, sclauus 2, sclavani 2, sclavanii 1, sclaveni 6, sclaves 1, sclavi 239, sclavini 6, sclavitini 1, sclavonenses 1, sclavones 1, sclavoni 1, sclavunus 1, sclavus 4, sclawi 1, scovi 1, slaui 12, slavani 1, slavi 26, slawi 2, slaws 1, slcavi 1, solani 1, zlaveni 1, slaus 1, slawus 1, alani 1, avari 1, gothi 2, guandali 1, guenedi 1, guinedes 2, guinedi 1, guinidi 2, guinidini 1, hunni 1, huninidi 1, hwinidi 1, inmidi (?)1, umid 1, uuandali 1, uuinades 1, uuinedi 1, uuinida 2, uvinedi 1, vandali 4, vandalici 1, venedi 2, venethae 1, venethi 2, veneti 1, venetiae 2, venetiani 1, venetii 1, vinedi 1, vinidi 2, vionudi 1, vuinedi 1, vuinidi 1, vvinidi 1, vvinit 1, wandali 5, wandalitae 1, wandalus 1, wandelici 1, wenedi 3, wenedus 2, wimodii 5, windi 1, winedi 3, winedus 1, winethi 1, winida 1, winidi 26, winidones 1, winithi 2, winiti 1, winnetes 1, winodi 2, wynidi 1, winuli 2. Shtevilo letopisov je priblizhno, ker ne vemo: - koliko letopisov je bilo dejansko, vemo samo za ohranjene; - koliko letopisov je resnichno originalnih (pomislimo samo na dvajset tisoch lazhnih nemshkih |191); - koliko letopisov je bilo preprosto prepisanih, vir pa je pravzaprav en sam; - koliko je razlichic samo zato, ker je vsak kronist pisal po svoje; - vsi viri so pravzaprav najmanj iz druge, che ne iz tretje roke; - vech razlichic je lahko tudi v istem viru, ki je tako shtet vechkrat. Tako nam vse te razlichice in njihova pogostnost rabijo samo za pregledno oceno oblike razlichice in za njeno uporabo. Najbolj vazhne razlichice, chetudi z najnizhjo shtevilko v zgornjem seznamu, so tiste najstarejshe, nato tiste, ki so najblizhje resnichnemu imenu, sledijo mu pa najbolj pogoste. Pri grshkih virih moramo uposhtevati, da se kljub grshkim sredozemskim in chrnomorskim kolonijam ime Slovanov z glasom s v zachetku pojavi pozneje kot razlichice za ime (H)Enetoi, to pa kazhe na dolocheno dushevno razdaljo piscev do Slovanov, ki je sploh znachilna za odnos starih Grkov do barbarov. Razlichice s sth- so starejshe kot tiste z skl- in jih lahko prishtevamo prej k bizantinskim kot pa h grshkim. Te kazhejo na dejstvo, da so bili Slovani prebivalci na podrochju Bizanca, saj je bila daljsha oblika, to je ime Slovani in ne slav-, izvor pretezhno vseh grshkih razlichic. Izvor kratkih oblik si bomo ogledali kasneje. Razlichice kazhejo tudi to, da je ime res slovanska samooznaka - v grshchini ni bilo nobene podobne besede. Kasneje bomo tudi poizkushali najti odgovor na vprashanje, zakaj se je uveljavila zachetnica skl - ne pa kaj drugega, kot je npr. sth-. Pregled nashtetih imen po zgornjih merilih nam daje naslednje: ČeeaagliS 1 Čeeaaulie 15 CeeaaMoe 7, ČeeaaglaS 51, aeeaagluo 10 ČeeaaElie 32, Čeeaaulie 13 ČeeUaie 64, Čeeaaifi 4, ČeeUaio 8, Čeeaoglifi 20, Čeeaoelifi 14 (pribl. Sthlabenoi, Sthlabinoi, Sklabensi, Sklabensi, sklabenos, Sklabinoi, Sklabinoi, Sklaboi, Sklaboi, Sklabos, Sklauenoi, Sklauinoi) V teh besedah sta jezikovni stalnici sthl-b-n- in skl-b(u)-n-. Navzoche so tudi npr. kratke Oblike CMMe 7, ČeeDaiid 2, OeeDaie 64, ČeeaaiS 4, ki dajo stalnici sh-b-in skl-b-. Konchnic ne uposhtevamo, te so popolnoma lastne grshchini. Oglejmo si bolj natachno latinske vire. Ti vsebujejo tudi podatke iz grshkih virov, posebej pa je zanimiva povezava z Veneti, Vandali ipd. Iz zgornjega seznama razlichic dobimo naslednje: cl u 1 escl u 1 escl v 1 excl v n 1 fl v 1 iscl u 1 sc u 2 sc v n 1 sc v 2 sc v 1 schl v 1 scl b 2 scl b us(?) 1 scl f 1 scl u n 2 scl u n 1 scl u crus 1 scl u n 1 scl u 32 sclaui scl u n 1 scl u n... 1 scl u n 2 scl u n ns - s 1 scl u n us* 1 scl u s 1 scl u us 2 scl v n 2 scl v n 1 scl v n 6 sclaveni scl v s 1 scl v 239 sclavi scl v n 6 sclavini scl v t n 1 scl v n ns-s 1 scl v n s 1 scl v n 1 scl v n us 1 scl v us 4 scl w 1 sc v 1 sl u 12 slaui sl v n 1 slavani sl v 26 slavi sl w 2 sl w s 1 slc v 1 s-l n 1 zl v n 1 zlaveni sl u s 1 sl w us 1 al n 1 av r 1 g th 2 gothi gu n d l 1 gu n d 1 gu n d s 2 gu n d 1 gu n d 2 fu n d n 1 unn 1 hun n d 1 hw n d 1 inm d(?) 1 um d 1 uu n d l 1 uu n d s 1 uu n d 1 uu n d 2 uv n d 1 v n d l 4 vandali v n d l-c 1 v n d 2 venedi v n th 1 v n th 2 venethi v n t 1 v n t 2 venetiae v n t 1 v n t 1 v n d 1 v n d 2 vinidi v n d 1 vu n d 1 vu n d 1 vv n d 1 vv n t 1 w n d l 5 wandali w n d 1-t 1 w n d lus 1 w n d l-c 1 w n d 3 wenedi w n d us 2 wenedus w m d 5 wimodii w n d 1 w n d 3 winedi w n d us 1 w n th 1 w n d 1 w n d 26 winidi w n d n 1 w n th 2 winithi w n t 1 w nn t s 1 w n d 2 winodi wy n d 1 w n ul 2 winuli Iz te razpredelnice dobimo naslednje jezikovne stalnice: cl,sc,scl,sl - u,v,b,w- cl,sc,scl,sl - u,v,b,w - n,(t)- u,v,b,w,gu,hu,hw - n,m - t,th,d - ki dajo skupaj: cl,sc,scl,sl - u,v,b,w,gu,hu,hw - n,m - t,th,d - Zanimiva je tudi delitev na cl, sl in sc, scl, med njimi pa na tiste z in brez n. Verjetno je razlichic manj, kot pa je videti na prvi pogled. Nekaj jih je zelo verjetno nastalo samo z razlichnim nachinom zapisa istega imena. Seveda tega za posamezno razlichico ne moremo tochno ugotoviti. Tudi to, kako je kronist "slishal" ime, je prineslo marsikatero razlichico. Za naslednje razlage to ni toliko pomembno, saj so osnovne glasovne lastnosti v zapisih povsod ohranjene. Pa si oglejmo kronoloshko najvazhnejshe primere 1151 ter dodajmo she arabske oznake in imena sosedov za Slovane ali pa za katerega od slovanskih narodov. (H)Enetoi, Henetoi, (Uenedai), Ouenetai Homer (9. st. pr. n. sht.) Herodot, (5. st. pr. n. sht.), Polibij (2. st. pr. n. sht.) cluveni - v etrushchanskem napisu na pyrgijskih zlatih ploshchicah (6. ali 5. st. pr. n. sht.), po razlagi M. Bora [12]; muzej Villa Giulia v Rimu. Ta razlaga delno nasprotuje dejstvu, da so Etrushchani sami sebe imenovali Raseni. Che pa pomeni shirshi pojem - namrech oznako ljudi, h katerim so se shteli Etrushchani - potem bi ta razlaga imela svoje zelo tehtno opravichilo. (Eneje) Dimitrij Skepsijski (2. st. pr. n. sht.) (V)Enete Veneti Strabon (1. st. pr. n. sht.) Veneti Julij Cezar (1. st. pr. n. sht.) Veneti Tit Livij (1. st. pr. n. sht.) Venedi Veneade Venetulane (Eningija), Solvense Plinij starejshi (1. st. pr. n. sht.) Stavanoi, Soubenoi Uenedai Klaudios Ptolemaios (100-178) Sklavajin Armenec Mojses iz Chorene (407-433) Venethi, Sclaueni, Antes, Vinidae Jordanes (l. 552) Veneti Vinedi, Sclavi Winuli, Vandali Vandale, Wende, Winule Vandali (Eneja) Vandali Wandali, Wendi Slaui, Wandali Wendi,. Veneti, Sklaveni Wandali, Sclaven, Wenden Heneti, Sloveni J. Bobbiensis (l. 615) Fredegar (7. st.), Isidor Sevillski Adam Bremenski, (11. st.) Helmold (12. st.) Win.centyKad3ubek (12. st.) Heimskringla, Kronika norveshkih kraljev (12. st.) Miersuae Chronicon (13. st.) Albert Crantz (15. st.) Thomas Kantzow (1505-1542) Christophorum Entzelt von Saluelt (16. st.) Sebastian Münster (16. st.) Antol Vramec (16. st.) Henete, Vene(d)te, Vinde, Vandale, Slovani Adam Bohorich (16. st.) Venete, Vende, Vandale Wenden, Sclaven, Wandalen Seljabe Sglau or Sglou Mavro Orbin (16. st.) Janez Vajkard Valvasor (1689) anonimus: Hodud al-'alam (pribl. 982) perzijski zemljepis patriarh Mihael Sirijec (1166-1199) Saklab, Sakalib, Saqaliba, as-Saqaliba, Saqlab, Siqlab, Saqlabi arabsko: al-Ya'qubi, Ibn Hurdadbeha arabsko: pozneje madzharsko (Rusi) estonsko (Rusi) finsko staroislandsko (rushchina) staroprusko staroangleshko starovisokonemshko Slavije, Slavijun Vendek Vene Venäläinen Vindr vena Vinedas, Veonedas Vinida Vse to lahko primerjamo s stalnico sl-v-n-(c,k) in z zgornjimi soglasnishkimi skupinami. Seveda ne pozabimo, da se nahaja vechina teh kronoloshko nashtetih imen tudi v prejshnji razpredelnici. Naslednja razpredelnica pa nam omogocha videti bolj zgoshcheno primerjavo imen iz najvazhnejshih virov. (V zadnjem stolpcu so pripombe za primerjavo; da pa ne bi izgubili pregleda, so vneshene skupine stalnic iz prej nashtetih grshkih in latinskih razlichic.) si sthl,skl sthlskl b,u b cl,sc,scl,sl u,v,b,w cl,sc,scl,sl u,v,b,w n u,v,b,w,gu,hu,hw latinski viri c,k (t) n,m t,th,d ime Slovenec grshki viri grshki viri latinski viri latinski viri (u) n t(d) Homer,Herodot cl v n n n j t v n t v n d v n t s-l v n s st v n skl v j-n v n d scl v n n t v n th v n t w n d v n d v n l w n -skl b(u) n sthl b(u) n scl skl (bbu()u) n scl v scl v n sl v Helmold Slj sgl sk b (bbu) s-q-l b v v n n d v n l v n d v n d l-n l-c n-n r s pyrgijske plo. Plinij Jordanes Jordanes Jordanes Saxo, Iz tabele je razvidno zhe znano dejstvo, da imajo vsa ta imena isti izvor [20]. V zadnjem stolpcu so vechinoma konchnice, ki so odvisne od jezika, v katerem je bilo ime zabelezheno. n n k V soglasnikih c(k),th,t in d lahko nedvomno slishimo glasovni premik enega samega soglasnika, v nekaj primerih pa je zagotovo vzrok samo razlichna pisava. V skupini s samoglasnikom in v,w,u in b spoznamo betatizem. Skupin soglasnikov sl, cl,st, scl, skl, sthl, sgl, skl, s-q-lin s-lj pa ne moremo pojasniti samo z glasovnim premikom. Ta je navzoch pri sl in cl - mogoche je razlika samo v pisavi. Zanimivo je, da razlaga imena cluveni pravzaprav ne izkljuchuje samopoimenovanja. Tezhko pa nadaljujemo pri st ali sthl. Skupine scl, skl, sgl in s-q-l so med seboj nedvomno sorodne, a glasovno so precej dalech od sl. Najstarejsha imena so vechinoma tvorjena iz zadnjega dela imena Slovani, mlajsha pa iz prednjega dela. Razliko med njimi premosti Jordanes [21], kar vodi k najverjetnejshi razlagi |221: Slovani, Slo-Veneti in Slov-Anti. Seveda moramo odgovoriti she na naslednje ugovore ali vprashanja: - Nekatera teh imen so res sorodna, vsa pa ne. - Imena Veneti, Enetoi, Henetoi, Uenedai, Ouenetai so pravzaprav isto ime, ki pa je "vechkrat" neodvisno uporabljeno (merfach belegt |23]). - Ime Veneti je preshlo na Slovane od istoimenih Keltov, ker so Slovani prishli iz iste smeri in so jih asimilirali |24]. - Ime Wenden in podobno nima nichesar opraviti z Veneti, nomadski Slovani so ga dobili od Germanov kot Weidende (pasochi, weiden - pasti, Weide - pasha) |25]. - Ime Veneti so kronisti pomotoma pripisali Slovanom |26]. - Ime Slovani je nastalo iz grshkega sklabenoi kot zemljepisna oznaka |27]. Vidimo, da je vechina teh imen tvorjena iz treh soglasnikov, lochenih s samoglasniki, lahko pa je prvi soglasnik tudi skupina soglasnikov, ki jih shtejemo za enega. Rachun variacije |28] nam omogocha izrachunati verjetnost za nakljuchno podobnost imen. Vzemimo, da je najmanjshe mozhno shtevilo soglasnikov v jeziku 20, pa dobimo za skupino treh soglasnikov verjetnost 1:6840; pri n-imenih je verjetnost 1: 6840 exp (n-1). Tako je pri treh imenih verjetnost zhe manjsha od 10 exp (-6). Enak rachunski postopek uporabimo tudi pri imenu, ki je „vechkrat uporabljeno". V danashnjih strokovnih slovarjih katerega koli jezika najdemo najmanj 20 000 besed. Z velikim podcenjevanjem prednikov katerega koli naroda vzemimo, da je bilo v vsakdanji uporabi priblizhno 5000 besed. Od teh naj bi bilo - verjetno pod spodnjo mejo dejanskega shtevila - 100 besed primernih za samopoimenovanje. Tako lahko trdimo, da je najvechja verjetnost, da bi dva naroda neodvisnih in razlichnih jezikov imela pomensko isto poimenovanje 1:100 (in tja do 1:5000). Za isto glasovno vrednost imena s tremi soglasniki pa imamo zgoraj verjetnost 1:6840. Ti dve verjetnosti se seveda mnozhita, torej imamo zopet red velikosti verjetnosti nekaj okrog 10 exp (-6), pri treh pa 10 exp (-12) in tako dalje ... Vidimo, da sta prva ugovora popolnoma nesmiselna. Bralcu prepushcham zakljuchek o strokovnosti profesorjev zgodovine in jezikoslovja na nemshkih kakor tudi avstrijskih visokih sholah. Podobno je tudi z znanstvenostjo trditve, da so prishleki dobili ime nekega keltskega naroda, ki so ga preplavili in asimilirali - kar je zopet trditev nemshkih zgodovinarjev. Seveda pa ne pojasnijo, zakaj imajo ugrofinski narodi isto (ob razlikah, lastnih vsakemu od njihovih jezikov) ime za Slovane. Pri tem so neposredni sosedje Slovanov, vsi pa ne Germanov - a kljub temu naj bi od slednjih prevzeli ime za Slovane. Seveda je to she posebej nenavadno, ker Slovani zanje ne „bivajo" v isti smeri. Enako tudi glede imena Wenden - Weidende. So to ime ugrofinski narodi prevzeli od Nemcev, s katerimi so prishli v dotik veliko pozneje kot pa s Slovani? Tudi razlaga, da je enachenje Venetov in Slovanov napaka kronistov, ne drzhi. Enachenje je pogosto, napaka pa bi pomenila, da so lahko tudi ostali podatki vira napachni. Kar pach komu ustreza, je pravilno, kar pa ne, je napaka! Semkaj sodi zlasti kritika Jordanesa, ki naj bi bil zelo slab kronist. Dober pa naj bi bil za dokazovanje slovanske selitve - prav pomilovanja vredna je risba Balkanskega polotoka z Jordanesovim ochesom tam nekje pod Rodopi |271. Tako naj bi videl le, da Slovani prihajajo s severa, izza treh gorskih grebenov - Rodopov, Balkana in Karpatov - ni pa videl, da ostala Evropa prav mrgoli od Germanov. Te seveda komajda omenja in jih ima za zelo nejunashke v primeri z drugimi |29]. Znachilno za vechino mlajshih zgodovinskih virov je, da je ime vedno dano z glasovnim parom sk-, pri starejshih tudi st- ali pa samo s-, najmlajshi pa uporabljajo tudi slovanski sl- in izpushchajo zadnji del imena. Slovanski sl- naj bi bil v grshchini iz jezikovnih razlogov - grshchina nima glasovne zveze sl - spremenjen v stl, sthl ali pa skl 12 in drugi|. Edina skupina narodov, ki je prevzela za svoje skupinsko poimenovanje tuje ime, so Germani, in to po rimski zemljepisni oznaki, nastali iz posmehljivega latinskega prevoda pomena imena Raetov |4]. Romani so ga „zgodovinsko naravno" podedovali in Kelti obdrzhali, obe poimenovanji pa sta za vechino zadevnih narodov le nadnarodna tuja oznaka. Germani sami se tako niso nikdar imenovali. Cheprav je izvor imen jezikoslovno she vedno sporen - bolj iz politichnih kot iz jezikoslovnih razlogov - je potek poimenovanja zgodovinsko popolnoma jasen in ima tudi svoj politichni vzrok. Nekateri poizkushajo prenesti |27] na Slovane omenjeno germansko „posebnost", a to zaradi slovanskega samopoimenovanja ni dopustno. Tako je tudi trditev, da so Slovani prevzeli ime po grshkem sklabenoi kot bizantinsko zemljepisno oznako, nesprejemljiva. Ime Slovani po Lozinskem V naslednjem bolj ali manj na kratko povzemam odlichno razpravo Lozinskega |30] o razlichnih razlagah izvora imena Slovani kakor tudi njegovo razlichico razlage. Njegova razprava je posebno vazhna ne toliko zaradi sklepa, ki je, kakor bomo dokazali, zelo verjetno napachen, marvech zaradi nachina. Je eden redkih, ki imena ne izvaja le z jezikoslovne ali pa le z zgodovinske strani, ampak uposhteva vse njemu znane mozhne vplive brez kakrshnih koli pristranskih nagibov. Bralec lahko vire najde v izvirni razpravi. Lozinski meni, da izvor imena Slovani doslej ni bil nikdar popolnoma zadovoljivo pojasnjen. Sam v svoji razlagi izhaja iz protoslovanske oblike slovenin*. Iz razpredelnice vidimo, da to obliko imena uporabljajo pretezhno Rusi, Poljaki in Bolgari. Dodal bi, da je ta oblika kot protooblika imena Slovani nesprejemljiva, saj ostaja pomen prvobitne besede nejasen. »Troje glavnih postavk izvaja ime Slovani iz besede slovo, iz besede slava in iz latinske besede sclavus (suzhenj). Vse te razlage pa vsebujejo etimoloshka, semantichna in zgodovinska protislovja.« Izpeljava imena Slovani iz besede slovo v pomenu besede je po Lozinskem nelogichna. »Skupino jezikov moremo komajda oznachiti s samostalnikom beseda. Za tako poimenovanje bi prej prichakovali besedo jezik, govor ali kaj podobnega. Edina uporaba besede je beseda kot logos ali Biblija. V tem primeru bi ime Slovani imelo verski pomen. Poimenovanje kot logos bi bilo pretirano ime za ljudi, ki, kolikor nam je znano, nikoli niso imeli krizharskih verskih nagnjenj niti niso pustili nikakrshnih verskih sledov v svoji tradiciji, pa cheprav bi morda bila njihova vera monoteistichna. Vsekakor pa je mozhno, da so verski pojmi (sooznake) povezani z imenom.« Uporaba pojma, kot je slava, za poimenovanje prebivalstva je po Lozinskem brez mozhne primerljivosti. Tako poimenovanje bi lahko bilo del naziva vladajoche druzhine, komajda pa skupine narodov, katerih pisana zgodovina ne pozna nikakrshnega dokaza za kaj podobnega. Tudi tukaj lahko Lozinskemu ugovarjamo. Na primer ime Arijci - Plemeniti izvira iz sanskrta: arya - prijazen, priljubljen, vdan, drag, odlichen, gospodar, vladar (odtod nem. Ehre, irsko erin), ki po vrednosti ni dalech od slave. Sorodno je tudi ime Iran. Lozinski opozarja, da enachenje z latinskim izrazom sclavus, ki je bil v poznem srednjem veku povezan z imenom Slovani, privede do tezhav zgodovinske narave. Ne oporeka namrech slovanski selitvi. »Ni nikakrshnega rimskega vira, ki bi vseboval ime Slovani v kateri koli obliki. Najprej ga najdemo v bizantinskih virih iz shestega stoletja, napisanih v grshchini, v obliki Sklavini. Bizantinci, ki naj bi bili prvi, ki so prishli v stik s selechimi se Slovani, so zabelezhili njihov obstoj in njihovo ime. Imena pa niso dobili od Grkov. Bizantinski zgodovinarji so obichajno zabelezhili lastno ime tujih prebivalcev tako, kakor so ga tujci sami uporabljali ali pa tako, kot so ga dobili od posrednika. Pri tem ne smemo pozabiti, da so dolochene slovanske skupine obdrzhale ime Slovani kot svoje lastno ime. To so Slovaki, Slovenci in novgorodski Slovieni. Prav to imamo lahko za zadosten dokaz, da ime ni bilo izposojeno iz latinshchine z grshko pomochjo, temvech da gre za samopoimenovanje.« O arabski obliki imena za Slovane (po Lozinskem): »Ni pomembno, da je ime Slovanov v arabshchini Saqlaba videti, kakor da bi bilo izpeljano iz latinskega sclavus. Tudi ni zgodovinskih dokazov, da bi si Arabci sposodili ime od latinsko govorechih narodov ali pa od Bizantincev. Arabski zapisi o Slovanih so bili, che ne starejshi, pa gotovo veliko bolj obshirni in tochni kot tisti bizantinskih zgodovinarjev. Arabci, ki so bili v neposrednem stiku s Slovani, bi si komajda verjetno sposodili ime od Bizantincev. She manj verjetno je, da so ga prevzeli od latinsko govorechih, s katerimi niso imeli neposrednega stika. Oblika imena, kot ga uporabljajo Arabci in Bizantinci, ostaja nepojasnjena. Le bodoche raziskave bodo morda pokazale, zakaj je ime Slovanov Grkom zvenelo kot Sklavini in Arabcem kot Saqlaba « Lozinski tudi she domneva, da sta obe obliki istega izvora. Mozhno je, da imamo dvoje imen razlichnega izvora, ki sta uporabljeni za iste ljudi. Eno je samopoimenovanje. Saqlaba ni arabska beseda in je ne moremo izpeljati iz imena Slovani v nikakrshni obliki. Verjetno je ime povezano s kakshnim podrochjem, podobno kot na primer ime Germani. Kasneje se bomo vrnili k tej domnevi. Lozinski je predlagal tudi svojo razlago imena Slovani. V tej razlagi je uposhteval poleg jezikoslovnih tudi druga dejstva. »Osnove za razlago vsakega imena moramo iskati v njegovem druzhbenem pomenu za ljudi, ki ga uporabljajo, v mozhni tradiciji uporabe ter predvsem v semantiki in kulturnem pojmovanju v kontekstu nekdanje dobe in ne danashnjih dni. Slovansko lastno poimenovanje mora biti izpeljano iz slovanske besede, ki naj bi opisovala najbolj vazhno lastno znachilnost te etnije in ki bi jo razlikovala od ostalih skupin ljudstev. Ne more biti le ime jezika, ki je obichajno izpeljano iz samopoimenovanja ljudstva. Zemljepisna razlaga se zdi neprimerna, ker so taka imena krajev, cheprav veljavna, nepomembna. Imena krajev, che niso topografski opisi, izvirajo vedno iz imen ljudi in ne obratno ... Ime Slovani bi bilo lahko ime druzhine ali pa plemena, toda nimamo nikakrshnega zgodovinskega dokaza, da bi kakshno pleme kadar koli vladalo celotni slovanski skupini narodov. V vsakem primeru pa je ime moralo imeti dolochen pomen, preden je postalo ime druzhine, plemena ali plemenske skupnosti.« Tako Lozinski zakljuchi, da je potrebno iskati pomen imena v slovanskih jezikih. »Ime Slovanov naj bi bilo po najnovejshih jezikovnih raziskavah izpeljano iz indoevropskega korena slov-, s kratkim samoglasnikom o. Protoslovanska oblika naj bi bila Slovenin*. Vzhodnoslovanske oblike brez o-ja naj bi bile posledica kasnejshega razvoja, mogoche povezanega z ruskim izgovorom nenaglashenega o kot a, tj. akanja. To naj bi se zgodilo od 12. do 13. stoletja. Vaillant trdi, da je bil to pojav zhe v obichajni (?) slovanshchini. To le dokazuje, da vsa jezikoslovna dolochila nimajo vsesploshne podpore in da so vse rekonstrukcije hipotetichne ter se lahko menjajo. Dalech so od dokonchnih reshitev, ker nashe znanje o prvotni obliki slovanskega jezika ni zanesljivo. Vzhodnoslovanska oblika je lahko bila obichajna v predpismenem chasu, takrat pa je bilo tudi vse vzhodnoslovansko zelo blizu zahodnoslovanskemu. Slovan - Sloveninje zagotovo slovansko ime in je preshlo v druge jezike iz slovanshchine. Zahodni Evropejci so najprej srechali zahodne Slovane, ki so verjetno uporabljali obliko zo. Toda kljub temu vsi zahodni Evropejci od desetega stoletja uporabljajo obliko z a. Kakor vemo, bi ta a lahko izhajal iz slovanskega dolgega a in ne iz kratkega o. Prva razlichica se zdi bolj verjetna, ker jo podpirajo zlozhena lastna imena, kot so Boguslav ali Svjatoslav, Jaroslav itd., kjer del -slav vsebuje a in ne o, enako v vzhodnoslovanski kakor tudi v zahodnoslovanski obliki. Lozinski domneva, da je bil koren originalnega poimenovanja Slovanov prej slav- kot slov-, in predlaga drugo razlago pomena imena v njegovem semantichnem in zgodovinskem okviru. Katere so bile najvazhnejshe lastnosti neke zgodnje druzhbe? To ni bila narodnost, ker tega sodobnega pojma ni bilo v zgodnjih druzhbah; tude ne jezik, ker je njegovo ime izpeljano iz imena skupine in ne obratno. Najmochnejshe vezi, ki so razlikovale skupino od drugih, so bile verske in so dajale osnovo za celotno kulturno enoto. V prvem tisochletju n. sht. so bili evropski kristjani sodobniki mohamedancev in budistov v Aziji; Judje so tvorili posebno skupino glede na svojo vero in ne glede na jezik, druzhbene ali „narodne" lastnosti. Druge oznake za ljudi ali za drzhave so bila pretezhno imena dinastij ali pa posameznih vladarjev. Pogani so imeli svojo lastno oznako za pripadnike drugih verstev in seveda tudi ime za svoje sovernike. Vera je bila v tej dobi najpomembnejsha. Ime Slovani se je prvich pojavilo v drugi polovici prvega tisochletja. Lahko je imelo verski prizvok, pomen ali pa veljavo. Ta navada verske oznake je med Slovani prezhivela do danashnjega dne. V vzhodni Poljski in v zahodni Rusiji se oznachujejo samo izobrazhenci v skladu z njihovo narodnostjo ali pa z jezikom. V ljudski uporabi niso imena Poljak, Belorus ali Ukrajinec. "Narodnostne" razlike so bile in so she vedno izrazhene v verski pripadnosti: katolichan je Poljak, ortodoksen ali pravoslavny pa pomeni Rus, Ukrajinec, Malorus ali Belorus. Izraz prawoslawny, pravoslavny - pravoslavni je videti kljuchen za ime Slovani. Sestavljata ga dve besedi: pravo, kar pomeni zakon, pravica, desnica ali desna stran, in slavni iz korena slav-, tj. slaviti v smislu chastiti. Che pravoslavni pomeni desni, pravi ali chastilec zakona, je vseeno. Nas zanima le v zvezi z imenom Slovani, glede katerega predlagam, da je izvedeno iz prvobitne samooznake Slovanov kot pravovernih ali chastilcev« Izraz pravoslavni je sestavljenka in je kot vse sestavljenke v slovanskih jezikih neposreden prevod iz tujega jezika, v tem primeru grshkega. V grshki besedi orthodoxos je doxa obdrzhala oznako chashchenja, slavljenja ali vere, zlasti v srednjeveshki grshchini. Tako je pomen slovanskega dela v chasu prevoda moral biti tudi chashchenje. Seveda ima tak pomen koren slav--. Slovan je "ta, ki chasti - chastilec", " ta, ki slavi", s pridevnishko pripono; ima trpni in tvorni pomen, cheprav je samo prvi v rabi. Pomen imena Slovan bi potemtaken bil vernik," ta, ki slavi Boga". V zlozhenki, prevedeni iz grshchine, je vernik postal pravovernik ali "ta, ki pravilno veruje". Zlozhenko so morda uporabljali, da bi razlochevali kristjane ali prave krshchshanske vernike od ljudi, imenovanih Slovani - chastilci, ki so bili pogani, ali, kot je tudi v soglasju z mnogimi arabskimi zgodovinarji, od krshchanskih sekt pred uradno konverzijo, zlasti od jakobitov, to je od heretichnh, nepravih chastilcev. Lozinski nato podpira svojo razlago z zgodovinskimi dejstvi, ki zadevajo pokristjanjevanje ter odnose med razlichnimi sektami in veroizpovedmi kakor tudi njihov politichni vpliv v tedanji druzhbi. Lozinski ne izkljuchuje, da bi ime Slovani po njegovi razlagi lahko nastalo zhe v predkrshchanski, tj. v poganski dobi. Zato njegovi razlagi ne morem ugovarjati z dejstvom, da je ime Slovani veliko starejshe od dobe pokristjanjevanja in je bilo zapisano veliko prej, kar smo omenili zhe zgoraj. Pri tem tudi ni pomembno, ali "verjamemo" v slovansko selitev ali pa ne. Za pretezhno poljedelske Slovane je bilo znachilno, da so v svojem poganskem verovanju ohranili kult Velike Matere in so se tako versko precej razlikovali od svojih sosedov. Primer so Reti [4]. To bi lahko samo potrdilo razlago Lozinskega. Tako ostane med ugovori proti njegovi razlagi le vprashanje, ali sta razlichici slov- in slav- res le razlichici ali pa izvirata iz pomensko razlichnih besed. Je zahodnoevropski Slav, Slawe samo polepshana oblika iz besede sklave? Viri, literatura in reference [1] Slovar slovenskega knjizhnega jezika, SAZU, DZS, Ljubljana 2000 [2] P. J. Šafa0ik: Slovanske starozhitnosti, Praga 1837 [3] O. Kronsteiner: Notizen aus der Steinzeit, European Editions, Saint Petersburg 2002, str. 90 M B. J. Hribovshek: Imeni Raetia in Schwyz, Revija SRP, sht. 75/76, 77/78, Ljubljana 2006, 2007; Edicija Pogum: http://www.revijasrp.si/knrevsrp/pogum2006-2/imeni rs22.htm [5] To je dnevna uporaba dvojine, 42 narechij v 7 skupinah l61 Brizhinski spomeniki, Monumenta Frisingensia (9./10. stol.); najstarejshi ohranjeni spis v slovenshchini (kopija she starejshega) dobro razumejo celo dandanes slovensko govorechi. Hranijo ga v Bavarski drzhavni knjizhnici, München. l71 Shavli J., Bor M., Tomazhich I.: Veneti, Editiones Veneti, Wien, Boswell 1996 l81 Tudi shtevilo slovanskih jezikov je bolj dolocheno s politiko kakor pa z jezikoslovnim in literarnim vrednotenjem. l91 Enciklopedija Slovenije, 2. del, Ciril in Metod, Mladinska knjiga, Ljubljana 1987-2002 M gl. l71 str. 212 l111 gl. l71 str. 334 l121 gl. m str. 321 l131 M. Snoj: Slovenski etimoloshki slovar, Mladinska knjiga, Ljubljana 1977 l141 J. Pokorny : Indogermanisches etymologisches Wörterbuch, Bern 1959 http://www.ieed.nl/cgi-bin/startq.cgi?flags=endnnnl&root=leiden&basename=%5Cdata%5Cie%5Cpokorny l151 Veneti.info zgodovina/history/Geschichte l161 gl. l71 str. 365 l171 G. Weiss, A. Katsanakis: Das ethnikon sklabenoi, sklaboi in den griechischen Quellen bis 1025; Beiheft nr. 5, Glossar zur frühmittelalterlichen Geschichte im östlichen Europa; Franz Steiner Verlag Wiesbaden GmbH, Stuttgart 1988 |18' J. Reisinger, G. Sowa: Das Ethnikon Sclavi in den lateinischen Quellen bis zum Jahr 900; Beiheft Nr. 6, Glossar zur frühmittelalterlichen Geschichte im östlichen Europa; Franz Steiner Verlag, Stuttgart 1990 l191 Fälschungen im Mittelater: Internationaler Kongress der Monumenta Germanie Historica, München, 16.-19. september 1986, v 5 delih, Hannover l201 gl. l71 str. 319 l211Jordanes: De origine actibusque Getarum, v. knjiga l221 gl. l71 str. 320 l231 S. Zimmer: Germani und Benennungsmotive für Völkernamen in der Antike, Ergänzungsbände zum Reallexikon der Germanischen Altertumskunde, Band 34: Zur Geschichte der Gleichung „germanisch - deutsch", Herausgb. H. Beck et al., Walter de Gruyter GmbH & Co. KG, Berlin 2004, str. 9 l241 gl. l181 str. 11: »...Veneter sind im Slaventum aufgegangen. Der name Wenidi wurde von den Germanen somit auf die Slaven uebertragen.« |251 napr. F. Dahn: Die Germanen, Emil Vollmer Verl. Phaidon, Essen, str. 22 l261 Slawen - Wikipedia l271 S. Brather: Ethnische Interpretationen in der fruehgeschichtlichen Archaeologie; Ergänzungsbände zum Reallexikon der Germanischen Altertumskunde, band42, str. 135,136 l281 J. N. Bronshtein, K. A. Semendjajev: Matematichni prirochnik, ZHIT, Ljubljana 1963, str. 185 l291 gl. l211 iii. knjiga l301 B. P. Lozinski: The Name SLAV* in "Essays in Russian History"; edited by Alan D. Ferguson and Alfred Levin, Archon Books, Hamden, Connecticut 1964, © 1964, The Shoe String Press, Inc. URL: http://www.kroraina.com/fadlan/lozinski.html aprila 2007 Nadaljevanje v naslednji shtevilki revije. Neprevedene knjige Lev Detela UCHNE URE LJUBEZNI Bruno Bontempelli L'Attouchement Editions Grasset & Fasquelle Paris 2002 Naslov nemshke izdaje: Die Berührung (Dotikanje) Prevod iz francoshchine: Christiane Landgrebe BLT (Edition Lübbe) Bergisch Gladbach (2005) 2007 Arabski Mavri so leta 756 po zmagi nad Zahodnimi Goti (711) ustanovili v Cordobi pod vodstvom Abd Ar Rahmana muslimanski emirat. Na Iberijskem polotoku so se v posebnem kalifatu obdrzhali vse do leta 1000. Pri njih sta se v nasprotju s tedanjimi krshchanskimi drzhavami na severu razcveteli znanost in umetnost tudi pod vplivom antichne predkrschanske kulture iz Grchije in Rima. Vendar so se katolichani s shpanskega severa, she posebej iz kraljevin Kastilija in Aragonija, zacheli v tako imenovani reconquisti zagrizeno bojevati proti muslimanskemu jugu. Arabce oziroma Mavre so pregnali iz vseh zasedenih pokrajin, razen iz Granade na skrajnem jugu, kjer so se v posebnem sultanatu obdrzhali do leta 1492. Prichujochi roman francoskega pisatelja Bruna Bontempellija se godi v zadnjem obdobju muslimanske Granade, ko je tamkajshnjemu sultanu postalo jasno, da bo v kratkem izgubil kraljestvo, z njim pa bo prav tako izginila bogata duhovna in kulturna dedishchina, ki so jo v zadnjih stoletjih tu z velikim zadovoljstvom negovali in skushali kultivirati. Medtem ko v Granadi in Andaluziji izven obrambnih zidov glavnega mesta divja srdit boj med muslimani in kristjani, se v notranjosti palache v Alhambri sultan posvecha »umetnosti ljubezni«. Pri tem pouku v petih lekcijah mu poleg zhidovskega uchitelja Esre pomagajo shtevilne zhene in prilezhnice iz harema. V ospredju pouka je tehnika priblizhevanja k »objektu ljubljenja«, v nashem primeru torej k »zhenskemu telesu« - in to s pomochjo dotikanja »erotichnih mest« na kozhi in posameznih predelih telesa. Roman je napisan kot nekakshen dnevnik, ki ga pripoveduje v prvi osebi kar sam sultan. Dogajanje je strnjeno v shest zadnjih mesecev muslimanske vladavine v nachinu shtetja po arabskem luninem koledarju od prvega meseca muharam do shestega meseca drugi dzhamadi. Poleg opisa ljubezenskega pouka je v ospredju predvsem dogajanje na dvoru, skupaj z zatrto zaroto proti sultanu. Dogajanje spremljajo vznemirjajocha porochila o hitrem napredovanju krshchanskih chet, o porazih muslimanov ter izdajstvu sultanovih dotedanjih zaveznikov. Podoba je, da je sultan omrtvichen od zunanjega dogajanja, ki ga nemochno opazuje. Zateka se v igro z ljubezenskimi uzhitki. Ko se poglablja v tehniko ljubljenja, ne dela tega mehanichno, temvech ishche za zunanjo lupino notranje jedro osebe, na kateri raziskuje moch erotike. Svojo zadnjo uchno uro posveti lepi ujeti kristjanki, ki zhivi kot suzhnja na gradu. Ko se mu dekle preda, mu pove, da ga bodo sovrazhniki ubili, vendar sultana to vech ne zanima. V nekakshni opojni omotici ve samo she to, da »razen Boga ni nobenega pravega zmagovalca«. Bruno Bontempelli je zhe dalj chasa avtor znane parishke zalozhbe Grasset. Napisal je vech romanov. Njegov (psevdo)zgodovinski roman Dotikanje je kritika pohvalila kot uchno knjigo o ljubezni in toleranci. Nekateri so ta roman primerjali z znano kultno knjigo Alkimist in z delom Monsieur Ibrahim in cvetje iz Korana, po katerem so prav tako posneli tudi film. Chitalnica Ivo Antich (SAMO)PREVARE ALI DRAMA ZORENJA (Ob zbirki pesmi Prevare Iztoka Vrhovca) Poglavitna znachilnost vsake pesnishke (tochneje: pesemske) zbirke ali zbirke pesmi kot bralstvu izrochene knjizhne publikacije je fenomen kompozicije iz dolochenega shtevila tekstov, ki so nastajali ob najrazlichnejshih prilozhnostih, morda tudi povsem nenachrt(ova)no in v vechletnem ali celo vechdesetletnem obdobju. Ta knjizhna kompozicija sama po sebi, imanentno, neizogibno, pomeni bolj ali manj strogo in formalno natanchno ujetost nekoch nakljuchnih in »prosto lebdechih« pesemskih tekstov v »logiko knjige«, ki je pach svezhenj papirja, zvezan med prednjo in zadnjo platnico, se pravi med svoj zachetek in konec. Takoj ko gre za pojav zachetka in konca nekega fenomena, pa je tu (eo ipso) zhe vprashanje zgodbe. Nikakrshen, niti najbolj modernistichno-avantgardistichen ali anarhofilski nekonformizem ne more mimo osnovne zakonitosti komponiranja ali urejanja, ki se kazhe kot dejstvo postavitve sestavnih elementov v dolocheno sosledje med zachetkom in koncem knjige (ali tudi filma, kjer je she bolj v ospredju dejavnik chasa, ki tudi prostorsko-chasovno povsem razbito »kvazizgodbo« vodi od zachetka do konca predvajanja). Nacheloma (fenomenoloshko) je torej vsaka zbirka pesmi, tudi che je bila morda nachrtno in zdrzhema pisana kot knjizhna celota, skozi fragmentarnost posameznih pesemskih tekstov podana dolochena »zgodba«, katere avtorska identiteta je najprej nakazana z avtorjevim imenom, vsebinska enkratnost pa z njenim naslovom. Vrednost enkratne kompozicijske paradigme v slovenski (in verjetno sploh v vsej evropski) literaturi ima seveda knjiga Preshernovih Poezij kot svojevrsten izum pesmotvorne zapisovalske ekonomije (uresnichenje Mallarméjeve »absolutne knjige«?), ki se zdi s svojim konchnim, vsestransko umerjenim rezultatom poglavitni »chudezh«, presegajoch mnoge svoje posamezne, med sabo neenakovredne in raznorodne sestavine. Tako se v Preshernovih Poezijah vsi pesemski teksti, ki so nastajali kakshnih dvajset let, povezujejo in z razlichnih vidikov dopolnjujejo v medsebojnih tako vsebinskih kot oblikovnih korespondencah, s posrednim pesnishkim idiomom in imaginarijem nakazujoch avtorjevo biografsko in psihogramsko zgodbo v treh poglavitnih formalno-formativnih krogih: razlichne pesmi, soneti, epska pesnitev (nachrtovani »namechek« nemshkih pesmi je pod neavtorskim vplivom ostal zunaj). Primera med klasikom slovenske poezije in danashnjim sodobnikom pri zachetku literarne poti seveda ni »faux pas«, ker je vprashanje pesnishke velichine tukaj irelevantno, saj gre predvsem za ugotavljanje dolochenih sorodnosti v simptomatiki ustvarjalne (individualne in nacionalne) tipologije. Zbirka Prevare je namrech izrazit primer kompozicije pesemskih tekstov v »pesnishko zgodbo«, ki je pri slehernem pesniku v bistvu tako ali drugache avtobiografska, chetudi to seveda ni v vsakem primeru niti toliko »neposredno razvidno«, kot je pri Vrhovcu. V osnovi je pach vsaka radikalnejsha refleksija bivanja po svoje »avtobiografska«, tako rekoch v smislu starogrshkega nasveta »spoznavaj sebe«; je torej nekakshna avtorjeva »psihohigiena« ali »duhovna avtobiografija«, predstavitev njegovega strokovnega (»duhovnega«) izkustva in razvoja, tudi che gre za povsem »neosebno« znanost in teorijo. Nachelni smisel takih, vchasih na zunaj bolj ali manj nesmiselno avtotorturnih prizadevanj je primarno predvsem v avtorjevi osebni zavezi, se pravi kot (p)osebna disciplina, kot sam postopek ali »praxis«, raziskujoche delovanje; shele v sekundarni perspektivi je mogoche rachunati tudi na objave, uspehe, statusna priznanja ipd. (Goethe je sicer menil, da je spoznavanje samega sebe nesmiselno, vendar je v vsem svojem ogromnem opusu, tudi v naravoslovnih raziskavah, v bistvu pochel prav to.) Za izhodishchno ilustracijo je na tem mestu potrebna vsaj groba skica Preshernove »zgodbe«, kot se kazhe v Poezijah. Bistveno »sporochilo« vse knjige je povzeto zhe v motu, ki je tako rekoch epigramska kvartina brez naslova (prva, chasopisna objava z naslovom Prosto srce, 1838): gre za nazorno dvodelnost, podpichje kot prelomnica lochuje prvi in drugi par verzov na ugotavljanje izrecno osebnega (prva beseda je »Sem« kot naveza na starogrshko napotilo v avtorefleksijo, z ekonomijo pisave pa tudi na drugi delfski nasvet: »nichesar prevech«) stanja najprej v preteklosti in nato posledichno v sedanjosti. Tako se Presheren uvodoma definira v krogu svojih zgubljenih upov, strahov in ponovnih zhelja po njih kot nekakshen suzhenj kvazisvobode ali »jetnik prostosti« (prim. naslov pesnishke zbirke Vena Taufeija Jetnik prostosti 1963), she zlasti v sozvenu Sonetov nesreche, kjer je zhivljenje izrecno oznacheno kot jecha. Motu sledijo trije cikli: Pesmi, Balade in romance, Razlichne poezije; pod slednji naslov je zaradi raznolikosti mogoche zajeti vse troje glede na to, da v drugih treh ciklih prevladuje poenotenje oblik in metrike: Gazele, Sonetje, Krst pri Savici (razen v gazelah je tukaj verz povsod »sonetistichni« jambski enajsterec). Ciklichna opozicija tri proti tri ima poleg formalne tudi vsebinsko vrednost, soglasno z dvodelnostjo mota: »pobochje« vzpona se konchuje z vedrino Zabavljivih napisov (podcikel Razlichnihpoezij, ki so tudi sicer navedrejshi del Poezij), »pobochje« spusta pa z resignacijo lochitve Chrtomira od Bogomile. V prvem ciklu je pomembna zlasti Zgubljena vera, v drugem prevod Burgerjeve Lenore, v tretjem Slovo od mladosti. - Zgubljena vera: prelom z idealom, ljubezenska deziluzija. - Lenora: demonizem ljubezni, vrachanje mrtvih, delni vampirizem (pravzaprav edini Preshernov tekst s pravo fantastiko; njegovo nezaupanje do fantastichnosti je tudi tu seglo vanjo prek ovinka, s prevodom, kakor je v apokrifnost izlochil izhodishchni »demonichni« sonet Pov'do let starih ... iz ostalih realistichnih Sonetov nesreche). - Slovo od mladosti obrachun z mladostjo kot »lepsho polovico dni«, zhivljenjska deziluzija. - Gazele, Sonetje, Krst: tezhnja k zaokrozhanju vech pesmi v ciklichne enote (kronski primer Sonetni venec) se izteche v sklenjeno lirsko-epsko Chrtomirovo zgodbo. Glede na radikalnost slovesa tako od ideala kot od mladosti v prvi cikelski trojici pomeni markantno opevanje ideala v drugi trojici dolocheno relativizacijo. V kontekstu tega knjizhnega zaporedja, pri katerem datumi nastanka tekstov izvirno niso navedeni (Zgubljena vera je ena zadnjih Preshernovih pesmi), je torej ideal naposled vendarle »mochnejshi«, pisava se mu »znova« posvecha z magistralnim, »bogomilskim« chashchenjem v she strozhji, she bolj urejeno zavezujochi, uniformirajochi obliki, s poanto lirske epike Krsta in njegovega zadnjega verza, ki je konchno slovo (»nich vech se nista videla na sveti«). Zhe zachetno prelistavanje Vrhovchevih Prevar razkrije nekaj osnovnih znachilnosti. Opazno je, da gre vechkrat za daljshe pesmi, v katerih so verzi v glavnem nanizani v krajshih ali tudi povsem kratkih, enobesednih cik-cakastih odsekih, spominjajochih na t. i. stopnichasti stih (z nakljuchnimi rimami) Majakovskega, kar je vsekakor dovolj izjemno v sodobni (slovenski) poeziji. Pregled vsebine pokazhe, da zbirko sestavlja devet ciklov, od katerih ima vsak kratek, z izjemo zadnjih dveh enobeseden, a vsebinsko-razvojno pomenljiv naslov: Naivnosti, Svitanje, Odisejada, Slovo, Ostuda, Odhod, Svoboda, Meddobje (in memoriam), Chrni vran. To zaporedje v grobem nakazuje »dogajanje« neke odisejade od naivnosti in svitanja prek slovesa z odhodom v svobodo do konchnega vranjega mraka (pri natanchnejshem branju se izkazhe, da imata Ostuda in Meddobje funkcijo trenutnega zadrzhka ali premora v poglobitvi, brez odlochilnejshega vpliva na »sploshno smer«). Shtiri pesmi prvega cikla imajo izjemno pomembno vstopno vlogo, po svoje analogno shtirim verzom v motu Preshernovih Poezij; ostali cikli namrech razvijajo in z variiranjem dopolnjujejo tisto, kar je podano v izhodishchnem kvartetu, zato se kazhe pri njem podrobneje zadrzhati. Po vrsti ga sestavljajo naslovi: Brez, Moja ljubezen, Prevara, Pelinova svatba. Brez v drugi osebi ednine nagovor neznanega (neimenovanega) bitja; to je mogoche razumeti kot nagovor realno bivajoche osebe, ki jo v svoji intimi pozna le avtor, ali kot nagovor »ideala« v smislu klasichnega zachetnega nagovora »muze« (prim. prvi verz v Homerjevi Iliadi in Odiseji); pesem je vsaj oblikovno manj tipichna za avtorja, skoraj tradicionalna s tremi kvartinami, od katerih vsaka izzveni z visokim konchnishkim i-jevskim »rimanjem«, sklepna poanta pa je trikratna ponovitev obsesivne izkljuchnosti »le ti«; naslov se nanasha na odsotnost nagovorjenega bitja, brez katerega prvoosebni (»v meni«) avtor v sebi ugotavlja zamrlost zhivljenjskih sokov. Moja ljubezen: ta pesem je oblikovno zhe »blizhe Majakovskemu«, naslov pa jo po svoje navezuje na predhodno kot pojasnilo tistega »brez«, se pravi »brez moje ljubezni«, cheprav tokrat avtor govori le o lastnem odnosu do spet neznanega, s »ti« nagovorjenega bitja; opazna je prevladujocha brezodzivnost tega bitja kakor tudi avtorjeva slikovito podana samoironija v prizadetosti in obsesivnem prizadevanju za usklajevanje (Majakovski v Odi revoluciji, katere prvi verz je beseda »Tebi«, nagovarja svoj naslovni ideal, ki se mu kljub slavilnemu chashchenju kazhe ambivalentno: »o zverska, o otrochja, o neznatna, o velika ... dvoobrazna ...«). Prevara: tudi tu gre za drugoosebni nagovor, ki pa je zdaj usmerjen le vase kot znano stilistichno sredstvo samogovora ali notranjega monologa; ekspresija v »formi Majakovskega« se silovito dramatizira v avtorjevo radikalno soochenje s samim sabo; spoznanje prevare je kot mozhnost samoprevare (»ko se v jecho zapresh« ali posvetish nechemu skrajno osebnemu) potencirano do metaforichnega samomora z bodalom (Majakovski se je, menda zaradi razocharanja nad sovjetsko revolucijo, a je tudi neuresnichena ljubezen njegova pogosta tema, ne le metaforichno, temvech dejansko suicidiral; Presheren je razpad svojega ideala markantno izrazil v pesmi Zgubljena vera, v bivanjski praksi pa je poleg poskusov obeshenja naredil pochasni samomor z alkoholom). Pelinova svatba: drugoosebno nagovorjeno bitje je zdaj »bolj razvidno«; kljub svoji poetichni »idealnosti« je dozorelo kot »betezhna starka«, ki v avtorefleksiji gleda »hromo starko v sebi« in v tej razcepljenosti lastne psihe ne more ne zhiveti ne trohneti; tako v grenkem rajanju »zdivja razklana misel« (chetrti verz pesmi Brežj do prve aluzije polzhivega, polmrtvega demonizma-vampirizma, shirshe razvitega v nadaljnjih ciklih (npr. »povampirjeni truski« v pesmi Mrtvashki robidovec, »svetivo zdivjanih demonov« v pesmi Tuberan, »kri pijanih vampirjev ... Jaz pa sem beli vampir« v pesmi Trepetlika, »trupla nekdanjih ljudi« v pesmi Odhod, tudi pesem Ljudozhrc). Drugi cikel Svitanje sestavljata dve obsezhnejshi pesmi: Jutro (mrtvashki ples) in Svit (druga je sploh najobsezhnejshi pesemski tekst v zbirki); tudi zdaj gre za drugoosebni nagovor, toda v kontrastnem obratu glede na prvi cikel tokrat neznana demonichno gospodovalna sila, na koncu Jutra podpisana kot »Tvoj Chrni Vran«, z ekspresivnim retorichnim plazom Svita skrajno sugestivno nagovarja slehernika, ujetega v kaotichni karnevalski mrtvashki ples socialnega sveta, k reshilnemu samosprashevanju; naslov cikla nakazuje prvo shirshe, svitajoche se doumevanje te tako rekoch objektivne, naravne logike bivanja. Tretji cikel Odisejada v prvi pesmi z naslovom Fichfirich in s prvim verzom, ki ugotavlja »Chas otroshtva je minil« (prim. Preshernovo Slovo od mladosti), slehernika groteskno prikazuje kot zgubljeno (odisejsko?) tavajochega gizdalina (iz madzh. fity-firity) in zhivega mrlicha; v Modernem chloveku to podobo kritichno-preroshko dopolnjuje, v Odiseji ga navdihovalec (avtor samega sebe?) nagovarja k reshilnemu upornishkemu dejanju (»Razvezhi vrv, ki ti stiska zakrneli vrat«), v Sekaj, sekaj se zgodi tudi grafichno razviden prelom v smeri radikalizacije stopnichastega verza in vsebinsko daljnosezhnega naslovnega ukaza, obarvanega z neologizmi in abstrahirajocho pomenljivostjo, vse to pa se v sklepnem Kavalirju izteche v nasvet zvestobe usodni lastni identiteti kot »svojemu nozhu«. Chetrti in peti cikel - Slovo in Ostuda (Preshernov »zhivljenja gnus«) - na osrednjem mestu v zbirki sledita temu ukazovalnemu nasvetu od antologijskega lapidarnega Hlapchona prek Parade rdechega nicha in Granitne dushe do Plesa hipnotichnih odijev, omenjene pesmi se zdijo she posebno markantne v svojem sluzhenju povsem intimistichni, avtorefleksivni osebni »revoluciji« (v drugem chasu in prostoru seveda povsem drugachni kot pri Majakovskem, ki je prav tako inoviral pesnishki izraz z udarno, nesentimentalno patetiko izoliranih besed, z neologizmi, dialektizmi, vulgarizmi, s satirichno kritichnimi sarkazmi, s hiperbolami itd.). Shesti cikel Odhod s tremi teksti tvori krajshi prehod in glede na predhodno Slovo tako rekoch ponovni odhod v abstrahirano radikalno doumljeno Svobodo (prim. »Ko doumesh ...« v sklepni pesmi Svoboda) sedmega cikla, ki dopolnilno razpira panoramo izzivalno osveshchujochih refleksij (v pesmi Bogec z dvojnim naslovnim pomenom she o Bogu, s katerim se je ukvarjal tudi Majakovski v svojih apologijah revolucije). Osmi in deveti cikel sestavljata po en tekst vsakega: Meddobje (in memoriam) se s pesmijo Starka v konchnem zaokrozhanju navezuje na starko v Pelinovi svatbi v prvem ciklu, Chrni vran na istega v Jutru v drugem ciklu. Starka je edinstvena po svoji intenzivni zhivljenjski preprichljivosti, Chrni vran dopushcha mrachno murnovsko asociacijo o trdilno samozanikujochem odmiku od sveta (Murn: »Pa ne pojdem prek poljan, / je v poljani chrni vran.«). Po vsem povedanem, ki je skushalo zgoshcheno (tudi v luchi tipoloshke slovanske primerjave s Preshernom in Majakovskim, se pravi z njunim »problematichnim«, samounichevalnim odnosom do ideala) predstaviti prichujocho zbirko, je tako rekoch samoumevna ugotovitev, da gre za nedvomno markanten, izpovedno izviren in avtentichen ter izrazno do srhljive grotesknosti vznemirljiv, prediren, grob in temperamentno dinamichen, skoraj »vratolomen« (gl. pesem Vratolom) korak v slovensko poezijo. (Vrhovec je sicer tudi zanimiv pisec krajshe proze, prav tako se je poskusil v dramatiki.) Omeniti she velja, da zbirka slovenski pesnishki jezik bogati s celo vrsto novih, manj znanih ali narechnih besed, razlozhenih v dodanem slovarchku. Poleg teh chisto literarnih vidikov je zbirka tudi v shirshem sporochilno-izkustvenem smislu zrelo prichevanje o posameznikovi dramatichni »odisejadi« od iluzij otroshtva skozi prevare in samoprevare do take ali drugachne socializacije (umestitve v svetu in druzhbi), se pravi, da gre za poetichno funkcionalno »zgodbo« ali zgodovino sebeishchoche psiholoshko-socioloshke izgradnje ustvarjalcheve osebne identitete. (dec. 2006) Ivo Antich CHUDEZHNO ROJSTVO PREVODA Edvard Kocbek, Siamo natiperi miracoli: raccolta antologica - Rojeni smo za chudezhe: antoloshka zbirka. Prevedla in uredila Jolka Milich; uvodna eseja Boris Pahor, Alojz Rebula; Mladika, Trst 2004 Ob podatku o zalozhniku prichujoche knjige se kazhe na zachetku zapisa o njej v kontekstu sprejetja Slovenije v EU ravno v letu njenega izida, ki je hkrati leto Kocbekove (in Kosovelove) stoletnice rojstva, v luchi tega novega, zdaj ne vech balkanskega, temvech zahodnoevropskega ali panevropskega »bratstva in enotnosti« provokativno retorichno vprashati, zakaj izbora iz pesnishtva »enakopravno evropskega« velikana slovenske poezije ni izdala (morda celo na svojo iniciativo?) kakshna vechja italijanska zalozhba, npr. Mondadori. Che gre za resno veljavo slavnostnih besed o »vrnitvi domov« in o enakovrednosti vseh evropskih identitet, tovrstno prichakovanje pravzaprav ne bi smelo biti pretirano. Tako pa vendarle niti pomislek o vtisu, da se s kancem »vsiljivosti« prizadevno ponuja neka »mikroprovincialna nesrecha«, ob tovrstnih domorodskih »prodorih v svet« ni povsem brezpredmeten. Vsak tak, zlasti pesnishki prodor je potemtakem v bistvu nekak chudezh, in tako so te pesmi malih narodov she posebno »rojene za chudezhe«, da jih kdo od velikih naposled morda le nekako »odkrije«. Zajetna, mehko vezana publikacija s platnicami v elegantni rozhnati barvi in klasicistichni likovni izvedbi, lepo natisnjena dvojezichno z izvirnikom na levi in italijanskim prevodom na desni, na dobrem papirju (knjigo sta oblikovala Nadia Roncelli in Matej Susich). Na zachetku, za naslovno stranjo, fotografski portret pesnika (s »francoskimi« brki in s krajino v ozadju), na naslednji strani »giuda minima« za izgovorjavo slovenskih besed (chrk, glasov) za italijanskega bralca. Tekstovni del zachenja krajshi zapis Borisa Pahorja z naslovom Edvard Kocbek. Che je ta chlanek predvsem zgoshchena zhivljenjepisna predstavitev »najvechjega slovenskega pesnika druge polovice dvajsetega stoletja« (cit. str. 119; za Italijane je to, po njihovem chudnem chasovnem »zaostajanju« za svetom, »seconda meta del Novecento«, cit. str. 7), je drugi uvodnik z naslovom Slovenski Péguy? izpod peresa Alojza Rebule bolj esencialno uglashena skica za psihoportret fenomena Kocbek (»Z velikim Francozom ga vezhejo: zemeljska mistika, kritichen odnos do uradne Cerkve in predvsem do klera, ter socialistichna strast«; cit. str. 20), z ne najbolj potrebno navedbo celotne pesmi Molitev na koncu (tako je ta pesem v knjigi dvakrat ali - s prevodom - pravzaprav shtirikrat). Vsak svoj predgovor sta torej napisala nestorja sodobne slovenske trzhashke literature. Primera s Péguyem je nedvomno utemeljena (Kocbek je zhe pred vojno napisal esej o njem), saj je bil tudi ta francoski pesnik in prozaist polemichen krshchanski socialist, neposredno angazhiran v vojni (padel na bojishchu na zachetku prve svetovne vojne). Zdi pa se, da bi bilo mogoche najti she kakshno - chisto literarno - sorodnost v moderni francoski poeziji (»francoske zveze« so pach nekako samoumevne, saj je bil Kocbek romanist in profesor francoshchine). Na primer Jules Supervielle: njegov elementarni zanos z rodno latinskoamerishko divjino v spremljavi kozmichnih podtonov. Ali pa PierreJean Jouve, pesnik katolishke orientacije in upora zoper nacistichno okupacijo, ki je pesnika (Rimbauda) oznachil kot »oko katastrofe«, kot neozdravljivo razdvojenega prichevalca apokalipse, izvirajoche iz chlovekove ujetosti med bozhansko in greshno (prim. Kocbekovo pesem Nekaj iz zbirke Kamen skala, 1991, kjer »po jouveovsko« ali tako rekoch heretichno pravi: »brez greha ne moremo / pomagati Bogu do / chloveshkosti, sebi / pa ne do bozhanskosti.«, cit.str. 288); Jouve je npr. avtor po naslovu, »omamni« vsebini in nizanju verzov »kocbekovske« pesmi Mistichna pokrajina ter znachilno naslovljene knjige Matière céleste (1937). Tudi za Kocbeka je pesnik specifichno razdvojeni prichevalec tako svojega zhivljenjskega chasa kot kozmichnega brezchasja v poduhovljeni zemeljski krajini ali, po Jouvu, »nebeshki materiji«. V francoski literaturi je nekaj izrazitih ustvarjalcev katolishke orientacije, ki so bili podobno kot Kocbek aktivni v odpornishkem gibanju zoper nacistichno okupacijo (npr. Francois Mauriac, Pierre Emmanuel). Knjiga je ustrezno naslovljena z verzom iz pesmi Poziv (str. 110), saj Kocbekov pesnishki opus radikalno izprichuje, da je pesnik po svojem bistvu posvechen predvsem refleksiji temeljne chudezhnosti zemeljsko-kozmichne eksistence, zhe po tradiciji razpete med eros in thanatos, med »zemljo« (plodnost, ekstaza v snovi) in »grozo« (vojna, ekstaza v duhu). Pojem chudezha pri Kocbeku ni samo nekje v metafiziki, temvech zajema tudi zemljo (naslov prve zbirke Zemlja, 1934). V ozadju je tezhashko urednishko-prevajalsko delo z namenom predstaviti slovenskega pesnishkega velikana italijanskemu bralcu. Kocbek, chetudi pomemben prozaist, velja predvsem za pesnika, to naj bil strzhen njegove identitete. Kolikor je mogoche presoditi po sodobni italijanski poeziji, se vzpostavitev »blizhnjega srechanja« med Kocbekom in kakshnim pozornejshim italijanskim bralcem ne zdi nemogocha. Zaradi Kocbekovih v glavnem prostih verzov je mozhna razmeroma natanchna »predelava« v tuj jezik, brez specifichnih zahtev formalne metrike. Prevodi so natanchni in s posluhom, izbor podaja ustrezen prerez skozi celoten Kocbekov pesnishki opus. Poglavja so naslovljena po zbirkah, sledijo si kronoloshko. Opus je pregledno predstavljen v svojem razponu od zgodnjih pesmi prek prve zbirke Zemlja (1934) do zadnje Kamen skala (izdana posthumno 1991). Za izborom iz zadnje zbirke je Kocbekov prozni zapis o pesnishkem ustvarjalcu, nato sledi faktografski kronoloshki pregled po tochkah letnic Zhivljenje Edvarda Kocbeka in bibliografija samostojnih Kocbekovih del, knjizhno izdanih prevodov in pomembnejshih razprav o njem. Kazalo na koncu je zaradi dvojezichne zgoshchenosti slabshe pregledno, zato manj funkcionalno. Na zadnji strani platnic je v celoti navedena pesem Ravna chrta iz zbirke Nevesta v chrnem iz leta 1977 (slednji naslov ima malce »trilerski« prizvok glede na istoimenski Triffautov film, posnet po trilerju C. Woolricha); pesmi v knjigi ni, je pa indikativna za Kocbeka, saj v njej izrecno omenja svoje iracionalno, magichno videnje resnichnosti: »she spanje je magichna / nagnjenost chlovekove budnosti.« Chudezhna nagnjenost k chudezhem ... Lev Detela SUBTILNO IZRAZHENI RAZPOLOZHENJSKI OBCHUTKI Andrej Kokot: Pozabljeno sonce Ob pesnikovi 70-letnici izdala Slovenska prosvetna zveza Zalozhba Drava, Celovec, 2007, 96 strani (500. jubilejna izdaja Zalozhbe Drava) Nekdanji tajnik Slovenske prosvetne zveze v Celovcu in urednik nekdanjega koroshkega tednika Slovenski vestnik Andrej Kokot je lansko leto praznoval svoj sedemdeseti rojstni dan, saj se je rodil 23. novembra 1936 v Zgornji vasi pri Kostanjah nad Vrbskim jezerom na skrajnem severu dvojezichne Koroshke. Ob tem jubileju je kot 500. izdaja zalozhbe Drava izshla Kokotova nova pesnishka zbirka Pozabljeno sonce s spremno besedo mlajshega koroshkega avtorja in prevajalca Fabjana Hafnerja. V najnovejshi zbirki se Kokot she enkrat predstavi kot pesnik v vseh svojih bistvenih znachilnostih. V Pozabljenem soncu objavljena lirika ponovno zrcali avtorjev zhivljenjski konflikt med zunanjim trpkim narodnim in politichnim stanjem in pesnikovim notranjim borbenim in narodno ozaveshchevalnim samorastnishtvom. To raste, kot Kokot izpove v pesmi Prezrta mladost, »iz razbitin otroshtva« v chasu protislovenskega nacistichnega nasilja med drugo svetovno vojno, a vendar tudi iz svetlih domachih spominov, ki so za pesnika kot »drage svetinje«. Morda je tezhka stvarnost odrivala »sonce« iz avtorjevega spomina, toda pozabljena svetloba »notranjega sonca« se vendarle skusha vedno znova zasvetiti iz »turobne nochi« in prizhgati »plamene kresov«, kot izvemo v pesmi Ostrina jezika. Andrej Kokot je pesnik subtilno izrazhenih razpolozhenjskih obchutkov. Je morda najznachilnejshi koroshki slovenski pesnishki izpovedovalec notranjih stanj, kronist zhalosti in bolechine, a tudi jeze in odpora zaradi krivic in shirshe nemshke vechinske neodzivnosti in neprizadetosti glede slovenske narodne usode. Svoje obchutke izrazha v bolj ali manj spretno oblikovanih metaforah in simbolih, ki jih zna razshiriti v alegorije marsikdaj nezadostne slovenske koroshke stvarnosti. Najnovejsha Kokotova pesnishka zbirka je pravzaprav prva dokumentacija avtorjevih novejshih tekstov po objavi Kapelj zhgoche zavesti v letu 1982 (zanimivi narechni Pastirjevi rajmi, objavljeni leta 1996, so nastali dalech pred tem datumom, a jih je Kokot razmeroma pozno uredil za knjizhno objavo). Zlasti oblikovno je nova zbirka, v kateri je objavljenih nad shestdeset pesnishkih enot, mochno razgibana. Poleg stihov v tradicionalnih oblikah, predvsem shtirivrstichnicah z rimami in vech ali manj znano simboliko in metaforiko, je v njej tudi niz tekstov v svobodnem verzu in brez lochil. Morda je posebno zanimiv moderno oblikovani cikel Ko se beseda vracha v misel - in to iz vech razlogov. Kokot tu chustveno dozhiveto izpoveduje svoje samotno samorastnishtvo. Zheli se spojiti z naravo, »objemati trave« in obstati »na pragu ljubezni«, vendar se zaveda, da je to, kot pove zhe naslov pesmi, zgolj Naivna zhelja. Alegorichno mochno se pesnikovo bipolarno obchutenje razpetosti med pozitivnim in negativnim razkrije v tekstu Krivica: »Ti si zhivljenje, / jaz sem smrt. / Ti si ptica, jaz sem lovec./ Ti si rozha, / jaz sem kosa./... Pa sem vseeno jaz sodnik in ti moja obtozhenka«. Cheprav prevladujejo obchutki tesnobe in bolechine, zmaga ponekod optimistichno razpolozhenje. Tako prikazhe avtor v pesmi Noch »noch svetlih besed, noch sonca in zvezd, ... noch prebujene mladosti ...«. Zhe v Kokotovi zgodnji poeziji uporabljeni motiv »krizhishcha« (oziroma razpotja) se v najnovejshi zbirki pojavi v novi perspektivi. V prvi pesnishki zbirki Zemlja molchi iz leta 1969 ga je zamikal prikaz simbolichne vrednosti »krizhishch«. Teh ni odkril sredi hrupnega prometa in bencinskega smradu velikih mest, temvech sredi domache narave v tishini koroshkih gora in gozdov, med vrhovi storzhastih smrek. V najnovejshi zbirki stoji Kokot v pesmi Nisem pushchavnik spet sredi krizhishcha, toda zdaj da temu dogodku poseben eksistencialno - filozofski pomen, ko prestavi svoje krizhishche na zachetek neskonchnih poti, »kjer se spajajo in razhajajo tokovi zhivljenja«. In vendar tudi tu, kot zhe v svoji prvi zbirki izpred skoraj shtiridesetih let, ostaja sam v domachi pokrajini ob derochi reki, kjer bo melanholichno »prisluhnil vrbi, ... ki shepeta svojo zhalostno pesem.« Kljub temu, da pesnishko raste iz ruralnega okolja, pa skusha to izhodishche vedno znova neidilichno prerasti s spletom razmishljujochih tez in s politichnim angazhmajem. V novo zbirko je vkljuchil tudi cikel Zvestoba, ki je nastal ob unichevanju dvojezichnih napisov v letu 1972, a je, kot kazhe danashnja koroshka stvarnost, she vedno bridko aktualen. Vsekakor so dogodki iz leta 1972 do danes travmatichno zaznamovali veliko vechino na avstrijskem Koroshkem zhivechih Slovencev. Tedaj so se v srcih slovenskega prebivalstva porushile iluzije o demokratichnem uposhtevanju njihovih narodnih znachilnosti in posebnosti pri vechinski nemshki javnosti. To travmatichno dozhivetje in razpolozhenje je pri starejshi Kokotovi generaciji tem bolj tragichno, saj je ta she osebno dozhivela tudi radikalno protislovensko krutost nacistichnega obdobja z vishkom v drugi svetovni vojni (Kokot je o tem tezhkem chasu napisal spominsko knjigo Ko zori spomin, 1996, v lastni nemshki varianti pa jo je predstavil pod naslovom Das Kind, das ich war leta 1999). Dnevne aktualnosti, politichni dogodki, druzhbena stanja se pri Kokotu povezujejo z osebnimi avtorjevimi razpolozhenji. Pesnik nagiba k melanholichnemu chustvovanju; obchutek osebne nemochi, saj ne more spremeniti negativnega poteka dogajanja in postopnega usihanja slovenske besede v tujejezichni nemshki stvarnosti, ga potiska v resignacijo in osamljenost (v tem kontekstu so znachilni naslovi treh ciklov v najnovejshi zbirki: Bolechina v ocheh, Trenutki trpkih spominov, Bolecha razpotja). Vedno znova se oglasi misel na smrt. Vendar se pesnik hoche do zadnjega upirati ponizhanju in krivici. V srca vnukov bi rad, kot zapishe v pesmi Smrt, zasejal seme, »da bo v njih vzklila sled vesti«. Lev Detela DUNAJSKI APRILSKI KULTURNI DOGODKI V dunajskem slovenskem kulturnem centru Korotan se je v zadnjem chasu zvrstilo kar nekaj zanimivih razstav. Predzadnja in morda najzanimivejsha, ki je bila na ogled do srede aprila in jo je pripravil podpredsednik Zveze zgodovinskih drushtev Slovenije dr. Mitja Ferenc, je bila posvechena nekdanjemu nemshkemu jezikovnemu otoku na Kochevskem. V bistvu tragichna usoda tega jezikovnega otoka in na njem zhivechih Nemcev je bila v nekdanjem jugoslovanskem komunistichnem sistemu nekakshna prepovedana tema, po razpadu Jugoslavije pa je raziskovanje kochevskega obmochja in zgodovine na njem zhivechih nekdanjih prebivalcev vidno naraslo ... S pomochjo zemljevidov, preglednic, fotografij, slik ter razlichnih predmetov, she posebej pa iz spremnega kataloga, si je mogel vsak obiskovalec dunajske razstave v Korotanu ustvariti plastichno sliko o tako imenovanih nemshko govorechih Kochevarjih. Te je v redko naseljeno gozdno pokrajino zachel v 14. stoletju iz gospodarskih razlogov naseljevati plemishki rod Ortenburzhanov. Po njihovem izumrtju so na Kochevskem gospodovali celjski grofje, pozneje pa Habsburzhani. Leta 1641 so gospostvo kupili Auerspergi, ki jih je cesar leta 1791 povzdignil v vojvode, Kochevsko pa v vojvodino. Kochevski Nemci so tvorili v gospodarsko shibko razviti in revni pokrajini pred drugo svetovno vojno edini agrarni nemshki otok v Sloveniji. Leta 1936 so zaradi mochnega izseljevanja s trebuhom za kruhom v Ameriko nashteli tam she 17.200 pripadnikov te nemshke manjshine. V vojnih letih 1941 in 1942 so s kochevskega obmochja pod tedaj italijansko kontrolo izselili na posestva pregnanih Slovencev na Nemchiji prikljucheni shtajerski strani Save skoraj vse kochevske Nemce, ki pa so po vojni morali zapustiti tudi ta obmochja ali pa so bili ubiti. Polovica kochevskih vasi je bila zhe med drugo svetovno vojno razrushena. Po drugi svetovni vojni je komunistichna oblast iz nacionalistichnih in ideoloshkih razlogov unichila poleg tega she vechino sakralnih objektov. Na podrochju Kochevskega Roga so se dogodili zlochini najhujshe vrste. Podrochje Kochevske Reke je bilo zaprto nedostopno podrochje. Samo zelo redki, z novo komunistichno oblastjo povezani nemshki Kochevarji so prezhiveli strahote vojne, vsi ostali so izgubili svojo nekdanjo domovino tudi po lastni krivdi zaradi zaupanja Hitlerjevi politiki. 19. aprila so v kulturnem centru Korotan odprli novo razstavo. Posvechena je slikarskemu opusu leta 1940 rojenega Borisa Selana. V njegovih zdaj na Dunaju razstavljenih slikah iz zadnjih let prevladujejo slovenski obmorski motivi, predvsem svojevrstni svet sechoveljskih solin. Selan je slikar barvno razgibanih, svetlo razigranih struktur z vidnimi poudarki na geometrichno izrisanih krajinskih segmentih. Vendar se za temi osnovnimi potezami in razlichno razporejenimi in obarvanimi vechjimi in manjshimi ploskvami njegovih podob skriva slikarjevo notranje razpolozhenje, na kar opozarjajo naslovi nekaterih slik, na primer Rumeno zharenje, Nebeshki odsev, Zharek upanja. V Korotan so aprila poleg razstav vabile tudi razlichne glasbene in literarne prireditve, med drugim predstavitev novega »avtovertikalnega kulturno - turistichnega vodnika« Zahodni rob izpod peresa znanega trzhashkega planinskega pisatelja Rafka Dolharja, ki je izshel pri Mohorjevi zalozhbi v Celovcu. Dolhar opisuje ozemlje s slovensko govorechim prebivalstvom ob slovensko-italijanski drzhavni meji in vabi na izlete v Kanalsko dolino, Rezijo, Tersko dolino, Benechijo, Gorishko in na Trzhashki kras. Druga knjizhna predstavitev v Korotanu je bila namenjena skoraj tisochletni zgodovini tudi s slovenskimi ozemlji povezane plemishke druzhine Auersperg, ki je bila med drugim lastnica kochevskega gospostva. Knjigo o Auerspergih je napisal Miha Preinfank, v nemshchini pa je izshla pri zalozhbi Leopold Stocker v Gradcu. Informacijski direktor Radiotelevizije Slovenija Rajko Gerich pa je v Korotanu porochal o »medijski pokrajini v Sloveniji«. V Slovenskem znanstvenem inshtitutu na Dunaju je 19. in 20. aprila v sodelovanju z dunajsko univerzo in ljubljanskim Inshtitutom za novejsho zgodovino potekal simpozij o znanem slovenskem koroshkem pisatelju, levo usmerjenem politiku in patriotu Prezhihovem Vorancu, ki se je s pravim imenom pisal Lovro Kuhar. Znano je, da je pred drugo svetovno vojno v dunajskih zaporih napisal vech literatnih del. Njegove najbolj znane knjige so zbirka novel Samorastniki, romani Pozhganica, Doberdob in Jamnica ter zbirka mladinskih chrtic Solzice. Na dunajski prireditvi so sodelovali razlichni literarni strokovnjaki, zgodovinarji in publicisti iz Slovenije in Avstrije, med drugimi Zinka Zorko, Marko Jesenshek, Igor Grdina, Andrej Leben, Katja Sturm Schnabl in Lev Detela. Zadnji je govoril o treh svojih »eksistencialnih srechanjih s Prezhihovim Vorancem«, z Vorancem svojih otroshkih let, z Vorancem shtudentskega leta 1959 na ljubljanski univerzi in s »postsocialistichnim Vorancem« na prelomu 20. in 21. stoletja. Skoraj istochasno so v znanstvenem inshtitutu odprli razstavo temnih, zamolklih tihozhitij in razlichnih portretov z groteskno uchinkujochimi podtoni in ekspresivnimi poudarki trdega in ostrega. Ustvarila jih je v Sydneyu leta 1967 rojena Mira Narobe. Slikarka zhivi v Sloveniji in je zaposlena kot likovna pedagoginja v Ljubljani. Slovenski umetniki obchasno razstavljajo tudi v nekaterih drugih dunajskih kulturnih inshtitucijah in galerijah. Tako je slovenski koroshki slikar srednje generacije Drago Drushkovich nedavno predstavil svoje s transcendentnimi simboli in shiframi pretkane podobe v dunajski galeriji Artefakt. Vprashalnica Matjazh Jarc DRZHAVNI UMETNIK? Ko Republika Slovenija ugotovi, da si vrhunski umetnik, poskrbi za tvojo osnovno socialno varnost, razen che to lahko storish sam. Vsaka drzhava je praviloma ponosna na svojega vrhunskega umetnika. Njegovo delo plemeniti njeno kulturo. Vrhunski umetnik pa s svojimi uspehi shiri tudi mednarodni ugled drzhave, ki podpira njegovo umetnost. Ko rechesh - Beethoven, si rekel - Nemchija, Avstrija. Ko rechesh - Srebotnjak, si rekel - Jugoslavija, Slovenija. Vladarji in mogochniki so na svojih dvorih od nekdaj radi gostili vrhunske umetnike in na ta nachin krepili svoj ugled v ocheh kolegov iz drugih dezhel. V ta namen so porabili tudi prenekateri zlatnik. Vrhunski umetnik je lahko stanoval, se oblachil, jedel in pil, pa she mu je kaj ostalo. Prijaznim mecenom je posvetil katero svojih del in vsi so bili zadovoljni. Cheprav je Slovenija mlada drzhava, na neki nachin vendarle sposhtuje stare obichaje ravnanja z umetniki. Pri tem pa seveda izhaja tudi iz svoje socialistichne polpreteklosti, ko je bila umetnost najprej drzhavna, nato pa druzhbena vrednota, umetniki pa delavci, tako kot vsi ostali drzhavljani. Le da so lahko imeli nekatere posebne pravice in obveznosti, che se je njihova umetnost vsebinsko skladala z idejnimi temelji socialistichne ureditve. Slovenski vrhunski umetnik je po vrnitvi v kapitalizem tako ali drugache plachan za svoje delo. Del zasluzhka mu pobere Republika Slovenija za davke in socialne prispevke, tako kot vsakemu drzhavljanu. Se pa iz tega ali onega razloga morda res lahko zgodi, da vrhunski umetnik nima dovolj denarja in ne more poskrbeti niti za svojo osnovno socialno varnost. V tem primeru si Slovenija v njegovem imenu davke in prispevke placha sama. Tako je to. Nasha drzhava na svoj nachin ceni vrhunsko umetnost in skrbi za svoje vrhunske umetnike. Zaradi tega sicer she ne uzhiva posebnega mednarodnega ugleda, vendar pa gre verjetno samo za prehodno obdobje, po katerem se bodo zadeve uredile tako, kot je prav. Kdo v Sloveniji velja za vrhunskega umetnika? Slovenija ima komisijo, ki ugotavlja, kdo je vrhunski umetnik. Ta komisija deluje pri drzhavnem uradu za kulturo. Njeni chlani so bolj ali manj kompetentni za sprejemanje tovrstnih ugotovitev, zato je dokonchno odlochanje prepushcheno ministru za kulturo. Ta prihaja iz te ali one politichne stranke. Njegove odlochitve o vrhunskih umetnikih so po naravi stvari politichne. Odlochanje o tem, ali bo nekdo obveljal za vrhunskega umetnika ali ne, je torej podobno politichnemu oziroma celo strankarsko politichnemu kadrovanju, ki pa ima tudi nekatere strokovne konotacije. Poteka namrech v okvirih pravno bolj ali manj dolochno predpisanih meril oziroma kriterijev. Kot se pach spodobi v demokratichni drzhavi. Medtem pa se - praviloma zunaj opisanega konteksta - dogaja tudi vrhunska umetnost. Che bi se izbrani chlani komisije in minister pri odbiranju vrhunskih umetnikov iz shirshe umetnishke skupine omejili na izrazito majhno shtevilo res najvidnejshih, katerih dela so primerljiva z deli svetovnih velikanov, zagotovo ne bi bilo tezhav. Izbrancev bi bilo le nekaj. Vprashanje je sicer, ali bi bili tako revni, da se ne bi mogli prezhivljati in zraven she plachevati davkov in prispevkov drzhavi. No, ampak recimo, da bi bili izbrani slovenski vrhunski umetniki vsi revni; v tem primeru zagotovo ne bi bilo pravichno, che bi jim drzhava vzela she tistih nekaj soldov, ki bi jih premogli, za davke in prispevke. A ne gre tako. Kultiviranost drzhave se meri tudi kvantitativno, v tem primeru glede na shtevilo vrhunskih umetnikov, ki jih premore. Poleg tega gre za intelektualno jedro, ki relativno pomembno vpliva na kolektivno zavest drzhavljanov. Skupino je torej treba tudi shtevilchno nekoliko okrepiti in s tem v zvezi v praksi znizhati kriterije za dolochanje vrhunskosti. Toda do katere mere? Po katerih kriterijih? - Treba je napraviti izrachun. Na eni strani velja uposhtevati dejansko stanje: koliko ljudi v drzhavi meni, da je njihova umetnost vrhunska. Na drugi strani pa je treba izrachunati, kolikshno financhno izgubo pri pobiranju davkov in prispevkov si lahko v ta namen privoshchi drzhava. Che bi bili kar vsi, ki si to zhelijo in znajo tako ali drugache utemeljiti svojo umetnishkost, oproshcheni davkov in prispevkov, bi bil za drzhavo to prevelik financhni zalogaj. Zato je treba dolocheno shtevilo kandidatov iz skupine izlochiti. Minister dolochi shtevilko glede na svoje prorachunske zmozhnosti in jo sporochi komisiji. In ta potem temu primerno zaostri kriterije. Eden od njih pa je zaostren tudi iz vsebinskih, ne zgolj financhnih razlogov (tega sem, kot preostanek polpreteklega obdobja, omenil zhe prej): kakshno politichno naravo izrazhata kandidatova osebnost in posledichno njegova umetnost. Ta kriterij je sicer zelo zamegljen, vendar pa igra pri njegovem uposhtevanju pomembno vlogo sama sestava komisije. Pravo smer selekcioniranja torej zagotavlja zhe t.i. strokovno politichna orientiranost chlanov komisije, ki jih imenuje minister. In selekcija se lahko zakljuchi tako, kot je prav. Kot je prav vladarjem, seveda. Vedno je bilo tako. Kakrshen vladar, takshni umetniki. In obratno. V Sloveniji pa je tako, da se marsikdo ukvarja izkljuchno z umetnostjo, a od tega ne zasluzhi kaj prida denarja. Malo zaradi padanja tako imenovane nacionalne kulturne zavesti, pa zaradi potroshnishko naravnane miselnosti drzhavljanov in ne na koncu zaradi nezavidljive kultiviranosti vladarjev. Seveda igrajo svojo vlogo pri tem she drugi dejavniki, med njimi tudi boljsha ali slabsha sposobnost kulturno politichnega delovanja drzhavnih institucij, na chelu z uradom za kulturo. Tam se namrech rojevajo takshne ali drugachne reshitve odprtih vprashanj, disheche po bolj ali manj zbirokratizirani pameti zaposlenih uradnikov, ki deluje brez posebej opaznih vsebinskih uvidov. Nekaj drzhavljanov torej ves svoj chas porabi za umetnishko ustvarjanje. Delajo v prej opisanih slabih razmerah, ampak iz drzhavi nerazumljivih razlogov - kar vztrajajo. Niso sicer vrhunski, so pa zagotovo revni. Njihovo delo je s piedestalov oblasti in uradnishtva skoraj povsem neopazno. Pot do vrhunskosti jim je v domachi drzhavi nacheloma ves chas bolj ali manj zaprta, saj bi pomenila nezazheleno povechanje drzhavnih stroshkov za premajhne gospodarske uchinke. Drzhava jih torej pojmuje kot potencialne izvozne artikle, ki si morda lahko v tujini zagotovijo atribut vrhunskosti. S svojo dejavnostjo si sicer lahko pridobijo skromne drzhavne subvencije, vendar morajo plachevati drzhavi davke in prispevke za svojo osnovno socialno varnost, kar - v primerjavi z drzhavnimi umetniki - pomembno zmanjshuje njihovo konkurenchnost na izrazito skomercializiranem trgu kulturnih vrednot. Obstajajo pa in delujejo na kdo ve chigave stroshke. Jasno je, da to niso drzhavni umetniki. Nekateri med njimi se uspejo she celo tako zelo prilagoditi trzhnim zakonitostim, da obogatijo, ne da bi prej postali vrhunski. Vendar pa je dejanska vrednost njihove tako skomercializirane umetnosti vprashljiva. Tako imamo shtiri kategorije umetnikov. Bogati vrhunski umetniki, revni vrhunski umetniki ter bogati in revni navadni umetniki. Na tej tochki bi se dalo osvetliti pojav drzhavnega umetnika z drugachno luchjo. Revnih vrhunskih umetnikov praktichno ni, saj jim priznanje vrhunskosti po naravi stvari prinese tudi primerne dohodke. Bogatih navadnih umetnikov tudi praktichno ni, saj prilagoditev trzhnim zakonitosti po naravi stvari odvzame njihovim delom umetnishki naboj. Bogati vrhunski umetniki si lahko sami zagotovijo osnovno socialno varnost. Kdo so potem tisti, ki naj bi jim drzhava priskochila na pomoch pri urejanju osnovnih eksistenchnih vprashanj? Revni umetniki. Tisti, ki se ves chas pechajo samo z umetnostjo in imajo tezhave s prezhivetjem. Avtorji, ki jim zalozhniki in producenti zaradi lastne podhranjenosti ali pa iz pridobitnishkih razlogov ne plachujejo honorarjev. Izvajalci, ki so izkorishchana delovna sila ali pa so brezposelni. Vsi ustvarjalci, ki jim drzhava she ne zna zadovoljivo urediti razmer za ustvarjalno delo. Niti tega, kaj shele poti do vrhunskosti! Nujno je treba sprejeti drugachno definicijo drzhavnega umetnika. Ali pa ta institut ukiniti in ga nadomestiti z nechim drugim. Toda s chim? Na tej tochki se seveda odpre prostor za nove kulturno politichne usmeritve, ki pa jih ni in ni. Ne bi ponavljal zgornjih ugotovitev, zakaj je tako. Samo dodal bi jim she eno: vse kazhe, da drzhavi najbolj od vsega ustreza obstojeche stanje, in sicer zato, ker kulturna politika ni zazrta v prihodnost, ampak ves chas bolj ali manj uspeshno reshuje sprotne tezhave. In zatorej ni mogoche niti razmishljati o pomembnejshih razvojnih vprashanjih, kaj shele, da bi uvajali nove, drugachne reshitve. Torej, kako vnaprej? Drzhava lahko sredstva, ki jih namenja za osnovno vzdrzhevanje vprashljive umetnishke elite, prerazporedi. Ugotoviti mora, kaj je to - umetnik, in opustiti politichne ambicije v zvezi z njim. Drugache recheno: razmejiti sfero umetnosti od sfere politike. Ugotoviti mora, kje prihaja do najvechjih anomalij pri delovanju umetnikov, in jih sistemsko odpraviti v najvechji mozhni meri. Namesto posledichnega gashenja njihove revshchine mora ustvariti ugodnejshe razmere za njihovo delovanje. Povechati mora uchinkovitost delovanja javnih ustanov na podrochju kulture in sorazmerno zmanjshati stroshke uvoza umetnishkih stvaritev; s tako zagotovljenimi sredstvi pa omogochati domache umetnishke dosezhke. Ugotoviti mora, od katere mere naprej plachuje neupravichene stroshke kulturnishke birokracije, in preusmeriti ta sredstva v uchinkovitejshe spodbujanje umetnishkega ustvarjanja in poustvarjanja. In najti mora nachin za prevetritev zatohlih kvaziumetnishkih elit v nacionalnih strokovnih zdruzhenjih, ki v imenu ohranjanja vsega obstojechega dushijo razvoj slovenske umetnosti. Skozi prorachunski drobnogled bi se po teh potezah nabralo kar nekaj denarja, ki bi ga umetniki zlahka potroshili za novo ustvarjalnost. Sprozhil bi se proces sprememb, ki bi pozitivno vplivale tudi na nacionalno kulturno zavest. Ta zdaj postaja vse bolj shibka tochka drzhave. In drzhavni umetnik bi konchno lahko postal samo umetnik. Morda celo chisto zares vrhunski, torej tak, ki ne prinasha drzhavi stroshkov, ampak zasluzhek in ugled. Minister Gregor pa nich. Matjazh Jarc, 26.2.2007 Bogdan Novak JE NESTRPNOST BISTVENA ZNACHILNOST SLOVENSKEGA ZNACHAJA? Leta 1995 sem izdal mladinsko povest ki me je takoj naslednjich ozmerjal: Ninina pesnika dva. V njej sem omenil tudi znano prekmursko pesem Vsi so venci vejli. Ko je knjiga izshla, sem jo podaril ochetu, »Kakshni venci vejli? Pravilno je samo venci bejli! Pred leti sem v pismih bralcev v Delu zhe zaman protestiral proti takshnemu pachenju ljudske pesmi. A ste vsi gluhi in slepi? Kje si pa zhe slishal v prekmurshchini besedo vejli? Vejli v prekmurshchini ni nich, to je izmishljotina nevednih bedakov! Obstaja samo vejnoli, v stari prekmurshchini pa vejhnoli ali vehnoli. Vsaj v Dravchevo zbirko ljudskih pesmi bi pomolil svoj nevedni nos!« Bilo me je sram. V vseh druzhbah smo peli, da so venci vejli, ne pa bejli, zato she pomislil nisem, da bi bilo kaj napak. A oche je tedaj zhe sestavil Slovar stare knjizhne prekmurshchine (ki je izshel shele leta 2006) in je bil strokovnjak za prekmurshchino. Ker je bil tudi strokovnjak za ljudsko pesnishtvo in pripovednishtvo, sem se spomnil, da je Jozhe Dravec hodil k njemu po nasvete, ko je pripravljal za tisk svojo knjigo ljudskih pesmi. Potem si je oche vzel chas in mi je razlozhil kot profesor etnologije tudi izvor teh vencev v pesmi. Povedal mi je, da so nekoch Prekmurci pokopavali device z belim venchkom na krsti. Tiste, ki niso bile vech device, so dobile zelen venec na krsto. Torej dekle v pesmi poje: vsi venci bejli, samo moj zeleni. Zato ga tudi zaliva s solzami. Kar pomeni, da je izgubila nedolzhnost, zato nima vech pravice do belega venca. Chudovito povedano s pesnishkim jezikom visoke ljudske umetnosti. Kakor hitro pa spachimo bele vence v vejle (kar naj bi pomenilo ovenele, nima pa v prekmurshchini nikakshnega pomena!), se bistvo sporochila izgubi in pesem postane prazna. V naslednji izdaji knjige sem od zalozhnika zahteval, da je vejle vence popravil v bejle. Seveda na ocheta zaradi te kritike nisem bil prav nich jezen. Nasprotno, hvalezhen sem mu bil, da me je opozoril na napako. Toda ljudje she vedno prepevajo, da so venci vejli. Tudi moj prekmurski rojak, ki je ne le odlichen pevec, ampak tudi eden najboljshih slovenskih pesnikov, poje o vejlih vencih. Zato sem mu nekoch zatezhil, da bi kot Prekmurec zhe moral vedeti, da vejli v nashem govoru ne pomeni nichesar in naj poslej poje bejli. Zachel mi je dokazovati, da je on nashel pach to inachico in da je ta tudi pravilna. Povedal sem mu, kaj pravi o tem moj oche, ki je nesporen strokovnjak za to podrochje, a je prijatelj vzrojil: »Pa kaj naj zdaj? Naj vzamem ploshcho iz prometa, ali kaj?« In je odvihral naprej. V tem ima prav. Ploshcha je tu, kaj se more? A pesem poje v zhivo in she naprej govori o vejlih vencih. Tudi pri ponatisu pesmi tega ni popravil. Ne morem si kaj, ker sem prav tak technezh, kot je bil moj oche, in vsakich, ko ga vidim, ga malce zbodem zaradi teh vejlih vencev. Takoj postane nestrpen in zdaj me zhe kar pisano gleda, ker ve, da ne bom odnehal. On je nashel nekje tudi napachno inachico pesmi in vse drugo ga ne briga. Tudi Josip Dravec je pred leti nashel obe inachici, a je bil resen chlovek in je prishel vprashat mojega ocheta, katera inachica je prava in zakaj. Kajti vchasih so ljudje tisto, kar so objavljali, jemali resno in odgovorno. Danes pa je za mlade vse dobro. In che jih opozorish na napako, postanejo nestrni, zhe skoraj sovrazhni do tebe. Po dokaze ni treba dalech. Tako se danes obnashajo uredniki chasnikov. Kdaj pa kdaj sem zachutil potrebo, da napishem kakshno pismo in ga poshljem v chasnik. V grdih komunistichnih chasih mi teh pisem niso objavljali, a so ohranili vsaj kanchek vljudnosti, da so mi vsakich odgovorili in pojasnili, zakaj ga ne bodo objavili, pa naj je bila zavrnitev she tako iz trte izvita. Ko je prishla demokracija, sem mislil, da se bo to spremenilo. Zdaj je prishel chas, ko lahko vsakdo pove svoje mnenje v javnosti. Toda v Delu so mi prav tako zavrnili marsikatero pismo. Vendar brez pojasnila. Che sem poklical urednika in se zanimal, kaj je s pismom, so se sprenevedali, da ga ne najdejo, bodo pa takoj pogledali in mi sporochili. Seveda me niso poklicali nikoli vech. Ker je Delo postalo bolj desnicharsko, kot bi si zhelel, sem ga odpovedal in se narochil na Dnevnik. Prishel sem z dezhja pod kap. Tudi tu mi nochejo objaviti pisma z dokaj nedolzhno vsebino o knjizhnichnem nadomestilu. Ko sem poklical urednika in prosil za pojasnilo, se je izgovoril, da za pismo ne ve, bo pa pogledal, a tezhka bo, kajti prihodnji teden gre na pot za teden dni. In seveda pismo ni bilo nikoli objavljeno. Natanchno tudi vem, zakaj. V njem sem konkretnemu novinarju Dnevnika ochital vrsto napak in povrshnosti v porochanju s sestanka o knjizhnichnem nadomestilu v Drushtvu slovenskih pisateljev. Za konec pa sem she pribil, da je pritlehno, ker so pod sliko Dese Muck zapisali, ali je zhrtev stanovskega nerazumevanja ali lastnega pohlepa. Ochitati pohlep nekomu, ki se bori za svoje materialne avtorske pravice, je vsekakor umazano. Jasno, da mi pisma v Dnevniku niso objavili. V njihovih pismih bralcev lahko na sploshno udrihash chez politiko ZDA, chez kakshne lovske pravice, lamentirash o grdi cerkvi in domobrancih, chez novinarje Dnevnika pa ne, che so she tako shlampasti. Treba bo odpovedati she Dnevnik. Kdo pa sploh she potrebuje chasopise, ki ti zjutraj prinesejo tisto, kar si izvedel prejshnji vecher v televizijskem dnevniku? A nestrpnost ni lastnost le novinarjev. Pri neki zalozhbi so izdali knjigo, v kateri sem soavtor, ne da bi sploh kdaj sklenili z menoj pogodbo. Opozoril sem jih na to, a ker so mi odgovorili, da teh pravic nimam, in se mi celo posmehovali v odgovoru, sem dal zadevo odvetniku. Malo pozneje mi je pri tej zalozhbi izshla knjiga, ki ni bila opremljena tako, kot smo se dogovorili. Ko sem o vzroku pobaral urednika, je ta povprashal likovno urednico. Ta me je rochno poklicala domov in mi povedala, da se nalashch ni hotela drzhati dogovora o opremi knjige, ker sem nichla od chloveka in hudoben chlovek, ki ga nihche pri njih ne mara, saj sem njeno zalozhbo dal odvetniku. In tako naprej. Si predstavljate, da gre njena nestrpnost tako dalech, da je pripravljena pokvariti knjizhno opremo, mislech, da bo s tem zafrknila mene, a je v resnici huje zafrknila zalozhbo, saj je oprema tako amaterska, da je zalozhbi v sramoto. Popolnoma neprofesionalen odnos do dela! A zato se v zalozhbi nihche ne vznemirja. Verjetno se v si strinjajo z njo, da bi me bilo treba utopiti v zhlici vode, ker se drznem svoje pravice od zalozhbe zahtevati prek odvetnika. Pa pri tem sploh ni pomembno, ali imam prav ali ne v svoji zahtevi. Pomembno je to, da ne znajo odreagirati profesionalno, ampak se prepustijo chustvu nestrpnosti. Verjetno zdaj dolga leta pri tej zalozhbi ne bom smel objavljati, kar se mi je sicer zhe enkrat zgodilo. Pa nich hudega, ker sem k srechi toliko uveljavljen, da so mi odprta vrata vechine drugih zalozhb. Doslej sem bil preprichan, da zalozhbe potrebujejo mene, ker se moje knjige dobro prodajajo in jih ljudje radi berejo. A vse to ne shteje nich vech, ko pride do nestrpnosti in chustva prevladajo nad profesionalnostjo (che so sploh kdaj vedeli, kaj je to). Ni treba biti posebej bister, da bi chlovek uganil, od kod usihanje profesionalnosti in narashchanje nestrpnosti med Slovenci. Ko slishish Jelinchicha govoriti o Ciganih na TV, ko poslushash napadalne govore mnogih poslancev v drzhavnem zboru, in ko slishish, da predsednik drzhave ochita predsedniku vlade primitivizem, je vse jasno. Tako nisem presenechen, ko krajani dolochene skupnosti ne zavrachajo brez argumentov samo odlagalishch za navadne ali za jedrske odpadke, marvech tudi diktirajo, kje bo shla trasa avtomobilke, poleg drugega smetja zavrachajo tudi Rome v svoji skupnosti, ustavljajo policijske avtomobile in jih preiskujejo, zavrachajo popravo krivic, storjenih izbrisanim, mechejo molotovke na stavbo stranke, katere voditeljica je izgubila zhupanske volitve itd. Jaz si pa domishljam, da je nestrpen chasnik, ki mi noche objaviti kritichnega pisma. Sem tudi sam postal nestrpen? Ali pa je treba nestrpnost odpravljati zhe pri drobnih stvareh? Jolka Milich O PREVAJANJU IN POEZIJI (VI) PET RAZLOGOV ZA SLABO VOLJO Namesto drugega razloga za slabo voljo, naj bo - kot intermezzo, ker smo zhe zakorakali v mesec maj - prvi razlog za dobro voljo (ko oblecheni prevajalec postane slecheni pisatelj) Tematika je namrech vredna zabelezhbe. V vechno pamet, kot so nekoch rekali. Na 25. strani rubrike KULTURA nad porochilom Petra Kolshka o knjigi-dogodku (stoletja brzhchas) izpod kot studenchek tekochega peresa Branka Gradishnika, je Delo z dne 20. aprila 2007 objavilo tudi fotografijo nagega pisatelja v pozi Rodinovega misleca, spodaj pa se hamletovsko ali tartifovsko sprashuje, in morda vprashuje tudi nas, bralce: KAJ MISLI PISATELJ? Res primerno vprashanje. Kaj misli? Che je spekulativen tip, najbrzh misli: Chesa chlovek ne naredi za shchepec popularnosti in za procvit literature! Che je tudi za kanchek shpekulantski: Bogve koliko mi bo navrgel ta shtos. Mar bodo ljubi Slovenchki razvezali moshnjichke, da bo moj . slachifant spot dosegel, kar sem si zadal? Che je avtokritichen: Shkoda, da si nisem umislil te promocijske finte vsaj pred 20-30 leti. Spricho mojega takratnega neubranljivega sharma bi vse najstnice padle na rit, ostalo zhenstvo pa pokupilo vso naklado, moral bi pohiteti s ponatisom za moshko populacijo. Che je nechimern: Bogve ali bodo zhenske opazile, da imam celulitis in tudi zhile mi tu in tam nabrekajo nad stopalom, mar nisem za to nadlogo she premlad, moral bom chimprej h kakshnemu specialistu na pregled. Che se narcisoidno rad primerja z drugimi: Bogve ali se bom kot mislechi nagec bolje odrezal od deklamatorskega Radka Policha, ki se je nekoch tudi shel nudista v teatru. Ali tudi meni (figurativno) vse dol visi? Che bi rad naredil vtis na zhenske: Bogve ali me je katera pozhelela, ko me je na vsem lepem zagledala brez kravate in nogavichk, golega kot chrva ali novorojenchka, delno skritega le za naochniki? (Po zgovornem premolku): Morda pa sem se zaskominal ... kateremu? Dandanes ni izkljuchena nobena varianta. Shans je kot peska in trave, da iz brezbarvnega in brezkrvnega pa malopomembnega osebka postanesh predmet pozhelenja. Che je sinovsko razpolozhen ali ojdipovsko od ocheta odvisen: Vidim te, vidim, oche, kako mi neviden zhugash. S pochenim glasom od hudega: Kaj ti je, sine, tega treba bilo?! Saj si zhe zadelj mene - mojih genov - na poti uspeha, tik pred vrhom, in chisto dovolj slaven! Che ni pozabil na svojega guruja, lahko tu pa tam rahlo vzdihuje, ne da bi si upal povedati na glas: Ojej, ojej, kaj pa poreche dr. Rugelj? On je sicer shpasovchek, a tudi nepredvidljiv. She zlasti, ker mi te terapije v prid mojih financ in literarnega statusa ni on predpisal! Che se svoje zhene vseeno malce boji: Ne razumi me narobe, darling. Che se prostovoljno grem klovna, s tem she ni recheno, da nisem tudi dober pisatelj, da ne rechem eden najboljshih in najbolj sochnih. V cirkusu, imenovanem Slovenija, je boljshe kakshen klovn odvech kot kakshen premalo. Shtevilo dobrih pisateljev pa naj ne variira, ker zhe ti so socialni problem in samopashna pa svetokravska sramota za narod po apokrifnem evangeliju najbolj shirokoustnega in domishljavega ekonomista, dobro znanega, cheprav tukaj ne imenovanega, da mu ne delamo brezplachne propagande. In kaj si mislijo bralci? Vechina ne misli nich ali bolj malo, saj ni plachana za to. Misliti je vrh tega nevarno, she zlasti, ko mislish na glas, ni posel za vsakega zajca. Nekateri so si vseeno drznili na dan z besedo. Ti so mi zaupali svoje misli, le imenovati jih ne smem, anonimnost so mi zabichali kot pogoj. Pa se pojdimo anonimnost, da bodo lahko mirno spali. Prvi je komentiral: Zakaj pa ne nag, che se ne zhenira in ga ne zebe. Malo heca ne shkodi na tem razmeroma zhalostnem svetu. Drugi (po daljshem ogledu fotografije): Konec koncev bi si nohte lahko malo postrigel pred javnim nastopom. Kot manekenke. Noht na drugem prstu mu prav ven shtrli. Tretji (poln razumevanja): Morda sploh ne misli nich posebnega, le na veliko potrebo je shel, zaradi hemoroidov pa ima tako trpech obraz. Chetrti: Je pa chuden patron, da se sam daje ljudem v zobe, ne da bi ga kdo silil. Peta: Morda chuden, a tudi postaven. She vedno lep primerek moshkega. Shesta: Tega amerishkega igralca pa sem zhe vechkrat gledala, le ne spominjam se, kako mu je ime. Da je pisatelj, pravish? In celo slovenski? Nikoli slishala zanj. Pa she pravimo, da smo Slovenci zavrti! Rekla bi - prej nastopashki. Mi bosh posodila kakshno njegovo knjigo? Kaj pishe izzivalno? Sedma, slavistka pred diplomo: Kaj je prijelo te starchke, da se nesramezhljivo razkazujejo? Jim gre na otrochje? Pred leti sem gledala Raca v neki menda grshki drami, prav smilil se mi je, ko je shantal po odru v vsej svoji . velichastni revi. Njena prijateljica ji je vpadla v besedo: Si gledala zadnjich na TV portret igralca Branka Miklavca? She on naj se nam razgali, preden mu na grbo zleze stoletje, da dobimo tercet slavnih mozh, saj pravijo, da tri so najlepshe rechi. Kaj pa ti mislish, Jolka? me je vprashal vprashanec, ki mi ni hotel povedati, kaj misli, chesh naj ostane skrivnost. Nich posebnega, sem odgovorila, ko pa sem zhe takih trikov vajena. Italijanska pesnica Alda Merini ... v vech kot zrelih letih in tudi dobre vage (beri precej shpehasta), se je zhe pred leti, doma v Milanu in na vseh koncih nashega planeta razkazovala, pa ni padel svet in niti ona z njim. Da bi se pa za kakshen klin vishe povzpela, ni bilo kasneje zhal sploh glasu. Ostala je, se zdi, pri svojem, le nas so njeni trije podbradki, tresoche se salce na njenem obilnem telesu in poza v falzetu . fatalne zhenske vech kot za hipec spravili v zhidano voljo, do solz smo se in vechkrat nasmejali. Njena fotografija je pa shla iz rok v roke. Vsi smo ji priznali: Ta pa . si upa, nismo sicer vedeli tochno kaj, a mi si nikakor ne bi, niti tiste tridesetletne, ker nam ne bi padlo niti na misel kaj takega. Se prevech shtemamo, je rekel nekdo, da bi brili norce iz sebe. Pa she res je bilo. Nekako drzhi pa, to smo priznali, da che se dandanes ne vedesh vsaj ekstravagantno, te zhiv krst niti ne opazi, kaj shele povoha. Za tiste, ki hochejo biti za vsako ceno zapazheni in povohani, je she kar posrechen izhod iz anonimnosti tudi aranzhirana golota v Rodinovo imitacijo misleca. Upajmo, da bo ta Brankov happening pripomogel, da bo srechno razprodal vse tri dele svoje knjige Roka voda kamen. Konec koncev - ksheft je ksheft - je tudi fotka hvalezhen predmet - in ne predrag! - za trzhenje. Mene, ki sem za provokativnost in za razcvet trgovine, lahko prishteje med svoje zveste bodoche kupce. Zakaj bi biznis prepustili le kramarjem najslabshe vrste, naj se ga inteligentno polasti tudi kultura. Dokumenti Dokument 1 Revija SRP Rajko Shushtarshich ODPRTO PISMO XI Vasku Simonitiju Ministrstvu za kulturo Republike Slovenije Maistrova 10, Ljubljana Sposhtovani gospod Vasko Simoniti, minister za kulturo RS KAJ SE DOGAJA? /chetrto nadaljevanje/ Zadeva: MzK RS - Vasko Simoniti zoper Iva Anticha Vash zadnji dopis: Vasko Simoniti, Odlochba MzK, Shtevilka: 133-371/99/44 Datum: 13.4.2006 Zadnji spis o zadevi: SKLEP DSS v Ljubljani, Ps 1386/2006, 15.1.2007 KAJ SE DOGAJA? Gospod minister, zakaj nas preganjate - Revijo SRP in njene sodelavce? Zdaj je namrech na vrsti Ivo A. Kdaj pa kdaj me kdo od sodelavcev ali bralcev vprasha: Kaj se dogaja (namrech z Revijo SRP in z njenimi sodelavci ter na drugi strani z institucijami sistema, ki so jo zavrgle)? Naj nadaljujem obichajni »dialog«: — To, kar se dogaja, je, milo recheno, kulturno bedno. Beda bedo proizvaja, namrech institucionalna beda zagreni zhivljenje svobodnim ustvarjalcem tako, da je njihovo zhivljenje bedno. — Vladate kulturi, kot na Slovenskem ni doslej she nihche. Poglobili ste prepad med drzhavnimi umetniki, kulturniki in ostalimi (svobodnimi ustvarjalci v kulturi) tako zelo, da slednjim jemljete osnovne pogoje za zhivljenje (jim odrekate eksistenco). — (Kako to delate, pa tako ali tako sami veste bolje od mene. Vseeno vam bom zadevo predochil, in sicer z enim samim primerom - z uradno zadevo, ki nas trenutno zadeva, in to zelo!) Primer Iva A. Ivo A. je eden kljuchnih sodelavcev pri Reviji SRP - kot chlan urednishtva ter lektor in korektor (jamchim vam, da je eden najnatanchnejshih, kar jih premore sedanja slov. kultura). Po institucionalni plati je tudi soustanovitelj zavoda REVIJA SRP, chlan sveta zavoda in njegov predsednik. Slednje je najbrzh bolj pomembno za vas oz. za vasho institucionalizacijo umetnishkega udejstvovanja. Je pa Ivo A., to pa je pomembno predvsem za nas, tj. za Revijo SRP - pesnik, pisatelj, prevajalec, esejist, analitik vsebine mnozhichnih medijev, da ne nashtevam naprej, kaj vse on je, ker je predvsem idividuum ter kot tak enkraten in za nas nezamenljiv. Drugache je za vas. Vi ste ga namrech s svojim podpisom odlochbe kratkomalo zavrgli. Njegov delavnik, vkljuchujoch shtudij razlichnih virov (ker brez tega ne gre), obichajno znasha vsaj deset ur dnevno. Njegova bibliografija obsega: zbirke pesmi, knjige, eseje itn. Che kdo pogleda vsaj tisto, kar je na svetovnem spletu pod imenom Ivo Antich (ali pa neposredno na: http://www.revijasrp.si/knrevsrp/avtkaz/A.htm ), ne more rechi, da je zabushant in pridanich, ki si ne zasluzhi niti osnovnega zdravstvenega zavarovanja. Kateri koli prispevek, naveden v njegovi bibliografiji, si lahko tudi preberete v celoti. To navajam zato, da bi morda sprevideli, da si tega, kar navajam kot njegove neizpodbitne delovne reference, ne izmishljujem. Te ostanejo, she dolgo potem ... Vse to pa je za vas ochitno brez pomena, ker pravite: »V skladu s prvim in drugim odstavkom 9. chlena Uredbe o samozaposlenih v kulturi ... ne pridobi pravice do plachila prispevkov za socialno zavarovanje, ker njegovo delo ne pomeni izjemnega kulturnega prispevka ... ni »vrhunsko«, se pravi, »nima drzhavne in stanovske nagrade, mednarodne nagrade ali priznanja ... itd.«; - dodajam: ker je »v nemilosti« pri Kulturnishki zbornici Slovenije in ker je Drushtvo slovenskih pisateljev na zahtevo MzK sporochilo, da Ivo A. pach ni chlan tega drushtva. Edini pogoj, ki ga Ivo A. ochitno vendarle izpolnjuje, pa je: »da mu njegov dohodkovni polozhaj ne zagotavlja normalnih pogojev za delo (v nadaljnjem besedilu: dohodkovni cenzus)«. Povejte mi, prosim, g. minister: Kateri drzhavni umetnik v Sloveniji, z vsemi priznanji, ki jih zahtevate za ubogo plachilo zdravstvenega zavarovanja in pokojninskega prispevka, pa nima »dohodkovnega polozhaja, takega, ki bi mu ne zagotavljal normalnih pogojev za delo (v nadaljnjem besedilu: dohodkovni cenzus)«? Ali, drugache povedano, kakshna je ta drzhava, ki celo svojim vrhunskim, drzhavno priznanim umetnikom ne zagotavlja niti normalnih pogojev za delo (le vrhunski se, sodech po njenih dolochilih, namrech lahko potegujejo za zgoraj omenjeno ubogo plachilo iz prorachuna). Skratka, Iva A. ste razstavili na dele oz. prafaktorje, da bi z vashimi merili in kriteriji ter z dolochbami vashih pravilnikov in paragrafov utemeljili njegovo eliminacijo. Bedno! Zdaj je Ivo A. brez zdravstvenega zavarovanja in brez mozhnosti plachevanja pokojninskih prispevkov. Je uradno brezposeln, brez nadomestila za izgubljeni dohodek, brez centa socialne podpore. Skratka, niti za trohico ni vech zanimiv za drzhavo, za drzhavno kulturo. Obsojen je na materialno bedo (ker vztraja na stalishchu duhovnega bogastva?). Vendar, naj ponovim, za nas pri Reviji SRP je nepogreshljiv, nezamenljiv, pa mu to prav dosti ne pomaga, ker je bila pach revija od drzhavnih inshtitucij zavrzhena zhe davno prej. Zhelim vam she veliko delovnih referenc in dolgo vladanje ter nadaljnje odlochno obvladovanje drzhavne kulture in njenih umetnikov. S sposhtovanjem Rajko Shushtarshich za zavod: Revija SRP odg. ur. in v.d. direktorja V Ljubljani, 30. januarja 2007 Dokument 2 Ivo Antich PRITOZHBA NA VISHJE DELOVNO IN SOCIALNO SODISHCHE Ps 1386/2006 DELOVNO IN SOCIALNO SODISHCHE V LJUBLJANI -SOCIALNO SODISHCHE Komenskega 7, Ljubljana Zadeva: pritozhba na Vishje delovno in socialno sodishche v Ljubljani Podpisani Ivan Antich, Karlovshka 22, Ljubljana, sledech pravnemu pouku v zadevnem sklepu, na naslovno sodishche vlagam pritozhbo zoper SKLEP, ki ga je izdalo Delovno in socialno sodishche, Komenskega 7, Ljubljana, z dne 15. 1. 2007, v socialni zadevi tozheche stranke Ivana Anticha, Karlovshka 22, Ljubljana, in tozhene stranke RS, Ministrstvo za kulturo, Maistrova 10, Ljubljana, ki ga zastopa Drzhavno pravobranilstvo RS, Shubicheva 2, Ljubljana. Sklep, zoper katerega se vlaga prichujocha pritozhba, se glasi: »Delovno in socialno sodishche v Ljubljani ni stvarno pristojno za odlochanje v tem sporu. Po pravnomochnosti tega sklepa bo zadeva odstopljena Upravnemu sodishchu RS v Ljubljani.« (cit.) V obrazlozhitvi istega sklepa je med drugim ugotovljeno »bistvo spora«, in sicer: »Bistvo spora je o tem, ali tozhnikovo delo predstavlja izjemni kulturni prispevek.« (cit.) Podpisani Ivan Antich ugotavljam, da je zadevni sklep zame nesprejemljiv, ker zgolj sledi napotilu tozhene stranke MzK, ki je prek svojega zastopnika, tj. Drzhavnega pravobranilstva (odgovor z dne 19. 6. 2006), v predmetni zadevi ugovarjala stvarno pristojnost Delovnega in socialnega sodishcha (in hkrati zhe tudi predlagala prenos na Upravno sodishche RS), ki ga je meni kot prizadetemu predhodno sama predlagala v pravnem pouku k lastni odlochbi z dne 13. 4. 2006. Kot v moji predhodni pritozhbi z dne 26. 6. 2006 se mi ponovno zastavlja vprashanje: Po kakshni logiki nenadoma naj ne bi vech sodil na Delovno in socialno sodishche odvzem prizadetemu osnovne socialne varnosti ter v posledici stanje brezposelnosti in prijava na Zavodu za zaposlovanje? Logichni odgovor: Gre za namen preusmeritve zadeve iz temeljnega problema socialno-drzhavljanske pravice v problem upravne manipulacije. Logichni dodatek: che je bistvo spora, kot v sklepu ugotavlja Delovno in soc. sod. (gl. zgoraj), v vprashanju, ali tozhnikovo delo pomeni izjemni kulturni prispevek, potem se v primeru, ko gre za problem ad hoc komisijske ocene kvalitete literarnega, natanchneje - pesnishkega dela, lahko sleherno pravno sodishche izreche za stvarno nepristojno v tovrstni specifichni, ozhje strokovni, literarni zadevi. To bi pomenilo, da je praktichno tako rekoch vnaprej nemozhna in onemogochena kakrshnakoli dejanska pravna zashchita prizadetega delavca, t. i. samozaposlenega v kulturi, in so vsa napotila s pravnimi pouki zgolj prozorna vmesna manipulacija s tochno dolochenim ciljem: popolna diskvalificija tistega, ki je bil prizadet z dolocheno birokratsko eliminacijo. (V obmochje manipulacije je mozhno shteti tudi desetdnevno chakanje odlochbe MzK na poshtni postopek, zaradi chesar sem zamudil 30-dnevni rok za prijavo na Zavodu RS ZZ; gl. zhe vlozheno tozhbo zoper Zavod RS ZZ na istem sodishchu z dne 22. 8. 2006). V skladu s povedanim od naslovnega vishjega sodishcha prichakujem ustrezno pravichno revizijo. S sposhtovanjem Ivan Antich Ljubljana, 1. 2. 2007 Pritozhba Ivana Anticha na Vishje delovno in socialno sodishche v Ljubljani je sestavni del elektronske knjige Zhigosana ustvarjalnost v ediciji Pogum Revije SRP. (Op ur.) Predhodni dokumenti: Odlochba MzK - Vasko Simoniti, Revija SRP 75/76, 2006 Pritozhba - Ivan Antich, Revija SRP 75/76, 2006 Odgovor na odgovor na tozhbo, Revija SRP 75/76, 2006 na internetu: http://www.revijasrp.si/knrevsrp/revsrp75/dokum75/31dok75.htm Svojskost Revije SRP Vodilo Revije SRP so tri vrednotne orientacije individua, tega ne nepomembnega drobca v sistemu institucij. Te vrednote so: Svoboda, Resnica, Pogum. Pomembne so, vsaka od njih posebej, pomembno je prezhemanje teh vrednot. Tak namen ima tudi urednishtvo Revije SRP, ki izhaja v posodobljenem prvotnem slovenskem chrkopisu bohorichici, katere utemeljitev predstavlja Zbornik 2001 Bohorichica. Sama ustvarjalnost in avtonomija, njuna utemeljenost v raziskovanju, nachelno in sploshno nista vprashljivi, nihche, skoraj nihche ne bo nasprotoval takim usmeritvam. Problem se pojavlja shele na konkretnem nivoju, kot tak je nerazviden in skrit ali zhe prikrit in s tem tezhko reshljiv. Problem ukinjanja ustvarjalnosti (in avtonomije) se kazhe v shtevilnih, a na videz nepomembnih malenkostih. Lahko jih ne vidimo ali pa se moramo spustiti na nivo konkretnosti, to je na nivo ukvarjanja z malenkostmi in postati malenkostni. Institucija brez spomina je kakor podjetje brez knjigovodstva, mochni in mogochni v njej pochno, kar jih je volja, ker vse, kar pochno, utone v pozabljivi zavesti chasa. a ne gre za chas, ampak za dejstva zavesti, kjer chasa ni, je samo trajanje, obche vrednote so neposredna dejstva zavesti, vsakomur dojemljive, preverljive, nihche jih chloveku ne more ne dati ne vzeti, ne sistem ne institucija ne propaganda, tudi kulturna ne, samo che to sam hoche, jih bo nashel le v sebi, sebstvu svojem.