ŽENA KOT VZGOJITELJICA. PRIREDILA NADA. TRST. »Pet' 1 j ub e z n j i v o s t tvojo in le- poto, poklic je moj in samo opravilo« — tako je pel še pred pol vekom naš veliki Prešeren. Čednosti, o katerih govori v nekem sonetu in katere je pridejal kot protiutež Petrarkovim poezijam, pa so tako nejasne, da res ne vemo, kakšen je bil v bistvu našega pesnika ideal. Opravičeno je vsekako menenje, da bi se tudi Prešernu zdelo nekako onečaščenje ženskega vzora, ako bi kdo izrazil misel, da je žena nekaj več kakor posoda ljubeznjivosti in lepote, da je n. pr. tudi ona obvezana sodelovati v napredek obče prosvete. Prešernu je še bila žena le svećenica lepote, h kateri se je zatekal, kedar je »viharila jeza sreče«, da da bi se mu »nebo zvedri'o krog njegove barke«. In vendar je Prešeren naš največji duh ! A o prosvetnem poslanstvu žene se mu še ni niti sanjalo. Še le v naši dobi se je začelo prizna- vati to misijo žene, spoznavati, da je žena po svojem namenu, po svoji fizični poseb- nosti pozvana, da izvršuje neke posebne naloge, katere bi lahko imenovali skupno: poklic žene kot vzgojiteljice. Še le vek strojev je odprl ženam oči o strašni socijalni bedi. Spoznale so kot žalostno resnico in občutile kot težko krivdo, da ne morejo ničesar storiti proti temu sto- glavemu zlu, da je zamorejo le obžalovati. In tedaj so si žene začele prizadevati, da dokažejo svetu, kako so tudi one sposobne za velike naloge, katere so doslej reševali le možje. V to svrho so naglašale bolj relativno enakost duševnih moči, dotiej nepriznano, in enakost dolžnosti in pravic obeh spolov, nego pa načelno razliko in ž njo združene drugačne socijalne naloge žen. Tako je nastal nazor, da hoče žensko gibanje odtujiti ženo njenemu naravnemu poklicu, ker da isto krivo umeva žensko naravo. Narobe pa je res, da so zahteve ženstva ravno zato vedno večje, ker isto vedno globlje spoznava svoj naravni poklic. Ako hočemo prav ceniti ženo kot vzgojiteljico, moramo preiskati žensko na- ravo v njenem temelju. Duševno življenje žene reagira v prvi vrsti na vse, kar je osebnega, indivi- dualnega. Take zunanje utiske spre?jema žena hitreje in lažje, isti stopajo z njeno • dušo v finejšo in mnogovrstnejšo dotiko. Žena umeva neposredno, brez umstvenega prevdarjanja, razmere v njih posebnostih iu individualne pogoje posameznih oseb ; ona čuti natanko posebni kolorit, v kate- rem se izražajo take notranje razmere, dočim jih more mož mnogokrat spoznati le s pomočjo logičnega sklepanja. Žena išče, zavedno ali nezavedno, osebnost, indivi- dualnost v vseh duševnih proizvodih, na polju vsakdanjega življenja, v umetnosti in vedi, ter jo spoznava iz navidezno neznat- nih, redkih znamenj. V svojem krogu je torej žena sprejemljiva za mnogolične, vse- stranske utiske, ker svoja opazovanja manj generalizira, ter iz istih ne izvaja občih pravil, ki bi omejevala prejemljivost za nove utiske. Seveda je s to dobro lastnost- jo združena tudi druga — slaba : manjša produktivnost, kar se kaže n. pr. jasno na književnem polju. Res je sicer, da ima dandanes literatura v ženstvu izvečine le uživateljice — čitateljice, a le malo stvar- jajočih umetnic, a vendar se dan za dne- vom širi tudi krog poslednjih. Ako pa primerjamo pisatelje in pisateljice, najdemo pri obeh značilno razliko. Moč žene kot pisateljice leži v prihološko finem karak- teriziranju in v podrobnem nijansiranju du- ševneg'a razpoloženja ; v mnogoličnosti iz- najdbe in v sili ustvarjanja pa nav?dno zaostaja žena za možem. Izjeme, ki pa, kakor znano, le potrjujejo pravilo, imamo seveda tudi tukaj. Prepričana sem, da bi nekatere naših mladih pisateljic, da so imele primerno vsestransko vzgojo in če bi se mogle pisateljevanju posvetiti kot 144 poklicu, brez utrudljivih skrbi za vsakdanji kruh, lahko stopile na stran našim prvim moškim pisateljem ... Tudi v navadnem življenju in delova- nju žen spoznavamo njih težnjo po oseb- nosti, tudi tu upliva zunanji svet nepo- sredno na njih čustvovanje, tudi tu vidimo njih zmožnosti, živeti v drugih in za druge. Iz njih čustvovanja izvira njihova požrt- vovalnost, ki je v ženah nerazmerno bolj razvita nego v moških, a jim je tudi, vsaj tako se trdi, mnogo lažja. V najjasnejši luči se nam kaže ta po- žrtvovalnost v materinski ljubezni. Ako se oziramo po silah, ki najbolj pospe- šujejo človeško prosveto, moramo priznati med njimi materinski ljubezni prvo lavo- riko. Dokler bedi velika večina žcnstva s to ljubeznijo v srcu nad srečo rodbin ter jih varuje razpada, ne smemo obupati, da se ugodno reši tako težko socijalno vpra- šanje. Ljubezen neveste do ženina, sestre do brata, prijateljev, domovine, vse to so krasni darovi človeške duše, a združeni so s posvetno radostjo in mnogokrat s samo- pašnim ego'zmom ; ljubezen matere pa je najčistejša, najbolj nesebična lastnost člo- veškega srca, v njej se očituje takorekoč božji duh, ki vlada na zemlji. So tudi slabe matere, ki zanemarjajo svoje otroke ter jih pustijo propasti, ali te so, hvala Bog.i, redke. Redno pa skrbi tudi v neomikanih narodih mati z ljubez- nijo za svojega otroka ; saj ne more dru- gače, saj ji je prijazno smehljanje nedolž- nega otroka največja slast na svetu. Mati misli s .skrbjo tudi na odrasle svoje otroke, žrtvuje jim mir, razvedrovanje in zdravje, ne da bi se brigala za plačilo in hvaležnost. Ako jo otrok zapusti, pozabi, ako ji je dejanski nehvaležen, ona mu odpušča, ter ga spremlja z molitvijo in blagoslovom. -Mati ne vprašf) niti po tem, da li bo otrok dosegel svoj namen, saj vidimo da mnogokrat ljubi bolehne, slabotne otroke še bolj nego zdrave. Taki »otroci bolečin« postanejo čestokrat središče družine, skrivna vez, ki združuje roditelje in deco ob do- mačem ognjišču ter jih varuje pred praz- nimi zabavami zunaj hiše. Tako je pripo- mogla materina ljubezen, da tudi taki otroci izvršujejo svoj namen ter uplivajo v svojem krogu blagonosno. In kedar je taka dobra mati zatisnila za vedno oči, postane nje grob svetišče, ob katerem plavajo vera, upanje in ljubezen nad zapuščeno družino, ki se tamkaj zbira, da moli. Duša materina pa živi in deluje dalje, kot gonilna in blažilna moč, v srcih soproga in otrok . . . Toda ta instinktivna materinska lju- bezen, ki hoče, pač menda brez izjeme, svojim otrokom vselej le najboljše, ne po- godi vedno pravih sredstev, s katerimi bi mogla (k)seči srečo zaroda. Kako bo tudi vedela najti vselej pravo pot do sreče svo- jih otrok, ko je povsem — vsaj v nižjih slojih — tako zelo zaostala za priviligira- nim moškim spolom. S tem se povračamo k prejšnji trditvi, da je žens]co gibanje posledica globljega spoznavanja naravnega poklica žene. Opra- vičili pa smo s tem tudi naše skromno pri- zadevanje, da širimo i mi luč spoznanja v vrstah slovenskega ženstva ter mu kažemo pot, kako naj umeva in izvršuje svoj na- ravni poklic. Vsa umetnost vzgojevanja obstoji v tem, da rabimo sredstva, ki odgovarjajo indi- vidualnim lastnostim in starosti gojenca. V to svrho pa je potrebno fino opazovanje, o katerem smo gori govorili, tisto spozna- vanje notranjega življenja po navidezno neznatnih zunanjostih, ki jc temeljni znaki ženskega srca. Le tedaj je mogoče stalno uplivati na dušo otrokovo, ki se nam v svojem razvijanju kaže vedno z novih strani, akp zamoremo že enkrat sklenjeno sodbo vedno zopet spremeniti po individualnih pogojih. Nikjer ne more postopanje po 145 istem nepremičnem pravilu več škoditi, nego na polju vzgoje. Seveda je pa dolžnost žene, da se za svoj poklic vestno pripravi ter stori vse, da bo zamogla na tem polju, ki je njena prava domena, uveljaviti ves svoj blagodejni upliv. Kakor že navedeno, ima mati kot vzgo- jiteljica veliko moč nad človeško družbo : v nravnem, duševnem in telesnem oziru. Noben drug poklic ne more tako odločilno uplivati na kakovost človeštva kakor poklic matere. Nekdo je otroka primerjal meh- kemu vosku ; umetnica, ki iz tega voska ustvarja »podobo božjo«, je mati. Utisi mladosti odločujejo mnogokrat za v»e živ- ljenje ; mati je provzročiteljica teh prvih utisov ; ona je središče otroškega čustvo- vanja, ona je otroku nezmotljiva avtoriteta. Omenila sem že, da je tolika oblast v rokah žene, ki je ne zna rabiti, ki je premajhna za svojo vzvišeno nalogo, ne- varno orožje, ki postane mnogokrat osode- polno za vso bodočnost otroka. Koliko krasnih kali usahne v- tej dobi, ker ni ni- kogar, ki bi jih gojil, koliko jih nespretna roka se silo zaduši, koliko otBok oropajo nevedne matere bogatih zakladov, ki so bili skriti v mladih dušah, ker jih ne umejo ceniti in uporabiti ! Žalibog pa se ženstvo še vse premalo zaveda te svoje odgovornosti. Mnogim ma- teram je, izvečine pač vslcd neugodnih socijalnih razmer, prva skrb gospodinjstvo, potem še le pride na vrsto vzgoja otrok, a mnogim se zdijo tudi prazne zabave, važnejše — nego pa vsestranska skrb za otroke. Spoznanje velikega pomena, ki ga ima naravni poklic žene kot matere, ni priro- jeno, še manj pa je prirojena moč, s katero bi mati vselej dosledno po tem spoznanju ravnala; vse to pač ni instinktivno, ampak more biti le posledica razvite inteligence, volje, katero je utrdila vzgoja. Vzgoja pa še niti v najvišjih krogih ni dosegla one vzorne popolnosti, ki jo moramo želeti za vse ženstvo. Že pri majhnem otroku je za vestno izpolnjevanje materinskih dolžnosti potrebna vsestranska izobrazba, kajti razmerje med materjo in detetom je v tej dobi tako mnogostransko, tako tesno, da si ne mo- remo misliti, da bi nedostatki v Izobrazbi matere mogli ostati, nevede in nehote, brez slabih posledic za bodočega človeka. Kedar pa otrok dorašča, zahteva od svoje matere vedno več in več ; le tedaj bo ji možno vzgajati ga, ako je primerno izobražena. To velja zlasti glede sinov. Oče mora navadno vse vzgojevanje prepustiti materi ; njega kličejo vsakdanje skrbi za zaslužek drugam ; po cele dneve se ne more posvetiti družini. In vendar je domača vzgoja neobhodno dopolnilo šole, katera zaslužuje ime vzgojevališča le — pogojno. Vsled velikega števila otrok v posameznih razredih, vsled ogromnega učnega gradiva, ki ga morajo učitelji premagati, jim ob najboljši volji ni mogoče, paziti na indivu- dualnost otroka ter na temelju iste ustvar- jati značaje. Šola se mora omejiti na to, da poda mladim glavam snovi, katero potem posameznik po nagnenju in sposobnosti samostojno porabi za se, ali pa tudi ne. Oziri na individualne posebnosti dečka, ki so odločilne za volitev bodočega poklica, za srečo v možki dobi, za delo v jirid člo- veštva, ne pridejo o tem skoraj nič v poštev. Le izobražena mati, ki je opazovala ves razvitek otroka, zamore spoznati nje- govo individualnost in vedeti, kako je mo- goče v otroku vzbuditi zanimanje ter raz- kriti njegove sposobnosti. Pa tudi v drugem oziru mora mati dopolnjevati šolsko vzgojo dečka. V šoli, v občevanju dečkov med seboj velja, du- ševno in telesno, pravica močnejšega ; isto izvršujejo brezobzirno ! Opažati je med dečki nekako surovost, nekak cgfoizem. Etične zavednosti, ki bi se kazala v spo- štovanju slabejšega, šola ne dosega. Brez- obzirnost postaja bolj in bolj znak današnjega možkega sveta ter dokazuje baš to, da 146 današnje matere v tem oziru niso kos svoji nalogi. A dandanes velja pregovor, da že »jajce več k d putka ve.« Zato zamore mati le redkokdaj slediti duševnemu razvijanju svojega sina. Kedar jo prestopil n. pr. meje višje gimnazije, težko da bi mu mati še mogda biti avtoriteta. Mnogokrat je čut, ki ga ima sin nasproti materi, nekaka zmes iz prepričanja o svoji višji duševni moči in iz pomilovanja materine nevednosti, nje- nih slabosti. Mnogokrat ji ne more priznati upliva na svoje ukrepe, da-st bi še tako potreboval dobrega sveta. Ni čuda, da potem marsikteri mož, ki je videl v svoji materi slabotno, omahljivo bitje, v poznejšem življenju odreka svoje spoštovanje vsemu ženstvu, da postane brezobziren in brez vsake notranje opore v občevanju z ženami ter pride do prepri- čanja, da mu je za pot skozi življenje do- volj dobra tudi družica, ki stoji duševno globoko pod njim. S tem pa seveda nočemo reči, da bi naj mati znala pomagati sinu pri izdelo- vanju grških nalog, da bi mu pomagala prevajati Homerja in Tacita ali pa iskati logaritme. Da si vzdrži avtoriteto, zadostuje, če se je navadila misliti, spoznavati zvezo med vzroki in posledicami, ter si pridobila neko samostojnost duha. Neobhodno potreb- no pa je, da mati razume javno življenje, da pozna ideje, za katere ima iti v boj pri- hodnje pokolenje, da ji niso tuja vprašanja, katera bode mlada generacija imela rešiti, gospodarski in duševni pogoji, pod kate- rimi bo ista živela. Kajti materi pripada naloga, da najde zvezo med individualnostjo otroka in med potrebami poznejšega živ- ljenja ; poznati mora torej vse ustrojstvo javnosti, da otroku lahko najde mesta, ki bo v življenju najbolj odgovarjalo njego\'im lastnostim. Kar smo rekli o vzgoji dečkov, isto velja glede vzgoje hčera, morda še v po- večani meri. Hči je izročena navadno dalj časa uplivu matere ; tega upliva v teni slučaju ne dopolnjuje v isti meri, kakor pri dečku, vzgoja v življenju, v svetu; raz ven tega je že zaradi enakosti spolov razmerje med materjo in hčerjo razsežnejše, ranogoličnejše. Mati ima v prvi vrsti po- magati na rešenju vprašanja o vzgoji dek- let, te najvažnejše točke v modernem žen- skem pokretu. Prizna\'am, da treba precej samozatajevanja, da si pusti mati, ki čuti svojo duševno pomanjkljivost, v tem oziru vzrasti hčer takorekoč nad glavo, a ta žrtva je nujna potreba nove dobe. Uprav tragično je gledati dandanes boj v srcu marsiktere mlade deklice, ki je sooznala ničnost, praznoto, nesmiselnost svojega živ- ljenja, iz katerega si želi do svobodnejšega uporabljanja svojih duševnih sil, a jo drži ozkosrčna mati v železnih okov/ih . . . Kolikor več terja javno življenje od sodelovanja žen — mater, kolikor globlje iste posmatrajo svoj poklic, kolikor več so se navadile zahtevati od samih sebe, toliko temeljiteje bodo čutile dolžnost, da vzgojijo svoje hčerke tako, da bodo iste lahko za- doščale svojemu naravnemu poklicu. Toda specijelno o vzgoji deklet mislim spregovoriti nekaj besed prihodnjič. Za sedaj še hočem omejiti na konsekvence iz gornjih izvajanj. Da bo žena, mati, mogla izvrševati svoj naravni poklic kot vzgojiteljica svojih otrok, je torej pred vsem potrebno, da ji dajo merodajni činitelji priliko, da se na izvrševanje tega poklica vestno pripravi : torej več intemeljitejšeizobrazbe! To je prva zahteva, ki jo mora staviti sodobna žena. Druga zahteva moderne žene pa je ta, da se ji zagotovi tudi pravno stališče, ki bo primerno veliki odgovornosti, katero je materi naložil sam Bog. Današnje pravno razmerje žene nasproti zakonskemu možu, nasproti otrokom, je v mnogih državah takšno, da je nevredno visoke vloge, ki jo ima žena vršiti v prid človeštva. Se le, 147 kedar bo žena duševno dorasla in kedar nastane tudi pravno pobioletna. pričakujte od nje vestnejšega izpohijevanja njenega namena ! Toda ne samo ob domačem ognjišču je torišče žene. Bolj in bolj prodira misel, da ima žena na vseh poljih človeškega življenja vršiti svojo vzgojevalno nalogo. Na vseh poljih zahtevamo za ženo popolno svobodo razvijanja. Mnogo socijalnih pro- blemov se bo rešilo še le tedaj, kedar se jih bo lotila ženska požrtvovalnost, ženski nravni idealizem, ženski »takt«, nje živi čut za osebne, individualne potrebe. V pode- ljevanju zakladov prosvete in nravnosti posameznikom, v vzgojevanju celih slojev mora dobiti nesebična ženska duša širje polje delavnosti! Pred vsem pa v šoli. Prepričana sem, da bi naša šolska vzgoja bila dandanes na vse drugačni stopinji, da se je pustilo sode- lovali tukaj odločilno i ženske. Žena bi imela več srca za male sužnje, katerim se v šolskih klopeh zabija v glavo le nepregledna mno- žica znanstvenih drobtin, ki mnogokrat nimajo drugega pomena, nego da tvorijo »balast« možganom. To učenje na pamet brez koristi in smisla, to priseganje na razne »priznane« metode bi dandanes ne cvetelo tako bujno in nam bi ne trebalo tožiti o nervozni mladini, da je imel v šoli moški pedantizem protiutež v ženskem in- dividualizmu. Moderna žena zahteva tcrej, da dobi več upliva zlasti na dekliško, osnovno in višjo šolo. Poznejši veki bodo morda strmeli, da je v naši dobi bila vzgoja deklet, zlasti nižjih stanov, skoro izključno poverjena moškim. Dekle vzgajati za življenje, utrditi mu nravno moč proti vsem nevarnostim poznejšega življenja, zamore le ženska ! Zlasti v ljudskih šolah, katerih gojenke ne najdejo doma, v krogu pametnih roditeljev, potrebnega dopolnila šolski vzgoji, je ne- obhodno potrebna učiteljica s svojo last- nostjo, da se lahko uglobi v posamezne individualnosti ter poišče povsod pripravnih sredstev. Kolika dobrota za priprosto dekle, ako ima nad seboj vzgojiteljico, h kateri lahko vzdigne svoje oči kot vzoru, kateri se lahko zaupa, ker ve. da ji ista hoče po- magati ! Nadaljno polje javnega življenja, ki se mora še v večji meri odpreti ženstvu, je polje socijalne pomoči. Tukaj je žena najprej razbila železno ograjo in tu si je priborila prva priznanja i v moških vrstah. Na tem polju se smemo tudi Slovenke že ponašati z uspehi. Naš dični »Zavod Sv. Nikolaja« si je v kratki dobi svojega obstanka pridobil vsestranske simpatije. Vsi domači listi, vsi h političnih nijans, prinašajo o njegovem delovanju obširna poročila, ugledne smotre ga urejajo med važne socijalne pridobitve, oblasti same mu ne odrekajo velike važnosti . . . Bilo bi le želeti, da ta prepotrebni zavod, kakor je nekdo lani predlagal v tem listu, razširi svoje delovanje na vse slovenske zemlje, da osnuje povsod podružnice ter da se okrog tega okostja kristalizira mogočna vseslovenska ženska organizacija. Meni je docela nepojmljivo, kako je mogel slavni odbor »Zavoda sv. Nikolaja« preko tega velevažnega in izvedljivega predloga preiti na dnevni red, še manj pa razumem, da se na občnem zboru, ki je bil nedavno, ni nihče spomnil omenjenih mi.sli ter ni predlagal debate o tem vpra- šanju. V Ljubljani so osnovali »krščansko žensko zvezo«; drugo: »splošno slovensko žensko društvo« je tudi že v povojih.*) »Ženska zveza« se naslanja, kakor kaže ime in kakor je sklepati po poročilih, na katoliško narodno stranko; drugemu društvu bodo kumovali napredni .Slovenci. Obe društvi se mi zdita koristni, vsako bo delovalo blagonosno po svoje : dramilo bo zaspane *) Pravila so ze potrjen.j. Op. ur. 148 Slovenke. Prepričana sem, da bo prvo in drugo odgovarjalo svojemu namenu. S1 o- vensko bo prvo in drugo, le nekaj se bojim, da ne bo nijedno : žensko društvo namreč ne.*) Jaz ne pripadam ni jedni ime- novanih strank, marveč sem pripadnica onega modernega ženskega gibanja, ki baje, kakor se je govorilo na shodu »krščanske ženske zveze«, pri vsem, kar je dobrega na njem, nima na sebi nič pozitivno krščan- skega, ako ne celo nekaj krščanstvu ne- prijaznega (poslednji oceni moram v imenu znank zbranih krog »Slovenke«, že ugo- varjati — toda o tem prihodnjič.) Kot nepristranska opazovalka torej usojam si izreči to-le sodbo : Slovenke ne pridejo do boljše bodoč- nosti ne pod znamenjem napredne misli, ne pod znamenjem izključnega krščanstva. Ni jedna teh idej ne more premagati pred- sodkov, ki nam delajo ovire povsod, kjer hočemo zboljšati svojo in svojih naslednic usodo. Le pod znamenjem dejanske ljubezni do bližnjega je zmaga. Na polju humanitete, kjer je ženstvo do- seglo že velike uspehe, so primerna tla. da položimo nanja temelj rešitvi ženskega vprašanja na Slovenskem. A na tem polju ne treba nikake delitve v več ali manj politično navdahnjene frakcije, tu smo lahko združene, tu moramo biti združene, ako hočemo kaj doseči. Li hoc signo vinces ! To je moje nemerodavno prepričanje. Za to pa mi je žal, da je umestn' predlog glede »Zavoda sv. Nikolaja* ostal glas vpijočega v puščavi. Toda dovolj za danes. Prihodnjič zopet kaj, če mi dovoli ga. urednica in če Ijube- znjive čitateljice ne bodo protestirale proti moji gostobesednosti. *) T:i sodl>u se nam zdi vsel;ako prenaseljena. Počakajmo, pa sodimo po delih ! Op. ur. 149