_
SV£C£NIKO
V£T-PAVLA
Zitzmann & Ježek, Gorica
■■■- Tvornica orgelj, harmonijev in klavirjev -..-=:t.i=
Corso Verdi štev. 30
(Stanovanje: Via Ponte Isonzo št. 17)
Izdeluje cerkvene orgle vsake velikosti in \seh sistemov, točno n vešče, iz najboljšega gradiva Popravlja in uglaša orgle, harmo ije in klavirje po nizkih cenah. - Izdelu e harmonije in klavir'e vseh velikosti. Za orgle : cena za register na dva mannaia z omaro pod 10. registri 3-100 lir, nad 10-registri 2700 lir. - V zalogi poseben tip klavirjev, moderna konstrukcija, s križanimi strunami, s polnim oklepnim okvirjem. Cena 4500 lir. Za vse iz' delke dolgoletno jamstvo.
Priporoča se čč. duhovščini za obisk in naročil3-
ZBORNIK
SVEČENIKOV SVETEGA PAVLA_
J. G.
Verske manifestacije.
Po svetovni vojni se je pokazala marš sikje velika praznota v duhovnem pa= stirstvu.
Katoliška cerkev je bila sicer vedno za vsaki čas naprej pripravljena z načrti, da tudi v najkritičnejših razmerah ni prišla v zadrego, kaj treba podvzeti, da se nadaljuje delo človeškega odrešenja, katero ji ie izročil Gospod. Vendar je bilo mnogo duhovnikov v skrbi, kaj bi naredili za obnovo venskega življenja svojih vernikov, katerim je vojna v ver* skomravnem oziru vrezala globoke rane.
Vojaštvo se je povračalo domov na= vadno zelo pokvarjeno. Begunci tudi niso donašali iz tujine najboljših sadov. Mladina je bila vzgojena brez strahu božjega, ker ni slišala več let resne bes sede očetove, ki je dolgo bival na boj s nem polju ali je morda za vedno tam ostal. Ni manjkalo mater, ki so bile mej vojno doma za nesrečo svojim družiš nam.
Dalje ne razpravljamo o teh žalostnih časih, ko je bilo uničeno veliko število poprej dobrih krščanskih družin.
In perditio ex te Izrael! Po raznih škofijah našlo se je več ali manj nesrečs nih duhovnikov, ki so prevzeli po vojni dedščino Jude Iškarijota. Odrekli so se duhovniškemu zvanju. Ženili so se, ses veda po svoje — in dali s tem največje Pohujšanje svojim vernikom. V javnos sti je znan slučaj, da se je župnik, po>-vrnivši se iz begunstva, sam napovedal v cerkvi za ženitev z mlado deklico.
Na takih ledinah je bilo seveda težs ko duhovno obdelovanje. Takrat je kas toliška cerkev ponovno potrdila svoje božje ustanovljenje, ker je v naših
krajih razmeroma le majhno število ver s nikov sledilo peklenskemu zgledu svojih nepastir jevsnaj emnikov.
Sreča, kjer je bil duhovni pastir na mestu, da se je poprijel takoj in odločs no stare preskušene poti: pouka krščans skega nauka, propovedanja in sprejes manja sv. zakramentov. Tam se je hitro popravljalo. Duhovne rane so se celile, dasi je trebalo večkrat grenkih zdravil in težkih operacij. Sobratje vedo to sas mi najbolje. Če se je časih vidni uspeh kaj zakasnil, pokazali so se pozneje tos liko lepši sadovi.
Žal, da tega ne moremo potrditi pos vsod. V nekaterih krajih se je počelo polagati glavno težišče duhovnega pas stirstva bolj na zunanjost, na verske manifestacije, ki se navadno prirejajo v procesijah z godbo in z Na j svetejšim ali pa s kipi svetnikov.
Nismo načelni protivniki temu. Tudi to more biti, pa le kot nastavek prvega dela, t. j. poučevanja, pridigovanja itd.
Kjer zunanje manifestacije niso vzs nikle iz notranjega prepričanja, ne bodo koristile verskemu obnovljen ju. Pač pa se na ta način vzgaja versko licemers stvo, ki služi udeležnikom često v nes religijozne svrhe. Uvaja se neka vrsta verske civilizacije in pretiran formalis zem. Prezira se pa prava notranja vers ska kultura, ki zahteva, da bo razum z znanjem verskih resnic razsvetljen, volja po ojačana po milosti božji iz sv. zakramentov. V verski izobrazbi je po= vršnosti itak preveč. Ne podpirajmo te; ga še s to novodobno dvomljivo pasto* racijo.
Tako se prirejajo marsikje sicer ver* ske manifestacije, otroci pa niso deležni pouka krščanskega nauka v maternem jeziku. Ljudstvo se vabi na te cerk* vene slovesnosti, ne smatra se pa za po* trebno in vredno, da bi se mu pridigo*
— 146
vaio v razumljivem jeziku. To se doga* ja navadno tam, kjer so verniki mešane narodnosti.
Takim svečanostim slede oficijelne pojedine, na katere pridejo tudi »nepo* zvani gosti«, osebe, ki so popolnoma su= he veje na drevesu katoliške verkve, ra; di različnih namenov, ki niso nič v zvezi s cerkveno^ svečanostjo.
Ker so pa dotični plačali tarifno ceno za pojedino, so postali legalni svatje — brez ženitovanjske obleke.
Poglavarjem, notoričnim brezvercem, se pri takih priložnostih govore zdra= vice n. pr. »da so ti prave duše serafin; ske«. Ni H to profanacija svetih stvari? Opomin Zveličarjev:	»nollite projicere
margarithas . . . .« se seveda ne vpošteva.
Nasledki tega se vedno' pasivni v du= hovnem pastirstvu. Ozlovoljuje se in odbija najboljše vernike, zgubljenih ovac se pa le ne najde.
Tudi prepogosta in predolga božja pota niso vedno priporočljiva. Vse, kar ie prav!
Jezus je razposlal apostole: »Idite to; rej in učite vse narode . ..«, ni pa zapo; veda! manifestacij.
Res je, da so tudi Gospodu enkrat naredili slovesno manifestacijo, ko je šel na oljčno nedeljo v Jeruzalem. Te pa nisi pripravili njegovi verni učenci, am; pak nezanesljivo in slaboverno j udov; sko ljudstvo, ki je čez nekaj dni spre* menilo »hozana« v »crucifige«.
Zdaj so časi za notranje delo v du; šah, za obdelovanje trde ledine člove; ških src s katehizacijo, pridigovanjem, z milostno vodo sv. zakramentov. Zuna; nje verske manifestacije imajo le tedaj pomen, če iskreno in svobodno kažejo, kako je vera užgala v srcih ogenj prist; nega duhovnega življenja.
Mons. Mihael Arko:
Spomini iz pastirstva.
(Nadaljevanje.)
Navzoči so jokaje molili in milo se jim je zdelo, da je oče skoraj v kaplanovem načočju umrl. Ura je bila ravno 7. odbila
in takrat je bila doma večerja. Počakal je še, da so domači za pogreb vse cerkovni; ku naročili, še posebej pripomnili, da bosta oba gospoda. Do tedaj je župnik sam vse pogrebne obrede opravljal.
Ko sta zunaj hiše, pravi g. kaplan: »V župnišču so' točni in bodo gotovo ne je; voljni, da se ure ne držim. Jaz bom bolj naglo stopil, vi pa le pojte počasi domu.«
»Pa ne! Kar pospešiva korake, saj je že tema in ljudje ne bodo zapazili, da se nama tako mudi.«
Prideta do hribčka, na katerem je stala cerkev in župnišče. G. kaplan jo ubere nagloma navzgor, pustivši cerkovnika da* leč zadej. V obednici je luč, g. župnik sedi pri večerji. G. kaplan vstopi, pozdravi, odloži klobuk in palico, se prekriža in od* moli za pred jedjo in sede na svoje mesto.
Perpetua prinese g. kaplanu večerjo in takrat se otvore zatvornice.
»G. kaplan! pri nas smo točni. Ob 7. je napovedana večerja in takrat je jed na mizi. Jaz nimam časa za vsacega po; sebej pripravljati, za vsakim posebej po; mivati posodo. Mene čaka še družina in živina, kateri je treba tudi postreči. Ni samo kaplan v hiši. Sicer je pa tudi ne* dostojno za duhovna, se potikati po raz* nih hišah, posebno še tam, kjer se sha; jajo mladi ljudje. Domači imajo svoja opravila in naj še tako zatrjujejo, kaka čast je za nje, če jih obišče mlad duho; ven, v srcu bi radi videli, čim prej jih za* pusti tem bolje. Še slabši je potikati se po gostilnah. Danes se vam na zariplje* nem obrazu pozna, da ste preveč pili, ob dobro ime boste talko prišli in našo faro spravili v slab glas.«
G. kaplan je mirno poslušal, in ko se je ustavila, je vprašal:
»Ali ste končala? Boste še kaj pove; dala?«
»Za prvič naj bode dovolj,« odgovori osornoi Perpetua.
G. kaplan vstane, vzame palico in klo* buk, se prikloni g. šefu: Lahko noč. gosp. župnik!
»Kam pa greste? Boste vendar večer* jali?« zakliče župnik.
— 147 —
Med vratmi — ki so bila odprta, da je vsa družina lahko slišala kako oblast ima Perpetua — odgovori: »Pri jedi ima še pes rad mir, nikar pa še upehan in ves premočen kaplan.« Šel je v svojo sobo. jo zaklenil, da se je lahko preoblekel.
(Dalje.)
Gospodarske zadeve.
Občinski prispevki za bogoslužne namene!
Naše gospodarsko stališče ni ravno sijajno. — Zato se je »Zbor« skupaj z bratsko furlansko »Unione« obrnil v Rim na ministrstvo prava in vere s spo« menico za zboljšanje gmotnih razmer duhovščine in cerkvenih uslužbencev v novih pokrajinah. — Spomenica je bila odposlana 12/6 1928. V njej smo prosili:
1.	da naj država ne zahteva interka* latnega računa za odvisne beneficije;
2.	da se naturalia ne računajo' po trž* nih cenah;
3.	z ozirom na nestalnost predpisanega davka, ki ga cerkveni beneficiji niso dolžni plačevati, a ga občina kljub temu tir j a, da se ta povrne v prvih dveh mese; cih vsakega leta;
4.	za zboljšanje plače profesorjem v teoloških semeniščih;
5.	občine naj prispevajo za bogosluž; ne namene (duhovnik, organist, pevski zbor, poprava farovža, zavarovanje cerkve, zvonov, itd.) kot je bilo v na; vadi.
Goriški prefekt je prejel na to sporne; nico od ministrstva odgovor, ki je v ne; katerih točkah negativen, v drugih dvo; umen in samo v zadnji točki pozitiven. -— Nekaj izvodov spomenice se dobi v Katoliški knjigarni.
Iz različnih pisem je razvidno, da ste povsod trpeli zaradi prikrajšanja občin; skih prispevkov v bogoslužne namene. »Zbor« je posredoval pri prefekturah, Potem pa se je obrnil naravnost na via; do v Rim z gorenjo spomenico.
V 5. točki spomenice smo zahtevali,
da naj vlada potom prefektov peterih prizadetih pokrajin naloži podeštatom, da izplačujejo tradicijonalne prispevke za bogoslužje iz občinske blagajne. Na; šteli smo zlasti: pevski zbor, organista, druge uslužbence; prispevki za romanja, kjer je v navadi, za cerkvene slovesno* sti, za (morebitno) drugo mašo ob nede; Ijah in zapovedanih praznikih. Iz občin; ske blagajne naj se plačujejo tudi, kjer je bila navada, izredna popravila farov; ža in zavarovanja zvonov in orgel.
Ministrstvo prava in vere je uvidelo opravičenost naših zahtev ter je z odio* kom z dne 28/6 1928 št. 3205 naložilo prefektom prizadetih pokrajin, da naj občine izpolnujejo svoje obveznosti na* pram cerkvenim bitjem.
Goriški prefekt je v svojem uradnem listu Bollettino od dne 21/7 1928 št. 29 pod št. 14734 Rag. obvestil vse občinske načelnike in prefekturne komisarje o go; r en jem ministrskim odloku ter dostavil: »Smatram za umestno opozoriti obč. na* čelnike in pref. komisarje, da se ni gle* dč bogoslužja v novih pokrajinah niče* sar spremenilo. Zato priporočam obč. načelnikom in pref. komisarjem, da iz* polnijo brez drugega vse obveznosti na* sproti cerkvenim ©skrbništvom, bodisi da temeljijo te obveznosti na posebnih pravnih naslovih, na zakonitih določi; bah ali pa tudi na starih navadah.«
»Zbor« je s tem dosegel lep uspeh.
Za prihodnji občinski proračun bo »Zbor« pripravil potrebne vzorce, s ka* terimi naj bi cerkv. upravništva župan* stvu javila, svoje zahteve	F. Š.
Izplačevanje vojne odškodnine za premičnine.
Javnim bitjem je komisarijat v Trevi* žu nakazoval svote za premičnne prej v svobodno porabo za cerkvene potrebšči* ne ter smo večjo ali manjšo svoto pora* bili tam, kier je bilo bolj potreba. — Danes se sklicuje komisarijat na razne odredbe (odlok ; zakon z dne 10. junija
1919	št. 925, čl. 23, kr. odlok z dne 1/9
1920	št. 1524, art. 3, 4, 5), ki nalagajo
cerkvenim »skrbništvom, da izvrše vsa dela v lastni režiji, a izplača se svota šele po dovršenem delu in ko cerkvena oskrbništva predložijo vsa dokazila o uporabi denarja.. Poleg tega se mora pris ložiti še za orgle kolavdacijsko spriče* vaio, ki mora biti vidimirano od pode* stata.
Redke so tvrdke, ki bi čakale celotno svoto do kolavdacije. S tem se vežejo ro* ke nabaviteljem orgelj, da je se prednost močnim tvrdkam, a male se uničuj ej o. — Svoboda nabave se vedno bolj krči. — Zato naj vsakdo tir j a odmerjeno vojno odškodnino za premičnine potom kn. nadškof, ordinarijata, kamor naj pošlje prej proračun in dispozicijo orgelj, da po odobritvi načrta jamči ordinarijat za solidno delo ter od nabavitelja iztirja potrebno svoto.
Poglavje o orgijah.
G. Ivan Kacin, tvorničar za orgije v Gorici, je razposlal župnim uradom okrožnico, ki je po vsebini in obliki ta* ka, da jo odklanjamo. V okrožnici se g. Kacin obrača proti nekaterim duhovni* kom in jih imenuje »razdirače in škod* Ijivce domače obrti«, in poživlja gospo* de, ki so si drznili izraziti strokovno sodbo o Kacinovih izdelkih, »naj plačajo tvrdki zastale račune«. Take grobosti in predrznosti odklanjamo.
V interesu cerkvenih upravništev v naši deželi je, da se razvije tekmovanje med posameznimi izdeldvalnicami or* gel, ker to vodi k napredku. Sobratom, ki si mislijo nabaviti orgije, svetujemo, naj, še preden sklenejo pogodbo, pošlje* jo proračun in dispozicijo nadškof, or* dinarijatu v Gorico, ki razpolaga z iz* vrstnimi močmi in daje nepristranske strokovne nasvete. — »Zbor«.
Zapiski.
Skupščina Zbora
se je vršila 12. 6. v Gorici. Udeležba do* bra. Zanimivo je bilo letno poročilo sob. staroste. Razveselila nas je blagajnike*
va ugotovitev, da smo dosedaj še aktiv* ni; ob koncu leta pa bomo le tedaj, je dejal, če bodo zamudniki storili svojo dolžnost, plačali Zbornik. Revni sobrat* je naj narede prošnjo na odbor, da do* bijo list znižano. Nekatere dekanije točno plačujejo naročnino. To pa pred* vsem zato, ker se g. dekan ali kdo druG za Zbor zanima. Poleg poročila katehet* skega odseka je bilo zanimivo tudi po* ročilo gospodarskega odseka. Ta odsek se je skupno s sobrati italijanske narod* nosti zavzel pri ministrstvu za več pe* rečih vprašanj glede gmotnega stanja duhovnikov: tako na pr.: glede zahteva* nega interkalara odvisnih beneficijev; glede tradicijonelnih občinskih prispev* kov za cerkve in cerkvene uslužbence, glede kongrue, ki se sedaj v škodo du* hovnikov izplačuje al pari, dočim se na* turalije zaračunavajo po dnevnih ce* nah. — Mnogovrstne zadeve, s katerimi se je odbor, oz. ta ali oni odsek že ba* vil, ali pa smo na skupščini nanje bili opozorjeni, zahtevajo dela in zanimanja: na pr. Rafaelova družba, bratovščina za pouk kršč. nauka — zaukazana po ko* deksu za vsako župnijo; nove učne knji* ge; Marijini vrtci; duhovne vaje, skrb za duhovski naraščaj itd. Sobratje se zato naprošajo za goreče sodelovanje. To posebno še velja, da dopisujejo v »Zbornik«. Prav primerno bi bilo, kot je urednik izjavil, da bi tovariši »Zbornik« podprli z govori. To želi prevzv. nadškof sam. Vesel bo pa tudi vsak preobre* menjeni sobrat. — Posebno važna je za. deva: Dom duhovnih vaj. Kdo bi si bil mislil, da bo dana možnost, v dogled* nem času zgraditi tak dom v Gorici. Pa, kakor je omenil urednik »Zbornika«, je možnost zelo velika, da se tak dom v kratkem začne zidati. V Domu bi bilo več sob za onemogle duhovnike. Tudi je potrebno, da začnemo zbirati fond »Samopomoč« za onemogle sobrate. So* bratje se naprošate, da te in druge za* deve obravnavate na konferencah in po* ročate odboru. Marsikdaj je tu ali tam kaj važnega — pa mesto, da bi skupno reševali, skupno šli na delo — molčimo,
tarnamo. Piši torej »Zboru« ali »Zbor* niku«. — Pri volitvah je skupščina iz= volila stari odbor.	Tajnik.
Duhovne vaje za duhovnike v samostanu v Trnovem pri II. Bistrici.
Od 9.19. do 14./9. se bodo vršile du= hovne vaje za duhovnike v trnovskem samostanu.
Duhovne vaje bo vodil v slovenskem jeziku g. p. Žužek iz Družbe Jezusove. Častiti sobrat j e se naprošajo, da se pr a* vočasno prijavijo pri župnem uradu v Trnovem. (Naslov: Župni urad v Trno« vem, pošta Torrenova, pokrajina Car« n aro).
Zadnje besede svete Terezije Deteta Jezusa.
Te ljubcene bukvice, 15 cm visoke, 11 cm široke, štejejo 124 strani. Priredil in založil jih je karmelski samostan na Se« lu pri Ljubljani. Natisnila v letošnji vročini »Zadružna tiskarna«. Slovenski prevod, izvršen z dovoljenjem avtorja, se vjema s francoskim izvirnikom v karmelskem samostanu Lisieux. Slike (3 ozir. 4) so tudi odtam. Koliko knji« žica stane, še ne vem. Navadno je tisk iz inozemstva za nas precej drag. Te bukvice pa ne bodo mogle biti predrage, če bi bila cena tudi precej visoka, vse« bina ne bo nikdar plačana. Le nabavi si, se ne boš kesal!
Ko je sv. Terezika od maja do konca septembra 1897. bolna ležala, jej je stregla njena rodna sestra Pavlina, preč. mati Agneza Jezusova. Zvesto je dan na dan zapisovala, kar je svetnica v bo« lezni govorila. Večino teh besed so pred« ložili duhovnemu sodišču pri procesu za beatifikacijo in kanonizacijo. Nekaj zelo znanih izrekov, ki jih pa M. Agne« za ni slišala, v bukvicah ni navedenih.
Bog daj. da bi se te bukvice med na« mi močno razširile ker bodo gotovo veliko dobrega storile. Menim, da ni mogoče brati Terezikinih besed brez srčnega gin j en j a. Zadostuj e par njenih besed, pa čutiš, da se ti srce ogreva za
Boga. Zato moramo biti zelo hvaležni dobrim karmeličankam, da so izdale slo« venski prevod. Da bi pač kmalu morale izdati drugi natis!
Slišim, da prihodnjo pomlad tu pri nas izidejo Šmarnice sv. Terezike. Pi« satellj jih je sestavil tako, da bodo pri« merne nele za cerkev, ampak tudi kot berilo za dom. Te šmarnice bi bile men« da 4. knjiga o sv. Tereziki v slovenščini. Jaz si želim kot peto celotni prevod »L’histoire d’ un’àme«. Salezijanska iz« daja je le preveč okrajšana. Morda ima Karmel na Selu ta prevod že pripravljen. Da bi se »Zgodovina ene duše« čimprej in čimbolj razširila, naj bi jo morda iz« dali obe Mohorjevi. Sveta Terezika, ali bi hotela ti k temu pomagati?
Karmelski škapulir.
Poseben način Marijinega češčenja je ta, da sprejmemo Marijin škapulir, da se vpišemo v karmelsko bratovščino. Tu sti dve tako veliki milosti, da se ču« dim. da ne sprejmejo te Marijine oble« ke vsi. Prva je ta, da ne bo občutil več« nega ognja, kdor pobožno umrje v tem Marijinem oblačilu. Zavarovani smo pred večnim ognjem.. Ako bi se ga bolj bali, bi se radi poslužili tega pripomoč« ka sami in bi še drugim pomagali, da se rešijo te najhujše nesreče, ki nas mo« re zadeti. Druga je pa ta, da bodo člani kmalu rešeni iz vic, posebno ob sobotah, ako spolnijo dotične pogoje. Vse to je avtentično, cerkveno potrjeno. Iz teh Marijinih obljub se vidi materno srce: Kako bi Marija rada obvarovala svoje otroke vsake nezgode, posebno pa še večnega ognja! Kaj ne stori mati vsega, ko je otrok v nevarnosti, da ga obva« ruje pred nesrečo ali da ga reši, če je prišel vanjo.
Kjer je bratovščina kanonično vpel j a« na, tam se dobijo na praznik karmelske bratovščine. 16. julija, ati v nedeljo po« tem, toties quoties odpustki, pod na« vadnimi pogoji.
Kdor je vpisan v karmelsko bratov« ščino, nosi lahko mes to škapulir .j a ška« puilirsko svetinjico.
Vpišimo se sami, ako še nismo; pre= skrbimo pa tudi drugim to priliko, da se lahko vpišejo. Dobimo ali osebno pravico za vpisovanje, ali pa še bolje, da kanonično ustanovimo v domači cer; kvi to Marijino bratovščino.
Kdor bi hotel v tem oziru kakega po; jasnila, mu je podpisani po dopisnici na razpolago. Dosedaj je še vedno na svo; jem mestu. Bila je tiskovna pomota, da ie moral oditi:	Dom. Janež, župnik,
Studeno, (Studeno p. Postumia).
Skrbimo za duhovski naraščaj.
O velikom pomanjkanju svečenika nama s vedoči ju ovi podatci:
U kršanskom dekanatu su bez sveče; nika župe: Paz, Vranja, Sušnjevica, Kr; bune, Kršan, Kozljak, Šumberg i Dole; nja vas. Ukupno je dakle osam župa bez svečenika. Cijeli dekanat od 12 žu; pa imade samo 4 svečenika, a od tih je iedan bolestan. Sobrat Gulič upravlja trim župam: Boljunom, Vranom i Dole; njom vasi (sa sedam groblja). Sobrat Čuravič upravlja takodjer trim župam: Gologoricom, Pazom a Krbunama (a imade u vsemu 7 groblja). Sobrat Planin; šek u Brdu upravlja trim župam: a te su:	Brdo, Sušnjevica i Kršan. Mons.
Dubrovič, župnik u Čepiču, koji je još bolestan, imenovan je za dekana kršan; ske dekanije. Tužna sirotinja Istra! — M.
Pravila za dostojno modo v cerkvi in zunaj cerkve.
(Cf. kanon 1262, § 2.)
Opazuje se, da se je veliko na bolje obrnilo, odkar so se razglasila ta pra; vila. Pri -nas so nabita v okvirju na cer; kvenih vratih pri župni cerkvi in po; družnicah; v eni vasi, kjer ni podružni; ce, so pa v vaški kapelici. Ta pravila ve; Ijajo tudi za modo zunaj cerkve. Sedaj hodijo ženske pokrite v cerkev, oble; ka je bolj zaprta, krila se daljšajo, kož; nate nogavice se bolj rdečijo. Ni se še podrl ta moderni malik, še mu zažigajo kadilo, posebno po onih krajih, kjer še niso objavili te cerkvene postave. Eni gg. se nočejo ukloniti, da bi to storili. Ali so tako boječi, ali hočejo biti mo;
drejši kot njih predstojniki? Tu se za; hteva več pokorščine. Vsaj objavili naj bi jih in pribili na cerkvena vrata. Ta; ko bi vsaj deloma odvrnili odgovornost od sebe. Neki sobrat je pripomnil, da bi se dalo to vse izpeljati, ako bi bilo več edinosti med nami. Tako imajo pa mno; ge ženske izgovorov in potuho, ker se v nekaterih krajih pusti vse pri miru. Torej več pokorščine in edinosti!
Opomba k okrožnici g. Kacina.
V okrožnici, ki jo je poslal g. Kacin »Častitim župnim uradom na znanje«, je omenjena tudi mo; ja oseba. Na to za enkrat odgovor:
1.	Na očitek, da sem »napravil g. Zitzmanu spričevalo iz posebne simpatije in za potrebo, ker ni'nobenega imel še do sedaj«, odgovarjam, da nisem izdal g. Zitzmanu nobenega spričevala, pač pa neko priznanje za njegove zmožnosti. Ta izjava se popolnoma strinja z izjavami g. Ka; cina (saj je g. Kacin nekdaj tako hvalil g. Zitz; mana) in tudi z mojimi lastnimi izkušnjami. Spričevala lahko predloži g. Zitzman sanj.
2.	Na očitek, »Zakaj ni bil (g. Zitzman) spo; soben popraviti v Biljah registra. ..« odgovorim za enkrat samo to: »Ni smel!« Če treba, podam natančnejša pojasnila, in sicer taka, ki tovarni I. Kacin ne bodo v reklamo.
3.	Prepričan sem bil (in sem še), da prava kri; tika in zdrava konkurenca ne škoduje — temveč le koristi dobri stvari.
Bilje, 16. VIII. 1928.
Ciril Zamar.
Gospodom poverjenikom »Jaselc«.
Pri upravi »Jaselc« smo dognali, da več kot polovica čč. gg. poverjenikov za tekoče leto ni plačala niti stotinke za naročnino. Grozi nevarnost, da se »Ja; selce« razderejo. Zdi se nam. da bi jih vendar bilo škoda, posebno duhovni; kom, ki vedo. kako vpliva dobro čtivo na otroško dušo. Prevzvišeni nadškof sam »Jaselce« odobruje in priporoča. — Želeti je treba več reda, več razumeva; nja pri poravnavanju naročnine. Naj v septembru vsak sobrat te častne dolgo; ve poravna! — F. Š.
Izdajatelj: Zbor Svečenikov sv. Pavla.
Oblastvom odgovarja: Stanko Stanič.
Tiska: Katoliška tiskarna v Gorici.
VERBVM DEI
= :	HOMILETIČNA PRILOGA ZA SEPTEMBER .
Ivan Kovačič:
XIV.	pobinkoštna nedelja.
Čudno se mi je zdelo in skoraj izpodtikail sem se, ko sem prvikrat bral v sv. pismu besede: »Vse človekovo delo na svetu je za njegova usta.« Kaj, sem si mislil, ali tudi sv. pismo uči, da živi človek zato, da jč? Ko sem pa dalje bral, sem spoznal, da hoče sv. pismo s temi besedami le to poudariti, da člo* vek ni zgolj duh, temveč da ima tudi telo, ki odločno in neizprosno zahteva svoje pravice, in da je naša dolžnost, da skrbimo nede za dušo, temveč tudi za telo. »Kruha in iger« je zahtevalo nižje ljudstvo že v starem Rimu. Kaj poma* gajo še take lepe in poučne besede, če jih govorimo praznim želodcem! »Pot do srca pelje skozi želodec,« uče socijologi (družboslovci). Ali ni pričel Kristus delo odrešenja s tem, da je delil ljudem časne, telesne dobrote? Dvakrat jih je čudežno nasitil s kruhom ... Ali ni kat. cerkev od svojega začetka do danes vedno, kolikor je mogla in smela, skrbela tudi za časni blagor svojih vernikov? Le ako je človek preskrbljen z vsakdanjim kruhom, bo sposoben ustvarjati večja dela. Ljudstvo, ki je gospodarsko na trdnih nogah, bo tudi moralno in du= ševno napredovalo. Lakota, revščina je mati propalic, sužnjev in izdajic. Lakota n. pr. v Rusiji je bila kriva, da so ljudje jedli človeško meso, da so matere jedle svoje lastne otroke. Zato pravi Latinec: »Najprej jesti, potem modrovati.« Torej najprej kruh, potem drugo.
In vendar ne smemo pozabiti resnice: »Človek ne živi le od kruha, am* pak od vsake besede, ki pride iz božjih ust.« Premišljujmo danes malo te Zveš ličarjeve besede.
1.	— Učeni možje uče, da so vsi pojavi v naravi vrše po trajnih zakonih ali postavah, katere more izjemoma izpremeniti le Stvarnik sam, kakor je n. pr. storil ob čudežnem solnčnem mrku, ko je Kristus umrl na Kalvariji. Učenjaki preračunajo lahko, kdaj solnce ali luna mrkne, kdaj se prikaže kaka zvezda repatica, koliko je naša zemlja oddaljena od solnca itd.; ne morejo pa preračm nati vremena natanko le en dan naprej, ali bo grdo ali lepo, mrzlo ali toplo.
Učenjaki znajo in uganejo marsikaj; ali težko da bodo kedaj mogli dati nam potrebnega dežja, ustaviti silni vihar in ubraniti moriino slano. Amerikanci so že enkrat razvpili po svetu, da znajo delati dež: le nekaj strelov iz topov v zrak, so rekli, in dež je tukaj. Enkrat je padlo menda nekaj kapljic, drugič pa nič več.
Ne ostane nam torej drugega, kakor zaupanje v nebeškega Očeta. Njega moramo prositi. Kaj ti pomaga, dragi kmetovalec, če še tako dobro ob? delaš svoje polje, če vseješ najboljše seme; pravilno pognojiš, skrbno opleveš, ako pa ni o pravem času dežja, gorkote, če pride slana, pritisne suša, snetivost, palež! Letina se torej ne ravna edinode po našem trudu in umnem delovanju, ampak tukaj ima tudi Bog važno besedo; zato ga pa prosimo: »Daj nam danes naš vsakdanji kruh.« Ti si se morda lansko leto ravno tako trudil kakor letos, a vendar bo tvoj pridelek letos v marsičem drugačen kot lanski. Če bi bila le«
tina odvisna edinode od tvojega dela, moral bi obe leti enako pridelati, pa nisi. Ali ne spoznaš torej, da je uspeh in sad tvojega dela odvisen še od nekoga dru= gega? »Ne tisti, ki seje, in tudi ne tisti, ki zaliva, je kaj, ampak Bog, ki daje rast.«
2.	— Bog skrbi za vse; za ptice, ribe, cvetice in živali, pa naj ne bi skrbel za človeka, ki je krona vsega stvarstva? Ali ste že slišali kedaj, da bi bila kaka žival izvršila samomor, skočila v vodo ali v prepad zaradi pomanjkanja'* Človek pa, ki ima pamet in veruje v Boga in božjo previdnost, je večkrat tako omahljiv in malosrčen, da se vda obupu in samega sebe konča. »Iščite najpoprej božjega kraljestva in njegove pravice in vse drugo, česar potrebujete, vam bo privrženo.« Na zemlji je nad 1600 milijonov ljudi in vsi morajo jesti in jedo vsak dan za tisto ceno, katero je Bog določil, ko je rekel: »V potu svojega obraza boš jedel svoj kruh...« »Kdor pa ne dela, t. j. kdor ne mara delati, dasi bi lahko,« pravi sv. Pavel, »naj tudi ne jč, to se pravi, tak nima tudi pravice jesti. Veliko jih je, ki so pri skledi in kozarcu prvi, pri delu pa zadnji, ki ob nedeljah delajo, ob ponedeljkih pa praznujejo, diši jim bolj gostilna kakor pa delavnica, jezik imajo hiter, roke pa počasne: kdo je kriv, če pritisne take kdaj pomanj« kanje?
Dalje jih je veliko, ki ne poznajo razločka med potrebo in potrato. Preveč skrbe za nepotrebne reči, premalo za potrebne, potem pa tarnajo in to= žijo, da ne morejo izhajati. Stare preproste noše izginjajo, potratna gizdavost pa se bolj in bolj šopiri zlasti pri ženskah. Dekle v zadnji gorski vasi misli, da ne sme med ljudi, ako ni opravljeno po najnovejši pariški modi, kaj pa sede ženske po mestih! Mladenič znaša svoj trdo prisluženi denar v gostilno. Ali pa prinaša ta neredna slast po jedi in pijači in obleki tudi zadovoljnost v srce?
Družinsko življenje je razdejano, ž njim je razdejana pa tudi sreča. Do= mači kruh ne diši več, domača obleka ne ugaja več; trumoma zapuščajo udje družine svojo domačo grudo in hodijo iskat sreče po svetu, pa jo redkokdaj najdejo.
Predragi v Gospodu! Premalo ljubezni je med ljudmi. Krščanska Ijm bežen je pregnana kot sirota iz hiš in soseščin ter se žalostna potika po samot* nih krajih; sebičnost, nevoščljivost pa se objestno pase po širnem polju. Vsak* do dela le za*se, prosi Boga le za*se; bližnjiku pa, če more, škoduje, ali pa se sploh ne zmeni zanj, kakor da bi spadal pod drugega boga.
Predragi! Ne pozabimo, kaj pravi današnji evangelij: »Ne skrbite torej, rekoč: Kaj bomo jedli ali kaj bomo pili ali s čim se bomo oblačili? Saj ve vaš Oče nebeški, da vsega tega potrebujete.« Prvo, kar je potrebno, je, da smo dobri kristjani; ker, ako smo to, potem bomo tudi delavni, varčni, skrbni, preprosti, usmiljeni in nesebični. V očenašu prosimo le vsakdanjega kruha, ker v resnici le tega potrebujemo. Kdor pa hoče nagloma in čez mero obogateti, pade v za* drge satanove, pravi sv. pismo, in njegovo bogastvo bo le kakor goba, ki je v eni noči zrastla, v drugi pa že segnila. Greši pa tudi lahkomiselni potratnež, ki se ne zmeni za jutrišni dan, za prihodnjost, za starost. On pade nazadnje dru* gim na rame in bo moral jesti kruh, o katerem ne bo smel reči, da je njegov.
Skratka: skrbimo za vsakdanji kruh, pa ne pozabimo, da človek ne živi samo od kruha, ampak tudi od božje besede; zakaj človek je iz duše in telesa. Telo potrebuje hrane, duša je pa tudi potrebuje; privoščimo je torej obema in privrženo jima bo večno življenje. Amen.
Ivan Kovačič:
XV.	pobinkoštna nedelja.
Glej, nesli so mrliča! Žalostno je, gledati pogreb! a tudi koristno, če pri tem kaj mislimo. Umirajoči in mrliči so božji poslanci, ki nas spominjajo, da smo le umrljivi ljudje, nas odvračajo od posvetnosti in nas vzpodbujajo, naj neutrudljivo delamo za boljšo domovino, ki se nam bo odprla onkraj groba. Škoda, da nauke teh poslancev malokdaj poslušamo! Škoda, da smo ob smrti svojih ali prežalostni ali pa premrzli in neobčutljivi, in tako ne postanemo deležni sadu, ki bi ga lahko smrt naših dragih v naših srcih rodila. Poskusimo se danes poučiti, kako naj se zadržimo ob smrti svojcev, da bomo imeli od tega duševno korist.
* ❖ *
I. — Žalovati ob smrti svojcev nam ne prepoveduje ne pamet ne vera. Tudi najsvetejše duše obide žalost, kadar jim smrt koga pobere, s ka* terim so bile zvezane ali po rodu ali po srcu. Jokal je očak Jakob ob smrti svoje žene Rahele, Jožef ob smrti svojega očeta, David celo ob smrti svojega malo* pridnega sina Absalona. Marija in Marta ob smrti svojega ljubega brata in Jezus sam ob smrti svojega prijatelja Lazarja. Tòrej ni vsako žalovanje po rajnikih prepovedano, ampak samo preveliko, pretirano žalovanje, ker tako ra* zodeva, da nam manjka vere, upanja in ljubezni božje, t. j. pravega krščan* skega duha.
1.	— Vera nas uči, da je Bog edini gospodar življenja in smrti; v njem živimo, se gibljemo in smo, njegovi smo živi in mrtvi. Bodi mogel, kdor veruje v to resnico, preveč žalovati ob smrti katerega svojih, ali se celo hudovati nad Bogom, ki mu je rajnika vzel? To delajo oni, ki v Boga in njegovo previd* nost, ali vsaj v neumrljivost duše in v vstajenje mesa ne verujejo. Zato opo* min ja sv. Pavel Solunčane: »Kar se tiče mrtvih, ne žalujte po njih, kakor never. niki, ki nimajo upanja v drugo življenje. Mi pa verujemo, da je Jezus umrl in vstal, torej verujemo tudi, da bo Bog tiste, ki so v Gospodu zaspali, kakor je Jezusa, zopet iz groba poklical.«
2.	— A kakor se sebičnost povsod rada vtika, tako se prikrade večkrat tudi v naše žalovanje po rajnikih. Le zaradi tega jih neradi izgubimo, ker izgu* bimo ž njimi pomoč in oporo. Ako bi ne imeli od njih nič upati ali z njimi nič izgubiti, bilo bi nam vse eno, ali žive ali umrjejo. Ako nam pa umrje kdo, ki nam je bil v pomoč in zaslombo, ni večkrat našega žalovanja ne konca ne kraja. To očitno priča, da nam manjka pravega krščanskega upanja, katero se ne opira na ljudi, temveč na Boga. Če nam tudi najdražja oseba umrje, — Bog še živi!
»Ne jokaj!« je rekel Kristus vdovi v Najmu. »Tvoj sin je sicer umrl; a On, v katerem vsi živimo, živi in ne umrje nikoli, — On, ki je Oče vdov in sirot, ki sliši njih vzdihljeje, šteje njih solze, vidi njih revščino in pozna njih po* trebe. Vanj zaupaj in njemu se mirno izroči!« Tako nam govori vera ob smrti naših dragih.
3; — Takrat, ko nam kdo umrje, pokažemo, ali mislimo zares ali ne, ko pravimo: »Moj Bog, ljubim te čez vse!« Ako res ljubimo Boga čez vse, moramo ga ljubiti bolj, kakor vse ljudi in vse ljudi le v njem in zavoljo njega. Kadar ti umrje mož, žena, oče, mati, otrok, brat, sestra ali prijatelj, takrat vpraša Jezus tebe, kakor nekdaj Petra: »Ali me ljubiš bolj, kakor vse te?« Pokaži svojo lju* bežen v dejanju in ne tarnaj, kakor bi bilo z njihovo smrtjo vsega konec. Saj tvoj Bog še živi in tvoji rajniki, kakor smeš upati, žive pri njem.
Vselej, ko je govoril Jezus o svoji smrti, bili so apostoli žalostni; zato jim je Jezus to rahlo očital: »Ako bi me ljubili, veselili bi se veliko več, ker grem k Očetu.« Ako bi mi svoje rajnike resnično ljubili, ljubili v Bogu in zavoljo Bo« ga, veselili bi se, ker so šli, kakor upamo, k Očetu, na svoj pravi dom, v večni mir in večno zveličanje, ne pa čez mero žalovali. — Kdor pa ima le sebično, na; ravno, meseno ljubezen, ni čuda, če ne pozna ob smrti svojcev v žalovanju no* bene mere.
Kakor pa ni prav, če ob smrti svojih ljubih preveč žalujemo, tako tudi ni prav, če smo ob njihovi smrti premrzli in neobčutljivi.
II. — Ne bodimo premrzli ne do mrtvih, ne do sebe!
1.	— Le hudobni Kajn je mogel reči: »Sem mar jaz varih svojega brata?« Kristjan pa, ki se je pri Jezusu učil ljubezni, čuti srečo in nesrečo svojega bliž; njika in ne ostane hladen in mrzel ob njegovi smrti. Ravno v tem se loči res; nična ljubezen od lažnive. Lažniva ljubezen umrje z umirajočim, resnična ga pa spremi preko groba v večnost in, močnejša kakor smrt, ostane še po smrti. A take prave ljubezni je vedno le manj; in prav velikokrat se zgodi, da ko izgine rajnik izpred oči, izgine tudi iz spomina in se niti naročenih sv. maš za njim ne opravi...
2.	— Prav tako so mnogi neobčutljivi tudi do sebe. Naj smrt še toliko; krat potrka na njih vrata in sedaj tega, sedaj onega iz njih družine ugrabi, oni se nič ne zmenijo, kakor da bi imeli pisano, da ne bodo nikdar umrli, ampak večno živeli. Temu in onemu umirajočemu zatisnejo oči, a jim niti na misel ne pride, da bo tudi luč njihovih oči nekoč ugasnila; mrliča spremljajo do groba, a pozabijo, da pojdejo tudi oni štirim na ramo in v jamo; vidijo na pokopališču mrtvaške glave, a nosijo svojo glavo pokonci, kakor da ona ne bo nikdar — mrt; vaška; grob zija odprt vanje, pa jim ni mar, če bo tudi njih požrl; smrt preži vsak hip tudi nanje, pa nočejo tega ne verjeti, ne vedeti.
Ne sramujmo se, predragi, ne kot ljudje, ne kot kristjani, kako solzico potočiti tam, kjer je tudi Jezus jokal, t. j. pri odprtem ali ravnokar zaprtem grobu svojih rajnih: imejmo njihov spomin v časti in molimo zanje! Da nas pa ne bodo iz groba očitajoče opominjali: »Ne jokajte nad nami, ampak sami nad seboj!« spomnimo se pri njihovem grobu svojega in vstanimo iz groba svojih grehov in hudih navad! Zaničujmo, kakor oni sedaj zaničujejo, nečimurnost sveta; cenimo, kar oni sedaj cenijo, pravo pobožnost in svetost; iščimo, kar oni že uživajo ali uživati žele, Boga in nebesa! Tako nam bo smrt naših dragih res koristna in nabrali si bomo iz trohnobe in gnilobe groba žlahtnega sadu mo; drosti in pobožnosti. Amen.
Ivan Kovačič.
XVI.	pobinkoštna nedelja.
Preprost kmetič je prišel prvikrat iz zakotne gorske vasice v mesto. V mestu mu je bilo tako všeč, da ni mogel, ko je prišel domov, nikdar zadosti prehvaliti, kar ie tam videl. V svojem čezmernem navdušenju in občudovanju za vso mestno krasoto si je tako daleč izpozabil, da je nekoč rekel: »V mestu je vsaka ženska Mati božja in vsaka hiša — cerkev!«
Ubogi kmetič! Kako hudo se je dal varati po videzu in zunanjosti! — Revež ni pomislil, da ni vse zlato, kar se sveti, Ako bi bil pogledal v notra; n j ost tistih krasnih hiš, v temne kleti in nizka zaduhla podstrešja: o koliko revščine in siromaštva, koliko bede in nesnage bi bil tam videl! Kar groza bi
Ma bila in vesel bi jo nemudoma mahnil nazaj v svojo Morsko vasico! — Kaj pa sede, če bi bil pogledal v srca in družinske ter družabne razmere tistih »ma* ter božij«! Pod blestečim zunanjim bleskom in lišpom bi bil zapazil skrajno dušno in telesno revščino in bedo, za prijaznimi pogledi, besedami in pokloni najgršo hinavščino, zavist in zvijačo, v toliko lepih telesih ostudne in propadle duše.
Predragi! Kakor se ne smemo dati preslepiti po zunanjem blesku stva* ri ki so okrog nas, prav tako se ne smemo dati preslepiti po tistem dobrem in lepem, kar zapazimo morda sami na sebi. Človek ie dolžan samega sebe ceniti, a le toliko, kolikor dopuščata vest in pamet.
* * *
1.	— Pravo spoštovanje do samega sebe temelji na tem. da človek sa* mega sebe pozna. To spoštovanje je kristjanu naravnost potrebno; ono je začetek krščanske modrosti in popolnosti, ono vodi človeka za Kristusom in svetniki po poti ponižnosti in svetosti. Le, kdor sam sebe pozna, ve, koliko je vreden; zato se nikdar ne zavrže, pa tudi ne prevzame.
Ko so vprašali Judje sv. Janeza Krstnika: »Kdo si ti?« — ni tajil, am* pafc je odkrito povedal: »Jaz nisem Kristus!« — »Kdo pa?« — vprašujejo dalje Judje. »Sidi Elija ali kateri izmed prerokov?« — »Nisem!« — »Kdo torej si?« nadaljujejo Judje. In tedaj jim Janez ponižno pove: »Jaz sem glas vpijočega v puščavi: Pripravite pot Gospodovo!«
Glej dragi kristjan, kako ponižno misli sam o sebi tisti, o katerem je sam Kristus rekel, da je več nego prerok in da je največji izmed rojenih od žena; — ti pa se vdajaš prevzetnim mislim, se povzdiguješ čez druge. Zakaj ? Zato, ker samega sebe ne poznaš, ker nočeš priznati, da si le peščica prahu in kepa smradù, ker še danes ne veš, kar ie vedel Job že pred tolikimi tisočletji, ko ie vzkliknil: »Trohljivosti sem rekel: Moj oče si! — črvom: Moja mati, moje sestre ste!« — Kaj smo mi sami in kaj so vse človeške naprave in ustanove na svetu, prepričali smo se lahko na lastne oči ob zadnji svetovni vojni: mogočne in stare države so se zamajale v svojih temeliih in 'nekatere celo razpadle, bi e* steči prestoli so se rušili, ljudstvo ie odstavljalo kneze, kralje in cesarje kakor navadne hlapce ter jih sodilo, podilo v r regnanstvo in celo morilo ...
Cenimo torej in spoštujmo sami sebe. predragi, a le toliko, kolikor je prav, in ne domišljujmo si, da smo nekaj, kar nismo. Spoznajmo sami sebe in svojo slabost in ničnost ter bodimo pred Bogom majhni in ponižni, da nas bo nazadnje kot zveste služabnike čez veliko postavil!
2.	— Napačno ceni samega sebe, kdor si pripisuje čednosti, ki jih nima, ali komur preveč dopade hvala ljudi, kar je znamenje samoljubja in skritega napuha.
Ko je prišel nadangel Gabrijel k Mariji v Nazaretu, pozdravil jo je: »Češčena, milosti polna. Gospod je s teboj!« Ta ie, menim, najlepši in na j ime* nitnejši pozdrav za Marijo. Nikoli ni še kak nadangel niti največjega desto* janistvenika na zemlji na tak način pozdravil. — In vendar se je Marija tega pozdrava ustrašila! Zakaj! Zavedala se je, da je le ponižna — dekla Gospo* dova.
Vse drugače je ravnal kralj Herod. Ko je nekoč govoril ljudstvu, hva* lilo ga je s priliznjenim vzklikom: »Bog nam je govoril in ne človek!« Ta hvala ie Heroda tako omamila da si je potem res domišljal, da je neko višje bitje. — Toda edino pravi Bog, ki ne trpi drugih bogov poleg sebe, je kmalu pokazal, da ie tudi Herod le navaden, umrljiv človek: njega, ki se je imel za Boga, so ži* vega črvi snedli in v najostudnejši bolezni je izdihnil svojo napuhnjeno dušo...
Ne manjka pa tudi takih, ki jim ni dovolj, da jih drugi čez mero povz= digujejo in pred njimi prav visoko vihte kadilnico priliznjene hvale,, temveč pojo ob vsaki priliki hvalo še sami sebi. O, ko bi taki vedeli, kako zoprna je Bogu in pametnim ljudem taka samohvala, talko precenjevanje in — rekel bi — oboževanje samega sebe, molčali bi in bili tiho; ker zlasti v tem oziru je mol* Čanje — zlato!
Naj nam pokaže kratek vzgled, na kak neverjeten način človek večkrat samega sebe goljufa. — V Parizu je živela visoka gospa. Nekega dne dobi spo= rodilo, da ji je mož padel v vojski. Bilo je ravno pustne dni. Gospa naprosi brzosela (kurirja), ki ji je prinesel spor c čilo, naj zaenkrat molči o moževi smrti in naj ji pride to zares naznanit sede na pepelnico, da se bo mogla udeleževati plesov, maškarad in drugih pustnih zabav. Brzosel uboga in stori tako; in na pepelnično sredo je začela gospa tako tarnati in jokati po umrlem možu, da bi lahko kdo mislil, da je bo res konec.
O predtagi! Kako grdo je tako dejanje kako ponižuje človeka že v očeh ljudij! Kako strašno ga ponižuje pa šede v očeh Onega, ki vse vidi in ve in bo enkrat naš neizprosen Sodnik!
Zatorej zakličem ob koncu še enkrat: Človek, spoštuj, ceni samega sebe, a ceni se tako, kakor je po vesti in pameti prav, kakor je dostojno in vredno človeka^kristjana! Ne išči ljudske hvale in ne daj se po njej omamiti! Pa tudi sam se ne hvali in ne hlini pred svetom čednosti in čustev, ki jih nimaš! Amen.
Ivan Kovačič:
XVII.	pobinkoštna nedelja,
(Vzroki verskih dvomov in slabe vere.)
Kristusa so njegovi nasprotniki vedno zasledovali, da bi ga ujeli v besedi. Nekoč so ga vprašali, sedi sme cesarju davek plačevati ali ne: potem so ga lovili zopet z vprašanjem o vstajenju mrtvih; naposled pa pride še neki uče* mik postave ter ga vpraša: »Katera je velika zapoved v postavi?« — Kristus, kakor nam je znano, je odgovoril na vsa ta vprašanja tako, da ie s svojim odgovorom obenem nevedne poučil in hudobne osramotil. Vse ljudstvo se mu je čudilo.
Trdovratni farizeji pa vkljub modtim odgovorom Kristusovim niso hoteli verovati; zato jih Kristus nekoč, ko so bili zopet skupaj, vpraša: »Kaj se vam zdi o Kristusu, čegav sin je?« Reko mu: »Davidov!« Imeli so torej Odrešenika za sinu in naslednika Davidovega, torej za navadnega človeka; k veri v njegovo božjo naravo pa se niso mogli povzpeti. — Na ta njih odgovor pa na* veže Kristus nauk, da je pravi Bog, in dokaže to z besedami, ki so jih oni sami navedli, rekoč: »Kako torej imenuje David Kristusa * Gospoda, ko pravi: Go* spod je rekel mojemu Gospodu: Sedi na mojo desnico, dokler ne položim tvojih sovražnikov v podnožje tvojim nogam? Ako ga torej David imenuje Gospoda, kako je njegov sin?« Ta dokaz jih je tako osupnil, da mu nikdo ni mogel odgovoriti besede in se ga od tistega dne tudi nikdo ni predrzni! še kaj vprašati.
A kakor ni mogel takrat Jezus sam odpraviti dvomov o verskih resni* cah, tako je še dandanes svet z dvomi o verskih resnicah prenapolnjen. Kaj je temu vzrok?
* * *
Vera katoliškega kristjana je dar božji, nadnaravna luč, od Boga vlita čednost, po kateri ima človek vse za resnico, kar je Bog razodel in nam po ka* toliški cerkvi zapoveduje verovati. Ta nadnaravna čednost je po sv. krstu v dušo vcepljena in po zakramentu sv. birme potrjena in pomnožena. In noben človek, ki ima zdrav um in nepopačeno srce, ne dvomi o razodetih resnicah in o nauku sv. Cerkve, kakor hitro je pa um po napačnih naukih zbegan in srce po hudobiji spačeno, začnejo se oglašati verski dvomi. In ker sta ravno dandanes um in srce pri večini ljudi zbegana in skažena, zato je sedanji svet poln verskih dvomov.
Kar se tiče uma, je prvi vir verskih dvomov:
1.	— nevednošt. Kdor ni namreč v verskih naukih dobro in temeljito poučen, ta zabrede prav kmalu lahko v verske dvome, katerih se ne more re= šiti. To se tem lažje zgodi, ker mnogi verski nauki presegajo človeški um in nasprotujejo naši popačeni naravi in hudemu nagnenju. Temu sc pridružijo še vnanji vtisi in vplivi: slabe tovarišije, protiverski pogovori in vzgledi, veri sovražne knjige in časniki, lov za časnim dobičkom in službami. Vrhu tega ži* vimo v časih, ko je krščansko življenje iz mnogih družin in družb skoro brez sledu izginilo Mnogi otroci nimajo doma prav nobene verske vzgoje; ko sto-pijo med svet, jih pa kar naenkrat poplavi cela povodenj yeri sovražnih knjig in časnikov in drugih pogubnih priložnosti. Ni čuda, če začnejo omahovati in pešati, ni čuda, če se začnejo potapljati v dvome in če nazadnje vtonejo v vas lovih nevere. Dandanes' torej ne manjka ljudi, ki so po eni strani v mladosti o sveti veri komaj nekoliko tako po vrhu slišali, po drugi strani so pa izpostav* Ijeni neštetim in neprestanim protiverskim vplivom in nevarnostim. Jedi po* tem kako čudo, če se dandanes vkljub temu, da se toliko kriči o »prosveti«, »luči kulture«, »izobrazbi in omiki«, razodeva v verskih stvareh taka goro* stasna nevednost, da ne manjka ne med priprostim ljudstvom takih, ki ne znajo odgovoriti na najnavacjnejša vprašanja iz katekizma. Vzgoja pa, ki peha od sebe reko sv. Cerkve; izobrazba, ki božjega duha izključuje; učenost, ki vero mrzi in razdira, je vzgoja, izobrazba, učenost za pekel.
2.	— Drugi vir	verskih dvomov	je ta, da	razumniki,	predstojniki in
sploh vplivni ljudje zlorabijo svojo oblast in svoj	ugled v škodo vere. — Če
namreč razumniki stariši in predstojniki ne pokažejo nobenega znamenja svete vere, zanemarjajo božjo službo, božje in cerkvene zapovedi očitno in z zaničevanjem prelamljajo in še svoje podložnike k temu silijo, se iz svete vere in njenih zakramentov in obredov norčujejo, je to pač naravna pot, po ka* teni se otroci in podložniki šiloma tirajo v najhujše verske dvome. Otroci in podložniki si namreč mislijo: »Taki morajo te stvari že umeti; je že mogoče, da je tako, kakor ti pravijo.«
Če višji, ki bi imeli kakor luč nižjim pravo pot kazati, sami neverno žive in s protiverskim	govorjenjem in	vedenjem	pohujšanje	dajejo, je na*
ravno, da izgube nižji	vse spoštovanje	do svetih	reči in se	začnejo vdajati
verskim dvomom. In take so v resnici razmere dandanes!
Jaz pa vas vprašam: »Sodi mar ti razumniki, predstojniki in veljaki od Boga postavljeni sodniki v resnicah svete vere in v verskih vprašanjih? Ali veljajo njim ali služabnikom sv. Cerkve Kristusove besede: Kdor vas posluša, mene posluša?« Apostoli so nas učili drugače. Tako je rekel sv. Jakob: »Ne širokoustite se in ne lagajte zoper resnico; ker to ni modrost, kakršna prihaja od zgoraj, ampak posvetna živinska, satanova.« Sv. Pavel pa piše Galačanom: »Čudim se, da se daste tako hitro zapeljati k drugemu evangeliju. Ali če bi vam tudi mi ali kak angel iz nebes drugačen evangelij oznanjeval, nego smo
vam ga oznanjevali mi, bodi preklet!« Prvak apostolov, sv. Peter, pa piše o takih laži-učenikih: »Oni preklinjajo, kar smo vam oiznanjevali, in se bo« do v svoji spačenosti pogubili.« Če pa mi, predragi, zaradi takih vero izgubimo in se večno pogubimo, ali nas bodo mogli mar oni rešiti iz pekla? Zato nas Kristus sam svaril: »Glejte, da vas nikdo ne zapelje!«
3.	— Še drug vir verskih dvomov je naš napuh. Vera zahteva, da se ji mora naš um ukloniti; tega pa naš napuh, ki misli, da vse najbolje ve in zna, ne prenese! Vera zahteva gospodstvo nad našo voljo; napuh nasprotno pa ho« če, naj bo volja neomejena, nebrzdana. Vera zahteva gospodstvo nad srcem; krotenje hudega nagnenja in strasti; napuh pa hoče, naj bo nagnenje in poze« lenje popolnoma prosto. Tako je v človeku neprestan boj! Napuhu je pa vsak izgovor dober, da se le odtegne gospodstvu vere. Ako pa sveta vera od člo« veka še zahteva, naj se da služabnikom sv. Cerkve kot otrok poučiti, naj se obtoži pti izpovedi svojih grehov in hudobij, tedaj napravi napuh v srcu kar celo revolucijo samo, da bi pripravil vse te svete dolžnosti ob veljavo. Napuh se pa tudi sramuje, vero očitno pred svetem spoznavati, da bi ga svet ne zasme« ho val. In ker je dandanes napuh kristjanov tako visoko vzrastel, zato je vera in versko življenje tako globoko padlo.
4.	— Najbogatejši vir verskih dvomov je slednjič spačeno srce. — Ne« dolžnemu človeku ali resničnemu spokorniku ne pride zlepa na misel, da bi dvomil o verskih resnicah; saj njemu se ni treba od vere ničesar bati, temveč sme od nje le najboljšega pričakovati. Hudobnemu, trdovratnemu grešniku pa grozi vera s strašno sodbo, s strašno večnostjo in z neugasljivim ognjem v peklu. Pekoča, nemirna vest muči grešnika noč in dan; in te muke bi se na vsak način rad iznebil. Zato začne klicati na pomoč razne verske dvome, zlasti o šesti zapovedi, kakor n. pr. da je nečistovanje naravna potreba in da ni greh, da so izpoved iznašli in vpeljali duhovniki, da je pdkel le strašilo za nevedne in priproste ljudi, da so nebesa le lepe sanje za pobožne sanjače in otroke, da mrtev .je mrtev in da je s smrtjo vsega konec. Tako se brez števila duš pobu j« šuje, tako se mnogi za čednost, nedolžnost in vero ogoljufajo in brez rešitve vekomaj pogube; ker Kristus sam je rekel: »Kdor ne veruje, bo pogubljen... Kdor ne veruje, je že sojen.«
Ivan Kovačič.
XVIII. pobinkoštna nedelja.
V današnjem evangeliju zopet srečamo neverne farizeje. Farizejev in pismarjev Jezus zato ni mogel ter jih ob vsaki priložnosti ostro prijemal. V enem samem govoru jim je osemkrat zaporedoma klical: gorje! Med drugim jim je rekel: »Gorje vam, farizeji in pismarji! Vi hinavci! Podobni ste pobe« Ijenim grobovom, ki se zde ljudem od zunaj lepi, od znotraj so pa polni troh« nobe in vse gnusobe. Kače ste in gadja zalega; kako boste utekli večnemu po« gubljenju?« Predragi! Ti farizeji, katere je Kristus tako ostro nagovoril, so radi zahajali v tempelj, radi molili, dajali vbogajme, se postili, in ljudje so jih imeli za svetnike. Kako torej to, da jih je Kristus tako ostro grajal in ljudem re« kel: »Povem vam, ako ne bo vaša pravica obilnejša, kakor pismarjev in farize« jev, ne pojdete v nebeško kraljestvo?« Glejte, ljudje se dajo oslepiti in varati, vsa druga je pa pri Bogu. Jezus je poznal farizeje vse drugače, kakor ljudje; on je vedel, da so malovredni svetohlinci, na videz sveti, v srcu pa polni hudobije.
Kaj menite, predragi: so«li farizeji popolnoma izumrli, ali žive še dan«
danes med nami? — O, farizeji še vedno žive! Imamo jih še dovolj — starih in novih. Oglejmo si jih danes, da bomo vedeli, kakšni so.
*	* »S
1.	— Stari farizeji niso verovali v Jezusa, — novi farizeji verujejo pa
preveč.
J. Kr. je farizejem večkrat očitno povedal, da je on pravi Sin božji ob* ljubljeni Odrešenik; dokazal jim je to tudi z raznovrstnimi čudeži, da bi vero* vali vsaj njegovim delom, ako nočejo verovati besedam; klical jim je tudi gorje in grozil z večnim pogubljenjem, ako ne bodo v njega verovali. A farizeji so ostali trdovratni, Jezusa so zavrgli in imeli sami sebe za pravične. Neumne* ži! Hoteli so biti pravični brez Jezusa! Kdo jih bo rešil izvirnega greha, kdo po* plačal dolg, ki so ga napravili s svojimi lastnimi grehi? Bogu so hoteli dopasti, ne da bi v Jezusa verovali in njegov nauk sprejeli. Ali mar niso vedeli, da »je brez vere nemogoče dopasti Bogu?« Taki so bili stari farizeji: v Jezusa ni* so verovali, zato je bila tudi njihova pravičnost brez jedra, puhla in pred Bo* gom brez vrednosti.
Farizejev, ki bi v Jezusa prav nič ne verovali, morebiti med nami ni še prav veliko; mnogo več pa imamo novih farizejev, to je takih, ki sicer veru* jejo vse, kar je Jezus učil, a le malo tega izpolnjujejo. Ali mislite, predragi, da nas sama mrtva vera privede v nebesa? O, nikar se ne varajmo, nikar se ne go* ljufajmo, saj Jezus ni še preklical slovesno izgovorjenih besed: »Ne vsak, ka* teri mi pravi: Gospod, Gospod! pojde v nebeško kraljestvo; temveč, kdor iz* polni voljo mojega Očeta, ki je v nebesih, tisti pojde v nebeško kraljestvo.« Poglejte drevesa po svojih vrtih! Ali vam je že zadosti, da poganjajo koreni* ne, veje in liste? Ne, vi hočete tudi sadu, in, če tega ni, drevo posekate in ga vržete v ogenj. Prav tako je tudi vera res korenina in deblo vse pravičnosti, a roditi mora tudi sad dobrih del in krščanskih čednosti, drugače je mrtva in za nič. In kakšno vero ima dandanes ogromno število kristjanov? Tako, da lab* ko rečem: Škoda krstne vode, ki je tekla na njih glavo! In takim veljajo be* sede Kristusove: »Povem vam, ako ne bo vaša pravičnost obilnejša, kakor pis* marjev in farizejev, ne pojdete v nebeško kraljestvo.«
2.	— Stari farizeji so radi hodili v tempelj — novi pa ne hodijo radi v cerkev.
Farizeji niso zahajali v tempelj le tedaj, ko je bila služba božja, ampak tudi drugače, in so svete navade in obrede zelo natančno opravljali. Ali ni bilo torej lepo in dobro, da so to delali? Gotovo! JCristus jih je zato obsojal, ker so bili radi svojih dobrih del napuhnjeni, sami v sebe zaljubljeni, ker so pov* sod iskali prve sedeže, druge pa prezirali in zaničevali. Jezus sam nam pripo* veduje, kako so se farizeji obnašali v templju: »Dva človeka sta šla v tempelj molit, eden je bil farizej, drugi pa cestninar. Farizeije stal in sam pri sebi molil: »Bog, zahvalim te, da nisem kakor drugi ljudje, razbojniki, krivičniki, prešestni* ki, ali tudi kakor ta cestninar.«
Predragi! Kako vam dopade farizej in njegovo obnašanje v templju? Gotovo — slabo! Takih farizejev, glejte, nam ne manjka tudi dandanes. In to so tisti in tiste, ki hodijo v cerkev — ne Boga! — temveč sami sebe častit in razkazovat. Toda o teh ne bom danes govoril, ampak o novih farizejih, ki ne hodijo v cerkev. Da takih med nami ni ravno malo, priča dovolj očitno to, da je naša farna cerkev sedaj po vojski ob nedeljah in praznikih vedno bofj prazna. Ko sem prišel semkaj v službo, slišal sem, da ni klopi v cerkvi zato, ker je cerkev premajhna; sedaj pa vidim od leta do leta bolj, da je celo pre* velika. Opustiti sv. mašo ob nedeljah in praznikih t. j. storiti smrtni greh, je
sedaj ljudem toliko, kakor popiti kozarec vode. To so novi farizeji, ki si vero in zapovedi po svoje tolmačijo, češ: cerkev nam nima nič ukazovati! No, k suhi sv. maši bi že še šli; a k pridigam in krščanskim naukom, Bog varuj! Oni znajo že vse, morda še boljše kot pridigar sam. O vi farizeji po novem kopitu! Ali mar mislite, da za večno zveličanje že zadostuje, da krščanski nauk le znate? Ali je Jezus svoj sveti nauk iz nebes prinesel in ga svojim apostolom in učencem po vsem svetu oznanjevati ukazal edinode zato, da bi ga ljudje znali, ne pa tudi zato, da bi po njem živeli? Kaj pa pomenijo be« sede sv. Jakoba: »Preljubi! Bodite izpolnjevalci besede in ne samo poslu« šavci, s čemer bi sami sebe zapeljevali.« Da ima pa človek več veselja in po« guma, božjo voljo izpolnjevati, je očividno potrebno, da božjo besedo zvesto posluša. Kaj naj torej rečemo o kristjanih, ki se nalašč ogibljejo pridig in krščanskih naukov? Morebiti so prišli eno, dve, tri ure daleč v cerkev, ko pa začne duhovnik pridigati, smuknejo iz cerkve in postopajo in se razgovarjajo zunaj okoli. Kaj naj rečemo o takih? Niso iz Boga, zato besede božje ne po« slušajo; novi farizeji so in tudi njim kliče Kristus: »Povem vam, ako ne bo vaša pravičnost obilnejša ...«
3.	— Stari farizeji so delali dobro zaradi ljudi. — novi farizeji pa opuščajo dobra dela zaradi ljudi.
Iz sv. evangelija vemo, da so stari farizeji radi v shodnicah ali na oglih mestnih ulic stoje molili; vemo tudi, da so, kadar so se postili, kazali ljudem žalosten obraz, in da so po trobentačih ljudem naznanjali, da bodo delili miloščino. Vsa dobra dela, ki so jih opravljali, opravljali so zaradi ljudi. Zato jih je Kristus ostro prijemal in jim naravnost povedal, da nimajo pri Bogu nobenega plačila pričakovati.
Gotovo ne manjka tudi med nami takih, ki storijo sicer marsikaj dobrega na svetu, a ne iz ljubezni do Boga, ampak samo zaradi ljudi in po« svetne hvale. Pa o teh farizejih nočem danes govoriti, pač pa bi rad nekaj povedal o novih farizejih, ki zaradi ljudi dobra dela opuščajo. Ta ali oni bi rad pobožno molil in se dostojno vedel v cerkvi; tudi molitvenik ali celo rožni venec bi vzel v roke, pa kaj porečejo tovariši, tovarišice! Marsikdo bi rad večkrat prejel sv. zakramente, pa kaj bi ljudje potem rekli! Marsikateri so« sed, ki je s sosedom razprt in v pravdi, bi se rad ž njim po krščansko pomiril in spravil, pa kaj bi ljudje rekli! Marsikateri mladenič bi rad opustil ponoče« vanje in zapravljanje, marsikatero dekle bi se rado izogibalo plesa in slabe druščine in bi se tudi nosilo bolj spodobno in sramežljivo, pa kaj poreko drugi!
O slepota in neumnost! Kdo vas je ustvaril, kdo vas redi in preživ« Ija? Kdo vas bo sodil in pahnil v pekel ali pa vzel v nebesa? Ali morebiti tisti ljudje, tisti tovariši in tovarišice, katerih se tako bojite? »Ne bojte se tistih,« pravi Jezus, »ki lahko telo umore, duše pa ne morejo umoriti; temveč bojte se tistega, ki more dušo in telo pogubiti v pekel.« Ne ozirajte se torej na ljudi, ampak na sveto vero in vest, kakor vas lepo uči sv. Pavel, rekoč: »Ako bi ljudem dopadel, bi ne bil služabnik Kristusov.'« Ako ne delate tako, ampak drugače mislite v srcu, drugače pa delate, ako mislite, da vas bo zveličala le vera brez dobrih del in da ste dobri katoličani, četudi ne poslušate božje besede in ne hodite v cerkev in ako se pri vsaki reči vprašate le: kaj poreko ljudje? nikdar pa ne: kaj poreče Bog? potem, ljubi moji, vam moram narav« nost povedati, da ste pristni novodobni hinavci in farizeji, katere zadevajo z vso težo Kristusove besede: »Povem vam, ako ne bo vaša pravičnost obil« nejša, kako pismarjev in farizejev, ne pojdete v nebeško kraljestvo.« Amen.
Zbornik svečenikov sv. Pavla
Izhaja mesečno s homiletično prilogo „Verbum Dei“
Uredništvo: StafltoSfofl/c, tora/, Piedimonte v udnini „Zbora svečenikov", ki znaša25lirlet-del Calvario (Gorizia).	no- Udnino pošljite na blagajnika, Mons. Anton
Berlot, stolni kanonik, Gorizia, Via Dreossi 17. Uprava: Tipografia Cattolica,Qoxma - Riva ali pa na upravo „Zbornika“. Za inozemstvo: Piazzutta 18	stane „Zbornik“ 20lir — 60 Din. — Sšilingov.
Poštno-ček. račun Trst št. 11/1714, Ljubljana Naročnina: Za//fl///'o je naročnina vključena 20.441, Wien 60.107.
Anton Martin Slomšek
Življenja srečen pot
fantovski molitvenik
VII. natis
Katoliška knjigarna
I. KACIN v Gorici
Piazza N. Tommaseo 29
Domača tovarna za izdelovanje orgelj, harmonijev in glasovirjev. - Popravlja in prenovljuje tudi stare orgije. Tvrdka ima najbolj trpežni in zanesljivi sistem, to se je izkazalo da je tvrdka v času 3 let postavila 25 orgelj.
Garancija za naprej 15 letna.
Birmske listke
ima v zalogi
Katoliška knjigarna
Gorica - Via Carducci 2
Klešče za peko hostij so na prodaj po zmerni ceni. —
Vprašajte na naslov: Vodstvo Apostolstva molitve, Via Molino 9. ==
®	S
0	Priporočamo častiti duhovščini
H RESTAURANT J
| JRITREHKROMr ®
^	(Lastnik Anton Malnič)	^
1	BORICA, VIA CARDUCCI ŠT. 10 ®
xos	Izvrstna kuhinja,	^
^	vipavska, briška	kS'
^	in kraška vina.	W
^ Točna in domača postrežba.
S. HNATYSZYN
CVETLIČARNA
GORICA
Piaziea della Vittoria N. G
Sveže cvetlice, poročni šopki in mrtvaški venci.
L’ U n i o n
Kaša
zsvorovslnica
se nahaja v Gorici ulica Barzellini 2.
A. RAVNIK
JUUUuUUfcfci
JOSIP KERSE VAIVI
Gorica - Piazza Cavour 9 - - - - Stolni trg 9 desno - Gorica
Zaloga šivalnih strojev, dvoholes, gramafonov, samohresov, pušk ter vseh potrebščin k navedenim
predmetom
GLAVNO ZASTOPSTVO DVOKOLES „BIANCHI,
j Brata Abnja - Sorica l
^	ulica sv. Antona 4	^
4	Zaloga vipavskih, briških	►
i - - - in istrskih vin.------	►
Josip lipičer'
izdelovatelj cerkvenih posod, o-rodja in lestencev
v Gorici
ulica Morelli štev. 17
Posrebruje in pozlačuje v ognju in prenavlja stare predmete po kar se da nizki ceni. Splošno lastni izdelek.
_________________J
&
4!«
Andrej Fiegel
Restavracija in gostilna
s prenočiščem.
(tf,-
3c-
»
JH:-
TRAVNIK
TRAVNIK
> &
-;!l<	«s
$ W¥W¥W W W¥ W ¥¥¥¥ ¥¥¥¥ ¥¥¥¥¥¥
JOSIP CULOT
GORICA - RAŠTEL 2
Trgovina na drobno in na debelo igrač in devocionalij. - - - Specialitete športnih oprem in sandalov.
— —................ —
	
	Dr. L. MERMOLJA | zobozdravnik-specijalist za ustne in zobne bolezni Gorica, Travnik 5-II — Od 9-12 in 3-5 |
	
JOSIPIM PODGORNIK
RESTAVRACIJA CENTRAL v GORICI, CORSO VERDI 32 Se priporoča p. t. rojakom.-—
•••••••••••••«••«•«•«•••••••••s*
Andrej Golja, Gorica
Travnik 22
trgovina hišnih kuhinjskih potrebščin.
••••••••••••••••••••<
•••••••
A
Moderna tvrdka
in skladišče cerkvenih predmetov
FRANC LEBAN
GORICA - VIA DUOMO št. 7
Priporoča preč. duhovščini že izdelane cerkvene predmete, kakor: svečnike, svetilke, kelihe, monštrance, srebrne in kovinaste itd. ♦♦♦♦♦♦♦* Popravljajo se že rabljeni predmeti s pozlačevanjem in posrebrovanjem v ognju.
Delo solidno. Cene brez konkurence. ^ f