NARAVA

PRAVE SLUZAVKE, MOJSTRICE PREOBRAZBE
// Sanja Behrič

Pozoren bralec se bo morda spomnil, da so bile prave sluzavke v Svetu ptic že omenjene. V tokratnem prispevku razkrivamo malce več in vas morda celo spodbudimo, da jih poiščete v svojem okolju.
Če želimo vstopiti v njihov svet, se moramo sklo­niti k tlom, k razpadajočim in mrtvim ostankom rastlin. V podrtih in trohnečih deblih dreves, na lubju, na strohnjenih štorih, v listnem opadu in tleh se razmnožujejo, razvijajo, iščejo hrano in dozorijo. Prave sluzavke ali miksomicete (lat. Myxomycetes) so majhna, a kozmopolitska skupina evkariontskih organizmov, razširjena v vseh geografskih širinah, kjer uspevajo rastline. Predstavnike najdemo v zmernih in tropskih gozdovih, v puščavah, v alpin­skih in celo arktičnih ekosistemih. Na svetu je pre­poznanih približno 1000 vrst, v Sloveniji okoli 100. 
RASTLINE, ŽIVALI ALI GLIVE?
Uvrstitev pravih sluzavk v taksonomski sistem je prvim raziskovalcem povzročala kar precej pregla­vic, saj so jih uvrščali med rastline, živali, praživali in glive. Sodobnejše molekularne raziskave so potr­dile tezo, da spadajo v kraljestvo praživali (Proto­zoa). Da bi bolje razumeli, zakaj so tako izmuzljiva skupina, poglejmo, kako poteka njihov razvoj, med katerim doživijo dve večji preobrazbi.
Razširjevalne enote miksomicet so spore oziroma trosi. Ob ugodnih razmerah v okolju se iz haplo­idnih* trosov sprostijo mikroskopske enojedrne amebe – miksomonade, z bički ali brez. Mikso­monade so prva trofična faza v razvoju. Hranijo se s fagocitozo, ko dosežejo primerno velikost, se začnejo deliti in oblikujejo kolonijo. Ko je koncen­tracija ameboidnih celic dovolj velika, se skladne miksomonade paroma združujejo v diploidno ame­boidno zigoto. Tudi zigota se hrani fagocitotsko in povečuje svojo maso. Jedro se ob tem večkrat zapo­redoma sinhrono deli in oblikuje se velika mnogo­jedrna masa, ki ji pravimo plazmodij. To je drugi, sluzasti stadij pravih sluzavk, po čemer so dobile ime. Plazmodij je brez notranjih pregrad in zaradi izmeničnega toka protoplazme je videti kot utripa­joče omrežje žil. Lahko se premika, plazi naokoli po substratu in išče hrano. V tleh in odmrli biomasi opreza za bakterijami, algami, glivnimi trosi … Ko dozori, nastopi zadnja preobrazba – iz plazmodija se razvijejo vrstno specifična trosišča (miksokar­pi). So tista stopnja v razvoju, ki jo v naravi najlaže opazimo, čeprav velikost večinoma ne presega nekaj milimetrov. V trosiščih se razvijejo trosi, ki se ob zrelosti sprostijo v okolico in sklenejo krog. 
PESTROST OBLIK IN BARV
Pri iskanju trosišč hitro opazimo, da imajo vrste zelo različen videz. Različno so videti tudi v posa­meznih fazah zorenja. Iz belega plazmodija lahko poženejo oranžni sporokarpi, nato preidejo v rjavo barvo, ko dozorijo, pa so rumeni. Neverjetna mor­fološka pestrost je opazna na več nivojih, najbolj pa se izrazi pri trosiščih in strukturah znotraj njih. Ko sluzavke pogledamo pod mikroskopom, se nam odstre popolnoma nov svet.
Obliko in raznobarvnost miksomicet lahko zasluti­mo tudi v imenih vrst: razbarvana grahovka, rožnata kelihovka, kijasta zlatovka, oranžna ikrovka, ploska satjevka, zelenkasta mešičevka, valujoča nitkari­ca, pecljata prosenka. Nekatere vrste imajo zlat, mavričast sijaj, pravimo, da so iridescentne. Znotraj trosišč je sistem niti (kapilicij), med njimi pa so raz­porejeni trosi. Tudi kapilicij je raznoliko oblikovan in obarvan, niti so preproste in tanke ali pa debele, spiralaste in z ornamenti. Trosi na najmanjšem mi­kroskopskem nivoju ne zaostajajo. Njihova površina je gladka ali ornamentirana z bradavicami, špičkami in mrežastim vzorcem. Velikost, barva in vzorec na površini trosov so razmeroma stalni morfološki znaki in pomembni pri določanju vrst. 
Trosišče je navadno prekrito še z zunanjim ovojem (peridij), ki je lahko večplasten. Pri nekaterih skupi­nah se v plasteh peridija nalagajo ostanki apnenca, v skrajnem primeru so trosišča popolnoma bela in skorjasta. Peridij se mora za uspešno razširitev trosov raztrgati.
EKOLOGIJA IN VLOGA V EKOSISTEMU 
Miksomicete lahko glede na to, na kakšnem substratu se pojavijo trosišča, razdelimo v različ­ne ekološke skupine. Najbolj pogoste in opazne so lignikolne miksomicete, ki se razvijejo na lesna­tih delcih. Kortikolne vrste se pojavljajo na lubju dreves, folikolne na listih, v socvetjih tropskih rastlin pa najdemo florikolne vrste. Zanimiva je skupina nivikolnih ali snežnih miksomicet, ki so vezane na dolgotrajno odejo snega. Trosišča raz­vijejo v kratkem času pozne pomladi, ko se snežna odeja začne taliti. Ob robu snežnih zaplat se na poleglih travah in vejicah, ki so ležale pod snegom, oblikujejo trosišča, ki se lahko pojavijo v stotinah.
Prave sluzavke imajo pomembno vlogo v prehra­njevalnem spletu tal, kjer uravnavajo številčnost bakterij in drugih mikroorganizmov. Z različnimi encimi sodelujejo pri razkrajanju rastlinskega gradiva. Epifitske kortikolne vrste na deblih so bio­indikatorji za stopnjo onesnaženosti zraka, že sam obstoj miksomicet v ekosistemu pa je dober kazalec vrstno bogatega območja. Nekaj predstavnikov je zajedavskih, zajedajo na glivah. Trosišča miksomicet ustvarjajo zatočišče, hrano in mesto za razmnoževa­nje nekaterih žuželk, posebno hroščev. Z nezrelimi trosišči se radi hranijo polži in mravlje, zabeležen pa je bil tudi primer hranjenja ptic z vrsto čreslov cvet (Fuligo septica), ki je ena izmed bolj pogostih in opaznih vrst, saj lahko razvije velika trosišča. 
V zadnjem času vedno bolj raziskujejo tudi njihovo biokemijsko sestavo, saj so nov biotski vir spojin z antimikrobnimi in antitumorskimi aktivnostmi.
Čeprav se zdi, da smo jih komajda začeli preučevati, pa so se nekatere vrste miksomicet že pojavile na seznamih ogroženih vrst. Kot mnogo drugih orga­nizmov so ogrožene predvsem zaradi pospešenega izgubljanja življenjskih prostorov.

Physarum albescens, nivikolna miksomiceta iz rodu MEŠIČEVK: sporokarpi so tu sedeči in obdani z dvoplastnim peridijem. V zunanji plasti se lahko nalaga apnenec, če ga ni, pa so sporociste modro-vijoličaste in iridescentne.

SPOROKARPI vrst iz rodu Lamproderma so pogosto iridescentni – prelivajočih se, mavričastih barv. Na fotografiji je vrsta Lamproderma nigrescens s tankim pecljem in kroglastimi, modrikasto svetlečimi sporocistami. Rod vključuje tudi mnogo nivikolnih (snežnih) vrst.


Trosišče MREŽASTE ZLATOVKE (Hemitrichia serpula) posnema obliko plazmodija, zato se ta tip imenuje plazmodiokarp.




Še ena vrsta iz rodu ZLATOVK (Hemitrichia calyculata), s pecljato obliko trosišča: pecelj se nadaljuje v čašo, ki je ostanek peridija, iz nje pa kipi omrežje nitk – kapilicij.

NITKARICE imajo trosišča oblikovana kot šop pecljatih cilindričnih »niti«. Kapilicij in trosi so navadno rjavih odtenkov. Vrsto Stemonitis herbatica najpogosteje najdemo na travi in mrtvih listih.

*SLOVARČEK:
haploiden – celica ali bitje, ki ima enojno število kromosomov, nasprotno diploiden
fagocitoza – način prehranjevanja, kjer organizem obda delec hrane, ga vsrka in prebavi 
kapilicij – nitaste strukture v trosiščih miksomicet, v obliki gostega omrežja ali iz krajših prostih elementov 
miksokarp (trosišče) – struktura pri miksomicetah, ki proizvaja trose
peridij – ovoj okoli sporociste, enojen, dvojen ali trojen, membranski, hrustančast ali kalciniran
plazmodij – gibljiv, mnogojedrn, aceličen ameboidni organizem, ki ustvarja sluzasto razvojno fazo pravih sluzavk
pražival – večinoma mikroskopsko majhni enoceličarji, lahko tudi večji organizmi, kot so prave sluzavke
sporocista – tisti del sporokarpa, ki vsebuje spore oz. trose
sporokarp – oblika trosišča z jasnim individualnim miksokarpom iz pecljate ali sesilne sporociste
zigota (spojek) – diploidna celica, ki nastane po združitvi dveh spolno različnih celic 


Pogled pod mikroskopom nam razkrije kapilicijsko omrežje in trose RDEČE KELIHOVKE (Arcyria denudata). Kapilicijske niti so ornamentirane z obroči, zobci in grebeni, trosi pa so gladki.
foto: vse Sanja Behrič