-----    387    -----
Dopisi.
v Varaždinu 15. nov. / ^-) — Znano je, da je bil hervaeki jezik pri nas povsod in popolnoma razuu dopisovanja z financijnimi oblastuijami in z vojnistvom vpeljan. Hervaški je toraj uradni (službeni) jezik, ki se rabi tudi v dopisovanji z vsemi unanjimi uredi, ker dru^ač bi, ako bi se, postavimo, za Nemce rabil neuredni nemški jezik, lahko zahtevali Talijani in Rusini in Bagari itd., da se jim dopisuje v njihovem jeziku. In res, povsod, v Gradcu, v Beču, v Terstu, celo na Tiroljskem rešijo koj vsaki hervaški dopis. Le — risum teneatis amici — le na bližnji meji,  v slovenskem  mestu,   v malem Optuju   oo  aajde
*) Prejšnega lista nismo prejeli.                                     Vred.
usmiljenja hervaški dopis, le od tam ga pode nazaj čez mejo, 55mit g:ebundener marschroute'' kot so nas siromake nekdaj, ko so se rajnki popotni listi in ranjke navade cvetele, nazaj gonili, če se nismo mogli izpričati s pravim čistim neskim „vidirt". O ptuj Optuj! tako se je moral pokazati nesrečni pomen tvojega imena! Gospod predstojnik optujski je res ptujec, ki ne razume kratkega hervatskega dopisa. Dopis namreč je tale bil: ,,Slavnomu c. k. ureda u Optuju: Pošto se Uršula P. u obsegu grada Varaždina na-lazila nebi, s tos:a se družinska knjiga iste, onourednim naledjnicom od 20. oktobra ove godine broj 5866. amo dostavljena C. k. uredu, kao nadleznoj vlasti dotičnice pod ^/q za dalnje povoljno uredovanje vrača". Gospod predstojnik optujski odgovori na to tako-le: „Dem loblichen Magistrat der konigl. Freistadt V^arasdin: Mit dem diensthoflichen Bemerken zuriick, dass man sehr bedauert, deu Gegenstand wegen Unkenntniss der Sprache nicht der Erledigung zu-fiihren zu kounen. K. k. Bezirksamt Pettau am 19. okt. 1861. Der k. k. Bezirksvorsteher: Streiba m. p. — Na to bi mi postavili tele vprašanja: Ktere jezike zna gosp. predstojnik? Ako ne zna slovenski, kako bo on s slovenskimi dopisi ravnal? — Ker pa razume slovenski in hervaški, kakor nam je gospod, kterega se to najpred tiče, sam rekel, tako, da se je ž njim lahko razgovarjal, se nam njegov odgovor, ki zatajuje to vednost, toliko bolj čuden zdi. Čudne znamenja časa! Povedati pa Vam še to moram, kako je varaždinski ured odpisal ,,der Pettauer Unkenntniss'^ Rekel je, „da te ,,Unkenntniss'* ne more za resnico pripoznati, ker so že p op red ravno tam rešili her-vatske dopise. Hazun tega pa se ponižno obznanuje tamoš-Djemu uredu, da Varaždin ne bo sprejel in rešil ne enega dopisa, ako bo v neurednem nemškem jeziku pisan, ako namreč ne sprejemajo dotičnih hervaskih dopisov." — Kaj bo gosp. Š. napravil, dozdaj se ni znano. Skoraj gotovo bo počel se pisati z ;,aj^'; al naj nam veruje, da mu bo to malo koristilo, ker znamo, da bi bilo bolje, nad takimi do-godbami  kričati  ,,oj'', stokrat ,,oj'^
Maribor 10. nov. = V^ današnjem občnem zboru naše čitavnice sta se po §. 15. naših pravil še dva odbornika volila. Po večini glasov sta izvoljefia gospod dr. Ulaga, drugi ravnatelj duhovnega seminišča in gospod Ivan Miklošič, učitelj na glavni mestni šoli. Priptača stranskih članov se je znižala na 4 goldinarje za celo leto. Tudi se je odločilo prihodnjič vsak občen zbor zavolj stranskih članov po j^Novicah" razitlasiti, ktere s tem naprosimo, da bi nam htele svoje prijazne predalce k temu namenu odpreti. Napravile so se tudi poddružuice za učenje slovanskih narečij in za prihodnje ^^besede" upisali se govorniki. Tudi naš premilostljivi knez in biškop Slomšek ^^3 ^^ počastili čitavnico s svojo milo nazočostjo. Gospod predsednik se Jim zahvaljuje za Njihovo izdatno dnarno pri pomoč, po kteri je mogoče bilo, društveno glavnico ustanoviti za neprevidne posebne potrebe. Po veselem petju so poprijeli premilostljivi knez in biškop besedo in govorili o milini mater nega jezika, kterega se do čistega naučiti je vsakega izobraženega Slovenca dolžnost, da se znova zbudi ljubezen in spoštovanje do materinščine. Pred 40 leti se naše gospe in gospodične niso sramovale slovenski govoriti, kar se žalibože tukaj zdaj godi. Priporočevali so prečastiti gospod našincom se razgovarjati v domačem jeziku bodi si na sprehajališču bodi si kje drugod, priporočevali so zmerno postopati in marljivo napredovati, poštene Nemce spoštovati, pa tudi se varovati in bojati n e mš k u ta rj e v. Ves zbor se navdušen s kaj sladkimi Jn gorkimi občutki  razide.
Iz Slovenskih goric na Staj, D. Č. — Vseh Svetnikov dan smo pokopali daleč znanega, obče ljubljenega g. Franca Posliča,   ranocelnika   pri  sv. Ani v Slovenskih
*) Naše „Novice" so tudi Vaše^ vsigdar in v vsaki zadevi Vam bojo rade in brez vseh stroškov postregle.                       Vr.
goricah. Rajni je bil umen zdravnik, pa tudi izveden v kmetijskih rečeh. Rojen Hervat, je bil tudi slovenščini pri-jatel; vse narodno je rad podpiral in mile naše zadeve iskreno zagovarjal.   Lahka mu žemljica!
Iz Proseka v okolici teržaški 10. nov. N. — Z veseljem sem cital dopis iz Cernomlja v 43. listu. Lepa hvala gospod dopisniku, da tako iskreno dokazuje stan io pa potrebe primorskih Slovencev, zlasti pa v teržaški okolici. Dobro dokazuje, da je neobhodno potrebno, da bi izhajal v Terstu slovensk časopis; tudi jez in vsak pošten Slovenec to terdi, da nam ga je treba kakor ribi vode. Poznam jih dobro iz domače in bližnjih vasi delavce, ki v mestu kamnite tla obdelujejo, da si marsikak kupi opoldne za pet soldov kruha, za pet pa iztis časnika laškega ^Dia-voleto^^, čeravno le vsako peto ali deseto besedo v njem razume. Ali ne bi rajši si kupil slovenski časnik, ako bi mu tako pri rokah bil in bi se v domačem maternem jeziku brihtal in izbujal za vernega sina svojega naroda. Sopet gosp. dopisnik pravi: „Zdaj še le nas veselo upanje navdaja, kadar nam Terst n^ misel pride. In kako nas ne bi to veselilo, ko čujemo in beremo, kako naša reč s pomočjo čitavnice veselo in čversto napreduje." Pravo! Ali vas pa ne bo tudi z nami groza obšla, slovenski bratje, ako bote slišali, da se mora v tukajšne ljudske šole, v teržaški okolici, čisto na slovenski zemlji laški kot zapovedan jezik vpeljati? Čeravno sami dobro spoznamo, da je dobro, ako človek pri nas tudi laški zna, vendar ni ljudska šola za to, da bi se v nji jeziki učili, ki se ne naučijo, drugim potrebnim naukom pa se dragi čas krati. Vsaka reč je zdrava le na svojem mestu.
Iz Pivke 9. listopada. C. — Ta teden je bilo pismo, v kterem je več spisov bilo za c. kr. okrajno sodnijo v Postojni, na neko znano osebo v Postojno pod slovenskim, čisto izpeljanim napisom na pošto v Šempetru (St. Peter) na Pivki dano. Oudotni gospod poštni urednik pa ni vedel, kje da je Postojna in je poslal pismo v Zagreb. Tam so pa dobro znali, kje da je Postojna, so tedaj imenovano pismo naravnost tje poslali. Kolika škoda se utegne skozi lakošne ravnanje zgoditi, ve vsak, kteremu je znano, kaj mnogokrat iz tega naslednje, ako pisma niso ob pravem času sodnijam vložene. Da pa omenjenemu poštnemu gospodu uredniku ni znano ime „Postojna'^, kaže drugo pismo tudi 8 slovenskim napisom, ker se je on nad ime ^v Postojno" iz svinčnikom ^^Adelsberg" zapisal. Obadva napisa hranujem jez, ako mi kdo ne verjame in bi se hotel resnice povedanega prepričati s svojimi očmi.
Iz Čeriioinlja 8. nov. ^ — Kakor proti Terstu se tudi proti Gorici z veseljem ozeramo, zakaj med brambovci za obveljavo slovenščine zaslužijo Slovenci goriške strani skoraj pervo mesto med vsemi. Veselo smo brali, kako so slovenski poslanci v goriškem deželnem zboru naravnost in odkritoserčno za svoj narod se potegnili in pravice zahtevali, ktere nam gredo, in vse to tako živo in resnobno, da so še Talijani, ki so še veči neprijatelji naroda našega kot Nemci, obmolknili in njegove zahteve za pravične priznati morali. Ti iskreni rodoljubi so nam gotovo znamenje, da tudi ljudstvo tamošnje, ki si je takove možake za svoje zastopnike izvolilo, ne spi več, ampak da se že dobro zaveda, kar pa nasproti od koroških in štajarskih Slovencev terditi ne moremo, ako pomislimo na njihove deželne zbore in na druge dopise v ^Novicah", iz kterih se razvidi, kako se dajo ljudje po onih krajih še zmirom od ponemčenih predstojnikov za nos voditi. — Pri vsem tem nas tudi Celovec s posebno radostjo navdaja. Mi drugi tožimo in jadi-kujemo, tam na Koroškem se pa vedno neumorno dela na književnem polju slovenskem, in da ni tam tako verlih rodoljubov, bi ravno naše brate v Gorotann nemška kultura med vsemi Slovenci najperve požerla. — Tudi Maribor je naše veselje. To mesto je od nemške kulture posebno dosti terpelo, vendar si je pri vsem tem svoj značaj slovenski še
—   388   -----
ohranilo in dandanašnji se prav čversto obnaša. Bo^ živi toraj Mariborce! Na našem Gorenskem mislimo, da je vse uneto za našo reč. Saj so nam ravno Gorenke rodile skoraj vse pervake sedanje literature naše; Gorenci imajo Savo in Savico, oni imajo Veršac, Triglav in bleško podobo raja. Vse to jim ljubezen do domovine navdaja , kako bi toraj ohladneli? Kar Pivko in drug;i notranji svet zadene, pokazala nam je lepa zahvalnica, ktera se je s podpisi napolnjena iz Bistrice dr. Toman-u poslala. Kako čversti rodoljubi da so tam, pokazali nam so posebno Razderčani o shodu na jezeru. Samo na Stajarskem se ljudje, kakor slišimo in beremo, še celo malo zavejo. Slovenci! kadaj bomo naprej prišli, če bomo takošni — biba leze? Ako se ne upamo za svojo pravico poteg:niti, še nismo tudi vredni, da bi jo zadobili. j^Volenti non fit injuria." Na našem Dolen-skem se menda tudi malo bolje godi ^ kakor po Štajerju. Po Novem mestu vlada še zmirom nekak ptuj veter, v Metliki ravno tako. Vse drugače je pa v našem Cernomlju. Naši mestjani spoznajo, da se z jezikom narodnim tudi narod sam zatira; prepričani so, da samo svoboda in rav-nopravnost narodna naai in celo cesarstvo pogina rešiti zamere, prepričani, da je samo na narodni podlagi poslopje prihodnje sreče in blagostanja sozidati mogoče; zato so oni Slovenci z dušo in telesom. Ce se znajde med njimi še zmirom en možicelj, kteremu je trebuh domovina, pustimo mu veselje; kar on odgovori, veter odnese. Ko vam že Cernomljane hvalim, bi vam rad pohvalil tudi uradnike naše, al za Boga ne morem prav. Ena cvetlica ne naredi še spomladi. Bog večni vedi, kaj ti gospodje mislijo. Na Dunaji nam vlada ravnopravnost za vse narode po celem cesarstvu razglaša in nam obeča lepšo bodočnost; sedanji gospod der-žavni minister je rekel pri nastopu svoje službe, da si bo vlada prizadevala, ljubezen in zaupanje vseh narodov pridobiti, zato jim bo narodno razvitje podperala ne pa zavirala, in ti naši gospodjo še vedno tako postopajo, ko da bi živeli v sredi med terdimi Nemci ; slovenščina jim je še zmirom soperna, da nikdar tega, nemščine edinozvellčavne se pa vedno derže ko smole!
Iz Ljubljane.    8. dan t. m. je imelo pravoznansko družtvo svojo drugo sejo, ktere se je   udeležilo 26 družbenikov.    Gosp. podpredsednik žl. Strahl je naznanil zboru, da je   C. k. deželni poglavar gospod dr. Ulepič blagovoljno sprejel predsedništvo pravoznanske družbe, ki šteje dosihmal 89 udov,   med  kterirai je 31  utemeljiteljev,   ki so vložili v matico družbeno 890 gld., verh te znašajo letni doneski dosedanjih udov 480 gold. Ko je pervi tajnik gosp. dr. Etbiu Costa v kratkem življenjepisu   poslavil   25. okt. t. 1.  v Be-rolinu umerlega velikana   pravoslovja   gosp.   Fr. K.  žl. Sa-vigni-a in je ves zbor slovesno svoje spoštovanje do rajnega uaznanje dalo, so se začeli pomenki o izdavanji družtvenega časnika in sklenjeno je bilo po predlogu tajnikovem, naj se nemudoma začne v Bambergovi tiskarnici   v 400 iztisih tiskati časnik, v kterega se bota vzela po gosp. predsednika žl. Strahl-u naznanjeni prenotacijni in od treh inštancij raz-Bojeni primerljej   in   pa   od   gosp.   tajnika dr. Eth. Costa-ta izdelani sestavek o kmečkem dednem   nasledstvu   in razko-sovanji zemljiš na Kranjskem. Pri tej priliki je bilo pravilno izrečeno, da zbor določuje le edino to: ali se vzame ta ali uni sestavek v časnik ali ne;   v prenarejanje   predloženega sestavka se nima  spuščati.   Ko je bila kmetijski družbi zahvala izrečena ,   da je   prepustila   družtvu  dve sobi za nje čitavnlco   in  je   bilo   predsedništvu   500 gold.   dovoljeno za njeno pohišje in  druge potrebe,   je  bilo še sklenjeno,   naj predsedništvo udinja  družtvenega   varha  z 120 gold. in pa* služabnika z 60 ali 70 gold. letne plače.
— V petek (^15. nov.) zvečer po osmih se je začela huda ura v Ljubljani, ki je terpela blizo do polnoči, da take letos celo poletje ne pomnimo. Lilo je, toča je šla, bliskalo in treskalo, da je bilo strah. Dvakrat je trešilo, enkrat v Medjatovo hišo poleg železnice in je ondi tri vojaške konje
vbilo, v stali zidan steber razrušilo in vojaka poškodovalo, v kleti blizo štale pa hlapca omamilo, — drugikrat pa je trešilo v bolnišnico, toda tu se strela bolnikov ni dotaknila, ampak le sem ter tje je strop in stene enmalo poškodovala. Dve reči ste pri tej uimi pomina vredne: ena, da v omenjeni stali je vbila strela dva konja, ki sta skupaj stala, potem pa, preskočivši 4 konje, kterim ni nič zalega storila, je vbila še enega; druga pa, da na bolnišnici je strelovod (^magnet), pa strela ni marala za-nj ali pa on ne za njo.
—   Poslednji list ,,Slov. Glasnika'' nam donasa veselo novico, da bo v Ljubljani ,,Slovenski Zabavnik" k m ali zagledal beli dan spod gosp. Milic-ovega tiska. Kdo ga bo izdajal in vre d o val, ni povedano, al po takem bomo tudi to kmali zvedili.
—    Ko so „Novice'^ unidan razglasile svoj in vseh Slovencev program, smo radovedni pričakovali, kakošno bojo proti njemu skovali znani protivniki naši iz trojedinega svojega berloga ,,Triesterčnega'S „Tafi:espo8tnega" in ,,Presnega'', ker sedaj je spet nastopila dobra žetev za te kosce: In kmali seje res „Tage8poštar" oglasil ter rekel, da „ta program je le — hinavstvo.'' Pač bi nas moglo le sram biti, da bi se branili zoper take vraL:e. ..Nas Slovencov ni toliko sila veliko — pravi z ozirom na Novični program poslednji „SIov. Prijatelj" — pa to nas dela močne in imenitne, da gledamo vsi na en cilj in konec in da delamo vsi v lepi ljubezni in zastopnosti. Berite „Novice", „Zgodnjo Danico", „Slov. Glasnika", „Šol8k. Tovarsa" ali „Slov. Prijatla" (in mi postavimo še ,,Stimmen aus luneroster-reich"), po vseh živi ena in ista misel, vsi merijo na eno in isto stran. Program „Novic" je tudi naš program, je tudi program vseh Slovencov." Tako piše celovški slovenski list. V obličji take kompakte edinosti in glede na djanja preteklega časa in današnjega in na govore Toman-ove v deželnem zboru ljubljanskem in v deržavnem dunajskem, moramo omenjenemu pisunu v „Tagespo8ti" , ki resnico v laž prevrača, naravnost v obraz reči: ,,Wie der Schelm ist, so denkt er von Anderen."
—   Slovenski katekizem za realko, predložen po gosp. katehetu Lesarju, se tiska sedaj v Blaznikovi tiskarnici.
—   Marljivi ud naše kmetijske družbe Ijublj. gospod Matevž Fine, mestni zdravnik, je poslal te dni vredništva „Novic" 3 repe iz njive, ki jo ima ljubljanski mesar gosp. Janez Porenta na mahu (morastu). Ena vaga 6 funtov ia 4 lote, druga 5 funtov in 12 lotov, tretja 4 funte in 8 lotov, — vse tri skupaj 15 funtov in 2 lota. Zraven tega so lepe in bele kakor najlepša loška repa. Da se tako debela in še debeleja repa tudi drugod nahaja, dobro vemo; al pomina vredno je to, da skor vsa repa na tej njivi je bila tako debela. Ako pomislimo, kakošna neznana sušaje bila letos, in pogledamo te debelke, moramo pač reči: Hvala Bogu! da imamo mah, ki nam daje tolike pridelke , in da zavoljo tolikega živeža, ki ga dobivamo iz mahii, naj nikar ne mermramo preveč, ako nas dim njegov včasih nadležje. Koliko dražje bi živeli in si tudi kurili v Ljubljani , ako bi mahu ne bilo, ki je že in bode še bolj naš mali Banat.
-----   389   -----