187
Narodne stvari.
Slava poštenemu Nemcu!
Res dobro de človeku, ako med toliko psovanjem, ki ga po časnikih, kazinah in gostivnicah in druzih cir-keljnih trpeti more pravično zahtevanje narodov slovanskih, bere tako poštene in tehtne besede, kakor jih je na 696. strani prinesel 22. list dunajske „Reformea. Tako-le se glasijo v izvirni besedi:
„Der Beschluss des Prager Landtages, dass die czechische Sprache an den Mittelschulen obligater Lehr-gegenstand sein soli, hat wieder jenen Publizisten Stoff gegeben* ivelche ein Heldenthum zu uben wdhnen, wenn sie jede Bestrebung der nichtdeutschen Nationulitdten Oesterreichs in gemeiner und perfider Weise verhbhnen. Wir finden nicht Worte, um dieses unwurdige und schdd-liche Treiben einer Literatenclii/ue zu verdammen, welche eine Begeisterung fur das Deutschthum affektirt, ohne v on dem echten Bewusstsein der deutschen Bildung durch-drungen zu sein. Es gehort aber zum Wesen und zum Beruf der deutschen Bildung, den geistigen Beslrebungen aller anderen N ationalitdten hold zu sein, und es liegt im Wurdebewusstsein der deutschen Bildung, sich nicht vor jedem fremden Aufstreben kindiscli und feig zu fure Men. Die deutsche Bildung wird wahrlich nichts verlieren, wenn neben ihr die slawische zur hdchst moglichen Biulhe gelangt, wohl aber wird sie beschimpft dadurch, wenn angeblich in ihrem Namen die heiligsten Anliegen der andern Volker Oesterreichs verspoltet werden. Und diese wurdelosen Nationalitdtsspbtter geberden sich als ,,privilegirte osterreichische Patrioten", und werden wohl auch von diesem oder jenem kurzsichtigen und engherzigen Staatsmanne als solehe anerkannt und ge-hdtscheltj wdhrend doch selbstverstdndlich den Interessen Oesterreichs durch nichts so sehr gesehadet wird, als durch dieses rastlose Schilren des Nationalhasses."
Da te zlate besede razume vsak naših bravcev, prestavimo jih v naš jezik, da vidijo, kakošen strašen razloček je med poštenim Nemcem in med brezvestnim nemškutarjem, in da, kakor je uni vse naše hvale in ljubezni vreden, je ta po pravici gnjusoba vsem. Tako-le se glasi gori navedeni nemški sestavek:
„Sklep pražkega deželnega zbora, da češki (slovanski) jezik ima v vseh srednjih šolah biti predpisan nauk, je zopet na konja posadil vse tiste časnikarje, ki mislijo, da dopernašajo Bog ve kakošne junaške dela, ako vsako prizadevanje nenemških narodov surovo in brezvestno zasramujejo. Manjka nam besedi, da bi prekleli to nevredno in škodljivo počenjanje tiste drhali, ktera se dela navdušeno za nemštvo, pa še iskrice prave nemške omike v sebi nima. Bistvo in poklic nemške omike je to, da je prijazna duševnim prizadevam vseh druzih narodov, in prav v tem se kaže zavest velike vrednosti nemške omike, da je ni strah, kakor otroka ali babo, ako se kak drug narod spravlja na kviško. Bogme! da nemška omika ne bode celo nič na zgubi, ako poleg nje se tudi slovanska razcveta kar največ more; — gotovo pa je nemški omiki na sramoto , ako se pod pretvezo njenega imena zametujejo svetinje druzih narodov avstrijanskih. In ti nesramni psovci druzih narodov se vedejo še kot „privilegirani avstriianski domoljubi", in marsikter kratkoviden in malodušen državnik jih priznava za take ia po naročji
nosi, čeravno je jasno samo po sebi, da blagru Avstrije nič ne škoduje bolj, kakor to neprenehano podpiho-vanje narodnega sovraštva."