FRANCE BRENK Poslednje ustoličenje LJUDSKE IGRE / 14. ZVEZEK Ta knjiga spada med redna izdan j a ZALOŽBE LJUDSKIH IGER za 1935—36 Izdanja „ZaIožbe I jud. iger" urejuje Niko Kuret POSLEDNJE USTOLIČENJE TA IGRA je za verske združbe, za dijaška, prosvetna, delavska, izseljenska društva prosta vseh avtorskih tantijem za čas prve naklade. Pravico do uprizoritve dobi vsak izmed navedenih odrov: a) če je naročnik rednih izdan j ..Založbe ljudskih iger"‘, z nakupom še desetih izvodov zadevne igre po znižani ceni, b) če ni naročnik, z nakupom petnajstih izvodov zadevne igre po knjigarniški ceni. — Vsako uprizoritev je treba v naprej javiti založbi, prijavi pa priložiti potrdilo o nakupu predpisanega števila izvodov igre (ako se nakup ni izvršil neposredno pri založbi sami). Za ostale odre veljajo glede tantijem določbe avtorskega zakona. LJUDSKE IKRE 14. ZVEZEK Poslednje USTOLIČENJE SLAVNOSTNA LJUDSKA IGRA V PETIH DELIH OB PETNAJSTLETNICI PLEBISCITA NAPISAL FRANCE BRENK 19 3 5 IZDALA IN ZALOŽILA ..ZALOŽBA LJUDSKIH IGER“ KOMISIJSKA ZALOGA JUGOSLOVANSKE KNJIGARNE LJUBLJANA Vse pravice uprizarjanja, prirejanja za radio, filnianja in prevajanja pridržane. — Copvright hy „Založba ljudskih iger" 1935. Tisk tiskarne Tiskovnega društva r. z. z o. z. v Kranju (France Uhernik, Kranj) UVOD V zgodnji pomladi, 18. marca, leta 1414. se je zgodilo. Ni bil to dogodek, ki je na mah razdelil preteklost od bodočnosti, ki je narodu vzel vse pravice za petsto in še več let. Bil je zadnji svobodni dih onemoglega ljudstva, ki je še upalo v nekdanjo svobodo, v svojo „staro pravdo", v svojo moč, ki je pa že nikjer več ni bilo. Ena izmed največji h tragedij naše zgodovine, posledica sto in stoletnega sistematičnega dela treh nasprotnikov: nemških cerkvenih dostojanstvenikov, plemstva in habsburških vladarjev. Tujcev, ki so bili med seboj v neprestani borbi za večjo oblast, ki pa so bili edini v tem, da je treba preveč svobodoljubno ljudstvo naj preje gospodarsko uničiti, da je potem voljno, svojo svobodo, vse svoje pravice dati gospodu za drobtino kruha. Slovenski jezikoslovec Kopitar je zapisal: „Današj! Nemci ne poznajo slovenske narodnosti: toda Einhard, ži-vljenjepisec Karla Velikega, jo je poznal dobro." ..Slovenci niso bili vedno ubogo kmečko ljudstvo, kakor jih vidimo v novejših stoletjih. V zgodnjem srednjem veku so bili krepki borivci za politično neodvisnost, prvi ustanovitelji držav med Slovani, trdovraten in neukrotljiv narod. Samo narod te vrste je mogel ustvariti in ohraniti v dneh svojega suženjstva tako čudo politične, historične in demokratske zavesti, kakor je bilo ustoličenje in prisega vernosti slovenskih vojvod na Gosposvetskem polju pri Celovcu" (dr. Bogomil Vošnjak, ..Poglavje o stari slovenski demokraciji"). Peisker pravi: “Toda našli so še težjo nalogo, zgraditi svojo grobo svobodo v redno državo. To so Korošci sijajno izvršili in so ostali v resnični svobodi brez plemstva dolgo časa. “ ..Krnski grad," pravi Vošnjak, ,.je bil prestolica slovenske Koroške v ranem srednjem veku, jedro velike slovenske moči v srednji Evropi, države, ki bi ne bila nikdar dovolila, da se stvori nemška nacija, kakor se nam to danes kaže. Ali bila je nesreča za Korotan, da je bila krščanska cerkev orožje njegovih sovražnikov, in da so bili koroški Slovenci pokristjanjeni od tuje, protinarodne cerkve. Ako bi bila imela koroška narodna država podporo krščanske cerkve narodnega izvora, bi se ne bil nikdar zgodil polom slovenske politične neodvisnosti. — Prišli so škofje iz Salzburga; bili so Nemci, najhujši zaščitniki germanske državne sile. Niso bili v korist slovenski svobodi in slovanskemu bogoslužju, ki sta ga vpeljala v cerkev velika slovanska apostola Ciril in Metod. — Slovenski čut za nolitično svobodo pa je bil prejak, da bi ga bilo mogoče naenkrat udušiti. Stare slovenske državne oblike in običaji so preživeli padec slovenske prave neodvisnosti. Bil je to boj, trajajoč stoletja, bojevan z žilavostjo in pasivno obrambo. Toda najvažnejši znak močnega političnega simbolizma je bilo ustoličenje in prisega zvestobe korotdnskih vojvod. To je čudo političnega simbolizma, ta ceremonija, prava zakladnica političnih in legalnih idej.'1 In Bodin je zapisal v svojo ..Republiko"1: ..Koroška vojvodska ceremonija nima para na svetu" (Six Livres de la Republique“, Livre L, chap. VIII.). — Edina je na svetu, kot izraz ljudske suvernosti v državni ceremoniji. — Prav tako pravi Enej Silvij, papež Pij It., v svoji knjigi ..AsiaeEuro-pea elengatissima descriptio“, da je ustoličenje zgled državnega simbolizma brez primere na svetu. In poslednje ustoličenje? Samo zadnji videz, zadnji dih umirajoče svobode, drugega nič .... V minulih sto letih so se zgodili usodni dogodki, ki so strli v ljudstvu poslednji odpor. Kuga jih je pomorila na tisoče, potresi so rušili kmečka domove, vitezi so požigali in ropali, plemiči so se bili med seboj. Ždeli so v svojih varnih gradovih, drug drugemu niso mogli do živega drugače ko z uničevanjem ljudskega imetja, ki je bilo neposredno tudi plemiško premoženje. Cerkveni dostojanstveniki, Habsburžani in plemstvo so bili drug na drugega ljubosumni. Vsak je hotel biti močnejši od drugega. Hotelo se jim je vedno večje oblasti, vedno več denarja. ..Stare pravde" ni spoštoval nihče več. Nalagali so novih davkov, tlaka je bila vedno hujša, narod pa uničen. Kmetje so izgubljali svoje domačije. Podajali so se v svet, iskat si boljšega kruha. Mnogi izmed njih so postali drvarji, obrtniki ali rudarji. Bremena pa so bila vedno neznosnejša. Denar, moč, oblast so bili smotri, pot do tega pa laž, hinavščina in nepoštenje. Slavus (Sloven), je pomenil isto. ko sclavus (suženj.) V mitninskem cenovniku pa je bilo zapisano: „Od žrebca in sužnja, ki se priženeta iz slovenskega kraja na sejni, je plačati isto mitnino, ko za kobilo in hlapca" (Dr. Potočnik: Vojvodina Koroška, II.). Tedaj pa je nastopil Habsburžan Ernest, ki je končno spet pokoril degenerirano plemstvo. Roparski vitezi so prenehali s svojim pustošenjem. Zakon je velel, da je obsojen na smrt vsakdo, ki krši red in mir, ki ograža varno potovanje in uničuje blagostanje. Višje plemstvo je bilo zaradi razvratnega življenja zadolženo. Dela ni bilo že davno več vajeno, Ernestova moč pa mu je jemala možnost nelegalnega izmozgavanja ljudstva. Zato se je v tej dobi pričelo uveljavljati predvsem nižje plemstvo, ki je bilo doslej močno zatirano in je vprav zato ohranilo v sebi moč in voljo do življenja. In končno se je zdelo, da bo tudi za ljudstvo nastopila nova doba blagostanja. Nad vsemi Ernestovimi uspehi pa je ždel Salzburg, ki ni niti za hip opustil svojega preračunanega dela. Vedno več Nemcev je prihajalo v naše kraje. Sistematično ponemčevanje se je nadaljevalo. Ni bilo namen samemu sebi, saj se ljudstvo tedaj sploh še ni zavedalo pripadnosti kakršnemukoli narodu (le kmet je bil isto ko Slavus = sclavus, in tujec, ki ga kmet ni razumel, kadar je govoril, je bil gospod): tudi ne Kristusovem nauku, ampak želji po zemlji, hlepenju po oblasti v neodločenem boju z Oglejem in njegovim cerkvenim predstavništvom. Menih Ciril je zbežal iz Osojskega samostana. Spoznal je bil, da je Kristus nekaterim samo sredstvo in pot do oblasti. Salzburg ukaže Ernestu, naj nevarnega meniha, ki širi med ljudstvom „krivo vero in luži", ujame. Ernest noče. Hoče pokazati Salzburgu svojo moč. Grof goriški, Henrik IV., predstavnik tedanjega degeneriranega plemstva, mu očita, da dela proti sebi, ker nasprotuje mogočnemu Salzburgu. — Ernest pa: „Nihče ne dela toliko zase, kakor jaz. Ker hočem pridobiti največ, bom pravičen, in ne pojdem za vami, grof." In še nekaj je bilo. Na jugu so pričeli vznemirjati krščansko, kolikortoliko splidno, umirjeno Evropo, Turki. Ernest je slutil nevarnost tudi s te strani. Kdo ve, plemstvo še vedno ni bilo zanesljivo in kadar bi bil on v nevarnosti, bi se lahko pridružilo celo njegovim sovražnikom. To so bili glavni vzroki, da se je dal Habsburžan Ernest zadnji ustoličiti po starem obredu na Gosposvetskem polju. Tako je hotel pridobiti zase najnižje plasti ljudstva, kmete, ki so bili že stoletja teptani. Tako se je začela žalostna komedija, ki jo je Ernest zagovarjal pred porogljivim posmehovanjem svojega dvora in plemstva: ..Samo mimogrede bomo to storili! Dva dni izgubimo, več ne! Grede, ko potujemo po stari navadi ustoličenih vojvod v Sveto deželo. Če ne bomo prišli prav v Sveto deželo, se bomo poprej vrnili. Potovali pa bomo na vsak način. Čemu ne bi storili te malenkosti, ki nam utegne toliko koristi, mimogrede?"1 In zgodilo naj bi se v zgodnji pomladi, 18. marca, 1414. Ljudstvu je zastal korak v pričakovanju. Teptani in revni so verjeli v poštenje in pravico. Po svoji dobroti so sodili dobroto drugih. Od vseh strani so prihajali: kmetje, pastirji, rudarji, žene, otroci, da bi videli, česar njihovi očetje in dedje niso doživeli, o čemer pa so jim pravili leto za letom v dolgih zimskih večerih. Dedje so učili očete, očetje svoje otroke. Vsi so znali odgovarjati pri ustoličenju, vsi so prosili knežjega kmeta Šaterja, naj dovoli pravičnemu vojvodi, da sede na njegov kamen in jim zavlada. Knežji kmet pa je stal sredi vsega. Bil je med tistimi, ki se je zavedal vsega. Upal je z narodom in obupoval s tistimi, ki so zapuščali svoje onemogle očete in odhajali v mesta, iskat si boljšega kruha, in s tistimi, ki so se ženili s tujkami, da bi si pridobili ugled pri gospodi. Onemogel je stal pred ljudstvom, ga rotil in mu dopovedoval pravice, svobodo in moč nekdanjih dni: „Svo-hodno, po svoji volji in v svojem jeziku dajemo knezu Ernestu vojvodsko oblast!11 Toda sinovi so šli dalje po svoji poti. Niso mu verjeli. Tudi Šaterjev sin je bil med njimi. Skrušen starček je priznal: ..Med seboj smo razdvojeni, nič več ne bo svobode. Sinovi izdajajo svoje očete.11 Šater je slutil, kaj se je zgodilo v tistih dneh. S poslednjimi silami pove ob kamnu sinu vpričo ljudstva svojo oporoko, da bi ohranil vero vsaj še v tistih, ki so verovali. Sledi ceremonija, vprašanja, odgovori. V ljudstvu raste upanje. Mogočneje in jasneje odgovarjajo. A vse to preseka Ernestov glas: ,.Ne vem, kaj hočeš, ne razumem tvojega jezika.“ Tedaj se poslednjič dvigne Šater: ..Kdor pa po krivem prisega ljudstvu, kdor laže Bogu in naravi, naj bo preklet in njegov rod naj propade v potokih krvi." In vse to se je zgodilo. Za pet sto in več let je narod izgubil svobodo. Na vedno enak način je ljudstvo podlegalo in izgubljalo pravico za pravico. Ni se nič naučilo, nič ni pridobilo. Vedno so bili med narodom izdajavci, ki zaradi sebe niso pustili, da bi se ljudstvo otreslo hlapčevstva, suženjstva in vdanega trpljenja. Ernest je vedel, da ljudstvo sluti vso ironijo ceremonije, kakršne prav za prav ni hotel. Storil je vse, kar je še mogel in utegnil. Meniha je oprostil in knežjemu kmetu Šaterju je podelil vse svoboščine in stare pravice na njegovih posestvih v Pekrčah in Blažji vasi. Drugega ni vedel in videl. — Le to je še dejal goriškemu grofu, ko sta se srečala pri grmadi med ljudstvom: „Naučil sem se, da je narod pametnejši od grofov in plemičev, ki mu niti s hinavščino in lažjo ne morejo škodovati. Narod je vedno pošten, mi pa, ki vladamo, smo dostikrat zaslepljeni." Toda tudi te dobre volje ljudstvo ni bilo deležno. Niti toliko močno ni bilo več, da bi sprejelo ponudene dobrote, kaj šele, da bi spoznalo položaj, svoj pomen in terjalo pravice. „In čim bolj se bližamo koncu srednjega veka, tem pasivnejši so kmetje, ali kar je že skoraj isto — Slo- venci"1). ..Od Ernestovih naslednikov je vojvoda Friderik, ki je bil tudi nemški kralj, prosil 1. 144). koroške deže-lane, naj mu zaradi ..kraljevskega dostojanstva11 spregledajo sejo na knežjem kamnu ter se zadovoljijo s podelitvijo fevdov in podelitvijo deželnih privlegijev v Št. Vidu. Da pa ne bodo deželam prikrajšani, jim obljublja, da neravnanje po starem pravu nikakor ne bo v škodo njihovim svoboščinam. Deželani so se kraljevim prošnjam vdali. S tem pa je bil gosposvetskemu obredu zadan smrtni udarec. Tujim vladarjem se je umestitev po kmetu zdela odslej poniževalna. Mnogi izmed njih nimajo odslej niti volje, niti časa, da bi prišli osebno na Koroško in se tu podvrgli starim pravnim običajem. Najprej je povsem odpadlo umeščanje po kmetu na knežji kamen pri krnskem gradu. Nekoliko dalje se je ohranila poklonitev stanov pri vojvodskem prestolu. Ob navzočnosti in sodelovanju deželnega kneza je prišlo do nje še v letih 1564 in 1597. V 17. stol. se je poklonitvena ceremonija na voj- vodskem prestolu vršila še dvakrat ali ne več ob osebni prisotnosti deželnega ikneza, marveč le njegovega namestnika (1651, 1651). Končno so tudi to poklonitev pre- nesli v Celovec, kjer se je zadnjikrat vršila leta 1728“ 2). In nazadnje le še misel h knjigi dr. Georga Graberja: ,.Der Eintritt des Herzogs von Karaten am Fiirstenstein zu Karnburg“, k vsem podobnim brošuram, brošuricam, k pri-vzgojnemu prepričanju in današnjemu mnenju o ograjenem vojvodskem prestolu na Gosposvetskem polju in o restavriranem knežjem kamnu v deželni hiši v Celovcu: Vsaki objektivni sodbi je nemogoče trditi, da bi bila ceremonija ustoličenja nemškega izvora. Brez dvoma je, da je nastala v zgodnjih dneh življenju slovenske narodne *) Kos: „Zgodovina Slovencev", I, 207. 2) Kos: ..Zgodovina Slovencev11, I, 187. države, tedaj, ko o tujem življu na Koroškem še ni bilo govora, ko so „segale meje slovanske zvezne države najmanj od Labe pa do zgornje Drave in Save"1 2). Ceremonija pa je bistveno kmečka, kmet je njeno središče in nemogoče je misliti, da bi si bil kak tuj vladar izmislil ceremonijo, ki ga je skozinskoz tako poniževala"-). Poleg tega pa se je rodila iz ljudstva, o katerem pišejo srednjeveški Nemci v Schvvabenspieglu: „Ne sprejmejo nase vlade plemstva ali sile, temveč samo vlado poštenja in zvestobe." Iz ljudstva, o katerem je bil pregovor: „Ne sname klobuka pred nemškim cesarjem: on je slovenski kmet!"3) „Vojvodski kmet je imel pravico nositi klobuk na glavi v cesarskem dvoru." Ljudstvo s tako samozavestjo je pač moglo terjati od svojili vladarjev pravice na tak način. Res pa je, da se je ceremonija spreminjala s prihodom in oblastjo tujcev. Vendar je ostala v bistvu nespremenjena do 1. 1414, razen obreda ob prestolu na Gosposvetskem polju. Šele takrat, ko je s Celovcem vred zgorela pisana „stara pravda" in ko se je ceremonija zazdela vojvodi Frideriku, nemškemu kralju, poniževalna za kraljevsko dostojanstvo, je obred postal čisto nemški, to se pravi, nič več ga ni bilo, izginil je z vsemi pravicami vred. Sprejeli so samo vlado poštenja in zvestobe, in po svoji dobroti so sodili dobroto drugih. Zato so izgubili svobodo in vsa zgodovina slovenskega naroda je v tem, da se od pamtiveka krčijo njegove meje. ') Kos: „Zgodovina Slovencev" J. 52. 2) Dr. B. Vošnjak: Poglavje o stari slovenski krači j i. 3) Dr. B. Vošnjak: Poglavje o stari slovenski kraciji. demo- demo- POSLEDNJE USTOLIČENJE JURIJ ŠATER, knežji kmet. JURIJ, njegov sin. CIRIL, menili, benediktinec. ERNEST, knez in vojvoda. CIMBURGA, njegova /.ena. HENRIK IV., grof goriški. koroški palatinski grof. RAVBAR, vitez. VERONIKA, njegova liči. SEL salzburškega nadškofa. ARNOLD, žid. SARA, Židinja, ki streže po gradovih. JOŽI MOJCA, Jožijevo dekle. HANKA, njena sestra. PROSEN 1 , ZABERNIK j kmeta LOV RENC, kamnosek. POLTI, njegov dvanajstletni sin. TOMAŽ, desetleten fant. ROK, star pastir. VOJAK. Možje, fantje, dekleta, žene. otroci, kmetje, rudarji. Godci, Jodlar, vojaki. Vojvodovo spremstvo: plemiči, duhovniki, grofje, konji, psi. sokol, govedo. OSEBE: SMREČNIK LIPNIK ŽLEBNIK | riKlarja- . . PRVI DEL DOGODKI PRED USTOLIČENJEM Knežji kamen ob cerkvi sv. Petra pod Krnskim gradom. Ob kamnu visoka lipa, okoli raste grmičje, bodeče neže in ščavje. Na kamnu kamnoseško orodje, na tleh nekaj vreč in cunj. — Nenadoma zadone fanfare s Krnskega gradu. Pričakujejo kneza. Miren večer. Zgoraj je slišati jodlanje, oddaleč se včasih oglasi pasji lajež. Blizu nekje pojejo di-varji ..Jurjevico1'. Pesem se oddaljuje. Od nekod prihaja Polti in piska na leseno piščalko. Za lipo leži Lovrenc, skrit še za deblom. A začetku dejanja se pretegne in prevali, da ga vidijo ljudje. Od časa do časa zasmrči. Ob njem leži pes Henrik. Folti (budi očeta): Oča! Halo, oča! Sonce Ido kmalu zašlo, pa danes niste še nič naredili. Lovrenc (postaren, siv mož. Malo jeclja, da je včasih kar smešen. Počasi se brihta in nekaj godrnja.) Folti Halo, alo oča! Zdaj ste se pa že naspali! Lovrenc (leze pokonci): Salamenski pob! Nič drugega ne zna kot brundati v svojo piščal pa mene buditi! — Halo, halo, oča! (Gre leno h kamnu.) Bom že naredil! Saj je še tri dni časa! Folti (sedi ob grmovju in piska na tihem dalje): Kar nič se ne jezite! Če do večera ne boste naredili vsaj nekaj, vas bo graščak spodil in drugega najel! Lovrenc (je že mislil pričeti z delom. Jezen): Kaj? HANKA (mlado, lepo dekle v coklah, rdeči ruti in domači noši. Zasopla pride od leve. Gre proti desni v ozadje. Na hrbtu nosi težak koš, poln medu in vina. Postoji, da bi se spočila, koš nasloni na knežji kamen): Bog daj, oče Ovrenc! To je breg, da človek komaj sapo dohaja! Lovrenc (se brž pomiri in ji hoče pomagati sneti koš z ramen. Jeclja): Hanka? Kje si se pa ti vzela? Hanka (noče dati koša z ramen): Ni treba, Ovrenc! Mudi se mi! Medu in rebtde nesem v grad, pa moram biti zgoraj pred sončnim zahodom. Lovrenc (tleskne z jezikom): Rebule? Saj, to je! Če je kdo gospod, pa pije re-bulo! — Ali ste jo doma pridelali? Hanka Nekaj tudi. — Ni bilo nikogar sem? Lovrenc Kaj pa naj bi tukaj iskal ? Hanka E, vi pa ste res pravi! Kneza bodo tu sprejemali danes, kneza! Kaj nič ne veste? Lovrenc Kakšnega kneza? Hanka Zakaj tolčete po kamnu, Ovrenc? Lovrenc Zaradi kneza? Hanka Menda že! Saj tudi jaz grem v grad zaradi kneza! (Dvigne koš.) No pa srečno! (Proti desni.) Lovrenc (bulji za njo): Srečno! — Pa naj bo zaradi kneza! (Prične tolči spet po kamnu.) ROK (star, siv pastir, od desne v ozadju. Za pasom ima čutaro, v rokah dolgo palico. Za vratom ali pod pazduho nosi majhno jagnje. Sreča Hanko): Bog daj, Hanka! Hanka Bog daj, Rok! (Zagleda ovčko.) Kaj se vam je izgubila? Rok V dolini sem jo šele našel. Hanka V grad grem. Imate kaj sira na prodaj? Lahko vprašam, če ga potrebujejo. Rok Jaz nimam zagrajske innjihove solde ničesar. Sam lahko pojem; če imam pa odveč, spravim pod skalo za drugič. Hanka Ampak Rok. za kneza, ne za grajske! Rok Saj veš, da so vsi enaki, samo drugačne cunje imajo na sebi. Hanka Naj bo po vašem! Ali počakate kneza? Rok Nisem prav nič radoveden, kakšen je. Ostanem, da bom videl ljudi, ki bodo po tolikem času spet od vseh strani prišli — in še nekoga bi rad srečal. Hanka Koga neki? Rok Oho, si radovedna, kaj? Hanka No. pa mi vseeno povejte! Rok Da bi ti? — Veš tistega, ki bo tudi tebi znal pomagati. HANKA (nekoliko zmedena): Meni? (Odkima.) Si bom kar sama, (Odide.) Srečno, Rok! Rok (gleda za n jo, gre do Lovrenca): To je že vse zaraslo in razpokano! Lovrenc Rok, dolgo že znam, kar znam, takega kamna mi pa še ni bilo treba cediti. Rok Če se pa več ko sto let nihče ni brigal zanj. (Sede, vzame iz torbe kruh in sir ter je. Ovčko položi zraven sebe.) Ali je kuža kaj hud? Lovrenc (neha delati): Henrik, ta, ta, ta! Čisto pohlevna živalca je ! (Poizkuša, da bi pes skakal čez vejo.) Hop, Henrik! — Noče! Hop! — Pa je znal! Od Ravbarja sem ga kupil, od graščaka ... Rok Ali mu je bilo že takrat ime Henrik? Lovrenc O, seveda! Jaz bi mu takega krščanskega imena ne dal, ker je preveč len. Len? Ravbar ga je menda nalašč tako krstil. Henrik je ime tudi goriškemu grofu, Ovrene! Lovrenc Moj kuža pa ne bo nikoli grof. Kaj ne. Henrik! — Hop! Alo! Mrha noče! Predobro se mu je godilo. Gospodična Veronika, grofova hčerka, ga je imela strašno rada, zato ga je gospod grof prodal. Pravijo, da ji je rekel, da mora misliti na moža in ne zmeraj samo na Henrika. Rok Veronika? Lovrenc Ali jo poznaš? Rok Vse poznam. Si videl dečlo, kako je težko nesla v breg? Lovrenc Hanko? (Prikima.) Rok Vidiš! Od jutra do noči dela dekle, kakor vse naše. Nazadnje pa pride takale grajska gospodična in ji od je poba. Naši fantje so pa tako neumni, da nore za tistimi gosposkimi ,.bledicami", pa jih niti razumejo ne. kaj govorijo. Lovrenc (začuden): Komu ga od je? Komu? Ti pa res ne poznaš drugega ko kamen in svojo roko. Folti (je med tem zlezel v lipo): Oca. delati bo treba! Lovrenc (se razjezi): Ta presneti falot! Že spet ne da miru! (Vzame sekiro in prične sekati grmovje in ščavje okoli kamna.) Komu ga od je? Rok blanki Jurija, vendar! Saj že vsi kmetje to vedo! Lovrenc (obstane z delom): Hercogovega sina Hanki ? — Pa saj ne bosta napačen par! Rok Kugo, potrese, vse smo že prestali. Na tisoče kmetov je pomrlo, gospoda pa je sedela varna v svojih gradovih. Potem so se roparski vitezi klali med seboj. Gospoda je bila varna za obzidjem. Ker drug drugemu niso mogli do živega, so klali kmete svojih gospodov nasprotnikov in jim požigali kaj že. Sedaj, ko je konec, se je začelo drugače. Naši sami sebe uničujejo. Tako nas kmalu ne bo več. Lovrenc Rok, ti zmeraj preveč veš za nazaj in za naprej. Mene pa vsega fant spomni, vidiš! Malo se razjezim (la pob ne pozabi, da sem njegov oea, naredim pa le vse, kar reče, ker je čisto pameten ta falot. Folte (z drevesa): Kaj ste rekli, oča? Lovrenc (se razjezi.) Boš tiho! (Folti spet piska, leze v vrh.) Rok Tebi je lepo, Ovrenc! Po gradovih delaš, dobro ješ in zaslužiš. Jaz sem imel nekoč veliko kmetijo. Pet plugov. Pri tlaki sem se valptu uprl in peljali so me na grad. Graščaku sem povedal tisto o kugi, potresu in roparskih vitezih. Vrgli so me v ječo in mi vzeli grunt. Hercog Šater se je potegnil zame. Potem so me izpustili, grunta pa nisem dobil naza j. — Nikomur več ne verjamem. Tudi hercogu ne, čeprav je poštenjak, najman j pa knezu, ki bo danes prišel in se čez dva dni dal ustoličiti. Davki so vsak dan večji, graščaki so že polovico neje-voljnikov pometali v ječe. Vsak dela z nami. kar hoče. — Samo na nekoga še upam ... Lovrenc Ustoličiti se bo torej dal? (Spet preneha z delom.) Zato moram očediti ta kamen! (Prične hiteti.) To je pa nekaj drugega! Rok Oča so mi pravili, očetu ded in dedu babica, kako je včasih bilo. Več ko sto let je že tega. odkar je bil ustoličen zadnji vojvoda. Takrat smo imeli še pravice, takrat je kmetovo delo nekaj veljalo. Imel je živež za dom in za prodaj. Medtem se je vse spremenilo! Kmet še bolj dela kot včasih, pa še zase nima dovolj. Jemljejo mu ljudje, ki jih niti ne razume, ko ga terjajo. Lovrenc Dobro, da tebi in meni ne morejo nič vzeti! Rok V ječah je za oba še prostora, le verjemi! Pa tudi psa ti lahko vzamejo, če bo v bosti ujel zajca, ali pa če zvedo, kako mu je ime. Preteto nevarno ime i ma ! Lovrenc Henrik? Kaj me briga, če so tudi našega grofa na to ime krstili! Naj pa premeni ime, če mu ni po volji! Laže se mu bo privadil ko moj pes. Kar pokliči ga z drugim imenom, pa boš videl, da ne bo nič slišal. (Pusti delo in kliče psa.) Polti, Polti, ta. ta, ta! No, vidiš, nič! Polti (v lipi): Kaj pa je oča? — Ali še zmeraj niste začeli? Lovrenc (se razjezi): O ti ... ! Oddaleč se zasliši .Jurjeviča". Petje se približuje.) „0, Jurjeviča moja, zakaj ti usta rde?“ »Robidnica, moj očka, ozaljšala jih je.“ »O, Jurjeviča moja, razvneta ličeca?11 ,,Verjemi, dragi očka, od zlaVga sončeca." „Ko modri cvet plavice oči se ti bleste?" „Oh, očka moj, le sonce jim pilo je solze." Rok Drvar j i! Lovrenc (spet hiti z delom): Sem gredo! Rok (vstane, gleda v ozadje): Smrečnik, Joži, Lipnik! Presneto težko nosijo! Lovrenc (spet nič ne dela, stoji ob Roku in gleda): Zapojejo pa skoraj tako, kakor smo mi včasih! JOŽI, SMREČNIK, LIPNIK (pridejo na oder sklonjeni, s težkimi butarami drv na plečih. Tz ozadja levo pridejo desno spredaj. Drug za drugim vržejo butare ob tla.) Joži Saj nismo sami! Smrečnik Glej ga, Roka! Tebe pa že dolgo ni bilo videti! Lipnik (se smeje): Pa Ovrenc je tudi? Lovrenc (ga debelo gleda): Čemu se pa režiš, koloburnik? Vsi (se smejejo.)- Lovrenc (od jeze prične spet deluti): Pol)je neumni! Če ste zato prišli, da se mi smejete, pa še namesto mene kaj naredite! Joži Nič se ne jezi, Ovrenc! Prav o tebi smo se menili in o tisti grofici, (tleskne z jezikom) saj veš, ko bi ti skoraj postal graščak. Lovrenc (zadovoljno): Hm! Rok (da medtem vsakemu roko): Bog daj! Smrečnik Alo, fantje, jutri je sobota! Jutri bo dovolj drugega dela in tu ima gospoda navsezgodaj lov. Zato moramo grmado še danes postaviti. Drvarji (pljunejo v roke, prično postavljati grmado. Zabijejo precej visok kol v tla, naokoli še pet ali šest nižjih in ob straneh polagajo veje, da je grmada visoka, v sredi pa je prazen prostor za suhljad.) Lovrenc Jaz cedim, čedim ves dan, vi pa hočete tukaj grmado postaviti! Joži Ti si pravi! Še dobro, če veš, da bo v nedeljo ustoličenje! Lovrenc Da. da, to že! Ampak drugega kot tale kamen ne bodo potrebovali! S tem pa imam jaz dovolj dela. Smrečnik Fobija vprašaj, pa ti bo povedal, čemu bo grmada. Folti (ki je vse gledal z lipe in se smejal): Oča, zato, da jo bo po ustoličenju graščak zažgal novemu vojvodi na čast . . . Lovrenc (se spet razjezi, da se smejejo): O ti ... ! Ali sem te kaj vprašal ? (Hiti z delom, pes mu je na poti.) Henrik, marš! Mrha lena! Lipnik Koga podiš? Henrika? Goriškega grofa, še pre den je prišel? Ali bi ga rad zacopral? Rok Njegovemu psu je ime Henrik. Saj sem že rekel, da ga bodo vrgli v ječo, če to izvedo. Lovrenc Kaj me briga, če ga je Ravbar tako krstil! Smrečnik Mar si ga od Ravbarja dobil? Lipnik O. salament! Ravbar je namreč strašansko jezen na goriškega grofa. Zaradi hčerke Veronike sta se nekaj sprla. Smrečnik Pa zaradi Ravbarjeve žene tudi! Joži Dekle ga prav tako vse poznajo, kar jih je po koroških gradovih. Temu je vsaka dobra. Lipnik Ali bo on tudi prišel s knezom? Joži Če se ga le ne bo kje tako napil, da ne bo mogel naprej. (SirHi.) Rok Vsi pridejo. Gospoda s Kranjskega, Primorskega, Štajerskega, vsa naša gospoda bo zraven, škofje, duhovniki, plemiči, polovica Dunaja, (nihče več ne dela, vsi strme poslušajo.) s knezom in njegovo ženo. Lipnik Oženjen je tudi že, ta knez? Rok Vsi tisti bodo prišli, ki bi radi od kneza večje plače, denarja zastonj, oproščenje davkov. Polno te sodrge bo v nedeljo popoldne na Gosposvetskem polju okoli prestola. Klečali bodo in žlobudrali, kar bo gospoda od njih hotela, samo da bodo kaj dobili. Moj ded so gledali to reč, pa ni vredno! Saj še ne razumeš ne te gospode! Kmetje so poleg samo dopoldne, tu, pri ustoličenju, ko jim knez prizna vse pravice in mu da naš liercog za to vojvodsko oblast. (Nekaj trenotkov molka.) HANKA (od desne zadaj s praznim košem, nekaj časa gleda, nato vrže koš po bregu in steče k fantom.) Alo, lenobe! Nihče ne dela! Drvarji O, Hanka! Hanka Ali vas ni sram! Knez bo skoraj tu. pa šele te pre-klje stoje pokonci. Lovrenc (je med tem pričel pridno delati. Dračje nosi v ospredje, nekaj metrov pred kamen, pripravlja svoj ogenj.) Hanka Glejte Ovrenca, kako hiti! (Pomaga fantom.) Joži Moramo se postaviti! Po vseh hribih in gradovih bo gorelo. Hanka Kakšno grmado so zgoraj hlapci naredili! Za tri take kakor sem jaz! Lipnik I no, to bomo tudi mi spravili skupaj! Hanka Ti koloburnik ti! Rok (tudi pomaga): Saj se moramo res odrezati! Oča so pravili, da so naši drvarji imeli vedno največji ogenj, takega, da je še gospoda prišla rada pogledat, čeprav so samo kmečki plesali okoli njega. Joži Mislim da! Saj gospoda ne zna drugega ko piti. Hanka Vi pa nič boljši niste! Lipnik Da bi te! Če našega piješ, nisi nikoli tako pijan, da bi ne mogel pošteno zarajati. Oni pa po rebuli in malvaziji kar cepajo drug čez drugega. Hanka Sem pa res radovedna, kdo bo prvi cepnil! Lipnik Mene misliš? Joži Cel polovnjak nam da Šater, je že obljubil! Smrečnik Grajski pa mesa in pogače. Hanka (se čudi): Res? Lipnik Smo že zgovorjeni! Samo ljudem je treba povedati. da bodo vedeli, katera grmada je naša, in da bodo vsi prišli. Da se ne bo kdo okoli gospode sukal in moledoval za ostanke. Smreenik No, tega pa res ne bo treba! Lipnik Misliš, da bo gospoda začela hoditi okoli nas? Smreenik Nemara! Kar vprašaj Roka, kaj se to pravi, če se da ustoličiti knez, kakršen je Ernest! Rok Včasih je res nekaj pomenilo. Takrat so bili še vsi ljudje pošteni in kar je knez obljubil, je tudi držalo. Kmetje so imeli vse pravice, kakor so zapisane v urbarjih. Smreenik Knez je vsak pošten, drugače bi pa knez ne bil. Rok To praviš zato, ker ti morejo vzeti samo sekiro. Meni so vzeli grunt. Pet plugov. Samo, ker sem se valptu in graščaku uprl, ker smo morali tlača-niti več ko po pravici. Še hercog mi ni mogel pomagati. kaj šele knez, ki je imel sam s seboj dosti dela, da niso zahtevali graščaki tudi od njega tlake. Smreenik Tega ti pa ne verjamem! Rok Pa nikar! Ali ti niso pravili oča. kako so roparski vitezi napadali drug drugega, zažigali kmečke bajte, kradli živino, ropali po cestah trgovce, pa jim noben knez ni mogel do živega? Smrečnik Pravili so mi, pravili! Ampak tudi to vem, da je že hudo dolgo, odkar si je upal kak vitez koga napasti. Lipnik l ega res ni bilo slišati, odkar vlada Ernest. Rok Jaz ti pa povem, da ni dolgo tega. kar sem videl, kako so Ravbarjevi vojaki ubili in oropali nekega trgovca. (Splošna pozornost.) Smrečnik Potem bo obsojen na smrt! Rok Nihče drug ni videl, kakor jaz. Mrliča so zakopali ob cesti, blago pa odnesli s seboj. Kdo bo izvedel? Nihče! Jaz pa tudi ne povem nikomur. Naj se med seboj pobijejo, če se hočejo! Nas to nič ne briga! Ampak mi moramo živeti v miru in pravici. Smrečnik Bomo, bomo Rok! Le brez skrbi! Še grunt boš dobil nazaj! Kar k prestolu pojdi v nedeljo Dopoldne . . . ! Rok (resno): Tega ne bo nihče doživel. Ne znam govoriti po njihovo in oni ne po naše. (Prično delati.) Hanka (ki je delala zdržema, medtem ko so drugi radovedno poslušali) : Dedje se imate strašno veliko pogovoriti! Če bi se od vašega klepetanja grmada kar sama delala, bi bila res že za tri take, kot sva midva z Lipnikom. Lovrenc (dela spet pri kamnu in brunda predse pesem, medtem ko Folti piska in leze po drevesu.) Lipnik Zdaj pa tega ne bo mogla pozabiti! Glej, da boš v nedeljo prišla, ko bomo rajali! Joži Pa tudi Mojca naj pride! Hanka To ji lahko sam poveš! Joži Če se bova kaj srečala te dni, ji bom že povedal. Hanka Glej ga, glej! Če se bova kaj srečala! Seveda! Jaz pa naj zate in zanjo opravim! To ste fantje! Smrečnik Sedaj, ko je dosti tujih po gradovih, pa takole počno z domačini. Za tistimi pa že hodijo, za tistimi! (Nerodno je vsem, ta ali oni pohiti z delom ali zakašlja.) Rok Če bo vse bolje, kakor praviš, Smrečnik. potem bo tudi to! Joži Dajmo hitro do konca! Ljudje s hercogom bodo kmalu tu! Glejte ga! Ovrenc bo kmalu končal. PROSEN IN ZABERNIK (mlajša kmeta, s težkimi vrečami na plečih. Prideta od leve. Vreče vržeta h kamnu.) Prosen Bog daj, ljudje! (Si podajo roke.) Saj skoraj vse poznam! Zabernik Kamor prideva, povsod je polno ljudi. Bog daj! Prosen V vsako hišo so jih nekaj vzeli in nekateri morajo še zunaj spati. Rok Kaj takega se ne zgodi vsako leto! Prosen Izmed nas tega ni še nihče videl. Zabernik Govoril sem z nekaterimi. Od vseh strani so prišli. Nekdo je pravil, da je pet dni hodil, prav tam iz Melske doline nekje je doma, čisto pod gorami. Dejal je, da imajo snega še do kolen. Rok Ali je kupčija dobra? Prosen Slaba, ko pa je v vsakem kraju, kamor prideva, treba plačati davek graščaku. Rok (odveže vrečo, pregleduje zrnje.) Ni slabo seme! Si ga doma pridelal? Zabernik Doma, kajpak! Zemljo že imamo, zemljo! Ampak ljudi ni in davki so preveliki. Dva fanta sem imel. Eden je strapal za grajsko deklo in šel za biriča, drugi pa jo je pobral po svetu, nekam v mesto. Pravi, da se tam bolje živi. Grunt je ostal brez delavcev. Vsak dan je manjši, sam ne morem več. • Joži, Smrečnik, Lipnik, Hanka (so medtem končali z delom, posedajo naokrog po vejali in jedo.) jozi Čemu bi se prenapenjali! Če se valptu in graščaku prikupiš ali ne, nejevoljnik ostaneš in tlača-niti moraš. Če nimaš vsaj enega pluga zemlje, se do nje tudi prikopal ne boš. Poglejte Utka! Pol pluga je poverbal. Pa se je pehal od jutra do noči, tlačanil, davke plačeval in ves mršav prilezel na tri četrti pluga. Garal je dalje, žena mu je shirala in ko je peljal na semenj zadnji par volov za zadnjo četrt pluga, se je sredi ceste zvrnil. \ole so prodali in ga pokopali s tistim denarjem za zadnjo četrt. — Pa mene poglejte! Delal sem, kakor dela vsak pošten kristjan, od jutra do trde noči. Dve kravi in pol pluga sem dobil po očetu. No, in kaj? Hoteli so, da krave po dvakrat na leto storijo, da bi najmanj štirikrat na leto želi. „Dokler pojde, pojde,“ sem si mislil. Ko pa ni šlo več, sem vzel sekiro na rame in ajdi v hosto! Tudi oženil se bom šele sedaj, ko nič nimam, da le še kajžo postavim. Prosen Korajžen pa si, korajžen! Zabernik Katero boš pa vzel ? Joži Katero? (Pogleda postrani Hanko.) Mojco, njeno sestro! Smrečnik Če ne, boš pa še ti na grad zavil, kaj? Prosen (proti Hanki): Čigava si pa ti? Hahka Razbornikova. Zabernik Pa ne Hanka? Hanka Nobena druga. Prosen A tako! Zabernik Kaj pa, ali se je že kaj popravilo s hercogovim Jurijem? (Vsem je nekoliko nerodno.) Hanka Kaj naj bi se popravilo? Saj ga nisem nikoli marala! Zabernik Je pa on tebe! Tako je z njim, kakor je bilo z mojim. Samo, da je moj šel za navadno deklo, ta pa za Ravbarjevo hčerko. Hanka (vstane, nerodno ji je. Gre h grmadi, popravi še to in ono.) Kar hodi naj za njo, mar mi je! Rok Tudi to se bo dalo še popraviti! Smrečnik Take reči se nikoli ne popravijo. Joži Smrečnik, ti pa zmeraj kaj brihtnega poveš, kakor da bi ti bilo tako prav, kot je. Lipnik Tisto je pa res, Hanka bo lahko dobila drugačnega, kakor si ti. Lovrenc (pride medtem k druščini. Zakuri z gobo in kresilnim kamnom majhen ogenj): Za danes sem končal. Rok Možje, ni vredno, da se prerekamo, pustimo to! V teh dneh se bo zgodilo vse kaj drugega! Hercog in ljudje bodo kmalu tu. (Slovesno, med molkom. Tudi Hanka pride bliže.) Sinoči sem srečal v gorah — Cirila! Vsi (pritajeno, začudeno): Cirila? Črnega meniha? Rok Prenočil je v moji staji. Ves premočen je bil. Poslal me je, da vam povem: Nocoj o polnoči pri knežjem kamnu. Vsi (pritajeno): Nocoj o polnoči? Rok Vsi kmetje, iz vsake vasi vsaj po eden. potem rudarji, drvarji, vsi naši. Povejte to ljudem! V idva (Zaberniku in Prosenu) pojdita od hiše do hiše, da bodo vsi vedeli. Smrečnik Prenevarno je zanj in za nas! Rok Do Šent Vida so ga zasledovali, pa se jim je zmeraj izmaknil. Pri nas je varnejši ko kjerkoli. Jz-dajavca ni med nami! Smrečnik To je res! Rok Ta je, na katerega čakam! Samo temu še zaupam. Hanka Tri leta je, odkar sem ga nazadnje videla. Rok Obhodil je med tem vse naše vasi, celo doli do morja je prišel. Vsi (začudeni): Do morja? Rok Krščeval je, spovedoval, obhajal, postavil oltar sredi travnika ali v hosti in od vseh strani so prihajali ljudje ter poslušali njegove prepovedi. Joži Saj razumejo samo njega. Drugi, ki prihajajo iz Salzburga, sami ne vedo, kaj govorijo. Lipnik Pa so ga pustili v miru? Rok Pri morju so ga ujeli. Mesec dni je bil zaprt. Izpustili so ga šele potem, ko so izvedeli, da je pobegnil iz osojskega samostana, ker ni hotel delati tako, kakor so hoteli v Salzburgu. Tudi doli nočejo Salzburga. Joži Tedaj, pred tremi leti, nam je pripovedoval, da ga tudi plemiči sovražijo. Rok Vsi ga sovražijo, ker jim pove resnico v obraz. Joži Posebno pa tisti goriški grof. Lipnik Henrik? Slišal sem to. Celo sem je poslal za njim svoje ljudi, da bi ga ujeli. JURIJ, ARNOLD, NEKAJ VOJAKOV (pridirjajo na konjih od leve v desno. Nihče se ne zmeni za skupino, samo Jurij zamahne z roko. Napravljen je v nemško viteško obleko.) Arnold (ustavi konja, razjaha in priveže konja h kolu pri grmadi.) Hanka (nekoliko razburjena, ko spozna Jurija. Vstane, gre na drugo stran grmade in gleda za jezdeci.) Arnold (Žid s krivim nosom, redko brado, mežikajočimi očmi, je v predpisani židovski obleki. Počasi, noslja.) Tukaj pelje pot na grad? Joži Glej ga, osla! Bolje jo pozna, ko mi vsi skupaj! Arnold Ali je jezdil tod mimo kak popotnik ali potnica? Lipnik O da. že več! Zaliernik (Roku): Midva greva! (Zadene vrečo na ramo.) Rok Prav, srečno! PROSEN. ZABERNIK Srečno! (Odideta proti levi.) Arnold Veliko vas je tukaj, še več jih bo pa prišlo. Vsi (gredo za svojim poslom in se ne zmenijo dosti za Žida.) Hanka (gre k Joziju): Še zmeraj je oblečen v tisto tujo srajco. Joži Veš, Hanka, Jurij je že tak! Hitro se premisli! Samo zaletava se! Ko se bo pošteno zaletel, bo že poiskal poti nazaj. Hanka Težko jo bo našel! Lipnik Prekleti Žid, zapelji no to kobilo kam drugam, da ne bo tu v napoto! Arnold (odveže konja in ga odpelje v sredo, gleda na vse strani) : Vse preveč hrupa zaradi mojega konjička! Torej danes ni prišla, se pripeljala ali prijezdila tod mimo še nobena gospodična? Joži Kaj pa spet tuhtaš? Lipnik Ta je zmeraj tam, kjer ga ni treba in kjer lahko napravi kakšno zgago. Kjer pobirajo davke, če je kaka ohcet, da se lahko nažre, ali pa terja za svoja svinjska posojila take obresti, da je groza. Sedaj je pa še z gospodičnami začel! Arnold Kakor kdo more! (Si urejuje od časa do časa obleko.) Če je treba dati denar, takrat sem zmeraj dober, čeprav sem jud in vi kristjani, e? Joži Pri nas ne boš nič opravil! Z gospodo barantaj, kolikor hočeš, samo glej, da jo kdaj izza kakšnega ogla ne skupiš! Lovrenc vili so šli ti soldatje knezu nasproti? Rok Najbrže. Šaterjev sin ga bo sprejel nekje na cesti. hercog pa pride z ljudmi sem. Smrečnik Fant jo je kar po svoji poti ubral in se za starega še ne zmeni ne. Sedaj naj še grajsko vzame, pa v desetih letih tudi hercog ne bo razumel več po naše. (Vsi ga po strani pogledujejo, Hanki je nerodno, gre po koš in ga nese h kamnu.) SARA (močno, črno dekle, Židinja, prijezdi od leve proti oz ulju desno.) Arnold (jo zagleda, si v smešnem veselju ne ve pomagati. Vpije, pozdravlja in vleče kobilo za seboj): Sara, o Sara! (Nerodno se ji priklanja.) Sara (ustavi konja): Moj gospod! (Se prikloni.) Arnold (vleče izza obleke koralde.in jih ji daje): Svoji najdražji, najlepši, najljubkejši! Sara, ves dan sem te čakal tu, na tem mestu! Vedel sem, da boš prišla. Na gradu te pričakujejo. Brez tebe ne morejo sprejeti kneza. SARA (vzame koralde in jih obesi okrog vratu. Zelo prijazno): Najdražji mi je bil zvest? (Požene konja v ozadje, desno.) Zelo lepe koralde. ARNOLD (caplja ob njenem konju, svojega vleče za seboj): In dragocene, dragocene! Pet zlatih zlatov! Povej mi, najdražja... (odideta.) Vsi (so z zanimanjem gledali prizor.) jozi (pošteno pljune); Satament! Lipnik To vam je par! Lovrenc (zajeclja): Gobce imata pa oba dobre! Eden bolj laže ko drugi! Jozi Njo poznam! Največ ja vlačuga je, kar jih premore svet. Na kateremkoli gradu sem delal, pov-sodso jo poznali. Vojaki, valpti, biriči in gospodje. Lipnik Nosi se pa kot kakšna grajska! Rok Svojih skrbi imamo dovolj, pustimo jih pri miru! (Zasliši se poskočna koračnica.) Vsi (vsi proti levi): Gredo, že gredo! Folti (v vrhu lipe): Joj. koliko jih je! Hercog! Oča. jelite. da je tisti, ki gre prvi. hercog? Lovrenc 1 iho bodi, da bomo vsaj godbo slišali. Jaz nič.ne vidim. ŠATER (oblečen v praznično kmečko obleko, siv mož odločnega nastopa, s palico v roki, pride prvi z nekaj KMETI. LJUDSTVO, vmes MOJCI, GODCI. Razdele se po vsem odru. Godci h knežjemu kamnu, toda tako, da kamna nihče ne zakriva. Fantje vriskajo. Ljudstvo je zelo veselo. Žene in otroci so pomešani. A ospredje stopijo kmetje s Šaterjem, k njim stopi Rok. medtem ko gresta Joži in Hanka k Mojci. Lipnik in Smrečnik med dekleta, Lovrenc pa se vrti med ženami. Folti spleza z drevesa, gre med otroke in vzame Rokovo ovčko v varstvo. Šater pozdravi Roka, da znamenje ljudem, naj utihnejo.) Tukaj počakamo kneza in ga sprejmemo! (\ riški, godba, ples. Živahno pomenkovali je, vse s kretnjami in gibi. Joži prične plesati, za njim ostali. Skupino obdajo gledavci.) Rok (čisto spredaj): Hercog, nocoj o polnoči! Šater X em. Na poti sem izvedel. Korajžen je. (Kmetom.) Ciril se je vrnil. Vsi (začudeni): Ciril? Šater Povejte ljudem, da bodo vedeli: Nocoj o polnoči, tukaj! Geslo je: „Urbarji"‘, odgovor: „0 polnoči!" (Nekaj kmetov gre med ljudi. Začne se šepetanje, slišijo se vzkliki in vprašanja): (Ciril? O polnoči? Ujeli ga bodo! Beži naj! Vsi plemiči in vojaki bodo prišli in on sili sem!) Hanka (ki je stala na desni, poleg nje Smrečnik, in vedno pogledovala proti desni): Knez! (Godba utihne, ljudje radovedno gledajo v desno. Nastane molk postavijo se okoli kamna, vendar da kamen gledavci v idij o.) Šater, Rok in nekaj kmetov (se postavijo h kamnu.) VOJAK (prijezdi v diru in ustavi pred ljudmi konja. Nato se s sedla zruši na tla. Z glave mu tiurlja kri. Začudenje, strah.) Joži, Lipnik (skočita naprej in ga dvigneta.) Šatev (stopi k vojaku): Kaj je? Odkod si prišel? Vojak Norčija! Za norca so nas imeli! Nekdo je sredi gozda napadel kneza! (Popolna tišina.) Šater (dvigne palico): Naprej! Na pomoč, možje! (Ljudje se zganejo, hočejo naprej, v tem zadoni tromba, nastane popolna tišina.) Vojak Tu so, zmagali smo! (Joži in Lipnik ga potegneta med ljudi, Smrečnik prime konja. VOJAKI (nekaj ranjenih, pridejo v neredu.) Nato ERNEST, CIMBURGA, ob kateri jezdi JURIJ. HENRIK je vsem na čelu.) Henrik (oduren, zavaljen človek, za vratom razpet in porasel po prsih, vedno pijan, z golo sabljo v rokah. Kriči nad ljudmi): Kaj zijate! Kaj hočete tukaj!? Tako sprejemate svojega kneza? Sredi gozda ga napadete? Roparji! (Ljudje še umikajo proti levi, nekateri boječe odidejo.) Šater (stopi nekaj korakov naprej proti Ernestu, ki je medtem prišel \ ospredje, medtem ko se je njegovo spremstvo umaknilo desno proti ozadju. Z močnim glasom, da v popolni tišini tudi Henrik obmolkne); Bog vas sprejmi, knez in vojvoda! Ernest (v bojni opremi, zelo močan je, lep in resen. Počasi, s pov-darkom, skoraj prijazno. Ne razume jezika, vpraša Henrika) : Was? Henrik (jezno zaničljivo): Er sagt, Gott soli Euch empfangen. Ernest (nadaljuje prijazno): Zares, Bog nas je sprejel, sicer bi bili propadli! Henrik (da znamenje vojakom, ki na konjili začno poditi preplašene ljudi): Sodrga, spravite se domov! Zijala kmečka! Vaš knez je prišel in njegovo spremstvo, ne pa nov valpet na grad! LJUDSTVO, GODCI. ROK. MOJCA, SMREČNIK, LIPNIK, JOŽI (se počasi umikajo. Polagoma narašča godrnjanje, vendar je razločno slišati, kako se kmetje poslavljajo): .,0 polnoči! Urbarji!" (S seboj vzamejo OVČKO in PSA. Lovrenc in Polti sta tesno pri lipi, ob obeh je Hanka, ki gleda Jurija. Vojaki popravljajo sedla, brišejo rane, vojvodovo spremstvo se urejuje.) Cimbnrga (lepa, močna žena, Šaterju): Vaš sin je junak, življenje mi je rešil! Ernest Res, vsi so planili proti vam, gospa! Henrik (nekaj mrmra): Žejen sem, da mi je jezik v ustih otekel! Saj sem ti dejal, knez, da ne hodi med ljudi, ki ne ločijo kneza od valpta. Ernest (smeje): Hvali Boga, da ti glava še sloni na vratu, grof go-riški! Izborni vojaki so bili! Koliko naših je padlo? Henrik Kaj jaz vem! Vojak (ki je medtem tudi že zlezel na konja): Trije. Ernest Na oni strani? Vojak Nihče, vsi so zbežali! Ernest Spoznali so, da smo močnejši. Henrik Prekleto bomo obračunali! Smrtna kazen! Kdaj že je bilo to pri nas odpravljeno, vsi takile roparski vitezi! (Šaterju): To je red v deželi! (Nato odpne od sedla čutaro in pije.) Šater Zato bomo ustoličili kneza, grof, da nas bo s svojo močjo branil. ARNOLD (je prišel medtem od desne zadaj. Skrivaj se prerine do Henrika.) Henrik (po Šaterjevih besedah se mu zaleti. Hudo kašlja, ko zagleda Arnolda, ga brcne od sebe.) Ernest Naprej, v grad! Da ne bomo šele v trdi noči zgora j! (Hoče odjezditi.) Šater Kje je ostalo spremstvo, grof? Henrik Po drugi poti je zavilo na grad. Knez pa je bil toliko neumen, da je zaradi vašega sprejema šel sem in bi bil skoraj izgubil glavo. Jurij (ki se je ozrl): Knez, nekdo dirja sem! Vojaki (obstopijo kneza in naperijo sulice.) SEL SALZBURŠKEGA NADŠKOFA (ustavi konja. Močno je spehan. Gizdalin.) Kneza Ernesta iščem že tretji dan. Dan in noč po blatu in snegu sem hodil, malo jedel, skoraj nič pil, postelja pa . . . Henrik Kdo si. kaj hočeš? Sel (ga prekine.) Si ti knez? Iskal sem te in iskal . . . Ernest Jaz sem. Česa želiš? Sel (se skoraj zvali s konja od utrujenosti. Opoteka se proti Ernestu in mu moli zapečateno pismo:) Iz Salzburga, knezu to povejte! (Se priklanja.) Salzburški nadškof in arhidi jakon ... Ernest (vzame zavitek): Povelje? — Koliko časa? Sel Dva dni . . . Ernest Ni najboljši jezdec. Sel Sneg, grda pot . . . Ernest (da Henriku pismo, ko ga odpre.) Beri, grof! ; Henrik (slovesno razgrne): Knezu, gospodu gospodu, vojvodi Ernestu Habsburškemu . . . Ernest (ga prekine): Izpusti naslov! Henrik (mrmra, potem razločno): Salzburški nadškof. — Izvedeli smo, da se je v dneh njegovega ustoličevanja priklatil v neposredno bližino ubežni menih, ki smo ga pred tremi leti pognali čez meje našega ozemlja. (Henriku zastane sapa.) Tu je? Strela božja naj ga udari In z njim . . . Ernest (suho) Dalje! Henrik (bere) ..Kraj, kjer se sedaj nahaja, nam ni natančno znan in tudi ni tisti kraj natančno v naši oblasti. Vendar se bojimo za varnost njihove svetlosti, kneza in vojvode Ernesta, kakor tudi za naš vpliv in Kristovo vero bolj kakor bi se mogli pobrigati za varnost oblastniki krške škofije. Zato prosimo njegovo svetlost kneza, naj nikdar ne bo dosti previden, naj ubeglega meniha ujame in nam ga izroči. Svoji osebi, salzburški oblasti in Kristo bo s tem dejanjem služil, česar mu Salzburški arhidijakonat ne bo nikdar pozabil.“ Ernest (prekine) Konec? Henrik Še podpis. Ernest (skoraj jezno) Hinavci! Henrik Knez. Salzburg ima prav! Ernest Naj bom previden? Mar jim je zame in za mojo varnost! HENRIK Menih je satan, knez! Salzburg pa je tvoji oblasti •še nevarnejši! Ernest (zamahne z roko) Naprej! Saj bo že polnoč! (Odjezdi prvi, CIMBURGA ob njem, ŠATER s KMETI za njima, potem VOJAKI) Henrik (slu) Gospod, izvolite na grad! ^ se, česar si bo zahotelo vaše utrujeno srce, boste dobili! Sel (se prikloni, odjezdi za drugimi) Moj poklon, grof! Arnold (je že po Ernestovem povelju dal znamenje Juriju, naj ostane. Henriku) Grof! Henrik (razjaha, jemlje denar) Saj dobiš, skopuh! (Mu šteje denar v roke) Arnold (pomežikne, se ozre naokrog) Dobro, grof goriški? Henrik Slabo, žid! Trije so padli, kneginjo bi bili skoraj ubili, če bi tistega kmeta ne bilo zraven. Arnold Kot si mi naročil, sem povedal plemenitemu Ravbarju, tepcu, kar ga je: Bogat trgovec potuje jutri od Št. \ ida sem. S seboj ima ženo. Napadi ga, odvedi ženo. dobiš odkupnino! Žena bo v prvem vozu. Oni le (pokaže na Jurija) je vedel, kako in kaj. ves čas je bil pri kneginji, ji rešil življenje in postal slaven, namesto da bi ga bili ubili. Jutri pa. ker se je to ponesrečilo, ujemite Ravbarja in ga obsodite, da mora dati hčer fantu. (Tiho) Pa imate hercogovega sina in vse kmete z njim pod pestjo . . . Henrik (jezno) Kaj ti veš! (Zajezdi) Arnold (ga ustavi) Grof, Sara je na gradu, moja Sara, poglej jo dobro! Tista, ki je naj lepša med vsemi. Za njo so vsi ti zlati! HENRIK (požene proti ozadju v desno, za nikogar se ne zmeni) Sara? — Tepec! Arnold (nekaj korakov za njim) Meniha se varuj! Jurij (stopi od grmade k njemu. Bled. visok, lep fant. Močan je, nosi nemško viteško obleko. Nervozno se obnaša, nagle jeze je) Kaj si mu imel toliko povedati in tako skrivaj ? Arnold (privleče izza obleke zavitek): I o je dala gospodična Veronika za vas. Proti jutru pred lovom se sestaneta tu. Jurij (vrže zavitek ob tla. Pogosto pogleduje proti lipi, kjer se llanka pogovarja z Lovrencem): Še kaj? Tega nisi njemu pravil? Arnold Povedal mi je, da je knez Ernest zelo navdušen za to, da ti dobiš gospodično Veroniko in prav tako ves dvor in da bom jaz odlikovan, ker sem vso stvar tako lepo izpeljal. Tako si postal na mah junak. Napad se je posrečil! Dobiš Veroniko in jaz — denar. Jurij (se razjezi): Prekleti skopuh! (ga udari z bičem) Arnold (cvileč zbeži v ozadje.) Folti (po nekaj trenotkih odmora začne igrati na svojo piščalko.) Lovrenc (spravlja dračje na kup in spet zakuri ogenj.) Hanka (stoji ob kamnu, poleg nje na tleh prazni koš. Gleda Jurija.) ARNOLD (cvileč zbeži v ozadje.) Jurij (pogleda od časa do časa Hanko, nato gre h konju in že hoče odjezditi. Premisli se. gre h Hanki): Dober večer, Hanka! Hanka Bog daj, Jurij! Jurij Ne misliš še domov? Hanka Ni daleč do doma. Jurij Kasno je že. Hanka Hm, res! Tri mesece je že minilo, odkar si odšel od mene. — Nocoj se spet dobita, kajne? Vsak večer izi vsako noč. Jurij Tega slišim dovol j od očeta. Saj tudi ti lahko živiš po svoje, nihče ti ne brani! Hanka O, saj tudi živim! Jurij Kako? Hanka (pomisli): Vsak dan dvakrat se oblečem v grofovsko obleko, na roke dam rokavice, da ni videti umazanije in žuljev, potem pa grem v grad . . . Jurij (zamahne jezen z bičem po zraku, skoči na konja in odjezdi desno v ozadje.) Hanka (teče za njim in kliče): Jurij, Jurij! (Ob koncu se ustavi, nekaj časa gleda, nato prične jokati. Na rame zadene koš. ihti, gleda v zvezde, se spotakne in pade.) Lovrenc (se ji smeje): To so najboljša zdravila za takole . . . Prav, prav! Resnica v oči bode, zato je pa šel. Se bo že še vrnil. Hanka (leže na tleh si otare solze, počasi vstane; potolažena da Lovrencu roko): Srečno, Ovrenc! Predolg jezik imam... Ali mislite, da bo še prišel? Silim ga ne. kakor hoče! (Odide levo.) Lovrenc (gleda za njo, prinese cunje in vreče od kamna k ognju in se prične vanje zavijati, da bi ob ognju zaspal): Folti, Folti! Spala bova! Daj mir s tisto piščalko! Kar naprej nič drugega, ko (oponaša) tu, tututu! Namesto, da bi svojemu očetu pomagal in se kaj od njega naučil! Folti (gre k ognju in se zavije): Tisto, kar vi delate, jaz že znam. Lovrenc Znaš! Seveda znaš! Jaz sem se dve leti učil po svetu. Z nekim tujim človekom sem hodil po gradovih celi dve leti. Ti pa kar znaš! V lipi sediš, na piščalko piskaš in znaš! Zavij se, da te ne bo zeblo! Noč bo hladna! Folti Ali je bilo to takrat, ko vas je hotela tista grajska za moža? Lovrenc Kaj? Kdo ti je pa to spet povedal? Folti Slišal sem na drevesu, ko ste se pogovarjali. Lovrenc Vse tako slišiš, česar bi ne bilo treba! Zaspi! Da, da. da, če bi takrat samo hotel, vidiš, pa bi bil ti danes plemič v železni srajci in s svetlo sabljo. Folti (ga radovedno posluša oprt na komolce): To ste ga polomili, oča! Lovrenc Zaspi, sem ti rekel! — Kar je, je! (vzame nekaj kamenčkov in jih vrže čez Foltija in sebe): Da boš lahko zaspal in te bo varovalo urokov, (oba počasi zaspite.) Folti Kaj pa so to uroki? Lovrenc Volkodlak je najhuši. Debel je, ves kosmat in ti v noči pregrizne žilo za vratom, da se nikoli več ne zbudiš . . . (zaspi.) DRUGI DEL SPOR Isto pozorišče. Nekaj trenotkov miru in popolne tišine. Nenadoma se oglase oddaleč, s Krnskega gradu, fanfare. Počasi, veličastno. Zgoraj sprejemajo kneza. Ciril (ko zadonijo trombe, pride od desne zelo hitro. Ustavi se sredi odra, obrne se proti gradu. Mlad je. Posluša, dokler glasovi ne utihnejo. Nato gre počasi proti kamnu. Tiho): Najsvetejši kraj, blagoslovljen! (Poklekne ob palici, obraz zakrije z rokami.) Rok (od leve. Obstane na drugi strani kamna, Cirilu nasproti.) Ciril (se dvigne, zagleda Roka): Rok? Rok Pozdravljen. Ciril! Ciril (si dasta roki in nato gresta proti sredi): Bog s teboj, Rok! Rok Prvi sem prišel. — Vsi vedo: ,.0 polnoči-Urbarji“ je geslo. Ciril Zgoraj so pravkar sprejeli kneza. Rok A dolini sem obstal in poslušal. Ciril Prerajali bodo vso noč. pili in se z deklami vlačili. Rok Zjutraj pa odidejo na vse zgodaj na lov. To so plemiči! Ciril Ali si bil pri knezovem sprejemu? Rok Bil. da! Kneza so na poti napadli roparski vitezi. Ciril (začudeno): Napadli? Rok Grof goriški nas je z vojaki in meči razgnal. Ša-ter je zavpil: „Bog Vas sprejmi knez in vojvoda!" Mislim, da ga ni nihče razumel. Ciril Nihče ga ni razumel . . . Nihče teh ljudi nas več ne razume. Vse je minilo. Rok Ni minilo. Ciril, začeti se mora! Kakor nekdaj, tako mora spoštovati staro pravdo tudi za naprej vsak vojvoda, vsak graščak. Ciril (odmor. Razveže culo in ugrizne v kos kruha, medtem ko gleda Rok na vse strani in pazi): Ali je knez poslal vojake za roparji, ki so ga napadli ? Rok Nikogar ni poslal nikamor in vendar so vedeli, kdo jih je napadel. Vojvoda je mirno sedel na konju, ko da bi bil napad razumljiv sam po sebi. Ciril Tega ne razumem. Rok Jaz tudi ne. Le to vem, da je Šaterjev Jurij postal junak. Kneginji je rešil življenje . . . Ciril . . . in bo zato dobil Veroniko? (Gleda Roka.) Rok Tako je! Vse je bilo narejeno. Ciril To je Henrikovo delo! Grof goriški. da! Vendar moramo rešiti narodu hercogovega sina. Rok Saj se bo knez dal ustoličiti! Po več ko sto letih prvi knez. Ciril Zakaj, Rok? Ti veš vse, kar se je zgodilo za sto, dve sto, pet sto let nazaj. Povej zakaj? (vstane, izprašuje hlastno.) Vso dolgo pot sem mislil na to. Zakaj se bo dal ustoličiti? Čemu preganjajo mene že tri leta? Rok (po odmoru): Morda bo knez potreboval kmete? Slišal sem nekoč, da so bili graščaki močnejši ko knez. Mogoče se jih še zmeraj boji, zato bi rad imel kmete na svoji strani proti plemičem. Ciril Jaz sem pa zvedel od romarjev, ki so se vračali iz Svete dežele, da so pogani zavzeli vso zemljo, da hočejo tudi nad nas. Rok Morda bo vojska? Ciril In tako huda, da bodo celo kmetje s kosami in cepci morali iti na vojsko. Rok Kakor nekdaj, ko so kmetje prodajali vse. kar so imeli, da so mogli v Sveto deželo, boriti se za Boga. Ciril m nihče se ni vrnil. Rok \edno manj nas je, skoraj nas ne bo več, take vojske ne bi preživeli. Ciril Še dva dni in spoznali bomo vso ceremonijo. Rok \ eliko si upaš, Ciril! Mogoče te bodo ujeli in vrgli v ječo. Ciril Ne bojim se jih. Nekoč si mi pravil o menihu, ki mu je bilo prav tako ime ko meni. Tudi njega so preganjali, pgvej, zakaj! Rok Ded so mi pravili o tem, dedu njegov ded in njim praded. Dolgo je že tega. Dva brata sta bila. Enemu je bilo ime Ciril, drugemu Metod. Bilo je v času, ko so hodili med nas že salzburški duhovniki. Ljudje jih niso marali, ker jih niso razumeli. Ciril in Metod pa sta znala govoriti po naše, zato so ju ljudje poslušali. Salzburškemu škofu ni šlo za pravo vero in za Boga, šlo mu je za zemljo. za oblast. Zaprli so brata, tožili so ju pri svetem očetu; sveti oče pa ju je povzdignil v škofa. Tako jima tudi Salzburg ni mogel do živega. Toda ko sta umrla, so vse duhovnike, ki sta ju onadva posvetila in ki so znali govoriti po naše, pregnali iz dežele. Vidiš in do danes se nič ni spremenilo. Tebe prav zato preganjajo, ker jim je za zemljo in oblast, ne pa za vero. Ciril Vem, vem, Rok! Zato sem šel iz samostana. Kristus ne sme biti nikomur sredstvo in pot do oblasti. do denarja. Rok Vse to sem izvedel od deda, babice in pradeda... Jaz pa nimam nikogar, komur bi to povedal. Samo tebi, Ciril . . . JOŽI, LIPNIK, SMREČNIK (pridejo čez nekaj časa previdno od leve vsak z butaro drv, da v polkrogu napravijo majhne ognje. Iz gradu se zasliši od časa do časa razigrana godba. Veter jo prinaša in odnaša.) Joži (se ustavi, da znamenje z roko ostalima): Urbarji! Rok, Ciril O polnoči! Ciril Pozdravljeni, fantje! (Podajajo si roke.) jozi, Smreenik, Lipnik Ciril? Ciril Na delo! Zakurite majhne ognje, da se bomo ogrel i! Jozi Skoraj bo polnoč. Mislil sem. da bomo že zakasneli. FANTJE IN KMETJE, OPLAZ, ŽLEBNIK (prihajajo počasi od vseh strani. Pozdravljanje in začudeno vpraševanje): Ciril ? Lipnik (stopi k Lovrencu): Poglejte ga, kako spi! Halo, Lovrenc! Slišiš? Vsi (se smejejo.) Lovrenc (leze pokonci): Copernice, besi, huuuuu! (Zarije glavo v cunje.) Joži (ga postavi na noge): Zbrihtaj se že no! Lenoba stara! Lovrenc (debelo gleda od enega do drugega): Kaj pa je? Seni mogoče kakšna Mojca, da mi še po noči ne daste miru? Lipnik Je že brihten, že o Mojcah govori! Fanta pustimo, naj spi! Halo, ti pa pomagaj delati ognje! (Vsi gredo na delo in ognji drug za drugim zagorijo.) ŠATER z nekaj KMETI (pride od desne v ozadju.) Ciril Pozdravljen, hercog! Šater Bog s teboj, Ciril! Veliko tvegaš! Ciril Bog me bo varoval, kakor doslej. Šater (fantom): Zastražite vsa pota! LOVRENC, LIPNIK in še DVA FANTA (odidejo vsak na svojo stran) Šater Knez je dobil povelje, da te morajo ujeti. Povelje je iz Salzburga. Vsi (začudenje, mrmranje. Iz gradu se zasliši spet godba.) Šater Vsi so že pijani, grof goriški seveda najbolj! Ko nor se podi po hodnikih in lovi tisto Židinjo. Ciril Potem smo brez skrbi, da bi nas nocoj kdo zasledoval. Šater Pred nikomer nismo varni. Kdor hoče denarja, kdor hoče biti prost davkov, ta izdaja. (X sa skupina se pomakne proti kamnu. Šater in Ciril skupaj: kmetje na levo: fantje in njihovi sinovi na desno. Še vedno kdo pride, nekaj se jih greje ob ognjih.) Ciril Smo vsi? Šater Mojega sina še ni! Ciril Saj res! Ni ga še! (Molk.) Jurij (od desne v ozadje. Razločno je slišati vprašanje STRAŽE.) »Urbarji66 (in odgovor): »Šaterjev sin sem!66 (Prijezdi na oder, nekoliko pijan je.) »Dober večer, ljudje!66 Šater Tu je! Ciril Pozdravljen. Jurij! Jurij (ga pogleda): A, ti si tudi? Ciril Prišel sem, da! Jurij Nocoj si brez skrbi! Preveč so veseli, da bi se kdo zmenil zate. Ciril Ne bojim se jih, posebno ne med vami. Ljudje božji! Bil sem ob morju. Zaprli so me. Podnevi in ponoči sem hodil in sem prišel o pravem času. da bi videl, kako boste po več ko sto letih ustoličili kneza. Mnogo smo preživeli v teh sto letih. Naši starši so mrli za kugo, potresi so jim rušili hiše, vitezi so jih morili, graščaki jim jemali zemljo. Vse sem obhodil med tem. Ob Žili sem bil in ob Dravi, ob Beli sem prišel do tiste velike gore, nato v dolino Aniže in Mure v Labodski dolini in ob vseh naših jezerih. Nekoč so tam bili kmetje, ki so mi dali kruha, če sem jih prosil v našem jeziku. Sedaj jih ni več. Vanje se je zagrizlo na stotine bogatih tujcev in Židov, ki so jih zasužnjili z denarjem in bičem. Kmetje si ne upajo več niti po svoje govoriti, boje se in delajo, kakor gospoda hoče. Od vseh strani ste prišli, ne poznate se več med sebo j, vendar veste, da je res, kar sem vam povedal. Cez dva dni se bo dal ustoličiti knez Ernest, tujec po rodu in govorici. Vendar vam bo obljubil pravice, obljubil vam bo staro pravdo. — Zato sem vas poklical, da vam povem: Vse to ne pomeni mnogo. Kom n naj izpolni obljube, ki jih bo dal, če boste še vi. kar vas je ostalo doma, drug za drugim zapuščali svojo zemljo in kajže, bežali v mesta, kjer se da bolje živeti, kakor mislijo mnogi izmed vas? Glejte, hiše in grunti vaših dedov in babic, ki so se vse življenje trudili, da bi vam zapustili več, kot so sami dobili od staršev, bodo ostali brez gospodarjev. Njive bo zarastel plevel, hiše se bodo podrle. Ostanite doma, ne bežite zdoma! Dovolj je zemlje, mogli boste živeti! Če boste vsi ostali, vam ne bo treba prositi pravic, ne bo se vam treba poniževati pred graščaki, veliko vas bo, zahtevali boste svojo staro pravdo! Knez bo izpolnjeval svoje obljube, ne ker je pošten, ampak ker se vas bo bal. To sem vam hotel povedati. Knez se ne bo dal ustoličiti zaradi vas, da bi vam dal večjih pravic, ustoličiti se bo dal, ker vas potrebuje za vojsko proti plemičem. Vsi (mrmranje, spogledovanje, vprašanja): Za vojsko? Kdo ti je povedal? Kdor nima treh plugov zemlje, sploh ne sme na vojsko! Kaj pa govoriš? Ciril Kadar bo sedaj spet vojska, bo taka, da se bo moral vsak izmed vas boriti. — Še to! Sedaj, ko vsi poznate namen, in veste, da vas knez potrebuje, morete zahtevati zato svoje pravice. Nekaj glasov Kakšne? Šater Kakšne? Ali ne plačuje sleherni med vami davkov? Koga izmed vas še niso valpti pretepli? Kdo ima take sinove, ki so zadovoljni doma? Komu se tako dobro godi? Čez dva dni bomo ustoličili kneza. Udaril ga bom na lice, v znamenje, da imamo pravico, upreti se, če vojvoda prelomi prisego, ki jo da vpričo vsega naroda. Komurkoli bo storjena krivica, naj pove meni. Pritožili se bomo vojvodi, in če ne bo pomagalo, tedaj se bomo združili med seboj: vse hiše, vse vasi, in si bomo sami poiskali pravice. Zato pa nas mora biti mnogo, vsi moramo biti, vsi moramo ostati doma. Ciril vas je prosil: „Ne hodite v mesta!" Jaz pa vas prosim: pustite tuja dekleta, pustite grajske dekle in gospodične, ki vas niti ne razumejo, ko govorite z njimi, kaj šele, da bi katera izmed njih znala delati na gruntu, na zemlji, ki je in bo vaša! Zemlja . . . Fantje (brž ko Šater omeni ženitev s tujimi dekleti, nastane mrmranje, ki bolj in bolj narašča.) Juiij (stopi naprej in ga prekine): Nehajte! Kaj vam mar, kaj počnemo mi! Tudi vi ste živeli po svoje! Kakšne dobrote so to, živeti na gruntu, na katerem ne moreš niti toliko pridelati. da bi se pošteno najedel? Fantje Tako je! (Večina fantov se uporno odmika proti desni.) Smrečnik (pokaže na Šaterja): Za sina se boji, mar smo mu mi! Vsak naj živi, ktikor ve in zna! Naj gredo v mesta! Tam je zaslužek, graščakov ni in če je vojska, je vsak na varnem. Se bomo že privadili govoriti tako, kot govore drugi! Saj nismo tako neumni! Šater (Vmes): Ali veste, kaj je dom in zemlja? Ciril Ljudje božji, nisem hotel razprtije med vami! Počakajte, premislite! Plemiči, meščani, tuji duhovniki, ti imajo pravice na naši zemlji. Pretepajo vas in vam jemljejo denar. Sedaj pa pojdete vi mednje in postanete prav taki biriči! Žlebnik Koliko ima vsak izmed vas povedati! Poglejte! Rudar sem! Iz Črne sem prišel. Dosti naših je še tu. Nikomur ni mar za pravice, o kakršnih govorite vi, nihče ne verjame v obljube teh ljudi. Prišli smo, da vidimo ljudi in gospodo. Nam je vseno, kako govorimo. Pod zemljo rijemo in nikdar ne vidimo sonca. Zemlje ali kajže nima nihče izmed nas. Če bi jo pa imel in bi se mu slabo godilo, bi vrgel vse od sebe kakor vrže sedaj baklo in kramp, in bi šel po svetu za boljšim kruhom. Fantje Tako je! Šater Torej boste pustili drug za drugim svoje onemogle očete in matere, ki ne bodo več za delo? Joži Jaz vam pa to povem. Drvar sem. Ampak sekire, s katero so sekali že moj ded, ne dam od sebe. če se svet podere! Sredi boste si bom postavil kajžo in Mojco bom vzel, če je komu prav ali ne. Po vseli gradovih sem že delal, dosti deklet in grajskih gospodičen sem že videl, ampak dokler ne znajo tako govoriti, da bi pošten kristjan vedel. kaj hočejo, jih še pogledam ne. Fantje (se posmehujejo, drugi jezno mrmrajo): Seveda, če ima kdo samo sekiro, potem se lahko šopiri! Ciril Nihče ne sme zapustiti doma, sicer bo gorje še večje! Jurij (razdraženo): Jaz vam pa pravim: X sak naj živi po svoje, kakor mu bolje kaže! (Zasede konja.) Fantje Tako je! (Nekaj fantov odide, tudi drugi se odpravljajo.) LOVRENC prižene ARNOLDA (že v ozadju se zasliši hrup.) Lovrenc (jeclja zelo razburjeno, Arnolda komaj udrži): Jaz ti bom že pokazal, mrha! Vidite, to je dobro, da sem stražil! Nekoliko sem zadremal, pa kar naenkrat zaslišim, kako se je ta zgaga priplazila skozi grmovje, da bi poslušala, kaj se menite. Arnold (tuli): Zob mi je izbil, av! Lovrenc (zelo zadovoljno): Zob sem mu izbil, pravi. Če bi dva imel, bi mu pa dva. Šater (v tišino): Žid seveda! Saj je lahko slišal le to, kako smo se (zagrenjeno) prepirali. In to je voda na njegov mlin. Spusti ga. naj gre, kamor hoče! Vse je pri kraju! LOVRENC Spusti ga? O. ne! Po zadnjici in podplatih jih bo dobil! (Vleče Žida v ozadje desno. — Odide.) JURIJ (kmetom): Na, tu ga imate! Še malo pokramljajte, pa bo kmalu grof goriški tu s svojimi vojaki! (Odjezdi desno v ozadje.) FANTJE, ŽLEBNIK. OPLAZ, NEKAJ KMETOV (se razhajajo na vse strani.) Šater (v popolnem molku gre v sredo odra in kliče za sinom) Jurij. Jurij. Jurij! (Veter prinese nekaj akordov godbe.) Smrečnik (prekine molk): Pusti ga, Hercog, naj se ima dobro v gradu! Drugi pa tudi! Z deklami se bodo uarajali. on pa z gospodično. — Ustoličenje je samo enkrat. (V levo.) Lipnik (mu zastavi pot, ko pride s straže): Kam greš? SMREČNIK (prevejano): Kam? K Hanki pod okno. (Odide.) JOŽI (Lipniku): Kam gre? LIPNIK K blanki. Greva za njim. (Odideta.) ŠATER (Cirilu): Vse je zaman. Med seboj smo razdvojeni! Nič več ne bo svobode. (Kmetom.) Pojdimo na grad! Skoraj bo jutro in gospoda bo šla na lov. Trebalo bo gonjačev. (Odide desno v ozadje.) KMETJE (kakih pet, ki so še ostali, za njim.) LOVRENC (od desne v ozadju, ves zasopel): Pa sem ga! Tega ne bo več blizu to noč. Komaj se je premaknil z mesta. (Gre k Foltiju, ki ves čas spi pri ognju. Počasi lega.) Zdaj bo pa menda že mir, da bom lahko zaspal. (Zaspi.) Rok (Cirilu): Zakaj se bo dal ustoličiti? Zato. Našel si odgovor. Pravice bo obljubil in se s tem prikupil nekaterim. — V gore grem. Pridi včasih k meni. Če se ti bo pa kaj pripetilo, vedi: Rok ne bo miroval, preden ne boš rešen, ali bova pa oba izgubljena. Ciril Rok, ostati moraš! Že jutri se bo zgodilo. Nisem še obupal. Vrni se! ROK Tudi jaz sem upal, bol j ko vi vsi. Zdaj pa... Srečno, Ciril! Vrnil se bom! (V desno.) Ciril Srečno! (Gleda za njim proti gradu, potem proti gledavcem, nato Foltija.) Ves čas je spal, ko da se ni nič zgodilo. —- Mislim, da bo to poslednje ustoličenje ... VERONIKA (pride iz ozadja desno, nekoliko pijana. Lepo, mlado, črno dekle. Razvajena, muhava. Zagleda Cirila): O! Kdo si pa ti! Jurij Šater, mogoče? Jurij, si se preoblekel? Hahahaha! Ciril (se takoj obrne in jo opazuje.) Veronika (se opoteče): Hahahaha! Smešen deček v krilu!... Ciril Koga iščete, Veronika? Veronika (začudeno zvedavo): On me pozna? Ciril Tudi ona bi me spoznala, če bi ne prišla pravkar z gradu. Veronika Z gradu? Oh, da! Prekrasno! Z gradu! Imenitna gospoda! Sel salzburškega arhidijakona, zabaven lep dečko! Ne moreš se mu upirati! Hahahaha.. ! Ciril Veronika, pijani ste! Veronika A si plemiči so pijani, zakaj naj bi bila prav jaz trezna? (Ga prične pozorneje gledati.) Kdo pa ste vi, ki si toliko upate? Ciril Slabo vidite, Veronika! Pred tremi leti sem vas svaril. Že takrat ste precej čudno živeli. Veronika (spoznava): Menih ? Ciril? Ampak, ampak, vas so vendar ubili. Ujeli so vas! Henrik, grof goriški, je pravil nocoj. on vas je ubil. Ciril Preveč si upam, da bi bil toliko pogumen in bi me ubil. Veronika Ciril? Res, vi ste! Pevci, ki so bili zadnjič v našem gradu, so pravili o vas. (Stopa bliže k njemu.) Tako lepi ste, pogumni in široki čez pleča. Zvečer se mi je sanjalo o vas ... Ciril (mirno v posmehu): Jurija ste prišli čakat sem. ne mene. Veronika Jurij je kmet, sirov in neroden. Lep je, tisto že. Ampak vi, vas bi imela še rajši ko gospoda iz Salzburga... JURIJ (prijezdi od desne zadaj, razjaha, začuden gleda, Veroniki): Iskal sem te v gradu. Veronika (pijano): Jaz sem povsod!' V gradu sem bila in zdaj sem tu. Lahko greš, če ti ni prav. Jurij (Cirilu razdraženo): Menih, seveda! Tudi tu ima svoje kremplje vmes. Sveti menih! Ampak na tvojo svetost se požvižgam. (Pokaže meč.) S tem boš imel opravka! CIRIL (zelo mirno): Lahko noč, Jurij! Otrok tu spi! Pazita, da ga ne zbudita. (Odide levo.) Veronika (gleda za njim): Odšel je, jeli da? Pa naj gre, kakor hoče! Jurij (ki je gledal za njim): Pijana si, Veronika! Veronika Ti si se pa streznil, ko si me iskal.. Saj te imam vseeno rada! Jurij Gospoda se že opravlja na lov! Tako malo časa imava. Veronika (se ga pijana oklene): Tebe, vidiš, Jurij, bom imela zmeraj rada, tudi med lovom, kakorkoli in kjerkoli, zato ker si tako neumen... Jurij (jo objame): Veronika! Veronika (pusti, da jo poljubi): Oprosti, ne vem, kaj ravno govorim, ampak rada te imam. JURIJ (jo odpelje objeto čez pas, konja vodi za seboj): Veronika, tako všeč si mi taka. Nič prevzetna in lepo domača. (Desno v ozadju.) VERONIKA Špasen dečko, ta, menih, pa oni salzburški gospod, hahaha... ! (Odideta. Mir. Le Lovrenc včasih zasmrči, z gradu pa je slišati lovski rog. Od časa do časa pasji lajež.) ARNOLD (opira popolnoma pijanega Henrika. Od desne v ozadju. Stoka pri vsakem koraku, ker ga skele podplati.) Tu so bili. Hercog z njimi in dobro sem videl meniha. Prekletega meniha! Henrik: (drži v roki nožnico namesto sablje.) Jaz nič ne vidim. Arnold Saj ni nikogar več, grof! Samo ugasli ognji, vidiš.. Henrik: Pa če bi bili? Arnold Bi te naklestili, kakor so mene. Henrik: Butec! Mi smo plemiči. Arnold Jaz pa meščan. Kadar imaš opraviti s kmeti, ne pomaga nič. Cepce in kose imajo. Henrik: Midva sva tudi cepca! Celo uro sva zastonj hodila do sem? Arnold Samo zato, da se prepričaš, da nisem lagal. Henrik: E. prijateljček, ko bomo nehali lagati, bo pa konec z nami. Razumeš? Butec! Ti nič ne veš! — Če ne najdem tistega prekletega meniha, ki je mojo babo v Gorici nahujskal proti meni, tedaj te naklestim za oba. Arnold Tega sedaj ne boš mogel. Pametneje je, da me poslušaš in poveš vse vojvodi, da bo ob pravem času ustrahoval kmete. Henrik: Kaj naj pa naredi? Ali naj jim kose in cepce pobere? Osel! Jaz grem nazaj. Gori v gradu mi je ena posebno všeč. Arnold Sara? Henrik: Kaj vem, kako ji je ime! Na, za vsak slučaj ti dam tole, če je tista Sara. (Mu hoče dati denarja.) Arnold (preplašen): O gospod, usmili se me! Tega pa nikar! Henrik: Pa ne, če nočeš! (Spravi denar.) Najpre j me navleče in potem še denarja ne mara. Arnold Za Saro ne, za Saro ne, grof! Če hočeš, ti pokažem sto drugih, lepih deklet, zastonj ti jih pokažem. Henrik: Na, zdaj si se vsaj pošteno zlagal! Dobro! — Opiraj me! — Greva na lov, nad medveda, hahaha! Arnold Zapomni si! Tu je bil kmečki posvet, zaroto so kovali, da ne pozabiš povedati knezu. In o napadu mu povej, da se je vse tako zgodilo, kakor sva naprej določila. Henrik: Daj no mir, prekleti gobec! Mi se nikogar ne bojimo! Nekaterim izmed njih damo drobtino kruha, pa se sprejo s tistimi, ki niso nič dobili. Če to znaš. pa lahko vladaš! Amen s to rečjo! — Zdaj pa naprej! Opiraj me, ti pravim, sicer se prekucne glavni svetovavec in vodja države Ernesta Habsburškega v jarek. — K Sari! ARNOLD (ga opira, odhajata, odkoder sta prišla): Sto drugih, če hočeš, gospod! HENRIK Dobro, pa sto drugih! (Se zakrohotata, odideta. Zapoje hripavo pesem.) Lovrenc (plane iz spanja. Preplašen gleda okoli sebe, budi Foltija.) Folti (se zbudi, gleda): Kaj pa je, oča? Lovrenc Volkodlak, ali si ga slišal? Volkodlak straši! (Vzame nekaj vej, jih položi na ogenj, da zaplapola.) Da si ne bo upal blizu. Folti (leze iz cunj): Saj se že dani, oča! Kaj bo zdaj volkodlak! Lovrenc To je pa spet res! Ampak — bil pa je! Videl sem ga in slišal, kako je zarjul. Folti Oča, delati bo treba! Lovrenc Da že spet! Lačen, kaj ne? (Vzame izza obleke kruh in sir in ga da nekaj Foltiju.) Folti Pa jejva! (Jesta.) Lovrenc (vstaja, gre h kamnu in prične z delom. Folti se obrne in še zaspi. Iz gradu se začuje lovski rog. Gospoda gre na lov.) TRETJI D E L LOV Isto pozorišče, takoj za drugim delom. Nadaljuje se brez odmora. Lovrenc dela dalje. Folti spi. Rogovi trobijo vedno bliže, psi lajajo. Klici: ..Halo, halo!" Pri Gospe Sveti zazvoni. Klici gonjačev. Bolj in bolj se približuje Hankina pesem. Poje ..Jurjevico." Lovrenc (brunda nekaj predse): Henrik! Henrik! Ta, ta. ta. ta! (Išče naokoli.) Čisto sem pozabil nanj. Mrha se je šel potepat! JURIJ (prijezdi od desne zadaj; Lovrencu): Ali je bila gospodična Veronika že tukaj? Saj poznaš? jo Lovrenc (ga mimogrede pogleda): Odkar je volkodlak odšel, ni bilo nikogar tukaj. Folti (se zbudi, spravi cunje na kuj) in jih nese k lipi); Še zmeraj govorite o volkodlaku, oča? Lovrenc Daj no mir! Jmij (jezdi proti sredi): Z nikomer več ni mogoče govoriti! JOŽI (vodi vole, ki peljejo voz iz leve v desno. Na vozu sedita tl ANKA in MOJCA. Pojeta veselo pesem.) Jurij (malomarno): Bog daj! Hanka (stopi z voza.) Jurij Zgodnji ste. zgodnji! Mojca V hosto! Nekaj smrečja bo treba za steljo. Jurij Joži se je pa kar udomačil pri vas! Joži Zakaj bi ne pomagal, saj imam čas! V soboto ne grem v hosto drevja podirat, po smrečje pa že grem. Jurij Ampak jutri bo ustoličenje, danes bi res ne bilo treba delati. ! Joži Saj veš, kako bo! Nekaj pijanih plemičev, pa trezen knez med njimi. Saj nismo tako neumni! Če sme gospoda zadnji dan pred ustoličenjem na lov, bomo menda tudi mi smeli v hosto po steljo. Jurij Saj nič ne rečem! Gospoda je seveda na lovu. Kaj hoče drugega? Joži Na vidiš! Mi imamo pa še druge skrbi, kajne Mojca? Mojca 1 menda! Joži Kajžo postavljam, odkar je sneg skopnel. Mojca mi ne more pomagati, balo bo že pripravila. Potem se bova pa vzela. Mojca Jenjaj že, jenjaj! (Juriju.) Kaj pa, ali je veliko gospode na lovu? Jurij (važno): Nellko. Vsi plemiči, cel kup žensk, potem vitez Ravbar in neka prikazen iz Salzburga. Goriškega grofa in (istega Žida so pa mimogrede izvlekli iz jarka pod gradom, ko sta se prepirala, kdo je močnejši: graščaki ali meščani. — Moj oče je seveda tudi med njimi in vojvodova žena... Mojca Pravijo, da si ji življenje rešil. JOŽI Zato bo Veroniko dobil. (Požene vole, v desno z MOJCO.) J mij (stopi s konja k Ilanki): Ali greš za njima? Z nobenim izmed vas ni mogoče govoriti. Hanka Saj si sam kriv! Joj! (Stopi k njemu in mu spravi trepalnico z lica.) Še nič se nisi umil danes, kajne? Jurij v Saj nisem šel spat. zakaj naj bi se umival. Hanka Kako si bled. Kaj, če boš zbolel, kaj bo pa potem? Jurij Od česa pa naj zbolim kar takole? Hanka X eš, neumen si kot noč! Jurij Ti, če si zato ostala, da me zmerjaš, pa pojdi! Hanka No. nič ne bodi hud. saj sam veš, da je res. — Glej. to čudno železje imaš na sebi. da nisi nikomur več podoben. Vsi ljudje se ti smejejo, meni pa je tako hudo. — Ampak še malo mi ni do tebe, da ne boš mislil! Kar tako!... Jurij, jutri se pa le spet obleči po naše. no. ali boš? Jurij (razdraženo): Ti kar nase poglej! Vsaj kočemajko zapiti! Pa še te cokle imaš, da je res neumno... HANKA (se razjezi): Ko bi (i samo toliko odpete kocemajke gledal po gradovih kakor je moja. bi pa ne bilo tako, kakor je! Saj me ni treba več pogledati! Kav še naprej zijaj tiste grajske butice, da te bo že enkrat konec, z njimi vred. Pa njihova krila in roke občuduj! Vidiš, jaz z grabljami ubijem zajca, če nam hodi v škodo, one pa še s svojimi pripravami ne! Pojdi jim pomagat! Če ne, bodo še ustoličenje zamudile! (Odvihra v desno, grede zapenja kočemajko.) J U lij (z nasmehom kliče za njo): Hanka! Hanka! Hankaaa! CIRIL (od desne, sreča Hanko. Preoblečen je v kmečkega fanta): Bog daj! — — Jmij (malomarno): Bog daj! Si prišel oprezovat? Ciril Ne. Odtod se najbolje sliši glas lovski rogov, petje pijane gospode, stokanje od dela izmučenih ljudi in živali. Odtod vidiš cokle in srebrne oklepe. zdrave in vesele obraze pa klavrne postave-pijane gospode. Zato sem prišel, da to hkrati slišim. — In ti? Še nisi tega zaslišal? Ali ne vidiš zemlje, ki čaka, kdaj boš zaoral vanjo? Ali ne vi-tiš. da sta Sabljiča in okle]) prelahka za tvoja pleča? Ali ne vidiš, da te imajo za norca, da se ti smejejo, da je bil ves napad... ? Jurij (g grof, bo to bolje delo, ko pogovori o poštenju. Ljudstvo (zavriska, godba zaigra. Vojaki se zapodi jo k sodu, Lovrenc jim toči. Henrik še ne ve prav, kaj Iti.) ARNOLD (pridrevi pijan od leve, kriči): Dajte mi meč! Dajte mi meč! Vsi (spet obstanejo, radovedno gledajo, kaj bo.) Arnold (se ustavi pred Henrikom): Tu si, grof goriški! Daj mi meč, da te ubijem! Henrik Ne dam! (Stisne meč trdneje v roki.) Arnold Imeče denar izza obleke pred Henrika): Tu imaš svoj denar, hinavec! Odpeljal si mi Saro, vzel si mi najdražje, kar sem imel na svetu. Henrik (jezno): Plačal sem ti zanjo! Arnold Lažeš! Obljubil si, da boš. pa si mi dal tri zlate premalo! Henrik Pet sem ti jih dal! Arnold Dva si mi dal! Henrik Še pri ženskah boš barantal? Arnold (jokaje): Grof, saj je vsemu konec! S prebito glavo leži v jarku pod gradom. Poslal si jo k sebi na dom, v Gorico, to.da konji so se splašili pod gradom in ubila se je. Henrik Ubila se je? — Denar nazaj! Arnold Tu, vsega sem ti stresel! Zame nima življenje več pomena. Ubil te bom in se obesil! Henrik Prijatelj Arnold! — Ne bodi žalosten! Oba je zadela enaka nesreča. (Jokavo.) Pojdi, izpila bova kupo rebule! (Odpelje Arnolda k sodu, kjer pijejo vojaki.) Čemu bi se morila! (Pijeta.) Združiva se v žalosti, jutri pa v Sveto deželo! (Kmalu se zvrneta po tleh, popolnoma pijana.) Ljudstvo (se zakrohota. Godba zaigra, vsi veselo zaplešejo. Ernest stopi s Cirilom v ospredje.) ERNEST Bodi zvest Kristu in svojemu vojvodi! Samo salzburških rok se varuj! Vsak svojo oblast imamo! Toda njihovo božje kraljestvo postaja svetovno, meni nevarno. Ti edini si ostal zvest veri in Bogu. (Si podasta roke. — Vojakom): Pojdimo v grad! Predaleč smo že od teh ljudi. (Oidde proti desni, zadaj med ljudmi.) VOJAKI (za njim. Dva vojaka neseta HENRIKA, dva pa ARNOLDA.) VOJAK Tadva ne bosta mogla jutri na pot v Sveto deželo. (Odide.) Ljudstvo (ki se je umaknilo vojvodi.) Slava knezu! (Henriku in Arnoldu se posmehujejo.) fozi Ciril je rešen! Sm reč ni k Živela Jurij in Hanka! (Godba, ples. Jurij pride pit kupo vina. Medtem SMREČ-MK, LIPNIK, PROSEN in OPLAZ odidejo skrivaj s Hanko v levo.) Jurij (gre nazaj, jo išče): Kje je Hanka? — Hanka? Joži (vmes): Nevesto so ti ukradli, Jurij! Ljudstvo (smeli, vriski): Nevesto! Ukradli so jo! Joži Poiskati jo moramo! — Pri Razborniku rajamo naprej! VSI, razen Cirila, Roka in onih dveh v drevesu, se razpršijo na vse strani. Beganje po pozorišču. Možje odidejo počasi v levo, smeje, veseli. Jurij (ne ve, na katero stran bi šel, zagleda Cirila. Gre k njemu.) FOLTI, TOMAŽ (zlezeta z drevesa, proti levi.) Jurij Zahvaljen, Ciril! — Ti greš na pot? Ciril Bogu hvala! Grem. Jmij (težko): Takrat sem pričel misliti, ko si mi dejal: ona dela, ti pa poslušaš lovske rogove... Ciril, kadarkoli se boš spet vrnil, pridi k nam. Ciril Vendar tvoja zmota ni čisto poravnana, Jurij! Razšli so se sinovi sprti z očeti, očetje s sinovi. Vsak po svoje bodo delali in se prepirali. Tako nas bo laže uničiti... Med svojimi bomo imeli izdajavce in gospoda se bo naših sporov veselila. — Grem na pot, da to popravim. Pa tudi ti moraš popraviti in tvoji otroci tudi, dokler ne bomo spet — svobodni. JURIJ Ciril, pozdravljen na vsej poti! (Mu da roko, težko odide proti levi.) Rok (Cirilu): Kam greš? Ciril Na pot. Tu me sedaj ne potrebujejo! Srečni in veseli. ROK Jaz pa grem za svojimi ovcami. Tole kričanje jih je gotovo preplašilo. — Kadar ne boš več vedel, kaj se je zgodilo, zakaj in kedaj, tedaj potrkaj na vrata moje koče. Stari Rok te bo poznal do konca in bo vedel vse do konca. (Mu da roko, v desno. — Vriskov in godbe ni več šlišati. (Oddaleč fantovska in dekliška pesem: ,.Gor čez izaro'1.) Ciril (sam): Nobenega trenotka ne smem zapraviti v življenju-Sam sem, pot pa je dolga.... (Odide med gledavce naprej v vas. Ves čas ga spremlja pesem, dokler ne izgine.) KONEC NAVODILA IGRSKIM VODJEM. Predvsem naj povem, da se mi zdi vnaprej, kako bodo številni igrski vodje naših odrov zmajevali z glavami, ko bodo brali igro. Ta in oni jo bo odložil, češ, da sploh ni misliti na to, da bi jo uprizorili v njihovi vasi, da je pretežko, lotiti se večmesečnega dela, da ni toliko igravcev, da so veliko vprašanje konji, voli, obleke, posebno pa dvomljiv uspeh. Dvoje moram povedati najprej. Da je to prvič ljudska igra, ki jo je mogoče igrati uspešno le na prostem (nekoliko spremenjeno tudi na zelo velikih in tehnično dobro opremljenih odrih, kar je pa dosti tež.je in je uspeh dvomljiv ejši) in drugič da to ni igra ene, temveč dveh, treh vasi morda cele doline, obsežnega okraja, ki je po legi ali kakorkoli zaključena celota. — Ljudska igra, v kateri nastopa 100 do 200 oseb, ki jo je treba igrati kakor uči že od 1. 1054. ..Ljudski oder". Ne gre za teatrsko popolnost in priučeno nenaravno podajanje, ampak za preprosto vživetje in enostavno, razumljivo igranje. Tako naj kmeta igra kmet, gospoda pa ..gospod", uradnik ali vaški učitelj. Ker pa je nemogoče, v eni vasi dobiti zadostno število dobrih igravcev, ampak jih je treba dobiti iz treh, štirih ali več vasi, je razumljivo, da je pogoj vsemu delu dobra organizacija. Najsposobnejši v dolini naj postane glavni igrski vodja in naj določi kraje, ki pridejo pri uprizoritvi v poštev. Vsak kraj dobi potem svojega režiserja. Po natančnem posvetu med glavnim in krajevnimi režiserji o načinu igranja, o pozorišču, o iglavcih naj vsak izmed krajevnih režiserjev išče med znanimi ljudmi najsposobnejših. Izbira iglavcev je tako druga, najvažnejša zadeva. Iščite ljudi, ki so po svoji notranjosti in zunanjosti podobni Šaterju, Juriju, Cirilu, Ernestu, Hanki, Henriku i. t. d. Ša-terja n. pr. naj ne igra mlad fant, ki mu je brado treba šele prilepiti, ampak starejši mož, ki je mogoče igral že pred desetimi leti. — Ljudstvo izbirajte med pevci, takimi, ki so se pri vojakih naučili jezditi, in takimi, ki znajo plesati. Čim bolj pestra družba ljudi po obrazih, velikosti in obnašanju, tem resničnejša, tem bolj živa bo igra. — Izmed ljudi naj ne bo nihče našminkan, kvečjemu lasulje z dolgimi lasmi do vratu naj imajo moški. Glavne iglavce pa bo treba označiti tudi z dobro masko. Ko so po neprestanih medsebojnih režiserskih posvetih in primerjavah med posameznimi igravci, ki bi prišli morda za isto vlogo v poštev, zbrani popolnoma disciplinirani in sposobni ljudje, je treba določiti najmanj 6 in-spicijentov, to je ljudi, ki ne igrajo, ampak pomagajo pri uprizoritvi režiserjem, pred uprizoritvijo pa zberejo potrebne rekvizite in opravijo druga dela, ki jih režiserji ne bodo mogli. Skušnje se vršijo najprej krajevno in sicer / glavnimi igravci. Pri teh skušnjah gre za popolno znanje vloge (še-petavca ne bo, kvečjemu, če ga spravite v lipo) za glasno (igra na prostem!), pravilno izgovarjanje (ki vpošteva pri Lovrencu ali pri točnejši karakterizaciji ljudstva dialekt le za spoznanje) in za glavno kretanje. Da vsak igravec doj-me tehniko igre zunanje in notranje. Po teh skušnjah naj se ob večerih in nedeljskih popoldnevih zberejo najprej glavni igravci na prostoru, kjer se bo igra vršila, kjer naj glavni režiser opili in odstrani ne-dostatke ter ustvari popolno skupnost in skladnost igre. Jedru glavnih igravcev se pridruži ljudstvo, ampak nujno šele potem, ko glavni igravci igro popolnoma obvladajo. Istočasno pa naj se ljudstvo nauči obeh pesmi (izšli sta kot priloga igri), koroških in sploh slovenskih narodnih plesov, skupne izgovorjave besedila (IV. del!) in godci igranja. Izmed godcev kaki štirje nastopajo na odru, medtem ko naj bo v ozadju dobra godba (IT. dej.), ki spremlja igranje godcev na odru, petje ..Hvalnice Bogu" in že tedaj znane pesmi ..Gor čez izaro". Prostor, kjer se igra, mora biti v ravnini ali naravno nekoliko vzvišen nad prostorom, ki je določen za gledavce. V prvem primeru pa je treba najti za gledavce vzvišen prostor. Mogoče je postaviti tudi amfiteatralno tribuno, vendar je naravno dvignjen prostor boljši. Na prostoru za igranje mora rasti drevo (ne kulisa!) Edina kulisa v vseh petih delih je knežji kamen, ki je bil v resnici visok 41 cm in širok 58 cm. Zelo važno je ozadje. Najboljše je naravno zarasla živa meja s 4 izhodi. Ozadje se da tudi umetno zasaditi z vejevjem, nikakor pa ne sme biti kulisa. Pii izberi je treba paziti tudi na akustiko. V posameznih primerih je mogoče montirati zvočnike. Če se igra vrši zvečer, so zelo važni reflektorji, igra dneva in noči. Potek dejanj naj bo v vsakem primeru hiter in živahen. da se vedno iz nebistvenih oznak kaže bistvo in jedro igre, da vse odgovarja in pojasnuje vprašanje: ..Zakaj je bilo to poslednje ustoličenje?" — Prizorov ni, tudi odmorov, ne. Časovno razliko med dejanji je treba izpopolniti s prehajanjem slušnih efektov konca in začetka vsakega dela, s klici, zvonjenjem, godbo, petjem. Godba, ki prepleta vso igro, pa naj bo: petje, ples, lovski rogovi, škripanje voza, goreča grmada, vriski in žalostno pomenkovali je, jedro pa je življenje, ki veže besede in stavke, misli, značaje in usode v celoto. Igravci in režiserji, ki bodo dojeli to harmonijo, bodo uspeli. Vprašanje sugestivnega igranja noči, če se igra vrši podnevi, je nekoliko kočljivejše. Treba je prepričevalnega igranje, da to uspe. Mogoče pa je to spremeniti kakor bo v posameznih primerih celo potrebno, da se črtajo nebistvene malenkosti (n. pr. ražnje). Mimogrede opozarjam na malenkosti, ki jih je mogoče prezreti. To, da naj bodo grmada in ognji postavljeni v primerni razdalji od gledavcev, da naj bo les suh. da se ne bo preveč kadilo (taka malenkost utegne dosti škoditi!), da naj bodo jezdeci izvežbani, okretni, konji pohlevni. Ljudstvo pa naj bo pisano, živahno po zunanjosti in kre-tanju. Govorjenje naj spremlja z neprestanim kretanjem, prerivanjem, menjavanjem prostorov. X eliki in majhni naj bodo med njimi, z dolgimi lasmi in porasli, razoglavi in pokriti, bosi in obuti, s konji, na katerih so prijezdili h ustoličenju od daleč, s psi, ki se igrajo z razposajenimi, živahnimi in preprostimi otroci. Tudi v obleki naj bo čim večja pestrost, le kmetje imajo podobno obleko, ki je bila tedaj v navadi. Igra pa se vrši v zgodnji pomladi, na kar je treba vedno misliti. Zato so bosi le redki, najbolj revni in utrjeni razcapanci. Največje težave utegne prizadevati slehernemu odru vprašanje oblek. Toda tudi to se da zelo poenostaviti. Važno je, da se tega zaveda vsak režiser, ko prične igro učiti. V dveh mesecih, ki sta za vse priprave in učenje nujno potrebna, je mogoče skoraj vse izdelati doma preprosto in enostavno. Viteške oklepe iz lepenke, kmečke obleke iz grobega domačega platna ali današnje nekoliko prikrojiti, gosposke iz raznega cenenega blaga, sulice, loke, puščice, zastave pa kratko in malo izdelati iz lesa, papirja ali blaga. Za glavne osebe pa se dado dobiti obleke kje na posodo. Obleke iz tedanje dobe so takele: Kmetje nosijo sive ali črne suknjiče, ki segajo do kolen. Na glavah imajo sive (ali črne) širokrajne klobuke. Srajce so iz grobega domačega platna, hlače so ozke, segajo do kolen in so pod koleni prevezane. Vsi svobodni kmetje nosijo palice, ki so znamenje oblasti. Tako je napravljen Ša-ter, kasneje Jurij, Ciril, ko se preobleče, fantje, ki pa to obleko spremenijo, da so n. pr. brez suknjičev ali razogla-vi, brez palic in podobno. Rok ima ob pasu čutaro, torbico in rog, v rokah pa pastirsko palico. Godci so fantje s starimi instrumenti (dude, piščali). — Dekleta oz. žene imajo dolga, široka krila, do vratu zapete kočemajke, z rutami okoli vratu in na glavah. — Ciril ima kot menih benediktinsko obleko. Rudarji nosijo mešanico najrazličnejših oblek, Karak-terizirajo naj jih temna barva in enaka temna pokrivala. Gospoda nosi znane viteške obleke, kakor so naslikane n. pr. v Grudnovi Zgodovini slovenskega naroda, str. 213. Str. 230 je Henrikova praznična obleka, v kateri nastopi konec II. dela in v IV. delu pri ustoličenju. Sicer je v viteški obleki. A isti knjigi, str. 245. so ženske obleke, ki jih je nosila gospoda v tedanji dobi. Tako je opravljena Cim-burga. Ob prihodu naj ho njena obleka nekoliko drugačna, ker je na potovanju. — Na str. 247 je slika Ernestova. Tak je ob prihodu, v I. delu in na lovu. Pri ustoličenju ima sivo suknjo, siv plašč, rdeče prevezane opanke, na glavi siv klobuk, prevezan s sivo vrvico. V rokah nosi kmečko palico. — V \r. delu je prav tak kot ostali kmetje. — Veronika je napravljena kot Cimburga. Lovska obleka je ista. Označuje jo predvsem lok in tul s strelicami. — Sara ima na sebi gizdavo mešanico gosposkih oblek in je pretirano okrašena z zapestnicami in ovratnicami. — Ravbar in sel salzburškega nadškofa sta v plemiških oblekah. Vojaki (glej ste. 213) imajo sulice, ščite, meče, čez pleča loke in za pasom tule s strelicami. Žid Arnold nosi predpisano obleko, posebno t. -v. pi-leus cornutus, šiljast klobuk, ki je /.ide ločil od kristjanov in ki ga noben Žid ni smel zamenjati" z drugim pokrivalom. Konjsko opremo je treba poenostaviti. Prav tako 12 praporov in 2 velika prapora. Glasbeni vložki xa„ Poslednje nslolieenjc i 1. Fanfara. Malija Tm 'o/a., ra/ca/H usta. rde £ fio- bi. dniea mo/ tfurje. vi. o o A? a, o — xal/saia. jih je.'' „ Jfo rnodricoetpla.rri.ee o — ei se ti hlesče ? “ n O tj očka/no/ ie kon.cc jim pi-lo je solxe.' 3. Hvalnica Mogu. Slovesno rlatija lome /Iva -li — mo, četrti - /te____se—ni k ! /icu'tvoj rod te prosil je dal si mu do— /robno vse no- ve - ga vod — ni--------J?a , pr a- vidne- gr< sodni--------/a . ffoalitno, easlimo JScjnaš, O—čc, »LJUDSKI ODER« List za poglobitev našega igranja. Ustanovljen 1. 1934. V dosedanjih letnikih je prinesla ta strokovna revija v zaključenih številkah jedrnato osvetlitev in pogumno razčiščen je neštetih perečih teatrskih vprašanj, kakor: delavska igra, govorski zbor, vzgoja igravcev, igra pod milim nebom, veselo igra in commedia delTarte, lutkarstvo, osnove slovenske ljudske igre, proslave, smiselni igrski izbor za vse igralsko leto itd. itd. Poleg številnih strokovno pisanih in tehtnih člankov vsebuje vsaka številka še naslednja zaglavja: Obzornik, Razgledi, Razgovori, Pomenki z igralsko družino, Pozorišče, Kaj bi igrali. Nove igre, Strokovna knjižnica, Kaj se igra (statistika predstav po naših ljudskih odrih: ocena delovanja naših Narodnih gledališč). Poleg tega prinaša revija tudi krajše odrske tekste za razne proslave itd. * To revijo si bo naročil vsakdo, ki se količkaj zanima za ljudsko igro in teater sploh. Imeti pa jo morajo poleg igrskih vodij vsi igravci in igravke ! * S štirimi zvezki naših ..Ljudskih iger", ki izidejo vsako leto, velja mesečnik ..Ljudski oder" za vse leto samo Din 60.—. Mesečnik ..Ljudski oder" brez iger pa velja letno samo Din 30.—. ,1, J v študijska knjižnica DZ 886.3 BRENK, F.: Rosledn j e 1. zv.: Thuys misterij. Pošlo' 2. zv.: Timn legenda v tre 821 163 6-2 Din 12*). 3. zv.: Collu dejanjih. Posle 4. zv.: Brenk 1036070 COBISS o jan j ih iz časa . 5. zv.: O. Romuald, SLOVENSKI PASIJON. Prolog, 14 slik in zaključni zbor. Po rokopisu škofjeloške pasijonske procesije iz 1721 priredil Niko Kuret. Cena Din 20 (za naročnike Din 15). — Glasbeni vložki (uredil msgr. Stanko Premrl) cena Din 10. ___ zv.: Šuster-Drabosnjak, IGRA O IZGUBLJENEM SINU. Prolog in sedem nastopov. Priredil Niko Kuret. ( ena 20 (za naročnike Din 15). 7. zv.: DVE DUHOVNI IGRI (Anima, Theophilus). Poslovenil oz. priredil Niko Kuret. Cena Din 20 (za naročnike Din 15). 8. zv.: Salamon, VRATA. Adventna in božična igra v petih slikah. Poslovenil Jože Vovk. Cena Din 20 (za naročnike Din 15). 9. zv.: P. Benoit, BOŠTJAN IZ PREDMESTJA. Predigra in šest slik. Poslovenila Ksenija Jelšnikova. Cena Din 20 (za naročnike Din 15). 10. zv.: Vrhovčeva-Smasek, BURKA O JEZIČNEM DOHTARJU. Po starofrancoski farsi o advokatu Pathelinu. Cena Din 20 (za naročnike Din 15). 11. zv.: Herwig, VELIKONOČNA IGRA. Pet slik Poslovenil Jože Vovk. Cena Din 20 (za naročnike Din 15). 12. zv.: Petančič, IGRA NAŠE FARE. Cena Din 20 (za naročnike Din 15). Nadaljnji štirje zvezki izidejo v letniku 1935-36. IZVEN ZBIRKE: Gheon. TRI MODROSTI STAREGA VVANCA. Kitajska igra v štirih slikah. Poslovenil Niko Kuret. Cena Din 8*). Pri cenah, označenih z zvezdico, imajo naročniki 10 odst popusta. d m