Razstava Slovenci v dvajsetem stoletju Razstava Slovenci v dvajsetem stoletju Knjiga lahkega branja Založnik: Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije (zanj direktorica mag. Nataša Robežnik) Avtorja: Tina Bizjak, Dejan Juhart Prilagoditev besedila: Zavod Risa in bralci – svetovalci Zavoda Risa Lektoriranje: Davorin Juhart Oblikovanje: Tina Bizjak, Dejan Juhart Fotografije: Sašo Kovačič, Sarah Poženel Ljubljana, 2024 Elektronska izdaja https://www.muzej-nz.si/wp-content/uploads/2025/04/ razstava-slovenci-20-stoletje-knjiga-lahkega-branja.pdf Vsi predmeti in fotografije so shranjeni v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije. Kaj je muzej? Muzej je prostor, kjer shranjujemo predmete. Predmeti, ki so shranjeni v muzeju, so pomembni za kulturo in zgodovino ljudi. V muzeju je zaposlenih več ljudi. V muzeju smo zaposleni tudi kustosi. Kustosi zbiramo predmete in postavljamo razstave. Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije V Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije zbiramo in shranjujemo predmete iz preteklosti. V tej knjigi bomo za Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije uporabljali besedo muzej. V muzeju zbiramo in shranjujemo predmete, ki jih je naredil človek. Teh predmetov je zelo veliko. V muzeju smo uredili in shranili različne predmete, kot so: ̶ dokumenti, ̶ pisma, ̶ fotografije, ̶ slike, ̶ risbe in ̶ kipi. V muzeju smo uredili in shranili tudi: ̶ stroje, ̶ pohištvo in ̶ oblačila. Zbiramo tudi: ̶ glasbila, ̶ orodje in ̶ orožje. V muzeju lahko vidimo predmete, ki so nastali v času od začetka dvajsetega stoletja do danes. To so predmeti, ki so nastali v zadnjih 120 letih. V muzeju so predmeti iz časa: ̶ prve svetovne vojne, ̶ po prvi svetovni vojni, ̶ druge svetovne, ̶ po drugi svetovni vojni in ̶ samostojne Slovenije. Dvajseto stoletje je bilo od leta 1901 do leta 2000. Zdaj je enaindvajseto stoletje. Začelo se je leta 2001. Trajalo bo do leta 2100. V muzeju predmete: ̶ shranjujemo, ̶ razstavljamo in ̶ predstavljamo ljudem. Želimo si, da bi ljudje izvedeli za naš muzej. Pomembno je, da lahko muzej obiščejo vsi ljudje, tudi ljudje z različnimi oviranostmi. Vsem ljudem zagotavljamo dostop. To pomeni, da: ̶ Do muzeja lahko pridemo. ̶ Po muzeju se lahko gibamo. Muzej je v dvorcu, ki se imenuje Cekinov grad. Cekinov grad To je zgodba o tem, kako je je nastal Cekinov grad in kako je Cekinov grad postal muzej. Cekinov grad je dvorec v Ljubljani. Zgradil ga je grof Leopold Karel Lamberg. V dvorcu so se ljudje zabavali in sproščali. To je bilo 300 let nazaj. Kasneje je v dvorcu živela družina Szögeny. Szögeny se prebere kot Sogenji. Ljudje so priimek Szögeny težko izgovorili. Družini so zato rekli Cekini. Tako je dvorec dobil ime Cekinov grad. Od konca druge svetovne vojne je lastnik Cekinovega gradu država. Od leta 1951 je v Cekinovem gradu muzej. Na fotografiji je Cekinov grad. V Cekinovem gradu je muzej. Cekinov grad je v parku Tivoli v Ljubljani. Največja dvorana v Cekinovem gradu je poslikana po stenah in stropu. Rečemo ji Viteška dvorana. V tej zelo lepi dvorani so plemiči nekoč prirejali plese. V Viteški dvorani so predavanja, koncerti in poroke. Viteška dvorana. Razstava Slovenci v dvajsetem stoletju V muzeju imamo razstavo o Slovencih v dvajsetem stoletju. Dvajseto stoletje zapišemo tudi tako: 20. stoletje. Razstava je stalna. To pomeni, da si jo lahko vedno ogledamo. Na razstavi prikazujemo čas od leta 1914 do leta 2008. To je čas od prve svetovne vojne do časa v samostojni Sloveniji. Na razstavi pokažemo življenje Slovencev v tem času. Razstava je v osmih sobah. Vsaka soba je označena z letnico. V prvih petih sobah je na tleh narisan zemljevid države. Na zemljevidu lahko vidimo, kje so takrat živeli Slovenci. Slovenci so v 20. stoletju živeli v več državah. Najprej so živeli v Avstro-Ogrskem cesarstvu. Potem en mesec v Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov. Nato 11 let v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. Kasneje 16 let v Kraljevini Jugoslaviji. Spet kasneje 46 let v državi, ki ji na kratko rečemo socialistična Jugoslavija. Leta 1991 se je Slovenija osamosvojila. Od takrat Slovenci živimo v Republiki Sloveniji. Na razstavi vidimo tudi, kakšno je bilo življenje Slovencev. Slovenci so doživeli dve svetovni vojni. V 20. stoletju so Slovenci dobili nove naprave. Dobili so radio, hladilnik, pralni stroj in avto. Kasneje pa tudi prve računalnike in nato mobilne telefone. Zaradi novih naprav se je vsakodnevno življenje Slovencev spremenilo. Življenje je postalo bolj enostavno. Zanimivi muzejski predmeti Na razstavi je veliko predmetov. V knjigi pišemo o zanimivih muzejskih predmetih. ̶ Strelski periskop Fridolina Kavčiča. Vidimo ga v prvi sobi. ̶ Poštna znamka Verigar. Vidimo jo v drugi sobi. ̶ Prvi radijski sprejemnik. Vidimo ga v tretji sobi. ̶ Šah iz kruha. Vidimo ga v četrti sobi. ̶ Plakat Slovenska žena! slikarja Iveta Šubica. Vidimo ga v peti sobi. ̶ Kompasov Janez. Vidimo ga v šesti sobi. ̶ Plebiscitni plakat. Vidimo ga v sedmi sobi. ̶ Zastava Republike Slovenije. ̶ Prvi mobilni telefon. ̶ Slovenski tolar. Te 3 predmete vidimo v osmi sobi. V knjigi so pri predmetih tudi fotografije. Na fotografijah vidimo, kako so ljudje nekoč živeli. Prva soba V prvi sobi vidimo predmete iz prve svetovne vojne. To je od leta 1914 do leta 1918. Prva svetovna vojna je trajala 4 leta. Prva soba. Strelski periskop Fridolina Kavčiča Med prvo svetovno vojno so se Slovenci borili v avstro-ogrski vojski. Borili so se tudi po slovenskem ozemlju ob reki Soči. Fridolin Kavčič je delal v avstro-ogrski vojski. Izumil je napravo, ki je vojaka varovala med streljanjem. Ta naprava se imenuje strelski periskop. Fridolin Kavčič je strelski periskop naredil za avstro-ogrsko vojsko. Njegovo ime je napisano na periskopu. Vojaki v tistem času še niso imeli zaščitnih čelad. Periskop je bil uporaben. Vojak ga je namestil na puško. S pomočjo periskopa je gledal in meril. Ostal je skrit v strelskem jarku in zaščiten streljal proti nasprotniku. S tem se je vojak zaščitil pred poškodbami glave. Strelski periskop je tako pomagal, da so vojaki ostali živi. Strelski periskop je imel eno slabost. Uporaben je bil samo v lepem vremenu. Ponoči, v dežju ali megli ga niso mogli uporabljati. Vojak v strelskem jarku. Vojak uporablja strelski periskop. Druga soba V drugi sobi vidimo predmete iz časa po prvi svetovni vojni. To je od leta 1918 do leta 1928. To je 10 let. Takrat so Slovenci živeli v Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov. In nato v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. Druga soba. Poštna znamka Verigar Prva svetovna vojna se je končala. Avstro-Ogrsko cesarstvo je razpadlo. Nastale so nove države. Slovenci so živeli v Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov. Ta država ni dolgo obstajala. V njej so Slovenci živeli le 33 dni. Država Slovencev, Hrvatov in Srbov je ustanovila Poštni urad v Ljubljani. Poštni urad je naredil novo poštno znamko. Znamko je narisal slovenski slikar Ivan Vavpotič. Na znamki je narisan suženj, ki trga verige. Trganje verig predstavlja svobodo in osvoboditev Slovencev od Avstro-Ogrskega cesarstva. Ljudje so bili veseli, da živijo v novi državi. Znamki so rekli Verigar. Znamke so natisnili komaj leta 1919, ko Država Slovencev, Hrvatov in Srbov ni več obstajala. Znamka je bila ljudem tako všeč, da so jo vseeno še nekaj časa uporabljali. Na znamki Verigar je ime Države Slovencev, Hrvatov in Srbov zapisano v dveh različnih pisavah. Tretja soba V tretji sobi vidimo predmete iz časa Kraljevine Jugoslavije. To je od leta 1929 do leta 1941. To je 12 let. Tretja soba. Prvi radijski sprejemnik Radijskemu sprejemniku rečemo radio. Radio je na začetku imelo zelo malo ljudi. Najprej so ljudje po radiu poslušali samo radijske oddaje. Kasneje so začeli predvajati tudi glasbo. Poslušanje radia je bil velik dogodek. Radio so lahko poslušali samo na slušalke. Radio ni imel zvočnika. 28. oktobra 1928 je začel oddajati Radio Ljubljana. Radio Ljubljana je bil prvi redni radijski program v Sloveniji. Slovenci so prvič poslušali oddaje v slovenskem jeziku. Moški in ženska poslušata radio. Vsak ima na glavi svoje slušalke. Četrta soba V četrti sobi vidimo predmete iz časa druge svetovne vojne. To je od leta 1941 do leta 1945. Druga svetovna vojna je v Sloveniji trajala 4 leta. Četrta soba. Šah iz kruha Med drugo svetovno vojno je bila Kraljevina Jugoslavija okupirana. To pomeni, da so jo nasilno zavzele druge države. Slovensko ozemlje so si razdelile 4 države: ̶ Nemčija – Tretji rajh, ̶ Italija, ̶ Madžarska in ̶ Neodvisna država Hrvaška. Tem državam rečemo okupatorji. Okupatorji so ljudi, ki jim niso bili všeč, zapirali v zapore in taborišča. Zaporniki so imeli zelo malo hrane in so morali opravljati težka dela. Na dan so dobili le kos kruha. Marjan Hrženjak je bil zaprt v zaporu v Benetkah. Tam je iz kruha izdelal šahovske figure. Ostali slovenski zaporniki so mu pomagali zbrati kruh. Kruh je zgnetel s slino in naredil 32 figur: ̶ 16 figur rjave barve in ̶ 16 figur črne barve. Figure je shranil v posebno leseno škatlo. Uporabil jo je tudi kot igralno podlogo za šah. Med igranjem šaha iz kruha so zaporniki pozabili na težko življenje v zaporu. Peta soba V peti sobi vidimo predmete iz časa povojne države. Državi se je reklo socialistična Jugoslavija. Predsednik nove države je bil Josip Broz - Tito. V socialistični Jugoslaviji so Slovenci živeli do osamosvojitve. V peti sobi so predmeti iz časa od leta 1945 do leta 1960. To je 15 let. Peta soba. Plakat Slovenska žena! slikarja Iveta Šubica Med drugo svetovno vojno so bile ženske zelo pomembne. Po vojni so ženske dobile več pravic. To vidimo na plakatu Slovenska žena!, ki ga je narisal Ive Šubic. Leta 1945 so ženske v Jugoslaviji prvič dobile pravico voliti. Plakat kaže, kako pomembna je bila ta pravica za ženske. Slikar Ive Šubic je za plakat uporabil 3 barve. Črno, zeleno in modro. ̶ S črno barvo je narisal ženske, ki glasujejo. Na plakatu je ženska z otrokom. Ženska oddaja svoj glas na volitvah. Za njo čakajo druge ženske, ki bodo tudi glasovale. ̶ Z zeleno barvo je narisal ženske med vojno in otroke, ki hodijo v šolo. Pokazal je vlogo žensk v vojni in njihov boj za boljšo prihodnost. ̶ Z modro barvo je naredil napis na plakatu. Piše: Slovenska žena! Z volitvami si bomo utrdile v borbi pridobljene pravice – Naši otroci morajo imeti lepše življenje Plakat je pomemben. Pokaže, kako pomembno je, da imamo vsi ljudje volilno pravico. Ženska bo glasovala na volitvah. Ženska dobi glasovalno kroglico. Ker eni niso znali brati, so namesto glasovnice uporabili kroglico. Šesta soba V šesti sobi vidimo predmete, ki prikazujejo življenje v socialistični Jugoslaviji. To je od leta 1960 do leta 1980. To je 20 let. Predsednik socialistične Jugoslavije je bil še vedno Josip Broz - Tito. Šesta soba. Kompasov Janez Kompas je podjetje, ki pomaga ljudem pri potovanjih. Organizirajo izlete, rezervirajo hotele in prevoze. Takšnemu podjetju rečemo turistična agencija. Kompas je imel maskoto. Maskota je bil popotnik v narodni noši iz Gorenjske. Ime mu je bilo Kompasov Janez. V eni roki je imel kovček, v drugi roki je imel dežnik. To je bil dober čas za ljudi v Jugoslaviji. Delavci so dobili več prostega časa. Ob sobotah delavci niso šli v službo. Pred tem so delavci ob sobotah hodili v službe. Delavci so dobili tudi plačan dopust. Veliko družin si je lahko kupilo prvi avto in začelo več potovati. Prosti čas so preživljali ob morju, jezerih ali v hribih. Kasneje so potovanja postala še bolj priljubljena. Večina Slovencev je lahko šla na počitnice ob morju. Eni so si na morju zgradili tudi svoje počitniške hišice. Družina na počitnicah gleda prenosno televizijo. Avtor fotografije je Marjan Ciglič. Sedma soba V sedmi sobi vidimo predmete zadnjih let socialistične Jugoslavije. To je od leta 1980 do leta 1990. To je 10 let. Sedma soba. Plebiscitni plakat Leta 1980 je umrl predsednik Josip Broz - Tito. Po smrti Josipa Broza - Tita je življenje v Jugoslaviji postalo težko. Denarja, hrane, elektrike in bencina je bilo malo. Jugoslavija je bila v krizi. Narodi v Jugoslaviji so se začeli kregati. Slovenci so začeli razmišljati o svoji državi. Decembra 1990 so ljudje v Sloveniji šli na plebiscit. Plebiscit je glasovanje. Glasovali so o samostojnosti. Glasovali so, ali naj Slovenija postane svoja država. Politiki so ljudi vabili h glasovanju. Oglasi in plakati so imeli geslo Slovenija – moja dežela. Geslo je bilo zelo priljubljeno in se je pojavljalo tudi na televiziji. 23. decembra 1990 se je večina Slovencev odločila za samostojno Slovenijo. Ljudje so glasovali, ali naj Slovenija postane svoja država. Avtor fotografije je Nace Bizilj. Ljudje na dan plebiscita praznujejo. Dan plebiscita je bil 23. decembra 1990. 26. decembra 1990 so izvedeli rezultate. 26. december je postal praznik. Rečemo mu dan samostojnosti in enotnosti. Avtor fotografije je Tone Stojko. Osma soba V osmi sobi vidimo predmete iz časa samostojne Slovenije. To je od leta 1991. Na razstavi lahko vidimo predmete do leta 2008. Osma soba. Zastava Republike Slovenije Slovenija se je osamosvojila 25. junija 1991. Rečemo, da je postala samostojna država. En dan pred osamosvojitvijo so v vladi potrdili nov slovenski grb in zastavo. Zastave je bilo treba na novo narediti. Zastave so morali obesiti na vseh mejnih prehodih in pomembnih zgradbah. Šivilje so imele zelo malo časa, da so naredile nove zastave. Praznovanje ob osamosvojitvi je bilo v Ljubljani 26. junija 1991. Za praznovanje so šivilje naredile zelo dolgo zastavo. Tik pred praznovanjem so opazili, da je bila zastava napačno narejena. Grb ni bil na pravem mestu. Na srečo so našli zastavo, ki je bila pravilno narejena. Praznovanje je potekalo brez težav. Zastava, ki so jo uporabili na praznovanju, je shranjena v muzeju. 25. junij je postal praznik. Rečemo mu dan državnosti. Zastava na praznovanju osamosvojitve v Ljubljani. Avtor fotografije je Nace Bizilj. Prvi mobilni telefoni Slovenija je uradno sporočila svojo samostojnost. Jugoslavija se s tem ni strinjala, v Slovenijo je poslala vojsko s tanki. Začel se je spopad. Spopad je trajal 10 dni. Rečemo mu 10-dnevna vojna. Slovenijo sta branili policija in teritorialna obramba. Teritorialna obramba je bila takratna slovenska vojska. Med spopadom je teritorialna obramba uporabljala mobilne telefone. Mobilni telefoni so omogočali hitre in varne pogovore. To je bilo med 10-dnevno vojno zelo pomembno. Na začetku so bili mobilni telefoni veliki, težki in zelo dragi. Niso jih imeli vsi ljudje. Danes so telefoni del vsakdanjega življenja in ga ima skoraj vsak človek. Prihod tankov Jugoslovanske vojske. 10-dnevna vojna v Sloveniji. Avtor fotografije je Tone Stojko. Slovenski tolar Preden je Slovenija postala samostojna, smo plačevali z dinarji. Ko se je Slovenija osamosvojila, smo dobili nov denar – tolar. Tolar smo začeli uporabljati leta 1992. Na tolarskih bankovcih so bili obrazi znanih Slovencev. Na kovancih so bile narisane slovenske živali. V knjigi vidite kovance, na katerih so: ̶ kranjska čebela, ̶ potočna postrv, ̶ kmečka lastovica, ̶ alpski kozorog, ̶ lipicanec in ̶ štorklja. Tolar je bil slovenski denar do leta 2007. Leta 2007 smo dobili evro. Danes v Sloveniji plačujemo z evrskimi bankovci in kovanci. Bankovec za 10 tolarjev. Na bankovcu je Primož Trubar. Primož Trubar je avtor prve slovenske knjige. Bankovec za 20 tolarjev. Na bankovcu je Janez Vajkard Valvasor. Janez Vajkard Valvasor je bil zgodovinar in naravoslovec. Bankovec za 50 tolarjev. Na bankovcu je Jurij Vega. Jurij Vega je bil matematik. Bankovec za 100 tolarjev. Na bankovcu je Rihard Jakopič. Rihard Jakopič je bil slikar. Bankovec za 200 tolarjev. Na bankovcu je Jakob Petelin - Gallus. Jakob Petelin - Gallus je bil skladatelj. Bankovec za 500 tolarjev. Na bankovcu je Jože Plečnik. Jože Plečnik je bil arhitekt. Bankovec za 1000 tolarjev. Na bankovcu je France Prešeren. France Prešeren je bil pesnik. Bankovec za 5000 tolarjev. Na bankovcu je Ivana Kobilca. Ivana Kobilca je bila slikarka. Bankovec za 10000 tolarjev. Na bankovcu je Ivan Cankar. Ivan Cankar je bil pisatelj. Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID 228652291 ISBN 978-961-96653-9-8 (PDF)