„NAŠ GLAS« izide vsakega prvega, in petnajstega v mesecu. Naročnina za celo leto Din 40^—, za pol leta Din 20'—, za četrt leta Din 10'—. — Za inozemstvo je dodati poštnino. = Oglasi po ceniku. = V Ljubljani, dne 15. marca I933.p^£; Cena posamezni številki Din 3'— leto. XV. Uredništvo: Ljubljana, Frančiškanska ulica 6/1. Rokopisi se ne vračajo. Nefrankirana pisma se ne sprejemajo. — Upravništvo: Ljubljana, Frančiškanska ulica št. 6. Račun poštne hranilnice v Ljubljani štev. 11.467. List za državne nameščence in upokojence. Zadružna misel zmaguje. »Gotovo je, da je nas vseh poglavitna stanovska dolžnost, da danes, ko gospodarska kriza pritiska na naš stan z vso težo, ko se naš gmotni položaj slabša iz dneva v dan, Iko nam preti še poslabšanje in ko ni videti konca temu stanju, da delujemo z vsemi silami, da si olajšamo obstanek z vzajemno, lastno pomočjo. To pa je mogoče samo na ta način, da se res prav vsi brez izjeme poslužujemo svojih zadrug, da pristopimo kot člani v naše nabavljalne zadruge, dosledno kupujemo v njih, se udeležujemo občnih zborov, da volimo v odbore samo sposobne, nesebične, požrtvovalne in poštene člane ter z vsemi silami delujemo, da se zadruge razvijejo in vsestransko izpopolnijo. — Iskreno želimo kar največ razmaha ljubljanski Nabav-Ijalni zadrugi, iki naj postane moralno in materijalno središče in matica vsega zadružnega delovanja državnih uslužbencev v dravski banovini. To mora biti naš cilj, katerega moramo doseči čimprej.« Komaj leto dni je tega, kar je na-. Pisal naš list te besede. Komaj leto je preteklo odkar so nekateri 'skreni in nesebični prijatelji uradni-.. ega zadrugarstva sprožili v našem lstu vprašanje reorganizacije Ijubljan-ske Nabavljalne zadruge. Te dni bo p'0, kar se je vršil zadnji redni občni z °r le-te, na katerem je bil izvoljen novi odbor. Zato je prav, če v kratkem pregledamo spričo občnega zbora zadruge, ki se bo vršil ikonec tega meseca, delovanje odbora v minilem letu. Ko je z aprilom 1932 prevzel novi odbor vodstvo zadruge, je imel pred seboj težke naloge: najbolj pereče je bilo vprašanje popolne preureditve Prodajalne in skladišč, povečanje vseh Poslovnih lokalov, zvišanje števila članstva, izboljšanje poslovanja, ureditev točilnice in sploh reorganizacija celokupnega delovanja. Zdelo se je, da so naloge, Ikatere je prevzel novi ndbor pretežke, skoro neizvedljive. Ko ie pa začela ravno v minilem letu gospodarska stiska in z njo zvezano pomanjkanje gotovine naraščati, je postala izvedba teh načrtov skoro dvomljiva. Celo optimisti so pričeli zdvajati, pesimisti so pa slikali položaj v obupno črnih barvah. In kaj vidimo danes? Treba je samo, da stopiš v hišo na Vodnikovem trgu št. 5, in kdor je videl prejšnje Prostore in jih primerja z današnjimi, bo priznal, da je odbor izpolnil vse, kar Je obljubil članstvu in to navzlic skraj-Po neugodnim razmeram, pod kakršnimi ge ni doslej delal noben drugi. Prodajalna je spremenjena s temelja, tako da je danes lahko vzgled smotreno Urejene in higijensko neoporečne trgo-vine. Prostor za odpremljanje blaga je mčen od prodajalne, blago je namešče-Po v povečanih prostorih, v popolnoma ®Phih skladiščih, ločeno po vrstah in kakovosti. Pisarniški prostori so se razširili, priredila se je klet, izboljšale s° se higienske razmere in v dvorišč-Pcm krilu je bila otvorjena točilnica, j1 je postala priljubljeno zbirališče zadružnikov. Poenostavilo in izboljšalo se je t udi vse notranje poslovanje. Odprav-e kupcev se vrši hitreje, dostav-e blaga na dom je točnejše in bolj aglo, knjigovodstveno in računovod-n ? Posl°vanje se je izboljšalo in izpo-0 nilo. Odbor skrbi, da je članom na ^azPolago vselej samo brezhibno, zdra-p m ceneno blago, prodajalna prodaja av vse predmete, katere zahtevajo (•u ,ni' ^ zadnjem času se je uvedla P' prodaja emajlirane posode. Z ra-mnimi dogovori se je omogočilo članstvu nabavljanje blaga za obleke in perilo na obroke, prav tako nakup šolskih knjig in potrebščin. Nerentabilna čevljarna je bila opuščena. To so dejstva, to so najboljši dokazi o uspešnosti odborovega dela. Vse to more ugotoviti vsak zadružni član sam, če le kupuje v zadrugi in se zanima zanjo. Najboljši dokaz so pa statistični podatki. Po bilanci je prodaja špecerijskega blaga napram letu 1931. narasla v minilem letu povprečno za 80 do 100%. Kosmati prebitek na prodanem blagu znaša letos 549.296'99 Din napram 307.219-39 Din v letu 1931. Čisti prebitek v letu 1932. znaša 244.711 dinarjev napram čistemu prebitku 133.814-10 Din v letu 1931. Že iz teh številk je razviden izreden porast prometa v trgovini. Zelo zanimivi so pa podrobni podatki o zvišanju prodaje posameznega špecerijskega blaga. Tako je bilo v letu 1932. prodano 103.000 kilogramov moke, v letu 1931. še samo 58.000 kg, testenin 6400 kg (3500 kg), sladkorja 48.000 kg (32.000 kg), kave 2800 kg (1500 kg), riža 12.500 kg (7600 kg), olja 9200 litrov (5600 litrov) i. t. d. Premoga se je prodalo v zadnjem letu 78 vagonov po 15 ton, v letu 1931. pa 46 vagonov. Drv se je prodalo 1658 kubičnih metrov napram 931 kub. metrov v letu 1931. Da je ljubljansko državno usluž-benstvo nagonsko občutilo izboljšanje prometa in poslovanja zadruge sploh, je vidno v tem, da je od 1. aprila 1932, torej odkar je prevzel posel novi odbor, do konca leta 1932. pristopilo 297 novih članov, od tedaj do zadnjih dni pa še preko 60. Razen teh novih članov, ki so res pravi aktivni zadružniki, ker res tudi vse svoje potrebe krijejo v zadružni prodajalni, je pričelo kupovati veliko število Starihi članov, ki niso nikdar prej kupovali v zadrugi ali pa so prenehali. Tako ni čudno, da se je število kupujočega članstva več ko podvojilo. Vsak dan pa prihajajo še nove prijave, tako da je upati, da bo zadruga v najkrajšem času število svojega članstva še znatno pomnožila. Omahljivci spregledujejo, dvomljivci postajajo iz Savlov Pavli. Navedeni statistični podatki in dejstvo, da je odbor umel z neverjetno nizkimi stroški in ob najneugodnejših pogojih izvesti tako obširen program, sta nam dokaz, kako smiselno, vestno in marljivo se je delalo. Dokaz nam je tudi, da je odbor srečno izbran, da vlada v njem prepotrebna sloga in medsebojno zaupanje in da so prav vsi člani odbora prežeti s pravim za-drugarskim duhom. Zato odboru ne bo težko polagati računov članstvu. Saj doseženi uspehi govore za njegovo delo. Pričajo, da jc razumnim, delovnim in požrtvovalnim zadrugarskim idealistom mogoče v najhujših gospodarskih razmerah in pri nerazviti zadružni miselnosti doseči tako zavidljive rezultate. Odbor je nalogo častno rešil. Od vseh ljubljanskih državnih uslužbencev in upokojencev pa zavisi usoda zadruge v bodočnosti, od nas članov pa še prav posebno. Naša pravica in dolžnost je, da se prav vsi do zadnjega udeležimo občnega zbora. Zadruga smo mi sami! Naš list, ki je ponosen, da je sprožil vprašanje preosnove ljubljanske Nabavljalne zadruge, bo nji in vsemu zadružniškemu gibanju, kakor vselej doslej, tudi v bodoče zvest in neomajen prijatelj. K. D. TOVARIŠ! SI ŽE PORAVNAL g* NAROČNINO • A. Ž.: Državni uslužbenci — zadrugarji! Zadruga državnih uslužbencev za nabavo potrebščin v Ljubljani nas vabi na svoj redni občni zbor, ki se vrši 31. t. m. v dvorani Delavske zbornice. Članom zadruge bo ta dan izvršiti svojo pravico in dolžnost, da premo-tre in presodijo delovanje onih članov, kojim so izročili za minilo leto upravo v roke. Pa bo kateri rekel, da ga to nič ne briga, saj je revizor Saveza nabav-Ijalnih zadrug iz Beograda tu, ki pregleduje delovanje in slednjič se itak odobri na občnem zboru vse, kar uprava in nadzorni odbor predlagata. Tako naziranje pa bi bilo zgrešeno in ne bi kazalo pravega razumevanja državnih uslužbencev za zadružni pokret. Bilo bi slično kot če se državljan v demokratično upravljani državi ne udeležuje volitev. Res je mnogo sličnosti med zadružnim pokretom in demokratizmom. V kapitalistični uredbi gospodarstva je temeljni princip ta, da je dana vsakemu prosta pot, da postane ali po svojih sposobnostih ali po naključjih naj-krutejši ekonomski absolutist, mnogo hujši kot more to biti na političnem polju. Zadružna organizacija produkcije in razdeljevanja dobrin pa preprečuje take možnosti, ker zbira kapitale v ustanovah, ki so pod upravo vseh onih, ki se ustanov poslužujejo. Bilo bi menda odveč, alko bi človek kazal v sedanjem času na razne hibe kapitalistične organizacije gospodarstva. Posledica teh je pa menda dejstvo, da so se pričeli celo državni nameščenci zanimati za zadružništvo in da se njihove zadruge, ki so sicer le nabavljalne, ker je uradnik čist konzument, v zadnjem času čimbolj razvijajo. Toda dolžnost drž. uslužbenca ni samo, da pristopi k zadrugi in se iste poslužuje v svojo korist, ampak tudi da se udeležuje življenja zadruge same. Na ta način postane sčasoma tudi po svoji notranjosti prepričan zadrugar, prične misliti v zadružnem duhu, delovati v zadružnem smislu, prične naravnost verovati v ta pokret. Samo z razumom človek še ni dosegel ničesar na svetu, moral je tudi verovati. In ali dvomi kdo, da se moramo naučiti vsi — tudi mi državni uslužbenci — verovati v možnost nove preureditve gospodarske organizacije človeštva? Ves svet nam nudi dovolj mizerno sliko s svojim gospodarskim razsulom, da moramo iskati opore drugod, sicer moramo obupati in popolnoma propasti kulturno in gospodarsko. Po goli razumski logiki nam kaže zadružni obrat nova pota, po kojih se človeštvo v bodočnosti more rešiti iz te zagate. Ker pa človek misli običajno, da se mora vsako vprašanje odločiti kar na hitro, da bo že on sam užival sadove take rešitve, presoja marsikdo zadružni pokret popolnoma pogrešno, ker računa s človekom kot ga vidi danes pred seboj. Tak človek je seveda v splošnem nesposoben za zadružno organizacijo, saj je od mladih nog odgojen v nasprotni smeri. Giblje se in živi v gospodarski organizaciji, ki ima ravno nasprotne principe. Cela njegova kultura je povečini usmerjena v tem pravcu. Potrebno je torej, da si človek pridobi poleg prepričanja o uspešnosti zadružnega pokreta tudi vero vanj, da postane naravnost zadružni fanatik. Da se vrnem po tej teoretični ekskurziji k praktičnemu namenu teh vrstic. Dne 31. marca morajo vsi državni uslužbenci — zadrugarji na občni zbor svoje zadruge, da izvrše na istem svojo pravico kontrole nad upravo a da hkrati tudi dokumentirajo, da so iskreni in prepričani pristaši zadružnega pokreta, da verujejo vanj in da hočejo, da se razširi med njihovimi tovariši kakor tudi med vsemi sloji naroda. Z zadružnim pozdravom! Na svidenje! Eno leto zadružnega dela. Nekaj misli k občnemu zboru ljubljanske Nabavljalne zadruge. Bralcem »Našega Glasu« je gotovo še v živem spominu stroga, a stvarna kritika, ki jo je prinašal list pred letom dni izpod peres raznih vnetih, resnih zadrugarjev. Ti zadrugarji so grajali preveliko konservativnost v življenju Zadruge na Vodnikovem trgu, grajali stanje, ki se je ustalilo globoko pod normalo in ki ni kazalo posebnega upanja na napredovanje; tako stanje je namreč že začetek nazadovanja. Vsa čast »Našemu Glasu«, da se je tako vneto zavzel za izboljšanje razmer v Zadrugi, vsa čast našemu drž. uslužbenstvu, da se je tako polnoštevilno udeležilo lanskega občnega zbora in je, zaupajoč v iskrenost izražene kritike, dalo zadrugi nov odbor. Ni se motilo. Razmeroma ogromen porast aktivnih zadružnikov v minulem poslovnem letu in v zvezi s tem krasen porast prometa, čisto prenovljen, ličen lokal, vse to je dokaz, da se je novi odbor vrgel z elanom na delo in da to delo ni bilo zaman. O tem so se zadružniki že sami lahko prepričali, podrobno se bodo pa lahko uverili na bližajočem se občnem zboru, ki se ga naj udeleže zopet polnoštevilno. Krasen uspeh je torej dosegla Zadruga v minulem letu, lahko bi pa bila dosegla še lepšega, če bi ne imela toliko — nasprotnikov. Največji je za enkrat gotovo že splošna nalezljiva bolezen današnjega časa: nezaupanje. Mnogokrat sem slišal: Ne grem v Zadrugo, enkrat sem nasedel s »Samopomočjo«, pa ne bom več. Toda »Samopomoč« je že dolgo za nami in z njo dobra šola. Vsak začetek je težak in navadno ne gre brez žrtev, če se hoče ustvariti sčasoma kaj dobrega. Nabav-Ijalna zadruga deluje sedaj že dolgo vrsto let in ima za seboj obilo izkušenj, nekatere so bile prav bridke; če ima dobro vodstvo, ki se zaveda težke odgovornosti, mora na podlagi dobljenih izkušenj napredovati. Nezaupanje je popolnoma neutemeljeno. Članstvo naj pokaže živo zanimanje za Zadrugo, naj budno spremlja vse njeno delovanje, pa bo znalo odvrniti vsako neprijetno presenečenje. Poleg splošnega nezaupanja so velik sovražnik Zadruge — osebna na-sprotstva. To je prav za prav najža-lostnejša točka v tem poglavju. Kjer gre za skupno ustanovo vsega držav, uslužbenstva, ne bi smela osebna na-sprotstva igrati nobene vloge; kajti danes je ta oseba v vodstvu, jutri pa lahko ti, njen nasprotnik, in gotovo bi ti ne bilo prijetno, če bi potem tisti, ki ne mislijo enako s teboj, izpodkopavali ugled Zadruge. Zadruga, naša skupna last, nam mora biti sveta, kakor nam mora biti sveta skupna država, ki je kot taka nedotakljiva; pač pa imamo lahko razne misli glede njene ureditve. Da so nadalje trgovci smrtni sovražniki Zadruge, mi ni treba ponavljati. Nešteto natolcevanj so že javno nagrmadili trgovski časopisi na naše zadruge, najrazličnejše tatarske vesti se s prozorno tendenco širijo po gostilnah in kavarnah. Toda prav to mi je dokaz, da zadruge dobro delajo. »Es sind nicht die schlechtesten Friichte, an denen die Wespen nagen.« Nabav-Ijalne zadruge so pravičen in uspešen regulator cen v splošnem in bi jim moralo biti celokupno prebivalstvo za to le hvaležno. Nabavljalne zadruge ne morejo nič za to, če so v času konjunkture rasle trgovine kot gobe po dežju. Dovolj znano je, da je n. pr. v Ljubljani število trgovin neprimerno bolj naraslo kakor število prebivalstva, kupna moč prebivalstva pa je kmalu zelo padla. Vendar bi vse te nove legije trgovcev hotele še sedaj, ko ni več konjunlkture, živeti na račun konsumentov prav tako udobno kakor nekdaj. In vendar so si tako kruto med seboj razdelile obubožane konsumente Že lani smo izčrpno poročali o važni pridobitvi mariborske Nabavljalne zadruge državnih uslužbencev, ki si je omislila moderno električno pekarno. S tem važnim dejanjem, ki znači prvi korak do popolne osamosvojitve državnega uslužbenstva s pomočjo zadružne produkcije, je mariborska Nabavi jalna zadruga dokazala svojo eksistenčno upravičenost in smotrenost svojega poslovanja. Zato ne bo odveč, da zdaj, ko je preteklo že neikaj mesecev, odkar posluje nova pekarna, objavimo še nekatere podatke o njenem ustroju, ki nam bodo še nazorneje pojasnili današnji dve sliki te vzorne zadružne ustanove. Odbor mariborske Nabavljalne zadruge je že več let razmišljal, kako bi mogel nuditi svojim članom razen potrebščin, katere ima že zdaj bogato založena zadružna prodajalna naprodaj, tudi meso in mesne izdelke ter kruh in pecivo. Vprašanje preskrbe z mesom za enkrat še ni rešeno, pač pa je zadruga oživotvorila svoj načrt proizvodnje in prodaje dobrega kruha in peciva za zmerne cene. Zadruga je od Okrožnega urada za zavarovanje delavcev kupila na Rotovškem trgu št. 2 hišo. Že ko so se delali načrti za novo zgradbo, je odbor poskrbel za prostore za pekarno, žal pa ni bilo dovolj prostora za skladišče kuriva. Drugi razlog, da se pekarna ni mogla ustanoviti že prej, je bilo stremljenje, da bi pekarna po svoji ureditvi ustrezala prav vsem modernim zahtevam. To je pa v današnjih časih mogoče zlasti z ureditvijo pekarne na električni obrat. Taka pekarna ustreza vsem zdravstvenim predpisom, varuje zdravje zaposlenih oseb, jamči za snago in omogoča brezhibno pripravljanje in pečenje kruha. Naša zadružna pelkarna v Mariboru je časovno druga električna pekarna v vsej državi. Prva električna pekovska peč je bila postavljena malo prej v Zgorfijem Cmureku. Peč, katero je postavila tvrdka »Debag« iz PrebrlsEfni Čang, Stara kitajska pripovedka. Nekega dne je prišel v kitajsko za« stavljalnico in trgovino s srebrom v Kan« tonu star Kitajec, pričel na dolgo in ši« roko razkladati trgovcu svoje stiske in mu na zadnje ponudil v nakup srebrno za« pestnico. Srebminar se je še pogajal z njim, ko so se odprla vrata in je vstopil mlad mož v zaprašeni obleki. Vprašal je kupca, če je cn stari ded Cang. »Da, da, to sem jaz. Kaj pa 'bi rad od mene?« »Vaša knežja milost, prišel sem ravno« kar iz Pekinga, kjer sem se seznanil z vašim nečakom Čang«čen«čingom. Ko je oni teden slišal, da odpotujem v njegov domači kraj, mi je izročil darilce za vas. Pravkar sem dospel in sem vas že iskal na stanovanju v Ulici blagodišeče čebule. Rekli so mi pa, da ste šli v zastavljalnico »Pri mastnem dobičku«. In tu vas torej res najdem. Nate, moj plemeniti dobrotnik in zaščitnik, vzemite zavojček, in prav lep pozdrav naj vam še izročim od vašega nečaka.« »Tako, tako, nečak mi pošilja zavoj« ček? Ne bi bil verjel, da se še spominja in so se poleg tega še pojavile — v lastno obrambo proti prevelikemu izkoriščanju — Nabavljalne zadruge. Te zadruge je ustvarila potreba, sicer bi bile že propadle. Mi državni uslužbenci imamo pri svojih več kot skromnih plačah vzroka dovolj, da se krčevito držimo svojih Nabavljalnih zadrug. Ne smemo prej nehati z agitacijo, dokler ne bo sleherni drž. uslužbenec navdušen zadrugar. Nabavljalne zadruge so naš ponos, so naše trdnjave; v njih nabiramo svoj kapital, ki z njim sami razpolagamo; zato nam pomagajo dvigati našo samozavest, naš ugled. Nabavljalne zadruge nas pa hkrati navajajo tudi !k štednji. Kako ti odleže, ko ob koncu poslovnega leta dobiš del vplačanega denarja nazaj, oz. ko si v enem mesecu polovico svoje nabave v zadrugi že vnaprej plačal! Zato naj te sirenski glasovi z nasprotnih strani ne begajo, ostani zadrugi zvest in jo pomagaj še dvigniti, Iker je to tvoja korist! Miinchena, ima tri predale. Segreva se z močnim tokom od 9. ure zvečer do štirih zjutraj, ker je nočni tok znatno cenejši. Obratovanje je skrajno preprosto in enostavno. Pri električni peči ni ne pepela, ne smradu od goriva, niti težkega dovažanja (kuriva in s tem združenega po-nesnaženja kruha. To omogočajo tudi stroji za čiščenje moke in za mešanje testa, ki so vsi na električni pogon. S tem je uslužbencem odvzeto najtežje pekarsko delo, ker ga zanje opravljajo stroji. Tudi notranja oprema pekarne je higienska in okusna. Stene so obložene s porcelanskimi ploščicami, prav tako tudi tla. Pekarna je pričela obratovati v drugi polovici julija 1932 in je otvoritev zadružne pekarne pozdravila vsa javnost prav simpatično. Vendar so nelkateri nasprotniki zadružnega gibanja hoteli škodovati zadrugi. Zlasti so skušali dokazovati, da prodaja zadruga tudi nečlanom, kar zakon zabranjuje. Pri tem so se posluževali nečastnih in poniževalnih sredstev, zlasti s tem, da so pošiljali plačane ovaduhe, ki so se napram uslužbencem predstavljali kot svojega starega strica. Hvala ti lepa za trud, sinico moj. Na, vzemi ta načaj.« »Hvala tisočkrat, častitljivi mož, ne« zaslužena radost mojim nevrednim očem.« »Nič, nič, kaj bi tisto! Na svidenje.« Ko je popotnik odšel, se je ded Čang obrnil spet k zastavljalničarju in mu de« ja: »Dve leti je tega, kar je šel nečak po svetu in zdaj slišim prvič spet o njem. Pa sem res radoveden, kaj neki tiči v tem ometu. Dovoli, da ga kar precej odprem.« Previdno je starec odtrgal pečate, razvoz« Ijal vrvco in izluščil iz mnogih papirnih omotov srebrno palico, kakršne še danda« našnji veljajo na Kitajskem kot običajno plačilno sredstvo. Zraven je bilo pismo. Stari se je zelo razveselil, glasno in Živah« no hvalil nečaka, ki ima tako dobro srce. Nazadnje je naprosil trgovca, naj mu prečita pismo, ker sam ne zna brati. Za« stavljalničar je rad privolil in bral: »Dragi stric in mogočni moj zaščitnik! Nek moj znanec potuje v moj domači kraj in tako porabim jaz, nevredni in ma« lopridni Vaš nečak, to priliko, da Vam kaj sporočim o sebi. Ko sem pred dvema letoma odšel od Vas, sem krenil najprej v Šanghaj, pa nisem našel tam pravega dela. Odpotoval sem torej naprej v Tien« tsin in sem vstopil v službo pri nekem zadružni člani, nato pa vlagali ovadbe proti zadrugi. Ravnanje ljudi, 'ki se poslužujejo taiko nizkotnih sredstev, zasluži vso grajo. Mariborska Nabav-Ijalna zadruga dostavlja članom pecivo tudi na dom. Cene kruhu, ki je po kakovosti prvovrsten, so vselej najnižje, s čemer ima mimo zadružnikov od pekarne korist tudi splošnost, ker je ta zadružna pekarna važen regulator za krušne cene v Mariboru. To dejstvo je še prav posebnega pomena, ko se ravno v teh časih krušne cene brez pravega razloga zvišujejo in se s tem mnogim družinam, katerim je postal kruh poglavitna hrana, otežuje že itak dovolj bedno življenje. Že zato zasluži mariborska Na-bavljalna zadruga priznanje celokupnega prebivalstva. Nam pa mora služiti njen vzgled v spodbudo in kot dokaz, kaj je mogoče iz skromnih poi^et-kov doseči z vztrajnim, nesebičnim in požrtvovalnim delom v korist splošnosti. Prej ali slej bodo morale tudi druge naše nabavljalne zadruge pričeti misliti na to, da razširijo krog svojega delovanja in da bodo mogle nuditi članstvu prav vse, kar je za življenje potrebno, zlasti pa najpotrebnejše predmete človeške hrane, t. j. mleko, meso, zelenjavo V sarajevskem dnevniku »Jugoslavenski list« je izšel pod prednjim naslovom članek, katerega objavljamo v doslovnem prevodu. Kot podnaslov je dostavil list sledeči stavek: »Nekoč dobro situirani uslužbenci danes na starost brez svoje krivde trpe pomanjkanje.« Članek se glasi: »Revščina v širokih slojih prebivalstva, zlasti v večjih mestih, je vsak trgovcu. Tri mesece je tega, kar me je poslala moja tvrdka kot poslovodjo v Pe« king in tu se mi prav dobro godi. S tem pismom Vam pošiljam palico srebra, ki tehta 350 unč, in upam, da Vas bom v bodoče mogel redno podpirati. Želim Vam vso srečo in visoko starost! Vašega plemenitega gospodstva nehvaležni nečak čang«čen«čing.« »Poglej ga no,« je dejal starec, »pa je vendar dečko našel srečo v širnem sve« tu! Ker pa imam zdaj spet gotovino, bi pa zapestnico le še obdržal. Vrnite mi obroček in razmenjajte mi to palico sre« bra. Rajši jo pa poprej še enkrat stehtajte, saj veste, kako pogostoma sleparijo s te« mi paličkami.« Trgovec je odšel v sosednjo sobo, kjer je imel tehtnico za srebro, in tam ugotovil, da palica ne tehta 350, temveč 450 unč. Brž je skleni, da utajil teh 100 unč in dejal je staremu Čangu, da je teža pravilna in da palica tehta natančno 350 unč. Izročil mu je kovanega denarja, ko« likor je bilo srebro vredno, in si od zado« voljstva pomel roke, ko je stari Čang odšel. Nekaj trenutkov nato je stopil v pro« dajalno berač in dejal trgovcu: »Pravkar sem videl, da je ta stari slepar, prebrisani in poljske pridelke, zlasti pa kruh. Ta naloga čaka tudi našo ljubljansko Na-bavljalno zadrugo. Po mariborskem vzoru tudi teh ciljev ne bo težko doseči. D. ObSehe teemtčno čisti, barv«, pll&ir* In liita tovarna * O S. REICH. dan večja. Hud mraz zadnjih dni je še bolj povečal in zagrenil življenje revežem, ki so povečini v stiski in bedi ne zato, ker so bolni, stari ali nesposobni za delo, temveč zato, ker nimajo nikjer zaslužka. Največja revščina pa nedvomno tare večino naših staroupokojencev, t. j. tistih, ki so bili upokojeni pred izdanjem uradniškega zakona in jim je bila pokojnina določena v kronah. Po veliki večini so ti ljudje živeli nekoč v boljših razmerah, na dostojen način, kakor meščani, danes na starost so pa ti reveži zabredli v veliko stisko. Ni treba, da je človek poseben psiholog, da razume vse bridkosti teh nekoč dobro situiranih ljudi, ki so danes na pol prosjaki, ker s tistimi nekoliko sto dinarji pokojnine, ki znaša povprečno po 500 Din na mesec, nikakor ne morejo živeti. Nad polovico te vsote gre za najemnino, od ostanka si pa ne morejo ti ljudje, ki imajo običajno prav tako staro ženo, najesti niti kruha do sitega, še manj pa, da bi se oblekli in ogreli. Mnogi izmed njih so opravljali in tudi še danes opravljajo najnavad-nejša dela, toda so bili reducirani in nikclo jih noče vzeti v službo spričo tolikih mladih in cenenih delovnih moči. Čang, prišel iz vaše prodajalne. Ne vem, če poznate moža in kaj je hotel od vas, vem pa, da je najbolj pretkan goljuf, kar jih živi v Ulici blagodišeče čebule, in za« to bi vas rad posvaril pred njim. Kaj ste mar sklenili z njim kupčijo?« »Seveda, razmenjal je pri meni palico srebra.« »Palica je prav gotovo ponarejena. Dam vam besedo na to! Kar presekajte jo in le poglejte, kaj je v nji!« Trgovec se je prestrašil, takoj prere« zal paiičko in našel — debel medeninast vložek. »No, zdaj vidite, da poznam tega tiča!« »Veste, kje stanuje ta pretkani goljuf?« je vprašal srebrninar ves divji. Berač je odgovoril: »Prav dobro vem, toda ob tej uri ga ne najdeva doma. Sta« vim, da sedi zdajle v krčmi »Pri neskončni blaženosti« in se zaliva za vaš denar s toplim riževim vinom in prigrizuje praže« na lotosova jedrca. Dajte mi najprej dva srebrna taela, pa vas popeljem tja in vam pomorem do izgubljenega denarja.« Srebrninar je prav rad pristal na kup« čija, mu — sicer nerad — dal srebrnika, skrbno zaklenili prodajalno in odšel z raz« capancem. Mariborska zadružna pekama. Pomagajmo tildi staroupokojencem. j Kaj preostane tem ljudem, nekdanjim drž. uradnikom in uslužbencem, kakor da prosijo. Mnoga društva skrbe za podpiranje siromakov in nezaposlenih, le redko Ikdo se pa ozre na uboge starce staroupokojence. Nekateri teh revežev so nas obiskali v uredništvu in zaprosili, naj javnost opozorimo na njihovo stanje in da bi pri razdeljevanju podpor vpoštevali tudi nje, ne pa da jih odbijajo, kakor doslej, z utemeljitvijo, češ saj imajo — pokojnino. Toda ta pokojnina je tolikšna, da marsikateri prosjak bolje izhaja z nabrano miloščino. Železniški staroupokojenci in tako zvani rentnilki se zlasti nadejajo, da jim bo v teh težkih časih pomagalo »Dobrodelno društvo železničarjev«, katero je ustanovil zaslužni ravnatelj g. inž. A. Petrovič za podpiranje siromašnih železničarjev. Če se že smatra, da je treba pomagati aktivnim siromašnim uslužbencem, potem bo vsakdo razumel tudi položaj staroupoko-jencev in rentnikov, ki morajo živeti z znatno manjšimi prejemki kot aktivni uslužbenci. Zato ti starci in starke pričakujejo, da se bodo tudi njih usmilila dobra srca in jihi podprla v revščini, v katero so zabredli brez sleherne svoje krivde. Mnogi teh starcev in stark so popolnoma brez svojcev in tem je treba na vsak način pomagati.'« Uradniško pravo v praksi. Pozor na nove takse! Opozarjamo vse naše bralce, da je bila z zakonom o naknadnih in izrednih kreditih k državnemu proračunu zvišana taksa za pritožbe v upravno-sodnem postopku. Odslej je plačati za tožbo, vloženo pri državnem svetu ali upravnem sodišču zoper odločbe upravnih oblasti, takso v višini enega odstotka (1%) skupne vrednosti spornega predmeta. Ta taksa za tožbe pri državnem svetu ne sme biti nikdar manjša od 200 Din, za pritožbe pri upravnih sodiščih pa ne sme biti nižja od 100 Din. Če je pa sporni predmet neprecenljiv (kar je navadno v uradniških zadevah, kjer gre n. pr. za priznanje službenih let, za vračun-Ijivost raznih služb, za disciplinske zadeve itd.), se plača za tožbe pri državnem svetu neglede na vrednost spornega predmeta vselej 400 Din, pri upravnih sodiščih pa 200 Din. Državni uslužbenci za tožbe pri državnem svetu plačujejo takse kakor doslej naknadno in to samo tedaj, če državni Svet tožbo zavrne. Plačilo izvrši obla-stvo, ki je izdalo prvo odločbo. — Za-^a,di novji1 zvišanih taks {400 Din) , b° število tožb na državni svet vse-i 2nižalo, ker si bo vsak državni us užbenec premislil vlagati tožbo z ozirom na veliko takso? katero bi mo-. Pacati, 5e s tožbo propade. Doslej Je znašala ta taksa v vseh primerih le 100 dinarjev. Priznanje vojaške službe za pokojnino. Nek državni aktivni uradnik je proti odločbi ministrstva, s katero mu je bila odbita zahteva, da se mu vojaška služba všteje v pokojnino in se to priznanje formalno posvedoči, vložil tožbo na državni svet. Ta je tožbo odbil z naslednjim utemeljeva-ujem: »Iz prednjega ministrovega od-Sovora je videti, da je bila sporna doba, katero je tožitelj prebil pri voja-vpisana v njegov uslužbensiki list smislu § 274/1 odst. u. z. Zato je, ko-ukor tožitelj s prednjo tožbo napada uPravno oblastvo, ker mu ni izdalo udločbe, s katero bi se ugotovilo, koliko časa naj se mu prizna na podlagi Uradniškega zakona iz 1. 1931. za pokojnino, tožba neumestna, ker je toži-telj zdaj aktivni drž. uslužbenec in se 'jdločba niti ne more izdati vse dotlej, ^okler ne bo upokojen.« Iz te odločbe °rej sledi, da ni upati, da bi se prošnjam oz. pritožbam za izrečno formalno priznanje vojaških let za pokojni-bp ugodilo — kolikor se to doslej še n* zgodilo. Brezplačna stanovanja drž. uslužbencev. Finančno ministrstvo je odločilo, da pripada brezplačno stanovanje od države vsem tistim uslužbencem, ki imajo do njega pravico po posebnih zaikonskih predpisih, neglede na to, če se jim je po prejšnjem uradniškem zakonu kot odškodnina za uporabo stanovanja zadržavala pripadajoča stanarina. To stališče utemeljuje fin. ministrstvo tako-le: Do uveljavljenja novega uradniškega zakona so nekateri drž. uslužbenci imeli pravico do brezplačnega stanovanja od države ali samo-upavnib teles, zato so pa izgubili za dotični čas pravico do stanarine. Brezplačna stanovanja so imeli uslužbenci na podlagi zakona o narodnih šolah, na podlagi pravilnika o posebnih dokladah k plači v denarju ali v naravi D. R. št. 87.000/26, in uredbe o posebnih dokladah za uslužbence kazenskih zavo- Hranilni in posojilni konzorcij, Kreditna zadruga drž. uslužbencev v Ljubljani, Gajeva ul. 9. naznanja vsem svojim članom, da se bo vršil v četrtek, dne 30. marca t. 1. ob 19.30 uri v lastnih prostorih 58. mu šili im z nastopnim zborovalnim redom: 1. Konstituranje občnega zbora; 2. Poročilo upravnega odbora o delovanju in o letnem računu za leto 1932 s predlogom o razdelitvi prebitka; 3. Poročilo nadzornega odbora o delovanju in o letnerii računu za leto 1932 s predlogom o razrešnici; 4. Odobrenje letnega računa za leto 1932 in podelitev razrešnice upravnemu odboru; 5. Določitev višine, do katere se sme zadruga zadožiti; 6. Določitev višine, do katere sme zadruga prejemati hranilne vloge; 7. Določitev višine, do katere sme zadruga odobriti posojila članom; 8. Rešenje pritožb in predlogov, ki se imajo vsaj 8 dni pred vršitvijo občnega zbora doposlati upravnemu odboru; 9. Dopolnilne volitve. Pripomba: V primeru nesklepčnosti se vrši pol ure pozneje istotam za rešitev istega dnevnega reda nov občni zbor, ki bo sklepčen brez ozira na število prisotnih zadružnikov. Letni račun je v konzorcijalni pisarni Gajeva ulica 9 vsak dan od 15. do 17 ure na vpogled. Upravni odbor. dov št. 5296/30 itd. Do 31. marca 1931 torej noben uslužbenec, Iki je užival brezplačno stanovanje, ni obenem prejemal tudi zakonske stanarine razen nekaterih redkih zvaničnikov, služite-Ijev in kaznilniških čuvajev, ki stanujejo v skupnih kasarnah. Z novim uradniškim zakonom se je stanje spremenilo. Določba 1. odstavka § 29. u. z. je odpravila pravico do brezplačnega stanovanja za vse drž. uslužbence brez | razlike. Šele fin. zakon za leto 1932./33. je v 2. odst. § 62. to pravo vrnil tistim uslužbencem, ki so ga že prej na podlagi posebnih zakonov imeli. Ker je bilo nejasno, če naj velja ta določba tudi za tiste uslužbence, ki so zato po prejšnjem urad. zakonu izgubili stanarino, je fin. ministrstvo baš izdalo to pojasnilo, s katerim soglaša glavna kontrola po odločbi svoje splošne seje | št. 97193 od 25. novembra 1932. Vestnik. Priznanje našemu učiteljstvu. Banovinski svet dravske banovine je na svojem zasedanju meseca februarja na predlog fin. odseka soglasno sprejel tudi naslednjo resolucijo: »Banovinski svet izreka tako kralj, banski upravi kakor tudi učiteljstvu vse priznanje in zahvalo za uspešno delo v vseh smereh prosvetne politike.« — Prav tako sta izrazila svoje priznanje in pohvalo učiteljstvu in vsemu uradništvu sploh g. ban in g. banov pomočnik, k* se je kot predsednik banovinskega šolskega sveta še posebno zahvalil banovinskemu svetu za pohvalo in priznanje, izrečeno učiteljstvu. Proti kuluku drž. uslužbencev. Banovinski svet je soglasno sprejel resolucijo za ukinitev kuluka, katerega morajo javni nameščenci kot edini davkoplačevalci v naši banovini še vedno plačevati, čeprav ga je banovina za svoje območje že odpravila. Javne uslužbence teži dvojno breme: predvsem morajo plačevati odkupnino za delo na samoupravnih cestah, poleg tega pa morajo kot konzumenti vnovič nositi bremena, katera iz istega razloga prevale nanje drugi davkoplačevalci. Zato resolucija predlaga, naj se ta anomalija, ki ustanavlja za javno uslužben-stvo izjemno stlišče, odpravi, ker itak prejemki tega stanu ne zadoščajo niti za redno življenje. Doslej že pobrani kuluk naj se odkaže banovinskemu bed-nostnemu skladu kot prispevek javnih uslužbencev za odpomoč nezaposlenosti. Iz predloga finančnega zakona. Finančni minister je predložil narodni skupščini projekt finančnega zakona za prihodnje proračunsko leto. Iz istega osnutka posnemamo nekaj važnih določb. — Senatorjem in narodnim poslancem, katerim je zaradi kandidiranja prestala sedanja služba, se vračuna v dobo aktivnega držav, službovanja ves čas, katerega prebijejo kot člani narodnega zastopništva, in sicer v roke iz §§ 49., 52. in 113 u. z. (torej za napredovanje po položajnih skupinah in period, poviških in za pokojnino). Ta določba velja za vse poslance in senatorje vseh skupščin od leta 1921. naprej. — V § 91. u. z. se v 5. odstavku doda nova točka, ki se glasi: »Podatki o delu v Sokolu kraljevine Jugoslavije.« (Ta paragraf namreč vsebuje predpise o sestavi uslužbenskih listov državnih nameščencev.) — V § 10. zakona o ustanovitvi Sokola kralj. Jugoslavije se dodado novi odstavki, od katerih zanima državno uslužbenstvo naslednji: »Pri sprejemu v držav, službo imajo prednost člani sokolske organizacije.« Odslej bo smela tiskati in prodajati vse državne izdaje zakonov, uredb in pravilnikov, katere objavljajo »Službene novine«, samo državna tiskarna v Beogradu. Zasebne založbe smejo izdajati zakone, uredbe, pravilnike in razne komentarje k njim samo po predhodnjem odobrenju resortnega ministrstva. Takse za tožbe na državni svet. Nedavno so bile takse za tožbe, vložene pri drž. svetu, znatno zvišane. Za sporne predmete znaša 400 Din, za ocenljive pa se določi v odstotkih vrednosti spornega predmeta. Danes sporočamo vsem bralcem, da je drž. svet zadnji čas že v nekaterih primerih odločil, da je smatrati tožbe drž. uslužbencev in upokojencev za popravilo določb o odmeri pokojnine in tožbe zoper odločbe o nepriznanju draginj skih doklad, kot sporne predmete, ki jim vrednost ni ocenljiva. Zato je v vseh primerih, kjer državni uslužbenec s svojo tožbo v sličnih zadevah ne uspe, treba plačati takso 400 Din. Vozne ugodnosti poštarjev. Združenje p. t. t. uslužbencev je spet po-Ikrenilo vprašanje voznih ugodnosti za poštno uslužbenstvo enako, kakor jih uživa železniško osebje, ki je podrejeno istemu, t. j. prometnemu ministrstvu. Že svoj čas je osrednja uprava pošte in telegrafa predlagala pri fin. ministrstvu, da se poštni nameščenci izenačijo v tem pogledu z železniškimi, vendar doslej ta prizadevanja niso rodila uspeha. Zborovanje geometrov in geodetov. Dne 19. marca bo v Ljubljani prvo zborovanje Združenja geometrov in geodetov kraljevine Jugoslavije. Geometri in geodeti so se združili v januarju t. 1. v skupno organizacijo in bo to zborovanje prvo po združitvi. Železničarska glasbena šola v Mariboru. V kratkem ustanovi Narodno železničarsko glasbeno društvo »Drava« v Mariboru glasbeno šolo za železničarske otroke, kjer jim bo nudilo glasbeno izobrazbo po skrajno nizkih cenah. Preskrbelo si je društvo prvovrstne učne moči in šolske prostore v bivši kolonijski šoli. Pouk se bo vršil po metodah, kakor na najboljših glasbenil zavodih. Poučeval se bo glasovir, gosli in razni drugi instrumenti. Zadružno prenočišče v Splitu. Nabavljalna zadruga drž. uslužbencev v Splitu je odprla prenočišče za drž. nameščence, člane nabavljalnih, kre- Za malo plačo ali samo hrano in stanovanje bi vršil lahko službo 46 let star drž. upokojenec brez otrok; službo nastopi lahko takoj. — Cenjene ponudbe na upravo lista. , Kmalu sta prišla do krčme »Pri ne> ončni blaženosti« in tudi starega Čanga . ^ brž našla. S petorico ali šestorico pri« .®lcljev je čepel na tleh ob nizki mizici s slastjo užival izvrstno juho od somo* plavutk. Zastavljalničar je naglo pri« , °Pil, se po vseh predpisih popolne vlju« nosti globoko priklonil in dejal: »Oprostite, stari in prečastiti j ivi ded da vas moram motiti kar sredi obe« sr ’Jaz nizkotni vaš suženj — toda palica jjj hra. katero ste mi malo prej prodali, Prič>r'Stna' Je- Sami se lahko pre« Voriftar' ^anS j® mirno in počasi t0 pravite da palica ni prisl e res- Zaupam vam. In vzamem paraj' Sal me gotovo ne smatrate j0 ste vendar sami videli, < ce n°«'* naravnost iz Pekinga. Sarr J)oSf° .®astiti gospodar, ščit rair/’- a Pojčm. Somove plavutke J0 Jesti vroče.« ^ehnJl° -6 star* ^ang pojužinal se Jezit ’ se nekajkrat na glas zacm 8*«*»toi„7ko ob^i," us,*" Pošte^-0, tore]’ častivredni trgovec, nJa m izvor zaupljivosti, zdaj dajte palico —• hvala vam. Koliko jc že tehtala?« »350 unč« je odvrnil trgovec. »Prav res,« je deja starec in lagotno nadaljeval. »Imeniten spomin imate, med« tem ko je moj že močno trpel. Hej, krč« mar, imate pri rokah tehtnico za srebro. Res? No, potem pa bodite tak dobri in mi stehtajte to«le nepristno palico srebra — koliko pravite, da tehta? 450 unč? Pa je vaša tehtnica tudi točna?« »Popolnoma točna, vaša prevzvišena milost.« »Tako, tako! Ste slišali, blagorodni gospod srebrninar? Prodal sem vam bil palico pristnega srebra, težko 350 unč. Vi mi pa hočete zdaj obesiti to«le 450 unč težko nepristno palico srebra? Hej, prija« teljčki, mar ste že slišali kdaj o tako ime« nitni kupčiji? Kaj storimo s takimle tr« govčičem, kot je tale?« »Prav hitro mu bomo pomagali na noge!« je grozeče završalo v omizju — a zastavljalničar je bliskovito smuknil iz krčme. Berač je pa zadovoljno sedel k stare« mu Čangu, mladi popotnik je stopil iz so« sednje sobe in vsi trije so se od smeha, ker se jim je zvijača tako dobro posreči« la, tiščali za trebuhe. Črnogorci v pričama in anekdotama. Mičun M. Pavičev ić. Črnogorec in dežnik. Kupil je Črnogorec dežnik s po« gojem, da je dober in da mu bo trajal tri mesece. »Ako ti .sfali tudi za šest mesecev, ti dam drugega,« mu odgovori proda« jalec. Po petih ali šestih dneh Črnogorcu zmanjka dežnik in on odide naravnost k trgovcu ter zahteva drugega. Ko mu ga 'ta izroči, hoče možak oditi. »A denar?« vpraša trgovec. »Kakšen denar? Mar se nisva zmenila, če mi sfali tudi za šest mese* cev, da mi daš drugega? Meni je že izginil — nekdo mi ga je ukral.« Novica in kavcije. Prišel je Mičun Pavičevič, tajnik glavne kontrole v Črni gori, in Vuk« san Dedovič, sodnik Okrožnega sodi« šča v Savniku, v Nikšič, da pregledata račune in delo Okrožnega urada nikši« škega. Med pregledovanjem sta do« gnala, da je sodnik Novica Nikolič vzel za varščino izvestno vsoto denar« ja ter je ni opravičil. Mičun ga vzame na zapisnik. Novica naježi lase in veli Mičunovemu delovodji: Piši: »Digao si nogu, da nam lomiš rebra, I da tražiš kusur od zlata i srebra. A pacova ima na Cetinju više, Pa se tamo niko i ne kontroliše.« Mičun pa: »A* ja ću svakom zavrnuti šiju, ko ne vrati kauciju.« Star ženin in ostroge. Ko se je ženil Janko Spasojevič pri razmeroma mladi devojki, pride k njemu prijatelj, mu čestita na zaroki in mu pokloni ostroge v dar. Janko se zahvali za čestitko, ali iznenađen ob daru vpraša prijatelja, zakaj mu je prinesel ostroge. »Potreboval jih boš, Janko, kadar se oženiš, ako Bog da. Natakni nevesti ostroge na noge, drugače gorje tebi.«