Za našo pečjo                        I
Piše Grabonošec                                                        ^B
Naš dedek — oh, kako jih imamo radi! Lahko si pač mislite, kako se veselimo večerov, ko sede naš dedek na klopi ob veliki peči in pripovedujejo. Preprosti so naš dedek; toda, če mi verjamete ali ne, vedo pa veliko, veliko.
Ko bi vi vse to slišali, kar nam pripovedujejo iz svojih mladih dni in pa iz spominov na svoja dolga in trudapolna potovanja po svetu!
Stari so pa naš dedek, zelo stari; a ne po duhu, le po telesu. Tako so modri in se spominjajo vsega, kar se je zgodilo že kdovekdaj. Njih spomin je čil in živahen, da bi se ga razveselil in si ga poželel marsikateri mladenič.
Vem pa, da bi tudi vi, mladi čitatelji, radi izve-deli, kaj nam pripovedujejo naš dedek in kako nas uče po svojih bogatih izkušnjah, ki so si jih pridobili po svetu.
20________________;_______________     1
V  svojih mladih letih sem veliko hodil po tuji zemlji, so nam pričeli pripovedovati nekoč.   Ko sem šel v svet, daleč čez »veliko lužo«, smo hodili tam v Ameriki za delom in za kruhom.   Po hudcm naporu in stradanju smo slednjič vendarle dobili delo.
Delo, da, Ijubi vnučki moji; delo, kajti brez dela tudi v Ameriki ni jela. In raeni se je tistikrat godilo tako hudo, da bi še našemu psu ne privoščil niti sence tistega trpljenja. Ko sem bil mlad, sem mislil: v Ameriki lete dolarji kar z neba — pa ni bilo tako. Dela nisem dobil kmalu, kakor sem mislil doma, da bodo tam že kar čakali name. In tako mi je jelo pri-" manjkovati denarja ter mi ga je končno zmanjkalo. Silno sem stradal in iskal, pa mislil na svojo ljubo slovensko domovino, kjer bi lahko vsak dan zaslužil lepe denarce, a sem bil tako lakomen in sem hotel več, le še več in hitro. Takrat sem šele zvedel, kaj je tujina. Tujega jezika tudi nisem znal; bil sem na-vezan le na tuje tolmače.
V  svoji duši sem v tistih dnevih, polnih skrbi in žalosti, premišljeval in spoznal, da se me drži grda napaka — nezadovoljnost in pohlepnost. Spoznal sem pa tudi, da me Bog že tepe za to, in sklenil sem, da od-pravim ta greh s trdim delom v potu svojega obraza.
V   rudniku  smo  delali  težko  in  trdo   dan  za dnevom  ter  bili  vedno   v  veliki  smrtni  nevarnosti. Mislite si, ljubi moji vnučki, kako je človeku pri srcu, če stoji globoko pod zemljo — včasih v velikanski votlini, včasih v ozkem hodniku, in ne more biti niti trenotek brez skrbi, da se ne zvali nanj kak kamen ali kak kos premoga.   Neštetokrat scm  se  spomnil svojega doma,  kjer  sem lahko  delal brez  skrbi na varnem  ravnern   polju   pod  milim   domačim   nebom, uživajoč zdrav in čist planinski zrak.
A bil sem v Ameriki. Nazaj pa nisem mogel, ker ni bilo denarja, pa tudi hotel ne bi bil, ker sem se hotel izpokoriti za svojo pohlepnost po denarju.
Mnogo nas je bilo delavcev in vsi smo stano-vali v raznovelikih delavskih hišah.   Jaz sem bil s
21
—. .        ...   ------.        l
šestimi neoženjenimi delavci skupaj v eni hiši. Nam nasproti je pa stanovala slovenska družina s Štajer-skega.
Bili so tam trije otroci, Milan, Jožek in Mina, in o teh vam hočem kaj povedati. Kakšni so bili, to boste spoznali sami.
¦          Ncke nedelje popoldne — so nadaljevali dedek,
' ko so si prižgali drugo pipo, — so se igrali ti trije otroci z drugimi otroki zadaj za hišami na velikem travniku. Bili so žogo in prav veselo skakali za njo. Naenkrat se pa prične Milan prepirati radi žoge s sosedovim Cirilom. Prav krepko se je zaletaval vanj — seveda z jezikom — in to tako dolgo, dokler se ni Ciril razsrdil in ga je prav izdatno nabunkal.
Temu je sledil vsevprek silen krohot. Mislite si, kako je pogrelo to Milana. Vrelo je v njem silne jeze.   Kot  vreteno  se  je  zasuknil in  že  ga  ni  bilo
»več na igrišču. Ves rdeč od silne jeze jo je mahnil naravnost v sobo.   Sedel je na   stol v kot k svoji  učni   mizici, zakril žgoča  lica  z rokami  ter zajokal.
ft          Kdo ve, kaj mu je vse rojilo po glavi; kakšne
' naklepe je koval, kako maščcvanje si je izmišljal. Gotovo je pletel načrt, kako bi povrnil tovarišu udarce, ki so izzvali tak zaničujoč zasmeh in pre-cejšnje bolcčine.
&          Kot bi ga upičil gad, plane naenkrat pokonci.
' Nekaj mu je šinilo v glavo. Gotovo je bilo to dozo-relo maščevanje, ki ga je koval v svojem srcu ves čas ob mizi.
Toda Milan ni bil pokvarjen deček; njegovo srce je bilo še dosti plemenito in je rado odpuščalo. V razburjeni njegovi notranjosti se je med slonenjem in premišljevanjem oglasil naenkrat neki skrit glas in mu prigovarjal: »Kaj pa, Milan, ko bi ti vzel vso krivdo nase, pa šel k tovarišu, pa ga poprosil odpu-ščenja in se poravnal ž njim ?« — »Ne, kaj bodo pa rekli drugi tovariši? Zasmehovali te bodo in imeli za strahopetca,« se je uprl v njem neki drug glas. Pa prvi še ni odjenjal in zopet je prigovarjal: »Ni li to večja  strahopetnost,  če  se  sramuješ njih  smeha in
22                                                              J
zaničevanja, namesto da bi hitro šel in se spravil!« — In glejte, ljubi moji, prvi glas je zmagal. Res-nično je odšel Milan na pot — v nepoznano, svetlo deželo velikodušnosti. Ni vedel, kako se mu bo tara godilo in kako se bo končalo. Srce mu je pa burno utripalo kot kakemu velikemu raziskovalcu, ko je našel nekaj novega, še nepoznanega. Brzo plane Milan po stopnicah in naravnost k stanovanju tova-riša. Potrka, vstopi, zadiha še enkrat globoko in izpregovori: »Ti se znabiti čudiš, ljubi Ciril, da pri-hajam. Tudi jaz se čudim. Prosim te odpuščenja, ker sem te danes tako užalil, da si me moral otepsti!« . . . Nekaj hipov je bilo popolnoma mirno v sobi. Le di-hanje se je slišalo, in oba sta se gledala čisto v za-dregi —, kot bi se oba sramovala, da nista našla že prej boljše poti, kot je tepež in srd. Segla sta si pri-jateljski v roki, se poigrala in pregledovala knjige. In to tako svečano in v taki sreči, kot bi pravkar do-živela nekaj velikega in izrednega. Milan, ki je našel to novo pot, je odšel zvečer veselega in sreč-nega srca. Gotovo ni bil nič manj srečen v svoji duši kot največji raziskovalec, če se mu posreči najti do pičice vse.
Otroci moji, tega dečka sem videl sam; a pra-vili so mi tudi drugi o njem. Dosti sem razmišljal o Milanu ter sem ga imel odtedaj še veliko rajši. Če sva se kdaj kje srečala, dal sem mu vedno kak dar-ček, če sem le kaj premogel zanj. Rad sem se pogo-varjal ž njim. Užival je pa splošno spoštovanje tudi pri vseh drugih, in starši so ga bili zelo veseli.
II.
Drugi večer so dedek nadaljevali. Saj se pa tudi braniti niso mogli, ker jim nismo dali prej miru.
Takole so nam pravili —: Včeraj se vam po-vedal, kako je našel Milan lepšo pot, kot je prepir in pretep, in kako sta bila te iznajdbe vesela oba s Cirilom in mi vsi ž njima.
Danes vam pa povem, kak mojster je postal Milan, ko je obvladal in obrzdal samegasebe.
23
Ob koncu šolskega leta so hoteli napraviti uči-telji učencem malo veselje. Zato so priredili zadnjo soboto pred sklepom šolskega leta izlet v sosednji kraj in tam šolarsko veselico z deklamacijami, pet-jem, ribjim lovom, z raznimi igrami in s poučnim izprehodom po lepi okolici.
Točno ob eni popoldne je odpeljal vlak s po-staje. Vsi trije otroci, Milan, Jožek in Mina, so obe-dovali že ob pol dvanajstih, ker je bilo treba precej prej oditi.   Postaja namreč ni bila preveč blizu nas.
Po kosilu so se šli hitro preobleč.
Pa glejte, kaka smola! Časa malo, a pri obla-čenju je šlo Milanu vse narobe. Nova srajca, ki si jo je oblekel, se nikakor ni dala zapeti; bila je obrnjena narobe. Ko si je obuval črevlje, se mu je utrgal trak in moral je dobiti in vdeti novega. Pograbila ga je že jeza in mrmraje je vdeval drugega. Ko si je hotel umiti roke, spolzelo mu je mokro milo iz roke in zdrknilo je po gladkih tleh daleč pod posteljo. Ni čuda, da je Milan godrnjaje lezel pod posteljo in iskal mila. Treba je bilo klobuka. Oziral se je, a nikjer ga ni bilo. Pustil ga je bil zjutraj v spalnici. Ves nevoljen je dirjal iz sobe v sobo, treščil v kuhinjsko mizo in razbil na njej stoječo skledo. Na materino povelje je moral še pobrati črepinje. Razletel bi se bil od jeze. Da se mora prav sedaj, ko je čas tako kratek, vse tako zelo mešati! Končno je pa vendar dobil srečno klobuk in zbežal za bratom in sestro po stopnicah. Kajti ta dva, boječa se, da zamudita, sta odšla že med tem, ko je on pobiral črepinje ubite sklede. Pa, že zopet smola! Komaj pridirja pred vežna vrata in hoče za onima, ki sta bila že daleč spredaj, zasliši nad seboj mamin glas: »Milan, kaj misliš brez denarja na vlak? Tebi ga še nisem dala. Pozabil si prositi!«
To je bilo preveč! V zadnjem trenotku, ko je bil že na cesti, mora še enkrat nazaj, in vlak bo vsak hip odpeljal. Kaj bi storila na njegovem mestu večina deč-kov? Lahko si mislite, kako bi razsajali. Oni pa, ki so dobro vzgojeni in se boje staršev, bi se vrnili mogoče brez besedc, a z obrazom, ki bi bil ves zelen od jeze.
24
• Milan pa — kot da ga je prevzela neka neznana duševna moč — je dovršil mojstrsko delo v tem težavnem položaju. Storil je nekaj, česar ne bi pri-čakoval nihče. Stresel se je mogočno — kot bi hotel odbiti napadajočo besnost — hitel je po stopnicah smejočih se lic, stopil v kuhinjo z vedrim obrazom ter dejal: »Hvala, mamica, da ste me opozorili na to. V strašni naglici sem še na denar pozabil. Prosim, dajte mi ga, kolikor veste, da ga rabim za vožnjo!«
Seveda je imela dobra mati denar že priprav-ljen ter mu ga je hitro dala. — »Hvala, Ijuba mamica,
in z Bogom!«-------Bliskovito se je okrenil in izginil,
mirno žvižgajoč ono:  »Ljubi maj, krasni maj — —«
Na kolodvor je prišel prav zadnji hip ves spe-han — a blažen in srečen. Zavedal se je, kaj je storil v zadnjem trenotku, ko bi vsak drugi besnel od togote. Zadovoljen je bil Milan sam s seboj in ni nihče bil ves tisti popoldan bolj pomladansko radostno raz-položen kot Milan v svoji veliki sreči.
Ko dečka ni bilo več doma, se je mati od ve-selja razjokala. Kako bi se tudi ne; saj je bil Milan v hiši prava zvezda vodnica za brata in za sestro, ki nista bila povsem taka.                   (Konec prihodnjič.)