DOLSKO, KAMNICA, SENOŽETI...
S še nekaterimi vasmi kot so Petelinje, Vinje, Laze in Osredki sestavljajo krajevno skupnost Dolsko. Ti kraji so leta 1961 prišli v novoustanovljeno ubčino Lj. Moste-Polje, nekateri drugi pa v druge občine. tako da je upravna razdelitev lcta 1961 te kraje popolnoma ločila in jih povezala v povsem nove upravne enote. Po popisu iz leta 1991 se KS Dolsko razprostira na 7,8km2 in ima 478 hiš tcr 1715 prebivalcev. Od teh je 701 zaposlen, kar je skoraj 45 odstotkov celotnega prebivalstva. S kmetijstvom se ukvarja le 71 Ijudi ali le dobre 4 odst. KS Dolsko ima 1557 Slovencev, 24 Hrvatov, 50 Muslimanov, 26 Srbov, drugih in neopredeljenih pa še 70. Vse druge narodnosti in neoprede-Ijeni predstavljajo skoraj 10 % tukajšnega prebivalstva, kar je za kmetijsko okolje gotovo zelo veliko.
Zanimivo je. da se tod kljub visoki zaposlenosti ni razvila industrija ali večji obrat, ki bi zaposlil tukajšne ljudi, ampak je večina zaposlena v Ljubljani, Zalogu ali Litiji. Zaradi močne dnevne migracije tu ostaja ve-liko lepe zemlje neobdelane in ji bo potrebno po ureditvi iastniških odno-sov posvetiti posebno pozornost in skrb. Vsekakor pa so te površine ve-liko bogastvo tega kraja.
Zgodovina teh krajev je močno po-vezana s Savo. saj so ijudje ob njej
delali, živeli in umirali. Bili so odvisni od nje, saj jim je dajala kruh in zaslu-žek. čeprav trd in skromen. Trgovina in prevoz tovora sta po Savi potekala odkar pomnijo ljudje. Sava je bila krut delodajalec. Pred nastopom že-leznice leta 1848 je tod tekla vsa trgo-vina na jug in Oriem ali pa obratno na Kranjsko, Trst in Benetke. Po Savi so tovorili Rimljani, saj so poznali pred-nosti vodnega prevoza, kljub temu da so bili izvrstni graditelji cest. Zgodnji srednji vek in čas selitve narodov je
verjetno to pot pozabil, saj je po-trebno za plovbo po reki imeti ure-jene še druge stvari, ne le splav ali čoln. Po ureditvi razmer in varnejših časih frankovskih in kasnejših vladar-jev, je plovba po reki spet zaživela. Rabili so jo trgovci in potniki, vojaki in misionarji. Vsem pa je moralo streči tamkajšnje prebivalstvo pri vleki ali spustu ladij, pri utrjevanju obrežja. pri rastovoru in razvozu vsa-kovrstnega blaga. Življenje ob reki je bilo življenje tukajšniiri ljudi. Zaradi prometa se je ves čas tu ustavljalo veliko Ijudi, njim so bile namenjene številne gostilne, od katerih so se ne-katere obdržale do današnjih dni. Za prehode z ene na drugo stran reke so uporabljali brodove, ki so bili v Dol-skem do leta 1963, v Senožetih pa do leta 1959, ko so med Senožetmi in Jevnico zgradili sedanji viseči most. Zaradi plovbe po Savi in njenih po-treb je bilo tako v Dolskem, Kamnici in Senožetih več kovačij in izdeloval-
cev Iadijskih vrvi, gojili pa so tudi veliko živine za vleko ladij. V spomin na tiste čase je v Dolskem kmetija, kjer se pravi pri Hrvat. Tam so imeli tovorniki s Hrvaške skladišča in tako se je to ime tu prijelo. Tu so imeli vseskozi dobre gospodarje. Tako je bil njihov gospodar Janez Zajc pred vojno več let župan in je za kraj veliko naredil. Žal so ga partizani iz nera-zumljivih razlogov leta 1944 ubili.
Tudi tukaj so se skozi stoletja vrstili številni gospodarji, ki so jim tukajšnji Ijudje morah" dajati desetirio, desetirio
ob vleki ladij in druge dajatve, ki so jih zahtevali srednjeveški gospodje vse do zemljiške odveze vse do leta 1848. Gotovo so bili prvi tukajšnji gospodarji ministeriali Osterbergi, v njihovem interesu je bilo poleg zem-lje imeti tudi reko, od katere so pobi-rali dajatve in nadzirali promet. Poz-neje so se gospodarji menjavali, daja-tve in delo ob vodi pa so ostali.
Leta 1580 je v Kamnici Lenart Flu-mertin, duhovnik nemškega viteškega reda za potrebe jezuitskega kolegija iz Trsta, zgradil grad, ki ga danes ime-nujemo »Žerja,vov grad.« Tu sem so redovniki in cerkveni dostojanstve-niki hodili le na oddih. zato je graš-čino upravljal komendator (pri vitež-kih redovih pomeni to upravitelj) ple-miške rodbine Galenberg. Kaj kmalu pa sta grad in posestvo prešla v roke znane dubrovniške plemiške rodbine ladjarjev Račič kot odškodnina in na-grada za sodelovanje v vojni na strani Avstrije proti Benetkam. Grad je ostal v njihovih rokah do leta 1945, ko jih je povojna oblast razlastila in jim onemogočila bivanje tu. Zdaj so v njem družine iz nekdanjih južnih republik in grad hitro propada.
Tik nad gradom je lepa'in daleč