0 vsem, le o šoli ne. Klerikalci govore po raznih shodih in ob raznih prilikah o vseh mogočih in nemogočih stvareh, ukrepajo in sklepajo resolucije, le o šoliinto špecijalnooljudski šoli molče; kvečjemu, če ji morejo tuintam priložiti kako zaušnico. Da o nas učiteljih ne mislijo najbolje, je znano. Če bi šlo po njih volji, bi z enim mahljajem ubili ves učiteljski stan, saj je po njih mislih in željah pravi pravcati nebodigatreba. Tako mislijo vsi klerikalci in tudi naši. Pred nekoliko časom so zbobnali ti osrečevalci ljudstva večje ali manje število duševnih siromakov kot nekako »krsčansko soc. demokracijo« k Dev. M. v Polju pod Ljubljano. Na tem shodu — kapo dr. Evang. Krek — so govorili o vseh mogočih napravah in organizacijah, ki morajo čez noč narod povzdigniti na višek kulture in bogastva. Gospodarska organizacija, emancipacija je bila gotovo vsaka deseta beseda, če še ne več. O strokovnih predavanjih in o izobrazbi teh je govoril če ne vsak, gotovo pa vsak drugi govornik. Tu so poudarjali važnost gospodinjstva, ročnih del in sličnih zmožnosti in spretnosti. Tedaj izobrazba v pravem pomenu besede. No, pa ti ljudje res tako mislijo? Kaj še! To so prazne besede in malo peska v oči ljudem, ki so sicer večinoma še duševni siromaki, a se tjainsem temu in onemu malo svetlika. Da te bolj priklenejo nase, jim je treba nasuti peska v oči. Klerikalci pa izobrazba — kaka ironija! To se spozna tudi po tem, kakšni zagovorniki šole so ti ljudje; najrajši bi podrli vse šole, da bi strigli ovce kot v starih dobrih časih. Vprašamo vas, kako pa hočete to izvršiti, ko hočete, kjer to le gre, najpotrebnejše nauke, ki so temelj vsaki izobrazbi (torej znanje, ki ga nudi ljudska šola) kolikor mogoče utesniti, če ne celo odpraviti ? Stavba, ki je trdna, ima močan, dober temelj. Tudi pri izobrazbi je treba temelja in ta temelj da ljudska šola. Brez ljudske šole ali teh terneljnih | naukov je vsaka strokovna izobrazba polovičarska, če ne celo nemogoča. In vi niste zidarji tega temelja, pač pa razdiralci ; to smo vam že mnogokrat dokazali. Koliko še tava med nami ljudstva brez vsake omike in šole. To ljudstvo je vsestransko zaostalo — inferijorno ; a vi, ki bi mu v prvi vrsti lahko pomagali iz blata, v katerem se zdaj valja, tega ne naredite, dobro se zavedajoč, da je to najboljša inolzna krava in da je tu dobiti ob volitvah največ krščansko-zavednih glasov. Ti prijatelji ljudske prosvete so za utesnitev pouka do polovice, to je: naj se uvede povsod na kmetili poldnevni pouk. Zadnje šolsko (osmo) leto naj odpravijb. To je doba, ko je duh najbolj prožen in dovzeten. Tako ne delajo prijatelji ljudstva, kaj še prijatelji strokovne izobrazbe in vsestranske emancipacije. No, to tadi niso. Njih dela, očita in zahrbtna, govore o tem dovolj glasno. Krasno je pel ve.liki zvon v župni cerkvi, poroča med drugim »Slovenec«. O tem, kako je pa z ondotno šolo, ni črhnil niti besedice. Znano je, kako je prenapolnjena ; treba razširjatve. Vemo, da jim ni nič do tega. Saj je znano, in pri neki priliki je tudi neki duhovnik to izdal: bolj ko je nevedno ljudstvo, tem bolje za nas. Po tem se tudi ravnajo. Razumno je, zakaj tedaj o šoli tak molk. No, pa naj sklepajo še tako lepe in duhovite stvari ; povemo jim na vsa ušta, da je tako delo brez vsake podlage, dokler Ijudstva tja do zadnje hribovske vasi ne izobrazimo, mu ne damo najpotrebnejših naukov za življenje, ki se jih pridobi pototn ljudske šole. Potem pride šele drugo. Šele potem bodo imela zborovanja res realna tla, ko bodo vstajali govorniki, stavljali predloge in resolucije, v katerih se zahteva razširjenje pouka, ustanovitev novih, prepotrebnih šol. To je poglavitno in brez tega je vsak po- izkus nemogoč, ali pa vsaj tako malenkosten, da o njem niti govoriti ne smemo. Da do tega ne pride, zato bpdo že skrbeli gotovi vaši kolovodje, ki jim je tema nad vse ljuba. Ti že poskrbe, da bo razgovor o vsem mogočem, le o šoli ne. Saj jim te ni treba, kaj še, da bi to podpirali. In če oni tega ne store, je naša dolžnost, da mi to storimo in pri vsaki priložnosti Ijudstvo učimo, mu odpiramo oči, da spozna te prijatelje, četudi že pozno. Pri tem se ne strašimo nobene besede, če ta morda grmi proti nam z lece pri Dev. M. v Polju ali kje drugje. Ne hudiča — ne biriča ; za luč, napredek in svobodo gremo pogumno v boj !