Katolišk cerkven list«
Telttf XIII.
V Ljubljani 11. kozoperska 1860.
List 21
MHJu II.
Sveti Oče Pij deveti,
Oznan'vavc zveličanja! Kaj ste mogli doživeti.
Vi namestnik Jezusa! Vas' otroci po deželi So se križem puntat' jeli. Vašo milost in dobroto, Sad preblaziga serca, Vam povračajo i zaroto,
Oh, pregreha satana! — Po kraljestva Vašim šviga Ogenj puata, vse požiga!
Zgolj sovraštvo le do vere,
Gcrde želje po časti lo pa lakomnost brez mere
Vaši so nasprotniki j Moč Vam hočejo vzeti Cerkvi pa posest požreti. Tode. Pij, nič se ne bojte,
V Bogu serčni bodite. Kakor skala terdno stojte, Bog nad Vami čnje se; Sili se le ne vklonite, Svoj poklic zvesto spolnite. Bog zmagvavec hudobije Vas bo milo varoval, Na miljone sere Vam klije;
De bi Bog Vas poterd'val, Prosijo podnevi noči Vedno v molitvi vroči.
Po sirjavah zemlje verne
Pod banderam Jezusa M olj o Vase cede mirne, Prosijo za Vas Boga, Naj bi milo Vas ohranil Pred sovražniki obranil. Kar po Jezusu Vam pros'jo
Bo gotovo Oče dal, Terdin up v seren nos'jo,
Jezus sam ga je poetav'1; Božja moč se bo skazala, Varstvo bo Vam darovala.
Kakor je Gospodi oznanil, Cerkev, stara, le stoji, Terdna skala, — kdo bi vbranil?
Moč pekla se je boji; Res je čudno to zidanje: Vedi, de je Božje
Naj se moč peklenska vzdigne,
Naj Vam satan le proti, Božja roka malo migne,
Že oplasen on beži; Ne bo padla Petra skala, V Božjim varstva bo le stala. Osemnajst sto let že mine, Kar je eerkev vstavljena, Jezera kraljestev zgine: Ona pa je le močna; Ves ta čas je moč vraga Le en samkrat ne premaga.
' Oče Pij, tedaj se ozrite, Neprestrnženi v neb6, Z Dnvidam serčni recite: Moja moč jc pri Bogu; Is nebes mi pomoč pride, Volja Božja naj se izide. (Poleg Nemskiga.)
Barja.
Gregor Miemperte.
Nektere čertice iz njegoviga življenja.
(Konec nasl.)
Kje pa je tiate lepe, srečne poti, po kteri je ljubi ranjki hodil, zaželeni iztok? Kako ga hočemo posnemati? Le malo najdem med njegovim pisanjem čez to lepo — gotovo naj lepši čednost med vsimi, kar jih je dragi Gregor razumel, vender zadosti bo za nas poduk. Kdor hoče čisto vodo piti, naj je iše pri studencu. Priserčna, z Bogam sklenjena ljubezen je edina zemlja, kjer tako lepo cvetje poganjati zamore. K tej ljubezni pa ie ranjki prišel po prošnjah naj mogočniši pomočnice, Device Marije. V praznik njeniga vnebovzetja je bil pervič, kakor sam piše, s pravo gorečnostjo pri sveti masi. Popred je le godbo in petje pri velikih svetih masah poslušal, in prave pobožnosti ogenj se mu ni v sercu vnemal; le motilo ga je vse in težko je stal, še težji klečal med Božjo služ-
bo; — po tej dobi pa se mu je vse spremenilo. Njegovo posebno veselje je bilo, pri veliki sveti maši biti. Ves je gorel v pobožnosti in naj raji je klečal. Godba, ki ga je popred motila, mu je pobožnost le šc povzdigovala in sam se je čudil nad toliko spremembo. Po Marijnih prošnjah je tedaj zadobil dar prave molitve, in ta mu je bila od zdaj ključ do vsih zakladov. Naredil si je stanoviten red v vsih svojih opravilih, in posebno v pobožnostih se ga je zvesto deržal. Vsaj četertinko ure na dan je notranji molitvi in premišljevanju odločil, ali veči del tudi pol ure ni bilo zadosti. Nekoliko pred pol dnevam in preden je spat sel, si je vestsprašal: vsaki dan nekoliko iz kakih svetih bukev bral, Jezusa ▼ svetim Rešnjim Telesu obiskal in vsak večer sveti rožnikranc molil. Res de mu je k vsemu temu med dnevam časa primanjkovalo, vender si je raji spanja pritergal, kakor de bi bil kaj opustil, in s tem si je tudi veliko ua zdravji škodoval — Z molitvijo si je sprosil od Boga posebno dar stanovitnosti, in sam je rekel, de česar se je lotil, je vse z Božjo pomočjo srečno dover-šiL Vse svoje dušne moči je soglasno uril. Duh je bil popoluauia gospodar čez poželjivost; svet z vsim kar ima in kar obeta, ga ni motil. Naučil se je bil lepo pa težko umetnost, kakor sam piše, svet zavoljo Boga v ljubezni objeU in ga vender zaničevati, ker le ta ga resnično sovraži, kdor g« zavoljo Boga ljubi. V tej mirni tihoti ni noben oblak mracil jasniga neba njegoviga duha. Vedno je bil za vsako opravilo enako pripraven in kakor močnimu prema-govavcu mu je bilo vse pokorno; vžival je tisto presrečno prostost, ki jo prava ljubezen Božja sljis dati zamore, od ktere sicer svet veliko sanja, ktere pa le zastonj iše in nikdar dati ue more; le otroci Božji jo vživajo, in le oni je vse vejo, kaj je prava sreča. Res, viditi je bilo, kako lahko opravljal, ali to je bil sad zvestobe, in njegova zasluga. Sperviga je pot ternjeva, pozneje, s cvetjem posuta in gladka.
Dnevnika si ni nic pisal; le nekoliko dni pe sedmi šoli ima popisanih. Sam pravi, de se s tem preveč časa zgubi, in nadomestil si ga je pozneje s tem, de je vsak dan kak izrek iz svetiga pisma ali od kod drugod, ali si ga je pa sam naredil, v male bukvice zapisal, in po tem se je čez dan ravnal, kar se is tega vidi, ker ima na strani posebne znamnja, ki kažejo, de si je po tem vest spraševal. Iz tega spisa se tudi nekoliko da previditi rast njegove popolnamosti. Povzeti se da nekoliko, kterim slabostim je bil naj bolj podveržen, iu ktere čednosti si je naj težje pridobil. Bojeval se je naj bolj s nepoterpežljivostjo. in vender kdor ga je poznal, bi bil mialil, de je bila pohlev-nost iu poterpežljivost njegova perva čednost, tako je bil krotek iu poterpežljiv. Druge slabosti, ki mlade serca tako rade oskrunijo, so mu bile, kakor se iz tega spisa ludi lahko vidi, popolnama neznane. Posebno njegova čistost je bila lepa kot jasno nebo, in čisto je ohranil belo oblačilo kerstne nedolžnosti za svatovšino, h kteri ga je Ženin nebeški tako zgodaj povabil. Daroval se je bil popolnama
vsega Bogu, in ko mu je vse dal, je tudi vse prejel, česar mu je bilo potreba; in tako mu je bilo vse lahko, in tudi smert sladka, ki ga je Ic še bolj sklenila z neskoučuo ljubeznijo Jagnjetovo.
Koristno bi bilo še posamesno tudi njegove druge čednosti razlagati, tode okolišine zdaj ne pripustijo; ob kratkim le rečem: Bil je v vsem popoluama, kolikor se je v okolišiuah, v kterih je živel, pokazati moglo, in kolikor se na tem svetu storiti da. Vse ga je spoštovalo in ljubilo; vsim kteri so ga poznali, bo gotovo vedno v lepim spominu ostal.
Bog daj, de bi jih tudi veliko njegov blagi zgled posnemalo, Bogu v slavo in človeštvu v prid, ker v tem edino pravo veselje cvete, ki ga nobena osoda ne zmoti iu terpljenje še bolj pomnoži. Plačilo nam gotovo ne bo odšlo, in če ga tudi tukaj ne dosežemo, nas toliko obilniši tam čaka v naši pravi domovini, ker upamo zopet viditi ljubiga ranjkiga, ua kteriga nas scrčne ljubezni terdna vez tudi zdaj še veže, ko nam je odvzet v lepši srečueji kraje, (konec nasled.)
Starti skerbite z združena moefo za dobro izrejo srofih otrok.
Pavel kupec je imel pet otrok, štiri dekliče iu cuiga dečka, Franceta. Zlo mu je bila pri sercu njih pobožua izreja, tode ni je mogel prav po svojih željah oskerbovati, kajti preveliki kupčijski opravki so ga tako zaderževali, de je le opoldue in pa zvečer kako uro pri otrocih se poinu-dil, včasi pa je mogel po tedne ali še clo mesce zavolj kupčije popotovati. Mati je bila vedno pri otrocih; nji je btla veči skerb za izrejo otrok izročena. Pa kaj ko mati ni vsih otrok enako ljubila. France je bil njen ljubčik, ne tako hčerke. Njegova je bila vselej prav, če še tako narobe; smel je početi, kar je hotel, sestram hudo nagajati, kakor se mu je poljubilo, vselej se mati le za-nj potegne; še pritožiti zoper njega se sestre niso sinele več.
Nekiga večera pride oče dam iu vidi, de so njegove hčerke vse objokane. Vpraša jih, kaj se jim je primerilo, pa nič nc zve. Bale so se matere. Ko pa ona ven gre, pove ena, kako jim je France nagajal, jih s palico tepel, šolske bukve počečkal in raztergal, in kar je le mogel jim pri njih delu nagajal. Tožile so ga materi, pa dobro jih jc oštela iu žugala, jih pretepsti.
Oče pokliče Franceta, ga vpraša, kaj je naredil, pa se začne prav svojeglavim odgovarjati iu pa dreti. Mali privpije v hišo, .,kaj hočeš sinku?" Oee: „Nič ne, pa otroci, pokažite mi bukve!- Mu jih prinesti, in oče vidi, češ, de se hčerke le lažejo zoper Franceta. Keče tedaj: Frauce, kdo je te bukve tako počečkal in pa raztergal? Jest ue, odgovori termasto France! Oče mu da s šibo nekaj prav gorkih. Pa mati vsa divja plane in izterga očetu sina iz rok, ter kriči: rKaj hočeš otroku? veduo bi ga tepel, vidim de ti je tern v peti, revše, ki ni nič hudiga storil. Nalagale so se le stir smer ko v ke zoper njega, in ti jim pa berž verjameš, vedo dobro, de pri tebi jim vse obvelja. Pojd" pojU' k meni, Francek, revše, saj nimaš druziga kot svojo mater, oče te ne more več terpeti
t'ez ene tedne vpraša oče Franceta za šolske bukve, in kaj se je že naučil. Pa bukve so vse zmedene, vse križem počečkane; ne zna tudi nič. Zapove torej oče, mu razun malo juhe in koščka kruha nič kosila ne dali. Ko se pa France silno logoii, ga oče tudi prelepe, kajti tožila sla ga tudi gospod oče iu gospod učitelj zavolj njegove lenobe, zarobljenosii iu razuzdanosti.
Strašno je mati divjala; ker pa možu ni nič mogla, silno zabavlja zoper gospod očeta in zoper učitelja, in pa še vpričo otrok tako, dc so vse štir hčerke jokale. Oče je lic more ukrotiti, vzame klobuk in gre ven. Zdaj mati toliko da Fraucku jesti, iu otrok vklub svojimu očetu tako
žre, de se je preobjedel in skoraj smertno zboli. Dolgo časa le boleha po malim, in vedno bolj zarobljen prihaja, ker mu zavolj bolehnosti še bolj prizanašajo, zlasti ga mati le boža, in vsak njegov pregrešek ali pokrije ali pa pogladi.
Kaj bo zdaj s Francetam? Poskušajo s šolo, pa ne gre; tožba za tožbo se čez-nj sliši; tode pri materi ostane Francek nedolžin, le učeniki so vsiga krivi. Poskusijo tudi rokodelstvo. Mati gladi za njim, kar le more, plačuje za-nj dolgove, storjene škode in krivice popravlja. Zadujič ga nobeden več v delo in v nauk noče.
Oče. prav dober kristjan, previdi kmal, de iz Franceta ne bo nič dobriga in de je že zlo vse zamujeno pri njem; ni se hotel vedno rovati z ženo zavolj sina, nekaj je bil tudi premehak, in kupčijski opravki so ga veliko zaderževali. Spozna, de jc nad siuam vse bolji zgubljeno; tuhta na tihim, jame od žalosti hirati, in preden svoje otroke dobro h kruhu pripravi, mora umreti. Peče, peče ga iu britke solze joka pred smertjo zavoljo svojih otrok; ali sin in pa mati stojita neobčutljiva pri smertui postelji očetovi!
Hčere so se le revno pomožile. France pa gre k neki grajšiui za lovca. Ker je večkrat z nevarnostjo svojiga življenja tatinske lovce v dobiček grajšine silno pestil, se toliko prikupi, de ga za gojzdnarja postavijo in ima zdaj potreben živež; tudi je bilo to opravilo njegovi divjačnosti primerno, de je po gojzdih prav po volji divjal, in se je nad marsikterim ubogim nabiravcam derv po svoji divji uatori prav hudobno brez strahu znosil. Vse se ga je balo iu vse ga je silno sovražilo. Toliko človeškiga občutljeja mu še vender ostane, de svojo vso ubožno mater k sebi vzame, pa le zato. de iiiu je za deklo, ker oženil se ni, je bil predivji iu prerazuzdau iu vse se ga je balo iu vse ga tudi zauičevali.
Pusto, prazno in prav žalostno je bilo v hiši tega gojzdnarja. Vsa sključena tiči stara razstradana mati v enim kotiču; dva psa sta na ketinah in od lakote tulita. Nekiga večera ga čaka stara mati in se vsa trese pred njegovim prihodam. Kar pride ves kervav domu. Med potjo iz gojzda so ga bili eni iz okolice pristregli, ki jim je bil že dolgo zlo gorak, in so ga prav hudo napokali. Kir unih ni mogel strahovati, se pa nad svojo materjo toliko huji znosi. Mati mu nima kaj za večerjo dati. ki ničesar pri hiši ni bilo več, saj je sama tudi tako lačna, de je komaj živa! To tega zarobljenca silno razkači. Ko ga pa še milo popraša, od kod ima toliko ran, misli, de iiiu hoče očitati, in jo prav hudo otepe. Tako je mogla tisto lepenje reva na starost sama terpeti, ki ga je nad njim v mladosti nepriduo prihranila. (Jez nekaj tednov je tudi ona od starosti, žalosti, lakote in tepenja sklenila.
Pa tudi sina so čez ene dni v gojzdni gošavi vsiga kervaviga iu inertviga našli. Po smerti svoje matere je bil prav sam v hiši ostal, ker noben človek razun matere ni mogel pri lijem živeti in obstati. Tedaj noc in dau divja po gojzdu iu prav s peklenskim veseljem preganja tatinske lovce po gojzdu in gorje inu, kateriga v pest dobi; clo tistim ubogim sroinakam, ki so s privoljenjem grajšine suhe veje pobirali po gojzdu, ue prizanese.
Tatinski lovci (jagriJ so bili v jezi hudodclni sklep storili, to človeško pošast si s pola spraviti; tiho ga pri-strežejo in vstrelijo. Nesrečni France je bil od vsili tako zaničevan, vsim pristuden. de si ga gospod fajmošter še ue upajo očitno pokopati. Na tihim ga prinesejo na pokopališč in ga hitro pokopljejo. Ni ga bilo človeka, de bi bil za njim le solzico jokal ali en sam očcna.š zmolil. Samo gospod fajmošter iz dua serca zdihovaje molijo pri sveti maši za njegovo ubogo dušo!
To je bil nesrečin sad slepe ljubezni matere do po-redniga otroka, žalostni sad potuhe, ko je potreba svariti, kaznovali malopridniga otroka.
Keršanski starši, vtisnite si ta izgled globoko v serce.
Izreja otrok po dohu svete vere je težka reč, ko je človek po natori v hudo nagnjen; tedaj je združene inoči in pomoči potreba, zato ste v zakon sklenjeni eden druzimu v pomoč, ne pa v nasprotovanje. Ljubite svoje otroke po keršansko, ne samo po natori, tako de se vam bo njih duša bolj smilila kot njih telo. Zato se varujte, de vas ne zadenejo besede svetiga Duha: „Kdor šibe varuje, svojiga sina sovraži." Drugi drugimu tedaj pomagajte, težko butaro kristjanske izreje otrok nositi, de spolnite zapoved Gospodovo in svojo nar svetejši dolžnost. Zato se posebno varujte, de ne bote ni jli eden zoper druziga grehov svojih otrok zamolče*ali, zagovarjali, prikrivali, dc nc bote nikoli eden zoper druziga otrokam potuhe dajali. Ako bo vertnar mlado drevo vravnal in h količu privezal, vertna-rica ga bo pa odvezala iu proti tlam zakrivila, ne bo nikoli lepo rastio. Ravno taka je pri izreji otrok ; ako si starši nasproti ravnajo, bojo otroci sprideni. Kaj pa bo enkrat pri sodbi? ko bo treba od otrok odgovor dati Bogii, kateri pa v bukvah pregovorov 17, 15. pravi: „Ta, ki hudobniga opravičuje, in un, ki pravičniga pogubljuje, oba sta gnju-soba pred Gospodam.	Burja.
M£akošen konec so imeti preganfavci papežev*
(Dalje.)
Odprite zgodovinske bukve, piše Cretineau-Joly, preglejte vlado Cerkviniga sovražnika, nasilnika njene dedine, in bodi si tudi de je bil nemšk cesar kakor Henrik IV. ali Friderik II., neodjenljivo se vam bo razodelo ktero tistih žalostnih kazališ, ki vmišljijo strašijo. Vladarje v preklicanje djan, in zaničevavec Boga v hudobijah za hudobijami ob enim vojskuje očetomorsko vojsko zoper svoje razdražene sinove in zoper sv. Sedež. Povsod zadenemo na strašno smert, zakletve brez konca, brezbožne vojske, divje sovraštvo in maševanje.... Od prederznosti do prederznosti gredoč ta veliki hnhenstaufski rod vidi glavo Kouradina, svojiga posled-njiga mlajšiga, na moriši odleteli. . . .
Oton I., imenovan Veliki, je bil pregnal papeža Janeza XII. iz Rima, ki mu je bil vender tnalo poprej kraljevo krono na glavo postavil, in Oton je kmal za mertudam umeri. Oton IV. Saksonski je bil 1209 od papeža v preklic djan, ker se je bil vkljub nar svetejšim postavam pravice in vklub svojim nar slovesnišiiu obljubam vender po-lakoiutiil dežel sv. Stola. In vsigainogočni Bog je preklicanje poterdil, Francosko in vse Nemško je vstalo zoper Otona, in zgubil je poslednjič svoj lastni tron, v tein ko je po ptujirn segal. — Friderik Rudečebradar si je prila-stoval vikši oblast nad Rimam in vso Italijo, in bil je od papeža Aleksandra III. izobčen. Od tistiga časa se je Friderikova sreča tako v hudo obernila, in bil je — kakor neki pisavec pravi — od Najvišjiga tako silno tepen, de je bil na zadnje prisiljen, se ponižati in po poslancih prositi, de ga je papež izobčenja rešil. — Cesar Henrik V., preganja-vec papeža Paskala II., je mogel vse hudo prenašati, kar le more človek in vladar terpeti. Njegov malopridni sin je po prav nemirnim vladanji umeri za kugo. Friderik II., ki je papeže zasramoval in se njih mest polastoval, je bil cesarstva odstavljen in je umeri za strupam, ki ga inu je bil njegov lastni sin zavdal.
Ko bi sedanji osvobodovavci take neutajljivc djanja premišljevali, bi pač Italijo zmiram pustili in rajši svojo dušo in telo osvobodovali. (Konec nasl.)
Ogled po Slovenskim in dopisi.
Iz LJubljane. 4. t. m. so milost, škof, visokočastiti gospod Jernej Vidmar, vpričo nadvojvoda Ernesta. voj-niga poveljnika, deželnima poglavarja grofa Chorinskvga, vojaškiga iu deželskiga častuištva in ljudstva imeli slovesno
sv. mašo zavolj godu svitliga cesarja Frančiška Jožefa. Pač zvesto moliti je res potreba, zlasti tudi. de bi usmiljeni Bog avstrijansko orožje blagoslovil, ako ga bo treba zopet v roke vzeti.
Iz Ljubljane. V perv J latinsko šolo je letaš prosilo 205 učeneov, sprejeli so jih 153 v dva razreda, 52 pa so jih mogli odvreči. Britko je gosp. predniku in učenikam. toliko uka željnih in vmes tudi prav dobrih odpraviti, še huje je pa učencam in staršem. Živa potreba tretje gimnazije na Kranjskim. Kako prav bi bilo. ko bi se Kranjčani resnično potegnili za to, kar jim vlada ponuja. Ako oni nočejo, naj se pa kako drugo mesto za to čast požene, zakaj žalostno zares je, de bi ne mogli vživati dobrote nadalj-niga olikovanja v šolah, kteri je žele. Vsih skupaj na gimnazii je letaš 701. — Na mesto gosp. J. Pogorel ca je stopil gosp. Janez Macun, Štajerec, iz Zagreba prestavljen; na mesto gosp. J. Von banka, ki je v Insbruk poklican, gosp. France Messmer, Tirolec. iz Reke; na mesto g. Valentina Kermavnerja, ki je šel za profesorja v Cernovic, g. Anton Mazek. Gorenec, začasni učenik; keršanski nauk v druzih razredih spodnje gimnazije sta namesti gosp. J. Kogeja prevzela gg ka-teheta. —
V ljubljansko š k o f i j s k o d u h o vš n i co je sprejetih 21 novineov, v Alojzjeviši je vsih skupaj 63 mla-deučev.
I z verstniga učenika ljublj. izgledne šole, gosp. Fr. Centrih-a, ki je po dolgi bolezni 30. kim. umeri, so 2. t. m. slovesno pokopali. Naj v miru počiva!
Iz Ljubljane. Dokler so ljudje po Slovenskim le še malo znali brati, jim je zadostovala navadna pratika; zdaj pa ko se šole močno razširjajo, ko jih veliko že slovenske časnike prebira, je tudi dosti več potreba kot vsakdanje pratike. in to nam tako imenovani koledarji domestujejo. K sreči ima to delo pri nas mož v roci. ki mali prostorček, kakoršen se zamore za spodobiti ljudski koledar odločiti, ve tako dobro, koristno, čversto in mično napolniti, de ni nič zgubljeniga. Menimo namreč učeniga dekana in znan i ga pisavca gosp. P. Ilitzingerja, ki nam je zopet za leto 1801 ,,d o rn a č i koledar4 pripravil, kakoršniga le želeti zamoremo. Ne bomo naštevali preobilne tvarine. ki je na 4 polah gosto s tesnjena; kdor koli zna brati, naj si koledarček oskerbi in imel bo v njem skoz leto dosti uka in kratkočasa; tudi še pod zemljo ga bo koledar peljal, ker ima med drugim obris in popis znane ..postojnske jame."
Iz Krasnje. Malokdaj »e o Krašnji v kakih novicah kaj sliši, in utegnil bi kdo misliti de je tukaj vse zaspalo. Pa temu ni tako.
Ce pride človek v to vas, ki je poprejšnje obnašanje mladosti poznal, se bo kmalo prepričal, dc je vse nekako pri Ij ud niši in bolj uglajeno; prav prijazno je na pr., ko popotniku stari slovenski in keršanski pozdrav: ..Hvaljen bodi Jezus Kristus!*4 naproti zadoni, in veselo je tu in tam viditi maliga fantalina ali deklino z bukvicami v roki lepo brati. Trud za izobraženje mladosti in lepi sad se je očitno pokazal pri letašnjim izpraševanji. Po peti sv. maši in zahvaljeni pesmi so se zbrali vsi šolski otroci v prostorni in lično izdelani šolski sobi. Tako umevno in gladko so odgovarjali, posebno iz keršanskiga nauka, de je le veselje bilo. Tudi brali in iz glave številih so prav lično po svojih močeh in zmožnostih. Potem so prav gin-Ijivo iri vbrano zapeli litanije od Matere Božje in nektere druge nedolžne pesmi ter pokazali, dc so se tudi petja vadili. Zraven pisanj in druzih reči, ki so sc pri spraševanji skazovale, opomnimo zlasti ..šolski dnevnik.4* (Kar bi bilo tudi sploh šolam svetovati, ker to bi mikavnost močno povzdignilo. Vr.) Lep ogovorček ter zahvala do šolskih dobrotnikov iz nedolžnih ust je spraševanje sklenil. Visokočastiti gospod dekan pa so v odgovoru vredno povzdignili trud iu marljivost častitiga gosp. fajmoštra J. Vari-na za
ondotoo šolo; pa tudi g. učenika J. Kogej-a. Potem so gospod dekan se darila razdelili ter pridno mladost obilno
razveselili.	,	. . .
Pri ti priložnosti naj še orneuim, kar so gospod taj-mošter pri cerkvi storili. Komur so znani pičli prihodki te cerkve in pogleda cerkev, kako je ozališana, se bo čudil o spremembi. Že od deleč se sveti povišani in novo pokriti stolp; pa tudi znotraj je vse predelano in ozalisano.
Poprejšnja temna cerkev je zdaj svitla, ker ima nove večji okna; veliki oltar in dva stranska z lečo vred sta zalo prenovljena. Žagred je tako lepo ponarejen, de ma-lukje tako. Le dva oltarja še odrešenja čakata, pa ce Bog krašanski fari še kaj časa pusti častitiga gosp. fajmoštra Vari-na, bo njih vnetost za Božjo čast in službo gotovo
pota našla, ju popraviti.
Ii %'oviga mesta. 6. vinotoka. M. P—i. — Ker so že Novice pisale, koliko se je to leto za ozališanje tukajšnje farne cerkve storilo, sim si namenil, le to omeniti, de zvonik, kteriga so iz začetka mal. serp. kriti in lepoti-čiti pričeli, že dodelan po gotiškim obrisu ponosno in veli-čansko kipi v zračne višine. Prezal kažipot preti sinjimu nebu, poln prelepe sijajnosti zidarske umetnosti nam je. Preprijazno se ozira krog in krog po plodnih poljanah, tamnih gojzdičih in prisojnih goricah naj daljniga kroga; in njega zvonovi, pred nekaj leti novo vliti, soglasno oznanjajo iz visocih lin okolici čast Božjo, ter vabijo s svojim vbranim, rajskozvonečim glasam mlado in staro v sveti hram pod krilo Večniga. Oko — bi rekel — se ne na-gleda, serce nc nasiti prezaliga obzora, ki ga nenavadno lepi stolp daje. Vse izlepšanje je prizadjalo 2,700 for., kterih večino so naš iimogoljubljeni, za Božjo čast vsi vneti gospod prošt na-se vzeli, pripomogli pa tudi prečastiti gospodje korarji. V inaJo letih se jc cerkev od znotraj in zunaj veliko veliko premenila; marsikaj prelepiga se je napravilo. Turn je višji od prej, tode le streha je bolj po-vikšana. Lesena strešnja stav jc gorostasna i velikanska) in veliko terdnejša od stare; tukajšnje okolice tesar, v zadevnih rečeh dokaj izveden, jo je zdelal za terpežnost in umetno. Dogotovilo se je težavno delo brez vse nezgode. —
ll Marburga. Mil. lavantinski škof z naslednjim pastirskim listam svoje verne k pomoči za oropane Maronite vabijo.
Kaj bi Vam dobriga povedal, drage moje ovcice, ker od vsih krajev le žalostne glase čujemo, kako strašno se vernim kristjanam po ptujih krajih godi. Dopolnujejo se kristjanam, našim bratam, mile besede Jezusove: „Na sveti bote brit kost i imeli; ali zaupajte, jaz sim svet premagal.- Turki, v jutrovih krajih zastarani sovražniki kristjanov, in pa neverci, ljudje, ki nimajo vere, nimajo Boga, si naše dni v roke segajo, sveto cerkvo Božjo, nevesto Jezusovo preganjati in pokončati; tode le terdno zaupajmo, kajti je vse peklenske moči ne bojo zmagale. Pa tudi mi ne smemo rok križem deržati, ampak pomagajmo, kolikor zamoremo, vsaki po svoji moči. z milimi darovi, pa tudi s stanovitno molitvijo.
Čujte. kaj strašniga se je v jutrovih krajih kristjanam pripetilo! Po planinah imenitne gore Libanon živijo mirni kristjani. Mar on i ti po imeni, pridni ko bučelice in pa koti mravlje pohlevni. Imeli so lepe cerkve, dobre šole in sloveče samostane. Bila je njihova dežela prijazua iu lepa kakti Božji vert. Krog Maronitov pa bivajo divji Druži, neversko, ljuto ljudstvo, ktero keršanske Maronite od starih časov zavoljo svete vere kervavo čeiti, in jih s silo napada, ropa. jiui škoduje, kedar in pa kakor le more.
Kavno o binkoštih tega leta se je strašen ogenj ker-vaviga boja med divjimi Druži in katoliškimi Maroniti vnel, kakoršniga ni bilo v naših časih slišati. Nenadama so divjaki kakti kervoželjni volki mirne kristjane z orožjem napadli. može posekali in postrelili, žene in deco delama pomorili, delama v sužuost odgnali; niso prizanesli nosečim
ženam, ne dojencam na peraih; požgali hrame, cerkve in šole; in kar niso razbojniki odnesli, je strašin ogenj vpe-pelil. Prijazne seliša so zdaj žalostne pogoriša, rodovito polje pušave. Ni slišati railiga zvona po hribih, ne čuti po dolinah veseliga petja. Kar je kristjanov kervavimu meča iu ognju ubežalo, se po berlogih in visokih planinah potikajo, lačni in žejni, brez strehe in oblačila. Glad in bolezni jih hočeta ukončati, ako jim dobri ljudje hitro v pomoč ue pridejo.
Kakor pa sovražin ogenj, če V9tane, po navadi tudi sosede vname, in kamor ga veter potegne, vse požiga in posmodi, tako je tudi ljuti serd neverne turke po bližnjih mestih zgrabil, de so nad uboge kristjane mahnili, in jih skupej nad 20.000 poklali; med ujiiui veliko duhovnikov in učenikov. Ne le po gori Libanu, tudi po Dainaški, Sajdi iu drugih mestih ležijo merliči za cestami in stezami, po ulicah iu vertih; clo vodnjaki so z mertvimi trupli nade-vaui; in ni pogrebnikov, ki bi vse pokopali; divji zverini in pa roparskim pticam so razkosani udje kristjanov v živež, ki jih tergajo in žrejo. Bati se je grozovitih kužnih bolezni iu morii, če se ne bojo hitro mertvi pokopali.
Bilo bi kamen naše serce, ktero bi se ne usmililo in ne pomagalo hitro po svoji zmožnosti. Saj ne vemo, kaj tudi nas čaka; to pa dobro vemo, de bomo usmiljenje našli, ako usmiljenje skažemo.
Več od 0 tavžent sirot in vdovic v tistih krajih nima očeta, nima matere, iu nas prosi, de jim pomagajmo; Kristus uam po obljubi, de kar jim storimo, Jezusu samimu storimo; on hoče biti nam plačnik. Kadi bi spet svoje po-žgane cerkvice postavili, de bi se sveta maša služila, radi napravili potrebne šole za otroke; pa potrebnih stroškov ni; postaviti želijo hleve in obdelovati polje, pa jim je ljuba živina poklana ali pa odgnana, brez ktere kmetovati ne morejo. In če vinogradi puše. njive pa celine ostanejo, hoče lakota ostanke kristjanov pobrati, kteri so morii gro-zovitnih turkov ubežati.
Zaupam, de se Vam ne bom zameril, ako priserčno te uboge sirote Vašim u usmiljenju priporočim. Vložite, kolikor premorete, naj si bo v duarjih, ali v drugih rečeh, kakor Vam bojo Vaši častiti duhovski pastirji naročili. Vsaki darek bo hvaležno sprejet in revežem v juterne kraje poslan. Dobri Bog, kteri usmiljenje ljubi, on dobri Oče, kterimu naj bolj dopade, ako si verni kakor bratje in sestre lepo pomagajo, hoče tudi nam pomagati in nam stotero poverniti. Oh, saj smo tudi mi potrebni v sedanjih žalostnih in nevaruih časih sosebne Božje pomoči.
Božja pomoč vselej pri nas ostani.
V Marburgi svetiga Matevža dan 1860.
Anton .Martin, Lavantinski skof.
Harburg, 2. kozoperska. Pri duhovnih vajah, ki so jih O. Snevveis pretečeniga mesca na Slatini vodili, se jc 100 duhovnikov vdeležilo. Milostljivi knez in škof so sami začetni in sklepni govor imeli, iu milo se nam je storilo iu serca se nam tresle, ko so v sklepnim nagovoru razlagali preimenitne pa tudi težke naloge, ktere katoliško duhovstvo v naj bližnjiši prihodnosti čakajo, ako se duh prekucije, ki se je zoper katoliško cerker vzdignil, že skoraj ne ustavi: zdelo se nam jc, kakor de bi že od dalječ slišali bučati vojskino trombo. Rekli so. de zdaj, ko razne narodovnosti, ktere katoliška cerkev k viši enoti ene edine cerkve vabi in povzdiguje in z nebeškim pašam bratovske ljubezni sklepa, ta zveličavni klic matere svoje zasmehujejo in od sebe pahajo, in z napuhnjeno sebičnostjo nekdanjih ajdov druga čez drago se povzdigujejo iu v divji togoti druga drugi s kervavim mečem žugajo, posebno mi slovenski duhovni tri resnice vedno pred očmi imeti moramo , ktere edino nam bodo zamogle kakor nebeške zvezde pravo pot kazati v vsakoršni nevarnosti, de napčno umeta narodovnost tudi nas ne omoti iu ne vpijaui in tudi mi po
zgleda mnogih nesrečnih bratov naših na Laškim ne zaj-demo in ne poginemo v viharni tcmoti sedanjih zmešnjav. Te tri resnice pa so, de naj pomnimo, de narpoprej smo katoliški duhovni, drugič Avstrijanei in tretjič Slovenci. Ko so nam te tri pomembne besede razložili, ho uam še za slovo podali tri besede, ki izhajajo iz božjih ust Jezusa Kristusa samiga: (u j t e — molite — delajte. Ako vse to dopolnimo, sinemo brez strahu pričakovati, naj pride, kar rado; stali bomo kakor nepremakljivi stebri katoliške Cerkve in nobena moč, ne zemeljska ue podzemeljska nas ne bo mogla ločiti od skale sv. Petra.
Ko ravno od te lepe pobožnosti govorim, omenim se druge, ki se ravno te dni v mestni bolnišnici pri usmiljenih sestrah tukaj obhaja v slovesni spomin druge stoletnice smertniga dneva sv. Vincencija Pavlanskiga, njih začetnika, kakor tudi misijonskih duhovnov. Kakor v Ljubljani , se obhaja ta spomin tudi tukaj od 27. kim. do 4. kozo p. Vsak dan je zjutraj sv. maša z žegnam, potem premišljevanje čednost sv. Vincencija v slovenskim — popoldan pa pesem v čast sv. Vincencija, potem enako premišljevanje v nemškim jeziku in k sklepu litanije z žegnam. Začeli so pobožnost sami milostljivi škof in za ujimi se drugi duhovni verstijo. — Se obširniši se obhaja ta pobožnost pri misijonskih duhovnih pri sv. Jožefu v Celji, kjer so tudi sami milostljivi škof kvaterno nedeljo versto pridig začeli, ki se v cerkvi sv. Jožefa, redno po dvakrat na dan od misijonskih duhovnov opravljajo. Ta cerkev bo že v kratkem od zunaj in od znotraj vsa obnovljena in ozaljšaua, ter bo vredna, biti perva postaja slovenskih mis i j o n a r j e v, sinov sv. Vincencija Pavlanskiga.
Za tretjo pobožnost pa, ki jo še v misel vzamem, se pripravljama v dubovšnici, namreč za duhovne vaje, ki jih borno od 3. do 6. t. m. obhajali, de bi s pomočjo sv. Duha vredno začeli novo šolsko leto, in z veseljem oznanim, de se je 14 novineov oglasilo, kteri vsi so skušnjo dozornosti dobro, nekteri tudi izverstno dostali; vsi so Slovenci in domače škofije.
Zlati dan v štajerski Šmarji, kateriga smo se že dolgo veselili in ga željno pričakovali, smo obhajali 23. kimovca t. I. o dragi ali zlati maši vis. čast. serčuo ljub-Ijeuiga gospoda Ferdinanda Feichtingerja, častniga korarja, duh. svetovavca, dekana, dosluženiga šolskiga o-gleda v Šmarji itd. Gosp. zlatomašnik so bili rojeni v krajnski Višnji gori ( Weichselburg ) 8. mal. serp. 1784, mašnik posvečeni 22. kim. 1810. Bili so neutrudljiv delavec v vinograda Gospodovim, od I. 1810 do 1812 kaplan v Vitanji. 1812—1814 pri sv. Križu poleg Slavivne, 1814 —1815 župnjiski namestnik v Rogatcu, 1815 — 1821 pod-župnik pri sv. Petru pod Svetimi gorami, 1821 — 1826 vikari v Celji, 1826—1834 župuik na Ponikvi, in od leta 1834 dekan v Šmarji. Kako goreče, izverstno iu slavno so se v svojim petdesetletnim duhovskim življenji obnašali, zadosti spričuje, de so častni korar lavantinske škofije postavljeni.
Ne mislim občno spoštovaniga g. zlatomašnika žaliti, če a) njihovih dobrot do svoje rodbine opomuim, z med katere so dva mašnika na svoje stroške odgojili; b) njih šolskih zaslug; le malo šol je bilo v dekaniji o njihovim nastopu, in zdaj fare ni, de bi vredene šole ne imela; pa ne samo do otrok tudi pri vsaki priložnosti iu potrebi so bili usmiljeni podpornik; e) njihove zadovoljnosti, Ijubeznji-vosti, gostoljubnosti itd. Zato so pa tudi v časti in ljubezni pri vsih, ki njihovo dobro, očetovsko serce poznajo; to se je očitno tudi pri njihovi zlati maši razodevalo.
Ze predvečer jih je mnogo gospodov počastilo, in šolski učitelji so jim razsvitljeno svitlopisnico ali transparent postavili z naslednjimi besedami:
1.	CanonICo honorarlo. DeCano SaMarlae IVbILato:
2.	FerDInanDe FelChtlnger! seCVnDItlas CeLebrans,
3. BeneDIC t Vis beueDICtloue De CoeLls!
4. Nai GospoD TI Mnoge Leta Ve ti C Iz zaLih rožIC spLeta!
5. Castl. Dobrot In sreče TI žeLIMo Vsi goreče.
(Nato so popevali gg. učeniki preserčno stavnico, ktere zavolj premaliga prostora le 3. in 4. odstavek podamo. Vr.)
Kdo šteje cvetlice, ki Vi jih sadili Ste v serca mladosti, goreči vertnar! Is bisere okov. ki s njimi Klatili Odrašenih pota. marljivi vsigdar! Kdo šteje dobrote do šolskih učeneov ? Dva mašnika ste odgojili sami; Življenje se vtrinja nevenjenih veneov. In tarne Ijabeini Vam serce gori.
Rad a j te se toraj. tiospod ljubesnjivi! Zlat-mašnik, in tehant in korar časten! Ovijte krog čela si vene nevenljivi. Ki s petdesetletnih cvetlic je spleten! Naj v sreči in slavi Vam biserna carja Življenje veselo še dolgo slati. In serčne radosti nadušenn Šmarja Vam sveste ljubezni cvetlice sadi!
Drugi dan je od blizo in dalječ ljudstva privrelo na prijazni hribčik sv. Roka, kjer je sloveča božja pot nad Smarjo, de je bilo gnetje. de se je vse terlo, in vender je moglo nad dve tretjini ljudi odzunaj ostati. Z minljivo radostjo smo ob 10. uri med slovesnim streljanjem in veselim trijančenjem spremljali ljubljeniga očeta g. zlatomašnika v korarski obleki, v desnici s križno palico, na kateri se je zlatomašnikov lepi venec lesketal, v slovesni procesii obilno zbranih tnašnikov. med katerimi so bili naš Ijubez-njivi. serčno ljubljeni, milostljivi gospod st oljni prošt in častni korar solnograške nadškofije. Franc Fridrih. seme-niški vodja in korar M. Piki; Celjski opat. več dekanov in duhovskih svetovavcov. Med svetnimi gospodi je bilo tudi c. k. uradnikov in svetovavcov. Globoko ginjeni so v. č. gospod petdesetletnik svojo zlato mašo peli. Kadar so pridigar slovesnosti in sreče današtijiga obhajanja omenili, pa tudi povabljene svate perve nove maše, katerih uobeniga danes tukaj ni, in tudi novomašnikoviga venca, ki je že v prah zibnil, v misel vzeli, so jim od vsih stanov darovane duhovske cvetlice v zal venec zlate nove maše vpletene podali, naj bi ta venec, ki se imenuje: otroška ljubezen svojimu Ijubljeniinu očetu, — z ljubezni gorečim sercam sprejeli, kakor ga je pletla zvesta goreča ljubezen, — naj bi lepšal še dolgo njih slavno glavo, razveseljeval njih Iju-beznjivo serce, slajšal njih časno življenje, enkrat se pa spremenil v njihovo zveličansko krono sv. raja. — Tudi v imenu g. zlatomašnika so poslušavcam v lep spomin podali: Jezusa, Marijo in sv. Jožefa. K sklepu so še pridigar, vse svate, vse rajne, sv. Očeta, sviti, cesarja, mil. knezo-škofa itd. v dar priuesli iu položili v kelih Jezusove sv. Rešnje kervi — po izgleda pri sv. maši ginljivo pevane pestue, ki se tako le začne :
Lepo pojejo evonovi	Ker obhajajo častiti
In slovesni strel doni.	Korar. tehant. naš gospod,
liodbe vabijo glasovi	Serce nam rasveseliti,
K Roku svetima ljudi;	Druge nove maše god. Itd.
Po sv. maši smo veseli Te Deum zapeli, in po blagoslovu s sv. Rešnjim Telesam so še gosp. zlatomašnik ljudstvo močno ginjeni blagoslovili; iu med slovesnim streljanjem in veselim trijančenjem vbranih zvonov smo šli s pri-jazniga hornca sv. Roka, kjer še nikoli take slovesnosti ni bilo, in smo se vsi zadovoljni in veseli podali v du-hovsko hišo. Takaj so gospod zlatomašnik s svojo prirojeno, krog in krog znano gostoljubnostjo blizo 70 goepodov, duhovskih in deželskih v bratovski Ijabezui združenih, Iju-beznjivo pogostovali. Med obedjo so milostljivi stoljni prošt, katerih ponižne Ijubeznjivosti ne bomo pozabili, zlatomašnika, sv. Očeta, milostljivimu kneza škofa, svitlimu cesarja, pričujočim gospodam id. zdravice napijali, učitelji in gosti so
pa zgoraj imenovane pesmi in tudi druge pripravne slovenske ginljivo popevali, de je bilo veselje.
Kadar smo g. zlatomašnika lepo zaprosili, de bi nam se zanaprej veliko let ljubeznjivi oče bili, in jim obljubili, de hočemo tudi mi njih zvesti sini ostati, smo še Boga lepo zahvalili in se zidane volje na svoje dome podali. Današnje vesele slovesnosti oa ne bomo nikolj pozabili.
Marija Kalobje 1. kozop. 1860.	J. V.
V cerkvi sv. Jožefa pri čč. oo. Lazaristili pri Celji se sveti dnevi obhajajo v lepo opravljeni, prebarvani, po oboku s svetlimi zvezdami ožarjeni cerkvi. Spomin namreč je dvestoletnice, kar je umeri sv. Vincencij Pavlanski, vstanovitelj oo. Lazaristov in usmiljenih sester, začetnik misijonov in cksercicij ali sv. vaj. Sv. Vincencij Pavlan je bil rojen od ubogih, pa bogaboječih kmetiških staršev na Francoskim 24. mai. trav. 1576. mašnik posvečen 23. kim. 1600; umeri je 27. kim. 1660 že siv 84letin starčik in 60 let ntašuik Jezusov; za svetnika Božjiga je bil od sv. Cerkve razglašen 16. rožnika 1737. Njcgoviga življenja mični popis, kakor tudi njegov praznik zadene v naši škofiji 19. mai. serpana.
Dvestoletna, s popolnama odpustki sv. leta (jubileja^) sklenjena slovesnost se je začela z devetduevnico pred 27. kim., duevam veličauske smerti sv. Vincencija P., iu se bo končala z osmino potem, to je 4. kozop. Vsak di.ii je ob 7ih sv. maša z blagoslovama, ob 8ih pridiga, ob 9ih slovesna sv. maša, ob 5ih popoldan zopet pridiga, potem večernice z blagoslovama, kadar se pesem sv. Vincencija poje, na zadnje pa še kaka Marijna pesem.
Ljudi od začetka ni bilo ravno veliko, ker ta sveta slovesnost ni bila zadosti na znanje dana. (Oo. Lazaristi tihoto ljubijo, dostikrat imajo v svoji cerkvi ljudske duhovne vaje, ko Celje še za to ne ve; kar utegne pa prav biti, ker rogač nikolj ne počiva!) Od kar so pa ljudje zvedili, jih dere od blizo in dalječ k sv. Jožefu, de jim ni moč zadostiti in spovednikov primanjkuje: skorej bi rekel: žetev je velika, ali delavcov je premalo; posebno, ker veliko ljudi dolgo spoved opravlja. Mislim, de bo po Božji milosti ta sv. pobožuost veliko zgubljenih ovčic k ljubimu Jezusu nazaj pripeljala, in jiin zopet ljubi mir dodelila, kteriga jim je grešni svet vzel, ki rože veselja obeta, pa le z bodečim ternjein zapeljano sercc prebada. O želel bi, dc bi vsi grešniki in sovražniki sv. Cerkve Jezusove svoje hudobije iu zmote spoznali in objokovali, po prošnji Marije, sv. Jožefa iu sv. Vincencija Pavlana se po verni li k Gospodu svojimu Bogu, na sv. sercu Jezusovim pili nebeški vir življenja večniga in okušali, kako sladek je usmiljeni Jezus vsiiu, ki njega ljubijo !
Pesem sv. Vincencija Pavlana o dvestoletnici.
Biserni hribček nad Celjam se vtrinja. Zvezda Savinska na njemu bliši; Zvezda je cerkev le. Celjska svetinja,
V	nji se od nekdaj svet' Jožef časti. — Tukaj je vsmiljeni Jezus vstanovil Svetga Vincenca Pavlanskiga red.
De bi po svetih misjonih prenovil
V	grozne pregrehe zagreznjeni svet.
V	cerkev lepo, kakor vert svetga raja. Bližnji in daljni veseli teko,
ker dvestoletni spomin se obhaja, kar je svet" \incenc podal 6e v nebo. Tud jez. svet' Vincenc! želim ti podati Pesmico sere* hvaležniga v dar; Slab je moj dar sicer, moram obstati. Pa ne zaverzi ga vender nikar!
Božja ljubezen je serce navzela j Vnela za Jezusa dušo tvojo. De bi še lepši in lepši gorela. Zvolil Marijo si Mater svojo, ti «»vrii \ inerne! to zlato cvetlico „Bu/.jo ljubezen** u>i v sadi v serce
De za Boga in Marijo Devico Bojo gorele vse moje ielje.
Ovce zgubljene k pokori buditi, Po Lazaristih misjone veršiš; Revnim bolnikam pomoči deliti, Vsmiljene sestre vpeljati želiš. 0 sveti Vincenc! kak lepa cvetlica Bližnje ljube/ni tvoj venec zlati; Prosi, de vname se moja dušica S tako ljubeznijo do vsih ljudi!
Čistosti zarja življenje zlatila, Sveta ponižnost vodila serce, Z vencam nedolžnosti se je ločila Tvoja dušica s te revne zemlje. Naj o svet' Vincenc! te rosice zale. Venčajo naše dušice lepo, kadar se bojo pred sodbo podale Ino jemale od zemlje slovo.
V hiši Očetovi svetiga raja
Večno svet' Vincenc se zdaj veseli j
Svoje roke pa z nebes nam podaja,
Kliče k Očetu. nas k sebi želi.
O sveti Vincenc! nikar ne pozabi
Na nas sirote, te prosimo zdaj :
Jezusu zroči, k Marii nas vabi,
Spremljaj, svet' Vincenc, dušice v svet' raj!
Marija kalobje 1. kozop. 1860.	J. V.
V	goriški gimnazij je bilo koncc letašnjiga leta po ondotnim letniku 280 učeneov, 277 katoličanov in 3 izra-elci; Slovencov 151, Furlanov 76, Italijanov 32, Nemcov 21. — Slovenšina je bila za vse Slovence zavezna tvarina in učila sta jo v treh rednih in še v doveršivnim oddelku 7 ur na teden verla Slovenca gg. Marušič in Šolar. Učni jezik v dveh vikših oddelkih je bil slovensk; učeneov 116, — Tudi v izgledni glavni šoli vživa slovenšina svojo veljavo in pravico, ker je v vsakim razredu posebin sloven-sko-nemšk oddelik, Vi ima v 4. razredu 90, v 3. 72, v 2. 58, v 1. 54 učeneov. Knaki razdelki so v nedeljskih šolah. Z realnico vred je vsih učeneov 975. — V treh razredih mestne ljudske fantinske šole je bilo 176 otrok, in dekliške 202; razkaz je lašk, kako drugo, ni razločeno.
V	Aleksandrii, 4. kim. 1860. Zahvalim Vam za Vaše Ijubeznjive verstice pretečeniga mesca in v hitrici pristavim pričujočimu pismu čast. gosp. provikarja svoje pozdravila in vošila, de naj bi Vas to pismo zdrave in vesele našlo. —
Novice od Bele reke se glase slabo slabo za naš katoliški misijon. Kvropejski kupci ropajo, more in tolovajijo gori hujši kakor kdaj, iu so več oudotnih misijonskih šta-cijouov s silo v posest vzeli. Kupčija s sužnjimi je popolnama zopet v cvetji in veliko zamureov, med njimi tudi keršenih, se prodaja v llartumu. Vse si prizadevajo tukajšnja vlada in konzulati tistih vlad, kterih podložni se s to nečloveško kupčijo pečajo, de bi se enkrat vender že konec napravil temu silovitimu tolovajstvu; pa Hartum in Bela reka sta odležna in le težko seže roka pravice v tiste kraje, kjer naše postave in evropejstvo nimajo veljave in cenc. Gosp. provikar se bo konec tega mesca sam na Belo reko podal, de reši, kar se rešiti da. --
Tudi zavolj zemljiša v Selalu je Kenenski paša se zopet ustavljal, zdaj pa so se te reči poravnale z njim samim, ko je ravno tukaj bil; tudi so začeli misijonsko hišo zidati.	J. Švegel,
pri c. k. vel. konzulatu v Aleksandrii.
Iz Šclala piše v. č. provikar gospod M. Kirchner 2. vel. serp. med drugim: Tvoj list od 25. rožnika sim v kratkim prejel in iz njega nisim nič upanja dobil, de bi se število apostoljskih delavcov (za Afriko) kaj naraslo. Tako se bo tedaj s tolikanj težkim trudam zasajeni in z grobovi veliko misijonarjev ograjeni afrikauski vinograd vender le v pušavo spremenil? Bog milostno drugač oberni! Potem takim je Šclal in vse. kar počenjamo in v bližnji prihodnosti
počnemo, čisto zastonj. S svojimi malo misijonarji vender le moramo spet kak kraj obstaviti, bodi si že pri sv. Križu ali pa pri nam prijaznih Tujc-ih. Doklej bo pa to terpelo, pretekla skušnja uči. Sicer so misijonarji prav veseli, ako morejo ali morajo stanovitno ob Beli reki ostati, ker le ondi gori je prav za prav njih misijonska delavnost, ako ravno jim vsak mesec smert proti. Pač malo mar je to pravimu misijonarju. Drugač, kaj pa de, je s predstojništvam, ki ima z vsim misijonskim životam opraviti, in ako ud za udam odmira, telo pogine. De pri scdaujih okolišiuah vedno v svojim sercu terpim, že umeš. Ako bi jest svetnik bil, bi bilo vse prav. Tako pa te priserčno in lepo prosim za tvojo in množili pobožnih molitev, ki sini jih v Ljubljani spoznal... (S tem tedaj bodi naročilo opravljeno. Vr.)... Odzuuaj sim zdaj prav zdrav, znotraj pa je po cele dni tako žalostno, de bi marsikterikrat že prav rad, uaj bi prišla poslednja Mra j — — — Misijonski rejenci morajo od jutra do večera čvcrsto delati; pred solučnim izhodaui vstajajo k molitvi, potem jc sv. maša, potlej pa k zidanju, k opekarstvu, vodo nositi dopoldne; do treh popoldne vročina nc pusti nič delati, takrat je počitek, potem spet ua delo do solnčniga zahoda. Po večerji je skupna molitev iu podučevauje v ker-šanskint nauku. Zraven tega je živež prav reven, za življenje pri zamorcih primeren; zjutraj 2 černa kruhka, opoldne 2 ali 3krat v tednu meso, sicer zmirej bob, leča, kuhano žito. polenta. — vse pa brez masla. Postelja je prazna zemlja, hiša opaženje iz dilj, skoz ktero toduo solnce bolj prikurja kot je treba. Pri tem so dečaki močni in zdravi, če tudi ne radi prav zadovoljni. Tode lakota ni zbirčna. Skušnja je učila, de je taki živež potrebin. ako hočemo mladeuče za gorenje niisijone pripravne odrediti. Brati, pisati in sploh šolati se morajo le, kteri imajo dobro glavo, sicer mora vse delati, iu pa veliko delati. Bojim sc le, de černi, ki bodo iz Evrope prihajali, nam bodo zopet naše namene prekrižali. — V dan sv. Janeza Kerst-nika jc bilo tukaj pet zamorskih dckličcv kcršcnih, ki so se te milosti prav vredne kazale.
Mlazgleti po kersanskim svetu.
lirikscnški škof so dušnim pastirjem zapovedali očitne molitve in procesije za sv. Očeta papeža obhajati, ker „ni ga, de bi se za nas vojskoval, razun naš Bog."
\a velikim zboru katoliških družb v Pragi je
bilo čez 400 deležnikov; predsedoval je grof O* Donncl. Kardinal, ki je bil s tremi druzimi škofi pričujoč, je imel pervi ogovor, in je to serčno družbo kakor „koucil" svetnih zaznamnjal. Predsednik jc govoril od sedanjiga stanu sv. Očeta. Tudi v češkim jeziku so bili ogovori. 23. u. m. se je v zboru bralo pisanje apostoljskiga poročnika na Dunaji. Drugi dan jc imel kardinal splošno sv. mašo za sv. Očeta. Slišala se je med drugim ludi obravnava Cerkve do narodovnosti, priporočala seje bratovšina sv. Mihcla v pomoč sv. Očetu (tu bratovšina sc razširja): govorilo se je od dandanašnje zopcrkrisiusove vede in umetnosti, od inalopridniga in dobriga tiskarstva , od vstanovitve katoliške družbe za ženske posle, od cerkvene stavbe itd. Korar Stulc je opominjal, sc vdeleževati molitve za sprenbcrnjcnje Slovanov. Dr. ti ruša je povedal kaj v imenu Kolpinga in 60,000 avstrijanskih rokodelskih družetov. Prihodnji veliki zbor bo v Monakovim.
Nezedinjeni greki ali od kat. Cerkve ločeni grčgi imajo sedanji čas veliko tožiti čez verolovstvo ali prozelitarijo. Ce to reč bolj pri polti pogledamo, jih nc mara boli bolj pogosto prestopanje njih vereov v katoliško Cerkev, iu morebiti jo bomo prav zadeli, ako rečemo, de to prctvczciio verolovstvo niso nikakoršni prepovedani pomočki, ampak molitev vernih katoličanov ..za edinost sv. vere" in zlasti vsakdanje neštevilue molitve „bratovšine s s. Cirila iu
Metoda." Vsakdo namreč, ki poprejšnje in sedanje oko-lišine ve, se lahko prepriča, de odkar ta bratovšina živi, so prestopi ločenih grekov k nam veliko obilniši kot so poprej bili. Molitve pa mende saj nihče ne bo prepovedal. Naj le tudi greki sami molijo, in prepričani srno, de jih bo Bog uslišal, tode ne s tem, de bi mi k njim. ampak s tem, de bodo uui k nam še obilniši prestopali. Terdno se zanesemo, de ui deleč čas, ko bodo ubogi ločeni greki v tako obilnim številu k nam prestopali kakor zdaj protestanti na Angleškim, iu nastavljeno je viditi tako, de se bo pervo Anglija vernila v materno naročje nazaj, zanj« Nemčija in ti-kama za Nemčijo pa ločeno greštvo. Bog pospeši čas! Vse nasprotvanje ne bo pomagalo iu izdulo nič; bolj ko sc bodo zoperstavili, bolj jih bo resnica morala iu silila, seji podvreči.
V Olomovcu se je v pričo več škofov, prelatov. do polčeterti sto duhovnov iu 40 do 60 (avžcutov ljudstva obhajalo godovanje sv. Janeza Sarkandra. ki je bil v kratkim v Rimu med zveličane prištet. Dopisnik v ..Gegenvv." pristavlja, de skorej le sami Slovani so razun malo ur tudi skoz noči pri ti priložnosti z molitvami in petjem Boga hvalili in častili, in de so sc Nemci primerama bolj malo tega praznika vdelezili. Dopisnik pripisuje vzrok temu. ker Slovani imajo le malo dnevnikov in z malim izločkam nobenih tako umazanih kakor Nemci. Za ljudstvo daje prav dobre iu zadostne bukve dedina sv. Janeza Nepom. iu ss. Ciril-Metoda, iu po gorečnosti duhovstva se le bukve močno razširjajo. Tudi de je za slovanski rod velika sreča, de listi
narod, ki iuia nemško tiskarstvo skorej ....... v rokah, sc
le prav malokrat slovanskiga slovskiga jezika nauči, če tudi si vsakdanje narečje za siio prilasti. Nadalje sr priloži dopisnik čez ostudni nagujus nemških časnikov, de med drugim iz stoljnice nemškiga bukvoterštva izhaja list. ki meče blato iu nesnago ua katoliško Cerkev, kakoršniga šc ni bilo dosihmal. Vredništvo ..Gegenu." pristavi, dc časniki po več nemških protestanških deželah, ako «e imajo izpcccvati, morajo kolikor le moč vsak dan papeža iu katoliško Cerkev zasramovati, bolj divjaško ko premorejo, in ko bi se v katoliški Avstrii le tavžentni del toliko čez pro-testanštvo pisarilo, de bi se katoliško ljudstvo z giijusaiii iu zamerzo od pisavcov odvernilo. — Lep sad l.utrove vere! iu precej zakergaui morajo želodci biti, kteri sc nad takim blatain razveselujejo.
Mil. go*p. Marijan Suiijie. škof panadan*ki iu bosanski apostoljski namestnik je 2S. u. m. ua Dunaji v svojim 62. letu za opešaiijem možgan in pljuč umeri. Bil jc žc bolan na Dunaj prišel. Pokopali so ga djakovski škof. mil. gosp. Slrosmajer.
V	Peeuliu so ondotni mil. škof Juri Girk za 13.000 gold. kupili hišo iu s korarstva in duhovstva pri pomočjo druzih 56,000 vložili za novo duhovno mladenšnico ali malo semenišč, iu 27. u. m. so to hvale vredno napravo pričeli. 13 mladenčev sprejeli in kapelo Marije brezmadežne slovesno posvetili Z velikim \eseljcm so mladenči v mladenšnico stopili iu hvaležne solze staišev so jih spremljale.
V	Varšavi, meni vedili ..Courir du Dimansche." sc bodo tele reči v svet \zele: Ravna vojska zoper poni iu puntarskiga duha: ohraujcnje vsih vladarstcv iu dežeUkih mej; zaverženjc tega. kar se na Laškim godi; zaveza od-verzeuim vladarjem na Laškim zopet v njih pravice pomagati; privoljenje Avstrije v overzenje zavez zastran Ceruiga moija 1H56; pomoč Avstrii na Ogerskim od Rusov, na Pcmskim od Prusov. ua Tirolskim od Pareov; ohraiijenjc sedanjiga stanu v raznih poljskih okrajinah itd.
Iz Kima ima Gegenvvart naznanila, dc bi sv. Oče pred vsakdanjimi razbojniki iu prostimi rova rji pač bežali iz Rima, kakor pred II leti in kakor mora v>ak človek pred roparji svoje življenje varovati: pred kronanimi puntarji pa de ue bodo bežali iz svojiga mcsia. Papež ni v to izvoljen, de bi pred cesarji in kralji bežal, on ki je visoko postavljen nad cc-arje iu kralje — kakor ujili oče.
učenik in naj vikši pastir. Vladarji so papeževi sinovi — kakor vladarji pa !udi njegovi bratje; ako pa oni morijo, požiganje in tatiuske derhali pripeljejo v papeževe dežele, in sv. Očetu kradejo serca njegovih podložnih, prekliče P i j IX. take hudodelne kralje; s svojiga sedeža pa ne od-jenja, ko bi ga mogel tudi v katakombah postaviti. Ka-košne nasledke pa de cerkveno izobčenje ima, jih je že veliko poskusilo, iu kazin zanesljivo tudi sedanjim nespa-metnežcm nc bo odšla, kakor smo že nektere prav očitne zglede vidili. Le prid, čast s v. C erk ve in njen iga poglavarja zamore sv. Očeta nagniti, de bi Hira zapustili. Za vero pa je ena reč, naj bo papež tu ali tam: l'bi Pctrus, ibi Koma; — kjer je Peter, tam je Rim. — Ta spis je odgovor takim, ki bi radi papeža iz Kima spravili, de bi potem vse Laško brez zaderžka v svoje roparske roke spravili.
Laške ljudstva imajo laške poglavarje, povsod laški jezik, laške postave, šege in navade, in zlasti ua Rimskim bolj očetovsko vlado kot kjer si bodi na zemlji ; vender se širokoustneži ustijo, de hočejo ljudstvo osvoboditi. V papeževi deržavi se plačuje po 9 frankov davkov na osebo ua leto, v sardiuski, češ, „iz£ledni" deržavi pa po 26 frankov. Za vladni rimski dvor se jc leta 1858 plačalo le 18.000 frankov, tedaj še pol toliko ne kot so mogli lani piemonteškimu komisarju v Romanji plačati. Prehrana vsili duhovskih in deželskih vraduikov na Rimskim znese samo 000,000 škudov (tolarjev J. Papeževa vlada je tedaj nar boljši kup v Kvropi. Mogel bi tedaj zuati lagati kakor Napoleon in Viktor Emanvel, kdor bi hotel reči de papeževi podložni nimajo vsih vzrokov, tudi v telesnim oziru s svojo vlado zadovoljni biti. De so pa tudi res zadovoljni, dokazujejo neoveržljive djanja. Lamoriciere je povsod po deželi nahajal nar boljši misli. Kmetje so konje s pluga spregali, de so njegovi mu topništvu dalje pomogli; velikrat od kardčl niso hotli nič plače vzeti, so prosili orožja iu ga dobili, de bi mejo zoper Toškauo varovali. Vsak dan molijo za sv. Očeta, dan na dan male darove pošiljajo. Res de ni tudi brez nezadovoljcov v rimski deržavi; kje pa tacih ni? Imajo li druge deržave zgolj zadovoljite podložite? Na nobenim kraji na Rimskim ni bilo ljudsko spertje radovoljno; povsod je bilo od piemonteškiga suutanja zbujeuo ali pa od privrele piemonteške vojske prisiljeno... V Romanji, ki je nar delj časa v piemouteški sili, mestni in kmetiški prebivavci le samo na srečin trenutek čakajo, de bi jarem sarditiskiga kralja otresli in se vernili pod pohlevno vlado papeževo. (Munch. Sonntagsbl.)
Pri vsim tem nesrečna Sardinija ne jenja kovariti, in v svoji nenasitljivi gerdobii še dalje sega po tujini posestvu. Tudi Ankoua s serčnim Lamorieieram in malim kardelam je posiljena; v naglim zasuku brodovja je sto sardinskih žrel razdjalo topništvo v ankonskim zavetniku, mesto se več ni moglo braniti in se je 29. u. m. sovražniku vdalo. Vse katoliške serca so globoko užaljene in vsaki pošteni duši se merzi nad tem roparskim djanjem; ali kd~> inore temu kaj? Bo že Bog tudi iz tega hudiga kaj dobrig*. obudil.
Kakor Ankotia, tako so se tudi druge mesta braui-le, dokler in kolikor so zoper tolike derhali mogle; po vsih mestih so roparji na živ in sem ter tje prav inočin upor zadeli.
Sv. Oče so menile generala Goyon-a, ki je s francosko vojašino na treh paruikih na Rimsko prišel, z naslednjimi besedami sprejeli: „Vi ste prišli me branit. Tega dodatka mi ni treba; je dosti ljudstva tukaj. Tode Vaš ccsar brez preneha malopridne namene snuje. On izdaja mene. on * se izdaja, in bo tudi sam izdan od svojih prijatlov, kakor tudi od svoje sreče.u
Sv. Oče prenašajo s prečuduo stanovitnostjo in serč-no«tjo silne vdarce poslednjih dui. Tudi njih zdravje je še
precej terdno, vender gospodje v ti reči pri njih telesnih okolišinah niso čisto brez skerbi. — Peklenska kača se je zdaj nad Pijem IX. stresla, pošast tiši pene deleč na vse strani, razdražena zalezuje v peto Ženi, ki jo je njen ponižni častivec razglasil ..brez madeža spočeto." Kjer koli je kaj, kar s peklain derži, vse je na nogah zoper nevesto Kristusovo. Sed: „Nolite timere, pusillus gre*.4' — Lento gradu vindieta Divina procedit, sed tardilatem judicii gravitate compensat.
V	Rimu je 1. t. m. kardinal Maki (Macchi) umeri; — 13. u. m. pa kardinal Feretti, sabiuski škof.
(■eneral Lamoriciere, ko je sardinskimu generalu Fanti-tu sabljo dal, mu je neki rekel: „Vi moje armade niste premagal, umoril ste jo.u — Hudobija je bila gerdo laž spletla, de so se iz Lamorieierovih pisem razodele njegove zaveze celo z rudečimi puntarji in s francoskimi legitimisti (_ki imajo pravico do francoske krone I. To ostudno obrekovanje je celo sam Kavtir preklical. — General Lamo-rieiere gre zdaj na svoj dom v Normandijo t ?).
V	skrivnim zboru 28. u. iii. so sv. Oče v premilim, pa tudi silovito tehtnim in krepkim nagovoru razodeli po-tuho, hudobijo, gerdo lakomnost in nesramno roparstvo sar-dinske vlade, ki Jim je po tolovajsko deželo za deželo ropala in je zdaj že pred samim sercam rimske zemlje. Govor je tako mil, de bi mogel kamne omečiti, pa tudi tako tehtin in siloviten, de bi mogel gore pretresti in stebre omajati, in tako živ, de vse kosti prešine. Krivica in nevarnost za občinsko družbo je tako živo popisana, de so zares vlade gluhe, slepe in hrome, ako jih ta glas ne spravi na noge, de bi — ne rečemo že za papeževo — ampak za svoje lastno ognjiše poskerbele.
Vsi francoski škofje so zapovedali slovesne mert-vašnice za papeževim generalam in vsimi junaki, ki so za pravično papeževo reč svoje življenje zgubili, in de bi se to čutilo še bolj povzdignilo, škofje sami osebno te slovesnosti obhajajo.
(jlarihahli dobro gospodari za tate in puntarje. Skof iz Sorrenta je v ječo „della Concordia44 vtaknjen. Premoženje škofov je pod pečat djauo, mende, bodo od deržave dobivali plačo. Duhovni redovi so preklicani. — Enako gospodarijo Sardini na Rimskim; komisar Pepoli je v Perud-žii inkvizicijno sodniše in samostane preklical. — Kardinal Riario Sforza, napoljski vikši škof, je mogel v dveh urah mesto zapustiti in iz dežele iti, ker ni hotel v pastirskim listu duhovstva opominjati, de bi Garibaldarijo podpiralo.
MMnhorshe zadere.
V ljubljanski škofi i. Gosp. Janez Germ, no-voposv., pride za duh. porn. v Prem; g. Matija Kuhe I, novoposv., v Loški potok; gosp. Jož. B u h od ondot v Radeče namesto g. And o Iš k a. k* je šel v amerikanski misijon; 6. t. m. posvečeni g. Gustav Molj v Čatež; g. Jer. Kosec, novoposv., za 3. duh. pom., začasniga vodja in kateheta v Cernomelj; g. Jan. Bonač, pred-posv., in g. Jan. Gnezda, še premlad za ss. rede, prideta v Alojzjeviše za prefekta.
MMogovori z gg. dopisovavci.
G. J. V.: Lepa hvala in prošnja za obljubljeno; uno smo brezpogojno naročili. — Na rtelegr.u: Frigida abiit; — frigiduin opus impedit. G. d. 11.: Hvala za oboje. — G. M. P.: Nam bo vselej ljubo in drago. — G. J. H.: Ste nas razveselili. —
Dobrotni darovi.
Za pogorele Oberšanc: Dobrotnica iz Ternoviga 10 gld.