Na svojem mestuKakar vedno, tudi danes! Kljufo mnogim pritožbam, da je slovenski učitelj izgubil pravi odnos do ljudstva in da nima potrebnega spoznavanja za njcgove življenjske potrebe in težave, ni naša dobra in trdna volja v ničemer omajana. Pritožbe registriramo, jih kot neobjektiva osebna razpoloženja zavračamo, sicer pa sledimo mirno svojim načelom, izvirajočim iz naše pedagoške vesti. Brez vsakega strahu, da bi mogli biti »razkrinkani«, trdimo lahko s polnim čutom odgovornosti, da ogroinna vcčina učiteljstva pozna iz notranjega imperativa svojo dolžnost ter stori vse, da bo lahko v vsakem primeru odgovarjalo pred vestjo in pred javnostjo. Današnji čas stavi na vse člane narodne skupnosti še posebne zahteve in bilo bi lahko usodno, če bi vsak stan s polno zavestjo pripadajoče mu odgovomosti ne zavzel mesta, ki ga mora izpolnjevati. Prišel je trenutek, ko se mora vsakdo neprestano ravnati po pesnikovem pozivu: »Ne samo, kar veleva mu stan — kar more, to mož je storiti dolžan!« Vsako izmikanje od takega maksimalnega vršenja svojih stanovskih dolžnosti bi pomenjalo v sedanjem času strahopetno dezertacijo iz narodne fronte. So trenutki, — v življenju posameznikov in narodov —, ki zahtevajo skrajnega napora živcev, dela in trdne volje, da se premaga kritična faza v njihovem razvoju. Toda kar mora biti storjeno, se ne sme opustiti. Nobena pot, vodeča k visokim ciljem, ne vodi samo čez lagodne, z mehkimi preprogami postlane ravnine. V višino dospemo samo preko naporov in žrtev, ki so premagljivi le po optimistični uvide-smosti njihove nuje. Kapitulacija pred potrebnimi žrtvami demoralizira posameznike in cele narode, vsakdo pa zasluži le tako usodo, ki je je vreden po svojih nravnih kakovosih. Kdor pa enkrat zdrkne na strmico moralne razdvojenosti in neuravnovešenosti, nima več jamstva, da se bo \istavil njegov korak na trdnih tleh, od koder bi mogel — v samospoštovanju in zaupanju — kreniti zopet proti življenja edino vrednim ciljem. Slovenski učitelji hočemo biti vsak čas na svojih mestih. Zavedamo se, da nas ljudstvo in zlasti njegov mladi naraščaj, ki nam je izročen v vzgojo in poučevanje, potrebujeta in zreta z zaupanjem v naše delo in pomoč. Nikak pesimizem ne sme ovirati naše volje, da bi ohromili v svojem plemenitem prizadevanju. Ni krivo ljudstvo samo, če se je naša zagrenjenost često stopnjevala v obupno razpoloženje ter nam jc bilo zato vedno in vedno nujno premagati same sebe z zadnjim naporom svojega življenjskega optrmizma, da smo vztrajatli pri svojcm nesebičnem delu. To smer bomo vzdržali še nadalje. Poleg svojega dela med štirimi stenami naših učilnic smo imeli vedno razumevanje za nešteto drugih ljudskih potreb, ki rastejo iz dneva v dan. Svojega izvenšolskega dela se učitelji nirmamo sramovati, ker ve vsa naklonjena javnost, da tvori prav to delo častno stran našega stanu, in da ga ni stanu, ki bi se mogcl v tem pogledu postaviti ob stran učiteljstvu. Res je, da se je ob predpisanem izvenšolskem delu od šestega januarja dalje, ko so menjajoči se režimi vlivali vedno novo vsebino v to elastično posodo, vedrina naše dobre volje stalno zamračevala. toda naša moralna zavest nas je obdržala kljub temu na taki vršini odgovornosti, da se je resnično potrebno delo med ljudstvom nenioteno nadaljevalo. Ljudstvn smo dajali vedno iz najboljšega prepričanja in, če bi slovenska javnost blagohotno ocenjevala in pomagala pospeševati to delo, bili bi njegovi sadovi še učinkovitejši. Izpremenjene razmere bodo zahtevale gotovo tudi izpremenjenega dela. Njegova potreba bo rastla, o tem si ne delamo nobenih utvar. Bližina, ki ravno učiteljstvo tako veže z ljudstvom, nam bo najboljši kažipot za naše nadaljnje delo. Slovenski učitelj ne bo dezerter: raisle bodo potrebe po ustrezajoči prosvetni, gospodarski in socialni organizaciji, rasla bo nujnost temeljite zaščitne politike slovenske mladine. Mi bomo na svojem mestu z vso potrebno vztrajnostjo in trdno odk>čeni smo pripravljeni zreti novim nalogam v oči in ne zapustiti v nobenem primeru strelskih jarkov Tiaše narodne fronte. Toda zvestoba za zvestobo! Prav v teh dneh, ko zajema mogočen val narodne skupnosti in usodne povezanosti vse prebivalstvo naše države in ko se pripravlja sodelovanje vseh konstruktivnih sil toliko na političnem kakor na gospodarskem in kulturnem področju, imamo tudi mi učitelji vso pravico, zahtevati upoštevan delež na tej kolaboraciji ter pošteno priznanje našega nesebičnega dela. Naše zahteve se ne nanašajo niti na izjeme niti na preferencc; želimo, da sc v narodni koncentraciji učiteljevb delo polnovredno ocenjuje, da se naš ugled z nedobrohotno kritiko in partizanskim ščuvanjem ne uničuje, ter da se naš stan uvrsti enakopravno med druge stanove. Kot dokaz te lepše bodočnosti bi hoteli videti na odločujočih mestih take osebe, v katere bi moglo vse učiteljstvo — brez razlike nazorske in politične opredeljenosti — imeti polno zaupanje.