281
Spomini na Murna
Petnajst, šestnajstletni mladeniči, ki smo bili zavzeti za Murna že. dolgo pred prvo svetovno vojsko, nismo mogli vedeti in razumeti, odkod nam ta čar, s čim je pogojen in kako rojen.
Veliko kasneje smo dojeli, da je to pravzaprav omamnost mitosa, ki se vleče stoletja, bolje tisočletja nazaj v človeško zgodovino, njeno nastajanje, njene preobrazbe.
Pomladanska romanca o Sv. Juriju, ki odpira duri, Šentjanževo o kresu, ko se dan »obesi«, Pesem o klasu. Pesem o ajdi. Tu je jesen in mi se ženimo govore o presnavljanju letnih časov, o kolu časa, ki se nenehno vrti
Danilo Lokar
282
Danilo Lokar
;ar
.
in prinaša več sonca, sonca na vrhu pa spet upadanja življenjske luči in vse, kar spremlja v naravi nastajanje in izginevanje toplote vse do zime, pa tudi ta ima več simbolov, podob, zvez.
Tako smo — veliko kasneje — razumeli, da je ocean časa, ki živi v simbolih krščanstva, poganstva ali tudi samo kot bivanjska prispodoba, da je čas zajet v podobi, ki je stara, zelo stara, prastara. Spojena pa je s pohodom življenja.
Videli smo, da je v Murnu skrita neka stalnica — a je prepesnjena v nove melodije — ki nas vabi in se nam zdi posebno mikavna. Župančičev patos, Cankarjeva razboritost, Kettejeva šegavost so nas pridobile zase. Murn pa je bil skrit, povit v tančice, ki jih nismo znali razgrniti, ali mikala nas je skrivnost, ki je bila skrita za njimi. Zdelo se nam je, da je Murnov mitos tisto, kar nam daje tako prijeten spomin na mladost, ker ne zgineva, se ne izgublja in stara, kakor že, temveč je svojevrstno trajen, kakor je trajno življenje samo.
Murn je primer modernega človeka, ki je prinesel v naš čas dušo čarovnika iz pradavnine. In s to dušo, ki je stara tisočletja, hodi med nami. Zdi se, kakor da vprašuje, kaj je ostalo od pradavnine. Zato išče prvin v ljudskih obredih, starih verah, predmetih, običajih, besedah, rečenicah, za to vez mu gre. Ali potreben je bil cel vek, da smo ta krog zajeli, ker je bil pač odmaknjen in po svoje trajen.
Kakor pri največjih duhovih (Shakespearu, Montaignu) gre tudi skozi tega samotnega mladeniča morda celo neosveščeno spoznanje, da je delo življenja prav kakor delo umetnosti izraz in nehanje narave. »Vsi smo in povsod zajeti od nje«, pravi v tej zvezi Goethe. In sprostijo se v Murnu pre-čudno uglašene melodije, ki jih daje — redkim — samo narava.
Pa to je samo en Murn. Drugi Murn in drugje pravi dekletu: »Kakor veter z drobno travo, jaz s teboj bi se igral.«
Tretji pa govori: »Ko dobrave se mrače, k meni spo glasovi tihi kakor tožbe tajni vzdihi src, ki v žalosti žive«.
Murnov ie očitno več.