ŽIVLJENJE IN SVET Tedenska priloga „Jutra" Štev. 13. V Ljubljani, dne 2. aprila 1927. Leto L Ženin in neves'a vri Dajakih. (Glej Bolsche, «Po ovil.kili k zakonski zvezi».) Albanija in Zadnji spor med Jugoslavijo in Italijo je zopet pokazal, kakšno vlogo utegne imeti sicer neznatna Albanija v bodočih balkanskih konfliktih. Albanci so vzbudili po vsej Evropi nezasluženo pozornost. Vesti, da se namerava Ahmed beg Zogu, ki je bil svoje dtii nasprotnik italijanske politike in zelo blizu beograjski koncepciji, proglasiti za albanskega kralja pod zaščito Italije, so pač v tesni zvezi z znanim tiranskim paktom, s katerim je zajadrala Albanija popolnoma v laške vode. Vedno bolj se čuti, da je ta neznaten narod, ki je po svoji rasi osamljen v Evropi in ki ga razdvajajo na znotraj verska in plemenska nasprotja, opasen jeziček na balkanski tehtnici. Ne bo tedaj odveč, če ga spoznamo nekoliko natančneje. Naš članek sicer ne bo nudil poznavalcu albanskih razmer nič novega, ali ljudi, ki po'znajo Škipe-tarje, je pri das bore malo; velika večina občinstva, ki čita v »Jutru« poročila o albanskem sporu, si ni mogla pridobiti jasnejših pojmov o Albaniji in Albancih. Tem čitateljem so namenjene nastopne vrstice. Kdo so Albanci. Lego Albanije pozna po priliki vsak naš čitatelj,, saj je ta država soseda Jugoslavije. Jugoslovenskega ozemlja se dotika na mejah Črne gore in odtod ' vzdolž južno-srbske in macedonske meje do Grčije. Odtod meji z državo He-lenov tja do Jadranskega morja, ki je zahodna meja Albanije. To ozemlje naseljuje ljudstvo, ki še nima razvite nacionalne zavesti; šele v zadnjih letih se je začelo pod vplivom svojih redkih, v inozemstvu šolanih izobražencev prebujati. Albanci se imenujejo v lastnem jeziku Škipetarji. Srbi jim pravijo Arbanasi ali Arnavti. V glavnem se dele na Gege, ki naseljujejo severno Albanijo in Toske, ki bivajo na jugu. Katoliški Albanci se štejejo k bojevitemu plemenu Miriditov. Albancev je po vsem svetu okrog milijon 900.000, v Albaniji jih biva nekaj čez 1,000.000. Raztreseni so v majhnih kolonijah v Južni Srbiji in Macedoniji, v Južni Italiji, Dalmaciji, Besaralbiji, Mali Aziji. Zelo veliko jih biva na Grškem (v Peleponezu), kjer pa se stalno potuj-čujejo. Po veri se dele Albanci v moha-medance, ki imajo večino, pravoslavne in katolike. Albanci. Ta mali narod, ki se trdovratno oklepa svoje uboge in skope zemlje ter je po omiki še na dokaj nizki stopnji, je menda najstarejši narod v Evropi. Vse do zadnjega časa se je vzdrževalo mnenje, da so Albanci potomci starih Ilirov, starih prebivalcev Evrope, v zadnjem času se je ,ta nazor nekoliko omajal in se zatrjuje, da so trafiko pleme. (Glej H. Beriič, »Ko su Arbanasi«, »Nova Evropa«, knjiga XIII. št. 5). O albanski rasi pravi Emst von Hesse-Warteg v svoji knjigi: »Die Balkanstaaten und ihre Volker«: »Kakor nekoč, ko so He-raklidi prodirali skozi goste pragozde v Epiru ali osvajali Pelepones, tako so Albanci večinoma še dandanašnji, vsaj v južni Albaniji, najčistejši tip starih Grkov, kakor se nam je ohranil v marmornih podobah izza tistega časa«. Albanci so po večini, visokorasli ljudje, krepki, pravi gorci", bojevniki in lovci. Narod so, ki so ga nekoliko ukrotili verski nazori hkrati s plemenskimi izročili in šegami, ki pa se še danes ni povzel nad svoj plemenski egoizem. Samo ljudstvo je kljub svojim nravim, ki se zde omikanemu človeku zaostale in celo divje, v svojem jedru zdravo in pošteno. Toda med izobraženci prevladuje tip pustolovcev, koristolovcev in oblast-nežev, kakor ga sploh na gosto srečujemo v balkanskih deželah. Samo ob sebi se ume, da so tudi tu častne izjeme, vendar pa nam albanska politika zadnjih let priča, da je vsaj za sedaj na površju pustolovski tip. Ena izmed značilnih lastnosti tega tipa je, da ne pozna v politiki nič drugega kot osebne interese in samopašnost lastnega plemena. Albansko ljudstvo je dokaj krvavelo i v medsebojnih bojih i v bojih s Turki in okoliškimi narodi. Divja gorska priroda, primitiven način življenja, surov šege,- nezadostni stiki z omikanimi narodi in prirojena bojevitost, nedostaja-nje krepke nacionalne zavesti in sposobne, kulturno usmerjene vlade, vse to je zadrževalo razvoj albanske omike in Albance še bolj ločilo od njih sosedov. Vsak Jugosloven je že čital in slišal o albanskih upadih v Južno Srbijo, o kačakih itd. — »o romantiki«, ki je bolj omikanim sosedom kaj nadležna in zoprna. Tako .ljudstvo je nevarno orožje v rokah pustolovske inteligence in političnih špeku arrtov Zbog tega se ni čuditi, če se govori o Albancih v zve- Ahmed bes Zogh, prezident albanske republike. zi z nevarnostjo nove balkanske vojne. Politične izpremembe so zaplete ta nastajajoči narod v razne gospodarske in mednarodno-politične špekulacije, ki mu utegnejo na eni strani koristiti, na drugi strani pa ga še bolj razdvojiti. Iz albanske zgodovine. Najstarejša albanska zgodovina je slabo raziskana in po večini zavita v tem o-. Znanp je, da je bila Albanija bizantska provinca, po prihodu Srbov pa so se vpleli Arnavti v ostre boje s slovanskim sosedam. Srbi so jih potisnili dokaj globoko na sedanje ozemlje in Skader, ki ije poleg Tirane najbolj znano m pomembno mesto v današnji Albaniji, je bil v 11. stoletju srbska prvostolnica. Pozneje zo zašli Albanci pod grško in nekaj časa celo bolgarsko oblast; tudi Sicilijanci in Benečani so se polakom-nili albanskih tal. V letih 1343—48 je zasedel Albanijo srbski car Dušan in poročila iz te dobe trde, da so bili Albanci dobri srbski vojaki. Od tega časa pa do 15. stoletja so albanski državni poglavarji uradovali v srbščini. Ko se je srbska država zlomila pod tuško premočjo, so stopili Albanci v najslavnejšo dobo svoje zgodovine. Njih boj proti Turkom je .po junaštvu prekašal odpor 'drugih narodov. V 'tej junaški dobi je posebno zaslovel znameniti Djordje Kastriot ali Skenderbeg. Šele po njegovi smrti so postali Turki gospodarji Albanije. Ko se je turška oblast zadosti vkoreninila, so jeli Albanci prestopati v islam. V 17. in 18. stoletju, ko se je veliko Srbov iz južne Srbije preselilo v Avstrijo, so zasedli njih mesta Albanci; .odtod so še danes arnavtske vasi na klasičnih srbskih tleh - na Kosovem polju. Pogoste in mučne krajevne boje so imeli Albanci tudi s Crnogorci. V novejšem času so se stalno upirali turški vladi. Od 1. 1908. so bili na pol 'samostojni, ker je zavladal v oddaljenih turških provincah tak nered, da mu v Carigradu niso bili kos. Albanska država. Albanci so dolžni hvalo za svojo neodvisnost in svobodo balkanski vojni, ki je vrgla Turke daleč nazaj. Tako je morala londonska mirovna konferenca rešiti tudi albansko vprašanje, ki sicer kljub prizadevanju nekaterih posameznikov, ki so zapustili Albanijo in propagirali v inozemstvu nje osvoboditev, ne bi 'bilo prišlo v pretres. O Albaniji se je sicer v diplomatskih krogih veliko govorilo, ali le v zvezi s spletkami avstro-ogrske, italijanske in turške diplomacije. Prva albanska vlada je bila osnovana 28. novembra 1912. Za kneza Albanije je bil izvoljen nemški princ Wied, ki pa je moral pobegniti že v septembru leta 1914, ker so se uprla mohamedanska plemena, med njimi tudi pleme sedanjega predsednika Ahmeda bega Žoge. Wied je vladal samo 200 dni. Po njegovem izgonu se je vrnil v Albanijo njen nacionalni voditelj Esad paša, okoli katerega so se pridno vrteli nemški in bolgarski agentje. hoteč ga pridobiti za boj proti Srlbom. Esad paša se ni udal in je dobrotljivo olajšal Srbom legendarni umik čez Albanijo. Pozneje je odkrito prestopil na stran antantnih držav; boril se je izoper londonski pakt, ki je škodoval tudi /lbanskim interesom. Od leta 1918. do dne 21. januarja 1925, ko je bila proglašena albanska republika, so pustoši'i to deželo težki notranii boji; v revoluciji, s krvjo, ognjem in mečem se je začela oblikovati škipetarska nacionalna zavest. Ta proces pa ni niti iz daleč dovršen. Gospodarske razmere. Kakor smo že omenili, je Albanija dokaj primitivna dežsla. Nima ne cest, ne drugih prometnih občil, veliko zemlje je nerodovitne in ljudstvo se mora zlasti v severnem delu zadovoljiti s sila skromno hrano. Vendar pa bi se dalo dobiti iz zemlje veliko koristnega, če bi se razmere v deželi umirile in bi se pospešil razvoj k omikanemu življenju, kakor ga žive drugi evropski narodi. Prvi pogoj pa je, kajpa, utrditev državne oblasti, organizacija solidne uprave, ki bi uvedla v deželo varnost življenja in imetja ter počasi odvadila ljudi, da se ne bi upirali sleherni novotariji. Kako zaostala je Albanija, priča že sam Skader, ki o njem pripoveduje fra Lovro Mihačeviič v svoji knjigi »Po Albaniji«: »Skader nima zveze z 40 km oddaljenim morjem, ne železnice in ne ceste; na krasnih poljih okoli mesta je sam humus, vendar pa ga reki Drim in Kiri leto za letom odplavljata in zasip-ljeta s peskom, tako da se kraji, ki bi lahko bili izredno rodovitni, izpremi-njajo v prave pravcate pustinje. V mestu Draču vlada zbog bližnjega močvirja nevarna 'mrzlica; močvirje bi se dalo posušiti in mesto bi postalo zdravejše, prebivalstvo pa premožnejše. In vasi? Nobena vas nima dobre ceste za vozove. Vasi v hribih imajo take steze, da se jedva povzpneš s konji, ponekod le z mezgi, v nekatere pa sploh ne moreš drugače kot peš. Prst je sama na sebi rodovitna in daje ob dobrih letinah dovolj žita. Ali način Obdelovanja je sfla primitiven; gnojenje zemlje je Albancu sploh neznano. V južni Albaniji so socija'lne razmere nekoliko boljše nego v severni, vendar žive kmetje tu kot tam od koruznega kruha, sira, čebule in mleka. Poglavitni albanski pridelek je žito. Posebno rodoviten je okraj Janina, kjer se je pred vojno posejalo 20.000 'ha zemlje s turščico, 20.000 ha s pšenico, 7000 ha z rž jo, 6000 z ječmenom in 7000 z ovsom. Okoli Valone bi Pile lahko tri četrtine zemlje obdelane, a je komaj ena tretjina, zato ljudje žito kupujejo, namesto da bi ga prodajali. V okrožju Skadra rn Drača so prav tako ugodna tla za poljedelstvo. vendar se pridela le toliko, da se ljudje za silo prehranijo. Drugi pridelek je olje, vendar je Albanija v terj panogi zelo nazadovala, odkar je udarila na olje bolezen »mosca olearia«. Veliko bi se lahko pridelalo grozdja, ali ljudstvo ne zna obdelovati vinogradov in postopati z vinom. V mnogih krajih pa sade tobak, ki je dober in prinaša dokaj dobička. Živinoreja je slabo razvita, ker se ljudje premalo o Trg v Tirani. bavijo:z rejo dobrih pasem; najbolj še uspevajo ikoze in ovce. Na glasu so albanski gozdovi, ki 'posebno mikajo Italijane; ribištvo slabo uspieva, ker je preveč'primitivno; reja sviloprej je zelo nazadovala. Obrt je slaba in silno preprosta, industrija se razvija počasi in trndoma; domači izdelki ne morejo niti izdaleč'tekmovati iz inozemsko konkurenco. napredek le navidezen, če bodo deželo razdvajale večne notranje razprtije in če bo igračka v rokah večjih narodov. Ljudsko življenje in običaji. Že omenjeni frančiškan Mihačevič, ki dobro pozna albanske razmere, je lepo opisal običaje ondotnega ljudstva. Iz njegovih opisov posnamemo nekatere značilne poteze: Prod alban. V mestih cvete trgovina. Kupčuje se ponajveč s kolonijalnim blagom. V zadnjih letih so se razmere nekoliko popravile in je začela Albanija živahneie ko kedaj poprej izvažati. Posebno dobri so bili trgovinski stiki z Jugoslavijo. Ta mnogo Obetajoči napredek v gospodarskih stikih dveh sosedov je nekoliko zavrla Italija s , svojo ljubosumno in, spletkarsko politiko, . V Albaniji so odkrili v zadnjih letih obilne rudninske zaklade, med drugim tudi petrolej, ki ga tujci že eksploati-rajo. Gospodarske razmere so se sploh začele zaznat no dvigati, vendar bo ta n bazarom. Albanci se dele po plemenih (fis) in žive med seboj v istem 'plemenu kot sorodniki, ne glede na to, da so nekateri te, drugi pa one vere. Kadar je treba, se skupno branijo, maščevati pa morajo vsakega člana plemena, ki se mu prištevajo, najsi je mohamedanec ali katolik, če je le poginil od roke človeka iz tujega »fisa«. (Pleme sestoji iz več vasi, ■ ki imajo svojega poglavarja. Deli se na »barjake«. Hiše se drže po vaseh tesno na kupu, tako da se ob napadu možje hitro zberejo. Hiše so zidane, a tudi kolib iz lesa ne manjka. Po večini so krite s ■ploščicami ali z opeko, itu pa tam tudi s slamo. Znotraj so razdeljene na tri dele: v sredini je prostor -za ognjišče, za kuhanje, na levo in desno so so'be, te za moške, one za ženske. V kleti sta prav tako dva dela: eden za krave, vole in konje, drugi za opremo in gospodarsko orodje. Nad ognjiščem vise verige s kotlom, v katerem je vedno vroča voda. V zidu so omarice za razne predmete; tu in tam vidiš okna, ki so na znotraj dokaj široka, na zunaj pa zelo ozka. da rabijo za puškino cev v slučaju napada. Ljudje žive kaj preprosto. Glede hrane niso prav nič izbirčni; v splošnem so varoni in zmerni, krčme se ne polnijo s pijanci, čeprav se uživa močno žganje. Najbolj razširjena hrana je mleko, ki ga pripravljajo na ralzlične načine. Ljudstvo je gostoljubno in spoštuje tujca, v kolikor ije varen pred izprijenimi postopači. V hiši je mož popoln gospodar, ki ga morajo vsi ubogati. Ženijo se med 20 -25 letom, dekleta pa se molže med 14. in 15. letom. Snubi se tako-le: Fantova hiša izbere posredovalca, ki ga imenujejo »škuz«; le-ta se pogaja z očetom izvoljene deklice. Domenijo se n. pr„ da bo ženinova hiša izplačala nevestini hiši v obrokih 1500—2000 grašev. Ta denar dobi nevesta. Ko je pogodba sklenjena, dobi dekle prstan in se začne pripravljati za poroko. Poročni običaji so zelo obsežni in pestri; iz njih še diha starinska vera, združena z izročili davnih rodov. Albanci se odlikujejo po lepi, bogati narodni nošii. Ni ga Albanca, ki ne bi imel orOžja za pasom. Od orožja se ne loči Albanec miti pri kosilu. Temperament Albancev je koleričen: radi prehajajo iz skrajnosti v skrajnost. Ujezg se zelo naglo in v sporu ne po-enaio^šale. Albanec je sploh vročekrven in srborit. Globoko zasidrana je pri tem . narodu krvna osveta, ki jo Smatrajo za dolžnost in potrebo. Od pokolenja do pokolenia gre klic po krvnem maščevanju in ni miru, dokler se dolžnost ne izpolni. Če se kdo obotavlja, se svojci vprašujejo: ali noče ali ne more? Ako noče, se smatra hiša in pleme osramočeno, prav tako, če ne more. Marsikdo bi se rad pobotal, tembolj, če je zadeva že domala pozabljena, vendar pa plemenska čast zahteva, da se krvavo maščevanje izvrši, četudi v drugem ali v tretjem kolenu, ako se ne moreta plemeni častno pobotati. Kakor ipovsod v življenju, se tudi (tu- izcimi iz enega maščevanja drugo; tako se je v teku časa iztrebilo že veliko rodbin, ker so se vsi moški člani pobili. Pri krvavem maščevanju ni razločka v veri: veren katolik bo prav tako maščeval kri mohamedan-ca, kakor le-ta kri »kaurina«. Med možmi, ki žive v sovraštvu, lahko nastopi trenutno pomirjenje, ki se imenuje »besa«: sovražnika si stisneta roko in se domenita, koliko časa bo trajalo njuno premirje. Med tem časom bi bil Albanec rajši poginil, kakor da bi bil storil sovražniku kaj žalega. »Krvna osveta« se ukine z odpuščanjem z globo ali z odpuščanjem brez globe. Pomirjenje se izvrši ceremonijalno v morilčevi hiši in v navzočnosti duhovnika. Sestavi se tudi pismeni zapisnik. Razen tega obstoji — kakor pri Srbih — običaj pobratimstva; tudi tu ne dela vera razločka med prijatelji. Verska strpnost je tedai' v Albaniji v nekem ozira večja nego v nekaterih naših krajih. Albanska kultura. Albanski jezik učenjaki pridno raziskujejo lin je za jezikoslovce kaj zanimiv predmet, saj so stoletja nanesla vanj vse polno tujih besed. V njem je mnogo prastarega ilirskega in traškega besednega gradiva, pa tudi veliko grških, slovanskih lin romanskih besed. Kakšen je ta jezik, naj pokaže sledeči primer, posnet iz ženitovanjskih pesmi: Mir mrama. mir mrairfta Pal Pietri, iMir se vini motrat e mia, A kee buk o me na dhan O sa ka dedi ni e ran Simicit e itrdhuei te taria. V našem prevodu: Dober večer, dober večer, Pavel Petrov! Dohro došle, moje sestre! Imaš li kruha, da nam ga daš? 'Imam «a kot v morju vode in peska... Albanski pismeni jezik je stoprav v povojih. Literatura na tem jeziku je dokaj neznatna, dasi napreduje od leta do leta. V kulturnem oziru pa niso ustvarili Albanci vsaj za sedaj še nič takega, kar bi bilo pomembno tudi za druge narode. Za albanski jetzik si je pridobil velikih zaslug slovenski učenjak R. Nachti-gall, profesor ljubljanske univerze, ki je spisal Obsežno albansko slovnico. Albanska kula v gorah. Članek pripoveduje o najnovej* šem važnem razkritju, da je indij« skoskitajska kultura že v 8. stolet« ju po Kr. vplivala na ameriško. Kulturna zgodovina praznuje zopet veliko odkritje. Dokazala je, da se stara indijska umetnost ni omejila na azijske dežele, temveč se je razširila tudi po tihooceanskih otokih. Približno v osmem stoletju po Kristusu je dospela v Ameriko iti močno vplivala na njeno kulturo. S tem je rešeno zagonetno' vprašanje odkod poteka stara ameriška kultura Majev in Aztekov, ki je kazala očitno sorodnost z indoevropsko in ki so jo španski nestrpneži docela zatrli. Dolga leta so se učenjaki prepirali, kako je mogoče, da so mehiški spomeniki tako podobni najstarejši kulturi naše poloble : egiptovski, indijski in kitajski. Toda ogromna vodna puščava, ki deli novi svet od starega, je jpreveč motila učenjake; trdovratno so trdili, da spričo take razdalje takrat še ni moglo biti kulturnih stikov med Ameriko na eni ter Azijo, Evropo in Afriko na drugi strani. Atlantide, t. ij. dolgi pas kopna, ki naj bi nekoč tvoril most med starim in novim svetom in ki se je pozneje pogreznil v morje, je preveč problematična, da bi si pridobila splošno znanstveno priznanje. Mnogi učenjaki z Bastianom Taylorjem na čelu so si skušali razložiti kulturno sličnost tako oddaljenih dežela z analogijo. Razni narodi, ki niso nikoli vedeli drug o drugem, so lahko ustvarili po mnenju teh učenjakov ene in iste simbole in slike. Tako so si n. pr. razlagali izvor mehikanskih in egiptovskih piramid. Ali to tolmačenje je vendarle preohlapno, da bi nam pojasnilo vse slične pojave. iNajbolj izpodbija Taylorjeve nazore slon, čigar slike vidiš pogosto v starih ameriških rokopisih, stavbah in lončenih posodah kot priljubljen okrasek. Sloni pa so izumrli v Ameriki, preden so prišli tja ljudje. Tisočletno časovno razdobje se ne da zatajiti. Potem takem moram domnevati, da je bila umetnost Majev pod vplivom onih dežela, kjer so v zgodovinski dobi živeli sloni. V poštev prideta edinole Indija in Indokina. Pristaši nasprotnega nazora pa so okušali ddkazati, da predstavljajo omenjene risbe in arhitekturni okraski močno stilizirane papige in tapire (povodne amerikanske prašiče). Zakrivljeni kljuni in rilci so le navidezno podobni slonu. Ta prepir je 'trajal več let; šele lani je bil' nenadoma rešen. V neki chikaški knjižnici so našli neobjavljene slike francoskega arheologa De \Valdecka, ki je raziskoval pred 90 leti ostanke mehi-kanske kulture, zlasti razvaline : neke palače v Palengui, od katere ni ostalo do danes domala niti temeljno kamenje več. De Waldeck se je svoje dni spri z mehikanskimi uradniki. Vlada ga je pričela ovirati in je celo ' zaplenila ' večji del njegovih risb, ki jih je naredil sredi tropičnega pragozda pri raziskavanju težko dostopnih ostankov starinskih stavb. Sovražniki tega francoskega učenjaka so mu • celo očitali, da je. brezvestno ponaredil svoje slike. Posebno veliko prahu je dvignil neki posnetek/ki je predstavljal docela egiptovski okrasek nad vratmi mehikanskega svetišča v Hiapasu. De VValdeckovi nasprotniki so trdili, da je naslikal ta ornament svojevoljno, v resnici pa ga ni nikdar videl. Šele 30 let pozneje je strokovna komisija rehabilitirala učenjaško čast De Waldecka. Več njegovih risb se je takrat izgubilo in so jih stoprav nedavno našli. Te risbe so velikega pomena za vso ameriško kulturno zgodovino, ker so bile pred 90 leti razvaline neprimerno ► boljše ohranjene. Med drugimi posnetki okraskov na zidovju palengueške palače je tudi slonova glava z odprtim žrelom in dvignjenim rilcem. Mehikanski kiparji so kakor nalašč vpodobili na desno od slona papigo in levo tapirja, čigar glava je nasajena na fantastičen zmajev život. Človek bi mislil, da so zaslutili vnaprej prepir, ki bo izbruhnil mnogo stoletij pozneje; prav zato so naslikali vse tri živali po vrsti. Dvomi' o zamenjavi slona s tapirjem in papigo so tedaj neupravičeni. Prav tako zanimiva sta dva druga ornamenta. Prvi predstavlja dobro narejene, nekoliko stilizirane slonove glave z rilci in okli. Drugi okrasek ponavlja motiv prvega s to razliko, da so nadomeščene slonove glave s človeškimi, pojav, ki se večkrat sreča pri srednjeameriških okraskih. Rastlinski ornamenti so docela podobni okraskom iz Kitajske za časa Tangov (VIII. in IX. stol. po Krist.) V približno fstem času je bila zgrajena tudi palača Palengue. Če bodo De Waldeckove risbe splošno priznane, • bomo lahko sprejeli v zgodovino važno in novo.dej- stvo, da so obstojale 500 let pred Kolumbom stalne in živahne vezi med Mehiko, Kitajsko in Indijo. Pripomniti še moramo, da je dosegla staroindijska umetnost višek svojega razvoja v dobi med IV. in IX. stoletjem po Kristusu. Takrat se je razširil iz Indije tako zvani slog Hupta, ki je močno .vplival na gradbena in kiparska dela v Indo-Kitajski (Kambodža) ter celo v Japonski in v Kitajski. Prav v tem času je imela kitajska umetnost svojo najsijaj-nejšo dobo — dobo Tangov. Ta sočasnost pa ni slučajna. Indijska umetnost, ki se je širila na vzhodu, je prinesla s seboj tudi številne podobe priljubljenega boga Hanezija s slonovo glavo". Njegovi kipi so boli številni na Indo-Kitajskem kakor v Indiji sami. Znatno so zastopani tudi na Kitajskem in na Japonskem, čeprav ondi nikoli niso živeli sloni. Polagoma dviga znanost gosto zaveso, ki nam je prikrivala izvor naše kulture. Potovanje Aleksandra Mace-donskega v Indijo in poslanstvo cesarja Tiberija na Kitajsko niso v tej luči slučajne pustolovščine, temveč dokazi nepretrgane prastare kulturne edinosti. Tudi Kolumb je šel po začrtani in davno znani poti, samo da so njeno skrivnost ljubosumno varovali trgovski krogi takratnega časa.* * O tem glej razpravo »B. Kline*Bau» kart: »Amerika je bila odkrita pTed Kolum* bom« v 7.-9. številki »Življenja in sveta.« Na poti k Briandu je veseli in spočiti Stre-semann srečal dva francoska žurnalista. — No, — je vzkliknil poredno — tudi zastopniki sedme velesile so prišli! Ali nekaj je pozabil nemški diplomat in novinarja sta se mu na tiheim smejala. Sedma velesila namreč ni podpisala locarn-ske pogodbe. • Poljski delegaciji pri Društvu narodov je povzročil xslučaj* nekam neprijetno smolo: trije člani zadnje delegacije so se pisali Za-leski: zunanji minister in še dva druga. Tako so se dogajale neljube zamenjave, zlasti pri telefonu in v prostorih poljske delegacije je bilo včasi veselo . . . Sicer pa v Varšavi često srečaš enaka imena. Tako imaš v isti ulici palačo princa Wo-ronieczkega in trgovino Woronieczkega, ki ni princ, marveč urar. V Parizu biva v Rue de Rennes Jules Cambon. Ni predsednik veleposlanike konference, ki je krojil usodo raznih obmejnih krajev, temveč navaden krojač, ki v vsej skromnosti kroji hlače in mu je tako malo mar za skrbi imenjaka Julesa Cambo-na, kakor je Julesu Cambonu mar za krojačeve skrbi. Univ. prof. dr. F. I. Zavrnik (Zagreb): Dunajski biolog Kamerer in slovenski biolog Megušar. V obrambo časti našega znanstvenika. — Spletke v nem« ških znanstvenih krogih.— Samomor Kamererja-posledica čudnega falzifikata. Dunajski biolog Kamerer si je pridobil svoje znanstveno ime z poizkusi na žabi »babici« (Alytes obstetricans). Jajčki te žabe se razvijajo omotani okoli samčeve noge do stopnje paglavca; potem jih samec odloži v vodo, kjer se edino lahko razvijajo dalje. Vse druge žalbe se razvijajo samo in ves čas v vodi; pri teh imajo samci na prstih in dlani sprednjih nbžic posebne odebeline, žulje, ki jim ralbijo v času parjenja zato, da se lažje oprimejo samričinega telesa. Žaba babica sploh nima takšnih žuljev, ki ji tudi niso potrebni, ker se parjenje izvrši izven vode na drug način. Kamerer je v svojih poizkusih prisilil to žabo, da živi v času parjenja v vodi in da izvrši parjenje slično drugim žabam. Odkril je kot posledico tega, da se tudi pri njenih samcih oziroma potomcih razvije takšen žulj za parjenje. Ko je leta 1909. objavil Kamerer svoje delo o tem predmetu, je povzročil — kar lahko razumemo — veliko senzacijo. Na podlagi tega je postal član londonskega Prirodopisnega društva in si je sploh pridobil velik sloves. Pozneje se je mnogo o tem pisalo in Kamerer je imel dolge i-n velike pdle-mike. Očitalo se mu je, da nima dokaznih predmetov za svoj uspeh. Tako je prišel tudi profesor Noble lansko leto iz Njujorka na Dunaj. Preiskal je takšen preparat ali testni objekt te ža'be in našel. da je Črna barva, ki predstavlja enega izmed karakterističnih znakov takih žuljev in ki ga je tudi Kamerer * Da bo nepoučenemu čitatelju zadeva jasnejša, omenjamo, da se je dunajski znanstvenik dr. Kamerer ustrelil lami v jeseni, preden bi imel nastopiti ponujeno mu mesto v Moskvi. Samomor je izzval takrat veliko pozornost in so vsi listi pisali o njem na dolgo in široko. Zgornji članek nam odkriva zanimive strani izza kulis dunajskega znanstvenega življenja. Ker hočejo v zadevo zaplesti tudi pokojnega slovenskega biologa dr. Megušarja, smatramo, da je bila na'ša dolžnost, dati ina tem mestu besedo slovenskemu znanstveniku, ki ga brani pred dunajskimi spletkami. Uredništvo. označil kot žulj, markirana s tušom ter je po vsem tem ponarejena. To je Nolble seveda objavil in to je bilo neposreden vzrok Kamererjevega samomora.* Kakor je svoje dni nastala senzacija v znanstvenem in ostalem svetu, ko je izšlo Kamererjevo delo, tako je nastala tudi sedaj, ko je Kamerer nenadoma umrl. Nekatere dunajske novine'so se Obširno razpisale o tem in po vsem, kar bom pozneje še natančneje povedal, se zdi verjetno, da vzdržuje to pisanje g. Przibram, profesor dunajske univerze in upravitelj biološkega instituta v dunajskem Pratru, kjer je Kamerer delal'svoje poizkuse in kjer je Nolble odkril falzifikat. Ne bi se oziral na to pisarjenje, če ne bi bila prizadeta čast našega rojaka, slovenskega biologa, pokojnega dr. Megušarja. Evo, v čem je stvar! V štev. 22.296 «iNeue Ereie Presse» z dne 9. oktobra 1. 1. je bilo objavljeno s spodnjim naslovom «Skrivnosten ponarejevalec v Dunajskem poizkusnem zavodu* Kamererjevo pismo komunistični akademiji v Moskvi, ki ie poklicala in imenovala Kamererja za svojega profesorja z nalogo, da uredi biološki institut v Moskvi. Objavljen odlomek se glasi: «Postavim, da poznate vsi napad, ki ga je nameril na me prof. Noble v «Nature London» z dnem 7. avgusta 1926. Napad je sledil na podlagi preiskovanja mojega samca Alytes z žuljem za parjenje, ki ga je dr. Noble preiskal v Dunajskem poizkusnem zavodu z dovoljenjem profesorja Przibrama in mojim. Poglavitni moment pri tem je umetno, povsem s tušem narejeno obarvanje kože; radi tega bi bilo po-• činjenje žuljeve regije ponarejeno. Torej bi imeli pri tem opraviti s ponare-jenjem, ki bi moglo po vsej priliki ob-težiti samo mene. Našel sem, da se podatki dr. Nobleja popolnoma potrjujejo. Kdo bi bil razen mene interesiran na tem, da bi podvzel ponarejenje, se da domnevati samo od daleč. Vendar je sigurno, da je kolikor toliko celo moje šivljensko delo postalo dvomljivo. Itd. V isti številki (v večerni iz-daji «Neue Freie Presse») ie izjavil biološki 'Poizkusni zavod, da ie uvedel v tej stvari preiskavo na podlagi Ka-mererjevega pisma. Dr. Weiss se ne želi meritorno izjavljati o stvari, dokler preiskava ne dožene. kdo ie zakrivil falzifikat. kar je tudi namen preiskave. V štev. 22.297 z dne 10. oktobra 1. 1. pod istim naslovom, kakor v prejšnji jutranji izdaji in pod spodnjim naslovom «Stališče profesorja Przibrama® pravi Przibram, da se Kamererievo nismo ne sme citati tako, da bi bil Kamerer samega sebe obdolžil. «...Kar se tiče umetnega potiareienia v obarvanju žuljev za parjenje pri žabi babici, ki ga je dognal profesor Noble. ie meni docela zagonetno, kdo bi utegnil biti krivec. Ker je preteklo že mnogo let od tega, kar je Kamerer izvršil poizkuse te vrste, se dandanes skoraj ne da najti krivec iz onega časa. Kamerer je spoznal, da se to 'Po vsej verjetnosti ne bo moglo nikdar popolnoma pojasniti, zato je očitno utrujen zbog mnogih nezasluženih, neprijateljskih napadov, končal svoje življenje.« . V nadaljnjem odstavku, na podlagi vesti «z druge strani», se razlaga, da so imeli razen slug samo vodia postaje in njegovi asistenti prost pristop k omaram, ki so bili v njih shranjeni preparati — seveda tudi ta, ki je o njem beseda. «V času. ko je Kamerer vršil omenjene poskuse — bilo ie davno pred vojno — je delal razen njega na poizkusni postaji tudi neki asistent, ki je med tem umrl. Da-li in na kateri način je ta asistent v zvezi z afero, ki jo navaja Kamerer v svojem poslovilnem pismu, se bo komaj moglo kdai dokončno dognati. Mogoče ie tudi. da je hotel (kdo?!) v dobri veri in z najboljšim namenom temno pobarvanie žuljev za parjenje s t'ušorn jasneje označiti (her-vorheben) ali morebiti nazadovanje hrapavih žuljev za parjenje v konzer-vacijski tekočini prikriti na umeten način s tušom.» V «Neues Wiener Journal® z dne 9. novembra 1. 1. pa je citiral neki Valter Finkler v odstavku: «Zakai ni postal Kamerer profesor« pod spodnjim naslovom «Spomina vredna priobčitev profesorja Przibrama» njegove besede med drugim: «Ko se je pojavil leta 1918. predlog, da se imenuje Kamerer za izrednega profesorja, je bilo treba mnogo napora, da so se ovrgla obreko- vanja, posebno, ker je neki blazno-ljubosumen kolega, ki ie moral biti pozneje začasno nastanjen v neki blaz-nici (Prip. redakcije: in ki se spravlja v zvezo s skrivnostnim ponarejanjem žuljev za parjenje), bil trdil, da je ob priliki ponavljanja poizkusov o izražanju barve (Farbenpressung) dobil že v prvi generaciji nasprotne rezultate.® ★ Iz vsega, kar sem navedel, se jasno vidi, da meri g. Przibram — in samo on je po mojem mišljenju insoirator vsega pisarjenja — stalno na eno in isto osebo. Edino to je. da ne pove imena. To storim na tem mestu jaz. Gre za dr. Franca Megušaria, doma iz Kamne gorice na Gorenjskem. Megušar je bil obenem s Kamererjem v poizkusnem zavodu, dokler mu ni bilo odpovedano leta 1913. zaradi Kamerer-ja. Zavod je zapustil v juniju. Do tega časa je bil prav tako asistent kakor Kamerer. V celem ie bil kakih deset let v zavodu. Po odhodu iz instituta je bil Megušar s svojo ženo in malim sinkom brez mesta in brez sredstev. Poskušal je na več načinov, da bi dobil kjerkoli in kakršnokoli zaposlitev, da bi mogel živeti. V rokah ie imel že več neugodno rešenih in vrnjenih prošeni. Namestitev je dosegel šele s 1. januarjem leta 1915. kot pomožni asistent na gosoodarsko-kemični poizkusni postaji v Gorici. Nobeno čudo ni, da so mu živci v tem težkem, črnem času pred nameščenjem v Gorici popustili in da je bil slučajno šiloma prepeljan v bolnico za duševne bolnike na Steinhofu pri Dunaju, kjer je bil celih 8 (beri: osem) dni in sicer od 8. do 13. novembra 1914. Leta 1915. in sicer od 17. junija naorei ie bil v vojaški službi in je kot kadetaspirant nadel na bojišču leta 1916. Kdo od normalnih ljudi bi lahko iz tega sklepal, da je bil Megušar duševno bolan ali abnormalen? — Toda tem lahko dogodke na drugem mestu nekoliko natančneje razložita! — Čeprav se lahko bivši avstrijsko - ogrski soldateski marsikaj očita, mi vendar ni znan niti en slučaj, da bi morila duševno-bolne podanike na bojiščih, če niso bili «rv. v.». kar Megušar gotovo ni bil. Vse to bi moglo in moralo biti znano g. Przibramu. Trdno sem prepričan, da natančno ve, kakšno ie bilo Megušar-ievo delovanje na postaii in zaradi če- • sar je bil odpuščen. Koncem leta 1911. se je namreč začela voditi akciia, da se biološka postaja podržavi; dotlej je bila lastnina zasebnega konzorcija. To priliko so izrabili Kamerer in vodstvo (gg. Przibram in Portheim), da store Megu-šarja neopasnega. Nevaren iim je bil namreč zaradi svojega odločnega stališča, da veljaj pri znanstvenem delu čistost in vestnost. V tem obziru je bil brezobziren proti sebi in proti drugim. Kritiziral je Kamererjevo površno delo pri eksperimentiranju. Kamerer pa je bil ljubljenec vodstva, posebno Przi-bramov, kar se vidi jasno in očitno tudi iz te polemike. Dne 8. januaria 1912 je sprejel Megušar tako kakor vse ostalo znanstveno osobje (asistenta Kamerer in Uhlenhut, ki je bil šele leto dni v zavodu), načrt novega razporeda dela v institutu. V njem so bile Megušarju namenjene popolnoma postranske dolžnosti in je bil čez noč degradiran iz so-podrejenosti s Kamereriem v podrejenost po činu. Megušar se seveda ni s tem zadovoljil, ker ni nič zakrivil. Pepliciral je pismo, zahtevajoč za sebe več dela in pa delo, ki ga ie do takrat vršil. V tem svojem odgovoru z dne 18. januarja, ki ga je izročil vodstvu, naznanja, da je bil že pred letom dni opozoril vodstvo na nevredno Kamererjevo delo. Dobesedno pravi: «Končno so Vam znani slučaji pri Kamererievih poizkusih, ki se iih mora skraino obžalovati in ki sem jih, ker sem se čutil dolžnega svoji vesti, v orošlem ietu javil vodstvu. Le-tem so se pridružili novi tehtni, dejal bi še tehtneiši slučaji, ki govore za popolno moralno degeneracijo človeka. Ako se kdo tako daleč iz-pozabi, da iznaša izmišljena deistva na najsvetejšem mestu znanosti, od koder mora žareti na vse strani zgoli resnica in pravičnost, tedaj ne morem najti zanj drugačne karakterizaciie. Bil bi ga že zaradi Vam le deloma znanega načina dela javno napadel, ako ne bi bil prepričan, da s tem podkopavam ugled naši nadepolni eksperimentalni smeri in obenem postavljam ugled našega zavoda in vseh sil, ki delajo Dri nas, več ali manj v slabo luč. Predvsem me zadržuje upanje, da bom mogel njegove poskuse preizkusiti in na ta način popraviti morebitno škodo, ki ie nastala znanosti. Neki poizkus v tej smeri je že v toku. ostali pa prideio kmalu na vrsto. Predhodno se čutim dolžnega pred svojo vestjo, da to storim.» Leta 1913., na kongresu nemških pri-rodopiscev in zdravnikov je iziavil Megušar v svojem predavanju o izpre-rnernbi barve (Przibram imenuje to Farbenpressung) pri močeradu (Sala-mandra mac.): «Dejstev. o katerih nam sporoča Kamerer, nisem mogel dognati niti v njegovih niti v svojih lastnih poizkusih, dasi sem njegove skrajno ne-eksaktno opravljene poizkuse imel skoro celih deset let stalno v evidenci, tako da sem nadziral laborante pri strežbi njegovim poskusom ter iih nekoliko let sam obskrboval. Kamererievi opisi vsebujejo velike neresnice in falzifikate stvarnih razmer.« To je tisto, kar omenja Megušar v svojem dopisu vodstvu. To niso obrekovanja, g. Przibram, to je javna obtožba! Tako postopa cel mož! Zaradi ljubezni do resnice v znanosti je moral Megušar zapustiti biološko stanico. Pred izstopom se mu je propo-niralo. da podpiše reverz. v katerem se obvezuje, da ne bo kritiziral Kame-rerjevih del; imel bo denarja, dobro službo in vsega! In ker se Megušar ni tako daleč spozabil, mu ie bilo odpovedano. 2e teh nekoliko besed, ki sem jih zgoraj citiral — gradiva imam mnogo več v rokah — menda zadosti karakterizira Megušarja. Bil je fanatik v ljubezni do znanstvene resnice, ves brezobziren; temu je docela podredil svojo osebo in vso rodbino, kar se sme menda še vedno smatrati za naivečjo uče-njakovo čednost. Ponavljam: kdor piše svojim nadrejenim kot asistent, ki je brez vseh gmotnih sredstev in ki živi od svojega asistentstva, tako kakor Megušar in kdor ljubi tako resnico, stavi s tem na kocko svoj obstoi in obstoj rodbine, tak čisti karakter ne bo nikdar falzificiral! To smatram za dejstvo in moram za svojega mrtvega tovariša naienergič-nejše odbiti sumničenja g. Przibrama. Posebno se čutim zadetega v svoj na-cijonalni jugoslovenski ponos. Sam sem izkusil, kako težko je bilo Priti nam Ju-goslovenom, v prvi vrsti pa nam Slovencem, v znanstvene zavode na Dunaju. V pozitivnem primeru se ie moglo uspevati safno s solidnim delom. Takšno solidno delo je opravljal Megušar v biološki postaji, zbog svoje brezobzirne solidnosti pa so ga, postavili na ulico in še ga skušajo — dasi je že mnogo let mrtev — oni isti činitelji blatiti. Ce pra- Vim: oni isti činitelji, .ie vzrok ta, da poznajo zgoraj opisano borbo zgolj člani vodstva, znana je bila Megušarju in Kamererju, katerih obeh se ie tikala. Meni samemu se je Megušar leta 1912. samo tožil, da se mu hoče preprečiti kritika, ki jo smatra za pogoj znanstvenega napredka. Zbog tega je za mene «oreiskava» v biološki postaji, ki se je ohiaviia v listih z veliko gesto, samo pesek v oči. Mislim, da sem upravičen sklepati to radi tega, ker niso nikjer iavno imenovani člani preiskovalne komisije in ie — kakor vse kaže — njen vodja g. Przibratn sam kot predstojnik zavoda. On, ki tako neokusno prejudicira uspeh z besedami: «. ..se dandanes skorai ne da najti krivec iz onega časa» in na drugi strani: «...se bo komaj moglo kdaj dokončno dognati«. Ne trdim, da bi se lahko ugotovil krivec, ali lahko se dožene, da Megušar ni izvršil ponaredbe. Rad verjamem, da ie afera g. Przi-bramu kot dolgoletnem članu vodstva biološkega zavoda, iako neugodna. Prav radi tega pa mislim, da ie treba stvar popolnoma razčistiti. Naibližja je misel, da se sestavi preiskovalni forum za to znanstveno afero iz učenjakov, ki so nekoliko bolj oddaljeni od stvari. Najbližji forum je po moji sodbi dunajska univerza, ki šteje g. Przibrama med svoje člane. Radi tega ie tudi univerza prizadeta. A tudi Megušar ie bil dijak dunajske univprze in ie še 1914. leta delal v zoološkem irtstitutu na tej univerzi. Slednjič moram omeniti tudi to, da sem bil z neke strani šele opozorjen na to, da se v citiranih člankih dunajskega židovskega časopisja meri na Megu-šarja. Tako je dokazano, kakšno impresijo so ti odstavki naredili v javnosti. Šele po tej opozoritvi sem se natančneje informiral in sem zbog tega nekoliko zakasnil. Ignotus: Isaak Nevvton. (f 20. marca 1727.) Pred 200 leti je umrl v Londonu in bil pokopan v vvestminsterski opatiji prirodoslovec in filozof Isaak Newton (izgovori Njutn). Z njim ie umrl eden izmed naslednikov Slovana Nikolaja Kopernika, ki je prvi razmaial skoraj poldrugo tisočletje star nazor o zemlji in vsemirju. Kopernik je «zemljo zganil«,* Newton pa je — mimo številnih drugih razkritij v področju prirodnih ved — iznašel zakone njenega gibanja. S svojo teorijo o gravitaciji ie znatno pripomogel, da se je razbistrilo vprašanje, kaj je prav za prav zemlia, ki na nji človeštvo živi in urjiira. kake sile jo vodijo na njeni poti in v kakšnem odnosu je z ostalimi svetovi. Kopernik je z naukom, da se suče zemlja okoli svoje osi in da se z ostalimi planeti vred suče okoli solnca, ki je mirno in leži v središču vesoljstva, prevrnil stari svetovni nazor. Ali Kopernik je jedva slutil, da obstoji neka sila. ki drži te svetove v primerni raz- * Glej članek dr. Fr. llešića «fPoljaik Nikolaj Kopernik, astronom, ki je «zemljo zganil«, v 12. številki «2ivljema in sveta». dalji, ni Pa mogel povedati, kaj je ta sila. (Zvezdoznanec Kepler (1571 do 1630) je zastopal nazor, da ie solnce moč, ki giblje planete, med tem ko planeti gibljejo lune. Šele Anglež Isaak Newton je odkril in z zaoredenirni računi podprl zakon težnosti in vesoljnega gibanja. Pravijo, da ie sedel nekega dne na vrtu in razmišljal o svojih znanstvenih načrtih, ko se ie utrgalo jabolko z veje in padlo na tla. Nevvtonu je šinilo v glavo vprašanie: Zakaj pade jabolko na zemljo? Nemara obstoji neka sila, ki ga vleče k tlom? Odtod so mu krenile misli na druge predmete. Ce vržeš kamen visoko v zrak, pade sigurno na zemljo. Vse teži k tlom. Obstoji neka sila težnosti. Vsi deli gmote se privlačijo med sabo. ta sila pa je vedno proporcijolnalna masi teles, ki se • privlačijo. Kar velja za malo. mora veljati tudi za veliko. Sila. ki ravna pota dozorelega sadu, ravna tudi vsemirska telesa: Zemljo, planete, solnce. New-tonov duh je spoznal v padaniu jabolka z drevesa zakone celega vsemirja. Vsi učeni in neučeni ljudje prt-d niim so videli tak vsakdanji poiav. ali nihče ni svetovni nazor, ki nai se »ostavi proti onemu, katerega ie držala cerkev in ki so ga cerkveni očetje utemeljevali s poganom Aristotelom. Radi tega se zdi verjetno, da je dolgo in neumorno iskal skrivnostno silo, ki vodi tako jabolko drevesa kakor zvezde na njihovi poti. Newtonova raziskovanja so bila zelo obsežna in rodovitna. Nadaljeval je Ga-lilejeve optične študjje. Posrečilo se mu je razkrojiti belo svetlobo v barvni spektrum. Tako je postavil nauk o barvah na povsem novo podlago: dognal je. da je bela svetloba sestavljena iz raznih barv. Izgotovil je prvi daljnogled z zrcalom, ki je štirikratno približal predmete. Nimamo namena, da bi podali čitatelju celotno sliko Newtono-vega znanstvenega dela. Ne bomo podrobneje razmotrivalj o njegovem poglavitnem delu »Philosophiae naturalis principe mathematica« (Prirodna filozofija na matematičnih načelih). Newtonov lik vstaja živo pred nami, ko mislimo na utemeljitelje sodobnega svetovnega nazora, ki so podrli zastarele nazore o vesoljstvu in Dostavili naše mišljenje na znanstveno podlago. V veliki plejadi Descartes - Spinoza -Bruno - Kopernik - Galilei - Newton — je Newton eden izmed tistih, ki so vede in s čvrstim prepričanjem zadali poslednji sunek stari miselnosti. Povzdignili so gibanje na vesoljni zakon in priborili prirodnim vedam odločilno besedo pri zgradbi svetovnega nazora. Radi tega so ti možje tako blizu modernemu času. Kakorkoli samo mehansko promatranje sveta in življenja ne more držati in se prav v naših dneh opaža, da kulturnih potreb in teženj človeštva ne nasiti dovolj samo priro-doslovje, je vendar jasno kakor beli dan, da se človeška rrfisel mora ustaviti pri teh velikanih in da tvori znanost o prirodi in vesoljstvu slejkoprej trdno Podlago vsem prepričanjem in verovanjem sodobnega človeka. Zato je prav, da se ob 2001etnici New-tonove smrti spomnimo moža. ki ima na svojem grobu zapisano, da si je s svojim delom pridobil hvaležnost človeškega rodu. * Ta duševni profil, ki ostane za večno v galeriji človeštva, pa bi bil, kajpa, zelo nepopoln, če se ne bi ponudili pri Newtonovi minljivi človeški osebi. Rodil se je v Woolsthorpe -jblizu Lin- Isauk New(on da postaviti nič drugega: težnost in gibanje teles sta v vzročni zvezi, sredo-bežna in sredotežna sila sta v večnem izenačevanju. Najbrže j£ zgodba o Newtonu in jabolku, zgolj anekdota. Zakai Newton se je že izza mladih nog veliko bavil z mehaniko, s problemi gibanja. Poznal je vse dotedanje izsledke od starega Ar-himeda (3. stoletje pr. Kr.) Dreko Kopernika do Galileja*; vedel ie. koliko se je človeški um trudil, da bi prodrl mrak svetovnih ugank in dognal pravo sliko' svetovja. Poznal ie teorije mnogih modroslovcev. ki so takisto kot prirodoslovci ustvarjali podlago za nov * Galileo Galilei (1564—1641), znameniti prirodoslovec, ki bomo o njem še pisali na tem "mestu. spoznal v tej samoumevnosti ključa k svetovni uganki. Newton se ie lotil na tej podlagi znanstvenega dela. predvsem računanja. Dokazal ie svojo teorijo z matematiko in io vzlic nasprotovanju uveljavil. Newtonov gravitacijski zakon velja še dandanes, kljub naporom. da se izpodbije z relativnostjo (Einstein). Ali na njegovo mesto se ne čolna na Angleškem dne 25. decembra 1642 (po starem koledarju). V knjigah o njem je zapisano, da se ie rodil pred pravim časom in ie bil vse življenje bolehav in šibek. Nihče ne bi mislil — pravi neki sodobnik — da bi tičal v toli slabotni osebici z nelepim. deial bi, neinteligentnim obličjem tako mogočen duh. V mladih letih ie izkusil vse tegobe otrOka, ki je bil brez očeta — pravega zaščitnika kmetske rodbine v tistih viharnih časih. Mati ie hotela, da bi postal Izak poljedelec, ali dečku je bolj prijalo čitanje knjig in ooazovanje prirodnih pojavov. Učil se ie večinoma sam in se je dokopal tako daleč, da je vstopil 1. 1661 v sloviti »Trinity CoHege« v Cambridgeu. Kmalu je po svoji bistroumnosti prekosil vse druge in postal po dovršenih študijah profesor v Cambridgeu. Dolga leta se je ukvarjal s proučevanjem in raziskovanjem in dosegel največje časti; bil je predsednik kraljevega društva v Londonu, bil pa je tudi imenovan za Viteza. Po dolgi bolezni, ki se de izcimila iz večnega bolehanja, je izdihnil 20. marca 1. 1727. Pokopali so ga z velikimi slovesnostmi v grobnici najslavnejših mož Anglije. Še danes se lahko zamisliš na njegovem grobu, če obiščeš vvestminstersko opatijo, kakor lahko obstaneš na grobu njegovega kon-genijalnega predhodnika Galileja Galilei, če posetiš cerkev sv. Križa v starodavni Firenzi. Tudi na višku slave ni imel Newton samih svetlih ur. Kolikor mu niso grenile žitja telesne bolečine, so ga pritiskale k tlom duševne. Imel je — kakor vsak, ki hodi pota resnice ali ki vzbuja s svojim delom zavist manj sposobnih ljudi — veliko nasprotnikov, ki so de-vali v nič njegove nazore. Moral se je braniti celo pred očitkom, da je svojo gravitacijsko teorijo »ukradel« ljubosumnemu tekmecu Hoekeju. Izlegel se je dolg in mučen spor, ki so posegli vanj največji učenjaki tistega časa. Zmaga je. bila prihranjena Nevvtonu. Izmed zunanjih njegovih nasprotnikov je omeniti nemškega modroslovca Leibnitza (1646 •—1716). Bil pa je Newton precejšen čudak: mrk, nezadovoljen z vsem, često zloben in vihrav, kakor so sploh ljudje, ki jim mati priroda ni bila preveč prijazna. Zamerili so mu, da se je on, ki je bil vodilni duh v sodobni prirodni znanosti, veliko ukvarjal z alkemijo, na katero so prosvetljeni duhovi takrat gledali prezirljivo in da se je nagibal k misticizmu. Го priča, da je — kakor velika večina ljudi — živel tudi Newton v protislovjih. Bil je duševno razdvojen kakor mnogi veliki duhovi in nemara mu je baš fizična stran kalila vedrino in jasnost mišljenja. Bolan človek le prerad obupa nad prirodo, tudi če pozna do dna njene skrivnosti. ★ Naš pogled v vesoljstvo je danes veliko širši nego je -bil Newtonov. Prišli so za njim raziskovalci, ki niti solnca niso pustili na mirni točki, da bi kraljevalo vesoljstvu. Danes vemo, da je tudi solnčni sestav z vsemi planeti in njihovimi lunami večen popotnik v vsemirju in da se vsi nešteti sistemi, ki tvorijo diven pas naših noči Mlečno cesto — neprestano pomikajo k smotru, ki ga nihče ne ve. In vse velikolepo gibanje ogromnih vsemirskih teles se ravna po zakonih, ki določajo tudi pota jabolka, ko se dozorelo odtrga z vej. Gibanje vesOljstva ima v naših dneh še mogočnejšo sliko in zdi se nam, da je |ila Newtonova predstava o vesoljstvu v primeri z našo zgolj uvertura mogočni simfoniji. Sigurno je tudi Newton razmišljal o tem, kar je še za modernega človeka vzlic vsemu napredku tako malo rešljivo vprašanje, kakor je bilo za starega Protagoro: kje je zadniji vzrok gibanja in če so zakoni, kdo je zakonodajalec? V svojih znanstvenih spisih Newton ni hotel odgovoriti na to vprašanje (Нуро-theses non fingo — je zapisal, domnev ne stavim —), odgovori1! pa ga je zase, s svojim življenjem, ki je v njem našel svotjega Boga. Tudi v tem je Newton zelo blizu pojmovanju sodobnega človeka: V znanosti imej raziskovanje docela prosto, z nobenimi dogmami za-grajeno pot; njemu naj sledi svobodno mišljenje in prosto spoznavanje. Ali prav tako naj bo vsakemu človeku prosto da odgovori po svoje na zadnja, znanstveno nerešljiva vprašanja in da najde za svoje življenje vzročnika vseh vzrokov, ki mu bo opora v urah nemira in bolesti. Kitajska pipa za opij. Cluude Farrere: Tam, kjer so pagode . . . b šestih je. Na reki curlja večerno solnce kakor kri, a žolta voda je vsa izprekrižana s škrlatnimi pegami. Na žarečem zahodu se šopirijo temne pagode, od tal do vrha naježene s svojimi zobčastimi ornamenti. Vidijo se kakor razvaline, ki jih je spražilo solnce. Čolni vrve. Kitajske jadrnice brzijo in jadra iz bombaževih asur se razpenjajo nalik čudnim p ero tim večernih netopirjev. Dimniki tovornih ladij puhajo v rdeče in višnjevo nebo črne saje. U-Čang na vzhodu, Han-Jang na zahodu, Han-Kau na severu, tri mesta, ki so se zlila v eno, večje od Londona, so nastala kakor na kup tostran in onstran reke in dalje čez neskončno ravan, kjer tone pogled — hiše, čudne, smrdljive kitajske hiše. Dva milijona streh, dva milijona mongolskih streh; pod' njima je komaj kaj takega, kar (bi mogli razumeti ali si vsaj zamisliti mi Arijci, ljudje, ki smo se rodili na drugi strani zemlje ... Radoveden, do razdralženosti napolnjen z radovednostjo o tem azijskem misteriju, ki ga ne bom nikdar doumel, ki ga ne bo nikoli doumel nihče od moje rase. zapustim sleherni večer, brž ko se zmrači, svojo sredi reke trdno zasidrano ladjo in se 'prepeljem v čolnu na pObrežje, da se pogreznem tja v tiste blatne, nesnažne ulice in se vzpnem glori k modri hiši, ki sem jo 'bil nedavno kupil. Tukaj se zaprem, bedim, sanjarim, spim — zamotan v kitajski plašč, ovit s kitajskimi vonjavami, z zmesjo bibra, kadila in trOhnobe. Strežeta mi Kitajec sluga in Kitajka služkinja — samo da 'bi se bolj in hitreje pokitajil. Tako je minilo sedem tednov. In nisem izpustil niti ene noči. Kajpa, da se ne morem nocoj izneveriti. Ne. Odšel bom, ;pa naj se zgodi karkoli. Takoj. Brž ko bo izginil ondi na zahodu poslednji vijoličast odsev in se bo stemnilo okoli mračnih pagod ... Toda prav nocoj mi je nekdo pripovedoval vrio neprijetne reči. Zbog teh novic bi bil kmalu v Skrbeh. Nekdo — jezuit —misijonar, zelo star, moder, o vsem dobro poučen. Po mestu so' se raznesle vesti o vzbuni. Nedoločni glasovi gredo od ust do ust. Za to noč, pravi, se napoveduje pokolj. Kaj še! Mar mi je! Kdo pa sme potrkati na prsi in reči, da vidi dogodke v naprej? Tukaj — na Kitajskem? Odšel bom. Odšel bom sigurno. Ob devetih je. Že sedim v svoji modri hiši. Prispel sem čez reko in skozi ulice breiz vsakršnih ovir. Tu sem torej, v svoji modri hiši. Vzleknil sem se na azure, sredi edine velike sobe, ki zavzema celo prvo nadstropje. Soba je podolgovata in nizka, tlakovana z opeko in pobeljena. Tri okna strme v črno noč. Balkon, ki ga pokriva zelen solnonik zakrivljene strehe. visi nad tajnostno ulico. Glava mi leži na vzglavniku iz mehkega usnja. Z levo roko stiskam bam- bus opijeve pipe. Kadim. Kadim, da bi dal pristen kitajski pHzvok vsem ostalim Občutkom, ki jih sprejemam od stanovanja, z ulice, iz mesta, z reke, od vonjav v zraku, od barve ohnebja, od nočne sape. In čutim, da počasi pozabljam zapadnjaško prokletstvo, pozabljam. da mi je polt bledikava ... Sluga, ki mi čepi kraj glave, stiska in mesi sladki strup )na ploščici, ki se ogreva s svetiljko; tako ležim, uživam in poslušam pokanje raztopljenega opija, ki se je razJezel in začenja teči. Služkinja čepi pri mojih nogah in mi zre v oči. iščoč na trepalnicah migljaja, ki bi ji bil ukaz; pasem se zjočmi na nji, ker vem, da je pokorna. Če hočem, mi ohladi čelo s pahljačo ali ogreje ustne s poljubom. Njih dvoje sta dobra služabnika, jaz pa dober gospodar. Nekega mrzlega dne je skočil sluga v reko, da dvigne klobuk, ki mi ga je bil veter odpuhnil. Ona pa med mojo boleznijo — prijela me je nalezljiva mrzlica — ves teden ni zapustila roba moje postelje; bila mi je boljša strežnica od katerekoli usmi-ljenke. Ime ji je Tsi. On se piše Kao. Tsi je stara trinajst let, Kao štirinajst. Mislim, da sta brat in sestra, ali zaljubljenca — nemara pa sta eno in drugo. Kupil sem ju bil nekega dne od starega razbojnika, čigar obličje je bilo nagubano kakor posušena limona. Prav za prav sta njih dvoje moja sužnja. Vzlic temu ju skoraj nikdar ne pretepam. Samo toliko, da ne pozabita, kdo je njun gospodar, čeprav sem barbar in belec. Kadim. Ustne so mi že nakvašene z opijem. Bile bi kaj grenke, če jih ne bi kitajska Služkinja po vsaki pipi blago obliznila z nežnim jezikom in jih nato obrisala s svilo, ki jo je bila pomočila v dišave ... Vzbuna ali pokolj. Pokolj Evropcev. \ Vsekakor, stvar se zdi verjetna. Vendar pa... kako čudno bi bilo to — v tako vedri noči... v hiši, ki je polna blage tišine. Čuj! Strel nekje daleč... Še eden... Trije, drug za drugim ... Poslednji, čez deset sekund. In nič več ... Tsi in Kao sta vztrepetala kakor jaz. Kakor jaz, poslušata vsa odrevenela v gluho noč in žolta obraza se mirno obračata proti oknom... Udaril sem z bambusom po najbližji glavi in iztegnil prst na svetiljko. Čemu neki se vmeša- vata — Tsi in Kao? Mar se glasovi tam ne tičejo mene, edinole mene?! Tsi in Kao me ubogata. Kao se je zopet oprijel moje pipe, ona pa se je vrnila k moji glavi in se dotaknila oči z rahlim, komaj zaznatnim poljubom ... In spet je zavladala tišina, v hiši, nad mestom, nad reko. Noč teče. Še malo in zapeli bodo prvi petelini... * Ni bilo in ne bo ne vžbune ne pokolja. Le par strelov je zmotilo mir v iian-Kau, Han Jangu in U-Čangu ... Nekoliko strelov — tistih, ki sta zbog njih vztrepetala. Kao in Tsi... Ne. ne gre mi iz glave... Mar sta imela kak pojm o tem, kar se je imelo 'zgoditi? ... Ali pa nista niti slutila? ... — Kao, you sabe? Ali European, that nigt, kffled. (Kao. ali veš? Vsi Evropci nocoj ubiti?) Govoril sem pondžinsko — v kitajsko - angleško - francosko-portugalskem narečju, ki se jeclja na vsem ozemlju od Kantona do Pekinga. Kao je odvrnil začudo naglo, živahno in sigurno: — Yes! I sabe. (Da, vedel sem). — You, Tsi. You sabe? (Ti, Tsi, ti vedela ?) — Yes. I sabe! Torej sta izvedela za pokolj. Oba sta se smehljala. Bila sta docela mirna. Zelo mirna. Tako mirna, da mi je bil njun mir neumljiv. Ali pritajil sem še bil in vprašal: — European ne killed... Why? (Evropci niso ubiti. Zakaj?) — No sabe! (Ne vem.) Oba' obraza sta razširila oči in napela usta: tako se je izražal kljubujoč ■dvomu. Res ne vesta, zakaj ni bilo pokolja in se močno čudita. Vidi se, da jima je povsem neumljivo, zakaj niso nocoj pobili vseh Evropcev. — A mene? Ali bi pobili tudi mene? — Yes. Odgovorila sta oba hkrati. Od tega trenutka sta se jela smehljati. I seveda, ubili bi me! Nedvomno bi me usmrtili. Kako neki sploh lahko dvomim, da mene ne bi ubili! ... Ali Kao in Tsi? Kaj bi bilo z njima? — You, Kao, Tsi, killed? (Tebe, Kao, Tsi, bi ubili?) — No. Nenadoma sta udarila v smeh. Njuna kitajska premetenost se je zabavljala z mojo zapadnjaško prostosrčnostjo. Vzlic tenju nisem razumel niti za trohico. Neumen sem od glave do peta. Tsi je prva občutila potrebo, da mi razjasni: — You, European: Kil'led! I Chinese: no killed! (Ti si Evropec: ubit. Jaz Kitajka: ne ubita!) Taka odkritosrčnost! Da, otopel sem od glave do peta. Tako sem otopel, da sem vpraševal še dalje: — Mar bi me ubili tukaj v hiši? Pred vama? — Yes. Smejita se na ves glas. Pa brez nesramnosti kajpa. Smejita se prikupljivo, dobrohotno. Ne jezim se: moja naivnost se jima gotovo dozdeva nepristna. Kadim zelo debelo pipo. In iz sivih kolobarjev se mi izmotava krvav privid: moja odsekana glava se reži na tleh. na ploščah iz opeke; razparano truplo sekajo na kose in ga mečejo na ulico; na belih stenah so velike rdeče pege: a Kao in Tsi gledata krvave ostanke trupla in se smejeta... — Kao! Tsi! Ali me ne marata? Mar nisem dober gospodar? Na lepo namazanih ustnah se je ustavil smeh. Osuplost jih je stisnila. Presenečene so zamrle krive oči in pogledi so se uprli v moje oči, kakor da bi hotela brati iz njih. A, kaj sem zinil? Ali je pri evropskih barbarih res navada, da se zanimajo za občutja svojih slug? Nista črhnila niti besedice. Ponovil sem vprašanje: — Ali sem dober gospodar? Tedaj se je Tsi opogumila. Skozi skremžena u stanji je ušlo naglo in za-sopljeno: — Yes. 1 love jou. You belong good master! (Da. Ljubim te. Ti si dober gospodar!) I;kala je mojih trepalnic. In je ponovila: — Good master! Very good! (Dober gospodar. Zelo dober). Potlej se je jadrno spustila s svojimi smelimi ustnicami na moje. Vse se je vsesala vanje in mi točila ugodje sladkega poljuba. Ta poljub — je rekel neki glas v meni — ne laže. Ne more lagati. Toda —?! Toda — nič ne razumem. Prav nič ne razumem. Vse mi je v temi!... A. M.: Po Franciji in Belgiji. n. Iz Pariza v Reims. — Tam, kjer je pred desetimi leti divjala vojna. — Obnovljeno mesto in vojne razvaline. — Spomini na strahote v Reimsu. — Slovita katedrala. — Šampanjske kleti. — Življenje v Reimsu. Orijentacija na kolodvorih v Franciji je zelo preprosta; vlaki stoie v vrsti, ob vsakem številka in označba smeri, in ob dohodu povsod kažiootne tablice. Samo da si pismen, pa se orijentiraš na prvi mah. Vlak proti Reimsu odhaia z vzhodnega kolodvora. Nekaj časa vozi skozi predmestja, ki pa kakor da niso posebno s tovarnami zastavljena. Kmalu pri-čno polja, po večini široka ravan, vmes dolgi, zelo nizki hrbti, vse obdelano, v velikih njivah in na njih zelo mnogo po-žetega žita, ki je naloženo ali v kupih s . klasjem navzgor, ali pa leži še v snopih po tleh. Med njivami mnogo drevja, še .več gozdičev. Ali ti gozdiči, oj, kako so korektni; drevesa stoie vsa v vrstah, v enakih razdaljah drugo od drugega, pa celo, če so jelše. Enaka pokrajina kar naprej; ob progi se pokaže reka. Marna ie to. peljemo se čez njo in čez nekaj časa zoDet. Mirno teče v plitvi strugi, tiha in zelena, lepa voda, ki spominja na Krko pod Novim mestom, samo da ie še mirnejša in bolj iskrena. Vidi se. kako priteka vanjo s severne strani več pritokov, ki so vsi kanalizirani ali vsaj vravnani kot da so kanali. To je pokrajina marneske bitke; tu je Меаих, kjer se ie pričela v septembru leta 1914. velika Joffreova protiofenziva, ki je rešila Francijo. Vlak pa se ne ustavi niti tu, niti v kakem drugem kraju na vsei Drogi razen v La Ferte-Milon. kjer smo srečali jutranji br zov lak Reims - Pariš. Res, prijetna vožnja s takim-le direktnimi vlaki. Zato smo, komaj smo se vozili dve uri. že v Reimsu. V Reimsu. Od kolodvora dalie je treba" dosti dolgo skozi predmestni del; tramvaje^ je obilo na razDolago za razne smeri. Toda treba se ie najprej nekje naseliti. «Taverne Remoise. Hotel. Dernier Comfort« vabi napis na neveliki, dvonadstropni hiši solidne, čeprav izrazito malomestne vnanjosti. Soba se dobi takoj. solidna, snažna soba, -ne boljša, ne slabša, kakor so v poglavitnih ljubljanskih hotelih, za 12 frankov (takrat 18 Din). Že po poti sem opazil, da v Reimsu ne more biti pomanjkanja stanovanj; skoro se lahko reče. da ie imela vsaka druga hiša listek $ ponudbo za stanovanje, za sobo. za lokal. V hotelu spodaj je restavracijski lokal, velika ogelna soba s točilnico za velikim pultom, kakor je pač francoski način. Streže krepka, postarna ženska, ki bi ji pač prisodil vlogo 'gospodinje, naslov gospe pa samo v predmestnem ali vaškem smislu. Zelo ie zgovorna. Sama je danes v hotelu; hotelirka je njena sestra, toda ta čas v Parizu v bolnišnici in mož je šel ravno danes 'k 4 nji. Moj Bog, kako strašno hreščeč, visok glas ima. Za nultom stoji in mi pripravlja kavo, sama sva in tudi ulica je mirna, pa kriči, kakor da se pogovarja čez hrib. «Ste Anglež?« «Ne, iz JugoslavijeГ» # «Kako?» bnavl'janie slavne katedrale gre seveda počasi od rok, ker gre za silno delikanto delo. Ako bi ne imeli v Parizu ceilkve v miniaturi popolnoma do podrobnosti izdelane, bi je ne bilo mogoče v popolni meri obnoviti iz razvalin. Delo pa gre zelo počasi od rok in je seveda silno drago. Rockefeller je daroval leta 1924 milijon dolarjev za obnovo katedrale (in vzdrževanje gradov Versailles in Fontainebleau). Restavriranje vodi posehna strokovnjaška komisija. Do avgusta 1926 se je obnovila šele streha. Pa še ta ni vsa dodelana; na onem koncu nad oltarjem se dela še vedno. In notranjost je kakor stavbišče, ne cerkev. Naihuje je trpela ona podolžna stran cerkve, ki je obrnjena proti severu (točneje: severozapadu) od fasade pa severozapadna stran. Dasi sem bral obilo q razdejanju katedrale, me je vendar živa resničnost še presenetila. Ni si navsezadnje težko predstavljati: če se gotski cerkvi; ki se je pričela graditi 1. 1211, uničijo lepa, barvasta steklena Okna, pa odbijejo nešteti izklesani nazidki in okraski ter kipi iz rezanega kamna, ki so del njene poglavitne lepote, ostane prazno, mrko ogrodje. Fasada, ona prelepa fasada, ki jej ni bilo zlepa para, je danes skoro brez učinka: dekorativni del je poškodovan, razbita rozeta pa je sedaj povsem zakrita s širokimi odri popravljalnih del. Razmeroma najmanj je še poškodovana podolžna stran cerkve, obrnjena na jug. Toda velike in starodavne nadškofijske palače, ki je stala poleg katedrale, ni več. Pred cerkvijo je velik trg in na sredi stoji spomenik Jeanne d' Are. Na ograji pred spomenikom visi venec, že suh, spodaj pa je nekdo nedavno položil šo-pdk svežih rož; astre so vmes in turški nageljni. Toda pri prvem obhodu okrog katedrale težko da bi opazil najprej ta siromašni spomenik, zakaj dosti zgo-vorneje vabijo mnoge stojnice in prodajalne na obrobju trga; tu prodajajo razglednice o Jeanne d'Are, o reimski katedrali in drugo; največ pa je vojne industrije, kažipotov za Reims, albumi slik iz razdejanega Reimsa, nešteto slik katedrale, kjer razvidiš natančno, kakšna je bila pred 1. 1914, kako je gorela dne 19, septembra 1. 1914 in kakšna je ostala 1. 1918. Tam na oni strani prodajajo tudi spomine iz velike vojne, med njimi celo nemške pikelhaube, ki si jih lahko za maljhne denarje odneseš nekaj iz Reimsa. Pred cerkvijo stojita vrh tega dva topa, tudi spomin iz vojne. Trg pred katedralo je središče še druge vojne industrije. Tu stoji vrsta avto- moblov-avtotaksijev; na vsakem je pritrjena velika tabla • s črtežem 'bližnjih bojišč in z 'velikimi črkami napisanimi imeni, zraven pa z rdečim označena pot, po kateri je avto pripravljen turistu razkazati bojišča. »Brimont, Веггуаи Bac, Chemin des Dames. Sois-sons, Cormicy i. t. d. Lahko si izvoliš krajši ali daljši cirouit, -za manjše ali večje denarje. Če gledaš tablo in študiraš priporočano pot, te seveda takoj popade bližnji šofer in ti priporoča svojo ruto. ★ Sila prijetno je hoditi (brez podrobnega načrta po neznanem mestu, ki kaže toliko zanimivega; dober načrt mesta in kratek tekst za kažipot, pa ni-kake druščine. Najhuje razdejan je zares Place Royale; ta je namreč v smeri proti severu nedaleč od katedrale; Neme i, ki so imerilli na katedralo, kjer so trdili, da se nahajajo francoski artiljerijski opazovalci, so zadevali v palače okrog trga. Obnovljene hiše imajo vzidane majhne tablice, kjer se.bere, kako se je zgradila hiša. Nekatere večje zgradbe se še postavljajo; nekje sem videl gradnjo narodne biblioteke. V južnem delat mesta je cerkev Saint-Remi, starodavna cerkev iz dobe XI. do XV. stoletja, ki ni manjša od katedrale, a se z njo ne more meriti po bogastvu in grandiijoznosti zgradbe. Tudi ta je tako poškodovana, da se ne more vanjo; vsa je v odrih, v popravljanju. V zapadnem delu je Porte Mars, velik, široik slavolok, ki je edini monument v Reimsu iz rimske dobe. Blizu tam je spomenik v vojni padlim, kjer se črtajo imena vseh držav, ki so bile zaveznice Francije, med njimi tudi' ime Srbije. Sicer pa je Reims nenavadno mirno in tiho mesto; 1. 1914. je imel 115.178 prebivalcev, dne 6. marca 1921. so našteli v mestu samo 76.645 ljudi. Kljub temu, da je Reims še sedaj toliko večji od Ljubljane, je vendarle prej manj kot bolj živahen od nje. Tempo življenja po cestah je počasen, niti sledu ni seveda več o pariški naglici; prometa ni opaziti mnogo. Tramvajske proge so sicer razpeljane dovolj na gosto po mestu, ali ljudi se ne vozi preobilo. Glej, kondukter, ima srajco brez ovratnika in še ne posebno čisto; ne, to ne* imponira; to je kakor na kmetih, kjer nosijo tudi ob nedeljah delavniško obleko. Reims je tedaj provinca in provinca je povsod približno enaka, v Franciji kot pri nas. Ali vendar je hoja križem po mestu nad vse zanimiva; na vsakem oglu zanima kaj drugega, kar je vendarle za Balkanca novo. Na zelenjadnem ter sadnem trgu so še zadnji okoličani; nekaj je še stare noše, medi ženskami, spominjajoče na obleko naših nun. Ob koncu trga bije dečko na boben, ki mu ga osel drži 'potrpežljivo, kakor se za žival spodobi; kaj pomeni bobnanje? Zraven fanta, osla in bobna je postavljena deska z vabilom na veselo žegna-nje, ki ga ima quartier St. Anne mesta Reims v nedeljo. Res, učinkovita reklama. Po mestu so sveže plakatirani proglasi komunistične stranke; plam teče napovedujejo boj Herriotu in vsem, ki so ga podpirali, da je zmagal kot vodja levičarskega bloka; zdaj je klavrno izdal Francijo vladi moža, kakor je Poin-care-la Guere. Pr i je t e n ' ob čut ek svobode ima človek, ki čita to, tu v domovini 'Bastille in Robespierra, pa revolucionarjev iz 1. 1830 in 1848. ter komune; tu besede niso samo besede, importirane od zunaj, marveč tehtajo obilo. ★ Na večer sem si ogledal znamenite šampanjske kleti. Ura je bila pet proč in bilo se je bati, da bo prepozno. Znano je, da je Reims središče šampanjske (industrije, tu so velike kleti, kjer se preparira šampanjec. Kleti je obilo po raznih delih mesta. Med vojno so bile prav velike važnosti, semkaj so se zatekali ljudje pred granatami in so bili seveda absolutno varni pred njimi. Osobito so v šampanjske kleti namestili šole; najimenitnejša je bila šola Joffre, nameščena v kleteh nemške firme M uram. Del teh podzemskih instalacij je tu ohranjen doslej tako, da poset v njih pokaže sliko življenja v Reimsu izza vojne. Pogledat sem šel kleti firme Ротгпегу, ki veljajo za najimenitnejše. Kleti so na skrajnem južnovzhodnem koncu mesta, sredi obširnih parkov in vil, iki so last firme. Kleti je mogoče ogledati vsak čas. Jaz sem prišel tjakaj že po 5. yri na večer in bati se je bilo, da zamudim, ker se ob 6. uri zapre. Povedali so, da ena skupina ravno ogleduje kleti ter da je treba počakati, da se vrne uradnik, ki je za vodnika in raz-kazovalca. Prišel je še eden domačin, malomeščan z desetletnim fantom. Čakali smo v veliki dvorani ob vhodu; tam stoji ob zidu največji sod, kar sem jih kdaj videl, vanj lahko spravijo 75.000 litrov viha. Ali bali smo se, da bi čakanje predolgo trajalo, pa smo sami angažirali prvega uslužbenca, ki je prišel mimo, da nam je bil vodnik. In tako smo prehodili ogromne podzemske prostore šampanjske kleti. Kleti so izdolbljene v dveh etažah in sicer v živo apniško skalo. Seveda v njih takoj izgubiš orijentacijo, zakaj nemogoče je, da bi v teh silnih labirintih dolgo vedel, kod in kam. Kleti so poglavito velikanski, to se pravi, dolgi, a ne posebno široki hodniki, ki se na nekaterih krajih izdatno razširijo, končujoč v močnih obokih, kjer je višina od tal do vrha 25 do 30 metrov. Po teh ogromnih hodnikih so na vsaki strani ob zidu silne skladovnice steklenic z vinom, bi so videti kot da so naložena drva ob zidu. Kamor pridemo, povsod same skladovnice steklenic. Če se ne motim, jih pustijo tri leta v njih popolnoma pri miru, potem pa sledi ostala procedura; tekom nekaj tednov se mora steklenica vsak dan potresti in preložiti i. t. d. Ljudi v kleti ni videti obilo; tam prekladajo ter stresajo steklenice, v velikem prostoru odstranjujejo domače zamaške in jih zamenjavajo z definitivnimi; naposled končno od-premljanje steklenic za odpošiljanje. Najmočnejši ostane vtis ogromnosti: hodniki silne dolžine so videti povsem slični drug drugemu, zato se imenujejo posamezni oddelki po poglavitnih svetovnih mestih, sicer bi se bilo menda težko orijentirati v njih; cicerone je pripovedoval, da je v vsej kleti dvanajst milijonov steklenic! Tudi v kleteh Pommery so bile nastanjene šole med vojno. V Reims zahaja seveda vedno precej tujcev. V restoranu, kjer sem se naselil, sem zvečer, čakajoč na večerjo, pisal zglasilni list, ki ga je predložil gospodar. Pri sosednji mizi sta sedela gospod in gospa; gospoda sem opazil, da škili čez miizo na moj list. Nazadnje se dvigne in me prosi, naj mu pokažem, kako se izpolni zglasilni list. Toda razumel sem ga samo po kretnjah, zakaj iz sebe ni spravil drugega kot angleške besede. Napisal pa ie bil na svoj list vse narobe, zakaj razumel ni niti najbolj znanih francoskih besed. Ko je začel popravljati, pregledujoč moj list, se kar naenkrat vzdigne in mi seže v roko; kaže na svoj list in na mojega, da sva oba istega stanu in iste stroke. Potem bere in popravlja dalje, pa plane naenkrat zopet pokonci in mi seže v roko: konstatiral je bil, da ima domala isti rojstni datum, samo tri dni je on starejši. Razlika je tedaj skoro samo še ta, da je on iz; Sheffielda, jaz pa iz Ljubljane. Silno rada bi se oba pogovarjala, on in žena, pa se samo smehljamo dobrohotno; ničesar drugega ne znata kot angleški. Ta čas se je pričela večerja. Na Francoskem jedo drugače nego pri nas; prvič jedo mnogo obilneje in dlrugič v drugačnem redu; jedi pospravljajo zaporedoma, ne hkrati kot pri nas. Jedo pa tudi več različnih stvari kakor pa smo vajeni mi. V Parizu sem se na to že s pridom navadid, zanimalo me je, kako je ta stvar v provinci. Gostilničar je ser-viral sam. vdova je pripravljala za pultom. Nosil je možak po svoji volji, naročili nismo ničesar v podrobnostih. Juho je prinesel v velikem loncu in si jo mogel jemati po mili volji. Nato je prinesel ogromno jajčno jed s šunko, tako obilo, da bi se mogla večerja že sedaj; zaključiti. Pa ne; sedaj pride svinjska pečenka s pečenim krompirjem, zopet ogromna porcija, ki bi je ne mogel pospraviti, če bi ne bil ijunak. Nato je pri-romala obilna zaloga salate. Ko se je to uredilo, je prišel na krožniku velik kup sira, švicarskega. Tu sem vendarle omagal; gledal sem na angleško mizo; Angleža nista omagala. Ali je v tem razlika med zapadno in našo Evropo? Pa je vrh tega še prinesel na krožniku piškotov, petorico dobrih kosov in nato še sadlje, hruške m breskve. Zraven kruh in vino, dobro močno črno vino. vse skupaj je veljalo devet ali deset frankov, to je bilo takrat v naši valuti 14 do 15 Din. Zvečer je po ulicah v Reimsu zgodaf mirno, v ulicah, ki niso tik ob središču celo zelo mirno. Tam v smeri proti kolodvoru, kjer so ceste silno široke, skoro rii človeka, alli hrušč prihaja od nekod. V cirkusu je ravno predstava, ki proži navale smeha. Tudi na kolodvoru je mirno, znamenje, da ni dosti nočnega prometa. A. Č. CSarajevo): Ramazan, sveti mesec pravovernih muslimanov. Kakor imamo kristjani pred Veliko nočjo svoj štiridesetdanski post, tako imajo muslimani mesec dni posta pred svojim največjim praznikom — ramazanskim bajramom. Ta mesec se imenuje ramazan. Začetek ramazana je premičen; ravna se po mlaju lune, zato pa nastopi vsako leto deset dni prej nego je nastopil v prosiem letu. Ker muslimani ne priznavajo solnonega leta kakor mi, marveč imajo mesečno ali lunino leto, ki šteje samo 360 dni (12 mesecev po 30 dni), se povrne začetek bajrama vsakih 36 let na en in isiti dan. Letošnje leto se je pričel sveti mesec ramazan v soboto 5. marca in traja do 3. aprila. Prihodnje leto pa bo nastopil že 23. februarja. Ramazan ima v muslimanskem svetu vse drugačno vlogo nego krščanski posti. Pri kristjanih se namreč post na zunaj nikjer ne opazi, toda že v krajih, kjer biva le neznaten odstotek muslimanov, se takoj čuti ramazanski post. Tam, kjer so muslimani v pretežni večini ali celo v čisto muslimanskih krajih, pa je slika seveda še veliko bolj izrazita in splošna. Dokler traja ramazan, ne smejo muslimani od zore do mraka ničesar zaužiti in piti, mimo tega ne smejo tudi kaditi ali si s čimer drugim olajšati posit, morajo se vzdržati slpolnega življenja itd. Oe primerjamo poste, ki jih imajo kristjani, z ramazanskim postom, vidimo, da je muslimanski neprimerno težji od krščanskega. Kaj čuda, če mnogi muslimani med ramazanom do dobra shujšajo. POsebno trd je post v letih, ko' imajo ramazan v poletnem času. Kljub hudi vročini ne sme pdkusiti niti kapljice vode. Postiti se mora vsak moški od petnajstega leta, ženska pa že od desetega in vse do smrti. Tako ne veleva zgolj sunnet (Mohamedova zapoved), temveč tudi farz (Allahova, t. j. božja zapoved). Posta so oproščeni samo težko bolni, vendar pa se morajo pozneje, ko ozdravijo, postiti toliko dni, kolikor so v ramazanu zamudili. Razen težko bolnih so prosti samo še oni, ki so v vojski ali na potovanju ter verniki, ki so tolikanj oslabeli, da bi jim utegnil post povzročiti smrt. Vzlic temu pa so ramazanski dnevi pravovernemu muslimanu blaženi dnevi. Trdno je prepričan, da slednje dobro delov ki ga stori v tem času, zaleže desetkrat več nego ob drugih dneh. Allah mu torej za eno samo dobro delo, ki ga je storil v ramazanu, odpusti deset grehov, onemu pa, ki se ves ramazan strogo posti, deli zečat (miloščino), počenja dobra dela (sevab), moli, obžaluje s 'kesom svoje grehe in obljubi poboljšanje, odpusti Alla!h vse grehe, pa najsi bodo še tako težki. Kdor ipa le enkrat vede in brez potrebe prelomi post, mu ne kaže, da bi se v tem ramazanu še dalje postil, zakaj koran pravi: Kdor samo enkrat prelomi ramazanski post, ni več deležen koristi, ki jih nudi ramazan vemikovi duši. Muslimani smejo v mesecu ramazanu jesti in piti samo ponoči, zato se način njihovega življenja za dobo tega meseca docela iizpremeni. Dan postane noč, noč pa postane dan. V mesecu ramazanu je v krajih, kjer žive muslimani, še pozno v noč vse živo, kakor pri nas podnevi ob velikih praznikih. Musliman, ki se je ves dan postil in dodobra izpostil, si hoče vsaj ponoči »privezati dušo«. Post se ne konča vsak dan ob istem času, ker gredo ure »a la tturca« nekoliko drugače nego naše, ki jih imenujejo »a la franca«. Letos se konča oost nekako ob šestih zvečer; vsak dan nekaj minut pozneje. "Kako pa vedo muslimani, kdaj smejo začeti jesti? V ta namen se daje v vseh večjih krajih znamenje s topovskim strelom, medtem ko se v manjših krajih obveščajo na druge načine, zlasti z vzklikanjem raz minareta. Brž ko se da znamenje, da je post končan, pobite muslimani k zajtrku. Marsikdo čaka -z žlico v roki, da se oglasi Strel. Kdo bi mu to tudi zameril, ko od zgodnjega jutra ni použil niti trohice. Kdo bi zameril strastnemu kadilcu, ki ves dan ni potegnil dima, če drži svalčico v ustih, a v rokah vžigalico, da jo prižge, kakor hitro poči strel? Po zajtrku '(ob 'šestih zvečer) hite muslimani v džamije, da se klanjajo »a'kšam«, t. j. molilo večerno molitev. Nato 'se podajo v kavarne ali k sosedom, da ondi počakajo čas, ko bo treba zopet v džamijo, da se »klanjajo kliče mujezin (klicar, cerkovnik) z minareta, naj pohiti v džamijo, da moli »sabah«. Ob dvana'jstih in nekaj minut čez moli musliman »poldan«, dve uri teravijo« (t. j. molijo drugo večerno molitev). Musliman se namreč »klanja« (moli) petkrat na dan. Ko posine zarja, že ga pred solnčnim zahodom pa »ičindijo«, Ob zahodu solnca se klanja »akšam«, dve pozneje »jacija<*, ki*se v ramazanu imenuje »teraviia«, ker se mora v tem Iz šeher - Sarajeva. času ^prikloniti s čelom do tal ne 13-krat, kakor po navadi, temveč 23-krat. Molitve morajo opravljati moški praviloma v džamiji, ženske pa doma. Moškemu ni treba iti v džamijo v primerih, ko ga zadržujejo nujni opravki, medtem ko sme ženska v džamijo zgolj v t:eku meseca ramazana, vendar tudi zdaj samo v nekatere džamije in le na »mafile« (zastrt kor, kakor ga vidimo pri nas V ženskih samostanih). Muslimani so šli tedaj pri ženskah še dalje nego kristjani; le-ti so jim zabranili govoriti v cerkvi, muslimani pa iih še v cerkev ne puste. nebroj lučic, tako da se vidi ponoči, kakor da bi obdajale minarete cele serije ognjenih obročev. Zamisli si n. pr mesto Sarajevo z njegovimi devetdesetimi minareti, ki so razilireseni po dolini in po okoliških brdih. Vsi minareti žare v tisočih in tisočih lučkah in mesto je tako bajno razsvetljeno, kakor niso mesta v Sloveniji niti ob največjih slav-nostih. Ali se ne spomniš nehote čarobno razsvetljenih kalifov ih dvorov iz »Tisoč in ene noči«? Iz večine kavarn in restavracij, pa tudi iz mnogih.privalMh hiš, se oglaša pozno v noč godba in petje, .gramofoni Notranjost J Mtohamedanske 'džamije ialii mošeje so kljub temu, da mora vsak moški petkrat na dan vanje, vendarle dokaj zapuščene. Samo v mesecu ramazanu ožive kakor krščanske cerkve ob največjih praznikih. Zvečer so vse džamije bajno razsvetljene. Stoltine električnih žarnic, sveč, lampijonov in leščerb 'gori v Al-lahovih svetiščih, tako, da se ti zdi, kakor bi bili vsi zidovi v plamenu. Čim sijajnej'še je džamija razsvetljena, tem večja ie čast za džemalt (faro). Zato pa tudi džematlije (farani) pridno prinašajo v džamijo sveče, olje ali loj, odnosno tja, koder je vpeljana električna luč, denar, da se itako postavijo pred drugimi župljani. Razsvetljena pa ni zgolj notranjost džamij. Tudi na vitkih minaretih, ki mole daleko iznad hiš, gori v več vrstah ove džamije. itd., medtem ko se izprehajajo po ulicah še preko polnoči gruče ljudi in vmes, ali pa tudi zase kar je pri muslimanih v drugem času neobičajno, številne muslimanske žene. Pohajanje žensk po mestu je zavzelo n. pr. v Sarajevu tak obseg, da je letos mestna občina izrecno zabranila ženskam, da ne smejo biti preko polnoči na ulici. V gledališču in kinematografih se prirejajo v tem času posebne »ramazanske« predstave, ki se pričenjajo šele ob 9. ali 10. uri zvečer, po muslimanskih hišah pa igrajo domine in karte, da lažje počakajo na »ručak«, ki je nekako ob dveh izjutra j. Znamenje k »ručku« (obedu) da zopet top; vsi pritečejo skupaj, zakaj čez dve uri bo zopet post, Oni, ki nisft šli spat, bude druge, ki so po teraviji legli k počitku, in vsi se založijo s hrano. Muslimani smatrajo za sevab (dobro delo), če zbudijo soseda k obedu. Navada je že, da teče, ko se da znamenje za obed, sosed k sosedu in potrka na vežne duri. Po muslimanskih mahalah čuješ ob dveh zjutraj tako razbijanje po vratih, kakor da bi bil dan poplah za kdovekako nevarnost. Ko ob štirih zjutraj zagrmi top v tretje, je to vsem pravovernim znamenje, da se je post zoipet pričel, hkrati pa tudi, da je čas za »sabah« (jutranjo molitev). Zdaj mora musliman ise >v džamijo, da se pokloni Allahu, šele potem lahko misli na počitek. Ker torej gredo muslimani stoprav zjutraj spat, vstanejo naravno opoldne. V turških mahalah je dopoldne tako pusto, kakor da bi zašel v mrtvo mesto. Opoldan pa mora (biti musliman zopet pokOncu, ker je čas za pot v džamijo na opoldansko molitev. Morda bo kateri izmed čitateljev zmajal z glavo, češ, vse to je res in v redu, vendar pa vsi muslimani ne delajo tako, kakor smo popisali. Res je, da se prav vsi muslimani ne drže točno vseh običaiev in obredov, vendar pa je ogromna večina vendarle zvesta veri očetov. Nekateri se drže teh običajev iz globoke vere, drugi iz navade, tretji pa zbog ljubega miru. Zakaj, če se ne bi držali, bi ipostali pri pravovernih muslimanih nemogoči. Videl sem sicer muslimane, ki so jedli tudi podnevu, vendar pa se je vsem poznala neka zadrega, kakor se pozna v Slovenijj onemu, ki n. pr. na Veliki petek uživa meso. Skoraj neverjetno se zdi, kako veliko vlogo ima vera v življenju naših muslimanov. Vera je glavni regulator njihovih dejanj in nehanj; ona iim ukazuje vsak njihov pokret in ni ga menda muslimana, ki bi se mogel docela ubraniti njenemu vplivu. To se vidi posebno jasno v času ramazana, ko izvršujejo stroga postna pravila celo taki, ki sicer prav nič ne dajo na svojo vero. Preveč ozlkosrčna udanost verskim tradicijam je eden izmed glavnih vzrokov gospodarskega propadanja bosanskih muslimanov. Teh tradicij so se pač lahko držali, dokler je delala raja za gospodo. Zdai pa je temu odklenkalo in se jih ne bodo mogli dolgo držati, če nočejo popolnoma propasti. Jevgenij Čirikov: Na obisku pri ameriškem prezidentu. Ni težko priti do prezidenta Zedinje-nih držav ameriških. To čast lahko doživi vsak dostojen človek, če ostane nekaj dni v Washingtonu. Meni je pre-skrbel vabilo mlad novinar iz Bostona, čigar ded je tajnik državne blagajne in ima torej nekako protekcijo v Beli hiši. Kakih 15 minut pret začetkom sprejema se je pričela polniti velika svetla dvorana s povabljenci. Kakšna pestra zmes: dečki in starci, korenjaške kmetice, evropski turisti, sivolasi mormonski duhovnik iz države Utah in indijanski poglavar iz Nebraske! Vsi so vznemirjeni. Govore skoraj neslišno in prav previdno stopajo po ledenoopofekem parketu. Bronasta ura nad kaminom v sosednem salonu je globoko in zamolklo odštela 12 udarcev. Poldan je. Takoj po zadnjem udarcu se odpro vrata in prikaže se prezidentov osebni tajnik. Lep mladenič je, pravi hrust po postavi. Dvigne roko in po dvorani zaveje lahen veterc. Vsi vratovi se stegnejo, nihče ne diha, oči se zagledajo v odprta vrata. V mrtvem molku se razločno oglase lahni, hiteči, časih se spodtikajoči koraki. Cez 'par minut se je pojavil pred nami predstavitelj najmočnejše in naj-petičnejše države na svetu, človek, ki ga je izvolilo malone 30 milijonov njegovih rojakov. Pri prvem pogledu na Calvina Coo-lidgea sem opazil zgolj njegov ohlapen, jako slabo vrezan žaket, tako da se je zdel kmečko neroden poleg tajnikove gizdalinske obleke. Brž na .to me je postalo sram te lahkomiselnosti in sem natančno premeril oselbo, ki je nosila to Sla'bo obleko. Coolidgejev droben, šti-rioglat obraz kaže same ravne črte: ravne Obrvi, raven, kratek nos, popolnoma ravna, ozka usta, blede, vedno stisnjene ustnice. Droben podbradek. je pogumno izavihan naprej. V splošnem 3e 1to vsakdanji obraz zvitega odvetnika ali ibančnika iz Nove Anglije. Coolidge ne zapusti vtisa neibrzldane, divje moči, kakor sem ga imel pri Rooseveltu. Nič ni podoben niti Wilsonu, ki je izgledal kakor mrtev, neroden stroj. Prezident stopi pred vrsto obiskovalcev in se pomudi pri vsakem eno minuto ali še manj. Sliši se momljava, ameriška angleščina. Coolidge ponavlja enolično vedno ene in iste pozdrave: »Kako vam gre?« »Veseli me, da vas vidim«, »Dobro došli v Beli hiši!« Nekateri ljudje jecljajo v zadregi svoj odgovor kakor šolarji. Drugi govore pretirano pogumno in glasno. Kaj ga neki vprašujejo? Cuijtno! Neki mali starček z zelenkasto in sivo dolgo brado, v smešno visokem cilindru (»dimniku«, kakor ga imenujejo Američani je bil znan s prezidentovim očetom. Zdaj še izkaže, da se 'spominja prezidenta samega kot Maroka. Stisnjene ustnice se nakremžijo, hli-nijo dolgočasen, narejen smehljaj: »Veseli me. Dobrodošli v Beli hiši!« Coolid--ge gre naprej. Prezident Coolidge si odpočiva pri telesnem delu. Lepa mlada črnolaska se v zadregi smehlja in prosi za ime svojemu novorojenčku. Prezident upre v strop ledene, mrzle oči in spregovori: »Hama-liel Harding«. To je ime njegovega predhodnika. S tem imenom bo ozaljšal novorojeni Smith ali Jones očetov priimek. Tolpa dijakov odpre pred preziden-tom spominske knjige. Plečati, tajnik urno privleče iz žepa naliv-pero. Prezident nagubanči ustnice in čečka neke reke. Sleherno minuto zaključi Obvezno stiskanje roke. Vsak amerikanski državljan ima namreč pravico obiskati prezidenta in mu stisniti roko. Ta pravica ni sicer nikjer zapisana, a drži kakor vsa ustava in ni nič manj sveta. Coolidge je poskušal odpraviti to navado, ko mu je iz'bdlela po novoletnih pozdravih žena, ker so ji dobri Američani preveč stiskali roko. Morala je ostati več dni v postelji. Ali listi so zagnali velik krik. Senator Hufline je napadel »podiranje svetega izročila«. Coolidge je odgovoril, da ima pravico varovati svoje moči,, da je rokovanje zamudno, da ima dovolj drugega posla. Toda vsi izgovori niso nič zalegli. »Oh'icago Tribune« je kmalu poročala: ■ »Prezident je sklenil, da se ne bo oziral na osebno udobnost, odkar se 'je dvignilo splošno ogorčenje zoper odpravo stiskanja rok. Ta preklic bo seveda še bolj navdušil volilce našega prezidenta«. Pri sprejemu ni mogoč razgovor s prezidentom. Tajniki upozorijo že v naprej vsakega Obiskovalca, da mora prositi za osebno avdijenco, če hoče predložiti prošnjo ali kaj podobnega. Tudi zasebni sprejemi trajajo le 2 do 3 minute. Prezident nima časa. Hiti ves dan kakor dirkaški konj, tajnik pa venomer gleda na uro, kakor opazovalec pri športni tekmi. Mr. Coolidge je rekel tudi meni: »How you do you?« in mi je dal roko, mrzlo in leseno. V bližini sem videl še bolj razločno izraz skrite bolečine, ki je pačil ravno črto prezidento-vih ust. Malo pozneje mi je razložil moj pokrovitelj vzrok. Zjutraj, do sprejema, podpisuje prezident dnevne akte in sicer do 800 ali 1000.aktov dnevno! Vsak dan mora podpisati tisočkrat zaporedoma svoje ime. Roka mu zaspi in ga boli do lopatice, a mora iti in stiskati roke! Američani, zlasti bolj preprosti sloji, radi stiskajo roko prav močno. Prezident pa se mora smehljati,- biti prijazen in Vljuden. Moj spremljevalec mLje opravil, da je hotel prezidentov tajnik naučiti g. Coo-lidgeja podpisovati se z levico. Tako bi bila nekoliko razbremenjena desnica in prezident bi stiskal čil, neutrujen od pisanja. Tajnik je zahteval po pol ure Bela hiša v Washingtonu, slikana z aeroplana. časa na dan za vaje, ker bi seveda morali biti podpisi obeh rok istovetni. Pouk bi trajal dva tedna in bi se porabilo v celem sedem ur. Toda ubogi Coolidge ni mogel pri najboljši volji najti sedem ur prostega časa! Prezident Zedinjenih držav je najbolj zaposlen človek na svetu ...« w. Boische: pG ovinkih k zakonski zvezi. Ugrabljene Sabinke .. . Prodaja in nakup deklet. — Ženini, ki si služijo neveste. — Zakoni na poizkušnjo. soki skali. V gradu biva prelepa graj* ska gospodična, ki jo strogo varuje pred vnanjim svetom njen stari, jez« ljavi oče. V neki burni noči pa se zgodi, da prepleza mlad vitez strmo skalo, ugrabi grajsko dekle in ga od« nese na svojem divjem vrancu. — Ali pa malo drugače: Iz črnega gozda udari tolpa razbojnikov in ugrabi me« ščansko dekle, da jim postane kraljica. Ko si na šolskih klopeh trgal hlače, ti je pripovedoval učitelj vmes med razno zgodovinsko puščobo pikantne zgodbe o ugrabljenih Sabinkah, o Pro« serpini, ki so jo šiloma odpeljali v Had, o drznem Parisu in o ugrabljeni Heleni itd. Vse te slike obdaja pose« ben čar: ženin je ugrabil nevesto. Vendar pa to prav za prav ni bilo ro« mantično. Romantiki je treba vroče strasti dveh zaljubljencev, ki si posta« vita kot smoter — zakon. V prej ome« njenih primerih je šlo za pravi prav« cati rop: rop, ki je na mah pretrgal ti vstane v mislih viteški grad na vi« :rf ,q ' vso tančico, katera je dotlej obdajala ■devojko, in jo izročil simbolično nago v roke moža, ki jo ljubi in ji bo od te« ga trenutka vse: oče, mati, soprog in varuh. Te zgodbe imajo prastare korenine. Pred nami se razvija velika panorama. Tu še ni nič romantike: tropični pra* gozd, vulkanski otok, čigar vrh še pu* ha dim, s palmami zarasli koralni oto* čič na sinjem južnem morju. Tudi tu* kaj srečaš na vsakem koraku pojave, ki se ti zde romantični, ki pa so na primitivnih kulturnih stopnjah redni predniki zakona. Na avstralskem kop* nu, v Novi Gvineji, na otokih Fidži, pri Samojedih in Laponcih visoko na severu enako kot pri prebivalcih Og* njene dežele globoko na jugu — po* vsod odnaša ženin ponoči, na skrivaj, z ropom ali z zvijačo, če treba tudi z neznatnim bojem, svojo izvoljenko iz tujega rodu.* Kajpa, v večini še da* nes »živečih« primerov ne gre več za življenje ali smrt. Saj je tudi starišem do tega, da mladi ljudje sklepajo za* kone. Pri Avstralcih je rop deklet sa* mo zadnje sredstvo, če se ne moreta oba rodova sporazumeti na pravni podlagi. Najnaravnejše bi seveda bilo, če bi pleme izmenjalo svoje sinove in hčere z drugim plemenom. Kjer pa mladeniči tega ali onega plemena ne morejo ponuditi dovolj sester v zame* no za se, se pravo poruši in mladenič si ugrabi devojko, ne oziraje se na vse ■običaje in predpise. Drugod, kjer so se nravi ublažile, je postal »rop de* klet« nekaka komedija in skuša se s hrupom zakriti nevestino slovo bd rodbine. * Tudi v Bosni se dogajajo neredko na* silne »otmice« devojk, ki jih pozna čitatelj iz poročil v dnevnikih. Opomba prevajalca. Vsi ti običaji potekajo brez dvoma iz prastarih časov, ko je bilo pleme so* vražno plemenu, kakor je pajek sovra* žen pajkinji — vzlic temu pa je nasta* jala potreba, da si plemeni izmenjata samice. »Rop nevest« je bil nekak kompromis. Tako vemo tudi iz življe* nja pajka, da pride zgolj z ropom do svojih zakonskih pravic. * Ko postanejo nravi nežnejše, se po* javi druga stopnja: neveste se jzme* njajo v prijateljskem sporazumu, ali pa se — če ni šlo tako*— prodajajo in kupujejo. Mlad moški nekega ple* mena je šel k drugemu plemenu in si je kupil dekle, ki mu je bilo najbolj všeč. Nam se zdi ta način še manj prikupljiv nego »rop«. Rop ima vsaj neko romantičnost, medtem ko gre v drugem primeru za zoprno kupčeval* stvo. Ženska je tu globoko ponižana. Njena veljava, ki je bila poprej pla* čana s krvjo tistega, ki jo je ugrabil, ali njegovih spremljevalcev, je tu pa* dla na veljavo živinčeta. In v resnici se tudi plačuje z živino. Pride zamorec in pripelje s seboj svoje vole. Obstoji nekaka tarifa. Za toliko in toliko vo» iov (pri Bečuanih 5) dobi dekle. Vendar pa zadeva ni tako zoprna, če posežeš k njenemu praviru. Deklica preide k tujemu plemenu. To pomeni, da nastane vrzel. Le*ta bi se najlažje izpolnila na ta način, da bi kak fant iz dekličinega plemena odvedel dekle iz ženinovega plemena. To bi bila tako rekoč matematična rešitev tega vpra« šanja, ki ne bi nikogar prikrajšala. Ali razmere so navadno bolj zapletene in rešitev ni tako preprosta. Kaj storiti? Rop ni več v skladu z nežnejšimi nra* vi. Kdor hoče dekle, mora dati pleme* nu, ki mu ga daje, neko odškodnino. Na tej naivni stopnji se da človekova cena docela dobro določiti z voli. In ni niti treba, da bi se žena čutila onečaščeno. Če bi bilo treba, bi na enak način vnovčili tudi moža. Pri Zulukafrih stane žena'povprečno d-o 6 glav goveje živine, poglavarjeva hči ie že dražja: 25, v nekaterih pri* merih celo 100 glav. Ratzel pravi po* vsem pravilno: »Ta običaj ne korenini tako globoko v moških kakor v žen* skih srcih. Zavest lastne cene je v ženi tem bolj močna, kolikor več go* vejih glav je ta žena stala.« Tudi mo< ški se ne ogrevajo za to. da bi dobili žene zastonj; preveč bi se čutili poni« žane. Prav ta nakup je pri Zulukafrih najtrdnejša zakonska vez. Mož in že* na bi se bala, da njuna zveza ni pra* vilna, če ni mož »žene kupil«. Ako se pokaže, da je žena v zakonu posebno sposobna, tako glede dela kakor glede rodovitnosti, se neredko primeri, da pridejo njeni sorodniki k možu in sta? vi jo naknadne zahteve. Dogaja se tu* di, da mož pošlje tastu 'njegovo hčer kot neoorabno in zahteva, da se mu kupnina vrne. Če stari ne ustreže, proglasi mož ženo za svojo sužnjo. Kupnina, ki sta jo obe stranki priznali, je utrjevala ženo v prepričanju, da ni sužnfa, marveč svobodna žena. Na drugi strani pa ne smeš zame* njati kupovanja žen z našim pojmom dote. Doto dobita oba mlada zakonca; ta denar ali blago tvori gmotno pod* lago njunega zakona. Kupnino pa ohrani tast in z njim rodbina, iz katere je bilo dekle odpeljano. V stari zavezi čitaš zgodbo o Jako* bu, ki se je potegoval za Rahelino io* ko; tu imaš lepo idilično sliko kupo* vanja nevest. Kapital, ki ga drugi po* loži v denarju ali blagu, daje Jakob z delom svojih rok. Sedem let služi ta* stu in dobi za to ceno njegovo hčer., Tu smo že daleč od boja in ropa. Ne s krvjo, temveč z delom si odkupi snu* bec nevesto. Ali še vedno mora delati za tujo rodbino, ne za lastno ognjišče. Podobna slika, ki pa nas vodi že korak dalje, se ti nudi visoko zgoraj na Kamčatki. Bilo je kratko pred po* lovico 18. stoletja. Nekega dne se je ob obali razbila ladja neke ekspedicije in nje člani so morali preživeti skoraj leto dni na divjem obrežju. Med nji* mi je bil prirodopisec Steller, ki je zapisoval med drugim običaje prebi* talcev Kamčatke, Itelmenov, Нурег* borejcev Beringove ožine na meji po* larne pustinje. In glej: tudi tu si mora ženin zaslužiti nevesto. »Če se hoče kak Itelmen oženiti,« pravi omenjeni potopisec, »ne dobi ženp drugače, kakor da si jo pri nje* nem očetu zasluži. Ko je opazil dekle, ki mu je všeč, stopi v hišo, ne da bi črhnil besedico. Na zunaj daje videz človeka, ki je star znanec te hiše. Pri* Ulica v Skadru. (K članku «Albanija in Albancu str. 338—342j. me z domačimi vred za to delo, pa za ono; trudi se, da bi pokazal svojo moč in spretnost in se kar najbolj prikupil bodočemu tastu in nevesti. Čeprav stariši in nevesta koj prvi dan razume« jo, za kaj gre, zlasti ker skuša ponoči dobiti prostor kar najbližje izvoljen« ki, ga vendar nihče ne vprašuje, kako in kaj; šele po enoletnem, da, celo večletnem delu se tako prikupi stari« šem in nevesti, da se lahko pomenijo o stvari. Če jim ne ugaja, je bilo vse njegovo delo zaman in mora oditi, ne da bi mu dali kakršnokoli plačo ali od* škodnino. V primeru pa, ko je doma* čim všeč, mu izkaže najprej nevesta prijaznost, nato pa se domenita še s tastom. Razgovor je prav kratek in lahko takoj preidejo k snubaškim in ženitovanjskim navadam. Dokler je ženin v hiši, ima vsak drug fant pravi« co, da dela za dekletovo roko, vendar pa nevesta pazi, da ne ostane z njim na samem.« Ali svet, ki smo ga pravkar spozna« li, ima še dokaj surove nravi. Zani« miv je način, kako se snubec prepriča, ali se ne trudi zaman v hiši izvoljen« ke. Običaj zahteva, da mora po dolo« čenem času skušati, kako bi si osvojil nevesto. Pred vsemi ji mora sleči ob« leko in z lastno roko zaznamovati ko« tiček ljubezni. Če mu to ne uspe, pla« nejo domači po njem in ga pretepejo. »Vendar pa,« dostavlja Steller, »v primerih, ko je nevesta ženinu zelo naklonjena, ni odpor prevelik in dekle št brani le zaradi lepšega in ker tako veleva čast in običaj.« * Preudari nekoliko to navado. Kadarkoli je bila beseda o »kupova« nju neveste«, je človeka prijela groza, češ, kako neki se mora ponujati*žena kakor govedo in še proti lastni volji! Ali pa ne pride tudi ženin v čudno luč, ko vstopi v hišo. dela in se trudi za nevesto, ki jo je bil pred vstopom komaj enkrat ošinil $ pogledom?! Kje je tu »ljubezen«, ali kakor bi rekli zo« ologi, prosta, individualna izbira naj« boljšega? Mar je človek docela poza« bil na njo, mogočno silo, ki si je pri« dobila velik pomen celo pri višjih ži« valih? Po bo kdo ugovarjal: Saj je zado« stoval en sam pogled na dekletovo le« poto, da je snubec zahrepenel po na« kupu dekleta. To pomeni, da je bila izbira estetična. Dekle pa si je uteg« nilo misliti: Kdor največ plača in ko« mur oče privoli v kup, je najboljši. Toda tak izgovor je na šibkih nogah. Če zdaj premotriš običaj Itelmenov, vidiš, kako je priroda poskrbela, da so se tudi te nravi pokorile zakonu iz« fcire v korist neprestanemu izboljšanju rase. To, da mora ženin odslužiti nevesto na njenem domu, ima mimo 'denarne« ga tudi še drug pomen: oboje mladih se bolj spozna in dekle lahko prosto izbira med snubci. Seveda, tega obi« čaja ne najdemo povsod; kaj tedaj v primeru, ko pride snubec brez kakrš« nihkoli ovinkov k očetu, da kupi hčer? Mar ne koristi razvoju rase, da vpraša oče hčer, ali hoče tega snubca? Povsod ondi, kjer pleme napreduje, kjer žena ni preveč ponižana, vidiš — celo pri nagem divjaku — da se to vprašanje res _ stavi in dekletov veto upošteva. Jasno je, da dekle najbolj občuduje bogatega ženina; ali kadar je imelo bogastvo odtehtati snubčevo grbo, se je vzbudil in uprl v dekletu njegov prirodni čut. Ta čut ima sleher« na zdrava ženska od nage divjakinje do najfinejše kulturne dame. Na drugi strani pa je plus duševnih in telesnih prednosti pri dekletih vseh tisočletij kaj pogosto odtehtal pomanjkanje bo« gastva. V izmišljenih in resničnih lju« bezenskih zgodbah vseh narodov in časov se slikajo dekleta, ki so ubogala ta zdravi čut. Mlad, zal svinjski pastir je dobil princezinjo, medtem ko je sivolasec, ki jerožijal z zlatom, odne« sel — koš. ★ Bolj ko postaja zakon trden, bolj ko se dviga iz svojih prvotnih oblik — bolj so prosti stiki med mladimi, ne« oženjenimi ljudmi obojega spola. To linijo lahko slediš skozi vso člo« veško zgodovino od golega divjaka, kjer se mladi ljudje stikajo z največjo prostostjo — tja do slavnostnih plesnih zabav v naših salonih. Ni bil samo en opazovalec, ki se je lomil glavo z vpra* šanjem, kako je mogoče, da opaziš pri enem in istem plemenu največjo stro« gost v vprašanju zakonske zvestobe poleg skoraj nebrzdane svobode v sti« kih med samci in samicami. Tako je n. pr. pri afriških črncih: ne daj bog, da bi omožena žena prekršila zakonsko zvestobo, ali pri neomoženem dekletu vlada taka širokosrčnost, da kar ostr« miš. Malajci v Lamboku zvežejo pre« šestnico in zapeljivca ter ju vržejo krokodilom, medtem ko se lahko ne? omoženo dekle stika z moškimi koli? kor se ji zljubi. Tam, kjer je hiša mo? ških (glej »Življenje in svet« št. 4, str. 104) strogo zaprta zakonskim že? nam, so docela prosti stiki s samskimi dekleti. Ali zoper to linijo vstaja takoj dru? ga: nevesta naj vstopi čista v zakon. Ondi, kjer je ta zahteva naravnost pa? ragraf kupne pogodbe, ne smejo stiki fantov in deklet prekoračiti meje sra? mežljive erotičnosti. Tam pa, kjer ni pomislekov, ni tudi ovir, da ne bi mogla obstojati pred rednim zakonom razna razmerja ali poizkušnje. Površni opazovalec bo brez dvoma govoril o v nebo vpijoči nemoralnosti mladine. Ali tudi ti pojavi so imeli na primitivnih stopnjah svojo naturno, čeprav surovo moralo. Korist plemena in rase je zahtevala, da se najde prava dvojica za zakon. ★ V samem zakonu niso več mogoči »poizkusi«. Ko ie bil zakon sklenjen, ie imel nekak dokončen, neizpremen? 1 jiv značaj. Zato so se dovolile preiz? kušnje zgolj pred zakonom. Ali bo mož erotično dovolj močan?, bo?li do? bilo dekle zarod? Pri prebivalcih Kam? čatke sme snubec nevesto tako rekoč posiliti, to se pravi, pokazati zadostno fizično moč. Seveda ne gre stvar v res? ničnost, marveč ostane pri simbolu. Če ie snubec kos preizkušnji, sme položiti roko tja, kjer naj vzklije v zakonu novo življenje. Tudi sredi našega kul? turnega sveta vidiš običaje, ki gredo tako daleč ali še dalje. Na kmečkih svatbah se lahko prepričaš, kako ceni kmet pravno zakonsko zvezo. Vzlic temu pa se v mnogih krajih mirno trpi »nrav« pravih »preizkusnih noči«. Te »preizkusne noči« niso, kakor bi mislil kak površen moralist, zgolj seksualen monstrum, marveč imajo do? cela točno izraženo idejo. Izvoljenca ne stopita takoj v reden zakon, ampak živita leto dni ali še več v svobodnih stikih. Tako se preizkusi sposobnost obeh za velik, absolutno nujen cilj vsa? lega resničnega zakona: za otroke. Če y tej poizkusni dobi dekle ne za? r.osi, se dvojica raziđe. Razmerje se med ljudstvom ne smatra za dekletovo sramoto. Ako pa dekle zanosi, je to kakor razsodba najvišje instance: se= daj je treba že iz moralnih vzrokov skleniti reden zakon. Ženina, ki zdaj zapusti svojo dekle, smatra ljudski glas za grdega zapeljivca, ki se hoče izog? niti smotru, kateri je smel edini po? svetiti sredstvo. Taki »poizkusni zakoni« so pri ev? ropskih kulturnih narodih prastar po? jav. Pozna ga že alemanski zakon. An? gleški kmet v Yorkshiru ima to?le snu? baško formulo: »If thee tac, I tae thee«, t. j. če zanosiš, se poročim s tabo. V Schwarzwaldu spleza fant sko? zi okno v dekletovo spalnico, vendar pa izprva zgolj na pomenek. Šele po? časi se razvije ostalo. Ako ni posledic, tedaj dekletu nihče ne zameri in si lahko vzame drugega ženina. Prvi ni bil pravi! Le če jih menja pogosto, je to fantom svarilo, da ima dekle kako »napako«... (Prost in skrajšan prevod iz knjige »Das Liebeslebcn in der Natur.) """tttttttttttttlllllHMMIHIIIIMm Pripovedujejo . . . Dokler je sedel nemški zunanji minister Stresemann med navadnimi delegati, ki posedajo okoli miz in po klopeh Društva narodov, si je kot strasten kadilec preganjal dolu čas s kajenjem. Kadil je svoje hamburške srnodke s taiko vnemo, da je imel njegov sosed, italijanski delegat Scialoja, ki je nekoliko občutljiv na prsih, kaj neprijetne občutke pred kadečim se »furor germanicus«. Ko pa je zadnjič Stresemann predsedoval svetu Društva narodov, je spoznal, da njegove hamburške cigare ne bi bile v skladu s predsedniško fasitjo in se je junaško vzdržal kajenja med sejami, ki trajajo često tri ali štiri ure. Ta vzgled je vzpodbudil drugega strastnega kadilca, francoskega ministrskega predsednika Brianda, da je tudi opustil kajenje med sejami. Kadilci z obeh strani Rena bodo sigurno razumeli in pravilno ocenili ta veliki vzgled nemško-francoskega zbližanja! (Po »L' Europe Nouvelle.«) Francoski tečaj bomo nadaljevali v . prihodnji številki. O O o Lesoreze v današnji številki je izdelal JUSTIN. Urejuje Božidar Borko. — Izdaja za konzorcij «Jutra» Adolf Ribnikar. — Za «Na? rodno tiskarno d. d tot tiskarnarja Fran Jezeršek. — Vsi v Ljubljani.