Nina FABJANČIČ*	,
/fA/iA»»/ I /:.A7 ClASHK
MEDIJSKA REPREZENTACIJA ŽENSK V POLITIKI
Povzetek. Izliajnjoč iz koiistruktirističiie /uirndignie se (irioriai iiki arju z medijskimi teksti o ženskah v /HtJiliki. Odnos med ženskostjo in pohtiko Je odnos napetosti, kcn pa ne izhaja iz nasprotujočih si bistei''obojega • razlog so skozi zgodovino diskurzit no oblikovane dominantne konstrukcije ženskosti in politike. Političarke v medijskih tekstih niso obravnavane prvenstveno kot osebe, ki delujejo v {>olitiki. ampak so njihove repivzeniacije zaznamovane z dominantnim diskurzom ženskosti. V svojem članku se avtorica osivdotoča na konstrukcijo žen.tkosti kot pripadajoče zasebni sjeri in pogled na žensko kot na javno telo ter ilustrira jmjavljanje teh konstruktov s primeri re/erencialnih medijskih tekstov o pohtičarkah.
Ključni pojmi: medijske reprezentacije, medijski teksti, diskurz, spol. ženskost, politika.
UvotI
Tema mojega besedila so reprezeniacije žensk in žensko.sii v relerencialnili medij.skih tek.siih. Navezujem se na konsiruktivistično (jaradignui, v okviru katere mediji niso razumljeni le kot nevtralni prenašalci sporočil, ampak kot oblikovalci realnosti, o kateri sporočajo. V medijskih tekstih se realnost Sele vzpostavi, kar velja tuili za refcrencialne niedij.ske tekste, ki naj bi realnost le objektivno predstavljali. S kon.struktivistične perspektive tudi spol ni fiksna, temveč di.skurzivno kojistruirana in rekonstruirana kategorija. Mediji so v sodobnih ilružbah osrednje mesto produciranja in reproduciranja diskurzov, med drugim tutli di.skurzt>v o •Spolu.
Ožji prtjblem, ki me zanima v ten» okviru, so medij.ske reprezentacije žensk, ki tlelujejo v sferi institucit)nalne politike. Te žen.ske utele.^ajo nasprotje med dominantnim di.skurzom o ženskosti in don>inaninim razumevanjem |X)litike; ženskost in politika .se |X) teh predstavah izključujeta. To v medij.skih tekstih o političarkah povzroča neke vr.ste tenzijt); moj namen je najti manifestacije dveh izključujočih .se diskurzov v relerencialnili medij.skih tek.stih. Osredott>čila se lx)m na ča.sopisne in revialne tekste o pretivolilni kampanji in volitvah za me.sto ljubljanskega župana/županje. V politični boj so .se vključili tako mo.ški kt« ženske, kar poleg analize tekstov o političarkah v nekaterih primerih t)mogoča tutli primerjavo s teksti o njihovih moških tekmecih.
■ ,\'i>ui IšitiJiinCiC. Sliiitviilbti tiiiiiiiiill«ilo]ft/e iiti VDV TEORIJA IN PRAKSA let 36.1/1999. str. 74-86
Medijski icksti In spol v optiki konstruktivističnc paradignu*
Do nedavnega je v raziskovanju medijev in ludi oilnosa mei.1 mediji in sjjolno razliko prevladoval iransmisijski model komunikacije' ((larev 1989, 15 v van Zoonen 199 S, 27), po kaierem je glavna funkcija medije\' družbeni nadzor: mediji naj bi prenašali ideologijo od centrov moči v kapitalistični in patriarhalni družbi k razpršenemu občinstvu, ki naj bi z ideologijo prepojene medijske v.sebine le pasivno konzimiiralo in tako sprejelo tudi kapitalistični in patri;irhalni družbeni red kot naraven, nespremenljiv, s čimer naj bi sc vzdrževala hegem{)nija vhulajočih ilružlicnih plasti. V zadnjem času pa se v raziskovanju množičnega komuniciranja vse bolj uveljavlja konstruktivistična paradigma, kjer je "pomen razumljen kot konstruiran v zgodovinsko in družbeno ume.ščcnih pogajanjih meti institucionalnimi prf)izvajalci pomenov in občinstvi kol proizvajalci pomenov." (van Zoonen 1991, 27).
V	transmisijskem modelu množičnega komuniciranja po Liesbct van Zorjnen (1991, .36 .57) kritika ituiožičnih medijev temelji na obtožbi', da mediji izkrivljajo realnost. Predpostavljena je torej od čItncSke perccpcije neodvisna, objektivni) obstoječa realnost, ki jo jc mogoče izmeriti, kar je naloga znanosti, mediji pa bi jo morali čim bolj natančno pretlslavljali ljudem, da bi ti dobili pravo .sliko tudi o tistih delih realnosti, do katerih sicer ne bi imeli dostopa. Problem pa naj bi bil ravno v tem, da mediji ne izvršujejo te .svoje naloge, ampak .so pri.stranski (biased) v korist tistih, katerih interes je vzdrževanje statu.sa quo kapitalistične in patriarhalne družbe.
V	konstruktivistični paiadigmi pa je osrednjega pomena teza, da je realnt)si tlružbeno konstruirana in človeku do.stopna le preko različnih znakovnih si.ste-mov, med katerimi jc najpomembnejši jezik v lingvi.stičnem pomenu besede. Ventlar nc gre le za sisteme znakov in pravil za njihovo kombiniranje, temveč predv.sem za artikulacijo teh jezikov v di.skurzih: gre za način, kako izbiramo elemente iz jezikov in jih kombiniramo v smiselna zaporedja. Na ta proces vplivajo družbene in zgodovin.ske okoli-ščinc: "V diskurzih se srečujejo jezikovni sistemi in družbene razmere." (Hartley 1982, 6). Da bi di.skurz lahko razumeli, je treba proučiti izven-jezikovne družbene, zgodovinske in kulturne okoli-ščinc in razmerja moči v njih, .saj je di.skurz po Foiicaultu ncrazdriižljivo povezan z močjo. "Diskurz jc srctlsrvo, s katerim institucije izvršujejo .svojo moč preko procesa definiranja in izključevanja." Gre za "način, kako po.samezni cli.skiirzi oz. di.skurzivnc formacije definirajo, kaj je o določeni temi mogoče reči." (.Storey 1993,92).
Medijski teksti kot mesto konstrukcije realnosti
V okviru konstruktivistične paratligme množični mediji ni.so več prcna.šalci objektivnih ali pristranskih, popačenih podob realnosti, ampak proizvajalci realno.sti, kajti vsaka reprezentacija določeneg:i tlela realnosti je že njego\'a kt>nstrukcija. Ta pozicija .se zdi relativno neproblematična, ko gre za likcijske medijske tekste, na večji odptjr pa naleti v primeru nefikcij.skih. refcrencialnih oz. novinarskih medijskih tekstov, saj sc novinarstvo legitimizira ravno kot objektivno |xiix)čanje o zunanji realnosti: "Novinarski kanoni predsta\'ljajo sliko posameznikov, oboro-žcnili s profesionalnim znanjem, izkušnjami in etičnimi načeli, ki delajo v kontck-
Slu nicciijskili organizacij in poročajo o dogodkih, ki se zgodijo zunaj v svetu." (Dahlgren 1996, 10)'. S konstruktivi.stične peispekiive pa je novinarstvo lazuin-Ijeno kol "in.siitucionahK) konstruirana reahiost, hkrati pa kol prispevek li konstrukciji Siršiii druži^eni!) reahiosti, kar pomeni, da novinarstvo v ključuje institucionalizirano produkcijo in cirkulacijo pomenov" (Dahlgren 1996, 10-11). Žurna-li,stični tek.sti "rellekiirajo in hkrati oblikujejo prevladujoče vrednote družbe v določenem zgodovinskem kontekstu' (Fowler 1991,222). .Novinarska konstrukcija realnosti vključuje proce.se selekcije dogodkov, ki .so vretini uixivedovanja, in transformacije oz. načina upovedovanja (enkodiranja) dogodkov. "Novice kot v.sak di.skiirz konstruktivno oblikujejo lisio, o čemer govorijo. Novice so reprezentacija v tem smislu konstrukcije, ne pa z vrednotami neobremenjen odsev dejstev." (Fovvler 1991, O-
.Mediji v .sodobni družbi vse bolj [K)siajajo osrednje me.sio, kjer .se odvijajo diskurzi, .saj imajo medijski leksti v.se večji pomen za konstituiranje tako realnosti kot subjektov. Zato so medijske reprezentacije (v smislu konstrukcije) bistvenega pomena za različne družbene akterje in .skupine, .še [X>.sel>ej za liste, ki .so bile zgodovin.sko odrinjene in omejevane pri poskusih sooblikovati interpretacije real-no.sti in svojih identitet.
S[>ol kot (liskiirzii'iio konstruirana kategorija
V raziskavah odnosa med mediji in spolom, ki temeljijo na transmisij.skem modelu, so mediji paxlmet kritike zaradi prena.šanja podob žen.sk in žen.skosti, ki .so .stereotipne in niso reprezentativne za resnični položaj žensk. S tem naj bi mediji reproducirali donunantno patriarhalno ideologijo, pri čemer so medijske v.sebine neposredna posledica ali interesov kapitalističnih mo.ških lastnikov ali pa seksis-tično usmerjenih medij.skih profesionalcev. "Spol (gender) je razumljen kot bolj ali manj .stabilna in enostavno razpoznavna razlika med žen.skami in mo.škimi, ki bi morala biti korektno predstavljena." (van Zoonen 1994, .31). Toda tudi spol je konstruirana kategorija in zalo dinamična, spremenljiva, konlradiktorna kategorija, ki je odvisna od zgodovinskih in kulturnih okoliščin. Lie.sbel van Zoonen spol definira kot "iio.seben diskurz, to je skupek prekrivajočih .se in pogosto nasprotujočih si kulturnih opi.sov in predpisov, ki .se nana.šajo na spolno razliko ter izhajajo iz določenih ekonom.skih, družbenih, političnih, tehnoloških in ostalih nedi.skur-zivnih kontekstov in jih hkrati regulirajo." (van Zoonen 1994, 33). Spol je vedno ])odvržen boju za definicije. Kot opozarja L. van Zoonen, pa poudarjanje nefiks-nosii spola in njegove izpostavljenosti stalnim 'pogajanjem' o definicijah ne ixjineni, da v leh pogajanjih nastopajo enakovredni nasprotniki, saj imajo različni družbeni akterji in skupine različno moč definiranja in samodefiniranja. Ker je "moč definiranja na kompleksen način povezana z drugimi razmerji moči v družbi, kot .so ekonomska, etnična, razmerja med spoloma in mednarodna razmerja moči" (van Zoonen 1994, 39), .so preko di.skurzov nekateri pomeni in inter-
' lil iw nkljiiCiije iiit>l<iutiu'nii iiiuiniirslrii čclmiv Init imCin iiluiiviliivtmja ii/Kimt>liii luiiriUfizticij» in iw iintiinieiiuiclje. /«(.uimcga scIjv razume lii /ircilsuirlja kol 'irans/iiireuleit Izraz resiilCiilli tlogoilkov. ki lic rc/irczenlirti ali celo koiisiriura. lemivC oilsera 'resiiiCnl sivi'. /..y svoje olK'iiisliii uaslaiija kot />re-jemiiikefakiiCiiih informacij'(tuihar l'J97. 54-55/
pretacije Icgitiinizirani in privilegirani nad drugimi: "V procesu definiranja (politične) realnosti različni akterji na različnih položajih moči v specifičnih zgodovinskih in ekonomskih okoliščinah artikulirajo zapleten sistem idej, iz kombinacije katerih se oblikuje dominantni pogled." (lirants 1989, 82). Tako lahko govorimo o tlominaninih, paradigmatskih načinih razumevanja različnih družbenih pojavov, proce.sov, skupin, med drugim ludi kategorije spola, torej o dominantnih di.skur-zih, čeprav je treba opozorili, ila "ni.so monolitni in ne|>ropu.stni, ampak proizvedejo opozicijo .samim sebi in .so odprti za pogajanja" (van Zoonen I99i .39).
Di.skurz o spolu oz. pomenu spolne razlike je zaznamovan z zgodovin.sko nastalim neenakopravnim razmerjem nioči (v naj.šir.šeni pomenu besede) meil nto.škimi in žen.skami in lo razmerje hkrati tudi reproducira. Neenakost med spoloma se med drugim kaže ludi v razmeiju obeh .spolov do politike'. Ta družbena dejavnost je bila skozi različna zgodovinska olxlobja večinoma monopol mo.ških (seveda ne vseh - poleg spc^la ,so obstajale .še ilodatne omejitv e za dostop do političnega odločanja, na i^rimer tlržavljan.ski status, družbeni .statu.s, lastnina...). O vzrokih za vzpostavitev takega razmerja (ne le na področju politike, lemveč tudi na drugih družbenih |KHlročjili, ki .so bila do.stopna le za en spol) obstajajo različne razlage. Ne glede na možne vzroke pa je iz konsiruktivistične pers|)ektive pomembno to, da se je utrdilo razumevanje politike kot dejavnosti, ki predpostavlja določene lastnosti in .spo.sobno.sti, ki so (bile) percipirane kot značilne za moške (racionalnost, aktivnost, .samostojnost, tekmovalnost...).
Politika jc bila torej kon.struirana kol družbena dejavnost, ki .se ji bolje prilegajo moške lastnosti'. Kljub temu .so si ženske prizadevale za enakopravno participacijo in si sčasoma ludi utrle pot v sfero politike. Vendar pa so se formalnopravne .spremembe izkazale za nezadostne, kar je razumljivo, če upoštevamo stoletja reproduciranja dominantnih diskurzov o politiki, o žen.skosti in moško.sti. In.stitucionalne, 'materialne' ovire .so bile torej delno odpravljene, olxlržale pa .so se ovire na diskiirzivni ravni, ki .scieda vpliv;ijo na dejansko uresničevanje formalnih možno.sti. Kljub znatnim spremembam, .so ženske v politiki .še vedno nekak.šen tujek, nekaj neobičajnega, saj njihova ženskost predstavlja odstopanje od paradig-matskega razumevanja |X)liiike. Kar ugotavlja l.iesbet v-an Zoonen (1991, 5 J) za razmerje med ženskostjo in novinarsko profe.sijo, lahko razširimo ludi na oslale dejavnosti, ki so bile iradicionalno moške, sedaj pa vanje vstopajo tudi ženske; če apliciram njeno ugotovitev na razmerje med žen.skami in politiko: žen.skost in politika si nisia inherentno na.sprotni, do napetosti med njima prihaja zaradi dominantnih definicij žensko.sii in historično specifičnih zahtev politike.*
-■ Ihliiibti r lem lektiii niziimem voijem jmmeiiii Ivsetlc. ktii IiihIuiicIiiiiiiIiui uz. iimitiiu imllliku.
> Km lliisimdjii iliimiimiiliie}>ii iiiziimeriiii/ti /Kilillke Mikii iiamlemn reziilMle /tiiskiisii. kjer sn iMiskiisiiim iiselmm /niktiztill slike mtiSkili lil ieiisk riizllCiilli suinisli, nizliCiilli sillor. JiiliifiniJiniiilli r mzllCiilli okoljih, m jih finisill, luij /loivtlo. ktilere oil leh oseh so /mlliikl. VeCiiiti soilehijoCih je Izhnild iliihro iMeCeiie sltiivjie moSke. (tleii-lll in Miilliiison 1'JHU e K<iss lii Sivl>erny-.\loluimmiiilx 1997. IIX>)
Trk cliskurzov o ženskah in ženskosti z diskiirzi o politiki
Ženskost funkcionira kot zel<i koinjileksen in gnetljiv sinilx>l - njeni pomeni so raznoliki in med seboj protislovni; "... ženska v .svoji vlogi kulturnega simbola značilno kroži med ek.stremi: devica in pocestnica, svetnica in gre.šnica. z.;iveznica in uničevalna po.šast. .Mit ne sledi logiki, .saj ilovoljuje, ila diametralna na.sprotja neproblematično .soob.stajajo." (Macck>nald I99S, 6l ).
.\1yra .Macilonakl govori o mitih ženskosti. |)ri čemer termin 'mit' uporablja v pomenu, kot ga je definiral RolantI B.irtlie.s, torej kot "... načine koncc[5tualizacije neke teme, ki so .široko sprejeti znotraj določene kulture in zgodovin.skega obdobja, kljub temu, <la .so le malo povezani z realnostjo." (.Macdonald 1995, 1). Po Barthesu niit traiisformira zgodovino v Naravo, torej spremeni tisto, kar je bilo .skonstruirano v določenem kulturnem in historičnem kontekstu, v nekaj danega, nujnega in zato nespremenljivega. .Mvra Macdonald .se v svoji knjigi Repre.senting Women ukvarja s .štirimi takimi miti: mit o ženskah kot nedoumljivih in zato nevarnih, mit o ženskah kot skrbnicah, mita o ženskem telesu in ženski seksualnosti. Te mite avtorica i.šče in analizira predv.sem v fikcijskih žanrih in ogla.ševanju. .Sama se nameravam ukvarjali z referencialnimi tek.sti, osredotočila pa .se bom na dv:i elementa iz teh kompleksnih in na.sprotiijočih .si konstrukcij žen.sko.sti, in .sicer (1) domnevno naravno me.sto žen.sk v za.sebni sferi doma oz. metlo.sebnih odnosov, kjer naj bi opravljale ekspresivno' funkcijo, za kar so primerne zaradi .svojih inherentnih žen.skih' la.sinosti kot npr. emocionalnosti. spo.sobnosti skrbeti za ilruge in jim ilajati emocionalno podporo, kooperativnosti, spo.sobnosti urejanja odnosov... in (2) pozicioniranje žensk kot objekta (mo.škega) pogleda in voveurističnega užitka.
Izbor teh dveh konstruktov ženskosti je relevanten glede na to, da nameravam razi.skovati odnos med žen.skanii in politiko, kakor je konstruiran v medijskih tekstih. Pri prvem gre za napetost med ženskostjo, katere naravna domena naj bi bila zasebna sfera medosebnih odno.sov, in jX)litiko, ki je dejavnost javne sfere, pri drugem pa trčita dve razumevanji javnega: politika .se povezuje z razumevanjem javnega kot ti.stega. kar je obče. kar zadeva vse, in je in.stitucionalizirano v javni oblasti, žen.sko.st kot v.sem dostopno razkazovano telo pa implicira drugo vrsto javno.sti - pro.stituiranje, katere institucionalizacija' \cjarna hiša.
'/.osebna sfera - naravno mesto žensk
Delitev na javno in zasebno sfero je bila (ponovno) konstruirana v času začetka vzpona meščanstva v Evropi. Zbiranje za.sebnikov v me.ščanskcj javnost je pomenilo pripravo na zavzetje sfere javne oblasti, ženske pa so bile že od začetka izključene. Umestitev žensk v za.sebno sfero nujnosti, kjer (v nasprotju z javno sfero možnosti izbiranja in spreminjanja) razmerja podrejenosti in odvisnosti o.sta-jajo nevpra.šljiva in kjer odločanje ne temelji na argumentih, ampak na moči, pa se je seveda lahko sklicevala na kon.strukcije ženskosti, ki .so se akumulirale skozi zgodovino, pri čemer .so nekatere delovale latentno kot grožnja (strah pred iracionalnostjo in emocionalnostjo žensk), druge pa so bile ek.splicitno hvaljene in
razglaSane koi argimieiili (naravna vk)«»;! ženske, sposolinost skrlx'ii /.a druge, moralnost, krhkost, ne.samo.stojnost...).
Do tlanaSnjih dni sc je .spremenilo tako razinnevanje za.sehne in javne sfere kot tudi meje meti njima, toda kot pravi Mvra MactlonakI, .stare koncepcije vztrajajo, ko gre za pričakovanja glede delovanja mti.Akih in žcn.sk. (.Macdonaltl 1995. 51). Še po.sebej pritle tlo izraza (ne)sprcjcmljiv(5st vsit)panja tioločenih tiružbcnih .skupin na različna družbena ptnlročja, kt) so sicer latentne meje |irestopljenc: v tem primeru st> pre.stopnicc' ženske, ki .se ukrarjajo s politiko.
V	|)regledanih ča.st)pisnih tekstih o političarkah sem opazila tive manifestaciji opi.sanega kon.strukta ženskosti, in sicer ptiimcnovanje jx)liiičark .samo z njihovimi osebnimi imeni ter umeSčanje žensk v za.sebnost s sklicevanjem na njiht)ve naravne žeii.ske lastnosti in sposobnosti.
1) Poimenovanje poUtičark z osebnimi imeni. Nagovarjanje samo z osebnimi imeni je podobno kot tikanje značilnost neformalnih medosebnih otinostjv: "O.sebna imena, pomanj.ševalnice in vzdevki .so uporabljeni za kt)iK)tiranje nefor-malnosti in intimnosti metlo.scbnega tli.skurza." (l"o\vler 1991, 63). V javnem govoru ]>a se za vzpostavitev večje formalnosti in tlistance uporabljajo imena skupaj s priimki in nazivi ali pa .so imena celo izpu.Sčcna. V časopisnih tekstih le retlko opazimo, tla bi bili moSki ptilitiki jwimenovani samt> s .svtijimi imeni, kt) gre za političarke, pa je takih primerov precej več, |x>sebej v popularnem tisku, vendar jih lahko najtlemo tudi v kvalitetnem tisku.
V	preglctlanih tekstih iz tiskanih medijev sta bili kantlidaiki za župan.ski položaj nekajkrat samo z o.sebnimi imeni poimenovani že v naslovu, npr. DANICA iV/1 TREH STOLIH (Slovenske novice, 3. 12. 1997), VVAVl KRŠI ZAKON! (Demokracija, 27 II. 1997), VIKA, VIKA... (Trač, 24. 11. 1997). VTraču lahko najtlemo tutli naslov DANICA ZA ZUPANJOK kjer političarko v začetku teksta |X>imenu-jejt) z imenom in priimkom, v nadaljevanju pa tivakrat le z imenom. V tekstu z naslovon» TEŽAVE DANICE SIMŠIČ, ki je bil vTraču objavljen 8. 12. 1997, pa .sc ime in priimek političarke ix)javita le v na.slovu, v tekstu pa jc .štirikrat u|X)rabljeno le njeno ime. npr. Ob taksnih Špekulacijah naSe Danice... Če Danici morda ne bo uspelo v politiki, se bo udobno vrnila na televizijo. Ce gre v teh tekstih za bolj lahkotno' tjbravnavanje političnih zadev, pa lahko pt)imenovanje političarke samo z iment)m najdemo tudi v resnej.ših' tekstih: Dnevnik je npr. 12. 12. 1997 objavil vest o pretistavitvi nameravanih gospodarskih ukrepov ene od kandidatk, v katerem je v kontekstu kla.sičnega poročanja o političnih tlogtKlkih uporabljent> le ime osebe: ...je eden od kratkomCnih ukrepov, ki bi jih Vika kot županja lahko uresničila...
Zdi sc, da je političarke v časopisnih tekstih laže in bolj sprejemljivo nasloviti le z imenom. To v nekaterih kontekstih' deluje kot trivializacija, degradacija in po.s-mehovanje (npr omenjeni tekst Težave Danice Sim.šič v Traču), v drugih kontck.s-tih pa ustv arja nekak.šno domačnost, bližino, intimnost, ki so značilni za zasebno sfero medosebnega komuniciranja. Pri lem je treba dotlali, tla .se je ena od kandi-
■ .Vrt f«/j7.v»i«.v/ /«»;i(fiw <«/ Itoiilekslti olioztirja Hiirlvr: -.„(if iiksia/d iw.iiiivim-iiljliMi nmncrje im-it iMiko in [Himenom t.innvimiCnu iMlka nlmii i-nega seimi-nii kimsianinenii /Himi-na. anilnik niz {»iien-ilalniliiKinienin'-v-ltinlek.<UL'(lknrler 1991. 99)
cialk v svoji predvolilni kampanji s:mia pretlsiavljala le s svojim imenom, ker je oCil-no računala ravno na lo, da lx) tako usiv-arila videz bolj pristnega stika z Ijuilmi. Podobna pričakovanja političark .sta ugotovili Ross in .Sreberny-.\Iohammaili v svojih intervjujih s poslankami angle.škega parlamenta. "Strategija ti.ska, da uporablja osebna imena političark, je bila večinoma razumljena kot pozitivni konstrukt, ker je omogočila, da se zdijo bolj do.stopne .svojim volilcem in javno.sti nasplo.šno kot pa njihovi mo.ški kolegi. Nolx?na ni menila, da ima ta bolj oseben pristop učinek zmanj.ševanja njihove kretlibilno.sti." (Ross in Srebernv-Mohammadi 1997, 106).
Vendar pa menim, da ni toliko pomembno, ali mediji s to strategijo ustvarjajo (za političarke domnevno ugoden) videz intinmosti ali političarkam zmanjšujejo kredibilno.st. Pomembnej.še je vprašanje, kaj sploh omogoča, da se žensko, ki deluje v javni sferi, kjer vladajo posredovani, formalni odnosi in zato večja tlistanca, poimenuje le z njenim o.sebnim imenom, kar je značilnost me<lo.sebnih ckIiio.sov zasebnosti, ne ila bi to delovalo kot moteča, vpadljiva izjema, kot je to v primeru mo.ških. Razlog za to vidim v konstrukciji žensko.sti kot izhajajoče iz za.sebne sfere in z njo zaznamovane. Hkrati pa to prenašanje značilnosti medosebnih neformalnih odno.sov v sfero mediiranih formalnih odno.sov reproclucira in utrjuje poj-moranje, da je mesto žensk v zasebni sferi.
2) FMsprcsivua ženska, ženska skrbnica. Ženska kot skrbnica in urejevalka odno.sov znotraj (primarne) skupno.sii je eden od konstruktov ženskosti, ki .so imeli še po.sebej pomembno vlogo pri delitvi zasebnega in javnega med spola in pri vzdrževanju te delitve.' Ženskam .so bile pripisane lastnosti, ki naj bi .se najlxv Ije razvijale prav v za.sebni slieri doma. medtem ko naj bi bilo javno življenje za te lastnosti naravno.st .škodljivo. Tako na primer piše slovenski katoliški .sociolog U.šeničnik: "Kaj bo s tisto nežnostjo, .sramežljivostjo, milino, ki dela žensko.st tako ljubo? Ali rastejo rože in lilije po ce.stah javnega življenja?" (Ušeničnik 1910, 750 v logan 1992, 11 i9). Seveda pa ni .šlo le za žensko milino, temveč predvsem za repro-duktivno tlelo znotraj doma, .skrb za družino, vzdrževanje odno.sov znotraj družine, kar naj bi žen.skam pripadalo zaradi njihove 'narave'.
Seveda tem diskurzom nikoli ni zares uspelo preprečiti prestopanja mej - te so postajale v.se bolj prepustne. Vendar pa to ne pomeni, tla .so te kon.strukcije izgubile svojo moč. Lahko rečemtj, da Se vetlnt> funkcionirajo na tlrugih ravneh; sicer ni.so tako eksplicitne kot nekoč, ventlar z;ir;idi te nevklnosti' mortla še globlje zažrte v tkivo družbenih pretLst;iv. Danes ženske sicer stopajo v dej;>vnosti izven za.sebne .sfere doma (plačano delo, politika), vend;ir za .sabo vlečejo' lo zgodovin-■sko dediščino'. To ,se |xi eni .strani kaže na 'materialni' nivni. torej pri dej;inskih možnostih dostopa žensk tlo vseh teh tlejavnosti. njihovem položaju in pLičilu. Kar l.iesbet van Z<x>nen ugotavlja za ženske v medij.skih profesijah. velja tudi za druga podrf)čja: "Ženske večinoma tlelajo na področjih ktjmuniciranja, ki .se jih razume kot razširitev njihovih dolžno.sti v sferi doma in njihovih družbeno pripisanih last-
'.Uimlii itlinilH-ii. ivèttitir zvili/mrviJeii ilobazgtiilHibc rsitlniiiiisll iiiiltiti ivii.shi kulsi-iiiiihiiiz. nvir-Ixirtilbl sem iui.<Ui v biijiiki Xtiktij r liolelK ki sMju lelii tW7 izil/ilti .Mliiillii.skI ceh lii .^or^liiiizem lii r kalen .<ti zbrane In/tirmacije n za .iliulenle lirimernih cenej.<ih mutniLsiih niislanlliv. hitlalki so iifirem-IJeni s iMisehnimI iiziitikainl. n/ir za kimiakinl nasluv /v iifiiirahljeii znak liisiim. iuliir jMimeiii. tla je moiniikamfilianjellil. znakec. kl{iiimenl ii.<krb<i. jm je iensktt finunt.
iiosii skrhnosii. negov-mja in liunianosii /„,/ ženske dobijo za enako delo nianjSe plačilo." (van Zoonen 199 i, 5.3). Ta prak.sa .se reflekiira in hkrati rej^rodiieira na diskiirzivni ravni, med driigint ludi v metlijskih novinarskih tekstih: gre za način, kako .se o takih ženskah govori, kako .se jih naslavlja, kak.šne lastno.sti, spo.sobno.sti in ne.spo.sobno.sti se jim pripisuje.
liden izmed primerov govora o naravnih ženskih lastnostih je portret Vike Potočnik v .Sobotni prilogi Dela po njeni zmagi na ljubljan.skih predčasnih županskih volitvah (Delo, 17. I. 1998).' Novinarka Nevenka /Čolnir piSe: "Vika Potočnik je predrseni ženska v politiki. Kombinacija, ki je ie tedno redk/i, vendar je običajno porok nspe.^nosti. Posebej v teh razmerah. Žnpanska funkcija, r glavnem bivz blišča, ki ga je tako pogrešal dr. Dimitrij Rnpei je namreč pisana na kožo prav ženski. Terja zlasti veliko vztrajnosti, potrpežljivosti, skrb za tisoč podrobnosti, sposobnost ločevanja bistvenega od manj bistvenega, nagon.^sko odločanje. To so lastnosti, kijih ženskam običajno da že narava in prva ljubljanska županja jih je dobila."
Očiten je e.sencialistični pogled na spolno razliko, po katerem .se moški in ženske inherentno razlikujejo, žen.skost in mo.ško.st pa .sta fiksni kategoriji. Žensko odločanje je nagonsko, beremo v tekstu. Ženskam naj bi bile že po naravi dane določene lastnosti kol vztrajnost, potrpežljivost, kooperativnost. sposobnost urejanja otinosov. Ta konkretna ekspresivna ženska', ki jo je narava, kot seveda ludi večino ostalih oseb ženskega spola, obdarila z la.sinostmi, ki omogočajo funkcioniranje primarne skupno.sti družine, bo lahko te .svoje lastno.sti dobro uporabila tudi v okviru malo večje skupno.sti (mesto), ki jo trenutno pestijo precejšnje težave; neurejeni odnosi, pomanjkanje konuniikacije, konflikti, kajti ženska jc speciali.stka ravno za urejanje odnosov, gladenje sporo\', vzpostavljanje konuniikacije, blaženje konlliktov, nekak.šen komunikacij.ski amortizer torej. Takšen pogleil na žensko je na videz pohvala, dejansko pa je lahko podlaga za dodatno obremenjevanje žensk. Kol pravi Pamela Fishman, ženske izvajajo interaciional shitwork of communication' (citirano v .MacdonakI 1995,62).
O načinu, kako podobe v medijih umeščajo briian.ske političarke v tradicionalne ženske kontekste zasebne sfere, Ross in Srebernv-Mohammadi pi.Seia: "Da bi .se poudarilo njihovo e.sencialno žen.skost. .so političarke navadno fotografirane v .svojih pisarnah, posnetki pa vključujejo različne žen.ske priiikline - udobna zofa, čajnik in skodelice z rožnatim vzorčkom/.../. .Mo.ški politiki pa .so nasprotno navadno fotografirani stoječ pred Wesimin.strsko palačo z impozantnimi zgradbami parlamenta v ozadju." (Ro.ss in Srebernv-.Mohammadi 1997. 107).
Podobno 'doniestifikacijo' .slovenskih političark pa lahko opazimo pri branju' fotografij, ki spremljajo tekst z naslovom 'Kdo bo nova ljubljan.ska županja?' (.Mladina. 2. 12. 1997), v katerem .so na treh straneh pred.siavljeni kandidati in kandidatke. Na prvi .strani Ixjsedila sta fotografiji obeh kandidatk: Vika Potočnik je fotografirana skupaj s svojo hčerko, ki jo drži za roko, Danica Simšič pa na sliki objema enega s\'ojili otrok. Na obeh podobah sta otroka postavljena v ospredje.
' .V<i icm mesni naj /Kimlaiim. da nmj namen nI iskali letisior. hi hi fiDlIilCarke degradirali zalo. ber .«1 iensbe. am/iab U-kste. r baleiv so vfirajeni elemenii Izprei ladiijočih diskiirzoi- o ien.<Jiosll Viem lektlii Je na firimer nora Inimiija lirvdsiai tjeiui z nablonjenostjo. /irar utbo njene ienske lasliiosil'.
81
MoSki kanciiclali niso slikani ob oirociii, ampak tako, cia sami ciominirajo na slikali. Dva imata za ozadje stavbo, pri dveli pa .so v ozailjii ilnigi ljii<lje. 1'olitičarki tii sicer nista lotografirani v pisarni s čajniki in skodelicami, ki bi izražala domačno.st oziroma imitirala sfero doma, imata pa ob .sebi eno od ženskih pritiklin" - otroke. Na fotografijah so torej otroci tisto, kar prvenstveno označuje in določa obe političar-ki. Tako je izpostavljena njuna ženskost in eden od elementov 'naravne ženske vloge' - skrb za otroke.
•Še ena manifestacija privzemanja naravne obveznosti žen.sk, tla prevzamejo največji del skrbi za družino in otroke, so vprašanja, kako bo ženska usklajevala .svoje obveznosti do doma in družine s .svojim delom na političnem položaju, ki .so velikokrat po.stavljena v inter\ jujih s političarkami (pa tudi z drugimi ženskami, ki se odločijo za kariero). Na taka vpra.šanja se ženske navadno odzovejo s pojasnjevanjem in zagotavljanjem, da njihova družina ne bo prav nič trpela zaradi njihovega udejstvovanja izven sfere doma.
Tak.šne primere '.skrbi' za družino političarke lahko najdemo v intervjujih z obema kandidatkama v reviji Jana (28. 10. 1997, naslov "Roj za županski prestol'). Zadnje vpra.šanje v intervjuju z Viko Potočnik je bilo; Nekoč xle rekli, da so popol-dneri za raju s hčerko sveta stvar Ce bo.^te izvoljeni, si boste ver/etno nekoliko težje rzeli čas?, Danico Simšič pa so na koncu interv juja povpr;iš;ili tako: Rekli ste, da ima Ljubljana bogastro v svojih prebivalcih, vi pa imate svoje bogastvo doma. Va.^a otroka sta se verjetno ravno navadila, da Je mama več doma če boste izvoljeni, pa bo takih trenutkov spet manj.
Podobno vprašanje se je poj;ivilo tudi v intervjuju z Viko Potočnik |X5 njeni zmagi, ki je bil objavljen v mesečnem glasilu Ljubljana (februar 1998, str. 11): Delo županje vam bo vzelo veliko časa. Kako bo.tte z novo funkcijo uskladili svoje živlJeJije in našh dovolj časa tudi za svojo hčer?
Taka vprašanja so izraz pristajanja na normalnost tega, da je ženska dolžna najprej izpolnjevati svojo domnevno primarno vlogo, kariera ()a je lahko le drugotnega pomena. Redko pa se |X)stavi pod vprašaj sama družben:i razmerja, ki povzročajo ženskam ta dodaten problem usklajevanja vloge matere-žene-gospo-dinje s profesionalno vlogo in ki jim nalagajo občutek krivile, če jim to ne uspeva.
Javno žensko telo
"Osrednji element zahodne patriarhalne kulture je razkazovanje žensk kot spek-takla, podvrženega pogledu (moškega) občinstv-a." (van Zoonen 199'i, 87). Raz-kazovana ženska tako izgubi svojo individualnost, svoje po.sebne lastnosti in postane anonimna. Ostane le njena zunanjost, ki se jo opazuje, komentira, .se ob njej fantazira in uživa. Ženske kot objekt pogled;i, užitka, fant;izij se posebej pogosto in tipično pojavljajo v razJičnih tekstih popularne kulture, od filmov do ogla-■ševanja, vendar ta diskurz o žen.skosti ni na.stal s popularno kulturo in tudi ni omejen nanjo - že veliko prej se je manifestiral v zahodni umetnosti, ki "razstavlja ženske, gole ali delno oblečene, za užitek moškega gledalca." (Macdonald 1995, .31 po Bergerju). Žensko.st kot vizualni spektakel se pojavlja tudi v kulturnih prak.sah, najbolj očitno, lahko bi celo rekli institucionalizirano, v lepotnih tekmovanjih.
Tudi v tcksiih, ki obravnavajo političarkc, laiiko najdemo aluzije na .seksualnost in telesnost. Kden izmed relevantnih ča.so|jisnih tekstov je primer intertekstual-nosti, morda bi celo lahko rekli paiodije. Gre za podobo", ki je bila objavljena v prilogi Zelena pika časnika Dnevnik (13. 12. 1997) neposredno po dalj.ši |)red-■stavitvi v.seh kandidatov in kandidatk za župansko mesto (vsi so odgovarjali na ista vpra.šanja) z naslovom 'Ko tx>do po pre.siolnici vozili električni avtomobili'. Večino podobe z:ivzema jumbo plakat, v ozadju je Ljubljana, kar vemo le po delno vidnem ljubljanskem gradu. Na plakatu je na desni strani fotografija .stanovanjskega bloka, na levi pa ženska v črnem spodnjem |>erilu, gole prsi si prekriva z tllanmi prekrižanih rok, glavo ima rahlo nagnjeno in oči zaprte. Na plakatu je napis
PREDLOG IZ NAŠEGA Bl.OLC'\. Vse skupaj ima naslov Jnmbo z zeleno 'in
je delo Jožeta Trobca (v spodnjem delti plakata je tudi napis
Trohec&Trobec, kar je verjetno aluzija na oglaševalsko agencijo
Kline&Kline).
Očitno je, da se ta tek.st sklicuje na predvolilne plakate Danice Simšič, ene od kandidatk za županjo, saj je pravzaprav edino, kar loči originalni plakat od tega zmontiranega', podoba najjol gole žen.ske v erotičnem spodnjem perilu, ki je zamenjala političarko na originalnem plakatu. .Na originalnem plakatu gre za politično promocijo individualne žen.ske z določenimi lastno.sti, ambicijami, uspehi, načrti, žen.ski na zmontiranem plakatu pa je odvzeta individualnost in vsebina, nastopa le kot forma, kot žensko telo, i^ostavljeno na ogled, pri Čemer je uporabljen ne več kod politične komunikacije, ampak oglaševalske modne fotografije, ki je "... prevzela precej kodov, ki so bili prej omejeni na mehko pornografijo." (van Zoonen 1991, 86).
Diskurz o ženskosti je tisto, kar povezuje j>olitičnopromocijski tekst z oglaševalskim tekstom, ki uporablja kod mehke pornografije, in kar je omogočilo izpeljavo parodije na ta način. "Redukcija ženske v javni .sferi na bazično .seksualnost je sredstvo, ki ga mediji redno uporabljajo", trdi Karen Ro.ss za odnos britanskega tiska do političark (Ross 1995, 503), očitno pa take primere lahko najdemo tudi v .slovenskem tisku.
Podobno povezovanje politike in telesnosti lahkcj opazimo v tekstu iz Trača (17. 11.1997) z naslovon» 'Ženski triumvirat - rešitev za Ljubljano'. Najprej (v .skladu z imenom časopi.sa) poročajo o govx)ricah, da naj bi za županjo Ljubljane poleg dveh žen.sk kandidirala tudi .Miša .Molk. nato zatrdijo, da bi katera koli od njih županovala bolje od prejšnjega župana, sledi pa predlog': "Najboljše bi bilo, da bi volitve v Ljubljani speljali na podoben način, kot volijo mišice. Zmagovalka naj bi postala županja, prva spremljevalka in najbolj fotegenična (sic!) pa podpred.sed-nici."
Odgo\'or na vprašanje, kaj povezuje politični lx>j z lepotnim tekmovanjem, jc enak kot v prejšnjem primeru. Lepotna tekmovanja so kulturna praksa, katere
' 'th sicer nI norimnski leksi r btasiCnem /mmei/H. menim {m, ita t)i uti lahbn imeti z/i iMibii kamen-tarja. Itileg tega Je hit iitijaitjen ne/KismIno za /*<iw/H klasiCnii in "resno pretkitavilfijo kantlitltiior in kanttidaik.
temelj je diskurz ženske telesnosti in seksualnosti. Ženska je tu predvsem telo, razstavljeno, primerjano, ocenjevano, komentirano in nazadnje morda izbrano in nagrajeno, prav veliko vsebine jia se od tekmovalk ne zahteva in pričakuje - zadostujejo kli.šejski odgovori na kli.šej.ska vprašanja. V ixilitiCtiem boju privlačnost telesa ni podlaga za odločitev o zmagovalcu/zmagovalki in ludi ni relevantna za opravljanje politične funkcije. Vz|X5siavljena analogija med političnim in lepotnim tekm<3vanjem je mogoča ravno zato, ker .so se v ta konkretni politični boj vključile tudi ženske. "Na ženske se vedno gleda kot na .seksualne objekte, ne gletle na njihovo profesijo", ne glede na to, zakaj so sicer vretine unovičenja. Političarka je vedno opisana kot žen.ski politik, njen spol je vedno postavljen na ogled, vedno primarni deskriptor." (Ro.ss in Sreberny-Mohammadi 1997, 104). Podobno pravi John Hartley, ko govori o TV-napovedovalkah: "Ženske napovedovalke so vredne omembe ne zato, ker so na|X)vedovalke, ampak ker so ženske: same po sebi 'nosijo pomen' kot objekti moškega pogleda." (Hartley 1982, 146).
Zaključek
Izhajajoč iz konstruktivistične paradigme .sem po.sku.šala analizirati odnos med ženskostjo in politiko, kot se pojavlja na ravni medijskih tekstov. Soobstajanje ženskosti in politike v konkretnih ženskah, ki delujejo v politiki, je zaznamovano z napetostjo, ki pa ne izvira iz nasprotujočih si 'biste\'' ženskosti in politike, temveč iz zgodovinsko in kulturno oblikovanih dominantnih razumevanj obojega. Ta razumevanja so nastala skozi diskurze in se preko njih tudi ohranjajo, utrjujejo, .seveda pa tudi spreminjajo. Seveda ne smemo zanemariti konkretnih institucionalnih ureditev, vendar te ni.so nikoli povsem ločene od diskurzov, temveč so z njitni v odnosu \ zajemnega učinkovanja.
Načini reprezentiranja političark tako v primeru, ko se o njih piše z naklonjenostjo, kot tudi, kadar se jih hoče stnešiti ali dvomiti v njihovo kompetentnost, so zaznamovani z dominantnim diskurzom ženskosti. V tem be.sedilu .sem se osredotočila na dva konstrukta ženskosti, ki sta si sicer nasprotna, vendar vseeno neproblematično .sobivata v kompleksnih mitih o ženskosti. Manifestacije prvega konstrukta - ženskost kot prvenst\-eno pripadajoča z;isebni sferi - lahko najdemo v pogo.stem na,slavljanju političark .samo z osebnimi imeni, kar je značilnost neformalnih odno.sov za.sebnosti, in v poudarjanju domnevnih žen.skih lastnosti, ki jih ženske razvijajo in uporabljajo za urejanje njitn pripadajoče zasebne sfere ter njihove 'naravne' skrbniške vloge. Drugi preučevani element je bilo |X)Zicioniranje žensk kot objekta pogleda, pri čemer je konkretna žen.ska izpraznjena", izgubi
' lliisimdfti IV irtlilve je liitll leksi. ki je hil objavljen v MItitllnineni Kolanjii (H 11 1997): 'Če Imi dok-liiiici Darji Hdga ■ 1'ici iis/ielo zamenjali Člane Sacionalnega knrikiilarnefia svela. jo lx> Mag niKulobil na naslovnici v bikiniju (Ce ji l»t iis/H-lo etoseCI <«&/«/< dr btniai enliire stavka gabra. Imi dobila /imslor na diililerici l>re.ss)'. Kes je, da gre In. kol Indi v nekaterih drugih primerih, za Salo in da so v ozadju pohliCne sim/Hitije in aniliHiilje. vendar je pomembno dejstvo, da je v primerih, ko je predmet Sate na raCun nasprotne l«illliCne .strani ženska, u/xirabljen elemeni iz dominantnega diskurza ženskusti, elemeni žensko.sli kol telesa in objekta (»igleda
svojo inclividuulnosi in vsebino ter funkcionira le kot forma za užitek in projekcijo fantazij gledalca.
Medij.ske reprezentacije političark so manj določene z značilnostmi dejavnosti, ki jo opravljajo, ali sfere, v kateri se to dogaja, in bolj z njihovo ženskostjo. Ženske se torej z vstopom v politiko ne 'navzamejo' značilnosti, ki .so pripisane tej dejavnosti, ampak nad temi prevlada njihova ženskost, katere elementi se jim pripiSejo kot inherentni. Tako se nje same in njihovo delovanje presoja in pretlstavlja skozi njihovo ženskost. Nasprotno pa se pri moških ne pojav i napetost med njihovo moškostjo in delovanjem v jjolitiki, temveč med njima vlada ujemanje. Dominantna definicija jKilitike moškost pravzaprav vključuje v sebi.
Žen.ska v |X)litiki zato deluje kot utele.šenje kontradikcije. To občutijo konkretne žen.ske, ki poskušajo vstopiti v prevladujoče moško sfero ali ki jim je to že uspelo. Proti temu se včasih poskušajo upirati, včasih pa izkoristiti v samopred-stavljanju in si izboljšati možnosti za uspeh, (glej Fergiison 1990, 222-225; Ross in Sreberny-Mohainmadi 1997). Poleg tega se to izraža na ravni medijskih repre-zentacij političark, s čimer .sem se ukvarjala v tem be.sedilu. In kaj lahko rečemo o odnosu med medijskimi reprezentacijami žensk v politiki in dejstvom nizke zastopanosti žen.sk na političnih položajih? Te reprezentacije odsevajo dejanskost, saj so političarke obravnane z vidika .svoje ženskosti, kar nakazuje, da odstopajo od norme, da so nekaj nenavadnega, redkega, obenem pa k tej realnosti tudi same prispevajo s tem, da jo konstruirajo kot sprejemljivo in normalno.
LITERATURA
Brants, Kee.s. 1989. The .Social Coastruciion of the Information Revolution. i:iiropean.Iournal of Communication, 4. 79-97.
Dahlgren, Peter 1996. Introduction. V Dahlgren, Peter in Colin Sparks (ur.): Journalism and Popular Culture, 1-23. London. Newbury Park, New Delhi: Sage Publications.
Hergu-son, Marjorie. 1990. Iniages of Power anti the Feminist Fallacy. Critlcil Studies in Mass Communication, 7, 213-230.
Fowler, Roger 1991. l.angu:ige in the News: Discourse and Ideology in the Press. London, New York: Routledge.
Hall, Stuart. 1997. Tlie Work t)f Representation, V H;tlL .Stuart (ur.), Repre.sentation: Cultural Reprc.sentations and Signifying Practices. London. Thousand Oaks, New Delhi: .Sage Publication-s.
Hartley. John. 1982. Understanding News. London. New York: Routledge
Jaddou. Liliane in Jon William.s. 1981. A theoretical contribution to the .stru.ngle ;igain.st the dominant representations of women. Media, Culture and Society, 3, 105-124.
Jogan, Maca. 1992. .Seksizeni. politika in politiCna kultura. Teorija in praksa, 11/12, 1141-1149.
I.uthar, Hreda. 1997 Imploring moral fundamentalism in tabloid journalism. Javnosi/The Public, 4. 49-64.
Macdonald, Myra. 1995. Representing Women: Myths of fen>ininity in the [lopular media. London. New Yt)rk, Sytlney, Auckland: l-dward Arnold.
Rivers, Caryl. 1996. Slick Spins and Fractured Facts: How Cultural Myths Distort the News. New York: Columbia University Pre.ss.
85
Koss. Karen. 1995. Gender and party (loliiic.s: liow the pre.s.s reported the l.;tboiir leadership
campaign, 1991 Media. CuUiire and .Society, 17,499-509. Ro.s.s, Karen in Annabelle Sreherny-Mohammadi. 1997. I'laying house - gender, politics anil
the news media in Britain Media, Culture and .Society, 19. 101-109. Storey, John. 1993. An Introductory Guide to Cultural "Ilieory and (»opular Culture. New York,
I.ondon.. : I larw.ster Wheatsheaf. van Zoonen, I.iesliei. 19S9. Rethinking Women and the News. I'uropean Journal of
Communication, 3. 35-53. van Zoonen, l.iesbet 1991 Feminist Meilia Studies. I.onilon, Thousanil Oaks, New Delhi: Sage Publications.
86